X. leto. 2 št. 1914. Februar. ■m-. vt JB NEVTEPENO POPRIJETA DEVICA MARIJA Zmožna Gosp& Vogrska. POBOŽEN MESEČEN LIST. Vrejuje ga: KLEKL JOŽEF vpok. pleb. v Crenslovcih Amerikanskomi salezianci z Filovec rojenomi na missionske cile so dariivali: Klekl Jožef pl. 5 K, III. Red v Cerensovcih 10 K, Bogojanska Fara 51-63 K, Pavel Elizabeta z Potrne 2 K, Kleis Veronika z Sebe-borec 1 K, Nezn&ua 60 f. Balažic Marko z Bel'inec 1 K, dov. Klemeni Vincija z Moravec 3 K, Schadl Maria z Ivanec 1 K, Gomboc Mihal od sv. Jelene 1 K, Vogrinčič Jožef od Jelene 1 K, Vogrinčič Alo.jsiaod Jelene 70 f, Smodiš Ana od Jelene 40 f.Osko Maria od Jelene 50 f, Kleis Ana z Sebeborec 4 K, Kolar Jožef z Nemeaveč 1 K, Lončar B4ra z Nemčavec 1 K, Legčn Janos z Noršinec 2 K, Piv Jožjf z Martjanec 1 K, X. J. 80 f, Horvath Jožef od Lipe 5 K, Eden od Nedele 1 K, Gyurica Inoreja dov. Peteshaza 5 K, Horv&th Boži V ol-falu 20 f, Banfi Orzse Volgyifalu 40 f, Jakab Vendel Volgyifalu 30 f, Feher Kati VoIgyifaIu 20 f, Kovacs Kati 20 f, Gyurkacs Kati 20 f, Adorj&n Miklos 20 f, Drtigi po 10 f. 1*90 K, Kolmanko Jožef Ve-česlavci 1 K, H&ri Alojz od sv. Jelene 1 K, Hari Maria od sv. Jelene 80 f, Vučak Treza od sv. Jelene 1 K, Kolmanič Maria od sv. Jelene 1 K, Smodiš Ana od sv, Jelene 40 f, Kolmanič Josefa od sv. Jelene 40 f, Poli Ana od sv. Jelene 1 K, Oerpnjak Bosa od sv. Jelene 1 K, Kornik Treza od sv. Jelene 30 f, Lenarčič B9sa od sv. Jelene 20 f, Klejmar Treza od sv. Jelene 40 f, Segeri Števan od sv. Jelčne 80 f, Gomboc Treza od sv. Jelene 30 f, Osko Maria od sv. Jelene 50 f, Škraban Verona od sv. Jelene 20 f, Nemec Maria od sv. Jelene 40 f, Kozeh Augustn od sv. Jelene 50 f, Nemec Josepha od sv. Jelene 1 K, Po g. Kleklni v Marijinom listi nabrano 87-30 K. Bakau Jožef z Dokležovja 1 K, Kovače Orsa z Dokležovja 80 f, Gyorek Agota z Dokležovja 80 f, Plečko Maria z Beltinec 1 K, Dra-gonič Mih&l z Beltinec 1 K, X. —y z Beltinec 40 f. Vkup 207-73 K. Po Mariji nom listi so sledeči dariivali. Knaus Agata z Belotinec 2 K, Seruga Ana z Belotinec 1 K, Eden mladenec od sv. Jelene 1 K, Nežič Bara z Nedelice 1 K, Vi-tčz Geta z Nedelice 50 f, Kolenko Ivan z Cerensovec 1. K, Markoja Mihal z Cerensovec 1 K, Cuk Matjaš z V. Polane 1 K, Balažek Marija z V. Polane 1 K, Kaj Jožef z Gornje Bistrice 1 K, Korošec Jurij z Ritkarovec 2 K, Slovenci z Dolnje Lendave 18-90 K. Zenkovič Kata z Hotize 1 K, Ritlop Ana z Hotize 60 f. N..N. z Cerensovec 12 K, N. N. z Trnja 16 K, Čurič Treza z Žižkov 40 f, N. v N. z Topolovec 2 K, Idič Mihal z Topolovec 1 K, Cigan Jožef z Žižkor 5 K, Ivanič Andraš z Garešnice 40 f, Loupert Peter z Garešnice 40 f, Kerman Franc z Garešniee 1 K, Horvat Štefan z Garešnice 1 K, Loupert Jožef z Garešnice 40 f, Klihar Ana z Garešniče 1 K, Prša Štefan z Žižkov 1 K, Rengel Kata z Hotize 40 f, Marič Treza z Cerensovec 2 K, Frater Kata z Žižkov 1 K, Hrebrica Ana z Sr. Bistrice 1 K, Tratnjek Magda z Hotize 1 K, Žalik Anton z Cerensovec 2 K, Kramar Bara z Hotize 40 f. N. N. 4'90 K. Vkup 87-30 K. Franc Rožman je nabrao v Clevelandi 150 K 80 f. Bog plati. Bassa Ivan. Milodari na novo bogojansko cerkev. Nemec Martin i žena z Bgojine 10 K, Kuzma J6nos i žena i X. leio 2 št. NEVTEPENO POPRIJETA DEVICA MARIJA, ZMOŽNA GOSPA VOGRSKA — POBOŽEN MESEČEN LIST. VREJUJE GA: KLEKL JOŽEF plebanoš na pokoji v Crenslovcih. Oserfold, (Zalamegye). Z dovoljenjom višešnje cerkvene oblasti. Prihaja vsaki mesec 8 ga na veseli spomin petdesetletnice 1. 1904. i dec. 8 ga obhajane zavolo razglašenja verske pravice a Marijinom^ nevtepenom poprijetji, šteri den je te pobožan list prvič vSl^epdia vogrskim do rok dani. — Cena 2 koroni, v Ameriko 3. Mati smilenosti. Pred dobrimi sto letmi je na Francozkom velika re-buka bila, v šteroj je posebno znameniti bio David slikar (malar). Te nesrečen je edno razviizdano žensko v Mariji-noj cerkvi na oltar postavo, da bi se namesto Boga, kak boginja p&meti častila. Potom je pa nagi' na predganico stopo i ž nje z pistolov strelo pa skričo „Ti Bog če zais-tino siš, naj me vdari zdaj gromska strela." Dober Bog je ne bogao toga zanikajnoga hiidodel-nika — on je malo vekši gospod, kak si je te slikar mislo. Ali zato je svoje gospostvo nad njim le vupokazao z smilenostjov. Te hiidodelnik je najmre miloščo prave pokore zadoboiseje velike starosti včakao, naj duga leta obžaluje svojo strašno grehoto. Devetdeset let star je bio, gda se njemi je smrtna viira približavala. Bojazen ga je obišla, gda si je na svoj strašni greh zmislo i po zape-lavanji hiidoga duha te skoro obvOpao. Britko je jokao i spovednika pri posteli njemi sedečega obinovši je zmčrom tč reči ponavlao „Vse mi odpiisti Bog, samo tiste hudobije ne." Ali spovednik ga potolaži z Marijinov obrambov. I glejte — kak si na njo zmisli, miren postane, za pomiritev svoje grehote na Marijino cerkev veliki d&r odloči, naj ga ona tudi obdari z smilenosljov i mirno nato dušo pusti. Kaj pomore mati smilenosti! Virdgos Kert 1914. I j 00. Trplenje našega G. Jezusa Kristuša. Spisao sv. Alphonz Ligovri. Uvod. Nikaj je ne tak zveličavnoga, kuk vsaki dčn si premisliti, kelko je trpo za nas Sin Boži, pravi Sveti Augustin pušpek. Origenes pa etak piše: Scela nemogoče je, da bi greh ladao v onom, ki si gosto premisli smrt Kristusa. Sam Gospod je ttidi nazvesto ednomi puščavniki, da ne pobožnosti, štera bi v srcah bole znala vužgati ogenj lubeznosti do Boga, kak premišldvanje od trpleoja Zveličara. Dobro je pravo Alvarez Boldižar jezuit, da zrok vnosih nevol med krščeniki je jedino to, da neverno kelko .skritih vrednosti mamo vu trplenji Jezusa; zdto je vedno opo-minao tiste, ki so se prinjem spovedavali, naj za ves svet ne mislijo, da so v pobožnosti kaj naprej prišli, dokeč podobo Razpetoga Jezuša nemajo globoko vsrce vtisnjeno. Lepo si zdihavle k ranam Jezusa Kristuša Sveti Bo-,naventura: O rane, ki ste mogoče raniti srca kamnata in :z liibeznov obžgati ledene duše! Ali, kak jako dobro piše vučeni Croiset oča, nikaj nam ne da tak dobro spoznati one vrednosti, štere so v trplenji • Gospoda zveličara skrite kak prosta zgodba njegovoga svetoga trplenja. Zadosta nam je samo tista si premisliti, ištera nam sv. evangelije pravijo od trplenja Kristuša, pa fflo že goreli od liibezni! samo s krščanskimi očmi moremo ;gledati vsa, štera naš zveličar na trojem včlkom mesti svojega trplenja : na olivetanskom bregi, v mesti Jeruža-;lem ino na Kalvarii prestao. Podučna in genliva premišlavanja so že vnogi pisatelje pisali od Kristušovoga trplenja: ali edna sama reč svetoga pisma vekšo moč ma ino bole zna genoti kršče-nika, kak kaj šteč drugo, či je to rdvno videnje oseb svetoga žitka, ali samih svecov. Da, gda nam sv. pismo pravi kaj, te smo zagotovleni da vse, kaj nam pravi z božov ve-rov, tudi za pravico moremo držati. Žito, naj k haski bodem ino potolažim Jezuša Kristusa liibeče diiše, sam vkiippostavo v zgodovinskom redi vsa, štera evangelistje pripovedavlo od trplenja našega lii-boga Gospoda in zveličara. Prosto bom vam pripovedavao, ali ništerna pobožna mišlenja le notri vpelam. Čtimo ino si premislimo te listek, zato ka nas t6 svetov liibeznost-jov napuni do našega Božega zveličara. Mogoče je lubi Bog, da ki verje ino si premisli kelko trplenja in zaničvanja je prestao za nas Jezus Kristušf -da se on nebi vužgao na lubezen ino močno zalubo, da se zveličati šče vsakojački ino, da nigdar ne de nezahvalen svojemi trpečemi Jezusi ? Ktomi je potrebna vera, zato ka či vera ne bi včila, što bi vervao tisto, ka je pravi Bog, Jezus Kristus za nas včino ? Sprdzno je samoga sebe, slugovo podobo oblečeč na se. (Philip. 2, T.) Či ne bi sv. vera veila, što bi vervao, da v štalici rojeni Jezus je onisti, koga v nebesah angeli klečeč molijo? Što bi mislo, da tisti Jezuš, ki pred krvoloč-nostjov Herodeša v Egypt beži je sam te Vsamogoči? Što bi vervao, da je Bog, ki je na olivetanskom bregi smrtne moke trpo in krvavi znoj potio, ino da medvsem tem kak Bog je le neskončano blaženi? Što bi vervao, da k stebri privezani, zbičiivani ino na križ pribiti Jezuš je Gospod celoga sveta ? Kak bi se čudivali, či bi eden kral črv postao, po zemli lazo, gde na kakšoj močvari si stanje zvolo in tam odnet zapovedi davao, ministre imenuvao zednov rečjov kraliivao ! O sveta Vera ! pokaži nam, što je tisti Jezuš Kristus, stoje tisti mož, ki ravno tak zavrženo pride na svet, kak drugi ludje ? In Reč je s telom včinjena (Jan. 1,15.) Sveti Janoš nam svedoči, da je on ta večna Reč, jedinorojeni Sin Boga. Pa kakše živlenje je živo Bog in Človek na zemli? Pove nam Izaias prorok : In gledali smo njega odiirno-noga, ndjslednjega med ludmi, moža bolečin. (Iz 53.2.). Mož bolečin je želo postati! Jezuš Kristus je sam želo, naj se na njega sunejo valovje trplenja, štero bi brez trplenja bilo. Zaistino je mož mantre i zaničiivanja bio ; te oduren je bio i najsledjen med ltidmi. Boga so zvezali kak razbojnika ; Boga so zbičuvali kak sužnika! Boga so za krala norcov meli! Na križ pribit merjč Bog ! Kak močno želo pobudijo te v vaših srcah trpeti kaj za Jezuša Kristuša ! Vse svete rane našega odkiipitela so gučeča vusta — pravi Sv. Frančišek Šaleški — štera nas včijo, da mi tudi trpeti moremo za Njega. Vučenost svecov je : stalno trpeti Za Jezuša, pa to nas naskori za sveče včini. O, s kakšim plamenom de gorela tudi v naših srcah ltibezen, či zapš.-zimo plamen, šteri na ognjišči Srca Jezuša plahota ! O blažena sreča ! Goreti od ono istoga ognja, od šteroga se naš Bog žari! O blaženi stan ! K Bogi se privezati zve-zaljom lubezni! Pa zakaj gleda le tak vnogo vernikov na križi visečega Jezuša le stak mrzlimi očmi ? Pri pobožnosti velkoga tjedna so nazoči, teško smrt Njegovo posvetijo, sveti grob poiščejo; ali vso sočutje je daleč od njih, vsa hvala fali v njih, kak či bi samo zmišlena dela obslužavali. Lehko ne vejo, ali pa ne verjejo, ka evangelije od Jezušovoga trplenja pr&vijo ? Gotovo da znajo, pa ttidi verjejo, samo ne mislijo si na nje. S cela nemogoče je, da on, ki pozna, verje zgodbo Jezušove smrti, pa si ttidi misli na njo, da on ne bi začno lubiti onoga Boga, ki zlubezni do njega telko trpi ino merje. Lubezen Kristusa sili nas (Kod. II. 5. 14.), pravi apostol. To pr£vi stem, da pri premišlavanji trplenja Gospodovoga ne na telko moke ino zaničiivanje moremo gledati, nego bole ono liibav s šterov je vse to za nas prčstao. Da Jezus Kristuš je ne samo z&to trpo, naj nas odkupi — ve bi za naše odkiiplenje zadosta bila edna sama njegova molitev — nego tiidi zato, naj nam pokaže, kak srčno nas liibi, ino stem pridobi naša srca. Ne je nači! Ki si misli na liibav Jezuša Kristusa, on je prisiljen njega lubiti: ve lubezen Kristusa sili nas, tak se čuti on, kak či bi posili ga kaj vleklo na to, naj vso svojo lubezen njemi posveti. Za toga volo je mro Jezuš Kristuš za nas vse, naj ne liibimo že več samoga sebe, -nego jedino njega. Presveto Srce Jezusovo. Srce Jezusovo milo,, Večne si ljubezni plani, Ti Srce si odklenilo, Sveti raj, ljubeče, nam!. Srce Jezusovo milo, Večne si ljubezni žar; Krv za nas si vse prelilo; Gde ednak je tomi dar? Kerec J. V Romanje po ostanke Sv. Martina v Tur na Francuško. enske! Zdaj pač robce doli z glavč; možakiv vi pa klobuke; ino vsi razglavni čtite, štera bom vam od Milano varaša piso. Milano je takse mesto, gde-je vredno oči odpreti, viiha odkriti i razglavni biti. To je takše mesto, gde je vnožine lepote, gde je vse čisto i lilbleno natelko, ka ta vidčvši človek pozabi samogasebč; raj de gldd trpo, naj samo kem več vidi. To je takše mesto, gde je nikelko svetnikov hodilo, kakti: Sv. Am-bruš, Sv. Gervdzi ino Sv. Protazi, Sv. Monika ino njčni lubleni sin: Sv. Augustin, tudi v tej časaj naš svetnik Sv. Martin. Tu je bio pOšpek okoli 20 lejt Sv. Kdrol Boro-mejski. Jelibdr vredno je pred takširoi hobo dolivzeti. Majnika 26 oga zadvečera okoli tretje vOre nas je-vldk v Milano prevleko. Oh da pa lepi i velki kolodvor m£ te varaš. Komaj njemi človek na konec vidi, tak je dugi. Te je vekši zr&so kak naše slovenske pos-t&je kak Sobočka, Radgonska, Lendavska. Pa tej so včasi prazni, ali te Milanski je sploh nakMčeni z lttdmi. Gda človek z železnice dolistopi, nernre naednok notri v varaš bežati. Tu je nej tak, kak v Puconci, v Mačkovci i; poprejk na vseh naših štacijaj. TQ človek z železnice- Milano, 1913. Maj. 26. 27:. v more notri pod zemlo iti. Pod zemlov lepa z samim belim i bliščečim marmorou oblečena pot pela vu hižo. Vse-povsčdi blisk svejti, tak, ka je pod zemlov r&vno tak svetlo, kak ober zemlč, gda sunce sija. Ki je nej vučeni toga, on nanč vpamet ne vzeme, či pod zemlov ide. Pa pr&vim vse je tak čisto, kak da bi v škatuli bili. Meni se je tak dopadnolo to, kaj skoro tu ostano, či bi mi nikak med nami osmimi to nej kričao: Hej, dečko, naprej! Kak smo vO z zemlč prišli, trije so nas čakali, naj bi njim svoje k&rte prejkd&li. Mi smo na pot meli karte, ali naše k&rte so nej bilč m&le i trde. Naše k&rte so velke bile i mčhke, lepo vkup zvčzane v edno knigo. Tč karte smo si mi že prvle spravili, kak bi se na to dugo pot ddli. Tak ka nam po poti skoro nikde nej trbelo k&rt jemati na železnici. Pri velki postajah, gda so nas za k&rte prosili, smo to velko knigo včvzčli, eden papčr včvčesnoli, toga ovomi v roke potisnoli i tak smo dale šli. — Gda vse papčre vozčešemo z teh knig, te bomo v Somboteli. Do Milano smo 4 vOvčesnoli. Ja, pa se ešče nikaj nej poznalo na knigi, kabi kaj falilo ž njč. To telko pomeni, ka ešče do dosta-dosta post&j moremo pridti, i dosta vč-česati, či šččmo domo priti. Gda je vsaki svojo karto doli djao na staciji, okoli voditela kanonika našega se spravimo. Oni so se nam poskrbeli za kvarteo. Samo ka je te kvarteo nej pri železnici, nego notri v v&raši; ime je pa tomi kvarteli: „Ho-tel Metropole". Iščemo z&to priliko, štera nas k Hotel Metropoli spr&vi. Peški naimre ne bi radi šli, ka je vroče bilo. Najšli smo priliko, pa nej samo edno, nego lehko više sto. Telko fiakarov ino automobilov (motorov) prazni je stalo za ttlhince. Več je tii te prilike, kak v Venezii l&dje. Vsi lepo na rčd postavleni. Eden se tak poleg dril-goga stisne, ka med njimi niti iti nemore. I nej samo motorje so vredi, nego tudi fiakarje. I te so tak po gospods-kom bili oblečeni, nej tak, kak naši kočišje. Lepše hodi tli fiakar, kak prinas vnogi gospod. Kranščak, klobuk tak visiki i dugi ma, kak eden šiirki šurki čaren dojni pisker (lonec). Pa se njemi tak sveti, tak da bi ga včzbiksao. — „Hotel Metropol" je čnko nas. V to gostilnico nej trbe peški iti, pa tiidi nej z kolami, nego eden nazarensko velki automobil č&ka na svoje goste. Tak je včglčdo tč motor, kak edna m&la hiža. Odzajaj se nam dveri odprejo, pake na streho zlučamo, mi se pa notri spravimo. Drugo nej, ka začnolo odspodi nikaj ružiti, okoli nas trepetati. Sam si mislo: ka te zdaj bo znami ? Lekar je motori hudo gratalo, ka tak brše. O nej! Samo potače si je malo briiso. Za eden čas se njemi trompeta zglasi ino motor z nami leteti začno. Tak veselo pa potihoma je šo. Raduvao se je, ka svojemi gospodi 8 pejnezni liidi pelo. Približavamo se notri v varaš. Strašna lepota vseposved. Odspodi cemen-tane ceste; bole čiste, kak vnogi naši hižni podi. Na dva kraja lepe palače. Človek se jih nemore nagledati. Pred nami pa sto i sto motorov i kočiij. Pa či bi ešče pri meri bili ti. Nej, nego eden bole leti, kak drugi. Ino vse vkriž. Sam že strah bio, ka se šteri znašim ,,Metropol"-om vktiper vdari; te znamkar vsi močno jeknemo. Ali to se ne zgodi zato, ka vsaki motor raa svojo trompeto, i ta vsigdar močno zbreči, či se šteri driigi proti njemi približava. Tak zbreči, ka se zosdga i dale beži. Po poti smo eden taksi motor srečali, šteri se je nas nej šteo ognoti. Trompeta njemi je večkrat se zglasila: Hej, — hej! Ob-prvin tak potiho. Potom bole i bole naglas. Naslednje se svadila i petkrat z cele moči zbrečala: hej, — hej, — hej, — hej-hej! Zdaj se je komaj ogno te okoren auto. Naš se pa zdaj veselo mimo zbrcne ino za okornost tak zahvali ovomi motori, šteri se je nas dugo nej šteo ognoti, ka odzajaj zasebov grdi čaren dim pusti iz sebe, tak, da so se ovi na automobili tak kisilo držali, tak da bi že tridni samo jesi pili. Jas sam si pa mislo v sebi, — vč sam zato nej pravo: „Tak vam trbe, zakaj ste nas prvle nej pustili naprej." Ze 16 minut je leto znami naš motor med samimi lepimi zidinami, glaženimi bautami. Či bi bole pomali šo znami, te bi to tudi vam povedo, ka sam vu bautaj vido; nego de je pa Metropol tak z silov klepao, da sam notri nikaj nej vido. Pri ednom mesti je li začao malo bole pomali iti. Malo je falilo, ka nej henjao. Meni se je tak vidlo, da se je zosagao. Od koj bi se pa vendar sagao? — Te zavaramo — ka zavaramo ? — Gospodne Bože: Znate ka? Edno velko — velko kameno zidino, puno vseokoli z tormami. Tak da bi nas što goripotegno, vsaki med nami si je najednok etak*zdehno: Aha — aha. —^ To je; to je! — Ka je to? To je tista imenitna Milanska cerkev, to je, kak Milančarje pravijo: Duomo (stolna cerkev, ali stolnica.) Auto znami pomali ide mimo nje. Nej se je mogo paščiti, zato ka tak natlačene^vulice sam do tistigamao nej vido, kak je t& poleg Duoma cesta. Mi smo pa radi bili, ka smo nej z silov šli; smo bole poglednoli na vse strdni zviina to cerkev. Nej sam mogo očih doli ž*nje vzčti, takše delo je to. Bi jo glčdo tri vflre, či bi me što tu nehao. Samo ka te bedasti motor čeravno po-mali, le je bole i bole naprej šrajfao z nami. 2e je mimo cerkvi priliikao, gda najednok je henjao. Ka pa te zdaj-bode, ka je henjao ? Te zvedim, ka zato smo henjali, ka smo domo prišli k ,,Hotel Metropoli". Kak sam zdaj jas rad bio ka je naš dom poleg Duomo bio. Zdaj bom vendar vsigdžr lehko vido to cerkev i hitrej pridem v njo molit i mešiivat. V Metropoli prvo delo je bilo, da smo se notri zgld-sili, ino po lifti, kakši je v Venezii v Kampauelli bio, ka je ludi gori vozo, v svoje hiže spravili. Moje mesto je na štrtom stoki bilo ino okna proti Duomi gledala. Nikaj se vrčd poberčmo i po tistom včasi namesti nas šlo vseh osem Duomo glčdat, kakša je znotraj. Odzviiuaj se nam je vsem preveč dopadnola, kakša koli je znotra. Notri pridemo i zaprva — nikaj nevidimo. Cerkev je malo tmičua tak ka v njej, ki z velke svetlošče v njo pride, nikaj nemore v pamet vzčti. Gda smo že malo duže bili v njej, te či bole — i bole se nam začnejo oči privaditi. Eden to vpamet vzeme, drugi drugo, i ka se je nam dopadnolo, za tistim, smo vsi razišli, i ka naj se nišče med nami ne zgubi, vkuper so nas mogli voditeo goniti. Pridoči na sredino cerkvi, zaviramo edao, na štiri kukle napravleno i okoli z železom zagrajeno mesto. Vidim, ka se okoli toga mesta ovi dolipokleknejo i molijo. Jas sam nej znao, ka to mesto pomeni; ali zato sam tudi poleg ovih doli poklekno. Molo sam ja, — to vam ovadim, — nikaj nej, glih zato, ka sam ne znao, ka je to. Mesto moliLvi sam čteo, kelko čentesimo so talijanje na sredino toga zagrajenoga mesta zliičali. Ali kak so gori stanoli, vč«ši sam je spitavao, ka za ednoga mesta je to. Te mi ovadijo, ka odspodi toga mesta je oltar Sv. Karola Boromejskoga v oltari pa njegovi sveti ostanki. Žao mi je bilo, zdaj ka sam se prle poleg groba Sv. Karola tak po posvetnom obnašao. Obpr-vim sam se srččao z Sv. Karolom, pa zdaj sam pejneze čteo, nej molo. To je nej dobro bilo. To nikak morem popraviti, gda de prilika. — Od sredine cerkvi idemo na levi stranski kraj, i tu pri ednom oltari včdjano vidimo N&jsvetejše. Oltarsko Svestvo. Ništerne pobožne duše so molile pred njim. Mi tudi to činimo za njimi. To se mi ^elnajbole naopačoo vidlo, i nej dopadnolo, zakaj je tu Olt. Svestvo nej na prednjem oltari, nego vu lom koti? Ve pa pri Das je vsigdar naprej! Pa tak tudi trbe. Vseformo sam se čednio, te sam ^se naslednje tak nikak pomiro, ka zdlo more olt. Svestvo tu biti na strani, ar tu liidjiš ležej stopijo k sv. prečišča-vanji, či bi pa v svetišči na prednjem oltari to držali, bi pope v molitvi motili ludje. — Vse nej dugo so me G. Tajnik pitali nikaj veseloga. To so me pitali, či bi rad vutro pri grobi Sv. Karola mešilvao. Od veselja bi skoro zkričao ; „Ja zakaj pa nej? Z srca rad, či je to mogoče." Te sva šla k onomi duhovniki, ki so pazili na ostanke Sv. Karola, ino sva ga prosila, či bi mogoče bilo vutro meni 4am mešuvati. Takši čemerasti gospod so bili te ravniteo, .ali zato so dopustili, ka dva lehko tam mešujeta, nego to rso nama močno zapovedali, ka ob petoj včri že tam morem biti. Jas sam pa obečao, ka nemo raj celo noč spao, -ali ob petoj včri bom tam. Na to so nas te vse notri pustili v kapelo sv. Kdrola. Ne bom vam lagao, gda vam to ovadim, ka sam nej vupo na to sveto mesto za ovimi ■iti. Najbole zato me je sram bilo, ka sam se tak po pos-vetnoin obnašao, kak sam se obprvim ž njim srečao. Za ovimi na slednje sam se li v eden kot stisuo, tu doli poklekno, i zdaj več nej pejneze čteo, nego molo, molo tak genlivo, kak sam ešče malo gda to včino, Včidoči z tč kapele, smo nadale cerkev gledali znotra. Dugo smo jo gledali. Nej smo mogli ž njd včiti. Tu je vsaki mali falat vreden za poglednoti. — Vidim, ka me to ščete pitati, kak se meni dopadnola ta imenitna čudna cerkev znotra. Rad vam povem, samo bodite malo potrplivi. Jas sam si tak mislo, ka de t£ cerkev znotra tudi tak cifrasta, kak je zvuna, Pa je nej tak. Kak je cifrasta odzviina, tak je prosta odznotra. Nanč je nej namalana, vse je natur-marmor. I ravno to je njena lepota. Edno je samo namalano : okna. Tri strašna okua ma naprej. Vsako okoli 5 metrov šurko, 15 metrov visiko. Odzgora vsa okna na špic idejo. Zvun teh treh oken ešče vnoga druga menša okna sojo, ino vsako namalano. Pa edno lepše od driigoga. Živlenje šteroga svetnika je največkrat slikano, ali pa kakšo zgodovino n&jde človek na tej kej-$aj iz sv. pisma. — Cela cerkev je nej na 4 kukle zozi- dana, kak nžjveč naši cerkev ; fundament je eden veliki* križ. Veli kočo te hiže bože ndjbole to kaže, ka5 16dj.mai. Duga je pa 150 metrov, šiirka 90 metrov. Te tak bole-šiirka, kak je duga šteraštdč naših cerkev. Vse smo spoglednoli znotra, vsaki kot gorivdarili. Te* e nikakomi na pamet prišlo, ka bi dobro bilo v t&rem tudi gori iti. Zaženemo se proti dveram, štere v tUrem. pelajo. Samo ka smo tak nej mogli gori. Nej smo si kupili k&rte, brezi kžrte pa talijan nikoga ne pUsti na te-visiki tčrem. Kdrta je eeno mela edno liro. Za to so na& že gori piistili. Vsi idemo gori; mi mldjši i sUhi naprej. Idemo idemo, naprlč na streho cerkvi pridemo. Streha je nej našfen, nego tak pošfen razprestreta, ka se na njej lehko spreh&ja. Ništerni so dale nej mogli iti, tO so opešali. Mi ovi više se napelamo v istinski t6rem. Do polovine-tčrma pridoči, pdli so opešali drUgi. Samo dva sva ostala, šteriva sva šla tak visiko, kak je samo mogoče bilo. Te-veliki tOre je 108 metrov visiki. Z tč višine sam jas doli glčdo kakša je odzvuna cerkev, i kakši je celi Milano varaš. LUdje moji ! Zndte, na zvunejšnjo podobo gledoč ta cerkev na sveti nema para. Obprvim to si je vredno za-pomliti, ka vu toj velikoj cerkvi zažgdnoga cigla nindri ne ga ; nej v podseki, nej v stenaj, nej na strehi. Tu je vse-vse kamen : beli marmorni kamen. To je v podstavki to je v stenaj, to je na strehi Pokrivatjega cigla-črepa ta cerkev tudi nema. Ešče streha z kamnom pokrita. Z. toga si zdaj lehko zmislite, kak močno more vse tU nap-ravleno biti. Zvun velikoga tOrma, šteri se više sredine cerkvi z digdva proti nebi, jeste vnogo menši tormecov teliko, da je grdo ešče gledati. I te menši tčrmeci se vsi okoli velkoga spravlajo, tak kak piščanci okoli kokvače.. To je samo razloček, ka te m&li tormeci ne lečejo okoli velkoga spm pa ia, kak lačni piščanci, nego vsaki ma svoje mesto, šleroga ne sme zapustiti. Tei menjših tormecov je vsevKUper 98. Tudi vsi z naturnoga kamna. Vsaki tčrmec ne stoji praz io. Nego gori nanjen, notri v njem, okoli njega odspodij pa odzgoraj z marmora lepo vovsekani stebri svetnikov. Te kameni svetniki stanjujejo v tčrmaj. Nikaj se ne zos&gajte, verte mi, ka ne lažen, gda vami to pravim, ka taksi marmorni stebrov ta cerkev ma vsev-kUper dve jezero. Z velkoga tOrma nej samo celo cerkev lehko vidi nego tttdi celi v&raš. Vii zforme dosta zidin vseokoli. Eti so padale, tam druge cerkvi z svojimi termami, tam pa p& notri v v&raši m&li logovje za sprehajanje. Više petsto jezčr ltidi ma Milano. Malo fali, ka je nej tak veliki, kak naš Budapest je bio pred desetimi letami. Tak velkoga varaša sam po poti ešče nej vido. Duže bi bio gori na t&rmi, samo ka je preveč:: velki veter vleko tam na višini, tak ka me je doli splodo. Po poti sam si premišlavao. kak dobro bi bilo, či bi mi tam na slovenskom tiidi tak velke cerkvi meli, pa tak lepe. Da bi vsi liidje lehko v cerkev šli, nej pa vOni vedrili, kak v Tčrnišči i v Bogojini pri Gornjem Siniki, Pri Sv. Jurji, Jeleni, gde je ešče zdaj več vččl, kak veliki je koš. Pa da bi tiste eerki tiidi tak lepe kamene bilč.. Kak sam si od toga premišldvao le mi je na pamet priletelo : »Čiiješ samo ka je to nej mogoče, da bi vi tiidi tam pri vas kamene cerkvi meli. Privas, gde je včasi preveč mrzlo, bi te kamen vse razpoko. Kamena cerkev je samo v Milani dobra. Tu je stalno toplo, tu je dobro z kamna delati zidine." Ino resan. 1387.-ga leta so začnoli to cerkev delati. 2e više 500 let je tomi; i ešče dnes trdo stoji. Kder-kder vidi človek samo kakši popravek z kamna. V tom mišlenji pridem doli z torma v cerkev. Znovič začnem tisto gledati, ka sam že prvle pogledno. Človek bi rad vsigdar gledo tisto, ka vsigdar se njemi vidi.. Prišla je včra. gda smo slovo mogli vzeti od cerkvi. Tak smo se že poldrugo vtiro mildili ti). Doli pokleknem i hvalo dam Bogi, ka sam to imenitno mesto vido. Da vsaki nema priložnosti to viditi, kaj je pa vredno gledati. Raduvao sam se z radostjov jako velikov, ka to imenitno zidino nema svetska oblast, ka jo nemajo krivoverniki, nego katoličanci. Rad sam bio, ka to zidino so katholi-čanci Jezusi dali. Rad sam bio, ka to zidino Jezus m£. Či je ravno že proti večeri bili, ka smo z Duomo prišli, počivat iti je izdaj ešče prerano bilo. Dokončali so zato romarje, ka poglednejo milanski cintor. Kak so dokončali, tak so včinoli. I nej njim je žao bilo, ka so t&. hodili. Cintor, briitiv pokopališče milansko, či je ravno nej to najlepše i najvčkše na sveti, je izdaj tak lepo, ka za najlepšim i za najvekšim cintorom na sveti na drugo mesto moremo njega položili. Lepoto toga pokopališča bi ešče bole lehko vživali,. či ne bi trudni bili. Ali to je že preveč bilo, kaj smo mi tč den včinoli. Vej pa ka si mislite. Te dčn, kakti majnika 26-oga zajutra ob 6-toj včri smo ešče v Veneziji bili, ob sčdmoj v Padovo prišli, i tu kak znate, smo v cerkvi Sv. Antona mešiivali. Ob desetoj p&ii z Padove odišli, mimo- Verona v&raša mimo Bresčie, pa komaj zaodvečara v Milano prišli. TU tiidi nikaj nej počivali, nego ešče gori po tčrmaj velikih hodili. Naslednje človeki li dojde. Že so se nam milile noge, nogačice. Driigo smo si nej znali kaj začčti, počivat smo se spravlali. Samo ka či je človek znotraj prazen, tudi nemore počivati. Zato smo se spravili vsi k večerji talijanskoj. Po tistom ovi odidejo v Metropol gledat pod kožo, mi trijč Slovenci pa se sprevajat v „Ga-leria Emanuele Vittoro". To mesto je nej daleč vkraj od stolne cerkvi. Galeria Vittoro Emanuele je edna strašanska velika palača, štera v križ dve cesti ma v sebi. Ceste od-zgoraj na štrtom štoki z glažovinov so pokrite Vsaka cesta bluzi 200 metrov duga, na dva kraja so same najbogatejše trgovine z najlepšim pohištvom. Svetloča od larnpa-šov takš* bila, ka človek malo nej oslepno. Včzforme dosta liidih najde tU človek vsigdar. Radi se mudijo v Galeriji milančarje. Raj, kak v Duomi. Ležej njim spadne se sprevajati, kak Bogd moliti. Ali naj bode kakšteč svetla, kak steč bogata, kakštec puna lUdih Galeria Vittoro Ema-nule, jas, pa vsi romarje, pa vsi tUjinci, pa vsi ludje to pravijo, ka predstolnov milonskov cerkvov selisloboduo skrije. Že ščista kesno je bilo, ka smo se v »Metropole" na počitek dali. Meni je to nikak nej štelo z gl&ve spadnoti, gde bom mešiivao zajUtra. Sploh samo Sv. Karol mi na pameti bio. Na miseo mi pridejo njegovi starišje, ki so dobroga srca bili ino velko skrb meli za siromake. Oča Sv. Karola si je večkrat tak zgučao: „Či bom s> jas za siromake skrbo, Jezus de se te za mojo deco skrbo". Pa prav je gučao oča. Takšega sina njemi je Gospodui Bog dao, ki je na hitroma v Milanoi prvi človek, v nebi pa lepi svetnik postao. Narodo se je Sv. Karol 1538-oga leta. Skoro že pred 400 letami. V to Duomo, gde smo zdaj mi bili, je on tudi bodo k so mesi. TU v Milanoi se je tudi včio šole. Mali Karlek je dober šolar bio. Či je ravno samo Karlek bio, že si je tak čedno premišlavao, kak Karol. Ponižen, nedužen mladenec je ostano, i za duhovnika je stopo. Za volo svetoga živlenja ino modre glave ešče celo ml&di je že za kardinala imenUvan bio. Gda so pa v Milanoi pušpek vmrli, sv Karola zebrah za pUšpeka. Bio je preoster pa tudi predober. Preoster za sčbe. Najbole je odflrjdvao velika jela. Či bi on vido, kelkonaši Slovenci na gostuvanjaj poirošijo, znam, ka bi se pres-trašo. Redno vživati jestvino, sv. Karol nej brano nikomi. Ali naše slovence bi nikelko krat ostro pokarao za volo njihovoga velkoga jela. Sv. Karol se je nej krmo. Rajši se je pošto. Pa tak ostro, da je tisto med nami za njim nišče nej mogo činiti. N&čiše poste je meo v velkom posti, kakši so zdaj naši. Poleg ostroga posta je pa vnoga dela opravlao. Naša Sombetelska piišpekija okoli 200 far ma. Njegova piišpekija je mejla 800 f£r. I te je on vse spog-ledno večkrat nej z automobilom, nego z prostnimi koču-jami. — Je tudi Sv. Karol predober bio na druge. Tak smileno sreč je nišče nej meo vu varaši, kak on proti onim, ki so v nevoli bili. On je bio oča vseh siromakov. Kaj je prihrano nasebi, je t& zdavo siromaki. — Veliko delo, osiri posti so njemi zdravje nahitroma štrli. Tč dober pušpek je že v 47-nom leti svoje starosti vmro. Malo je živo, ali na duševna gledoč dosta si je spravo. Je živo 47 let, pa si je telko spravo, kak da bi delo 74 let. Zato ka nej so njemi tekli tak pri praznom njegovi dnčvi, kak po praznom piiščamo mi ta svoje živlenje posebno v fa-šenskom časi. Ober toga velkoga i ostroga svetnika sveti ostankov sam jas mešiivao 27.-ga mejnika. Nigdar nepozabim tisto jutro. Malo prerano sam se pri cerkvi zglaso. Ešče nej bilo 5 včra. Eden bogoslovec, so prišli t& k kapeli dveri odpirat. Nej so mogli železne dveri odpreti. Jas sam njim mogo pom&gati. Jas sam mešiivao prvi tč den tu. Od ve-likoga veselja bi se skoro ešče vu mčšno obleko oblečti pozabo. Bogoslovec so me li goriobleki, mešo lepo z mesni knig včpoiskali. Rdvno kak da bi pušpek bio. — Lepa meša je bila t d. Lepša ešče kakšo sam v Padovi v cerkvi sv. Antona meo. Zato k& tu sam ober sv. tela sv. Karola mešiivao, tam v Padovi pa samo vred sv. tela Sv. Antona Tu nemre tujinec razmišleno moliti. Svoje delo sam dobro opravo. Po tom idem miništra-livat ednomi med našimi romari. Nej sva v toj glavnoj cerkvi, vu Dnomo mešuvala, nego v drugo cerkev sva šla. Bila je pa ta cerkev Sv. Saturninusa. Vu Duomo-i sva zato nej mešuvala, dr v toj cerkvi — zvun kapele Sv. Karola v šteroj sam jas mešiivao, — či je ravno puno oltdrov, jjji ki smo ne, z Milane, uemorčmo i ne smemo mešflvati. Nemremo mešttvati v Duomi, zato ka nevejmo tak me-dšiivati, kak teh milanski popi tfl mešOjejo; pa či bi r&vno znali, nesmemo. Te pa tei popi lehko ndčišo mešo, bole svčto sv. mešo majo, kak mi drugi? Nej, meša je edna, samo ništerne molitvi i rčd je n&čiši tam, kak je prinas. Nesmemo si misliti, ka sv. Peter apoštol na priliko že vse tak mešiivao, kak zdaj mi. Glavni deli so ja že tej bili, šteri so zdašnji. Samo molitvi pred glavnimi delami i po glavnimi deli so ne edndke bilč, vsepovsčdi. V Rimi so drOge molitve k glavim delom devali pa v Milano vdraši tudi druge. Tak je v obema mestoma edna-edna navada nas-tanola. Rimsko ndvado so Sv. Peter apostol i njegovi nasledniki ohranili, Milansko pa Anathelon, Sv. Barnabas .apoštola vučenik i njjgovi nasledniki so nastavili. Najnas-ledoje je sv. Ambruš poglado milansko mčšno navado. Ešče dnesdčn na njegov n&čin mešiijejo. Rimska n&vada mčšna je po čelom sveti razširjena. Milansko navado so nej zbrisali pžpi rimski. Dopustili so, da v milanskoj piišpekiji slobodno tak mešiijejo, samo ka zvila Duomo vu drugi ■ cerkvaj more dopGščena biti poleg milanske tudi rimska n&vada. Zato sva te muva mogla oditi z Duomo cerkvi, i sva slobodno po našem mešuvala v cerkvi Sv. Saturninusa. Ob osmojvčrismo vsi opravili svoje jutrašnje dužnosti. Te smo se malo vu z Milano varaša napelali. Na železnico smo se spravili i ž njovse pelali na zvtinejšuji kraj vdraša ; poglednoli smo zviinske kraie. Tu je tiidi vsa tak velka -čistoča, kak notri v vdraši. Daleč smo se zato nej pelali. Na prvoj postaji smo dol stopili, notri odišli v vesničko; goripoiskali njeno cerkev. Okoli dveh včr smo se tu mudili. Ka kaj je ime toj vesnički, pa kaj smo vidili v njej, kaj smo delali 2 včri dugo tu, tc vam driigoč dolis pišem. Ešče ednok mo tak tu mimo šli. I gda bomo tQ ešče ednok mimo hodili, te de ndjpripravnej vam pri-povidavati vsa tista, štera smo zdaj tu vidili. Dobro de tak ?! Po-edenajstoj vOri smo znovič v Milani bili. Želeli smo ndjobprvim poglednoti tak imenuvano „Brera" palačo. Tu bi vidili lepe kejpe, namdlane starinske podobe, štere so nej kakši prostni podobarje delali nego celega sveto najimenitnejši malarje: Leonardo da Vinči i njegovi vuče-niki. To mesto smo mogli vOzapustiti. Či bomo to gledali, te drflgo ne mo vidili. Pa v Milanoi ešče imenitnejša mesta sojo zapoglednoti. Na priliko denem, tam je mesto: tak: zvano. „Parkoa. Z železnice se včasi tušem naratamo.. „Parko« je Milano varaša ndjimitnejše mesto za sprehajanja. Tak je tu vse lepo kak v Paradižomi. Samo ka'se tu peški malo sprehavajo gospoda, nego z kočujami ino z automobilami, i tak si zdravje iščejo, bole ščem praviti kvarijo. Po tistoj vonjuji, štera tu od automobilov včide, jas tak mislim, nišče ne de bole zdrav, nego betežen. Tel-ko autov letati sam nigdar nej vido, pa tudi ne mo vido, kelko tu vu „Parki". Ve pa jih je telko bilo, da sam nej mogo prek ceste vujti. Prek sam mogo iti po ednoj poti. Prvle kak bi začno bežati, sam pogledno, jeli odkec ide proti meni šteri, ali pa nej. Tak sam vido, ka nej. Začnem zato bežati. Nanč na sredino ne pridem, že trije motorje proti meni letijo. „Jaj, jaj, jaj!" kajdozdaj zmenov? Kaj bom zdaj delo? Se bom bežo, ali ta? prejk ali nazdj? gori ali doli ? — I kak sam se tak čednio sam dokončao, ka najboše pri meri ostati. Te se li ovi lehko mene ognejo, Pa resan; tak so se mene lepo ognoli, tak da bi ve ga Bog, kakši krao bio. Kak so pa tei trije fudašje odbežali, sam se jas tudi zagno proti ovomi kraji. Ali komaj stopim trikrat, že pa eden kočiš z biksanim cilindrom i štirami konji pred menov. Znovič sam mogo henjati ino njega naprej pustiti. Nego kak se je odvleko odmene, z velkov močjov pritisnem i tak li na ov kraj vujdem Pa sreča je moja, ka sam z celov močjov pritisno, &r kak sam maov kraj prišeo, že lekar edno 5 automobilov seje pdli gnalo. Takso pa ja pražili, kak da bi je z puške pasto. Na »Parki« pred nami, ali zato preči daleč dvd storiva spomina sta bil£; .Arena", ino „Arko dela paceV Se smo nej vupali peški iti; ka pa če bi nas šteri auto kjer raztlačo. Mesto tejva spominka smo poglednoli eden sidri grad: »Castello Sforesco". Iz toga mesta so br&nili ni gda svejta milančarje te svoj varaš proti protivnikom. Ne smemo se naimre spozabiti z toga, ka Milano inda svoje bilo. Svoje kr&lestvo melo, liki Venezia. Tam na talijanskom je vnogo taksi včkši varašov, šteri so vsi v starom vrejmeni samostdlno vladarstvo bili. Milano ttidi edno imenitno vladarstvo bilo. Že pred 2500 letmi je Milano stao. Pred Kristusovim rojtsvom 400 let je pod x'imsko oblast spadno. Sledi pod vsefelč rokč prišo. Vladali so ga francušje, nemci i. t. d. leta 1295 letat je Galeazzo Visconti za 100,000 zlatov te orsag doli kUpo.. Od toga časa mao je Milano pali samost&len. 1447-oga, leta je Galeazzo Visconti familija vomrla. Prek je te celo^ imanje Sforzo grof vzeo. 1535-oga leta je ta familija tiidi doliprišla. Milano je za tem pod španjolsko oblast pnšo. 1713-oga leta je pod našega soseda casarstvo* ■spadnolo Milano. Tei so po vsoj sili naveke za svoje šteli zdržati to mesto. Ešče ime so šteli preobruoti. Mesto Milano so tak pravili: Majland. Nego nej so se dugo veselili svojemi Majlandi. 1802-oga so že talijanje bili v njem. Iz Majlanda je znovič: Milano gratao. Ali 1814-oga leta je znovič naše sosedovo casarslvo v roke dobilo to. Iz Milano je obdrugim: Majland nastano. Že se je tak vidilo, da Milano vmerje ino Majland de živo. Samo ka ržvno to je falinga bila, ka se je samo tak vidlo. 1859-oga leta .je Austria od talijana bita bila i Majland obdrugim zgubila. Ešče dnes je nej njeni. Dnes Majland spi, i Milano dele živč. »Castello Sforzesco" je dnes smo lepi spomin intfašnji lepših časov. Po tom gradi je red prišo na cerkev: »Matere bože milosti". Ndjbole svojoformo cerkev je to. TOrem je tak ršOrki, kak je šiirka s6ma cerkev. Okrogeo, okoli pa vse prebodjeni z velkimi oknami. Dominikanarje so inda tu sv. mešo služili. Zdaj niti glasa njihovoga ne ga čuti. Ta-lijan je nje splodo z drUgimi bardlami vrčd. Kiošter so poleg cerkvi mčli zozidani. Ešče dnes stoji pod svetckov oblastjov. Zvekšega je kasarna z toga samostana. Eden >deo je samo vOvzšti. V tom deli se najde edna velika obed-nica. To smo tiidi poglednoli. Lehko zato, da bi tu dober ■obed dobili ? Nej. Obede tu več ne davajo. Tujinci obed-nico zato goripoiščejo, ka t ti je on prvi kep : »Slednja Večerja" Lionardo da Vinčija, od šteroga podobe skoro vsaka krščanska familija m&. Leonardo da Vinči je to „ Sled njo večerjo" na steno naslikao —namdlao pred 400 letami. Stena je 10 metrov šiirka, 5 metrov visika. Velika škoda, da se stena lušči, i keo tak pomali na nikoj ide. — Nikšega obeda sam pravo, smo nej meli v toj obed-nici. Pa li smo mogli vsaki edno-edno liro plačati. V toj obednici samo gledati že edno korono košta, kaj pa bi košlalo, či bi ešče kaj dobroga tudi jeli? Ešče edno mesto moremo poglednoti, prle kak z Milano varoša oditi nakanimo. To m^sfo je pa cerkev Sv. Ambrosa: „Basilika di S. Amtirosio", „Henjajmo malo tu", — pravili so eden med nami, — J premislimo si, gde stojimo. Tu je vsaka luknja puna najlepših spominov indašnji časov«. Ta cerkev se zove za glavno cerkev. Z&to, tka gda je ešče „Duomo" nej bilo, lo je bila glavna cer- kev. Zovč se tudi za Cerkev Sv. Ambrosa. z&to ka jo je-on dao delati z včkšega. Sto je bio Sv. Ambrož? Tdkši mož, kakše bi dnes-n^jbole trbelo, ki bi pravico vsakomi ešče krdli vUpali povedati. V Rimi se je narodo. Pobožno živo. Pridno včio. Tak ka njegovo imč vsepovsod poznano bilo. Ešče v Milano vdraši so čUli od njega. Pa Rim i Milano sta daleč vkraj eden od ovoga. Z&to so ga pa milančarjc za varaškoga poglavdra postavili. Svojo dužnost je tU tak lepo spunjdvo ka se je vsakomi dopadno. Zgodilo se je pod njegovim* poglavarstvom, ka so milanski pušpek mrli.* Duhovniki i lUstvo vktip pride odeberat novoga pUšpeka. Ambros je tudi med lUstvom bio; na red je pazo, kak oblastnik. LUdje so se eden čas čednili, koga bi za pUšpeka postavili. Te je edno dete v cerkvi zkričalo: ,Ka si premišlž-vamo? Ambrož naj bode naš pUšpek." Ovi pa za detetom: „Tak je, Ambros naj bode naš pušpek." Ambros je šteo pobegnoti. Samo ka so ga zgrabili; mogo je pušpek postati. Dober pušpek je gratao ž njega. Neprestanoma je-včio ludi; dosta knig piso; hUdodelnike če je rdvno casar bio, pravično karao, žalostne toldžo, pokornike na dobro pot spravlao. Pravo sam, ka je hUdodelnike karao. HUdodelnik je ednok gratao sam njegov casar: II. Theodosij. Theodosij je sam vu sebi dober človek bio. Katoličansko vero je razširjavao. Pripetilo se je pa ednok, ka v ednom varaši so lUdje se nikaj proti postavlali casarskim zapovedam. Gda je to on zvedo, čemerje so ga obleteli. 7000 lUdih-je vkUper dao pozvati i tem glave odsekati. To bi pa jelibdr ne smeo včiniti. On pa to mislo, ka dobro delo včino, zato pa celo mirovno se je z vojskov ravno v to cerkev, gde smo mi zdaj stali, šteo podati. Ambros pUšpek so ga pri dveraj čakali. Ali nej zato, ka bi ga pohvalili, nego pokarali. Theodosij je v cerkev šteo iti, Ambros pa prednjim dveri dolizaprejo. „LUdomorec, kak si ti", pravili so njemi, „nemore v cerkev iti." LUstvo je vkup. gledalo, ka kaj te zdaj bo. Vsi so trepetali. Theodosij, gda je vido, ka notri nemore, etak si je zgučao proti Am-brosi: Ve pa David krao tudi lUdomorec bio : Uriaša vmo-riti dao." Ambrosij njemi na to etak odgovorijo: „0i si nasledUvao grehšnoga Davida, tudi nasledUj pokornoga D&vida". Ino to je tak ostro vOpovedo. ka se je casar piišpeki podvrgo, pokoro delo L po pokori v cerkev stopo. Na tistom mesti smo stali, gde se je to godilo. Tak gda bi meni tiidi vu viiha cinkala Ambrosiosa reči: ,,če si naslediivao grehšnoga Davida, naslediij pokornoga D&vida, tak slobodno v cerkev stopiš." V cerkev smo stopili. Začnemo okoli gledati. Eden nam naznani, ka to je ono mesto, na šlerom je stala predganica Sv. Ambroša. Dober predgar je bio te piišpek. Po čelom Talijanskom je raznešeno njegovo imč. Ešče neverni mladenci so hodili njega poslušat. Posebno eden je bio, ki je najraj hodo sem predge poslušat, te najo-kornejši, edne sv. matere jedini sin. Za koga je ona teliko skuz pretočila ; koga je ona sv. Ambroši dostakrat v molitvi poročila; te okoren mladčnec je bio: Sv. Monike materč žalosten sin: Sv. Augustin. Če Ambrosa ne bi bilo, bi znabiti Monika v velkoj žalosti v dvojnost spadnola. Ali on je žalostne znao tolažiti: „Vupaj se žena", — pravo je večkrat jočečoj Moniki, — „Sin, ki svoje materi telko skuz košta, se nemre pogiibiti." Pa se je tudi nej pogubo. Ednok v eden kot stišnjeni posluša reči Ambro-šove: kakšteč se je proti postavo, boža moč se ga je po-prijčla v srci. Začno si premišlavati, v kak velkoj blodnosti je on; začno pravico iskati; najšo jo je. Povrno se ;je; okrstiti se je dao. Sv. Amhros ga je okrsto v toj cerkvi. Sv. Monika je tudi tam bila pri krsti. Trijč so hodili v toj cerkvi: Sv. Ambros, Sv. Monika, Sv. Augustin. Tli so tej Bogd molili, tii za veliko pornenje hvalo davali, tii so klččali, tii molili pred Oltarskim Svestvom za povr-nenje ešče drugi vnogih grehšnikov. — Gde je tisti človek, ki to zna, ta stoji, i li v srci, v duši trdi ostane? Pa bole naprej stopimo. Tam zavaramo eden olt&r. Gda piišpek pri tom mešujejo, proti liistvi gledajo. Pod tem oltarom je skriti on oltdrec, na šterom je sam Sv. Ambros mešiivao. — Za tem oltarom na dva kraja z poti pelata v svetišče. Pod svetiščom so trije grobi. Treh sveti liidih trije grobi. Sem notri smo tiidi šli. Na sredi počiva sam Sv. Ambrus. Tii je bio 011 sveti piišpek. Vu Milanoi je pravično živo, v Milanoi je tiidi batrivno vmro. Na -smrtnoj posteli so ga prijatelje prosili, naj bi si zproso od Boga zo milost, da bo duže na zemli živo. On njim •odgovori: „Nej sam tak živo, ka bi me moglo sram biti njed vami duže živeti; pa tiidi mr&i se ne bojim ; znam, odjmre da mamo dobroga Gospoda." I vmro je 397. leta. Zdaj tii počiva njegovo sv. telo. Poleg njega dvd mantrnika počvata : Sv. Gervasi ino sv. Prtazi, štere v litanijaj večkrat na pomoč zazavamo. Tidva svetnika ešče prvle, kaK bi Sv. Ambros v Milanoi bio, sta za vero krv pre-lejala. Njidva tela je niki bogabojčči človek, po imeni Filip, v svojo hiž j zakopo i tak pred neprijatelmi skrio. Po ijožem ravnanji je Sv. Ambruš sv. teJa sledi gori najšao ino na njidva čast je zozidao ono cerkev, v šteroj smo zdaj mi bili, štero dnes za cerkev Sv. Ambroža zovejo. Sv. Ambros je tedva mantrnika vrelo častio. Pri tedva mantrnika sv. telaj se je spoznao i prijatelstvo skleno tiidi z našim svetnikom : z Sv. Martinom. Že znamo to, ka Sv. Martina starišje so iz Sombo-tela v Pavio prišli prebivat. Pavia je poleg Milano varaša. Sv. Martin kak mladenec se je večkrat mogo v Milanoi, pa tiidi v toj cerkvi obrnoti. Sledi, gda je že na Francusko prišo, kak vojak je večkrat domo hodo štariše gledat v Pavio. Po poti je tiidi pogledno notri v Milano vdraš. Vidili bomo, ka Sv. Martin piišpek postane; kak piišpek v Milano pride ednok naš svetnik ravno k Sv. Ambroši. Sv. Ambroša je proso eden deo ostankov od tel Sv Gervasija i 5v. Protazija za edno cerkev. Sem je sv. Martin ravno tak hodo po sv. ostanke, kak zdaj nas osem romarov. Samo, ka on po ostanke svetiva mantrnika, mi pa po njegove ostanke. — Sv. Ambroš je rad dao ostanke sv. Martini. Sta prijatela postanola pri tej ostankaj. Oh da bi mi tiidi postanoli vsi tak dobri prijatelje, kakšiva sta bila Sv. Ambros i Sv. Martin. Ovo ! Slovenci moji. Tak glčda vO Milano varaš. Je v njem dosta-dosta lepoga i svetoga. Nevem, či bom gda sveta ešče hodo tii, ali nej. Ali to znam, ka Milano nig-dar nepozabim. Vido sam denešnji Milano, navčo sam se tii indašnji Milano. Tii, v njem sem začno liibiti sv. Mo-niko, Sv. Augustina ; Sv. Ambroša, pa Sv. K&rola. I močno verjem, ka tii sam si spravo tudi to miloščo, da do me tei svetniki tiidi pomagali verno delati, dobro živeti, i žitek lak srečno dokončati. Pesem k našoj Materi. Mati boža, Mati draga Odpri nam nebeška vrata! Deca revna mi smo tvoja, Nemarno že več pokoja. Vse preganja nas na sveti: Vero pravo ščš nam vzeti. Tvojga liidstva tabor mali Neprijatli so napadli. V domovini staro — slavnoj Ne rodi za nas se pokoj. O poglej le na nas doli In'pri Oči za nas moli! Tvoji ščemo mi ostati, Tvoji biti mi sirmaki. Či pa ne za nas pomoči Te le vodi gor nas k Oči! Hladen grob nas naj pokrivle, Sladke grude naše zemle Narod mrtev naj težijo, Na njih rože naj glasijo: „Tu počivle liidstvo malo V' veri .svojoj vsigdar stalno, Sini hčeri ete zemle Deca Matere nebeške." Miroslav. Sveta Mouika. ak smo, culi Augustin, kda je prve redi prečteo iz Sveloga Pisma, dol je djao knigo. Kaj je tam najšeo, to je njegova gizdava duša ne mogla voprestati, ne se mogao tak jako poniziti, ka bi on, ki je dosegarnao svojim grešnim nasladnostam živo, zdaj toga poniznoga i zaničanoga Jezuša navuk mogao nasleduvati. To se pred njim za nemogoče vidilo ? ta liiči knigo, ali driigoč jo pa gorvzeme nazaj, samo ka de te že njegova duša pripravna notri vzčti bože reči i prvi redi, na štere se zgledne, njemi skuze pritirajo z očih, štere skuze njemi vekšo nemrtelnost podelijo, kak njegova bistra pamet. Monikin oster pogled je hitro vpamet vzeo ono not-rešnje vojiivauje, štero je Augustina že dugo mantralo. Pravice, prave svetlosti nindri ne mogao najdti; dvojio je, kam se naj oberne? Rana je od dneva do dneva vekša postanjiivala i Monika je že vidila dušo, nemrtelno dušo svojega ltiboga sina — bluzi k spadaji. Z njegovoga srca so že ne samo dobre jakosti vSprejšle, nego s temi vred i njegova vera je začnola pomenkavati. Velka tmica je nas-tanola v njegovoj diiši, štera tmica pomali njega celo okoli vzela i oropala ga je pravoga, zreloga premišl&vanja tak, da se že naprej dalo vidili, da nede dugo, ka on scela neveren postane. I to se le hitro pripetilo. Bila je najmre za vremena Augustina nikša kriva vera, tak zvdna Manikhejska. Što jo nastavo, prav neverno. Poleg ništerni pisatelov niki Manes, peržianski človek jo razš-irjdvao, či jo že on nastavo, ali pa što drugi. Zato te krivoverce zovčjo za manikhejce. Vera je pa bila jako zmešlava ; nikelko svoji pravic je mela s krščanske vOre, nikelko pa iz stare poganske. Bila je edna nemogoča vera, štero so ešče poganski časarje preganjali. Jeli je trbelo več vabila zo ednoga mla-denca, kak se v toj krivoj veri najde štera dovoli nečistost? Ne čii-do, či Augustina tudi le hitro k sebi dobi! On je iskao pravico, štero je samo z svojov močjov šteo gornajti; hrepeneo po velki pitanjaj kak so: odket je človek, zakaj Je na sveti, kaj je lepo, kaj dobro, kaj bo z človekom po smrti itd. Ali to je pa ne znao, da ta pitanya razložiti, na njč pr&vi odgovor dati nišče nemore brez Boga. Augustin se notri