Miha Mazzini
Godbe. Zbrka zgodb
Samizdat, Ljubljana 1989
Potem ko je Miha Mazzini z romanom Drobtinice za nekaj let občutno dvignil povprečni kvalitativni nivo Prešernove zbirke, je v sa-mizdatu s precejšnjim medijskim pompom — reklamo je bilo videti celo v ljubljanskih kinematografih — izdal »zbrko zgodb« Godbe, deset sila raznolikih novelesknih tekstov. Z Drobtinicami jih veže predvsem dvoje: dosledno filmska nazornost naracije ter nujen bizarno ironični pridih — vse to pa šele v Mazzinijevih krajših tekstih pride do prave veljave. Ti »skupni točki avtorjevega opusa« sta obenem tudi edini vezni člen pričujoče zbirke.
Godbe so dobesedno »zbrka«: lotevajo se vseh mogočih tem in pripovednih tehnik, ne poznajo ne skupnega pripovedovalca ne junaka, iz fikcije skačejo v realnost in obratno, najhujše izmišljije se odevajo v najbolj objektivistično formo. Temeljno skupno lastnost bi lahko imenovali »nebrzdano tvorjenje fabule«; ta gradi literarno resničnost i7-notranje logike, ne pa iz zunanje objektivnosti oziroma realnosti. Iz tega vzroka se zdijo vse novelice kljub čudaški tematiki prav mogoče, pa čeprav ležijo daleč od resničnosti — prav to pa je bistven atribut dobre novele kot take: notranja koherentnost pripovedovanega, dovolj logična, da sama implicira realnost). Najlepši primer tovrstne gradnje je novela Strangers in the night, ki jo kot prvoosebni pripovedovalec vodi sam empirični Miha Mazzini v družbi prav tako empirič-ne žene Bibe. Zapleta se v prav neverjetne pustolovščine, ki pa s0 povezane s tako natančno logiko, da se bralec resno vpraša, če na Gorenjskem res nemara ne pobijajo natakaric zaradi prepogostega telefoniranja — če navedemo samo enega nežnejših detajlov. Mazzini se resnično suvereno giblje na polju fikcije, kar nam priča tudi dejstvo, da sta najšibkejša komada zbirke prav teksta, ki preigravata oziroma interpretirata zunajliterarno stvarnost: Zamzak. and ( ) N°e in Mehanizmi herojstva — pri obeh je opazen umik domišljije na račun družbenih konotacij.
Večino preostalih novel lahko mirno priporočimo kot enega vidnejših vzponov povojne slovenske proze, saj si je podobno izkušnjo tako tekočega kvalitetnega branja — izjema je nekaj Zupanovih tek-
stov — težko priklicati v spomin. Čeprav bi se lahko prav omenjena »tekočost« Mazzinijevih tekstov zdela zahtevnejšemu bralcu že kar preveč populistična in ne-artistična, pa se zdi taka bolj kot posledica obsedenosti z zakonitostmi zgodbe kot take kakor želje po ugajanju čimširšemu krogu publike. Racionalnost jezika in v — največ primerih — omejenost na nujne opise imata za posledico, da kakor pri filmu vidimo edinole tisto, kar nam avtor hoče pokazati. In prav to »usmerjeno branje« daje čar Mazzinijevim novelam. Tudi pogoste menjave pripovedne tehnike se zdijo smiselne, kolikor so v tesni zvezi z vsebino; primer tega je dosledna struktura seminarske naloge v Funeriso-logiji za začetnike, ki odlično poobča primer poklicnega pogreb-ca, ki bi v opisovanju individualnega čudaštva ne dobil tako ironičnih razsežnosti. Obenem bi bilo težko reči, da Mazzini variira žanre in je potemtakem potencialni postmodernist. Od tovrstnih usmeritev ga ločuje prav prežemanje forme z vsebino, saj zunaj- in metaliterarnih prvin iz Godb ni mogoče abstrahirati: teleološka struktura tekstov je preveč kompaktna, da bi potrebovala izvenzgodbene elemente. Vsaka novelica ostane, kar pač je: celota brez zunanjih referentov. Pustolovščina avtorjeve proze torej ni jezikovna ali meta-literarna, temveč prvinsko domišljijska. Kolikor se to zdi preprosto, Pa je treba ugotoviti, da je novela brez socialnih, kritičnih ali lite-rarnoteoretskih intenc v slovenski literaturi 20. stoletja nadvse redka zadeva. V tem je Mazzini prav »ameriški« pisec v najboljši poejevski 'i chandlerjevski tradiciji.
Mazzinijeve Godbe se torej po tekoči narativnosti, neintencional-nosti in odlični ironiji uvrščajo med boljše, vsekakor pa med sveže dosežke domače literature. Ob politizirani literaturi in pesniški politiki se zdijo vse bolj brezposelnemu bralcu več kot dobrodošle.
Tone Vrhovnik