DR. LEOPOLD POL.TANEC: Naraščaj Rdečega križa. (Konec.) Tako smo v šoli načeli, s pomočjo staršev seveda, mimo drugih altruističnih čustev vprašanje o »ljubezni do bližnjega« najvišji, a tudl najteže dosegljivi cilj, ki mora po njem stremeti človeštvo, ako se hoče izmotati iz sedanjega splošnega razsula. Sedanje življenje namreč ni znosno; ta boj človeka proti človeku, sloja protl sloju, naroda proti narodu tudi v prazgodovinski dobi, ko si ljudi predstavljamo kot divjake brez kiilture, ni rnogel biti hujšl nego je danes. Kadar pa se naša mladina povspne z lzdatno pomočjo staršev in doma do bratoljublja In ljubezni do bližnjega, takrat se odpre njej in nam vzgojiteljem neizmerno veliko in prelepo polje, kjer se moramo v vzvišenem poklicu izdelati in izživeti. Vsak kraj, vsaka šola ima tu svoje posebne cilje, kjer se lahko udejstvuje. Naj navedem le nekaj primerov: Zbiranje članov v naraščaj Rdečega križa nam daje že samo na sebi priliko, da vzgajamo čustvi vzajemnosti in Ijubezni do součencev. Po ameriškem in češkem načinu se namreč vpišc ves razred. Kakšen prispevek je to, 20 para mcsečno, ali letno 2 Din na učenca! To ni niti za »četrt litra slabcga vina«, da govorimo v vrednostnem merilu našega občinstva! Ako pa udenec — in takih je vedno nekaj v razredu — niti tega ne zmore, pa založe premožnejši večje vsote; razred pa nastopa proti Društvu rdečega križa kot samozavestna edinica po naeelu: »Vsi za enega, eden za vse.« Učcnka se je razbolela; deklice jo hodi o obiskavat ter ji krajšat dolgega časa, ki tako zvesto sedi ob boiniški postelji. Govore o Solskih ln drugih dogodkih, ki so zanje tako važni in zanimivi, in živahen smeh zveni po sobi. V postelji pa se zaiskriio trudne oči in vesela poteza zafera ob ustih. Zdravniki naj vam povedo, kako veselje in radost Iečita bolezni! Dijaki, koliko darov vam je podarila priroda, samo nikar teh talentov zakopavati! Vendar so med vami manj nadarjeni tovariši, ali taki, ki še niso »izpregledali«. Odličnjak, latinec ali mate- matik, pomozi bratu zaradi ljubezni do njega, pokaži mu z Ariadninim klobčičem izhod iz blo- dišča latinske in grške slovnice, uvedi ga v skrivnosti algebre! Trše orehe lahko tolče in ltišči razred skupno, v ta namen vam ravnatelji na stežaj odpro šolske sobe. Ne morem in ne smern pa zagovarjati slepega prepisovanja, te posebne vrste »Ijubezni do bližnjega«, ki se je tako razpaslo po naših srednjih šolah. Imamo pa tudi vzgledne učitelje, ki izven obveznega šolskega pouka, učence brez nagrade poudujejo, jih dvigajo, jim pomagajo, da bi jih ne potrl glas sodne trombe ob sklepu šolskega leta. Imamo iih, naše gore prave Ilste, ter se ponašamo z njiml! Po načelu sedanje vzgoje In modernega pouka ]e treba že mladini vcepiti duha samostojnosti in veselia do dela. Kolikokrat čuješ tožbo, da je naša mladina, ko zapušča šole, nerodna In neporabna za delo, ki ga od nje zahteva trdo življenje. Kako pa naj shodi otrok, ako ga vedno držiš za roko ali vodiš za vrvico! Tu pa se dajo prirojeni posebni darovi naših učencev in dijakov in njih veselo udejstvovanje tako uspešno uporabiti za vzvišene namene, ki jih naj goji naraščaj Rdečega križa. Pevci, glasbeniki, igralci, te'.ovadci se združiio (drugi pomagajo po svojih močeh) ter prirede predstave, vse njihovo delo pa mora prepletati, kakor prepleta rdeča nit naše narodne vezenine, visoka misel, da se trudijo za ubogo deco. za šolske knjige in druga učila, potrebna revnim součencem, za šolske ali dijaške kuhinje, ali za kak drugi plemeniti namcn. Deklice lahko kroje in šivajo perilo in obleko za siročad, nežna, dragocena ročna dela in to, kar izdelajo dedki — pletarji, knjigovezi itd. pa sc prodajo in izkupiček posveti človekoljubniin n.unenom. V tej smeri, hvala Bogu, učiteljstvo /e jako pridno deluje, treba je raztresene ude zbrati, delo napeljati v skupno strugo ter jo poglobiti. Ne priporočam pa golega nabiranja denarnih prispevkov v kak dober namen. Lani sm.. nabirali za gladno rusko deco. Starši so prispevali, otroci prinašali denarja, desnica je dajala dar, ki zanj že levica ni znala, da ne govorim o srcu in duši, ki nista niti zazvenela ob tej pretresljivi bedi in lakoti. Mrtvi darovi, — mrtvi namreč za vzgojo naše dece —, zakaj ni iih ovijal rdeči trak visoke ljubezni do bližnjega, ki edin:i more umeti bedo ter premagati vse ovire. Tu so vam Čehi drugačni ljudje! Od 15. septernbra do 15. decembra 1921 so člani in čla- nice njihovcga naraščaja (Dorost Červeneko Kfiže) iz 2000 šol agitirali, šivali, pletli, dajali predstavc, zbrali prilične vsote ter poslali v Rusijo 52 zabojev nove obleke, 32 zabojev obnošene obleke, 505 družin pa je vzelo k sebi ruske sirote. Za vsakim paroin nogavic, ki jih je pletla in poslala češka mladenka, se je odtrgal tudi dobršen del njene nežne, a velike duše ter splaval tja v stepi ob Donu in Volgi, kjer je bela žena z velikim mahljaji kosila po poljani. Članek mi je preveč zrastel pod peresom. toda človeku odleže, ako lahko vse izpove, kar mu je pri duši. Vcm tudi, kako težko je biti glasnik v lastni domovini; zato prosim, da pogledate, če ne verjamete meni, kako se vedejo v te-ji oziru Američani in Čehi. Ti namreč vedo, kaj delajo.