257
Prislovice in reki iz Istre.
Nabral Jak. Volcic.
Učkarska: Joh nami! zemlja je šla u more, a varnost na nebo.
Oči su 8trašljivice, a ruke su dčlavice (na vid je delo težko, a delavne roke ga opravijo).
Ca se po krivem steče, se brzo razteče, ili: ča je po krivem dobljeno, ni blagoslovljeno.
Kadar star Istran reče: hvala ti na tem i tem, mu odgovori drugi: Bogu hvala, ki je dostojan.
Ki čeka vreme nad vreme, ga čeka veče bršme (italijansko: chi ha tempo, non aspetti tempo).
Koliko je hrana gušča, toliko meni brada tušca.
Hodi smokve solit (pojdi rakom žvižgat).
U bobovem cvetu je najmanje muke u mehu.
U letu u hladu, u zimi u gladu.
Ako su vuci siti, koze nemogu vesele biti (gospodar razsipnik, družina žalostna).
Ne ruši stare gromačine (gromača je zid brez melte), (se bo na te srušila), ne karaj stare babičine (te bo nala-jala, nakregala).
Vsaka šepa vragu iz žepa; ili: ča je od Boga na-ruženo (rojeno s kakovim pomanjkanjem) je huje od vraga (cave a signatis).
Ki sam gre, opravlja, a ki pošilja, čeka (težko gospodam po poslih).
Kakova gora, takova drva (kakovi starši, takovi otroci.)
Istersko otroci oponašajo po zimi vrabce, da čvi-kajo drug drugemu: „si ziv, si ziv"; a po leti: „ti župan ja župan, ti župan ja župan".
Ca te je ta zali osanatil (hat dich der Bose einge-schlafert).
Isterski pastir pravi: „ovan zvončar zvončari pred ovcami (za nemško-slovenski: zvonec nosi.)
Slišal sem starega Istrana reči: peruh, perušič (od pero) za nemški Pinsel, kakor italijanski pen-nello od penna, in Pinsel od pingere, in to morda od pennam agere.
Pozuha (od zevati) je mnogo govorenje za kakovim delom, posebno, zlem. — Povezuha, Kindswindel.
Stari Istrani pripovedajo, da, kada je nekada kdo v Istri obudovel, si ni več strigal vlas ni brade bril do smrti, ako se ni sopet ženil; ako se je pa še ženil, se je pred ženitbo ostrigel in obril; a vdovice so nosile zmirom vse črno nošnjo; ako se je ktera spet umožila, stavila je nase sopet kaj beliškavega, a nikdar več vse vesele bele obleke.