50
Zunaj pa so na mrzlem, globokem nebu          Zvonovi  so odzvonili polnočno pesem
blestele jasne zvezde. Tako na gosto so bile nasejane, da se je zdelo, kakor bi se skozi zamrznjeno morje svetili nedvignjeni zakladi. Sijale so divni božični noči.. .
— bakle so se razlile   po  gori,  nad kočo so  se  ustavili  angeli miru — — —
Nekomu  pa  je  demon stlal v posteljo nemir — prvega ubijavca —-------
(Dalje.)
SILVIN SARDENKO:
DOSMRTNI JETNIK.
' Moj beli dan je bela smrt — in to je čudna reč, da niso mi prižgali ob odru belih sveč . . .
Moj ni več zvezdic nočni mir, moj ni več solnčni svit, a kaj, da me nobeden ne pride pokropit?
Li svet ne zna, in če ne zna, naj bi me prašal vsaj: Kaj je življenje moje že bilo od nekdaj?
Da želja mojih je želja podgorska bila vas, in misel mojih misli sneženi gorski pas.
Dva temna brata — gozd in gaj imel sem jaz nekoč in eno gluho sestro, oj sestro, črno noč.
Podnevu sta me čuvala prijazna brata dva, ponoči mi je stregla pohlevna sestra ta.
Na voglu me je čakala, ko jaz sem v hiši stal, nabiral tujo srečo in nič se nisem bal . . .
Tako sem živel kakor siv oblaček vrh neba, a danes sem zavržen kot kamen v dnu morja.
Moj beli dan je bela smrt, in to je čudna stvar, da zame še gomile izkopal ni grobar . . .
A^>
<^-^