GLEDALIŠKI LIST SEZONA 1924/25 ŠTEVILKA’ 12 IZDAJA UPRAVA MARODNEGA GLEDALIŠČA Yv Ll UBIJAM Zahtevajte povsod „ ‘?,va.rne „ čevlje mmm Peter Kozina a Ko. z znamko TrŽiČ Glavna zaloga v Ljubljani, Breg štev. 20 Aleksandrova cesta štev. 1 Prešernova ulica (Seljak) Podružnica v Zagrebu, Račkoga ulica 3 Filip Bizjali krznar 6ispis*itska čuta 13 Kolizej se priporoča za vsa krznarska dela. Velika zaloga vsakovrstne kožuhovine. Najfinejša svetlobna telesa -— za stanovanja, vile, banke, bare, kina itd. kakor: lestence, namizne in stoječe svetiljke itd. itd. v vsakem poljubnem slogu, tudi po doposlanih načrtih, izdeluje v kovini, lesu, svili, steklu itd. edina jugoslovenska Svetlobna industrija „VESTA“. Napočilo samo na atelje JESTA", Ljubljana, Kolodvorska ul.B/I. SPORED. DRAMA. Začetek ob 8. uri zvečer. Nedelja, 8. marca Ob 3. uri pop. Stričkov sen, ljudska predstava pri znižanih cenah . Izven Nedelja, 8. ,, Ob 8. uri Vdova Rošlinka . . Izven Ponedeljek, 9. „ Rosmersholm Red D Torek, 10. „ Zaprto. Sreda, 11. „ Vdova Rošlinka Red E Četrtek, 12. „ Izgubljene duše Red C Petek, 13. ,, Stričkov sen Red A Sobota, 14. „ Ob 3. uri pop. Veronika Dese- niška, dijaška predstava pri znižanih cenah Izven Nedelja, 15. „ Ob 8. uri zvečer Vdova Rošlinka Izven Ponedeljek, 16. „ Zaprto. Torek, 17. „ Rosmersholm Red B Sreda, 18. „ Misel, premijera Red F Četrtek, 19. ,, Hamlet Izven Petek, 20. „ Misel Red C Sobota, 21. „ Vdova Rošlinka Izven Nedelja, 22. „ Veronika Deseniška, ljudska predstava ob 3. uri .... Izven Ponedeljek, 23. „ Misel Red E Torek, 24. „ Zaprto. Sreda, 25. „ Ob 8. uri zvečer Othello • . . Izven četrtek, 26. „ Pepeluh Red D Petek, 27. „ Vdova Rošlinka Red A Sobota, 28. „ Veronika Deseniška, dijaška predstava ob 3. uri ob znižanih cenah Izven Uprava si pridržuje spremembo sporeda in zasedbe. 0^ Najlepše najcenejše slovito 3^ angleško sukno za obleke ima DRAGO SCHWAB v Ljubljani OPERA. Začetek ob pol 8. uri zvečer. Nedelja, 8. marca ob 3. uri pop. Netopir, ljudska predstava pri znižanih cenah Izven Ponedeljek, 9. „ Pikova dama. gostujeta Zdenka Zikova in Marij Šimenc . . Red A Torek, 10. „ Tosca, gostujeta Zdenka Zikova in Marij Šimenc...............Izven Sreda, 11. „ Zaprto. Četrtek, 12. „ Mignon......................Red F Petek, 13. „ Seviljski brivec, gostovanje Josipa Rijavca................Red B Sobota, 14. „ Mignon......................Red D Nedelja, 15. „ Ob 3. uri pop. Boheine, gosto- tovanje Josipa Rijavca, popoldanska operna predstava Izven Ponedeljek, 16. „ Zaprto. Torek, 17. „ Boheme......................Red E Sreda, 18. „ Traviata....................Red A Četrtek, 19. „ ob 3. uri pop. Don Juan, predstava pri znižanih cenah . . Izven Petek, 20. „ Trubadur....................Red P' Sobota, 21. „ Boheme......................Red D Nedelja, 22. „ Ob 3. uri pop. Traviata, ljudska predstava.................Izven Ponedeljek, 23. „ Zaprto. Torek, 24. ,, Don Juan....................Red C Sreda, 25. „ Ob 3. uri popoldne Gorenjski slavček, ljudska predstava . Izven Četrtek, 26. „ Mignon......................Red B Petek, 27. „ Zaprto. Sobota, 28. „ Don Pasquale, premijera . . Izven — 2 - Začetek ob 8. Konec, okrog 11. Misel. Drama v petih slikah. Spisal Leonid Andrejev. Prevedel Josip Vidmar. Režiser: M. SKRBINŠEK. Keržencev Anton Ignjatič, zdravnik.......................... Skrbinšek Kraft............................................................Kra}j Sluga Vasilij...................................................... Jan Savelov Aleksej Konstantinovič, pisatelj.......................• . Rogoz, Savelova Tatjana Nikolajevna, njegova žena . . Rogozova Služkinja Saša...................................................Vida Fjodorovič, Aleksander Nikolajevič, pisatelj.....................Cesar Darja Vasiljevna, gospodinja pri Keržencevu .... Medvedova Ivan Petrovič, zdravnik..........................................Jerman Strežnica Maša....................................................... Juvanova Strežaj v blaznici...............................................Osipovič Krajši odmor po I. in .III. sliki, daljši po IV. sliki. „ORIEHT“, Ljubljana Touarna oljnatih baru, steklarskega kleja, lakou in firneža - Zaloga pleskarskih in slikarskih poti.ebsčin Šopk A“kIZiro'm Viktor Korsika K°nsl!‘i "* - 3 — Začetek ob 8. Konec okrog 10. Vdova Rošlinka. Komedija v treh dejanjih. Spisal Cv. Golar. Režiser: FR. LIPAH. Vdova Rošlinka.......................................Juvanova Manica, njena hči....................................Vera Danilova Tončka...............................................Mira Danilova Rožmanov Janez.....................................Cesar Balantač, romar.....................................Kralj Jernejec.............................................Danilo Gašpar...............................................Gregorin Tomažin..............................................Plut Blažon..................................................Kosič Tinče................................................Jan Godi se na Gorenjskem v starih dobrih časih v hiši vdove Rošlinke. Prvo dejanje na sopraznik, drugo dejanje nedeljskega večera, tretje dejanje v delavnik. ZAJUTRKOVALNICA ZAJUTRKOVALNICA T. MENCINGER LJUBLJANA, Sv. Petra cesta št. 43 PRISTNA VINA! NIZKE CENE! -------- Priporoča se delikatesna trgovina 7— = = FRANC KOS, Ljublj ana, Židovska ul. 5 Izbera raznovrstnih specijalitet Primerna . ..... - Cene nizke božična darila Postrežba točna Začetek ob 8. Konec okrog 10. Pepeluh. Narodna pravljica v sedmih slikah. Spisal dr. Iv. Lah. Režiser: O. ŠEST. Kralj devete dežele...................................... Skrbinšek Kraljična, njegova hči..................................Mira Danilova Prvi svetovalec.... ..........................Jerman Drugi svetovalec............................................Smerkolj Tretji svetovalec.......................................Sancin Prvi minister...........................................Povhe Drugi minister..........................................Lipah Tretji minister.........................................Medven Kraljevski komisar......................'...............Jan Kraljevski tajnik.......................................Danilo Glasnik.................................................Delak Dvorski norec............................................ Rogoz Očetov duh-Starec.......................................Kralj Pepeluh.................................................Gregorin Prvi brat...............................................Peček Drugi brat..................................................Drenovec Prvi hlapec ...........................................Plut Drugi hlapec............................................Cesar Babica.....................................................Rakarjeva Deklica.................................................Vida Deček...................................................Tavčar Služabnik...............................................Murgelj Kraljevi glasniki, služabniki, pisarji, tajniki, spremstvo, otroci, ljudstvo. Prva slika: Babica pripoveduje... II. slika: Na očetovem grobu. III. slika: V deveti deželi. IV. slika: Na Pepeluhovem domu. V. slika: Dan odločilne tekme. VI. slika: Vitez z zlato zvezdo. VII. slika: Kralj Pepeluh. Glasbo zložil L. M. Škerjanc, plese naštudiral baletni mojster A. Trobiš. Začetek ob pol 8. Konec ob 1L Trubadur. Opera v štirih dejanjih (osmih slikah). Napisal S. Cammerano, uglasbil Giuseppe Verdi. Dirigent: A. NEFFAT. Režiser: FR. BUČAR. Grof Luna.........................Popov Leonora................................Lovšetova k. g. Azucena, ciganka....................Thierry-Kavčnikova Manrico.............................Kovač Ferrando............................Zupan Ines................................Ribičeva Ruiz................................Mohorič Stari cigan...........................Perko Sel.................................Bekš Redovnice, cigani, vojaki. Godi se na Španskem v XV. stoletju. Na toaletni mizi vsake dame naj služi kot okrasek najboljša in KOLINSKA VODA znamko Johann Maria Farina, gegeniiber dem Jiilichs-Platz, • ki si je tekom enega stoletja pridobila , in obdržala svoj svetovni sloves. Dobiva se v vseh drogerijah in parfumerijah. f Mii „Aflriia“, Ljiljia, 'stn Najmodernejši salon za dame in gospode šef vlasuljar slov. opere in drame v Ljubljani Izposojevalnica gledaliških lasulj in potrebščin Začetek ob pol 8. Konec po 10. Boheme. Opera v štirih dejanjih. Besedilo po H. Murgerjevih scenah „Vie de Boheme" spisala G. Giacosa in L. Ulica. Glasbo zložil G. Puccini. Dirigent: N. ŠTRITOF. Režiser: P. DEBEVEC. Rudolf, pesnik..............................................Banovec - Kovač Schaunard, muzik......................................Šubelj Marceli, slikar.......................................Cvejič - Popov Collin, filozof.......................................Betetto - Zathey Bernard, gospodar............................... Zupan Mimi..................................................Rozumova Musette...............................................Thalerjeva Alcindor de Misonneaux............................. Zupan Parpig-nol......................................... Bekš Dva carinarja.........................................Povše, Rus Pariz 1830. Prva uprizoritev v Turinu 1897. * * * Samo mojster Puccini more osebi, kakršni sta pesnik Rudolf in njegova ljubljenka Mimi muzikalno tako ilustrirati, da čutimo ž njima. Gracija, s katero razpleta muzikalno nit, ki točno označuje vsa dejanja trpečih mladih duš, in instrumentacija sta sijajni. Vsako dejanje priča o iznajdljivosti, o izvrstni tehniki, fini melodiki in karakteristiki velikega komponista. Iz arij, ki si jih pojeta Rudolf in Mimi veje zanos ljubezni; v poslovilni sceni so mesta, ki stresejo dušo, da čutiš z nesrečnima. V štirih dejanjih nam slika komponist življenje mladih umetnikov. Trpljenje in veselje je to življenje, ki stremi kvišku. Vsebina: I. dej.: V prvi sceni delata pesnik Rudolf in slikar Marceli v siromašni nezakurjeni izbi. K njima pride zmrzovat sotrpin filozof Collin. Kmalu je konec stradanja in bede, kajti godbenik Schaunard, njihov prijatelj, je dobro zaslužil in naročil jestvin in kuriva. Komaj so se malo pokrepčali, pride gostilničar terjat najemnino; mora pa brez denarja zapustiti rezidenco srečnih umetnikov. Marceli, Collin in Schaunard odidejo. K Rudolfu pride Mimi, ki stanuje v sosednji sobi, in ga prosi luči. Kmalu si razki ijeta drug drugemu svojo ljubezen. II. dejanje: Predmestje Pariza, Quartier Latin. V družbi mladih umetnikov nastopi Mimi; vsi sedejo pred kavarno. V družbi starega Alcindor.de Mison-neaux se kmalu pojavi Marcellova prejšnja ljubica Musette. Marceli in Musette se polagoma zopet zbližata. Stari Alcindor mora plačati za vso družbo in končno ga Musette še odpravi. III. dejanje: Musette in Marceli, Mimi in Rudolf se snidejo ,v mali gostilni. Medtem ko zapustita Mimi in Rudolf roko v roki sobo, se razvije med Musette in Marcellom duet ljubosumnja. IV. dejanje: Soba kakor v I. dejanju. Marceli in Rudolf opravljata vsak svoje delo. Kmalu se jima pridružita Collin in Schaunard in v ubožni sobiei vlada kljub večkratni denarni zadregi razposajeno veselje. V to razpoloženje vstopi Musette z vestjo, da ji sledi smrtnobolna Mimi. Rudolf ji hiti nasproti, jo prinese v sobo, kjer mu v naročju umre. - 7 - Začetek ob pol 8. Konec okrogf pol 11. Don Juan. Opera buffa v dveh dejanjih (desetih slikah). Besedilo spisal L. da Ponte. Uglasbil W. A. Mozart. Dirigent: N. ŠTRITOF. Režiser: O. ŠEST. Don Juan, mlad, lahkomiselni kavalir......................Cvejič Donna Ana.................................................Frisekova Don Octavio, njen zaročenec...............................Kovač Stari Comthur, oče donne Ane..............................Zathey Donna Elvira, zapuščena ljubica don Juana .... Thalerjeva Leporello, don Juanov sluga...............................Betetto Masetto, kmečki fant......................................Zupan Zerlina, njegova nevesta..................................Lovšetovak. g. Kmetje, kmetice, godci, kavalirji, dame, sluge. I. dejanje: 1. slika. Terasa pri Comthurju. 2. Cesta. 3. Cesta. 4. Pred don Juanovim dvorcem. 5. Na vrtu. 6. Dvorana pri don Juanu. II. dejanje: 1. slika. Pred hišo donne Elvire. 2. Pred pokopališčem. 3. Na pokopališču. 4. Jedilnica pri don Juanu. Dejanje se vrši v nekem mestu v Španiji. Prva uprizoritev v Pragi leta 1787. Ne zamudite obiskati tvrdko yiou.» Ljubljana, Mestni trg 19. Vedno novosti za dame in gospode. Cene konkurenčne. - 8 — Don Juan. Vsebina. I. d e j. Leporello je na straži. Iz palače pribeži don Juan, za njim donna Ana, ki vpije na pomoč. Comthur ga imenuje zapeljivca in ga pozove na dvoboj. Don Juan, ki se sprva ni hotel bojevati s starcem, zabode v dvoboju Comthurja. Don Juan in njegov sluga zbežita. Octavio, Anin zaročenec, prisega Ani, da ji bo maščeval očeta. 1 z p r.: Donna Elvira pride in toži, da jo je dragi zapustil. Don Juan se ji laska. Ona se odkrije in don Juan, ki zagleda bivšo ljubico, razočaran zbeži. Leporello jo potolaži. Izpr.: Svatba Masetta s Zerlino. Ko prideta v družbo še don Juan in Leporello, se prvi takoj loti Zerline. Ze hočeta v don Juanovo vilo, a tu ju preseneti in loči Elvira, ki Zerlino odpelje. Don Juan obljubi, da bo pomagal maščevati morilca. Ana spozna v njem morilca in prosi Oktavija, naj ga maščuje. Ko prihaja don Juan, se Masetto skrije, da preizkusi Zerlino, a don Juan jo odpelje v vilo. Sedaj nastopijo še donna Elvira, Ana in Oktavio v maskah in gredo iskat morilca v vilo. Izpr.: Don Juan se zabava s Zerlino, Leporello pa meša Masetta. Končno odpelje don Juan Zerlino v stransko sobo. Vstopijo tri maske. Zerlina pribeži iz sobe in don Juan vihti meč nad Leporellom. Tu pa ga vse naskoči kot krivca in morilca, toda on jim uide s pomočjo Leporella. II. d e j.: Don Juan in Leporello si izmenjata klobuk in plašč. Pojavi se Elvira, ki ju ni opazila, in toži svoje gorje. Don Juan pregovori Leporella, naj jo odpelje. Don Juan pa poje podoknico Elvirini družici, a ga opazuje Masetto, ki je pripeljal s seboj oborožene kmete. Don Juan jih zvijačno odstrani, pretepe Masetta in zbeži. Izpr.: Elvira prihaja z Leporellom; on bi se je rad končno otresel. Nastopijo Oktavio, Masetto in donna Ana ter planejo po dozdevnem don Juanu. Elvira jih prosi milosti, Leporello pa zbeži. Izpr.: Don Juan in Leporello nastopita, si izmenjata obleke in don Juan pripoveduje, da je bil z neko deklico, katera ga je imela za Leporella, a mu je končno ušla. Zaradi teh frivolnih besed na pokopališču se oglase tajni strahotni glasovi, češ, da naj da mrtvecem mir. Ukaže Leporellu, naj pozove kamenitega Comthurja v goste. Ko Comthur prikima, ga vpraša še don Juan, je li pripravljen priti k njemu v goste. Comthur pritrdi. Odideta. Izpr.: Elvira hoče don Juana rešiti, samo če bo obžaloval. Že hoče oditi, toda pribeži od glavnega vhoda in zbeži. Tudi Leporello zbeži. Nekdo je potrkal. Don Juan gre odpirat in tu vstopi Comthur. Očita don Juanu njegovo življenje, da naj se poboljša, toda ta mu da roko, da ne opusti nikoli svojega življenja. Tudi strah pred smrtjo ne uniči v njem strahu pred kaznijo. Comthur izgine in don Juan, zvest svojim načelom, a do zadnjega junak, pade od strele ubit. V. BEŠTER ATELJE „HELIOS“ Oglejte si slike, izdelane v najmodernejšem slogu! Aleksandrova cesta 5. Telefon interurb. 524. — 9 — I Začetek ob pol 8. Konec po 10. Don Pasquale. Komična opera v treh dejanjih (5 slikah). Po Pavesiju spisal M. A., poslovenil Franjo Bučar. Uglasbil Gaetano Donizetti. Dirigent: A. NEFFAT. Režiser: FR. BUČAR. Don Pasquale........................................Zupan Malatesta, njegov zdravnik..........................Šubelj Ernesto, njegov nečak...............................Banovec Norina, mlada vdova................................... Lovšetova k. g. Notar...............................................Debevec Služinčad. Vrši se v Rimu sredi 18. stoletja. — Prva predstava dne 3. januarja 1843. v Parizu. ES GROS EN DETAIL ,,EliITEM D. Z O.Z. Ljubljana, Prešernova ulica štev. 9 Največja konfekcijska trgovina Mojstrsko krojena damska in moška oblačila Vsakovrstne informacije dobavlja informačni zavod DragO Beseljak v Ljubljani Židovska ulica štev. 5. - 10 Milan Skrbinšek: Misel. Drama v 5 slikah. — Spisal Leonid Andrejev. Doktor Keržencev je čudak. Ima opico orang-utanga in po cele ure sedi pred kletko in gleda v njega žalujoče oči. Išče odgovora za njegovo melanholijo. Vidi, da trpe gorile kakor naši „poeti“ na melanholiji, ali zakaj ? In nekoč se mu je zazdelo: njegov Džajpur žaluje, megleno sanja o tistem času, ko je bil on prav tako človek, car, nekaka višja oblika. Ali ko mu ni več gledal samo ure v oči, temveč cele dneve, vidi: ali je že bil car — ali pa . . . čujte! Ali pa bi bil lahko postal car, pa ga je nekaj zaustavilo. On ne misli na prošlo, ne — on žaluje in brezupno sanja o bodočem, ki so mu je vzeli. Ves on je stremljenje k višji formi, ves je tuga po višji formi, kajti . . . pred njim je stena! Njegovi možgani so se ustavili in ž njimi se je ustavilo vse! Vse! — Misel! — Da, seveda, misel! Izneverila se mu je naenkrat! Grozno! To je grozna katastrofa, to je hujše nego potop! In tedaj ga je porasla dlaka, zopet je zlezel na vse štiri, prenehal se je smejati, umreti mora od žalosti. Razkronani car blodi po gozdih in — umira od žalosti. Da, misel. To je tudi Kerženceva usoda, da se je preveč zanesel na moč svoje misli. Na svojo moč nad mislijo. Ni obvladal on nje, temveč ona je njega obvladala. Hotel je igrati blaznega, da bi mogel izvršiti svoj eksperiment — ubiti nadarjenega Alekseja Lovelova, ki je slučajno — ali res slučajno! moč njegove nekdanje izvoljenke, ubiti ga z močjo svoje misli. Res ga je igral in precej časa zelo dobro, toda v hipu namišljene zmage, ni ga udaril samo enkrat po glavi, bil je po njem ko blazen — in pozneje nič ne ve o tem! In kaj zdaj? — Ko pride po umoru domov, je ves v ektazi navdušenja. Igra se mu je posrečila! Ona vražja, ostra, božanstvena igra: sami ženi je govoril o tem, da hoče ubiti njenega moža, gledal ji je v oči, se tiho smehljal in govoril: jaz pa mislim ubiti vašega moža. Saj ona ga ni mogla izdati, kajti kaj takšnega pripovedujejo samo norci. Da, on niti ne ve, kakšno resnico je povedal ženi svoje žrtve s temi besedami. Tragikomično je to. On misli, da ji govori kot normalen človek, pa sam pravi z nekim satanskim zadoščenjem, da nihče ne bo verjel, da je zdaj normalen in katorga (prisilna delavnica) ga ne bo dobila v pest — „ubije, potem pa ozdravi in se vrne v svoje . . . udobno življenje", pravi. Ali uresniči se samo prvi del tega stavka, da ubije, ozdravi pa ne in mesto udobnega življenja ga zgrabi norišnica. Toda zdaj je pač že prepozno. Takrat, ko je sklenil igrati blaznega, da bi lahko napravil eksperiment, ubiti s silo svoje misli Alekseja, takrat že bi ga bili morali dati v roke predstojniku živčnega sanatorija, Semjanovu, kajti že takrat je bil — abnormalen. Seveda ni vedel tega, niti dvomil ni. A zdaj?! - Sredi triumfalnega beganja doma v svoji sobi po umoru se mu postavi pred oči kar naenkrat „črna stena" in vpra- - 11 — šanje, kaj je za to steno. Dokler je izkričaval svoje blazno veselje, ni slišal onega drugega glasu. A ko leže na divan, da bi zaspal, zasliši v gluhi tišini naenkrat tuj in vendar svoj glas: „Ampak čisto lahko mogoče je, — da — je — doktor Keržencev res blazen. — Mislil je, — da — se — pretvarja, pa je — res - blazen." In iz vladike, iz carja misli, se izpači naenkrat majčken, hu^ doben, neumen doktor Keržencev. Nekakšen doktor Keržencev, blazni doktor Keržencev, nekakšen doktor Keržencev! ... In prične si trgati obleko in blago prasketa . . . Toda še je rešitev iz te zagate. Sam ne more več gledati jasno. A drugi! Toda kdo? Zdravniki? Ne, oni morajo govoriti, kakor mislijo, da je prav za njegovo zdravje, če poreko, da je blazen ali da ni blazen, niti enega niti drugega jim ne more verjeti. Tatjana, žena ubitega, njegova nekdanja izvoljenka! Njej edino bi mogel verjeti, da ni blazen, če bi to rekla. Ali tudi ona mu ne more pomagati. Ne sme tega reči, ker ona hoče živeti. A živeti ne more, dokler ni onemu oprostila, ki ji je ubil moža. Oprostiti pa mu more le, če je bil blazen. „Ne, vi ste bili blazni. Ne prišla bi k vam, če bi bili zdravi. Blazni ste. Videla sem, kako ste ubijali, kako ste dvignili roko . . . blazni ste! . . .“ — „Naj sodi Bog, ali jaz vam odpuščam. Odpustite mi. Zbogom!" Keržencev besni. Misel! Ustavila se je! Stena! Neka grozna katastrofa se je razlila nad njegovo glavo! Tudi on je zdaj ekscar - misli! Topo udarja na njegovo uho gluha bodočnost . . . Don Pasquale. „Don Pasquale“ se prišteva najboljšim operam veselega značaja, vendar pa se nahaja v tej operi dokaj resne glasbe prave italijanske lirične prikupljivosti, n. pr. Cantabile Ernesta, Cantabile Malateste, Serenada Ernesta s zborom, Notturno ali. dvospev Norine z Ernestom itd. Vobče pa prevlada vesela, poskočna glasba z mičnim ritmom. Donizetti je poklonil umetnosti zaklad posebne vrednosti, kojemu ne najdeš lahko para. Od prve do zadnje note je ta muzika živahna in učinkovita, nanizana je cela vrsta komadov, drug drugega prekašajoč; poleg že navedenih naj še omenim zbor služinčadi, ki je nenavadno živahen in poln humorja. Gaetano Donizetti se je rodil 29. novembra 1797. v Bergamo. Leta 1806. je vstopil v tamošnji konservatorij, odkoder je odšel 1. 1815. v muzikalni licej v Bologno, kjer se je učil pri patru Mattei-ju. Debutiral je v Veneziji 1. 1818. z ,,Enrico di Bologna". V teku svojega življenja je napisal 66 raznih oper poleg večjega števila cerkvenih in posvetnih kompozicij. Izmed oper so najznamenitejše.: „Lucia di Lammermoor“, „La favorita", „Linda di Chamounix“, „Lucrezia Borgia", „Don Sebastiano“, „La figlia di regimento“, — 12 - „Don Pasquale“ in še več drugih. V zadnjih dveh letih svojega življenja je trpel na bolezni v možganih in hrbtenici in umrl dne 8. aprila 1848. v Bergamo. ^ Vsebina opere „Don Pasquale“. Bogati starikavi don Pasquale ima še skomine po mladi ženici. Ker je sam menda preneroden poiskati si nevesto, naj mu to preskrbi prijatelj doktor Malatesta, njegov zdravnik. Malatesta sprejme ta nalog, hkrati pa sklene, Pasquala ozdraviti te muhe na zelo drastičen in učinkovit način. V ta namen pridobi dobro znano mu mlado vdovo Norino, nevesto prijatelja Ernesta, rekoč Pasqualu, da ima v samostanu bivajočo sestro Sofronio, katero mu bo baje še danes predstavil kot nevesto. Bedasti Pasquale vse rad verjame in Malatesta mu resnično privede še istega dne sestro Sofronio-Norino, ki je Malatesti na ljubo s humorjem privolila igrati to komedijo. Vlogo notarja igra pri poroki Malatestov prijatelj Carlotto. Poroka se izvrši v hiši Pasqualovi — ali o groza! — koj, ko sta poročena, se izlušči iz golobice-Norine pravi pravcati zmaj! Nesrečni Pasquale sicer še izkuša priti do sporazuma, ali njegova golobica je zmaj posebne vrste, ona povzroči razpor s svojim vedenjem in mu končno zasoli celo mastno klofuto. To je preveč za izmučenega Pasquala, odslej misli le še na ločitev, odkrižati se je hoče vsekakor. S pomočjo Malateste se mu to tudi kmalu posreči in dobrodušen kakor je, Pasquale zasigura celo svojemu nečaku Ernestu in njega nevesti precejšnjo doto. Franjo Bučar. marija vera: Rosmersholm. Po nemškem uvodu v Ibsenovo dramo. (Konec.) Tajnost njih uspehov in vpliva na ljudske mase nam izda tretja pojava v drami: Ulrik Brendel. Ta pravi: „Mortensgard zna vse, kar hoče, ker nikoli noče več kot zna. On je zmožen živeti brez idealov." Tega pa Ulrik Brendel ne zna. Od svoje mladosti je iskal idealov. Od bogastva njegovega duha in lepote njegovega govora so mu ostale le bombastične fraze. Njegova eksistenca je obetala biti vsa čista in lepa — obtičala je v blatu. Rebeka West se je pod vplivom Rosmerjevih idej povzdignila iz nizkosti in praznote do lepote in čistosti; Brendel pa, ki je Rosmerju te ideje kot nekdanji učitelj vsejal v srce — pada, propada. Ulrik Brendel je od vseh značajev, ki jih je ustvaril Ibsen, najbolj tragično — komična pojava. Nobenemu svojih bitij ni vlil toliko svoje srčne krvi, dal toliko svojega grotesknega humorja, kot temu Ahasverju. Veličina, ki je nimajo druge žrtve življenja, živi v tej propalici in učinkuje s shakespearsko silo. Ulrika Brendla je obdal Ibsen z vsem osebnim čarom, ki ga ima včasih, a ne vedno — žrtev posameznika za idejo. Le dvakrat nastopi z negotovim korakom in opojeno glavo na odru. Prvič, ko gre prepričevat ljudi, drugič, ko se vrne od pohoda. Tja gre goreč od navdušenja skoro blazen optimist, ki prosi za par ponošenih čevljev, vrne se ravno tako blazen pesimist, ki prosi za par obrabljenih idealov. A vsakokrat se zdi človeku, kot bi vrele iz zemeljskega blata na površje temne sile, ki v zemlji ne najdejo udejstvovanja. Pred Brendlovimi zmedenimi pogledi se ne more pojaviti nobena stalna točka in vendar nam morda ravno vsled tega odpira nedogledne perspektive. Iz blata vzraste resnica in trenutno — 13 - občutimo, kot bi govorila iz tega bombastičnega patetika skrita čista pesniška duša. Izven drame vzet je Ulrik Brendel utelešeni pesnik, kakor ga je ustvarila pesnikova lastna bridka ironija. V drami sami pa pade Brendel kot tragični simbol najjačje sile v vrhunec katastrofe. Obema junakoma, ki ne vesta, kako spraviti svoje zunanje življenje v sklad s svojo notranjostjo, pokaže njegova beseda „neodoljivi potrebi", še bolj pa njegova pojava sama pot nizdol, „domov“ — v nirvano. — Sedaj sta pripravljena umreti — samo še okrepiti morata drug drugega. Drug vzbuja dvome v drugem, ki ju vedno bolj silijo na pot „domov“. Medsebojno si večata ekstazo in kar bi radi storili njiju duši, to dovrši mrzlična napetost trenotka. „Beli konji“ hite po zraku; beli oblaki hite po sinjem, trpkem ozračju te prekrasne drame, ki naredi vtis, da so na Rosmersholmu od začetka do konca vsa vrata in okna odprta, da se po njem lahko preliva svobodna, prava, čista, božja luč. Razno. OaitesLyrique je sredi februarja vprvič uprizorila novo trodejanko, opereto «La Ilussarde», za katero so zložili besedilo znani nam H. de Gorsse, potem Viktor Darlay in G. Nanteuil, glasba pa je od Feliksa Fourdraina. Kadar je pokojni Fourdrain prisostvoval prvemu orkestralnemu izvajanju svojih del, je pravil svojim prijateljem ob kakem mestu, ki se mu je zdelo bolj šibko ali neumestno: «To ni za nič, vendar pa ne izpremenim niti ene note*. Potemtakem se «Husarka», posmrtna skladba, sme smatrati kot dokončna. Saj če bi skladatelj sam bil navzoč pri skušnjah, ne bi načeloma nič predelavah Glasbeno je «Husarka» prav posrečena. Zbori so pisani v tradiciji velikih operet. Ves zasnutek preveva veselost in praznična volja. Prikupno dejanje se godi med direktorijem, t. j. ob veliki francoski revoluciji. Dva slikarska učenca, Olivier in Filoche, se sučeta in smučeta okoli dveh sladčičark, Pervenche in Charlotte. Rada bi se ženila. Ali teta obeh deklet je določila Pervencheo bogatemu bedaku, Champouilleuxovemu sinu. Pervenche roti svojega strica, narednika - nabiralca vojakov, naj se upre tej ženitvi ter posreduje Olivieru v prilog. Ta privoli v sodelovanje pod pogojem, da oba mazača stopita v vojno službo ter opravita svojo dolžnost. Filoche je odrinil z vojsko na italijanska tla. Olivier pa, ki ga je medtem zmotila slavna glumačica Florinda, uskoči. Navzlic izdajstvu hoče Pervenche oteti njega, ki ji je nad vse drag, in odide namesto odmetnika na vojno. Spietka se odmotava med tisoč zabavnimi obrati in preokreti. Očarljiva Florinda, ki je sotenka (priležnica) sodnika Cezarja Cassoulasa, je vohunka v avstrijski službi. Poleg drugih zgodovinskih oseb nastopa še avstrijski vohun Valberg Cavalcanti. Vse se konča z zmago pri Marengu, Olivieru se povrnejo izgubljene pravice in obe dvojici se poročita. * * * Thčatre de 1’Avenue daje ob istem času muzikalno komedijo v treh činih, Pepete. Besedilo so postavili na noge IX Gold, R. Dieudonnč in C. A. Carpentier; godbo je zložil Jose Padilla. Tudi ta «prepevna preža», kakor se je svoje čase pri nas imenovala vaudeville-opereta, je spretno zgrajena in okretno uprizorjena. Vsebina: Čista 231etna mladenka, ki se je naveličala konservatorija (klavirski oddelek), se usluži v montmartrskem kabaretu «Pri Rdeči Raci». Tu si privzame ime Pepete (= Desetica) in že prvi večer naleti na mladega, uradniškega sina, — 14 — ki ima za ljubico ženo državnega tajnika. Lahko si mislite, da se bo mlada dvojica zbližala in po pravcatem slapu pripetij in peripetij stopila v zakonski stan. * * * Theatre de Pfitoile je spravil na oder trodejansko opereto «Pouche», ki jo je Alphonse Franck prikrojil po veseli igri Reneja Petra in Henrika Falka, glasbo pa je zložil Henri Hirchmann. Pred dvema letoma je bila to gluma, ki si jo mogel gledati na pozornici Potiniere. Sijajni njen uspeh je opozoril omenjene avtorje, da bi se snov dala lepo prepresti z glasbo. Evo vam dela v bistvenih potezah: Armanda, markiza Poulinquinska, je ostala vdova, ne da bi jo bili ljudje kdaj prav razumevali. Zategadelj se noče drugače vnovič poročiti, kakor če bi mogla poprej osebno preceniti svojega bodočega. Njena družina pa se je nakanila, zvezati Armando in vikonta De La Fajollea. Ta živi v Cabourgu in ne pozna Armande, ki ga sklene na licu mesta opazovati. La Fajolle je zavohal zvijačo. Blazno je zateleban v Cecilijo Piedagnevo. Trdno je odločen, da se ne bo ženil. Da ne bi Cecilije spravljal v sramoto in zadrego in da bi vzel pogum Armandi, se hlini, kakor bi bil ljubimec majhne modistke: Mam’zelle Pouche. Gospica Poucheva pa vse razodene Armandi. Ker La Fajolle ni nikdar videl skromne modistke, zavzame Armanda njeno mesto. Veljala bo torej za navidezno hotnico La Fajolleovo. Ali nekoliko naivni La Fajolle ima zaupnika, prijatelja Bridiera, ki je nunogo bolj prikupljiv. Ali bomo zamerili Armandi, če se ogreje za poslednjega? Kaj hočemo: bilo ne bilo na pare, samo da veselo je! Kritika označuje Hirschmannovo partituro kot veleprijetno. * * * Nouveautes igrajo trodejansko opereto *Pas sur la bouche», ki jo je uglasbil Maurice Y vain. Uspeh blesteč. Y vainovi napevi postajajo čez noč narodu pristopni in priljubljeni. Avtor libreta, Andre Barde, je na najmanjšo mero skrčil dvogovor: samo nekaj prav kratkih prizorov, zveznih scen, potrebnih za razvoj zapleta. Stvar pa je takole zasukana: Valandray, bogat kovinar, se je poročil z lepo Gilberto. Njegovo zaupanje vanjo je neomejeno. Po njegovih teorijah namreč ženska ne more pozabiti njega, ki jo je prvi držal v naročju. Zbog tega ne bi bil Valandray nikdar vzel vdove ali razporočenke. A nič ga ne vznemirja, ker vidi neprestano poleg Gilberte športnika Faradela in mladega esteta Charleyja. Vendar Gilberta je bila nekoč v Ameriki zakonska žena. A nobenega sledu ni o tem, kajti francoski konzulat ni zabeležil tega zakona. Sedaj pa pride novi Valandrayev sodrug in se povabi na obed. Gilberta ga ni poznala, toda brzo je uvidela: bil je njen prvi mož. Po vsaki ceni treba dobiti njegov molk. Thomson, prvi sopi'og, postane soobednik v družini. Spomnivši se, da je Gilberta nosila njegovo ime, se pokaže ljubosumnega. Gilbertina teta, gospodična Poumaillac-ova, stara, pa še vabljiva devica, skuša zaman zaposliti Thomsona s tem, da spusti nanj vsa dekleta, kar jih sreča: Thomson se otepa; poljub mu vzbuja strah: to znamenje nežnosti smatra za napoved sužnosti in služnosti. In Valandray, preiskujoč listine svojega družabnika, zapazi, da je ta vzel neko gospodično Poumaillacovo za ženo ... To je tudi Gilbertino dekliško ime. Tretji čin nas povede v samčevo stanovanje Faradelovo, posojeno Char-leyju in najeto za Thomsona. Gilberto, seveda nedolžno, presenetijo tamkaj s Charleyjem, ki ni nič bolj kriv. Ali Valandrav ima dvome. Hoče se ločiti. Gospodična Poumaillacova — teta — se žrtvuje. Privoli v to, da velja za bivšo Thomsonovo soprogo. Preizkušnjo poljuba prebije z njim. Stvar jima pa ugaja, tako da se vprežeta v zakonski jarem. — 15 - Po dvakrat so morali peti do mala vse napeve: Je suis venu te dire bonjour, Pic et pic et colegram, Je me suis laisse embouteilleu, II suffit d’un rien, Pas sur la bouche (ne na usta) itd. Delu obetajo dolgo življenje. Folies-Dramatiques.