Loški razgledi 2 Škofja Loka 2017 LOŠKI RAZGLEDI 63 – 2016 Uredila: Marija Lebar Uredniški odbor: Helena Janežic dr. Matevž Košir mag. Tone Košir Ivica Krek Marija Lebar (glavna urednica) Judita Šega dr. France Štukl Za vsebino clankov odgovarjajo avtorji. Redakcija zakljucena aprila 2017. Jezikovni pregled: mag. Alenka Klemenc Prevodi: Martin Cregeen (anglešcina) Alenka Vojsk (nemšcina) Oblikovanje naslovnice: Nives Lunder Oblikovanje in priprava za tisk: Barbara Demšar, Nives Lunder, Studio Grad Škofja Loka Tisk: Nonparel Izdalo in založilo: Muzejsko društvo Škofja Loka zanj mag. Aleksander Iglicar, predsednik www.mdloka.si Naklada: 650 izvodov Izdajo Loških razgledov je financno podprla Obcina Škofja Loka. ISSN 0459-8210 Cenjene bralke, spoštovani bralci Loških razgledov! Generalna direktorica UNESCA Irina Bokova je ob svetovnem dnevu knji­ge zapisala: »Pri širjenju izobraževanja, znanosti, kulture in informacij so knji­ge povsod po svetu naše zaveznice.« Ali kot je dejal nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc, je dobra knjiga »potrpežljiv ucitelj, zgovoren vodic, moder svetovalec, iskren prijatelj, vcasih pa tudi neizprosen in zato vec kot dostojen nasprotnik«. Takšno poslanstvo naj ima tudi tokratna številka našega loškega zbornika Loški razgledi, 63. po vrsti. Obsežna je in prinaša 48 prispevkov že znanih in novih avtorjev, ki se lotevajo razlicnih aktualnih tem, s katerimi opozarjajo na probleme, dogodke, raziskujejo našo preteklost, sedanjost, kulturno dedišcino, predvsem pa želijo na cim bolj aktualen in privlacen nacin predstaviti kakovostne vsebine. Že iz obsežnih del, kot je Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, vidimo, kako pomembno je, da se dogodki opišejo za bodoce rodove. Kljub možnostim, ki nam jih daje danes internet, je še vedno potrebno, da podatke shranimo v trajnejši, knjižni obliki. In Loški razgledi so knjiga in so tudi na spletu. Preteklo leto je zaznamovala 25. obletnica osamosvojitve. »Osamosvojitev ja, svoboda ne,« pravi Andrej Capuder. »V nas je vse prevec predsodkov, preteklosti. Toda prihodnost je pred nami, da pogledamo vase in se resnicno osvobodimo.« Tega prelomnega casa, takratnih dogodkov, mejnika v zgodovini slovenskega naroda, ko smo se uveljavili navzven, se analiticno lotevajo zgodovinarji, politolo­gi. Kako pa se tega casa spominjajo Locani, ki so bili vpeti v politicno dogajanje v domacem kraju, so pojasnili Ivan Oman, Mirjam Jan - Blažic, Franci Feltrin in Andrej Novak. O Locanih, aktivnih udeležencih v osamosvojitveni vojni junija 1991 piše Aleksander Iglicar. V tem sklopu objavljamo tudi izpoved Mire Bergant o tragicni izgubi sina Mohorja, žrtve nesrecnega dogodka ob prevzemu loške vojašnice. In ker prispevki s podrocja gospodarstva v Loških razgledih niso pogo-sto, ta sklop zakljucuje poglobljena analiza loškega gospodarstva v zadnjih 25. letih Blaža Kavcica. V nadaljevanju se zvrstijo poglavja, ki so že stalnica v zborniku: Razgledi, Obcina in obcinski nagrajenci, Gradivo in spomini … Naj omenim, da v tej števil­ki daljši prispevek Jerneja Tavcarja namenjamo poljanski obvoznici, kar v lanski številki zaradi pomanjkljivih podatkov še ni bilo mogoce. Svoje videnje o življenju na Lontrgu pred in po obvoznici pa je opisala Ines Košenina. Vrsta ustanov, društev, posamezniki so v preteklem letu praznovali razlicne obletnice in tudi teh se spominjamo. Pa ne bi podrobneje vsega naštevala. Vzemite zbornik, berite. Kajti branje hrani naše misli, širi naše obzorje, nas spod­buja k razmišljanju in poteši našo radovednost; prežene osamljenost, spodbudi kreativnost. Brez novih informacij nazadujemo, narejeni pa smo za to, da se razvi­jamo in rastemo. Vedno je bilo in vedno bo tako. Marija Lebar, urednica Vsebina Contents Marija Lebar Uvodne misli 5 Foreword Ob 25-letnici samostojne Slovenije 11 On the 25th anniversary of the independence of Slovenia Ivan Oman Ob srebrnem jubileju On the occasion of the Silver Jubilee 13 Mirjam Jan - Blažic Prebliski (spomini) na case pred plebiscitom in po njem Osebno pricevanje Flashes (memories) of the times before and after the plebiscite Personal testimony 16 Franci Feltrin Ustanavljanje in organiziranje ter delovanje obcinskih odborov pomladnih strank na Škofjeloškem v letu 1989 20 Founding, organisation and operation of municipal committees of the »Spring« parties in Škofja Loka in 1989 Andrej Novak Liberalno-demokratska stranka v Škofji Loki in 33 volitve 1992 The Liberal Democratic Party in Škofja Loka and the elections in 1992 Aleksander Iglicar Škofja Loka in Locani v osamosvojitveni vojni 41 junija 1991 Škofja Loka and Loka citizens in the liberation war of 1991 Mira Bergant Mohor – kako smo ga izgubili 49 Mohor – how we lost him Blaž Kavcic 25 let škofjeloškega gospodarstva 52 Twenty-five years of the Škofja Loka economy Razgledi 73 Views Mojca Šifrer Bulovec Mojca Ferle Mateja Kavcic France Štukl Miha Preinfalk Tomaž Križnar Tone Košir Franc Križnar Bojan Kofler Ana Marija Miklavcic Boštjan Soklic Beautiful Škofja Loka from the past to the present – in music »KLEKLANJE SLOVENSKE CIPKE« Tradicionalna umetnostna obrt, ki je doma tudi na Loškem "Slovenian bobbin lace" A traditional art craft, which is also part of Škofja Loka tradition 75 Spogledovanje slovenske klekljarske dedišcine s svetom Presenting the Slovenian lacemaking heritage to the world 91 Loški rotovž ob obnovi 2015 Škofja Loka town hall during renovation in 2015 107 Plemstvo na Loškem – primeri socialne mobilnosti in novih identitet The aristocracy in Škofja Loka – cases of social mobility and new identities 125 Nabiralnik za darove pod starološkim Gavžnikom Offertory box beneath Stara Loka Gavžnik 151 Karlovške padarske bukve Karlovac barber surgeon's book 159 Prelepa Škofja Loka od nekdaj do danes –v glasbi 173 Prva najdba crnivca Helops rossii v Sloveniji 199 First find of Helops rossii (Tenebrionidae) in Slovenia Osebnosti iz Škofe Loke, Poljanske in Selške doline 203 v spletnem biografskem leksikonu Gorenjci.si Personalities from Škofja Loka, Poljanska dolina and Selška dolina in the web biographical lexicon Gorenjci.si Berko – od mavrice do lastne zvezde 215 Berko – from rainbow to his own star Obcini in obcinski nagrajenci The municipalitys and municipal award winners Miha Ješe Sabina Gabrijel Jernej Tavcar Ines Košenina Damjana Peternelj Damjana Peternelj Gradivo in spomini Material and memoirs Marija Stanonik France Štukl Marjan Masterl Matjaž Hafner Alojzij Pavel Florjancic Jože Peter Kranjc Helena Janežic Nagovor župana Mihe Ješeta ob koncu leta 2016 231 Address by the mayor of the Municipality of Škofja Loka at the end of 2016 Priznanja Obcine Škofja Loka za leto 2016 235 Awards of the Municipality of Škofja Loka for 2016 Poljanska obvoznica 243 Poljane bypass Moj pogled na življenje na Lontrgu v casu pred 257 obvoznico in po njej My view of life in Lontrg in the time before the bypass and after it Obcina Gorenja vas - Poljane v letu 2016 265 The Municipality of Gorenja vas - Poljane in 2016 Priznanja Obcine Gorenja vas - Poljane za leto 2016 273 Awards of the Municipality of Gorenja vas - Poljane for 2016 277 Srecko Kosovel v loški družbi 279 Srecko Kosovel in Škofja Loka society Od nitke do prvih tekstilnih tovarn 283 From thread to the first textile factories Smucarski vod v Škofjeloški ceti in rekvijem za 293 Jamnikovo domacijo. Ski platoon in the Škofja Loka company and requiem for Jamnik farmstead. O delu komisij za grobišca povojnih pobojev 300 v Obcini Škofja Loka Kratek povzetek za obdobje 1990–2016 On the work of the commission for the graves of those killed post-war in the Municipality of Škofja Loka Brief summary for the period 1990-2016 Clovekove pravice in temeljne svobošcine: 306 ZA VSE CASE! december 2016, Škofja Loka Human rights and fundamental freedoms: FOR ALL TIME! December 2016, Škofja Loka Ana Megušar Prevc Jože Bogataj Jože Štukl Marija Lebar Andrej Rant Judita Šega Marija Lebar Maja Šubic Lojze Malovrh Neja Mlakar Nataša Kalan Helena Maticic Hostnik Urška Ziherl Vincencij Demšar Damir Globocnik Simon Mlakar Izidor Jesenko Matjaž Hafner Jure Svoljšak Zakaj bi ne pel 310 O življenju in delu pevskih zborov na Gimnaziji Škofja Loka Why not sing The life and work of choirs at Škofja Loka Gymnasium Škofjeloški pasijon od slovenskega registra 323 do UNESCA Škofja Loka Passion from the Slovene register to UNESCO Dr. Jože Rant (1896–1972) v Aleji zaslužnih Locanov 330 Pesmi ocetu Dr. Jože Rant (1896–1972) in the Avenue of deserving/worthy Škofja Loka citizens Poem to a father V zaledju soške fronte 334 In the rear of the Soca Front 140 let gasilstva v Škofji Loki 1876–2016 338 Freska na gasilskem domu PGD Škofja Loka 14.–22. april 2016 140 years of firefighting in Škofa Loka 1876-2016 Fresco in PGD Škofja Loka firehouse Mojih 90 let 341 My 90 years Loka jo piha 140 let: 345 ob okroglem jubileju Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka (1876–2016) Škofja Loka blows for 140 years: On the 140th Jubilee of the Municipal Wind Orchestra 80 let v skrbi za starejše, slepe in slabovidne 351 Eighty years of care for the elderly, the blind and poorly-sighted Praznicno leto na Osnovni šoli Ivana Groharja 355 Festive year in Ivan Grohar Primary School 20-letnica Prosvetnega društva Sotocje Škofja Loka 360 Twentieth anniversary of the Sotocje Educational Society Škofje Loka Tomaž Lunder (1955–2016) 372 Tomaž Lunder (1955–2016) Peter Pokorn (1939–2016) 374 Peter Pokorn (1939–2016) Uredništvo Editorial Board Tone Košir Dr. Ciril Pleško (1932–2015) Dr. Ciril Pleško (1932–2015) 378 Marijan Novak Ivan Kožuh – Ferbarjev Vane (1928–2016) Ivan Kožuh – Ferbar's Vane (1928–2016) 381 Delovanje Muzejskega društva Škofja Loka Activities of the Škofja Loka Museum Society 383 Aleksander Iglicar Helena Janežic Jože Štukl Literary novelties of Škofja Loka Museum Society Zbor clanov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2015 Assembly of the members of the Škofja Loka Museum Society for 2015 385 Blaznikovi veceri in druge prireditve v letu 2016 Blaznik’s evenings and other events in 2016 401 Knjižne novosti Muzejskega društva Škofja Loka 407 Društveni izlet v mesto Tabor na Ceškem Society excursion to the town of Tabor in the Czech Republic Predstavitve knjig in kronika Presentation of books and the chronicle 415 Danijela Dolinar Izšlo je v letu 2016 Published in 2016 417 Franc Podnar Kronika obcin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane Chronicle of the municipalities of Škofja Loka and Gorenja vas - Poljane 423 Uredništvo Editorial Board Avtorji prispevkov Authors of contributions 435 Uredništvo Editorial Board Navodila avtorjem clankov Instructions to authors of contributions 439 Uredništvo Editorial Board Nakup knjig in Loških razgledov Purchase of books and Loški razgledi 441 12 Ivan Oman Ob srebrnem jubileju Ob petindvajsetem rojstnem dnevu neodvisne slovenske države se ozrimo na dogodke v teh letih, ki so pripeljali do pomembnega, prelomne­ga dogodka: razglasitve neodvisnosti. Pa ni treba prav nic »sanjati« o »tisocletnih sanjah«, kot se tolikokrat sliši. Bliže realnosti bi bili, ce bi zace­tek teh »sanj« postavili v leto 1848, v zahtevo po Zedinjeni Sloveniji. Sedemdeset let pozneje, leta 1918, so nas »zedinili« v Kraljevino SHS in mnogi so verjeli, da smo dobili svojo »narodno« državo. V resnici pa je bilo definitivno konec »sanj« o Zedinjeni Sloveniji, kajti za slovensko državo je bil izgubljen tisti njen del, ki je sploh dal pobudo za »zedinjenje vseh dežel, koder Slovenci žive v eno kraljestvo z imenom Slovenija«, to je bila Koroška. Poleg tega smo po štirih letih krvave vojne, ki jo je zakuhal nemško-habsburški Drang nach Sudost (in to svojo vojno potem tudi izgubil), mi, Slovenci, placali s tem, da smo za tri desetletja izgubili Primorsko z Goriško, Trst in Gorico pa dokoncno. Za tisti del slovenskih dežel, kolikor ga je od Zedinjene Slovenije ostalo, so nas politiki in šola prepricevali, da smo osvobojeni izpod germanske nadvlade. Starejši ljudje so stvari videli drugace: »Bili smo pod Nemci, sedaj smo pod Srbi.« Ko smo po oktroirani ustavi po letu 1931 postali Dravska banovina, je bil za prvega bana predviden pisatelj Anton Novacan in kralj Aleksander ga je na Bled povabil v avdienco. Pa ga je vprašal: »Pa kad cete vi Slovenci napustiti ovaj vaš slovenacki jezik?« – »Necemo nikada, velicanstvo, Srbi ste se za svobodo borili s puško mi Slovenci pa s knjigo.« Ni postal ban. Slovenski politiki so verjeli v Jugoslavijo ter jo pricakovali, pricakali pa – Srboslavijo. Niti Slovenci niti Hrvatje niso mogli biti zadovoljni s to novo združbo »pod dinastijo Karadordevicev«. Slovenski politiki so sicer vseskozi zahtevali avtonomi­jo, vendar tudi pridno sodelovali skoraj v vseh vladah. Ko so Hrvatje koncno avtonomijo tudi dosegli, je bilo Slovencem receno, naj pocakajo na kraljevo pol-noletnost. Ko se je ta že mocno približevala, so srbski generali z državnim uda­rom državo potegnili v vihro 2. svetovne vojne, najvecje morije, ki jo je kdaj doživel svet. In Kraljevina Jugoslavija se je, kot je Korošec napovedoval, sesula kot hišica iz kart. Iz apokalipticnih dogodkov, ki so temu sledili, z okupacijo, NOB z revolucijo in državljansko vojno, je izšla »nova Jugoslavija«. Po sovjetskem vzoru smo postali republika, torej država, nic vec banovina. (Dravska banovina, kar je Slovenija bila, kot ena od devetih upravnih enot v kraljevini Jugoslaviji.) Formalno republika, prakticno pa v povsem centralizirani »zvezni« partijski državi. Vse tja do leta 1974, ko je kardeljanska ustava prinesla elemente konfederacije. Po letu 1980, ko se je poslovil diktator, je pocasi prihajalo do vec svobode. Sredi osemdesetih, ko se je v vrhu vladajoce komunisticne partije uveljavila liberalnejša in razumnejša Kucanova struja, tudi do vec federalizma. Spomnimo se 57. številke Nove revije, ki je prinesla Prispevke za slovenski nacionalni program. Kako smo to brali! Kot neka velika napoved, kot neko veliko upanje je prišlo! Kot da se približuje veliko, svetlo jutro. »Luc na koncu predora«, ce smem omeniti to frazo. Naj spomnim še na tisto geslo: Slovenija, moja dežela. Ce gremo iz Loke proti Zmincu, pridemo do gostilne Pri Kajbitu. Tam nekje je bil v tistem casu neko nedeljsko jutro na crnem asfaltu z velikimi belimi crkami napis: Slovenija moja država. Milicniki so te pregrešne crke hiteli prekrivati s crno barvo. Takrat Slovenija še ni smela biti moja – naša država. Cez nekaj let pac, vendar se je mora-lo še marsikaj zgoditi. Za uvod v dogodke naslednjih let je bila 12. maja 1988 ustanovljena Slovenska kmecka zveza. Proti koncu istega meseca je prišlo do aretacije Janeza Janše in treh tovarišev (ljubljanska cetverica – JBTZ), kot odgovor na to je nastal Odbor (Bavcarjev odbor) in iz njega množicno gibanje. Slovenski narod se je prebudil. Tega ni bilo vec mogoce ustaviti. V zacetku leta 1989 so nastajale nove politicne organizacije, ki so objavile Majniško deklaracijo, s katero so zahtevale suverenost slovenskega naroda, ki se bo sam odlocal o povezavi z južnoslovanskimi in drugimi narodi. Septembra so bili sprejeti ustavni amandmaji, ki so uzakonili politicni pluralizem ter utrdili pravico do samoodlocbe. Bili smo že na pol poti v demokracijo. S to odlocitvijo si je partijska oblast, sicer legalna, vendar pridobljena z uzurpacijo in tako tudi vzdrževana, pridobila legitimnost. Sledili so prelomni dogodki: na cvetno nedeljo 1990 po dolgem casu prve resnicne volitve, že isto leto, 23. decembra, plebiscit o samostojnosti, ki mu je cez pol leta sledila razglasitev neodvisnosti. Na žalost ni šlo brez vojne, ki pa je poka­zala, da znamo biti kljub politicnim razlikami enotni ter stopiti skupaj, ce resnicni nacionalni interes to zahteva. Dostikrat smo price tarnanju, kako smo razdeljeni. Ob tem je treba povedati, da so v demokraciji razlicne politicne usmeritve nekaj popolnoma normalnega ter legitimnega in je v družbi, kjer je (ali je bilo) vse enotno, to le dokaz, da v njej ni politicne svo-bode. Za našo veliko razdeljenost pa so razlogi drugje. Zato ne morem, da ne bi ponovno omenil misli, ki jo je izrekel prof. dr. Andrej Capuder, mini­ster za kulturo v osamosvojitveni vladi: »Dokler se bomo Slovenci zmer­jali z izdajalci in banditi, bomo vsak na svoji strani prepada, dotlej sprave med nami ne bo.« Doklej torej še? Ko že omenjan Capudra, naj spo­mnim še na burno reakcijo, ko je v casu svojega ministrovanja omenil »Ora et labora« (Moli in delaj). Njegovi kritiki seveda niso niti pomi­slili, da je na tem geslu vendar zgraje­na evropska civilizacija. Le kdo naj bi se na to (civilizacijo) sploh še oziral?! Tisti prav gotovo ne, ki so z nestrpne­ži in ksenofobi zmerjali tiste svoje sodržavljane, ki so se ob migracijski krizi zaceli zoperstavljati invaziji z Orienta. Ali mogoce svojim vnukom in pravnu­kom (vnukinjam in pravnukinjam) privošcijo šeriat?! Sedaj pa – kako proti zlatemu jubileju? Z velikimi upi? S takimi kot ob plebiscitu in potem ob razglasitvi neodvisno­sti? S politicno indiferentnostjo izjemno velikega dela državljank in državljanov, ki se ne udeležujejo volitev? Dostikrat slišimo: Ne glejmo nazaj, glejmo v prihodnost. Težko je napovedo­vati prihodnost, zato pravim: Ozrimo se nazaj ter se od preteklosti kaj naucimo, da bomo znali graditi sedanjost. Kajti na naši sedanjosti bo zgrajena tudi naša prihodnost, tudi tista ob zlatem jubileju. Predvsem pa se moramo znebiti mitov preteklosti, ki se vlecejo še v naš cas, da bomo sploh sposobni graditi sedanjost, ki bo rastla v prihodnost – zlatemu jubileju naproti. Mirjam Jan - Blažic Prebliski (spomini) na case pred plebiscitom in po njem Osebno pricevanje Pogled na nekaj vec kot cetrt stoletja nazaj, v leto 1990 – leto plebiscitnega odlocanja o samostojni Sloveniji – in leto 1991 – leto proglasitve samostojne Slovenije in vojne za samostojno Slovenijo, mi na površje spomina prinaša vrsto dogodkov o tistem, zame zelo turbulentnem casu. Zaradi nalog, ki sem jih spreje-la v casu, ko se je še dogajala odprava enopartijskega sistema po Zakonu o politic­nem združevanju in ustanavljanje novih politicnih strank in s tem velikih družbe­nih sprememb, moje delo res ni bilo enostavno in lahko. Leta 1990 sem že cetrti mandat vodila podjetje LTH – livarno in orodjarno, kjer smo se po izgubi nekaterih dolgoletnih in tradicionalnih trgov v tujini z vsemi mocmi borili za ohranitev podjetja in slehernega delavnega mesta v njem. V zacetku marca sem v bistveno spremenjenih pogojih prevzela tudi vodenje Stranke demokraticne prenove (v nadaljevanju: SDP), ki je nastala iz predhodnice Zveze komunistov Slovenije. Z volilnim programom pod naslovom Za lepši jutri v suvereni Sloveniji in s sloganom EVROPA ZDAJ je šla SDP 8. aprila na parla­mentarne volitve, volitve za predsednika Republike Slovenije in 12. aprila še na lokalne volitve. Na politicnem prizorišcu je bilo takrat še osem novih politicnih strank, ki so v njem nastopale vec ali manj potencirano na nasprotnem bregu od SDP. Nastopili so novi in zanimivi casi, ki sem jih sprejela s polno žlico razumeva­nja za demokraticne spremembe in z zadostno dozo pragmatizma. SDP je v tistih casih izkazovala pripravljenost za sodelovanje z drugimi stranka-mi, kar je bilo najbolj evidentno v casu priprav na plebiscit o samostojnosti Slovenije. To sodelovanje je bilo opredeljeno celo s posebnim medstrankarskim sporazumom. Ko je v Sloveniji dozorelo spoznanje, da je napocil cas, da zacnemo s postop­ki za svojo samostojno in neodvisno državo, je bila moja prva reakcija, saj to ne bo mogoce, ker nam Beograd tega ne bo dopustil. Na zacetku me je predvsem skrbelo, da do tega ne bo možno priti po mirni poti. Vec kot 20 let, do leta 1971, sem namrec živela v Beogradu, kjer je oce služboval, zato sem dobro poznala srbsko mentaliteto. Moje zle slutnje so se 27. junija 1991, s pricetkom osamosvoji­tvene vojne za Slovenijo, žal uresnicile. Jeseni leta 1990 in še posebno v zadnjem mesecu pred plebiscitom so se aktivnosti SDP na lokalni ravni še okrepile. SDP je na nek nacin prevzemala vodil-no vlogo v takratnih pripravah, ker je v primerjavi z drugimi strankami v obcini organizacijsko in logisticno imela najboljše pogoje in najvec izkušenj. Vse organi­zacijske zmogljivosti SDP so bile takrat usmerjene v informiranje in spodbujanje javnosti za pozitiven izid plebiscita ter tudi v sodelovanje z drugimi strankami. Bili smo enotni, da ta projekt nikakor ne smemo postavljali na tehtnico politicne­ga prestiža med strankami. Gorenjski glas je 21. 12. 1990, v clanku pod naslovom Zaupamo ljudem, porocal o skupni tiskovni konferenci vseh škofjeloških politicnih strank, ki je potekala 17. 12. 1990. Navajam: S pripravami na to pomembno dejanje, na katerem se bomo odlocali za samostojno in neodvisno Slovenijo, je zaradi skopo odmerjenega casa v Škofji Loki resda najbolj pohitela Stranka demokraticne prenove, vendar so se, kot je povedal Vincencij Demšar (Demos), na ponedeljkovem skupnem pogovoru vseh strank dogovorili in uskladili program aktivnosti ter si porazdelili tudi zadolžitve … V Škofji Loki, Žireh in Železnikih smo organizirali vec razprav o plebiscitu. Zadnjo odprto razpravo pred plebiscitom za vse obcane Obcine Škofja Loka sem, v imenu SDP in kot predsednica stranke, sklicala 20. 12. 1990,* v Šolskem centru Boris Ziherl na Podnu. Na razpravi je sodelovala tudi Sonja Lokar, takratna pod-predsednica SDP iz centrale stranke v Ljubljani. Zaupamo ljudem, prispevek v Gorenjskem glasu. (vir: Gorenjski glas, 21. 12. 1990) Obcanke in obcani ter predstavniki drugih strank so popolnoma napolnili veliko dvorano Šolskega centra. Razgovor smo koncali z dobrimi obcutki in s prepricanjem, da bomo s plebiscitom uspeli, ker smo bili dokaj enotnega mišlje­nja, da imamo vso pravico do svoje države, v kateri bomo sami dolocali nacional­ne interese in nacin njihovega uresnicevanja. Bili smo odlocno proti diktatom iz Beograda, od koder so nam že jeseni leta 1989 hoteli prepreciti dopolnitve slo­venske ustave. Jugoslavije nismo vec videli kot svojo državo, saj nas je vrsta zve­znih zakonov že mocno utesnjevala in izcrpavala. Bili smo prica vse bolj neucin­koviti gospodarski politiki in prekomernim financnim obremenitvam za zvezno blagajno, in iz teh izhajajocih ovir za hitrejši in nemoten slovenski gospodarski razvoj, vse vecjega zadolževanja države, vecanja nezaposlenosti …. Dva dni pred plebiscitnim odlocanjem je bil v Gorenjskem glasu 21. 12. 1990 objavljen prispevek Franca Kavcica iz Škofje Loke, ki je svoj pogled na plebiscit na koncu prispevka strnil z naslednjo mislijo: »Že partizanska prisega iz leta 1941 me zadolžuje, da se bom 23. decembra na volišcu ponovno izrekel za samostojnost in neodvisnost Slovenije.« Zanimivo je, da so bili na teh razpravah podani tudi vizionarski pogledi in opozorila s strani nekaterih obcanov v smislu, da so sicer na strani podpornikov za samostojno Slovenijo, da pa je pri njih prisotna bojazen, da se bomo s premoc­no orientacijo v smeri Evropske skupnosti prodali in postali vazali novim gospo­darjem. Ceprav sem 23. 12. 1990 zjutraj prišla na volišce s trdnim prepricanjem, da nam bo uspelo, se nikakor nisem nadejala, da bomo Slovenci izkazali tako visoko stopnjo enotnosti oziroma podpore. Kar 95 % državljanov Slovenije je prišlo na volitve in kar 88,5 % se jih je izreklo za samostojno in neodvisno Slovenijo. S takim izhodom smo lahko pokazali Jugoslaviji in svetu, da je relativno malo Slovencev, ki še verjamejo v Jugoslavijo. Tak rezultat plebiscitnega odlocanja je bil slovenski vladi odlicna popotnica za nadaljevanje demokraticnega procesa na poti v samostojnost Slovenije in tudi v smeri Evrope. Primarne naloge Vlade RS po plebiscitu so bile: sprejem ustave samostojne Republike Slovenije, sprejem gospodarske strategije, prenašanje zveznih funkcij in urejanje odnosov z drugimi jugoslovanskimi republikami ter vrsta aktivnosti na mednarodnem prizorišcu. V tistem casu sem bila vpeta v družbenopoliticne aktivnosti in dogajanja, ne samo v Obcini Škofja Loka, ampak tudi v Ljubljani, in sicer kot clanica predsedstva SDP, ki ga je takrat vodil dr. Ciril Ribicic. Z nivoja predsedstva SDP so potekali kontakti tudi z Vlado RS. Zelo živo se še danes spominjam zaprte seje predsedstva SDP na temo osa­mosvajanja Slovenije, ki je potekala 10. 6. 1991, s predsednikom vlade Lojzetom Peterletom in ostalimi takratnimi clani vlade.* Kot gospodarstvenico me je takrat še posebno zanimala strategija gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, ki jo je zelo na kratko predstavil Izidor Rejc, takratni minister za gospodarstvo, naš žirovski rojak. Poudarjal in miril nas je predvsem z besedami, da smo na nove pogoje, ko postanemo samostojna država, dobro pripravljeni. Desetletje pozneje mi je Rejc zaupal, da v vladi takrat nismo imeli prakticno še nobene gospodarske strategije. Ocitno sta velika želja po samostojni državi in neizmeren optimizem, da bomo zmogli preživeti sami, bila dovolj, da smo se pozneje znali prebiti skozi vse viharje. Na koncu še nekaj prebliskov iz casa vojne za Slovenijo. Ko je na Trgu repu­blike v Ljubljani, 26. junija 1991, potekala slovesna razglasitev slovenske samostoj­nosti, sem skupaj s skupino sodelavcev iz livarne LTH potovala iz Nemcije proti domu. Ponoci oziroma ob pol dveh zjutraj, 27. junija, smo preckali mejo na Karavankah. Samo nekaj ur pozneje se je zacela vojna za Slovenijo in kot direkto­rica podjetja sem po obrambnem nacrtu podjetja postala vodja obrambnih pri­prav v vojni. Ta naloga mi ni bila težka, ker mi je oce pred leti, kot izkušen vojaški strateg in pozneje kot oce izobraževanega sistema Teritorialne obrambe Slovenije, pomagal, da smo izdelali dober obrambni nacrt podjetja. V dnevih vojne sem se tako rekoc preselila v podjetje, ker smo morali delati na polno z manj ljudmi, zaradi vpoklica mlajših delavcev v vojsko, in še vec kot obicajno, ker so naši kupci v zahodni Evropi pritiskali na nas, da jim moramo zaradi vojne vrniti orodja za litje, da bi to delo potem opravljali drugi dobavitelji. V tistem casu smo bili celo edini dobavitelj enega ulitka za vozilo Audi, cesar proizvajalec vozila sploh ni vedel. Tuja livarna, ki nam je to delo zaupala, me je skoraj vsako uro klicala in prosila, da jim vrnemo orodje. Vendar smo vztrajali in delali naprej ter jim ob dogovorjeni uri z vlakom preko Jesenic pošiljali narocene kolicine ulitkov. Táko ravnanje nam je omogocilo, da smo lahko ohranili vse posle in s tem vsa delovna mesta. To nam je uspelo tudi zato, ker je bilo sodelovanje z železnico in carino tako dobro, da smo v vsakem trenutku vedeli, kje se naše blago nahaja. Takšno sodelovanje nam primanjkuje danes, v naši še zmeraj mladi državi, tako na lokalni kot tudi državni ravni. Želeli smo samostojno in neodvisno Slovenijo in smo jo leta 1991 tudi dobili. Po 25. letih pa smo prica, da nam samostojnost države pocasi in vztrajno polzi iz rok, ker nismo bili sposobni definirati podrocij nacionalnega interesa in odlocno postaviti mejnike prodaje državnega premoženja. Slovenija, srecno in uspešno naprej! VIRI: * Arhiv SDP 1990/1991. Gorenjski glas, 21. 12. 1990. Gorenjski glas, 28. 12. 1990. Franci Feltrin Ustanavljanje in organiziranje ter delovanje obcinskih odborov pomladnih strank na Škofjeloškem v letu 1989 Obcina Škofja Loka je konec 90.let prejšnjega stoletja obsegala, poleg mesta Škofje Loke in okolice, tudi sedanje obcine Železniki, Gorenjo vas - Poljane in Žiri. Ker so takratni obcinski odbori strank in list delovali na celotnem obmocju, se tudi moji spomini in zapiski navezujejo na politicno gibanje ter delovanje v tistem casu in prostoru. Kako sem postal politik Bilo je v poznih zimskih dneh, ko me je po seji predsedstva Zveze društev za varstvo okolja Slovenije (ZVOS) dr. Dušan Plut povabil na kavo. Ob prijetnem kramljanju o pomenu uspehov ZVOS-a je dejal: »Prihaja cas, ko se bomo morali tudi naravovarstveniki sprijazniti z nastalo politicno situacijo in se organizira-ti v politicno stranko.« Nisem še razumel njegovega predloga, ko je dejal, da usta­novimo stranko Zeleni Slovenije. Seveda je bilo to zame nekaj popolnoma nezna­nega, a ker se držim pregovora, nikoli ne reci nikoli, sem njegov predlog sprejel. In tako sem naredil prvi korak v, meni neznane, politicne vode. Kmalu smo ustanovili iniciativni odbor za ustanovitev stranke Zeleni Slovenije (v nadaljevanju: ZS), katerega clan sem postal tudi sam. Stranko smo ustanovili na odprti tribuni, 11. 6. 1989, v Mostecu pri Ljubljani. Za predsednika smo izvolili dr. Dušana Pluta. Ustanovitev stranke zelenih je v javnosti doživela zelo razlicne komentarje; od tega, da je to stranka levih politikov, do tega, da smo v Sloveniji dobili rjavo zeleno stranko. Res pa je bilo, da smo bili mavricna stranka, odprta za vse dobro mislece ljudi. Takšno je bilo vsaj takrat moje naivno prepricanje. Obcinski odbor Zeleni Slovenije (OO ZS) za Obcino Škofjo Loko smo ustano­vili 10. 11. 1989, s sklicem ob 17. uri, v prostorih Krajevne skupnosti na Trati. Program Zelenih Slovenije je clanom in javnosti predstavil predsednik ZS dr. Dušan Plut, sam pa sem bil izvoljen na mesto predsednika Obcinskega odbora Zelenih Slovenije (OO ZS). Predlog je bil dan s strani predsednika ZS dr. Dušana Pluta, in sicer zato, ker sem bil eden od ustanoviteljev ZS in tudi aktiven clan predsedstva ZS. Prednost je bila tudi v tem, da sem bil ob teh funkcijah sproti seznanjen z vsemi politicnimi aktivnosti, ki so se v takratnih politicnih krogih dogajale v Sloveniji in smo jih potrebovali pri delu OO ZS Škofja Loka. Organiziranje stranke ali obcinskega odbora ni lahka naloga, kar se je poka­zalo v naslednjih letih ali celo desetletjih. Takrat smo bili v strankah številni zane­senjaki, ki sploh nismo razmišljali o sebi in o koristih, ki nam bi jih lahko doloce­na funkcija prinesla. To je bilo pomembno predvsem zato, ker so bile za leto 1990 že napovedane prve vecstrankarske volitve. Na njih bi prvic po 2. svetovni vojni nastopale, poleg Zveze komunistov in njihovih satelitskih strank, tudi pomladne stranke: stranke, ki so nastale prav iz nagibov po novi demokraticni ureditvi slovenske družbe. To je bila tudi pot, da Slovenija izstopi iz enopartijskega sistema Jugoslavije. To so bili zacetki moje kratke, a pestre politicne in življenjske aktivnosti v stranki ZS. Po volitvah aprila 1990 sem se kot delegat Obcine Škofja Loka spopa­del tudi s politiko na nivoju Slovenije. V politiko, ki je prvic v zgodovini sloven-skega naroda storila korak k slovenski samostojnosti, sem vstopil takrat, ko sem bil izvoljen za podpredsednika poslanskega kluba DEMOS. S to politicno funkcijo sem sodeloval v najožjem zboru DEMOS-ove politike v casu priprav, oblikovanja in sprejemanja številnih deklaracij in zakonov, ki smo jih potrebovali za uresnici­tev predvolilne obljube, da bomo ustanovili neodvisno samostojno državo Slovenijo. Vse potrebne akte smo oblikovali in sprejemali še v casu, ko je bila Slovenija še vedno pravno in gospodarsko tesno povezana s takratno skupnostjo jugoslovanskih narodov. To je bil cas strahu in hkrati poguma. Ustanovitev gibanja zelenih v ljubljanskem Mostecu, 11. 6. 1989. Franci Feltrin prvi z leve. (vir: Enotni v zmagi, foto: Janez Zrnec, Delo) Ustanavljanje obcinskih odborov strank in zvez na Škofjeloškem Ker o ustanovitvi obcinskih odborov ostalih strank in zvez nimam tocnih podatkov, jih bom navedel le toliko, kolikor so mi jih njihovi takratni predsedniki in clani strank še znali povedati oziroma kolikor je o tem še ohranjenih dokumen­tov. Obcinski odbor Slovenskih kršcanskih demokratov Škofja Loka (OO SKD) je bil ustanovljen septembra 1989, za predsednika je bil izvoljen Vincencij Demšar. Obcinski odbor Slovenske kmecke zveze Škofja Loka (OO SKZ) je bil ustano­vljen novembra 1989, za predsednika je bil izvoljen Ivan Oman. Obcinski odbor Slovenske demokratske zveze Škofja Loka (OO SDZ) je bil ustanovljen v Osnovni šoli Škofja Loka, septembra 1989, za predsednico je bila izvoljena Alenka P. Lauko. Obcinski odbor Socialdemokratske zveze Slovenije Škofja Loka je bil, glede na clanek 'Kmalu start SDZS', Gorenjski glas, 8. 12. 1989, ustanovljen decembra 1989, za predsednika OO SDZS je bil imenovan Simon Jelovcan. To sklepam tudi po tem, da 3. 12. 1989, ob ustanovitvi koalicije DEMOS za Škofjo Loko, še nismo imeli sogovornika oziroma OO SDZS še ni bil ustanovljen. Zato je OO SDZS v zvezo pomladnih strank DEMOS za Škofjo Loko pristopil pozneje. Ustanovitev koalicije DEMOS za Škofjo Loko Bilo je zadnje dni novembra 1989, tocnega dne se ne spominjam, ko me je po telefonu poklical Ivan Oman iz Zminca, predsednik Slovenske kmecke zveze. V kratkem pogovoru me je kot predsednika OO ZS vprašal, ce se strinjam, da bi se pomladne stranke in zveze na Škofjeloškem združile v skupno koalicijo DEMOS. Seveda sem njegovo ponudbo brez nadaljnjih pomislekov sprejel. Zavedal sem se, da imam kot clovek iz gospodarstva o politiki zgolj prebliske in želje. Želje po tem, da Slovenija postane država in prekine politicno zvezo z Jugoslavijo, ne pa tudi jasnih poti, kako priti do tega cilja. Izkušnje, ki so bile za tak podvig potreb­ne, sem moral crpati od tistih, ki so jih takrat že imeli. In Ivan Oman je bil zago­tovo eden izmed njih. Še istega dne zvecer smo se predsedniki z najožjimi clani dveh zvez in dveh strank, ki smo spadali v slovensko pomlad, sestali v hiši Vincencija Demšarja v Karlovcu, v Škofje Loki. Najprej nam je predsednik OO SKD Škofja Loka Ivan Oman kot sklicatelj sestanka s svojimi udarnimi besedami na kratko obrazložil idejo o koaliciji DEMOS. To so le nekaj dni pred tem izrekli predsedniki nekaterih strank, ki so se srecali na domu Ivana Omana v Zmincu pri Škofji Loki. Pri tem je bila izražena želja, da se v DEMOS vkljucijo vse zveze in politicne stranke sloven-ske pomladi, saj smo se zavedali, da nam le enoten in združen nastop lahko prine­se vec glasov kot pa posamezni nastopi strank in zvez. Vsi smo se strinjali, da bomo imeli pred in po volitvah mocne politicne nasprotnike, stranke iz tako imenovane levice, ki imajo že desetletja politicnih izkušenj in moc ter znanja, kako obvladovati množice, saj so vsi mediji porocali o njihovih kandidatih in programih. Vecina komentatorjev takratnih casopisov je bilo politicni koaliciji DEMOS nenaklonjenih. Stranke, ki so nastale iz enopartijskega sistema, so bile prepricane, da bodo tudi na vecstrankarskih volitvah uspele in bodo iz komunisticnega režima s pomocjo demokraticnih volitev prevzele politiko zahodnih demokracij. Da bi jim to uspelo, so si nadele celo nova imena. Na primer: Komunisticna partija si je nadela ime Zveza komunistov – stranka demokraticne prenove (ZK – SDP). Politicni programi levih strank so še vedno temeljili na tem, da Slovenija ostane del skupnosti jugoslovanskih narodov. Ivan Oman pa je poudaril: Pomladne stranke se bomo zavzemale, ce na volitvah zmagamo, da se odcepimo od Jugoslavije. Seveda smo bili nad njegovim izvajanjem in podajanjem politicnih korakov za slovensko samostojnost zelo navdušeni in smo brez pomislekov podprli pre­dlog, da oblikujemo politicno koalicijo strank in zvez DEMOS za Škofjo Loko. Ker je vecina med nami na politicni oder stopila prvic, smo bili pobude za sku­pne nastope na volitvah zelo veseli. Najbrž tudi zato, ker je bil med nami Ivan Oman, clovek s kmecko in zdravo miselnostjo. Žal se je iz tistih casov ohranilo le malo zapisov in dokumentov. Najbrž tudi zaradi naše naivnosti, ker nismo beležili vseh dogodkov in pogovorov. Beležk in zapisnikov številnih razprav, sestankov in drugih dogodkov je ohranjenih zelo malo, nekaterih sploh nismo delali. Zato se bom opiral predvsem na svoj osebni arhiv, ki ga hranim v obliki zapisnikov in beležk. ob nastajanju zgodovinsko pomembnega casa za nas Slovence. Na zacetku naše politicne kariere smo se premalo in površno zavedali, da posta­vljamo mozaicne kamencke k slovenski samostojnosti. Pravzaprav se sploh nismo zavedali, da smo bodoci politiki, ne glede na to, da smo ves cas govorili in razpravlja­li o prihodnji politiki. In ob tem vedno izpostavljali slovensko samostojnost. Globoko v spominu so mi so ostale besede gostitelja Vincencija Demšarja, ki nam je ob odhodu dejal, da je njegov jedilni kot postal zgodovinski kamencek v procesu politicnega prehoda iz enopartijskega sistema v vecstrankarsko demo­kraticno družbo. Tudi s tega sestanka ni zapisnika, je pa zapis našega dogovora v obliki Izjave. Njeno vsebino je zapisala in doma pretipkala profesorica Aleksandra Pretnar (Hoivik), clanica Zelenih Slovenije. Cistopis Izjave smo predsedniki zvez in strank dokoncno potrdili in sprejeli v nedeljo, 3. 12. 1989, v prostorih Krajevne skupnosti na Trati. To smo storili v prisotnosti še nekaterih clanov strank in zvez. Podpisniki Izjave smo bili: • predsednica Obcinskega odbora Slovenske demokraticne zveze (OO SDZ) Alenka P. Lauko, • predsednik Obcinskega odbora Slovenske kmecke zveze (OO SKZ) Ivan Oman, • predsednik Obcinskega odbora Slovenskih kršcanskih demokratov (OO SKD) Vincencij Demšar, • predsednik Obcinskega odbora Zelenih Slovenije (OO ZS) Franci Feltrin. Izjavo smo poslali medijem in vodstvu DEMOS-a ter glavnim odborom strank in predsednikom obcinskih odborov strank ter list, s podpisano Izjavo udeleženk. Žal se, razen mojega originala, ki pa ni podpisan, ni ohranilo nic dru­gega. Izjava je bila v javnosti zelo odmevna, predvsem v vodstvih pomladnih strank. Precej nejevolje je bilo v stranki ZS, ki sem jo s pristopom v DEMOS posta­vil na stališce desnih pomladnih strank, kamor vecina njenega vodstva ni hotela. Za tak pristop na desni politicni pol tudi v Slovenski kmecki zvezi ni bilo preve­likega navdušenja. Ker je imela stranka ZS najvec clanov iz nekdanje politicne nomenklature, je predsedstvo ZS zahtevalo, da se moja odlocitev zaradi samovoljnega vstopa v koa­licijo DEMOS za Škofjo šteje kot kršitev in morajo o tem na obcnem zboru ZS odlocati clani stranke. Že ob prvih korakih moje politicne poti je name padel madež o strankarski nedisciplini – tako je odlocila vecina clanov predsedstva ZS. Obcni zbor ZS je potekal v prvih dneh januarja 1990, v prostorih Filozofske fakultete v Ljubljani; žal o tem zboru nisem uspel dobiti zapisni­ka. Javna razprava je bila zelo polemic­na in v nekaterih trenutkih zelo provo­kativna do mojega ravnanja, ker pa sem clane stranke dobro poznal, sem vsee-no upal, da bo izid v mojo korist. Dolga razprava je potekala pred­vsem o tem, ali bo ZS pristopila v koali­cijo DEMOS, in po zgledu škofjeloškega OO ZS vstopila in delovala na desnem politicnem prostoru, ali pa bo odšla na volitve kot samostojna stranka ZS in podpirala stare, leve politicne stranke. Po burni razpravi o prednostih in sla­bostih je sledilo tajno glasovanje in z le skromnimi tremi glasovi ZA se je stran­ka ZS vkljucila v politicni program desnih strank (tudi tega zapisnika nisem uspel dobiti). Kljub vodstvu ZS, ki je bilo s predsednikom dr. Dušanom Plutom levo usmerjeno, je prevladalo prepricanje vecine clanstva, da stranka ZS vstopi v koalicijo DEMOS. Odlocitev je bila dokoncna. S tem sem preprical vodstvo stranke ZS, da je bila moja poteza v desno smer pravilna. Predsednik stranke ZS je z ostalimi predsedniki pomladnih strank 8. 1. 1990 podpisal sporazum o ustanovitvi DEMOS-a. Po volitvah je postalo jasno, da DEMOS brez ZS ne bi imel vecine. Ob tem si postavljam retoricno vprašanje, kam bi ob zmagi levih strank krenila slovenska politika, ki je še vedno prisegala na enotno Jugoslavijo. Zagotovo ne s tako odloc­nimi politicnimi koraki po poti k slovenski samostojnosti. To upraviceno sklepam ob politicnem dogajanju levih strank v opoziciji, ki so v tedanji Skupšcini Socialisticne Republike Slovenije in njihovih glasovih ob spre­jemanju pomembnih zakonov za slovensko osamosvojitev, po plebiscitu, nasproto­vali številnim zakonom, ki so bili zakonska podlaga za odhod iz Jugoslavije. Še pred tem smo na sestankih zvez in strank koalicije DEMOS za Škofjo Loko sprejeli vrsto pomembnih sklepov, programska osnova zanje je bil predvolilni program DEMOS-a. Na podlagi tega smo v obcinski program vkljucili tudi proble-me naše obcine in kraja, s katerim bi volivke in volivce prepricali, da želimo izboljšati življenje vseh obcank in obcanov. Pri tem smo se clani DEMOS za Škofjo Loko na javnih predstavitvah zavzeli za ustanovitev samostojne države Slovenije in na podlagi te uresnicitve tudi za vrnitev po vojni zaplenjenega premoženja in popravo takrat storjenih krivic ter za svobodo govora in tiska. ZS smo dodali še zaprtje RUŽV, v duhu varstva okolja in ekološko sanacijo velikih onesnaževalcev na Škofjeloškem. Na podlagi skupnega programa smo s strankarskimi in politicnimi srecanji nadaljevali že v nedeljo, 10. 12. 1989. Prostor za sestanek nam je, dokler nismo dobili svojih prostorov v nekdanji tovarni Šešir, nudila Krajevna skupnost na Trati. Zato je bil zaslužen predvsem njen takratni predsednik Jožef Galof. Sestanek je bil najavljen in objavljen v Gorenjskem glasu in Radiu Žiri. Clane strank in predsedstva smo povabili s pisnimi vabili. To je bil prvi širši sestanek koalicije DEMOS za Škofjo Loko, katerega so se ga, po nedeljski maši, udeležili tudi neclani in prisluhnili prvi za javnost odprti politicni razpravi desno usmer­jenih strank. Njen namen je bil, da med ljudmi razbijemo strah pred strankarskim povezovanjem in združevanjem ter pridobimo nove clane in cim vec simpatizer­jev med obcankami in obcani. Številni so prišli zgolj zato, ker so želeli izvedeti vec o politicnem dogajanju v obcini ter splošnem položaju v Sloveniji in tedanji državi. Najbolj zanimivo je bilo slišati, kako so nekateri svojo udeležbo opravicevali s tem, da jih politika sicer ne zanima in pri njej tudi ne mislijo sodelovati. Veliko pa je bilo takih, ki so nam ponudili pomoc na prihodnjih volitvah. V spominu mi je najbolj ostal prihod Petra Hawlina. Ko se je pojavil na vhodu v dvorano, je ob meni Alenka P. Lauko vzkliknila: »Prišel je kandidat za župana.« Peter se je po svoji navadi nasmehnil in ker je slišal Alenkin vzklik ob svojem prihodu, je v zadregi zacel z besedami, da je prišel cas, ko se želi tudi on vkljuciti v politicno delovanje demokraticnih strank in pomagati pri preoblikovanju pre­hoda iz enopartijskega komunisticnega sistema v vec demokraticni strankarski sistem z željo, da bi Slovenija v prihodnosti postala samostojna in neodvisna drža­va. In res, Peter Hawlina je bil na listi DEMOS za Škofjo Loko kandidat za prvega župana našega mesta. In bil izvoljen! Po dveh urah razprav smo sklenili, da bomo pomladne stranke, ki smo nasta­le iz pomladnega politicnega gibanja, v letih 1988 in 1989, nastopale enotno na listi koalicije DEMOS. Imenovali smo volilni odbor, ki so ga sestavljali predsedniki obcinskih odborov, strank in zvez. S ponosom zapišem, da smo se pomladne stranke v Škofji Loki prve združile v koalicijo DEMOS, s trdno zavezo o skupnem nastopanju pred in po volitvah 1990. Predsedniki pomladnih strank in zvez Slovenije so podpisali in oblikovali koalicijo DEMOS – združeno opozicijo šele 8. 1. 1990 v Ljubljani. Ob tem podpisu je tudi med nami zavladal optimizem, da bomo s skupnimi mocmi mocnejši in uspešnejši. Upanje v naše še majave politicne korake nam je vlivala prisotnost Ivana Omana, ki je sodeloval v vodstvu DEMOS-a. Tako nas je obcasno seznanjal in obvešcal o tem, kako moramo in smemo nastopati. Na predvolilnih nastopih je velikokrat sodeloval na okroglih mizah in privabil veliko število poslušalcev. Zaradi prevelike obremenjenosti so bili Omanovi obiski v štabu Demos za Škofjo Loko bolj redki, a vendar dobrodošli. Njegova sporocila in napotki so nam koristili predvsem v predvolilnem casu, ko so morale biti politicne aktivnosti, in tudi ustvarjalna dela strank in zvez na terenu, nacrtovane ter predvsem uspešne. Z objavo takratne Skupšcine RS, da bodo vecstrankarske volitve 8. 4. 1990, so se zaceli predvolilni shodi po krajevnih skupnostih, posameznih vaseh ter krajih na Škofjeloškem. In to je bil prvi izziv za vse nas, politicne vajence. Nastopi in politicni govori, ki so potekali socasno s kandidati levih stranka, so bili za nas trd oreh. Ne glede na starost so kandidati na listah levih strank imeli o politiki veliko vec znanja in izkušenj kot mi. Zdelo se mi je, kot da je to boj med Davidom in Goljatom. Vendar, tako se spominjam, je bil to veliki izziv za vse nas pomladnike, ki smo, brez dlake na jeziku in brez politicnega nahrbtnika iz preteklosti, orali pot v demokracijo. Cas v boju za glasove Prve vecstrankarske volitve, s 160. delegati za Družbeno-politicni zbor in Zbor obcin Skupšcine RS ter neposredne volitve za predsednika in clane Predsedstva RS, je takratna Skupšcina SRS razpisala za 8. 4. 1990. Na podlagi tega so nam iz volilnega štaba DEMOS – združene opozicije 8. 2. 1990 poslali povzetek zakonskega besedila in pisna navodila, kako naj potekajo predpriprave in priprave za naše nastope v javnosti na predvolilnih shodih v obcini. Da smo smeli na volilni listic vpisati posameznega kandidata, je moral ta pred tem pridobiti z zakonom doloceno število glasov polnoletnih obcank in obcanov. Nosilci list smo morali te glasove zbrati na konvencijah v posameznih krajevnih skupnostih v obcini. Seveda je pravilo, brez izjeme, veljalo za vse stran­ke in liste oziroma posameznike, ki so želeli kandidirati. O tem nas je vodstvo DEMOS – združena opozicija sproti obvešcala, tako kot tudi o vseh zakonskih dolocilih in zahtevah, ki jih je dolocala in sprejela enopar­tijska Skupšcina SRS. Ob tem nam je bilo, kot izvlecek iz zakonodaje, priloženo tudi naslednje sporocilo predsedstva DEMOS: Od 20. 2. do 3. 3. 1990 bodo po vseh krajevnih skupnosti (KS) v Sloveniji zbori volivcev. Sklicali jih bodo sveti KS. Ti zbori so zelo pomembni za vse naše kandi-date. Na teh zborih bodo namrec volivci izražali svojo podporo predlaganim kan­didatom. Tisti kandidati, ki ne bo dobili zahtevane podpore, ne bodo prišli v konc­ni izbor za aprilske volitve. Kandidatom je potrebno zagotoviti naslednjo podporo: • za kandidata za Zbor obcin republiške skupšcine je potrebna podpora 100 glasov iz vse obcine (glasovi se seštevajo v vsej obcini!); • za kandidata za Zbor krajevnih skupnosti v obcini je potrebno zbrati 30 glasov podpore iz vse KS; • za predsednika Predsedstva SRS (dr. Jožeta Pucnika) je potrebno 5000 glasov podpore iz vse Slovenije; • za kandidata DEMOS – združena opozicija za clana predsedstva SRS (Franc Miklavcic, Ivan Oman, dr. Dušan Plut, dr. Dimitrij Rupel) pa je potrebna pod-pora 2500 glasov podpore iz vse Slovenije. • Potrebna je predstavitev vseh kandidatov z liste DEMOS, na vseh javnih sho­dih in konvencijah in po dnevnem redu, ki ga je dolo-cila vaša obcinska skupšci­na. • Preden odidete na zbor volivcev, se pozanimajte, kateri so skupni kandidati DEMOS –združena opozici­ja ali posameznih zvez. Pomembna navodila, kako sporociti volilnemu telesu,da bodo volili kandidate koalicije DEMOS Volivci naj na volitvah obkrožijo DEMOS-ove kandidate, in sicer: za predse­dnika Predsedstva SRS dr. Jožeta Pucnika, predsednika DEMOS-a; kandidata za clana Predsedstva SRS Ivana Omana, predsednika SKZ, in dr. Dušana Pluta, pred­sednika ZS; na listi za delegata za Zbor obcin Skupšcine SRS, kjer so na eni listi kandidati vseh politicnih strank Obcine Škofja Loka, pa naj volivci obkrožijo Francija Feltrina, kandidata DEMOS za Škofjo Loko, predsednika OO ZS. Na obcinskih listah naj bo razvidno, kateri so kandidati strank, združeni v koaliciji DEMOS – združena opozicija. Opozorili so nas tudi, do kdaj moramo oddati kan­didatne liste. Zato smo, ne glede na naše politicno neznanje, predhodno »špeku­lirali« in cakali, katere ljudi bodo na kandidatne liste dale tako imenovane stranke levih. Ker smo vedeli, da njihove volilne štabe vodijo profesionalni politiki in strokovnjaki in delo opravljajo med delovnim casom, mi pa v poznih nocnih urah, smo z izborom kandidatov cakali do zadnjega možnega roka, ker smo caka­li na tajne informacije, kdo vse bo kandidiral na listi za Zbor obcin Skupšcine SRS. Ura se je bližala polnoci, ko smo še vedno sedeli v hladni dvorani nekdanje tovar­ne Šešir na Spodnjem trgu in sestankovali. Naj povem, da smo imeli težave v svo­jih vrstah, razmišljali smo, kateri kandidat bo vpisan na listo kandidatov za Zbor obcin Skupšcine SRS. Težava je bila v tem, da smo v koaliciji DEMOS za Škofjo Loko, po Zakonu o volitvah, ne glede na to, da je bilo v koaliciji vkljucenih skupaj že sedem list in strank, imeli le eno kandidatno mesto za delegata za Zbor obcin skupšcine SRS. Tudi stranke, ki so nastopale samostojno, so imele prav tako enega kandidata. Kandidatno mesto za delegata za Zbor obcin v Skupšcini RS je bilo eno od pomembnih mest za našo obcino. Pri tem smo tehtali med našimi clani, kdo naj bi bil za to kandidaturo najprimernejši. Treba je bilo dolociti kandidata, ki bo nosilec liste, bo znal pridobiti volilno bazo in biti izvoljen. Kandidatna lista za Zbor obcin Škofja Loka pa je bila tudi najštevilcnejša. Kar je pomenilo, da bo izvoljen tisti, ki bo v prvem krogu prejel 50 % + en glas oziro-ma se bosta za mesto delegata Zbora obcin v Skupšcino RS v drugem krogu voli­tev potegovala tista dva, ki bosta v prvem krogu prejela najvec glasov. Ker se je v DEMOS za Škofjo Loko v tem casu vkljucilo veliko število intelek­tualcev in izobražencev, kot vodja koalicije DEMOS nisem videl težav. Še vec, za mesto za delegata Zbora obcin Skupšcine SRS so se potegovali kar trije kandidati in clani našega združenja: Alenka P. Lauko, predsednica SZD, Vincencij Demšar, predsednik SKD, in Jože Thaler. Zato me je bolj mucilo vprašanje, komu naj zau­pamo to pomembno vlogo in kdo od njih jo bo najbolje opravil. V tistem casu smo prejeli pisna navodila koalicije DEMOS – združena opozi­cija, da bo moral kandidat za Zbor obcin skupšcine SRS nastopati v vseh KS v obcini in zbirati glasove tudi za ostale kandidate in da bo nosilec vseh list DEMOS – združena opozicija na predvolilnih shodih in kon­vencijah v obcini. Kandidat je namrec predstavljal tudi kandidata za predsednika Predsedstva SRS, dr. Jožeta Pucnika in dva kandidata za predsedstvo: Ivana Omana in dr. Dušana Pluta kot tudi vse kandi-date za delegate treh zborov Izvršnega sveta obci­ne. To je pomenilo, da naj bo nosilec liste pomemb­na in odgovorna osebna, saj bo od nje odvisna tudi izvolitev drugih kandidatov na listi DEMOS –zdru­žena opozicija. Po nalogu DEMOS – združena opozicija smo naprej ustanovili skupno koordinacijsko telo oziro-ma odbor za organiziranje predvolilnih shodov, plakatiranje itd. Za predsednico smo imenovali Alenko P. Lauko, za koordinatorja pa je vodstvo DEMOS-a imenovalo mene. Tako sem poleg strankarskih obveznosti, ki sem se si jih naložil, dopoldanski cas preži­vel v službi, številne popoldneve in vecere pa presedel na koordinacijskih odbo­rih in strateških posvetih predsedstva DEMOS-a. Bil sem v središcu politicnih dogodkov, na vecerne sestanke v Škofji Loki sem strankarskim kolegicam in kole­gom ažurno prinašal porocila. To so bile predvsem novice in navodila glavnega predsedstva DEMOS-a, ki so nam pomagale pri delovnih in politicnih akcijah na javnih predvolilnih zborih in shodih. Moram poudariti, da je bila pri tem najvecja gonilna sila profesorica Alenka P. Lauko, ki nas je ucila, kako oblikovati napise na transparentih, plakatih in teks­te za javna obcila. Kot zanimivost naj opišem, kako je potekalo naše delo ob obli­kovanju besedila na enem izmed transparentov, ki je bil na cesti pri Nami. Vecerni sestanek, ura se je bližala 22., vecina clanov organizacijskega štaba je že odšla domov, ko je Alenka predlagala, da moramo narediti še transparent in ga obe­siti cez cesto pri Nami. Za to nalogo smo ostali le še trije: Alenka, Aleksandra in jaz. Material za transparent se je nahajal pri meni doma. Oblikovali smo besedilo, ki je bilo kratko in sporocilno DEMOS za Škofjo Loko. V cerkvenem zvoniku sv. Jakoba je ura odbila tri po polnoci, ko sem stal na leseni lestvi, naslonjeni na eno izmed lip, in privezoval vrv, s katero sem napenjal transparent, ko se je izza poštnega vogala prikazala senca moškega s klobukom na glavi. Pogledal me je in izginil v senco poštne zgradbe. Le nekaj minut potem z rdeco lucjo pridrvi milic­niški avto in se ustavi tik ob moji lestvi. Milicnik odpre okno, skozenj pomoli glavo in usmeri pogled k sporocilu na transparentu. V tistem trenutki sem dokon-cal svoje delo. Milicnik v službenem avtomobilu se je, tako kot se je pojavil, s pritiskom na plin z vso hitrostjo odpravil proti milicniški postaji na Kidricevi cesti. Ta dogodek me je preprical, da so bili tudi državni uslužbenci željni spre­memb in je bilo geslo na transparentu za tisti cas pravo. Naslednji dogodek, ki se mi je za vedno vtisnil v spomin, se je zgodil dan pred oddajo kandidatnih list. Sestanek je takrat že potekal v prostorih nekdanje tovarne Šešir. Tako kot sem že zapisal, sem imel kot koordinator za listo DEMOS na razpolago imena treh kandidatov, ki so se zavzemali za kandidaturo na prej omenjeni listi. Mene profesionalna politika ni zanimala, zato iz OO ZS nismo ponujali nobenega kandidata. Kot koordinator koalicije sem pustil, da se sami dogovorijo, kdo naj bo kan­didat, predstavnik Demosovih strank, na skupni volilni listi. Ura se je bližala polnoci, do katere smo bili po zakonu vezani, da obcinski volilni komisiji oddamo vse kandidatne liste in kandidata za Zbor obcin republiške skupšcine Slovenije. In glej ga zlomka, takrat je zazvonil telefon. Na drugi strani žice se je oglasil naš skriti obvešcevalec in sporocil, da na kandidatni listi ZMS – LS za Zbor obcin Skupšcine SRS kandidira mag. Slavko Gaber. Ko sem to sporocil osta­lim, so vsi trije, prej zainteresirani za kandidaturo, v en glas dejali, da odstopajo, saj proti tako retoricno sposobnemu kandidatu ne bodo kandidirali. K meni se je obrnila naša tajnica in blagajnicarka Nuša Komatar in me vprašala: »No, Franci, kaj boš pa sedaj? Bo DEMOS za Škofjo Loko brez pomembnega kandidata?« Ura je neusmiljeno tiktakala in ker sem bil kot predsednik koordinacije DEMOS odgovo­ren za izpopolnitev volilnih listicev, sem ji dejal, naj zapiši moje ime. In kandidatne liste DEMOS za Škofjo Loko so bile popolne. To je bil zgolj predlog. Za potrditev moje kandidature s strani Obcinske volilne komisije je bilo treba pridobiti 100 glasov volivk in volivcev, kar je takrat predstavljalo najmanjši problem. Strah pa me je bilo, ker s politicnimi nastopi pred obcinstvom nisem imel nobenih izkušenj. Zavedal sem se, v kaj sem se podal, zato sem poleg vsega nakopicenega dela nakupil še knjige o javnih nastopih in pristopih, kako si pridobiš obcinstvo. V predvolilne govore je bilo treba vkljuciti tudi politicne obljube, to je program DEMOS. Literatura, ki sem jo prebiral, mi je bila v veliko pomoc, crpal sem znanje in splošna navodila, kako si pridobiš naklonjenost obcinstva, da bodo glasovali za novo politicno usmeritev. Novo ustanovljene stranke pri takratni obcinski politiki in obcinskem izvr­šnem svetu nismo imeli ne politicne in ne financne podpore, kot so ju imele stranke, ki so izhajale iz enopartijskega sistema. Obcinska volilna komisija, ki jo je imenoval takratni Obcinski izvršni svet, nas je bolj skopo obvešcala in še to samo o nujnih postopkih pred in med volilno kampanjo. Kandidati strank, ki niso bile v združenju DEMOS, so neposredno komunicirali s clani obcinske volilne komi­sije, tako da so bili o vseh podrobnosti sproti obvešceni in so se na vse morebitne napade lahko temeljito pripravili. Zdi se mi, da so jih prav ti presenetili, saj clani DEMOS-a na javnih nastopih nismo doživljali napadov in nizkih udarcev. Leve stranke so svoje »blato« na mojo osebnost izlile v petek, 6. 4. 1990, v casopisu Gorenjski glas, ko za javen odgovor ni bilo vec možnosti. Pred nastopi v krajevnih skupnostih obcine je obcinska volilna komisija, da ne bi prišlo do sporov z žrebom, dolocila vrstni red kandidatov, kdaj in kje smo nastopili kot govorniki in nosilci kandidatnih list zvez in strank. Na teh nastopih smo predstavili program DEMOS-a in strank oziroma koalicije, tako kot je to dolo-cal Zakon o volitvah 1990. Bitka za volilne za glasove volivk in volivcev se je zacela V združenju DEMOS za Škofjo Loko smo v ta namen že na prvem srecanju dolocili posameznike in skupine, ki naj bi pisali in oblikovali besedila plakatov ter radijske oglase. Pri tem delu smo ostali zgolj štirje, ki smo predvolilni cas vzeli zares, zato sem se kot kandidat za delegata Zbora obcin Skupšcine SRS in kot nosilec liste za nastope pred javnostjo pripravljal sam. S pomocjo literature sem si oblikoval nastope in govore, ki so bili prirejeni koaliciji pomladnih strank. Ob vecerih in med vožnjo v oddaljene kraje sem pona­vljal in brusil svoje nastope. Ker nismo imeli denarja, smo besedila za plakate in transparente oblikovali sami ter jih natisnili s pomocjo nekaterih tiskarjev in sitotiskarjev. Takratna slovenska politika je bila v celoti še vedno odvisna od Jugoslavije in ni imela izdelanega pravilnika o možnostih in nacinu financiranja politicnih strank, ki so nastale izven komunisticnega delovanja. Ne glede na to je Slovenija prva od jugoslovanskih republik napovedala, in leta 1990 dovolila, izvedbo vecstrankarskih volitev po delegatskem sistemu v takratno tridomno skupšcino v Socialisticni Republiki Sloveniji. DEMOS je bil združena nekomunisticna opozicija tedanji komunisticni obla­sti. Družili sta nas vizija, da bi bil prehod iz starega sistema miren in strpen in želja po ustanovitvi neodvisne samostojne države Slovenije. Naše geslo je bilo Volite DEMOS in dr. Pucnika, da nam ne bi spet vlada­li komunisti! Seveda je bilo to sporocilo dejansko le delno uresniceno, saj je koalicija DEMOS zmagala s piclo vecino (s 126 delegatskimi mesti od skupnih 240). Žal se pozivi slovenskim volivkam in volivcem niso obrestovali in so name-sto dr. Jožeta Pucnika izbrali in izvolili zadnjega predsednika slovenskih komuni­stov, Milana Kucana. Kot kandidat za delegata v Zbor obcin skupšcine SRS sem v drugem krogu premagal dr. Slavka Gabra, na kar sem še danes ponosen. Rojstvo nove države ni vsakdanji dogodek, zato z veseljem gledam na cas, ko sem tesno sodeloval pri nastajanju samostojne Slovenije in se po 25. letih iskreno zahvaljujem vsem, ki so verjeli mojim predvolilnim obljubam, da se bom zavzemal za vrnitev po vojni odvzetega premoženja in popravo krivic. Moja glavna obljuba na vseh javnih predstavitvah je bila, da se bom zavzemal za odhod iz Jugoslavije, usta­novitev slovenske države ter zaprtje Rudnika urana Žirovski Vrh. To so bile takrat moje štiri osnovne tocke mojega predvolilnega programa, ki se je v celo-ti uresnicil. Škofjeloška kandidata za Zbor obcin republiške skupšcine. (vir: Gorenjski glas, 20. 4. 1990) Škoda, ker je prostor moje pripovedi omejen, tako ne morem opisati tudi številnih prijetnih in manj prijetnih dogodkov. Mogoce je bolje, da gredo neprija­zne in celo sovražne opazke takratnih nasprotnikov v pozabo. Nekateri so se vsem nam, ki smo stopili na pot prvih demokraticnih volitev po 2. svetovni vojni, globoko zarezali v spomin. Na koncu mojih spominov bi se želel zahvaliti vsem obcanom in obcankam, ki so takrat zaupali nam, politicnim amaterjem, da smo uspeli in dodali kamen v mozaik nastajanja slovenske države. Še posebna zahvala gre najožjim (strankar-skim) sodelavkam in sodelavcem, katerih je prevec, da bi omenil vse. Ne morem pa mimo dveh najožjih sodelavk: žal pokojne Alenke P. Lauko in Aleksandre Pretnar – bili smo nerazdružljiva trojka. Hvala tudi vsem ostalim, brez katerih DEMOS na Škofjeloškem ne bi tako preprecljivo zmagal. Najbolj pa sem hvaležen svoji družini, saj brez opore mojih dragih ne bi zmogel »stati inu obstati«. VIRI IN LITERATURA: Feltrin, Franci, osebni arhiv, Škofja Loka. Hovik, Aleksandra, osebni arhiv, Škofja Loka. Likar, Ivan, osebni arhiv, Škofja Loka. Enotni v zmagi : osamosvojitev Slovenije. Ljubljana : Nova revija, 2006, 336 str. Andrej Novak Liberalno-demokratska stranka v Škofji Loki in volitve 1992 Kot drugod po Sloveniji s(m)o tudi v Škofji Loki clani in clanice Liberalno­demokratske stranke prve volitve v Državni zbor RS pricakovali z optimizmom in zanosom. Iz nekdanje ZSMS (Zveze socialisticne mladine Slovenije) je nastala stranka, ki se je želela s programom in z dejanji postaviti ob bok evropskim strankam liberalne, demokraticne in reformisticne provenience. Na prvih demokraticnih volitvah po 2. svetovni vojni je stranka nastopila z imenom ZSMS – Liberalna stranka. Po brezplodnih borbah o pravici uporabe imena s »kranjskimi liberalci« Vitomirja Grosa se je stranka leta 1991 preimenova-la v Liberalno-demokratsko stranko in kratica LDS bo slabi dve desetletji predsta­vljala eno najpomembnejših strank slovenskega politicnega prizorišca. 21. 3. 1992 je predsednik stranke postal dr. Janez Drnovšek. 14. 5. je Drnovšek prevzel vodenje slovenske vlade, LDS pa je iz opozicijske postala vladna stranka. Leta 1992 je Škofja Loka veljala za trdno oporišce Liberalno-demokratske stranke. Temelji so bili postavljeni z uspešnim nastopom na volitvah v Skupšcino Slovenije in volitvah v škofjeloško obcinsko skupšcino. K temu je pripomogla ekipa, sestavljena iz kombinacije oseb, ki so v ZSMS delovale že prej (predvsem imam tu v mislih Blaža Jesenka, kot sekretarja obcin­skega odbora, in Zorana Thalerja, najvidnejšega Locana v ZSMS na republiški ravni) in tistih, ki so z ZSMS sodelovali ob civilno-družbenih pobudah ali pa so se prikljucili v obdobju pred volitvami (Slavko Gaber, Janez Krek, Milica Antic Gaber, Marjan Luževic, Gorazd Jelovšek in drugi). Jedro škofjeloške LDS v casu pred volitvami 1992 so sestavljali delegati takra­tne obcinske skupšcine, izvoljeni na listi LDS: Marjan Luževic, Andrej Novak, Gorazd Krajnik, Katarina Jelenc (sedaj por. Peternelj) in Janez Krek1. Poleg njih so na listi ZSMS-LS kandidirali še Jože Novak, Janez Sušnik, Alojzij Bogataj, Franc Obcinskemu odboru LDS je predsedoval Andrej Novak, sekretarka odbora je bila Alenka Arambašic. Sedež odbora je bil na Kidricevi 1, v Domu ZZB, popular-no in/ali posmehovalno imenovanem tudi White House ali Kremelj; tam so namrec domovale vse škofjeloške družbeno-politicne organizacije: ZK, SZDL, sindikati, ZSMS in ZZB. Preden se posvetimo prvim volitvam v Državni zbor RS je treba omeniti še dvoje pomembnih volitev, ki so bile v istem letu. Volitve predsednika RS Prve volitve predsednika RS so bile istocasno z volitvami v Državni zbor RS. Na volitvah, kjer je z absolutno vecino že v prvem krogu zmagal Milan Kucan, je LDS nastopila s kandidatom dr. Ljubom Sircem. Dr. Ljubo Sirc je bil kandidat, ki ga je med takratnimi strankami lahko predlaga-la le LDS (no, morda bi kaj takega zmogli še demokrati). Njegova osebna zgodovina je bila fascinantna; med 2. svetovno vojno je bil clan skupine Stara pravda, ki je bila nekaj casa del Osvobodilne fronte; po izkljucitvi Stare pravde iz OF je zbežal v Švico, se kasneje pridružil partizanski vojski ter sodeloval v zakljucnih bojih za osvoboditev. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne je (skupaj z ocetom) komunisticni oblasti postal sumljiv. V Nagodetovem procesu je bil celo obsojen – na smrt! Kazen je bila sicer spremenjena v 20-letno zaporno kazen s prisilnim delom. Po sedmih letih zapora je bil izpušcen in je uspel pobegniti v Anglijo. Na univerzi v Freiburgu (Švica) je dokto­riral iz ekonomije, predaval je v Bangladešu in Glasgowu. V osemdesetih letih prej­šnjega stoletja je v Veliki Britaniji ustanovil in dolga leta vodil Center za preucevanje komunisticnih gospodarstev. Še posebej mocan vpliv je imel na Anatolija B. Cubajsa in Jegorja T. Gajdarja, svetovalca nekdanjega ruskega predsednika Borisa Jelcina. Slogan Sirceve kampanje je bil Ljubo doma, Slovenija v svetu. Sama kampa­nja se je izkazala za spodletelo srecanje med sedemdesetletnim intelektualcem, ki se je v domovino vrnil kot tujec, in volivkami in volivci (celo tistimi, ki so volili LDS!), ki v njem enostavno niso videli osebe, ki bi bila primerna za predsedovanje Sloveniji. Le dober odstotek prejetih glasov je bil veliko razocaranje, predvsem za dr. Sirca in tudi LDS, ki pa je ta fiasko zlahka pozabila ob uspehu na volitvah v Državni zbor RS. Dr. Sirc je bil preprican, da je za njegov neuspeh kriva zarota, enaka mnenja so bila (in so še) prisotna znotraj LDS nenaklonjeni javnosti.2 Nobene zarote ni bilo: ugledni dr. Sirc enostavno ni bil pravi kandidat. Vprašanje je, kdo bi lahko pravi kandidat LDS sploh bil. Volivke in volivci, ki so glasovali za LDS (in vecina drugih), so glasovali za Milana Kucana. Pisanec, Žužana Brence - Konc, Marko Pleško, Kristina Hafner, Tanja Lazar, Tomaž Ravnikar, Erika Braniselj, Milan Hafner, Marko Crtalic, Nataša Bokal, Blaž Jesenko, Venceslav Šturm, Jože Logar, Slavko Gaber, Zoran Thaler. Vecina niso bili clani stranke. Gl. na primer clanek Jožeta Košnjeka, Dr. Ljubo Sirc je za vedno doma, Gorenjski glas, 27. 1. 2017. Volitve v Državni svet RS Leta 1992 so prvic potekale tudi volitve v Državni svet RS. Med predstavnike lokalnih interesov je bil na posrednih volitvah izvoljen tudi kandidat LDS in Združene liste dr. Ivan Kristan (izvoljen je bil kot predstavnik podrocja nekdanjih obcin Kranj, Škofja Loka in Tržic). Dr. Ivan Kristan, stanujoc v Škofji Loki, je bil med drugim redni profesor ljubljanske Pravne fakultete, tudi njen dekan, rektor ljubljanske univerze in sodnik Ustavnega sodišca SFRJ. Prav njemu gredo zasluge, da jugoslovansko ustavno sodišce ni sprejelo zacasne odredbe zoper Zakon o ple­biscitu, kar je omogocilo, da je plebiscit 23. decembra 1990 potekal brez zapletov. Slovenija, zgodba o uspehu V zgodni jeseni leta 1992 se je zdelo, da je pred mlado in malo Slovenijo uspešna prihodnost. Osamosvojitvena vojna, kratka – a ne brez travm, je bila potisnjena ob stran, optimizem je, kljub vsemu, prevladoval tudi na gospodarskem podrocju, drža­va je hitela s sprejemanjem nove, svoje zakonodaje. Cakale so nas prve volitve v Državni zbor RS. LDS je na volitvah nastopila z dvema slogano-ma: Slovenija – zgodba o uspehu in Ne levo ne desno. Na bolje. Prav zgodba o uspehu je bil slogan, ki je od vseh v dosedanji zgodovini politicnih kam­panj v Sloveniji najbolje povzel pricakovanja volivk in volivcev. Zgodba za sloganom je bila seveda pre­cej bolj razdelana: Slovenija LAHKO postane zgod­ba o uspehu, ce bo izpolnjena vrsta pogojev. Cez leta je seveda slogan ohranil sporocilnost tudi v sarkasticni obliki, kot prirocen komentar na vsako nespametno ali neuspelo potezo oblasti ali težavo v naši državi. Glavni adut LDS je bil dr. Janez Drnovšek, nekajmesecni in drugi po vrsti predsednik slovenske vlade (po demokraticnih volitvah), nekdanji clan in pred­sednik predsedstva SFRJ. Volilna zakonodaja je bistveno spremenila nacin, na katerega so bili izbrani poslanke in poslanci Državnega zbora RS. V 8. volilnih enotah s po 11. okraji so nastopali posamezni kandidati in kandidatke: izvoljeni so bili kandidati z najve-cjim relativnim deležem glasov, upoštevaje celotni delež glasov, ki so jih prejele stranke oziroma predlagatelji kandidatur. Škofjeloška kandidata LDS in volilna kampanja Kot najbolj logicna izbira za kan­didata LDS v dveh novih škofjeloških okrajih sta se ponujala Zoran Thaler in dr. Slavko Gaber. O samih kandidaturah je odlocil odnos teh dveh posameznikov do sedenja v Državnem zboru RS. Zoran Thaler je bil kot poslanec (delegat) LDS izvoljen že na prvih demokraticnih volitvah leta 1990.3 Rojen Locan, dijak škofjeloške gimna­zije, ponosni študent FSPN.4 Starša sta bila zaposlena v Škofji Loki. Z vrsto prijateljev iz šolskih in taborni­ških casov,5 predstavnik vsega pozi­tivnega, kar je ZSMS storila in za kar si je prizadevala, z izkušnjami z medna­rodnega parketa (nenazadnje je bil namestnik zunanjega ministra Dimitrija Rupla), star zgolj 30 let – kdo bi lahko bil boljši kandidat? In Zoran Thaler (med prijatelji Zok) je želel priti v parlament. Dodati pa moramo, nad delom Zorana Thalerja niso bili navdušeni prav vsi v LDS. LDS je (upraviceno) veljala za stranko, v kateri so se kresa-la razlicna mnenja in pristopi. Nekateri vidni clani (Jožef Školc, Jaša Zlobec, Franco Juri) so imeli pomisle­ 3 Na kandidatni listi ZSMS-LS v 7. volilni enoti (Gorenjska) so bili polega Zorana Thalerja še Roman Lavtar, Petra Škofic, Andrej Kokot, Jelko Kacin, Marjeta Ferlan (iz Gorenje vasi) in Franci Zavrl. 4 Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo, sedaj Fakulteta za družbene vede. V Thalerjevi družbi, ki je v svojem 3. in 4. letniku študija »osvojila« FSPN, najdemo Milana Balažica, Boruta Pahorja, Igorja Lukšica in Dejana Vercica. Thalerjevo prijateljevanje s Pahorjem je kasneje tudi odlocno pripomoglo k presenetljivi kandidaturi Zorana Thalerja za poslanca evropskega parlamenta na listi SD. 5 Prav ta taborniška družba se je najtežje soocila z obtožbami in Thalerjevim priznanjem o sprejemanju podkupnine v EU parlamentu. ke ob tem, da je Thaler v casu Peterletove vlade postal namestnik zunanjega mini-stra Dimitrija Rupla, ceš da s tem ruši notranjo enotnost stranke in je táko sode­lovanje v nasprotju s programskimi naceli stranke;6 nekaj malega pa je bilo zraven brez dvoma tudi nevošcljivosti. Dr. Slavko Gaber je bil kandidat LDS za poslanca (delegata) v Zboru obcin (takrat še kot mag.), nekdanji profesor na škofjeloški gimnaziji in minister za šol­stvo že v prvi Drnovškovi vladi, ob tem eden vodilnih poznavalcev volilnih siste­mov v Sloveniji, intelektualec, clan Debatnega kluba 89 (skupaj s Slavojem Žižkom, Mladenom Dolarjem, Tomažem Mastnakom, Gregorjem Golobicem, Pavlom Gantarjem, Renato Salecl in ostalimi), iz katerega je nastalo intelektualno jedro LDS. Vendar posebne želje po poslanski funkciji Slavko Gaber (vsaj takrat) ni imel. Seveda pa je bil pripravljen kan­didirati, in sicer v dveh okrajih – v enem škofjeloškem – in za LDS enako težavnem kranjskem. Jasno je bilo, da je možnost za izvolitev dr. Slavka Gabra le teoreticna. Program za nastop na volitvah in glavnino volilne kampanje je pripravi-la stranka na državni ravni. Oblikovana je bila enotna podoba kandidatskih plakatov, organizirano je bilo fotogra­firanje kandidatov, vsak kandidat je prejel doloceno kolicino vizitk, name-njenih neposrednim srecanjem z volivkami in volivci. Vsak lokalni odbor je prejel doloceno kolicino pri­ponk, za opremo stojnic so bile na voljo pristopne izjave, pripravljeni so bili radijski in televizijski spoti za objavo na lokalnih radijskih postajah in eventualnih TV mrežah, pripravlje­na je bila tudi posebna oglasna risan­ka, namenjena predvajanju v kinema­tografih.7 6 Zoran Thaler se je veckrat znašel v neusmiljenih, a brez dvoma duhovitih in markantno izrisa­ nih karikaturah Franca Jurija. Tako na karikaturi Slovenija ponuja mednarodnim silam svoje sodelovanje (Juri, Franco: Slavna naša zgodovina, 2. dopolnjena izdaja, izdala LDS, Ljubljana, januar 1992) vidimo Zorana, ki s fesom na glavi kot kurircek spremlja Dimitrija Rupla, ta pa se v družbi Peterleta in Janše podaja v iraško pušcavo. 7 Risanka je bila zamišljena humoristicno: skušala je, v mejah dobrega okusa, kot smo ga takrat Liberalno-demokratska stranka, v veliki meri po zaslugi njenega prvega pred­sednika Jožefa Školca, je veliko pozornosti namenila oblikovanju vsega, pod kar se je podpisala. Del te zavezanosti se je kazal tudi v predvolilni kampanji. Plakate, vizitke, strankine priponke in pisma kandidatov ter pristopno izjavo – vse je obli­koval priznani oblikovalec Matjaž Vipotnik. Portrete kandidatk in kandidatov za plakate in pisma je izdelal fotograf Tone Stojko. Kampanja leta 1992 je potekala v predinternetnih casih. Za komuniciranje so bili uporabljeni množicni mediji (kolikor so pravila in sredstva dovoljevala), vsa gospodinjstva so prejela pismo kandidata; zelo pomembni so se zdeli plakati, medtem ko smo se prave kampanje na terenu šele ucili. Lokalni odbori in kandidati, tako tudi škofjeloški, so morali poskrbeti za pla­katna mesta, organizacijo srecanj z volivkami in volivci ter individualne program-ske poudarke posameznega kandidata. Ker je bilo clanstvo v LDS v sami Škofji Loki številcnejše kot v obeh dolinah in Žireh in so bile glede na volilni sistem tudi možnosti za izvolitev kandidata v Škofji Loki izrazito boljše, smo vecino casa posvetili kandidaturi Zorana Thalerja. Vec je bilo stojnic, vecje je bilo število plakatnih mest, vec je bilo individualnih nagovorov volivk in volivcev. Pismo kandidata, skrbno oblikovan letak, je prejelo vsako gospodinjstvo, in sicer v zadnjem tednu pred volitvami. Razlog za (pre)pozno distribucijo je bil prozaicen. Zaradi poznega žreba številk oziroma vrstnega reda kandidatov na glasovnici se je s tiskom, ceprav so bile vse ostale vsebine že pripravljene, odlaša-lo. Opozoriti na vrstni red se je upraviceno zdelo pomembno, tudi zaradi namer-no povzrocene zmede z imeni nastopajocih strank. Poleg LDS (ki se je še pred kratkim imenovala ZSMS – Liberalna stranka oziroma ZSMS – LS) je na volitvah nastopila tudi Liberalna stranka (LS) in še bolj nenavadna združba s kratico – LDSS, ki je bila ustanovljena tik pred volitvami, z ocitnim namenom, da se LDS, racunajoc na nepozornost volivcev na samih volišcih, odškrne nekaj glasov. Zato so bile, poleg drugih opozoril, na pismu volivcev izpisane kratice LDS, LS in LDSS ter obkrožena številka pred kratico LDS. Rezultati volitev so pokazali, da ni šlo za prazen strah: fantomska LDSS je prejela vec kot odstotek glasov, LDS pa je zaradi tega imela skupno vsaj enega poslanca manj. Pismo volivcem je bilo kratko, kandidat je moral skrbno paziti na jasnost sporocila. Zoran Thaler je v pismu izpostavil boljše cestne povezave, poljansko obvoznico, kakovost zraka na Trati in sprejetje Zakona o zapiranju RUŽV, katerega sopredlagatelj je bil. Torej teme, s katerimi se je ubadal tako on sam kot delegati LDS v obcinski skupšcini. V pismu sledi sklicevanje na Thalerjevo primarno domeno – mednarodne odnose (povezavo z Evropo). Pred zakljucnim pozdra­vom zasledimo še sporocilo, da se z glasom za Zorana Thalerja izvoli dr. Drnovška razumeli, smešiti politicne tekmece, od Grosa (LS) z bananinim olupkom do Jelincica (SNS) z orožjem, volivec – gledalec se je na poti v kino moral umikati ogromni »demokratski« pikapo­lonici, na koncu pa mu je LDS zaželel miren ogled kino predstave. za predsednika vlade (kar je bilo še bolj eksplicitno izpostavljeno na kandidatskih vizitkah). Slavko Gaber je pismo zacel s prepricanjem, da morata biti moc in bogastvo pridnih rok in brihtnih glav enakomerno razporejena po Sloveniji. Po obvezni omembi boljših cestnih povezav je vecino prostora namenil doseganju višje ravni znanja, kakovostnemu podiplomskemu študiju, sodelovanju s tujimi univerzami in organiziranju ucinkovitega šolskega sistema. V tekstu najdemo tudi stališce, ki reprezentira takratno (ne le škofjeloško) LDS: Tuj mi je strah pred vsem, kar je drugacno. Kot mnogi drugi kraji po Sloveniji je bila tudi Škofja Loka prizorišce plaka­tnih vojn. Plakati strank in kandidatov so bili pogosto tarce slucajnih (ali tudi ne slucajnih) vandalov, zato jih je bilo treba nadomešcati z novimi, v navalu jeze se je pomotoma (ali ne) prelepil tudi kak konkurencni plakat in krog se je zavrtel znova; vendar je bila tudi ob teh otroških igrah Škofja Loka nekaj posebnega. Ob prvih demokraticnih volitvah leta 1990 smo na travniku ob Kidricevi cesti (kjer vsako leto veselo plapolajo zastave ob Pokalu Loka) na gradbeno kon­strukcijo postavili ogromno platno, ki smo si ga izborili v Ljubljani. Na njem je bila natisnjena precrtana igralna kocka in slogan ZSMS – LS Prepricaj se – preden te prepricajo! Neko jutro smo konstrukcijo našli na tleh. Sumili smo, da je šlo za namerno dejanje, dokazati pa nismo mogli nicesar. V kampanji leta 1992 pa so bili dan za dnem (noc za nocjo) potrgani naši veliki plakati, dimenzij 2 x 5 metrov, s sliko dr. Janeza Drnovška in enim od sloga­nov. Zadevo smo prijavili policiji, ki pa ni pokazala prevelike vneme pri iskanju krivcev. Vendar velikih plakatov ni bilo tako enostavno nadomestiti kot manjših, kandidatske. Vezano je bilo na stroške tiska, precej dodatnega dela, v nic pa je šel seveda tudi strošek najema plakatnih površin. V casu pred kampanjo so se poja­vili prvi mobilni telefoni. Za današnje case ogromnih dimenzij in še višjih cen. Ko Velike plakate LDS so v Škofji Loki unicevali res temeljito. (foto: Alenka Arambašic) smo ugotovili ponavljanje ur trganja plakatov, smo postavili zasedo; ko smo opa­zili storilca, smo poklicali policijo, ki se je takrat odzvala in storilca ujela na delu. Zadeva se ni koncala popolnoma nedolžno, saj sta se morala zagovarjati pred sodišcem in bila deležna tudi obsodbe oziroma denarne kazni za povracilo škode, ceprav je bilo ocitno, da gre za naroceno dejanje (storilca sta se pripeljala kar od dalec, ceprav še v škofjeloški obcini). Na lastno pest pa politicnih botrov nismo iskali, vendar bi, glede na kasnejše in sedanje dogajanje, to morda morali storiti. Vabilo oškodovancu na glavno obravnavo: slabo leto po volitvah sta bila storilca – unicevalca plakatov za svoja dejanja obsojena na Temeljnem sodišcu v Škofji Loki. V škofjeloški predvolilni kampanji (oziroma delovanju LDS) leta 1992 je aktivno sodelovalo od 30 do 40 ljudi. Prepricani smo bili, da morajo biti cloveko­ve pravice in pravna država na prvem mestu, da je kljub želenemu razvoju gospo­darstva vedno treba skrbeti tudi za socialno pravicnost. Devet od desetih volivk in volivcev je prišlo na volišca, vsak cetrti glas je bil namenjen LDS. Zoran Thaler8 je postal poslanec, dr. Janez Drnovšek je dobil mandat za sestavo nove vlade, postal je predsednik vlade. Slavko Gaber je (p)ostal minister za šolstvo. V casih, ko Slovenijo obdaja bodeca žica, je dobro pomniti, da ne zmagujejo vedno ksenofobija, lažne novice in sovraštvo do drugace mislecih. 8 Poleg Zorana Thalerja je bil za poslanca izvoljen tudi Maksimilijan (Maks) Lavrinc iz Kamnika. Kasneje je kot nadomestni poslanec namesto Thalerja v DZ prišel še Matjaž Peskar z Jesenic. Aleksander Iglicar Škofja Loka in Locani v osamosvojitveni vojni junija 1991 Ob 25-letnici slovenske državno­sti je Muzejsko društvo Škofja Loka v sodelovanju z Zvezo veteranov vojne za Slovenijo odbor Škofja Loka in Loškim muzejem v cetrtek, 24. 11. 2016 pripravilo pogovorni vecer Škofja Loka in Locani v osamosvoji­tveni vojni junija 1991. Na njem so sodelovali aktivni udeleženci vojne za Slovenijo Stane Bertoncelj, tedanji poveljnik Teritorialne obrambe (TO) Škofja Loka, Leon Tušar, tedanji poveljnik cete TO, Brane Virant, tedanji komandir Postaje milice Škofja Loka, in Jože Stanonik, poveljnik voda TO. Pogovor je vodil Aleksander Iglicar, aktivni udeleženec bojev na letališcu Brnik. V nadaljevanju je prikazano kljucno delovanje pripadnikov loške TO in mili­ce v letu 1991, ki je bilo predstavljeno na veceru, dopolnjeno z dodatnimi naved­bami iz literature, ki je navedena na koncu prispevka. Teritorialna obramba (TO) Slovenije se je oblikovala leta 1968 z osnovnim namenom organiziranja splošnega ljudskega odpora in sodelovanja z Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) v primeru vojnega delovanja. V štabih TO na obcinskih in državnih nivojih so bili redno zaposleni oficirji in drugo pomožno osebje, vojaki pa so bili rezervisti, se pravi moški, ki so zakljucili obvezno vojaško usposabljanje. Rezervisti so se obcasno urili na nekajdnevnih »orožnih vajah«, vecinoma pa seveda niso bili aktivirani. Organiziranost TO se je spreminjala, a osnovno poslanstvo je ostajalo ves cas isto. Leon Tušar se je na TO Škofja Loka zaposlil kot oficir leta 1980. S politicni-mi spremembami konec 80. let prejšnjega stoletja sta se zacela spreminjati tudi vloga in pomen TO. JLA je postajala vse bolj branik starega socialisticnega sistema in hkrati podpornik politicnih idej velike Srbije, saj so Srbi imeli prevladujoc vpliv v JLA. Slovensko politicno vodstvo je TO prepoznalo kot izhodišce za vzpo­stavitev slovenske vojske. Tako razmišljanje je seveda zaznalo tudi vodstvo JLA, ki je maja 1990 izdalo ukaz, da se mora orožje TO prenesti pod nadzor JLA. V Škofji Loki je TO imela orožje skladišceno v prostorih Vojašnice Jožeta Gregorcica na Partizanski cesti, ki je bila seveda pod nadzorom JLA. To je pomenilo, da navzven ni bilo nobenih sprememb, saj je JLA orožje TO že imela pod nadzorom. Po maju 1990 so loški pripadniki TO zaceli s skrivnim odvažanjem orožja iz skladišc TO v vojašnici na druga tajna skladišca. Aktivnosti so potekale v strogi tajnosti, saj JLA zanje ni smela izvedeti. Pomembno vlogo je imel skladišcnik TO Rudi Fojkar, prevoze pa sta vecinoma opravljala Alojz Stržinar in Rudi Zadnik, tedanji nacelnik loške civil-ne zašcite. Pri »kraji lastnega orožja« je prišlo do povezav s podoficirjem JLA Božidarjem Ramšakom, ki je služboval v loški vojašnici in je, po svojih najboljših moceh, pomagal pri »kraji« in to takrat, ko je opravljal dežurno službo v vojašnici. Na ta nacin je loška TO do junija 1991 na tajne lokacije, ki so bile vecinoma v kletnih prostorih hiš zaupnih oseb, prenesla veliko orožja. V zacetku junija 1991 je bilo v formacijah TO Škofja Loka evidentiranih 895 pripadnikov. Prva mobilizacija je bila v ponedeljek, 24. 6. 1991, in sicer 25. cete TO, ki je štela 94 pripadnikov in je bila po mobilizaciji nastanjena v prostorih Rudnika urana Žirovski Vrh. Prav tako je bila ta dan mobilizacija oddelka za vzdr­ževanje zvez in castnikov rezervne sestave ter poveljstva TO, ki so se menjavali na dežurstvu v Gasilskem domu Škofja Loka, kjer je bil mirnodobni sedež loške TO. Obmocni štab TO Škofja Loka je bil podrejen Pokrajinskemu štabu TO Gorenjske, od tam je dobival povelja za mobilizacijo in delovanje svojih vojaških enot. V sredo, 26. 6. 1991, popoldan je bil za pomoc enotam TO na Ljubelju napo-ten vod 25. cete TO, ki mu je poveljeval Boštjan Hafner. Kot je znano, je bila v sredo, 26. 6. 1991 v Ljubljani osrednja slovesnost ob razglasitvi samostojne države Slovenije. Osrednji govornik, tedanji predsednik Milan Kucan, je svoj nagovor zakljucil z besedami: »Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan«. In res, v cetrtek, 27. junija, v zgodnjih jutranjih urah so iz vojašnic JLA proti mejnim prehodom in letališcu Brnik krenile tankovske enote s ciljem, da vzpostavijo nadzor nad mejnimi prehodi in s tem preprecijo nadaljevanje aktiv­nosti za vzpostavitev samostojne slovenske države. Pri njihovi nameri so se jim zoperstavili pripadniki TO, milice in mnogi državljani; na cestah so postavili barikade, ki so tankom JLA oteževali njihovo napredovanje. Prišlo je do prvih vojaških spopadov, žal tudi žrtev. Stane Bertoncelj je osamosvojitveni vecer preživel pred tedanjo Obcino Ljubljana Bežigrad, kjer so posadili spominsko lipo. »Še pred koncem mi je kurir prinesel pisni ukaz, da moram takoj v štab TO Škofja Loka, kjer bom prevzel poveljevanje. Pohitel sem v Škofjo Loko in vojaško uniformo oblekel kar pred svojimi kolegi, znanci, ki sem jim odslej poveljeval. Kmalu po cetrti uri smo iz Kranja prejeli ukaz, da moramo na letališce Brnik poslati okrepitve in tja smo napotili preostanek 25. cete TO pod vodstvom kapetana Branka Benedicica in kapetana Andreja Jaklica.« Ko so pripadniki loške TO prispeli na letališce, so bili na koncu pristajalne steze že tanki JLA. Loški teritorialci so bili razporejeni ob pomožni dovozni cesti do letališke stavbe. Popoldan je prišlo do streljanja s tankovskim in pehotnim orožjem, ki je trajalo vse do vecernih ur, ko je zacelo mocno deževati. Ponoci so bili loški teritorialci premešceni iz obmocja letališca v bližnje vasi (Brnik, Cerklje, Šencur), kjer so naslednje dni varovali položaje pred morebitnim desantom peho­tnih enot JLA. V boju s tanki JLA se je izkazal Starolocan Roman Marguc, ki je bil pred juni­jem 1991 zaposlen kot skladišcnik gorenjskega štaba TO. S protitankovskim orož­jem armbrust je unicil tank JLA na letališki stezi in pripadnikom JLA, zlasti nabor­nikom, vliv strah v kosti, ki je nedvomno mocno vplival na delovanje pripadnikov JLA v naslednjih dneh. Cez dan, v cetrtek, 27. junija, je bila še mobilizacija preostalih enot TO, ki so bile nastanjene na obmocju Lajš nad Gorenjo vasjo in v Zadružnem domu Hotavlje. Enoti sta bili naslednji dan premešceni na obmocje Škofje Loke, kjer sta nadzirali komunikacijske poti in sodelovali pri izvzemu preostalega orožja TO iz vojašnice JLA, ki se je zgodil v petek, 28. junija 1991. V loški vojašnici je bil nastanjen inženirski polk JLA, ki je štel okrog 30 pri­padnikov. Nacrt za blokado vojašnice je bil v sodelovanju s Postajo milice Škofja Loka izdelan že pred agresijo JLA na Slovenijo. Takoj po agresiji so bile blokirane poti do vojašnice in izklopljena elektrika, vode pa zaradi objektivnih razlogov ni bilo mogoce zapreti. Vodstvo TO je od vodstva vojašnice zahtevalo, da je treba preostalo orožje TO prenesti iz obmocja vojašnice. Zacela so se pogajanja s pod-polkovnikom Vladom Radulovicem, komandantom vojašnice, ki je bil pripravljen ustreci zahtevam TO, vendar je imel znotraj svojega štaba oficirje, ki so temu Posledice bombnega napada letal JLA na brni­ško letališce. (foto: Igor Modic, fotodokumenta­cija Dela) ostro nasprotovali. Napadu na vojašnico JLA v Škofji Loki in izvzemu orožja je poveljeval kapetan Leon Tušar. Pripadniki TO so skupaj s sodelavci loške milice zavarovali vse dostope do vojašnice. O predaji orožja TO se je z vodstvom vojašni­ce pogajal Rudi Fojkar, ker pa ga okrog 13. ure ni bilo na dogovorjenem mestu, so pripadniki TO zaceli streljati. Vojake JLA je to presenetilo, vecina stražarjev se je predala brez boja. Kljub temu je eden od njih na oddaljenem stražarskem mestu pod Kamnitnikom iz strahu sprožil rafal proti vodnemu zajetju nad Kamnitnikom in pri tem smrtno ranil Mohorja Berganta iz Stare Loke, ki se je s prijateljem povz­pel na Kamnitnik, od koder je opazoval dogajanje v vojašnici. S sabo je imel dalj­nogled in najverjetneje je soncni odblesk vzbudil pozornost stražarja, da je v strahu nagonsko sprožil smrtonosni rafal. Stražar, bil je mlad vojaški obveznik, se sprva ni zavedel, kaj je storil. Ko je izvedel za smrt mladega Mohorja, je doživel šok. Pripadniki TO so zaceli z natovarjanjem svojega orožja in se po ukazu vod­stva TO iz Kranja nato umaknili iz vojašnice. Orožje so odpeljali na varno, in sicer v rove Rudnika urana Žirovski Vrh. V naslednjih dneh so se nadaljevala pogajanja za celovit prevzem vojašnice in zajetje vseh pripadnikov JLA, ki so bili še v njej. Pogajanja s strani TO, ki jih je vodil komandant TO Stane Bertoncelj so potekala v prostorih vojašnice; ti so bili v casu pogajanj, za vsak primer, ves cas pod nadzorom pripadnikov TO. Stane je povedal, da pogajanja niso bila enostavna, v dolocenih trenutkih tudi zelo živcna, na robu ekscesa. Predstavniki JLA so mu stalno govorili, da naj se pogaja tako, da bo po koncni zmagi JLA imel mirno vest pred zmagovalci. Iz teh besed se vidi, kako trdno so bili nekateri oficirji JLA prepricani v svojo zmago oziroma prevlado nad Slovenijo. Med enim od pogajanj so prinesli kavo zanj in za štiri pogajalce JLA. Stane je iz previdnosti zavrtel pladenj, na katerem so bile skodelice, da ga slucajno ne bi zastrupili. Pogajanja so obrodila miren zakljucek in na Blaznikovem veceru je Stane loškemu arhivu izrocil originalni podpisan dogovor o prevzemu vojašnice s strani TO, ki se je zgodil v torek, 2. 7. 1991. Srbski in crnogorski pripa­dniki JLA so bili odpeljani v prostore nekdanje šole na Malenskem vrhu, kjer so jih stražili pripadniki milice. Za ostale vojake so bili vzpostavljeni stiki z njihovimi sorodniki, ki so jih cez nekaj dni prišli iskat in jih odpeljali domov. V torek, 2. julija ponoci, je enotam TO na Štajerskem na pomoc odšla ceta TO Škofja Loka pod vodstvom kapetana Leona Tušarja in kapetana Jožeta Habjana. Ceta je najprej delovala na Letališcu Maribor, nato pa je bila napotena v Gornjo Radgono; v spopade neposredno ni bila vkljucena, v Škofjo Loko se je vrnila 6. 7. 1991. Za loške pripadnike TO in milice je bil velik varnostni zalogaj tudi varovanje republiške koordinacijske skupine (KORS), ki je bila najvišje poveljniško telo Republike Slovenije med slovensko osamosvojitveno vojno. V njej so bili, med drugimi, Janez Janša, minister za obrambo, Igor Bavcar, minister za notranje zade­ve, Tone Krkovic, poveljnik posebne enote MORIS, Janez Slapar, Miran Bogataj in še nekateri drugi. Skupina KORS se je 6. 7. 1991 za štiri dni nasta­nila na Zaprevalu pod Starim vrhom, na kar spominja spominska plošca, ki je bila pred leti odkrita na Demšarjevi domaciji na Zaprevalu. Brane Virant je postal koman­dir Postaje milice Škofja Loka 1. 7. 1986. V tem casu so bile pod njego-vim vodstvom še oddelki milice v Gorenji vasi, Železnikih in Žireh. V Škofji Loki je bilo okrog 30 milicni­kov, na ostalih oddelkih pa do 6. Po letu 1987 so pripadniki organov za notranje zadeve zaceli sistematicno spremljati gibanje potencialno nevar­nih oseb ter nadzirati mesta in lokale, kjer bi se lahko zadrževali. Po obliko­vanju novega obcinskega vodstva leta 1990 (župan Peter Hawlina, predse­dnik izvršnega sveta Vincencij Demšar) so z njim takoj vzpostavili dobro in uspešno sodelovanje. Zaradi varnosti so iz prostorov obcinskega vojaškega odseka v prostore milice prenesli seznam vojaških nabornikov in s tem JLA onemogocili dostop do njih. V zacetku leta 1991 je milica svoje orožje, ki ga imela v celoti shra­njenega na svoji postaji, prenesla na tajne lokacije. Milica je nadzirala vse premike vojakov JLA, še zlasti gibanje oficirjev. Loška milica je bila vkljuce­na tudi v osebno varovanje Ivana Omana, clana predsedstva Republike Slovenije. Loška milica je izjemno dobro in uspešno sodelovala z vodstvom loške TO, po besedah Braneta Viranta je to Podpisan dogovor o prevzemu loške vojašnice, 1. 7. 1991. primer enega najboljših sodelovanj med obema varnostnima skupinama v Sloveniji. Ker so slovenske varnostno-obvešcevalne službe napovedovale agresijo JLA, je milica 24. in 25. 6. 1991 izvedla mobilizacijo celotne rezervne sestave orga­nov za notranje zadeve. Po agresiji JLA je milica tesno sodelovala z vodstvom TO in nadzirala vse pomembne prometne komunikacije, skrbela za varovanje ujetih pripadnikov JLA, še zlasti oficirjev, ter vzdrževala javni red in mir. Vloga milice oziroma organov za notranje zadeve se v osamosvojitveni vojni za Slovenijo pre-veckrat zanemarja, saj se prevelik poudarek namenja pripadnikom TO, ki je zaradi narave svojega delovanja seveda mobilizirala vecje število pripadnikov kot milica. Jože Stanonik je bil v enoto TO mobiliziran v cetrtek, 27. 6. 1991, proti veceru. Spominja se, da sta bila ata in mama zaskrbljena, vendar ne panicna. Mama mu je prvic v življenju naredila križ na celo, ata pa mu je rekel: »Pazi nase in na svoje.« Zbirno mesto je bilo v Zadružnem domu na Hotavljah. Ognjeni krst je doživel naslednji dan, ob blokadi loške vojašnice. V svojih spominih, ki so obja­vljeni v knjigi Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na cešnjah, je med drugim zapisal (str, 131): »Cutil sem nelagodje. Ko je padel prvi strel, sem se otre­sel vseh spon, ki so me še pred trenutkom vezale. Preprican sem bil, da se mi ne more nic zgoditi. Najbolj cudno pri vsej stvari se mi zdi danes to, da bi brez premisleka streljal na nasprotnika. Pred sabo bi imel samo to, ali jaz ali on. Ko se danes spominjam vseh dogodkov, ki so se nam dogajali v tej desetdnevni vojni za Slovenijo, sem vesel, da sem bil del mozaika v izgradnji naše dežele. Vrtinec dogajanja me je vsrkal ne da bi pomislil, kaj se mi lahko zgodi. V sebi sem imel obcutek zanosa, da se podajam v delo, ki se ga splaca dobro opraviti.« Avtor clanka sem bil v enoto TO Škofja Loka mobiliziran v ponedeljek, 24. 6. 1991. Ker je bila žena Milena tedaj noseca, so me dodelili za varovanje štaba TO v Škofji Loki, glavni del enote pa je bil nastanjen v Rudniku urana Žirovski Vrh. Enota je bila v cetrtek, 27. 6. 1991 zjutraj napotena na letališce Brnik. V svojih spominih, ki so objavljeni v knjigi Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na cešnjah sem med drugim zapisal (str. 119): »Pozno popoldan so se zaslišali prvi streli in detonacije granat, ki so padale v gozd za nami. Ob prvih strelih smo se vojaki v strahu zbrali skupaj in oficirji so nas seveda jezno nagovorili, ceš, kakšni vojaki pa smo. Nato smo se ponovno razporedili v ravni crti ob cesti, polegli za drevesa in z napetimi puškami cakali na vojake JLA. Krogle so nekaj casa švigale nad našimi glavami, hujših spopadov pa na sreco ni bilo. Med streljanjem sem vse cas premišljeval, kako nicvredno je cloveško življenje v takih trenutkih. Sreca te krogla in življenje ugasne, torej je življenje vredno ene vojaške krogle. Vojaški spopad in streljanje smo le »povohali« pa mi je misel že ušla na vse tiste, ki so doživeli grozodejstva druge svetovne vojne. Šele takrat sem dojel, kaj je moj stari oce – Tomažev ata hotel sporociti, ko je vedno pravil, samo vojne ne, vojna je najhujša stvar na svetu. V tem casu sem tudi veliko razmišljal o vrednotah, za kakšne malenkosti sem se prepiral z ženo ali starši in sklenil, da bom odslej živel drugace. Ko sedaj gledam nazaj, ugotavljam, da je ta kratek cas vojaškega streljanja zelo spremenil moje razmišljanje in obnašanje. Lažje sem razloceval pomembne stvari od nepomembnih, za katere se seveda nisem vec kaj dosti sekiral. Od takrat naprej drugace gledam na mnoge stvari, med drugim tudi na težke vojne razmere v mnogih krajih sveta.« Spopadi med vojsko JLA in pripadniki TO Slovenije ter slovenske milice so potekali do 7. 7. 1991, skupaj torej 10 dni, zato je velikokrat govora o desetdnevni vojni za Slovenijo. V spopadih in bojih je padlo 8 pripadnikov TO, 11 oseb TO je umrlo zaradi drugih vzrokov, 6 pripadnikov organov za notranje zadeve, v JLA sta umrla dva Slovenca, umrlo je 12 drugih slovenskih državljanov (med njimi Mohor Bergant), 11 civilistov iz drugih držav ter 42 pripadnikov JLA. Skupaj je bilo torej 88 žrtev.1 V nedeljo, 7. 7. 1991 so na Brionih potekala petnajsturna naporna pogajanja o zakljucku spopadov med slovensko (Kucan, Drnovšek, Peterle, Bucar in Rupel), hrvaško, srbsko in zvezno delegacijo ob navzocnosti predstavnikov evropske skupnosti (Van Den Broek, J. Poos, J. Pinheiro). Podpisana je bila t. i. Brionska deklaracija,2 ki je dolocala takojšnjo prekinitev vseh spopadov in trimesecni moratorij, v katerem se bodo po demokraticni poti iskale rešitve. Predsednik Milan Kucan je o deklaracija dejal: »Vceraj se je na Brionih znova odlocalo med vojno in mirom. V razmerah, v kakršnih zdaj živimo in ki niso niti vojna niti mir, je to, kar prinaša deklaracija, veliko. Dokoncno bo o tem presodila sloven-ska skupšcina, ki bo odlocala o tem, ali naj zaplet rešujemo po mirni in demo­kraticni poti ali po poti, ki prinaša vojno in kaos.« Nadaljnji pogovori med Slovenijo, drugimi jugoslovanskimi republikami in vodstvom JLA so pripeljali do mirne rešitve. V noci s 25. na 26. 10. 1991 je iz kopr­skega pristanišca odplula ladja z zadnjimi vojaki jugoslovanske vojske. Tako se je v zgodovino slovenske državnosti ta dan zapisal kot sklepno dejanje nastajanja samostojne države Slovenije. Ustavljen tank JLA na cesti pred Komendo. (foto: France Stele) 1 Poimenski seznam žrtev je objavljen v knjigi Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na cešnjah, str. 52. 2 Besedilo Brionske deklaracije je objavljeno v knjigi Slovenija skozi ogenj do neodvisnosti, str. 66 do 68. VIRI IN LITERATURA: Klemencic, Milan: Osamosvojitev na Gorenjskem : 1989–1991, II. del. Tržic : Policijsko veteran-sko društvo Sever – Gorenjska, 2013. Rešek, Anton (urednik): Vloga Teritorialne obrambe Gorenjske v procesu osamosvajanja Republike Slovenije 1990–1991. Kranj : Pokrajinski odbor Zveze veteranov vojne za Slovenijo, 2016, 459 str. Stanonik, Marija; Irena Uršic (urednici): Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na cešnjah : zbirka spominov na vojno za obrambo samostojne Slovenije leta 1991. Ljubljana : Muzej novejše zgodovine : Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, 2011, 564 str. Stele, France: Slovenija skozi ogenj do neodvisnosti. Komenda : [samozaložba] F. Stele, 1991, 113 str. Mira Bergant Mohor – kako smo ga izgubili V desetdnevni vojni za Slovenijo je bil ubit moj sin Mohor Bergant, roj. 25. 8. 1973, stanoval je v Stari Loki 30, Škofja Loka. 28. junija ob pol dveh popoldne me je hcerka poklicala v službo in povedala, da bodo teritorialci napadli škofjeloško kasarno. Takoj sem pomislila na sina Mohorja, ki ga je zelo zanimalo vse o osamosvojitvi Slovenije. Hceri sem narocila, naj mu pove, da ne sme nikamor iz hiše, da ne bi šel morda celo gledat napada na vojašnico. Kmalu smo zaslišali streljanje in en strel »mi je šel skozi srce«. Nisem imela vec obstanka v službi in tudi direktor nam je vsem rekel, da gremo lahko domov. Doma me je že cakal Mohorjev prijatelj, ki je bil ves bled in je sedel na pragu hiše. Rekel je, da sta bila z Mohorjem na Kamnitniku, da je Mohorja zadel strel in je poslal po pomoc, ker ne cuti nog. Z avtomobilom sem se takoj odpeljala tja, ustavili so me teritorialci, ceš da je obmo-cje zaprto. Povedala sem jim, da grem pogledat, kaj je s sinom, ki potrebuje pomoc. Bili so že seznanjeni, da je nekdo ranjen in je k njemu na poti rešilec. Svetovali so mi, naj grem v Zdravstveni dom Škofja Loka, ker bom tako najprej lahko videla sina. Tam so me odpeljali v dežur-Šestnajstletni Mohor Bergant. (iz družinskega arhiva) no sobo in kmalu smo po radijski zvezi slišali reševalca iz rešilnega avtomobila, ki je rekel: »Mi je prav žal, ta fant je mrtev.« Zastal mi je dih, stemnilo se mi je pred ocmi in komaj sem se zavedla, da mi je zdravnica v roko dala injekcijo za pomiri­tev. Žalostno novico sem želela povedati možu, ki je bil na poti iz službe, zato sem telefonirala hcerkama in narocila, naj se takoj zglasi v zdravstvenem domu. Kmalu nato so z rešilcem pripeljali Mohorja. Odšli smo do rešilca, zdravnica je potrdila njegovo smrt, mene pa je policist vprašal po njegovih osebnih podat­kih. Nato je prišel mož in šele tedaj sem zacela jokati. Pot domov je bila žalostna, doma je bilo še huje, ko smo hcerkama povedali, da je bil Mohor smrtno ranjen in je umrl. Pozneje smo izvedeli, da sta sin in njegov prijatelj odšla na Kamnitnik, manj­ši hrib, ki se dviga nad kasarno. Tam je nekaj zemlje v naši lasti in tja sta se napo­tila oba mladoletnika. Mohor je imel s sabo daljnogled in je opazoval dogajanje v vojašnici. Naenkrat so nanju zaceli streljati od strani. Streljal je stražar, ki je bil v stražarnici na vzhodnem delu vojašnice, ki ni vedel, kaj se dogaja v vojašnici. Bil je ves zmeden in je verjetno ujel odsev Mohorjevega daljnogleda, zato je streljal v tisto smer in sina zadel. Spraševali smo se, kako to, da so otroci lahko neovirano prišli na Kamnitnik. Zvedeli smo, da je bil vod teritorialcev samo 50 metrov za njima, dostop naj bi menda varovala tudi milica, vendar jima dostopa na vrh niso preprecili. Ob smrti je bil Mohor star 17 let in 10 mesecev. Bil je lep fant, visok 195 cm, zelo bister. Koncal je 3. letnik kranjske gimnazije, naravoslovno-matematicne usmeritve. Cez tri dni naj bi odšel na Dunaj na izpopolnjevanje nemškega jezika. Že kot osnovnošolec in pozneje tudi kot srednješolec se je udeleževal obcinskih in republiških tekmovanj iz logike, matematike, fizike, anglešcine in drugih pred­metov. Kaj vse bi še lahko dosegel v življenju! Ko so bili decembra 1990 objavljeni rezultati referenduma, smo na njegovo pobudo odprli šampanjec in nazdravili novim casom. Po 25. juniju 1991, ko je JLA napadla Slovenijo, je po drevesih ob cesti lepil letake proti JLA, ki jih je sam obli­koval na racunalniku. 27. junija, dan pred njegovo smrtjo, sta se s prijateljem s kolesom odpeljala v Ljubljano in tam kupila majice z napisom Samostojna Slovenija. V tej majici je bil ubit. Naslednji dnevi, meseci, leta so bili žalostni. V zacetku, takoj po smrti in pogrebu, je bilo nevzdržno, v srcu je peklo, zdelo se mi je, da se bom vsak cas zbudila iz morecih sanj in bo vse dobro ter po starem. Vendar kljub vsemu cez mesece nekako sprejmeš dejstvo, da ga ne bo vec nazaj, da ne bo nikoli vec prihi-tel v kuhinjo in vprašal: »Mami, kaj je za jesti?« Da ne bo nikoli vec rekel: »Mami, malo grem ven …« Neštetokrat sem se spraševala: ZAKAJ, ZAKAJ RAVNO NAŠ MOHOR. Koliko nakljucij je bilo, da se je to dogodilo. Ali mu je bilo to namenje-no? Opazovala sem dozorevanje njegovih prijateljev in se velikokrat spraševala, kaj bi bilo z mojim sinom, kaj bi študiral, kakšno službo bi imel, kakšno družino bi si ustvaril. Država je za svojce žrtev osamosvojitvene vojne lepo poskrbela. Lepo, vendar ne za vse. Ob obletnicah 25. junija in 26. decembra ali ob drugih priložnostih so predsednik države, predsednik vlade in predstavniki Zveze rezervnih vojaških starešin vabili svojce žrtev vojne na sprejeme in proslave – ne pa nas. Javna obci-la so o sprejemih vedno porocala. Vsakokrat me je zbodlo v srcu in nisem se mogla obraniti joka. Razmišljala sem, ali morda tudi naš Mohor ni dal svojega življenje za njemu ljubo Slovenijo? Bil je civilna žrtev vojne, vendar ali njegovo življenje ni enako dragoceno kot življenje drugih? Sinova smrt je bila za nas oseb­na tragedija, ki smo jo lažje sprejemali, ker smo vedeli, da je družina prispevala svoj veliki krvni davek na oltar domovine. Spraševali smo se, ali je mogoce, da Slovenija in njeni predstavniki ne poznajo vseh žrtev vojne (na sreco jih je bilo zelo malo), delajo razliko med njimi? Po praznovanju 15-letnice osvoboditve Slovenije sem pisala protestno pismo predsedniku države in predsedniku vlade in od takrat naprej tudi nas vabijo na sprejeme. Pripis Gornji prispevek je bil prvic objavljen v knjigi Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na cešnjah : zbirka spominov na vojno za obrambo samostojne Slovenije leta 1991, ki sta jo ob dvajsetletnici vojne za obrambo samostojne Slovenije uredili ddr. Marija Stanonik in Irena Uršic ter izdal Muzej novejše zgodovine Slovenije v sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodopisje ZRC SAZU, leta 2011. Za dovoljenje za ponatis v Loških razgledih se avtorici Miri Bergant in obema urednicama lepo zahvaljujemo. Uredniški odbor Blaž Kavcic 25 let škofjeloškega gospodarstva Izvlecek V prispevku obravnamo razvoj škofjeloškega gospodarstva v obdobju po osamosvo­jitvi Slovenije leta 1991. Globalizacija je bila v tem obdobju temeljni svetovni mega-trend, njegove posledice so izrazito in narašcajoce vplivale tudi na škofjeloško gospodarstvo, saj je sodobni svet vedno bolj prepleten in soodvisen. Temeljna ugoto­vitev prispevka je, da se je škofjeloško gospodarstvo v tem obdobju prestrukturiralo in se dokaj uspešno vkljucilo v svetovne gospodarske tokove. Ugodna je bila tudi ohranitev medsebojne prepletenosti industrije, obrti in zadružništva ter pozitivna povezanost z razvojem širšega družbenega okolja na Škofjeloškem. Podrobneje obravnavamo procese v politicnem in ekonomskem okolju, ki bodo v prihodnje na škofjeloško gospodarstvo imeli še mocnejši vpliv. Kljucne besede: gospodarstvo, Škofja Loka, Slovenija, globalizacija, politicna ekonomija, megatrendi, avtomobilska industrija, bancništvo, zadružništvo, obrt, kmetijstvo, šolstvo življenjsko-sekvencni in denarno-sekvencni sistemi. Abstract Twenty-five years of the Škofja Loka economy The paper discusses the development of the Škofja Loka economy in the period since Slovenia gained independence in 1991. Globalization has been the basic global meg-atrend during this time; its effects are pronounced and it has a growing impact on the Škofja Loka economy, because the modern world is increasingly intertwined and interdependent. The main finding of the paper is that the Škofja Loka economy was restructured in this period and included fairly successfully into global econom­ic flows. The preservation of the interdependence among industry, crafts and coop­eratives and the positive correlation with the development of the wider social envi­ronment in Škofja Loka is also favourable. It treats in more detail processes in the political and economic environment that will have an even stronger impact on the Škofja Loka economy in the future. Keywords: economy, Škofja Loka, Slovenia, globalization, political economy, meg-atrends, automobile industry, banking, cooperatives, small business, agriculture, education, life-sequential and cash-sequential systems. Namen tega prispevka je predstaviti nekaj najpomembnejših dejstev o razvo­ju škofjeloškega gospodarstva v obdobju samostojne slovenske nacionalne drža­ve. Kakšno je bilo zacetno stanje ob osamosvojitvi leta 1991 in kakšno je danes? Kakšne so bile najpomembnejše spremembe v politicnem in makroekonomskem okolju v Sloveniji, Evropi in svetu? Smo v obdobju intenzivne globalizacije, pove­zanosti vseh družbenih in gospodarskih tokov in dejavnosti. Kako se je škofjelo­ško gospodarstvo prilagajalo spremembam v okolju in kako se je razvijal odnos med škofjeloškim gospodarstvom in družbenim okoljem Obcine Škofja Loka? Kako harmonicno so se razvijala medsebojna razmerja med posameznimi gospo­darskimi segmenti, kot so obrt, industrija, zadružništvo? Pri pridobivanju podat­kov so mi prijazno pomagali v BSC, poslovno podpornem centru, Obmocni gospodarski zbornici, Obmocni obrtno-podjetniški zbornici in drugih instituci­jah. Vsebinske ocene preteklega gospodarskega dogajanja, sedanjega trenutka in perspektiv so mi zaupali direktorji najvecjih podjetij v obcini (LTH Castings Ulitki d. o. o., Knauf Insulation d. o. o., Filc d. d. in SIBO Group d. o. o.), Loške zadruge, Šolskega centra, obrtniki in podjetniki. Pri povzetkih nekaterih najpo­membnejših slovenskih makroekonomskih kazalcev mi je pomagal mag. Velimir Bole iz Ekonomskega inštituta (EIPF). Glavne znacilnosti in procesi globalnega politicnega in makroekonomskega okolja Makroekonomski in geopoliticni dejavniki razvoja in njihov vpliv na škofjeloško gospodarstvo Cloveštvo je že v 80. letih 20. stoletja doseglo raven razvitosti znanja in teh­nologij, ki bi lahko omogocila kakovostno življenje vseh zemljanov. Lahko bi spoštovali principe trajnostnega upravljanja z omejenimi naravnimi viri in zago­tavljali naravno in družbeno okolje, ki bi omogocalo in spodbujalo ljudi k aktiv­nemu, ustvarjalnemu in sodelovalnemu življenju. Tem razmeram se je cloveštvo precej približalo s stanjem v zahodnih demokracijah v obdobju 50. do 70. let 20. stoletja, v t. i. »zlati dobi kapitalizma«. V obdobju od 80. let naprej pa gredo mega-trendi v drugo smer. Prevladuje ekstraktivna naravnanost, tako v odnosu do naravnega okolja kot v odnosu do ljudi. Vsako leto zaradi lakote umre vec otrok kot v casu holokavsta! Propadanje naravnega okolja povzroca vse vec bolezni in alergij, trend narašcanja nekaterih vrst rakastih obolenj bo v naslednjih letih pov­zrocil do 70 % povecanje te bolezni. Unicevanje vrst organizmov je doseglo raven t. i. tretjega unicenja, obdobja dinozavrov. Vremenske ujme se stopnjujejo. Doktrina, ki daje podlago in okvir za tak odnos do narodnih gospodarstev in sveta, je neoliberalizem z visoko in narašcajoco financializacijo. Povecujejo se nesorazmerja na globalni, nacionalni in osebni ravni. Navedena nesorazmerja povecujejo nevarnost 3. svetovne vojne in nepovratnega unicenja naravnega oko­lja. Postavlja se vprašanje, ali se stvari kar same zlagajo skupaj v tej smeri, ali pa je v ozadju zavestno usmerjanje svetovnih megatrendov. Razmišljanja heterodo­ksnih mislecev, znastvenikov in publicistov so pogosto marginalizirana kot cuda­ško zatekanje k »teorijam zarote«. Poglabljanje v dokumente, kot so Washingtonski konsenz, Trumanova dok­trina, Brezsinskega doktrina, Wolfowitzeva doktrina, Monrojeva doktrina in kon­tinuiteta v dokumentih WTO, EU, Lizbonski pogodbi, TTIP, TPP, CETA, TISA, TRIPS in drugih aktualnih dokumentih, potrjuje domnevo o zavestnem vode­nju cloveštva v doloceni smeri. Sámo dejstvo, da se številne svetovne elite in gremiji ukvarjajo z nacrtovanjem temeljnih smeri in nacinov razvoja cloveštva, bi bilo lahko logicno in pozitivno. Vprašanje pa je, kakšni motivi in vrednote vodijo najvplivnejša svetovna omrežja. Vodilni misleci in publicisti heterodoksne, tj. korpokraciji nepodrejene miselnosti (Chomsky, West, Wolin, Hedges, Zinn, Klein, Hudson, Kelton, Murphy, Chang, Craig, Kall …) se strinjajo v oceni, da v najvplivnejših omrežjih prevladujejo osebnosti in doktrine, ki so nasprotne humanizmu, nasprotne motivom in usmeritvam »dobrega«. Kaj je dobro in kaj slabo? Kakovost clovekovega življenja, koncept dobrega, lahko zasledujemo v zgodovinski kontinuiteti: Platon, Sokrat, Aristotel, Kant, Nietzsche Aristotel: Zlobnost Nebrzdanost Zadržanost Krepostnost DOBRO povezujemo s trajnostno, stabilno, harmonicno, državotvorno! DOBRO življenje je kakovostno življenje, ki je možno samo v kakovostni družbi, utemeljeni na družbeni pravicnosti in v kakovostnem naravnem okolju. Dobra država je tista država, ki skrbi za trajnostno uporabo vseh clove­ških in materialnih virov, ki omogoca in spodbuja razvoj in uporabo potencialov vsakega državljana, ki motivira dosežke v skupno dobro in vsakemu državljanu omogoca dostojanstvo. Pomembni svetovni ekonomisti, na celu z Josephom Stiglitzem, Nobelovim nagrajencem za ekonomijo, nekdanjim glavnim ekonomi­stom Svetovne banke, se strinjajo s stališci Karla Polanyia, da je umešcenost (embededness) gospodarstva znotraj družbe kot celote nujna za obstoj in razvoj cloveštva. Temu bi lahko dodali, da je nujna tudi umešcenost financnega sektorja znotraj gospodarstva in družbe. Najbolj celovito se do teh vprašanj opredeljuje kanadski filozof John McMurty v okviru money-sequenced (denarno-sekvencnega) ali life-sequenced (življenjsko-sekvencnega) družbeno-ekonomskega sistema. Umestno je vprašanje, ali so ljudje v osnovi dobri ali slabi. Uveljavljena ame­riška pravnica Zephyr Teachout v svoji knjigi o korupciji zagovarja stališce, da so ljudje nagnjeni k dobremu razmišljanju in dejanjem ali k negativnemu razmišlja­nju in dejanjem – v odvisnosti od sistema (družbenega okolja, institucij), ki jih motivira in usmerja. Eden od gradnikov neoliberalne doktrine in propagande je krepitev slabe vesti državljanov, da so sami krivi za svoje težave in da samo pohlep (greed) vodi k uspehu. Najuspešnejši bodo najbogatejši in njihovo bogastvo bo kapljalo navzdol in ustvarjalo pozitivne ucinke tudi za potrošniške množice. »Biblija« politicno ekonomskega dogajanja v zadnjih desetletjih je Washingtonski konsenz (WK), katerega glavni akterji so BIS, IMF, Svetovna banka, EU, Evropska centralna banka, FED, Wall Street … Leta 1989 je bilo oblikovanih naslednjih 10 priporocil WK: 1. države naj se cim manj zadolžujejo in se izogibajo velikim fiskalnim defi­citom glede na BDP; 2. preusmeritev javnih izdatkov od subvencij k zagotavljanju široko zasta­vljenih kljucnih storitev za rast in revne, kot so npr. osnovna izobrazba, zdravstveno varstvo, infrastrukturno investiranje; 3. davcna reforma v smeri širjenja davcne osnove in nizke progresivnosti davkov; 4. skromne, tržno dolocene obrestne mere; 5. konkurencna valutna menjalna razmerja; 6. liberalizacija trgovine: liberalizacija uvoza, s posebnim poudarkom na odpravi kvantitativnih omejitev (licence ipd.); morebitna zašcita le z nizkimi in poenotenimi carinami; 7. liberalizacija neposrednih tujih investicij; 8. privatizacija državnih podjetij; 9. deregulacija: odprava regulative, ki omejuje tržni dostop ali omejuje konkurenco, razen tiste, ki je utemeljena z varnostjo, okoljskimi in potro­šniškimi normami in razumnim nadzorom financnih insitucij; 10. pravna zašcita lastniških pravic. Marsikaj od naštetega se sliši dobro in bi bilo, teoreticno, lahko vsaj delno koristno za razvoj narodnih gospodarstev. Vendar pride do znane razlike med obliko in vsebino, med parolami in realnim življenjem, med privlacnimi naslovi in prikritimi nacrti. In res je prišlo do pomembnih makroekonomskih premikov v negativni smeri, ce naredimo konkretne primerjave po posameznih podro-cjih: Pred 1980 Od 1980 naprej Obrestne mere, ki dolocajo cene za obveznice, delnice in nepremicnine Stalno narašcanje do maksimuma pri 20 % – zato so bile cene obveznic in drugih naložb nizke. Padajoce obrestne mere spodbujajo narašcanje delniških tecajev in delniškega prometa, kar je vplivalo tudi na povecevanje cen nepremicnin. Raven plac Stalno narašcanje povprecnih in agregatnih realnih plac in življenjskega standarda. Stagnacija realnih povprecnih in agregatnih plac, z narašcajocim deležem stroškov za odplacilo dolgov, stanovanja in socialnih prispevkov. Politicna filozofija Prevladuje socialno-demokratska politika, keynesianska javna poraba kot proticiklicni stabilizator. Neoliberalna deregulacija in privatizacija, demontaža socialnih programov in javnih investicij v infrastrukturo. Davcna filozofija Progresivna obdavcitev prihodkov, obdavcenje nepremicnin in financnega bogastva. Premik težišca obdavcenja od nepremicnin, raznih oblik financnih naložb, visokih prihodkov na place, zaposlene in potrošnike (DDV). Razdelitev premoženja in prihodkov Trend enakomernejše porazdelitve premoženja in prihodkov. Narašcajoca polarizacija in koncentracija premoženja in prihodkov v rokah 1 %. Bancna regulacija Po svetu in tudi v ZDA (kjer to ureja zakon Glass - Steagall) je bancno poslovanje s komitenti loceno od špekulativnega investicijskega bancništva. Ukinitev zakona Glass - Steagall leta 1999 v ZDA je sprožila usodne, velikanske spremembe, tako v ZDA kot po svetu. Wall Street je zacel ustanavljati holdinške družbe, ki so absorbirale komercialne banke in hranilnice. Od Cila do postsovjetske zveze so bancne podružnice prevzele nadzor nad industrijskimi družbami in skupinami. Pravna država Pregon financnih prevar, še posebej po Savings&Loans krizi (1980). Dekriminalizacija financnih in racunovodskih prevar, še posebej pod ameriškim generalnim tožilcem Ericom Holderjem. Pokojnine Pokojninsko zavarovanje zagotavlja zaposlenim dostojno pokojnino ob upokojitvi po medgeneracijskem, solidarnem, »pay-as-you-go« sistemu. Javni pokojninski sistem zbrana sredstva nalaga v zanesljive naložbe v okviru narodnega gospodarstva, s tem se sproti povecujeta povpraševanje in potrošnja. Pokojninski kapitalski nacrti so reducirani na individualno ali skupinsko nalaganje v pokojninske sklade, ki v praksi izginejo v stecajih. Upravljavci denarja sredstva nalagajo v špekulativne naložbe, ki so praviloma izven realnega sektorja in ne spodbujajo rast družbenega proizvoda. Racunovodstvo in kakovost statistike Mocna državna regulativa zagotavlja poštene financne in ekonomske statistike. Revizijsko podjetje Arthur Andersen je bilo npr. likvidirano zaradi svoje prevarantske vloge pri poneverbi Enron. Prilagojeno racunovodstvo in podružnice, ki niso izkazane v bilancah (po vzoru Enrona), povzrocajo narašcajoco nerealnost korporativnih izkazov z namenom, da se izognejo davkom. Upniško/dolžniška zakonodaja Izrazito humanitarna naravnanost do dolžnikov na temelju zakonov o stecaju in odpis dolgov. Osebni stecaj je postal težji, predvsem ko so v ZDA narasli dolgovi gospodinjstev, podjetij in države. Zadolžene države so prisiljene javni sektor privatizirati z odprodajami rentniško naravnanih privatnih kupcev. Mednarodna trgovina in finance Trgovinske bilance konkurencnost obicajno kažejo na osnovi relativnih cen in življenjskih stroškov. Stroški delovne sile in proizvodni stroški vse bolj odražajo obresti, najemnine in druge elemente financno­zavarovalniško-nepremicninskega sektorja, ne pa toliko direktnih proizvodnih stroškov. Visoko financializirani kapitalizem, s tem ko ignorira koncno naravo virov in zanemarja dolgorocno blaginjo planeta in biotske raznovrstnosti, ogroža našo eksistenco! Temeljne nevarnosti za obstoj in razvoj cloveštva: • razmah narašcajocega števila vojaških konfliktov na raven 3. svetovne vojne; • propadanje naravnega okolja; • povecevanje neenakosti, propadanje javnih socialnih sistemov; • narašcajoce negativno ucinkovanje družbenih razmer, ki ljudi izlocajo iz aktivne vloge in jih silijo na družbeni rob bolezni, depresije, krimina-la, drog, obupa; • pretirano potrošništvo, hedonizem, razvrat, sprijenost bogatih elit, plehkost medosebnih odnosov; • pretirane razlike v premoženju in dohodkih. Naštete nevarnosti imajo skupni imenovalec: Ogromna in narašcajoca koncentracija – koncentracija financne in politicne moci! Po podatkih Oxfam ima 62 posameznikov v lasti toliko premo­ženja kot 4 revnejše milijarde zemljanov! To pomeni, da ima kontrolo nad vsem premoženjem na Zemlji 0,00000885 % posameznikov. Milijarderjev v dolarjih je okrog 1800. Ce bi se naselili v eni državi, bi bila ta država, s 1.800 prebivalci, na 3. mestu na svetu po premoženju (za ZDA in Kitajsko). Mehanizem, ki omogoca to koncentracijo in obvladovanje politike s financ­nimi sredstvi, prebivalstvo pa s propagandnimi sredstvi poneumljanja, histerizira in zavaja, je financno-špekulativni sektor, ki z narašcajocim obsegom zadol­ževanja povzroca upadanje gospodarske in družbene moci prebivalstva in real-nega sektorja. Gre za makroekonomski sindrom »debt-induced deflation« ali z zadolževanjem povzrocenega upada kupne moci in povpraševanja. Temeljne znacilnosti sodobnih gospodarskih razmerij so naslednje: • 1/3 vrednosti vsakega nakupa gre za obresti; • obresti gredo privatnim bankam, ki ustvarjajo denar kot dolg – pri tem je znesek dolga v vsakem primeru višji, kot je znesek, ki je bil posojen; • v obdobju financnega balona je v ZDA vec kot 40 % vseh dobickov pobral financni sektor – v primerjavi s 7 % leta 1980; • med 21.000 do 32.000 milijard dolarjev je skritih v davcnih oazah – okrog 1/3 svetovnega BDP. Vecina denarja izvira z Wall Streeta. Koncentrirana financna moc popolnoma obvlada politicni sistem. Številni analitiki in narašcajoce število politikov se strinja, da so politicne stranke postale zastopnice izkljucno interesov Velikega kapitala, interesi državljanov pa nimajo ustreznega verodostojnega zastopstva. Za razumevanje globalnih megatrendov in vzrokov je bistveno razumevanje teorije in prakse propagande. Nekateri se morda spominjajo izraza »agitprop« – agitacija in propaganda iz casov socializma. Dejansko pa gre za dolgorocno prisoten mehanizem obvladovanja cloveških množic, katere­ga teoreticne in prakticne predpostavke je v 20. letih prejšnjega stoletja postavil Edward Bernays v ZDA, vnuk bolj znanega psihoanalitika Sigmunda Freuda, s kate-rim je tudi sodeloval. Bistvo tega pristopa je v obvladovanju clovekovih želja prek njegove podzavesti. Prvi velik in uspešen propagandni projekt je Edward Bernays izvedel po narocilu ameriške tobacne industrije in dosegel dramaticno povecanje števila kadilcev med ženskami srednjega in višjega razreda. Od takrat se je razvila globalna propaganda, industrija, ki vkljucuje Hollywood, socialna omrežja, glavne medije … Ne da bi se zavedali, so naše nakupovalne, volilne in druge življenjske odlocitve v veliki meri usmerjane prek podzavesti. Samo z upoštevanjem tega dejavnika lahko razumemo, kako ljudje sprejemajo zmanjševanje zanesljivosti in kakovosti delovnih mest, unicevanje naravnega in družbenega okolja, perverzne razlike v dohodkih in premoženju, glasujejo za politike, ki ne dajejo nobenega razu­mnega dokaza, da bodo delovali v interesu vecine državljanov. Krono nadaljevanja popolnega podrejanja interesov državljanov in nacional­nih držav Velikemu kapitalu predstavljajo globalni sporazumi (poleg že delujoce­ga NAFTA, še TPP, TPIP, CETA, TISA, ISDS, TRIPS …), ki nimajo veliko opraviti s trgovino, ampak dejansko predstavljajo razveljavitev nacionalnih ustav, saj vzpo­stavljajo absolutno dominacijo globalnih korporacij. Tam, kjer sporazumi že delu­jejo – npr. v ZDA, Kanadi, Srednji in Latinski Ameriki, Egiptu … vidimo, kam to vodi. Kanada je zaradi NAFTA in CETA postala najbolj tožena država na svetu – posledica ukrepov države za zašcito okolja so milijardne odškodnine, ki jih kor­porativno razsodišce dosodi korporacijam. Brez možnosti pritožbe! Na tej osnovi se je že zacel kopiciti špekulativni kapital, ki investira v vse bolj pogoste tožbe korporacij proti državam. Posredno državljani placujejo perverzne igre Velikega kapitala. V EU se je podpis CETA nekoliko majal, a kamencek v unicevalno koles­je je spustila le Valonija, pa še ta se je po nekaj dneh uklonila. Pojavljajo se politi­ki, politicne usmeritve, gibanja, ki v ospredje svojega programa postavljajo vzpo­stavitev pogojev za harmonicno delovanje družbe kot celote, za trajnostne odnose med državami in državljani, med ljudmi in planetom, med gospodar­stvom in negospodarstvom, med realnim in financnim sektorjem. Zaenkrat je najvecja moc teh idej prišla do izraza v ZDA, v stališcih Bernieja Sandersa in predvsem dr. Jill Stein, ter vrste vse mocnejših gibanj – velik del je povezan z Ralphom Naderjem, deluje pa tudi v zastopanju pravic zapostavljenih segmentov prebivalstva. Podobno programsko platformo ima novi predsednik britanskih laburistov Jeremy Corbyn. Progresivne ideje so bile brutalno zatrte v Grciji, poja­vlja se panevropsko gibanje za demokratizacijo Evrope. Glavni nosilci so blizu t. i. »socutni« liberalni demokraciji, ki je zelo agilna pri vprašanjih svobode in svo­bošcin posameznikov, posameznih skupin ter interesov, ima v marsicem prav, vendar idej ne postavlja v dovolj jasnem družbenem, ekonomskem in razrednem kontekstu. Pri vprašanju beguncev je npr. težišce obravnave na humanosti, soli­darnosti in vkljucevalnosti … ni pa dovolj jasno izpostavljeno, da so valovi begun-cev v osnovi negativen družbeni, ekonomski in socialni pojav, ki ima svoje vzro­ke. Da je v osnovi nesprejemljivo, da Veliki kapital povzroca vojna stanja zaradi svojega interesa po moci in denarju in s tem povzroca razdejanje in valove begun-cev. Od pomembnih politikov na svetovni ravni je to najbolj jasno predstavila dr. Jill Stein – namrec vzrok in posledico. Poleg tega so progresivna stališca dobila najmocnejšo oporo v Grciji na referendumu leta 2015, a je bila državljanom naklonjena opcija reševanja grškega problema s strani Trojke z demonstrativno brutalnostjo zatrta v kali. Globalnega pomena so zmage Jeremyja Corbyna – nove­ga predsednika angleških laburistov – španskega Podemos, italijanskih 5 zvezd … V Italiji je bila kot predstavnica protikorupcijskega gibanja 5 zvezd Virginia Raggi izvoljena za županjo Rima. Vse progresivne pobude pa doživijo kapitalske in propagandne protiukrepe. Po mocnem valu osamosvajanja latinskoameriških držav izpod izkorišcevalstva ameriških korporacij v preteklem desetletju v zadnjem obdobju zaznavamo val prevratov, voden s strani globalnih korporacij (npr. odstavitev brazilske predse­dnice Dilme Roussef), zato je na globalni ravni težko predvideti, kako bo v priho­dnosti – revolucionarne spremembe v korist cloveka ali popolna domi­nacija globalne oligarhije. V dneh zakljucevanja tega prispevka je prišlo tudi do razpleta predsedniških in parlamentarnih volitev v ZDA. Za marsikoga je bil 8. novembra 2016 za predse­dnika presenetljivo izvoljen Donald Trump. Številni analitiki med glavne vzroke tega volilnega izida uvršcajo revolt ogroženih slojev prebivalstva, ki je pred obdo­bjem predsednika Busha desetletja živelo kakovostno in perspektivno življenje srednjega razreda. Podoben glas protesta torej, kot je povzrocil izstop Velike Britanije iz EU. Za Evropo in Slovenijo je politicna usmeritev ZDA, kot najvecje svetovne velesile, ki jo nekateri imenujejo kar globalni imperij, zelo pomembna. V tem kontekstu je z nekaj optimizma možno pricakovati kratkorocno umirjanje, npr. odnosov med ZDA in Rusko federacijo. Trump je tudi napovedoval odstop od sklepanja globalnih sporazumov, ki sem jih omenil v uvodnem delu. Tudi za škofjeloško gospodarstvo bi bilo to lahko posredno pozitivno, saj bi lahko prišlo do umirjanja odnosov med financnim in industrijskim sektorjem. Na drugi strani pa je zaskrbljujoca sestavina tako Trumpovih stališc kot stališc repu­blikanske stranke nepriznavanje clovekovega vpliva na okoljske spremembe. Že v retoriki med volilno kampanjo je Trump napovedal nove davcne olajšave za najbo­gatejše, ohranjanje in krepitev industrije fosilnih goriv (premog, nafta), nadaljnje širjenje okoljsko zelo škodljivega frackinga (pridobivanja nafte z hidravlicnim drobljenjem skrilavcev), zaostritev odnosov z Iranom … Vprašanje je tudi, kako in ali bodo v praksi zaživele pozitivne parole o izboljšavah za delavske množice in ustvarjanje Velike Amerike. Analitiki argumentirajo izvolitev Donalda Trumpa podobno kot visoko podporo Baracku Obami pred 8 leti in Berniju Sandersu letos – vzbujanje dovolj prepricljivega upanja na spremembo. Ob tem pa se volilci odlocajo vse bolj bojazljivo in zaradi ucinka kognitivne disonance, bojazni pred še vecjo neugodnostjo, kot je obstojeca, so odlocitve v okviru »varnosti« pricakovanj. Bolj kakovosten program in vrhunskost osebnosti predsedniške kandidatke dr. Jill Stein je preprical samo dober odstotek ameriških volilnih upravicencev. Evropa Zacetki Evropske unije (EU) v letu 1950 so bili pospremljeni s principi huma­nosti in miru (Adenauer, De Gaulle, Monnet), konkretno je npr. Schumanova deklaracija v zvezi z ustanovitvijo skupnosti (dejansko kartela) za premog in jeklo vsebovala naslednje ideje: • Svetovnega miru ni mogoce zagotoviti brez ustvarjalnih prizadevanj, sorazmernih z nevarnostmi, ki ga ogrožajo. • Evrope ne bo mogoce oblikovati naenkrat ali po enem nacrtu. Zgrajena bo s konkretnimi dosežki, ki bodo najprej ustvarili dejansko solidarnost. • Združevanje proizvodnje premoga in jekla bo spremenilo usodo regij, ki so bile dolgo podvržene proizvodnji vojaškega orožja, katerega žrtve so nenehno bile. Strateške zamisli globalno vplivnih posameznikov, omrežij in institucij glede poslanstva evropske povezave so bile verjetno že v zacetku razlicne, velike so bile, in so tudi še, razlike med uradnimi deklaracijami in dejansko vsebino. EU je bila spoceta kot kartelni dogovor za premog in jeklo. Odpira se vprašanje, kaj si je kdo predstavljal pod sintagmo »solidarnost«. Solidarnost koga s kom? Bogatejših z revnejšimi ali revnejših z bogatimi bankirji? Soocanje EU z grško krizo je dejansko predstavljalo izsiljeno solidarnost državljanov EU s špekulativnimi bankirji, pred­vsem Nemcije, Francije in v ozadju tudi ZDA. Danes lahko ugotovimo: • EU nima konsistentne organiziranosti. Še teoreticno ne obstojijo, zato posledicno v praksi ne morejo delovati kot obvladujoce, demokraticne institucije, ampak EU dejansko upravlja financna oligarhija prek Evroskupine, ECB in Evropske komisije – neizvoljenih in delno tudi nezakonitih organov; • evro je strokovno nedorecena valuta, niti teoreticno ni definiran meha­nizem uravnavanja ekonomskih razmerij med razlicno razvitimi regijami; • v obdobjih krize posameznega nacionalnega gospodarstva EU ne deluje razvojno, ampak v odnosu do clanice v težavah uveljavi plenilska nacela financne oligarhije; • odlocanje upravljavcev EU je motivirano z interesi korporacij, ne z inte­resi državljanov; • BREXIT pomeni veliko zaostritev odnosov, lahko tudi zacetek razpada EU. Motivi angleških volivcev za izhod iz EU so bili raznorodni – od nacisticnega ekstremizma do utemeljenega nezadovoljstva z institucijo EU; • tudi v Italiji in na Nizozemskem so prisotne mocne pobude za izstop iz Evroskupine; • geopoliticno je EU v krizi, saj jo upravljavci usmerjajo v konflikt z Rusijo, namesto da bi EU svojo razvojno perspektivo gradila z razvojem evrazijskega prostora, predvsem v povecanem sodelovanju z Rusijo, Kitajsko in Indijo. • taka EU kot je danes, ni v interesu državljanov držav clanic EU! • Pomenljiva je manj znana izjava dr. Roberta Mundella, »oceta« evra, kanadskega elitnega ekonomista, Nobelovega nagrajenca: Evro je nacin, da parlamentom vzamemo kakršen koli vpliv na monetarno in fiskal-no politiko. S tem je nadležna demokracija umaknjena iz ekonomske­ga sistema. V javnosti vse vecjo pozornost dobivajo porocanja svobodnih medijev o dokumentih, iz katerih izhaja, da je bila EU v marsicem dejansko zamisel CIA, da bi v povezavi z NATO-m nadzorovali in nadvladali Sovjetsko zvezo ter preprecili evrazijsko povezovanje. In res je EU do vecine držav clanic vzpostavila neofevdalni odnos. Slovenija Slovenija 1990-2015 1990 1993 1995 2000 2005 2010 2015 BDP (M€) 13.945 10.849 16.209 21.700 28.722 35.485 38.570 Število prebivalcev 1.960.000 1.970.000 1.980.000 1.987.000 1.997.000 2.047.000 2.063.000 Število zaposlenih 909.743 745.237 768.172 813.100 835.039 804.637 BDP/prebivalca (€) 7.115 5.507 8.186 10.921 14.383 17.335 18.696 BDP/zaposlenega (€) 15.328 21.750 28.248 35.324 42.495 47.935 Realna rast BDP (%) -8,2 4,1 4,6 4,0 1,2 2,3 Saldo tekocega racuna/BDP (%) 3,0 -0,5 -2,8 -1,8 -0,1 5,2 Obresti javnega dolga/BDP (%) 1,0 0,0 0,5 0,5 1,2 2,4 Javni dolg/BDP (%) 11,7 10,8 19,5 24,3 33,5 70,7 Znesek obresti na javni dolg (M€) 143 0 6 101 132 433 932 Nekateri makroekonomski podatki za Slovenijo v obdobju 1990–2115. (vir: mag. Velimir Bole) Osnovne ugotovitve o slovenskih trendih v obravnavanem obdobju: • bruto družbeni proizvod (BDP) je ob osamosvojitvi najprej nekoliko upadel, v kasnejših letih se je povecal z indeksom 355 (1993–2015); • število prebivalcev se je povecalo, število zaposlenih pa zmanjšalo, kar je predvsem posledica staranja prebivalstva; • realna rast BDP je bila ob osamosvojitvi negativna, dosegla zelo solidno raven okrog 4 % do obdobja gospodarske krize (2008), v zadnjem obdo­bju je, glede na splošne razmere v Evropi, ponovno na solidni ravni (2,4 % leta 2015); • delež javnega dolga se je v zadnjih 20. letih povecal z indeksom 604! Pri tem pa ne gre za razsipnost države pri »dobrih« postavkah proracuna – šolstvo, zdravstvo, pokojnine … –, ampak za prevzem dolgov iz priva­tnih nepremicninskih in privatizacijskih špekulacij na ramena sloven-skega davkoplacevalca; • poleg zgornjih podatkov je ilustrativen še podatek, da je bil saldo teko-cega racuna placilne bilance države leta 2004 pozitiven, leta 2008 pa negativen, in sicer v znesku 10 milijard evrov; • najbolj zaskrbljujoc podatek je slabo financno upravljanje države, saj je v obdobju 2000–2015 prišlo do povecanja deleža obresti za placilo jav­nega dolga, z indeksom 480. To je posledica globalno prisotnega proce­sa zadolževanja privatnega sektorja zaradi nepremicninske in privatiza­cijske evforije, neizogibnega poka napihnjenih balonov in prevzema obveznosti v javni dolg. Državljani torej na koncu placujejo dolgove špekulantskih omrežij. V kontinuiteti trendov poosamosvojitvenega obdobja je Slovenija na poti v neofevdalizem. Na vodilnih pozicijah ni zaznati vsebinskega spoštovanja ohranja­nja in krepitve slovenske nacionalne suverenosti. Gospodarsko jedro je še vedno cvrsto in dinamicno – kljub, ne zaradi, upravlja­nja države. Posebej dinamicen je izvozni sektor, ki je tesno povezan z nemško avto­mobilsko industrijo. Še vedno je relativno mocan kmetijsko-zadružni kompleks, vendar so perspektive vprašljive zaradi izgube nacionalnih pozicij na podrocju bancništva, zavarovalništva, trgovine, energetike, prometa, vode, industrije … Zaradi servilnosti vodilnih struktur je Slovenija pogosto poskusni zajcek – do kod oligarhija v posameznem trenutku lahko gre, ne da bi bil revolt prevelik. Na koruptiven nacin je bilo v »sanacijo« bancnega sektorja vrženih vec kot 5 mili­jard evrov, namesto da bi v dokapitalizacijo bank investirali 400 milijonov evrov. Na podoben nacin poteka demontaža nacionalnih gospodarskih in negospodar­skih sistemov – SDK, NLB, NKBM, SIB, Celjska banka, Factor banka, Triglav banka, Tovarna sladkorja Ormož, Mercator, Letališce Brnik, Elan, TAM … Z letošnjim letom so pokojninske zavarovalnice za vec kot 50 % znižale pokojninske rente! Prizadetih je vec kot 500 000 Slovencev – predvsem mladih, a se nihce od pokli­canih niti ne oglasi niti ne reagira na opozorila. Škofja Loka Presenetljivo je, da so podatki o prvih letih samostojne Slovenije »izgubljeni«, s kolegi iz BSC jih iz uradnih virov nismo mogli pridobiti. Precej zgovorno sliko o razvoju škofjeloškega gospodarstva pa vseeno lahko dobimo z analizo podatkov za zadnjih 15 let. Temeljni pokazatelji za pet najvecjih gospodarskih subjektov v obcini so naslednji: Primerjava podatkov za 5 najvecjih gospodarskih družb leta 2000 in leta 2015. (vir: GZS, BSC) Prvih 5 leta 2000 Prihodek (€) Zaposleni Dobicek/Izguba (€) Mercator Gorenjska d.d. 69.852.829 809 1.784.552 Termo d.d. 37.297.384 432 2.774.921 TCG Unitech LTH d.d. 33.286.492 608 2.515.477 Jelovica d.d. 22.230.921 718 -50.125 Tehnik d.d. 19.449.462 412 408.375 Skupaj 182.117.088 2.979 7.433.200 Prvih 5 leta 2015 Prihodek € Zaposleni Dobicek/izguba € LTH Castings d.o.o. 205.609.000 1.513 25.303.000 Knauf Insulation d.d. 104.170.000 421 8.774.000 Filc d.d. 66.731.000 248 13.698.000 Bosch Rexroth d.o.o. 33.245.000 271 89.000 SIBO G d.o.o. 28.909.000 206 3.439.000 Skupaj 438.664.000 2.659 51.303.000 Indeks 2015/2000 241 89 690 Na osnovi navedenih pokazateljev lahko ugotovimo: • škofjeloško gospodarstvo, ce posebej pogledamo pet najvecjih subjektov po prihodku, je v obdobju samostojne Slovenije doseglo izjemno rast prihodka, ki se je povecal za 2,4-krat, še višjo rast dobicka, ki se je pove-cal za skoraj 7-krat, število zaposlenih v petih najvecjih podjetjih pa se je zmanjšalo za 10 %; • okrepile so se klasicne industrijske dejavnosti, prišlo pa je do upada trgovine, gradbeništva in lesno-predelovalne industrije; • najvecji gospodarski subjekti so izrazito usmerjeni v izvoz, nekatere družbe so tudi v delni ali popolni tuji lasti; • dobri financni rezultati izvirajo iz uspešnega povezovanja dolgorocne tradicije škofjeloškega gospodarskega prostora, visoke delovne kulture na ravneh, od proizvodnih in režijskih delavcev do visoko strokovnega tehnicnega in poslovnega kadra; • pomembna je mocna obrtniška dejavnost, tako tista, ki je v tesni poveza-vi z vecjimi industrijskimi podjetji, kot tista, ki se razvija bolj samostoj-no, z usmeritvijo na razvejan domaci in tuji trg; • prisotna je intenzivna povezanost industrije z obcinskimi izobraževalnimi institucijami, še posebej s Šolskim centrom, kjer se usposabljajo številni kakovostni kadri s podrocja strojništva in lesarstva. Mehatronika se je izo­blikovala v eno strateških podrocij škofjeloškega gospodarskega razvoja. Zelo pomembno vlogo imajo tudi zadruge, predvsem Loška zadruga in Loške mesnine. Skupen prihodek teh dveh subjektov, v višini skoraj 45 milijonov evrov, bi zadruge uvrstil med najvecje gospodarske subjekte v obcini. Še bolj pomemb-no pa je poslanstvo zadrug, ki delujejo v interesu kmetov, obrtnikov in uporabni­kov ter zagotavljajo dobre pogoje za proizvodnjo, pridelavo, predelavo, trženje in financiranje na podrocjih hrane, lesa ter drugih proizvodov in storitev. Med razgovori s poznavalci gospodarskih in družbenih razmer v obcini se je kot eno izmed najpomembnejši podrocij izpostavilo podrocje planiranja. V ta okvir so nekateri uvršcali tematiko prostorskega planiranja in kriticno vprašanje industrijskih in obrtnih con. Prav v zadnjih letih so se stvari kar pozitivno razvile, zaživela je industrijska cona na Trati, prometne razmere se postopoma urejajo, dolgoletna travma zaradi obrtne cone na Trati se je razpletla, izpraznjena lokacija Jelovice je omogocila kratkorocno zadovoljive možnosti za nekatere proizvodne dejavnosti. Najhitreje rastoci gospodarski subjekti pa že ugotavljajo, da svojih potreb po širitvi ne morejo vec realizirati v okviru škofjeloških prostorskih možnosti. Potrebo po mocnejšem družbenem planiranju vidijo tudi v vodstvu Obrtne zbornice. Industrijska cona Trata je imela bistven pozitiven vpliv na razvoj številnih vecjih in manjših podjetij. Izgradnja krožišca in locenega vzhodnega dostopa v IC Trata je prispevala h gospodarski ucinkovitosti in kakovosti življenja v obcini. (vir: arhiv Obcine Škofja Loka) Škofjeloška obcina je pravilno izpostavila prioriteto povezovanja razlicnih vrst javnega in privatnega prometa, nadaljnje uspešno reševanje teh vprašanj pa bo možno samo z jasnim državnim konceptom in dejansko podporo razvoju jav­nega prometnega omrežja. Obcina je uspela po vec desetletnih prizadevanjih realizirati pomembne izboljšave prometne pokritosti obcinskega prostora in s tem pomembno podporo gospodarskim dejavnostim. Poljanska obvoznica s pre­dorom, krožišca, kakovostna povezava industrijske cone s podvozom, zametek povezave s severno obvoznico (še v projektu) in povezavo s cesto Ljubljana– Kranj (še v projektu) – vse to omogoca višjo raven kakovosti življenja in gospo­darskega delovanja v obcini. Bo pa potrebno kakovostno družbeno planiranje za nadaljnji razvoj umešcanja novih železniških povezav v prostor, povezavo z avto­cestnim križem, tovorni in potniški terminal na Trati ter povezovanje razlicnih vrst prometa. Severna obvoznica bo predstavljala pomembno zaokrožitev za potek tranzitnega prometa mimo središca Škofje Loke. Krepijo se perspektive za življenjsko okolje obcanov in za uspešen gospodarski razvoj. (vir: OPN, Obcina Škofja Loka) Podrobnejši podatki o razvoju Obcine Škofja Loka in njenega gospodarstva so razvidni iz naslednje tabele: Podatki za Obcino Škofja Loka in gospodarske družbe s sedežem v obcini za obdobje 1991-2015 Prebivalstvo 1991 2000 2005 2010 2015 Sprememba v obdobju 2000-2015 (Indeks 2015/2000) Vir Število prebivalcev Obcina Škofja Loka 20.843 22.040 22.246 22.693 22.912 103,96 SURS Slovenija 1.965.986 1.987.755 1.997.590 2.046.976 2.062.874 103,78 SURS % Škofje Loke v Sloveniji 1,06 % 1,11 % 1,11% 1,11 % 1,11 % 100,17 SURS Indeks staranja (razmerje med starim prebivalstvom (starim 65 let in vec) in mladim prebivalstvom (starim od 0 let do 14 let), pomnoženo s 100) Obcina Škofja Loka 53,10 64,40 84,09 97,93 104,44 162,17 SURS Slovenija 37,60 87,79 108,66 117,36 122,69 139,76 SURS Povprecna starost (leta) Obcina Škofja Loka 36,70 38,50 40,10 41,20 1,12 SURS Slovenija 38,80 40,40 41,60 42,60 1,10 SURS Aktivno prebivalstvo 2000 2005 2010 2015 Sprememba v obdobju 2005-2015 (Indeks 2015/2005) Vir Število delovno aktivnih prebivalcev (po obcini bivanja) Obcina Škofja Loka (Škofja Loka je obcina bivanja) 8.426 9.461 9.201 9.378 99,12 SURS Slovenija 768.172 813.529 818.975 803.644 98,78 SURS % Škofje Loke v Sloveniji 1,10 % 1,16 % 1,12 % 1,17 % 100,34 SURS Število delovno aktivnih prebivalcev (po obcini delovnega mesta) Obcina Škofja Loka (Škofja Loka je obcina delovnega mesta) 7.784 8.866 7.869 8.816 99,44 SURS Slovenija 768.172 813.529 818.975 803.644 98,78 SURS % Škofje Loke v Sloveniji 1,01 % 1,09 % 0,96 % 1,10 % 100,66 SURS Delež delovno aktivnih prebivalcev z višjo in visoko izobrazbo (po obcini bivanja) Obcina Škofja Loka (Škofja Loka je obcina bivanja) 24,17 % 29,99 % 35,04 % 144,97 SURS Slovenija 20,99 % 26,10 % 32,50 % 154,84 SURS % Škofje Loke v Sloveniji 1,34 % 1,29 % 1,26 % 93,94 SURS Delež delovno aktivnih prebivalcev z višjo in visoko izobrazbo (po obcini delovnega mesta) Obcina Škofja Loka (Škofja Loka je obcina delovnega mesta) 17,11 % 22,70 % 27,29 % 159,50 SURS Slovenija 20,99 % 26,10 % 32,50 % 154,84 SURS % Škofje Loke v Sloveniji 0,89 % 0,84 % 0,92 % 103,70 SURS Število registrirano brezposelnih Obcina Škofja Loka 622 572 677 780 136,36 SURS Slovenija 104.583 91.889 100.504 112.726 122,68 SURS % Škofje Loke v Sloveniji 0,59 % 0,62 % 0,67 % 0,69 % 111,16 SURS Stopnja registrirane brezposelnosti Obcina Škofja Loka 6,5 5,7 6,7 7,7 135,09 SURS Slovenija 12 10,2 10,7 12,3 120,59 SURS Povprecna mesecna bruto placa zaposlenih Obcina Škofja Loka 721,75 € 1.061,92 € 1.396,58 € 1.593,55 € 150,06 SURS Slovenija 799,82 € 1.157,07 € 1.494,88 € 1.555,89 € 134,47 SURS % Škofje Loke v Sloveniji 90,24 % 91,78 % 93,42 % 102,42 % 111,60 SURS Poslovanje gospodarskih družb 2002 2005 2010 2015 Sprememba v obdobju 2002-2015 (Indeks 2015/2002) Vir Število gospodarskih družb Obcina Škofja Loka 427 473 559 657 153,86 AJPES Slovenija 38.051 43.711 55.734 65.214 171,39 AJPES % Škofje Loke v Sloveniji 1,12 % 1,08 % 1,00 % 1,01 % 89,78 AJPES Število zaposlenih Obcina Škofja Loka 7.083 6.181 4.747 5.369 75,80 AJPES Slovenija 469.165 474.601 462.643 444.839 94,82 AJPES % Škofje Loke v Sloveniji 1,51 % 1,30 % 1,03 % 1,21 % 79,95 AJPES Sredstva Obcina Škofja Loka 485.659.549 € 560.327.896 € 600.936.970 € 731.427.587 € 150,61 AJPES Slovenija 57.925.659.505 € 74.985.198.676 € 100.306.373.169 € 88.706.009.716 € 153,14 AJPES % Škofje Loke v Sloveniji 0,84 % 0,75 % 0,60 % 0,82 % 98,35 AJPES Kapital Obcina Škofja Loka 238.707.576 € 241.860.715 € 241.982.597 € 422.367.762 € 176,94 AJPES Slovenija 26.804.369.161 € 32.297.727.227 € 37.935.952.682 € 39.751.652.142 € 148,30 AJPES % Škofje Loke v Sloveniji 0,89 % 0,75 % 0,64 % 1,06 % 119,31 AJPES Skupni prihodki Obcina Škofja Loka 574.826.249 € 539.379.165 € 516.217.722 € 813.947.980 € 141,60 AJPES Slovenija 49.133.658.383 € 60.193.840.157 € 75.317.646.193 € 81.780.548.907 € 166,45 AJPES % Škofje Loke v Sloveniji 1,17 % 0,90 % 0,69 % 1,00 % 85,07 AJPES Neto cisti dobicek / cista izguba Obcina Škofja Loka 8.347.547 € 16.259.861 € 10.237.931 € 66.921.278 € 801,69 AJPES Slovenija 952.588.469 € 1.807.427.464 € -256.496.512 € 1.640.010.486 € 172,16 AJPES % Škofje Loke v Sloveniji 0,88 % 0,90 % 4,08 % 465,65 AJPES Neto dodana vrednost Obcina Škofja Loka 160.146.000 € 263.211.000 € AJPES Slovenija 16.675.270.000 € 18.293.537.000 € AJPES % Škofje Loke v Sloveniji 0,96 % 1,44 % AJPES Temeljne ugotovitve na osnovi podatkov iz tabele so naslednje: • Število prebivalcev Škofje Loke se je v zadnjih 25 letih povecalo s podobnim indeksom, kot to velja za Slovenijo – v absolutni številki za 2 069; • delež starejših se je v Škofji Loki poveceval hitreje kot v Sloveniji, vendar še ni dosegel slovenskega povprecja; • povecalo se je tako število delovnih mest v obcini kot število delovno aktivnih obcanov, še vedno pa je v Škofji Loki vec delovno aktivnih obcanov kot delovnih mest; • za skoraj 60 % se je v obcini povecalo število delovnih mest z višjo in visoko izobrazbo; • stopnja registrirane brezposelnosti je v Škofji Loki precej nižja (7,7 %) kot v Sloveniji (12,3 %); • povprecna bruto placa je v Škofji Loki višja (indeks 102,42) in se je v zadnjih 25 letih za 16 odstotnih tock bolj povecala kot v Sloveniji; • število gospodarskih družb se je v Škofji Loki povecalo nekoliko manj kot v Sloveniji; • število zaposlenih v gospodarskih družbah se je v Škofji Loki zmanjšalo za okrog 20 odstotnih tock vec kot v Sloveniji; • skupni prihodki gospodarskih družb v Škofji Loki so se povecali za 25 odstotnih tock manj kot v Sloveniji; • gospodarske družbe v Škofji Loki so bolje prestale obdobje gospodarske krize (2008, 2009), financni rezultat se je sicer znižal, a je ostal poziti­ven; • škofjeloško gospodarstvo je zelo povecalo svoj delež v dodani vrednosti Slovenije – od 0,96 % na 1,44 %; • gospodarske družbe v Škofji Loki ustvarjajo 3,7-krat višji dobicek na pre­bivalca, kot je slovensko povprecje. Sklepne ugotovitve in perspektive Škofjeloško gospodarstvo je v obdobju preteklih 25 let šlo skozi turbulentno prestrukturiranje. Nekatere pomembne poslovne dejavnosti so ugasnile, npr. raz­meroma veliko trgovsko podjetje Loka, hladilniška industrija, pretežni del tekstil­ne industrije, razmeroma veliko gradbeno podjetje Tehnik. Pozitivno je, da sta se ohranjali in celo krepili dovolj izrazita harmonicnost medsebojnih razmerij in sodelovanje med posameznimi pomembnimi družbenimi ter gospodarskimi segmenti: • izobraževanje, prometna, komunalna in druga infrastruktura, umetnost, zdravstvo, zdrava voda in prehrana v odnosu do gospodarstva; • industrija, obrtništvo, zadružništvo v medsebojnih razmerjih. Tako konkretni podatki kot kvalitativne ugotovitve na podlagi pogovorov s številnimi gospodarstveniki in drugimi pomembnimi akterji v obcini, dokazujejo, da je škofjeloško gospodarstvo trdno in dinamicno. To daje osnovo za optimizem glede razvoja v kratkorocnem obdobju naslednjega leta ali dveh. Dolgorocno se ta ugoden trend lahko nadaljuje, so pa prisotne naslednje dileme in nevarnosti: • škofjeloško gospodarstvo je, podobno kot slovensko, zelo izvozno orien­tirano. Zelo je izpostavljena vloga nemške avtomobilske industrije. Morebitne težave te industrije bi se utegnile izrazito prenesti na sloven-ske in, v tem okviru, škofjeloške izvoznike; Industrijska cona Trata – Sever (2015). (vir: arhiv Obcine Škofja Loka) • nadaljevanje svetovnih megatrendov, kot so dominacija financnega špe­kulativnega kapitala, politicne in širše družbene usmeritve, ki zaposta­vljajo kakovost clovekovega življenja in krepijo vlogo kratkorocnega pro-fitnega motiva, privatizacija in finalizacija zdravstva, pokojninskega siste-ma, šolstva, širjenje vojn, krepitev vojn proti terorizmu, vojn proti dro­gam …, bi pomenilo negativen scenarij za temeljne vrednote škofjeloške­ga družbenega in gospodarskega prostora – tradicijo, dostojanstvo, zavzeto, pošteno placano delo, zdravo življenjsko okolje, zdravo hrano iz lokalnega okolja, zdravo vodo in zrak kot dobrine; • pospešena preusmeritev nemške industrije v elektricna vozila ali/in na prevozne sisteme nove generacije je lahko nevarnost za slovenske proizvajalce. KRATICE: BDP bruto državni proizvod BIS Bank for International Settlements – Banka za mednarodne poravnave, Basel, Švica, »centralna banka centralnih bank« BREXIT izstop Velike Britanije iz Evropske unije CETA Comprehensive Economic and Trade Agreement – prostotrgovinski sporazum med Kanado in Evropsko unijo CIA Central Intelligence Agency – Centralna obvešcevalna agencija, ameriška civilna obvešcevalna služba, deluje prvenstveno izven ZDA DDV davek na dodano vrednost ECB European Central Bank – Evropska centralna banka, Frankfurt, Nemcija EU Evropska unija FED Federal Reserve System – centralnobancni sistem ZDA IMF International Monetary Fund – Mednarodni denarni sklad ISDS Investor-state dispute settlement – sistem, s katerim posamezna korporacija toži državo NATO North Atlantic Treaty Organization – 28-clanska vojaška povezava ZDA in drugih držav Oxfam mednarodna konfederacija clovekoljubnih organizacij s sedežem v Londonu TISA Trade In Services Agreement – predlagani globalni sporazum za liberalizacijo storitev bancništva, medicine, transporta TPP Trans-Pacific Partnership – trgovinski sporazum ZDA in drugih severnoameriških in azijskih držav TRIPS the agreement on Trade-Related Aspects of Intellectual Property Rights – menarodni pravni sporazum med clanicami WTO o inte­ lektualni lastnini TTIP Transatlantic Trade and Investment Partnership – predlagani trgovinski sporazum med ZDA in EU WB World Bank – Svetovna banka WK Washington consensus – Washingtonski konsenz, 10 standardnih ukrepov za upravljanje držav v razvoju, 1989 WTO World Trade Organization – Svetovna trgovinska organizacija ZDA Združene države Amerike LITERATURA: Brown, Ellen: The Public Bank Solution. Baton Rouge : Third Millennium Press, 2013. Chang, Ha-Joon: Bad Samaritans : the guilty secrets of rich nations and the threat to global prosperity. London : Random House Business, 2008, 276 str. Chang, Ha-Joon; Grabel, Ilene J.: Reclaiming development : an alternative economic policy manual. London ; New York : Zed Books, 2014, cop. 2004, 224 str. Chang, Ha-Joon: 23 Things They Don't Tell you about Capitalism. London : Allen Lane, an imprint of Penguin Books, 2010, 286 str. Chomsky, Noam: Failed states : the abuse of power and the assault on democracy. London : Hamish Hamilton, An imprint of Penguin books, 2006, 311 str. Chomsky, Noam: Power systems : conversations on global democratic uprisings and the new challenges to U.S. empire. New York : H. Holt, 2013, 211 str. Chomsky, Noam: Profit pred ljudmi : neoliberalizem in globalna ureditev. Ljubljana : Sanje, 2014, 192 str. Galbraith, James K.: The end of normal : the great crisis and the future of growth. New York [etc.] : Simon & Schuster, cop. 2014, 291 str. Galbraith, John Kenneth: Ekonomika nedolžne prevare : resnica našega casa. Ljubljana : Družba Piano : Mladina, 2010, 96 str. Hudson, Michael: The Bubble and Beyond. Dresden : ISLET-Verlag, 2015, 558 str. Hudson, Michael: Killing the Host: How Financial Parasites and Debt Destroy the Global Economy. Dresden : ISLET-Verlag, 2015. Kennard, Matt: The Racket. London : Zed Books, 2015, 400 str. Klein, Naomi: This Changes Everything : capitalism vs. the climate. London : Allen Lane, 2014, 566 str. Klein, Naomi: Doktrina šoka : razmah unicevalnega kapitalizma. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009, 580 str. Klein, Naomi No logo. Ljubljana : Maska, 2004, 431 str. Martin, Felix: Money. London : Bodley Head, 2013. McMurtry, John: The Cancer Stage of Capitalism, From Crisis to Cure. Pluto Press. 2013, 392 str. Murphy, Richard: The Courageous State; Rethinking economics, society and the role of gover­ nment. Cambridge : Searching Finance Ltd, 2011, 332 str. Murphy, Richard: The joy of tax : how a fair tax system can create a better society. London : Corgi Books, 2016, 311 str. Nader, Ralph: Breaking Through Power. San Francisco : City Lights Publishers, 2016. Piketty, Thomas: Capital in the 21st Century. Cambridge (Mass.) ; London : Belknap Press of Harvard University Press, 2014, 685 str. Polanyi, Karl: The Great Transformation, Beacon Press, 2001, 317 str. Saviano, Roberto: Gomóra : potovanje v krvavi imperij neapeljske camorra. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2008, 229 str. Saviano, Roberto: ZeroZeroZero. Milano : Feltrinelli, 2013, 448 str. Stiglitz, Joseph E.: Making Globalization Work. New York : W. W. Norton & Company, 2006. Stiglitz, Joseph E.: Freefall. New York ; London : W. W. Norton & Company, 2010, 361 str. Summary Twenty-five years of the Škofja Loka economy The paper discusses the development of the Škofja Loka economy in the period since Slovenia gained independence in 1991. The core of the analysis is the treatment of selected quantified data, relationships and trends. Meaningful comparisons are made of the dynamics of the relationship to the social, municipal environment and development relationships to national average values. The Škofja Loka economy was already strongly linked to the international arena at the very beginning, and the article sheds some light on the situation of the Škofja Loka economy in relation to the main environmental factors - political and macroeconomic. A realistic view of the advantages and disadvantages of the Škofja Loka, Slovenian and global eco­nomic moment and prospects depending on the leading global processes, in the opinion of the author is only possible with a heterodox (as opposed to orthodox) approach. On this basis, the impact of the global environment on the Škofja Loka economy and society is analysed with the aid of the findings of globally relevant heterodox and more left-wing neoclassical authors. In order to judge whether some of the economic and social trends are positive or negative, namely, we need to define the basic criteria. How important is the quality of human life, which is defined to a critical extent by the quality of the natural and social living environment? An incon­venient truth is that it is not considered to have a leading role in the dominant, highly financialized neoliberal orientation. People avoid this truth mainly due to the effect of propaganda and cognitive dissonance. It is of critical importance in the long term for the Škofja Loka whether the real sector (industry, crafts, cooperatives) will continue to lose in relation to the financial sector in the distribution of values in the national and global economies. Further financialization of the economy and society constitutes a threat to the long-term prospects of the Škofja Loka industrial core. In the 25 years, the Škofja Loka economy has successfully adapted to the challenges of globalization, it has survived the economic crisis better than the Slovenian econo­my as a whole and, in recent years, has greatly strengthened the financial results of business. In this paper, we find a positive development of harmony between the main economic sectors (industry, trade, cooperatives) and the non-economic environment (municipal operations and infrastructure, educational system, cultural and sporting environment, work culture and life values of the population of the municipality). 72 74 Mojca Šifrer Bulovec »Klekljanje slovenske cipke« Tradicionalna umetnostna obrt, ki je doma tudi na Loškem Izvlecek »Klekljanje slovenske cipke« ima na obmocju Slovenije skoraj stoletno neprekinjeno tradicijo. Razvilo se je na ozemlju Slovenije, ki je po 1. svetovni vojni pripadalo Kraljevini Jugoslaviji. Za klekljano slovensko cipk so znacilni motivi, povzeti tudi po ljudskih motivih in ornamentih ali pa so bili oblikovani na novo. Vodilno vlogo pri nastanku »klekljanje slovenske cipke« je imela Ljubljana kot slovenska prestol­nica, v kateri so delovale ustanove, ki so v dolocenem zgodovinskem trenutku prevzemale pobudo in usmerjale razvoj klekljane slovenske cipke. Pri svojem delu so se v veliki meri usmerjale proti klekljarskima obmocjema Poljanske in Selške doline s središci v Žireh, Gorenji vasi in Železnikih. Enota »Klekljanje slovenske cipke« je bila leta 2015 vpisana v Register žive kulturne dedišcine Slovenije. Skupaj z enoto »Klekljanje idrijske cipke« je bilo klekljanje cipk leta 2016 razglašeno za živo mojstrovino državnega pomena. Kljucne besede: klekljanje, klekljanje slovenske cipke, cipkarska šola, društvo. Abstract "Slovenian bobbin lace" A traditional art craft, which is also part of Škofja Loka tradition "Slovenian bobbin lace" has an unbroken tradition in Slovenia of almost a hundred years. It developed on the territory of Slovenia, which was part of the Kingdom of Yugoslavia after the First World War. Motifs of Slovenian bobbin lace are character­istic, taken from folk motifs and ornaments, or newly designed. Ljubljana, as the Slovene capital in which institutions functioned, had a leading role in "Slovenian bobbin lace", taking the lead at a particular historical moment and guiding the development of Slovenian bobbin lace. Their work was largely directed towards the lacemaking areas of the Poljane and Selca valleys, with centers in Žiri, Gorenja vas and Železniki. The unit »Slovenian bobbin lace" was entered in the Register of the living cultural heritage of Slovenia in 2015. Together with the unit "making Idrijan bobbin lace" in 2016 bobbin lace was declared a living masterpiece of national importance. Keywords: making bobbin lace, Slovenian bobbin lace, lace-making school, society. Unesco je leta 2003 sprejel Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dedišcine, ki naj bi prispevala k njenemu boljšemu varovanju, spoštovanju, dvigu zavedanja o njeni pomembnosti in zagotavljanju mednarodnega sodelovanja ter pomoci. Med nesnovno kulturno dedišcino konvencija uvršca tudi tradicionalne obrtne vešcine, ki jih skupnosti prepoznavajo kot del svoje kulturne dedišcine, s katero se identificirajo in skrbijo za njeno ohranjanje. Slovenija je konvencijo ratificirala leta 2008 in od tega leta naprej se nesnovna kulturna dedišcina vpisu­je v Register žive kulturne dedišcine.1 Prva enota, vpisana v register, je bil Škofjeloški pasijon (15. 12. 2008). Danes register šteje že 56 enot. Pod številko EID 2 – 00040 je bila 24. 5. 2015 vpisana enota »Klekljanje slovenske cipke«. Obrazložitev za vpis klekljanje slovenske cipke v Register žive dedišcine sta pripravili Mojca Ferle, MGML – Mestni muzej Ljubljana, in Mojca Šifrer Bulovec, Loški muzej Škofja Loka. V utemeljitvi za vpis piše: Klekljana slo­venska cipka je eden od prepoznavnih simbolov slovenske identitete in ima na obmocju Slovenije skoraj stoletno neprekinjeno tradicijo. Slovenska cipka, za katero so znacilni motivi, povzeti tudi po ljudski ornamentiki, se je razvila zaradi politicnih sprememb po prvi svetovni vojni. Priprave za vpis v register so se zacele leta 2013. Predlagateljici sta predlog vpisa usklajevali v številnih strokovnih debatah s koordinatorjem – Slovenskim etnografskim muzejem in kustosinjami Mestnega muzeja Idrija. Za vpis je bila potrebna strokovna utemeljitev, ki je upoštevala nova dognanja v zvezi s klekljano cipko. Omeniti moramo diplomsko delo Tadeje Primožic Tehnike, elementi, motivika in aplikacije klekljanih cipk na Slovenskem v 20. stoletju. Pomembna sta še pregledna clanka: Ljubljana in razvoj klekljane cipke na Slovenskem ter Klekljana cipka, enim drobiž, drugim prestiž avtorice Mojce Ferle, ki pojasnjuje­ta vlogo Ljubljane v razvoju klekljane slovenske cipke. Razvoj uporabe, prodaje in izdelave cipke v slovenskih deželah od sredine 16. do konca 18. stoletja s poudar­kom na zgodovini klekljanja v Ljubljani je v razpravi Ko je obleka (še) naredila cloveka predstavila dr. Irena Žmuc. Vlogo cipke v likovni umetnosti in obrti od 16. stoletja do danes je v prispevku Prepletanje niti, umetnosti in obrti opisala Ana Pokrajac Iskra.2 Pomen klekljarske tradicionalne obrtne vešcine, ki danes prehaja tudi na nivo sodobne umetnosti, je prepoznala tudi država Slovenija. V prostorih Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani je 28. 1. 2016 potekala obrazložitev Odloka o razglasitvi klekljanja cipk za živo mojstrovino državnega pomena. Sestavljata jo dve enoti žive dedišcine: Klekljanje idrijske cipke in Klekljanje slovenske cipke. Za slednjo sta Mojca Ferle in Mojca Šifrer Bulovec 1 Jerin, Židov, Register žive kulturne dedišcine Slovenije (2008–2015), str. 8. 2 Primožic, Tehnike, elementi, motivika in aplikacije klekljanih cipk na Slovenskem v 20. stole- tju; Ferle, Ljubljana in razvoj klekljane cipke na Slovenskem, str. 138–153; Ferle, Klekljana cipka, enim drobiž, drugim prestiž, str. 53–95; Žmuc, Ko je obleka (še) naredila cloveka, str. 19–51; Pokrajac Iskra, Prepletanje niti, umetnosti in obrti, str. 57–121. pripravili obrazložitev odloka s slikovno predstavitvijo in z razstavo cipk, ki so jih prispevali vsi nosilci. Odlok o razglasitvi klekljanja cipk za živo mojstrovino državnega pomena je bil 18. 3. 2016 objavljen v Uradnem listu RS, št. 21/2016. Vpis v register seveda ne bi bil mogoc brez nosilcev, ki skrbijo za ohranjanje klekljane slovenske cipke kot žive dedišcine. To so: Cipkarska šola Žiri, Cipkarska šola Železniki, Klekljarsko društvo Cvetke Žiri, Turisticno društvo Železniki, kle­kljarska sekcija, Klekljarsko društvo Deteljica Gorenja vas in Društvo klekljaric Koroške. Z vpisom »klekljanje slovenske cipke« v Register žive dedišcine ter razglasi­tvijo klekljanja cipk za živo mojstrovino državnega pomena so avtorji vzorcev za klekljano slovensko cipko in klekljarice za svojo delo dobili potrditev in utemelje-no razpoznavnost, ki jih postavlja v enakovreden položaj in ob bok idrijski cipki.3 Želimo si, da bi nosilci in risarji vzorcev priznanje s pridom uveljavili pri svojem nadaljnjem ustvarjalnem delu. Z vpisom so bila med ustvarjalci in izdelovalci klekljane cipke koncno prese­žena tudi tako imenovana »rovtarska nesoglasja«, kot se je o tej problematiki kriticno izrazil priznani novinar Miha Naglic v prilogi Gorenjskega glasa, v Snovanjih (29. 11. 2016, str. 14).4 Predlagateljici se zavedata, da je pojem »klekljanje slovenske cipke« širši jav­nosti nov, saj se je na Slovenskem v zadnjih 50-letih v medijih govorilo le o idrijski cipki. Zato so v nadaljevanju predstavljena zgodovinska dejstva o klekljanju slo­venske cipke ter o pomenu mesta Ljubljana, ki je s klekljano cipko povezana bolj, kot smo domnevali do sedaj. V Ljubljani, slovenski prestolnici, so delovale pomembne osrednje državne ustanove, ki so v kljucnih zgodovinskih trenutkih prevzemale pobudo in usmerjale razvoj klekljane cipke na Slovenskem. V obdo­bju med obema svetovnima vojnama je v Ljubljani deloval Državni osrednji zavod za žensko domaco obrt, po vojni Državni prodajni zavod za domaco in umetno obrt (DOM Ljubljana) in krajši cas tudi Šola za umetno obrt v Ljubljani. Državni osrednji zavod in DOM sta se pri svojih trgovskih poslih obracala predvsem na znani klekljarski obmocji – Selško in Poljansko dolino ter tudi Horjul in Polhov Gradec. Tako sta poleg Idrije tudi Ljubljana in njeno širše klekljarsko zaledje pomembno prispevala k razvoju in ohranjanju klekljarstva na Slovenskem. Nastanek in razvoj »klekljane slovenske cipke« Na Slovenskem so se cipke v oblacilni kulturi plemstva zacele pojavljati v drugi polovici 16. stoletja, ko so se imenitniki slovenskih dežel zaceli oblaciti po »francosko«.5 Klekljana cipka, ki je predstavljala statusni simbol, prestiž in prefi­njen okus lastnika, se je v moški modi obdražala do srede 18. stoletja, v ženski pa do danes. Plemstvo je za svoje potrebe kupovalo predvsem uvožene, od druge polovice 17. stoletja dalje pa tudi domace – kranjske in idrijske cipke.6 3 Jerin, Židov, Register žive kulturne dedišcine Slovenije (2008–2015), str. 54. Enota »Klekljanje idrijske cipke« je bila v register vpisana pod št. EID 2-00028, leta 2013. 4 Naglic, Snovanja 97, str. 14–15. 5 Žmuc, Ko je obleka (še) naredila cloveka, str. 25. Prvo omembo klekljanja na Slovenskem najdemo v Valvasorjevi Slavi vojvo-dine Kranjske (1689), kjer piše: »Izdelujejo pa tudi raznovrstne nizozemske in beneške cipke tu v Ljubljani in jih pošiljajo v razne dežele ter jih dalec naokoli raznašajo posebni kramarji.«7 Sredi 18. stoletja je v Ljubljani in njenih pred­mestjih klekljalo 45 klekljaric, ki so med drugim izdelovale tudi pecne cipke. Iz arhivskega gradiva je razvidno, da je bila v Ljubljani okoli leta 1747 ali po letu 1752 ustanovljena manufaktura klekljanja,8 ki je izdelovala »zelo cenjene cipke«.9 Zaradi potreb po klekljanih izdelkih in razširjenosti te obrti je cesarica Marija Terezija v Ljubljani leta 1763 ustanovila prvo klekljarsko šolo na Slovenskem. Na njej so poucevali risanje vzorcev, klekljanje po vzorcih s svilo, garnom in sukan­cem. Do leta 1768, ko je bila šola ukinjena, je pouk klekljanja obiskovalo 200 ucenk. Po ukinitvi šole je komercni konsenz pozornost preusmeril v Idrijo, kjer je bilo klekljanje v polnem razmahu.10 Poleg Ljubljane in Idrije se je v 18. stoletju klekljalo tudi v Kamniku, Radovljici in logaškem gospostvu.11 Iz rudarske Idrije, kjer se cipke prvic omenjajo leta 1696, se je klekljanje v 19. stoletju širilo na obmocje Trnovskega gozda in Primorske (Tolminsko in Goriško), na cerkljansko in loško obmocje. Tu se je v drugi polovici 19. stoletja razvilo pomembno klekljarsko središce s centri v Žireh, Gorenji vasi in Železnikih. Na prelomu 19. v 20. stoletje je v Selški in Poljanski dolini klekljalo že 370 oseb, v Kamniku z okolico pa okoli 400.12 Za razvoj te obrti je Ministrstvo za trgovino na Dunaju leta 1876 ustanovilo cipkarsko šolo v Idriji. Na slovenskem delu Avstro-Ogrske monarhije je država ustanovila še cipkarske šole v Izoli (1880), Soci (1884), na Otlici (1885), v Cepovanu (1891) in Bovcu (1896), v zacetku 20. stoletja pa še v Cerknem in Horjulu pri Ljubljani (1900), Polhovem Gradcu (1906 ali 1907), v Žireh (1906), 6 Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, str. 25. 7 Žmuc, Ko je obleka (še) naredila cloveka, str. 31. 8 Prav tam, str. 41. 9 Prav tam, str. 51. 10 Verbic, O zacetkih slovenskega cipkarstva s posebnim ozirom na Idrijo, str. 159; Žmuc, Ko je obleka (še) naredila cloveka, str. 39–51. 11 Makarovic, Klekljane cipke, b. n. s.; Žmuc, Ko je obleka (še) naredila cloveka, str. 41. Leta 1763 je v središcu Ljubljane klekljalo 22 klekljaric, v ljubljanskem predmestju Krakovo pa še 23, ki so iz debelega sukanca izdelale okoli 1100 metrov debelih cipk, ki so jih prodajale v Ljubljani. V Kamniku je bilo 20 klekljaric, ki so izdelale 3200 metrov navadnih deželnih cipk. Radovljica je imela 5 klekljaric, ki so prav tako delale navadne deželne cipke. Za vse pa je bilo navedeno, da komaj zaslužijo za preživetje. Tako je bilo, brez Idrije, v deželi popisanih 72 kle­ kljaric. 12 Makarovic, Klekljane cipke, b. n. s. Železnikih (1907), na Trati pri Gorenji vasi v Poljanski dolini in v Sovodnjah ob Soci ter Velikem Dolu na Krasu (1909). Cipkarske šole so bile podružnice Osrednjega cipkarskega tecaja na Dunaju, ki je bil ustanovljen leta 1879.13 Osrednji cipkarski tecaj je šole zalagal z vzorci in sukancem, od njih pa je jemal izdelane cipke. Med 1. svetovno vojno (1914–1918) je izdelovanje cipk zaradi pomanjkanja sukanca mocno nazadovalo. Po 1. svetovni vojni je nova meja med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo zahodni del Slovenije (Primorska in del Notranjske) priklju-cila Italiji in Idrijo locila od maticnega ozemlja. Na nadaljnji razvoj klekljane cipke na Idrijskem je mocno vplival italijanski trg in povzrocil uveljavitev ozkega, t. i. idrijskega risa.14 Klekljarski kraji, ki so ostali v okviru Kraljevine SHS, od 1929 Kraljevine Jugoslavije, so odigrali kljucno vlogo pri ohranjanju starih klekljarskih tehnik in elementov ter nadaljnjem razvoju klekljane slovenske cipke. Pokrajinska vlada za Slovenijo je že leta 1919 ustanovila Osrednji zavod za žensko domaco obrt v Ljubljani (od leta 1929 Državni osrednji zavod za žen­sko domaco obrt, DOZ). Zavod je deloval na treh podrocjih: izobraževanju, pro-dukciji in prodaji klekljane cipke ter nekaterih drugih ženskih rocnih del ter promociji slovenske klekljane cipke. Dekorativni vzorci, zapušcina družine Šantel. (foto: Andrej Peunik) 13 Hodnik, Zgodovina cipkarske šole v Idriji, str. 174, 180. 14 Gnezda, O zgodovini idrijske cipke, str. 10. Domicijan Serajnik: Kosec, matrica, 30. leta 20. stoletja, tuš na pavs papirju. (hrani: MGML, 60771) Za prvega ravnatelja Osrednjega zavoda za žensko domaco obrt v Ljubljani je bil imenovan Ivan Vogelnik (1919–1923), ki je zaslužen za organizacijo in pono­ven zagon cipkarskih šol v Horjulu, Železnikih, Žireh, na Trati pri Gorenji vasi in v Polhovem Gradcu. Poleg tega je ustanovil še cipkarski šoli v Kamni Gorici (1920) in Fari pri Kocevju (1923).15 Po njegovi smrti je bil za direktorja zavoda imenovan Božo Racic (1923–1946), ki si je prizadeval za oblikovanje cim bolj prepoznavne »slovenske cipke«, »cipke z narodno noto«. Prav zato ga lahko uvr­stimo med »praktike narodnega sloga« na Slovenskem.16 Nastanek nove države je spodbudil rast narodne zavesti. Novi vzorci za cipke so vsebovali narodne motive in ornamente, povzete po narodnih vezeninah, pecah ali pa so bili oblikovani na novo. Pri tem so sodelovali tudi slovenski umetniki. Slikar Maksim Gaspari je npr. narisal osnutke figuralnih motivov Kranjca in Kranjice v narodni noši v dveh variantah: s peco ali avbo pri ženski figuri in polhovko ali klo­bukom pri moški figuri. Saša Šantel, slikar, skladatelj in pedagog, je v cipko prena­šal motive vezenin slovenskih pec. Znana je njegova cipka Gorenjski šopek. 15 Racic, Slovensko cipkarstvo s posebnim ozirom na loško obmocje, str. 131–133. 16 Rogelj Škafar, Upodobljene sledi narodne identitete, str. 131–133. Razstava DOZ v Dubrovniku, 1937. (hrani: Loški muzej Škofja Loka, F/3364) Ahitekt in grafik Domicijan Serajnik je v klekljano cipko vnašal narodne ornamente kot tudi moderne figuralne oblike.17 Na to temo sta najbolj znani nje­govi deli Kosec in Žanjica. Po njihovih osnutkih in svojih idejah je vzorce za klekljano cipko risala risar­ka Marija Reven. Rojena je bila v Idriji, kjer je obiskovala cipkarsko šolo. Svoje znanje je nadgradila na osrednjem cipkarskem tecaju na Dunaju, kjer je pridobila odlicno risarsko znanje. Kot uciteljica klekljanja je nekaj casa poucevala v Cipkarski šoli v Železnikih in Gorenji vasi, med obema vojnama pa je bila zapo­slena kot strokovna uciteljica klekljanja in risarka vzorcev na DOZ.18 Sama je risa-la tudi avtorske vzorce, najbolj prepoznaven je njen »slovenski pušeljc«.19 Po upokojitvi Marije Reven v šolskem letu 1932/33 jo je nadomestila Antonija Thaler iz Železnikov.20 Osnutke za cipke so pred 2. svetovno vojno risali še Avgusta Šantel ml., Henrika Šantel, Maks Fabiani in Bara Remec.21 17 Racic, Slovensko cipkarstvo s posebnim ozirom na loško obmocje, str. 127. 18 Ferle, Izdelki so cisti, brez napak in lepo izdelani. O cipkarski šoli na Trati in klekljanju v Gorenji vasi, str. 84. 19 Ob zakljucku jugoslovanske razstave v Kodanju, Slovenec, št. 76, 2. 4. 1930, str. 3. 20 Ferle, Klekljana cipka, enim drobiž, drugim prestiž, str. 69. 21 Pokrajac Iskra, Prepletanje niti, umetnosti in obrti, str. 103. Razstavna vitrina Cipkarkske šole Žiri na obrtno-industrijski razstavi v Škofji Loki, 1936. Na sredini je cipka Gorenjski šopek, naklekljana po predlogi slikarja Saša Šantla. (hrani: Loški muzej Škofja Loka, F/3251) DOZ je cipke predstavljal na tujih in domacih razstavah ter sejmih. Na med-narodnih razstavah je bil prejemnik številnih nagrad in priznanj: srebrna medalja leta 1925 v Parizu, zlata medalja 1929 v Barceloni, diplome z zlato medaljo leta 1930 v Solunu, zlata medalja leta 1938 v Parizu ter dve diplomi z zlato kolajno in castnim darilom v Berlinu. DOZ je razstavljal še v Helsinkih, Münchnu, Haagu, Köbenhavnu, Bukarešti itd.22 O razstavi v Haagu Božo Racic poroca, da je bilo »… zelo castno zastopano naše cipkarstvo s prvovrstnimi izdelki, ki imajo pov­sem nacionalno noto.«23 Na mednarodnih razstavah se je pogosto dogajalo, da so tuji trgovci naše klekljane cipke prodajali pod tujim imenom, in sicer kot ruske, malteške, ceške, bruseljske, angleške bedfordske. Iz tega razloga si je Racic priza­deval: »… prilagoditi vse delo našim razmeram in ga postaviti na cim bolj etno­grafsko bazo, da se ohrani našim rocnim delom narodni znacaj, ki dela ta dela za tujce privlacnejša in poživlja ter poglablja našo narodno kulturo. … Potrebno je zaceti na novi podlagi, da je zacela dobivati naša cipka popolnoma svoj naro­dni znacaj.«24 DOZ je z najlepšimi izdelki dveh cipkarskih šol z loškega ozemlja – Cipkarske šole Žiri in Cipkarske šole Železniki – sodeloval tudi na pomembni obrtno-indu­strijski razstavi v Škofji Loki leta 1936. V vabilu so zapisali: »Opozorimo, da se odpo­šljejo dela takoj po razstavi v inozemstvo in jih ne bode vec mogoce videti. …«. 22 Slovenske rocno klekljane cipke, katalog podjetja DOM Export, str. 2–3. 23 R(acic), Na razstavi naših rocnih del v Haagu, str. 3. 24 Racic, Državni osrednji zavod za ženski domaci obrt v Ljubljani, str. 237. Uciteljski zbor Državnega osrednjega zavoda v Ljubljani (1928). Od leve proti desni, prva vrsta: Eliza Leben, Jerica Podobnik, Božo Racic, Franciška Feigl, Franciška Vogelnik; druga vrsta: Marija Reven, Julija Kos, Katinka Gnezda, Josipina Seljak, Lea Pelhan, Ana Vehar; tretja vrsta: Katarina Munih, Jelka Urh, Marija Izlakar. (foto: Hugo Hibšer, Ljubljana; hrani Loški muzej Škofja Loka, F/6604) Razstavljene cipke so bile poslane v Egipt, Ameriko in Nemcijo.25 Za promocijo in prodajo cipk je DOZ v tridesetih letih 20. stoletja natisnil Katalog Jugoslovanske cipke s prilogo v vec jezikih in 596 fotografijami cipk (med katerimi je vecina slovenskih klekljanih cipk).26 Vse to ne bi bilo mogoce brez strokovno usposobljenih uciteljic klekljanja in klekljaric. Uciteljski zbor DOZ je leta 1928 štel 8 uciteljic klekljanja, ki so se šolale na Dunaju.27 Po podatkih iz leta 1929 je v 159. krajih, na slovenskem delu Kraljevine Jugoslavije, klekljalo 8000 ljudi.28 Najvec cipk za DOZ so izdelali v Žireh, Železnikih, Poljanski in Selški dolini, Polhovem Gradcu in Horjulu.29 Ilustrirani Slovenec poroca, da so Žiri središce slovenskega cipkarstva.30 Na žirovskem obmocju je tedaj klekljalo 2500 ljudi.31 25 Ferle, Klekljana cipka, enim drobiž, drugim prestiž, str. 73. 26 Ferle, Ljubljana in razvoj klekljane cipke na Slovenskem, str. 146. 27 Leskovšek, Stalež srednjih in strokovnih šol v Sloveniji, str. 17. 28 Slovensko cipkarstvo. Ob desetletnici Državnega osrednjega zavoda za ženski domaci obrt v Ljubljani, Ilustrirani Slovenec, str. 4. 29 Jugoslovanske cipke, str. 181. 30 Napredek naših ženskih domacih obrtov, str. 100–101. 31 Makarovic, Klekljane cipke, b.n.s. Vzorec Marice Albreht, Žiri, Hrastov list, ki ga je izdelala kot dijakinja v ŠUO v Ljubljani. (hrani: MGML) Po 2. svetovni vojni, ko Državni osrednji zavod za žensko domaco obrt ukine­jo, je trgovino s cipkami in drugimi umetnostno-obrtnimi izdelki leta 1946 pre­vzel Državni prodajni zavod za domaco in umetno obrt v Ljubljani, ki se je kasneje preimenoval v Trgovsko podjetje za domaco in umetno obrt (DOM Ljubljana). Skrb za strokovno izobraževanje je prevzela Šola za umetno obrt v Ljubljani. Ko so se leta 1948 odprle meje na zahodu, je DOM postal glavni izvoznik domacih in umetnostno-obrtnih izdelkov, med katerimi je prevladovala klekljana cipka. Leta 1952 je za odkup cipk odprl poslovalnice v Žireh, Cerknem in Sovodnju, leta 1961 pa ustanovil še sedem novih v Poljanski dolini. V naslednjih letih je odkupno mrežo razširil še v Selško dolino, Crni vrh nad Idrijo, Crni vrh nad Polhovim Gradcem, Vrhniko, Horjul in nekatere druge kraje po Sloveniji.32 Za promocijo in prodajo klekljane slovenske cipke je DOM izdal vec katalogov Slovenske klekljane cipke. V osemdesetih let 20. stoletja je bil DOM žal ukinjen, skrb za razvoj in prodajo cipk pa so prevzeli zasebniki, društva in klekljarske šole. Za promocijo klekljane cipke je DOM v ljubljanskih Križankah leta 1961 in 1964 organiziral slovenski cipkarski festival. Klekljano cipko so ohranjali tudi na 32 Ferle, Ljubljana in razvoj klekljane cipke na Slovenskem, str. 149. lokalnem nivoju. V Žireh je Cipkarska zadruga leta 1952 organizirala prvi cipkar-ski festival na Slovenskem. V Železnikih pa Turisticno društvo Železniki od leta 1963 neprekinjeno organizira Cipkarske dneve. Raciceva predvojna prizadevanja za oblikovanje narodne – slovenske cipke je med leti 1946–1963 nadaljevala Šola za umetno obrt v Ljubljani (ŠUO), kjer je Neža Pelhan Klemencic poucevala klekljanje in risanje vzorcev za cipko. Poleg narodnih motivov je ucenke vzpodbujala, da so pri oblikovanju novih vzorcev crpa­le motive iz rastlinskega, živalskega in fantazijskega sveta ter ornamentike, skratka, stremelo se je za izdelavo drugacnih cipk. Neža Pelhan Klemencic je tudi sama risala avtorske vzorce. Cipke Jerbas, Kolo, Petelincki, Ob žetvi ali Kosci so njeno delo.33 Po reorganizaciji Šole za umetno obrt v Ljubljani in ukinitvi oddelka za kle­kljanje (1963) so bili spodrezani strokovni temelji za razvoj klekljane cipke v osre­dnji Sloveniji. V Idrijo so bili odnešeni najkakovostnejši vzorci in mojstrsko izdela­ne cipke iz Šole za umetno obrt v Ljubljani. Danes jih pod imenom »idrijska cipka« najdemo razstavljene v idrijskem muzeju. Najboljše vzorce iz Šole za umetno obrt v Ljubljani hranijo v idrijski cipkarski šoli. Ti vzorci predstavljajo približno petino njihovega fonda,34 ki so ga »avtorsko zašcitili« z oznako »Cipkarska šola Idrija«. V slovenskem merilu je med dvajsetimi diplomantkami cipkarstva na Šoli za umetno obrt izstopala Mira Kejžar (1926–2002) iz Škofje Loke.35 V svojem ustvarjalnem opusu je narisala vec kot tisoc vzorcev za podjetje DOM, za vajenice ucenkam na cipkarskih šolah, v klekljarskih krožkih in tudi po narocilu za razlic­ne stranke. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, ko je cipka na Slovenskem doživljala veliko krizo, je Mira Kejžar vztrajala pri risanju vzorcev, klekljanju in posredovanju znanja. Konec 80. let 20. stoletja je kot edina risarka vzorcev v Sloveniji izdala prvi prirocnik za klekljanje cipk, namenjen predvsem mentoricam klekljarskih krožkov.36 Z loškega obmocja se je klekljanje širilo še v druga obmocja Slovenije. Marija Apohal (rojena v Železnikih) je zaslužna za širjenje klekljanja na Koroškem, kamor se je porocila. Leta 1991 je na Prevaljah zacela voditi krožke klekljanja za ucence in odrasle. Od tu se je znanje razširilo po vsej Koroški, kjer se je s casom (po njeni zaslugi) razvil »nov« center klekljanja na Slovenskem. Svoje znanje je nadgradila še z diplomo šole klekljanja Mire Kejžar v Škofji Loki.37 Na Loškem in v širšem slovenskem prostoru se vse bolj uveljavlja vizija Mire Kejžar, ki je zapisala: Cipka ne sme biti muzejsko pricevanje o naši preteklosti in ne podcenjen folklorni izdelek. Ohraniti in razvijati jo moramo kot dragocenost in sestavino stalnega kulturnega ustvarjanja sedanjega in prihodnih rodov.38 33 Prav tam, str. 148–149. 34 Koder Grajzar, Tehnološki in oblikovni razvoj idrijske cipke, str. 52–53. 35 Ferle, Klekljana cipka, enim drobiž, drugim prestiž, str. 89. 36 Primožic, Življenje s klekljano cipko, str. 159–160. 37 Zupanc, Iz Gorenjske je prenesla znanje klekljanja na Koroško, str. 272–276. 38 Kejžar, Klekljanje, b.n.s. Njeno vizijo uresnicuje hcerka Vida Kejžar iz Škofje Loke, ki riše avtorske vzorce in ustvarja modernejše interpretacije klekljanih cipk. Vida motive crpa iz bogate zakladnice klekljarske dedišcine, ki jo nadgrajuje ali popolnoma na novo oblikuje s svojo izpovedno mocjo, bogatim znanjem klekljarskih tehnik ter poznavanjem njihovih zakonitosti. V vzorce najpogosteje izrisuje motive iz rastlinskega, živalskega, nabožnega in pravljicnega sveta. Prisega na minimalizem, stilizacijo motiva, enostavne linije ter uravnoteženo kompozicijo v razmerju pol-nih in praznih prostorov.39 Sodobna klekljana cipka presega svoj dekorativni status. Segla je globoko v svet umetnosti, kjer jo ustvarjalci vidijo kot sugestiven medij za preslikavo casa, kot beležnico clovekovih sanj, izkušenj, dilem in iskanj. Tako je o cipki v casu, ki ga živimo, zapisala kustosinja Loškega muzeja Barbara Sterle Vurnik, avtorica razstave Vmesni prostor. Dela sodobnih umetnikov, povezanih s cipko, je razsta­vila v Galeriji na gradu v Škofji Loki, 2016.40 Med ustvarjalci naj omenim le Manco Ahlin ter Ivo in Urha Sobocan iz Žirov. Manca Ahlin iz Žirov sedaj živi in dela v New Yorku. Po izobrazbi je arhi­tektka in s tehniko klekljanja aktivno oblikuje prostor. Njena cipka ni le okrasni, temvec sestavni del bivalnega prostora. Omembe je vredna pregradna stena iz cipk v restavracije Stix v New Yorku. Med njene avtorske projekte spada tudi interier kavarne Srckovka v Idriji. Za razstavo Vmesni prostor je sklekljala veli­kansko crno srce iz bombažne vrvi – kot simbol hrepenenja po domovini, simbol vezi in korenin; hkrati je to umetniško delo tudi odsev njenega pogleda in skrbi za trenutno družbeno situacijo v Sloveniji, ki mladim ni naklonjena.41 Na razstavi se je predstavil tudi oblikovalec Urh Sobocan. V svojih delih zdru­žuje sodobno digitalno ilustracijo in tradicionalno cipko, ki jo je po njegovih pre­dlogah naklekljala njegova pokojna babica Iva Sobocan iz Žirov. V delih prepozna-mo težnjo po stiku z domovino, saj Urh živi in dela v Luxemburgu. Razstavljene cipke ne pripovedujejo le zgodbe o njihovi družini, temvec so tudi družbeno angažirane, saj v njih prepoznamo teme slovenske polpretekle zgodovine.42 Družbene spremembe, iskanje lastne/narodne identitete in skrb za ohranja­nje kulturne dedišcine na eni strani ter iskanje novih izraznih možnosti v sodob­ni umetnosti je pripomoglo k ohranitvi klekljane cipke na Slovenskem in zanima­nje zanjo narašca. Po podatkih Afrodite Hebar Kljun se je decembra 2016 organi­zirano klekljalo v 123 klekljarskih društvih, sekcijah ali skupinah, v kar 92 krajih po vsej Sloveniji. Slovenske klekljarice se aktivno vkljucujejo v mednarodno organizacijo za klekljano in šivano cipko OIDFA, ta ustanova pa jim je zaupala organizacijo svetovnega cipkarskega kongresa junija 2016 v Ljubljani. 39 Šifrer Bulovec, Mira in Vida Kejžar, avtorska cipka, str. 72–73, 90–91. 40 Sterle Vurnik, Vmesni prostor: refleksija cipke v sodobnih umetniških delih, str. 9–17. 41 Sterle Vurnik, Predstavitev razstavljenih del – Manca Ahlin, str. 32–33. 42 Sterle Vurnik, Predstavitev razstavljenih del – Urh Sobocan, str. 56–57. Razstava Vmesni prostor v Galeriji na Gradu, junij 2016. Srce iz bombažne vrvi je delo Mance Ahlin. (foto: Aleksander Jesenovec; hrani Loški muzej Škofja Loka) VIRI IN LITERATURA: Ferle, Mojca: Izdelki so cisti, brez napak in lepo izdelani. O cipkarski šoli na Trati in klekljanju v Gorenji vasi. V: Loški razgledi 57, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2010, str. 81–96. Ferle, Mojca: Klekljana cipka, enim drobiž, drugim prestiž. V: Cipka, enim drobiž, drugim prestiž, Ljubljana : Mestni muzej, 2016, 144 str. Ferle, Mojca: Ljubljana in razvoj klekljane cipke na Slovenskem. V: Idrijska cipka, z nitjo pisana zgodovina, Idrija : Mestni muzej, 2012, 239 str. Gnezda, Mirjam: O zgodovini idrijske cipke. V: Idrijska cipka in njeno mesto med evropskimi cipkami, Idrija : Obcina, 2006, 79 str. Hodnik, Mira: Zgodovina cipkarske šole v Idriji. V: Idrijska cipka, z nitjo pisana zgodovina, Idrija : Mestni muzej, 2012, 239 str. Jerin, Anja; Židov, Nena: Register žive kulturne dedišcine Slovenije : (2008–2015). Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 2015, 62 str. Jugoslovanske cipke. [Prodajni katalog]. Ljubljana : Državni osrednji zavod za ženski domaci obrt [193?]. Kejžar, Mira: Klekljanje. Ljubljana : Delavska enotnost, 1988, [30] str., 29 pril. Koder Grajzar, Tina: Tehnološki in oblikovni razvoj idrijske cipke. V: Idrijska cipka, z nitjo pisa­na zgodovina, Idrija: Mestni muzej, 2012, 239 str. Leskovšek, Janko: Stalež srednjih in strokovnih šol v Sloveniji. Ljubljana : Profesorsko društvo, 1928, 32 str. Makarovic, Marija: Klekljane cipke : [vodnik po razstavi]. Ljubljana : Slovenski etnografski muzej; Idrija : Mestni muzej, 1970, 30 str. Mal, Josip: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1957, 226 str. Naglic, Miha: Snovanja 97, 29. 11. 2016. Kranj : Gorenjski glas, 1967 str. 14–15. Napredek naših ženskih domacih obrtov. V: Ilustrirani Slovenec 6, št. 13, 30. 3. 1930, Ljubljana : Fran Kulovec, 1924–1932, str. 100–101. Ob zakljucku jugoslovanske razstave v Kodanju. V: Slovenec LVIII, št. 76, 2. 4. 1930, Ljubljana : Ljudska tiskarna, 1873–1945, str. 3. Pokrajac Iskra, Ana: Prepletanje niti, umetnosti in obrti. V: Cipka, enim drobiž, drugim prestiž, Ljubljana : Mestni muzej, 2016, 144 str. Primožic, Tadeja: Tehnike, elementi, motivika in aplikacije klekljanih cipk na Slovenskem v 20. stoletju : diplomska naloga. Žiri : [T. Primožic], 1997, 163 f. Primožic, Tadeja: Življenje s klekljano cipko. V: Loški razgledi 47, Škofja Loka : Muzejsko dru­štvo, 2000, str. 153–168. R(acic), B(ožo): Na razstavi naših rocnih del v Haagu. V: Jutro, leto 10, št. 278, 27. 11. 1929, str. 3. Racic, Božo: Državni osrednji zavod za ženski domaci obrt v Ljubljani. V: Spominska knjiga : 1888–1938 / ob 50-letnici izdala Državna tehniška srednja šola v Ljubljani, v Ljubljani : Državna tehniška srednja šola, 1938, 275 str. Racic, Božo: Slovensko cipkarstvo s posebnim ozirom na loško obmocje. V: Loški razgledi 15, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1968, str. 123–139. Rogelj Škafar, Bojana: Upodobljene sledi narodne identitete : zbirka risanih zapisov ucencev Otona Grebenca v Slovenskem etnografskem muzeju. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011, 173 str., (zbirka Ethnologica. Dissertationes 9. Slovensko cipkarstvo : ob desetletnici Državnega osrednjega zavoda za ženski domaci obrt v Ljubljani. V: Ilustrirani Slovenec V, št. 131, 23. 9. 6. 1929, Ljubljana : Fran Kulovec, 1924– 1932, str. 180–181. Slovenske rocno klekljane cipke. Katalog. Ljubljana : Dom Export [1952]. Sterle Vurnik, Barbara: Vmesni prostor : refleksija cipke v sodobnih umetniških delih. V: Vmesni prostor, Škofja Loka : Loški muzej, 2016, str. 9–17. Sterle Vurnik, Barbara: Predstavitev razstavljenih del – Manca Ahlin. V: Vmesni prostor, Škofja Loka : Loški muzej Škofja Loka, 2016, str. 32–33. Sterle Vurnik, Barbara: Predstavitev razstavljenih del – Urh Sobocan. V: Vmesni prostor, Škofja Loka : Loški muzej Škofja Loka, 2016, str. 56–57. Šifrer Bulovec, Mojca: Mira in Vida Kejžar, avtorska cipka. V: Vmesni prostor, Škofja Loka : Loški muzej Škofja Loka, 2016, str. 72–73, 90–91. Verbic, Marija: O zacetkih slovenskega cipkarstva s posebnim ozirom na Idrijo. V: Kronika XVII, št. 3, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Sekcija za krajevno zgodovi-no, 1969, str. 157–160. Zupanc, Ciril: Iz gorenjske je prenesla znanje klekljanja na Koroško. V: Loški razgledi 58, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2011, str. 272–276. Žmuc, Irena: Ko je obleka (še)naredila cloveka. V: Cipka, enim drobiž, drugim prestiž, Ljubljana : Mestni muzej, 2016, 144 str. Summary "Slovenian bobbin lace" A traditional craft that is also part of the Škofja Loka tradition "Slovenian bobbin lace" has almost a century of tradition in Slovenia. It devel­oped here when Slovenia was part of the Kingdom of Yugoslavia. The Slovenian Provincial Government in 1919 established the Central Institute for Women's Handicrafts in Ljubljana (after 1929 the National Central Bureau of Women's Handicrafts, DOZ). The Institute worked in three areas: education, production and sale of lace and certain other women's handiwork. The director of the Institute, Bozo Racic (1923-1946), strove to create very recognizable »Slovenian lace" or "lace with a national character." New patterns therefore contained eth­nic motifs and ornaments. In doing so, he collaborated with Slovenian artists: Saso Šantlom, Gaspari, Domicijanom Serajnikom and others. "Slovenian lace" received numerous awards and recognitions at international exhibitions. Most lace for DOZ was made in Žiri, Železniki, the Poljane and Selca valleys, Polhov Gradec and Horjul. After the Second World War, Racic's pre-war efforts to design and create national - Slovenian bobbin lace were continued. Trade in lace and other art craft products was taken over in 1946 by the National Sales Institute for Cottage and Art Crafts in Ljubljana (later the Trading Company for Cottage and Art Crafts - DOM Ljubljana). The School of Arts and Crafts in Ljubljana took care of professional training and the development of Slovenian bobbin lace during the years 1946-1963. On a Slovenian scale, Mira Kejžar (1926-2002) from Škofja Loka stood out among the twenty graduates in lace at the School of Arts and Crafts, because she created more than a thousand patterns for DOM. At the end of the 1980s, as the only pattern maker in Slovenia, she published the first guide to bobbin lace. Her vision that we should maintain and develop lacework "as a valuable ingredient and permanent cultural creation of the present and future generations", is pur­sued by her daughter, Vida Kejžar, who draws original patterns and creates a modern interpretation of lace. Today, bobbin lace often surpasses its decorative status and extends deep into the world of art. Among Škofja Loka creators, I will mention only Manca Ahlin and Urh Sobocan, who otherwise live and work abroad. Social changes, the search for our own/national identity and concern for the preservation of the cultural heritage, on the one hand, and the search for new possibilities of expression in contemporary art, on the other, have contrib­uted to the preservation of bobbin lace in Slovenia. The unit »Slovenian Bobbin Lace" is entered in the Register as living cultural heritage of Slovenia. Together with the unit "Making Idrija Bobbin Lace ", under the heading of bobbin lace in 2016 it was declared to be a living masterpiece of national importance. 90 Mojca Ferle Spogledovanje slovenske klekljarske dedišcine s svetom Izvlecek Povod za pisanje prispevka je bil 17. svetovni cipkarski kongres, ki ga je od 24. do 26. junija 2016 gostila Ljubljana. Obiskalo ga je nekaj manj kot 500 registriranih udeležencev in okoli 1800 dnevnih obiskovalcev. K uspešni predstavitvi slovenske klekljarske dedišcine na Gospodarskem razstavišcu v Ljubljani so v veliki meri prispevali tudi udeleženci s širšega škofjeloškega obmocja. Pohvalne so bile tudi njihove predstavitve in sprejem tujih obiskovalcev v domacih cipkarskih krajih. Kljucne besede: svetovni cipkarski kongres, OIDFA, cipkarske prireditve, kulturna dedišcina. Abstract Presenting the Slovenian lacemaking heritage to the world This paper has been written because the 17th World Lace Congress, which was held from 24 to 26 June 2016, was hosted by Ljubljana. It was attended by almost 500 registered participants and 1,800 daily visitors. The successful presentation of the Slovenian heritage of lacemaking at the Ljubljana Exhibition was to a great extent enabled by participants from the wider area of Škofja Loka. Praise was also expressed for their presentations and reception of foreign visitors in local lace locations. Key words: World Lace Congress, OIDFA, lacemaking presentations, cultural heritage 17. svetovni cipkarski kongres OIDFA, Slovenija 2016 Ob strokovnem vrednotenju in priznavanju klekljanja v Sloveniji, ki smo ga dosegli z vpisom v nacionalni register, razglasitvijo za živo mojstrovino državne­ ga pomena in soglasjem, da pripravimo skupno nominacijo za vpis na UNESCO-v reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva, je po vec kot štiriletnih pripravah Slovenijo doletela še ena cast. Leta 2016 je Ljubljana, in z njo Slovenija, gostila 17. svetovni cipkarski kongres mednarodne organizacije OIDFA. Slovenija je za nekaj dni postala meka in svetovna cipkarska prestolnica. V to živahno vrvenje so bili kot bele niti v cipko vtkani in povezani nosilci žive dedi-šcine, klekljarice ter številni posamezniki, klekljarska društva in cipkarske šole s širšega loškega obmocja: Škofje Loke, Poljanske in Selške doline, Gorenje vasi, Žirov in Železnikov. Mednarodna organizacija za klekljano in šivano cipko (OIDFA) Mednarodna organizacija za klekljano in šivano cipko (v nadaljevanju: OIDFA) je bila ustanovljena 1982. Leta 2016 je bilo v njej vclanjenih 2125 strokovnjakov in ljubiteljev cipk (www.oidfa.com) iz 35 držav sveta, med njimi tudi 73 clanov iz Slovenije. Štirikrat letno izdaja bilten s clanki o zgodovini cipkarstva v posameznih državah, z informacijami o muzejih, razstavah, prinaša vzorce cipk ipd. Najpomembnejši dogodek organizacije je bienalni svetovni cipkarski kongres. Iz knjige vzorcev: Jesensko drevo, avtor vzorca Erazem Stanonik, 12 let, CŠ Žiri, cipko sklekljala Marica Albreht. (foto: Maja Ferle) Slovenija je kandidaturo dobila na kongresu leta 2012 v Caenu v Franciji. Kongres je namenjen srecanju clanov, izmenjavi mnenj in izkušenj, pridobivanju novih znanj in znanstev. Zato je velik organizacijski zalogaj, saj pod njegovim okriljem potekajo delavnice in predavanja, razstave z nacionalnimi predstavitva-mi clanic, razstavne in prodajne stojnice, generalna konferenca, predstavitev natecajnih izdelkov na predhodno razpisano temo ipd. Organizacijski odbor za pripravo kongresa je sestavljalo 9 ustanovnih clanov in tri pridružene clanice: Afrodita Hebar Kljun, Ljubljana, predsednica; Metka Fortuna, podpredsednica, Bojan Sever, blagajnik, Karmen Makuc, tajnica, vsi iz Idrije, Ivana Leskovec, Cerkno, Tatjana Trontelj, Polhov Gradec, Irena Benedicic, Železniki, Mili Primožic iz Žirov in Mojca Ferle iz Škofje Loke ter tri pridružene clanice: Simona Strgulc Krajšek, Barbara Videnšek, Tatjana Mizori Zupan, vse iz Ljubljane. Odbor je pripravil bogat kongresni in obkongresni program. Kongres je obiskalo nekaj manj kot 500 registriranih udeležencev in 1800 dnevnih obiskovalcev. Registrirani udeleženci so v kongresni torbi prejeli dve publikaciji: zbornik s povzetki strokovnih predavanj v angleškem, francoskem in slovenskem jeziku1 ter knjigo vzorcev, v kateri smo z vzorci klekljanih in dveh mreženih cipk predstavili cipkarsko ustvarjalnost Slovenije. Med 40 objavljenimi vzorcnimi predlogami jih je 21 narisalo 12 risarjev z loškega obmocja (7 iz obeh cipkarskih šol), vzorcne cipke je klekljalo13 klekljaric, od tega je 6 avtorskih cipk (kar pomeni, da jih je narisala in izdelala ista oseba).2 Delavnice Irene Benedicic se je udeležilo trinajst udeleženk iz Avstralije, Velike Britanije, ZDA, Kanade, Južnoafriške republike, Danske in Japonske. (foto: Irena Benedicic) 1 Leskovec, Proceedings of the 17th World Lace Congress of OIDFA. 2 Ferle, Pattern book of the 17th World Lace Congress of OIDFA. Delavnice V tednu pred kongresom, od 20. do 23. 6., so v Cerknem, Idriji, Ljubljani, Železnikih oziroma v Sorici in Žireh potekale strokovne delavnice, na katerih so tuje registrirane udeleženke kongresa spoznavale bogato in raznoliko cipkarsko dedišcino Slovenije (ena delavnica je predstavila šivano paško cipko s Hrvaške). Na dvajseturnih delavnicah so se spoprijele z izdelavo in ucenjem slovenskih klekljarskih tehnik, elementov in motivov: spoznavale so idrijsko cipko, izdelano v ozkem in širokem risu, cvetlicni motiv in se preizkusile v risanju vzorcev. V Žireh sta potekali dve delavnici. Na prvi, z naslovom Jabolko in jabolcni cvet, je bil poudarek na klekljanju širokega risa in izdelavi znacilne žirovske cvet­ke. Vodila jo je Marica Albreht, energicna upokojena strokovna uciteljica kleklja­nja na Cipkarski šoli (v nadaljevanju: CŠ) Žiri in tedanja predsednica klekljarskega društva Cvetke. Drugo delavnico Satovje, prostor kjer domuje klekljana cebela, je vodila Branka Grošelj, uciteljica klekljanja na CŠ Žiri. Tudi tu so udeleženke spo­znale znacilne klekljarske tehnike, ki se klekljajo na Žirovskem. Irena Benedicic, uciteljica klekljanja na CŠ Železniki, je vodila delavnico Jagodovo perje, za katero je priredila star vzorec iz Železnikov.3 Cipka na ulici Zacetek kongresa je v cetrtek, 23. junija, naznanil velik cipkarski dogo­dek Cipka na ulici, za katerega je bilo veliko zanimanje. Ko so prijave prese­gle 1000 domacih in tujih prijavljenih, so glavnim organizatorkam skoraj klecnila kolena, saj je bilo treba zago­toviti 150 kompletov miz in klopi v najožjem središcu Ljubljane od Prešernovega trga cez Tromostovje, na Stritarjevi ulici in Mestnem trgu. V odlicni zakljucni organizaciji Simone Strgulc Krajšek, s pomocjo tabornikov in gasilcev, je mega cipkarski dogodek uspel. Cipkarji vseh generacij, z raznih delov sveta in iz slovenskih krajev, so Cvetke so si svoj prostor izbrale pod Prešernovim spomenikom. Pridružila se jim je tudi ddr. Marija Stanonik. (foto: Maja Usenik) 3 Congress 2016 – Courses, str. 22–29; Benedicic, Primožic, Klekljam …str. 1. na razlicno oblikovanih blazinah izdelovali tako klekljane kot šivane cipke. Nepregledna množica je bila prava paša za oci, doslej najbolj množicno izdelova­nje cipk na svetu bi bilo vredno vpisa v Guinessovo knjigo rekordov. To je bil odlicen uvod v kongres in cipkarskim sladokuscem je zagotovo vtisnjen v nepozaben spomin. Klekljanja na ulici so se udeležili tudi clani vseh »loških« klekljarskih društev in ucenci cipkarskih šol. Nekateri so kljub soparni vrocini cetrtkovega popoldneva vztrajali do poznih ur.4 Ko so cipkarice pocasi zapušcale vecerno klekljarsko prizorišce, je v ljubljan-ski mestni hiši potekala generalna konferenca OIDFE. V vodstvene organe so bile izvoljene tri predstavnice iz Slovenije: clanica izvršnega odbora je postala Afrodita Hebar Kljun, namestnica clanice izvršnega odbora Simona Strgulc Krajšek in clanica upravnega odbora Mojca Ferle. Predavanja Na osrednjem kongresnem pro-storu, Gospodarskem razstavišcu v Ljubljani, so od 24. do 26. 6. potekala strokovna predavanja, razdeljena v vec vsebinskih sklopov. V prvem sklo­pu Zgodovina cipkarstva na Slovenskem sta se dogajanja na Loškem dotaknili dve predavateljici. Dr. Tadeja Primožic je predstavila teh­nike, elemente, motive in aplikacije v klekljani cipki na Slovenskem, v svo­jem drugem predavanju pa je orisala nastanek in razvoj družinskega podje­tja A. Primožic.5 Mojca Šifrer Bulovec, kustosinja v Loškem muzeju Škofja Loka, je podrobneje predstavila kle­kljanje na Loškem.6 V sklopu Sodobno cipkarstvo je predavala Žirovka Manca Ahlin, mag. arhitekture. Zanjo cipka ni le elegan-ten modni dodatek ali nežni dekora­tivni element bivalnega prostora. S pomocjo racunalniškega oblikovanja in sodobnih tekstilnih materialov daje cipki novo razsežnost, saj jo razume kot uporabni predmet in element sodobnega oblikovanja notranjega in zunanjega prostora. Z inovativnim pristopom dosega uspehe zlasti v tujini.7 4 Congress Ljubljana 2016, str. 17; Rokavec, Cipko so pripeljali na mestne ulice, str. 11. 5 Primožic, Techniques, elements, motifs and aplications of bobbin lacemaking in Slovenia, str. 9–15; ista, The A. Primožic Company and bobbin lace, str. 50–55. 6 Šifrer Bulovec, Bobbin lace – the Loka »point«, str. 16–22. V tretjem sklopu Cipkarske šole se predstavijo je Marijan Žakelj, ravnatelj OŠ Žiri, predstavil 110-letno kontinuirano delovanje CŠ Žiri in njene projekte, dosež­ke in nagrade, ki jih je šola uresnicila in dosegla v zadnjem casu.8 Zanimivo »veccutno« predstavitev vec kot stoletne zgodovine klekljanja in cipkarske šole v Železnikih je predstavila Katarina Primožic, prof. slovenšcine in bibliotekarka na OŠ Železniki.9 Naslednji sklop predavanj Cipkarske prireditve v Sloveniji je odprla Katja Mohoric - Bonca, kustosinja Muzeja Železniki. Predstavila je Cipkarske dneve v Železnikih, ki z najdaljšo neprekinjeno tradicijo potekajo že od leta 1963. Razstave, sprevod, tekmovanje v klekljanju, športne in zabavne prireditve vsako poletje v Železnike privabijo številne strokovnjake in ljubitelje klekljane cipke.10 Slovenske klekljarske dneve v Žireh, letos so bili že deseti po vrsti, je predstavila Mojca Albreht, clanica Cvetk. V desetih letih so kar nekajkrat presenetile z izvir­nimi razstavami cipk (Evropa v cipki, Drevesa).11 Razstavne stojnice in razstave Tudi na sejmišcnem delu smo med številnimi stojnicami lahko srecali pred­stavitvene stojnice iz dveh cipkarskih središc. Postavljeni sta bili na vidnem mestu in na obeh so bili z obiskom ter odzivom obiskovalcev zelo zadovoljni. Železnikarji so se predstavili z najlepšimi Klekljanimi mojstrovinami iz Železnikov, Žirovci pa s predstavitvijo projekta Živeti cipko. V galerijskem prostoru razstavišca je rezultate raziskovalne naloge Od starih tehnik do novih vzorcev predstavila Jana Rihtaršic iz Železnikov. Bila je prejemni-ca prve štipendije OIDFA za mlade cipkarske ustvarjalce. Raziskovala je stare klekljarske tehnike in vzorce iz domacega kraja ter na njihovi podlagi oblikovala nove vzorce za cipke. Povzetek naloge je objavila tudi v OIDFA biltenu 4/2015.12 Tu je bila tudi razstava natecajnih izdelkov na temo Mladost. Celoten razpis in organizacijo natecaja ter pripravo razstave je vodila Irena Benedicic iz Železnikov. Na natecaj je prišlo vec kot 70 izdelkov z vsega sveta. Neodvisna komi­sija je ocenjevala skladnost cipke z razpisano temo, originalnost in mojstrstvo v izdelavi. Prva in tretja nagrada sta šli v tuje roke (Katherine Brandle, Velika Britanija; Bronislava Bacílková, Republika Ceška), odlicno drugo mesto pa je s svojo avtorsko cipko osvojila Rozina Kum iz Straže pri Novem mestu. V kategoriji mladi cipkarji že nekaj let prve nagrade osvajajo ucenci slovenskih cipkarskih šol (leta 2012 Tina Mesec, CŠ Železniki, za cipko Zmajski most, leta 2014 ucenki Klara Laknar in Hana Vrhovnik, CŠ Žiri, za cipko na temo Vinska etiketa). Letos je prvo mesto zasedla Sara Pregelj iz Vipave, oddelek CŠ Idrija, za cipko Gugalnica.13 7 Ahlin, Lace in a space, str. 56–59. 8 Žakelj, The Žiri Lace School, str. 86–90. 9 Primožic, Železniki Lace School, str. 91–97. 10 Mohoric Bonca, Lace Days in Železniki, str. 99–105. 11 Tomažic, Slovene Days of Bobbin Lacemaking in Žiri, str. 113–117. 12 Rihtaršic, Lace Collection in the Železniki Museum, str. 4–7. Izleti – predstavitev cipkarstva na Škofjeloškem Istocasno z dogajanjem v Ljubljani so bili za udeležence kongresa organizira­ni tudi dnevni in poldnevni izleti v cipkarska središca (Cerkno, Gorenja vas, Idrija, Polhov Gradec, Škofja Loka, Železniki, Žiri). Za spoznavanje cipkarske dedišcine s širšega škofjeloškega obmocja sta bila pripravljena dva izleta. Prvi je vkljuceval oglede cipkarskih razstav v Žireh in Gorenji vasi, drugi je bil namenjen ogledu cipkarskih razstav v Železnikih in Škofji Loki. Celoten program je bil vklju-cen tudi v pokongresno turo Cipkasti in naravni biseri Slovenije. Prvi in drugi dan petdnevnega izleta je bil namenjen obisku Idrije, Žirov, Gorenje vasi, Škofje Loke in Železnikov. Na svetovni cipkarski kongres so se na Loškem pripravljali kar nekaj casa, zato so se tujim obiskovalcem pokazali v najboljši luci. Napoved celotnega pro-grama so strnili v dvojezicni zloženki, z lepim zakljucnim posvetilom loški vse­stranski cipkarski ustvarjalki Miri Kejžar (1916–2002); leta 2016 je minilo 90 let od njenega rojstva. Žiri V Žireh so se clanice klekljarskega društva Cvetke predstavile z vec razstava-mi na vec razstavišcih. Poleg stalne razstave Evropa v cipki je bila na ogled tudi razstava S cipko skozi življenje, ki so jo pripravile za letošnje 10. Slovenske kle­kljarske dneve. Velike pozornosti so bile deležne cipke, ki so prispele na natecaj Prepusti se domišljiji. Vzorec za natecaj je narisala Vida Kejžar, klekljarice pa so, z lastnim izborom klekljarskih tehnik, izdelale vsaka svojo fantazijsko ptico. Razstavo z duhovno vsebino je zasnovala skupina Cvetk v sodelovanju z ucenka-mi CŠ Žiri. V Kapeli »Male Cvetke« v župnišcu cerkve v Žireh so pripravile razsta­vo klekljanih izdelkov S cipko skozi cerkveno leto. Posamezne dele cerkvenega leta, od adventa do binkošti, so upodobile s klekljanimi simboli, znacilnimi za posamezni del cerkvenega leta. Devet cipk za devetdnevnico ob svetem letu bož­jega usmiljenja so klekljale ucenke CŠ Žiri. Cas med letom je bil predstavljen z bogoslužnim tekstilom. Bogati mašni plašci in štole, okrašeni z belo ali zlato kle­kljano cipko, so kapeli dodali še posebej svecan in razkošen videz. V avli kinodvorane je radovednost obiskovalcev zbujal Pogled skozi cipkasto okno. V zanimivo instalacijo (iz vrvi sklekljana pregrada in cevljarska kopita s 13 Congress 2016 – Prize winners, str. 8–9. Iz natecaja Prepusti se domišljiji: avtorica vzorca Vida Kejžar, Rajsko ptico naklekljala Mara Ferle; zasebna last. (foto: Maja Ferle) panoramskim pogledom na Žiri v ozadju) je Manca Ahlin povezala domaci kraj in tradicionalni obrti, ki sta do nedavna dajali kruh vecini Žirovcev. V stari šoli, kulturnem središcu Žirov, kjer domuje tudi muzej, je bilo poleg stalne razstave Klekljanje v Žireh še vec miniaturnih postavitev. CŠ Žiri je pred­stavila delcek že omenjenega projekta Živeti cipko – Living lace, ki so ga predsta­vili ob svoji 110-letnici. Projekt so zasnovali na medgeneracijskem sodelovanju in cipki kot spremljevalki vsakdanjega življenja Žirovcev. Cipkaste mojstrovine Ive Sobocan (1930–2015) smo lahko obcudovali na vec razstavah, tudi v Škofji Loki in Ljubljani. V žirovski Stari šoli smo poleg cipk lahko videli priznanja za njeno mojstrstvo ter »pouštar« z zadnjo cipko, kjer so Ivini kleklji obstali in utihnili. Ivina cipka je bila izbrana tudi za priložnostno znamko, ki jo je Pošta Slovenije izdala ob svetovnem cipkarskem kongresu.14 Za piko na i sta domacina Franc Temelj in Stane Kosmac pod strop sobe v prvem nadstropju muzeja obesila prosojno cipkasto instalacijo žirovskih cipk, Poklon žirovskim klekljaricam in klekljarjem.15 V galeriji Hiša klekljanih cipk A. Primožic 1888 so posebej za kongres pripra­vili priložnostno razstavo Cipka vceraj in danes. Po stenah so bili razpeti ogro­mni stari vzorci na modrem papirju za cipke, ki so se morale klekljati na velikih »pouštrih« in z izredno debelim sukancem. 14 https://www.posta.si/zasebno/znamke-in-filatelija/galerija/postna-znamka/72765/17-svetovni- -cipkarski-kongres 15 M. M. Klekljarska nit casa, str. 20. Gorenja vas - Poljane Klekljarsko društvo Deteljica Gorenja vas je pripravilo razstavo Cipka nek­daj in danes. Predstavljene so bile cipke, ki so jih po vzorcih Mire in Vide Kejžar sklekljale clanice društva, posebej pa so se s svojimi cipkami predstavili domacin­ka Erika Štrus in ucenci klekljarskih krožkov na OŠ Ivana Tavcarja Gorenja vas in OŠ Poljane. Deteljice so izdale tudi priložnostno dvojezicno zloženko. Železniki Uvodni dogodek v obkongresne cipkarske prireditve je bilo 24 ur klekljanja in domacih obrti v Kulturnem domu Železniki. Na vecjem punklju je bil napet vzorec avtorice Vide Kejžar, s klekljanjem pa so se spoprijele najprej domace izkušene klekljarice in se menjavale vsake pol ure, tudi ponoci. H klekljanju so povabile še klekljarice iz okoliških krajev in s Hrvaške, priložnost so dobili tudi ucenci domace cipkarske šole. Dogodek v organizaciji Turisticnega društva Železniki je odlicno uspel, popestrili so ga tudi s predstavitvijo domacih (tekstil­nih) obrti.16 Cipkarska zbirka Muzeja Železniki, ki ji je dala svoj pecat nepozabna Tonika Ramovš, je v kongresnem letu doživela temeljito prenovo. Premišljen vsebinski koncept, v katerem so zaobjeli zacetke klekljanja, izobraževanje, prodajo cipk, pribor za klekljanje, znacilno izrazje in nacine klekljanja v Selški dolini, je name-njen najširši muzejski publiki: predšolskim in šolskim skupinam, odraslim, ki klekljanja ne poznajo, in poznavalcem, ki se vedno znova vracajo na ogled mojstr­sko izdelanih cipk po starih vzorcih. V galeriji muzeja so se na razstavi Generacije cipkaric predstavile selške kle­kljarice, od najmlajših, ki prva znanja nabirajo v CŠ Železniki, do najbolj izkušenih. Obcudovali smo lahko tudi mojstrovine že pokojnih klekljaric. Na cipkarskih dne­vih lahko že nekaj let zaporedoma obcudujemo bogoslužni tekstil. Klekljano cer­kveno dedišcino so tokrat predstavili v cerkvi sv. Franciška.17 Navdušujejo zlasti starejši oltarni prti, za njihov brezhibni videz že vrsto let skrbi Toncka Šuštar. Škofja Loka Loški muzej Škofja Loka je pod krovnim naslovom Vmesni prostor predstavil interdisciplinarni projekt, v katerem so avtorice združile tradicijo klekljane cipke in njen odsev v sodobnih umetniških praksah.18 Izhodišce projekta je bila stalna etnološka zbirka, s predstavitvijo zgodovine klekljanja na Loškem, avtorice Mojce Šifrer Bulovec, in logicnim nadaljevanjem iste avtorice z razstavo Mira in Vida Kejžar, avtorska cipka, v Galeriji Ivana Groharja; iz bogatega opusa so bile razsta­vljene avtorske cipke mame Mire in hcerke Vide Kejžar, ki sta glavni nosilki obli­kovnega razvoja cipke na loškem in širšem slovenskem prostoru. Z izborom 16 Valh Pintar, Cipke v juniju privabile v Železnike veliko ljudi, str. 19. 17 Šubic, Klekljali bodo ves dan, str. 8; Valh Pintar, Prenovljena cipkarska zbirka, str. 18. 18 Sterle Vurnik (ur.), Vmesni prostor. Mira in Vida Kejžar: Avtorska cipka v Galeriji Ivana Groharja. (foto: Aleksander Jesenovec) avtorskih cipk in nekaterih uporabnih izdelkov Vida išce nove možnosti imple­mentacije cipke v oblacilne in vsakdanje uporabne predmete.19 Barbara Sterle Vurnik je bila avtorica razstave Vmesni prostor – Refleksija cipke v sodobnih umetniških vizualnih praksah, v Galeriji na gradu. Skupinska razstava z zanimivim izborom 14 umetnikov in umetniške skupine, ki jim tradici­onalno izdelana (klekljana) cipka ponuja ustvarjalni izziv in jo »manifestirajo v vecmedijskem vmesnem prostoru, na prepletu razlicnih tehnoloških praks; vse od klasicne klekljane cipke, slik, risb, grafik, objektov, instalacij, videa in kon­ceptualnih praks.«20 S podobnim konceptom je bila postavljena tudi razstava Maje Smrekar Preživetveni komplet za antropocenega v Galeriji Stolp na Loškem gradu. Multimedijska umetnica nas je spodbujala k razmisleku o brezbrižnem ravnanju z našim okoljem (planetom) in nam ponudila interaktivni komplet za preživetje. V hodniku muzeja je bila postavljena Vitrina meseca, v sodelovanju z dr. Janezom Cerkvenikom iz Filatelisticnega društva Lovro Košir jo je uredila Jana Fojkar. Razstavljene znamke, pisma in drugo drobno tiskano poštno gradivo so bili na temo klekljane cipke. Priložnostna filatelisticna razstava na temo cipke je bila postavljena tudi v avli pošte v Frankovem naselju. 19 Šifrer Bulovec, Mira in Vida Kejžar, str. 72–75. 20 Nabergoj, Uvod, str. 1. Na razstavi v Sokolskem domu Jernej Jemc zavzeto predstavlja velik punkelj, imenovan Zamorc. (foto: Maks Košenina) V Rokodelskem centru DUO na Mestnem trgu so bile na ogled Drugacne cipke: cipke v steklu, v nežni polsteni kopreni, umetniško rezljane v les in kot sopotnice drugih rokodelskih izdelkov. Sokolski dom je gostil dve razstavi: v veliki vhodni dvorani se je predstavilo uspešno družinsko podjetje Cipke Mojca z razstavo Skrivnosti cipke in 30 let podjetja Cipke Mojca, saj je kongresno leto sovpadlo z njihovim 30-letnim jubile­jem. Za uvod v razstavo so pokazali sto parov klekljev, izdelanih iz sto razlicnih vrst lesa, ki rastejo v Sloveniji, na drugi strani sto tekstilnih materialov za cipke, zlasti sukancev razlicnih kakovosti in barvnih odtenkov. Njihov logo, srce z rožico iz kitic, pa stari vzorci in trgovci s cipkami, star klekljarski pribor in še bi lahko naštevali. A njihov letošnji zašcitni znak je bil ogromen punkelj, imenovan Zamorc, z velikim vzorcem razlicnih klekljarskih tehnik (tudi tega je narisala Vida Kejžar); velika atrakcija je bil tudi na kongresnem sejmišcnem prostoru. Cipko je klekljalo že vec kot 330 klekljaric iz Slovenije in tujine, v njeno izdelavo je bilo vloženih že vec kot 327 ur dela, izdelane pa je okoli tri cetrtine cipke. Najmlajše klekljarice so bile stare šest let, najstarejši klekljar pa 93 let. V preddverju Sokolskega doma je bila razstava Vrnitev, projekt, v katerem sta družinsko tradi­cijo klekljanja s svojim znanjem nadgradila vnuk in babica, Urh Sobocan, v tujini izobražen oblikovalec, in že omenjena mojstrica Iva Sobocan. S sodobno ilustra­cijo in klekljano slovensko cipko sta ustvarila neponovljive cipke z zgodbo. Ljubljana Na kratko omenjam še obkongresne razstave v Ljubljani, kjer so bili udeleže­ni tudi posamezniki s Škofjeloškega. Razstavico v Narodnem muzeju Slovenije omenjam v tem kontekstu zgolj zaradi izjemnosti razstavnega eksponata – »Valvasorjeve cipke«.21 Bila je razstavljena le kratek cas, saj obcutljivost drobnega cipkastega fragmenta žal ne dopušca daljšega razstavljanja. Gre za najstarejši ohranjen originalni košcek klekljane cipke iz 17. stoletja, najden v Sloveniji. Na razstavi CIPKAste vezi v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) smo lahko spoznali univerzalnost cipke in njeno vecpomenskost. »… S svojimi nitnimi prepleti in vzorci simbolizira nevidne vezi med razlicnimi casi, prostori in lju­dmi …« je zapisala avtorica dr. Janja Žagar.22 Na razstavi so kot strokovni sodelavci iz muzejev, klekljarskih društev, cipkarskih šol in posamezniki (bodisi kot izdelo­valci in/ali zgolj darovalci cipk) sodelovali številni, mnogi med njimi so bili v clanku že omenjeni. Ob koncu razstave so v SEM izdali tudi dvojezicni katalog, ki izvrstno dopolnjuje razstavo. Škoda, da tujim obiskovalcem ni bil dosegljiv v casu kongresa.23 Detajl z razstave Cipka, enim drobiž, drugim prestiž, v ozadju so na steni matrice dijakinj Šole za umetno obrt v Ljubljani. Vecino cipk po starih vzorcih so za muzejsko zbirko naklekljale mojstrice iz Selške in Poljanske doline, ljubljanskega klekljarskega zaledja. (vir: dokumentacija MGML; foto: Andrej Peunik) 21 Košcek cipke iz družinske grobnice Valvasorjev na gradu Medija pri Izlakah je v 19. stoletju odkril zgodovinar Peter Radics. Žmuc, Ko je obleka (še) naredila cloveka, str. 31, 33. 22 Žagar, Cipkaste vezi, str. 5. 23 Prav tam. V MGML – Mestnem muzeju Ljubljana je v soavtorstvu Mojce Ferle, Irene Žmuc in Ane Pokrajac Iskra nastala razstava Cipka, enim drobiž, drugim prestiž. Prikazovala je socialno navskrižje med tistimi, ki so si cipke lahko privošcili kot statusni simbol in znamenje prestiža, in tistimi, ki so jih izdelovali. Med šolami je bila izpostavljena Šola za umetno obrt v Ljubljani, ki je leta 2016 praznovala 70-letnico delovanja, prikazano je bilo sodelovanje slovenskih umetnikov pri obli­kovnem in motivnem razvoju slovenske cipke. Drugi del razstave je predstavil vlogo cipke v delih sodobnih umetnikov in oblikovalcev. Spremljajoca dvojezicna monografija prinaša nova spoznanja tudi o klekljanju na Loškem.24 Nekaj misli za konec Leta 2016 je bilo cipkam namenjeno veliko pozornosti. Klekljanje slovenske cipke je bilo vpisano v nacionalni register nesnovne kulturne dedišcine, država je klekljanje cipk razglasila za živo mojstrovino državnega/nacionalnega pomena in zacela s pripravami nominacije Klekljanja cipk v Sloveniji za vpis na UNESCO-v reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva. Uspešno je bil zakljucen tudi 17. svetovni cipkarski kongres. V imenu izvršne­ga odbora OIDFE je organizacijo in izvedbo pohvalila predsednica Kajsa Borg. Organizacijskemu odboru je bilo še vecje priznanje številna udeležba registrira­nih udeležencev in dnevnih obiskovalcev iz tujine (obisk domacih je žal mocno omejila cena dnevnih vstopnic, 20 evrov na osebo). Kongresni program in predstavitve slovenske klekljarske dedišcine so pomembno soustvarjali tudi nosilci dedišcine z loškega obmocja. Ob financni podpori obcin in predvsem s prostovoljnim delom tistih, ki so jim cipke in dedi-šcina pomembna sestavina vsakdanjega življenja, je bila izdana skupna program-ska zloženka. Klekljanje cipk jim je simbol lokalne in nacionalne identitete. Tuji obiskovalci so bili navdušeni nad množico mladih klekljaric in tudi kle­kljarjev. Na loškem obmocju se letno izobražuje okoli 250 osnovnošolcev v cip­karskih šolah Železniki in Žiri. Nekaj deset jih vešcine klekljanja pridobiva v sklopu interesnih dejavnosti v osnovnih šolah škofjeloške obcine. Res razveselji­vo število! Cipkarske šole skrbijo za usvajanje klekljarskih elementov in tehnik ter kakovostno izdelavo cipk. V tehnološkem in motivnem razvoju ter oblikovanju novih vzorcev pa se cuti vrzel. Trenutno na tradiciji klekljane slovenske cipke gradi le ena risarka vzorcev, Vida Kejžar. S svojimi cipkami je prepoznavna tudi v mednarodnem prostoru. V zadnjem casu vse vec ustvarja klekljano avtorsko cipko. Na Selškem ji sledi ena, mogoce dve risarki, enako tudi na Žirovskem, vec je posnemovalcev oziroma prerisovalcev. Cipkarske šole bi morale graditi na znacilnih motivih slovenske klekljane cipke in spodbujati mlade k risanju in oblikovanju novih vzorcev in aplikacij tudi za uporabne predmete. Da mladi zmorejo in znajo, so dokazali z 24 Ferle (ur.), Cipka. enim drobiž, drugim prestiž. vzorci, ki so jih prispevali za »kongresno« knjigo vzorcev, in dokazujejo z nagrada-mi ter priznanji na mednarodnih natecajih. Bogato znanje na mlajše, pa tudi med sabo, prenašajo klekljarice, ki so vcla­njene v klekljarska društva, sekcije in skupine. Tudi Loka premore mojstrice kle­kljanja, ki pa so vclanjene v društva po dolinah. Podjetje Cipke Mojca s kako­vostnim materialom zalaga celoten slovenski in cezmejni prostor. Promocijsko gradivo je bilo letos natisnjeno tudi v angleškem jeziku, kar je pohvalno in naj postane navada. Na predstavitvenih zloženkah nosilcev klekljanja pa smo pogrešali zašcitni znak registra žive dedišcine, do katerega imajo pravico vsi, ki so vanj vpisani. Kljub veckratnemu nagovarjanju in spodbujanju prav nihce ni izkoristil priložnosti, pa ceprav bi šlo zgolj za prestiž in druge kratkorocne koristi za enkrat ne bi bilo. Z znakom registra bi tujce nevsiljivo opozorili na svojo dodano vrednost in priznanje s strani države, saj so v tujini na oznake kulturne dedišcine pozorni in krajem, kjer se pojavljajo, zagotavljajo tudi vecji turisticni obisk. Zamujena priložnost za turisticno promocijo, ki bi bil lahko dolgorocni vložek za prihodnost! Kljub temu lahko zapišemo, da se je škofjeloška cipkarska srenja, in z njo Slovenija, vec kot dostojno predstavila svetu in take priložnosti, kot je bil svetovni cipkarski kongres, lep cas ne bo vec imela. VIRI IN LITERATURA: Ahlin, Manca: Lace in a space. V: Leskovec I. et al. (ur.): Proceedings of the 17th World Lace Congress of OIDFA, Ljubljana : Ustanova OIDFA kongres Slovenija, 2016, 157 str. Benedicic, Irena; Primožic, Katarina: Klekljam in pri tem uživam! 17. svetovni cipkarski kongres in Cipkarska šola Železniki, tipkopis za Ratitovška obzorja, 30. 6. 2016. Bulletin OIDFA. Congress 2016 Edition. 17th World OIDFA Lace Congress and the General Assembly, Ljubljana – Slovenia – Belgija, 2016. Congress 2016 – Courses. V: Bulletin OIDFA, 4, 2016, str. 22–29. Congress 2016 – Prize winners. V: Bulletin OIDFA, 4, 2016, str. 8–9. Congress Ljubljana 2016. V: Bulletin OIDFA, 4, 2016, str. 17. Ferle, Mojca (ur.): Cipka, enim drobiž, drugim prestiž. Ljubljana : Mestni muzej, 2016, 144 str. Ferle, Mojca: Pattern book of the 17th World Lace Congress of OIDFA. Ljubljana : Ustanova OIDFA kongres Slovenija, 2016, 42 str. Hocevar, Ksenja: S cipko skozi cerkveno leto. V: Družina, 21. 6. 2016, Ljubljana : Družina, 2016. https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/s-cipko-skozi-cerkveno-leto. Leskovec, Ivana et al. (ur.): Proceedings of the 17th World Lace Congress of OIDFA. Ljubljana : Ustanova OIDFA kongres Slovenija, 2016, 157 str. M. M.: Klekljarska nit casa. V: Loški utrip, julij 2016, Škofja Loka : Freising, 2002–, str. 20. Mohoric Bonca, Katja: Lace Days in Železniki. V: Leskovec I. et al. (ur.): Proceedings of the 17th World Lace Congress of OIDFA, Ljubljana : Ustanova OIDFA kongres Slovenija, 2016, 157 str. Nabergoj, Saša: Uvod. V: Sterle Vurnik B. (ur.): Vmesni prostor, Škofja Loka : Loški muzej, 2016, str. 1. Primožic, Katarina: Železniki Lace School. V: Leskovec I. et al. (ur.): Proceedings of the 17th World Lace Congress of OIDFA. Ljubljana : Ustanova OIDFA kongres Slovenija, 2016, 157 str. Primožic, Tadeja: Techniques, elements, motifs and aplications of bobbin lacemaking in Slovenia. V: Leskovec I. et al. (ur.): Proceedings of the 17th World Lace Congress of OIDFA, Ljubljana : Ustanova OIDFA kongres Slovenija, 2016, 157 str. Primožic, Tadeja: The A. Primožic Company and bobbin lace. V: Leskovec I. et al. (ur.): Proceedings of the 17th World Lace Congress of OIDFA, Ljubljana : Ustanova OIDFA kongres Slovenija, 2016, 157 str. Rihtaršic, Jana: Lace Collection in the Železniki Museum. V: Bulletin OIDFA, 4, 2015, str. 4–7. Rokavec, Živa: Cipko so pripeljali na mestne ulice. V: Dnevnik, 24. 6. 2016, Ljubljana : Dnevnik, 2016, str. 11. Sterle Vurnik, Barbara (ur.): Vmesni prostor. Škofja Loka : Loški muzej, 2016. Šifrer Bulovec, Mojca: Bobbin lace – the Loka »point«. V: Leskovec I. et al. (ur.): Proceedings of the 17th World Lace Congress of OIDFA, Ljubljana : Ustanova OIDFA kongres Slovenija, 2016, 157 str. Šifrer Bulovec, Mojca: Mira in Vida Kejžar : avtorska cipka. V: Sterle Vurnik B. (ur.), Vmesni prostor, Škofja Loka : Loški muzej, 2016, str. 72–75. Šubic, Ana: Klekljali bodo ves dan. V: Loški glas, 31. 5. 2016, Kranj : Gorenjski glas, 2007–, str. 8. Tomažic, Zlatka: Slovene Days of Bobbin Lacemaking in Žiri. V: Leskovec I. et al. (ur.): Proceedings of the 17th World Lace Congress of OIDFA, Ljubljana : Ustanova OIDFA kongres Slovenija, 2016, 157 str. Valh Pintar, Renata: Cipke v juniju privabile v Železnike veliko ljudi. V: Loški utrip, julij 2016, Škofja Loka : Freising, 2002–, str. 19. Valh Pintar, Renata: Prenovljena cipkarska zbirka. V: Loški utrip, julij 2016, Škofja Loka : Freising, 2002–, str. 18. Žagar, Janja: Cipkaste vezi: razstava Slovenskega etnografskega muzeja, junij–december, Ljubljana : Slovenski etnografski muzej, 2016, 71 str. Žakelj, Marijan: The Žiri Lace School. V: Leskovec I. et al. (ur.), Proceedings of the 17th World Lace Congress of OIDFA, Ljubljana : Ustanova OIDFA kongres Slovenija, 2016, 157 str. Žmuc, Irena: Ko je obleka (še) naredila cloveka. V: Ferle M. (ur.), Cipka, enim prestiž, drugim drobiž, Ljubljana : Mestni muzej, 2016, 144 str. https://www.posta.si/zasebno/znamke-in-filatelija/galerija/postna-znamka/72765/17-svetovni--cipkarski-kongres Summary Presenting the Slovenian lacemaking heritage to the world In 2016, Ljubljana, and with it Slovenia, hosted the 17th World Lace Congress of the International Organisation for Bobbin and Needle Lace, OIDFA. For a few days, Slovenia became the world capital of lace. In this lively bustle, bearers of the living heritage, lace makers and many individuals, lacemaking societies and lace-making schools in the wider Loka area were interwoven and connected like white threads in lace: Škofja Loka, Poljane and Selca valleys, Gorenje vas, Žiri and Železniki. Their contribution was not inconsiderable. OIDFA was founded in 1982. In 2016, it numbered 2,125 affiliated experts and lov­ers of lace from 35 countries of the world, including 73 members from Slovenia. The most important event is the organization's biennial World Lace Congress. The organizing committee of the congress in Slovenia prepared a rich congress and accompanying program. In the week before the congress, technical workshops were held for foreign registered congress participants to learn about the rich and diverse heritage lace of Slovenia. In Sorica, the participants were shown "strawberry feathers," old lace from Železniki, in Žiri they were tested in the production of typical Žiri flowers and lace motifs with honeycombs and bees. At the main Congress venue in Ljubljana, the ethnologists Mojca Šifrer Bulovec and Tadeja Primožic lectured on the history of lace in Škofja Loka and Manca Ahlin on lace as an element of spatial design; the two lacework schools of Železniki and Žiriwere presented (Katarina Primožic and Marijan Žakelj) and lace days were held in Žiri and Železniki (Mojca Albrecht and Katja Mohoric Bonca). Slovenian bobbin lacemakers from Selca and Poljane valleys were presented in the exhibition stands and exhibitions. Two excursions were organised to demonstrate the lace-making heritage of the broader area of Škofja Loka. Twenty-three events, exhibitions and installations were prepared for congress participants. Many compliments were expressed, but even greater recognition of the successful presentation of the program of the organizers and collaborators was the number of registered participants (just under 500) and 1800 daily visitors from abroad. Mateja Kavcic, France Štukl Loški rotovž ob obnovi 2015 Izvlecek Loški rotovž je s svojo rdeco poslikano fasado ena najpomembnejših mestnih arhitektur. Središcno vlogo v mestu ima ne le zaradi arhitekturnih, temvec tudi zgodovinskih pomenov. V hiši se je odvilo mnogo zgodb, življenjskih in politicnih. V vecstoletnem obstoju je utrpela tudi veliko škode, a se je kljub temu ohranila do danes. Vzrok njene vzdržljivosti je v kakovostni konstrukciji in trajnih tehnikah, ki gradijo njeno arhitekturo, nekaj pa so pripomogle tudi zgodovinske okolišcine, ki dedišcini niso vedno prizanesljive. V zadnji obnovi, ki se je odvijala v letih 2015– 2016, se je mocno poškodovani stavbi vrnilo nekaj njenih kvalitet, s katerimi danes gradi mestno središce in ponovno vedno bolj »pisano Loko«. Kljucne besede: mestna uprava, arhitektura, rotovž, stavbni razvoj, konservator­stvo - restavratorstvo, fasada, freska. Zusammenfassung Das Rathaus von Loka bei der Erneuerung 2015 Das Rathaus von Loka mit seiner rot gemalten Fassade ist eine der wichtigsten Architekturen in der Stadt. Es ist sowohl wegen seiner Architektur und als auch seiner Geschichte von großer Bedeutung. In dem Gebäude sind nämlich viele politische und auch Lebensgeschichten geschehen. Durch Jahrhunderte erlitt es auch große Schaden, aber es erhielt sich bis zu den heutigen Tagen. Der Grund für seine Haltbarkeit sind gute Konstruktion und haltbare Technik, auf denen seine Architektur basiert, einen Teil brachten aber auch historische Gegebenheiten, die der Erbe gegenüber nicht immer nachsichtig waren, bei. Bei der letzten Renovierung, die in den Jahren 2015–2016 geschah, wurde das stark geschädigte Gebäude mit einigen ihren Qualitäten wieder erneut. So baut es heute mit anderen Gebäuden zusammen die Innenstadt, die immer mehr als buntes Loka empfunden ist. Schlüsselwörter: die Stadtverwaltung, die Architektur, das Rathaus, die Bauentwicklung, die Bauerhaltung (Konservation, Restaurierung), die Fassade, die Freske (Freskogemälde). Rotovž – središce mesta Mesto se od okoliških naselij vedno razlikuje po svoji središcnosti, pomemb­nosti in naprednosti. To mu omogocajo okolišcine, ki so bile v Loških razgledih že neštetokrat opisane in razložene in jih na tem mestu ne bi ponavljali. Zato v njem nastajajo arhitekture, katerih pomen je vezan na njihovo vlogo v mestu. V sestavku se posvecava orisu pomena in ohranitve ene najpomembnejših stavb v mestnem jedru, rotovžu, ki je bil nosilec mestne uprave in s tem središce mestne­ga dogajanja. Odsev življenja mesta je berljiv tudi v mestni arhitekturi in prav to je tisti nevidni car, ki ga zavedno ali nezavedno, poznavalci ali nakljucni obiskovalci vsrkavamo vase v svojem vsakdanu ali opazovanju. Središcno vlogo, vir dohodka in blagostanja mesta omogocajo obrti in trgovina, ki so se odvijali na osrednjem trgu – placu. Središce mesta vedno tvorijo najpomembnejše zgradbe: rotovž ali mestna hiša (danes Mestni trg 35), ki je sedež mestnega sodnika; na nasprotni strani trga je nadzor mestni oblasti, ljudska »skupšcina«. To je mestni Komun (v primorskih mestih bolj znana kot »loggia«), pokrita lesena lopa med stavbami, ki je bila šele kasneje pozidana v stavbo. Tu se je ob volitvah mestnega sodnika zbi­rala in »firbcala« gmajna (obcani), ko so na rotovžu od izbranih mešcanov volili mestnega sodnika. V njej so shranjevali gasilno orodje (»komunalno opremo«) in od tod še danes gasilski emblem na fasadi (danes trgovina Mercator, Mestni trg 9). Rotovž je torej že od nekdaj izpostavljen opazovanju – »firbcanju gmajne«! In zato tudi kužno znamenje ne stoji slucajno tam, v središcu trga je urban in vsebin-ski poudarek prostora. A s pomembnimi arhitekturami še nismo zakljucili. Nad vsem, v gradu, bdi vrhovna oblast, spodaj ob enih od mestnih vrat pa utrjena kašca – skladišce pobranih davkov. Za dušni mir se skrbi v cerkvi, takoj za gradom najbolj opazni mestni dominanti. Tik ob njej sta vikariat – cerkvena uprava – ter prva šola. Mesto so pred napadi od zunaj varovali obzidje in pet mestnih vrat, ki so mesto vsak vecer varno zaprla. Med danes strnjenimi hišami so bile zato povezave med obema trgoma, eden njih je bil tudi na mestu komuna, kjer se na vzhodni strani še vedno lepo vidi opazovalni pomol, trije od njih so prehodni še danes: Pekel, Vahtnica in stara šola. Odsev pomembnih vsebin v izgradnji mesta je viden v kateremkoli srednjeveškem mestu ne le v Škofji Loki, tako strukturo lahko naj-demo tako v Firencah kot Kopru, Ptuju ali Mariboru. Stavbe, v katerih domuje mestna upravna oblast, so zato vedno v središcu, sredi glavnega trga in tudi arhi­tekturno izstopajo. Loški rotovž je svoj pomen izkazoval z rdeco poslikano fasado ter majhnim zvonikom sredi strehe. Za zdravo pamet bi kazalo moliti še danes! Rotovž je sedež mestne uprave. V njem je zasedal mestni sodnik, od 19. sto­letja dalje župan. Od leta 1271 do 1800 se je zvrstilo okrog 123 mestnih sodnikov.1 V 19. stoletju so dokoncno razdelili sodno, upravno in samoupravno oblast ter voditeljem obcin dali naziv župan. Župan je opravljal svoje obcinske, samouprav­ne zadeve in izrocene zadeve, za katere ga je pooblastila višja oblast (cesar). Domace podrocje je bilo: gospodarjenje z obcinsko lastnino, skrb, da si bode clovek varen »života« in svojine; danes bi temu rekli clovekove pravice. Županova pristojnost so bile obcinske ceste, skrb za okolje, trgovanje, zdravstvo, socialo, nadzor nad družino in delavci, skrb za moralo, domovinske in enostavnejše grad-bene zadeve, šolstvo in drugo. Za državo je opravljal vojaške in davcne zadeve, tisk in druge, s postavami dolocene zadeve. Loka je kot mestna obcina iz starih casov podedovala tudi pravico do svoje mestne policije. Sedež vseh teh opravil je bil na rotovžu, od tu so izhajala tudi navodila za obcinske uslužbence. Na obcini so bili poleg župana še tajnik, obcinski svet, pozneje tudi obcinska uprava. Obcinski uslužbenci so bili: mestni pometac, prižigalec luci, stražnik, nadstra­žnik, gozdni paznik, obcinski sluga, obcasno so najemali delavce. Sluga je tudi bobnal na dolocenih mestih in zbranim bral razglase – od tod izvira fraza zbob­nati ljudi. Vse službe in opravila so dolocili s statutom. Razprava Novi škofjeloški mestni red iz leta 1747 dr. Jožeta Žontarja2 zanimi­vo povzema stare prvine, glede delovanja pa je edinstvena primerjava z današnji-mi casi. Spore pri potrjevanju mestnega sodnika, nesoglasja med sodnikom in mestnim svetom, pritožbe obcine (»koroporacije mešcanov«) na deželno glavar­stvo, nesoglasja s freisinškim gospostvom in loškim glavarjem, pripombe na »familiarnost in nered v mestnih financah«, hujkaštva in upornost so zgodbe, ki jih je preteklost že neštetokrat premlela. Od tod tudi koristna navada: »… Vsak dan zasedanja senata, naj ob cetrtkih, ki so navedeni spodaj, gospod vikar opravi v cerkvi sv. Jakoba mašo za loški senat. To je na cetrtek po Treh Kraljih, po cetrti postni nedelji, po osmini praznika Svetega rešnjega telesa, in po prazniku sv. Mihaela. V nedeljo pred praznikom sv. Jurija so po izteku treh let volitve ali potr­ditev (electio vel confirmatio) mestnega sodnika. Zgodaj zjutraj je peta maša gospoda vikarja s klicanjem sv. Duha (Pridi Sv. Duh). Po volitvah sledi zahvalna pesem (Tebe Boga hvalimo). Za to opravilo dobi gospod vikar 2 libri …«.3 Za zdra­vo pamet bi bilo koristno moliti še danes! Na rotovžu so bili tudi varuhi »mere in vage«. Mesto Loka je bila freisinška posest, zato so imeli svojo mero in vago, neodvisno od dežele Kranjske. Ko so v 16. stoletju prišli nadzorniki deželnega kneza (cesarski) preverjat mere, so ugoto­vili, da v Loki nimajo kaj iskati, ker za to niso pristojni. Ugotovili so le, da sodnik ni znal ne pisati in ne brati in ne govoriti nemško; torej se je na rotovžu govorilo po kranjsko.4 1 Blaznik, Škofja Loka, str. 314. 2 Žontar, Novi škofjeloški mestni red iz leta 1747, str. 128–136. 3 Štukl, Loški rotovž, 2016. Na obcini je bil v pritlicju za današnjim lokalom tudi zapor. Danes bi rekli, tisti do streznitve. O delovanju zapora prica naslednji pripetljaj, zapisan v Obcinskem arhivu za policijske zadeve, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana: »… Slavnemu mestnemu županstvu v Škofji Loki. Dne 4. septembra t. l. popoldne je bilo vec žensk na potoku »Sevšca« pod Lahovem mostu, ki so perilo prale. Med taistim casom prideta 22 letni Peter Fortonatto in Alojzij Grafic 19 let star, oba iz Forjana provinc Udine sedaj kamnoseka v Kamnitniku, stanujoca v Škofjiloki hštv. 39 ter zacneta doticnim ženskam, ki so prale se žnimi cukati pod kikle jih zvodo škropiti. Ker je to mladini v pohujšanje, ki so vidili to nespodobno vedenje. Oba pa sta bila tako pijana, da nista nic vedla kaj delata. Ker se je blo pa zabati danebi naprej kakšne vecji nerednost storila, sta bila od podpisanega v obcinski zapor odvedena. Mestno stražništvo v Škofjiloki dne 4. septembra 1905. Anton Kermc nad­stražnik.5 Iz rotovža so, podobno kot v srednjem veku, še med obema vojnama sporo-cali volilne rezultate. O predvojnih volitvah je porocal »marelmohar« Lovro Planina, obcinski odbornik in banski svetnik: »Liberalci …. Klerikalci …. kamani­sti en glas in en žebelj.« Glas (kroglico) si je oddal sam nosilec liste, žebelj mu je podtaknil hudomušen Locan.6 Usoda stavbe V svoji dolgi zgodovini je tudi gradbena struktura hiše doživela marsikaj. Od srednjega veka naprej je bilo v Loki vec požarov, številni so bili samo delni, poseb-no v 17. stoletju. Za plac je bil najbolj katastrofalen požar 7. oktobra 1660, zgodil se je ponoci. Pogorelo je 32 do 35 najlepših hiš,7 kapela sv. Trojice in samostan sv. Klare. Požar naj bi izbruhnil v svislih hiše zraven rotovža, kjer je stanoval pek. Podrobnejšo zgodbo o požaru nam je odkril dr. Dušan Kos v 51. številki Loških razgledih.8 Požar je izbruhnil v dvorišcnem delu rotovža, v zadnji sobici ali šupi na rotovžu, kjer je bila mestna kruharna. To je bil prostor, kamor so loški peki nosili v prodajo kruh, katerega kakovost je preverjal mestni kruhovski komornik. Peke z najslabšim kruhom, ki je ostajal, so kaznovali, v Ljubljani na primer tako, da so jih v kletkah potapljali v Ljubljanico. V kruharni se torej ni peklo, zato vzrok požara ni mogel biti v njej. Do požara je prišlo, ko si je poroceni kamrar Sebastijan Perko poželel svojo deklo Marušo, prešuštvovati naj bi zacela že okrog osmih. Požar je izbruhnil med 22. in 23. uro. V slamo jima je padla luc in zanetila požar. Pravdo proti Perku so na zacetku vodili v Loki, pozneje v Ljubljani. Izrecena sodba se je slabo iztekla za Marušo, ki so jo izgnali iz Loke, in sodnega pomerija. Perko pa je v Ljubljani z raznimi proceduralnimi in pravniškimi zvijacami dosegel nedolžnost. Mesto naj bi mu moralo izplacati še horentno odškodnino za sodne stroške in duševno trpljenje. Kako mu je to uspelo? Perkov sin Janž je bil odvetni­ški pomocnik v Ljubljani. Poucna zgodba, zlasti za današnje case! 4 Vilfan, Porocilo o kontroli krcmarskih meril iz leta 1579, str. 241. 5 Štukl, Loški rotovž, 2016. 6 Štukl, Loški rotovž, 2016. 7 Blaznik, Škofja Loka, str. 314. 8 Kos, Ko je strast še žgala Loko, str. 59–76. Stavba rotovža je scasoma postala preskromna za številne razrašcajoce dejav­nosti oblasti. V drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja si je obcina priza­devala zgraditi novo stavbo na vec lokacijah v Loki, splet okolišcin pa je pripeljal do tega, da sta v njeno last prišli dve sosednji hiši, severno in južno od rotovža. V nacrtih je bilo celo, da bi podrli vse tri hiše in nastal bi nov rotovž ter prostori za sresko nacelstvo in druge urade. Tudi ta zgodba je poucna za današnje case kot nazoren primer, v katerem je spomeniški službi in banski upravi z zavracanjem ambicioznih idej in nacrtov uspelo ohraniti rotovž in z njim historicno mestno jedro; dokoncno unicenje stavbe pa sta preprecila pomanjkanje sredstev ter zace­tek vojne.9 Po 2. svetovni vojni so bila v rotovžu samo še stanovanja. Ob obnovi, ki se je velikopotezno izvajala v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, so bile vse tri stavbe prenovljene v t. i. družbena stanovanja in petstoletna kontinuiteta je bila s tem prekinjena. Obcina je svojo upravo preselila najprej v »Sodnijo« (danes Poljanska c. 1) ter v 80. letih v Žigonovo hišo. Tu se je zgodila podobna temeljitost, kot je bila nacrtovana za stari rotovž. Ena najlepših vež je bila obnovljena do nerazpo­znavnosti in upravni prostori so se razporedili vse do podstrešnih sob. Obcina je rotovž dokoncno izgubila ob tranziciji iz Socialisticne Republike Slovenije v Republiko Slovenijo, s tako imenovanim Jazbinškovim zakonom. Nova obcinska oblast se ni lotila zamenjave stanovanj. Z obnovo Žigonove hiše in Sokolskega doma se je tako mestna uprava osredišcila na drugi strani placa. Arhitektura rotovža Vse pomembne stavbe na svoj pomen navzven opozarjajo z zunanjimi atribu-ti – posebno obdelano fasado, poslikavo, grbi, napisi, portali in zvoniki. Stavba rotovža je verjetno nastala po potresu leta 1511, ko so, kot kažejo gradbeni ele­menti, zakolicili sedanjo stavbno crto glavnega trga. Rotovž je uglednega videza, ceprav bi na placu našli še imenitnejše hiše, celo takšne s pomolnimi nadstropji. Zgradili so si jih potomci loškega malega plemstva in mešcanstva, gospošcinskih in mestnih uradnikov; Homan, Schwarz, Wolkensperg, Rasp, Oberhuber, Kos, Lukancic, Jugovic, Jenko, Prenner, Radovic in drugi. Vsa stoletja je bila rotovžu v 9 Štukl, Drobci iz spomeniškega varstva v Škofji Loki, str. 43–48. ponos poslikana fasada. Z njo pomembno prispeva k barvitosti Loke, ki ji niso zaman rekli »pisana Loka«. Od ulicnega tlaka do strehe poslikana fasada je izje­mna, poznamo posamezne primere v Kopru in Gradcu, sicer pa so v celoti posli­kane fasade v naši okolici zelo redko ohranjene. Podobo rotovža imamo doku­mentirano tudi na starih upodobitvah. Iz 17. stoletja so kar tri, Merianova,10 Valvasorjeva11 ter sopotniška votivna.12 Sopotniška votivna podoba dokazuje, da je bila fasada takrat že rdece posli­kana. Vse upodobitve potrjujejo tudi obstoj zvonika na strehi, kar je bilo znacilno za mestne hiše, še vedno so ohranjeni na primer na rotovžih v Ljubljani, Mariboru in Kranju. Zvon v stolpicu naj bi naznanjal pomembne dogodke, ki so se dogajali na rotovžu. Stolpic dokazujejo tudi crno-bele fotografije iz zacetka 20. stoletja. Oblike njegove strehe na fotografijah niso enake, ocitno so ga veckrat obnavljali in s tem deloma spreminjali, dokler ga niso dokoncno odstranili, po izrocilu menda med obema vojnama. Na cas gotike na rotovžu opozarja znacilen vhodni portal na usloceni hrbet (esselbogen), v notranjosti pa so gotski portali in masivni stebri v pritlicju nad­grajeni z renesancnimi stebrišci v dveh etažah, ki tvorijo eno najlepših arkadnih dvorišc v Loki. Številni obokani prostori in masivna gradnja so kljub požarom in potresom ohranili stavbo. Okrog leta 1840 je stavba obsegala: »Rotovž na Zgornjem placu, krit s skodlami; v pritlicju obokana veža, trg­ovski velb, zraven vahtnica in štala; prvo nadstropje obokana predsoba, velika stanovanjska soba in kamra, nato zadaj shramba na dvorišcu, nato soba zadaj, poleg kuhinja in drvarnica; II. nadstropje predsoba s prostorno sobo, obokana shramba nad dvorišcem in majhen turn, pokrit s plocevino.«13 Ob koncu 19. stoletja je Franc Pokorn za Dom in svet opisal pisano Loko. V opisu rotovža je tudi opis treh figur, ki jih danes na fasadi ni vec. »Zlasti zanimivo presno sliko je imela na procelju mestna hiša ali »rotovž«. Podoba je kazala veliko kolo, na katerem je stala vladajoca oseba z napisom: »Ich regiere« (t. j. vladam). Pod njo pleza po kolesu druga na kvišku rekoc: «Ich will aber herr­schen« (hocem vladati). Pod kolesom pa leži tretja z besedami: »Ich habe schon abgetan« (opravila sem). Pac pomenljiva slika, kažoc, kako premenljivo je vse na svetu. Danes zapoveduje oblastno jeden, jutri se mora umakniti drugemu, mocnejšemu! ...«.14 Ni znano, kdaj so se zgodbe navelicali, sklepamo pa lahko, da je bila vsa fasadna poslikava delno odstranjena in prekrita z novim ometom v zacetku 20. stoletja, ko je bil na osrednje mesto naslikan starojugoslovanski grb. 10 Matthäus Merian, Merian - Škofja Loka. 11 Valvasor, Slava, 1984, str. 225. 12 Loški muzej, Votivna podoba. 13 Štukl, Knjiga hiš II, str. 69. 14 Pokorn, Loka, 1894, str. 145. Izrez iz Merianove upodobitve Loke, 1649; viden zvonik na strehi rotovža; izrez M. Kavcic. (vir: Merian - Škofja Loka) Izrez iz Valvazorjeve upodobitve Loke, 1679; viden zvonik na strehi rotovža; izrez M. Kavcic. (vir: Slava vojvodine Kranjske, 1984, str. 225) Izrez s sopotniške votivne podobe, 1698, viden zvonik na strehi rotovža; izrez M. Kavcic. (vir: Votivna podoba, Loški muzej Škofja Loka) Izrez z razglednice Škofje Loke med obema vojnama, viden dvojni cebulast zvonik na strehi rotovža; izrez M. Kavcic. (vir: arhiv Boštjana Debeljaka) Izrez z razglednice Škofje Loke med obema vojnama, viden enojni cebulast zvonik na strehi rotovža; izrez B. Debeljak. (vir: arhiv Boštjana Debeljaka) Obnova in konservatorsko-restavratorski posegi 2015 Konservatorsko-restavratorski poseg se vedno zacne s pregledom arhivov, porocil o predhodnih restavriranjih in oceno poškodb. Pogled v arhive je poka­zal, da je bila fasada restavrirana v pripravah na praznovanje 1000-letnice mesta, leta 1973. Ekipa restavratorjev pod vodstvom prof. Franceta Kokalja jo je takrat temeljito preiskala in pod beleži so našli ostanke poslikav, sestavljenih iz kompo­zicije stebrov, medaljonov, cvetlic in raznih figuralnih detajlov, za katere se je izkazalo, da so fragmenti celovite kompozicije na fasadi. Osrednji prizori, o kate­rih piše Pokorn, so bili verjetno namerno odstranjeni, v njihovo sredino je bil namešcen starojugoslovanski grb. Zopet, in ne zadnjic, se je »oblastnik moral umakniti drugemu, mocnejšemu«. O stanju po odkrivanju poslikane fasade prica natancen posnetek Inštituta za geodezijo in fotogrametrijo. Na njem je dobro vidno, koliko poslikav je bilo originalnih in koliko so jih restavratorji ob tej obnovi lahko rekonstruirali. Viden je že omenjeni grb v sredini ter razlika v strukturi zidu pritlicja in nadstropij, ki podpira domneve, da so bila lesena nadstropja pozidana kasneje. Zgovoren je tudi podatek, s kakšnimi izhodišci razpolagajo restavratorji, kadar na podlagi fragmentov sestavljajo kompozicijo celote, katere podatke je možno rekonstrui­rati ali med seboj povezati ter kje se ustavijo zaradi pomanjkanja informacij. Na fasadi so z obnovo prikazali razlicne faze gradnje – pritlicje sestavljata gotska obdelava glavnega vhoda in trgovske odprtine 19. stoletja, nadstropje je enovito poslikano v renesancni poslikavi, starojugoslovanski grb se je umaknil novim oblastem. Svetle zaplate so ostale tam, kjer podatkov ni bilo in karkoli bi dodali, bi bilo zavajanje. Posledice požara v nesrecnem dogodku na Silvestrovo 2014–2015, v katerem je bilo unicenih vec podstrešnih stanovanj v rotovžu in sosednjih stavbah, so bile prevec velike, da ne bi sledila zahtevna obnova stavbe. Poškodbam na ometu, ki so se nakopicile v štirih desetletjih po obnovi, so se pridružile poškodbe zaradi ognja, zmrzali in izlocanja soli. Ce se omejimo samo na fasado, je ogenj unicil lesen napušc, poškodoval omet in barvne plasti. Vlaga in zmrzal sta pustili posledice predvsem na zgornjih okenskih okvirjih, dotrajana pa so bila tudi vsa lesena okna. Stanje fasade po odkrivanju poslikav leta 1974, Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo. (vir: arhiv ZVKDS Restavratorski center) Pregled poškodb fasade mnogo pove tudi o njenih gradivih in tehnikah. Vhodni portal (»na oslovski hrbet«) je izdelan iz škofjeloškega konglomerata, mestu najbližjega možnega kamnoloma, a prekrit s tanko plastjo obarvanega ometa. Portali in okvirji so prilagojeni barvitosti fasade, zato so pisanih barv. A poslikava ni le dekorativnega pomena, pomenila je površinsko zašcito kamna, ki se nam je prav zaradi nje ohranil tako dobro. Vsi okenski okvirji niso iz enakih gradiv, v 1. nadstropju so dragocenejši (kamniti, »piano nobile«), v 2. nadstropju pa kar iz opeke, a izvedeni z enako profilacijo in barvami kot kamniti. Znacilnost, ki jo je uvajalo barocno obdobje – videz mora biti enoten in blešcec, konstrukci­ja pa je lahko cenena! Poslikave na ometu so v celoti v fresko tehniki (oziroma »presni poslikavi« po Pokornu), ki zagotavlja, da se ohranijo tako dolgo – vec kot 400 let je že njihov rok trajanja. Glede na vrste gradiv so se na fasadi zvrstile tudi ekipe restavratorjev, speci­alistov za posamezne izvedbe. Poslikave so zahtevale pozoren poseg, ki se je zacel z naravoslovnimi preiskavami, šele nato z ukrepanjem. Strokovnjaki so izvedli analize slojev barvnih plasti in dolocili uporabljene pigmente in veziva, preiskali so spremembe pigmentov, dolocili sestave ometa ter ugotovili prisotnost vodoto­ Stanje poslikav po požaru, januar 2015. (foto: Mateja Kavcic) Konserviranje – restavriranje poslikav, oktober 2015. (foto: Mateja Kavcic) pnih soli.15 Nato se je zacel vecmesecni poseg dodatnega odkrivanja poslikav, ki so bile predvsem na robovih zamazane z zidarskim ometom, odstranjevanja sla­bih beležev ter odstranjevanja necistoc s površin. Trdovratne necistoce in presli­kave so lahko odstranili le s kemicnimi sredstvi. Slabo vezane barvne plasti so utrdili, prhke nosilne omete so injektirali. Najbolj zahtevno je bilo odstranjevanje soli, ki so z izlocanjem na površini s sabo odnašale tudi dragocene ostanke pigmentov. Ko je bil original utrjen in njegovo razpadanje zaustavljeno, je sledilo zapolnjevanje poškodb na površini ometa ter rekonstruiranje poslikav, a le na mestih, kjer je bilo podatkov za doslikavo dovolj. Zakljucni poseg je retuša posli­kav. Izenacevanje originalnih poslikav s patino ter s tistimi iz zadnje obnove, ki so s casom spremenili odtenke, terja veliko preciznosti in likovnega obcutka. Vse doslikave se tudi v tehniki »crtkanja« razlikujejo od originala, tako da vsak pozo­ren opazovalec, seveda od blizu, lahko vidi, kaj je original izpred 500 let in kaj smo dodali leta 2015.16 Poškodbe na zidanih in kamnitih elementih fasade je reševala ekipa konser­vatorjev – restavratorjev, specialistov za kamen.17 Kamniti in zidani okvirji niso bili poškodovani le zaradi požara, temvec tudi razpokani, predvsem zaradi premikanja stavbe ob potresih ali posedanj terena ter vmesnih popravil. Neprimerna je bila tudi vgradnja oken. Najverjetneje so bila v obnovi v sedemdesetih letih 20. stoletja na okenske okvirje namešcena dvojna – zunanja in notranja okna. Ker so bila okna v 2. nadstropju vecja od odprtin, so robove zgornjih okvirjev grobo obtesali. Konservatorji – restavratorji so delo zaceli z najbolj grobimi poškodbami, odstranjevanjem cementnih zapolnitev in trdovratnih umazanij ter odstranitvijo zunanjih oken. Vsa okna so morali zamenjati z novimi lesenimi, vgrajenimi na notranji strani kamnitih okvirjev, tako da je bilo mogoce pisane okvirje restavri­rati v njihovo celovito obliko. Manjkajoce robove zidanih okvirjev so ponovno pozidali in dopolnili z modelirno malto. Okenske police so odstopale od podlage, dve od njih pa sta bili razpokani in povešeni. Za najbolj uniceno okensko polico so izdelali nov odlitek iz umetnega kamna, ostale razpoke pa sidrali v trdne pod-lage, injektirali in domodelirali. Necistoce so konservatorji – restavratorji odstra­njevali na suho, s copici ali skalpeli, sledilo je mokro cišcenje z vodo, gobicami ter šcetkami; na kamnitih policah so uporabljali parni cistilec, le na najbolj stabilnih kamninah pa tudi peskanje. Na nekaj mestih na okvirjih so se pojavljale vodoto­pne soli. Te so odstranjevali s celuloznimi oblogami in destilirano vodo. Potek razsoljevanja so spremljali z merjenjem prevodnosti, ki se je zmanjševala z vsako naslednjo oblogo. Med posameznimi nanosi so površino ocistili z destilirano vodo in gobicami. Utrjenim kamnitim elementom so dopolnili vse manjkajoce 15 Lesar Kikelj et. al., Program, 2015. 16 Dela na poslikavah je izvajala ekipa konservatorjev – restavratorjev pod vodstvom mag. Ljubiše Milica, ak. slik., ZVKDS Restavratorski center. 17 Dela na kamnitih arhitekturni elementih je izvajala ekipa konservatorjev – restavratorjev pod vodstvom Saše Stržinar, ak. rest. Okvirji zgornjih oken, poškodovani zaradi vgradnje okna na zunanji strani. (foto: Mateja Kavcic, januar 2015) Zbirka poškodb na kamnitem okvirju: plasti necistoc, poves, razpoke, grobe domodelaci­je, kovinski vrivki, izsoljevanje, odlomi in odkruški. (foto: Saša Stržinar, september 2015) Odstranjevanje neprimernih cementnih zapolnitev s kamnitih portalov. (foto: Saša Stržinar, september 2015) finalne površine ter jih nato barvno retuširali v poslikano clenitev.18 Fasado je bilo treba zakljuciti še z novim napušcem, ki je bil v celoti uni­cen, obenem pa ob obnovi v 70. letih vgrajen prenizko, tako da je prekrival del fasadne poslikave. Zato se je nova strešna konstrukcija morala dvigniti toliko, da je omogocila izvedbo ome­tanega polkrožno oblikovanega napu-šca. Tudi novo izvedbo so krovci izde­lali na klasicen nacin, ki v zadnjih letih izginja iz arzenala obrtniških znanj. Izveden je na leseni podkonstrukciji iz moralov in letvic ter ometan, tako da daje videz zidanega venca ter se iztekla v ravnino poslikane fasade. Izvedba brez rabe novodobnih stiro­porov in podobnih poenostavitev, ki postajajo tudi pri obnovah dedišcine, žal, vedno bolj pogoste. Z obnovo strehe se je ponudila tudi priložnost povrniti rotovžu nje-gov zvonik, katerega (vsaj okvirno) obliko še prepoznamo na starih foto­grafijah. Natancne ponovitve ni bilo možno narediti, ker je iz fotografij možno razbrati le razlicne cebulaste oblike strehe ter sklepati, da je izvede­na v plocevini. Zaradi novih oken podstrešnih stanovanj in velikega dimnika na zadnji strani smo mu spre­menili položaj in ga premestili s slemena nižje, v sredino med zgornja strešna okna. Oblecen je v bakreno plocevino in zakljucen s silhueto zamorca, ki naj bo dodatek našega casa. Zvona danes ni v njem, ce pa bo rotovž dobil v prihodnosti sebi primerno vsebino, ga je možno dodati. Njegovo izvedbo v konservatorskem žargonu lahko imenujemo interpretacija, ne rekonstrukcija, kajti za slednjo smo imeli premalo podatkov. Kljub strešnim oknom, ki polnijo zunanjo podobo stre-he, je zvonik nov prostorski poudarek, ki sporoca, da ta hiša ne sodi med obicajne primerke in skriva številne zgodbe iz življenja mesta. 18 Stržinar, Porocilo, 2015. Nacrt fasade z novim zvonikom: Škerjanc, Potocnik, Kavcic, PZI Domplan d. d. ROTOVŽ - ŠPICA izrezano iz bakrene plocevine - po risbi! 30 45 30 20 cm ca 40 cm - odvisno od izvedbe strehe Nacrt novega zakljucka zvonika: Potocnik, Kavcic, ZVKDS Restavratorski center. Rotovž po dokoncanju del na fasadi. (foto: Mateja Kavcic, marec 2016) Zakaj ohranjati? V zgoraj opisanih zgodbah je tudi poskus razložiti, zakaj varuhi dedišcine vztrajamo na ohranjanju obstojecega. Principi ohranjanja so razlicni, a za kakovo­stne so se izkazali vedno tisti, ki so upoštevali in spoštovali preteklo vloženo delo, znanje, gradiva, umetnostne pobude in zgodovinska ozadja. Tako kot danes so tudi nekoc oblikovalski vplivi prihajali od drugje, a so bili predelani (interpreti­rani) z lokalnim znanjem in zmožnostmi do take mere, da so razpoznavni po okolju, v katerem so nastali, ne po okolju, iz katerega so prišli. Ne glede na to, kdo je bil izvajalec, so nekdanje izvedbe rezultat rocnega dela in vecstoletnih izku­šenj. To pa je nekaj, kar danes nezadržno izginja. Izvajalci se ne šolajo vec v roko­delskih nacinih obdelav, domacih gradiv ni možno ali se jih ne splaca vec prido­bivati, ker so (kje je tu logika?) predragi. To, kar danes nekriticno uporabljamo tudi pri delu s spomeniki, so industrijske izvedbe in vnaprej pripravljene mešani­ce gradiv, ki jih prodajajo trgovske mreže. To je del globalnih zgodb, ki so videne povsod po svetu in z njimi neopazno izginja tudi kulturna raznolikost. Unikati, ki jih danes vrednotimo kot kulturne spomenike, si zaslužijo kaj vec od anonimnega uvoza globalnih izdelkov in idej. Mesto prek nemih arhitektur sporoca številne zgodbe, zaradi tega je zanimivo in danes tudi tržno. To, s cimer mesto danes trži, ni vec njegova ekonomska ponudba, temvec prostor in zgodbe, ki jih ponuja. Tudi življenje prebivalcev je s tem obogateno. Namesto togega pogleda na dedišcino kot preživeto, zamrznjeno zgodovino, bi bil cas, da jo znamo gledati tudi skozi prizmo trajnostnega razvoja. Aktualnost te teme dokazujejo nacini, kako je bila grajena. Za gradnjo se je uporabljal najbliž­ji kamnolom, ki ni terjal transporta, za tlake prodec, ki ga je nanesla reka, gradbe­ni materiali – opeka, kamen in apno – so bili v okolici. Za energijo se je koristil recni tok, prvo elektriko so proizvedle turbine ob Selšcici, da o lesnem gradivu, sekancih, ali po domace drveh, ne govorimo. Tudi okna, ki sama zracijo prostor, loške hiše že imajo, celo vec, v medprostorih dveh oken so pravi mali zimski vrto- vi. Življenje nekoc – je bilo kaj drugega kot ekološko, bio in energetsko varcno? To je le nekaj drobcev iz poznavanja kakovostnih rešitev, ki nam jih ponuja dedi-šcina, in še mnogo jih bo treba odkriti. In ce že trajnosti danes ne zmoremo raz­vijati na osnovi teh svojskih rešitev, ohranimo vsaj dokaze o tem za prihodnje generacije in s tem eticno držo do okolja in dedišcine. Dedišcina je vec kot le lepo ozadje za naše novodobne kreacije. Niti ni poligon za trgovce, ki brezkompromi­sno menjajo vse staro z novim. Skratka: mesto je original. Ali sami cenimo ta ori­ginal in ali smo osvešceni, se konec koncev vedno pokaže s tem, kako so obnove izvedene. So spoštovale in prenesle vrednote dedišcine naprej ali pa so jih v imenu »napredka« zanikale, prekrile ali celo unicile? S tem, kako dedišcino ohra­njamo, dokazujemo zgolj in predvsem svojo integriteto. VIRI IN LITERATURA: Avguštin, Cene: Škofja Loka. Maribor : Založba Obzorja, 1988, 39 str. (zbirka Kulturni in naravni spomeniki Slovenije ; 131). Blaznik, Pavle: Škofja loka in loško gospostvo : 973–1803. Škofja Loka : Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973, 560 str. Kos, Dušan: Ko je strast še žgala Loko … O mestnem požaru leta 1660, sojenju požigalcema ter njunem (ne)kaznovanju. V: Loški razgledi 61, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2014, str. 59–76. Lesar Kikelj, Marina; Žbona, Nina; Kavcic, Mateja: Program in predracun konservatorsko restavratorskih posegov na fasadi po požaru, Šk. Loka – rotovž Mestni trg 35, EŠD 744. Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Restavratorski center, 2015. Merian, Matthäus: Merian - Škofja Loka. Pridobljeno 25. 10. 2016 na: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Merian_-_%C5%A0kofja_Loka.jpg. Pokorn, Franc: Loka : krajepisno-zgodovinska crtica. V: Dom in svet, letnik 7, Ljubljana: Katoliško tiskovno društvo, 1894. Potocnik, Irena; Kavcic, Mateja: Škofja Loka – rotovž Mestni trg 35, EŠD 744. Rekonstrukcija/ interpretacija zvonika na strehi. Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Restavratorski center, junij 2015. Stržinar, Saša: Porocilo o konservatorsko-restavratorskem posegu na starem rotovžu v Škofji Loki. Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Restavratorski center, 2015. Škerjanc, Andreja, (odg. vodja projekta): Rekonstrukcija ostrešja, izvedba nekdanje zvoncnice v vzhodni strešini in rekonstrukcija dveh podstrešnih stanovanjskih enot v vecstanovanj­skem objektu po požaru. PZI dokumentacija, Domplan d. d., PE Urbanizem, 2015. Štukl, France: Drobci iz spomeniškega varstva v Škofji Loki : tri neizvedene adaptacije in cestna varianta. V: Loški razgledi 27, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1980, str. 34–52. Štukl France: Knjiga hiš v Škofji Loki. 2. Ljubljana : Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1984, 221 str. (zbirka Gradivo in razprave/Zgodovinski arhiv Ljubljana ; 7). Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki. 3. Ljubljana : Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1996, 329 str., (zbirka Gradivo in razprave/Zgodovinski arhiv Ljubljana ; 17). Štukl, France: Loška mešcanska arhitektura s posebnim ozirom na leseno gradivo in razmišlja­nje o njej. V: Loški razgledi 26, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1979, str. 55–61. Štukl , France: Loški Rotovž, rokopis, 2016. Valvasor, Janez, Vajkard: Slava vojvodine Kranjske : izbrana poglavja. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1984, 354 str. Vilfan, Sergij: Porocilo o kontroli krcmarskih meril iz leta 1579. V: Kronika : casopis za sloven-sko krajevno zgodovino, let. 36, št. 3, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev, 1988, str. 240–242. Votivna podoba požara na Spodnjem trgu v Škofji Loki leta 1698. Škofja Loka : Loški muzej Škofja Loka, 1840 (kopija slike iz leta 1689), olje/platno, 55 x 79 cm (inv.št. : UZ/7). Žontar, Jože: Novi škofjeloški mestni red iz leta 1747. V: Loški razgledi 5, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1958, str. 128–136. Zusammenfassung Das Rathaus von Loka bei der Erneuerung 2015 Die Stadtverwaltung fand bis zu der Mitte des 20. Jahrhunderts im Rathaus statt, worauf auch seine Lage und sein Aussehen oder äußerliches Bild aufmerksam machen. Die Architektur von diesem Rathaus ist eine Besonderheit im slowenischen Raum. Bei der Bauentwicklung, in der den spätgotischen Elementen die Eigenschaften der Renaissance und des Barocks folgen, ist am meisten außergewöhn­lich seine im Ganzen gemalte rote Fassade. Die Archivquellen weisen auch darauf hin, früher einen Turm auf dem Dach zu geben, was sonst typisch für die Rathäuser ist, aber dieser wurde von dem Rathaus in Loka während der beiden Kriege beseitigt. Die Naturkatastrophen, die Unfälle, die der Mensch verursachte und der Regierungswechsel vernichteten die Baukonstruktion nie so stark, um nachher ihre Architektur- und Raumbedeutung nicht ersetzen zu können. Die hochwertigen Konstruktionen, Materiale und die feste Bauform erhielten sich in wesentlichen Grundelementen jahrhundertelang sogar bis heute. Bei der Erneuerung nach dem Brand im Jahr 2015 wurden die Arbeiten sowohl an der Renovierung der Dachwohnungen als auch an dem Äußeren durchgeführt. Mit den Restaurator- und Konservatoreingriffen wurde das Fresko – Gemelde an der ganzen Fassade erhalten. Die Bemalung wurde entdeckt und das erste Mal restauriert und konserviert schon in 70er Jahren des 20. Jahrhunderts. Bei der letzten Renovierung mussten die Fenstersteinrahmen, die Portale an der Außenfassade umgebaut und die ausgedi­enten Fenster ersetzt werden. Mit Hilfe der alten Fotos bauten wir auch den Turm auf dem Dach. Mit der Erneuerung bekommt das Rathaus allmählich seine zentrale Rolle in der Stadt. Im nächsten Schritt verlangt es aber noch entsprechenden Inhalt, den es einst schon hatte. Miha Preinfalk Plemstvo na Loškem – primeri socialne mobilnosti in novih identitet Izvlecek Zgodovina Škofje Loke in nekdanjega loškega gospostva je nelocljivo povezana s plemstvom. Glede na ostale kraje v Sloveniji prav tu zasledimo nadpovprecno število plemiških rodbin oziroma posameznikov s plemiškim nazivom. Najmanj je bilo plemstva, ki je izviralo še iz srednjega veka. To so bili v glavnem ministeriali freisinškega škofa, ki so se pocasi dvigovali po družbeni lestvici in se skušali cim bolj osamosvojiti. Veliko bolj so ozemlje Loškega zaznamovale novoveške plemiške rodbine. To so bili uslužbenci freisinškega škofa, vecinoma mešcanskega porekla, ki jim je uspel preskok med plemice. Sem so sodili trgovci, ki so si obicajno z velikim premoženjem zagotovili plemiško diplomo, in na koncu še grašcaki, torej plemici, ki so vecinoma prišli od drugod, potem ko so kupili katerega od gospostev oziroma gradov na Loškem. V 19. stoletju se med plemici pojavijo predvsem mešcani, ki so si plemiško diplomo prislužili kot zvesti uradniki ali vojaški castniki. Kljucne besede: Škofja Loka, plemstvo, mešcanstvo, socialna mobilnost, identitete. Extrakt Der Adel im Loka Gebiet – Beispiele der sozialen Mobilität und neuen Identitäten Die Geschichte von Škofja Loka und die der ehemaligen Loka – Herrschaft ist un­zertrennlich mit dem Adel verbunden. Im Vergleich mit anderen slowenischen Städten kann man gerade hier die überdurchschnittliche Zahl der adeligen Familien bzw. Individuuen mit der adeligen Herkunft finden. Den Adel, der noch aus dem Mittelalter stammte, gab es am wenigstes. Das waren vor allem Ministerialen des Bischofs von Freising, die allmählich auf der sozialen Skala aufstiegen und ver­suchten, sich selbständig zu machen. Viel öfter waren die neuzeitlichen Adelsfamilien zu treffen. Das waren die Angestellten des Bischofs von Freising, vor allem bürgerlicher Abstammung, denen der Sprung unter die Adeligen gelang. Dazu gehörten die Kaufleute, die sich mit ihrem Vermögen das Adelsdiplom versichert konnten und am Ende noch die Burgherren, also Adelige, die meistens von irgendwoanders gekommen waren und kauften manche Herrschaften oder Burge im Loka – Gebiet. Im 19. Jahrhundert tauchten aus den Adeligen vor allem die Bürger auf, die sich als treue Beamte oder Militäroffiziere das Adelsdiplom verdient hatten. Schlüsselworte: Škofja Loka, der Adel, das Bürgertum, die soziale Mobilität, die Identitäten. Splošno o plemstvu Plemstvo nekdanje Avstro-Ogrske je po koncu 1. svetovne vojne dokoncno docakalo svoj zaton. Nekateri ga danes oznacujejo s sintagmo »izgubljeni stan«,1 saj so bili vsi plemiški nazivi in z njimi povezani privilegiji po letu 1918 v vecini novih držav, ki so vzniknile na pogorišcu nekdanje Avstro-Ogrske, formalno odpravljeni, ponekod celo prepovedani. Tudi v slovenskem prostoru je plemstvo za dolgo casa skorajda povsem izginilo iz kolektivnega spomina, saj je bilo kot domnevni tujek, ki mu v slovenski zgodovini ni mesta, deležno nacrtne pozabe. Že vse od pojava nacionalizmov od druge polovice 19. stoletja so bili plemici na Slovenskem okarakterizirani kot tujci, katerih glavni cilj je bilo izžemanje sloven-skega kmeta, v 19. stoletju pa preprecevanje slovenskega narodnega prebujanja.2 Vendar je izrinjanje plemstva iz zgodovine nekega prostora izkrivljanje zgo­dovinske slike. Plemstvo je dolga stoletja kot nosilec politicne in družbene moci delovalo tudi kot gonilo kulturnega in gospodarskega razvoja. Seveda njegova vloga ni bila enoznacna, ampak je imelo tudi plemstvo, kot vsak družbeno-zgodo­vinski pojav, svoje pozitivne in negativne strani. V marsicem se je locilo od preo­stalih družbenih slojev tudi po zaslugi pravila, da »plemstvo obvezuje« (Adel ver­pflichtet). To je bil skupek nenapisanih pravil, ki se jih je moral držati vsak clan plemiške družbe, da je smel ostati v njenem krogu. Mednje so šteli zvestobo vla­darju, domovini in Cerkvi, primerno izobrazbo, upoštevanje moralnih vrednot in stanu primerno življenje. Kazen za kršenje teh pravil je bila izlocitev iz plemiške družbe, za kazensko sankcionirane kršitve s strani države je bil predviden celo odvzem plemiškega statusa. Plemstvo še zdalec ni bilo homogena, enotna skupina ljudi, temvec zelo hete­rogen družbeni sloj, v katerem so bile razlike lahko izredno velike, celo nepre­mostljive. Glede na starost, ugled in pomen plemiških družin ga lahko v splošnem razdelimo na tri skupine. Prvo skupino je sestavljalo t. i. praplemstvo (Uradel); sem so sodile plemiške rodbine, katerih plemiški status je bil tako star, da se njego­vega zacetka ni dalo ugotoviti. Njihove korenine so po navadi segale v srednji vek, rodbine, ki so sodile v to kategorijo, so veljale za najuglednejše in najvplivnejše. 1 Žvanut, Od viteza, str. 8. 2 Apih, Plemstvo, str. 170–176; tudi Štih, Srednjeveško plemstvo, str. 61–72; Preinfalk, Zgodovinopisje, str. 507–516. Druga velika skupina znotraj plemiške družbe je bilo t. i. plemstvo obleke ali plemstvo denarja, vcasih imenovano tudi pisemsko plemstvo. V vecini pri­merov je šlo za novoveške plemiške družine, ki so plemiški status pridobile na podlagi denarja, izobrazbe, tudi vojaških ali gospodarskih zaslug, vsem pa je bilo skupno to, da jim je vladar plemiški naziv podelil s posebno listino, z diplomo oziroma s pismom. Povzdigi so bili praviloma rezervirani le za moške in so zajeli tudi vse njegove zakonske potomce. Plemiški naziv se je tako dedoval le po moški strani, kar je pomenilo, da je rodbina veljala za izumrlo, ko ni bilo vec moških nosilcev plemiškega priimka. Po koncu Svetega rimskega cesarstva (1806) oziroma vzpostavitvi Avstrijskega cesarstva (1804) je nastala nova skupina plemstva, ki ga poimenujemo avstrij­sko plemstvo. To skupino so predstavljali vsi tisti posamezniki in njihovi potom­ci, ki jim je plemiški naziv podelil avstrijski cesar. Za razliko od starega plemstva, ki je sodilo še v cas Svetega rimskega cesarstva, je avstrijsko plemstvo uživalo manjši ugled, saj je veljalo za mlado in povzpetniško. Mnogokrat je bil povzdig avtomatiziran, povezan s katerim od odlikovanj (npr. redom železne krone) ali z zakonsko predpisano dolžino služenja v vojski. Vse tri skupine plemstva so se le redko mešale med seboj. Pogosto sta jim bila skupna le plemiški status in pravica do uporabe plemiškega grba. Locevanje se je ohranjalo tudi zato, ker so clani posameznih plemiških skupin porocne part-nerje praviloma iskali med sebi enakimi. Pregrade med temi skupinami so bile visoke in trdne, a ne nepremostljive. Obicajno je bil vzrok za njihovo padanje financne narave – mlajše rodbine so bile najveckrat premožnejše od starejših. Ceprav take zveze niso bile zaželene, so od njih imeli koristi vsi – mlajše rodbine so si popravile družbeni status, starejše pa so bile deležne mocne financne injek­cije in pomladitve genskega materiala. Ko je posameznik, obicajno mešcanskega porekla, prejel listino o poplemeni­tenju, je praviloma zacel živeti v skladu z novim statusom, kar je pomenilo spre­membo socialne identitete. Novopeceni plemic je skušal v cim vecji meri posvoji-ti in prevzeti nacin obnašanja, ki je sodil k novemu stanu, opušcal je stare navade ter se ravnal po drugih pripadnikih plemiškega stanu. To je npr. pomenilo tudi to, da je prenehal s prejšnjimi mešcanskimi dejavnostmi, kot sta bila trgovina in obrt, in je svoj kapital usmeril v nakup zemljiške posesti. Opravljanje poklica ni bilo v skladu s plemiškim idealom; plemic naj živi od zemljiške rente in ne od dela svojih rok. Vendar je bil to zgolj ideal – pogosto se je zgodilo, da novi plemici niso znali ali niso hoteli opustiti prejšnjih vzorcev vedenja in družbenega delovanja. V tem primeru lahko govorimo le o poplemenitencih in ne o pravih plemicih. To je velja-lo le do odprave fevdalizma leta 1848; po tem letu so se družbena razmerja in tudi razmerja znotraj plemiške družbe mocno spremenila in se dejansko postavila na glavo; razlike med (novimi) plemici in mešcani skoraj niso bile vec opazne. Vendar sprememba identitete ni bila le socialna, pac pa pogosto tudi nacio­nalna. To se je veckrat pokazalo s spremembo prvotno slovenskega rodbinskega imena, ki ga je rodbina opustila in ga zamenjala z nemškim. Obicajno so bila nemška imena sprva zgolj predikati, torej tista dodatna imena, ki so jih clani rod-bine dobili ob povzdigu in so jih zaceli vedno pogosteje uporabljati namesto izvornega imena. Takšen primer so npr. škofjeloški Oblaki, pri katerih je prvotno slovensko ime povsem izrinil predikat Wolkensperg. Podobno lahko ugotovimo za rodbino Blagotinšek (Blagatinscheg), grašcake na Majšperku in Ravnem polju na prelomu 18. in 19. stoletja, ki jih danes poznamo le pod njihovim predikatom Kaiserfeld.3 Spremembe nacionalne identitete so bile zlasti opazne od druge polovice 19. stoletja dalje, ko so bila nacionalna trenja že zelo mocna in izrazita. Praviloma so, sprva slovenske, rodbine po poplemenitenju (ali celo že prej) pre­vzele nemško identiteto, medtem ko so bili obratni primeri izredno redki. Eden takšnih je bil npr. Jožef Emanuel grof Barbo - Waxenstein z Rakovnika na Dolenjskem (1825–1879), ki se je javno deklariral za Slovenca in slovenskega grofa. A to je veljalo le do njegove smrti, saj so njegovi potomci spet prešli v nem­ški tabor.4 Tovrstne spremembe nacionalne identitete pri poplemenitenih rodbi­nah so se jasno pokazale tudi po letu 1918, ko so mnoge od njih zapustile sloven-ski prostor v okviru nove jugoslovanske kraljevine in se odselile v (nemško) Avstrijo.5 Plemstvo na Loškem Ce ugotovitve, ki so splošno veljale za celotno cesarstvo, projiciramo na obmocje loškega gospostva in širše obmocje Škofje Loke, lahko hitro potrdimo, da te (z dolocenimi pridržki) veljajo tudi za to obmocje. Še vec, plemstva je bilo v Škofji Loki in okolici sorazmerno zelo veliko, veliko vec kot drugje na nekda­njem Kranjskem (ce seveda pustimo ob strani Ljubljano kot deželno prestolnico). Tako so bile tudi na Loškem prisotne vse tri skupine plemstva, pri cemer je bilo srednjeveškega sorazmerno malo. V glavnem je šlo za ministeriale freisinškega škofa, ki so se pocasi dvigovali po družbeni lestvici in se skušali cim bolj osamo­svojiti (npr. vitezi Loški). Nekaterim od njih je to dejansko uspelo, posledica je bila razdelitev loškega gospostva. To od konca srednjega veka ni bilo vec enotno, ampak so znotraj njega nastala nova samostojna gospostva, npr. Puštal (po zaslugi vitezov Puštalskih) ali Stara Loka (za nastanek tega so bili zaslužni predvsem Siegersdorfi). Staro plemstvo oziroma praplemstvo se je na Loškem pojavljalo tudi v povezavi z oskrbništvom gospostva; škof je namrec to funkcijo v srednjem veku praviloma podeljeval starim plemiškim rodbinam, katerih pomen in ugled sta pozneje v novem veku mocno narasla (Lamberg, Gallenberg, Thurn), a opa­znejšega pecata na Loškem niso pustile.6 3 Kaiserfeld, Ravno polje, str. 71. 4 Preinfalk, Plemiške rodbine, 16. stoletje, str. 36. 5 O problematiki plemstva gl. npr. Preinfalk, Auerspergi, str. 21–30 (s tam navedeno literaturo). 6 O plemstvu na Loškem je najvec pisal Pavle Blaznik, gl. npr. Škofja Loka in loško gospostvo, passim. Veliko bolj so ozemlje Loškega zaznamovale novoveške plemiške rodbine, njihovim zacetkom sledimo nekako od 16. stoletja dalje, razdelimo pa jih lahko v tri skupine. To so bili bodisi uslužbenci freisinškega škofa, vecinoma mešcanske­ga porekla, ki jim je uspel preskok med plemice, nadalje so sem sodili trgovci, ki so si obicajno z velikim premoženjem zagotovili plemiško diplomo, in nazadnje so bili tu še grašcaki, torej plemici, ki so vecinoma prišli od drugod in so kupili katerega od gospostev oziroma gradov na Loškem. Te skupine so se med seboj prepletale in prehajale iz ene v drugo. Oskrbniki freisinškega škofa Ena od vodilnih rodbin na Loškem, katere clani so se povzpeli kot oskrbniki freisinškega škofa, so bili nedvomno Raspi.7 Prvi Rasp na današnjem slovenskem oze­mlju je bil Pavel Rasp, ki je z Bavarske na Kranjsko prišel v zacetku 16. stoletja. Literatura, podprta z rodbinsko tradicijo, navaja, da je Pavla na zacetku 16. stoletja (1501) menda sam kralj Maksimilijan I. povabil v Ljubljano in mu zaupal položaj deželnega upravitelja. Toda glede na Raspov bavarski izvor bi bilo vzroke za njegov pri-hod na Kranjsko mogoce bolj upraviceno iskati prav v povezavi s freisinškim škofom, saj je Rasp kmalu po prihodu v novo domo-vino (1508) prevzel mesto oskrbnika loške­ga gospostva in to funkcijo opravljal vse do smrti šestnajst let pozneje (1524).8 Vmes je leta 1512 res zasedel položaj deželnega upravitelja, bil hkrati sprejet še med kranj­ske deželane ter sedem let zatem (1519) izvoljen še za stanovskega poverjenika. Na Loškem je bil aktiven tudi na podrocju ume­tnosti, saj je njegovo ime povezano s prezi­davami škofjeloške župnijske cerkve in cer­kve v Crngrobu. Cesar Maksimilijan I. mu je leta 1510 podelil delež pri idrijskem rudniku in leta 1518 naziv kranjskega deželnega sve­tnika.9 7 O Raspih gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, 16. stoletje, str. 195–227 (s tam navedeno literaturo). 8 Prav tam, str. 125, 451. 9 Cevc, Nagrobnik, str. 55. Hitri karierni integraciji v kranjsko elito je sledila tudi družinska. Pavel se je, verjetno kmalu po prihodu na Kranjsko, porocil s clanico ene najstarejših tukaj­šnjih plemiških rodbin, z Uršulo pl. Gallenberg, prek katere so Raspi pozneje prišli do dveh gallenberških grajskih stavb v vzhodni okolici Ljubljane – gradu Osterberg in bližnjega dvorca Dol.10 Iz tega zakona sta znana samo sinova Janez Sajfrid († 1548/49) in Viljem († 1562), zacetnika dveh glavnih linij Raspov na Kranjskem: linijo Janeza Sajfrida lahko oznacimo za osterberško-krumperško (po gradovih Osterberg in Krumperk) in Viljemovo za starološko (po dvorcu Stara Loka, ki ga je Viljem pridobil s poroko z Agnes pl. Siegersdorf). Medtem ko je Viljemova linija ves cas ostala viteška in imela posest predvsem v Škofji Loki in okolici, so bili clani linije Janeza Sajfrida imetniki številnih grajskih stavb po os­rednjem Kranjskem in dosegli baronski in celo grofovski naziv. Razlika med obema linijama se je kazala tudi genealoško – medtem ko se je osterberško-krum­perška linija zacela sorodstveno povezovati z drugimi baronskimi in grofovskimi rodbinami, so porocni partnerji starološke linije ostajali predstavniki nižjega plemstva, celo mešcanstva. V tem primeru lahko govorimo o razlicnih identitetah dveh rodbinskih linij – prva, ki je bila premožnejša, je bila veliko uspešnejša pri integraciji v plemiško družbo, druga pa je zaradi financnih zagat izgubljala »ple­miškost« in ostajala na ravni (loškega) mešcanstva. Potomci Viljema Raspa niso bili prav dolgo starološki grašcaki – gospostvo so med letoma 1595 in 1618 postopoma prodali družini Papler, ki je pozneje tudi dobila plemiški naziv in se je imenovala po Stari Loki. Kljub temu so po Viljemovi smrti še štiri generacije njegovega potomstva ostale v Škofji Loki. Ceprav so bili po poreklu Nekranjci, so se uspešno vkljucili in poistovetili s tamkajšnjim (tudi slovenskim) prebivalstvom. O tem prica Viljemov sin Baltazar († 1583), ki je bil zelo aktiven protestant. V njegovem zapušcinskem inventarju je zabeleženih vec Luthrovih knjig in tudi dva slovenska prevoda Biblije (enega je hranil v Ljubljani, enega v Stari Loki) in celo dva Trubarjeva Katekizma iz leta 1575. Da so Raspi znali slovensko, potrjuje tudi Baltazarjev vnuk Janez Jurij (1624–1689/92), ki je kot uradnik loškega gospostva vodil t. i. Raspovo knjigo obrazcev, knjigo, ki je bila namenjena prepisovanju raznih listin kot vzorcev za sestavljanje podobnih dokumentov. V njej je poleg nemških in latinskih besedil tudi 14 obrazcev v slo­venskem jeziku. Po njegovi smrti je knjižico podedoval in dopolnjeval njegov sin Maksimilijan Leopold (1673–1742),11 ki je kot župnik deloval predvsem v Kamniku. Maksimilijan Leopold, mecen in pospeševalec umetnosti in šolstva, je bil morda najslavnejši clan rodbine Rasp. Med drugim je prispeval za gradnjo nove ljubljanske stolnice, zaslužen je bil za prenovo in zidavo nekaterih cerkva v Kamniku in okolici, podpiral je domace umetnike, na lastne stroške je v Kamniku 10 ARS, AS 730, fasc. 71; prim. Grilc, Prispevek, str. 272–274. 11 Golec, Raspova knjiga obrazcev. ustanovil šolo za tamkajšnje otroke ter najbolj nadarjene pošiljal v jezuitski kole­gij v Ljubljano. Ob vsej njegovi aktivnosti ne preseneca, da je imel kot clan Akademije operozov vzdevek Neutrudni (Indefessus), bil pa je tudi clan Dizmove družbe.12 Maksimilijan Leopold, ki je umrl leta 1742, je bil pripadnik zadnje generacije staroloških Raspov; ta se, ceprav številcna (13 otrok), v moški liniji ni nadaljevala. Vec otrok je pomrlo že v najzgodnejših letih, tisti, ki so odrasli, so se skoraj brez izjeme odlocili za cerkveno življenje, kar je verjetno posledica slabega gmotnega položaja družine. Zadnja od otrok je bila Marija Kordula (1668–1719) sestra Maksimilijana Leopolda, ki si je edina ustvarila družino. Njen mož je leta 1692 postal Vid Andrej Fürnpfeil pl. Pfeilheimb (1641–1697), ki je bil – po nakljucju – prav tako eden zadnjih clanov svoje rodbine. Fürnpfeili so bili še ena rodbina nekranjskega izvora, ki se je družbeno povzpela prek loškega oskrbništva.13 O rodbini imamo relativno veliko podatkov po zaslugi znanega kranjskega genealoga Janeza Gotarda Lukancica pl. Hertenfelsa (1665–1711), ki je bil z družino sorodstveno povezan – njegova žena je bila namrec Marija Cecilija Fürnpfeil. V njegovi genealoški zbirki dalec najvec prosto­ra zavzemajo ravno podatki o Fürnpfeilih, z dnevnikom oziroma avtobiografski-mi zapiski ženinega deda Korbinijana vred. Rodbina je izvirala iz Freisinga in bila vec generacij v službi tamkajšnjih knezoškofov. Najstarejši znani prednik loških Fürnpfeilov je bil tesar in gradbeni mojster Jurij (Georg) Fürnpfeil (1522–1595), ki mu je leta 1583 takratni škof vojvoda Ernest Bavarski (1554–1612) za zvesto službo izdal grbovno pismo in s tem njemu in njegovim potomcem podelil grb. V njem je bil lev, ki je v šapah držal navzdol obrnjeno pušcico, kar je bila aluzija na rodbinsko ime (Pfeil = pušcica). Rodbina s pridobitvijo grba sicer še ni posta-la plemenita (pridobitev grba namrec ni bila nujno povezana s plemiškim statu­som), dobila pa je dobro izhodišce za preskok v plemiške vrste. To ji je uspelo pol stoletja pozneje, ko je bil Jurijev sin Janez (Johann) (1559–1632) kot tajnik frei­sinškega škofa leta 1631 povzdignjen v plemiški stan in je hkrati dobil tudi izbolj­šavo grba. Za Škofjo Loko sta bila pomembna njegova sinova Korbinijan (1597–1657) in Sigmund (1602–1657), ki sta si tu ustvarila družino in oba zasedala pomembne funkcije v škofovi službi. Korbinijan je bil najprej protipisar in je vodil ter zapiso-val gospošcinske dohodke in izdatke, potem pa je postal oskrbnik, kar je bila najvišja funkcija v upravi loškega gospostva. Brat Sigmund je bil sprva trgovec, nato je postal mestni svetnik in predstojnik mestnega špitala, nekaj casa je bil tudi mestni sodnik, leta 1649 pa ga je freisinški škof imenoval za kašcarja v loškem gospostvu. Tako se je tega leta vsa loška uprava združila v rokah bratov Fürnpfeil.14 12 Spominska knjiga, 1. del, str. 139. 13 O Fürnpfeilih gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, 16. stoletje, str. 96–108 (s tam navedeno literaturo). 14 Blaznik, Iz življenja, str. 33–39. Ceprav sta bila brata že od leta 1631 plemenita, sta leta 1649 zaprosila za ponov-no potrditev plemiškega naziva, izboljšanje grba in predikat »Pfeilheimb«.15 S tem sta hotela poudariti in nadgraditi svoj plemiški status, ki ga pa ne onadva ne njuni potomci niso nikoli povsem prevzeli za svojega. Njihove nepremicnine so ostale vezane na mestno pomirje (Korbinijan je bil lastnik t. i. Kasarne (danes Blaževa ul. 10)), tudi ko so se nekateri njuni potomci preselili v Ljubljano ali na Dunaj, so ohranili mešcanski nacin življenja.16 Korbinijanovo vejo Fürnpfeilov je tako v Škofji Loki nadaljeval Vid Ferdinand (1638–1687), njegov najstarejši sin iz drugega zakona. O njem ni znano, da bi v Škofji Loki opravljal kakšno funkcijo, se je pa cutil že veliko bolj plemica kakor njegov oce in se je vedno bolj izmikal nadzoru freisinškega škofa. Tako je dal enega od privilegijev raje potrditi cesarju Leopoldu I. kakor škofu, ceprav je bil formalno škofov podložnik; cesar je to seveda rade volje storil in s tem pokazal, da si prilašca kompetence, ki so dotlej pripadale škofu.17 Korbinijanova veja Fürnpfeilov je v Škofji Loki ostala do zacetka 18. stoletja, ko je v moški liniji izumrla, medtem ko sta se oba poganjka Sigmundove veje posušila v zacetku 18. stoletja na Dunaju (starejši) oziroma konec 17. stoletja v Ljubljani (mlajši). Danes na rodbino v Škofji Loki spominja nekaj nagrobnikov v cerkvi v Stari Loki, Loškem muzeju in nunski cerkvi. Omenjeni so tudi v romanu Jeje Jamar Legat o Kaibetovi hiši.18 Med plemstvo so se zavihtele tudi druge rodbine, ki so bile v službi freisin­škega škofa, vendar so manj znane in tudi manj raziskane. To so bili npr. že ome­njeni Paplerji, ki so leta 1650 dobili predikat Altenlack (torej Stara Loka),19 rod-bina Kos, njen zacetnik je bil loški protipisar in škofijski svétnik Janez Jakob Kos, leta 1710 poplemeniten s predikatom Kossen.20 Podobne temelje so imeli tudi Grundlerji in Pecaherji, katerih plemiška diploma se ni ohranila niti v osnutku,21 zato je njihovo raziskovanje mocno oteženo. Precej visoko so se 15 ÖStA, AVA, Adelsakte, Wappenbrief von Fuernpfeil, Georg, 31. VII. 1583; Adelsakt von Fuernpfeil, Corbinian, 14. X. 1635; Adelsakt von Führenpfeil, Corbinian u. Sigmund, 5. II. 1649. 16 Blaznik, Škofja Loka, str. 317, 318. Hišo si je delil z bratom Sigmundom, v lasti rodbine pa je ostala vse do 18. stoletja (Štukl, Knjiga hiš, II, str. 138). 17 Blaznik, Škofja Loka, str. 318. 18 Jamar Legat, Jeja: Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu: 1511–1914. Ljubljana: Sanjska knjiga, 1998. 19 Brata Janez in Jakob Papler sta leta 1650 dobila potrditev plemiškega naziva in predikat Altenlack, verjetno pa njun plemiški status izvira iz leta 1623, ko je plemiški naziv z izboljšavo grba dobil Karel Papler (Frank, Standeserhebungen, 4, str. 33). 20 Frank, Standeserhebungen, 3, str. 66. 21 V Frankovem seznamu nobilitacij ne zasledimo ne Pecaherjev ne Grundlerjev. Grundlerjeva plemiška diploma je omenjena le v zapušcinskem inventarju za Janezom Grundlerjem iz leta 1682, cigar oceta Jeremijo Grundlerja je kot loškega protipisarja cesar Leopold I. neznano kdaj poplemenitil s predikatom Grünberg (ARS, AS 309, šk. 33, G-36). Nagrobnik Volfa Andreja Fürnpfeila iz leta 1697 v nunski cerkvi v Škofji Loki. (foto: Barbara Žabota) povzpeli Lampfrizheimbi, ki so leta 1674 dobili celo baronski naziv.22 Vse te rodbine še cakajo na temeljitejšo raziskavo. Trgovci Druga družbena skupina, iz katere je v veliki meri izšlo novoveško plemstvo na Loškem, so bili trgovci. Trgovina je bila na tem obmocju zelo pomembna, saj je bila Škofja Loka na pomembni trgovski poti med Štajersko in Italijo. Poplemenitene škofjeloške trgovske rodbine predstavljajo lep primer novoveške socialne mobilnosti, saj je kar nekaj od njih iz skromnih podložniških zacetkov s podjetnostjo uspelo prodreti najprej v mešcanske in nato še v plemiške vrste, kljub temu pa so se le redko otresle dotedanjega nacina življenja. Vecinoma so ostale napol mešcanske, ker jim je to bolj ustrezalo, saj so s trgovanjem bolje žive­le kot od zemljiške rente, po drugi strani pa so stari nacin življenja ohranjale tudi zato, ker so se njihovi clani vecinoma porocali med seboj oziroma s sebi enakimi in le redko se je kateremu od njih uspelo porociti v višje plemstvo. Gre torej za poplemenitene, a nikoli zares plemenite rodbine. Še najbolj uspešno so se v plemiško družbo integrirali Oblaki oziroma Wolkenspergi. Ti so v generacijah, ki so sledile povzdigu med plemstvo konec 17. stoletja, povsem opustili trgovino, postali pravi zemljiški gospodje, med njiho­ 22 Leta 1674 sta barona postala Jurij Viljem Lampfrizheimb, svetnik freisinškega škofa ter svetnik in mestni glavar v Škofji Loki, ter njegov brat Franc Matija; hkrati sta brata dobila tudi izboljša­ vo grba (Frank, Standeserhebungen, 3, str. 105). vimi porocnimi partnerji pa najdemo clane starih in uglednih grofovskih rodbin, kot so bili Thurni, Lichtenbergi in Auerspergi. Zacetki plemiške rodbine Oblak - Wolkensperg segajo v zahodni del Polhograjskega hribovja. Andrej Oblak je bil v prvi polovici 17. stoletja še gruntar v Gorenji vasi, njegov sin Marko pa se je sredi stoletja naselil v Škofji Loki, zacel trgovati z železom in platnom in si v mestu kupil hišo. Tam se je avgusta 1657 porocil z mešcanko Katarino Skerpin. Sledil je hiter vzpon, leta 1688 je postal plemic s predikatom Wolkensperg in kupil vec notranj­skih gospostev (Lož, Snežnik, Postojna), ki so jih njegovi potomci kmalu prodali naprej.23 Še najdlje je v rodbinski lasti ostalo gospostvo Puštal, ki ga je Marko leta 1696 kupil od baronov Apfaltrerjev. Leta 1753 je njegov vnuk Franc Anton rodbini pridobil še baronski naziv.24 Prvotni priimek Oblak so povsem opustili in se pisali samo Wolkensperg. Nedvomno so jih rodbinske povezave z grofovskimi rodbina-mi privedle do tega, da so v zacetku 19. stoletja tudi sami zaprosili za grofovski naziv, vendar cesar njihovi prošnji ni ugodil. Rodbina je v Puštalu ostala do 2. svetovne vojne in tudi po vojni je bilo Hildi, poroceni Svoboda, zadnji predstavni­ci rodbine, dovoljeno, da je do smrti (2012) prebivala v delu puštalskega dvorca.25 Popolna integracija v kranjsko plemiško elito je uspela tudi (do nedavna precej pozabljenemu) Matevžu Segalli (1665–1722), podložniku s Sorškega polja, cigar socialni vzpon in sprememba identitete sta bila v njegovem casu precej edinstvena. Rodil se je leta 1665 podložniku in kmeckemu trgovcu s platnom Mihaelu Reženu (tudi Erženu) v Spodnjih Bitnjah pri Škofji Loki. Pri 22. letih je prevzel dedovo kme­tijo v Stražišcu pri Kranju in je kot novi lastnik majhne desetine leta 1692 postal deželni svobodnik. Kmalu zatem se je preselil v Škofjo Loko, postal njen mešcan in zacel uporabljati priimek Segalla. Kot je pojasnil v prošnji za poplemenitenje, je to storil zaradi trgovskih stikov z Italijo (Segalla je namrec italijanski prevod priimka Režen). Leta 1705 mu je cesar Jožef I. podelil predikat »von Segalla zum Winkhlern«, in sicer po imenu njegove kmetije v Stražišcu, slovensko imenovane V kotu. Tudi po pridobitvi plemiškega naziva je nadaljeval s trgovanjem, zlasti z žele­zom, in vzdrževal živahne poslovne stike z italijanskim okoljem. Pomembna pre­lomnica v njegovem življenju je bilo leto 1715, ko je kupil obsežno zemljiško gospostvo Bela Pec in se preselil na Jesenice. Še istega leta so ga kranjski deželni stanovi sprejeli med deželane in Matevž pl. Segalla je tako postal eden pomemb­nejših Kranjcev. Ko se je okoli leta 1717 tretjic porocil, je pred oltar popeljal plemkinjo – Marijo Suzano pl. Semenic, tudi tri svoje hcere je oženil s plemici. Njegov rod je po moški strani izumrl že v drugi generaciji, v krajih, od koder je izviral, pa je spomin nanj hitro zbledel.26 23 ÖStA, AVA, Adelsakte, Adelsakt von Oblaccho, Marcus, 4. VII. 1688. 24 ÖStA, AVA, Adelsakte, Adelsakt von Oblackh v. Wolkensperg, Franz Johann Anton, 14. VIII. 1753. 25 O Wolkenspergih gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, 17. stoletje, str. 192–205 (s tam navedeno literaturo). 26 O Matevžu Segalli in njegovi družini gl. Golec, Matevž Režen pl. Segalla, str. 413–440. Grb rodbine Kunstl - Baumgarten. (vir: Jutta v. Auersperg, risba) Delno se je med fevdalce zavihtela tudi rodbina Kunstl (tudi Kunstelj) iz Pungerta pri Škofji Loki, katere najstarejše omembe segajo v zacetek 16. stoletja. V freisinških davcnih knjigah za Škofjo Loko je neki Jakob Kunstl vpisan že leta 1501. V naslednjih desetletjih so se nekateri clani rodbine preselili v Škofjo Loko, se tam oprijeli fužinarstva in trgovine z železom in zelo obogateli. V drugi polo-vici 16. stoletja Kunstle že srecamo med škofjeloškimi mestnimi svetniki in mestnimi sodniki. V zacetku 17. stoletja sta se brata Janez in Gregor Kunstl iz Škofje Loke preselila v Ljubljano, kjer sta postala ugledna trgovca: Janez je bil v trgovskih povezavah s Trstom in je postal clan notranjega sveta, Gregor pa je odprl trgovino z deželnimi pridelki in vinom ter zelo obogatel. V Ljubljani je kupil vec hiš, denar je posojal celo deželnim stanovom. Kmalu po pridobitvi ljubljanskega mešcanstva (1613) je postal najprej clan zunanjega sveta, nato notranjega sveta, štirikrat je bil izvoljen za mestnega sodnika, leta 1638 pa še za župana, kar je ostal do smrti (konec oktobra 1639).27 Posamezni rodbinski clani so se veckrat potegovali za povzdig v plemiški stan, tudi Gregor, ki pa ga je prehitela smrt. Koncno je uspelo šele njegovemu bratu Janezu, ki je v prošnjo za plemiški povzdig pritegnil še necaka Marka Antona (Gregorjevega sina). Leta 1646 sta bila stric in necak povzdignjena med plemice s predikatom Baumgarten (nemško ime za Pungert), s katerim sta želela poudariti svoje loške korenine.28 27 O Kunstlih gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, 17. stoletje, str. 85–90 (s tam navedeno literaturo). 28 ÖStA, AVA, Adelsakte, Hofadelsakt von Künstl, Marcus Antonius u. Johann, 10. X. 1646. Rodbina se je tako razcepila v dve veji. Janezova veja je obdržala priimek Kunstl in v Ljubljani izumrla sredi 18. stoletja. Podroben pregled njenih clanov kaže, da se nikoli niso povzpeli nad raven »mestnega« plemstva. To je uspelo šele liniji Janezovega necaka Marka Antona, ki je z nakupom gospostva Polhov Gradec postal fevdalec. Z novim statusom zemljiškega gospoda si je ambiciozni Mark Anton zgradil tudi novo identiteto: zaprosil je za povzdig v baronski stan, se odpovedal mešcanskemu priimku Kunstl in predikatu Baumgarten ter prevzel novo ime, ki je bilo nemško poimenovanje gospostva Polhov Gradec – postal je baron Billichgrätz.29 Zelo uspešen je bil tudi pri integraciji v staro kranjsko plemiško elito. Ce je bila njegova prva žena Ana Elizabeta Engelshaus še clanica rodbine, ki se je sicer sklicevala na starodavni, a nedokazan plemiški naziv, je druga žena Johana Sibila baronica Gall - Gallenstein že bila iz vrst starega kranj­skega plemstva. Njegovemu istoimenskemu sinu je uspel še vecji met, saj je leta 1698 pred oltar popeljal celo grofico – Eleonoro Ursini - Blagaj, katere mati je bila grofica Auersperg. Nova baronica se je zavedala pomembnosti, ki je bila povezana z njenim visokim poreklom, kar je zelo demonstrativno pokazala štiri desetletja pozneje. Ceprav je ocitno ni motilo, da se je njen tast rodil še kot mešcan, je zelo nasprotovala poroki svojega sina Marka Antona III. z Marijo Rozalijo Qualiza, ceš da je nevesta premalo plemenita. Rodbina Marije Rozalije je sicer prav tako imela mešcanske korenine, a je bila sama kot pravnukinja poplemenitenca že cetrta generacija z modro krvjo, torej je bila njena plemiška tradicija celo daljša od Billichgrätzove. Do poroke je kljub nasprotovanju ženinove matere prišlo leta 1736 in prek nje se je rod Billichgrätzov nadaljeval še dve generaciji, dokler ni po moški liniji izumrl v zacetku 18. stoletja.30 V precej manjši meri kot Kunstlom (oziroma baronom Billichgrätzom) se je v fevdalno elito uspelo povzpeti Lukancicem, še eni trgovski rodbini iz Škofje Loke.31 Kot novopeceni plemici so pridobili nekaj manjših zemljiških gospostev, vendar izbire njihovih porocnih partnerjev kažejo, da so se vecinoma porocali s sebi enakimi clani novonastalega plemstva. Izjema sta le dve nevesti iz rodbine Gall - Gallenstein, vendar je ob tem treba poudariti, da ta rodbina, ceprav je bila na Kranjskem prisotna že vec stoletij, ni sodila med premožnejše in zato tudi njeni clani na ženitnem trgu praviloma niso segali ravno visoko. Lukancici so bili v 16. stoletju škofjeloški mešcani, ki so obogateli s trgovino z železom. Eden najbolj aktivnih in premožnih je bil Boštjan ali Sebastijan Lukancic, ki si je pridobil vec deset desetin, tudi zunaj loškega gospostva. Njegov vnuk, prav tako Sebastijan, je v oporoki leta 1647 pripravil materialno podlago za 29 ÖStA, AVA, Adelsakte, Adelsakt von Billichgrätz, Marcus Anton, 7. IV. 1684. O Billichgrätzih gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, 17. stoletje, str. 9–18 (s tam navedeno literaturo). 30 Tu je šlo lahko tudi za druge vzroke, zaradi katerih je ženinova mati nasprotovala poroki, in ne nujno stanovsko-hierarhicne. Gl. tudi Kos, Zgodovina morale, 1, str. 253–254. 31 O Lukancicih gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, 17. stoletje, str. 102–110 (s tam navedeno litera­ turo); gl. tudi Golec, Valvasorji, str. 141–143. prihod kapucinov v Škofjo Loko, a se je to zgodilo šele vec let po njegovi smrti,32 vnukinja Marija pa je bila prva opatinja ljubljanskega klariškega samostana.33 Drugi clani rodbine so se vojaško udejstvovali v habsburških vojnah in na podlagi teh zaslug je leta 1671 Gabrijel Lukancic, kranjski deželni pisar in doktor obojega prava, zaprosil za povzdig v plemiški stan. Pri tem se je skliceval tako na svoje plemiške prednike (mati Marija Kristina Rasp, babica Lukrecija Lamberg, hci deželnega glavarja Jakoba Lamberga, ena od prababic pa je bila Agnes Siegersdorf, po kateri je bil povezan tudi s koroškim plemstvom) kot na lastno, domnevno plemiško poreklo, ki pa ga ni mogel dokazati, saj je po njegovih besedah njegovo družino zadela huda nesreca in jim je požar unicil veliko premoženja, med dru­gim tudi dokumente, ki so dokazovali njihov plemiški stan.34 V treh zakonih je imel Gabrijel Lukancic vec otrok, od katerih so štirje sinovi odrasli, trije od njih so bili tudi grašcaki. Najstarejši Jurij Andrej je od ženinih sorodnikov kupil gradic Mala Loka pri Trebnjem, a je mlad umrl in ni zapustil potomcev. Najznamenitejši je bil drugi sin Janez Gotard, genealog in heraldik, ki Nagrobnik Gabrijela Lukancica iz leta 1683 v cerkvi v Stari Loki. (foto: Tina Arh) 32 Blaznik, Škofja Loka, str. 226, 341, 342. 33 Hancic, Klarise, str. 73–76. 34 ÖStA, AVA, Adelsakte, Adelsakt von Lukhantschitsch, Gabriel, 24. XII. 1671. je bil tudi clan Družbe sv. Dizma, z vzdevkom Plamenec (der Angeflamte). Njegova genealoška zbirka v vec delih je še danes eden od temeljev za raziskova­nje kranjskega plemstva in kranjske zgodovine.35 Po ocetu je podedoval Staro Loko, a jo je leta 1705, nekaj let pred smrtjo, prodal Janezu Juriju Prešernu.36 Grašcak je bil tudi najmlajši Gabrijelov sin Sigmund Jožef (1684–1749), ki je bil lastnik Lukovca pri Brezovici in Cerkna pri Gabrovki. Zanimivo je, da so trije mlajši Gabrijelovi sinovi imeli skupaj skoraj trideset otrok, a so vse tri njihove linije – s tem pa tudi celotna rodbina – izumrle prav v tej generaciji, saj prav nobeden od moških potomcev ni imel družine. Ce so si nekatere rodbine za dvig med plemiško elito prizadevale zato, da bi se vanjo tudi same cim bolj integrirale, so druge rodbine vodili drugacni motivi. O tem prica njihovo delovanje po dosegu plemiškega statusa, saj kljub njemu niso spremenile nacina življenja, ampak so še naprej vztrajale pri mešcanskih dejavno­stih. Med njimi je treba vsekakor omeniti rodbino Jenko, katere del je bil leta 1749 poplemeniten s predikatom Jenkensheim. Zacetnik te rodbinske veje je bil trgovec Janez Jakob Jenko, o njegovem življenju ne vemo prav veliko. Še najvec izvemo iz njegove prošnje za povzdig v plemiški stan.37 V njej pravi, da se že vse življenje ukvarja s trgovino s platnom, ki je bila na Loškem zelo pomembna gospodarska panoga, in to ne le znotraj avstrijskih dednih dežel, ampak ga je pot vodila tudi cez morje, v Italijo. Ugled in bogastvo sta mu omogocila, da je v rodni Škofji Loki vrsto let zasedal položaj notranjega svetnika, v prošnji pa ni pozabil omeniti, da je zvestobo monarhiji izkazal tudi v težkih vojnih casih in državi dva­krat podaril po 1100 goldinarjev. Država je prošnji ugodila in mu leta 1749 pode­lila plemiški naziv s predikatom Jenkensheim.38 Njegov najstarejši sin je bil Janez Jurij, ki si je kot trgovec na Reki pridobil veliko premoženje. Pozneje se je vrnil v Škofjo Loko, kjer je imel hišo z vrtom na trgu številka 29, v okolici mesta pa vec njiv in travnikov. Njegov zapušcinski inventar iz leta 1790 razkriva tudi, da je imel ob smrti še vedno v lasti dvonadstro­pno hišo na Reki in drugo nadstropje skladišca (magacina), ki je stalo v njeni neposredni bližini, denar pa je imel naložen še v hiši reškega lekarnarja Jožefa Emilija.39 Na imenitnost Janeza Jurija in njegove žene Marije Ane, rojene pl. Bono, kažeta njuna portreta iz leta 1755, ki ju nekateri umetnostni zgodovinarji pripisu­jejo Fortunatu Bergantu (portreta sta kot del zbirke Karla Strahla v prvi polovici 20. stoletja prišla v Narodno galerijo). Kar trije od štirih odraslih sinov Janeza 35 Danes jih hranijo v Arhivu Republike Slovenije v Zbirki rokopisov (ARS, AS 1073, I-43r, I-44r, I-45r). 36 Smole, Grašcine, str. 458. 37 ÖStA, AVA, Adelsakte, Hofadelsakt von Jenkho, Johann Jakob, 13. XII. 1749. 38 O Jenkensheimih gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, 18. stoletje, str. 77–82 (s tam navedeno litera­ turo). 39 ARS, AS 309, šk. 48, J-56. Jurija so stopili med duhovnike,40 le cetrti sin Ignac je ostal v posvetnem stanu; bil je uradnik, služboval je na Bavarskem, v Burgauu in Meitingenu, pozneje pa se je vrnil na Kranjsko, kjer je bil v Ljubljani gubernialni svetnik in okrožni glavar ter na prelomu 18. in 19. stoletja študijski direktor za ljubljansko gimnazijo.41 Porocen je bil z baronico Alojzijo Ehrenfeld, njena oporoka razkriva zanimiv detajl iz plemiške hierarhije. Ceprav sta bila oba zakonca plemica in je žena po pravilih prevzela možev priimek in stan, se je Alojzija podpisala kot »baronica Ehrenfeld, porocena pl. Jenkensheim«.42 Njeno baronstvo je ocitno mocno preka­šalo nižji in manj pomemben plemiški naziv moža, zato se mu Alojzija kljub poro­ki ni bila pripravljena odpovedati. Drugorojeni sin Janeza Jakoba Jenkensheima Janez Jožef, zacetnik srednje veje Jenkensheimov, se je iz Škofje Loke preselil v Stražišce in je trgoval s platnom in siti. Ceprav je ob smrti leta 1768 zapustil sina Antona, ki je bil tudi njegov uni-verzalni dedic (dva sinova sta umrla že v otroštvu), je njegovo sitarsko dejavnost pozneje prevzel njegov zet Natalis Pagliarucci, zdravnik in grašcak na kranjskem Khislsteinu, saj je sin Anton kot najstnik umrl v Novem mestu.43 Tretji sin Janeza Jakoba je bil Marko Anton (v nekaterih virih tudi Maksimilijan), zacetnik mlajše veje Jenkensheimov. Bil je glavni dedic po ocetu in je po njem podedoval hišo na naslovu Mesto 120 (danes Mestni trg 36), hkrati pa je nadaljeval ocetovo trgovino v Škofji Loki in bil v letih 1760–1763 tudi oskrbnik loškega špitala.44 Z Marijo Jožefo Feichtinger je imel (vsaj) štirinajst otrok, a so bile ob njegovi smrti žive samo še tri hcere, zato je z njegovo smrtjo leta 1810 Grb rodbine Zanetti v cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki. (foto: Barbara Žabota) 40 Pokorn, Šematizem, str. 125, 126. 41 Ciperle, Ljubljanska gimnazija, str. 117. 42 ARS, AS 308, serija III, J-52. 43 Žontar, Platnarstvo in sitarstvo, str. 89–102. 44 Štukl, Knjiga hiš, II, str. 68–69. mlajša veja Jenkensheimov po moški strani izumrla.45 Jenkensheimi so torej kljub pridobljeni »modri krvi« obdržali svojo staro identiteto in so vse do izumrtja ostali to, kar so bili od nekdaj – trgovci. Ali se za tudi vsebinski preskok med prave ple­mice niso znali ali niso zmogli ali niso hoteli odlociti, pa je že drugo vprašanje. Prav tako so trgovci (kljub plemiškemu statusu) ostali clani kranjske veje rodbine Zanetti, ki je izvirala iz Benetk.46 Prvi clan na Kranjskem je bil Antonio, ki se je naselil na Suhi pri Škofji Loki in vodil uspešno trgovino med svojo novo in nekdanjo domovino. Po lastnih besedah je v deželo vsako leto pripeljal 50.000 goldinarjev, da je z njimi nakupil razno blago in ga izvozil v domovino. Leta 1661 je zaprosil za plemstvo, ceprav se za ta korak morda niti ne bi bil odlocil, ce ga v to ne bi prisilile okolišcine. Kot trgovec je namrec predstavljal neljubo konkuren-co drugim loškim trgovcem, ki so nad njim in njegovo družino nenehno negodo­vali. Skupaj z loškim glavarjem so ugovarjali, ko se je njegov sin Bartolomeo/ Jernej potegoval za loško mešcanstvo. Vendar negodovanje loške konkurence podjetnih Zanettijev ni ustavilo. Da bi se laže in bolj neovirano posvetili poslu, je Antonio sklenil, da se »umakne« v plemiške vrste. Plemiški status je namrec pople­menitencu med drugim prinesel spremembo glede jurisdikcije – poplemeniteni mešcani niso bili vec podsodni mestnemu sodišcu, temvec ograjnemu, na kar je najbrž racunal tudi Zanetti.47 Njegova prošnja je bila pri cesarju ugodno sprejeta, verjetno toliko bolj, ker je imela gospodarska uspešnost Zanettijev blagodejne ucinke tudi na cesarsko blagajno – vanjo se je iz njihovega mošnjicka vsako leto nakapljalo 25.000 goldinarjev. Cesar je Antoniovi prošnji tako ustregel ter njega in vse njegove potomce leta 1661 povzdignil med plemice Svetega rimskega cesarstva.48 Predsodke in negodovanje Locanov so Zanettiji premagovali še na druge naci­ne. Eden teh je bilo tudi pletenje sorodstvene mreže in Antoniov sin Jernej je svojo boljšo polovico že našel na Kranjskem. Leto pred povzdigom rodbine Zanetti med plemstvo je njegova žena postala Marija Jakoba Grundler, hci loškega protipisarja (financnega uradnika) Jeremije Grundlerja, ki je bil v casu Leopolda I. tudi sam poplemeniten s predikatom Grünberg. S poroko je Jernej Zanetti dobil posest oziroma hišo z njivo v Loki, imenovano Grundlerjeva pristava ali tudi Štemarje. Posest je bila last Zanettijev približno sto let – do sredine 18. stoletja, rodbina pa je na Kranjskem izumrla leta 1804. 45 ARS, AS 309, šk. 48, J-85. 46 O Zanettijih gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, 17. stoletje, str. 206–212 (s tam navedeno literaturo). 47 Podobne primere najdemo tudi v drugih mestih. V Ljubljani je bil takšen npr. trgovec Štefan Graffhaiden, ki je leta 1665 dobil plemiški naziv in se je tako izognil mestnemu sodišcu zaradi neizpolnjevanja dolžnosti, ki mu jih je nalagalo ljubljansko mešcanstvo. A kljub plemiškemu nazivu se je Štefan še naprej ukvarjal z mešcanskimi posli, eden njegovih sinov Florijan je bil v letih 1720–1723 in 1729–1732 celo ljubljanski župan. Gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, 17. sto­ letje, str. 81–84. 48 ÖStA, AVA, Adelsakte, Adelsakt von Zanetti, Anton, 19. IV. 1661. Avstrijsko plemstvo 19. stoletje je z ustanovitvijo Avstrijskega cesarstva, ki je delno nadomestilo ukinjeno Sveto rimsko cesarstvo, tudi na Loško pripeljalo nove tipe plemicev. To so bili predvsem mešcani, ki so si plemiško diplomo prislužili kot zvesti uradniki. Nekateri so samo izhajali iz Škofje Loke ali njene okolice, kariero pa so si ustvari­li v širnem svetu. Pravi plemiški nacin življenja in prebivanje v dvorcih, ki so veljali za prototip plemiškega prebivališca, sta bila pri njih prej izjema kot pravilo. Za posvojitev klasicnih plemiških navad je tovrstnim poplemenitencem enostav-no zmanjkalo casa. Pogosto se je zgodilo, da je zaslužni posameznik plemiški naziv dobil v poznih letih, ko je imel že otroke ali celo vnuke. Ti tako še niso bili deležni prave plemiške vzgoje in je niso mogli prevzeti v svoj svet vrednot. Sprememba identitete iz mešcanske v plemiško je bila v takšnih primerih šele na zacetku (ce je do nje sploh prišlo), njen razvoj pa je bil s koncem monarhije leta 1918 dokoncno prekinjen. Med poplemenitenimi loškimi rojaki posebno mesto zavzema Oto Detela, ki je bil kar dvakrat imenovan za kranjskega deželnega glavarja (med letoma 1890 in 1906). Njegova družina po ocetovi strani je sicer izvirala iz Moravc, medtem ko je bil oce njegove matere Karoline Dietrich Jožef Dietrich, od leta 1803 grašcak na Ajmanovem gradu pri Sv. Duhu.49 Tako se je tudi življenje njegovega vnuka Ota Detele zacelo in koncalo tam. Oto Detela je v zgodovini znan predvsem kot kon­servativni politik. Vec kot trideset let je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru, od leta 1907 do smrti tudi clan gosposke zbornice dunajskega parlamenta. Cesar Franc Jožef mu je za zasluge podelil viteški red železne krone III. stopnje, kar mu Grb rodbine Detela, v katerem je upo­dobljena cerkev v Crngrobu. (vir: Jutta v. Auersperg, risba) 49 Smole, Grašcine, str. 67. je posledicno prineslo plemiški stan. Za grb si je izbral kranjskega orla, kar naka­zuje njegovo navezanost na to nekdanjo habsburško deželo, cerkev v Crngrobu, ki stoji nedalec od njegovega rojstnega kraja, in deteljo, s cimer je njegov grb postal govoreci.50 Po njegovi smrti (1917) je Ajmanov grad podedovala njegova hci Marija, porocena Guzelj.51 Med grašcaki na Loškem posebno mesto nedvomno zasedajo Strahli iz Stare Loke. Grad je v njihove roke prišel v zacetku 19. stoletja, ko se je Friderik Anzelm Strahl, castnik avstrijske vojske, po rodu iz nemškega Erfurta, porocil s Terezijo Demšar, hcerjo tedanjega starološkega grašcaka Jožefa Demšarja. Strahl je Staro Loko od ženine družine najprej vzel v zakup, potem pa v celoti odkupil.52 Ceprav so Strahli trdili, da so plemiškega porekla, tega niso mogli dokazati z nobenim dokumentom. Negotovost je razrešil cesar Franc Jožef, ki je sinu Friderika Anzelma Edvardu leta 1873 podelil dedno avstrijsko viteštvo.53 Edvard Strahl je bil zelo izobražen clovek, privrženec nemške ustavoverne stranke na Kranjskem ter odlicen pravnik, s posebnim nagnjenjem do umetnosti. S pomocjo žene Cecilije (rojene pl. Pettenegg) se je lotil zbiranja umetnin, pozne­je pa je k zbirki dodal še podedovane slike po svojem stricu Francu Ksaverju Demšarju, ki je bil po zgodnji smrti staršev tudi njegov skrbnik. Vsestransko akti­ven je tudi pesnikoval in objavljal; znani so celo nekateri njegovi prevodi Prešernovih pesmi. Zbirateljstvo je pozneje nadaljeval Edvardov edinec Karel, ki je zbirko precej povecal, tako da se je lahko kosala z najpomembnejšimi umetniškimi zbirkami v Srednji Evropi. Ker ni imel otrok, je precejšnji del zapušcine pod ugodnimi pogo-ji zapustil raznim slovenskim inštitucijam, kot so Narodni muzej, Etnografski muzej in Narodna galerija. Preostali del zbirke je bil razprodan na dražbi ali pa so ga podedovali (skupaj s samim gradom v Stari Loki) sorodniki njegove žene, dru­žina Fraenzl pl. Vesteneck, ki pa niso imeli velikega posluha za umetnost.54 Danes na Strahle še vedno spominja grb nad barocnim portalom vzhodnega procelja dvorca v Stari Loki, ki za seboj skriva tudi zanimivo zgodbo. Grb je namrec t. i. aliancni, torej dvojni, in predstavlja zakonsko zvezo Karla Strahla in Marije Alojzije (Mimi) pl. Lehmann. Strahla je žena kmalu po poroki zapustila, vzrok naj bi bila njegova gospodovalna gospodinja Johana Nepomucena Strupi. Zakonca sta nato 23 let živela locena od mize in postelje. Žena je vecino teh let preživela v samostanu Brezmadežnega spocetja v Jaroslawu na današnjem juž­nem Poljskem, kjer je poucevala glasbo in nemško literaturo. Leta 1909 se je 50 ÖStA, AVHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Detela, Otto, 30. XI. 1898. 51 O družini Detela gl. Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 1. del, str. 47–53 (s tam navedeno literaturo). 52 Smole, Grašcine, str. 458. 53 ÖStA, AVFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Strahl, Eduard, 5. IX. 1873. 54 Polec, Spominu, str. 79–83. Aliancni grb Karla viteza Strahla in njegove žene Alojzije pl. Lehmann nad vhodom v dvorec Stara Loka. (foto: Barbara Žabota) vrnila v Staro Loko in se temeljito lotila notranje in zunanje prenove dvorca.55 Verjetno je bila takrat vzidana tudi omenjena heraldicna plošca z aliancnim grbom, ki je (sicer poškodovana) vidna še danes.56 Delno je s Škofjo Loko povezana tudi usoda družine Gozani, italijanskih mar-kizov, katerih ena veja je živela tudi na Kranjskem in leta 1817 prejela avstrijski plemiški naziv.57 Resnicna zgodba, ki bi bila zaradi melodramaticnosti vredna romana, pripoveduje o Carlu Giovanniju Gozaniju, ekscentricnem markizu iz Casala Monferrata v Piemontu, ki se je sprl z vsemi sorodniki in se odlocil, da vse premoženje zapusti daljnemu sorodniku Janezu Nepomuku Gozaniju na Kranjskem. Ker pa je ta medtem umrl (leta 1836), je dedic postal njegov najstarej­ši sin Feliks, skromen uradnik v Škofji Loki, ki je tako cez noc obogatel. Podedoval je 7 milijonov lir, obsežno posest v severni Italiji, palaco v Torinu (kamor se je preselil z družino) in Casalu (kjer je postal župan) ter naziv markiz di San Giorgio. Vendar se novopeceni bogataš ni izkazal kot dober gospodar in denar je hitro kopnel. Prodajati je moral posest za posestjo in proti koncu je živel v takšni revšcini, da mu je morala njegova hci Pavlina dajati mesecno rento. Leta 1879 je naredil samomor.58 Ta zgodba se je v vec razlicicah ohranila do danes, zapisano pa najdemo pri Josipu Vošnjaku (tam je priimek Gozani spremenjen v Gazoli)59 in v zgodovinskem romanu Jeje Jamar - Legat o Kaibetovi hiši na škofjeloškem Placu.60 55 Polec, Spominu, str. 72–73. 56 O družini Strahl gl. Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 1. del, str. 174–178 (s tam navedeno literaturo). Najnovejše: Komic Marn, Strahlova zbirka. 57 ÖStA, AVFHKA, Adelsakt, Hofadelsakt von Gozani, Felix Marquis, 13. V. 1817. Med plemstvo se je v 19. stoletju povzpelo tudi nekaj škofjeloških mešcanov oziroma iz loških mešcanskih družin izvirajocih posameznikov. Omenimo lahko npr. Simona Wilfana, zgodovinskega in nabožnega pisca, ki se je leta 1802 rodil v Karlovcu št. 41 (danes Poljanska cesta 1) v Škofji Loki kot sin tamkajšnjega mešcana, barvarja Antona Wilfana. Simon je vse šole naredil v Ljubljani (nekaj casa je bil tudi Prešernov sošolec, študiral pa je skupaj s Slomškom in Barago) leta 1825 in bil posvecen v duhovnika. Kot kaplan je deloval v vec gorenjskih krajih, leta 1834 je postal vojaški kurat v 17. pehotnem polku in 1838 župnik v Kranjski Gori, kjer je ostal naslednjih 28 let. Leta 1867 je odšel v Novo mesto, kjer ga je cesar najprej imenoval za kanonika, dve leti pozneje pa še za 27. novomeškega prošta. Na tem mestu si je posebno prizadeval za ureditev kapiteljskega arhiva in je znatno povecal kapiteljsko knjižnico. Za svoje delo je leta 1876 prejel red žele­zne krone III. stopnje, na podlagi cesar je zaprosil še za avstrijsko plemstvo.61 S Škofjo Loko je bil tesno povezan tudi Adolf Elsner, zadnji predsednik deželnega sodišca na Kranjskem pred razpadom monarhije. Rodil se je leta 1856 v Postojni, a se je družina kmalu po njegovem rojstvu preselila v Škofjo Loko. Po izobrazbi je bil pravnik, leta 1883 je postal sodnik na okrožnem sodišcu v Škofji Loki. Tu se je tudi porocil, rodile so se mu tri hcere. Pozneje je služboval še na Vrhniki, v Kranju, Ljubljani in Gradcu, leta 1912 pa je postal predsednik deželne­ga sodišca v Ljubljani. Prejel je vec odlikovanj, septembra 1918, tik pred koncem monarhije, pa še plemiško diplomo.62 V širšo rodbino loških Jenkov, ki je v 18. stoletju že dala eno (ali celo dve) plemiško vejo, je sodil tudi Valentin Jenko, ki ga je poklicna pot popeljala v poli­cijske vrste in mu leta 1893 prinesla tudi plemiški naziv. Rodil se je leta 1821 v Škofji Loki ocetu Valentinu, takrat c. kr. nižjemu gozdnemu inšpektorju v Vodnjanu, in materi Johani, ki je izvirala iz znamenite loške rodbine Homann.63 Deležen je bil dobre izobrazbe, ki jo leta 1845 uspešno zakljucil s pravnim dokto­ratom na dunajski univerzi. Še istega leta ga je pot zanesla v domaco Kranjsko, saj je postal praktikant pri mestnem in deželnem sodišcu v Ljubljani. To je bil verje­tno njegov zadnji daljši stik z domovino, saj je od tedaj dalje vedno služboval zunaj domace Kranjske – najprej v severni Italiji kot komisar pri lombardsko--beneški generalni vladi, nato pri policijski direkciji v Benetkah in policijskem komisariatu v Vidmu (Udine). Leta 1867 je bil premešcen k dunajski policijski direkciji, leta 1882 pa je dobil naziv vladnega svetnika in postal policijski direktor v Gradcu, kjer je ostal do upokojitve (1878). Ob upokojitvi mu je cesar za zvesto službo podelil plemiški naziv s castnim nazivom Edler. Jenko si je za grb izbral modrega orla, s cimer je morda hotel poudariti povezanost s svojo domovino Kranjsko.64 Družina je izumrla že z njegovim sinom Oskarjem leta 1907, ki je bil avstrijski castnik.65 58 O rodbini Gozani gl. Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 2. del, str. 24–35. 59 Vošnjak, Odlomki, str. 709–711. 60 Jamar Legat, Jeja: Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu: 1511–1914. 61 O Simonu Wilfanu gl. Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 1. del, str. 201–202 (s tam navedeno literaturo). ÖStA, AVHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Wilfan, Simon, 10. XII. 1876. 62 O družini Elsner gl. Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 2. del, str. 57–59 (s tam navedeno literaturo). ÖStA, AVHKA, Adelsakte, Adelsakt von Elsner Adolf, 30. IX. 1918. 63 NŠAL, Župnijski arhiv Škofja Loka, maticne knjige, R 1816–1827. Nekaj poplemenitenih posameznikov je izviralo iz širše loške okolice, zlasti iz Železnikov. Eden od njih je bil tudi Albert Levicnik, pravnik in predsednik deželnega sodišca v Ljubljani, ki se je sicer rodil na Koroškem, vendar je bil nje-gov oce Jurij Levicnik, prav tako pravnik, doma iz Železnikov. Albert je po konca­nem študiju na Dunaju služboval po raznih sodišcih na Kranjskem in zlasti na Spodnjem Štajerskem. V zacetku osemdesetih let 19. stoletja je na pobudo pravo­sodnega ministra Alojza Pražáka kot ministrski tajnik nastopil službo na pravoso­dnem ministrstvu na Dunaju. Tam je ministru pomagal pri pripravi t. i. Pražákove jezikovne naredbe, s katero je med drugim uvedel slovensko uradovanje na slovenskih sodišcih. Ko je minister odstopil, se je tudi Levicnik (v zacetku devet­desetih let) vrnil na deželno sodišce v Ljubljano. Tam je bil najprej višji sodni svetnik, nato podpredsednik in od 1898 predsednik sodišca. Pod njegovim pred­sedovanjem so v Ljubljani zgradili novo sodno palaco, ki stoji še danes. Po dvanaj- Grob družine Levicnik na pokopališcu v Železnikih. (foto: Barbara Žabota) 64 Biografija Valentina Jenka povzeta po ÖStA, AVA, Adelsakte, Hofadelsakt von Jenko, Valentin, 16. II. 1893. 65 ÖStA, KA, Qualifikationslisten, K. 1238, Jenko Oskar. Novico o nenadni smrti sta objavila Neues Wiener Tagblatt (31. 10. 1907) in Prager Tagblatt (1. 11. 1907). stih letih (1910) se je na lastno željo upokojil in ob tej priložnosti ga je cesar za njegovo zvesto in izvrstno opravljeno službo povzdignil v plemiški stan. Za grb si je izbral orla, ki je obicajno simboliziral službo državi, in liktorski snop, ki je alu­diral na njegovo pravniško kariero.66 Ta grb je vklesan tudi na njegovem grobu na pokopališcu v Železnikih. Njegovi potomci na Slovenskem živijo še danes.67 Iz Železnikov je bil doma tudi Anton Globocnik, slovenski narodni buditelj, upravni uradnik in strokovni pisec, ki si je za zvesto službo monarhiji prav tako prislužil povzdig v avstrijski dedni plemiški stan. Rodil se je leta 1825 v Železnikih, na Racovniku št. 37, v podjetniški fužinarski družini. V gimnazijo je hodil v Ljubljani, pravo je doštudiral na Dunaju. Že v dijaških letih se je navzel slovenske domoljubnosti (takrat je svoj priimek zacel podpisovati s »c« in ne vec z »zh« ali »tsch«) in ji ostal zvest vse življenje, hkrati pa je ohranil tudi zvestobo avstrijski monarhiji. Na Dunaju je postal tajnik tamkajšnjega Društva Slovenija in je pozival k zedinjenju Slovencev »v jedno skupno upravno celoto, da se uvede slovenski jezik v slovenskih deželah v šole in urade in da se Avstrija ne združi pretesno z Nemcijo«. S Petrom Koslerjem je na podlagi kranjskih heraldicnih barv za sloven-ske narodne barve dolocil belo-modro-rdeco kombinacijo.68 Njegova prva služba je bila pri mestnem in deželnem sodišcu v Ljubljani, nato pa ga je pot zanesla na Hrvaško in tam je služboval v Osijeku, Stubici in Cakovcu. Zavzemal se je za zahteve Hrvatov proti Ogrski glede prikljucitve Medimurja. Najpomembnejši del njegovega delovanja se je zacel leta 1863, ko je prišel v Postojno. Tam je bil najprej okrajni predstojnik in od leta 1867 okrajni glavar. S tega položaja je pospeševal zlasti šolstvo in aktivno sodeloval pri promo-ciji Postojnske jame. Na njegovo pobudo so v jamo napeljali tire in elektricno razsvetljavo ter jo s tem odprli za turizem, pred jamo so zasadili park ter z drevo­redom povezali jamo in mesto. Leta 1884 je tudi preprecil, da bi jama prišla v zasebne roke. Po vec kakor dvajsetih letih v Postojni se je leta 1885 kot vladni svetnik vrnil v Ljubljano in se pet let pozneje (1890) upokojil. Takrat ga je cesar za njegovo zvesto in uspešno službo povzdignil v plemiški stan, s castnim nazi­vom Edler. Globocnik si je za predikat izbral pridevnik Sorodolski; nanaša se na reko (Selško) Soro, ki tece skozi njegov rojstni kraj.69 66 ÖStA, AVFHKA, Adelsakte, Adelsakt von Levicnik, Albert, 11. XI. 1910 67 O družini Levicnik gl. Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 2. del, str. 99–105. 68 O Antonu Globocniku gl. Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 2. del, str. 20–23. 69 ÖStA, AVHKA, Adelsakt, Hofadelsakt von Globocnik, Anton, 2. XI. 1890. Zakljucek Zgodovina Škofje Loke in nekdanjega loškega gospostva je nelocljivo poveza­na s plemstvom. Morda veliko bolj od ostalih krajev po Sloveniji, saj prav tu zasle­dimo nadpovprecno število plemiških rodbin oziroma posameznikov s plemi­škim nazivom. Od mest na nekdanjem Kranjskem je Škofja Loka po število plemi­ških rodbin dejansko takoj za Ljubljano – tako takih, ki so izvirale s tega obmocja, kot takih, ki so na Loško prišle od drugod. Mnogim (predvsem trgovcem) je bila prav Škofja Loka odskocna deska za nadaljnji družbeni vzpon. Tako kot na vecini slovenskega ozemlja je tudi na Loškem plemstvo izginilo najpozneje do konca 2. svetovne vojne. Z eno samo izjemo, ki predstavlja feno-men v celotnem slovenskem prostoru. Rodbina baronov (Oblak) Wolkensperg, ki je bila tudi sicer najbolj intenzivno in najdlje povezana s tem obmocjem, je na Loškem ostala tudi po vojni. Še vec, zadnja clanica rodbine, baronica Hilda (poro-cena Svoboda), je smela celo prebivati v dvorcu svoje rodbine, kar je eden redkih, ce ne celo edini primer pri nas. Umrla je leta 2012 kot ena zadnjih pripadnic visokega plemstva v slovenskem prostoru. V 19. in zacetku 20. stoletja je kar nekaj posameznikov s plemiškim nazivom, ki so živeli na Loškem ali so od tu izvirali, pomembno vplivalo na razvoj slovenske narodne ideje. Ce to v manjši meri velja za družino Detela, ki sicer ni skrivala slovenskih korenin, a ni aktivno posegala v slovensko politicno in kulturno sfero, pa v tem kontekstu ne moremo mimo Simona Wilfana, Alfreda Levicnika in Antona Globocnika. Prav slednji je eden tistih posameznikov, katerih delovanje je pustilo najopaznejše sledi, ceprav teh danes ne povezujemo vec z njihovim ime­nom. Globocnik je tako npr. zaslužen za osnovni videz slovenske zastave pa tudi zacetke turizma v Postojnski jami. Velike zasluge za današnjo slovensko identiteto moramo pripisati tudi Karlu Strahlu, ki se sicer ni identificiral s slovenskim naro­dnim gibanjem, vendar pa je s svojo umetniško zbirko postavil enega od temeljev Narodne galerije in Narodnega muzeja. Plemstvo na Loškem je tako po eni strani spreminjalo lastno identiteto in hkrati pustilo svoj pecat tudi pri oblikovanju slo­venske nacionalne identitete. VIRI: Arhiv Republike Slovenije (ARS) AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišca v Ljubljani. AS 309, Zbirka zapušcinskih inventarjev Deželnega sodišca v Ljubljani. AS 730, Gospostvo Dol. AS 1073, Zbirka rokopisov. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) Župnijski arhiv Škofja Loka, maticne knjige, R 1816–1827. Österreichisches Staatsarchiv, Wien (ÖStA) AVA – Allgemeines Verwaltungsarchiv (Adelsakte) KA – Kriegsarchiv (Qualifikationslisten) LITERATURA: Apih, Josip: Plemstvo in narodni razvoj. V: Ljubljanski zvon 1887, V Ljubljani : Tiskovna zadru­ga, 1881–1941, str. 170–176, 282–287, 351–357, 403–407. Blaznik, Pavle: Iz življenja loškega plemstva v 17. stoletju. V: Loški razgledi 17, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1970, str. 33–39. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973, 560 str. Cevc, Emilijan: Nagrobnik viteza Viljema Gotholda Raspa v Stari Loki. V: Loški razgledi 23, Škofja Loka : Muzejsko društvo 1976, str. 55–62. Ciperle, Jože: Ljubljanska gimnazija 1773–1808, 1. del. V: Kronika 28, Ljubljana : Zveza zgodo­vinskih društev Slovenije, 1980, str. 111–121. Frank, Karl Friedrich v.: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806, I. Schloss Senftenegg, 1967; II. Schloss Senftenegg, 1970; III. Schloss Senftenegg, 1972; IV. Schloss Senftenegg, 1973; V. Schloss Senftenegg, Senftenegg : Selbstverlag Schloss Senftenegg, 1967–1974. Golec, Boris: Matevž Režen pl. Segalla (1665–1722) – od podložniškega otroka s Sorškega polja do zgornjesavskega gospoda. V: Kronika 64, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2016, (Iz zgodovine Zgornje Gorenjske), str. 413–440. Golec, Boris: Raspova knjiga obrazcev – mala zakladnica uradovalne slovenšcine 17. in prve polovice 18. stoletja. V: Arhivi 31, Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2008, str. 63–96. Golec, Boris: Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, 514 str. Grilc, Viktor: Prispevek k zgodovini gospostva Osterberg. V: Kronika 53, Ljubljana : Zveza zgo­dovinskih društev Slovenije 2005, str. 267–282. Hancic, Damjan: Klarise na Kranjskem. Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 2005, 468 str. Kaiserfeld, Hans: Ravno polje, zibelka sodobne ovcereje na Štajerskem. V: Casopis za zgodovi-no in narodopisje 75 (n. v. 40), 1990 (Iz zgodovine Ravnega polja), Maribor : Obzorja str. 69–90. Komic Marn, Renata: Strahlova zbirka v Stari Loki in njena usoda po letu 1918 (doktorska disertacija). Ljubljana : [R. Komic Marn], 2016, 616 str. Kos, Dušan: Zgodovina morale, 1. del. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, 488 str. Pokorn, Francišek: Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788. V Ljubljani : Knezo-škofijski ordinariat ljubljanski, 1908, 288 str. Polec, Janko: Spominu Edvarda in Karla Strahla. V: Zbornik za umetnostno zgodovino 10, št. 3–4, 1930, Ljubljana : Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, 1921–1944, str. 43–210. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogocnega tura. Ljubljana : Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005, 640 str. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem : 16. stoletje. Del 1, Od Barbov do Zetschkerjev. Ljubljana: Viharnik, 2016, 376 str. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem : 17. stoletje. Del 1, Od Billichgrätzov do Zanettijev. Ljubljana: Viharnik, 2014, 282 str. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 18. stoletje. Del 1, Od Andriolija do Zorna. Ljubljana: Viharnik, 2013, 285 str. Preinfalk, Miha: Zgodovinopisje na Slovenskem in njegov odnos do plemstva. V: Zgodovinski casopis 58, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2004, str. 507–516. Rugále, Mariano; Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. Del 1, Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana : Viharnik, 2010, 252 str. Rugále, Mariano; Preinfalk, Miha: Blagoslovljeni in prekleti. Del 2, Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem. Ljubljana : Viharnik, 2012, 271 str. Smole, Majda: Grašcine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1982, 712 str. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma : 1688–1801 (faksimile). [Ljubljana] : Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja, 2001, 363 str. Štih, Peter: Srednjeveško plemstvo in slovensko zgodovinopisje. V: Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje (ur. Vincenc Rajšp idr.), Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001, str. 61–72, 1124 str. Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki, 2. Škofja Loka [i. e.] Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 1984, 221 str. Vošnjak, Josip: Odlomki iz cloveške tragikomedije. III. del. Usodni dan. V: Ljubljanski zvon V, 12, 1. 12.1885, v Ljubljani : Tiskovna zadruga, str. 708–715. Žontar, Josip: Platnarstvo in sitarstvo v Loškem gospostvu v 18. stoletju. V: Loški razgledi 3, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1956, str. 89–102. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik, 1994, 223 str. Die Zusammenfassung Der Adel im Loka Gebiet – Beispiele der sozialen Mobilität und neuen Identitäten Der Adel als ehemaliger Teil der eliten Gesellschaft in den habsburgischen Ländern war keine homogene, einheitliche soziale Gruppe, sondern sehr heterogene Gesellschaftsschicht, in der sogar unüberwindbare Unterschiede herrschten. Am meisten angesehen unter ihnen war der Uradel, dessen Anfänge in den Mittelalter zurück greifen. Dem Adel folgte der Kleidungsadel und Geldadel, manchmal auch der Briefadel genannt. Das waren die neuzeitlichen Adelsfamilien, die ihren adeli-gen Titel (Status) aufgrund des Geldes, der Ausbildung, der militären und wirtschaftlichen Verdienste bekommen hatten. Im 19. Jahrhundert entstand eine neue Adelsgruppe, der sogenannte österreichische Adelsgruppe genannt wurde. Dazu gehörte jeder Einzelne und seine Nachfolger, dem der Adelstitel vom österrei­chische Kaiser zugeteilt wurde. Zu dessen Zuteilung kam es oft automatisch, wenn es um einen Preis (z. B. Orden der Eisen Krone) oder den gesätzlich geordneten Militärdienst ging. Die Erhöhung zu dem adeligen Stand führte bei jedem Individuum bzw. seiner Familie auch zu der Änderung der Identität, die nicht nur sozialer sondern auch nationaler Bedeutung war (vor allem im 19. Jahrhundert). Auf dem slowenischen Gebiet wurden die ursprünglich slowenischen Namen schon mehrmals in der Geschichte aufgegeben und mit den deutschen Namen ersetzt. Auch auf dem Gebiet der Loka – Herrschaft und weiterem Gebiet von Skofja Loka waren alle Adelsgruppen anwesend, wobei der Anteil des Mittelalterlichen relativ klein war. Am meisten ging es um die Ministerialen des freisinger Bischofs, die lang­sam auf der Gesellschaftsskala aufstiegen und versuchten, so gut wie müglich sich selbständig zu machen (z.B. die Ritter von Loka). Viel mehr wurde das Loka Gebiet von den neuzeitlichen adeligen Familien bestimmt. Es ging um die Angestellten des freisinger Bischofs, meistens bürgerlicher Abstammung, denen der Satz unter die Adeligen gelang. Die wichtigsten Familien unter denen waren die Familien Rasp und Fürnpfeil. Auf dem Loka – Gebiet gab es auch viele Kaufleute, die wegen ihres großen Vermögens zu dem Adelsdiplom kommen konnten. Dazu gehörten z. B. die folgenden Familien: Oblak - Wolkensperg, Kunstl, Režen - Segalla, Lukancic, Jenko - Jenkensheim, Zanetti … Viele von denen wollten den adeligen Status haben, um die Bürgerpflichte zu vermeiden. Mit der Gründung des österreichischen Kaiserreichs, das teilweise das abgeschaffene Heilige Römische Reich ersetzte, erschienen sich auch auf dem Loka – Gebiet neue Adelstype. Das waren vor allem Bürger, die als treue Beamte zum Adelsdiplom gekommen waren. Einige von ihnen lebten tatsächlich im Loka – Gebiet, die anderen, zwar von diesem Gebiet abstammend, machten aber weltweit ihre Karriere (z. B. Detela, Wilfan, Elsner, Globocnik, Levicnik …). Einige hatten auch einen wichtigen Einfluss auf die Entwicklung der slowenischen Nationalidee genommen. So haben sie einerseits eigene Identität geändert, als auch bei der Formung der slowenischen Nationalidentität ihren Abdruck gelassen. Tomaž Križnar Nabiralnik za darove pod starološkim Gavžnikom Izvlecek O nabiralniku za darove pod starološkim Gavžnikom je bilo napisano že marsikaj, vendarle je ostalo še veliko neznanega. V clanku avtor odgovori na nekaj kljucnih vprašanj o njegovem nastanku, avtorjih, vsebini in materialu. Poleg tega je izdelan 3D model iz fotografij in 3D vizualizacija oziroma rekonstrukcija njegovega prvot­nega stanja. Podani so tudi zakljucki oziroma odgovori na zastavljena vprašanja in dileme. Kljucne besede: nabiralnik za darove, Opferstock, starološki Gavžnik, rekon­strukcija prvotnega stanja, 3D model, material, Prtižev križ. Abstract Offertory box beneath Stara Loka Gavžnik Many things have been written about the offertory box beneath Stara Loka Gavžnik but a great deal still remains unknown. In the article the author answers some key questions about its creation, authors, contents and material. In addition, a 3D model has been created from photographs and a 3D visualisation or reconstruction of its original condition. Conclusions or answers to questions raised and dilemmas are also given. Keywords: offertory box, Opferstock, Star Loka Gavžnik, reconstruction of original state, 3D model, material, Prtižev križ. Uvod Klemen Karlin, predsednik Kulturno-zgodovinskega društva Lonka Stara Loka, me je pred nekaj casa poklical in vprašal, ce bi bil pripravljen sodelovati na Strahlovem veceru, z naslovom Starološki Gavžnik nekoc in danes, in sicer v okvi­ru Dnevov evropske kulturne dedišcine 2016, 30. 9. 2016, v Jurjevi dvorani v Stari Loki. Z veseljem sem potrdil sodelovanje pri pogovoru, skupaj z dr. Francetom Štuklom in Alojzijem Pavlom Florjancicem, ki ga je vodil Mihael Habicht. Namen prireditve je bil predvsem preveriti kakovost prostora glede na novo zgrajeno naselje in osvetliti zgodovinska dejstva v zvezi z lokacijo in objekti na njej. Ker je morda še najbolj zanimiv in nekoliko skrivnosten, hkrati pa tudi naj­bolj ogrožen, prav nabiralnik za darove ob cesti, smo vecino pogovora namenili njemu. Kaj sploh je Opferstock? Opferstock ali nabiralnik za darove je namenjen zbiranju darov, predvsem denarja, tako od romarjev kot domacinov. V kamen je bila vložena kovinska skri­njica, ki je bila zgoraj zaklenjena in pritrjena, da se ni dala odstraniti. Pokrita je bila z nadstreškom, da se darovi ali denar ne bi zmocili. Zadaj zgoraj, spredaj ter levo in desno so bile razlicne slike na lesenih plošcah. Zadaj je bila slika pritrjena z vijaki, na stranicah kamna pa so bile pritrjene z žeblji, ki so bili skozi lesene slike zabiti v lesene vložke v nabiralniku. En žebelj in leseni vložek sta še ohranjena (leva stran, desna spodnja luknja). Prvotni videz in lokacija Nabiralnik za darove je bil postavljen ob cesti v Crngrob, na desni strani, ob vznožju hribcka, na katerem je Prtižev križ.1 Za temelje so spodaj postavili nekaj velikih plošcatih skal v vec plasteh, na katere so dali izravnalni beton, nanj pa nabiralnik za darove. Upodobitev Konrada Grefeja iz leta 1899 je najstarejši in najbolj veren prikaz prvotne podobe nabiralnika za darove. Na njej se še vidi upodobitev Kalvarije, Golgote s tremi križi. Nad njimi je narisano še nekaj, morda prav starološki Gavžnik s tremi gavgami/vislicami. Nabiralnik za darove je bil tudi svojevrsten smerokaz. Levo, desno in spredaj so vdolbine, v katere je možno pritrditi lesene poslikane table. Na desni strani je bil sv. Jakob,2 ki je kazal pot proti Škofji Loki, na levi Marijino oznanjenje, ki je kazalo proti Crngrobu, zgoraj in zadaj pa na polkrožni tabli sv. Jurij, ki ja kazal proti Stari Loki. Na zgornji strani je bila kvadrasta vdolbina za darilno skrinjico. Nad vsem je bila lepo okrašena polkrožna plocevinasta streha, z majhnim križem na vrhu. Streha je bila z vijaki pritrjena na kovinske nosilce, ki so bili spodaj vstavljeni v nabiralnik in zaliti s svincem. 1 Hribcka se je prijelo ljudsko ime Bohk. 2 Apostol sv. Jakob Starejši (Veliki) je bil obglavljen; leta 44 ga je dal Herod Agripa v Jeruzalemu zapreti, bicati in obglaviti z mecem. Konrad Grefe: Opferstock bei Bischoflack, akvarel 1899. (vir: Peter pl. Radics, Alt-Krain (Stara Kranjska), Dunaj – Ljubljana, 1900) Današnji videz nabiralnika za darove. (foto: Tomaž Križnar) Današnje stanje in lokacija Nabiralnik za darove danes ni v zavidljivem stanju. Na lokaciji pod starolo­škim Gavžnikom je pocasi razpadal, del za delom. Najprej so propadle slikarije na lesenih plošcah, pocasi tudi plocevinasta streha; darilno skrinjico so odstranili že prej. Dolgo casa je spodnji del nabiralnika za darove vec ali manj pozabljen klju­boval zobu casa. Vecina mimoidocih ga sploh ni opazila, saj je bil obrašcen s travo. O njem krožijo razne zgodbe,3 od tega, da je bil podstavek za gavge/vislice, pa do tega, da so na njem sekali glave, kar pa je vse seveda dalec od resnicnega namena. Strokovno se je teme najbolj obširno lotil dr. France Štukl v vec clankih v Loških razgledih in drugih publikacijah. Prava kalvarija oziroma križev pot pa se je za nabiralnik za darove zacela pred dobrimi desetimi leti, z gradnjo stanovanjskega naselja na hribu nad njim, ki se vzpenja v starološki Kamnitnik. Gradnja in izkopi so se povsem približali nabiral­niku za darove in grozilo je, da bo unicen ali pa koncal na kakšni deponiji. Tako je pac trenutno stanje duha, staro in lepo se mora umakniti novemu, moderne-mu, brezosebnemu, ce želite. Zahvalimo se lahko nekaj zavednim posameznikom, da so nabiralnik za daro­ve zašcitili in ga 7. 6. 2016 zacasno odpeljali v Virlog, od tam pa na vrt Loškega gradu, kjer se nahaja danes. V zvezi z nabiralnikom za darove se poraja vrsta vprašanj Od kod izhaja? Ali je res del znamenja, ki je bilo na mestu sedanje Dolenceve hiše v Stari Loki?4 Ali je morda del Krvavega križa, ki naj bi bil na tem mestu? Po tretji razlagi5 gre za podstavek križa, ki je nekoc stal na mestu Marijine kapelice ob Mrcinkovi hiši na Fari. Morda pa je bil nabiralnik za darove narejen na novo in postavljen prav z namenom, da nakljucni mimoidoci ali pa romarji darujejo. Kdo ga je postavil in kdaj? Na obe vprašanji lahko odgovorimo dokaj natancno. Pa zacnimo najprej z vprašanjem kdaj? To vprašanje je izjemnega pomena, saj lahko razjasni marsikate­ro neznanko in dosedanja ugibanja v zgodbi nabiralnika za darove. Ko me je Klemen prosil za sodelovanje, sem si želel nabiralnik za darove najprej natancno ogledati in ga izmeriti. Saj veste, pri zavarovalni pogodbi je pomemben drobni tisk, pri objektih, kot je nabiralnik za darove, pa detajli. Že pri prvem ogledu so se pokazale zanimive podrobnosti. V eni izmed lukenj za pritr­ditev lesenih plošc s slikarijami sem naletel na žebelj, ki je bil vložen v lesen vlo­žek. Žebelj je bil »žicni«,6 narejen torej iz žice. Ti žeblji so novejše izdelave, prvic so jih patentirali v Franciji leta 1806, imenovali so se francoski ali pariški žeblji. Glede na to, da so poslikane lesene plošce morda tekom casa zamenjali, s tem pa tudi žeblje in vložke, to ni ravno trden dokaz o casu izvora. 3 Nekaj takih zgodb je v knjigi Lojzeta Zupanca Kamniti most. 4 Štukl, Loški razgledi, prav tako Knjiga hiš v Škofji Loki III : Stara Loka in njene hiše. 5 Florjancic, A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad: zbornik Župnije sv. Jurija Stara Loka, str. 332. Digitalni 3D model zgornje površine, narejen iz fotografij. (izdelal: Janez Križnar) Drugi zanimiv detajl je maticni vijak s še privito šesterokotno matico na žele­znem nosilcu, ki je nosil zadnjo leseno slikano plošco. Ceprav je vijak že predzgo­dovinska iznajdba, so take standardizirane maticne vijake zaceli izdelovati med letoma 1800–1810 v ZDA in Veliki Britaniji. Kljub temu pa to ni zadostna osnova za dolocitev tocne starosti nabiralnika za darove. Srecno nakljucje pa je botrovalo odkritju prave letnice njegovega nastanka. Drugic sem ga šel merit in fotografirat zgodaj dopoldan po deževni noci. Zgornja ploskev se je ravno sušila, na vdolbenih delih pa je bila površina še mokra. Tako sem na levi zgornji strani opazil veliki številki 1 in 8. Zacel sem iska-ti še na desni strani in našel številko 4 in 1 (lahko tudi 7); šele digitalna izdelava 3D modela iz fotografij7 je pokazala, da je zadnja številka res 1. (slika 3) Tako je razrešeno tudi vprašanje o casu nastanka. Na zgornjem delu je namrec letnica 1841. Številke so že nekoliko zabrisane, a vseeno vidne. Zanimivo je, da je tip crk povsem podoben tistemu iz originala druge darilne listine, datira­ne s 23. 11. 973, cesarja Otona II. freisinški škofiji. Glede na letnico torej lahko odgovorimo tudi na vprašanje, kdo je postavil nabiralnik za darove. Tedaj je bil starološki župnik Jakob Dolenc8 in gotovo je imel odlocilno besedo pri postavitvi. A le ugibamo lahko, zakaj in s kakšnim razlo­gom je bil nabiralnik za darove postavljen. Morda zato, ker je bil obicaj, da se darilna skrinjica postavi ob znamenju ali zaradi nekdaj množicnih romanj v Crngrob. 6 Žicni žeblji so narejeni iz dovolj trdne žice in so krožnega prereza. Starejši kovani in štancani (izrezani) so bili kvadratnega prereza. 7 Zahvaliti se moram bratu Janezu Križnarju. 8 Jakob Dolenc, starološki župnik in dekan med letoma 1839 in 1846. Mikroposnetki vzorcev materiala. Levo podložni beton in desno apnenceva dolomitna breca. (fotografije analize materiala: ZAG) Iz kakšnega materiala je nabiralnik? Ob natancnem pregledu nabiralnika za darove na vrtu Loškega gradu sem podvomil, da je sploh kamnit, saj iz loškega kamnitnicana ocitno ni. Kamencki v konglomeratu kamnitnicana so okrogli prodniki, pri nabiralniku pa so oglati, z ostrimi robovi. Pomislil sem na beton, saj so ga leta 1841 že poznali.9 Poleg tega je dobro vidno, da je bil nabiralnik postavljen in uravnan na vecje kamne. Za uravnavo in povezavo pa je bil uporabljen beton. Ker nisem strokovnjak za kamen oziroma beton, sem za pomoc pri ugotavlja­nju materiala prosil doc. dr. Ano Mladenovic, vodjo Laboratorija za beton, kamen in reciklirane materiale na Zavodu za gradbeništvo Slovenije. Po odvzemu vzorcev so v njihovem laboratoriju z analizo potrdili, da je spo­dnji material, uporabljen za uravnavo in povezavo, beton, sam nabiralnik pa je kamnit, in sicer iz apnenceve dolomitne brece. Kaj nam povedo mere? Nabiralnik za darove je globok in visok tocno 50 cm. Vdolbini levo in desno merita 30 x 30 cm, dolg je 97 cm. Odprtina za darilno skrinjico je velika 30 x 30 cm. Vse mere so zaokrožene na cm, kar pomeni, da je nabiralnik za darove že nacrtovan in narejen v metricnem sistemu. Decimalni metricni sistem so pri nas uvedli Francozi v casu Ilirskih provinc.10 9 Portlandski cement je bil patentiran leta 1824. 10 V Franciji je bil metricni sistem uradno uveden 1793, uporabljali pa so ga že nekaj let prej. Ali je nabiralnik za darove pomemben? Seveda! Nabiralnik za darove je pomemben spomenik svojega casa in kraja. Pregledal sem kar nekaj materiala, nisem naletel na podoben nabiralnik za darove (pretežno so pokoncni). Torej ima tudi vrednost edinstvenosti. Tomaž Križnar: racunalniški model in vizualizacija prvotne podobe nabiralnika za darove. Kako ga obnoviti in kje postaviti? Seveda je vsak spomenik na neko mesto postavljen z razlogom. Trenutno je lokacija razvrednotena, v zgodovinskem in kulturnem kontekstu pa je pomemb­na. Loški turisticni delavci so pripravili tematsko pot v Crngrob, ki gre tu mimo. Zanimivosti ob tej poti in zgodbe, vezane nanje, pa pot samo še popestrijo. Po mojem mnenju nabiralnik za darove sodi na mesto prvotne postavitve. Je del zgodovine in ce se ga postavi na drugo mesto, se ta zgodovina potvarja in izgubi. Upam, da bodo pristojni zmogli toliko poguma in razuma, da nabiralnik za daro­ve, seveda obnovljen, postavijo na prvotno mesto pod Prtiževo znamenje. VIRI IN LITERATURA: Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo : (973–1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, str. 258, 361. Florjancic, Alojzij Pavel: Ležece znamenje pod Gavžnikom. V: A glej, na tem polju je obrodil sto­teren sad : zbornik Župnije sv. Jurija Stara Loka, Ljubljana : Salve, 2015, str.: 332–333, (zbirka Memorabilia Locopolitana ; 23). Pokorn, Franc: Loka : krajepisno zgodovinska crtica. V: Dom in svet 7, št. 12, Ljubljana : Katoliško tiskovno društvo, 1894, str. 246. Radics, Peter, pl.: Alt-Krain (Stara Kranjska). Dunaj : Ljubljana, 1900. Štukl France: Knjiga hiš v Škofji Loki. 3, Stara Loka in njene hiše. Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 1996, str.: 123, 170, 245, (zbirka Gradivo in razprave ; 17). Štukl France: Krvavo znamenje. V: Loški razgledi 49, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2002, str 201–203. Štukl, France: Loške vislice na Gavžniku. V: Loški razgledi 36, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1989, str. 39–43. Zupanc, Lojze: Kamniti most. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1973, str. 17–18, 21. Summary Offertory box beneath Stara Loka Gavžnik The article has been created from material that the author prepared for the meeting, Stara Loka Gavžnik formerly and today, in the framework of Days of European Cultural Heritage 2016, 30.9.2016, in Jurjeva dvorana in Stara Loka. Because of the construction of a housing settlement above the original location of the offertory box, this was physically at risk. The residents of Stara Loka therefore moved it to a safe location and from there it was taken to the garden of Loka Castle. The condition is not very impressive since no one has cared for it for a long time. It no longer has a roof, painted wooden panels and offertory box itself. We know quite a lot about the offertory box and its appearance in the past. Questions remain as to where it originated, why it was set up in this location, who erected it, from what material it is made etc. So I measured it exactly, also made a graphic 3D reconstruction of the original condition and obtained a 3D photoscan of the existing condition, and came to some interesting conclusions. The offertory box was made in the mid-19th century, probably precisely for this pur­pose. It is certainly an important memento of its time and has its greatest impor­tance in the original location. It was erected there because of the pilgrimage trail to Crngrob and also because of Prtiž shrine on the hill or the possible Stara Loka Gavžnik. The computer model and visualisation are the work of Tomaž Križnar. Tone Košir Karlovške padarske bukve Izvlecek V NUK hranijo vec rokopisnih ljudskomedicinskih knjig, med njimi tudi rokopisne padarske bukve, ki jih poimenujemo karlovške – po zaselku vasice Dolenja Ravan v Poljanski dolini – in so nastale leta 1851. Knjižica je napisana v bohoricici in je odlicno ohranjena. Kraj in cas nastanka sta vpisana, ne pa tudi pisec, ki sem ga neuspešno skušal identificirati tudi s pomocjo zapisanih opomb k noveli Ivana Tavcarja V Karlovcu. Posebej izstopa pišceva lepa pisava, ocitno znanje tedanje slovenske slovnice, verjetno je poznal glasbo in bil tudi teološko izobražen. Vsebina knjižice, ki je sicer podobna drugim prepisom Lipicevih padarskih bukev, je napisana zelo pregledno. Opis tipanja pulza je za cas nastanka zelo sodoben in še vedno uporaben. Vsebina je ocišcena vraževerja. Naštete znacilnosti potrjujejo prepricanje, da ne gre za obicajni prepis predloge, ampak za avtorsko delo. Kljucne besede: Branko Cušin, Dolenja Ravan, Dolencice, karlovški, ljudsko­medicinska knjiga, rokopisne padarske bukve, zdravilna zelišca, zbrana dela Ivana Tavcarja. Abstract Karlovac barber surgeon's book Several manuscript books of folk medicine are kept in NUK, including the manu­script barber surgeons' book, designated Karlovac after a settlement of the village of Dolenja Ravan in Poljanska dolina, which was created in 1851. The book is written in Bohoric script and is excellently preserved. The place and time of its creation are noted but not the author, whom I tried unsuccessfully to identify also with the aid of written notes to the novel by Ivan Tavcar, V Karlovcu/In Karlovac. The writers fine script in particular stands out and his clear knowledge of the then Slovene grammar; he was probably familiar with music and was also theologically educat­ed. The content of the book, which is similar to other transcriptions of the Lipic barber surgeon's book, is written very clearly. The description of taking the pulse is very modern for the time of creation and still useful. The content is free of supersti­tion. The enumerated characteristics confirm the view that it is not a normal tran­scription of a draft but an original work. Key words: Branko Cušin, Dolenja Ravan, Dolencice, from Karlovac, folk medicine book, medicinal herbs, collected works of Ivan Tavcar Uvod Gospa Helena Janežic me je opozorila, da je v rokopisnem oddelku NUK shranjena še ena rokopisna ljudskomedicinska knjiga, ki je sredi 19. stoletja nasta-la na Loškem.1 Poznala jo je že Meta Sterle in jo omenila v obsežnem zapisu o ljudskem zdravilstvu v Loških razgledih (1990). Knjigo je pri zdravilstvu upora­bljal Jaka Rant, po domace Kocar iz Dolencic pri Javorjah. Dal mu jo je javorski župnik Kregar, pri katerem se je Rant ucil brati in pisati. Izvor knjige naj bi bil pri Karlovških iz Dolenje Ravni.2 V nadaljevanju bom skušal navedbe Sterletove potr­diti in jih razširiti, poleg tega pa prikazati tudi vsebino bukev, saj ta v Loških razgledih še ni bila predstavljena. Prav zaradi omembe Sterletove, da je knjiga povezana s Karlovškimi, jo poime­nujem karlovško. Ob vsebini, ki sledi drugim rokopisnim padarskim bukvam na Loškem, pa povsem odprto ostane vprašanje, kdo jo je napisal oziroma prepisal. O Karlovcu V 60. številki Loških razgledov je bila objavljena natancna predstavitev Karlovških, kot se imenuje zaselek vasi Dolenja Ravan.3 Pri ponovnem prebiranju zapisa ne najdem povezave med tamkaj živecimi in piscem knjige. Valentin Jereb (1799–1881) se je rodil prezgodaj, da bi leta 1851 napisal obravnavano knjigo, verjetno pa tudi pisati ni znal, njegovi sinovi pa so bili premladi. Leta 1845 rojeni Valentinov sin Gregor je sicer študiral, a v nastanek datiranih bukev ni mogel biti vpleten. Ce bi v Karlovcu živel še kdo, ki bi bil tako vešc pisanja, kot je vidno v rokopisni knjigi, bi ga pisatelj Ivan Tavcar v pripovedi o Karlovških verje­tno omenil. Pri iskanju poti obravnavane knjige do Karlovških me je gospa Helena Janežic opozorila na Tavcarjevo novelo V Karlovcu, ki je prvic izšla leta 1880. Vkljucena je bila tudi v Tavcarjeva zbrana dela, ki so izšla leta 1929. Tej zbirki je opombe napisal njen urednik dr. Ivan Prijatelj; v njih je identificiral vecino oseb, ki nastopajo v noveli.4 V opombah ni nic, kar bi kazalo na povezavo z obravnava-no knjigo. Tudi v zapisu Lojzeta Perka, ki je v Poljanah uciteljeval v letih 1903– 1925, ne najdem povezave z njo.5 Leta 1951 so izšla Tavcarjeva zbrana dela, tudi novela V Karlovcu. Zbirko je uredila in opombe napisala Marja Boršnik. Za moj zapis je pomemben odstavek na strani 513, ki se nanaša na stavek v noveli: Karlovcanje pa so imeli ustna svoja porocila, po katerih so poznali rastline in njih skrivnostne moci. V zvezi z njim je avtorica zapisala: Imeli so rokopisno knji­ 1 V NUK jih vodijo pod Ms 1483, Knjiga ljudskega zdravilstva iz leta 1851 (1). 2 Sterle, Ljudsko zdravilstvo na Loškem, str. 92. 3 Janežic, Tavcarjev in moj Karlovec, str. 173–190. 4 Prijatelj, Urednikove opombe, str. 475–477. 5 Perko, Revolucija v dr. Tavcarjevi noveli »V Karlovcu«, str 2. go o zdravljenju, spisano leta 1851 v bohoricici, ki jo je kasneje kupil domaci zdravnik Jakob Rant iz Dolencic (danes last »Kocarjevih« v Dolencicah). To knjigo je leta 1871 prepisal v gajici bivši Karlovški študent Gregor Jereb. Ta pre-pis hrani prof. Janez Dolenc iz Cetene Ravni, ki mi je dal oba rokopisa v pogled. Jereb izjavlja v predgovoru, da je dal prvotni knjigi brez naslova naslov Knjiga domacih zdravil in jo jezikovno popravil. Vsebina te knjige je žalostnosmešen primer ljudskega vraževerja, omejenosti, krutosti in izkušenj. Ne dá se dognati, ce je Tavcar to knjigo poznal, vsekakor pa se ta zanimivi dokument domacega zdravljenja deloma ujema z njegovimi podatki.6 S tem zapisom je povezava obravnavane knjige s Karlovškimi potrjena, kot je zapisala Meta Sterle. Ni znano, ce je znal gospodar Valentin Jereb brati, verjetneje bi to spretnost pripisali njego­vemu bratu Anžonu, ki je veliko potoval po svetu, na domaci zemlji pa postavil mlin in žago, stope ter stiskalnico za izdelavo lanenega olja.7 Anžon je bil pameten in šegav posebnež, ki je na Tolminsko hodil po žepne nožice.8 Kdorkoli že – Karlovški so imeli padarske bukve in jih verjetno vsaj kdaj v zimskem casu tudi vzeli v roke. Dva zapisana podatka potrjujeta, da je obravnavana knjiga original in ne pre-pis Gregorja Jereba; prvic: je brez naslova, ki ga prepis ima; in drugic: napisana je v bohoricici in ne gajici. Opomba Marje Boršnik je zanimiva tudi po vsebinski plati. V obravnavi vse­bine bukev se pokaže, kako se njena ocena knjige razlikuje od moje. V nadaljeva­nju bom bralcu sporocil, da v knjigi ni vraževerja, na tem mestu pa zapišem, da tudi ne krutosti in omejenosti. Pri priporocenih postopkih in pripravkih so zapi­sana le pretirana pricakovanja glede ucinka. Takšno je bilo tedaj znanje ljudskih zdravilcev, ki niso imeli potrebne medicinske izobrazbe. Treba je razumeti, da se je tudi medicina – sicer hitreje kot zdravilstvo – stalno razvijala in je bilo marsikaj, kar je prej veljalo za doktrinarno pravilno, kasneje ovrženo in opušceno, kar se seveda dogaja še danes. Obravnavano knjigo štejem za boljšo med vsemi ohranje­nimi ljudskimi medicinskimi knjigami z Loškega. Cas in kraj nastanka rokopisne knjige Cas nastanka karlovških bukev je zapisan na dveh mestih, prvic na koncu kazala in drugic na strani 207. Na prvem je z rimskimi številkami zapisana najprej zadnja stran bukev (CCX = 210), pod njo letnica MDCCC (1800), pod to pa še LTLI. Ce se malo poigramo z zapisanimi crkami, pridemo do zakljucka, da sta prvi dve crki morebiti LI (51), a se je zapisovalec pri okraševanju zmotil in iz enke je nastal T. Ker ga je to ocitno motilo, je številko LI zapisal še enkrat – pravilno. Ne upamo postaviti teze, da LT pomeni zacetnici priimka in imena zapisovalca, 6 Boršnik, Opombe, str. 511–516. 7 Janežic, Tavcarjev in moj Karlovec, str. 183. 8 Glej opombo 5. 9 Glej notni zapis na https // sl. wikipedia.org. ceprav bi to bilo zanimivo in v pomoc pri iskanju njegovega porekla. Pod rimskimi številkami je letnica zapisa­na še z arabskimi. Zanimiva in morda povedna je okrasitev spodnje letnice s štirivrsticnim notnim crtovjem in kva­dratnimi notami. Po zapisu na spletu sklepam, da gre za kvadratno notacijo in štiricrtno koralno lestvico, ki je bila v uporabi v srednjem veku.9 Je zapiso­valec hotel bralcu sporociti, da pozna cerkveno glasbo, se z njo tudi ukvarja? Drugi zapis, ki ga najdemo na strani 207, je pomemben zaradi dveh podatkov. Zapisovalec je z delom zakljucil 13. maja 1851, kar pomeni, da je zacel pisati v zimskem casu, ko je bilo zunaj manj kmeckega dela. Pomembna je omemba kraja nastanka rokopisa, Dolenja Ravan (zapisano: Dolenarovna). Tam so bile le tri domacije, ena od njih karlovška, ki je imela hišno število 3. Ne moremo pa izkljuciti možnosti, da je zapisovalec morda pisal po narocilu za nekoga iz Dolenje Ravni, recimo za karlovškega gospodarja Valentina Jereba. A nami­ga, da se je prav on ukvarjal tudi s padarstvom, doslej nisem zasledil. Na to pa kaže prej omenjeni zapis Boršnikove, da so se Karlovški spozna­li na rastline in njihove skrivnostne moci, saj sicer domaci študent Gregor Jereb verjetno ne bi zacutil potrebe po moderniziranem prepisu prvotne knjige. Kdo je spisal oziroma prepisal knjigo? Pisec knjige ni znan, saj v knjigi ni podpisan oziroma napisan. Na osnovi natancnejšega pregleda pisave, jezika, strukture in vsebine knjige mu je mogoce pripisati nekatere pomembne znacilnosti. Bil je izobražen, poznal je tedanjo slo­vensko slovnico (sredina 19. stol.), nemški in latinski jezik, verjetno tudi glasbo. Imel je smisel za natancnost in red. Iz nekaterih zapisanih postopkov in priporo-cil sklepam, da je imel verjetno teološko izobrazbo. Njegovo šolanje je možno postaviti v cetrto desetletje 19. stoletja, kar kaže na mlajšo osebo. Je bil eden od poljanskih kaplanov? Jeticni duhovnik oziroma semenišcnik na okrevanju v (domacih) poljanskih hribih? V besedilu sem iskal poljanske narecne besede, ki bi pokazale njegovo poreklo, a jih je bore malo, tako: devje (divje), obejs (obesi), to (beri tň = tu-kaj), tok (beri: tôk = takó) in von (ven) in so komaj omembe vredne. Našel nisem nobenega dokaza, da bi se okoli leta 1851 v teh krajih zadrževal duhovnik Simon Jan (roj. 1819, Kovor pri Tržicu), ki je najprej vec let kaplanoval na Dolenjskem, Primorskem in v Zasavju, ko pa je zbolel, je prišel na zdravljenje na Gorenjsko. Po zboljšanju je bil vikar pri Sv. Lenartu na Selškem, leta 1862 pa je prišel službovat v Lucine, kjer je odprl prvo šolo v tem kraju.10 Kot pisca izkljucim Jurija Humra, ki je v letih 1857–1862 župnikoval v Stari Oselici in je bil dalec okoli znan zdravilec. Po starosti bi sicer ustrezal (roj. 1819, Vodice nad Kamnikom) ), a je na Poljansko prišel šest let za nastankom knjige in ni bil povezan ne z župnijo Poljane ne z Dolenjo Ravnjo, kjer je knjiga nastala, pa tudi njena vsebina ni v sozvocju z njegovimi zdravilskimi metodami. Pisava v obravnavani knjigi je nekoliko podobna tisti, ki smo jo našli v Rohotnikovih živinozdravniških bukvah, nastalih leta 1836, kar je le petnajst let pred tokrat obravnavanimi. Nekoliko sta si podobna tudi okrašena zapisa v obeh knjigah, predvsem pa oba najdemo na istem mestu, na koncu kazala. Avtor živi­nozdravniške knjige je Anton Košenina, znani zdravilec iz Puštala pri Škofji Loki, a nismo mogli izkljuciti možnosti, da je knjigo narekoval drugi osebi, vešci pisanja in risanja.11 Ta podobnost sicer kaže na možnost, da bi bil zapisovalec obeh bukev lahko isti. Vendar se pri tokrat obravnavanih kaže tolikšen napredek v znanju in vešcinah pisanja med letoma 1836 in 1851, da je možnost istega zapisovalca treba ovreci. Vprašljiva se zdi tudi možnost, da bi tokrat obravnavano knjigo narekoval puštalski zdravilec Anton Košenina. Malo je verjetno, da bi v petnajstih letih nje­govo znanje zdravilstva toliko napredovalo, da bi bil sposoben narekovati oziro-ma napisati po vsebini in obliki dokaj drugacno ljudskomedicinsko knjigo, ki se v marsicem razlikuje od nam znanih Lipicevih in Košeninovih prepisov. Ta razlika 10 Košir, Življenje na Lucinskem skozi stoletja, str. 96. 11 Košir, Rohotnikove padarske bukve, str. 139. je tolikšna, da omogoca prepricanje, da ne gre zgolj za prepis, ampak za avtorsko delo. Tudi ta ugotovitev potrjuje nepovezanost karlovških bukev s Košenino. Gledano s tedanjimi ocmi je bil v casu nastanka obravnavane knjige Košenina že v letih, star že 52 let. Poleg naštetega pa v obravnavani knjigi ni znacilnih znakov za pisanje po nareku. Pot bukev iz Dolencic v NUK Naslednje vprašanje je povezano s prinosom obravnavane knjige v NUK. Helena Janežic mi je sporocila podatek iz zapisane provenience (izvora) knjige v NUK. 12. 6. 1979 jih je prinesel Branko Cušin (1935–2009) s Koroške Bele, ama­terski slikar. Imel je številno družino in je bil do leta 1985 zaposlen pri Zavarovalnici Triglav Kranj kot cenilec škod. Pri opravljanju svojega dela je bil veliko na terenu, zagotovo tudi v Poljanski dolini. Imel je »nos« za vrednost starin, na katere je pri delu naletel. Nekaj so mu jih ljudje dali, nekatere je tudi kupil in s prodajo nabranega prispeval v družinski proracun. Obravnavano knjigo je pro-dal v NUK, doma se ne spomnijo, da bi jo kdaj omenjal.12 Milka Štilec iz Dolencic mi je povedala: Jaka Rant je bil moj ded. Moja mama Pavla mi je veckrat pripovedovala, da je njen ata imel vec zdravilskih knjig, med njimi tudi »crne bukve«. Vse recepte za zdravljenje ljudi in živine je imel zapisane. Mama je zdravilske knjige dala nekomu, da bi jih oddal v arhiv oziroma muzej, ni vedela ali v Loko ali Ljubljano. Sedaj imamo še samo neko knjižico z recepti za zdravljenje živine. Ded Jaka naj bi imel tudi dragocen prstan, ki ga je uporabljal pri zdravljenju. Kljub iskanju ga po njegovi smrti niso našli.13 Par Kocari po vojski niso imeli požara, je pa pogorela hiša Par Mih v Dolencicah pred kakšnimi petdesetimi leti.14 Pri nas, Par Mih, je hiša zgorela avgusta 1971. Zagotovo smo bili zavarovani, saj je ata kmalu zgradil novo hišo, pogorišce pa opustil in kasneje prodal za vikend. Smo najbližji sosedje Kocarjevih.15 Z veliko verjetnostjo in skoraj brez dvoma zapišem, da je Branko Cušin st. dobil obravnavano knjigo pri Kocarjevih v casu, ko je pri sosedu Mihu ocenjeval škodo pogorele hiše. Opis knjige Karlovške padarske bukve so že na prvi pogled uporabna knjižica, nekoliko manjša od drugih ohranjenih padarskih bukev: visoke so 15,5 cm, široke 11,5 cm in debele 2,0 cm. Platnice so iz trdega karto­na, oblecenega v grahast zašcitni papir. So odlicno ohranjene, brez sledov mišjih zob­kov ali knjižnega molja, tudi opaznejših madežev nimajo. To govori o redkejši upora-bi, pa še to s posebno skrbjo. Kot da jih je imel oziroma uporabljal lastnik, ki je vedel, kaj je cistoca rok. Ne vemo, kdo je knjigo uporabljal pred Jakom Rantom, zanj pa je ohranjeno porocilo, da je o svojem zdravlje­nju govoril, /.../ da je za zdravje najvažnej­ša cistoca.16 Ta navedba vsaj posredno kaže, da je poznal tudi umivanje rok, zato v bukvah ni opaznih madežev in druge uma­zanije. Bukve so bile zvezane pred pisanjem in jih kasneje niso prevezali ali obrezovali, kar sklepam na osnovi zunanjega videza zapisov, saj ni sledov po odrezanih delih besed oziroma crk. 12 Povedal Branko Cušin ml. s Koroške Bele, 11. 10. 2016, in njegovo e-pismo, 13. 10. 2016. 13 Povedala Milka Štilec, Dolencice št. 12, 11. 10. 2016 14 Povedala Francka Možina, Degerinova, Dolencice št. 4, 11. 10. 2016. 15 Povedal Janez Oblak, Dolencice št. 11, 11. 10. 2016. V knjigo je zvezanih 124 listov Platnica karlovških bukev. rjavkastega papirja srednje kakovosti; popisanih je 229 strani, 19 pa je pra­znih. Notranjost razdelimo na dva sklo-pa. Na prvih 18. neoštevilcenih stra­neh je napisano kazalo s solidno in pregledno razporeditvijo in zapisom Zapis lastništva bukev na prvi notranji strani. številke strani, kjer vsebino najdemo. Na zadnji strani kazala je letnica nastanka bukev, zapisana v rimskih in arabskih številkah, kar sem že opisal. Naslednja stran je prazna in tu je pro-stor za podpis našel kasnejši uporab­nik Jakob Rant iz Dolencic. Sledi v kazalu napovedana celo­tna vsebina bukev, ki obsega 211 popi­sanih oštevilcenih strani, ostalo jih je še 19 nepopisanih. V bukvah je en sam kasnejši zapis. V pisavi Jake Ranta je na drugi notranji strani napisano: sa jetka na jetrih in 126, kar pomeni, da se opom­ba nanaša na zdravilno zelišce polaj, ki je opisano na tej strani. 16 Sterle, Ljudsko zdravilstvo na Loškem, str. 92. O pisavi in jeziku Pisava nas napelje na misel, da so bukve nastale v sorazmerno kratkem casu, saj so napisane z istim crnilom in isto roko, brez kasnejših dodajanj. Uporabljen jezik je na sorazmerno visoki ravni, kar kaže na šolanega zapisovalca. To potrjuje tudi obvladanje tedanje kranjske oziroma slovenske slovnice. Obicajnih napak v bukvah ne zasledimo. Le malo je zapisanih zdravilnih zelišc, ki jih zapisovalec ne bi znal prebrati iz uporabljene predloge. Posebej moram omeniti locila, saj pov­sem pravilno uporablja vejice med podrednimi stavki, zato je zapisano besedilo lepó in z lahkoto berljivo ter razumljivo. Uporablja tudi podpicja. Bukve so sicer napisane v bohoricici, a z uporabo številnih gajiških novosti: pogosto je namesto prejšnje crke »u« napisana pravilnejša crka »v«. Dosledno pisec uporablja crko »j«, ki jo pravilno loci od crke »i«. To je prvi zacetek pisanja v gajici, ki so jo sicer redki že uporabljali pred letom 1850, vecina pisanja vešcih pa še ne. Pisec je pisal »sh« za crko »š«, pri cemer je v vecini primerov crka »s« gotiška, ostra. V drugih primerih pa vcasih napiše gajiško crko »s«, vcasih pa gotiško, na primer v povezavi s crko »t«. Dosledno namesto crke »z« piše gajiški »s«. Predloga, ki jo je uporabljal pisec Pregled kazala in zapisane vsebine kaže na enega od prepisov Lipicevih padarskih bukev iz leta 1810. Morda je bil pisec blizu enemu od piscev rokopi­snih bukev, ki jih pripisujejo zdravilcu Antonu Košenini iz Puštala. Ta možnost dodaja kamencek k identificiranju pisca, kar smo že omenili pri zapisu letnice nastanka prepisa na zadnji strani kazala. Še bolj se približamo, ce primerjamo zbrane podatke in mnenja o piscu Pircevih padarskih bukev.17 Zanj smo namrec prepricani, da je bil doma na Poljanskem, in sicer zaradi uporabljenih narecnih besedah iz okolice Poljan ali Javorij. Tudi cas nastanka obeh prepisov je skoraj isti. Primerjava pisav je podobna, je pa pri karlovških bolj izpiljena in znanje slovnice dosti boljše. Vendar je možnost, da bi ta prepis nastal na osnovi Pircevega prepisa majhna, saj tega postavimo bliže sredini petdesetih let kot letu 1850, seveda pa te možnosti ne moremo izkljuciti. Narocnik bukev Ni izkljuceno, da jih je neznani pisec spisal oziroma prepisal prav za Karlovške z Dolenje Ravni. Verjetno jih je doma dobil nekdanji študent Gregor Jereb, jih leta 1871 prepisal v gajici, s slovnicnimi popravki, in jim dodal tudi naslov. 17 Košir, Pirceve padarske bukve, str. 197–198. Ob razmisleku o obravnavani knjigi se je oblikovala tudi povsem nepreverje­na možnost, da obstajajo trije primerki karlovških bukev, od katerih poznamo samo dva, drugega in tretjega. Na to misel pripelje neskladje med letom nastanka (1851) in za tisti cas pišcevim neverjetnim znanjem slovnice (uporaba locil in knjižnih besed). Kaj pa, ce je Gregor Jereb naredil dva prepisa prvotnega besedi-la? Pri prvem naj bi ohranil bohoricico, a zadržal vse zapisane podatke iz prvega zapisa, na primer kraj in cas nastanka, in se poigral tudi z okraski na koncu kaza-la. To bi bil prepis, ki ga hranijo v NUK. Zatem pa bi naredil še drugi prepis v gajici in mu dodal naslov ter letnico 1871. Ta dva naj bi pri prof. Janezu Dolencu videla Marja Boršnik. Iz zapisanega sledi (možni) zakljucek, da sta original iz leta 1851 in tretji prepis za zdaj izgubljena. Zadrego bi pojasnili, ce bi našli gajiški prepis iz leta 1871, kar bi omogocilo primerjavo obeh rokopisov, ohranjenega in gajiškega. V zapušcini prof. Janeza Dolenca, ki jo hranijo na ZRC SAZU, prepisa iz leta 1871 niso našli.18 Tako naše razmišljanje ostane brez dokazov. O vsebini Kazalo je napisano zgledno. Je pregledno in ima samo eno napako: na koncu kazala je napisana stran 2227, pravilno pa je stran 207. Že v kazalu je napoved Perstavka, dopolnila z opisom dveh zdravilnih pripravkov. Presenecajo nekatere v kazalu sodobno zapisane besede, ki jih dostikrat niti v mlajših prepisih nismo našli: božjast, brinje, grozdje, ogenj, olje, dolgo, ne more govoriti, primejo, usta­viti itd. Tudi to kaže na možnost, da ta prepis ni nastal leta 1851 (glej prejšnji odstavek). Pri opisu vsebine se bom zadržal manj casa, saj se precej približa Pircevim bukvam. Obsega pet poglavij, imenovanih bukve. Enaka razporeditev je tudi v drugih prepisih Lipicevih bukev. Prve bukve obsegajo 21 strani, na njih so opisana navodila za jemanje, ogle-dovanje in ovrednotenje urina, seca. Prikaz je zelo pregleden, naveden po tockah, opisi so kratki in zapisana so le najpomembnejša dejstva. Lovljenje in hranjenje vode je opisano v petih tockah. Ogledovanje vode ima pet postavk. Opisanih je kar 17 razlicnih barv vode, od ciste kot navadna voda do zelene in crne. V vodi se lahko najde celo 16 razlicnih reci, od kolobarja do moškega semena. Najobsežnejše je ocenjevanje, ovrednotenje vode (Kako voda sodit more). V tem delu je samo pri posamezni barvi naštetih veliko možnih vzrokov, na primer pri crni vodi kar 16. Najusodnejša je crna, gosta in smrdljiva voda, ki pomeni smrt. Bela voda, ki je cista kot navadna voda, ima 8 možnih vzrokov. V petem je dokaj sodoben opis: Ana lepa zhista bela voda, katera en mal na kri zikne, pomeni kamen (v secilih, op. avt.). Tudi rdeca voda ima vec kot 10 vzrokov, med njimi tudi: Erdezha, gosta kot uolje inu smerdi, pomeni smert. 18 E-pismo Barbare Ivancic Heleni Janežic, 14. 10. 2016. Pri kolobarju na vodi je naštetih 11 vzrokov; vecina njih se zdi neverje­tnih. Na primer tale: Je zerkel erdezh inu majhen, pomen, de glava boli na desn stran. Ali pa: Zhe je zerkel selen kot trava pomen, de bo pamet zgubu. Pri peskasti vodi pa je med tremi vzroki tudi dokaj uporaben: Velik peska na vod pomen kamen u mehi­ri. Zapis zagotovo drži. V opisih se zadrži tudi pri oce­njevanju ženske vode, kjer je opisanih osem razlicnih stanj. Med njimi jih je vec kaj malo uporabnih oziroma ver­jetnih, na primer: Zhe je voda zhista inu svetla kot (navadna) voda pomen, de je zhenska nerodovitna. Zelo podobno je pri dekliški vodi, kjer prav takšna voda pomeni, da je še nedolžna. Ce pa je pri ženski voda temnejše sivkaste barve, pomeni, de se sama tolaž. Ce pa je plava, temna in mastna, pomen de je devištvo zgu­bila inu je en moshki par nje biu. Zelo zanimivi so tudi zapisi v drugem poglavju v drugih bukvah, ki obsegajo samo tri strani, od 22 do 24, z naslovom Kunsht na shila poznat. V njem so za tisti cas dokaj napredna navodila, marsikatero še vedno uporabno in blizu navodilom sodobne zdravniške propedevtike. Tu zdravilca imenuje Arzat, nemško. Predstavljam zapis pod naslo­vom Koko se zhila mora shlatat. Arzat, kadar pride k bovniku na sme sa roka prijet, kot se bovnik kaj ustrašu Arzata, tok mu zhila hitrej tepe (utripa, op. avt.). Roka tvoja ne sme bit prevezh merzla ne prevezh vrozha inu prim taleva roka bovniku, prim s tvoja desno (levo bi bilo pravilno glede nadaljevanja tega opisa, op. avt.) roko cel mehko, tok de tvoj perst glih na zhila pride is tvojo levo roko. Prim sa prste bolnika en mal teri (tri, op. avt.) inu drzhi ga tok dougo, de bosh 4 zhlake nashtev. Sledi šest ugotovitev oziroma nasvetov pri ugotavljanju bolezni iz tipanja srcnega utripa. To poglavje je v primerjavi z drugimi prepisi izjemno kratko in vsebuje samo najpomembnejša navodila, kar govori v prid dejstvu, da je pisec dobro poznal zdravilstvo in je pisal veliko bolj samostojno kot drugi znani prepisovalci. To bi mogli vsaj pogojno razumeti tudi kot dokaz za nekakšno avtorstvo. Obsežnejše so tretje bukve z naslovom Vse Erznije od useh erzhi. Obsegajo 63 strani, od 24 do 87. Naštete so bolezni in opisana priporocena zdravila zanje. Zacne pri glavi in nadaljuje navzdol po drugih delih telesa: vrat, prsni koš, trebuh, vodenica (izraziti znaki so bili na nogah). Zanimiv je zapis ob težkem porodu, ki ga navajam v gajici: Is kozje repce koraude nared inu ih porodnic okul uratu obejs, bo pri tej pric porod to; al koker hitro porodi, berž koraude prec se morja vzet, ce ne, bo šlo use od nje, tud Duša. Strokovne razlage za tako ucinkovito pomoc ni. Še manj verjetno se zdi naslednje priporocilo: Od pravga (otrokovega) oca voda en kozarc dej popit, to par te pric nuca. Ce pa (voda) taprauga oca ni, je smert par te pric, kot bi s ozhmi trenu. To navodilo kaže na poskus, da bi od porodnice izvedeli, s kom je zanosila. Zdi se, da je prišlo v poštev samo pri nepo­rocenih ženskah. Zacudimo se tudi navodilu, kako doseci porod mrtvega otroka: Tamertev plod von (ven) spraut al pred kurbam to skrivej, kar morš. Erdeca metlika na crnem vin skuhej, med noge polož. Vijolce kuhej na vod, polož na trebuh, bo kuj tud von. Obe zadnji priporocili kažeta na teološko izobrazbo zapi­sovalca. Ena od redkih besed, ki je pisec ni poznal niti je ni znal pravilno prebrati oziroma prevesti, je Mankulija. Šele iz opisanih znakov razberemo, da gre za melanholijo. Cudi za padarske bukve sorazmerno zgodnja uporaba te diagnoze in naslednji zapisani znaki: ni vesel, nic ne more, nic se mu ne da. Ce bi še pripisal, da vse vidi crno, bi se znaki ne razlikovali od sodobnih opisov depresije. V cetrtih bukvah so opisana drevesa in njihovi deli, ki se lahko uporabijo v zdravilstvu. Poglavje je napisano po enem od Lipicevih prepisov in obsega 12 strani, od 87 do 99. Vsako drevo je poimenovano z nemškim in kranjskim ime­nom. Najvec se zadrži pri brinju in bezgu. Pete bukve vsebujejo opis 59 zdravilnih zelišc in številne zdravilne priprav­ke. To poglavje je – kot že prejšnje – veren prenos iz drugih prepisov Lipicevih bukev. So najobsežnejše, saj obsegajo 108 strani; na 89 straneh (100–188) so opisana zdravilna zelišca. Na 18 straneh pa sledijo navodila za pripravo tinkture in zapis o ženskih boleznih z naslovoma Od maternze ter Nauk tem shenskam. Na koncu so navodila za pripravo mazil (žavb) in ukrepi pri kacjem piku, za teža­ve z žolcem (Kader se ktermu sholzh zlije) in še pomoc pri polomljenih rebrih ter zvitih in spahnjenih sklepih (glidah). Cisto na koncu je zapisana pomoc pri piku škorpijona. Sledi zakljucek vseh petih poglavij bukev z zapisom kraja in datuma zakljuc­ka pisanja. Na prvi pogled se zdi, da so zadnje štiri strani knjige, z naslovom Perstavek (str. 208–211), napisane naknadno. Proti temu govori vkljucitev tega poglavja v kazalo. Prvo navodilo je En dober perpomozhek sa sobe (za zobe) /.../ koker tud, de bo frishno, sravo (zdravo) meso (dlesen) okol sob ostalo; /.../ dershi pa tudi to gorko vodico vsakikrat en zhas v ustih. Priporoca redno, dvakrat ali trikrat na teden, umivati in spirati zobe in dlesen s priporoceno vodo, v kateri je prej kuhal žajbelj in vinsko rutico. Znano je, da so podobno vodo za izpiranje ust poznali in priporocali še po 2. svetovni vojni. Sledi navodilo za pripravo Ene prav dobre pijazhe ali Té sa bolehne persi. Pri tem caju je zapis, ki smo ga našli tudi v Rohotnikovih padarskih bukvah,19 a zapisan je po svoje, z drugimi vrednost-mi denarja: Vse te rezhi skupaj, kterih bosh dolgo dosti za pijazha jemev, te bodo koshtale kakih 18 zvajerjov;20 ko bi jih pa v Apoteki jeskav, bi te pa kosh-tale prezej enih groshev. Torej bi surovi­ne za caj stale dobrih sedem grošev. Naj za zakljucek naštejem nekaj posebnosti obravnavanih bukev. Za cas nastanka solidno znanje slovenske slov-nice in svojski avtorski pristop sem že opisal. Druga pomembna znacilnost je, da ne zasledimo kakršnega koli vraže­verja, ki je bilo v prepisih prej in tudi kasneje še vedno prisotno. V njih ni nobenega navodila ali priporocila za zdravljenje bolezni domacih živalih, kar podpira misel, da so bila napisana po narocilu za tedaj znanega zdravilca, z veliko verjetnostjo iz bližine njihovega nastanka. Prikrito je ostalo, kako so prišle v roke javorškega župnika Kregarja, ki jih je po zapisu Sterletove izrocil zdravilcu Jaku Rantu – Kocarju iz Dolencic. Pisnih dokazov za povezavo med piscem teh bukev in Karlovškimi nisem našel. Zahvala Zahvaljujem se gospe Heleni Janežic, ki me je opozorila na karlovško ljudsko­medicinsko knjigo, mi omogocila njen pregled v NUK in me usmerila k avtorjem opomb k Tavcarjevi noveli V Karlovcu. Hvaležen sem tudi vsem, ki so mi pomagali pri pojasnitvi zanimive poti knjige iz Dolencic v NUK. 19 Košir, Rohotnikove padarske bukve, str 132. 20 Cvajar, po naše dvojaca, je bil avstrijski novec za dva solda oziroma krajcarja, vinarja. Pet kraj­ carjev je bil en groš. KRATICE IN OKRAJŠAVE: DZS Državna založba Slovenije NUK Narodna in univerzitetna knjižnica ZRC Znanstveno raziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti ml. mlajši st. starejši VIRI: Spletna stran: https // sl. wikipedia.org. /wiki/ notni zapis. Drugi viri: Cušin, Branko ml., Koroška Bela, pripoved, 11. 10. 2016, in njegovo elektronsko pismo, 13. 10. 2016. Ivancic, Barbara, ZRC SAZU, elektronsko pismo Heleni Janežic, 14. 10. 2016. Možina, Francka, Degerinova, Dolencice 4, pripoved, 11. 10. 2016. Oblak, Janez, Dolencice 11, pripoved, 11. 10. 2016. Štilec, Milka, Dolencice 12, pripoved, 11. 10. 2016. LITERATURA: Boršnik, Marja: Opombe. V: Ivan Tavcar: Zbrano delo 1, v Ljubljani : Državna založba Slovenije, 1951, 446 str. Janežic, Helena: Tavcarjev in moj Karlovec. V: Loški razgledi 60, Škofja Loka : Muzejsko dru­štvo, 2013, str. 173–190. Košir, Tone: Rohotnikove padarske bukve: V: Loški razgledi 61, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2014, str. 125–142. Košir, Tone: Pirceve padarske bukve: V: Loški razgledi 62, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2015, str. 195–207. Košir, Tone: Življenje na Lucinskem skozi stoletja. Lucine : Krajevna skupnost, 2010, 436 str. Perko, Lojze: Revolucija v dr. Tavcarjevi noveli »V Karlovcu«. V: Slovenski narod, 63, št. 30, 6. 2. 1930, Ljubljana : Narodna tiskarna, 1868–1943. Prijatelj, Ivan: Urednikove opombe. V: Tavcar, Ivan: Tavcarjevih zbranih spisov II. zvezek, v Ljubljani : Tiskovna zadruga, 1929, 480 str. Sterle, Meta: Ljudsko zdravilstvo na Loškem. V: Loški razgledi 37, Škofja Loka : Muzejsko dru­štvo, 1990, str. 87–122. Summary The Karlovac barber surgeon's book This paper describes a folk medicine book, named Karlovac after a hamlet of the village of Dolenja Ravan in the Poljane valley. It is well-preserved. It is a unique transcription made in 1851 from one of the Lipic transcripts but is different from them in form as well as a significant part of the content. The time and place in which the manuscript was transcribed are recorded but the author remains hidden, although from the form and content it can be concluded that he was precise, mas­tered the then Carniolan or Slovene grammar, and German and Latin languages. He was also probably theologically educated and knowledgeable in music. Above all, he knew about healing, because the content of the book differs so much in cer­tain sections from other manuscript copies that I consider it to be among original versions. The book is written in Bohoric script but with many gajica grammatical rules. Twenty years after its creation in 1871 it was transcribed by the Karlovac student, Gregor Jereb, with grammatical corrections and into gajica. This transcript was preserved by Janez Dolenc from Cetina Ravna but it has not been found in his legacy. There are almost no spelling errors in the book. Some of the recommendations or instructions are quite modern for the time of creation of the manuscript and were even recommended after the 2nd World War. The book contains a number of unre­alistic expectations about the effectiveness of the medicinal preparations but no superstitions or spells. The whole is intended for the treatment of people. A number of the recommendations given for the treatment of female diseases and problems are delicate - not just for the mid-19th century but even for a half century later. Finally, this book was used by the healer Jaka Rant, a Kocar from Dolencice. His daughter handed the book over to an antique collector, who promised to take it to an archive. It was given to NUK in 1979 by Branko Cušin from Koroška Bela. Franc Križnar Prelepa Škofja Loka od nekdaj do danes – v glasbi Izvlecek Prispevek prinaša glasbene žanre in avtorje; skladatelje, ustvarjalce in izvajalce: ansamble, soliste in zbore v okviru glasbe z Gorenjske, iz Škofje Loke in njene oko-lice. Gorenjska, in Škofja Loka v njej, je gricevnata pokrajina, mesto leži v spodnjem delu regije, pod reko Savo in v sotocju obeh Sor: Poljanske in Selške. Zgodba se zacne z glasbo Ansambla bratov Avsenik, ki sicer ni neposredno (po)vezan s Škofjo Loko, pac pa z glasbo, lepoto, Gorenjsko in s tem posredno tudi s Škofjo Loko, in se zakljuci z glasbo v Loki in današnjimi glasbeniki. Prispevek prinaša pregled vsega, kar je povezano z glasbo, od ansamblov, Brižinskih spomenikov, cerkvenega dostojanst­venika, dirigenta, fagotistov, flavtistov, folklornih ansamblov, ljudskih plesov, (glas­benih) festivalov, prek glasbenikov, harmonikarjev, izdelovalcev inštrumentov, kapelnikov – dirigentov, kitaristov, klarinetistov, muzikologov, organistov, peda­gogov, pevcev, pevskih zborov, pianistk in pianistov, piscev, potopisca, preporodite­lja, saksofonistov, skladateljev, tolkalcev, violinistov, violoncelistov, kontrabasista do zborovodij in dijakov ter študentov glasbe. Kljucne besede: avtorji, skladatelji, ustvarjalci, izvajalci, ansambli, solisti, zbori. Abstract Beautiful Škofja Loka from the Past to the Present – in Music The paper discusses music genres and authors; composers, creators and performers: ensembles, soloists and choirs from Gorenjska, from Škofja Loka and its surround­ings. Gorenjska, and Škofja Loka within it, is a hilly landscape; the town lies in the lower part of the region, below the river Sava and between the confluence the two Sora rivers: the Poljanska Sora and the Selška Sora. The story begins with the music of the ensemble of the Brothers Avsenik, who are not directly linked to Škofja Loka; but connected with music, beauty, Gorenjska and thus indirectly with Škofja Loka, too. It finishes with music in Škofja Loka and today’s musicians there. The contribu­tion provides a review of everything connected with music, from ensembles, the Freising manuscripts, church dignitaries, conductors, bassoonists, flautists, folklore G. Plautzius: Flosculus vernalis, Aschaffenburg (Nemcija), 1621; naslovnica in zadnja stran tiska. ensembles, folk dances, music festivals, to musicians, accordionists, makers of musi­cal instruments, bandmasters-conductors, guitarists, clarinettists, musicologists, organists, pedagogues, singers, choirs, pianists, music writers, travel writers, the Renaissance, saxophonists, authors-composers, percussionists, violinists, cellists, a double-bassist, to choirmasters and pupils and students of music. Keywords: authors, composers, artists, performers, ensembles, soloists, choirs. Uvod “[…] V ustvarjalnem procesu pa pokrajina ni v neposredni zvezi. Vseeno obstaja razlocek med mojo vizijo glasbe in Gorenjsko: 'dežela Kranjska nima lepš'ga Kra(n)ja ko je z okolišem ta, podoba raja' (France Prešeren, Krst pri Savici – Krst) … ugotovili smo, da je Gorenjska bogata predvsem z godci in god­cevstvom. Zato tukaj ni slišati balad, romanc ipd., ampak v ples obrnjeno ljud­sko glasbo. Zato fenomen Avsenikov – Joževcev iz Begunj na Gorenjskem v slo­venski umetni glasbi ni nic nenavadnega. … No, morda bi pri Gorenjcih govoril o vecji ksenofobiji, upiranju tujstvu, kot pri drugih. Priznam, da sem to lastnost sprva jemal kot znacajsko slabost, danes se popravljam: možno jo je razložiti kot naravni obrambni sistem zoper vdore nezaželenega, nevarnega, škodljive­ga. Kajpak ima vsaka lastnost svoje skrajnosti. … Najbrž sem delno tudi sam eden tistih Gorenjcev, ki ohranjajo v sebi spomin na stoletja zanicevan narod, ki se še vedno ne zaveda povsem svojih dejanj. Zato mu beseda prej zastane, kot da bi se mu razvnela […].«1 Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti, kdorkoli te vidi, te znova želi! Gorovja, planine in bistre vode, zelene doline povsod te krase. Spomladi, ko planšar odide v gore, ko mora pustiti v dolini srce, takrat se odeneš v tisoc cvetov, pastir pa zavriska, ker pušeljc 'ma nov! Ne bom te pozabil, kjerkoli bi bil, prevec sem lepot se že tvojih naužil! Ocaka Triglava le kdo ne pozna, na jezeru colnic se v vetru igra. Ponoci, ko fantic na lestvi stoji, ko od svoj'ga dekleta rdec nagelj dobi, takrat se mu lunca poredno smehlja, a fant si zavriska, ker nagelj ima.2 Od gorenjskih – škofjeloških muzikantov in glasbe, ki se je pojavila v tem prostoru že v davnini in je prisotna tako ali drugace še danes, veje neke vrste specifika. V muzikološkem in sociološkem pogledu je to zagotovo fenomen in zato predmet /te/ raziskave, ki tako ali drugace to pokrajinsko znacilnost loci od preostale slovenske in mednarodne scene; pa naj bo to na ljudskem ali umetnem, ustvarjalnem ali poustvarjalnem podrocju. Prav zato bom skušal to glasbeno posebnost pogledati in ji prisluhniti po glasbeno, torej z glasbo v glasbi. Vsi ome­njeni, pa še drugi tovrstni postopki, kljub vsem (z)možnostim ne morejo in niti nocejo biti (do)koncni. 1 Iz intervjuja z akademikom Urošem Krekom, slovenskim skladateljem (1922–2008), v: Križnar, Portreti gorenjskih glasbenikov, str. 109, 115, 117. 2 Pesem je nastala v Avsenikovem ansamblu, 1957, avtor besedila je Ferry Souvan (1919–1974). Informator: Ivan Sivec, 25. 3. 2015. Na: http://pesmi.si/avsenik/prelepa-gorenjska/, 25. 2. 2015. V anglešcini se prevodi njenih prvih verzov glasijo: Beautiful Upper Carniola region, Just open your eyes and enjoj in Breathtaking beauty … Bisernica – Veterani, Retece (ust. 2000, vodja Marjan Iglicar). (foto: Peter Košenina) Oskar Dev: Prelepa je Selška dolina, (1922). (vir: Jugoslovanske narodne pesmi za moški in mešani zbor, Dunaj, 1923) Omenjeni vpogled in morebitni tovrstni sklepi so soodvisni od siceršnje vpetosti Gorenjske in Škofje Loke v vsenacionalni geografski, duhovni in kulturni prostor. Med naštete gorenjske – škofjeloške izvajalce in ustvarjalce pa sem uvr­stil vse tiste, ki so bili rojeni in živijo tukaj, so se na Gorenjsko in v Škofjo Loko priselili in delujejo zdaj tukaj ali/in pa so bili le mimobežno tako ali drugace povezani s Škofjo Loko, pa tudi tiste, ki so iz rodne Škofje Loke odšli v druge naci­onalne ali/in internacionalne prostore. Zato je tudi njihov (glasbeni) opus mar-sikdaj le refleksija, odsev specificnega življenja, dela in bivanja v Škofji Loki. Glasba je v omenjeni razpravi casovno uokvirjena v zadnjih 1500 let, od srednjega veka3 pa do danes. Zato je hkrati glasnica preprostih ljudi in njihove lakote ter navezanosti na zemljo (ljudska glasba), glas verstva oziroma cerkve (liturgicna glasba), trgovine, izobraženstva itd. (kar vse sodi v umetno oziroma umetniško glasbo). Anton Jobst: Žirovska (besedilo D. Konc). Od propada zahodnorimskega cesarstva (leta 476) do odkritja Amerike – Amerigo Vespucci jo je odkril leta 1507 – nemški reformator in kartograf Martin Waldseemüller je obe na novo odkriti celini leta 1516 vrisal na zemljevid sveta, Carta marina navigatoria; op. avt. Naslovnica knjige Franca Križnarja: Anton Jobst (Ljubljana, 1990) z Jobstovim portretom (Stane Kosmac, risba). Gorenjski – škofjeloški muziki Od tipicno gorenjskih – širših – škofjeloških ansamblov je zagotovo na prvem mestu Mestni pihalni orkester Škofja Loka (1876.), sledijo ansambel Fantje s Praprotna (1962.), vokalni kvintet, ki se je leta 1964 združil z inštru­mentalnim triom Ansamblom Lojzeta Slaka, etno skupina Štedientje (2003.), ansambel za staro glasbo Capella Carniola (2004.), vokalno-inštrumentalni ansambel narodno-zabavne glasbe Dor Ma Cajt (2005.), ženska vokalna skupina Sorške kresnice (2010.), inštrumentalni oktet osmih ustnih harmonik Sorarmonica (2012.),4 vokalno-inštrumentalna skupina Hozentregarji (2014.) in še bi lahko naštevali. Brižinski (tudi Freisinški) spomeniki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenskem in najstarejšem latinicnem zapisu, v katerem od slovanskih jezikov nasploh. Najtesneje so povezani s Škofjo Loko, saj spadajo v zvrst srednjeveškega cerkvenega slovstva. Rokopisni zbornik je bil last brižinskega škofa Abrahama (umrl 994), služil naj bi mu kot bogoslužni prirocnik pri njegovem delovanju med slovan-skim prebivalstvom. Po pisavi v karolinški minuskuli sklepajo, da so slovenski zapisi nastali med letoma 972 in 1039, njihovo izvirno besedilo naj bi bilo iz 9. stoletja. Inf. Vladimir Hrovat, Medvode, elektronsko pismo, 23. 12. 2015; hrani avtor. Marijan Gabrijelcic (1940–1998). (foto: Tihomir Pinter) Na besedilo Brižinskih spomenikov, treh staroslovanskih spomenikov iz 10. stol, je slovenski skladatelj Jakob Jež (roj. 1928) napisal istoimensko kantato za tenor, bas, dva mešana zbora, otroški zbor, trobila in tolkala. Njena prva izvedba je bila v Ljubljani, 27. 7. 1971. Slovenski skladatelj Marijan Gabrijelcic (1940– 1998), tudi bivanjski Škofjelocan, je na to temo zložil kantato za sopran, flavto, violoncelo, mešani zbor, zvonove in orgle Glagolite (1997). Njena prva izvedba je bila v Škofji Loki, v nunski cerkvi, 28. 6. 1997. Marijan Gabrijelcic: Glagolite, 1997 (naslovnica in prva str. tiska partiture). Med cerkvenimi dostojanstveniki, ki so, ne le v Škofji Loki, temvec tudi širše, pustili tudi glasbeni pecat, je nedvomno duhovnik, teolog in škof, šolnik, gospodarstvenik, narodni buditelj in glasbenik dr. Andrej Karlin (15. 11. 1857, Stara Loka–5. 4. 1933, Maribor). Med dirigenti je to skladatelj, muzikolog, duhov­nik in urednik dr. Anton Dolinar (13. 1. 1894, Trata/Gorenja vas–1. 8. 1953, Yates Centre/Kansas, ZDA). Med fagotisti, med temi redkimi inštrumentalnimi solisti, je pomemben Locan Anton Rupar (2. 7. 1938, Škofja Loka) – dolgoletni solist osrednjega državnega simfonicnega orkestra Slovenske filharmonije. Damir Huljev (30. 3. 1958, Osijek) samo živi v Škofji Loki in je solist v Simfonicnem orkestru RTV Slovenija. Drugi uveljavljeni glasbeniki so: flavtistki Vesna Jan Mitrovic (27. 3. 1969, Kranj), solistka orkestra Opere in baleta SNG Ljubljana, in Patricija Mihelac Korica (27. 1. 1971, Kranj), solistka orkestra SF), pedagoginje Lar/is/a Zurunic (30. 8. 1971, Ljubljana),5 Liza Hawlina (11. 6. 1975, Ljubljana), Anja Burnik (4. 5. 1976, Ljubljana),6 Ana Kavcic Pucihar (3. 12. 1976, Ljubljana) in Barbara Volcic (18. 11. 1989, Kranj). Med folklornimi ansambli imata pomembno mesto Folklorna skupina Škofja Loka (umet. vodja Marko Krajnik; 1977.)7 in tamburaška skupina Bisernica (Retece; umet. vodja Janez Kermelj et al; ustanovljena 1922; od 1971. Bisernica).8 Od glasbenih festivalov (v Škofji Loki) je treba izpostaviti tako specificne, tj. znacilne, kot tudi tiste z najdaljšo tradicijo in ne nazadnje še one, ki so s svojo uveljavitvijo že dali svoj pecat Škofji Loki in segli tudi zunaj nje: Srecanje ljudskih pevcev in godcev na Sv. Ožboltu nad Škofjo Loko (1997.), Koncerti ORGLE &: v Papirnici pri Škofji Loki (2009.), mednarodni festival pihalnih orkestrov Loka jo piha, ki ga prireja Mestni pihalni orkester Škofja Loka (2009.), in Veceri sloven-skih viž v narecju, najprej na Sv. Andreju nad Škofjo Loko, sedaj na Loškem gradu (2001.). Med glasbeniki naj omenim organista in skladatelja Lovra Hafnerja (10. 8. 1883, Binkelj–10. 6. 1963, Preska/Medvode), duhovnika Don Kosta Jer/nej/ka Seljaka (23. 8. 1893, Sovra/Žiri–14. 6. 1968, Brezje), harmonikarja in skladatelja Jožeta Burnika (2. 8. 1947, Jesenice), kulturnega delavca Janeza Jocifa (5. 1. 1960, Ljubljana), kitarista in jazzista Primoža Grašica (30. 6. 1968, Kranj) in umetno­stnega zgodovinarja Boštjana Soklica (26. 10. 1962, Jesenice). Med harmonikar­ji sta to Jernej Jemc (24. 12. 1974, Kranj) z ansambli Trio Jemc, Štrio Jemc, Muzika Mešano na žaru, Duet Accordon idr.)9 in pedagog Jernej Hostnik (27. 2. 1979, Kranj). 5 Inf. L. Zurunic, Ljubljana, elektronsko pismo, 22. 3. 2016; hrani avtor. 6 Inf. A. Burnik, Škofja Loka, elektronsko pismo, 21. 3. 2016; hrani avtor. 7 Inf. Marko Krajnik, Škofja Loka, elektronsko pismo, 4. 1. 2016; hrani avtor. 8 Inf. Marjan Iglicar in Janez Kermelj, Škofja Loka, ustno. 9 Inf. J. Jemc, Škofja Loka, elektronsko pismo, 22. 8. 2016; hrani avtor. Omeniti moram tudi izdelovalce inštrumentov; naj jih nekaj naštejem: Simon Otonic, orgle (1730, Kranjska–6. 11. 1784, Maribor), Blaž Demšar, godala (2. 3. 1903, Selca nad Škofjo Loko–23. 12. 1981, Ljubljana), Atelje Demšar, Ljubljana, goslarstvo (1927.), samostojni kulturni delavec Daniel Musek, diplo­mirani mojster goslar, Škofja Loka (Kranj, 1976)10 in drugi. Med glasbeniki je veliko kapelnikov – dirigentov (tudi Mestnega pihalne­ga orkestra Škofja Loka), vsi so bolj ali manj glasbeni profesionalci, med njimi pa najdemo tudi kakšnega (ne)poklicnega, zelo redko pa so nešolani glasbeniki. Mestni pihalni orkester Škofja Loka so vodili: Oton Sadar (10. 11. 1864, Škofja Loka–1919, ?), Zoran Pianecki st., Zoran Pianecki ml., ljubljanski klarinetist in pedagog Josip/Jožef Trmota, Josip Eliška, Anton Pöschl, Jože Matek, pedagog Edvard Lipovšek (1. 1. 1901, Poljane nad Škofjo Loko–17. 3. 1973, Škofja Loka,),11 pedagog Lojze Štajer (21. 6. 1906 Škofja Loka–12. 11. 1985), Hans/Henis, Janko Ravnik/h/ar (30. 4. 1908, Oberhausen/Nemcija–24. 4. 1968, Tuzla/Federacija BiH),12 klarinetist in pedagog Oskar Škulj (14. 12. 1912, Trst–11. 4. 1995, Škofja Loka), pedagog Ivo Gulic (1. 9. 1935, Sinj/Hrvaška), pedagog Janez Ravnikar (13. 8. 1937, Škofja Loka), pravnik Franc Sever (31. 1. 1948, Škofja Loka), trobentac Velimir Piskac (8. 1. 1959, Maribor)13 in trobentac Roman Grabner (13. 3. 1969, Slovenj Gradec).14 Od preostalih dirigentov je tu še mladi Žiga Kert (2. 1. 1992, Kranj), ki vodi simfonicni orkester Crescendo Škofja Loka (2013.) in mešani pevski zbor Crescendo Škofja Loka (2015.).15 Folklorna skupina Škofja Loka, (ustanovljena 1977). 10 Inf. D. Musek, Škofja Loka, elektronski pismi, 22., 24. 8. 2016; hrani avtor. 11 Inf. žup. ur. Škofja Loka, zanj Matej Nastran, elektronsko pismo, 10. 8. 2016; hrani avtor. 12 Inf. Tomaž Ravnihar, Ljubljana, elektronski pismi, 11. 5. in 8. 8. 2016, hrani avtor, in Andreja in Oto Ravnihar, Škofja Loka, ustni vir, 3. 8. 2016; vsi potomci oziroma sorodniki. 13 Inf. V. Piskac, Škofja Loka, elektronsko pismo, 20. 4. 2016; hrani avtor. 14 Kapelniki godbe na pihala/pihalnega orkestra (danes Mestni pihalni orkester, Škofja Loka), z nepopolnimi (biografskimi) podatki so uvršceni po kronološkem vodenju (op. avtor). 15 Inf. Ž. Kert, Kranj, elektronsko pismo, 30. 8. 2016; hrani avtor. Organist Tone Potocnik (roj. 1951). (foto: Tihomir Pinter) Med kitaristi so: pedagoga Uroš Lovšin (10. 3. 1957, Celje–19. 7. 2007, Škofja Loka) in Denis Kokalj (15. 4. 1970, Kranj), skladatelj Uroš Rakovec (25. 2. 1972, Kranj), mag. art, pevec, producent in tonski tehnik Dejan Lapanja (21. 9. 1981, Kranj),16 pedagogi mag. Luka Vehar (14. 10. 1982, Kranj), pevec Lenart Rupar (22. 4. 1985, Kranj) in Janez Golob (21. 11. 1985, Kranj); med klarinetisti solist in pedagog Stanislav Kermelj (22. 10. 1914, Retece–8. 5. 2004 Stara Loka)17 in peda­gog Vlado Stanek (26. 9. 1948, Mele/Gornja Radgona). Med muzikologi so mag. Vida Kopac (7. 5. 1953, Celje), novinar-urednik, pedagog in pisec dr. Franc Križnar (20. 11. 1947, Ljubljana) in pedagoginja in zborovodkinja Ana Prevc Megušar (29. 6. 1969, Kranj).18 V okviru podružnice Narodne citalnice v njenem zgodovinskem razvoju zasledimo tudi marsikatero glasbeno dejavnost, osebnost in opus, tudi v Škofji Loki (1862). Kako je bilo to pomembno za nastanek in nadaljnji razvoj glasbe v Škofji Loki, pove tudi današnje stanje v glasbenem šolstvu, ljubiteljski in poklicni glasbeni dejavnosti, tudi zunaj Loke. Med organisti so uveljavljeni: pedagog, zborovodja in skladatelj Anton Potocnik (13. 1. 1951, Bukovica v Selški dolini), zborovodja Tone Cadež (16. 3. 1961, Kranj), zborovodja Gregor Voje (12. 4. 1966, Ljubljana),19 pedagog, mag. art. Klemen Karlin (22. 3. 1973, Kranj), Andrej Prosen (25. 3. 1973, Kranj), zborovodja Matjaž Rink (17. 8. 1975, Kranj), zborovodja David Koncan, dr. medicine (22. 9. 1976, Kranj), zborovodja Andrej Žagar (18. 1. 1977, Kranj)20 in Lenart Golob (30. 3. 1982, Kranj). 16 Inf. D. Lapanja, Škofja Loka, elektronsko pismo, 31. 5. 2016; hrani avtor. 17 Inf. Marjana Nemec, Trzin, Kermeljeva hci; ustno, 9. 4. 2015. 18 Inf. Ana Prevc Megušar, Selca, elektronski pismi, 4. 1. in 4. 8. 2016; hrani avtor. 19 Inf. G. Voje, Škofja Loka, elektronsko pismo, 22. 3. 2016; hrani avtor. 20 Inf. A. Žagar, Škofja Loka, elektronsko pismo, 29. 3. 2016; hrani avtor. Violoncelist Miloš Mlejnik ml. (roj. 1947). (foto: Tihomir Pinter) Med glasbenimi pedagogi so klarinetist Miško Gal (16. 6. 1903, Feretici/ Subotica/Rep. Srbija–9. 11. 1966, Škofja Loka),21 Anton Kvaternik (30. 12. 1914, Šmarata/Sv. Marjeta/Stari trg pri Ložu, Loška dolina–28. 3. 1998, Beograd),22 Franjo Zorko (7. 2. 1916, Senovo–22. 2. 1995 Radovljica),23 zborovodja Janko Jocif (13. 4. 1919, Koprivnik–12. 7. 1997, Golnik),24 (ljubiteljski) violoncelist Miloš Mlejnik, st. (25. 9. 1921, Škofja Loka–23. 8. 2012, Škofja Loka),25 pevka Marija Schulz, roj. Lotric (21. 12. 1930, Železniki), zborovodkinja Pavla Grahek, roj. Erjavec (11. 6. 1935, Šebrelje/Cerkno), harmonikar, pianist in zborovodja Aleksander Sašo Zagoršek (2. 8. 1944, Ljubljana), zborovodja in organizator Slobodan Poljanšek (1. 12. 1944, Beograd–3. 5. 2003, Žiri),26 pevec in orglicar Valentin Bogataj (14. 2. 1945, Podgora/Gorenja vas), harmonikar, organizator, politik, violoncelist in zborovodja Viktor Zadnik (26. 8. 1948, Ljubljana), harmo­nikar in pianist Milenko Arnejšek (4. 10. 1948, Ptuj–13. 2. 2009, Kranj), dirigent in pihalec Dušan Mlakar (11. 3. 1950, Ljubljana), zborovodkinja Irena Rupnik (24. 10. 1954, Cerkno), harmonikar (diatonicna harmonika) Janez Fabijan (3. 5. 1960, Kranj), uglaševalec in restavrator klavirjev Gorazd Jan (5. 4. 1963, Ljubljana),27 21 Inf. Valentin Jesenovec, Škofja Loka, elektronska pisma med 22. 6. in 20. 7. 2016; hrani avtor, in žup. ur. Škofja Loka, zanj Matej Nastran, elektronsko pismo, 14. 7. 2016; hrani avtor. 22 Inf. Marija Kvaternik Ristic, Beograd, ustna inf., 29. 5. 2016. 23 Inf. Ljubo Zorko, Škofije. Zorkov sin; elektronski pismi, 26. 5. in 23. 8. 2016; hrani avtor. 24 Inf. Janez Jocif, Preddvor. Jocifov sin; elektronsko pismo, 28. 3. 2016; hrani avtor. 25 Inf. Miloš Mlejnik, ml. sin Miloša Mlejnika, st.; elektronsko pismo, 5. 5. 2016; hrani avtor. 26 Inf. Irena Rakovec Poljanšek, Žiri, Poljanškova vdova; elektronsko pismo, 20. 4. 2016; hrani avtor. 27 Inf. G. Jan, Vrhnika, elektronsko pismo, 21. 3. 2016; hrani avtor. Tenorist Aleksander Aco Bišcevic (roj. 1984) v vlogi Kastorja v operi Kastor in Poluks J. P. Rameauja v berlinski Komicni operi (2014). Irena Ravnikar (15. 11. 1963, Škofja Loka),28 zborovodja Andrej Žakelj (2. 3. 1965, Kranj,), skladatelj Boris Vodopivec (9. 8. 1965, Kranj), zborovodkinje Maja (Marija) Voje (12. 6. 1970, Kranj),29 Alenka Zajec (4. 8. 1970, Kranj),30 Branka Potocnik Krajnik (23. 3. 1971, Kranj), Marta Omejc Gulic (20. 7. 1971, Kranj),31 pozavnist in dirigent Damjan Tomažin (8. 7. 1973, Ljubljana),32 organist Andrej Benedik (17. 12. 1973, Kranj),33 Tina Martincic, roj. Cadež (2. 7. 1989, Kranj)34 in drugi. Najštevilcnejši so zagotovo pevci razlicnih smeri in žanrov: tenorist Jože/ Josip Gostic (5. 3. 1900, Stara Loka–25. 12. 1963, Homec/Domžale), pedagog in skladatelj Franc Wilfan Babic (27. 3. 1909, Škofja Loka–11. 6. 1986, Celovec), teno­rist Leopold Polenec (14. 11. 1912, Puštal/Škofja Loka–5. 10. 1974, Ljubljana), baritonist in zborovodja Tomaž Tozon (29. 11. 1937, Ljubljana), tenorist Janez Lotric (26. 7. 1953, Železniki), sopranistka in pedagoginja Vera Mlejnik (1. 7. 1954, Škofja Loka), sopranistka in zborovska pevka Zdenka Anžur Tozon (23. 8. 1954, Ljubljana), tenorist, harmonikar in pedagog Janez Triler (2. 2. 1965, Kranj), uciteljica Uršula Ramoveš (10. 9. 1968, Kranj)35 s pesnikom Janezom Ramovešom (21. 9. 1965, Suša pod Blegošem v Poljanski dolini)36 in njunim vokalno-inštru­ 28 Inf. I. Ravnikar, Slovenske Konjice, elektronsko pismo, 25. 7. 2016; hrani avtor. 29 Inf. G. Voje, Škofja Loka, prav tam. 30 Inf. A. Zajec, Ljubljana, elektronsko pismo,22. 3. 2016; hrani avtor. 31 Inf. M. Omejc Gulic, Koper, elektronski pismi z dne 19. 7. in 5. 8. 2016; hrani avtor. 32 Inf. D. Tomažin, Domžale, elektronsko pismo, 17. 4. 2016; hrani avtor. 33 Inf. A. Benedik, Škofja Loka, elektronsko pismo, 21. 3. 2016; hrani avtor. 34 Inf. T. Cadež, Gorenja vas/n. Šk. Loko, elektronsko pismo, 22. 3. 2016; hrani avtor. 35 Inf. U. Ramoveš, Gorenja vas/n. Šk. Loko, elektronski pismi, 18. 4. in 5. 8. 2016; hrani avtor. 36 Prav tam. mentalnim ansamblom Fantje z Jazbecove grape (2006.),37 kantavtor Jan Plestenjak (27. 3. 1973, Ljubljana), pevec zabavne glasbe in kitarist Jernej Tozon (27. 1. 1980, Ljubljana), baritonist in pedagog Janez Hostnik (12. 1. 1981, Kranj), tenorist in pianist Aleksander Aco Bišcevic (17. 4. 1984, Kranj), Maja Triler (23. 10. 1995, Kranj), Lina Voje (7. 3. 1996, Ljubljana)38 in drugi. Od pevskih zborov (vsi so amaterski, tj. ljubiteljski) so na Škofjeloškem: Grudnove šmikle v Železnikih (Marjeta Naglic; 2002.), Mladinski mešani pevski zbor Gimnazije Škofja Loka (Žiga Kert; 2007.),39 Mešani pevski zbor Lubnik, Škofja Loka (Urban Tozon; 1980.), Škofjeloški oktet, Škofja Loka (Andrej Žagar; 2007.). Precej številcni so v Škofji Loki tudi pianistke in pianisti: pedagoginji Marija Kocijancic (15. 10. 1943, Škofja Loka) in mag. Jasna Kalan (5. 8. 1944, Ljubljana), pedagog in skladatelj Blaž Pucihar (19. 3. 1977, Ljubljana), pevka in skladateljica Neža Buh/Neisha (5. 1. 1982, Ljubljana) in študent Tomaž Hostnik (25. 9. 1992, Kranj). Med cerkvenimi pisci ne moremo mimo Ahaca Stržinarja (11. 5. 1676 Suha/Škofja Loka–17. 5. 1741, Nazarje) in pisatelja, šolnika in glasbe­nika Josipa Levicnika (6. 4. 1826, Železniki–8. 1. 1909). Italijanski potopisec Paolo Santonino (ok. 1440, Stroncone/Nurmi, Umbrija–ok. 1508–10, Udine/ Videm), tajnik kardinala in oglejskega patriarha Marca Barba, je prvi pisal in poro-cal o glasbi samostanov in cerkva na Gorenjskem, tudi v Škofji Loki, proti koncu 15. stol. v svojem dnevniku. Sledi preporoditelj in duhovnik Jakob Volcic (14. 7. 1815, Sv. Andrej/Zminec–10. 11. 1888, Zarecje/Pazin). Saksofonisti so: skladatelj Miloš Ziherl (4. 8. 1914, Škofja Loka–3. 2. 1945, S. Ferdinando/Bari), skladatelj Andy (Andrej) Arnol (31. 5. 1947, Železniki–22. 7. 2002, Jesenice), jazzist Jaka Hawlina (7. 4. 1973, Ljubljana) in Irena Šmid (26. 4. 1978, Kranj). Tudi skladatelji so (tako kot pianisti) celo najbolj številcni: Gabriel Plavec, poznan tudi kot Plautz, Plautzius, Carniolus (roj. v drugi polovici 16. stol.–11. 1. 1642, Mainz) – ta je s svojimi deli (vsa so izšla na tujem – Nemškem) prestopil lokalne meje in postal last celotnega nemškega, ce že ne kar evropskega prostora. Plavec se je umetniško razvil šele v Mainzu, sprostil svoje ustvarjalne moci in postal osebnost evropskega pomena. Skladatelji so še: duhovnik Luka Dolinar (14. 10. 1794, Bodovlje/Škofja Loka–27. 8. 1863, Šmartno v Tuhinjski doli­ni), Anton Dolinar (11. 1. 1847, Lucine–5. 11. 1930, Mekinje/Kamnik), zborovodja in sodnik Oskar Dev (2. 12. 1868, Planina/Rakek–3. 8. 1932, Maribor), organist in pedagog Anton Jobst (12. 9. 1894, Brdo pri Šmohorju/Avstrija–11. 7. 1981, Žiri), pedagog mag. Marijan Gabrijelcic (18. 1. 1940, Gorenje polje/Anhovo–23. 6. 1998), pianist in pedagog Peter Kopac (21. 8. 1949, Jesenice), zborovodja in peda­gog dr. Andrej Misson (2. 8. 1960, Novo mesto), pedagog Pavel Dolenc (10. 10. 1968, Kranj), pedagog David Beovic (28. 2. 1977, Kranj) in drugi. 37 Prav tam. 38 Inf. G. Voje, Škofja Loka, prav tam. 39 Inf. Ana Prevc Megušar, prav tam. Violinist Andrej Kopac kapeli Puštalskega gradu. Od tolkalcev sta to Klemen Markelj (15. 2. 1977, Kranj) in Jaka Strajnar (22. 2. 1978, Kranj). Med škofjeloškimi godalci so na prvem mestu violinisti in vio­list: Alojz Drnovšek (2. 6. 1940, Retece), pedagog Armin Sešek (22. 2. 1951, Beograd), Andrej Kopac (23. 8. 1978, Ljubljana), Ivan Pejic (24. 9. 1979, Beograd), študenta Ana Julija Mlejnik (17. 11. 1990, Kranj) in Ervin Luka Sešek (26. 3. 1991, Beograd), Ana Dolžan (1. 6. 1992, Kranj)40 in celo dve nadobudni, mladi in že zelo uspešni dijakinji – dvojcici na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani Ana in Kaja Sešek (14. 11. 2000, Ljubljana); med tenorskimi godali pa še violoncelisti pedagog Adolf Ravnihar (17. 6. 1912, Oberhausen/Nemcija–9. 4. 1961, Ljubljana),41 univ. pedagog na ljubljanski Akademiji za glasbo Miloš Mlejnik ml. (4. 2. 1947, Ljubljana), Jošt Kosmac (16. 5. 1984, Kranj), Jaka Trilar (28. 4. 1987, Kranj)42 in Nika Seljak (15. 12. 1992, Kranj);43 brat Jake Trilarja, Žiga Trilar, je študent kon­trabasa na Akademiji za glasbo (13. 5. 1992, Kranj).44 Med zborovodji sta to še Valentin Pirc (10. 2. 1915, Škofja Loka–29. 9. 2004, Škofja Loka)45 in pedagog Urban Tozon (10. 2. 1979, Ljubljana). Na koncu ne moremo mimo vsaj treh nadobudnih dijakov in študentov, ki nadaljujejo v Glasbeni šoli Škofja Loka (ustanovljena 1949) zaceto šolanje, in sicer so to: bari­tonist/evfonist Simon Tavcar, študent na ljubljanski AG (7. 7. 1992, Kranj), pozav­nist Niko Mir, študira v Münchnu na Visoki šoli za glasbo in gledališce (13. 3. 1996, Ljubljana), njegova sestra – hornistka Ana Mir pa v Ljubljani na Konserva­toriju za glasbo in balet (5. 11. 2000, Ljubljana); bolj ali manj so vsi trije še doda­tno zrasli v Mestnem pihalnem orkestru Škofja Loka. 40 Inf. Maja Zupanc, Glasbena šola Škofja Loka; elektronsko pismo, 14. 6. 2016; hrani avtor. 41 Inf. Miloš Mlejnik, ml., Škofja Loka, elektronsko pismo, 5. 5. 2016; hrani avtor, in Tomaž Ravnihar, Ljubljana, Adolfov vnuk; elektronsko pismo, 11. 5. 2016; hrani avtor. 42 Inf. J. Trilar, Škofja Loka, elektronski pismi, 21. 3. in 4. 8. 2016; hrani avtor. 43 Inf. Maja Zupanc, prav tam. 44 Inf. J. Trilar, brat Žige Trilarja; prav tam. 45 Inf. Vladimir Pirc, Škofja Loka, Pircev sin; elektronsko pismo, 17. 5. 2016; hrani avtor. Namesto sklepa Med tiste, med katerimi išcemo in najdemo ali tudi ne znacilno glasbeno gorenjskost, škofjeloškost, locimo tako produktivne – ustvarjalce (avtorje in skla­datelje) kot reproduktivne – izvajalce (ansambli, solisti, zbori …). Med enimi in drugimi obstaja bistvena (glasbena) razlika medija, s katerim so tako ali drugace posegli v škofjeloške glasbene karakteristike, znacilnosti. Med njimi je gotovo vecja ali manjša verjetnost, da bomo zadano specifiko, znacilnost tudi opazili in jo morda celo dokazali. Ansambli so zagotovo med prvimi, ki si zaslužijo vsaj del teh škofjeloških znacilnosti. Morda so najbolj tipicno gorenjski in s tem posredno loški (pa spet ne vsi), prav Brižinski spomeniki, ne toliko po (izvirni Ježevi ali/in Gabrijelcicevi) glasbi kot po besedilu, saj so vezani neposredno na Škofjo Loko in njene arhaizme. Skladatelji znajo tudi v tem delu vedno znova ujeti patinirano slovensko, ce že ne gorenjsko in škofjeloško glasbeno preteklost.46 Edini cerkveni dostojanstvenik je le toliko tipicno škofjeloški, kolikor se njegovo specificno in tipicno (cerkveno) delo nanaša na konkretne geografske pojme. Med njimi so na Capella Carniola, ustanovljena 2004. 46 Rijavec, K vprašanju slovenskosti slovenske instrumentalne glasbe, str. 10. Peter Kopac (roj. 1949). (foto: Tihomir Pinter) tem prostoru edinstveni prav folklorni ansambli ljudskih plesov in glasbeni festi­vali.; prav nic pa spet dirigent, fagotista, flavtisti, glasbeni pedagogi, glasbeni publicisti – muzikologi in saksofonisti; razen, kolikor bi pri publicistih našli kakšen posebno velik nabor tovrstnih, torej gorenjskih – (škofje)loških clankov oziroma clankov o loški glasbi in Locanih. Med glasbeniki, ki jim pogosto dodaja-mo še kakšne dodatne in specificne afinitete pa ta, torej izrazita pripadnost tej škofjeloškosti v glasbi, spet drži le deloma in posamicno; ne moremo pa je gene-ralizirati. Povsem nasprotno to spet velja za izdelovalce najrazlicnejših glasbenih inštrumentov, ki so bili množicni v preteklosti in jih je tudi danes ostalo še nekaj, ceprav so v Škofji Loki zelo redki. Nekaj vec verjetnosti o škofjeloških vsebinah in oblikah njihovega izražanja lahko najdemo med kantavtorji, medtem ko pri kita­ristih ne. Narodna citalnica v Škofji Loki je prav gotovo zaslužna izkljucno za tovrstno škofjeloško glasbeno produkcijo in reprodukcijo, posledicno celo do današnjega casa. Organisti, pedagogi, pevci in pevski pedagogi, z nekaterimi izje­mami, svojih poustvarjalnih dosežkov niso posebej obarvali z izpostavljenimi in ugotovljenimi škofjeloškimi kvalifikatorji. Vsega navedenega je kar najvec v smi­slu izvirne škofjeloškosti najti v repertoarju (seveda med preostalim) v številnih ljubiteljskih pevskih zborih, nic pa med harmonikarji, pianisti in pianistkami. Cerkveni pisci so spet bolj univerzalni, slovenski, kot pa gorenjsko, škofjeloško znacilni. Morda bi slednje iskali in našli edino med saksofonistom – skladateljem – aranžerjem M. Ziherlom in edinim škofjeloškim glasbenim preporoditeljem Jakobom Volcicem; ceprav je prav slednji vecino svojega dela in opusa zapustil hrvaški Istri. Edini potopisec (Santonino) je še kako pomemben za prikaz gorenj­skega, posredno tudi škofjeloškega, glasbenega življenja v davnem 15.–16. stol. Za violiniste in violonceliste tega spet ne moremo ne iskati, kaj šele najti, saj gre za izrazite glasbene virtuoze, izvajalce (poustvarjalce). Tudi med ucitelji lahko naj-demo le sekundarne, škofjeloške elemente, ne pa da bi s svojim delom neposre­dno prispevali v ta nacionalni in krajevno obarvani izraz. Posebno poglavje škofjeloške glasbe ali/in škofjeloškosti v glasbi pa lahko išcemo in najdemo med številnimi avtorji in skladatelji. Z zgodnje casovne oddaljenosti je to zagotovo Gabriel Plavec, s svojim povsem samosvojim in indivi­dualnim opusom, v katerem pa kljub uglasbenima latinšcini in nemšcini najdemo marsikaj slovenskega, ce že ne kar škofjeloškega. Od novodobnih skladateljev je tu zagotovo še opus skladateljev in avtorjev srednje in mlajše generacije, katerih cas ne da šele prihaja (D. Beovic, P. Dolenc, P. Kopac, A. Misson idr.), ampak še traja. Njihova, torej starejša in novejša glasbena ustvarjalnost pa zagotovo že sedaj zveni veliko bolj internacionalno in nacionalno, slovensko, kaj šele pokrajinsko, gorenjsko in škofjeloško. Gre za ozir glasbenega materiala, njegovega oblikovanja in estetsko-emocionalni pomen, za pristen »muzikantski element« ali celo za »mediteransko-slovansko varianto avantgardizma.« Marsikdaj je to pevska barva z »neba južno od Alp.« Gre za upoštevanje geografskih in klimatskih znacilnosti, rasne posebnosti, ki so v polpreteklosti doživele absurdno izpeljavo. Gre za duh casa in koncno, a ne nazadnje, skozi prizmo skladateljske osebnosti projicirane nacionalne in pokrajinske glasbene karakteristike ali/in – splošnejše, a manj pomembne – znacilnosti narodove mentalitete – same spremenljivke, ki so glede na omejeno, bolj metaforicno prevedljivost glasbenega medija bolj interpretativ­ne kot pa objektivno apologetske narave. Koncno gre za zgodovinski proces vec kot tisoc let stare Škofje Loke. Seveda ne more biti nobenega dvoma, da nacional­nih in pokrajinskih (gorenjskih in škofjeloških) posebnosti ne smemo enaciti z uporabo slovenskega jezika oziroma z razmeroma neproblematicno dokazljivimi ritmicnimi in harmonskimi znacilnostmi ter še bolj zgovornimi potezami melo­dicne dikcije. Pri zastavljenem hotenju gre za nekoliko vec. Gre za iskanje in nakazovanje tistih »okrasnih pridevkov,« ki bi jih kljub prekrivanju s podobno oznacenimi, drugih, tj. negorenjskih in neškofjeloških stvaritev, torej brez samo­zvanega, gorenjskega in s tem tudi škofjeloškega »copyrighta« lahko v posame­znih primerih interpretirali kot verjetni ali vsaj možni odsev dolocenih pokrajin­skih – krajevnih potez ali samo ene pokrajinske – krajevne poteze oziroma men-talitete, ki so posledice dolocenega, tako ali drugace, v casu in prostoru »gorenj­sko-škofjeloško« pogojenega traitementa, obravnave zvocne izpovedi in glasbene misli. Tak barometer je zacel dialekticno beležiti rast in nihanja obrisov pokrajin­skega ali kar samo krajinskega – krajevnega, ki se je polagoma izvijalo iz spon utilitarizma, variante, ki je umetniško in razvojno manj zanimiva. Na podrocju vokala se je gorenjska, škofjeloška glasba znova približala ravni socasnega slovenskega in s tem posredno tudi evropskega glasbenega ustvarjanja. Inštrumental je v tem še zaostajal, bolj kratkosapno kot zgošceno liricen. Kljub temu pa mu še vedno ne manjka v žlahtni melodiki gorenjskih, škofjeloških in s tem tudi slovenskih prvin, tega blagohotnega odseva citalniške dobe in njenega samozadovoljnega družabnega življenja. Pri tem so bili ceški vzori, slovanska in slovenska ideologija, visok cas nacionalnih šol, tekmovanje s tujerodnim in doma-cim ter medla slutnja lastne identitete; vse silnice so se križale v ustvarjalnem Andrej Misson: Sorško polje, (Simon Jenko). Andrej Misson (roj. 1960). (foto: Tihomir Pinter) žarišcu in cilju njihovega pocetja; pa hkrati idejnoestetska nebogljenost, folklorna zavest, amaterizem, literokriticna vokalnost, šibke izvajalske možnosti. Kajti Evropa – zahodna in vzhodna – je socasno gradila narodnostne identitete na visoki (intelektualni, strokovni, vsebinski) ravni inštrumentalne muzike in glas­benega odra z razkazovanjem ljudske dedišcine, izvirno mitologijo ter estetsko obcutljivostjo, ki ji Slovenci, in z njimi tudi Gorenjci in Škofjelocani, (še) niso bili kos. Konec koncev je tudi v Škofji Loki še vedno šlo za 'pristnost' domacijskega.47 V tem je Slovencem, Gorenjcem in Škofjelocanom še dodatno pripisati (po Antonu Trstenjaku) odsev neodlocnosti in premajhne pokoncnosti, nemara celo kot odmev dejstva, da so bili v stari Avstriji (1868–1918) prav Slovenci najboljši železniški uradniki.48 Tu pa so še take znacajske posebnosti, kot sta npr. bolest, bolecina – obe potencirani kot individualizirani kategoriji – kar bi že lahko pri­merjali s tradicionalnim slovenskim, gorenjskim in škofjeloškim rožnim vrtick-om, a tokrat v introvertiranih fantazmagoricnih barvah – seme, ki »mutatis mutandis«49 še vedno klije na slovenskih in gorenjskih tleh, tudi v Škofji Loki. Ne moremo tudi mimo duhovitosti, sarkazmov, groteske, drznosti, nekakšnih jeder mobilnosti, kar vse je preko Škofje Loke, Gorenjske in Slovenije enako zajadralo v svetovna morja. Zato so prav pozna 20. in 30. leta 20. stol. pomenila prvo in pravo zlato dobo slovenske, gorenjske in škofjeloške glasbe. Ta se je v vseh kompozicij­skih zvrsteh slogovno povsem »konvertibilno« primerjala s socasnimi evropskimi glasbenimi prizadevanji, ceprav je marsikje še ni dohajala. Postavlja se vprašanje: mar niso slovenske nacionalne in s tem tudi gorenjske pokrajinske in škofjeloške krajinske poteze bolj ocitne v kakšni drugi zvrsti umetnosti. Morda v likovni ume­tnosti ali arhitekturi? Prav tako se moramo zavedati dejstva, da inštrumentalna glasba tudi pri najbolj muzikalnem narodu ne more odsevati vsega. Gotovo obsta­ 47 Loparnik, Slovenska glasba in slovenska cerkev : 19. stoletje, str. 163. 48 Rijavec, Slovenskost slovenske glasbe, str. 100. 49 S potrebnimi (izvršenimi) spremembami. Sorarmonica, ustanovljena 2012 (v Gracišcu na Hrvaškem, 2015). ja cela vrsta karakteristicnih crt, ki jim ni mogoce najti glasbenega ekvivalenta. Toda glede na to, da jih vec kot samo slutimo, kaže, da odsevajo celo v inštrumen­talni glasbi, ne da bi si pri tem domišljali, da je bil s tem zapisom zarisan popoln topografski zemljevid stereotipov slovenskosti ali/in gorenjskosti in škofjeloško­sti. Vprašanje je tudi, ce je kaj takega sploh možno oziroma, ce lahko to z glasbo sploh razvozlamo?50 Pristne slovenske in s tem tudi gorenjske in škofjeloške note seveda niso dane same po sebi, ce skladatelj oziroma avtor »pade v folkloro,« ampak s tem, ce crpa »glasbene domisleke iz sebe, iz svoje notranjosti;« ker niti Škofjelocan niti Gorenjec in niti Slovenec ni mogoce, da bi komponiral v kakih drugih tonih kakor v pristno slovenskih, gorenjskih in škofjeloških.51 Zato merilo slovenskosti ali/in gorenjskosti in škofjeloškosti ne more biti v mehanicnem premem soraz­merju s stopnjo uporabe folklore, ampak hodi ponekod tudi bolj zakrita pota, s cimer pa njena ekspresivna avtenticnost ni v nicemer zmanjšana. V najslabšem primeru, ki je glede na medij še celo ustreznejši, ostane »samo« glasbeno doživeta, ne pa tudi pojmovno in racionalno, pokrajinsko ali krajinsko in krajevno spozna­na, kar je v absolutnem smislu v okviru te umetnosti itak nemogoce.52 Vsekakor pa je njeno trenutno stanje, torej vzporeditev v zacetku 21. stol., izenacena. Pri tem pa že oznacene znacajske poteze škofjeloške, gorenjske in slovenske glasbe še vedno doživljajo transformacije in retuše, nekatere stopajo v ozadje, medtem ko se nekatere šele prvic pojavijo na obzorju: staro se skuša prilagoditi, novemu pa manjka izkušenj in je morda prav zato tako samozavestno in prodorno, kar samo bogati in spreminja paleto po nepotrebnem podedovane, a sociološko razložljive slovenske in še posebej gorenjske in škofjeloške skromnosti. Tipicno neslovensko, negorenjsko in neškofjeloško pa je zagotovo pojav najvecjih vzpo­nov in zvocnih krikov, kakor tudi ne najpritajenejšega šepetanja ali dolgih miru­jocih barvnih linij.53 Kako neslovensko in celo negorenjsko in neškofjeloško zveni torej tole: izvajalci in ustvarjalci, ki znajo in se ne bojijo premikati gorá zvoka? V cem in ali res za vsako ceno iskati in najti v dandanašnji slovenski, gorenjski in škofjeloški glasbi njeno mediteransko-slovansko-slovensko varianto avantgardizma?54 Morda vse tole že meji bolj na kritiko škofjeloških, gorenjskih in slovenskih znacajskih potez? Pripomnimo lahko še, da se je medtem do danes marsikaj od slovenske, gorenjske in škofjeloške glasbe že tudi povsem internaci­onaliziralo, univerzaliziralo in s tem posredno niveliziralo krajevne, regionalne in nacionalne kazalce, se preprosto evropeiziralo, postalo je last pluralisticno osve-šcene Evrope. Vse to pa hkrati pomeni njeno najvecjo vrednost in vrednoto. Tudi pri slednjih: tolkalcih, violinistih, violoncelistih ter dijakinji in študentih glasbe iz Škofje Loke zunaj nje ni najti kakšne posebne škofjeloške karakteristike oziroma specifike. 50 Rijavec, K vprašanju, str. 12. 51 Bedina, Nazori Slavka Osterca v tradiciji v glasbi in o glasbenem nacionalizmu, str. 94. 52 Supicic, Estetika evropske glazbe, str. 130. VIRI: Arhivski viri: Glasbena šola, Škofja Loka. Mapa Kritike, arhiv 10. kongresa Mednarodnega muzikološkega društva, Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete, Ljubljana, 3.–8. 9. 1967. Mestni pihalni orkester Škofja Loka, Škofja Loka. ZAL, Enota v Škofji Loki (arhivi oziroma fondi Gasilskega društva, društva Sokol in Glasbene šole Škofja Loka). Spletne strani in elektronski viri: Križnar, Franc: The development of Slovenian music from the remoteness to the contemporary. V: Buzarovski archive, Skopje : Buzarovski archive, 2014), vol. 1, na: http://buzar.mk/ BuzArJournal.html http://casopisi.junis.ni.ac.rs/index.php/FUVisArtMus/article/view/1570/1098. http://cultcenter.net/?p=1934, fotografija. www.gorenjci.si, 7., 8. in 27. 3. 2015. Križnar, Franc: Ivan Grohar and Oskar Dev : An Interdisciplinary and Multidisciplinary Fragment Comparison of Their Artistic Works in Škofja Loka/Slovenia (1905–1911). V: Kultura, 7, Skopje, 2014, str. 37–51, http://journals.cultcenter.net/index.php/culture. http://pesmi.si/avsenik/prelepa-gorenjska/, 25. 2. 2015. Križnar, Franc: The music of Slovenia from the past to the present. V: Fontes artis musicae, Vol. 60, No. 1, Kassel [etc.] : Bärenreiter-Verlag, 2013, str. 17–25, na http://www.jstor.org/ journal/fontartimusi. 53 Lajovic; Kogoj; Vurnik, Umetnik in družba. Slovenska glasbena misel po prvi vojni, 7 sl. 54 Prim. mapo Kritike, arhiv 10. kongresa Mednarodnega muzikološkega društva, Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete, Ljubljana (1967). Zvocni posnetki: “Loka jo piha« 140 let [Zvocni posnetek] : (1876-2016) / Mestni pihalni orkester Škofja Loka. Maribor [i. e. Škofja Loka] : CD Studio [i. e. Mestni pihalni orkester Škofja Loka], 2016, 1 CD (46 min., 34 sek.) : stereo ; 12 cm + knjižica ([10] str.). Drugi viri: Križnar, Franc: Glasba izza casov Tavcarjeve Visoške kronike : glasba in ples v romanu in Tavcarjevem casu med Poljanami (Visokim), Nemcijo in Škofjo Loko (zacetek 17.–zace­tek 20. stol.). Škofja Loka : Loški muzej, 13. 11. 2013. Križnar, Franc: Glasba na besedila – poezijo Simona Jenka : predavanje na simpoziju Obudimo Simona Jenka. Kranj : Mestna knjižnica Kranj, 13. 10. 2015. Križnar, Franc: Luka Dolinar : življenje in delo : predavanje ob 150-letnici smrti duhovnika, skladatelja, nabožnega pesnika in prevajalca. Šmartno v Tuhinju : Župnija Šmartno v Tuhinju, 31. 8. 2013. Križnar, Franc: Oskar Dev in Ivan Grohar : fragmentarna primerjava njunega umetniškega opusa v Škofji Loki 1905–1911. Škofja Loka : Loški muzej, 9. 12. 2012. Križnar, Franc; Bukovšek, Marijan: O orglah in skladatelju Antonu Jobstu: v okviru Žirovskih dni. Žiri, 19. 9. 2014. Križnar, Franc; Cadež, Tone: 120 let po rojstvu Antona Jobsta tostran in onstran Karavank (med njegovo rodno koroško Ziljo in slovenskimi Žirmi) : vabljeno predavanje na 46. izobraževalnem seminarju za cerkvene pevke in pevce, organiste, pevovodje, kantorje, liturge in mladinske skupine v Katoliškem domu prosvete v Tinjah. Tinje, 27. 2. 2015. INFORMATORjI: Benedik, Andrej, Škofja Loka. Burnik, Anja, Škofja Loka. Glasbena šola Avsenik, Begunje na Gorenjskem. Hrovat, Vladimir, Medvode. Iglicar, Marjan, Škofja Loka. Jan, Gorazd, Vrhnika. Jemc, Jernej, Škofja Loka. Jesenovec, Valentin, Škofja Loka. Jocif, Janez, Preddvor. Kermelj, Janez, Škofja Loka. Kert, Žiga, Kranj. Krajnik, Marko, Škofja Loka. Lapanja, Dejan, Škofja Loka. Martincic, Tina, roj. Cadež, Gorenja vas nad Škofjo Loko. Mlejnik ml., Miloš, Škofja Loka. Musek, Daniel, Škofja Loka. Nastran, Matej, Župnijski urad Škofja Loka. Nemec, Marjana, Trzin. Omejc - Gulic, Marta, Koper. Pirc, Vladimir, Škofja Loka. Piskac, Velimir, Škofja Loka. Poljanšek, Irena, Žiri. Prevc - Megušar, Ana, Selca. Ramoveš, Uršula, Gorenja vas nad Škofjo Loko. Ravnihar, Andreja in Oto, Škofja Loka. Ravnihar, Tomaž, Ljubljana. Ravnikar, Irena, Slovenske Konjice. Ristic, Marija, Beograd. Sivec, Ivan, Mengeš. Tomažin, Damjan, Domžale. Trilar, Jaka, Škofja Loka. Trojar, Jože, Škofja Loka. Voje, Gregor, Škofja Loka. Zajec, Alenka, Ljubljana. Zorko, Ljubo, Škofije. Zupanc, Maja, Glasbena šola Škofja Loka. Zurunic, Larisa, Ljubljana. Žagar, Andrej, Škofja Loka. LITERATURA: Beautiful Gorenjska : guide to the permanent exhibition. Kranj : Gorenjski muzej, 2014, 143 str. Bedina, Katarina: Nazori Slavka Osterca v tradiciji v glasbi in o glasbenem nacionalizmu. V: Muzikološki zbornik 3, 1967, Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 1965–, str. 89–94. Budkovic, Cvetko: Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I : od zacetkov 19. stoletja do nastanka konservatorija. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992, 398 str. Glasbena Loka : zbornik ob 60-letnici Glasbene šole Škofja Loka. Škofja Loka : Glasbena šola, 2009, 141 str. Hanc, Marjana: Dvanajst sob z zgodovinskim razgledom. V: Delo, 19. 12. 2012, Ljubljana : Delo, 1959–, str. 19. Križnar, Franc: Ali je bil Franc Wilfan Babic (1909–1986) škofjeloški glasbenik, morda tudi eden naših prvih glasbenih kritikov? V: Loški razgledi 47, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2000, str. 99–122. Križnar, Franc: Anton Dolinar (1894–1953) : 120-letnica rojstva in 60-letnica smrti. V: Loški razgledi 61, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2014, str. 171–194. Križnar, Franc: Anton Jobst : 1894-1981: življenje in delo glasbenika in skladatelja. Ljubljana : Pegaz, 1990. 179 str. (zbirka Pegaz/Znanje). Križnar, Franc: Beautiful Gorenjska music – past and present. V: Facta Universitatis. Series, Visual Arts and Music, no. 1 (2016), vol. 2, Niš : University of Niš, 2015–, str. 15–30. Križnar, Franc: Biskup dr. Andrej Karlin (1857–1933) = škof dr. Andrej Karlin. V: Muka kao nepresušno nadahnuce kulture : Pasijonska baština kajkavskih krajeva, Zagreb : Pasionska baština, 2016, str. 24. Križnar, Franc: Dvoje obletnic rojstev glasbenikov – kulturnih delavcev Locanov v letu 1994. V: Loški razgledi 41, Škofja Loka : Muzejsko društvo 1994, str. 265–272. Križnar, Franc: Glasba v Prešernovem casu in prostoru. V: Prešernovi dnevi v Kranju : simpozij ob 150-letnici smrti dr. Franceta Prešerna, Kranj : Mestna obcina Kranj, 2000, str. 495– 508. Križnar, Franc: Glasbena Slovenija od nekdaj do danes. V: Zgodovinski casopis št. 4, 1996, Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1947–, str. 585–588. Križnar, Franc: Lovro Hafner (1883–1963) – slovenski glasbenik : organist in skladatelj (dopol­nilo in dodatna raziskovalna izhodišca – seznam zvocnih posnetkov). V: Loški razgledi 41, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1994, str. 254–257. Križnar, Franc: Luka Dolinar (1794–1863) : 220-letnica rojstva in 150-letnica smrti. V: Loški raz­gledi 60, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2013, str. 207–222. Križnar, Franc: Ob 60-letnici smrti skladatelja Oskarja Deva (1868–1932) : prispevek k Devovi monografiji (biografiji in bibliografiji) in fragment skladateljevega dela ter življenja v Škofji Loki (1905–1911). V: Loški razgledi 39, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1992, str. 105–136. Križnar, Franc: Opus Jakoba Volcica (1815–1888) in njegovi vplivi v glasbi : prispevek duhovni­ka in preroditelja ob 200-letnici rojstva. V: Loški razgledi 61, Škofja Loka : Muzejsko dru­štvo, 2015, str. 209–226. Križnar, Franc: Orgle v podružnicni cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu (Škofja Loka). V: Glasba v šoli in vrtcu, letn. 18, št. 1/2, Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2007–, str. 28–34. Križnar, Franc: Orgulje u filijalnoj crkvi Navještenja Gospodinova u Crngrobu. V: Sveta Cecilija letn. 79, št. 1–2, Zagreb : HKD sv. Cirila i Metoda, 2009, str. 10–16. Križnar, Franc: Portreti gorenjskih glasbenikov. Maribor : Center za interdisciplinarne in multi-disciplinarne raziskave in študije Univerze, Inštitut glasbenoinformacijskih znanosti, 2006, 315 str. Križnar, Franc: Sarajevska epoha slovenskega tenorista Poldeta Polenca (1912–1974) je bila v letih 1954–1962 njegov solisticni vrhunec : prispevek za bio- in bibliografijo. V: Loški raz­gledi 52, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2005, str. 189–224. Križnar, Franc; Pinter, Tihomir: Sto slovenskih skladateljev : sodobni glasbeni ustvarjalci. Ljubljana : Prešernova družba, Vrba, 1997, 285 str. Križnar, Franc; Pinter, Tihomir: Sto slovenskih glasbenikov. Ljubljana : Prešernova družba, 2002, 251 str. Križnar, Franc: Stota obletnica rojstva tenorista in škofjeloškega rojaka Jožeta Gostica. V: Loški razgledi, 47, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2000, str. 275–280. Križnar, Franc: Življenje in delo žirovskega skladatelja in glasbenika Antona Jobsta (1894– 1981). V: Loški razgledi 36, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1989, str. 97–109. Križnar, Franc: Župnik in glasbenik Don Kosto (Jer/nej/ko) Seljak. V: Loški razgledi 51, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2004, str. 207–248. Lajovic, Anton; Kogoj, Marij; Vurnik, Stanko: Umetnik in družba : slovenska glasbena misel po prvi vojni. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1988, 497 str. Leksikon jugoslavenske muzike, 2 zv. Zagreb : Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«, 589, 575 str. Loparnik, Borut: Slovenska glasba in slovenska cerkev : 19. stoletje. V: Vloga Cerkve v sloven-skem kulturnem razvoju 19. stoletja : simpozij 1989, v Ljubljani [etc.] : Slovenska matica [etc.], 1989. Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon, 2 zv. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2008, 646, 647–1375 str. Petdeset let Glasbene šole Škofja Loka : 1949–1999. Škofja Loka : Glasbena šola, 1999, 116 str. Pihalni orkester Škofja Loka. Škofja Loka : Pihalni orkester, 1996, 32 str. Prelepa Gorenjska : vodnik po stalni razstavi. Kranj : Gorenjski muzej, 2012, 143 str. Ravnihar, Tomaž: Trenutki v casu. Ljubelj : samozaložba, 2011, 202 str. Ravnik, Janko: Marijan Lipovšek. V: Klavirske skladbe, Ljubljana : Društvo slovenskih skladate­ljev, 1973 (zbirka: Edicije Društva slovenskih skladateljev ; 537). Rijavec, Andrej: K vprašanju slovenskosti slovenske instrumentalne glasbe. V: Muzikološki zbornik 15, Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 1979, str. 5–12. Rijavec, Andrej: Slovenskost slovenske glasbe. V: Slovenski glasbeni dnevi (1990), Ljubljana : Festival, 1990, str. 97–103. Sivec, Ivan:, Tisoc najlepših besedil : Slovenija - zibelka narodnozabavne glasbe. Kamnik : Ico, 2002, 352 str. 130 let godbeništva v Škofji Loki. V Škofji Loki : Mestni pihalni orkester Škofja Loka, 2006, 38 str. Supicic, Ivan: Estetika evropske glazbe : povijesno-tematski aspekti. Zagreb : Jugoslavenska aka-demija znanosti in umjetnosti, 1978, 302 str. Škulj, Edo: Leksikon cerkvenih glasbenikov. Ljubljana : Družina, 2005, 479 str. Škulj, Edo, 2013. Leksikon orgel in orglarjev : orgle, orglarji, skladatelji, pisci. Škocjan pri Turjaku : Župnija , 2013, 400 str. Summary Beautiful Škofja Loka from the Past to the Present – in Music While the motto of this article is taken from one of the famous Avsenik (Vilko and Slavko Avsenik) melodies, Beautiful Gorenjska (words by Ferry Souvan, 1957), the author provides an insight into all types of music and genres in Škofja Loka. With some of the most significant authors (composers), performers and others who are associated in one way or another with Škofja Loka, through a review of ensembles, the Freising manuscripts, church dignitaries, conductors, bassoonists, flautists, folk ensembles, folk dances, music festivals and pedagogues, musicians, accordionists, instrument makers, musicologists, organists, teachers, singers, pianists, writers, travel writers, revivalists, saxophonists, composers, percussionists, violinists, cellists, double bassists and conductors, and finally school pupils and students of music, he establishes in all the aforementioned fields specific local (Škofja Loka), provincial (Gorenjska) and even national (Slovenia) particularities of the music, in compari­son, for example. with other such Slovenian (musical) characteristics. In addition to historical development in this evolution, he argues locally conditioned Slovenian music as a whole and also some specifics. In this, performers and their achievements (even though they are often not merely local, provincial and national) are not such as would deviate excessively from the rest, except in the case, for example, of typical folk creativity. It is thus among creators - authors, writers - more around the latter, so those so specific as to appear only and uniquely in Škofja Loka. Perhaps in this measurement, the local specificities of music and musical art are not easily measur­able, so the author devotes further attention to the fine arts and architecture. The most significant, for example, are the Freising manuscripts as literary art, which also challenged at least two composers musically: Jakob Jež and Marijan Gabrijelcic. Among organists, Tone Potocnik rose far above narrow Škofja Loka boundaries, singers include compatriots Jože Gostic, Leopold Polenec, Janez Lotric, Jan Plestenjak, and the young tenor and pianist Aleksander Aco Bišcevic, the singer, author and composer Neza Buh – Neisha; among composers Gabriel Plavec, Marijan Gabrijelcic, Peter Kopac and Andrej Misson, and among performers the cellist Miloš Mlejnik, jn. In all this it is a matter of seeking and finding specific provincial-territorial features and attitudes of mind, which are the consequences of a certain treatment, condi­tioned in one way or another in time and space by "Gorenjska-Škofja Loka," produc­ing such treatment of musical confessions and musical thought. In what and whether indeed a "Mediterranean-Slavic-Slovenian variant of the avant-garde” can be sought and found in today's Slovenian, Gorenjskan and Škofja Loka music? Bojan Kofler Prva najdba crnivca Helops rossii v Sloveniji Izvlecek V literaturi ni podatkov, da bi bil Helops rossii (Tenebrionidae) kdajkoli najden v Sloveniji. Avtor clanka poroca o prvi najdbi enega samega primerka te toploljubne vrste pri nas. Najdba v Škofji Loki se je zgodila dalec od do sedaj znanih najdišc in odpira vprašanje, ali nemara ne gre za nov element slovenske favne hrošcev; torej za enega tistih novodobnih prišlekov, ki jim je globalna otoplitev zadnjih desetletij omogocila širitev njihovega obmocja dalec na sever, na nova, do pred kratkim za njih prehladna podrocja. Kljucne besede: Coleoptera, Tenebrionidae, favna, Slovenija. Abstract First find of Helops rossii (Tenebrionidae) in Slovenia There are no data in the literature that Helops rossii (Tenebrionidae) has been found anywhere in Slovenia. The author of the article reports the first find of a sin­gle specimen of this thermophilous species here. The find in Škofja Loka (western part of Slovenia) occurred far from previously known sites and raises the question of whether it is not perhaps a new element of Slovene beetle fauna; thus one of the new immigrants that global warming in recent decades has enabled extension of their habitat far to the north to new areas, until recently too cold for them. Key words: Coleoptera, Tenebrionidae, fauna, Slovenia Uvod Crnivci (Tenebrionidae) s skoraj 20 000 vrstami predstavljajo eno vecjih skupin hrošcev, v Sloveniji pa so zastopani le z okoli 30. Pretežna vecina hrošcev te skupine je namrec toploljubna, zato so posebno bogato zastopani v suhih ste­pah, polpušcavah in pušcavah južne Evrope, Azije, Afrike in Južne Amerike. Okrog 90 % vseh vrst je crne barve, od tod tudi njihovo ime. V južni Afriki in drugih tropskih obmocjih srecamo tudi kovinsko zelene, rdece, purpurno in popolnoma belo obarvane vrste. Med našimi crnivci prevladujejo odtenki sive in crne barve. So pretežno nocne živali. Dan preživijo zakopani v pesku, pod vecjimi kamni, deskami, v razpokah in drugih skritih kotickih, od koder prilezejo na plan, ko se zmraci, išcoc hrano. Odrasle živali in njihove licinke se hranijo z organskimi odpadki, gnijocim lesom, lesnimi gobami, hifami plesnimi, gnilim listjem, obžira­jo korenine in liste številnih rastlin, ne zavracajo pa tudi blata in telesnih izlockov drugih živali. Številne vrste, na primer mokar, so hudi gospodarski škodljivci. Po obliki telesa so crnivci raznoliki, vsi pa imajo zelo trdo, mocno hitinizirano, golo ali dlakavo telo. Tipalnice so kratke, kijaste ali beticaste, noge dolge in mocne, lahko tudi zelo kratke. Med njimi najdemo komaj 1 milimeter velike pritlikavce in do 5 centimetrov velike velikane. Živijo vsepovsod okrog nas, med drugim tudi v cloveških bivališcih (mrtvaški sel), kleteh, gospodarskih poslopjih, mravljišcih in pticjih gnezdih. Ti prebivalci gnezd so seveda dobri letalci, povsem v nasprotju s številnimi drugimi neletecimi vrstami, ki so brezkrile ali imajo reducirana krila (Fritz, Rororo Tierwelt, Insekten 2; str. 250–251; Drovenik, Živalstvo Slovenije, str. 389). Helops rossii v Sloveniji Helops rossii je markantna, do 20 mm velika, modro-crna, kovinsko se leske­tajoca vrsta crnivca, ki je prav zaradi svojega videza zanimiva tudi za nepoznaval­ce hrošcev. Primerki dosežejo velikost od 13 do 20 milimetrov. Lovimo jih lahko od januarja do decembra. Vrsta je prisotna v Avstriji, Italiji, Crni gori in na Hrvaškem (Wikipedia, 2016). Drovenik (Drovenik, Živalstvo Slovenije, str. 389) navaja, da pri nas živi sorodna vrsta Helops coerulescens, ki je po videzu zelo podobna Helopsu rossii in poseljuje submediteranski del naše domovine. Vezana naj bi bila zlasti na okolja, kjer je prisoten kostanj (Castanea sativa); licinke se namrec hranijo s trohnecim lesom kostanjev, odrasli primerki pa v njem prezimu­jejo. Vrsta je pri nas vedno veljala za redko, zaradi masovnega odmiranja kostanje­vih dreves pa lahko pricakujemo njeno nadaljnje nazadovanje. V literaturi ni podatkov, da bi bil Helops rossii kdajkoli najden v Sloveniji, vendar je vrsta znana iz naše bližine. Sam imam v zbirki številne primerke s hrva­škega dela Istre (Novigrad, Karigador, Duga uvala, Porec, Pula, rt Kamenjak). Crnivec Helops rossii, naravna velikost 16,0 mm. (foto: Mira Kofler) Ko sem se toplega junijskega vecera (9. 6. 2015) vrnil z nocnega lova hrošcev, me je v trati pred našo hišo cakalo presenecenje. V soju svetilke se je v travi moto­vilil primerek nenavadno velikega crnivca. Kasnejši pregled pod stereo lupo je pokazal, da gre nedvomno za lep primerek Helopsa rossii. Pravilnost dolocitve mi je potrdil specialist za to skupino hrošcev, gospod Manfred Kahlen iz Innsbrucka (Tiroler Landesmuseum Ferdinandeum, Innsbruck). Primerek je shranjen v zbir­ki CBKS (Collection Bojan Kofler, Slovenia) in opremljen z naslednjimi podatki: Listic 1: »Podlubnik, Škofja Loka, SLO, 9. 6. 2015, Leg. B. Kofler«. Listic 2: »Helops rossii, Det. B. Kofler, 2016«. Listic 3: »Helops rossii, Germar 1817, Det. Kahlen, 2016«. Ugotovitve Nepricakovana najdba crnivca vrste Helops rossii v Škofji Loki je prva najdba te vrste v Sloveniji. Zgodila se je dalec od do sedaj znanih najdišc in odpira vpra­šanje, ali nemara ne gre za nov element slovenske favne hrošcev; torej za enega tistih novodobnih prišlekov, ki jim je globalna otoplitev zadnjih desetletij omogo-cila širitev njihovega obmocja dalec na sever, na nova, do pred kratkim za njih prehladna podrocja. LITERATURA: Fritz, Hieke: Rororo Tierwelt, Insekten 2. Leipzig - Jena - Berlin : Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, 1974. Sket, Boris; Gogala, Matija; Kuštor, Valika; Drovenik, Božidar: Živalstvo Slovenije. Ljubljana : Tehniška založba Slovenije, 2003, 664 str. Wikipedia, the free encyclopedia – Helops rossii. Pridobljeno 15. 7. 2016, na https://en.wikipe­dia.org/wiki/Helops_rossii. Zusammenfassung Die erste Funde von Helops rossii (Tenebrionidae) in Slowenien Diese wärmeliebende Art war bis jetzt nur in Österreich, Kroatien, Italien und Montenegro bekannt. In der Literatur sind keine Daten zu finden, die das Bestehen von Helops rossii in Slowenien bestätigten. Die zufällige Funde in Škofja Loka (west­licher Teil Sloweniens) ist die erste derartige Funde bei uns. Es ist weit weg von den bisher bekannten Fundorten geschehen und dadurch stellt sich die Frage, ob es viel­leicht sich um ein neues Element der slowenischen Käferfauna handelt; also um einen von den Neulingen, denen die globale Erwärmung in den letzten Jahrzenten die Verbreitung ihres Territoriums weit nach Norden, wo es aber noch vor kurzem für sie zu kalt war, ermöglichte. Ana Marija Miklavcic Osebnosti iz Škofje Loke, Poljanske in Selške doline v spletnem biografskem leksikonu Gorenjci.si Izvlecek Pomembni Locani, Poljanci in Selcani so dobili svoje mesto v vzajemnem biograf­skem leksikonu Gorenjci.si, ki so ga v Mestni knjižnici Kranj zasnovali konec leta 2008 in je prvi te vrste v Sloveniji. Zbirka je prosto dostopna prek spleta, zato je dosegljiva prakticno vsakomur. Predstavlja znane Gorenjke in Gorenjce, ki so s svojim delom vplivali na vsa podrocja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Taka zbirka je zelo pomembna za vsako lokalno skupnost, saj se z njeno pomocjo skup­nost promovira, utrjuje svojo edinstvenost, ugled in samozavest. Kljucne besede: spletni biografski leksikoni, splošne knjižnice, Gorenjci.si, zna­menite osebnosti, Škofja Loka, Selška dolina, Poljanska dolina, domoznanstvo. Abstract Personalities from Škofja Loka, Poljanska and Selška valley in the web biographical lexicon Gorenjci.si Important persons from Škofja Loka, Poljanska and Selška valley have been given a place in the comprehensive biographical lexicon Gorenjci.si, prepared by Kranj Municipal Library at the end of 2008 and the first of its kind in Slovenia. The collec­tion is freely accessible via the internet, so it is available to practically anyone. It presents well-known personalities from Gorenjska who, through their work, have had an impact on all spheres of life in villages, towns and countryside. Such a col­lection is very important for every local community, because it helps the commu­nity promote and reinforce its uniqueness, reputation and self-esteem. Key words: web biographical lexicon, general libraries, Gorenjci.si, well-known personalities, Škofja Loka, Selška valley, Poljanska valley, local studies. Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino je kraj rojstva in delovanja mnogih pomembnih in zanimivih osebnosti, ki so mocneje zaznamovale zgodovino ter podobo tega obmocja na najrazlicnejših podrocjih ustvarjanja. V preteklosti so bile zabeležene v posameznih enciklopedijah in leksikonih, vendar nikoli zbrane na enem mestu. Veliko jih ni bilo niti zabeleženih in hitro bi bile lahko pozablje­ne. S pojavom slovenskih spletnih biografskih leksikonov, ki so zaceli nastajati konec devetdesetih let 20. stoletja v slovenskih splošnih knjižnicah in tudi drugih ustanovah, temu ni vec tako. Pomembni Locani, Poljanci in Selcani so dobili svoje mesto v vzajemnem biografskem leksikonu Gorenjci.si, ki so ga zasnovali v Mestni knjižnici Kranj (MKK) in je prvi te vrste v Sloveniji. Njegova glavna znacil­nost je odprtost. Vzajemnost namrec pomeni, da gesla oblikujejo razlicne institu­cije in organizacije na Gorenjskem ter drugje ter jih z oddaljenega mesta neposre­dno vnašajo v leksikon,1 ki je zaživel novembra 2008. Po osmih letih delovanja vsebuje biografske podatke 1244 osebnosti.2 Dejstvo je, da se lokalne skupnosti vedno bolj zanimajo za svojo zgodovino, s katero utrjujejo svojo edinstvenost, ugled in samozavest. Predstavitev pomembnih osebnosti in njihovih dosežkov v nekem kraju ali pokrajini osvetljuje sedanjost in zgodovino tega obmocja ter napoveduje prihodnji razvoj. Na ta nacin se lokalna skupnost tudi promovira. Z vstopom na splet je digitalna zbirka oseb postala laže in širše dostopna, saj dosega tudi uporabnike izven svojih tradicionalnih fizicnih meja.3 Obseg obmocja, ki ga pokriva leksikon, in kriteriji za izbor oseb Gorenjska obsega severozahodni del Slovenije v zgornjem Posavju. Zavzema najvišje dele slovenskih Alp ter severozahod Ljubljanske kotline. Danes se ime navadno omejuje na širše zaledje najvecjega mesta Kranja in zajema zgornje Posavje, podrocje nad sotocjem Save s Soro ter gornje porecje Pšate, manj pa se rabi za Kamniško-Bistriško ravnino in Ljubljansko polje.4 V leksikon so poleg oseb z obmocja ožje Gorenjske, to je obmocja današnjih upravnih enot Kranjska Gora, Gorje, Jesenice, Žirovnica, Bohinj, Bled, Radovljica, Kranj, Naklo, Šencur, Cerklje, Tržic, Jezersko, Preddvor, Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane, Železniki in Žiri, zajete tudi osebe s širšega obmocja Gorenjske, ki je nekdaj segalo do Tuhinjske doline in vkljucuje še obcine Domžale, Kamnik, Komenda, Lukovica, Medvode, Mengeš ter Vodice. Od leta 2014, ko je zacel delovati kamniško-komendski leksi­kon, biografije pokojnih osebnosti s tega podrocja vnaša kamniška knjižnica.5 Vanj so vkljuceni podatki o osebnostih, ki so rojene na Gorenjskem, so tukaj živele in/ali se šolale, predvsem pa so s svojim delom zaznamovale razvoj pokra­jine v zgodovini in sedanjosti: pisatelji, pesniki, literarni ter umetnostni zgodovi­narji in kritiki, novinarji, slikarji, glasbeniki, arhitekti, duhovniki, znanstveniki, raziskovalci, profesorji, gospodarstveniki, politiki, športniki …6 Osnovni nabor oseb je nastal na podlagi knjižnih virov, kot so Slovenski biografski leksikon, Enciklopedija Slovenije, Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon ter del, v katerih so zbrane pomembne osebnosti s posameznega strokovnega ali intere­snega podrocja (umetniki, znanstveniki, glasbeniki, športniki …).7 Nekdanji direk-tor MKK Viljem Leban je ob zagonu leksikona priznal, da dolocanje kriterijev za umestitev neke osebe v leksikon ni bilo lahko delo. Ti kriteriji so »težko dolocljivi že, ce jih gledamo z razlicnih zgodovinskih perspektiv in ocenjujemo z razlicnih vrednostnih stališc in sistemov, cigav prispevek je predstavljal za Gorenjsko nek pomemben mejnik in cigav ne. Scasoma, ko bo vanj vkljucenih vse vec ljudi, se bo verjetno ta kriterij spreminjal in bo spletni leksikon Gorenjci.si vse bolj pre­hajal v nekakšen »Kdo je kdo na Gorenjskem«.8 Nabor imen je torej širok, saj so v leksikon vkljuceni tudi posamezniki, ki jih nacionalni leksikon zaradi drugacnih kriterijev ne bi zajel, na podrocju Gorenjske pa so precej prepoznavni. V njem najdejo mesto tudi osebe, ki delujejo v lokalnem okolju ali se s svojim delom šele uveljavljajo. Leksikon ne postavlja casovnih omejitev, zato v njem sobivajo oseb­nosti iz bolj ali manj oddaljene preteklosti in tisti, ki ustvarjajo sedanjost. Predvsem pri slednjih je zelo dobrodošla elektronska oblika leksikona, saj je gesla mogoce nenehno dopolnjevati.9 V pretežni meri je izbor prepušcen vnašalcem gesel, svoje predloge pa lahko poda tudi širša javnost, kar omo­goca interaktivnost leksikona. Na spodnji levi strani vstopne strani portala se nahaja povezava do spletnega obrazca, v katerega vsak posameznik lahko vnese svoje predloge za osebo, ki se mu zdi primerna za uvrstitev v leksi­kon. Predloge lahko posreduje tudi na elektronski naslov gorenjci@mkk.si. Nad izborom oseb bedi uredniški odbor. Zbirka imen in podatkov raste ter se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokoncna. 1 Leban, Vtipkajmo Gorenjci.si, str. 7. 2 Podatek je posredovala Jana Zeni Bešter iz Mestne knjižnice Kranj, 3. 11. 2016. 3 Zeni Bešter, Slovenski spletni biografski leksikoni, str. 91. 4 Enciklopedija Slovenije zv. 3, geslo Gorenjska, str. 268. 5 Zeni Bešter, Slovenski spletni biografski leksikoni, str. 93–94. 6 http://www.gorenjci.si/, pridobljeno 18. 10. 2016. 7 Zeni Bešter, Slovenski spletni biografski leksikoni, str. 92. 8 Leban, Vtipkajmo Gorenjci.si, str. 7 9 Petrovic, Zaživel je spletni biografski leksikon Spodnjepodravci.si, str. 17. Ustvarjalci leksikona Leksikon upravlja Mestna Knjižnica Kranj (MKK), in sicer v sodelovanju z drugimi gorenjskimi knjižnicami (Obcinska knjižnica Jesenice, Knjižnica Antona Tomaža Linharta Radovljica, Knjižnica Toneta Pretnarja Tržic ter Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka), vsebine pa dodajajo tudi muzeji (Loški muzej Škofja Loka, Gorenjski muzej Kranj), šole in druge ustanove (Kranjski komedijanti). MKK, ki je idejni pobudnik, je v sodelovanju s kranjskim graficnim podjetjem Qualitas pripravila programsko osnovo in portal oblikovala. Nov partner (ustanova) pri projektu mora pred zacetkom vnosa vsebin podpisati pogodbo z MKK, v kateri so dolocene pravice in dolžnosti obeh. Ta predvsem zavezuje partnerje, da na portalu objavljajo biografske opise, fotografije, bibliografske podatke, spletne povezave ter drugo gradivo in informacije v skladu z vsebinsko zasnovo portala ter da z gradivom, ki ga objavljajo, razpolagajo zakonito. Upravljavcu portala pa daje pravico urejanja vsebin, kar vkljucuje tudi odstranitev objavljenih vsebin, ce niso v skladu z vsebinsko zasnovo portala ali njihova objava predstavlja kršitev avtorskega prava in drugih pravic intelektualne lastnine.10 Vsak pridruženi posameznik dobi uporabniško ime in geslo, ki mu omogoca dodajanje novih vsebin. MKK nudi osnovno usposabljanje in navodila za vnos gesel na portal. Pavšalno se ocenjuje, da je za izdelavo enega gesla potrebnih osem ur, kar vkljucuje zbiranje gradiva, preucevanje, izdelavo clanka in vnos vse­bine na portal. Za kakovost biografskih gesel in izbor oseb skrbi štiriclanski ure­dniški odbor, ki ga sestavljajo predstavniki osrednjih obmocnih knjižnic. Avtorji gesel podatke zbirajo v razlicnih knjižnih in neknjižnih virih. To so lahko enciklo­pedije in leksikoni, knjige, clanki v periodicnih revijah, zborniki ter spletni viri. Vir so lahko tudi osebe same, ki jih z njihovo pomocjo uvrstimo v leksikon. Pred zacetkom dodajanja nove vsebine mora kreator preveriti, da osebe v leksikonu še ni. Kadar vnašalec dobi nove podatke o osebi, ki jo je vnesel v leksi- Statistika obiska posameznih gesel in število ogledov izbrane osebe v razlicnih casovnih obdobjih. 10 http://webtool.gorenjci.si/o_leksikonu/pogodba, pridobljeno 18. 10. 2016. Število novih leksikalnih gesel po posa­meznih letih. 11 kon, lahko te podatke samo doda ali naredi popravke. Ce pa želi popraviti ali dopolniti geslo, ki ga je vnesla druga ustanova, se mora obrniti na urednika leksi­kona iz MKK. Vnos nove vsebine v leksikon je nezahteven, vnašalcu pa so vedno pri roki spletna navodila v uredniškem okolju. Posebna pozornost je namenjena objavi fotografij. Te ne smejo biti vzete z drugih spletnih strani ali skenirane iz knjig in casopisov, razen ce je uporabo dovolil avtor fotografije. Pred uporabo fotografije drugih avtorjev je torej treba pridobiti avtorske pravice. V uredniškem okolju je vnašalcu na voljo tudi vpogled v statistiko ogledov s strani uporabnikov portala. Trenutno najvec ogledov beležijo osebe iz sveta politike. Možen je tudi pregled statistike ogledov pri izbrani osebi v razlicnih casovnih obdobjih. 11 Nove vsebine v leksikonu trenutno oblikuje 21 posameznikov. Najvec gesel je prispevala MKK, in sicer v prvih dveh letih delovanja portala. Na Škofjeloškem nove vsebine prispevata Loški muzej in Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka. Elementi predstavitve posamezne osebnosti Osebe so predstavljene faktograf­sko. Le posamezni spletni biografski leksikoni tudi ocenjujejo oziroma vre­dnotijo posameznikov ustvarjalni opus (npr. Slovenski biografski leksi­kon, Koroški biografski leksikon).12 Opisi so objektivni in zajemajo le preverjene ali že objavljene podatke. Geslo v leksikonu sestavlja vec podat­kovnih polj. Prvi element vnosa sta Geslo v leksikonu. 11 Podatke je posredovala Jana Zeni Bešter iz MKK, 3. 11. 2016 12 Zeni Bešter, Slovenski spletni biografski leksikoni, str. 92. ime in priimek osebe. Sledi navedba dejavnosti, s katero se oseba ukvarja, oziroma njenega poklica. Ce ima oseba vec dejavnosti, se jih vec tudi navede. Pri tem je vnašalcu v pomoc že oblikovan seznam dejavnosti, ki se lahko dopolnjuje. Naslednja rubrika prinaša datum in kraj rojstva in smrti ter obcino, v kateri je oseba delovala, oziroma s katero jo obicajno povezujemo. Sledi jedrnat življe­njepis osebe – s podatki o šolanju, izobrazbi, zaposlitvi ter nagradah in prizna­njih. Pod biografijo so navedeni viri in literatura, iz katere je avtor gesla crpal podatke. Dodane so povezave na druge spletne strani (polna besedila clankov, zvocni in video posnetki, fotografije …), ki osebnost predstavljajo bolj podrobno. Opisu osebe je dodana ena ali vec fotografij, ki so povezane z njenim delom in življenjem. Pod geslom sta navedena ustanova, ki je geslo prispevala, in datum zadnje spremembe oziroma popravka gesla. Uporaba leksikona in nacini iskanja Portal Gorenjci.si nudi prost dostop do biografskih digitalnih vsebin vsem uporabnikom spleta. Ker je dostopen prek spleta, njegova uporaba ni casovno ali krajevno omejena. Vsak lahko podatke iz leksikona uporabi v nekem drugem delu, gradivo lahko prosto predela, objavi in distribuira, vendar pod pogojem, da navede vir teh podatkov in da to ni v komercialne namene.13 Uporabnik leksikona ima tudi možnost natisniti posamezno geslo. Portal je pregleden in za uporabo nezahteven. Zacetna stan je razdeljena na vec rubrik. To so rubrike »Zadnji vnosi«, »Rojeni v tem mesecu« in »Nakljucne osebe«; njihovo ime že samo pove, kaj vsebujejo. Uporabniki leksikona imajo vec možnosti iskanja. Pri hitrem iskanju v iskalno okno vpišemo ime ali priimek osebe, za katero poizvedujemo. Napredno iskanje omogoca kombiniranje iskal­nih kriterijev: imena in priimka, datuma in kraja rojstva ter smrti, poklica, stoletja rojstva ali obcine delovanja. Možno je tudi iskanje po zacetnicah priimka, po poklicih oziroma dejavnostih ali kraju delovanja. V levem zgornjem kotu vstopne strani se nahaja zemljevid Gorenjske, z oznacenimi ustanovami, ki so prispevale vsebine, in seznamom oseb iz posamezne obcine. Loški muzej je do 1. 11. 2016 vnesel 47 oseb, predvsem s podrocja likovne umetnosti. Za Knjižnico Ivana Tavcarja Škofja Loka, ki prav tako dodaja vsebine, podatki žal niso navedeni. Leksikon v spodnji orodni vrstici omogoca povezavo do drugih regionalnih biografskih leksikonov, ki so poleg kranjske knjižnice v naslednjih letih prevzeli platformo podjetja Qualitas. Po istem principu deluje še devet leksikonov, ki se navzven razlikujejo le po barvi ozadja: celjsko-zasavski, notranjski, pomurski, posavski, primorski, spodnje-podravski, štajerski in zasavski. Tudi tu glavnino vsebin prispevajo osrednje obmocne knjižnice. 13 Leban, Vtipkajmo Gorenjci.si, str. 7. Prednosti spletnega biografskega leksikona pred knjižno verzijo: • neomejen in brezplacen vstop na daljavo prek spleta, • možnost vnosa novih gesel, • dopolnjevanje in popravljanje obstojecih gesel, • iskanje oseb po razlicnih kriterijih (priimek, ime, dejavnost, leto rojstva ali smrti, obcina delovanja), • dodane so povezave do drugih spletnih mest, ki omogocajo bolj poglobljeno proucevanje osebe, • možnost interakcije uporabnikov portala, ki lahko predlagajo nove osebe za vnos, dopolnitve ali popravke, • vstopna stran ponuja rubrike »Rojeni v tem mesecu«, »Zadnji vnosi« in »Nakljucne osebe«, ki naj bi pritegnile cim vec uporabnikov. Nacrti za prihodnost Nacrtuje se, da bi se v prihodnosti regijski biografski leksikoni združili, kar bi uporabnikom omogocalo pregled nad osebnostmi celotnega slovenskega oze­mlja. Postavlja pa se vprašanje, kako ohraniti regionalno povezanost oseb. Nekatere osebe so namrec prisotne v vec leksikonih, ker so se rodile oziroma delovale v razlicnih krajih, tam pustile svoj pecat, vsako obmocje pa poudari lokalne posebnosti. Od leta 2013 se že prej našteti regijski spletni leksikoni, sku­paj s kamniško-komendskim, ki edini deluje na drugacni platformi, združujejo pod vstopno tocko Znani.Slovenci.si, ki uporabnikom omogoca enoten vpogled v zbrane vsebine; vkljucuje 3820 oseb.14 Vstopna stran spletnega biografskega leksikona Znani.Slovenci.si. 14 http://www.znanislovenci.si/, pridobljeno 6. 11. 2016. Osebnosti iz Škofje Loke in okolice ter Selške in Poljanske doline v leksikonu Gorenjci.si Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka (KIT) v okviru svoje domoznanske dejavnosti skrbi za obmocje današnjih obcin Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane, Železniki in Žiri. Zato sem v drugem delu clanka pod drobnogled vzela osebnosti, ki jih v leksikonu najdemo iz teh štirih obcin. Do 1. 11. 2016 jih je bilo 232: 38 iz obcine Gorenja vas - Poljane (GV - PO), 143 iz Škofja Loke (ŠL), 27 iz Železnikov (ŽE) in 24 iz Žirov (ŽI). Najvec gesel je bilo vnesenih leta 2009, v prvem letu delovanja leksikona (80 gesel oziroma 34 %). V naslednjih dveh letih se je število gesel prepolovilo. Leta 2012 in 2013 so bila vnesena samo 4 gesla. V letu 2014 je bilo predvsem po zaslugi Loškega muzeja Škofja Loka kreiranih 40 gesel (17 %). Gre predvsem za vnos osebnosti z likovnega podrocje: slikarjev, kiparjev in obli­kovalcev. Zadnji dve leti je nastalo 18 novih gesel, ko je k projektu pristopila tudi Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka (KIT). Glavnino gesel je prispevala MKK (67 %), sledi ji Loški muzej (19 %) in KIT (6 %). 13 gesel so prispevale same osebe, ki so uvršcene v leksikon, 4 gesla pa posamezniki izven ustanov. Ce pogledamo delitev po spolu, lahko ugotovimo, da ženske predstavljajo le dobro desetino (13 %) osebnosti. Pod Obcino Železniki ne najdemo zabeležene nobene ženske! To je v dobršni meri posledica dejstva, da v preteklosti ženske niso imele enakih možnosti pri šolanju in uveljavljanju v javnem življenju kot moški, delno pa zato, ker so najbrž še vedno zapostavljene. Moški Ženske Pokojni Aktivni Pokojna Aktivna GV - PO 21 11 2 4 ŠL 85 40 3 15 ŽE 20 7 0 0 ŽI 7 10 0 7 Skupaj 133 68 5 26 Število osebnosti v leksikonu glede na spol. Na obravnavanem podrocju se je rodilo 85 % osebnosti, 15 % pa se jih je priselilo od drugod. Kar polovica prvih (51 %) se je kasneje odselila iz rodnega kraja in delovala drugje. Nekateri so se po upokojitvi vrnili. Dve osebi sta z obmo-cjem povezani le prek ocetov, ki sta izvirala iz teh krajev. Slikar Gojmir Anton Kos (1896–1970) je bil sin v Selcih rojenega zgodovinarja Franca Kosa, kipar Ivan Zajec (1869–1952) pa je bil sin na Sovodnju rojenega kiparja Franca Ksaverja Zajca. Pri teh osebah se postavlja vprašanje, ce so sploh primerne za uvrstitev v leksikon. Tudi igralec Janez Hocevar - Rifle (1940), ki je nekaj let živel v vasi Dorfarje, po mojem mnenju ne spada v leksikon Gorenjci.si, ker v kraju ni pustil kakšnega pecata. Zanimalo me je tudi rojstvo osebnosti glede na stoletje. Slabi dve tretjini (61 %) sta rojeni v 20. stol., 29 % pa v 19. stoletju. Stavbar Jurko iz Loke in slikar Andrej iz Loke, ki sta se rodila konec 15. stol., segata najdlje v zgodovino. Doktor teologije in profesor Josip Demšar (1877–1980) iz Škofje Loke je docakal najvišjo starost, 103 leta. Med živimi osebnostmi je najstarejši v Žireh rojeni arhitekt in fotograf Anton Mlakar (1921), ki že dolga leta živi v Škofji Loki. Najmlajša oseba, ki je našla mesto na portalu, je smucarski skakalec Peter Prevc (1992) iz Dolenje vasi pri Železnikih. Povprecna starost vseh oseb je 64,82 let. 15. st. 16. st. 17. st. 18. st. 19. st. 20. st. GV - PO 2 15 21 ŠL 3 1 4 7 39 89 ŽE 1 3 12 11 ŽI 1 2 21 Skupaj 3 1 5 13 68 142 Število osebnosti glede na stoletje rojstva. Predvidevala sem, da je vecina osebnosti visoko izobražena, kar je moja ana­liza podatkov potrdila. Rezultate prikazuje spodnja tabela: Doktorat, magisterij Univerzitetna, višja, visoka izob. Srednja, poklicna izobrazba Ostalo, ni podatka GV - PO 9 21 2 6 ŠL 45 80 10 8 ŽE 6 17 4 0 ŽI 8 9 5 2 Skupaj 68 127 21 16 Število osebnosti glede na stopnjo izobrazbe. Kar 92 oseb (40 %) se je izobraževalo oziroma izpopolnjevalo izven meja današnje Slovenije. Ta številka je precej visoka zaradi tega, ker je bila Univerza v Ljubljani ustanovljena šele leta 1919, pa še takrat je imela samo 5 fakultet (teolo­ško, pravoslovno, filozofsko, tehnicno in medicinsko, zadnja je imela samo dva pripravljalna letnika).15 Na Slovenskem so visokošolski teološki in filozofski študij 15 Enciklopedija Slovenije, zv. 14, geslo Univerza, str. 52. vpeljali jezuiti v zacetku 17. stol., vendar niso smeli podeljevati akademskih sto­penj.16 Vecina univerzitetno izobraženih je do takrat študirala na univerzah na Dunaju, v Gradcu in Pragi. Osebnosti v leksikonu so se v pretežni meri udejstvovale na vec podrocjih. Pri analizi podrocja delovanja osebnosti sem upoštevala prvo navedeno dejav­nost oziroma tisto, ki jo je oseba opravljala vecino svojega casa in po kateri je prepoznavna. Najbolj zastopani so naslednji poklici: slikar (42), duhovnik (19), glasbenik, pevec oziroma skladatelj (17), zdravnik (12), profesor ali ucitelj (12), pravnik (12) ter literarni ustvarjalec (12). Mnogo oseb je bolj prepoznavnih po dejavnosti, ki so jo opravljali poleg poklica, za katerega so se izšolali. Število oseb delujocih na posameznih podrocjih. Vec družin se lahko ponaša z vec clani, ki so bili izbrani v leksikon. Izstopata družini Plestenjak in Mlakar iz Škofje Loke. V družini Plestenjak so to: slikarka Dora Plestenjak (1934) s sinovoma Janom Plestenjakom (1973), glasbenikom, in Domnom Slano (1967), slikarjem, ter njen brat slikar Janez Plestenjak (1939) s sinom Matejem Plestenjakom (1966), ki je kipar, in hcerjo Petro Plestenjak Podlogar (1963), ki rezbari. V družini Mlakar so v leksikon uvršceni arhitekt Anton Mlakar (1921), po rodu iz Žirov, ter njegova sinova Simon (1954) in Peter (1951). Prvi je slikar, drugi filozof. Antropologinja in domoznanka Petra Leben Seljak (1959), ki živi in deluje v Žireh, je hci že pokojnega arheologa Franceta Lebna (1928–2002). Operna pevka Manja Mlejnik (1915–1998) je bila teta violon-celista Miloša Mlejnika (1947) iz Škofje Loke. Geolog in publicist Alojzij Pavel Florjancic (1940) je v leksikonu skupaj z ženo, knjižnicarko Ano Florjancic (1944); oba sta v Škofjo Loko priseljena. S Sv. Tomaža v Selški dolini sta bila brata 16 Enciklopedija Slovenije, zv. 14, geslo Visoko šolstvo, str. 268–271. Jernej (1819–1869) in Lovro Pintar (1814–1875), oba sadjarja, drugi tudi duhov­nik in politik. V Obcini Gorenja vas - Poljane so najštevilcnejše zastopani clani družine Šubic, slikarji in podobarji. Ogledamo si lahko življenjepis bratov Štefana (1820–1884) in Janeza st. (1830–1898) ter Janezovih sinov Jurija (1855–1890) in Janeza ml. (1850–1889). Najdemo tudi moža in ženo Janeza (1965) in Uršulo Ramoveš (1968), ki ustvarjata na glasbenem podrocju. In še bi lahko naštevali … Pri pregledovanju leksikona sem naletela na mnogo zanimivih podrobnosti iz življenja osebnostih, ki govorijo o tem, kako pomembni in zanimivi ljudje so živeli in živijo med nami. Ste vedeli da: • se je slikar Anton Ažbe (1862–1905) v casu študija preživljal s poucevanjem igranja na citre, • da je duhovnik Jožef Dagarin (178–1850), rojen v Železnikih, pokopal Franceta Prešerna in popisal njegovo literarno zapušcino, • da je ekonomist in politik Viktor Žakelj (1943) predsednik Protestantskega društva Primož Trubar, • da je pokojni slikar Pavle Bozovicar (1910–2001) kot dijak pocitnice preži­vljal v dvorcu na Visokem, kjer mu je pomagala Franja Tavcar, • da se je prvi šolani okulist na Slovenskem Ludvik Gerbetz (1805–1880) ukvarjal z zdravljenjem zastrupitve z živim srebrom, • da je operna pevka Manja Mlejnik (1915–1998) med 2. svetovno vojno poma-gala pisatelju Prežihovemu Vorancu, da ga Italijani niso izrocili Nemcem, • da je kemik in agronom Ernest Kramer (1854–1907), rojen v Škofji Loki, zacetnik kemijske bakteriologije … Zakljucek Spletni biografski leksikon Gorenjci.si pozitivno prispeva k identiteti in samozavesti Gorenjcev in vsake posamezne obcine. Smiselno bi ga bilo cim bolj izkoristiti za pro-mocijo lokalne skupnosti in dosežkov njenih posameznikov. V ta namen bi lahko vecje ustanove (obcine, šole, muzeji, arhivi, društva, župnije …) na svojih spletnih straneh nudile povezavo do portala. Leksikon je bogat informacijski vir za širšo javnost pri njenem delu ali raziskovanju. K projektu bi moralo pristopilo vec ustanov ali posameznikov, vnašanje oseb pa bi moralo biti bolj sistematicno. Pri izboru so nam v pomoc domoznanski zborniki Loški razgledi, Železne niti ter Žirovski obcasnik, ki med drugim prinašajo tudi clanke o pomembnih osebnostih, njihovem delu ter obcinskih nagrajencih. Marsikateri namig najdemo tudi v lokalnih casopisih, kot so Loške in Podblegaške novice, Ratitovška obzorja ter Žirovske stopinje. VIRI IN LITERATURA: Enciklopedija Slovenije, zvezek 3. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1989, 416 str. Enciklopedija Slovenije, zvezek 14. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2000, 416 str. Gorenjci.si., pridobljeno 17. 10. 2016, na http://www.gorenjci.si/. Leban, Viljem: Vtipkajmo Gorenjci.si. V: Kranjcanka : priloga Gorenjskega glasa za dame in pametne gospode, leto 12, št. 1 (jan. 2010), Kranj : Gorenjski glas, 2010, str. 7. Petrovic, M.: Zaživel je spletni biografski leksikon Spodnjepodravci.si. V: Knjižnicarske novice, letn. 25, št. 10/11, Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 2015, str. 17. Zeni Bešter, Jana. Podatki, posredovani po elektronski pošti, 3. 11. 2016. Zeni Bešter, Jana: Slovenski spletni biografski leksikoni. V: E-domoznanstvo : ucinek sodobne informacijske tehnologije na domoznansko dejavnost v knjižnicah na Slovenskem, Ljubljana : Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2016, str. 91–97. Znani.Slovenci.si., pridobljeno 19. 10. 2016, na http://www.znanislovenci.si/. Summary Personalities from Škofja Loka, Poljanska valley and Selška valley in the web biographical lexicon Gorenjci.si The web biographical lexicon Gorenjci.si, which was published online in November 2008, presents significant personalities who, with their life and work, helped create the image of the Gorenjska region. In it are classified persons who were born or resided in the defined geographical area, and those whose achievements are consid­ered to be above average. There is unfortunately no universal criterion for the selec­tion of people. They include 232 people from Škofja Loka and its surroundings and the Poljane and Selca valleys. The lexicon has unrestricted access for all web users and the local information that it brings with digitization has become global. In the future, it should be merged with other regional biographical lexicons, which would allow users an overview of the personalities of the entire Slovenian territory. The article highlights in the first part the selection criteria for the personalities, the structure of the lexicon and search methods. It continues with an analysis of the personalities listed in the lexicon of today's municipalities of Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane, Žiri and Železniki. Deceased male persons dominate. Half of the peo­ple of the area in question moved from their place of birth and worked elsewhere during their lifetimes. Most of the people are highly educated. Many were creative in a number of fields, mostly in the sphere of art. However, there are gaps that those entering the content should more systematically fill because I think that the list of important personalities of Škofja Loka, Selška and Poljanska valley that deserve a place in the lexicon is still long. Boštjan Soklic Berko – od mavrice do lastne zvezde Loški slikar Berko je prvi predstavnik hiperrealizma ali fotorealizma v slo­venskem slikarstvu. Najbolj je poznan po slikah v tehniki akrilnega slikarstva na platno ter grafikah s floristicno motiviko, manj pa po bravuroznih barvnih risbah s podobno motiviko in racunalniških tiskih. Berko: Platana z veduto Loke, akril, platno, 125 x 150 cm. V Loškem muzeju smo se ob umetnikovem jubileju – sedemdesetletnici – odlocili, da na regionalni ravni pripravimo vecjo pregledno retrospektivno raz­stavo, ki naj bi predstavila njegov celotni opus. Zasnovali smo jo glede na specifi­ko umetniških tehnik in vsebinskih opredelitev, pri oblikovanju razlicnih obli­kovnih in vsebinskih sklopov pa je bilo naše vodilo celovita predstavitev avtorje­vega izjemnega prispevka k slovenski likovni stvarnosti. Retrospektiva je bila zamišljena kot konceptualni dogodek na izbranih prizorišcih in lokacijah: pripra­vili smo jo v sodelovanju s sorodnima institucijama – Gorenjskim muzejem iz Kranja in Medobcinskim muzejem iz Kamnika. Predstavitev Berkovega ustvarja­nja se je odvila v treh dejanjih, ki so na treh locenih lokacijah avtorjev opus sesta­vila v celoto. Na Loškem gradu smo predstavili dela v tehnikah olja in akrila, v Kamniku sklope v tehnikah barvnega svincnika, v Gorenjskem muzeju v Kranju pa so bile poleg slik na ogled postavljene še grafike v mešanih tehnikah (sitotisk, racunalniški tiski …). Natancen koncept pregledne razstave v treh delih je nastal v sodelovanju treh kustosov – Saše Bucan iz Medobcinskega muzeja Kamnik, Damirja Globocnika iz Gorenjskega muzeja v Kranju in Boštjana Soklica iz Loškega muzeja Škofja Loka. S svojimi strokovnimi besedili so teoreticno uteme­ljili avtorjevo likovno kreativnost in njegov pomen za razvoj sodobne slovenske likovne umetnosti. Pojav hiperrealizma Fenomen, poimenovan hiperrealizem ali superrealizem, je posledica turbu­lenc v prelomnem obdobju svetovne zgodovine, ki so ga zaznamovali številni dramaticni dogodki in spremembe na razlicnih ravneh clovekovega bivanja in delovanja. To so bila leta intenzivnega razvoja znanosti ter korenitih družbenih in ideoloških sprememb. Zgodil se je v casu hladne vojne, vojne v Vietnamu, štu­dentskih gibanj in protestov, razcveta alternativnih družbenih skupin, pojava neuvršcenih in številnih žarišc na Bližnjem vzhodu. Ceprav je hiperrealizem izšel iz lahkotnega poparta, se vsebinsko in oblikovno od njega precej razlikuje. Po igrivem popartu so nastopile hiperrealisticna izrazna hladnost, brezosebnost in ironicnost, ki so pod spolirano fasado kazale družbenokriticni obraz, na primer v delih ameriških slikarjev Johna Salta, Roberta Cottinghama, Richarda Estesa in Ralpha Goingsa. Optimizem poparta je zamenjal oster likovni jezik, izpolnjen s sarkazmom objektivno podane stvarnosti, do obisti razkrivajoc varljiv blišc sodobnega sveta. Hiperrealizem je tradicionalno uveljavljenim realisticnim in minimalistic­nim nacinom upodabljanja dodal novo presežno vrednost, konvencionalnosti realisticne stilne izpovedi pa »transfuzijo« svežih idej, inventivnih pristopov in vidikov. V Sloveniji in na širšem obmocju nekdanje države Jugoslavije so bili kritiki v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja predvsem naklonjeni moder­nisticnim likovnim tokovom in abstraktni likovni govorici. Figuralno umetnost so dojemali estetsko retrogradno in idejno konformisticno ter jo kot tako zavracali. Že v zgodnjih šestdesetih letih so pod vplivom evropskih in ameriških umetno­stnih tokov v slovenskem prostoru zacela nastajati dela, zaznamovana z drugacni-mi težnjami. Med mlajšo generacijo se je uveljavila »nova figuralika«, ki je pojmov-no oznacevala sintezo novejših oblik in nacinov figuralnega slikarstva od poparta do fotorealizma in drugih smeri s prepoznavno motiviko. Ob pomoci novih teh­nologij in z uporabo podob množicnih medijev so »novi figuraliki« spreminjali konvencionalne vizualne nacine in razvijali lokalne razlicice izvornih smeri, zanimive zaradi drugacnosti od zahodnih vzorov. Umetniki (slikarji Sreco Dragan, Kostja Gatnik, Tomaž Gorjup, Janez Hafner, Herman Gvardjancic, Zmago Jeraj, Boris Jesih, Bogoslav Kalaš, Metka Krašovec, Lojze Logar, Lado Pengov in kiparka Duba Sambolec) so zaceli v svoja dela vkljucevati podobe z elementi, znacilnimi za fotorealizem. Berko je bil pri uporabi množicnih podob in njihovih kontekstov neposre-den, vendar pa je v motiviko subtilno vnesel tudi svoje vsakdanje intimne izku­šnje sveta; na enem od njegovih zgodnejših del je na primer vso površino platna zasedla naslovnica popularne revije. Zanimivo in po svoje nenavadno je, da naša prva hiperrealista – slikarja Franc Bercic Berko in Franc Mesaric – ne izhajata iz slovenske prestolnice, tem­vec iz province; Berko iz Škofje Loke, Franc Mesaric pa iz Murske Sobote. Oba sta že ob koncu šestdesetih let v svoja dela vnašala elemente poparta. S tem sta poka­zala odklon od uveljavljenih oblik umetniškega izražanja in prevladujocih norm slovenskega likovnega modernizma. Berko je slike ameriških slikarjev poznal, ker jih je videl v živo, navdušile pa so ga tako po vsebinski kot formalni plati. Zacel je povelicevati, a hkrati razgaljati nove (importirane) oglaševalske pojave v takratni socialisticni družbi, izpostavljati elemente glamurja in pompoznih reklam, obicaj-no v kombinaciji s takrat »moderno« arhitekturo po zahodnih vzorih. Upodabljanje arhitekture in detajlov eksterierja Berka povezuje z Metko Krašovec in Francem Mesaricem, vendar pa je arhitektura na platnih naših slikarjev podana izrazito osebno in prijazneje kot na primer na spoliranih, hladnih delih ameriških avtor­jev. Pri Berku je tak odnos do arhitekture najbolj razviden iz serije v tehniki barv­nih svincnikov z zacetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Svet, ki ga slika Berko, je urbaniziran – prepreden z množicnimi mediji. Umetnik priznava, da ga fascinirajo podobe »modelov srece v kontekstu oglaševalskega paradiža na zemlji – sveta, v katerem se ti želje lahko izpolnijo v sekundi«, pa tudi diametral­na nasprotja umetno ustvarjenega »raja«. Berkova vecplastna vizualnost Berko: Lip gloss, 1974, akril, platno, 100 x 100 cm. Prvi Berkovi umetniški projekti so povezani z abstraktnim slikarstvom in likovnimi posegi v urbani prostor. Njegova najbolj znana konceptualna akcija je bila barvanje asfaltne poti v parku pred ljubljanskim sodišcem, ki se je zgodila leta 1974. Po izteku dvomesecnega potovanja po nekaterih evropskih prestolnicah se je povsem odvrnil od abstraktnih zasnov. Zacel je izdelovati fotokolaže in podobe, znacilne za fotorealizem. Pri tem vztraja še danes. Berko s svojim umetniškim pocetjem prepricljivo simulira predstavnost, kakršne na primer fotografija ne more, in s tem širi vizualne okvire. Pri svojem delu v fazi zbiranja informacij uporablja fotografsko kamero, vendar njegove podobe niso kopije fotografij vsakdanjosti: so precizni prikazi stvarnosti na nacin, drugacen od klasicne ali digitalne fotografije. Površine, svetlobni efekti in sence predmetov so na Berkovih slikah bolj jasne in bolj ciste kot na fotografijah in predmetih samih. Tudi po zaslugi preprostih tehnicnih pomagal, ki mu omo­gocajo verodostojen »prenos« motivicnih podrobnosti na slikarsko površino. Opticni napravi, ki ju obcasno uporablja, sta diaprojektor in diaskop. V prvi delovni fazi (po vecini) barvne pozitivne posnetke izbranega motiva projicira na projekcijsko platno, s katerega s svincnikom prenaša osnovne konture na slikar­sko podlago. Barvne odtenke na dia-filmu analizira s pomocjo preprostega mono-skopa ali diaskopa, prek katerega si diapozitive ogleduje in se odloca za ustrezne odtenke. Uporablja diaskope, ki jih gledamo proti svetlobi, in tiste z vgrajeno žarnico z baterijo. Seveda Berko ni prvi umetnik v zgodovini likovne umetnosti, ki v procesu slikanja uporablja opticne pripomocke. Že v casu renesanse sta tako camero obscuro in najrazlicnejše sisteme lec uporabljala Jan van Eyck in Vermeer iz Delfta, s fotografskimi posnetki pa so si stoletja pozneje pomagali Ingres, Delacroix, Courbet in mnogi drugi slikarji realisti. Berko je v prvi polovici 70. let s pridom zacel uporabljati copic oziroma razpršilec za nanašanje barv (t. i. aero­grafija, ameriška retuša), ki mu je omogocal tanke nanose barv in eleganco barv­nih prehajanj. Pravzaprav je Berko eden prvih slovenskih slikarjev (ce ne prvi), ki je podo­bo iz množicnih medijev s kontekstom vred ovekovecil na platnu ter jo estetsko in izvedbeno pripeljal do perfekcije (Licilo, maj 1974, akril in zracni copic na platnu). Prav na tej sliki, ki nas zapeljuje z barvami in eroticnim prizvokom, upo­rablja vizualna sredstva, znacilna za reklame. Napol priprte ustnice, negovani Berko: Spomin na Rim, 1974, akril, platno, 200 x 150 cm. nohti in izzivalno namešcena šminka oddajajo sugestivna sporocila, pri cemer imata drznost podobe in uporaba komercialnih barv takojšen ucinek. Slika pona­zarja moc reklam, ki so postale (na žalost) eden od temeljev urbane civilizacije. Podoben motiv je dobro desetletje pred Berkom obdelal ameriški popartist James Rosenquist (Študija za Marilyn, 1962, olje na platno), a je polovico glave glavnega lika prekril s steklenim kozarcem in tako zavestno »izmalicil« estetsko popolno izvorno reklamno podobo. V preslikavi reklamnega motiva (reklame za šminko) iz ilustrirane revije se je neposredno navezal na komercialno fotografijo iz tiskanega medija in jo na nacin popartisticnega povzemanja »warholovsko« uporabil. Avtor izhodišcne fotografije (tudi oblikovalec) ni bil slikar sam, ampak modni fotograf. Istega leta je Berko javnost presenetil s crno-belo sliko velikega formata Spomin na Rim, na kateri se je (po fotografski predlogi) naslikal z ženo Zdenko. Prav pri tem delu ima gledalec obcutek, da zre v gigantsko razglednico. V prvem planu upodobljena subjekta se v procesu likovnih prenosov pretvarjata v izposta­vljena objekta, ki delujeta kot psihološka študija na gigantskem (jumbo) plakatu; v teku umetniškega procesa je izvorna fotografija mladega para postala objekt slike – vecpomenska metapodoba transformirane fotografske realnosti z maksi­malnim deležem avtorske navzocnosti. Ker je slika Spomin na Rim vzorcni pri­mer fotorealizma, je bila izpostavljena na pomembni in obsežni fotorealisticni razstavi v Budimpešti leta 2011. Brez pretiravanja lahko recemo, da je omenjena slika eno najpomembnejših del evropskega fotorealizma. Berko – boter postmedijskega slikarstva V zgodnjih delih je Berko veckrat bliže popartisticnim praksam kot hiper­realizmu, v poznejših sklopih pa s pomocjo vecplastnih barvnih nanosov, lazur­nega nacina slikanja in uporabe zracnega copica išce najboljše nacine in možno­sti za doseganje in preseganje fotografskih efektov. To je tudi eden od glavnih razlogov za njegov mehkejši nacin slikanja gladkih tonskih prehodov, ki njegove slike delajo podobne fotografijam. Veliko podob (z odbleski) je nastalo pod vpli­vom dvojnih osvetlitev v fotografiji. Berko je predhodnik prodorne generacije ustvarjalcev »postmedijskega sli­karstva«, kakor ga je leta 2005 oznacil Igor Zabel, in eden prvih slikarjev, ki so svojo pozornost namenjali aktualni medijski kulturi podob in njihovi vsebini v casu sedemdesetih let prejšnjega stoletja ter tako »tlakovali pot« mlajšim ustvarjal­cem eklekticnih slik ustavljenih televizijskih, filmskih in nakljucno najdenih internetnih prizorov, vizualnih momentov iz ulicne umetnosti, družinskih foto­albumov, knjig, reklam in detajlov iz vsakdanjega življenja. Marko Košan je leta 2009 ugotovil, da Berkov radikalni realizem predstavlja svojevrsten most med hiperrealisticno in popart estetiko sedemdesetih let in medijsko strukturiranimi ter eksploatiranimi podobami, ki jih je v klasicni slikarski medij prevzela genera­cija mlajših slovenskih umetnikov. V prvi vrsti je mislil na Saša Vrabica, Žiga Kariža in Miha Štruklja; to velja tudi za Viktorja Bernika, Tobijasa Putriha, Arjana Pregla in Gorazda Krnca, ki s slovensko modernisticno slikarsko tradicijo niso obremenjeni. Pri svojem delu uporabljajo razlicne sodobne racunalniške progra-me (Photoshop, CorelDRAW idr.). V Sloveniji kritiki hiperrealizmu sprva niso bili naklonjeni. Mitja Visocnik je o hiperrealizmu na Slovenskem zapisal: »V deželi nastanka sta ga (hiperreali­zem!) dokaj hitro sprejela likovno obcinstvo in kritika, v Sloveniji pa je v mno-gocem doživljal usodo svojega predhodnika, poparta. Vrsto let ga je spremljal negativni prizvok, zato so kritiki, ki so v njem vendarle prepoznavali likovne kvalitete, raje uporabljali druge izraze, novi, magicni, objektivni, radikalni … realizem, kot da bi bilo s samim poimenovanjem smeri moc spremeniti ali vsaj dalj casa prikriti bistvo in ost teh slik.« Berkovo znacilno perfekcionisticno slikarstvo je svojevrstna modifikacija fotorealizma. Na njegovih platnih sicer zaznavamo ironicne namige na potrošni­ško evforijo, a je razvidno, da ga svet glamurja, povezanega z denarjem, urbanimi sredinami in ne nazadnje tudi s spolnostjo, privlaci in intrigira. Umetnik priznava svoje navdušenje nad velemestno slikovitostjo in živahnim utripom urbanosti. Fascinirajo ga »prizori zemeljskega oglaševalskega paradiža« in iluzija sodobno­sti – zrežirana predstava izmišljenega sveta, po katerem hlepijo množice. A to je samo ena plat njegovega ustvarjanja. Stremljenje k realizmu ga vzporedno usmer­ja k likovnemu dokumentiranju urbane krajine z razvidnimi lokalnimi in regio­nalnimi posebnostmi in topografsko dolocljivostjo (serija Štemarski vrt, 2003– 2009). Pozornost vzbujajo tudi cikli portretnih upodobitev družinskih clanov ter novodobni popartisticni kolaži v kombinaciji graficnih in digitalnih tehnik, ki so nosilci Berkovih intimnih razmišljanj in hkrati odzivi na aktualne dogodke. Nemalokrat so provokativni, a vedno s šcepcem humorja. Izhodišca Berkovega realizma in hiperrealizma Berkova artikulirana likovna govorica nas nagovarja z atraktivnimi kompozi­cijami in precizno risbo v skladju s koloritom jasnih, intenzivnih tonov, izpolnju­jocih konture pazljivo preštudiranih oblik. Vsi ti konceptualni elementi so priso­tni že na slikah iz zgodnjega obdobja (Chesterfield, 1973, akril, Najdražji bicikl na svetu, akril, 1975). V poznejših sklopih se je barvna intenzivnost umirila, kri-ceco barvitost pa so zamenjali pridušeni toni. Barvna umirjenost, celo hladnost, je najopaznejša v podobah urbanega ambienta. Berko z nacinom upodabljanja in povecevanja detajlov, spominjajocih na revijalne ilustracije, svoji cutni tematiki dodaja še družbeno kriticno sporocilnost. Dokazuje nam, da je individualist širo­kega likovnega spektra, ki (za razliko od mnogih vizualnih umetnikov) tudi v potrošniškem vidiku vsakdanjosti prepoznava momente, vredne umetniške obdelave in (pre)interpretacije. Berko: Chesterfield, 1973, akril, platno,100 x 100 cm. Upodabljanje cloveške figure veliko pove o Berkovem poznavanju proporcev in temeljitem obvladovanju slikarskih osnov. Glavne znacilnosti figuralnih podob so: frontalna postavitev, statika, ritem in dinamika svetlobno-odbojnih (refleksiv­nih) akcentov ter tipografski znaki in reklamni napisi. Ikonografski repertoar v okviru poznane in cloveku umljive motivike Berko osmišlja na nacin, ki ga je mogo-ce razložiti na vec ravneh. Pri njem je naslov dela enako pomemben clen celote kot ostali slikarski gradniki. Naslov (s svojo simbolno sporocilnostjo) je namenjen predvsem tistim, ki želijo prodreti globlje v vsebinsko podstat upodobitve. Berko se ne zaustavlja zgolj pri zunanji pojavnosti, temvec raziskuje notranje zakone, po katerih snovnost funkcionira; z uporabo ustreznih likovnih sredstev podaja narav­ne odnose v maniri alegorij, ki jih predstavljajo detajli uporabnih predmetov iz vsakdanjega življenja. Sporocila, ki jih umetnik želi posredovati publiki, kritikom in javnosti, intrigirani z individualno karizmo in deli, nosijo v sebi izcrpne odgovore na nešteta eksistencialna vprašanja, povezana ne samo z ustvarjalnostjo in osebno­stjo njega samega, temvec nas vseh. Njegova izraznost nam kaže posebno senzibil­nost za zaznavanje obcutka casa in prostora, v katerem živi, zmožnost refleksije sodobne medijske kulture in smisel za likovno narativnost. Smisel tega triptiha je: Živimo v potrošniški družbi, kopicimo stvari in jih odmetujemo. Radi pa bi živeli v lepem okolju. Ce pa slike nekoliko zamenjamo, nam sporoca: Imeli smo lepo naravo, vendar kopicimo stvari in sedaj imamo, kar imamo – smeti. Berko: Bogastvo, Bižuterija, 1978, akril, platno, 100 x 100 cm. Berko: Bogastvo, Deponija 1978, akril, platno, 100 x 100 cm. Berko: Bogastvo, Kostanji na Krki, 1978, olje na platnu, 100 x 112 cm. Berkov antiglamour Na svoji prvi fotorealisticni razstavi v Galeriji Loškega muzeja (1976) je Berko poleg slik in risb predstavil še 200 projiciranih barvnih diapozitivov deponije odpadkov ob potoku Sušica.V sklopu risb na papirju, narisanih s svincnikom (Smetišce, 1975), se Berko s polno mero zavesti o pogubnosti neodgovornih clo­vekovih dejanj osredinja na vprašanja, povezana s problematiko onesnaževanja in hkrati ohranjanja okolja. Izbrano tematiko interpretira s custveno prizadetostjo, kontrastno obdeluje posamezne motive ter vzpostavlja dialog med samim seboj in ogroženim naravnim habitatom. Intimno in aktivisticno, neposredno ali posre­dno ustvarja platformo lastnih pogledov kot podlago za nadaljnja razmišljanja in okoljevarstvene akcije. Pri tem v dialog vkljucuje gledalca, usmerja njegovo pozornost na posamicna vprašanja ter aktivno sodeluje v gradnji zavesti o pomembnih, lahko tudi usodnih družbenih vprašanjih. Berkove risbe smetišc so dokumentarni (verodostojni) risarski posnetki stanja obmestnih obmocij, izpol­njenih z loško floro. Beležijo nespametne clovekove intervencije v naravo in nji-hove posledice. Serija risb, nastala in situ, odkriva devastirane in akromaticne dele nekdaj neokrnjenega loškega pejsaža, ki delujejo kot kataklizmicne sceno­grafije v znanstvenofantasticnih filmih. Narava, simbol prvinske lepote in inspi­racije v Berkovih risbah, prevzema vlogo žrtve cloveške prisotnosti. Prizori govo­rijo o paradoksu napredka, poudarjajo pomembnost interakcije in komunikacije umetnika z lokalno skupnostjo. Kot taki prek umetniškega medija aktivirajo vprašanja, danes še aktualnejša kot v casu nastanka. Dela privlacijo s svojo bizarno lepoto, a šokirajo s spoznanjem o realnosti stanja naše naravne dedišcine. Podobe narave, zaradi delovanja razlicnih kemikalij, odpadnega materiala in podobnega, transformirane do neprepoznavnosti, ne prikazujejo samo nenavadnih odpadnih konstrukcij v kontekstu prepoznavnih oblik loške krajine, temvec tudi mocno ekspresijo umetnikovega gneva zaradi katastrofalne stopnje naravne ogroženosti in obcih posledic onesnaževanja. Kmalu po nizu risb z ekološko tematiko zacne Berko v drugi polovici sedem­desetih let fotorealisticne izseke iz krajine zavzeto upodabljati v tehniki olja in zracnega copica, s katerimi opozarja na neokrnjene primestne naravne oaze, ki pocasi, a zanesljivo izginjajo (Kostanji nad Krko, 1978). Svojo ljubezen do lepote narave in navdih ob njenem doživljanju izpoveduje v stiliziranih motivih okra-snih rastlin z domacega vrta (božicne zvezde, vinike, flamingovci, tulipani) iz devetdesetih let, izvedenih v tehniki sitotiska in mešanih tehnikah. Tematika »plamenaste« božicne zvezde v neštetih variantah ga okupira vec let, z njo navdu­šuje publiko na mednarodnih graficnih razstavah doma in v tujini. Najbolj spek­takularno (s stenskim graficnim frizom sitotiskov v velikem formatu) jo predstavi leta 1999, in sicer domacemu obcinstvu na razstavi v dvorani Loškega muzeja na Loškem gradu. Izcišceno floralno motiviko (v kombinaciji s svojim psevdoni-mom, ki prevzame vlogo reklamnega napisnega transparenta ali zašcitnega Razstava v galeriji Loškega muzeja, 1999. Postavitev 36 Berkovih grafik iz cikla Zvezde za Zdenko. znaka) je Berko uporabil tudi v digitaliziranih grafikah iz cikla Nikoli niste dalec od Berkove zvezde, kjer božicna zvezda postane simbol umetnikove virtualne prisotnosti v razlicnih urbanih ambientih evropskih in svetovnih prestolnic, od Ljubljane, Benetk in New Yorka do Tokia. Berko – poeticni raziskovalec (lastne) realnosti V kontekstu zgodovine slovenske likovne umetnosti si zaradi originalnosti in pomenljivosti zaslužijo posebno mesto še Berkove lastne podobe in podobe soro­dnikov, ki se ne navezujejo na tradicionalne oblike portretne prezentacije. Mogoce so »odklonu« od ustaljenih oblik botrovale spremenjene družbene okoli-šcine in socialne strukture znotraj katerih je umetnost nastajala (in še nastaja), ali pa so zgolj plod Berkovega poglobljenega razmišljanja o smislu slikarskega poce­tja in umetniškega poslanstva. Njegove likovne inovativne »samopodobe« niso sramežljive introspektivne samorefleksije umetnika, temvec pricevanja elegance in prefinjenega okusa slikarja, ki vztrajno in potrpežljivo išce najboljša sredstva za prikazovanje lastne pojavnosti v sferi figuralnega realizma. Berko ni le tvorec estetskih vrednot in iskalec likovnih presežkov; je dokumentalist in akter pestre­ga dogajanja znotraj dinamicnega raziskovalnega procesa na podrocju neidealizi­ranega realizma ter režiser, ki si prizadeva tako po tehnicni kot umetniški plati doseci popolnost lastnega izdelka. Samopodobe humorno razodevajo veselje in zvedavost do življenja v njegovih najrazlicnejših pojavnih oblikah in barvah. Berko na podrocju racunalniške grafike povezuje slikarske in fotografske izkušnje z graficnimi, redefinira in radikalizira slikarska vprašanja ter raziskuje nove tehnicne zmožnosti. Že od leta 2005 kot likovni pripomocek uporablja digi­talno fotografijo, povezano s fotomontažo. Vsebinsko ostaja zvest urbanim Berko: Helios, 1983, barvni svincniki, 32 x 41 cm. temam, fotografsko osnovo pa duhovito nadgrajuje z graficnimi intervencijami, ki v novih konstelacijah terjajo od avtorja drugacne ustvarjalne prijeme. Na digitalnih grafikah iz cikla Nikoli niste dalec od Berkove zvezde se njego­va prisotnost (na trenutke spominjajoca na pojavljanje Alfreda Hitchcocka v lastnih filmih) interaktivno kaže na vec nacinov: kot surogat – psevdonim v obli­ki napisa Berko na razlicnih nosilcih, od svetlobnih napisov, reklamnih panojev do avtomobilskih tablic, kot simbol božicne zvezde (s katero se v kombinaciji s psevdonimom identificira) in kot fizicni lik s prepoznavnimi atributi. Obogaten z realnimi izkušnjami iz okolij, v katera virtualno umešca svoje zvezde, nam Berko omogoca prestop v nove prostore likovne percepcije, sam pa (kot tvorec) prihaja do tocke, ko njegovi graficni elementi in izpeljanke dobijo nove pomenske dimenzije. V imaginarni sintezi fotografiranih realnih prizorišc in preciznih oblikovnih insertih gnezdi vsebinsko jedro Berkovih razmišljanj, mnenj, idej in pogledov na globaliziran civilizacijski splet, ki ga živimo. Serija digitalnih grafik slavi množic­no kulturo; z njo Berko privede svoje delo do tocke, ko resnicnost in iluzija posta­neta eno, vsakdanjost pa se spreminja v umetnost. Berko: Nikoli niste dalec od Berkove zvezde …, 2009, digitalna podoba. Berko: Nikoli niste dalec od Berkove zvezde, Galerija 2011, digitalna podoba. In še! Franc Bercic Berko se je rodil 8. 3. 1946 v Ljubljani. Leta 1968 je diplomiral na ljubljanski Pedagoški akademiji pri prof. Francetu Uršicu in prof. Zoranu Didku. Med leti 1974 in 1978 je pouceval na Gimnaziji Škofja Loka, od leta 1978 je v svobodnem poklicu. Berko je bil veckrat izbran za reprezentancne razstave, tako jugoslovanske kot slovenske umetnosti, na Cipru, Portugalskem, Nizozemskem, Poljskem, v Romuniji, Franciji, Nemciji idr. Sodeloval je na vec kot 40 mednarodnih graficnih bienalih in trienalih (Krakov, Aleksandrija, Bhopal, London, Tokio, Talin, Ottawa, Novosibirsk …), samostojno pa se je predstavil na vec kot 70 razstavah doma in po svetu. Za svoje delo je prejel vrsto pomembnih nagrad: Plecnikovo nagrado za diplomsko delo na Šoli za oblikovanje in fotografijo, 1. nagrado za celostno gra-ficno podobo 1000 let Loke, Groharjevo štipendijo, Prešernovo nagrado gorenj­skih obcin, Kranj, Grand prix, 8. International Miniature Art Biennial, Ville-Marie, Kanada, Jakopicevo nagrado, Ljubljana, 1. nagrado, Nagrado obcinstva (segnalati dal pubblico) L`arte e la Montagna, Milano, Italija · Premija, Miniprint internati­onal; Cadaques, Španija idr. Živi in ustvarja v Škofji Loki. Pregledna razstava, Loški grad, september 2016. 230 Miha ješe Nagovor župana Obcine Škofja Loka ob koncu leta 2016 Drage obcanke in obcani, spoštovani prisotni! Sklepamo leto, ki ga bom osebno skušal cim prej pozabiti, za delovanje obci­ne pa ima izjemen pomen. Po samih izvedenih obcinskih investicijah so bila med triletnim obdobjem rekordna obsežna vlaganja v javno infrastrukturo: ceste, oskrbo z vodo, odvajanje in cišcenje odpadnih voda ter nove investicijske cikluse v javno družbeno infrastrukturo. Lahko recemo, da je bilo letošnje leto obdobje priprav na nova vlaganja in bogatega družbenega dogajanja, ki je vrhunec dose-glo v zacetku decembra, z vpisom Škofjeloškega pasjona v zašcito nesnovne kulturne dedišcine UNESCA. Zadnja leta je glavni cilj delovanja obcinske uprave dvig kakovosti življenja obcank in obcanov. Ko analiziramo, kaj je bilo na tem podrocju narejenega, smo lahko upraviceno ponosni. Imamo aktivno gospodarsko in družbeno okolje; zelo bogate kulturne, športne in socialne strukture, podkrepljene z dobrim delova­njem gospodarskih družb, na temelju velikih razvojnih vlaganj. Glavni temelj je vsekakor stabilno gospodarsko okolje ter družbena nadgradnja dobro organizira­nega zdravstvenega varstva, prometne varnosti in cistega okolja. Gospodarski razvojni potencial je še nadalje aktiven, najboljša loška podjetja nadaljujejo gospo­darsko rast in se pripravljajo na investicije, na podlagi katerih bodo zmanjšani tudi vplivi na okolje; skoraj polni so zapušceni obrati v stari industrijski coni na Trati, delovanje je razširil SIBO, Domel se je vselil v prostore nekdanje LTH, nove investicije nacrtuje Filc, Knauf Insulation je bistveno znižal, že sicer bistveno nižje od predpisanih meja, izpuste v ozracje in Messer je pridobil gradbeno dovo­ljenje. Edina crna tocka je, žal, stecaj Šeširja, ki pa ne bo imel bistvenih socialnih posledic, zato pa toliko vecjo na našo bogato cehovsko in gospodarsko tradicijo. Garant za nadaljevanje uspešnega poslovanja je tudi sodelovanje gospodar­stva s srednjimi šolami, kjer imamo valilnico novih razvojnih potencialov in števil­ne sodelujoce na mednarodnih olimpiadah znanja. Število brezposelnih na Loškem se je po letu 2008 letošnjega avgusta znižalo pod tisoc in se še zmanjšuje. Na družbenem podrocju beležimo velike uspehe, naša društva in klubi so nadpovprecno aktivni. Dobili smo priznanje za energetsko najbolj ucinkovito javno ustanovo in organizirali sklepno prireditev Pozorni na okolje, v kateri naše šole sodelujejo že od zacetka. V oktobru so nas zdravniki opomnili, da smo na podrocju zdravstva podpovprecno uspešni, naši zdravniki so preobremenjeni in v veliki stiski s prostorom. Obcina se je aktivno odzvala in skupaj z Osnovnim zdravstvom Gorenjske bomo poiskali ustrezne rešitve. Skupinska fotografija ob sklepni prireditvi Pozor(!)ni za okolje (2016). (vir: arhiv Pozor(!)ni za okolje – Goodyear Dunlop Sava Tires) Letošnje leto je na podrocju obcinskih investicij po eni strani zakljucevanje in urejanje razmer po najvecjih lanskoletnih investicijah, po drugi pa že tecejo intenzivne priprave na nove. Južna obvoznica in sprememba prometnega režima še nista zadosti razbremenila starega mestnega jedra, zato so bili potrebni doda­tni preventivni ukrepi za upocasnitev prometa, predvsem preko Spodnjega trga, in merjenja hitrosti. Pri tem beležimo zelo dobre rezultate, saj je delež prehitrih voznikov padel z dobrih desetih na tri odstotke. Omenjeni ukrepi imajo zelo raz­licne reakcije uporabnikov, saj bi nekateri najraje zaprli celoten promet skozi staro mestno jedro, drugi bi ga pospešili. Naš cilj je zelo jasen: staro mestno jedro mora biti odprto in prijazno za prebivalce in obiskovalce, tranzit pa moramo preusmeriti na novo obvoznico. Letos smo slavnostno odprli tudi južno dovozno cesto v industrijsko cono, uredili promet cez železniški prehod na Trati ter varen promet za pešce na obmo-cju železniške postaje. Ta cesta je tudi zametek nove vpadnice za loško obmocje in severno Primorsko, ki jo bo Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo vnesla v svoje razvojne nacrte in bo del povezave z avtocestnim križem. Protestni shod županov v Mednem maja 2016. Z leve: Milan Cadež (Obcina Gorenja vas - Poljane), mag. Anton Luznar (Obcina Železniki), mag. Janez Žakelj (Obcina Žiri), mag. Miha Ješe (Obcina Škofja Loka) in Nejc Smole (Obcina Medvode). S skupnim usklajenim delovanjem vseh štirih županov z Loškega in ob pomo-ci župana Medvod je direkcija uredila tudi most v Mednem. Asfaltirali smo nove odseke makadamskih cest in zaceli z obnovami unicenih obstojecih (Gostece, Koširjeva cesta). V proceduri je sprejetje nacrta za severno obvoznico in tudi ureditev vodooskrbe, kanalizacije in cistilnih naprav v okviru projekta vseh štirih obcin z Loškega. Ureditev porecja Sor je bilo koncano, nadaljujemo pa z gradnjo manjših manjkajocih kanalizacijskih odsekov. Zaceli smo tudi z zamenjavo dotrajanih vodovodov, najprej v Podlubniku. Za protipoplavno zašcito smo podpisali pogod­bo za sofinanciranje z državo, projekti so v sklepni fazi. Skupaj z Ministrstvom za okolje smo po poplavah uredili tudi vse desne pritoke Poljanske Sore in Sore. Nadaljujemo urejanje južnega dela starega mestnega jedra, vendar smo zaradi ponovljenega razpisa za izvajalca del z njimi zaceli šele v zacetku decembra. Konec leta je bil objavljen razpis za projektiranje novega vrtca Kamnitnik, z gra­dnjo bomo zaceli v drugi polovici leta 2017. V teku so priprave na sprejetje nove­ga Obcinskega prostorskega nacrta. Pestro je bilo tudi na mednarodnem podrocju, kjer smo vse bolj prepoznav­ni. Praznovali smo 10-letnico pobratenja s Taborom in ob tej priložnosti na Ceškem posadili že 48. lipo prijateljstva; koncana so praznovanja obletnice pobra­tenja s Freisingom, v združenju evropskih mest Douselage smo postali bolj pre­poznavni in se že pripravljamo na letno konferenco v letu 2020, postal pa sem tudi eden od treh podpredsednikov združenja. Dobro sodelujemo z vsemi vele­poslaništvi, veleposlaniki pa Loko in Loško dobro poznajo, se udeležujejo našega vsakoletnega srecanja in pogosto k nam pripeljejo tudi svoje goste. V sodelovanju z ambasadami iz drugih držav se vrstijo mednarodni koncerti, razstave in drugi kulturni dogodki. Družbeno življenje je v Loki vse bolj pestro. Tradicionalne prireditve Pokal Loka, Historial, Maraton Franja, Teden obrti in podjetništva, Teden podeželja, Oglasbena Loka, Loka jo piha, Smucanje in kolesarjenje po starem naših Rovtarjev so pogosto spremljane s priložnostnimi razstavami filatelistov ter z vse vecjim sodelovanjem kulturnih ustanov. Vse vec je tudi prepoznavnih novih dogodkov: LUFT, Tek štirih mostov, kolesarska tekmovanja in drugih priložnostnih dogod­kov, kot je bila letošnja proslava 25-letnice državnosti, sodelovanje pri 25. svetov­nem cipkarskem kongresu s predstavitvijo punklja rekorderja, državno športno tekmovanje diabetikov do uspehov naših rokometašev na olimpijadi, mladinske ekipe rokometašev državnih prvakov, finalistov balinarskega evropskega klubske­ga prvenstva, futsala in prejemnikov medalj v mednarodni areni Saša Bertonclja. Letos nas je še posebej presenetila Manca Notar, dobitnica odlicja v suku. Omenim naj še 140. obletnico Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka in njihovega dvojcka Mestnega pihalnega orkestra. Pred nami so veliki izzivi: ureditev trga in otroškega igrišca Zamorc pred upravno enoto, ureditev javne infrastrukture za vrtec in medgeneracijski med-društveni center v zahodnem krilu glavne stavbe nekdanje vojašnice, izgradnja vrtca, zacetek izgradnje protipoplavne zašcite v Puštalu, obnova unicenih cest v Strmici, Luši, Gorajtah, pri Gostecah, nadaljevanje asfaltiranja makadamskih cest na podeželju (skupaj jih moramo asfaltirati še 26 km, predvidoma 5 km na leto), ureditev mostu v Ševljah, zacetek odkupa NAME za namene knjižnice, nakup prostorov za knjižnico v Frankovem naselju, projektiranje ureditve Spodnjega trga in Pepetovega klanca, projektiranje protipoplavne zašcite Stare Loke in potr­ditev vse vecjega števila obcinskih podrobnih prostorskih nacrtov za stanovanj­sko gradnjo obcanov. Najpomembnejše pa bodo strateške naložbe v naše življe­nje: priprava strategije za zdravstveno varstvo, dokoncanje celostne prometne strategije in program urejanja stanovanjskega podrocja. Ponosni smo lahko na naše uspehe, katerih vrhunec je bil v zacetku decem-bra z vpisom Škofjeloškega pasijona v dedišcino UNESCA, za kar so zaslužni predvsem naši pasijonci, nad tisoc prostovoljcev, Ministrstvo za kulturo, Etnografski muzej Ljubljana, številna društva in naši mušketirji, ki so nam pribo­rili nominacijo: Jože Štukl, Aleksander Iglicar in Jernej Tavcar – pod modrim in izkušenim vodstvom naše veleposlanice Magdalene Tovornik. To je dokaz, da s skupnimi mocmi zares zmoremo vse. Slavje smo pospremili še s prvo etapo novo­letne okrasitve mesta, leto pa bomo sklenili s tradicionalnim koncertom letošnje­ga slavljenca Mestnega pihalnega orkestra. Vsem želim vesele božicne praznike, cestitke ob dnevu osamosvojitve ter zdravo, razumevanja polno in srecno novo leto 2017. Sabina Gabrijel Priznanja Obcine Škofja Loka za leto 2016 Zlati grb Obcine Škofja Loka za leto 2016 prejme DRUŠTVO MESTNI PIHALNI ORKESTER ŠKOFJA LOKA za 140-letnico delovanja na glasbenem, kulturnem in družbenem podrocju. Društvo Mestni pihalni orkester Škofja Loka (v nadaljevanju: MPO) je v letu 2016 praznoval 140-letnico delovanja. Je samostojno kulturno društvo v javnem interesu, ki ga sestavlja približno 50 clanov, aktivnih ljubiteljev, izkljucno šolanih glasbenikov – godbenikov. Z ljubiteljsko poustvarjalno dejavnostjo v glasbi že 140 let uresnicuje svoje interese na podrocju kulture in s tem prispeva k bogatenju kulturnega življenja v svojem ožjem in širšem okolju. Je reden gost na vseh vecjih dogodkih v Škofji Loki, med drugim na prireditvah Smucanje po starem, Pokalu Loka, Teku štirih mostov, pustni povorki (v sodelovanju z Vrtcem Škofja Loka in Zvezo prijateljev mladine Slovenije), Škofjeloškem pasijonu, praznovanju 1. maja (budnica), Tednu obrti in podeželja, slavnostnem koncertu ob dnevu državnosti, žalnih slovesno­stih ob 1. novembru in drugih spominskih prireditvah. Ansambel se je iz prvotne komaj 20-clanske godbe na pihala razvil v ansam­bel s pikolom in flavtami, oboo in klarineti, saksofoni, trobentami, (francoskimi) rogovi, pozavnama, tubama, velikim in malim bobnom, cinelami ter drugimi uglašenimi tolkali in (elektricno basovsko) kitaro. V dolgoletni zgodovini so Mestni pihalni orkester vodili dirigenti Oton Sadar, Zoran Pianetzki st., Jožef Trmota, Josip Eliška, Anton Pöschl, Zoran Pianetzki ml., Jože Matek, Edvard Lipovšek (slednja sta delovala tudi med 2. sve­tovno vojno), Lojze Štajer, Miško Gal, Oskar Škulj in legendarni slovensko natura­lizirani Hrvat iz Sinja v Dalmaciji Ivo Gulic (roj. 1935; 1957–2006); vmes pa so bili še Janez Ravnikar, Franc Sever, Vili Piskac in aktualni dirigent Roman Grabner (roj. 1969), zadnji dirigent MPO Škofja Loka že vse od leta 2007. Orkester uspešno nastopa na tekmovanjih in srecanjih po Sloveniji ter vsaj enkrat letno zaigra tudi v tujini (Avstrija, Belgija, Francija, Hrvaška, Italija, Nemcija, Poljska idr.) in s tem širi prepoznavnost Škofje Loke in Slovenije tudi izven meja maticne domovine. Obcasno se MPO udeleži tekmovanj, ki jih organizira Zveza slovenskih godb. Prejel je že vec zlatih priznanj, zadnja odmevna nagrada je Pokal Vinka Štrucla iz leta 2013 v Ormožu, v kategoriji zabavnega programa, za katero je mocno zaslu­žen tudi dirigent Roman Grabner, ki skrbi za nenehno rast kakovosti orkestra. Orkester vsako leto organizira Mednarodni festival pihalnih orkestrov LOKA JO PIHA, na katerem poleg slovenskih godb sodelujejo tudi orkestri iz tujine. Letos bo ta festival organiziran že devetic in vsekakor postaja lepa tradicija v Škofji Loki, znana v godbeniških krogih, hkrati pa prispeva tudi k družbenemu dogajanju v mestu in oživlja turizem v sodelovanju s turisticnimi organizacijami in lokalnimi podjetji. Orkester redno sodeluje tudi z lokalnimi institucijami druž­benega pomena. Ob koncu leta orkester pripravi tradicionalni božicno-novoletni koncert, ki ga s posebnim zabavnim programom in pestrim glasbenim programom, ki gre v vsako uho, popestrijo izvrstni solisti orkestra. Obcasno se orkestru na nastopih pridružijo tudi znani slovenski glasbeniki in pevci. Koncert se zdaj že vec let izva­ja v Športni dvorani Trata in privablja veliko število ljudi. Ob 140. obletnici je orkester pripravil tudi izredno pomemben dogodek, in sicer izdajo prve uradne zgošcenke, ki bo vsekakor pomemben prispevek k zgo­dovini in promociji orkestra ter tudi Škofje Loke. Ob tej priložnosti je Zveza slo­venskih godb godbenikom z dolgoletnim clanstvom in posebnimi zaslugami podelila posebna priznanja: – bronaste, srebrne in zlate medalje Bojana Adamica, – medalje za zasluge Mednarodne glasbene organizacije (CISM), – križec za zasluge Mednarodne glasbene organizacije (CISM). 2. julija 2016 je orkester na obcinski proslavi v Sokolskem domu prejel najviš­je obcinsko priznanje za svoje delo, zlati grb Obcine Škofja Loka. Predlagatelji priznanja so bili Razvojna agencija Sora (direktor Jurij Bernik), Center slepih, slabovidnih in starejših (direktorica Silva Košnjek), podjetje Loka turizem (Saša Jereb), Kulturnozgodovinsko društvo Lonka Stara Loka (predsednik Klemen Karlin), dr. Franc Križnar in Monika Tavcar. Orkester družijo pozitivna naravnanost, sprošcenost, prijateljstvo, družab­nost, duhovitost, predvsem pa velika ljubezen do glasbe. Clani upajo, da se ta pozitivni duh med clani širi tudi navzven, vedno pa v svoje vrste vabijo nove clane in s svojim delovanjem vzgajajo mlade godbenike. Med clani pa je tudi veli­ko takih, ki imajo godbeništvo v družinski tradiciji, saj je v Društvu Mestni pihalni orkester Škofja Loka tudi vec rodov posameznih družin. Tako Škofji Loki dajo ne le glasbeni in kulturni, ampak tudi družbeno pomemben prispevek. Srebrni grb Obcine Škofja Loka za leto 2016 prejme msgr. dr.ALOJZ SNOJ za pomemben prispevek k razvoju in utripu Župnije Stara Loka in celotne Dekanije Škofja Loka na podrocju kulture, vzgoje, pastorale, sociale in infrastrukture ter za njegovo požrtvovalnost in clovekoljubnost. Msgr. dr. Alojz Snoj, starološki župnik, je 25. maja 2016 praznoval 70. rojstni dan. Rojen v Zagorju ob Savi, kjer je odrašcal še z dvema sestrama in dvema bra-toma, je svojo življenjsko pot povezal s Škofjo Loko avgusta 2000, ko je nastopil službo župnika v Stari Loki. V 16. letih bivanja med nami je pomembno zaznamo-val duhovni in kulturni utrip kraja, obenem pa s svojim delovanjem posegel tudi širše v slovenski prostor. Že leta 2002 je dal porušiti in na novo zgraditi staro kaplanijo iz leta 1834, na njenem mestu pa so v enaki arhitekturi, s cutom za ohranjanje dragocene kultur­ne dedišcine naših prednikov, postavili Dom na Fari. Leta 2003 je v prostorih sedanjega župnišca uredil Vrtec Soncni žarek, ki je najprej sprejel dve skupini otrok drugega starostnega razreda, leta 2009 pa se je vrtec povecal, se preselil v prostore Doma na Fari, odprl vrata tudi otrokom prve­ga starostnega razreda in danes ga obiskuje okoli 100 otrok. Leta 2005, ob 140-letnici blagoslovitve farne cerkve sv. Jurija v Stari Loki, je s skupino domacinov izdal Kroniko župnije sv. Jurija Stara Loka – Vec kot tisoc let, ki predstavlja dragocen pomnik kulturne dedišcine naše obcine. Pomembna je za zgodovino nekdanjega celotnega freisinškega loškega gospostva in tudi širše. Vse od prihoda na Faro si je prizadeval, da bi ponovno zaživela mogocna stavba nekdanjega župnišca oziroma dekanije. Najprej je z obcino uredil vse potrebno, da so za vse stanovalce, ki jih je obcina v župnijsko stavbo naselila po 2. svetovni vojni, našli nove domove in leta 2008 koncno izpraznili starodavno župnijsko stavbo. Leta 2015 je župnija Stara Loka praznovala 150. obletnico posvetitve farne cerkve sv. Jurija. Z velikim posluhom za ohranjanje dragocene kulturne dedišcine je dr. Alojzij Snoj s sodelavci pripravil bogat program praznovanja. Osrednji dogo­dek je bil izdaja kulturno-zgodovinskega zbornika župnije sv. Jurija Stara Loka A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad. Dr. Snoj je odlicen pastoralist, odlikuje ga izjemen cut za pravicnost, iskreno si prizadeva za graditev skupnosti, spoštuje dostojanstvo vsakega cloveka in je vedno odprt za sodelovanje. Ni le zvest, pogumen, resnicoljuben in gorec duhov­nik, temvec je tudi srcen borec za pravicnost, velik domoljub in pogumen zago­vornik pravice do življenja, od spocetja do smrti. Prizadeva si za dobre odnose s sosednjim Centrom slepih, slabovidnih in starejših, kjer s sodelavci župnijske Karitas skrbi za duhovno oskrbo oskrbovancev doma. Odprt je za sodelovanje z mnogimi lokalnimi inštitucijami. Na pobudo Gimnazije Škofja Loka in Obmocne obrtno-podjetniške zbornice Škofja Loka je odprl vrata farne cerkve, da v njej lahko že vrsto let prirejajo tradi­cionalne božicno-novoletne koncerte. Prizadeva si tudi za dobre odnose in sode­lovanje z OŠ Ivana Groharja. Srebrni grb Obcine Škofja Loka za leto 2016 prejme MARIJAN NOVAK za svoje vecletno uspešno in družbeno pomembno delo ter za zgledne uspehe in požrtvovalnost na podrocju cebelarstva na Loškem in širše. Marijan Novak je že od rane mladosti povezan s cebelami, saj je cebelarstvo v njegovi družini dolgoletna tradicija. Že od malih nog je pomagal ocetu pri cebe­larskih opravilih, leta 1974 pa je z 8 panji zacel samostojno cebelarsko pot. Kmalu je imel že 32 cebeljih družin, leta 1987 pa je skupaj z ocetom kupil tovornjak za prevoz cebel, nanj namestil 66 panjev ter jih naselil s cebelami. Od takrat cebela­ri s približno stotimi cebeljimi družinami in je že vrsto let eden najvecjih škofje­loških cebelarjev. Clan Cebelarskega društva Škofja Loka je postal leta 1976. Že po treh letih se je aktivno vkljucil v njegovo delovanje pa tudi v delovanje Medobcinske zveze cebelarskih društev Škofja Loka (MZCD). Leta 1979 je postal clan Nadzornega odbora MZCD, od leta 1982 do 1995, torej kar 13 let, je bil njen tajnik. Istocasno je od leta 1979 deloval tudi kot clan Upravnega odbora Cebelarskega društva Škofja Loka. Med letoma 1996 in 2001 je bil blagajnik, med 2002 in 2007 pa tajnik CD Škofja Loka. Pred osmimi leti je prevzel funkcijo predsednika CD Škofja Loka in jo opravljal do letošnjega leta, ko je mesto predsednika prepustil mlajšim, še vedno pa svoje delo v društvu nadaljuje kot tajnik. Marijan Novak pa ni aktivno deloval le na obmocju obcine oziroma upravne enote Škofja Loka. Med letoma 2006 in 2009 je bil tudi dejaven clan Cebelarske zveze Gorenjske, kjer je bil v teh letih clan upravnega odbora, leta 2010 pa celo njen predsednik. Novakova neizmerna energija, ki jo je vedno znova poklanjal cebelarstvu, je bila razpoznavna tudi na državnem nivoju. V zacetku tega tisocletja je bil eden od zanesenjakov, ki so aktivno sodelovali pri gradnji cebelarskega centra Cebelarske zveze Slovenije na Brdu pri Lukovici. V mandatnem obdobju 2008–2012 se je aktivno vkljucil v delovanje Cebelarske zveze Slovenije, kjer je imel kar dve vlogi: bil je clan Upravnega odbora CZS in predsednik Komisije za odlikovanja in pri­znanja pri CZS. Prizadevanja Marijana Novaka za napredek slovenskega cebelarstva v cebelar­skih krogih niso ostala neopažena. Za prostovoljno in aktivno delo je leta 1987 prejel priznanje Antona Janše III. stopnje, leta 1995 je bil prejemnik priznanja Antona Janše II. stopnje, leta 2002 pa je prejel še najvišje priznanje, ki ga je v cebe­larstvu moc prejeti, saj mu je Cebelarska zveza Slovenije podelila priznanje Antona Janše I. stopnje. Vsa ta priznanja so bila odraz njegovega nesebicnega, predanega in zavzetega dela, ki ga je opravljal v razlicnih organih društva, MZCD in CZS. Vsi vemo, da loški cebelarji danes domujejo v enem najlepših cebelarskih domov v Sloveniji. In prav Marijan Novak je najbolj zaslužen, da je tako. V letu 2002 je bil eden glavnih pobudnikov, da si cebelarji zgradijo svoj dom in skupaj s svojimi somišljeniki je ustvaril prostor – dom, kjer se loški cebelarji prav zares pocutijo kot doma. Bronasti grb Obcine Škofja Loka za leto 2016 prejme OSNOVNA ŠOLA IVANA GROHARJA ŠKOFJA LOKA za 30 let odlicnega dela in uspehov šole na številnih podrocjih. Osnovna šola Ivana Groharja Škofja Loka je v šolskem letu 2015/2016 prazno­vala 30-letnico delovanja. V tem letu je maticno šolo v Škofji Loki obiskovalo 491 ucencev, 40 otrok podružnicno šolo (PŠ) Tadeusz Sadowski Bukovica, 15 PŠ Bukovšcica in 15 PŠ Lenart. Zanje je skrbelo 80 delavcev šole. V šolskem letu 1985/1986 je prva generacija šolarjev stopila v novoustano­vljeno Osnovno šolo Ivana Groharja na maticni šoli v Podlubniku in v treh podru­žnicnih šolah: na Lenartu, Bukovici in v Bukovšcici. To šolo so poimenovali po slikarju Ivanu Groharju, saj so, kakor njegov sejalec, ki seje seme, v želji, da bi obrodilo bogate sadove. Dirigentsko palico šole je prevzela že pokojna Bogomila Krvina, ki je šolo vodila do leta 1992. Po njeni upokojitvi je šolo do leta 2012 vodil Zlatko Košic, od takrat dalje je ravnatelj Marko Primožic. Kmalu po ustanovitvi so na šoli stekli razlicni projekti, nekateri med njimi so postavljali temelje za novo šolsko zakonodajo. Med njimi naj omenimo opisno ocenjevanje v prvih razredih šolanja in poucevanje uciteljice in druge strokovne delavke v 1. razredu. Že prva ravnateljica je dala velik poudarek delu z nadarjenimi ucenci. Pod mentorstvom prizadevnih uciteljev ucenci vsa leta osvajajo številna priznanja na državnih tekmovanjih v znanju in na podrocju turizma. Uspešni so bili tudi na nacionalnem preverjanju znanja, saj so njihovi dosež­ki praviloma nad državnim povprecjem. Na šoli si roko podajajo kultura, znanje in šport. V slovenskem prostoru je znano tudi šolsko glasilo Macesni. V športu so najbolj prepoznavni po dosežkih v rokometu in tekih, saj so bili veckrat šolski državni prvaki. Šola organizira regijska in državna tekmovanja, pripravljajo in sodelujejo pa tudi na obcinskih prireditvah. V zadnjih letih uspešno pridobivajo dodatna sred­stva za projekte, ki pri ucencih spodbujajo ustvarjalnost, podjetnost, inovativnost in gibalno aktivnost. Ucenci od 6. razreda dalje se veselijo šolskih plesov, ki jih sami organizirajo, radi zahajajo v šolsko knjižnico in racunalniško ucilnico. Z naravoslovnimi in kulturnimi dejavnostmi spodbujajo otroke in odrasle k strpnosti, razumevanju drugacnih ter skrbijo za cisto naravo. Ves cas delovanja šole podpirajo in razvijajo prostovoljstvo. Podružnice so središce kulturnega dogajanja, saj za vašcane pripravljajo razne prireditve in sodelujejo s krajevnimi skupnostmi pri drugih dogodkih. Šola sodeluje s številnimi izobraževalnimi, kulturnimi in drugimi zavodi, usta­novami ter društvi in se aktivno vkljucuje v druga dogajanja v lokalni skupnosti. Ena od temeljnih usmeritev šole je, da bi ucenci dosegli cim boljše uspehe in hkrati ne bi bili prikrajšani za care otroštva. S ponosom se ozirajo na njihove uspehe, ki so jih dosegli na razlicnih podrocjih: v kulturnem, politicnem in gospodarskem življenju. Mnogi pa so uspeli kot ljudje, ki so znali poiskati sreco in jo deliti z drugimi. Bronasti grb Obcine Škofja Loka za leto 2016 prejme PROSVETNO DRUŠTVO SOTOCJE ŠKOFJA LOKA za 20-letno kvalitetno, uspešno, širše družbeno pomembno in izjemno celostno delovanje na podrocju prosvete in kulture. Prosvetno društvo Sotocje Škofja Loka je bilo 14. januarja 1996 ustanovljeno z namenom, da bi clani v njem razvijali, spodbujali, organizirali, usklajevali in zadovoljevali svoje potrebe in interese prek sekcij, v katerih delujejo. Društvo na širšem škofjeloškem obmocju zapolnjuje vrzel na podrocju, kjer nihce drug ne deluje. Gre za nadaljevanje tradicije prosvetnih društev, ki so zacela delovati že pred vec kot sto leti, in sicer z namenom ohranjanja in širjenja ljudskih vsebin in širokega kulturnega udejstvovanja. Društvo ni cerkvena organizacija, vendar s svojim delovanjem v prostor vnaša katoliški duh in vrednote. Aktivni in uspešni so na podrocju prirejanja likovnih razstav in gledaliških predstav, literarnih vecerov, glasbenih, turisticnih, etnografskih, planinskih in drugih prireditev ter pri organizaciji strokovnih izo­braževanj in predavanj na razlicnih kulturnih podrocjih. Pri tem sodelujejo s kulturnimi in turisticnimi društvi iz Škofje Loke in obeh dolin pa tudi s Slovenci, ki živijo izven meja naše države, od Štandreža, preko Sel na Koroškem do Stuttgarta. Vsi clani v društvu delujejo prostovoljno. Društvo je v dvajsetih letih delovanja pomembno zaznamovalo prosvetno in kulturno življenje. Na eni strani so odmevni vsakoletni dogodki, kot so: delavnica butaric na Placu, prireditev ob materinskem dnevu, semanji dan s srecanjem ljudskih pevcev in godcev na Sv. Ožboltu ter miklavževanje in jaslice na Mestnem trgu. Nekaj idej clanov društva so prevzeli in jih naprej pripravljajo drugi; primer je uprizarjanje odlomkov iz Visoške kronike in Kamnitega mostu na Venerini poti. Pomemben segment delovanja društva je pomoc in sodelovanje pri uprizo­ritvah Škofjeloškega pasijona. Že leta 1999 (pri njegovi prvi ponovni uprizoritvi) je društvo s 130 prostovoljci odigralo kljucno vlogo, nato pa je aktivno sodelovalo tudi pri vseh nadaljnjih uprizoritvah. Društvo Sotocje je prav tako uvedlo pasijon-ska romanja in kuhanje starih loških jedi. Z organiziranjem dobrodelnih prireditev in s koncerti vseh treh zborov, ki delujejo v okviru društva, skrbijo za bogatenje kulturnega in družbenega življenja v Loki. Bronasti grb Obcine Škofja Loka za leto 2016 prejme ŽUPNIJSKA KARITAS SV. DUH PRI ŠKOFJI LOKI za 25-letno pomoc in delo v službi clovekovega dostojanstva. Župnijska Karitas Sv. Duh pri Škofji Loki je bila ustanovljena septembra 1991, pred tem pa je v župniji delovala skupina za dobrodelnost. Pred ustanovitvijo so organizirali izobraževanja in usposabljanja prostovoljcev za delo z ljudmi z razlic­nimi potrebami. Namen Župnijske Karitas je pomagati mnogim ljudem, zato je dejavnost razvejana široko, da zajame tako tiste, ki so pomoci potrebni, kot tudi tiste, ki želijo pomagati. Celotnemu prebivalstvu župnije Sveti Duh pomagajo ob naravnih katastrofah, epidemijah raznih boleznih, pomagajo ostarelim, otrokom, šolam, pomagajo ob razvojnih težavah prebivalstvu v domacem kraju in po svetu. Ker v sami župniji ni vecjih socialnih problemov, so svoje delovanje usmerili na pomoc ostarelim in bolnim. Danes v Župnijski Karitas deluje deset stalnih sodelavcev, dvajset je obca­snih, ce je potrebno pa na raznih prireditvah in v akcijah radi priskocijo na pomoc tudi kulturni delavci, ostali obcani, šole, društva, krajevna skupnost in Obcina Škofja Loka. Najbolj odmevne so dobrodelne prireditve, ki jih karitas vsako leto organizi­ra, da zbere sredstva za pomoc družinam in posameznikom. Ob tem delujejo zelo povezovalno, saj pri organiziranju prireditev sodeluje veliko ljudi, med njimi je tudi nekaj mlajših, ki s prizadevnostjo in svojimi znanji pripomorejo h kakovo­stnim prireditvam, na katerih z veseljem nastopa veliko mladih domacih talentov. V domacem kraju clani karitasa sodelujejo tudi pri oratoriju in pocitniških dnevih. S svojim financnim prispevkom starše deloma ali v celoti razbremenijo placila aktivnosti za otroke. Vsem krajanom, starejšim od 75 let, pošljejo cestitke za božicne in velikonoc­ne praznike, okrog 300 vošcilnic izdelajo sami. Vsako leto organizirajo srecanje ostarelih in invalidov. Na prireditev povabijo okoli 100 krajanov, tudi tiste, ki živijo v domovih za ostarele. Najprej, v znak hvaležnosti in za priporocilo, obha­jajo sveto mašo, nato pa jih povabijo na srecanje s kosilom. Dvakrat letno obišcejo in obdarijo tudi okrog 75 starejših in invalidov na domu, najbolj osamljene obi-šcejo veckrat, saj so ti bolj kot darila veseli družbe in pozornosti. Karitas nudi pomoc socialno ogroženim in družinam z vec otroki pri placilu položnic, racunov za nakup šolskih potrebšcin in drugih racunov. Skrbijo tudi za dis-kretnost in varovanje podatkov, da se prejemniki pomoci ne bi pocutili izpostavljeni. Glede na vse navedeno ugotavljamo, da je prav Župnijska Karitas Sv. Duh zgled sodelovanja in povezovanja z vsemi dejavniki v kraju in predvsem zgled solidarnosti ter socutja. Nagrajenci Obcine Škofja Loka za leto 2016. Sedijo (od leve): Hiacinta Klemencic, Marko Primožic, Neja Mlakar, Marijan Novak, dr. Alojzij Snoj in Majda Kemperle. Stojijo: Vincencij Demšar, Zlatko Košic, Ivanka Dolenc, Andreja Štrekelj, Janez Sušnik, Anka Balažic, Meta Snoj, Franci Alic in mag. Miha Ješe. (foto: Tina Dokl, Gorenjski glas) Jernej Tavcar Od stoletnih potov do razvojnih koridorjev Škofja Loka je staro mesto. Je mesto tistega tipa, ki je nastalo na obmocju zlitja, na stiku, sticišcu. Doloca ga stik gozdnatega alpskega predgorja in ravnin­skega sveta – rodovitnega prodnatega polja in zlitje, sotocje dveh rek, ki ustvarja stik dveh recnih dolin. Škofja Loka je ultimativno sticišce, križišce in vozlice pro-metnic, trgovskih poti, ki so iz Furlanije, z Goriške in iz Istre vodile v notranjost Kranjske, Koroške in cez Štajersko naprej v Panonijo. Škofja Loka je tudi mesto z mogocnim kamnitim mostom in osrednjim mestnim trgom. Loka je bilo mesto, v katerega se pride (ali pa gre skozenj) s posebnim namenom, koncnim ali etapnim ciljem – cez most in skozi varovana mestna vrata. In tako je bilo skoraj 600 let.1 Prometni utrip je bil nujni sestavni (ineheren­tni) del mestnega življenja in gospodarskega utripa. Ce bi usahnili dinamicni prometni (in blagovni) tokovi, bi kaj kmalu zastala tudi gospodarstvo in življenje v mestu. S postopnimi zacetki industrializacije in motorizacije se je krepila vloga Lahovega (Šeširjevega) mosta, ki je s svojo locnato podobo tik ob tovarni Šešir posta(ja)l simbol modernizacije mesta. Moderni betonski most postane ena prvih žrtev 2. svetovne vojne. Pred napredujocimi okupatorji so ga aprila 1941 v zrak pognale umikajoce se enote vojske Kraljevine Jugoslavije. Cas okupacije obudi zanimanje za sodobno prometno povezavo preko Mestnega trga, ki jo napoveduje novo nastala vrzel na Cankarjevem trgu – takrat poimenovanim Neuer Platz. Konec vojne pomete tudi s to nacional-socialisticno norostjo. Po svobodi Cankarjev trg z novo brvjo cez Selško Soro v resnici bolje zadiha: prezracenost, pretocnost in vecja osoncenost mu vtisnejo nov, bolj mediteranski znacaj. Z novim Šeširjevim mostom, skupaj z intenzivnim razvojem motorizacije, Škofja Loka: starodavna lepotica, str.3. zacrtajo novo prometno in razvojno os, ki iz prestolnice nove Socialisticne repu­blike Slovenije vodi cez Spodnji trg (Lontrg) iz prestolnice, preko obcinskega središca Škofje Loke v Poljansko dolino in predvsem v Žiri ter naprej v kraje cez nekdanjo rapalsko mejo. Lokalna središca po 2. svetovni vojni v novem jugoslo­vanskem državnem okviru doživljajo dinamicen družbeno-ekonomski razvoj (industrializacijo in urbanizacijo) in postajajo vse pomembnejša zaposlitvena središca. Prebivalci škofjeloške obcine iz Poljanske dolina se po tej (državni) regi­onalni cesti vozijo na delo v Škofjo Loko pa tudi v Kranj in Ljubljano. Stopnja, obseg in intenzivnost motorizacije se povecujejo, povsem novo oko­lišcino predstavlja umešcanje in izgradnja Rudnika urana Žirovski vrh. Prometno­razvojna os Ljubljana–Poljanska dolina postane tudi (vojno) strateška os. Zaradi (iz)gradnje RUŽV (z)raste tudi Gorenja vas, ki po velikosti in funkciji preraste nekdanje tradicionalno središce Poljanske doline – Poljane. Zaradi nove vloge in strateškega pomena ceste cesto v Poljansko dolino tudi prenovijo, posodobijo, kmalu se je oprime ime uran(ar)ska cesta. Po njej vozijo strateško pomembne, dragocene, celo nevarne surovine in snovi, ki jih tovornjaki vozijo skozi, za takšen tovor povsem neprimerne, mestne ožine Poljanske ceste in Spodnjega trga. Škofja Loka potrebuje obvoznico. Ker se škofjeloške (in republiške) oblasti ne (z)morejo dogovoriti in odlociti o njenem poteku, do nje ne pride. Leta 1991 razpade Socialisticna federativna republika Jugoslavije, s tem je tudi konec blodnih sanj o Jugoslaviji kot o veliki jedrski sili. JNA ima obilo dela na bojišcih po Hrvaškem in v Bosni – in s konvencionalnim orožjem … Republika Slovenija postane samostojna in suverena država, ki se odpove pridobivanju uranove rude, kmalu se zacne dolgi proces zapiranja RUŽV. Spodnji trg je na dnu. (foto: Gorazd Kavcic) V novi državi se z demokraticnostjo sprostijo tudi mehanizmi liberalizacije (prostega) trga in prvinski impulzi potrošništva med Slovenci, ki (dolgo potlace-no) latentno željo po spodobnem osebnem avtomobilu poženejo dobesedno do neba. Splošna, nebrzdana motorizacija kot postsocialisticni in zgodnje (proto) kapitalisticni fenomen ustvarja povecane, zgošcene, neprekinjene prometne tokove, ki povzrocijo sklenjen jekleni obroc, ki dobesedno prepolovi mesto. Spodnji trg postane spodnji v vseh pomenih – in za vec kot dve desetletji urbani­sticno in funkcionalno povsem odrezan od preostalega mestnega središca Škofje Loke. To je trenutek, ko hipertrofirani prometni (blagovni) tokovi zacnejo nevar-no dušiti naše mesto. Za nami je dolga pot: od casov, ko so prometni (trgovski, blagovni) tokovi skozi dolga stoletja prinašali vitalno (gospodarsko) energijo ekonomiji mesta. Prišli smo do tocke, ko prav ti tokovi, zacno delovati kontraproduktivno, omeje­valno in zaviralno na gospodarstvo ter življenje mesta. To je tocka, ki nujno zah­teva izgradnjo poljanske obvoznice! Dolga pot (do) obvoznice Obvoznica je nov(odoben) infrastrukturni fenomen. Na nek nacin je zanika­nje principov logike nastanka in ustroja mest. Nekdaj so vse poti, smeri, silnice vodile v mesto – v njegovo središce. Mestno središce je (bilo) križišce cest, stici-šce, (prometno) vozlišce. Osrednji mestni trg v središcu mesta je bil na križišcu najpomembnejših cest. Forum. Cista konvergenca … Mesto je nastalo zaradi križišca. Mesto se je razvilo iz in okrog križišca. Mesto je (bilo) križišce. Obvoznica je zanikanje tega temeljnega urban(istic)nega principa. Zgrajena je zato, da se mestu – mestnemu jedru – izogne, ga zaobide … Vendar le zato, da ga prometna cesta ne povozi, zaduši, razreže – in naposled unici. V teku casa se na doloceni stopnji družbeno-ekonomskega razvoja zato (lahko) pojavi potreba po izgradnji obvoznice. »Promet se stalno povecuje, nivo prometnih uslug prav tako. Hkrati želimo prometno razbremeniti središce naselij; zato gradimo obvoznice, še bolje pa hierarhicno višje omrežje, torej nove ceste. Na ta nacin nam starejše prometno omrežje služi kot lokalni distributer (…). Res je sicer, da se mnoge aktivnosti v naseljih, ki ga je promet zaobšel, zmanjšajo (trgovske, obrtne …), vendar so ucinki na dolgi rok ugodnejši (še posebej, ce je dobro urejen javni promet).«2 In seveda sta potrebna cas in denar, da se takšna obvoznica tudi zgradi. Veliko casa in veliko denarja. Pogacnik, Urejanje prostora in varstvo okolja, str. 98. Drži, preteklo je res veliko casa, usmerjenih skupnih istosmernih naporov in financnih sredstev, da se je obvoznica v resnici vendarle tudi zgradila. Da smo jo zgradili. Skupaj. In res je tudi, da so nas po tej razvpiti obvoznici – po necem, kar mesto za­obide – in ne po mestu samem (ali cemurkoli drugem) dolgo (pre)pozna(va)li domala po vsej Sloveniji. Dolgo nacrtovanje in izgradnja obvoznice sta postala prepoznaven referencni popkulturni fenomen. Skoraj nikoli brez ironicnih pod-tonov. Glasbeni kritik Gregor Bauman je v luci dolgo in težko pricakovane povratni­ške plošce Chinese Democracy ameriške rock'n'roll skupine za Dnevnikov Objektiv zapisal: »Fantomski album Chinese Democracy je nedolgo nazaj dobil še enega v nizu (ne)verjetnih datu­mov izida, ki se v neenakomernih intervalih pojavljajo že tja od leta 1998 dalje. Ce bi hoteli zgolj na grobo povzeti vse govorice, ki so se v razno raznih kuloarjih popularne in rume­ne kulture pojavile v tem casu, bi zagotovo zmanjkalo prostora v brani prilogi. S fenomenom ''kitajske demo-kracije'' so se ukvarjali resni in nere­sni casopisi, razlicne bolj ali manj nepreverjene zgodbice so cinicne odmeve dobile tako na globalni, regi­onalni kot tudi mikrolokalni ravni. Še nedolgo nazaj je veljalo, da se bo na Kitajskem prej zamenjal politicni režim ali da bo Škofja Loka dobila obvoznico, preden bodo Guns N' Roses izdali nešte­tokrat preloženi album.«3 Guns N' Roses so svoj povratniški album naposled izdali – zdaj že davnega – leta 2008 … Kajti izgradnja obvoznice je obenem tudi sindrom neucinkovite zbirokratizirane države, brez prave razvojne vizije. Pravzaprav dveh: bivše Juge in samostojne Slovenije. Davna predhodnica »aktual­nega drugega tira« … Zgodba o poljanski obvoznici je najprej zgodba o izjemni kompleksnosti in zahtevnosti umešcanja (strateških) javnih infrastrukturnih objektov v prostor, o popolni odsotnosti smelih vizij regionalnega razvoja in strategij razvoja strateških infrastrukturnih oziroma razvojnih koridorjev. Je zgodba o (neusklajenih) poli­ticno-geografskih preferencah vsakokratne vladne garniture in afinitetah koalicij­sko-strankarsko obarvanih »regionalnih« politikah (in projektih). O (ne)zaintere­siranosti (ne)pristojnih ministrstev, njihovih strokovnih služb – in posameznih 3 Bauman, Guns N' Roses – na lovu za kitajsko demokracijo. ministrov. O dolgotrajnih naporih in vztrajnih prizadevanjih kljucnih ljudi pri Direkciji Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSC) in DRI upravljanje investi­cij, Družbi za razvoj infrastrukture, d.o.o. (DRI). O izjemnih naporih in prizade­vanjih škofjeloških županov. Vsaj dveh. O predanosti obcinske uprave in pristoj­nih obcinskih strokovnih služb. O prizadevanju vec garnitur svetnikov Obcinskega sveta Obcine Škofja Loka. No, vsaj nekaterih od njih. O (pro)aktivni koaliciji županov, poslancev in nekaterih drugih visokih državnih funkcionarjev na Loškem. Izgradnja poljanske obvoznice je seveda tudi, in predvsem, zgodba o iskrenih prizadevanjih, skupnih naporih in neomajnem vztrajanju vecine Locanov … A, žal, tudi žalostna povest o uveljavljanju (p)osebnih in zasebnih kapric. In interesov. O politicni preracunljivosti in politi­kantskih diverzijah. O zaskrbljenih obcanih … In še enkrat. Zgodba o poljanski obvoznici je predvsem zgodba o nedorecenosti pravnega sistema. O neupoštevanju prednosti javne kori­sti. O vsej kompleksnosti upravljanja javnih financ in pridobivanja nepo­vratnih evropskih razvojnih sredstev. O tem, kako bruseljske direktive znamo oplemenititi v deželi generic­nega samoupravnega socializma … O kriterijih javnih razpisov in nacinu izbora izvajalcev gradbenih del. O lobiranju. O kartelnih dogovorih. O dvorcu Zemono. O stricih in botrih. O vzponu in padcu slovenske gradbe­ne operative. O pohlepu. In mašceva­nju. O nestrateškosti, neodzivnosti. O razvojni in gospodarski (ne)daljno­vidnosti. O pomanjkanju poguma. In o pogumu. O žrtvovanju. O pogorišcu gospodarske krize. O odstopih, sesto­pih in procesih. O odpušcenih delav­cih. O dolgem pocasnem vzponu. O (pre)dolgem izboru novega izvajal-ca. O brutalnem konkurencnem spopadu. O bizarnostih. O gradbenih podjetjih iz Republike Srbske. O pravnem pozitivizmu. O (skoraj) zapravljenih milijonih nepovratnih sredstvih. O (nerazumni) potrpežljivosti premnogih ljudi. In o revol­tu (pre)dolgo mirnih ljudi. O izboru novega gradbenega izvajalca v zadnji minuti. O najvecji gradbeni investiciji v obcini kadar koli. O najve-cjem in najzahtevnejšem infrastruk­turnem projektu v državi tistega tre­nutka. O orjaškem gradbišcu, konvo­jih natovorjenih tovornjakov in deto­nacijah v predoru. O garanju doma-cih, balkanskih in vzhodnoevropskih gradbenih delavcev … O lovljenju skrajnih rokov za izgradnjo in crpanje evropskih sred­stev. O mrzlici tik pred njenim odpr­tjem. O velikem in iskrenem veselju ob odprtju obvoznice. O maratonskem teku od obvoznice do obvoznice … O nepozabni prvi vožnji skozi predor. In o neponovljivi vseljudski zabavi, ki se je dogajala na cast njene­ga odprtja. Verjamem, da sedanje generacije Locanov ne bodo tako zlah­ka pozabile 20. in 23. oktobra 2015. Ceprav poljanska obvoznica predstavlja ultimativni ucbenik z naj­boljšim izborom socialisticnih in tran­zicijskih norosti, blaznosti in stranpo­teh, se je vse skupaj naposled dobro izteklo! Poljanska obvoznica je zgraje­na, objekt je fascinanten in funkciona­len. In dobro služi svojemu namenu. Zanj smo uspeli uspešno pocrpati evropski denar. To pa ni nepomembna stvar. Proslula TEŠ 6 se je recimo koncala katastrofalno. Oziroma katastrofa še kar traja. Gradnja blejske obvoznice, ki ima prav tako dolg rep, pa se ni niti zacela … Tudi medijska zgodba poljanske zgodbe je trajala, se je vlekla, vec kot deset­letje. Vec desetletij. Dis-kontinuirano. Vse predolgo, premalo zgošceno in prema-lo celovito. Ceprav je to snov, ki bi jo bilo vredno napisati v zgodbi. Ampak tudi to je še vedno zelo aktualna zgodba o (še vedno) živih in aktivnih ljudeh – z imeni in priimki, ki se je nemara še ne bi dalo povedati povsem objektivno. Tudi prezgo­daj je še in premalo je distance. Pa še nekaj je. To je deloma tudi moja zgodba. Bil sem sicer (pre)dalec od središc(a) odlocanja in torišca silnic dogajanja, a hkrati dovolj, celo prevec blizu, da bi bila ta zgodba lahko povsem objektivna. Zato bom to dolgo in kompleksno zgodbo povzel povsem objektivno, kot so jo videli in zapisali pri vodilnem investitorju – Ministrstvu za infrastrukturo, Direkciji Republike Slovenije za infrastrukturo. Zapis, ki sledi, je dobesedni povzetek brošure, naslovljene Poljanska obvoz­nica Škofje Loke, 4 ki jo je Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo izdala ob njeni izgradnji. O POMENU OBVOZNICE IN IZBIRI TRASE V strategiji prostorskega razvoja Slovenije je cestna povezava med Želinom in Jeprco opredeljena kot cestna povezava cezmejnega pome­na, saj v širšem okviru pomeni cestno povezavo od Robica (meja z Italijo) cez Tolmin, Cerkno in Škofjo Loko do Jeprce. Umestitev predvidene trase ceste v Poljansko dolino je bila zaradi naravnih in kulturnih znacilnosti krajine izredno zahtevna. Omejitve v prostoru so pred­stavljale predvsem kmetijske površine, kulturni spomeniki, vodovarstvena obmo-cja, geološke in hidrološke razmere ter bližina naselij, zato je bilo v preteklosti proucenih vec variant poteka trase nove ceste. Obvoznica Škofja Loka nadomešca odsek regionalne ceste R1-210 Jeprca– Zminec–Želin, ki poteka skozi staro mestno jedro. Škofja Loka ima eno od najbo­lje ohranjenih srednjeveških mestnih središc v Sloveniji. Leta 1987 je bilo mesto razglašeno za kulturni spomenik, ki pa ga je promet na regionalni cesti mocno bremenil. Cesta med starimi zgradbami – prvic je bila Škofja Loka omenjena kot trg leta 1248, leta 1274 pa kot mesto – ni ustrezne širine za današnji promet, ni ustreznih površin za pešce, ponekod promet poteka izmenicno enosmerno. UMEŠCANJE TRASE V PROSTOR V obdobju od leta 1979 do leta 1980 je bilo v prometni študiji obdelanih 11 variant cestne povezave s Poljansko in Selško dolino. Od teh je bilo na podlagi analize znacilnosti prostora, analize poselitve, prometne študije in ankete za nadaljnje vrednotenje izbranih pet variant trase obvoznice. Poljanska obvoznica Škofje Loke, str. 1–17. Modra in rumena razlicica sta predvidevali gradnjo predora Sten, rdeca in zelena prestavitev struge Poljanske Sore in ukinitev vodovodnega crpališca, vijolicasta pa mali predor pod Hribcem ter gradnjo visokih opornih zidov zaradi poteka po strmem pobocju nad Puštalom. Za vseh pet variant so bili izdelani idejni projekti. Vrednotenje variant je bilo opravljeno na podlagi metodologije in meril, ki jih je potrdila Skupšcina Obcine Škofja Loka. Na podlagi strokovnega predloga z vidika prometno-tehnicnih, ekonomskih in okoljevarstvenih meril je Izvršni svet Obcine Škofja Loka junija 1991 potrdil modro varianto. Po javni razgrnitvi programskih zasnov sta bili v letih 1991 in 1992 izdelani še optimizacija ter primerjava modre in rumene variante. V letu 1992 je bila podana sklepna ocena, da je najprimernejša modra varian­ta, in sicer na osnovi naslednjih kriterijev: • vpliv na kmetijska zemljišca, • vpliv na vodne razmere, • vpliv na krajino, • vpliv na biotope. Modro varianto je kot najprimernejšo potrdilo tudi Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora. V letu 1998 je Ministrstvo za okolje in prostor podalo stališce, naj obcina nadaljuje postopke sprejemanja prostorskih sestavin planskih aktov obcine in lokacijskega nacrta za poljansko obvoznico. V okviru priprave lokacijskega nacrta za izgradnjo poljanske obvoznice Škofje Loke so bila upoštevana vsa predhodna strokovna gradiva o naravnih in ustvarjenih lastnostih prostora ter izvedene aktiv­nosti in izdelana gradiva, opredeljena s programom priprave lokacijskega nacrta: • Študija hrupne obremenjenosti in izdelava predloga protihrupnih ukrepov, • Porocilo o vplivih na okolje, • Prometna študija za ureditveno obmocje Škofja Loka, • Vizualizacija poteka trase ceste za potrebe javne razgrnitve, • Maketa trase ceste na obmocju od križišca Suha do vstopa v predor, • Primerjalna analiza ustreznosti projektiranih križišc, • Hidrotehnicno porocilo. Javna razgrnitev osnutka lokacijskega nacrta je bila od 20. 5. 2000 do 20. 6. 2000, v prostorih Obcine Škofja Loka ter v krajevnih skupnostih Trata, Kamnitnik, Škofja Loka mesto in Zminec. Pripomba na ustni obravnavi, da se uredi izvenni­vojsko preckanje za kolesarski in pešpromet, je bila upoštevana in vkljucena v odlok. Odlok o lokacijskem nacrtu je bil sprejet 18. 4. 2002 in 31. 5. 2002 obja­vljen v Uradnem listu RS, št. 48/02. Gradnja obvoznice je bila z odlokom razdelje­na na tri etape. Priprava tehnicne dokumentacije Na podlagi sprejetega lokacijskega nacrta se je v letu 2003 zacela priprava tehnicne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Izveden je bil tudi javni natecaj za arhitektonsko in krajinsko oblikovanje prostora med križišcem na Suhi in vstopom v predor, kot je to narekovalo soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dedišcine. Na podlagi pridobljene natecajne rešitve je bila izdelana tudi projektna reši­tev križišca na Suhi, ki vkljucuje izvennivojsko preckanje pešcev in kolesarjev na obmocju križišca. Vso dokumentacijo je investitor prejel v zacetku leta 2006. Pridobivanje zemljišc Sporazumi so bili sklenjeni z vec kot 100 lastniki. Le od dveh lastnikov so bile nepremicnine pridobljene s pravnomocno koncanimi razlastitvenimi postopki, in sicer septembra 2009 in avgusta 2011. Zadnji nepravdni postopek za dolocitev odškodnine je bil koncan v letu 2015. Pripravljalna dela Med pripravljalnimi deli sta bila v letih 2007 in 2008 izvedena rekonstrukci­ja Ljubljanske ceste z zgraditvijo križišca, v katerem se obvoznica prikljucuje na Ljubljansko cesto, in krožišce v Zmincu. Gradbena dovoljenja 1. Gradbeno dovoljenje 26. 11. 2008 2. Gradbeno dovoljenje 25. 8. 2009 3. Gradbeno dovoljenje 18. 9. 2009 4. Gradbeno dovoljenje 3. 9. 2010 5. Gradbeno dovoljenje 4. 9. 2012 – pravnomocno 14. 11. 2013 PROBLEMATIKA V ZVEZI S PROJEKTOM Po sprejetju prostorskega akta za gradnjo obvoznice so se v zvezi s projektom v razlicnih fazah zvrstili številni problemi, ki so vplivali pred­vsem na casovni odmik izvedbe projekta. Ceprav med javno razgrnitvijo projekta ni bilo ugovorov in predlogov za spremembo projekta (razen pripombe k ureditvi kolesarskega in pešprometa), so se v poznejši fazi, ko je projekt prešel v izvedbo, v povezavi s pridobitvijo zemljišc pojavile zahteve za spremembo tehnicne rešitve na obmocju Suhe – namesto nacrtovane rešitve križišca na Suhi je bila zahtevana gradnja viadukta v podaljšku mostu cez Soro. sl 8 Dodatno zamudo so povzrocili dolgotrajni postopki razlastitve, saj tovrstni postopki v povprecju trajajo tri leta. Zaradi neurejenih podatkov o zemljišcih je bilo razveljavljeno gradbeno dovoljenje za tretjo podetapo prve etape na obmocju Suhe, in sicer samo zaradi neskladja med digitalnim katastrom in dejanskim stanjem na terenu, in to na parcelah, na katere se gradbeno dovoljenje sploh ni nanašalo. Casovno zamudo so povzrocili tudi stecaji gradbenih podjetij in neurejeni predpisi o javnem narocanju. Z obveznim ponavljanjem postopkov javnega naro-canja je bilo izgubljenih vec mesecev (zacasno zaprtje gradbišca, priprava popi­sov za nov razpis, postopek javnega narocanja z dolocenimi roki za oddajo ponudb, široke možnosti pritožb ponudnikov). Avgusta 2011 je skupina krajanov fizicno preprecila gradnjo na prvi etapi. O IZBIRI IZVAJALCEV Prva etapa Pogodba za izvedbo gradbenih del na prvi etapi je bila s podjetjem SCT, d. d. podpisana 13. 5. 2009, v skupnem nastopu s podjetjem CP Kranj, ki je, po stecaju SCT, d. o. o., prevzelo vlogo vodilnega partnerja. Druga in tretja etapa Pogodba za izvedbo del je bila 12. 8. 2010 podpisana s podjetjem Primorje, d. d. Zaradi likvidnostnih težav podjetja in stavke delavcev Primorja, d. d. so bila dela na trasi od predora do Zminca s 14. 5. 2012 ustavljena. Po stecaju Primorja, d. d. je Direkcija RS za infrastrukturo zaradi delne razve­ljavitve razpisne dokumentacije in odprave odlocb o izbiri izvajalca v fazi pravne­ga varstva v postopkih javnega narocanja izvedla štiri javne razpise za izbiro izvajalca (enega v letu 2012 in tri v letu 2013). Z novim izvajalcem, konzorcijem podjetij GGD, d. d., OHL ŽS, a. s. in ISKRA SISTEMI, d. d., je bila pogodba podpi­sana 23. 12. 2013. Rok za dokoncanje del je bil 23. 8. 2015. O OBSEGU PROJEKTA Gradnja nadomestne regionalne ceste, ki je do zdaj potekala skozi staro mestno jedro Škofje Loke, je bila razdeljena na tri etape: • I. etapa: od Ljubljanske ceste skozi Suho in cez Soro do vhoda v predor Sten v Puštalu, • II. etapa: v predoru Sten in • III. etapa: od izstopa trase iz predora Sten v naselju Puštal in skozi naselje Na Dobravi do prikljucka na obstojeco cesto v Poljanski dolini pri Zmincu. OBSEG DEL • gradnja 3.932 metrov ceste, • gradnja 1 predora v dolžini 712 metrov, • gradnja reševalnega rova v dolžini 492 metrov, • gradnja 7 mostov, višine od 4 do 8 metrov, • gradnja 6 križišc, od tega 3 krožišca, • gradnja 2 podvozov, • gradnja 2 podhodov, • gradnja 5 opornih konstrukcij, • regulacija vodotoka v dolžini 488 metrov, • protihrupni ukrepi v dolžini 1.157 metrov, • preložitev lokalnih cest in prikljucki v skupni dolžini 3.895 metrov, • elektro in strojna oprema v predoru (oprema za obvešcanje in reševanje), • prestavitve in ureditve komunalnih vodov ter • postavitev prometne opreme in signalizacije. VREDNOST PROJEKTA Ocenjena vrednost projekta znaša 51,8 milijonov evrov. Vrednost gradbenih del znaša 38 milijonov evrov. Projekt je v višini 85 % upravicenih stroškov sofi­nanciran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), kar po odlocbi organa upravljanja znaša 35 milijonov evrov. VODILNI NA PROJEKTU Vodja projekta investitorja: Irena Zore Willenpart, odgovorni vodja projekta projektanta: mag. Miran Lozej, odgovorni vodja del: Iztok Tonejec, odgovorni nadzornik: Luka Brenk ZAKLJUCEK Od sprejetja potrebnih prostorskih aktov do zacetka priprave tehnicne dokumentacije ter gradnje je minilo toliko let, da so prebivalci že prakticno poza­bili, da so imeli možnost sodelovati v okviru javnih obravnav in tako vplivati na zasnovo projekta. Tudi pri tem projektu se je izkazalo, da je postopek pridobivanja zemljišc za infrastrukturne projekte, ki se gradijo v javno korist, prezapleten. V casu od leta 2005 do leta 2009 so bila od vec kot 100 lastnikov pridobljena zemljišca oziroma objekti, pri treh strankah pa je bilo treba uveljaviti institut razlastitve. Neurejeni podatki o zemljišcih so velika postopkovna ovira tudi sicer. Gradbeno dovoljenje je bilo razveljavljeno samo zato, ker je obstajal razkorak med digitalnim katastrom in dejanskim stanjem na terenu, ceprav le pri parcelah, na katere se gradbeno dovoljenje sploh ni nanašalo. Posebno težavo pri implementaciji projekta so predstavljali tudi razlicni pogledi na tehnicne rešitve, ki so se izoblikovali na lokalni ravni. Kljub pojasnilom, da to lahko ogroža izvedbo projekta, so bile dalj casa prisotne zahteve po spremembi projektnih rešitev na obmocju Suhe. Na projektu poljanske obvoznice Škofje Loke se je izkazalo, da lahko en posa­meznik onemogoca izvajanje infrastrukturnega projekta nacionalnega pomena. Ceprav je bila lastnica zemljišc Republika Slovenija, zaradi prekrivanja pritožbe­nih postopkov ni mogla graditi. Interes 10 000 prebivalcev se je moral umikati trmi posameznika, ki ni imel razumevanja za skupno dobro. Casovno zamudo so dodatno povzrocili tudi stecaji gradbenih podjetij in neu­rejene razmere na podrocju javnega narocanja, saj se je s ponavljanjem postopkov javnega narocanja izgubilo vec mesecev (priprava popisov za nov razpis; postopek, ki je dolocal roke za oddajo ponudb, široke možnosti pritožb ponudnikov). Gradnja poljanske obvoznice Škofje Loke se je zakljucila septembra 2015. Za uporabnike se bo povecala prometna varnost, krajši bodo poto­valni casi, nižji bodo stroški. Dana bo možnost za razvoj mesta Škofja Loka in omogoceno razvojno povezovanje šibkejših in obmejnih regij z obmocjem osrednje Slovenije, izboljšali pa se bosta tudi dostopnost in povezanost z mednarodnimi tokovi. Operacijo je delno financirala Evropska unija iz Evropskega sklada za regio­nalni razvoj (ESRR). Operacija se je izvajala v okviru Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007–2013; 3. razvojne prioritete Prometna infrastruktura 3. razvojne prioritete Prometna infrastruktu­ra – ESRR; prednostne usmeritve Cestna infrastruktura. Poljanska obvoznica iz zraka. (foto: arhiv DRSI) EPILOG Z gradnjo poljanske obvoznice smo nanjo iz (starega) mestnega središca Škofje Loke prakticno preusmerili ves tranzitni promet, ki poteka med – in sedaj mimo – Škofjo Loko in Poljansko dolino. Nova obvoznica bo prinesla obcutne casovne in financne prihranke gospo­darskim družbam, tudi clanom gospodinjstev, ki živijo in poslujejo v vplivnem obmocju obvoznice. Predvsem pa je z izgradnjo poljanske obvoznice Škofja Loka po dolgem casu spet postala enotno mesto. Funkcionalno celovito. Mesto, ki je zadihalo, kot eno. S polnimi pljuci. To pa je za celotno mesto, predvsem pa za tiste mestne predele – Spodnji trg, Studenec in Poljanska cesta – ki so bili (pre)dolgo fizicno odrezani od mestnega središca, in zaradi tega podvrženi degradacijskim procesom, izje-men potencial. Za samo mesto in omenjene mestne predele to predstavlja zares veliko razvojno priložnost. Zdaj se bo lahko zacel pospešen urbani(sticni) in gospodar-ski (podjetniški in turisticni) razvoj mesta. Prenova propadajocega mestnega tkiva bo znova smiselna. Obvoznica je Lontrg vrnila ljudem. V nadaljnji perspek­tivi bo s selitvijo klavnice, preko obmocja Studenca, mesto spet našlo izgubljeni stik, povezavo z bregovoma obeh Sor. Škofja Loka je starodavno mesto, ki je nastalo ob vodi, na strateški tocki ob sotocju (Sovodnji) Poljanske in Selške Sore. Vodo nosi v svojem imenu. Loka izvorno pomeni mokroten svet ob vodi. Loka je mesto ob vodi. Voda je bistveni del njene identitete. Voda ji je stoletja zagotavljala varnost, komunikacijsko pove­zavo, dragoceno surovino, energetski potencial in plodne naplavine. Z indu­strializacijo in urbanizacijo je mesto postopoma izgubilo svojo primarno, prvinsko neposredno vez z vodo, v sedanjem casu pa si ponovno želimo vzpostaviti trajn(ost)ni stik z njo. Sotocje je obmocje s posebno identi­teto, izjemnim krajinskim, simbolnim in duhovnim potencialom. Tu se mesto najbolj približa vodi, vendar obstojeca klavnica ta stik onemogoca. Sotocje je tudi naravno sticišce obrec­nih sprehajalnih poti ob Poljanski in Selški Sori. To bo prostor za mirne sprehode, tihe meditacije, aerobne rekreacije in kraj (na)kljucnih srecanj ter prijetnega druženja. S tem pa bo z eno potezo in v eni potezi odprta fizicna in vizualna pove­zava med absolutno mestno dominan-to – Loškim gradom (nekdaj realnim, zdaj le še simbolnim mestom najvišje oblasti) in sotocjem Sor – dvema bistvenima fizicnima karakteristika- ma našega mesta: škofovskim mestom na pomolu nad sotocjem dveh rek. Vmes se nahajajo osrednji Mestni trg, skrivnostno skriti mestni vrtovi, zvonik farne cerkve sv. Jakoba in Spodnji trg, ki se z zelenimi lokami stika z (ob)vodnimi povr­ šinami Poljanšcice in Selšcice. Zelo pisano. Carobno. Misticno. Trajno. In trajno­ stno. Poljanska obvoznica je Spodnji trg, Studenec in Graben vrnila ljudem in dala našemu mestu novo priložnost. Ne zapravimo je. VIRI IN LITERATURA: Bauman, Gregor: Guns N' Roses – Na lovu za kitajsko demokracijo. V: Objektiv, priloga casopi­sa Dnevnik, 23. 10. 2008, Ljubljana : Dnevnik, 2008. Odar, Špela; Pipp, Peter; Pleško, Marko: Škofja Loka : starodavna lepotica. Škofja Loka : Turisticno društvo Škofja Loka, 2011, [16 str.]. Pogacnik, Andrej: Urejanje prostora in varstvo okolja : univerzitetni ucbenik. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1992, 179 str. Poljanska obvoznica Škofje Loke : gradimo z evropskimi sredstvi. Ljubljana : Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, 2015, 17 str. Ines Košenina Moj pogled na življenje na Lontrgu v casu pred obvoznico in po njej v 10 000 znakih Letos praznujem 30-letnico življenja na Spodnjem trgu. V hiši, kjer se je rodil moj tast. To je vec kot polovico mojega življenja, pa je kljub temu manj kot 42 let. Motorni promet odriva življenje z javnih površin sodobnih mest šele dobrih 50 let. Odvisno od velikosti mesta so se ta postopoma spreminjala v mrežo prome­tnic. Javne mestne površine so zavzeli avtomobili ter trge, igrišca in parke spre­menili v parkirišca. Povsod po svetu so že ugotovili, da je treba motorni promet regulirati, ne pa dopušcati. Mesto je narejeno po meri cloveka, namenjeno je življenju, javne mestne površine pa so prostori za srecevanja. Škofja Loka je nacrtno grajeno srednjeveško mesto znotraj obzidja, v objemu dveh rek Mesto je tocka, je kraj, je prostor hiš, trgov, ulic in ljudi. Mesto ni premica. Kdor se v mestu ni nameraval ustaviti, ga je obšel. Vendar so se ustavljali, ker je bila ponudba privlacna: kosilo na poti, prenocišce, obrtnik, umetnik, trgovina, prijatelji, srecevanje, druženje … Zacasna prometna ureditev je trajala 42 let Škofja Loka je bila mesto samo še na Mestnem trgu, del srednjeveškega mesta je povozil motorni promet. Kljub temu je v vseh teh desetletjih Mestni trg samo životaril, nikoli ni zares oživel. Mogoce je kriva slaba karma, verjetno tudi delitev mesta na dva dela. Srednjeveško mesto je celota znotraj obzidja. Mesto je organi­zem, ki se skozi cas razvija v skladu s svojim znacajem, lego in prebivalci. Hiše obkrožajo trge, ulice jih povezujejo, poti se prepletajo. Takega mesta ni mogoce kar razdeliti na dva dela, ampak je treba vse urejati celostno, v skladu z njegovo identiteto. Medtem ko smo cakali na obvoznico, smo živeli in poskušali ohraniti življenje na Lontrgu. Obcina je svetilke za javno razsvetljavo namestila samo na Mestnem trgu. Na Lontrgu imamo podobne, ker so se sosedje organizirali in dobili nekaj denarja tudi od sponzorjev. Svetilke so narocili v Kropi in jih sami pritrdili na hiše. Novoletno okrasitev so obcinske službe veliko decembrov izvedle samo na Mestnem trgu. Lontržani so sami poskrbeli za izdelavo novoletnih luck, ki so povezovale hiše na obeh straneh regionalne ceste in v prednovoletnem casu Lontrg sami okrasili. V letih, ko je bil Mestni trg na silvestrski vecer prazen in zapušcen, smo na Lontrgu imeli skromno silvestrovanje. Motorni promet je narašcal, tako po gostoti kot teži tovornih vozil. Ce bi se lahko kar odpeljali stran … Žal so naše hiše in trg nepremicna kulturna dedišcina v varovalnem pasu regionalne ceste. Ta pas po zakonodaji varuje regionalno cesto pred nami, promet regionalne ceste povzroca škodo na hišah, ki pa je, zaradi regionalke pred hišnim pragom, ne moremo niti sanirati. Popravljali smo samo najnujnejše, ker smo bili desetletja »tik pred izvedbo obvoznice«. Prebivalci Spodnjega trga smo bili vec kot 40 let ujetniki neuresnicenih obljub. Vsake toliko casa so nam sicer povedali, da obvoznica bo.Precej casa je bil med dvema hišama cez cesto razpet transparent z napisom OBVOZNICA? V letu 2009 je bil postavljen terminski plan za dokoncanje obvoznice leta 2013.Prvic smo se na prehodih za pešce zbrali v marcu 2010. Leta 2013 se je zdelo, da bomo dobili le zapušceno gradbi-šce. Narašcajoce obremenitve motornega prometa pa že 40 let zacasno po Spodnjem trgu, po strmini Grabna in skozi ožine Poljanske ceste. Na hiše smo izobesili zelene zastave in tiho sporocali, da je dovolj. Letos (letos je mišljeno leto 2013 – leto zelenih zastav) mineva 40 let od prometne ureditve, ki je zacasno preusmerila ves promet preko Spodnjega trga. 40 let je dolga doba v našem življenju in ogromno casa za strokovno in kakovostno rešitev problemov. Ker regionalni promet že zelo dolgo škodljivo vpliva na naše zdravje, na naše hiše in kakovost življenja na naši nevarni ulici, smo dali izdelati zastavo. Na njej piše 40 let, našteti pa so najbolj škodljivi delci, ki jih Agencija za okolje meri pri dolocanju kako­vosti zraka (NO2, SO2, O3, CO, zloglasna delca PM10 in PM2.5), in presežena mejna vrednost hrupa, ki je zakonsko dolocena za naše okolje. Spodaj sta drug ob drugem sim-bola žalostnega obraza: prebivalec in hiša na Spodnjem trgu. Promet 40 let – ogroža naše ZDRAVJE – unicuje naše HIŠE naš TRG ugaša (ekonomsko, poslovno, turisticno, kulturno, družabno …) Mediji so razumeli sporocilo. Razširili so zgodbo o nerazumni zakonodaji, ki na podlagi pritožbe neizbranega izvajalca v resnici onemogoca izvedbo projekta. Ce obvoznica ne bi bila dokoncana v dogovorjenem roku, bi izgubili 21,7 milijo­nov evrov iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. V novembru je obcinski svetnik Tomaž Paulus pozval k pisanju odprtih pisem. Odzvali so se: obcinski svetnik Tomaž Paulus, Obcinski odbor SLS Škofja Loka, Obmocna obrtno-podjetniška zbornica Škofja Loka, Gasilsko poveljstvo Obcine Škofja Loka, Razvojna agencija Sora, Zdravstveni dom Škofja Loka, Zavod za var-stvo kulturne dedišcine Slovenije, Obcinski svet Obcine Škofja Loka z županom mag. Ješetom in Ines Košenina, s podporo podobno mislecih. Del mojega teksta govori o trgu. Trg Promet je Spodnji trg že davno spremenil v ulico in iz nje v nevarno prome­tno cesto. Trg v mestu pomeni zunanji prostor hiš in prostor srecevanja prebival­cev na vsakdanjih poteh in v prostem casu. Ker ni življenja na trgu, ker je prostor nevaren in neprijazen pešcem, so v zadnjih letih postopoma zaprli vrata številni lokali v pritlicju hiš. Z zapiranjem lokalov in praznimi pritlicji se spreminja gen-ska zasnova mesta. Škofja Loka je nastala v casu, ko so bila srednjeveška mesta že skrbno nacrtovana. Hiše so razporejene ob trgih in ulicah, v pritlicju imajo mešcani gospodarsko-poslovno dejavnost, v nadstropju bivajo, na trgih se srecu­jejo in družijo. Naše hiše s svojimi fasadami oblikujejo trg, prijetne odprte javne površine, ki jih zdaj obvladuje promet. V mestna jedra nikakor ne sodijo prometnice, ki so namenjene tranzitnemu prometu. Promet ogroža naše zdravje, povzroca škodo na naših hišah, onemogo-ca sanacijo in vzdrževanje hiš, ustvarja neprimerno bivalno okolje, unicuje življe­nje mesta: gospodarsko, družabno, kulturno in turisticno. Izkazalo se je, da mestna središca promet unicuje, da ni možno nacrtovati dovolj širokih prome­tnic in dovolj parkirišc, ampak je treba promet urejati na drugacen nacin. Javne mestne površine je treba vrniti pešcem, ustvariti prijeten prostor za prebivalce in obiskovalce. Revitalizacija mestnih jeder pomeni ponovno oživitev trgov in ulic z ljudmi, ki se tukaj srecujejo, zadržujejo in se ponovno vracajo, ker je prostor prijeten in zato privlacen. Prijetno okolje privablja ljudi in omogoca delovanje lokalov, ko se pritlicja hiš lahko ponovno odprejo v javni prostor. Gradnja obvoznice se ni nadaljevala, zapletalo se je še naprej,zato smo iz hiš stopili na trg in hodili cez prehode za pešce. Prvic v sredo, 27. 11. 2013, ob 14. uri. Po desetletjih smo za pol ure ustavili promet in oživili javne površine mesta; številcno nas je bilo za eno dobro obiska-no prireditev. Prebivalci Spodnjega trga, Puštala, Poljanske ceste in Locani, pri­družila se nam je skupina podjetnikov iz Poljanske doline. Protestne prehode cez cesto smo bili pripravljeni ponavljati do sklenitve pogodbe o nadaljevanju grad-nje, ki bo obvoznico dokoncala v predpisanem roku. Mediji so vztrajali z nami. Direkcija RS za ceste z direktorjem Gregorjem Fickom se je trudila z zapletenimi zakonitimi postopki in poskušala ujeti skrajne roke. Na javnih površinah mesta smo se družili tudi v torek, 3. 12. 2013, ob 14.00 in ponovno ob 16.00, v petek, 6. 12. 2013, ob 13.00 in še ob 15.00, ker smo tukaj doma in lahko kadarkoli pridemo iz hiš. V cetrtek, 12. 12. 2013, ob 15.00, in še sedmic, v sredo, 18. 12. 2013, ob 15.00, ko so na Direkciji za ceste v skladu z zako­nom koncno lahko zavrnili pritožbe in nadaljevali s postopki za izgradnjo poljan­ske obvoznice. Poveselili smo se kar takoj in še zunaj nazdravili. Koncno! Po dveh letih smo oktobra 2015 docakali otvoritev poljanske obvoznice. Zavedala sem se, da je to šele prvi korak, vendar sem hotela videti vec: »Veselim se casa, ko znova postanemo trg … to bo šele takrat, ko bodo obi-skovalci po prireditvi z Loškega odra brezskrbno stopili v prostor in se ne bodo vec »drenjali« po koritu ob hišah, ampak bodo sprošceno izmenjali vtise na prostoru med hišami. To bo takrat, ko bodo hiše dobile nazaj svoj prostor pred hišami za sreceva­nje, druženje, stojnico z izdelki … šele takrat bodo hiše odprle vrata in povabile v vežo. Pritlicja hiš se bodo povezala z javnim prostorom mesta, trg bo zaživel, postal bo prostor srecevanja in življenja po meri cloveka. Avtomobili se bodo umaknili na doloceno površino v sredini, vozniki bodo kulturno upoštevali prometna pravila in se zavedali, da so le gostje na poti – pot bo namenjena povezovanju, ne vec tranzitu. Prebivalci bomo sprošceno odprli do zdaj tesno zaprta vrata in se vrnili na javne površine. Ponovno se bomo naucili uporabljati prostor pred hišami, neka­teri šele prvic, ker so bili rojeni po letu 1973. Do takrat nas caka še veliko dela in upanje, da se bo dalo delati skupaj s strokovnimi službami Obcine Škofja Loka.« Življenje na javnih površinah mesta, na trgu – Historial, 8. 6. 2016. (foto: Vesna Križnar) Pricakovanja prebivalcev so bila velika, ker smo 42 let poslušali obljube, kako bo Spodnji trg zaživel po odprtju obvoznice. Tistih nekaj kilometrov obvoznice je vzelo prevec denarja, prevec prostora skozi Suho, Puštal, Bodovlje … prevec vsega, da bi lahko ostala samo izbira. Predolgo smo jo cakali. Ce se kakovost življe­nja na Spodnjem trgu, Poljanski cesti, v starem mestnem jedru in v Škofji Loki ne izboljša, je bilo vse zaman. Preseneceni smo bili, ker se prometni režim ni spremenil takoj – tisti trenu­tek, ko je stekel promet po obvoznici. Tako velika sprememba je neprecenljiva priložnost za umirjanje in zmanjševanje motornega prometa skozi mesto. Takrat je najbolj primeren cas za omejitve hitrosti, jasno postavljene usmerjevalne table, kontrolo nad prometom, jasna obvestila, opozorila in sankcije. Edinstvena prilo­žnost je bila zamujena, sprenevedanje pristojnih je bilo popolno. V nekaj dneh smo prebivalci ugotovili, kdo je še vedno najmocnejši in naj­bolj agresiven. Po nekaj dneh zatišja se je motorni promet vrnil v znatnem številu. Prehitri vozniki so zamenjali kolone vozil in prometne zastoje. Najhitrejša bližnjica skozi mesto, medtem ko se po regionalki od Loke do Kranja vozimo 50 km/h. Presenecene so bile obcinske službe: kot da se je obvoznica zgodila cez noc, kot da res niso pricakovali, da bo kdaj res dokoncana. Nikjer oživitvenih nacrtov, vizije, programov, vsebin, prenove za celotno mesto in še posebej za njegov povo­ženi del. Razocaranje in odškodnine kot posledica Bistvo je v dragocenosti tega prostora. Odškodnine so le posle­dica – do tega je pripeljalo dolgo­trajno nemarno ravnanje s tem prostorom in prebivalci. Odškodnine so v najboljšem pri­meru priznane najvec za zadnja 3 leta, ne za 42 let.Posledica vpra­šanj brez odgovorov je zbiranje clanov Civilne iniciative za kvaliteto življenja na Spodnjem trgu in Poljanski cesti. Njen namen je vzpostaviti dialog s pristojnimi obcinskimi službami, da se koncno zacne odpravljati škoda, ki jo je mestu povzrocila dolgo­trajna prekomerna prometna obremenitev. Po izgradnji obvoznice so dani pogoji za oživitev mesta. Prostor je treba urediti. V prijetnem okolju se ljudje zadržujejo, srecujejo in ponovno vracajo. Vse to omogoca delovanje lokalov, ponudba loka- Trg samo za en dan – Historial, 18. 6. 2016. (foto: Vesna Križnar) lov povabi ljudi, prostor zaživi. Prebivalce je treba vzpodbujati, da popravijo škodo na hišah in uredijo fasade, ob tem pa nuditi strokovno podporo za pravilne posege na kulturni dedišcini, priskrbeti namenska nepovratna sredstva in ugo­dna posojila. Osnova za kakovost življenja je oživitveni nacrt, ki k sodelovanju povabi vse deležnike v prostoru. Hocemo povezati mesto v celoto, zato je bil na našo pobudo Historial 2016 prvic tudi na Lontrgu. Uspeli smo se dogovoriti z županom in organizatorjem Razvojno agencijo Sora – Turizem in aktivno sodelovali v pripravah in dogajanju. Za uspešno oživitev prostora pa je treba najprej oziroma takoj umiriti motorni promet v mestu in doseci: • omejitev hitrosti lokalnega prometa na 30 km/h, • prepoved tranzitnega tovornega prometa v celoti, dovoljena omejena dosta­va v ta prostor po najbližji poti do cilja in po najbližji poti ven, • prepoved za avtobusni promet, kakršnega poznamo zdaj, in uvajanje okolju prijaznega javnega prometa manjših dimenzij, ki lahko povezuje staro mestno jedro z novejšimi naselji Škofje Loke in okolico. Ker vzporedno z otvoritvijo obvoznice niso bile pripravljene spremembe v mestu, se je pokazalo, da bo treba nadoknaditi zamujeno. Obcina je poskušala zagate reševati s prometno študijo. Na ta nacin se prostor ne obravnava celovito, ampak enostransko strokovno s stališca motornega prometa in prometne varno­sti, na podlagi prometne študije. Mestni prostor ni cesta, ampak je predvsem bivalno okolje. Bivalno okolje v mestu tudi ni spalno naselje, ampak je mreža mesto tvornih dejavnosti. Mesta so nastala in obstala zaradi povezovanja, združevanja, prepletanja vseh življenjskih vsebin, potreb, ponudbe, izdelkov, znanja, kulture, umetnosti … Kulturna dedišcina že sama po sebi doloca trajnostni razvoj mesta. Uspešno ohranitev dedišcine in oživitev starega mestnega jedra je možno doseci le s pre­secnim povezovanjem strokovnjakov razlicnih podrocij. Ob tem pa je prav tako k sodelovanju pomembno pritegniti vse deležnike v prostoru in nacrtovati skupaj s prebivalci … ker je v prostoru vse povezano … in ker samo prebivalci hiš lahko odprejo vrata in povežejo pritlicja hiš z javnim prostorom mesta. Post scriptum! Mogoce se zdi, da je gosto pozidana srednjeveška struktura malce utesnjena, da bi potrebovala še nekaj prostora za obzidjem za zelene površine, parke, igrišca, za dostop do mesta, ustrezen prostor za avtodome in urejena parkirišca. Ocitno je kljub zagatam še vedno dovolj prostora za industrijski obrat, ki deluje v obmo-cju mesta. Klavnica se že desetletja upira selitvi v industrijsko cono in zadržuje dragocene površine mesta nasproti Kašce. Damjana Peternelj V Obcini Gorenja vas - Poljane so izpeljali najvecji kulturno-turisticni dogodek zadnjih 93 let Po cem si bomo zapomnili leto 2016? Posebej slovesno so se v obcini spomnili 25-letnice obstoja države, sicer pa je leto zaznamovalo nemalo dogodkov z razlicnih podrocij, še najbolj povorka na binkoštno nedeljo, 15. maja. Izpred Tavcarjevega dvorca na Visokem do Sokolskega doma v Gorenji vasi so se udeleženci dogodka Od vasi do vasi Tavcarjeva pot drži podali po scenariju iz leta 1923. Namenu so predali obnovljen Sokolski dom v Gorenji vasi, kot so to ob izgradnji, pred 93 leti, storili njihovi predniki. Od vasi do vasi Tavcarjeva pot drži! Vec kot 150 udeležencev se je pri dvorcu in ob grobnici najprej poklonilo spominu na dr. Ivana Tavcarja. Povorka je krenila po stari cesti za Soro do Hotovlje; ob Šarovcevi hiši je z odlomkom iz Tavcarjeve crtice Šarovceva sliva nastopila amaterska igralka Anica Bercic. Ob Šubicevi hiši v Poljanah so slovesno predali svojemu namenu plošcad pred hišo in varno cestno povezavo med središcem vasi in OŠ Poljane. Pot jih je od tu vodila v Žabjo vas, skozi Dobravo, Mihevk do OŠ Ivana Tavcarja, Gorenja vas, kjer so se jim pridružili predstavniki društev v obcini s prapori; skupaj s Pihalnim orkestrom Alples Železniki in mažoretkami so v spre­vodu krenili do Sokolskega doma. Tam so v kulturnem programu vec kot navduši­le veckratne državne prvakinje v cheerleadingu, Cvetke iz OŠ Cvetka Golarja Škofja Loka ter skupina Sokolov veteranov Sokolske zveze Slovenije. Zbranim je spregovoril starosta Sokolske zveze Dejan Crnek, ki je bil vesel ponovnega oživlja­nja sokolske tradicije, župan Milan Cadež pa je izpostavil: »Izpolnili smo odgovor­nost do naših predhodnikov. To je tisto, kar bo najvec štelo. Dogodek, ki smo ga danes izpeljali, je zanesljivo najvecji dogodek po tistem iz leta 1923.« Skupaj z Bernardom Strelom, nadzornikom del, in Blažem Božnarjem (iz podjetja Zidarstvo Božnar) so slovesno prerezali trak ob predaji doma v uporabo, domaci župnik Gregor Luštrek pa ga je s poljanskim župnikom Jožetom Stržajem tudi blagoslovil. Prenova Sokolskega doma je stala 1.950.000 evrov, izvede­na pa je bila v dveh letih in treh mesecih. Dan državnosti Poseben praznik je bil letos tudi dan državnosti, ki so ga obeležili v Novi Oselici, Polja­nah in Gorenji vasi. Ob tem sta na dveh vzpetinah – Kuclju nad Poljanami in Planini nad Trebijo – zaplapolali slovenski zastavi. Župan Milan Cadež je povedal, da so jih postavili na pobudo domacinov: »Preprican sem, da je utrjevanje narodove zavesti v tem casu še prav posebej potrebno in slovenski državni simboli to izražajo na prav poseben nacin. Naj nas državni simboli povezujejo po poteh, kjer hodimo ...« Da so jih v obcini zastavili smelo, dokazujejo ne le izvede­ni in zacrtani projekti, pac pa tudi veliko število otrok: Leta 2016 je bil zabeležen rekorden vpis otrok v vrtec. V obeh vrt­cih, Zala in Agata, so skupaj prejeli 170 vlog, kar je najvec doslej. Trak ob odprtju Sokolskega doma so prerezali (od leve proti desni): Blaž Božnar, župan Milan Cadež in Bernard Strel. (foto: arhiv obcine) . Obenem so se dalec najvecje generacije prvošolcev zadnjih 20 let razveselili tudi na osnovni šoli v Gorenji vasi. Vec kot 80 jih je vstopilo v razrede na maticno šolo in v obeh podružnicah. V Poljanah se je število povecalo kar za 21; 41 jih je zakorakalo v stavbo maticne šole, osem pa v podružnico v Javorjah. Gospodarstvo Z obnovo upravne stavbe so v Gorenji vasi ustvarili pogoje, da so se maja družbi Jelovica okna lahko pridružili sodelavci iz oddelkov veleprodaje, projek­tne prodaje na objektih in izvoza, ki so imeli do zdaj svoje prostore v Šencurju. Tako so uspešno zakljucili projekt koncentracije družbe v Gorenjo vas. Podjetje Polycom iz Poljan je napovedalo, da bo v gospodarski coni Dobje gradilo med 10 in 12 milijonov evrov vredno investicijo, in sicer nov proizvodno--poslovni objekt. V STC Stari vrh je obcina, skupaj s škofjeloško, narocila izredno notranjo revizijo z namenom, da preuci zakonitost in smotrnost poslovanja družbe med letoma 2006 in 2014. Ugotovili so, da je družba že dalj casa kapitalsko neustrezna in zaznali netransparentnost poslovanja. Pred zacetkom zimske sezone je z mesta direktorja odstopil Janez Pelipenko, za v. d. direktorja z enoletnim mandatom je bil imenovan Tomaž Trobiš. Aprila, ko je minilo 40 let od ustanovitve Obmocne obrtno-podjetniške zborni­ce Škofja Loka, so na slavnostni prireditvi podelili tudi priznanja zaslužnim clanom. Med njimi so bili tudi naši obcani: Jernej Jezeršek, direktor Mizarstva Jezeršek, knji­govodkinja Tatjana Novak in Tomaž Potocnik, direktor podjetja Topos. Sanacije cest sledijo dvoletnemu nacrtu Na obcini so že konec leta 2015 na osnovi predlogov krajevnih skupnosti pripravili seznam najbolj poškodovanih cestnih odsekov za sanacijo v letih 2016 in 2017. Do sredine oktobra 2016 so izvedli glavnino nacrtovanih del: celovito prenovo 500-metrskega odseka v Javorjevem Dolu ter zakljucek sanacijskih del na petih lokacijah v Žirovskem Vrhu. Na novo so uredili in asfaltirali skoraj kilometer makadamske ceste Suša–Žetina ter razširili in asfaltirali najožji del ceste v Podplece. Prav tako je na novo asfaltiran dober kilometer ceste skozi Kopacnico ter odseki v Podgori, na Fužinah, Muravah in vojaški cesti Predole, kjer so bili sanirani tudi cestni usadi. Zakljucili so ureditev osrednje varne šolske poti do OŠ Poljane, na Hotavljah pa so na novo zgradili daljši odsek plocnikov skozi vas do odcepa za Slajko. Oktobra so predali namenu 1,6 kilometra dolg odsek v štirih letih obnovljene ceste Trebija–Stara Oselica, v vrednosti 310.055 evrov. Pri 380 kilometrih kategoriziranih obcinskih cest jim dela ne bo zmanjkalo. Prav tako je bila v letu 2016 dograjena državna cesta na vstopu v Lucine, ki je pred leti, ob prenovi do konca strnjenega naselja, ostala v prvotnem stanju. Ob celotni glavni cesti skozi strnjeni del Lucin so naredili plocnik, ki bo otrokom omogocil varnej­šo pot v šolo. Na Direkciji za infrastrukturo so poskrbeli še za preplastitev vec odsekov državnih cest v obcini: med Srednjo vasjo in Gorenjo vasjo so preplastili 1,3 kilo-metrov dolg odsek, med Todražem in Lucinami skupno 800 metrov in na Trebiji 673 metrov cestišca. Protipoplavna ureditev Poljan in sanacija Boršta V Poljanah je obcina po poplavah leta 2014 nadaljevala s protipoplavno ure­ditvijo. Konec poletja je koncala gradnjo novega mostu cez Locivnico, ki je dvi­gnjen nad nivo stoletnih voda, struga potoka je tlakovana, njeni kamniti oporni zidovi utrjeni, vgrajena je nova varnostna ograja. Dokoncanje mostu je bilo obe­nem tudi zakljucek urejanja prometa na lokalni cesti, od križišca gostilne Na Vidmu do OŠ Poljane. Izvedena dela so stala 105.000 evrov. Decembra so zaceli v RŽV d. o. o. z interventnimi sanacijskimi ukrepi na odlagališcu hidrometalurške jalovine Boršt, za katere je Ministrstvo za okolje in prostor odobrilo 300.000 evrov. Interventni drenažni ukrepi so pogoj za zaklju-cek tehnicnega pregleda odlagališca Boršt, brez katerega zaprtje rudnika ni možno. Izvajalec je pod telo odlagališca in v zaledje zavrtal 17 drenažnih vrtin, s cimer naj bi pospešili odvodnjavanje vode z obmocja odlagališca, ki še vedno plazi v dolino. Zdravstvo – program pediatrije razširjen tudi na kurativo Obcini je koncno uspelo, kar se je še v 2015 zdelo nemogoce: pridobili so koncesijo za lastno otroško ambulanto in z javnim razpisom otroško zdravnico – dr. Ido Rus. 3. oktobra so v gorenjevaškem zdravstvenem domu slovesno odprli prostore prenovljene pediatricne ambulante, ki so obcino stali 60.000 evrov. V obcini je skoraj 2 000 otrok, zato upajo, da bodo uspeli v prihodnosti pridobiti polni program otroške ambulante za vse dni v tednu. Ta že sedaj v Gorenji vasi deluje štiri dni tedensko, dva dni pa je zdravnica v Žireh, kjer so ambulanto odpr­li istega dne, samo 2 uri prej. Najpomembneje je, da so program razširili tudi na kurativo, cesar doslej ni bilo. V zacetku leta je bil program fizioterapije v obcini okrepljen za pol dodatne koncesije, kar pomeni dodatni 2 uri fizioterapije dnevno. Okolica zdravstvenega doma v Gorenji vasi je dobila novo podobo z urejeni-mi parkirišci in interventnim dostopom, poleti so se zakljucila dela v novem pri­zidku, kamor so se preselile tri zobozdravstvene ambulante in ambulanta družin­ske medicine. Visoki politicni obiski V Poljansko dolino je 14. julija, ob svojem prvem uradnem obisku v Sloveniji, s kmetijskim ministrom Dejanom Židanom prispel Phil Hogan, evropski komisar za kmetijstvo in razvoj podeželja. Na Turisticni kmetiji Ljubica v Vinharjih se je najprej srecal s clani Sveta za kmetijstvo in razvoj podeželja, obisk pa nadaljeval v Gorenji vasi na Kmetiji Pustotnik, kjer se jima je pridružila še slovenska komisar­ka Violeta Bulc. V februarju je bila na obi-sku ministrica za obrambo Andreja Katic, s katero so se na obcini pogovarjali o možnosti prenosa nepremicnin in zemljišc, ki so v lasti Ministrstva za obrambo v Todražu, na obci-no. Ministrica si je na Golem Vrhu ogledala utrdbo Rupnikove linije, v kateri je bila kasneje, v maju, tudi seja Odbora za obram­bo, ki je prvic potekala izven prostorov Državnega zbora in – pod zemljo. Kultura: sprejet program za obdobje 2016–2020 Obcinski svet je na 11. redni seji 16. junija sprejel Lokalni program za kulturo za obdobje 2016–2020, kar je sicer prvi tovrstni program od ustanovitve obcine. Prioritetni cilji so razglasitev Tavcarjevega dvorca za kulturni spomenik državne­ga pomena in nadaljevanje njegove obnove, zakljucek obnove in oprema Sokolskega doma ter dopolnitev opreme Šubiceve hiše. 6. maja so na dvorcu Visoko slovesno odprli štiri nove stalne razstave: Visoška domacija pripoveduje, Zgodovinski in stavbni razvoj visoške domacije, O Kalanovih, O Ivanu in Franji Tavcar ter obnovljeno crno kuhinjo iz 19. stole-tja s še delujocim ognjišcem. Skupni projekt so zasnovali Obcina Gorenja vas - Poljane, Loški muzej Škofja Loka in Zavod za varstvo kulturne dedišcine. Konec maja so blagoslovili obnovljeno kapelico in grobnico rodbine Tavcar; obnovo so financirali potomci Tavcarjeve rodbine in jo decembra z darilno pogodbo prene­sli v last in upravljanje obcine.V preteklih letih je obcina v dvorec vložila 270.000 evrov lastnih sredstev, ki so jih namenili za restavratorska dela in opremo v notra­njosti dvorca, obnovo strehe kozolca, stopnic pred dvorcem, ureditev okolice, obsežno projektno dokumentacijo za pridobivanje soglasij in nakup solastniške­ga deleža Obcine Škofja Loka na objektih dvorca in gospodarskega poslopja. Dvorec Visoko je bil celo leto gostoljubno prizorišce za mnoge prireditve. Enako živahno je bilo tudi v centru kulture – Šubicevi hiši, ki po odprtju, v septembru 2014, postopoma dobiva svojo pravo podobo in polno vsebinsko obliko. Kljub temu da doslej ni bilo lokalnega programa kulture, je ta živela z delo­vanji mnogih društev in posameznikov, ob kulturnem prazniku so se 40. obletni­ce delovanja spomnili v KUD dr. Ivan Tavcar Poljane, ki je bilo ustanovljeno 3. decembra 1975. Mladinska olimpijska prvakinja v smucarskih skokih je Poljanka! Ema Klinec, smucarka skakalka, je postala olimpijska mladinska prvakinja in 12. marca so ji na igrišcu ob šoli v Poljanah njeni sokrajani, domaci in prijatelji pripravi­li prisrcen sprejem. Pozdravit so jo prišli njeni nekdanji in sedanji trenerji, predstav­niki iz Smucarsko-skakalnega kluba Alpina Žiri in drugi. Slast OI je okusil tudi maratonec Anton Kosmac. Vozovnico za Rio si je Hotaveljc pritekel že oktobra preteklo leto, ko je v Zagrebu izpolnil normo. Med 155 tekaci iz 30 držav je v Riu s casom 2:29:48 osvojil 117. mesto. Leto 2016 je prineslo tudi nekatere državne prvake na razlicnih podrocjih: 14-letni Marcel Stržinar iz Poljan je v poletni sezoni postal državni prvak v smucarskih skokih v kategoriji deckov do 15 let. Matic Kokelj iz Kopacnice, ki že tretje leto vozi downhill, je osvojil naslov državnega podpr­vaka ter skupno zmago po tockovanju med mlajšimi mladinci (kategorija U17). 9-letni Žak Oblak z Dolenje Dobrave pa je postal državni prvak v motokrosu v kategoriji MX 50 Junior. Odprli obcinski pohodni krog 13. aprila je iz središca Poljan po novo trasiranem pohodnem krogu obcine prvic krenilo 120 pohodnikov, ki so prehodili odsek od Poljan cez Gabrško Goro do Visokega. Z novo pohodno potjo želi obcina prebivalce spodbuditi k zdrave-mu nacinu življenja. Krog je dolg 89 kilometrov, v rekordnem casu sta ga 23. aprila prehodila Janez Cankar in Jože Košir, zanj sta potrebovala 20 ur. Precej adrenalinske so tudi mnoge druge prireditve – npr. Blatfejst, v letu 2016 že tretji po vrsti, z rekordnim obiskom: cez ovire se je podalo 806 tekmoval­cev. Bencinskih hlapov so se naužili obiskovalci avgustovske mednarodne Gorsko-hitrostne dirke Lucine 2016, ki je privabila dirkace in gledalce iz vec evropskih držav. S presežniki so bili izpeljani še mnogi drugi športni dogodki, npr. 18. Visoški tek, 7. KBK, 6. Pokal polanskih puklov ... Trud in delo sta (bila) opažena In to že med najmlajšimi, ki se trudijo v turizmu. Kar tri šole v obcini so se udeležile 30. državnega festivala Turizmu pomaga lastna glava in prejele zlato priznanje: OŠ Poljane, PŠ Javorje in PŠ Sovodenj – in gotovo je to dobra napoved za razvoj obcinskega turizma v prihodnje. Zanj sicer vestno skrbijo v turisticnih in drugih društvih, ki pripravljajo tradicionalne prireditve: Praznik žetve na Žirovskem Vrhu, Semanji dan na Hotavljah, Dan oglarjev na Starem vrhu, Srecanje z razgledom … Za vložen trud sta priznanje Gorenjske turisticne zveze prejela Olga in Janez Šubic, ustanovna clana TD Žirovski Vrh. Planinska zveza Slovenije je Bojanu Šifrarju iz PD Sovodenj za prizadevno delo pri vzdrževanju planinskih poti pode­lila priznanje Alojza Knafelca. Priznanje svetovnega ranga so si prislužili tudi na kmetiji Pustotnik; na med-narodnem sirarskem tekmovanju World cheese awards so v kategoriji mešanih sirov za sir kozovc prejeli srebrno priznanje. Na Izboru za mlado kmetico in mla­dega gospodarja 2016 je bila Marija Gantar iz Malenskega Vrha druga, Nejc Krek iz Volce pa tretji. Klemen Mezeg iz Debeni je postal Naj mladinski voditelj 2015. 70-letnico so obeležili gorenjevaški lovci, ki so razvili nov prapor. Enak jubi­lej so proslavili njihovi stanovski kolegi v Poljanah, ki so o lovu in drugih dejav­nostih veliko objavili v jubilejnem zborniku. Društvo podeželskih žena je obele­žilo 40-letnico delovanja in obstoja, polovico manj Motoklub Leteci Kranjci. V Javorjah so obeležili 140-letnico župnije. Žlebedrova mama Angela Stanonik z Gorenjih Brd pa je visok jubilej – 100 let – praznovala 10. septembra. Predsednik PGD Gorenja vas Gregor Stanonik je aktiven na svetovnem gasil­skem podiju – na najtežjem gasilskem tekmovanju Firefighter Combat Challenge je zasedel 4. mesto in se uvrstil med elito sedmih Zemljanov, ki so v 25-letni zgo­dovini tekmovanja dosegli rezultat pod minuto in dvajsetimi sekundami. Slovenska ekipa je prejela naziv svetovnih podprvakov, zato je bil uradni sprejem zanjo letos zasluženo v Gorenji vasi. Damjana Peternelj Priznanja Obcine Gorenja vas - Poljane za leto 2016 Naziv castni obcan Obcine Gorenja vas - Poljane za leto 2016 je posthumno prejel ALOJZIJ ŠTREMFELJ za dolgoletno vodenje in rast podjetja Marmor Hotavlje ter delo in aktivnosti pri razvoju krajev pod Blegošem. Rodil se je leta 1920 v Volaki. Še pred 2. svetovno vojno se je izucil za kovaca. 1. marca 1950 se je pridružil kamnarjem na Hotavljah in z njimi ostal vse do upo­kojitve leta 1980. Kot bister in sposoben je bil nekajkrat »zacasen«, skupaj pa direktor Marmorja Hotavlje kar 22 let. Imel je vizijo, vendar je bil stvaren pri njeni uresnicitvi, saj so bile razmere vec kot skromne. S širjenjem znanj so pod njego-vim vodstvom uvajali sodobno tehnologijo in stroje, ki so olajšali težka dela in prinašali boljše zaslužke. Svoj življenjski cilj je z gradnjo proizvodne hale s sodob­nimi stroji dosegel leta 1980. Kot direktor je bil najtesneje povezan s kraji pod Blegošem. Z zaposlitvijo je domacinom omogocal, da so ostajali doma in si izboljševali življenjske razmere. Od leta 1951 je dejavno sodeloval v PGD Hotavlje, kjer je bil dolgoletni predsednik. Pomagal je pri elektrifikaciji vasi, napeljavi telefonskega omrežja ter gradnji cest. Umrl je 12. oktobra 2002. Priznanje je prevzel sin Marjan Štremfelj. Priznanje Obcine Gorenja vas - Poljane za leto 2016 je prejela dr. MILENA ALIC za prispevek k prepoznavnosti in družbenemu življenju Javorij. Milena Alic je bila rojena leta 1962 v Ljubljani. Živi na Muravah. Doštudirala je matematiko ter racunalništvo in informatiko, doktorirala iz organizacije in poslovodenja, je prokuristka v lastnem podjetju ALZIT, d. o. o. Raziskuje zgodovi­no in kulturno dedišcino krajev, v katerih živi, ter sodeluje pri pripravi in izvedbi prireditev. Domacini jo najbolj poznajo po obsežni knjigi V zavetju svetega Tilna, ki je izšla leta 2010 ob 300-letnici posvetitve župnijske cerkve v Javorjah. Pred leti je pripravila predstavitev domacega kraja na Blaznikovem veceru v Škofji Loki, 2016 pa publikacijo ob 140-letnici ustanovitve župnije Javorje. Priznanje Obcine Gorenja vas - Poljane za leto 2016 je prejel ANTON BOGATAJ za izviren opis rodbin in ljudi fare Stara Oselica. Anton Bogataj se je rodil leta 1941 v zaselku Pilovc v Podgori. Po koncani nižji gimnaziji v Žireh je šolanje nadaljeval na ljubljanskem uciteljišcu. Po nekaj letih pedagoškega dela je nadaljeval s študijem in osvojil strokovna ter jezikovna znanja, ki so bila potrebna za delo v mednarodni trgovini. Upokojil se je leta 2002, z družino živi v Škofji Loki. Pred leti je zacel iskati podatke o svoji družini po ocetovi strani, izdal jih je v knjigi Pilovška kronika, 1. del, ki jo je razširil z opisom vseh prebivalcev tega zaselka. Nadaljevanje je bila Pilovška kronika, 2. del, v kateri je opisal zgodovino oseliškega vikariata od ustanovitve leta 1753 dalje. Opisal je tudi vasi, ki spadajo v faro Stara Oselica: Kronika vasi Fužine in vasi Kladje je izšla 2014, Kronika vasi Podgora in vasi Trebija 2015 in Kronika vasi Stara Oselica in vasi Hobovše leta 2016. Priznanje Obcine Gorenja vas - Poljane za leto 2016 je prejelo KULTURNO DRUŠTVO DR. IVAN TAVCAR POLJANE za oblikovanje kulturne podobe Poljan. Zametki oziroma organizirano delovanje kulturniških skupin društva segajo vsaj v zacetek prejšnjega stoletja, ko je zaživela gledališka dejavnost. Na odru so oživeli liki Tavcarjevih literarnih besedil, ob njih pa rasle poljanske igralske legen­de v uprizoritvah Ravbarskega cesarja, Cvetja v jeseni, Šarucove slive ter vec mladinskih predstavah. Postopoma so mesto v društvu našle tudi druge zvrsti umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja. Glasbo so gojili Nonet Blegoš, Ženska vokalna skupina Okarina, sedaj sta dejavni zasedbi Planinca in Poljanski orglicarji. V 90-ih letih so vzniknila fotografsko-likovna prizadevanja. Društvo se posve-ca tudi literarni besedi. Izšel je Slovar poljanskega narecja, otroci so dobili zbir­ko otroških zgodb, izdali so tudi pesniško zbirko Sledi srca. Nagrado je prevzel predsednik Anton Bogataj. Priznanje Obcine Gorenja vas - Poljane za leto 2016 je prejela LOVSKA DRUŽINA GORENJA VAS za sobivanje z naravo in odgovoren odnos do divjadi. Lovska družina Gorenja vas je priznanje prejela ob 70-letnici delovanja. Njihovo lovišce je danes eno vecjih na Gorenjskem. Za razvoj družine sta bili pomembni splošna pravica do lova, s katero so se odprla vrata lova ljudem, ki so živeli z naravo, ter pravica do upravljanja z lovom. Zacrtana pot je vodila k višji lovski etiki in strokovnosti ter porastu števila divjadi. Družina je zgradila in tudi že obnovila lovsko koco na Javorcu, pred 30 leti je zgradila lovski dom v Gorenji vasi, lovska bivaka na Kovku pod Blegošem in v Vršajnu ter senik z bivakom v Makovcah. Priznanje je prevzel starešina Danijel Vehar. Priznanje Obcine Gorenja vas - Poljane za leto 2016 je prejelo PLANINSKO DRUŠTVO SOVODENJ za delovanje na razlicnih podrocjih planinstva in promocijo kraja. Planinsko društvo Sovodenj je v letu 2014 praznovalo 40-letnico delovanja, 2016 pa 30-letnico odprtja planinske koce. Že leta 1975 so ustanovili pionirski, mladinski, markacijski, vodniški in gospodarski odsek. Pod Ermanovcem so 1986 odprli planinsko koco. Društvo je bilo pobudnik in prvi organizator tradicional­nih majskih pohodov na Blegoš, od leta 1999 je prireditelj januarskih pohodov na Bevkov vrh. Planinska zveza Slovenije je leta 2015 koci na Ermanovcu podelila certifikata Okolju prijazna koca in Družinam prijazna koca. Clan in dolgoletni predsednik Planinskega društva Sovodenj Lovro Telban, ki je priznanje prevzel, je za izreden prispevek k razvoju planinske dejavnosti in življenjsko delo leta 2015 prejel svecano listino Planinske zveze Slovenije. Priznanje župana Obcine Gorenja vas - Poljane za leto 2016 so prejeli RAUBARJI za njihovo ohranjanje in negovanje poljanskega narecja in promocijo Poljanske doline. Raubarji so basist Andrej Gabršek in pevec Miha Gabršek iz Pec pri Moravcah, kitarist Miha Križnar iz Poljan in harmonikar Blaž Jenkole iz Mavcic. Udeležili so se Festivala slovenskih viž v narecju v Škofji Loki, kjer so s skladbama v poljanskem narecju že dvakrat slavili po izboru obcinstva. Za skladbo Ke se parjatli ukop naberema so leta 2015 poleg nagrade obcinstva prejeli tudi nagra-do za najboljšo melodijo festivala. Naslednje leto so prejeli nagrado obcinstva za skladbo Cez polanske grice, nagrajen je bil tudi avtor besedila David Mohoric. Prejemniki priznanj Obcine Gorenja vas - Poljane za leto 2016 od leve proti desni: podeljevalca, župan Milan Cadež, Marjan Štremfelj v imenu Alojzija Štremflja, Lovro Telban za PD Sovodenj, Danijel Vehar za LD Gorenja vas, Anton Krek za KD dr. Ivan Tavcar Poljane, Anton Bogataj, dr. Milena Alic in Raubarji. (foto: arhiv obcine) VIRI: Gorenjski glas : Gorenjska 2016. Letopis. Objave na spletni strani Obcine Gorenja vas - Poljane www.obcina-gvp.si. Podblegaške novice, 2016. Gradivo in spomini 278 Marija Stanonik Srecko Kosovel v loški družbi Uvod Ta clanek je nastal po zaslugi Dragice Sosic, dolgoletne vzorne oskrbnice in skrbnice Kosovelove domacije v Tomaju, ki mi je pri branju knjige Tineta Debeljaka Loma Negra (2003) odkrila, kdo od študentov slavistike je sestavil osmrtnico Srecku Kosovelu. Poslala mi je fotokopiji dveh pisem, ki ju je iz Škofje Loke tri dni po Sreckovi smrti poslal dr. Tine Debeljak njegovi sestri Anici v Tomaj. Slovanski seminar Kosovelov sodobnik Bratko Kreft izpricuje, da jih je »kot strela z jasnega« presenetila smrt njihovega študijskega kolega in somišljenika. V tiskarni je ravno dokoncal »'lomljenje 6. in 7. številke (Mladine)', ko sta pritekla Gspan in Košak« s sporocilom, 'da je Srecko Kosovel umrl.' Kot prilogo so zato natisnili osmrtnico, ki se je koncala z besedami: »Prehodil in koncal je pot od rojstva do Cukrarne. Zdaj smo sami. Uredništvo Mladine, Ljubljana, 28. maja 1926 (Vrecko, Srecko Kosovel, str. 511). Nato so se Ciril Debevec, Ivo Grahor, Alfonz Gspan, Vinko Košak in Bratko Kreft v slovanskem seminarju dogovorili, »kdo bo šel na pogreb, na katerem bo treba zastopati tudi literarno-dramatski krožek Ivan Cankar in uredništvo revi­je Mladina« (Vrecko, Srecko Kosovel, str. 28). Samo ugibamo lahko, zakaj Kreft ne omenja Tineta Debeljaka. Mogoce ga, ker je od leta 1945 zanj veljalo izobcenje tedanje komunisticne oblasti, leta 1985 ni upal imenovati. Mogoce pa je, po skoraj šestdesetih letih od Kosovelove smrti, nanj prav zato nenamerno pozabil. Mogoce pa Debeljaka, ceprav je bil študent slavistike, res ni bilo zraven in je že tedaj med njimi obstajala mocna nazorska diferenciacija. Zakaj bi sicer Tine Debeljak objavil še drugo osmrtnico v pesnikov spomin? V pismu ženi, 2. junija 1954, piše: »PS: Ali bo mogel fant ali kdor koli stopiti v kakšno knjižnico in prepisati osmrtnico pesniku Kosovelu (parte), ki je umrl 26. maja 1926. Sestavil sem ta parte jaz, pa bi ga rad imel za neki clanek v Kos. spomin. Bi mi zelo ustregla.« (Debeljak, Crni Kamnitnik, str. 118)1 Osmrtnica je bila objavljena hkra-ti v Slovencu (leto 54, 29. 5. 1926, št. 120, str. 8) in Jutru (leto 7, 29. 5. 1926, št. 121, str. 8): Objavljena osmr­tnica je znamenje študentske solidar­nosti in si skoraj ni mogoce misliti, da bi si jo Debeljak omislil na lastno pest. Še isti dan je Tine Debeljak Sreckovi sestri Anici napisal sožalno pismo, naslovljeno: Cenjena gdc. Anica Kosovel, cand. phil.,2 Tomaj pri Trstu, Italija. Pismo se glasi: Škofja Loka, 29. V. 26. Žalostna Anica! Ne znam besede, da bi potolažil Tvojo bol. – Nesrecni Srecko! Nam vsem je hudo: da bi videla naše obraze v seminarju, Anica! A še bolj težko je meni, ko vidim, da trpiš ti, dobra. Socustvujem s Teboj in s Tvojimi dragimi – Srecko pa živi v svoji pesmi med nami in s svojimi zvoki nas vabi tja, kamor je on šel pred nami, da pripravi pot. Ne joci, Anica, Pozdrav Tine.3 1 Debeljak nadaljuje: »Ce pa bi bilo mogoce dobiti od gospe Fonzka Gspana (?), ki je baje upra­vitelj rokopisov in zbirk v Državni knjižnici vsaj približen seznam stvari, ki so jih rešili iz moje knjižnice (ne gre mi za knjige, za rokopisno ostalino, zlasti mrtvih ...), bi bil hvaležen, da vsaj vem, kaj je šlo v nic in kaj je ohranjeno. Za te rokopise sem bil odgovoren pred zgodo-vino ...« (Debeljak, Crni Kamnitnik str. 118). 2 Cand. phil. = kandidatka philologije [filologije]. Ali to pomeni, da je bila že absolventka? 3 Pismo je v arhivu Kosovelove hiše v Tomaju odkrila in mi njegovo fotokopijo poslala njena skrbnica Dragica Sosic. Za zaupanje se ji iskreno zahvaljujem. V spremnem pismu piše: »Draga gospa Marija, pred dnevi sem vzela v roke zavojcka pisem »Sožalij« družini in Anici ob Sreckovi smrti. Jih je kar precej in od znanih imen: Jarc, V. Bartolj, J. Vidmar, K. Širok, J. Štrekelj itd. Kar Vas bo posebej zanimalo, je od Tineta Debeljaka – Anici. Pošiljam Vam fotokopijo.« Drugo sožalno pismo je istega dne, 29. maja 1926, Sreckovi sestri pisala Dora (Pegan?), kasneje žena pesnika Antona Vodnika. Tudi ta naslov je karakteristicen: Gospodicna Anica Kosovel, Tomaj pri Sežani, Venetia Giulia.4 Anica, Anica – v svojo noc me vzemi s seboj ... Kako naj se Tvoji bolesti darujem, da se bo odrešila kot ptica pod nebo? Kam naj iztrepecem svoj glas, da ga sprejmeš in mi ne bo tako strašno nemo pred Teboj. Anica moja, vzemi, vzemi mojo roko, Tvojim ranam bova šli svetlob iskat in miru za trudno pot. – Anica! Živim vsa s Teboj. Tvoja DORA5 To pismo je sestavljeno zelo poeticno, kakor da posnema poezijo Antona Vodnika. Ga je morda sestavil on? Loška družba O osebnih stikih Srecka Kosovela in Tineta Debeljaka prica pismo z dne 12. 2. 1923, v katerem kraški pesnik vošci loškemu študentu: »Za tvoj god 6 ti pa želim eno fejst dekle, drugo pa že pride.« (Kosovel, Zbrano delo III/1, str. 480) Drugo pismo, napisano jeseni istega leta (13. 9. 1923), namiguje, da se je družil, tako s Tinetom Debeljakom kot Antonom Vodnikom. Nikar ne zameri, da Ti pišem v nespodobni popotniški obliki – sem namrec na poti domov. Upam, da bo ta cas mnogo bolji, kakor je bil to v Ljubljani, podoben bo gotovo vsaj uram v Škofji Loki. Ali si govoril s Tonetom? [komentar o razstavi] Delaj bolj zase in manj za druge in bodi tako zdrav, kakor si doslej. Iskrene pozdrave Srecko Obe Kosovelovi pismi Tinetu Debeljaku dokazujeta njuno medsebojno sprošce­nost, nasprotno, kakor ju doživlja Anton Ocvirk.7 Vprašanje je, ali bi se sicer Debeljak tri leta pozneje trudil ohraniti spomin nanj ob njegovi smrti? Ali bi pisal njegovi sestri? Da pa sta ohranjeni le dve pismi Debeljaku, si je mogoce razložiti z njuno fizic­no bližino, saj sta bila oba študenta slavistike in zato že zaradi študija lahko vec skupaj. 4 Avtorica se izogne imenu okupatorske države, vendar v skrbi, da bi naslovljenka pismo dobi- la, v italijanšcini napiše ime upravne enote, ki ji danes recejo Julijska krajina. 5 Pismo je v arhivu Kosovelove hiše v Tomaju odkrila in mi njegovo fotokopijo poslala njena skrbnica Dragica Sosic. Za zaupanje se ji iskreno zahvaljujem. 6 Praznik svetega Valentina, Debeljakovega zavetnika, je 14. februarja. 7 On trdi (Kosovel, Zbrano delo III/2, str 1178, Ocvirkov komentar), da je prišlo potem med njima do razhajanj zaradi razlicnih svetovnih nazorov. V loški krog je sodil tudi Anton Vodnik, saj se je porocil z dekletom iz Škofje Loke. Dora Pegam je študirala umetnostno zgodovino. Povezanost loških študen­tov s Sreckovo sestro Anico, slavistko, dokazuje tudi pesnikovo pismo Antonu Vodniku (Kosovel, Zbrano delo III/1, str. 532). Sklep Dragica Sosic se spominja: 1. da je v zapušcini Kosovelovih vec razglednic Tineta Debeljaka z njegovih poti, tudi iz Prage; 2. preden se je poslovil iz Slovenije, se je prišel poslovit, predvsem od Stana Kosovela, ki ga je vabil s seboj. V tujini je moral zaceti iz nic; 3. da so mu v Argentino pošiljali knjige. Tja je šla tudi Marija Povše iz Novega mesta, ki so jo iz srednje šole izkljucili zaradi kršcanstva, ni smela vec obiskovati gimnazije in maturirati. Anica ji je pomagala pri ucenju za maturo. V Argentini je imela brata duhovnika, dva ali tri brate, ki jih je šla obiskat (telefonski pogovor z Dragico Sosic, 7. 6. 2015). VIRI: Casopisni viri: Jutro 7, št. 121, 29. 5. 1926. Slovenec 54, št. 120, 29. 5. 1926. Drugi viri: Pismo Tineta Debeljaka Anici Kosovel, Škofja Loka, 29. 5. 1926. Pismo Dore Pegam Anici Kosovel, Škofja Loka, 29. 5. 1926. Pismo Dragice Sosic [Dol pri Vogljah], 15. 7. 2015. LITERATURA: Debeljak, Tine: Crni Kamnitnik = Loma Negra. Ljubljana : Družina; Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2003, 255 str. Kosovel, Srecko: Zbrano delo III/1. V Ljubljani : Državna založba Slovenije, 1977, 788 str. Kosovel, Srecko: Zbrano delo III/2. V Ljubljani : Državna založba Slovenije, 1977, str. 799–1321. Vrecko, Janez : Srecko Kosovel. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011, 555 str. (zbirka: Monografije k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev). France Štukl Od nitke do prvih tekstilnih tovarn Oblacilna kultura je stara. Ko smo slekli živalske kože, je nastopila doba iska­nja novih oblacilnih materialov in novih nacinov oblacenja. Pokazalo se je, da spretnejši znajo izdelati lepša in boljša oblacila. Na ta nacin je nastala oblacilna obrt. Te specialiste – obrtnike spoznamo že po priimkih; na Trnju se leta 1428 npr. omenja Niclas Schneider. Pozneje se krojaci omenjajo še v drugih delih gospostva. Ker se je dejavnost nekontrolirano širila in motila posameznike pri osnovnih zadolžitvah tlacanstva, so v mestih, kjer so bila središca obrti, tudi ta delovanja uredili v cehovski obliki. Prvikrat je krojaški ceh leta 1457 odobril škof Janez. Cehovski grb je ohranjen na sklepniku v prezbiteriju loške župnijske cer­kve. Prizore krojaške in tkalske obrti najdemo na freski Svete Nedelje v Crngrobu. Nasprotja med privilegirano cehovsko obrtjo v mestu in obrtjo na podeželju so obstajala tja do cesarice Marije Terezije in Jožefa II, ki sta sprostila obrtno delova­nje izven cehov v mestu in na podeželju. Ekonomija Kranjske je v 18. stoletju »visela na niti in vozu« (Žontar). V »pre­vodu« bi rekli na volni, lanu in zaradi lege dežele tudi na prevozu. Že Valvazor poroca o ropotanju statev v skoraj vsaki hiši med Loko in Stražišcem. Predelava lanu je bila v svobodni trgovini, ceprav so v mestih, tudi v Loki, še bili cehovski mojstri. Na Kranjskem je bilo loško gospostvo med prvimi po predelavi lanu. V drugih gospostvih in regijah je bilo vec predelave volne. Statve so bile tudi po hribovskih vaseh. Lan so dokupovali tudi na Koroškem. Lan v razlicnih stanjih, kodeljah, povesmih, kosih, blago v balah, je bil zapisan v urbarjih, dotah in testa­mentih ter drugih pogodbah. Kranjsko platno je šlo preko Trsta v Dubrovnik, Dalmacijo, na Sicilijo, v Neapelj, Romagno in Benetke. Preko reške luke so ga poši­ljali v beneško Istro, Dalmacijo, Apulijo, Senigallio in Dubrovnik. V Trstu in na Reki smo našli Locane še dalec v 19. stoletju. Bolj kot kolicine, ki so jih beležili na mitni­cah in v pristanišcih, je zanimiva trditev loških trgovcev s platnom, da je bilo v tej trgovini samo pri družini Jugovic stalno v obtoku pol milijona goldinarjev. Za primerjavo naj navedem, da je bila lepa hiša na loškem Placu vredna okrog 3 000 do 5 000 goldinarjev, približno toliko, okrog 3 000 goldinarjev, pa tudi dober grunt. Seveda to ni bil denar v roki, ampak tudi zaloga v blagu, ki so ga poslali iz dežele ali prodajali na sejmih v Trstu, na Reki, v Sinigallii (pri Anconi), Vidmu (Udine) in drugod, tudi pri upnikih (mogoce roba ni bila takoj placana). Maloprodaja je potekala na sejmih po kranjskih mestih in krajih, kjer so imeli tržne pravice. Platno je bilo razlicne kakovosti. Neto iztržek je bil odvisen od carin in mitnin (loncka države) in raznih izrednih dajatev. Fino platno so imeno­vali tinšico, grobo pa hodnik, hodnicno platno. Pri finem platnu niso mogli kon­kurirati Cehom in Šlezijcem. Platno je bilo v razlicnih širinah, od 59 do 69 cm, to je 3 male ali velike moške pedi. Tudi pri dolžinah in nacinu zlaganja niso bili enotni. Ponekod so platno prodajali na utežne mere. Država je ugotavljala, da bi bila trgovina s platnom rentabilna pri izvozu nad 2 milijona goldinarjev. Seveda to trgovanje ni bilo individualno, ampak so ga prevzeli veletrgovci, ki so kot zalo­žniki le trgovali, proizvodnja pa je tudi po posredovanju oblasti ostala svobodna. Le redki posamezniki so po malem tudi trgovali. V Loki je v okviru ceha delovalo 21 tkalcev, seveda brez pomocnikov, ki niso všteti. V gospostvu je sredi 18. stoletja delovalo 374 tkalcev: 174 kajžarjev, 194 gostacev in 6 gruntarjev. Svobodna produkcija je bila življenjskega pomena za podložnike in je reševala socialni položaj prebivalstva na Loškem. Pozimi je drža­va organizirala predilske tecaje. Na loškem ozemlju in v Stražišcu so bili založniki Jenki od leta 1749 pople­meniteni v von Jenkensheim. Bogastvo se je kazalo že pri dotah, saj je Jakob Jenko otrokom dal dote v višini od 4 500 do 6 000 goldinarjev. V Loki je bil Jakob lastnik hiš Mestni trg št. 11 in št. 36. V lastništvu ga je nasledil najmlajši sin Marko Anton Jenko. Jenki so sodelovali tudi pri mestni upravi, Marko je bil špitalski mojster. Druga takšna družina so bili Jugovici. Jakob Jugovic je bil mestni sodnik. Na Mestnem trgu so imeli hiši št. 38 in št. 39. Janez Tomaž Jugovic je pri Špitalski cerkvi ustanovil beneficij za poduk verouka za otroke. Oba duhovniška beneficija sta s smrtjo duhovnikov in v Jožefinskih reformah prenehala. Jakob pl. Jenkensheim je po mestni statistiki spadal med tako imenovane nehišne trgovce. S tem so poudarili trgovanje izven Loke, na terenu. Tretja takšna družina so bili kmetje Demšarji iz Žetine pod Blegošem. Matevž Demšar si je kupil starološko grašcino, v gradu ga je nasledil sin Jožef. V Trstu je v bolnici ustanovil in financiral štiri mesta za obolele Kranjce. Ob smrti je bil vreden vec kot 100 000 goldinarjev. Za njim je grašcina prešla v roke družine Strahl. Drugi sin Martin Demšar je dobil posestvo v Stražišcu in si je sezidal še grašcino na kmetiji v Dorfarjih. Njegov sin Vincenc je trgovino in posestvo v Dorfarjih zapravil, posest so pokupili upniki in žabniški kmetje, poslopja pa so se podrla. S platnarstvom je bilo tesno povezano barvanje platna in od tukaj naslednji priimki: Farbarji, Ferbarji, Firbarji. Šibka tocka slovenskega lanu je bila groba kakovost, izpopolniti bi bili morali beljenje, monganje, valjanje in barvanje ter poenotiti in dopolniti merske in kakovostne standarde. Že v 19. stoletju sta ta produkcija in trgovina pešali in konec stoletja propadli. Nihce od založnikov si ni upal koncentrirati proizvodnjo v manufakturo na meha­nicnih statvah na parni pogon. Primanjkovalo je obratnega kapitala. Kmetje si v svoji znacilni tradicionalisticni starokopitni agrarni produkciji niso upali zaceti z delom na veliko v 18. stoletju, ko je bila še konjuktura in bi lahko izkoristili tudi državne podpore. Premalo je bilo prilagajanja in tveganja, neugodne so bile tudi spremembe državnih ekonomskih politik. Spridilo se je seme. Lan je izpodrival bombaž. Globalna konkurenca je bila prehuda. Z delom so prenehali tudi barvar­ji, v Loki so npr. pri Firbarju v Karlovcu zakljucili leta 1907. Posamezniki so platno tkali še po 2. svetovni vojni. Na platnarska opravila nas še spominjajo stari priim­ki in domaca imena, ki so bila tja do 17. stoletja bolj vezana na svetniška imena in zemljišcne posebnosti. V 17. stoletju so se razvili priimki iz obrtnih terminologij, ki so bile povzete iz nemško govorecih podrocij. Iz platnarske in barvarske obrti izvirajo: Firbar (Farber, barvar), Bašar (Wasche, pralec), Lebar (Weber, Gorenjsko, od Stražišca naprej Webar tkalec), Hkaušc, Kalcic, Kavcic (tkalec, tkalcic), Bajžl, (Weissel, belilec), Bimšar (Bimsen, polirati, brusiti s plovcem), Mungar, Mongar (mongati, likati), Wrinar, Brinar (Wringen, ovijati, ožemati) itd. V Davci kot turisticno atrakcijo še gojijo lan in prikazujejo pridelavo in izde­lavo platna (dan teric). Zanimivo je, da se zemljiška gospostva niso v vecji meri vtikala v to produk­cijo in je bila v najvecji meri kmetov dohodek in priboljšek. Poudariti je treba, da je bil v obtoku domac kapital, ceprav so imeli posamezni »igralci« imena tujih plemiških družin. Danes bi rekli, da je šlo za rezidencni kapital in rezidencne lastnike. Zanimivo je, da je za to ugaslo produkcijo ostal potencial delovne sile vaškega proletariata, ki se je še povecal po zemljiški odvezi (1848) in okrepil ob izgradnji gorenjske železnice (1870). Te bonitete je pozneje izkoristila Gorenjska predilnica. Gorenjska predilnica Leta 1928 so loški investitorji registrirali firmo Mlinostav, podjetje za izdelavo mlinskih strojev. Po postavitvi nekaterih tovarniških poslopij in izdelavi prvih mlinskih naprav je šla firma ob gospodarski krizi leta 1930 v stecaj. Najvecji upnik je bila Mestna hranilnica v Škofji Loki. Na pobudo starološke obcine je loška hra­nilnica ponudila zemljišca in stavbe kranjski tekstilni tovarni Intex. Lastnika tega podjetja sta bila poljska državljana Pavel Markgraf in Gustav Horak. Obcina Stara Loka je skupaj s Hranilnico podjetju nudila ugodne pogoje pri nakupu poslopij, dodatnih zemljišcih in pri kreditih. Starološka obcina si je prizadevala, da pridobi v svoj teritorij mocnejšega davkoplacevalca. Investitorji so vložili precej sredstev v infrastrukturo, v lasten vodnjak, predelavo poslopij in napeljavo elektrike. Obcina (Stara Loka) je dolocila, da bo sedež podjetja na Trati in da mora vsa gra­dnja potekati z domacimi podjetji, domacimi materiali in domaco delovno silo. Zidava tovarne se je morala zaceti v petnajstih dneh po podpisu in sklepu pogodb. Leta 1933 je bila ustanovljena Škofjeloška predilnica d. z. o. z., s sedežem na Trati. Družabnika sta bili lastnika Intexa v Kranju (Markgraf in Horak). Oba sta bila že naturalizirana v Kranju in sta tako predstavljala domac kapital. Podjetje je veljalo za jugoslovansko. Špekulativno so v registracijo vpisali tudi izdelovanje tekstilnega blaga ter pridobivanje enakih industrijskih obratov. Po nakupu rablje­nih strojev naj bi zaceli poskusno obratovati. V obratovanje se je vtaknilo ministr­stvo vojske in mornarice, ceš da gre za tuj kapital in da je obrat preblizu državni meji. Lastnika sta problem rešila s »slamnatim možem«, ki ga je odigral Franjo Sirc. Tega so vpisali kot lastnika in poslovodjo. Po umiritvi zadev sta se Markgraf in Horak poleg Franja Sirca spet dopisala kot poslovodji. Ko tega niso vec potrebo­vali, je Sirc sam odstopil. Proizvodnjo so ves cas povecevali in leta 1941 zaceli z gradnjo nove osrednje stavbe, ki so jo med vojno dogradili. V podjetju je bilo dobro organizirano delavsko gibanje. Pisec prispevka v Krajevnem leksikonu dravske banovine še poudarja, da podjetje letno izplaca okrog milijon dinarjev na racun delavskih mezd. Že pred vojno so imeli v nacrtu produkcijo kodranke, ki so jo realizirali šele po vojni. Lastništvo podjetja je bilo v bistvu domace, sloven-sko. Po vojni je tovarna postala družbena lastnina. V Spominskem zborniku Slovenije : ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije so o Škofjeloški predilnici, družbi z. o. z. Škofja Loka - Trata zapisali: Silnemu porastu tekstilne industrije, ki je po svetovni vojni pognala mocne korenine tudi v Sloveniji, je sledilo veliko povpraševanje po vsakovrstni preji. Predstavitveni letak Škofjeloške predilnice. Zato se je leta 1933 ustanovila Škofjeloška predilnica , ki je pricela leta 1934 z obratovanjem. V teku leta 1937 je bilo podjetje znatno povecano. Tako, da je bilo konec leta 1938 v obratu že 13.000 vreten. V dveh izmenah zaposluje pod-jetje okrog 220 delavcev, kar je v socialnem oziru silno važno za gospodarsko življenje okolice. Tehnicna oprema tovarne je izvedena po najnovejših vidikih, pri cemer se je polagalo posebno važnost na dobro zracenje, izpraševanje in primerno ogrevanje delovnih prostorov. Podjetje proizvaja vsakovrstno enoni­tno in vecnitno prejo za tkalnice, prejo za triko in prejo za nogavice v vseh zaželenih oblikah. V zadnjem casu je zacelo podjetje izdelovati efektno prejo in namerava v kratkem vpeljati tudi predelavo umetnih vlaken. Krennerjeva tovarna sukna Prvi Jožef Krenner (1765–1814) je bil irhar. V Loko naj bi prišel še v casu starih cehov iz nemških dežel, domnevno z Bavarske. Na zacetku 19. stoletja je kupil mlinske stope in najel srednjeveški mlin pod šolo ali cerkvijo sv. Jakoba. Imel je že mikalke za odeje. Njegov sin, tudi univerzalni dedic Franc (1797–1879), je bil na zacetku tudi irhar. Sprva je deloval še kot najemnik, po letu 1850 pa že kot lastnik naprav in je nadaljeval tekstilno proizvodnjo kocev v starem mlinu pod šolo. Leta 1838 je raz­stavljal na obrtni razstavi v Celovcu in dobil posebno nagrado. Letno je proizve­del 2 000–3 000 odej. Imel je tudi proizvodnjo in nepremicnine v Kranju. Franc si je ustvaril premoženje z nakupom nepremicnin, hiš in agrarne posesti. Imel je 14 otrok, vendar jih je le nekaj ostalo živih. Za univerzalnega dedica je dolocil sina Alojzija (1841–1895). Leta 1874 sta Alojz Krenner in Henrik Waneck skupaj registrirala Družbo za obratovanje suknjarne. Waneck je bil Sudetski Nemec, tehnicni direktor pri Terpincu, najvecjem tekstilnem industrialcu na Kranjskem. Še istega leta je Waneck umrl in Krenner je sam nadaljeval obrt v Loki. Leta 1891 je kupil še Zechskovo tovarno v Vodmatu v Ljubljani. Alojz starejši je nadaljeval z nakupi hiš, posebno v bližini in okrog svojega obrata, kjer je videl možnost širjenja proizvodnje ali poznejše špekulativne pro-daje. Stalno je posodabljal tovarno, prostore in proizvodnjo. Dokupil je poslopje in zemljišce Pristava (bivši SGP Tehnik). Leta 1887 je postavil parni stroj. V poslovnih zadevah je bil trd pogajalec. Leta 1889 je pognal prvo turbino. V naj­boljših casih, okrog leta 1890, je zaposloval približno 100 ljudi, okrog 82 moških in 18 žensk. Poleg odej so izdelovali razlicne vrste blaga za gospode in dame, zimsko in letno flanelo, velur, loden, ševiot, blago za redovniške kute. Leta 1892 je prodal za 259 000 goldinarjev blaga. Prodaja je potekala po celotni takratni Avstriji, Šleziji in Moravski. V Ljubljani je najvec trgoval s trgovcem Souvanom, v Loki pa z Janezom Nepomukom Kocelijem. Krennerjeva tovarna in firma na poslovnem papirju. V Loki so ga še bolj kot tovarnarja poznali kot prizadevnega obcana. Deloval je v obcinskih odborih, pri mestnih komunalnih zadevah, elektrifikaciji, šolskih zadevah, sociali in pri gasilcih. Posebno je bil pozoren do mestne ubožnice in šole, katerima je prispeval bogate donacije. Loka je po njegovi zaslugi leta 1893 dobila prvo elektricno razsvetljavo na Kranjskem. Postal je castni mešcan, ta sta­tus je imel pred njim le še Janez Bleiweis. Po nenadni smrti je zapustil ženo in mladoletne otroke. Za univerzalnega dedica je dolocil sinova Alojza in Viktorja, hcerki pa je zapustil volilo, ki ga je uveljavila ob poroki. Že leta 1898 je Viktor svojo polovico dedišcine zapustil Alojzu, ki je nadaljeval produkcijo, vendar še zdalec ni bil tako podjeten in uspešen kot oce. Upadala mu je proizvodnja in šte­vilo zaposlenih se je zmanjšalo na 66 moških in 13 žensk. Obrat v Vodmatu je leta 1903 prodal Dragotinu Hribarju, ki je tam zacel znano tovarno pletenin. Alojz mlajši ni imel veselja do podjetništva, prehitevala ga je tudi konkurenca. Upadlo je zanimanje za sukno, prednost je dobil bombaž. Širiti pa je zacel ocetovo pro-izvodnjo elektrike. 1. svetovna vojna mu je prekinila že tako oslabljeno proizvo­dnjo. Leta 1913 je le še cistil vojaške odeje. Med 1. svetovno vojno je bila v tovarni vojaška bolnica. Januarja 1919 je Alojz tovarno prodal bratu Viktorju, on pa jo je še istega leta prodal d. d. Šešir. Viktor je postal novi ravnatelj v moderni elektrarni v Skalcah in je brata zastopal pri nadaljnjih prodajah. Pristavo ob Selšcici je prodal Jakobu Dermoti iz Železnikov, pristavo na Studencu pa sosedu prof. dr. Franu Jesenku. Ta jo je prodal naprej Schneiterju za njegovo tovarno turbin in stanovanje. Schneiterju je posredoval tudi pri nakupu novih zemljic, kamor je Schneiter pre­selil tovarno s Studenca. Nova tovarna je bila na mestu današnjega novega Petrola pri Plevni. Krennerja nista imela otrok in sta se kot rentnika preselila na Dunaj. Krennnerjevo hišo na Lontrgu sta prodala ravnatelju Šeširja Lojzetu Kmeticu. Nacionalizacija je Krennerje zadela le pri stari Kocarjevi hiši, ki so jo po letu 1945 kupili stanovalci, uslužbenci loške elektrarne. Leta 1921 so tovarno izbrisali iz obrtnega registra. Podjetje sta pokopala moderna globalna konkurenca in pomanjkanje obratnih sredstev za posodabljanje. Alojz in Viktor tudi nista imela pravega motiva za širjenje in posodabljanje proizvodnje, ki je še v celoti potekala iz vodne turbine in parnega stroja z vertikalnimi in horizontalnimi prenosi z gredmi, jermeni in zobatimi kolesi. Takšen nacin pogona je obdržal tudi Šešir, posodobili so ga šele pozno po 2. svetovni vojni. Podobno kot tkanje in barvanje platna nista prešla v industrijski obrat, je bilo tudi s klobucarstvom. Izdelava klobukov je bila bolj »hišno« delo. Tradicija klobu-carstva je bila v Loki živa. Sredi 18. stoletja sta bila v mestu registrirana 2 klobu-carja. Zgleda, da so imeli vec tovrstnega dela krznarji in kaparji. V drugi polovici 19. stoletja se je klobucarska obrt okrepila. Leta 1869 je bilo že 20 klobucarjev, leta 1880 33, leta 1890 13 in leta 1931 6. Zadnji klobucar Jernej Tavcar je umrl leta 1967. Med sredino 18. in prav tako 20. stoletja je v Loki delovalo okrog 13 klobu-carskih delavnic. Po uvedbi obrtne šole leta 1889 so jo klobucarji morali obvezno obiskovati. Do neke mere je tradicija loških klobucarjev le podlaga Šeširju, financ­no pa ti obrtniki niso bili udeleženi v novem podjetju. Tovarna klobukov Šešir Škofja Loka Mislim, da še danes kar nekaj starih Locanov ne ve, kaj pomeni šešir – klo­buk. Locani delajo, po domace receno v »Siširju«. D. D. so vpisali v uradne registre v slovenskem, nemškem, francoskem, italijanskem in angleškem jeziku. Trgovanje so dosegli v celotni državi SHS, kjer so smeli kupovati tudi sorodna podjetja in ustanavljati nove tovarne. Konzorcij v ustanavljanju je od Jakoba Dermote odku­pil poslopja, vodno turbino in parni kotel. V primerjavi s Predilnico je tovarna dobila zadovoljivo in perspektivno infrastrukturno doto, ki pa je v ugodnih povojnih pogojih ni znala izkoristiti v polni meri. Dermoto so pridobili tudi v konzorcij za ustanovitev tovarne. Od Locanov sta nekaj casa sodelovala v organih družbe stavbenik Anton Ogrin in veleposestnik Josip Hafner (Pepe), pozneje pa še Rado Thaler. Kapital je bil v lasti Ljubljanske kreditne banke in Zadružne gospodarske banke. V konzorciju ni sodeloval noben loški klobucar, saj ni bilo potrebnega kapitala. 70 % delnic je bilo jugoslovanskega kapitala, 30 % avstrijske­ga, in sicer v lasti posameznikov, ki so živeli v Avstriji. Glavnica je znašala 5 mili­jonov kron ali 2,5 milijona dinarjev, sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja so jo podvojili. Ob krizi sta imeli obe banki 96 % kapitala, 4 % pa Rado Thaler. Glavnico so zmanjšali na pol milijona dinarjev. V kriznih letih sta proizvodnjo reševala prokurista inž. Zdenko Skalicky in Lojze Kmetic, ki je leta 1934 dobil naslov ravnatelja. Tovarna je zacela z zastareli-mi stroji in se pocasi modernizirala. Ves cas pred vojno je imela še direkten tran­smisijski pogon, ki je zahteval mocne vzdrževalne ekipe ter kljucavnicarsko in mizarsko delavnico. Surovine, kuncje kože, so bile domace in uvožene. Vrednost prodaje je bila leta 1922 skoraj 3 milijone, do leta 1940 pa je narasla na vec kot 20 milijonov dinarjev. V prvih letih proizvodnje so letno prodali vec kot 100.000 Predstavitveni letak Tovarne klobukov Šešir. Predstavitveni letak industrijskih obratov Rada Thalerja. kosov blaga, leta 1940 že vec kot 350.000. Prodajali so na domacem tržišcu in izvažali v Anglijo, Švico, Francijo, na Švedsko, Dansko, Nizozemsko, v Grcijo, Irak, pozneje še v Egipt, Turcijo, Bolgarijo, Palestino in na Ciper. Likvidnost so ohranja­li na racun boljše kakovosti, zviševanja proizvodnje in nižanja cen (notranje rezer­ve). Izguba je bila le v letih 1928–1933 in takrat niso delili dividend. Število delavcev so prilagajali proizvodnji, variiralo je med 100 in 160–170. Najvec jih je bilo leta 1940, ko je bilo nekaj casa zaposlenih okrog 265 ljudi, od tega 17 usluž­bencev. Zaposlovali so selektivno glede na kvalifikacije in socialno stanje, tudi odpušcali so po socialnih kriterijih. Po kriznih letih je nastopil mocan stavkovni val, pod vodstvom Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) (in ne komunistov). Ta je bil uspešen, ko je podjetje spet bolje poslovalo. Delavci so pridobili (s podkupni-no) vpogled v bilance podjetja, izdelane za delavce, za davkarijo in tisto za družbo. Slaba stran podjetja je bil za delavce proces proizvodnje z uporabo živega srebra. Za produkcijo je bil cokla zastarel transmisijski pogon. Obe bistveni težavi so odpravili šele precej po koncu vojne, najvec v casu direktorjev Valterja Galofa in pozneje Mira Pinterica. Za spremenjeno tehnologijo proizvodnje je bil zaslu­žen inž. Berglez, ki je ukinil živosrebrne postopke. Po 2. svetovni vojni je tovarna postala družbena lastnina. Industrijska obrata Rada Thalerja Do 2. svetovne vojne sta nastala še dva tekstilna industrijska obrata, oba je registriral Rado Thaler. Obcini Škofja Loka je po raznih osebnih zvezah uspelo doseci, da je Thaler registriral novi tovarni v Loki in davcnih obveznosti ni odne­sel na Trato v Obcino Stara Loka. Leta 1929 je Rado Thaler registriral Prešivanje odej na strojni pogon Škofja Loka. Tovarno je postavil v Kapucinskem predmestju, v današnji Šolski ulici, obrat je bil arhitekturno moderno zasnovan, z upravno zgradbo in industrij-skim delom. Celoto je obdajal urejen park, obdan s poznosecesijsko ograjo. Po vojni je bila tovarna podržavljena in proizvodnjo nadaljuje do danes, v novih prostorih na Trati, z imenom Odeja. Brumen & Thaler družba z. o. z. tekstilna tovarna Škofja Loka Drugo tovarno je Thaler v Vincarjih postavil skupaj s poznejšim družabni­kom Brumnom. Podjetje je ustanovil leta 1934 Rado Thaler kot tovarno za bom­bažne in mercerizirane tkanine. Pozneje se je tovarna izpopolnila, še posebno obrat apreture. Tovarna se je naselila v okolico Škofje Loke zato, ker so posedo­vali njeni lastniki, družba z.o.z., v tem okolišu še druge obrate in je bila s tem mocno olajšana administracija. Nic manj važen moment za tukajšnjo namesti­tev pa je bilo domace strokovno usposobljeno delavstvo, ker je bila tu že pred vojno vecja domaca tekstilna industrija. Podjetje ima lastno mercerizacijo, barvarno in apreturo. Tovarna je nova in najmodernejše urejena. Pogon je elektricen s separatnimi motorji za vsak stroj. Surovine dobavljajo do 50 % domace predilnice, ostalo pa inozemstvo (Ceškoslovaška, Poljska, Nemcija, Italija). Izdeluje vse vrste perilnega blaga: cefirje, popeline, flanele, barhente, cvirnato blago za damske obleke itd. Izdelke konsumira domaci trg po vsej državi. Podjetje zaposluje vecje število uradnikov in delavcev iz okolice Škofje Loke in Kranja. Tako je zapisano v Spominskem zborniku Slovenije : ob dvajsetletnici kralje-vine Jugoslavije, ki je izšel leta 1939. Med vojno je tovarna obratovala in lastnik je materialno podpiral partizane. Nekaj let po vojni so tovarno preselili v Ajdovšcino, prostore pa je prevzelo pod-jetje Motor (pozneje LTH). Za zakljucek Sedaj od zgoraj obravnavanih dejavnosti delujejo še Gorenjska predilnica, Odeja in Šešir v likvidaciji. Za Šešir bi spet morali najti »novega Lojzeta Kmetica«, ki naj bi tovarno ob krizi v tridesetih letih 20. stoletja likvidiral, vendar pa jo je rešil in rehabilitiral. V današnjem globaliziranem svetu bodo morali ob uveljavlje­ni blagovni znamki poiskati neko ekskluzivno proizvodno nišo. V tekstilni indu­striji bodo morda nov material spet platno in druga naravna vlakna in ekskluziv-no barvanje in potiskovanje. Pri klobukih bi kazalo obnoviti stare modele in uvesti vsaj polcilindre. Razvoj turizma bi pospešil tak razvoj. Pri obravnavi naše tematike se je pokazalo nekaj starih regionalnih konstant. Ko danes išcemo ena­komerni trajnostni razvoj na vseh podrocjih, od pogleda na svet, demokracije, oblike vladavine in gospodarstva v sobivanju z naravo, bi opozoril na nekaj smeri, ki so se pokazale tekom stoletij. Loško gospodarstvo je bilo vedno v rokah domacega kapitala. Loško gospo­stvo, okrajno glavarstvo, upravna enota, je prostor, ki generira dovolj delovne sile in kapitala. Spomnimo se Loške komunalne banke (danes Gorenjska banka). V smislu boljšega izkoristka bi se danes morali vkljuciti v celotno gorenjsko regijo. Izseljevanje s tega podrocja v polpretekli dobi je bilo politicno izsiljeno, v celo­tnem obdobju pa je imelo v glavnem manjše demografske in ekonomske ucinke. Dolocene generacije si vedno želijo pospešiti svoje materialno stanje, zato je enakomeren trajnostni razvoj tega podrocja nujen. Akumulacijo kapitala v obliki beneficijev iz 18. stoletja je iznicil deloma že Jožef II., dokoncno pa stroški 1. sve­tovne vojne. V današnji državi bi v tranziciji pokraden denar v davcnih oazah morali vrniti in takoj vložiti v neke proizvodne oblike, ki bi donašale trajnostni razvoj in dodano vrednost. Denar je najbolje shranjen v dobro naloženi produk­ciji. Pa še napotek bralcem Ce bi se kdo od bralcev tega prispevka želel podrobneje seznaniti z obravna­vano tematiko, mu svetujem naj vzame v roke: Avsenek, Ivan: Spominski zbornik Slovenije : ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana : Jubilej, 1939, 703 str. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo : (973–1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, 560 str. Krajevni leksikon dravske banovine. Ljubljana : Uprava Krajevnega leksiko­na dravske banovine, 1937, 715 str. Posamezni izvodi Loških razgledov. Pripis Zgornji prispevek je bil predstavljen na Dnevih evropske kulturne dedišcine v Škofji Loki, septembra 2016. Matjaž Hafner, Marijan Masterl Smucarski vod v Škofjeloški ceti in rekviem za Jamnikovo domacijo Namesto uvoda / Matjaž Hafner V Loških razgledih že nekaj let ni bilo prispevka o casu narodnoosvobodil­nega boja na Škofjeloškem. Res je, da je vecina akterjev tega našega velicastnega obdobja umrla, zgodovinarji pa se tej temi ocitno izogibajo, kot da se je sramujejo. Letos spomladi, ko je vnuk Marijana Masterla pospravljal njegovo zapušcino, smo našli dragocene zapiske o prvih loških partizanih, ki so se po dražgoški bitki pred preganjanjem nemškega okupatorja in domacih kolaborantov zatekli na domaci­jo Jamnik, na hrib nad dolino Hrastnice, nasproti Osolnika. Znano je, da se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki razdelil na Jeseniško, Selško, Poljansko in Loško ceto. Vsaka od njih naj bi si v svojem okolju našla pri­merno zatocišce. Locani so po dveh tednih iskanja in skrivanja našli razmeroma varno domacijo Jamnik, kjer so si koncno odpocili in zacelili rane. Tam so preži­veli skoraj mesec dni, dokler jih 10. marca 1942 po izdaji niso napadli Nemci. Objavi v Loških razgledih sem namenil odlomek iz rokopisa: uvod, v katerem je kratko razloženo, kaj prispevek z naslovom Smucarski vod v Škofjeloški ceti in rekviem za Jamnikovo domacijo pripoveduje o Škofjeloški ceti in Smucarskem vodu iz Ljubljane. Iz doslej objavljenih clankov v Loških razgledih je razvidno, da je bilo naro­dnoosvobodilno gibanje na Škofjeloškem mocno razvito in pomembne partizan­ske aktivnosti so mesto našle tudi v splošni zgodovini NOB. Vec pomembnih dogodkov pa je ostalo prezrtih in neobravnavanih. O Škofjeloški ceti je bilo obja­vljenih nekaj posameznih podatkov, vendar nikjer celota. Avtor Marijan Masterl skuša v prispevku odgovoriti na vec odprtih vprašanj. O piscu Marijanu Masterlu (1917–2003)* Marijan Masterl je bil rojen v zadnjem letu grozot 1. svetovne vojne in splo­šnega pomanjkanja. Dorašcajoc v obdobju slovenskega narodnega zavedanja in povojne gospodarske krize, je dozoreval v okupacijskih in odporniških preizku­šnjah 2. svetovne vojne ter se izoblikoval v široko razgledanega, ustvarjalnega in odgovornega zrelega cloveka, kakovostnega in kriticnega strokovnega organiza­torja, raziskovalca in pisca. Po opravljeni gradbeniški ucni dobi je najprej delal v podjetju Dedek iz Ljubljane (1936–1939) ter v obcasnih prekinitvah opravil dva letnika srednje šole in šele po vojni šolanje dokoncal z diplomo (1946) na arhitektonsko-gradbenem oddelku tehnicne srednje šole v Ljubljani. Od leta 1942 je ilegalno sodeloval v odporniškem narodnoosvobodilnem gibanju in kot partizan organiziral in gradil prve vojaške tehnike na Gorenjskem ter ob zakljucnih akcijah za osvoboditev za štab 9. korpusa NOV in POJ izdelal elaborat o nemških vojaških utrdbah v Beneciji - Julijski krajini, na Primorskem in Gorenjskem. Poznamo ga tudi kot fotografa, dokumentatorja medvojnih dogodkov, med njimi so najbolj znane Partizanske smucine Cerkno 1945, kjer je bil tudi tekmovalec in je za Janezom Štefetom in Rudijem Finžgarjem zasedel 3. mesto. Po vojni je kot projektant in nadzornik deloval v ministrstvu za gradnje, med drugim kot vodja zadruge za obnovitev porušene vasi Dražgoše, pri regulaciji in izsuševanju na obmocju reke Strumice v Makedoniji ter pri gradnjah hidroelek­trarn Medvode in Mavcice. Ob prekinjenem študiju na gradbeni fakulteti je opra­vil strokovni izpit za višjega gradbenega tehnika, s pooblastilom za samostojno projektiranje in vodenje gradbenih del. Priznana mu je bila visokošolska stopnja strokovne izobrazbe. V letih 1954–1958 je bil direktor Splošnega gradbenega podjetja Tehnik iz Škofje Loke. Zatem se je ukvarjal z bancništvom, od Komunalne, prek Narodne, Splošne gospodarske in Kreditne do Ljubljanske banke, kjer je delal kot revizor programov za razširjeno reprodukcijo, bil direktor za podrocje ekonomsko-tržnega organiziranja, dolgorocnega kreditiranja oziroma preuceva­nja gospodarstva, od leta 1969 bancni svetnik generalnega direktorja in poslovo­dnega odbora banke, nekaj casa tudi svetnik generalnega direktorja Iskre Commerce v Ljubljani. Za opravljanje teh zahtevnih nalog se je dodatno izobraževal na podrocjih bancniške organizacije in mehanografije ter izgradnje in financiranja zimskih športnih središc. Na podrocju bancništva je sestavil normative za nacrtovanje bancnih zgradb v Sloveniji, pripravil projekt modernizacije in uvedbe sistema mehanografske obdelave podatkov v Narodni banki, vodil je izdelavo projektnih ravni gospodarskega razvoja Slovenije, združevanja sredstev in financiranja inve­sticijskih objektov (izgradnja poslovne stavbe LB in Iskre v Ljubljani ter nekaterih njenih poslovalnic po Sloveniji, bil je odgovorni financni strokovnjak pri gradnji Cankarjevega doma v Ljubljani). Marijan Masterl pri opravljanju svoje projektantske službe. (foto: iz osebnega arhiva) Na turisticnem podrocju je pripravil študijo o vkljucevanju visokogorskega sveta Slovenije v turizem, programiral in vodil je investicijska dela pri generalni obnovi zimskošportnega središca na Krvavcu, naredil investicijski program rekreacijsko-turisticnega centra Soriška planina, izdelal je primerjalni študiji o programiranju in nacinih spodbujanja razvoja turisticnega gospodarstva in zim­skošportnih središc v zahodnih alpskih deželah in Sloveniji. Bil je stalni udeleže­nec mednarodnih kongresov za zimskošportno rekreacijo. Velik del svoje javne družbene in publicisticne dejavnosti pa je posvetil svo­jemu domacemu okolju, Škofji Loki. Ne le kot organizator in razvojni snovalec loškega gradbenega podjetja, gospodarski svetovalec obcinskega vodstva, nacrto­valec in vodja urbanisticnega razvoja mesta in aktivni clan lokalnih društev in organizcij, med drugim odbornik Muzejskega društva Škofja Loka, ampak tudi kot priznan strokovni in domoznanski pisatelj ter sodelavec zbornika Loški razgledi od zacetka njegovega izhajanja in tudi drugih strokovnih publikacij. Kot udeleženec narodnoosvobodilnega boja je ustvaril pomembno fotore­portersko dokumentacijo in bogato zbirko podatkov in pricevanj o dogajanju na loškem, širšem gorenjskem in primorskem obmocju. Iz tega gradiva je kot vodilni sodelavec crpal za publikacijo Pomniki NOB na Škofjeloškem (1986), je soavtor prispevkov o tragediji partizanov v Rovtu nad Crngrobom leta 1942 in o gorenj­skem vojnem podrocju (v edicijah Gorenjska v NOB). Opisal je cudovito prežive­tje ranjenega partizana (januarja 1942) na Mošenjski planini (Obzornik 1988). Dokumentarno je med drugim obdelal požig vasi Pevno (1943), uboj partizan­skih sodelavcev v Crngrobu (1944 in 1945), predrzno dogodivšcino komandirja Krtine in nekatere druge dogodke iz tistega casa, vse v Loških razgledih. V drugih publikacijah je pisal o gradnji znamenite, toda za partizanske kurirje in aktiviste usodne Fuxove brvi cez Savo v Radovljici, o nesrecni smrti komisarke Brine, par-tizanskih tehnikah na obmocju Kokre, o tehniki Gorenjskega odreda, partizan­skem tisku v Kamniških Alpah in pod Karavankami ter ciklostilni tehniki Jošt v kranjskem okrožju. Bil je soavtor zapisov o bojih na obmocju Krvavca v avgustu 1942 in pisec spominske publikacije Partizanske smucine Cerkno '45 (Ljubljana, 1985). Med njegove domacijske prispevke v Loških razgledih sodi vsestranska pred­stavitev iz ljudskega spomina o krajevnem posebnežu Blažu Peternelu – Blešku, njegovem casu in okolju. Podobna je etnološka pripoved o gostacu, streharju in mnogoznalcu Platiševem Lukcu. V casopisnih reportažah je predstavil nekaj pri­merov starosvetnega stavbarstva na Loškem, zbral pricevanja o nekdanjih potujo-cih brusacih iz Rezije ter opisal življenjsko pot zavednega slovenskega duhovnika Arturja Blasutte iz Tera v Beneški Sloveniji. Smucarski vod v Škofjeloški ceti in rekviem za Jamnikovo domacijo / Marijan Masterl Uvodno pojasnilo O Škofjeloški ceti je bilo že objavljenih nekaj posameznih podatkov, vendar nikjer celota. Njenega borca Franceta Kavcica, ki je pripravljal gradivo cete, v kateri je bil vse od njene ustanovitve do konca, je žal prehitela smrt. Del svojega gradiva sem mu tudi posredoval, ker sem menil, da je on, kot njen soustanovitelj in politicni komisar, najbolj pristojen, da jo napiše. Ker je s smrtjo Franceta Kavcica nastala vrzel v zgodovini Loške cete, sem sklenil, da njegovo zaceto delo dopolnim sam. Življenje Loške cete sem preuceval v Zvezi ljubljanskih diverzantov smucarjev, ki so po dražgoških bojih pristali pri Škofjeloški ceti. Povod za to pisanje mi je dalo gradivo o prakticni uporabi smuci in krpelj v NOV, ki ga zbiram že vec let. Njegov osnovni namen je, da z njim ohranim cim vec podrobnosti in dogodkov, ki bodo kasnejšim zgodovinarjem olajšali pisanje real-ne zgodovine tega obdobja. Želim opozoriti na nekatere netocnosti, ki so zašle v Loške razglede v zvezi z zgodovinopisjem NOB na škofjeloškem ozemlju. Uvod V krvi kipece cvetje pokopan leži s prebelim celom partizan. In belo, belo, belo pada sneg, zamete njega in zajcev, srnic beg. Oton Župancic (1942) Loška ceta: od leve proti desni: Marijan Masterl - Brenko, Dolinar Justin - Adam France Kavcic - Veljko, Stane Konštantin - Borut, Pavle Kavcic - Miha. (foto: iz osebnega arhiva) Prispevek obravnava znatno širšo problematiko, kot jo napoveduje naslov. Zajema namrec tudi tiste dogodke iz prvih mesecev narodnega upora, ki so bili kakorkoli povezani z vsebino, ki jo okvirja naslov, in sicer v želji, da bi gradivo postalo zaokrožena celota, ker le tako lahko dobi pravo veljavo v škofjeloškem in slovenskem prostoru. Iz doslej objavljenih clankov v Loških razgledih je razvidno mocno narodno­osvobodilno gibanje na škofjeloškem ozemlju. Pomembne partizanske aktivnosti so našle mesto tudi v splošni zgodovini NOB, vec pomembnih dogodkov pa je ostalo prezrtih in neobdelanih. Tako je iz partizanske literature izostala namera, s katero so gorenjski politicni voditelji in partizani, v okviru dogovorjene hkratne vstaje po Sloveniji, hoteli dvigniti oktobrsko vstajo v Škofji Loki. Na pripravo nanjo sicer kažejo posamezni obravnavani dogodki, ki pa analiticno ostajajo nepovezani v celoto. Pravi razlogi, zakaj do dobro nacrtovanega napada na Škofjo Loko in hkratnega dviga vstaje že v oktobru leta 1941 ni prišlo, tudi niso navede­ni. Prispevek skuša odgovoriti na to vprašanje. Na zacetku narodnega upora proti tujim zavojevalcem je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih cet pospeševalo razne oblike odpora. Od teh so v pri­spevku predvsem minerske sabotažne akcije. Iz posebne skupine mož, ki so v Ljubljanski pokrajini te naloge opravljali pod neposrednim vodstvom glavnega poveljstva, je nastal minersko-sabotažni vod na smuceh. V zvezi s tem prispevek posega na Notranjsko, v Preserje, na Bloško planoto, kjer se je po napadu na Lož zaradi hitrega prihoda zime leta 1941 in po hudi stiski na Debelem vrhu rodil prvi partizanski smucarski vod – Dakijeva leteca patrulja. Visoko nad dolino Hrastnice, na osamljeni kmetiji Jamnik (Sv. Barbara, Obcina Škofja Loka), je bila po dražgoški bitki iz prvotne škofjeloške partizanske skupine borcev, ki jih je v te kraje pripeljal Jaka Bernard, 26. februarja ustanovlje­na Škofjeloška ceta pod poveljstvom loškega rojaka Janeza Bernika in Locana Franceta Kavcica – Veljka, politicnega komisarja. Prvic je v literaturi, ki obravnava NOB, v tem gradivu objavljeno tridnevno posvetovanje pri Sv. Barbari, na katerem so Jože Gregorcic, Lojze Kebe, Maks Krmelj in Jože Krajc po zakljucni bojni poti Cankarjevega bataljona po Selški in Poljanski dolini, po bojih v Dražgošah, po njegovi razpustitvi in zadušitvi decem­brske vstaje 1941, ponovno kriticno presodili pretekle dogodke ter sprejeli vrsto sklepov in pobud za oživitev pomladanske ofenzive, ki naj bi jo vodile na novo preverjene partizanske enote na Gorenjskem. Porocilo o tem posvetu je bilo po posebnem kurirju takoj odposlano glavnemu poveljstvu v Ljubljano. Osrednji del prispevka obravnava skupino Ljubljancanov, ki jo je glavno poveljstvo v Ljubljani ustanovilo, opremilo in izurilo za bojevanje v zimskem casu in na smuceh v gorskem svetu Gorenjske ter je iz literature znana pod imenom smucarska ceta. Za odhod na Gorenjsko se je smucarski vod temeljito pripra­vljal, od decembra 1941 do svojega odhoda v zacetku februarja 1942. Njegovo zacetno jedro so tvorili diverzanti, ki so minirali železniški most cez Ljubljanico na progi Ljubljana–Trst pri Preserjah. Okoli petnajst mož – smucarjev naj bi po nacrtih Glavnega poveljstva odšlo na Gorenjsko ravno v casu, ko se je tam raz­plamtevala oborožena vstaja, s katero naj bi skušali priboriti prvo osvobojeno ozemlje v okupirani Sloveniji. Skupina je imela, poleg drugega, predvsem nalogo, da ruši prometne zveze, kar je bilo nujno povezano s težnjo, da se obdrži tudi osvobojeno ozemlje. Zaradi nerednih kurirskih zvez ljubljanski smucarski vod ni odšel na Gorenjsko 25. decembra 1941, kot je bilo nacrtovano. Kurirsko zvezo je dobil šele po koncanih bojih v Dražgošah. To je bila prva skupina izbranih prostovoljcev, ki je iz Ljubljane leta 1942 odšla v partizane na Gorenjsko. Smucarski vod so sestavljali predvsem športniki, visokošolci in poklicni vojaki bivše jugoslovanske vojske. Iz Ljubljane je smucar-ski vod 13 mož odšel s kurirjem Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih cet Cvetom Novakom 6. februarja 1942 in prispel z 12 možmi 10. februarja v škofje­loško partizansko skupino k Jamniku, v hišo Sv. Barbara št. 10, 6 km jugozahodno od Škofje Loke. Ko se je smucarski vod zadrževal pri Jamniku, je na smuceh napravil nekaj patruljnih obhodov in napadov na nemške postojanke v okolici Medvod in Poljanski dolini. Ceprav so bili dražgoški in novi borci iz Ljubljane skupaj le kra­tek cas, je bilo njihovo skupno cetno življenje poucno za obe skupini, ki sta prej delovali vsaka pod drugim okupatorjem, ki sta vsaka na svoj nacin zaman posku­šali prepreciti hitro narašcajoce narodnoosvobodilno gibanje. Pri tem sta upora­bljali razlicne, a tudi podobne oblike ustrahovanja in unicevanja slovenskega naroda. Obstoj smucarskega voda v sestavi Škofjeloške cete je bil kratkotrajen. 11. 3. 1942 so nemški policisti in orožniki v zgodnjih jutranjih urah napadli Škofjeloško ceto in smucarski vod; bilo je sedem mrtvih, med njimi Marjan Sever, ki je miniral preserski most. Manj je znano, da je bila smrt padlega prostovoljca, partizanskega smucarja – diverzanta Marjana (Naceta) Severja iz Ljubljane povod, da je pesnik Oton Župancic Severjevi materi in njenemu sinu posvetil pesem Partizanovi materi. Marjanu Severju, ki je bil fant njegove hcerke Jasne – Dunje, je pesnik posvetil pesem Z rdecim cvetjem. Prav tako je partizanski pesnik Karl Destovnik – Kajuh Severju in njegovi materi napisal znano pesem Materi padlega partizana. Gradivo hkrati opisuje postopni propad nekdaj trdne in ponosne Jamnikove domacije, danes neurejenega in nezašcitenega spomenika iz casov narodnoosvo­bodilnega boja, saj nam pred ocmi iz leta v leto hitreje propada. A ne pozabimo, da je bila tam ustanovljena Škofjeloška ceta in tu doživela ognjeni krst, v katerem je izgubila sedem borcev. VIR: *Bercic, Branko: Jubilant Marijan Masterl. V: Loški razgledi 44, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1997, str. 280–282. Alojzij Pavel Florjancic, Jože Peter Kranjc O delu komisij za grobišca povojnih pobojev v Obcini Škofja Loka Kratek povzetek za obdobje 1990–2016 Uvod Škofja Loka je bila takoj po koncu 2. svetovne vojne primeren logisticni kraj za sprejem množice vojnih beguncev, ki so jih domace oblasti zajele na begu ali pa so jih vrnili Angleži. Železniško sprejemališce je bila predvsem železniška postaja na Trati, v manjši meri pa pomožni tir v Žabnici. Hrvaški vojni begunci so bili od tam in s Kamnitnika odpeljani ali peš napoteni v Crngrob in tam umorje­ni.1 Zbirni begunski taborišci sta bili v nekdanjih nemških medvojnih barakah na Kamnitniku in Loškem gradu, kjer je bilo kratek cas tudi koncentracijsko tabori-šce vrnjenih slovenskih domobrancev, kasneje pa dve leti nemških vojnih ujetni­kov. Vecji del domobrancev so nato odpeljali v Šentvid nad Ljubljano. Domobranci iz gorenjskih oziroma bližnjih domobranskih postojank so bili z Loškega gradu izroceni lokalnim eksekucijskim skupinam ali pa so morali peš na posamezna morišca, ki so postala tudi primarna grobišca. Teh je bilo najvec v Crngrobu in okolici, vkljucno s križnogorskimi podnožji in njihovimi grapami. Prav tako je bilo vec morišc in grobišc na drugi strani mesta okoli Loškega gradu in za njim, nadalje od Hrastniške grape, Žovšc, Bodovelj, Lovrenške grape do Sopotnice in Breznice ter še marsikje. Med žrtvami v posameznih grobišcih so bili ponekod tudi nemški vojni ujetniki, ki so bili po prekopavanju grobišc (tako so nastala sekundarna grobišca) in premešcanju trupel tudi pogosto ubiti. Nekatere skupine ljudi, ki so bile kasneje iz Šentvida izpušcene in napotene domov, so doma pre­stregli lokalni eksekutorji in jih umorili. Petnajst visokih funkcionarjev vlade NDH (Neodvisne države Hrvaške) so po zaslišanju v nekdanji Burdychovi lekarni oddvojili in odpeljali v Postojno ter nato v Zagreb, kjer so deve­tim sodili in od njih so jih šest usmrtili. O pomorih in za grobišca na Loškem se je ves cas vedelo, vendar ljudje o tem niso govorili, vsaj javno ne. Nad temi morišci, grobišci in grobovi so zapihali »viharji jezni domacije«. Takoj po vojni se je zacelo sistematsko cišcenje, odstranje­vanje njihovih sledi,2 prikrivanje morišc in grobišc, njih zamolcevanje ter zastra­ševanje in ustrahovanje ljudi. A nobena stvar ni tako skrita, da ne bi nekoc prišla na dan. Vsemu navkljub, s pomocjo prizadevnih iskalcev resnice, delovnih skupin in podporo lokalnih ter državnih upravnih struktur, se je premaknilo in danes velja Škofja Loka za uspešno okolje pri raziskavah grobišc povojnih pobojev in spremljajocih dejavnostih. Seveda je bilo to možno zaceti šele na koncu osemde­setih let prejšnjega stoletja, ob zacetnih demokraticnih spremembah pri nas, po formalnem prenehanju totalitarnega komunisticnega sistema ter turbulentnem in zaviralnem prehodu v normalno demokraticno družbo. Je pa res, da je ta uspe­šnost trajala le omejen cas, v casu vlad tako imenovanih strank slovenske pomladi. V zacetku, med leti 1991 in 1994 ter 2002 in 2009, predvsem v casu mandata prve, delno druge in osme vlade Republike Slovenije (2004–2008), ki so bile naklonje­ne reševanju prikritih morišc in grobišc. V prevladujocem casu vlad tako imeno-vane kontinuitete pa so bile te aktivnosti mocno ovirane in so prakticno zamrle. V nadaljevanju podajava kratek pregled dela komisij za reševanje vprašanj prikritih morišc in grobišc, od leta 1990 do vkljucno 2016. O delu obcinskih komisij za grobišca povojnih pobojev Skupšcina Obcine Škofja Loka je 28. 11. 1990 izvolila Komisijo za ugotavljanje in urejanje grobišc, raziskovanje povojnih pobojev in drugih nepravilnosti (v nadaljevanju: Komisija za grobišca). Dodati moramo, da je tedanja Obcina Škofja Loka vkljucevala sedanje obcine Gorenja vas - Poljane, Škofja Loka, Železniki in Žiri. Na svoji prvi seji, 20. 2. 1991, je komisija evidentirala dvanajst možnih lokacij grobišc na Škofjeloškem. Prvo komisijo v veliki Obcini Škofja Loka je, v sestavi Vincencij Demšar, Franc Kožuh, Jernej Prevc, Jože Kranjc, Franc Podnar in Franc Gaber, vodil Vincencij Demšar. Do poletja 1991 so pripravili Odlok o zavarovanju neurejenih grobišc in grobov vojnih in povojnih žrtev, ki je bil junija sprejet na Skupšcini Zvezno ministrstvo za notranje zadeve je 18. 5. 1945 izdalo nalog, po katerem morajo NOO (Narodno osvobodilni odbori, tedanje najnižje upravne – krajevne – enote), kasneje KLO (Krajevni ljudski odbor) ukreniti vse potrebno, da se takoj odstranijo /zravnajo z zemljo/ vsa pokopališca in tudi posamezni grobovi okupatorjev in domacih izdajalcev ter se tako za njimi izbriše vsaka sled. Partizanskim grobovom pa morajo NOO odbori posvetiti vso skrb in nego, da bodo postali spomeniki hvaležnosti našim najvecjim junakom. NOO morajo ljudstvu razlo­žiti, zakaj moramo odstraniti grobove okupatorja in domacih izdajalcev. Obvestite nas, kaj ste ukrenili glede odstranitve grobov in kakšen odmev ima odstranitev pri ljudstvu. Smrt fašizmu – svobodo narodu. Štev. 334/45, dne l2. junija 1945, Ministrstvo za notranje zadeve, minister Zoran Polic lr. Obcine Škofja Loka. Njen najvecji dosežek je bil, da so dolocili in vnesli v katastr-ski nacrt k.o. Pevno, v merilu 1:2880, šest lokacij grobišc (prej so ta grobišca šteli za enega samega!) ter postavili oznacevalna znamenja, male lesene križe. Ta doku­ment Komisije za grobišca, pod številko 451-1/91-986 z dne 27. 9. 1991, hranijo v arhivu Loškega muzeja. Zabeležke Ministrstva za delo, družino in socialne zaveze k tej skici v obcinskem arhivu nismo našli, manjka tudi skica grobišc. Smo pa oboje našli v arhivu Zveze združenj borcev za vrednote NOB Škofja Loka. Male lesene križe je komisija postavila še na grobišcih v Pevnem, na Žovšcah, v Bodoljski in Lovrenški grapi ter verjetno še kje. Komisija je podprla in se strinjala s postavitvijo farne plošce v Žireh in dala priporocilo obcinskemu Izvršnemu svetu za sofinanciranje, prav tako za spomenik v Poljanah, in zagotovila sofinanci­ranje postavitve spomenikov v Gorenji vasi in Lucinah. Dana je bila tudi pobuda za postavitev spominske plošce o povojnem zbirnem taborišcu vojnih beguncev na Loškem gradu. Mandat prve komisije je trajal do konca leta 1994. V naslednjem mandatu (od leta 1994 do 1998) komisija zelo verjetno ni bila niti imenovana. V procesu reforme lokalne samouprave so bile namrec leta 1994 na teritoriju nekdanje Obcine Škofja Loka ustanovljene štiri nove: Obcina Gorenja Znana grobišca povojnih pobojev v Obcini Škofja Loka še vedno niso primerno oznacena. V grobišcu št. 6 v Crngrobu, tako imenovane Hudiceve štenge, ki je eno izmed množicnih grobišc vojnih beguncev hrvaške narodnosti, naj bi ležale predvsem žrtve ženskega spola. Grobišce je bilo potrjeno s sondi­ranjem. Informativna tabla, v ospredju vidimo le prazen okvir zanjo, je bila kmalu po postavitvi odstranjena. (foto: Alojzij Pavel Florjancic) vas - Poljane, Obcina Škofja Loka, Obcina Železniki in Obcina Žiri. Drugo komisijo za evidentira­nje in ureditev prikritih grobišc je 13. 12. 2001 imenoval Obcinski svet Obcine Škofja Loka. V njej so bili Štefan Kalamar, Franc Jenko, France Krmelj, Vincencij Demšar, mag. Andrej Pipp, dr. France Leben in Anton Peršin. Na osnovi dostopnega dokumenta, št. 061-2/98, bi morda lahko sklepali, da gre za formaliziranje zacetka mandata komisije v leto 1998. Iz tega casa ne poznamo porocil o delu komisije in tudi ne morebitnih opravljenih del. Leta 2001 sta Odbor za istraživanje žrtava poraca, Hrvaškega društva Ljubljana, in slo­vensko Društvo za ureditev grobov postavila štiri velike lesene spomin­ske križe na povojnih prikritih grobi-šcih v Crngrobu. Ne vemo, ce je pri tem sodelovala tudi škofjeloška komi­sija. Mandat tretje komisije, v sestavi Štefan Kalamar, Janez Pintar, mag. Andrej Pipp, Janez Prevodnik, Anton Bogataj, France Jenko, Jože Peter Kranjc, je trajal od leta 2002 do 2006; vodil jo je Janez Pintar. To je bilo prelomno obdobje, saj so se s pricevalci na terenu zacele intenzivne in uspešne anketne akcije ter prva stro­kovna izkopavanja žrtev pobojev s sodelovanjem strokovnjakov, arheologov in situ (mag. Draško Josipovic), z antropološkimi analizami okostij (dr. Petra Leban Seljak) in forenzicnimi genetskimi raziskavami (dr. Katja Drobnic). DNK analize sta opravljala Sodno medicinski inštitut Ljubljana in inštitut v Sarajevu. Sondiranja in izkopavanja je izvajalo podjetje Magelan skupina d. o. o. iz Kranja, pod strokov­nim vodstvom mag. Draška Josipovica. Ker poznamo le del arhiva te komisije, so naši podatki lahko pomanjkljivi. Vemo za uspešno izkopavanje leta 2005 v Bodovljah (odkopano je bilo 25 žrtev, DNK potrjen s sorodniki 7-krat), leta 2006 za grajskim obzidjem (odkopano je bilo 5 žrtev) in v Lovrenški grapi (odkopano je bilo 29 žrtev, DNK potrjen s sorodniki 8-krat). Nekaj sond je nakazalo, da so bile grobne jame izpraznjene. Prihajalo je do dolocenih napetosti, nesporazumov in sporov med predsednikom komisije, obcino ter republiško komisijo. Na splošno pa lahko delo te komisije ocenimo za zelo uspešno. Njena pomanjkljivost je, da ne poznamo njenih zakljucnih letnih porocil ter njeno obširno delovno gradivo, posamezne najdbe pa tudi niso bile predane naslednji komisiji in porocila niso bila dana v obcinski arhiv. Cetrta komisija za grobišca (2006–2010) ni bila vec komisija obcinskega sveta kot prejšnji dve, pac pa je postala posvetovalno telo župana. Tej novi šest-clanski komisiji (Jože Peter Kranjc, Štefan Kalamar, Janez Pintar, mag. Andrej Pipp, Anton Bogataj, Francišek Jenko) je predsedoval Jože Peter Kranjc. V tem mandatu so leta 2007 iz grobne jame na Žovšcah izkopali 11 skeletov žrtev, leta 2008 so sodelovali z republiško komisijo za grobišca, pod vodstvom dr. Mitje Ferenca, pri sondiranju crngrobskih grobišc, kjer sta bili pozitivni dve sondi (Crngrob 1 in Crngrob 5). Za grobišca v breznih pa je bilo sondiranje preplitvo. Leta 2009 so delavci podjetja Magelan iz Kranja iz Matjaževe jame pri Pevnem identificirali in izkopali 6 nepopolnih okostij. Antropološko analizo je opravila dr. Petra Leben Seljak, izvedeno je bilo vzorcenje za DNK analize. Na Brezovcu nad Trnjem so leta 2009, zaradi novejše melioracije, ko so bile tam izorane kosti, našli le eno kost, simbolicno zakopano pod premešcenim križem.3 Tu naj bi bilo sicer zakopano sedem žrtev in za pet od njih se ve, kdo so bili. Raziskave domnevnih grobišc na Križni Gori in vrhom Soteske so bile neuspešne. Delo te komisije je bilo relativno uspešno, nova, velika normativnost protokola delovanja komisije pa je zacela hromiti delo komisije. Zanjo je zacelo zmanjkovati denarja, pravzaprav ga je zmanjkalo, saj so vsi stroški izgradnje kostnice padli na obcinska pleca. V letu 2010 je škofjeloška obcina na osrednjem pokopališcu na Lipici 3 Vse druge izorane kosti je s površine pobrala Franconova Franciška, sestra umorjenega Toneta Jenka iz Virloga, in jih zagrebla v družinski grob. Pravi primer starološke Antigone. Glej: Starološki zbornik, str. 310. dogradila regijsko kostnico za posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev – ne le s škofjeloškega obmocja, temvec s celotne Gorenjske. Kostnica je bila tehnicno pre­vzeta v naslednjem letu, vanjo pa so prenesli posmrtne ostanke 67 izkopanih žrtev. Leta 2011 je nastopila svoj mandat peta komisija (Štefan Kalamar, mag. Andrej Pipp in Martin Habjan); predsedoval ji je Martin Habjan, ki je leta 2014 umrl. O rezultatih njenega dela nimamo podatkov. Šesto komisijo za grobišca je mag. Miha Ješe, župan Obcine Škofja Loka, 29. 1. 2016 osnoval kot svoje posvetovalno telo, v sestavi: Andrej Pipp, predsednik, dr. David Jezeršek, Štefan Kalamar in Ivan Likar, clani. Na ustanovni seji, 23. 2. 2016, Andrej Pipp funkcije ni prevzel, na predlog župana je postal predsednik komisije dr. David Jezeršek, Andrej Pipp pa podpredsednik. V letu 2016 so uspeli z državnimi ustanovami doseci dva dogovora. Pri prvem je Obcina Škofja Loka le sodelovala in ni bila podpisnik; Ministrstvo za gospodar­stvo je namrec namenilo sredstva za ureditev notranjega dela kostnice (nakup regalov), spominsko plošco na objektu ter oznacbe za dostop. Drug dogovor je bil dvostranski, med Obcino Škofja Loka in Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki vkljucuje zunanje vzdrževa­nje vseh državno pomembnih grobov in grobišc, torej tudi okolico kostnice v Škofji Loki. Najvecji dosežek Obcine Škofja Loka pa je uvrstitev registra vojnih grobišc v Obcinski prostorski nacrt, kar pomeni, da imamo oznacena in popisana obmocja, ki imajo poseben status ter so po zakonu varovana. Kostnica na pokopališcu Lipica pri Škofji Loki, kjer se hranijo ostanki žrtev povojnih pobojev. (foto: Alojzij Pavel Florjancic) Konkretnih raziskav in izkopov grobišc ali posameznih grobov v tem letu na škofjeloškem obmocju ni bilo, ceprav potrebe so. To delo je sedaj v pristojnosti v aprilu 2016 ustanovljene Komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišc, pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana. Upamo, da bo v petletnem mandatu prišlo do ustreznih premikov tudi na škofjeloškem obmocju. Za zakljucek Omenjena vladna komisija je jeseni nekatera potrjena grobišca v naši obcini obeležila z leseno ograjo, o cemer obcinska komisija ni bila obvešcena. Upajmo, da bo sodelovanje vzpostavljeno, saj le tako lahko pricakujemo, da se bodo nada­ljevala ustavljena dela pri evidentiranju in raziskovanju prikritih grobišc ter pra­znih grobnih jam, da se bodo preverile ponavljajoce se govorice o zabetoniranih žrtvah v nekdanjih kletnih prostorih Loškega gradu in pod plesno plošco na graj­skem vrtu ter govorice in pricevanja o zagrebenih hrvaških otrocih na Omanovem travniku, za Elcevo kapelico ob cesti v Crngrob oziroma v Matjaževi jami, da se bodo razjasnila ugibanja, kaj je za jeseni 1945 zaminiranem vhodu nekdanjega rudarskega rova v Hrastnici (jama pr Bušnk). To so vprašanja, ki se kar naprej pojavljajo in terjajo argumentirane odgovore oziroma preverjanja na terenu samem. VIRI IN LITERATURA: Florjancic, Alojzij Pavel: Povojna grobišca v Crngrobu. V: Loški razgledi 48, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2001, str 217–244. Jezeršek, David: Porocilo o delu Komisije za evidentiranje in urejanje povojnih grobišc Obcine Škofja Loka v letu 2016. Kranjc, Peter; Pivk, Marija: Porocilo o delu komisije za evidentiranje in urejanje povojnih gro­bišc Obcine Škofja Loka v letih 2006–2010. Škofja Loka, junij 2010 (tipkopis). Odredba o ustanovitvi Komisije za grobišca Obcine Škofja Loka, št. 012-0001/201. Škofja Loka, Obcina Škofja Loka. 29. 1. 2016. Pintar, Janez: Starološka fara – kraj prikritih grobišc. V: A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad : zbornik Župnije sv. Jurija Stara Loka, Ljubljana : Salve, 2015, str. 93–103. Prevc, Jernej: Porocilo o Komisiji za ugotavljanje in urejanje grobišc, raziskovanje povojnih pobojev in drugih nepravilnosti, Obcina Škofja Loka, Obcinski svet, št. 595-1/97. Škofja Loka, 6. 12. 1996. Zakon o prikritih vojnih grobišcih in pokopu žrtev (ZPVGPŽ). V: Uradni listi Republike Slovenije, št. 545-01/15-5/23, Ljubljana : Uradni list Republike Slovenije, 2015. Helena Janežic Clovekove pravice in temeljne svobošcine: ZA VSE CASE! December 2016, Škofja Loka Zacetek decembra se je v Škofji Loki, v Galeriji Franceta Mihelica v Kašci na Spodnjem trgu, odvijal dvo­dnevni mednarodni znanstveni posvet Clovekove pravice in temelj­ne svobošcine: ZA VSE CASE, ki ga je v soorganizaciji s Študijskim cen­trom za narodno spravo, Narodno in univerzitetno knjižnico, Loškim muzejem Škofja Loka ter Kulturno­zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka pripravilo Muzejsko društvo Škofja Loka. Posvet je bil namenjen široki jav­ nosti in posvecen mednarodnemu dnevu clovekovih pravic, ki ga po vsem svetu obeležujemo 10. decembra. Sodobna slovenska zgodovina je zaznamovana s totalitarnimi sistemi, v katerih so se drasticno kršile clovekove pravice in svobošcine, tako v casu 1. in 2. svetovne vojne kot tudi v letih povojne komunisticne vladavine. Organizatorje je vodila želja, da znanstveno in strokovno osvetlijo razlicne kršitve in opozorijo nanje, da se ne bi vec ponavljale. Škofja Loka je bila za kraj posveta izbrana zaradi burnih dogajanj v 20. stole-tju in številnih tem, ki klicejo po obravnavi. Med 2. svetovno vojno so jo najprej zasedle italijanske sile (13. 4. 1941), nato je ozemlje okupirala nemška vojska (17. 4. 1941). Prve mešcane je gestapo aretiral že 6. 5. 1941, v naslednjih tednih je bilo 26 družin izgnanih v Srbijo. Februarja leta 1944 so nemški okupatorji za Kamnitnikom ustrelili 50 talcev. Škofja Loka z okolico je bila prizorišce strahot predvsem takoj po koncu 2. svetovne vojne, ko je bil v škofjeloškem gradu zbirni center za iz Vetrinja vrnjene domobrance, ki so jih od tod vozili v smrt v Kocevski Rog in na druga morišca po Sloveniji, nato zapori za nemške vojne ujetnike, nekaj casa ženski zapori in nazadnje kazensko-poboljševalni zavod. Organizatorji so k sodelovanju povabili zgodovinarje, arhiviste, pravnike, sociologe, publiciste in druge raziskovalce s podrocja družboslovja in humanisti­ke, posebej pa so pozvali avtorje, ki so v svojih prispevkih spregovorili o lokalni tematiki in primerih kršenja clovekovih pravic nad posamezniki ali skupinami na obmocju Škofje Loke in okolice. Zaradi številnih referentov je posvet potekal dva dni, 7. in 8. decembra. Prvi dan je dr. Andreja Valic Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, v slavnostnem nagovoru v imenu organizatorjev pozdravila navzoce. Sledili so nagovori Vlaste Nussdorfer, varuhinje clovekovih pravic, mag. Mihe Ješeta, župa­na Obcine Škofja Loka, in Michaela O’Flahertyja, direktorja Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA), prek video posnetka. Uvodni panel je vodila kustosinja Loškega muzeja Škofja Loka, zgodovinarka Biljana Ristic, ki je predstavila prve tri referente. Dr. Marko Novak, izredni profe­sor na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, je spregovoril o Clovekovih pravi­cah v samopostrežbi, nadaljeval pa je kustos Loškega muzeja mag. Jože Štukl, in sicer s predstavitvijo Loškega gradu v 20. stoletju in usodo njegovih lastnic. Panel je zakljucila Helena Janežic iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je s prispevkom STOP, CENZURA! Prepovedana literatura in knjižnice 1945–1991 že napovedala tudi odprtje razstave z enakim naslovom. Ta je bila štiri dni na ogled v atriju Starega župnišca na Mestnem trgu, osvetlila je del naše polpretekle zgo­dovine, ko so se v tako imenovanih »bunkerjih« knjižnic znašli številni avtorji, katerih pogledi se niso skladali z uradnim pogledom na naša poglavitna življenj-ska vprašanja. Mnogih med njimi se ni smelo niti omenjati. S prebiranjem pesmi Ogled razstave STOP, CENZURA! o prepovedani literaturi in knjižnicah 1945– 1991 z avtorico Heleno Janežic iz NUK. (foto: Aleksander Iglicar) in odlomkov del Franceta Balantica, Tineta Debeljaka, Ivana Hribovška, Draga Jancarja, Edvarda Kocbeka, Vladimirja Kosa, Karla Mauserja, Ade Škerl, Igorja Torkarja in Vitomila Zupana so sodelavci Narodne in univerzitetne knjižnice, Manja Gatalo, Meta Kojc, Borut Osojnik, Boris Rifl, Marijan Rupert in Mojca Trtnik ter avtorica razstave Helena Janežic nekdaj prepovedane in nezaželene avtorje spet vrnili v slovenski panteon. Prvi vecer posveta se je slovesno zakljucil v nunski cerkvi – Cerkvi sprave, kjer je sv. mašo za žrtve medvojnega in povojnega nasilja, ob somaševanju duhov­nikov dekanije Škofja Loka, vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM. Obred je s petjem obogatil Škofjeloški oktet. Naslednji dan je posvet potekal v dveh dopoldanskih in enem popoldanskem panelu. V prvem panelu, ki ga je vodil dr. Damjan Hancic, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo, so nastopili dr. Vida Deželak - Baric s prispevkom Opredelitev clovekovih pravic ter dolžnosti v okviru Osvobodilne fronte sloven-skega naroda med 2. svetovno vojno, dr. Tamara Griesser - Pecar je spregovorila o Operativnem nacrtu tajne policije proti Cerkvi: Obdelava Ljubljanske in Lavantinske škofije leta 1947 in 1948, dr. Jernej Letnar Cernic je predstavil Sedem zgodb o polpretekli zgodovini v postkomunisticni Evropi, dr. Helena Jaklitsch pa je imela referat z naslovom Clovekove pravice in clovekovo dostojan­stvo v skrajnih razmerah – Slovenci v povojnih taborišcih v Avstriji in Italiji. Po kratkem odmoru so se v drugem panelu, ki ga je moderirala dr. Tamara Grieser - Pecar, zvrstili en slovenski in trije hrvaški avtorji: dr. Milko Mikola je odstrl pogled na Povojne kazenske ustanove v Škofji Loki, dr. Vladimir Geiger je odlocbo Ministrstva za notranje zadeve o odstranitvi pokopališc in grobov oku­patorjev in narodnih sovražnikov predstavil v prispevku z naslovom O provode­nju odluke Ministarstva unutranjih poslova DF Jugoslavije od 18. svibnja 1945: O uklanjanju grobalja i grobova “okupatora” i “narodnih neprijatelja” u Hrvatskoj nakon Drugog svetskog rata; sledila je referentka dr. Marica Karakaš - Obradov z izvajanjem o nezaželenih narodnih manjšinah na Hrvaškem po 2. svetovni vojni (“Nepoželjne” nacionalne manjine u Hrvatskoj nakon Drugog svetskog rata) in kot zadnja dr. Martina Grahek - Ravancic z zanimivim prispev­kom o sodišcu narodne casti (Nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege: rad sudova za zaštitu nacionalne casti Hrvata I Srba u Hrvatskoj). Med odmorom za kosilo so si obiskovalci lahko ogledali zbirke Loškega muzeja ali izbrali voden ogled razstave STOP, CENZURA! Popoldanski in zadnji panel je bil posvecen škofjeloškim temam, oblikovali so ga referenti, povezani s Škofjo Loko. Dvorana se je napolnila, ko je moderator Blaž Karlin napovedal njihove nastope. Uvodoma je dr. Blaž Torkar, kustos v Vojaškem muzeju Slovenske vojske in pedagog, osvetlil znano temo z naslovom Streljanje talcev v Škofji Loki – 9. februar 1944. Avtor je na podlagi arhivskih virov in izbrane literature analiziral tragicni dogodek in ponovil nekaj že zapisa­nih dejstev. Malo znan drugi del zgodbe in predvsem njen konec nam je v zani­mivem prispevku Življenjska pot in povojna usoda lesnega trgovca in industrialca Franca Heinriharja st. predstavila Judita Šega, vodja enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki. Avtorica je izpostavila povojne odlocbe sodišc, ki so zape-catile usodo nekdaj mogocnega in uspešnega Locana. Ana Florjancic, upokojena knji­žnicarka, je v prispevku Dr. Janez Veider – “najreakcionarnejši tip” predstavila prav tako tragicno zgod­bo starološkega kaplana in duhov­nega upravitelja, ki je bil leta 1949 obtožen kot sovražnik ljudske obla­sti in obsojen na 6 let prisilnega dela. Uciteljica Marija Gasser je v prispevku Selška dolina po 2. svetovni vojni spregovorila predvsem o usodi ljudi iz vasi pod Ratitovcem, od koder so oblasti decembra 1945 zaradi nemškega porekla izgnale številne družine (okrog 90 mater z otroki), možje so izginili že prej. Alojzij Pavel Florjancic nam je v prispevku s poeticnim naslovom Starološka Antigona predstavil zgodbo Franciške Jenko, ki je dolga leta skrivaj obiskovala kraj, kjer je ostal zakopan njen, po vojni ubiti, brat domobranec, ki ga je nazadnje pokopala v družinski grob. Posvet je s prispevkom Ko bi moja mam’ca vedli, kak’ se meni zdaj godi zakljucila ddr. Marija Stanonik in izpostavila motiv tožbe nad clovekovim roj­stvom v taborišcni in zaporniški poeziji. 17 strokovnjakov z razlicnih podrocij, od tega 10 doktorjev znanosti in dvoj­na doktorica znanosti, se je dva dneva posvecalo razlicnim podrocjem kršitev clovekovih pravic in predstavilo številne zanimive teme iz naše polpretekle zgo­dovine. Številna udeležba poslušalcev je potrdila, da je o njih treba govoriti in nanje opozarjati. Udeležba je bila najvecja prav na “škofjeloškem” panelu, aktual­nost tematike pa so potrdili tudi dobra medijska pokritost in številni odzivi jav­nosti. Prispevki s posveta bodo objavljeni v zborniku, ki bo izšel v letu 2017. Ana Prevc - Megušar, Jože Bogataj Zakaj bi ne pel O življenju in delu pevskih zborov na Gimnaziji Škofja Loka Uvod V obdobju gimnazijskega izobraževanja mladi pridobijo široko paleto splo­šnega znanja s podrocja naravoslovja, družboslovja in humanistike. Hkrati je to cas, ko lahko v raznovrstnih obšolskih dejavnostih odkrivajo in razvijajo svoje talente in sposobnosti. Med temi dejavnostmi ima pomembno vlogo petje v pev­skem zboru, ki poleg osnovnega poslanstva poustvarjanja zborovske glasbe mla-dim pevcem ter tudi lokalni in širši skupnosti prinaša še veliko vec. Gimnazijski zborovski pevci razvijajo tehniko petja, melodicni in ritmicni posluh, naucijo se javnega nastopanja, krepijo samozavest, ucijo se timskega dela, širijo socialne mreže in, nenazadnje, petje vpliva na kvalitetno preživljanje njiho­vega prostega casa. Obenem je to tudi odlicna vaja za razvijanje osebnostnih vrlin, kot so disciplina, vztrajnost, poslušanje, obcutek za skupnost. O poslanstvu zborovskega petja je zborovodja Janez Jocif na enem izmed koncertnih program-skih listov zapisal: … Sodelovanje v zboru je pomembno tudi v osebnostnem razvoju mladih, saj rezultati sledijo le doslednemu delu, pri katerem danes tako priljubljene “bližnjice” niso možne. Pozitiven odziv na vloženo delo zato pev­kam pomeni zelo veliko. Pomembni pa so nam tudi medcloveški odnosi, saj nas redno delo, še posebej pa vsakoletne intenzivne vaje, nastopi in gostovanja, povezujejo na posebno dragocen nacin, ki ga morejo prav zacutiti in ceniti le pevci. (Jocif, Janez v: Programski list Božicenga koncerta Godalnega orkestra Glasbene šole Škofja Loka, 2005) Gimnazijski pevski zbori so s svojo dejavnostjo pomembno oblikovali škofje­loški kulturni prostor. S svojimi glasbenimi nastopi so bogatili raznovrstne prire­ditve, z organizacijo samostojnih koncertov z razlicnimi glasbenimi gosti pa so tudi pomembno prispevali h kulturnemu utripu kraja. Z gostovanji v tujini in tekmovanji so poskrbeli za prepoznavnost Škofje Loke in Slovenije v mednaro­dnem prostoru. V gimnazijskih zborih se tako kot v vseh šolskih zborih pevci hitro menjava­jo, maturantje odhajajo, prazne zborovske sedeže pa vsako leto zasedejo novi pevci 1. letnika. Tako se z vsakim letom na novo postavlja zborovska zasedba, repertoar in barvna ter zvocna usklajenost glasov. Posledicno zato pri šolskih zborih težko dosežemo vrhunski, tekmovalni nivo petja. Bolj pomembno poslan­stvo šolskega petja je vzgoja pevcev, ki se v šolskih zborih s petjem srecajo, se nad njim navdušijo in si po zakljucenem šolanju še vedno želijo peti. Mnogi gimnazij-ski pevci so nadaljevali s petjem v »odraslih« pevskih zborih, ki so delovali v Škofji Loki, v obeh dolinah, kot študentje pa so peli tudi v ljubljanskih in mariborskih pevskih zborih. Nekdanje gimnazijske pevce tako najdemo npr. med clani Komornega zbora Loka, Mešanega pevskega zbora Lubnik, Mešanega pevskega zbora Crescendo, v APZ Tone Tomšic, veliko jih poje tudi v cerkvenih pevskih zborih v Škofji Loki in obeh dolinah. Vecina pevk pevskega zbora Grudnove Šmikle, ki je pod vodstvom Marjete Naglic prejel številne nagrade v slovenskem in mednarodnem prostoru, izhaja prav iz Dekliškega pevskega zbora Gimnazije Škofja Loka. Nekaj pevcev gimnazijskih zborov je po zakljucenem gimnazijskem šolanju nadaljevalo študij na glasbenem podrocju in so kasneje profesionalno delovali na podrocju ustvarjanja in poustvarjanja vokalne, tako solisticne kot zborovske glas-be. Med njimi lahko izpostavimo: Janeza Lotrica, Andreja Missona, Janeza Jocifa, Urško Markelj, Urško Fabijan in Žigo Kerta. Glasba in zborovsko petje v gimnazijskih programih Zborovsko petje je dandanes med mladimi v gimnazijskem programu pogo-sta obšolska dejavnost. Pa ni bilo vedno tako. Predmet glasba se je v srednjem šolstvu »osamosvojil« šele ob koncu 60-ih let, prej je bil namrec to enovit predmet skupaj z likovno vzgojo. Šolska kronika Gimnazije Škofja Loka je glede izvajanja predmeta glasba oziroma glasbena vzgoja v gimnazijskem programu v prvih deset­letjih delovanja šole izredno skopa. Ustanovitev gimnazije v Škofji Loki sicer seže v šolsko leto 1950/51, ko je bil 4. razred nižje gimnazije preimenovan v 1. razred višje gimnazije, a v predmetniku prve generacije škofjeloških gimnazijcev pred-meta glasba še ni bilo, kaj šele da bi na šoli deloval pevski zbor. Zakon o šolstvu iz leta 1958 je uvedel osemletno osnovno šolo, gimnazija pa je s tem postala štiri­letna. Predmetnik se je delno spremenil tudi leta 1962, vendar v njem še vedno ni bilo predmeta glasba. Za vsako šolo, osnovno ali srednjo, je delovanje pevskega zbora velika doda­na vrednost. In tudi na Gimnaziji Škofja Loka je bilo od vsega zacetka cutiti veliko željo po druženju mladih v pevskem zboru. Dokumentov je izredno malo, je pa zato toliko vec pricevalcev, ki vedo veliko povedati o razvoju zborovskega petja na škofjeloški gimnaziji. Iz šolske kronike: 25. 10. 1953 je ob otvoritvi nove šole prvic nastopil gimnazijski pevski zbor pod vodstvom prof. Franca Demšarja. (hrani: arhiv Gimanzije Škofja Loka) Glasbena pedagoginja Pavla Grahek, tudi sama nekoc zaposlena na šoli, ve povedati, da je že prvi ravnatelj prof. Franc Demšar poleg zbora pri Sv. Duhu vodil tudi šolski zbor (1953/54). Desetletje kasneje, v letih 1964/65, je imel svoj šolski zbor Srdžan Ribarevic, ki je tudi pouceval glasbo na šoli. Prvo sistematicno obdobje zborovskega petja pod vodstvom prof. Janeza Forška S prihodom prof. glasbe Janeza Forška na šolo leta 1969 je pricel pod njego-vim vodstvom delovati mladinski mešani pevski zbor: Prvo šolsko leto 1968/69 sem pricel s 25 do 30 pevci. Imeli smo eno vajo tedensko po pouku 6. in 7. uro. Med vsako vajo smo se naucili novo narodno pesem. Clani zbora so imeli veliko volje za druženje in petje. Že drugo leto delo­vanja smo nastopili na obcinski reviji. Navdušenje je bilo veliko in zbor se je povecal na 68 pevcev. Najvec jih je bilo iz Poljanske doline, še posebno Žirovcev. Takrat so bile na našem sporedu naslednje pesmi: Kolo (Vasilij Mirk), Planinska (Anton Foerster) ter Nocoj pa, oh, nocoj (Fran Venturini), v kateri se je še pose-bej izkazal solist Janez Lotric. Kasneje smo se lotili tudi renesancnih del, kot npr. Resonet in Laudibus (J. P. Gallus) in Matona, mia cara (Orlando di Lasso). Toda mladi so hoteli še nekaj vec in tako so se znašle na programu crnske duhovne: My Lord, What a Morning s solistom Ivom Kržišnikom in Swing Low Sweet Cahriot s solistko Mino Bizjak. Poleg nastopanja na šolskih proslavah ob državnih praznikih in obcinskih revijah je Janez Foršek organiziral tudi enega prvih letnih koncertov pevskega zbora v kapeli na Loškem gradu. Zbor je s pri­mernim repertoarjem redno nastopal na obcinski komemoraciji za Kamnitnikom. Kasneje je bilo na programu še veliko narodnih in tudi zabavnih pesmi iz ameri­ških filmov, kot je npr. Rainbow (Mavrica) Boba Carltona. Veliko uspeha je zbor imeli tudi z rusko Kalinko in s skladbo Luke Kramolca Oj, ta mlinar. Prof. Janez Foršek še pove: Zadnja leta mojega poucevanja so bile vaje zve-cer, od 18. do 20. ure. Ce se je le dalo, smo dijake za nagrado peljali na krajši izlet, npr. v Krmo ali pa v Dolenjske Toplice. Delo na gimnaziji sem zakljucil leta 1980, ko sem odšel na študij klavirja v Stuttgart. V casu Forškove odsotnosti, v letih 1972–1974, je v 1. in 2. letniku gimnazije poucevala glasbo Pavla Grahek. Na željo takratnega ravnatelja Lojzeta Malovrha je vodila dekliški pevski zbor z okoli 20 pevkami. Njihov repertoar je obsegal ljud­ske pesmi in priredbe ljudskih pesmi. Spominja se, da so dekleta rada nastopala na šolskih proslavah, enkrat so nastopili tudi na obcinski reviji pevskih zborov. Vaje so potekale enkrat tedensko po pouku. Janez Foršek je bil izredno delaven in velik ljubitelj zborovskega petja. Bil je eden prvih zborovodij takrat novoustanovljenega pevskega zbora Loka, ki ga je pozneje vodil Janez Mocnik in za njim Janez Jocif. Glasbeni pedagogi, zaposleni na Gimnaziji Škofja Loka Janko Jocif 1953/54–1956/57 Pelegrin Capuder 1961/62 Srdžan Ribarevic 1963/64–1964/65 Adriana Martincic 1. 9. 1966–31. 8. 1968 Tone Lotric 26. 9. 1968–31. 8. 1969 Janez Foršek 1. 9. 1969–31. 8. 1972 Pavla Grahek 1. 9. 1972–31. 8. 1974 Janez Foršek 1. 9. 1974–31. 8. 1980 Vida Kopac 1. 9. 1980–31. 8. 1981 Marija Schulz 12. 10. 1981–29 .6. 1986 Aleš Studen 1. 9. 1987–31. 8. 1990 Gorazd Jan 1. 9. 1991–30. 6. 1992 Marta Reberc 1. 2. 1993–20. 6. 1993 Ana Prevc - Megušar 1. 9. 1998– Pavel Dolenc 1. 9. 2001–31. 8. 2007 Gašper Kacar 14. 4. 2003–30. 6. 2003 Kot je razbrati iz pripovedi glasbenih pedagogov, ki so ucili na šoli v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja, na šoli ni bilo organiziranega zborovskega petja. Z generacijo mladih uciteljev v zacetku 90-ih se je situacija izboljšala. Gorazd Jan, diplomirani glasbenik pedagoške smeri, je pouceval glasbo v šolskem letu 1991/92 in po nekaj sušnih letih je pod njegovim vodstvom na šoli ponovno zaži-vela dijaška zborovska pesem. V njegovem zboru je prepevalo okrog dvajset gim­nazijk in šest dijakinj Zavoda za slepo in slabovidno mladino, s katerim je šola v tem casu dobro sodelovala. Gorazd Jan se spominja: Nastopili smo dvakrat, prvic v okviru kulturnega dne za dijake, potem pa še na obcinski reviji mladinskih in otroških pevskih zborov, ki je bila na Trati. Obdobje kontinuiranega gimnazijskega petja pod vodstvom Janeza Jocifa V letu 1998 je pouk glasbe v gimnazijskem programu dobil dve uri tedensko v 1. letniku, kar je bilo izrednega pomena tudi za zborovsko dejavnost, ki je od tega leta naprej potekala kontinuirano in neprekinjeno. Vodenje pevskega zbora je prevzel Janez Jocif, v zboru je pelo 20 pevcev. Pevke in pevci Mešanega pevske­ga zbora Gimanzije Škofja Loka smo pod vodstvom zborovodje Janeza Jocifa zaceli peti lansko leto in tako po 20. letih oživili zborovsko petje na škofjeloški gimnaziji. Druži nas predvsem veselje do petja in glasbe. V tem šolskem letu smo pripravili program 18 pesmi: renesancnih, slovenskih ljudskih in crnskih duhovnih. Javnosti smo se predstavili na dveh lepo obiskanih koncertih v gale-riji Loškega gradu … (Bohinc, Ana Marija v: Letopis Gimnazije Škofja Loka 1998/99, str. 51) Mešani pevski zbor Gimnazije Škofja Loka na letnem koncertu v kapeli Loškega gradu, junij 2000, zborovodja Janez Jocif. (hrani: arhiv Gimnazije Škofja Loka) Pevski zbor je v mešani zasedbi pel še v šolskem letu 1999/2000 in junija uspešno pri­pravil letni koncert na Loškem gradu. V nasled­njih letih je zanimanje za zborovsko petje v fantovskih vrstah upadlo, zato je od sezone 2000/01 pa do 2005/06 zbor deloval v dekliški zasedbi, v sestavi od 18 do 22 pevk. Pevski zbor je vsakoletni koncertni pro­gram naštudiral na rednih tedenskih pevskih vajah in ga »izpilil« na dodatnem tridnevnem pevskem vikendu v Kranjski Gori. Vsako leto gremo na pevski vikend in študiramo pro­gram tudi devet ur na dan. Vsekakor zanimi­va izkušnja, kajti vsako leto pripeljemo domov tudi kakšno »nemo« dekle, ki ji zmanjka glasu. Vse nove pevke pa morajo prestati hud preizkus, »fazanji krst«, kjer dokažejo (ali pac ne) svoje pevske sposobnosti. Ob razlicnih nalogah se izkažejo njihove vrline: posluh, izvirnost in vztrajnost, brez cesar v našem zboru ne gre. (Benedik, Neža v: Letopis Gimanzije Škofja Loka, 2003/04, str. 14). Zborovodja Janez Jocif je vsako leto premi­šljeno oblikoval zborovski repertoar, vanj vklju-ceval kvalitetne, tehtne skladbe srednjega veka, renesanse in baroka, kot so npr. koralna maša Missa de Angelis, Quia Dixi Orlanda di Lassa, Monteverdijeve O magnum Pietatis, Si come crescon, Pergolesijev Stabat mater Dolorosa, Vivaldijev Laudamus te, Caccinijeva Ave Maria. Dekliški pevski zbor je vsako leto v juniju pripravil letni koncert v kapeli Loškega gradu in sodeloval na razlicnih šolskih in obcinskih prireditvah: slove­snosti ob 50-letnici šole (2000), obcinski proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku (2002 in 2006), podelitvi maturitetnih spriceval (2004), otvoritvi Male Groharjeve kolonije (2005), na obcinski podelitvi priznanj najboljšim ucencem in dijakom ter dobitnikom MEPI priznanj (2006). V decembru 2004 je skupaj z Godalnim orkestrom Glasbene šole Škofja Loka pripravil božicni koncert z naslo­vom Prišel je cas okrog božica, sodelovanje obeh skupin se je nadaljevalo na gostovanju v Freisingu junija 200 in na božicnem koncertu Godalnega orkestra v cerkvi sv. Jurija, decembra 2005. V tem letu je Dekliški pevski zbor gimnazije Škofja Loka prejel priznanje za sodelovanje na Evropskih dnevih glasbe (Europa Tagen der Musik). Dekliški pevski zbor Gimnazije Škofja Loka na obcinski proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, februar 2006, zborovodja Janez Jocif. (hrani: arhiv Gimnazije Škofja Loka) Mešani mladinski pevski zbor Gimnazije Škofja Loka pod vodstvom Ane - Prevc Megušar V šolskem letu 2005/06 se je poleg dekliškega zbora na Gimnaziji Škofja Loka izoblikovala tudi fantovska vokalna skupina, ki se je kmalu zacela sestajati na pev­skih vajah pod vodstvom profesorice glasbe Ane Prevc - Megušar. Skupaj z dekli­škim zborom je skupina nastopila na letnem koncertu na Loškem gradu. Po uspešnem nastopu obeh zasedb se je pojavila ideja o združitvi in ponovni posta­vitvi mešane zborovske zasedbe na gimnaziji. V zacetku novega šolskega leta (2006/07) je na gimnaziji zacel z delom Mešani mladinski pevski zbor pod vod­stvom Ane Prevc - Megušar. Že v prvi sezoni je zbor v novi postavitvi pripravil samostojni božicni koncert v Sokolskem domu, sledil je nastop na Rusijadi, nastop na obmocni reviji pevskih zborov ter zakljucni letni koncert, ki je ob šte­vilni pevski ekipi – na odru je bilo cez štirideset pevcev – nosil pomenljiv naslov Zakaj bi ne pel? Naslednjo pevsko sezono (2007/08) sta zaznamovali predvsem dve gostovanji v tujini. V septembru je zbor pel v slovenskem Porabju, v spomla­dankem casu pa na Dom Gymnasium Freising, kjer je na gala koncertu odlicno predstavil barve Škofje Loke in njene gimnazije. V obdobju gimnazijskega petja pod vodstvom Ane Prevc - Megušar bi glede na raznolikost in pomembnost koncertov kot eno od najuspešnejših sezon izpo­stavili sezono 2008/09. 22. 10. 2008 je pevski zbor doletela cast, da je pel na slo­vesni podelitvi zlatih MEPI priznanj v Slovenski filharmoniji. Slovesnost je pote­kala v prisotnosti angleške kraljice Elizabete II. in princa Philipa, vojvode Edinburškega. Skupaj z Orkestrom slovenske vojske je zbor zapel pesem Zemlja pleše in a capella Dajte dajte Alda Kumra ter navdušil obcinstvo. Nastop v Slovenski filharmoniji ob podelitvi zlatih MEPI priznanj, 2008, zborovodkinja Ana Prevc - Megušar. (hrani: arhiv Gimnazije Škofja Loka) Koncert v gradu Porcia, Spittal, 2010, zborovodkinja Ana Prevc - Megušar. (foto: Peter Elwitscher) V praznicnih decembrskih dneh je zbor pripravil božicni koncert v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki. Spomladi 2009 se je MeMPZ Gimnazije Škofja Loka na povabilo režiserja Boruta Gartnerja vkljucil v izvedbo Škofjeloškega pasijona. Režiser je na koncu pasijona, za 19. in 20. prizorom – prizorom Božjega groba in Godbe – dodal drzno aktualizacijo – žalujoce »sodobno« ljudstvo, ki sledi procesiji. Poosebljali so ga gimnazijski pevci ob petju pesmi Tolminski rožar, ki jo je prav v ta namen uglasbil škofjeloški skladatelj Andrej Misson. V maju istega leta so gimnazijski pevci v okviru projekta Darwinovo leto pripravili letni koncert z naslovom Contrapunto bestiale s pesmimi o naravi in živalih. Na tem koncertu se jim je pridružil tudi gostujoci gimnazijski zbor avstrijske partnerske gimnazije Chor des BORG Spittal pod vodstvom Petra Elwitscherja. Gostovanja gimnazijskega pevskega zbora v tujini Freising, Nemcija 17.–20. junij 2005 Dekliški pevski zbor je nastopil skupaj z Godalnim orkestrom Glasbene šole Škofja Loka Monošter, Madžarska 20.–21. september 2007 Koncert za slovensko narodno manjšino v Porabju Freising, Nemcija 21.–23. februar 2008 Pevski zbor je nastopil na gala koncertu na Dom Gymnasium Freising Spittal, Avstrija 2.–3. junij 2010 Skupaj s pevskim zborom Chor des BORG Spittal koncert v Schlosshof Porcia, Spittal Trst, Italija 4. december 2010 MeMPZ Gimnazije Škofja Loka je nastopil kot gost jubilejnega koncerta pevskega zbora Liceja Statale Scientifico G. Oberdan Judenburg, Avstrija 6. september 2013 Gostovanje v okviru evropskega združenja mest Douzelage Roskilde, Danska 7.–13. september 2014 Koncert na Himmelev Gymnasium Roskilde, Danska 28. avgust–3. september 2016 Koncert na Himmelev Gymnasium in javni koncert v cerkvi St. Jacob V sezoni 2009/10 je pevski zbor poleg tradicionalnega božicnega in letnega koncerta skrbno oblikoval tudi program za slavnostno akademijo ob 60. obletnici šole. V tem letu se je zacelo sodelovanje s Coro giovanile del Liceo Scientifico Statale G. Oberdan iz Trsta, pevci pa so v juniju nastopili tudi v Spittalu ter uživa­li v akustiki in lepoti znane koncertne dvorane Porcie. V jeseni 2010 je pevski zbor vrnil obisk v Trstu in tu je z nastopom na jubilejnem koncertu zbora Liceo Scientifico Statale G. Oberdan postavil svojevrsten rekord: na odru evangelican­ske cerkve je pelo 65 mladih škofjeloških pevcev. V sezoni 2011/12 je bil zbor vokalno in barvno dobro postavljen, zato je svojim tradicionalnim koncertom in nastopom v tem letu dodal še tekmovalno noto. Na obmocnem srecanju pevkih zborov je dobil dobro strokovno oceno in se jeseni udeležil regijskega tekmova­nja pevskih zborov Sozvocenja ter za svoj zaokrožen program pesmi z naslovom Vabilo na ples prejel srebrno priznanje. Gimanzijska glasbena ustvarjalnost pod vodstvom Žige Kerta Pomladni koncert, Sokolski dom, maj 2014, dirigent Žiga Kert. (foto: Aleš Jezeršek) Na božicnem koncertu v decembru 2012 se je zacelo sodelovanje z novo ustanovljenim Simfonicnim orkestrom Crescendo, ki ga je vodil nekdanji dijak Gimnazije Škofja Loka in takrat še študent na Akademiji za glasbo Žiga Kert. Obe glasbeni skupini sta skupaj nastopili tudi na Pomladnem koncertu pevskega zbora, maja 2013. Žiga Kert je glede na kvalitetno postavitev gimnazijskega zbora izrazil željo, da bi z zborom pripravil magistrski koncert na Akademiji za glasbo. Ceprav je kasneje magistrski koncert izvedel s pevskim zborom Crescendo, je bila ideja vseeno odlocilna za to, da je Mladinski mešani pevski zbor Gimnazije Škofja Loka zacel novo pevsko sezono in hkrati tudi novo obdobje z zborovodjem Žigo Božicni koncert, cerkev sv. Jurija v Stari Loki, decem­ber 2016. (foto: Aleš Jezeršek) Kertom. Ta je ambiciozno zastavil zborovski program in ob vzporednem vodenju orkestra Crescendo na koncertih uspešno združeval obe glasbeni zasedbi: v novembru na Veceru filmske glasbe v Sokolskem domu, v decembru na božicnem koncetu v cerkvi sv. Jurija in na Pomladnem koncertu v maju 2014. Obe glasbeni zasedbi sta vsaka zase posegali po vedno bolj zahtevnem repertoarju in na božic­nem koncertu 2014 ob prihajajoci 100-letnici pricetka 1. svetovne vojne sta sku­paj s solisti uspešno poustvarili mašo Karla Jenkinsa The Armed Man. V sezoni 2014/15 je Žiga Kert dal pobudo tudi za ustanovitev zbora nekda­njih gimnazijcev. V novembru 2014 je pod njegovim vodstvom zacel delovati Mešani pevski zbor Crescendo in skupaj z gimnazijskim zborom že nastopil na Pomladnem koncertu v Sokolskem domu maja 2015. Kljub temu da se pevci v gimnazijskem zboru ves cas menjavajo, saj vsako leto maturanti odidejo in pridejo novi pevci, je zbor vzdrževal konstantno število pevcev, njihovo petje pa je postajalo vedno bolj kvalitetno in zrelo tudi za tekmo­vanje. V sezoni 2015/16 je zbor najprej nastopil na regijskem tekmovanju odraslih pevskih zborov v Sokolskem domu in prejel srebrno priznanje, v decembru pa se je prav tako s srebrnim priznanjem vrnil z mednarodnega zborovskega tekmova­nja v Bratislavi. Udeležbe gimnazijskega pevskega zbora na tekmovanjih Sozvocenja – regijski tematski koncerti srednješolskih in odraslih pevskih zasedb, Škofja Loka, 2012 SREBRNO PRIZNANJE Tekmovalni program je bil tematsko zaokrožen z naslovom Vabilo na ples: Jurjevanje (prir. Emil Adamic in Miro Kokol), Pata pata (M. Makeba, prir. Andreas Gassner), Un poquito samba (Lorenz Maierhofer). Zborovodkinja: Ana Prevc Megušar Regijsko tekmovanje odraslih pevskih zasedb, Škofja Loka, 2015 SREBRNO PRIZNANJE Tekmovalni program: Cinca Marinca (prir. Pavel Dolenc), Kantali smo vese-lo (prir. Andrej Makor), Laudate Dominum (Marjan Grdadolnik), Hush! Somebody`s callin my name (prir. Brazeal W. Dennnard). Zborovodja: Žiga Kert X. International Festival of Advent and Christmas Music, Bratislava, 2015 SREBRNO PRIZNANJE Tekmovalni program: Si tibi Gratia (Jacobus Gallus), Laudate Dominum (Marjan Grdadolnik), Hush! Somebody`s callin my name (prir. Brazeal W. Dennnard), Look at the world (Joh Rutter), Wittness (prir. Jack Halloran) Zborovodja: Žiga Kert Gimnaziski mozaik 2015. (foto: Žan Križnar) Gimnazijski pevski zbor je tradicio­ nalno in v Škofji Loki tudi že pricakovano še naprej pripravljal dva samostojna kon­certa: božicni koncert v decembru in Pomladni koncert v maju. Poleg tega je nastopal na razlicnih prireditvah in koncertih. Ohranja mednarodne vezi s pevskimi zbori partnerskih šol, tako je leto 2016 zaznamovalo sodelovanje z Mešanim pevskim zborom Himmelev Gymnasium iz Roskilda na Danskem in skupni koncerti v Roskildu na Danskem. Prav tako pa se je zbor v tem letu krepil povezave s šolskimi pevskimi zbori na Gorenjskem – koncert gorenjskih sre­dnješolskih zborov na Gimanziji Kranj (2016) in s pevskimi zbori klasicnih gim­nazij – koncert v Evangelijski cerkvi v Novem mestu z naslovom Fiat Lux v poca­stitev 500-letnice reformacije (febraur 2017). Ob zakljucku je pomembno poudariti tudi to, da je gimnazijski pevski zbor, ne glede na zborovodjo ali zasedbo, vedno imel veliko podporo vodstva šole. Ravnatelji in ravnateljica Gimnazije Škofja Loka so vedno imeli posluh za to, da ima šola kvaliteten pevski zbor. Tudi zato je bila šola v javnem življenju bolj prepoznavna. Pomladni koncert, maj 2016. (foto: Rok Mubi) V gimnazijskih zborih je skozi vsa obdobja delovanja pelo vec kot 500 mladih pevcev, zapeli so na vec kot 200 koncertih in nastopih v Škofji Loki in v tujini. S svojim delovanjem so mocno oblikovali in zaznamovali škofjeloški kulturni pro-stor, tako s koncertno dejavnostjo kot tudi vzgojo mladih, ki so poleg pevskih vešcin v gimnazijskem zboru lahko razvijali tudi osebnostne lastnosti ter tako obogatili kakovost svojega življenja in posledicno tudi življenja družbe. Zahvala Za pomoc pri pripravi clanka se avtorja zahvaljujeta nekdanji ravnateljici Vladki Jan, bivšim uciteljem in glasbenim pedagogom (Janezu Foršku, Pavli Grahek, Alenki Hafner, Mariji Schulz, Gorazdu Janu), zborovodjema Janezu Jocifu in Žigu Kertu ter dijaku prve generacije škofjeloških gimnazijcev gospodu Ivanu Hafnerju za njihovo pripoved, ki bo vsekakor obogatila šolsko kroniko z novimi podatki o delovanju pevskih zborov v zgodovini škofjeloške gimnazije. Pripis V casu redakcije Loških razgledov se je od 23. do 26. 3. 2017 MMePZ Gimnazije Škofja Loka pod vodstvom Žige Kerta udeležil mednarodnega tekmovanja Young Bohemia v Pragi in v kategoriji Gospel, spiritual, jazz in pop dosegel 1. mesto v kat­egoriji in zlato priznanje, v kategoriji Mešani zbori pa je prejel srebrno priznanje. Jože Štukl Škofjeloški pasijon od slovenskega registra do UNESCA Škofjeloški pasijon je spokorna procesija velikega petka, ki se je prirejala v Škofji Loki. Besedilo je v loškem kapucinskem samostanu napisal pater Romuald (Lovrenc Marušic, 1676–1748), ko je v letih 1715–1727 v Škofji Loki deloval kot pridigar in magister processionis – voditelj procesije. Škofjeloški pasijon velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku in je, kot izjemna nesnovna dedišcina, ne le lokalnega, ampak tudi državnega in, od konca leta 2016, celo svetovnega pomena. Skrb za zašcito nesnovne dedišcine Škofjeloškega pasijona na lokalni in nacionalni ravni Z namenom zašcite in ohranjanja nesnovne dedišcine Škofjeloškega pasijo­na so bili že v preteklem obdobju narejeni nekateri pomembni koraki. Tako je Obcinski svet Obcine Škofja Loka 15. 11. 2007 sprejel Odlok o gledaliških upri­zoritvah Škofjeloškega pasijona, s katerim je bilo zagotovljeno njegovo uprizarjanje v procesijski obliki v postno-velikonocnem casu v izvirnem okolju, znotraj starega srednjeveškega mestnega jedra Škofje Loke. Leta 2008 je bil v Sloveniji vzpostavljen Register žive kulturne dedišcine, Škofjeloški pasijon pa je bil vanj vpisan kot prva dedišcinska enota. Naslednji korak pri varovanju nesnovne dedišcine Škofjeloškega pasijona je bil storjen štiri leta kasneje, ko je Vlada Republike Slovenije na seji, 19. 7. 2012, sprejela Odlok o razglasitvi Škofjeloškega pasijona za živo mojstrovino državnega pomena. S tem je enota dedišcine dobila najvišjo možno zašcito na ravni države – status kulturnega spomenika državnega pomena. Prvi koraki do UNESCA Ko je bilo vse to doseženo, je na pobudo župana Mihe Ješeta sledil naslednji korak, in sicer zacetek aktivnosti za vpis Škofjeloškega pasijona na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine pri UNESCU. Zato je bil 6. 11. 2012 na Obcini Škofja Loka sklican sestanek za zacetek priprave nominacije. Na njem so bili poleg župana prisotni še Špela Spanžel kot predstavnica Ministrstva za kultu­ro Republike Slovenije, Metod Benedik, kapucin, Aleksander Iglicar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, Andreja Megušar z Obcine Škofja Loka, Alojzij Pavel Florjancic, urednik Pasijonskih doneskov, in Jože Štukl, predstavnik Loškega muzeja Škofja Loka. Župan Miha Ješe je v uvodnem nagovoru pozdravil vse prisotne in se hkrati zahvalil za udeležbo ter pripravljenost za sodelovanje pri zahtevnem projektu. Nato je Špela Spanžel predstavila celoten postopek in vse zahteve na poti do pri­prave koncne nominacije. Seznanila nas je z osnovnim nominacijskim obrazcem ICH-02, ki je dostopen na spletni strani UNESCA (http://www.unesco.org/cultu-re/ich/en/forms) in ga je treba natancno in skrbno izpolniti, pri tem pa upošte­vati tocno doloceno število besed v posamezni rubriki, ki jih uporabimo pri pojasnjevanju v odgovoru. Še pomembnejša so vsebinska izhodišca, zlasti upošte­vanje poudarkov Konvencije. Vseh dolocil in priporocil UNESCA se strogo držati, saj v nasprotnem primeru ocenjevalna skupina lahko vlogo zavrne zgolj zaradi enega nezadostno, nepopolno oziroma nepravilno formuliranega odgovora. Nominacijskemu obrazcu je treba priložiti 10 novejših fotografij ter videoposne­tek, dolg od 5 do 10 minut. Priložiti je treba tudi cim vec podpisanih in žigosanih izjav o podpori nominaciji s strani posameznikov, skupin, skupnosti, društev, kulturnih ustanov, skratka vseh vpletenih v ohranjanje pasijonske dedišcine, ki naj bodo cim bolj raznolike. Nominacijo, skupaj z vsemi prilogami, bi bilo treba do 31. 3. 2013 dostaviti na sedež UNESCA v Parizu. Poudarila je tudi, da moramo oblikovati delovno skupino, katere clani zastopajo posamezne strokovne institu­cije in so koordinatorji med posameznimi podrocji. Priprava nominacijskega obrazca Delovna skupina za pripravo nominacije Škofjeloškega pasijona za vpis na Reprezentativni seznam nesnovne dedišcine pri UNESCU je bila s strani župana Miha Ješeta uradno imenovana 12. 12. 2012, sestavljali so jo Tako so ostali Tine Radinja, podžupan Obcine Škofja Loka, Metod Benedik, kapucin, Alojzij Pavel Florjancic, urednik Pasijonskih doneskov, Jože Štukl, Loški muzej Škofja Loka, Andreja Megušar, Obcina Škofja Loka, Marta Gartner, knjižnicarka v kapucinski knjižnici, Špela Spanžel, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, in Adela Pukl iz Slovenskega etnografskega muzeja. Clani delovne skupine smo si razdelili posa­mezna delovna podrocja in se odlocili, da bomo nominacijski obrazec izpolnjeva­li v slovenskem jeziku in ga na koncu prevedli v anglešcino. Sprejet je bil tudi terminski plan za pripravo nominacije po posameznih segmentih. Andreja Megušar je kot predstavnica Obcine Škofja Loka prevzela tehnicno koordinacijo priprave nominacije. Vse je kazalo, da bo delo potekalo hitro, usklajeno in v tim­skem duhu. Toda v naslednjih tednih so clani delovne skupine postajali vedno manj odzivni. Ker pa cas ni bil naš zaveznik in se je s pripravo nominacije vedno bolj mudilo, so me župan Miha Ješe, Špela Spanžel in Andreja Megušar pozvali, ce bi bil pripravljen prevzeti strokovno koordinacijo delovne skupine oziroma kar avtorstvo nominacije v celoti, pri cemer bi na koncu preostali clani delovne sku-pine le še pregledali pripravljeno gradivo in podali svoje pripombe. Po tehtnem premisleku sem nalogo sprejel in se intenzivno lotil pregledova­nja sorodnih, že sprejetih nominacij in študiranja knjižnih objav na temo Škofjeloškega pasijona. Ob pridobljenem znanju sem oblikoval koncno besedilo. V sodelovanju s preostalimi clani delovne skupine, županom Miho Ješetom, Andrejo Megušar, Adelo Pukl in predvsem Špelo Spanžel, smo pripravljene tekste v slovenskem jeziku še izboljšali in jim dodali dolocene vsebinske poudarke. Pripravo besedila nominacije v slovenšcini smo zakljucili do 25. 2. 2013, ko smo ga oddali v prevajanje v angleški jezik. To delo je hitro in profesionalno opravila Nika Marenk. Prevedeno besedilo je bilo treba na nekaterih mestih skrajšati, dru-god mu še kaj dodati, da je ustrezalo predpisanim zahtevam o številu besed pri posameznem geslu, predvsem pa ga izpiliti, poenotiti in uporabiti najprimernej­še izrazoslovje, v skladu z zahtevami in pricakovanji UNESCA. Za dokoncanje naloge so bili tako potrebni še dodatni delovni sestanki, ki sem se jih udeležil na Ministrstvu za kulturo. Svoje so h koncni redakciji s kon­struktivnimi pripombami prispevali še nekateri uslužbenci Ministrstva za kultu­ro Republike Slovenije: Ksenija Kovacec Naglic, Ciril Baškovic, Gojko Zupan in Silvester Gabršcek. Andreja Megušar je v tem casu zbrala izjave o podpori nomi­naciji s strani posameznikov, skupin, skupnosti, društev, kulturnih ustanov, skrat­ka vseh vpletenih v ohranjanje pasijonske dedišcine, ki so segale od uradnih pisem institucij, na roko napisanih prispevkov aktivnih udeležencev pasijona do otroških risbic. Skupaj sva pripravila scenarij za predstavitveni film in naredila izbor fotografskega materiala. Tako sva v dogovorjenem roku, 18. 3. 2013, vse zbrano gradivo dostavila na Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, kjer so poskrbeli za nadaljnje korake. Nominacija za vpis Škofjeloškega pasijona na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine je bila tako (skupaj z vsemi prilogami in s podpisom veleposlanice v Parizu Veronike Stabej) 28. 3. 2013 oddana na Sekretariatu za nesnovno dedišcino UNESCA v Parizu. Preostalo nam je le še cakanje do novembra 2014, do zasedanja medvladnega odbora, ki je odlo-cal o vpisu. Odlocitev ocenjevalne skupine medvladnega odbora Konec oktobra 2014, štiri tedne pred 9. zasedanjem medvladnega odbora za ohranjanje nesnovne kulturne dedišcine pri UNESCU, so bili objavljeni rezultati ocenjevanja nominacij ocenjevalne skupine in na podlagi teh priporocil predla­gane odlocitve medvladnega odbora. Ker je bilo ocenjevalno telo mnenja, da vloga za vpis Škofjeloškega pasijona na reprezentativni seznam ne izpolnjuje vseh kriterijev, sta se Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Obcina Škofja Loka odlocila, da se predlog nominacije umakne še pred zasedanjem medvladne­ga odbora, ki je od 25. do 28. 11. 2014 potekalo v Parizu. V tem primeru je namrec dopušcena možnost, da lahko države, ki so to storile, svoj, ustrezno dopolnjen in utemeljen, predlog vložijo takoj v naslednjem ciklusu, to je do konca marca 2015. V nasprotnem primeru, ce bi medvladni odbor potrdil predlog ocenjevalne sku-pine, da se Škofjeloški pasijon ne vpiše, ponovna vložitev nominacije ne bi bila vec mogoca. Porocilo ocenjevalne skupine o oceni nominacije Škofjeloškega pasijona s konca oktobra 2014 je dostopno na spletni strani UNESCA: http://www.unesco.org/culture/ich/en/10-representative-list-00748. Ocenjevalna skupina je nominacijo ocenjevala v petih vsebinskih kriterijih R1–R5. Pri kriterijih R1, R4 in R5 ni imela zadržkov, medtem ko so se ti pojavili pri kriteriju R2, pri katerem v nominaciji ni bilo v zadostni meri pojasnjeno: »kako bi vpis na reprezentativni seznam prispeval k splošni prepoznavnosti nesnovne kulturne dedišcine Škofjeloškega pasijona oziroma k vecji ozavešce­nosti o njenem pomenu.« Ustavili so se še pri kriteriju R3, kjer so pricakovali natancnejše pojasnilo »zakaj med leti 1939 in 1999 ni bilo uprizoritev Škofjeloškega pasijona« ter da v predlogu nominacije »niso predstavljeni varo­valni ukrepi za zagotavljanje dolgorocnega obstoja Škofjeloškega pasijona in možnih negativnih vplivov narašcajocega turizma, ki bi jih lahko prinesel vpis elementa na reprezentativni seznam.« Ob tem jih je zmotila tudi uporaba neka­terih izrazov, kot so: avtenticnost, velicastnost, mojstrovina, unikatnost, ki niso v popolni sinergiji z UNESCO-vo Konvencijo. Iz vseh navedenih razlogov se je ocenjevalna skupina odlocila, da se Škofjeloški pasijon ne vpiše na UNESCO-v Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva. Ceprav se z mnenjem ocenjevalne skupine nismo v celoti strinjali in smo pricakovali drugacen izid ocenjevanja, smo, tudi zaradi pomanjkanja izkušenj z nominacijami, odsotnosti boljših stikov z državami clanicami medvladnega odbo­ra, predvsem pa iz spoštovanja do strokovne ocene odbora, nominacijo umaknili pred zasedanjem v upanju, da bomo z dodatnimi pojasnili uspešno utemeljili vpis v prihodnjem ocenjevalnem obdobju. Priprava in vložitev ponovne kandidature Decembra 2014 so med Ministrstvom za kulturo, Slovenskim etnografskim muzejem in Obcino Škofja Loka stekli pogovori o zacetku aktivnosti za pripravo in vložitev ponovne kandidature Škofjeloškega pasijona za vpis na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva pri UNESCU. Tako je 14. 1. 2015 župan Obcine Škofja Loka Miha Ješe sklical prvi sestanek za oblikovanje delovne skupine, ki bo do 31. 3. 2015 pripravila dopolnitev predloga za vložitev ponovne kandidature. K sodelovanju smo bili kot clani ožje delovne skupine povabljeni Silvester Gabršcek z Ministrstva za kulturo, Nena Židov in Anja Jerin iz Slovenskega etnografskega muzeja, Aleksander Iglicar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, Alojzij Pavel Florjancic, urednik Pasijonskih doneskov, Metod Benedik, kapucin, Jernej Tavcar, Obcina Škofja Loka, in Jože Štukl iz Loškega muzeja Škofja Loka. Na sestanku sem bil s strani župana Miha Ješeta imenovan za strokovnega koordinatorja delovne skupine in hkrati zadolžen za pripravo ter dokoncno obli­kovanje nominacije. Jernej Tavcar je prevzel nalogo tehnicnega koordinatorja, ki bo poskrbel za organiziranje sestankov, spremembe in dopolnitev predstavitve­nega filma, izbiro fotomateriala in ostale dokumentacije ter izjav o podpori nomi­naciji s strani posameznikov, skupin, skupnosti, društev, kulturnih ustanov, skrat­ka vseh vpletenih v ohranjanje pasijonske dedišcine. Dogovorili smo se tudi, da bo vsak od clanov delovne skupine pripravil dopolnitve besedila nominacije do naslednjega skupnega sestanka 30. 1. 2015. Ker pa casa za dopolnitev vloge ni bilo veliko in glede na pretekle izkušnje o pocasni odzivnosti clanstva delovne skupine, sem se odlocil, da sam pripravim predlog nove prijave, ki jo bomo potem vsem clanom delovne skupine posredovali v pregled in dopolnitev. Pri tem mi je priskocil na pomoc Aleksander Iglicar, ki se je skupaj z Anjo Jerin in Neno Židov udeležil zasedanja medvladnega odbora v Parizu, med 25. in 28. 11. 2014, in je lahko iz prve roke postregel z nekaterimi uporabnimi informacijami in zahtevami UNESCA pri dopolnitvi naše nominacije. Takoj ko sva se lotila dela, je postalo jasno, da se ne bo mogoce zadovoljiti samo z dopolnitvami besedila, ampak bo treba precej gesel temeljito preoblikovati in uskladiti z novimi zahteva-mi in pricakovanji UNESCA, nekatere pa celo napisati povsem na novo, ce želimo biti v naslednjem ocenjevalnem ciklusu uspešni. Zacrtala sva nekatere glavne smernice, potem pa sem se v naslednjih tednih lotil ustreznega dopolnjevanja in ponovnega pisanja gesel. Delo mi je šlo precej lažje od rok kot pred dvema leto-ma, saj sem v tem casu poleg obilice dodatnega strokovnega znanja pridobil tudi precej izkušenj z izpolnjevanjem nominacijskih obrazcev in se dodobra spoznal z željami in pricakovanji UNESCA. Ob tem se moramo zavedati dejstva, da je Škofjeloški pasijon predstavljal prvo nominacijo Republike Slovenije na Reprezentativni seznam nesnovne kul­turne dedišcine. Zato nihce od vpletenih v projekt v zacetku ni imel potrebnih izkušenj s tega podrocja. Vse, kar smo imeli na voljo, so bile že sprejete nomina­cije, dostopne na UNESCO-vi spletni strani, navodila za izpolnjevanje in možnost ucenja na lastnih napakah. Nominacijo sem dopolnil tudi v skladu s pripombami in dopolnili, ki so jih prispevali posamezni clani delovne skupine, s katerimi smo se v sejni sobi Obcine Škofja Loka dobili na dveh delovnih sestankih, 30. 1. in 20. 2. 2015, ter na številnih srecanjih v Slovenskem etnografskem muzeju in na Ministrstvu za kulturo. Zadnje popravke in dopolnitve smo naredili z Anjo Jerin, Neno Židov in Silvestrom Gabršckom na sestanku v Slovenskem etnografskem muzeju 26. 2. 2015; natancno smo pregledali ustreznost uporabljene terminolo­gije ter dodali nekatere vsebinske poudarke. Dopolnjeno nominacijo smo tako 27. 2. 2015 poslali Niki Marenk v prevajanje v angleški jezik, nato pa je Jernej Tavcar poskrbel, da smo jo v predpisanem roku z vsemi prilogami oddali na Ministrstvu za kulturo. Sledila je le še dostava zbranega gradiva na sekretariat za nesnovno dedišcino UNESCA v Pariz, za kar so v predpisanem roku (do konca marca 2015) poskrbeli sodelavci Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Odlocitev ocenjevalne skupine Medvladnega odbora Konec oktobra 2016 smo bili pred 11. zasedanjem medvladnega odbora za ohranjanje nesnovne kulturne dedišcine pri UNESCU znova seznanjeni s pripo-rocilom ocenjevalne skupine, ki je bila mnenja, da Škofjeloški pasijon izpolnjuje vse vsebinske kriterije R1–R4 za vpis na Reprezentativni seznam. Edini zadržek, ki ga je navedla, je bil pri formalnem kriteriju R5, da iz vloge ni razvidno, da se Slovenski register nesnovne dedišcine redno posodablja. Zato je ocenjevalna sku­pina v predlogu odlocitve medvladnemu odboru predlagala, da se vloga dopolni in ponovno vloži v naslednjem ocenjevalnem obdobju (http://www.unesco.org/culture/ich/en/decisions/11.COM/10.B.29). Ker smo bili mnenja, da zadržek nima realne osnove in je k takšnem zakljuc­ku pripomogla tudi tehnicna težava (nedelujoca povezava v nominaciji, ki se je v vmesnem casu od oddaje spremenila), smo se odlocili za aktivno vlogo pri poja­snjevanju zapleta clanicam medvladnega odbora pred in med zasedanjem v Etiopiji. Pod vodstvom Ministrstva za kulturo, v sodelovanju s Slovenskim etno­grafskim muzejem in veleposlaništvom v Parizu, so bila v prihodnjih dneh pripra­vljena ustrezna vsebinska pojasnila in posredovana na UNESCO. Z avstrijskimi predstavniki je bil usklajen amandma, pripravljeno je bilo tudi besedilo pojasnila za predstavnike na zasedanju v Etiopiji. Vse navedene aktivnosti, v katerih so sodelovali mnogi sodelavci, je koordinirala Špela Spanžel z Ministrstva za kulturo. Koncna odlocitev in vpis na reprezentativni seznam Zadnje dejanje naših prizadevanj je pomenila udeležba na 11. zasedanju UNESCO-vega Medvladnega odbora za ohranjanje nesnovne kulturne dedišcine, ki je potekalo v Adis Ababi v Etiopiji od 28. 11. do 2. 12. 2016. Zasedanja se je udeležila 4-clanska slovenska delegacija: Jože Štukl iz Loškega muzeja, Jernej Tavcar z Obcine Škofja Loka, Aleksander Iglicar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, na celu z gospo Magdaleno Tovornik. S skupnimi mocmi smo ob spretni diplomaciji gospe Tovornikove pojasnili zadržke pri spornem kriteriju R5 in v cetrtek, 1. 12. 2016, ob 18.45 po lokalnem casu, dosegli zgodovinski uspeh za Republiko Slovenijo in Škofjo Loko, saj smo Škofjeloški pasijon uspeli vpisati na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine pri UNESCU. Celotna uspešna nominacija je dostopna na spletnem naslovu: http://www.unesco.org/culture/ich/en/RL/skofja-loka-passion-play-01203. Slovenska delegacija v Adis Ababi v Etiopiji: Jože Štukl, Magdalena Tovornik, Aleksander Iglicar in Jernej Tavcar ob uspešnem vpisu Škofjeloškega pasijona na UNESCO-v Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine. (zasebni arhiv: Jože Štukl) Andrej Rant, Marija Lebar Dr. Jože Rant (1896–1972) v Aleji zaslužnih Locanov Spomladi leta 2016 je v Aleji zaslužnih Locanov ob 120. obletnici rojstva, kot enajsti, svoj doprsni kip dobil pionir modernega slovenskega zobozdravstva prof. dr. Jože Rant (1896–1972) z Godešica. Dr. Rant, eden najpomembnejših in tudi v mednarodnem merilu uveljavljenih slovenskih zobozdravnikov, je bil velik humanist, naravovarstvenik. »Rojenice in sojenice so mu v zibel položile veliko talentov,« je dejala ena od govornic v Aleji zaslužnih Locanov prof. dr. Zvonka Zupanic - Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine, »on pa je znal pozlatiti vse, cesar se je lotil.« In lotil se je mnogih stvari na razlicnih podrocjih življenja, da bi poma-gal ljudem in družbi. O življenju in delu dr. Jožeta Ranta sta v Loških razgledih 58/2011 že pisala nje-gov sin Andrej Rant in Tone Košir. Da so na delo dr. Jožeta Ranta ponosni tako v zobozdravstveni stroki kot tudi njegovi rojaki, Godešani in Locani, je pricala množicna udeležba na slovesnosti v Aleji zaslužnih Locanov, kjer so nastopili veterani tamburaške skupine Bisernica iz Retec, njegov spomin so v slovesnih uniformah pocastili lovci in s svojim mimohodom tudi kolesarji po starem iz društva Rovtarji. Ob tej priložnosti sta bili odprti tudi dve razstavi: dokumentarna o življenju in delu Jožeta Ranta, z naslovom Prof. dr. Jože Rant – oce slovenskega zobozdravstva, v Mali galeriji obcine, in filatelisticna v Sokolskem domu, ki je pod naslovom Prof. dr. Jože Rant – znanost in tehnika na znamkah, prikazala dosežke še drugih naših veleumov z razlicnih podrocij. Sin Andrej Rant je ob tej priložnosti zapisal: »V življenju mnogo stvari mine, vse se spreminja, le ljubezen in resnicno spošto­vanje do ljudi, ki si to zaslužijo, ostaneta. Bog mi je dal oceta, ki sem mu lahko hvaležen za vse, kar je lepega v življenju. Tega sem se zavedal že v rani mladosti. V vseh desetletjih so prišli mnogi trenutki, ko sem se ga spominjal z veseljem, pa tudi z žalostjo v srcu, ko sem ga pogrešal. Kot izraz teh trenutkov so nastale Pesmi ocetu.« Nekatere od njih tukaj objavljamo. MOJ OCE Moj oce … Obraz je tvoj ves raskav, trd, a vendar ves mehak, kot knjiga pred menoj odprt. V zoranem celu, kjer gube strnjene, kot brazde v njivi se vrste, ostale so zarisane sledi prestanih borb in vseh skrbi. In tvoje roke! Življenje berem v tvojih dlaneh! Življenje – trpljenje. V njem pest ojekleni … Roke so izmucene; a v trudnih ti oceh na pol ugasli lesk kot ogenj še vzžari! KRES 1972 (dan ocetove smrti) Cricek v travi, brezkoncna je pesem njegova; rob sonca za svetlim obzorjem, lebdijo zvezde v širjavi ... Nad vodami v zrcalni tokavi komarji in vešce plešejo poslednji svoj svatovski ples, neutrudne kresnice slavijo, veseli in žalostni kres. V stene hiš in hlevov spanec prodira, in tudi mak je zaprl svoj cvet. Nikogar vec ni na planjavi; stopinja cloveka zamira. Crno vesolje razprto – praznina v daljavi ... Le drobna lucka potrto drhti – nekdo pa umira. KRESNICE Kresnice v travi … Izgubljene duše sanjajo nevzdramni, mracni sen. Škrlatno sonce … Rdi, bledi vecer meglen. Brezkoncna strašna noc … Bog umirajoc drhti in klice na pomoc! SORŠKO POLJE Prelepa, soncna, pisana ravan! Dobrave, polja, znamenja, vasi; Lubnik na straži, v daljavi Kranj … Gora obok v nebo kipi, kot pravljica otroških sanj! Tu je moj dom, v duši mi leži; zorana zemlja, ki diši, kozolci, žanjice, Osolnik in Hom; veselo žvrgolijo ptice in žito valovi … Tu je moj oce; med njivami obraz njegov uzrl bom! V noc oglašajo se prepelice in veter v hrastih šelesti, kot da žaluje za nekom … OCETU Kako se cas odmaknil je in odbrzel; kar je nekoc bilo, že davno je prešlo in cas mi tebe kruto je odvzel … Spet videl bi te rad in te objel in ti povedal sto stvari, kar vem, da bi jih slišati želel! A le še v sanjah me obišceš kdaj, da srecen ti glavo objamem, a v sreci tej resnice ne dojamem, da v svetu tem sva locena na vekomaj … ZORANO CELO Poleti, ko trave so cvetele, cvrcali murni, prepelice pele, spet skupaj sva med njivami hodila in brez besed od srece vpila … Vceraj pa, oce, me je spreletelo: zazrl sem se ti v zorano celo, le za trenutek tvoj obraz obšel; globoko v duši sem spoznal, da vedno v meni boš ostal. Morda nekoc bo spet vzcvetela njiva, dehtele trave, škrjancki žvrgoleli in bom v polju cisto sam; tedaj te v srcu bom priklical, obraz bom tvoj med klasjem poiskal! judita Šega V zaledju soške fronte V prostorih Sokolskega doma v Škofji Loki je bila med 5. in 29.1. 2016 na ogled razstava z naslovom V zaled­ju soške fronte, ki so jo pripravili Zgodovinski arhiv Ljubljana (nosilec projekta), Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Pokrajinski arhiv Koper, Gornjesavski muzej Jesenice ter Tolminski muzej in je bila posvecena stoti obletnici zacetka soške fronte. Slovesno odprtje razstave je bilo 16. 7. 2015 v Kranjski Gori, v naslednjem letu in pol pa je gostovala v številnih slovenskih krajih, ki so se med 1. sve­tovno vojno znašli v neposredni bliži­ni frontnih položajev ali tvorili njiho­vo zaledje. Razstava je nadaljevanje odmevnega razstavnega projekta Kuge, lakote in vojske – reši nas o gospod!, ki ga je Zgodovinski arhiv Ljubljana pripravil leta 2014 in z njim predstavil prvo leto vélike vojne na Kranjskem. Prelomnico med prvo in drugo razstavo predstavlja odprtje soške fronte, ki velja za najvecji vojaški spopad na slovenskih tleh, v katerem so se na bojišcih ob smaragdni reki bojevali in umirali tisoci vojakov razlicnih narodnosti. Na naspro­tni strani sta si stali vojski Kraljevine Italije, ki ni skrivala ambicij po slovenskem etnicnem ozemlju, in avstro-ogrskega cesarstva, ki so ga že dalj casa pretresali in slabili hudi notranji problemi in zato na vojno ni bilo pripravljeno. Soška fronta je krvavela v 12 soških bitkah, ki so se zvrstile od konca maja 1915 do konca okto-bra 1917, in so odlocilno zaznamovale tudi celotno življenje in dogajanje v zaled­ju, ki je bilo predmet tokratne razstave. Njeni snovalci so se odlocili, da ne bodo pogledali v strelske jarke, kaverne, vojaške utrdbe in na bojne poljane, ampak bodo njihove pozornosti deležni ljudje in kraji v zaledju. Ti so se prvo leto z vojno srecevali le posredno, saj so se vojaki bojevali dalec stran, v Galiciji in na Balkanu, z vstopom Italije v vojno in odprtjem fronte ob Soci pa so se spopadi prenesli na slovenska tla in korenito spremenili življenje tukajšnjega prebivalstva. Razstava želi opozoriti na velik pomen zaledja za vojaške akcije na frontni crti ter na visoko ceno, ki jo je ob tem placevalo civilno prebivalstvo. Nenehna prisotnost vojakov, ranjencev in beguncev, obvezne oddaje in vsesplošno pomanjkanje so botrovali dejstvu, da je iz vojne izšlo povsem izcrpano in obubožano. Razstava je sestavljena iz vec vsebinsko raznolikih sklopov, ki prehajajo drug v drugega, skupaj pa tvorijo zakljuceno celoto. Pri izboru dokumentov so avtorji izbrali takšne, ki širši javnosti do sedaj niso bili poznani, skoznje pa se zrcali pestra in raznolika vojna problematika. V prvem delu razstave je predstavljen potek soške fronte, ki se je na 90 km dolgem pasu, od Bovške kotline do izliva reke Timave v Jadransko morje, globoko zajedla v slovensko etnicno ozemlje in ga razdelila na dva dela: obmocje pod italijansko zasedbo na desnem bregu Soce in obmocje na levem bregu, ki je ostalo v okviru Avstro-Ogrske in so ga njeni vojaki krcevito branili. Italijani so na zasedenem ozemlju takoj uvedli svojo upra­vo, italijanski jezik in vec kot 10 000 tamkajšnjih domacinov pregnali v begunska taborišca po vsej Italiji. Le redkim je še pravi cas uspelo pobegniti na avstrijsko stran, kjer je bilo celotno dogajanje podrejeno materialni oskrbi frontnih položa­jev, iz izpraznjenih primorskih vasi pa so sprejemali ranjence, begunce in ujetni­ke. Predvsem bohinjski in tolminski konec sta bila neposredno vkljucena v izgra­dnjo infrastrukture za vojaške potrebe. Zgrajena je bila vrsta krajših železniških prog, kot sta npr. idrijski Feldbahn in konjska železnica od Bohinjske Bistrice do Ukanca. Prav tako je bilo treba na novo zgraditi vecino oskrbovalnih poti v viso­kogorje. Posebej je predstavljena gradnja ceste cez Vršic, ceste iz Tolmina na planino Polog in utrjevanje mostov v Selški in Poljanski dolini. Kjer se streliva, vode in živeža ni dalo prepeljati po železnici ali cesti, so gradili tovorne žicnice. Razvejan sistem železnic, cest in žicnic, zgrajenih za potrebe soške fronte, je izri­san na posebnem zemljevidu, ki dopolnjuje razstavne panoje. Potrebam vojske je bilo prilagojeno tudi celotno gospodarstvo. Industrijski obrati na Jesenicah, v Ljubljani, Idriji, Škofji Loki in drugod so se preusmerili v proizvodnjo orožja, streliva, obleke, obutve idr., surovine zanje so zaradi pomanj­kanja vedno pogosteje pridobivali z razlicnimi nabiralnimi akcijami – med dru­gim so zbirali celo kosti, ki so jih uporabljali za izdelavo mila. Ker je domace moške delovne sile primanjkovalo, so za dela v vojaških delavnicah, na poljih in pri gradnji infrastrukture zaposlovali italijanske in ruske ujetnike. Ravnanje z njimi je bilo natancno doloceno, vsako sporazumevanje z njimi ali celo pomoc pri begu pa strogo prepovedana in kaznovana. Kako neusmiljena je bila ta vojna, kaže primer dveh ruskih ujetnikov iz Škofje Loke, ki so ju julija 1916 med prebegom k Italijanom prijeli pri Sv. Luciji (Most na Soci). Pripeljali so ju nazaj v Škofjo Loko in ju v poduk ostalim ujetnikom obsodili na smrt s streljanjem. Strah in trepet je predstavljalo tudi naglo vojaško sodišce v Ljubljani, ki je med junijem 1915 in julijem 1917 na smrt obsodilo vsaj 23 oseb, obtoženih dezer­terstva, veleizdaje, žaljenja cesarja in države ter raznih hudodelstev. Usmrtitve s streljanjem so izvajali na Suhem bajerju pod Golovcem (Ljubljana), arhivski zapisi in fotografije o tem pa so bili na razstavi prvic predstavljeni javnosti. Smrt so sejala tudi italijanska vojaška letala, ki so veckrat odvrgla peklenski tovor nad Ljubljano, Idrijo, Koroško Belo in drugimi industrijskimi kraji ter za seboj pušcala cloveške žrtve in veliko materialno razdejanje. Prav tako nevarni so bili snežni plazovi oziroma bela smrt, kakor so jim rekli, ki so potihoma prežali nad vojaki in ujetniki, se v nekem trenutku sprožili in jih za vedno pokopali pod seboj. Že prvo zimo so na obmocju od Rombona do Bogatina zahtevali življenja vec kot 100 avstro-ogrskih vojakov, marca 1916 pa prav toliko ruskih ujetnikov, ki so gradili cesto cez Vršic. Vojaški spopadi v Posocju in na Krasu so na begunsko pot pognali tisoce Primorcev, ki so novo zatocišce našli pri sorodnikih in prijateljih na Kranjskem, Štajerskem ter Koroškem in v begunskih taborišcih znotraj današnje Avstrije in Ceške. Med njimi je bilo tudi taborišce v Steinklammu pri St. Pöltnu v Spodnji Avstriji, kjer so bivali predvsem begunci s Krasa in iz spodnje Vipavske doline. Bilo je dobro organizirano in je beguncem omogocalo kolikor toliko normalno življenje. Med drugim so imeli svojo šolo, cerkev, bolnišnico, trgovine in obrtne delavnice, a so si vseeno želeli cim prej domov. Ta želja je bila še mocnejša leta 1917, ko je v celi monarhiji zavladalo veliko pomanjkanje, ki je lakoto, bolezni in umrljivost zaneslo tudi mednje. Ranjeni avstro-ogrski vojaki v bolnišnici na škofjeloškem gradu. Nad vsako posteljo visi tablica s podatki o ranjencu in njegovi poškodbi. (vir: arhiv Uršulinskega samostana v Škofji Loki) Posebno usodo so delili številni ranjenci, ki so za bolnišnicnimi zidovi vsaj za nekaj casa našli težko pricakovani mir in si pozdravili rane, ki so jih povzrocile sovražnikove krogle in granate. V vecjih mestih v zaledju skoraj ni bilo šole, samo­stana, dvorane ali tovarne, ki je ne bi v celoti ali vsaj delno spremenili v vojaško bolnišnico. V Škofji Loki so delovale na škofjeloškem gradu, v Krennerjevi tovarni (kasneje Šešir) in v hiši (nekdanji gostilni) nasproti današnje tovarne v Vincarjih. Slednja je bila le za bolnike z nalezljivimi boleznimi, ki so jih zdravili loceno od ostalih ranjencev. Razstava se dotakne še nekaterih drugih perecih problemov, ki sta jih med vojaki sprožala stres ter nenehna izpostavljenost smrti in so ju, ko so prišli na pocitek v zaledje, »zdravili« z alkoholom in/ali v družbi domacih deklet. Oblast je skušala prekomerno pijancevanje zatreti z omejitvami in prepovedmi, vendar so šele stroge kazni prinesle želeni ucinek. Težje je bilo nadzorovati ilegalno prosti­tucijo, ki je mocno porasla in povzrocila širjenje spolnih bolezni ter povecano število nezakonskih otrok. Sprehod skozi zaledje soške fronte zakljucujejo dokumenti in fotografije o opustošenju, ki je ostalo za vojaki po preboju pri Kobaridu, jeseni 1917. Takrat se je fronta premaknila globoko v Padsko nižino, ljudje ob Soci pa so po dveh letih in pol neprestanih obstreljevanj lahko zaživeli v miru in zaceli obnavljati razruše­ne domove in opustošena polja. Razstavo na 21 panojih je pripravilo devet avtorjev iz štirih sodelujocih inšti­tucij, ki so napisali tudi besedila za vsebinsko bogat in zelo lepo oblikovan raz­stavni katalog ter zgibanko. Ta je na voljo v slovenskem, angleškem, nemškem, italijanskem in ruskem jeziku. Celostno podobo razstave in kataloga je še posebej zaznamovala fotografija vojaka s konjema, ki je bila posneta na železniški postaji Sv. Lucija (Most na Soci), v ozadju pa se vidi pretovarjanje žita in sladkorja iz aprovizacijskih zalog. Locane je ta posnetek mesec dni s plakata v Starem Dvoru vabil k ogledu razstave. Danes vemo, da je na posnetku po vsej verjetnosti Janez Košir (1894–1952), kolar iz Malih Lašc na Dolenjskem. Vodja celotnega projekta ter urednica razstave in kataloga je bila Judita Šega, oblikovala ju je Barbara Bogataj Kokalj. Razstava je bila v Škofji Loki deležna velike pozornosti. Ogledalo si jo je okoli 2 500 obiskovalcev, med njimi tri šolske skupine iz Osnovne šole Ivana Groharja. Marca 2017 je bila na ogled tudi v Galeriji Muzeja Železniki. Za tiste, ki si jo želijo ogledati doma, pa je v virtualni obliki dostopna na portalu: Zgodovina Slovenije SIstory http://www.sistory. si/11686/31104. Marija Lebar / Maja Šubic 140 let gasilstva v Škofji Loki: 1876–2016 Prostovoljno gasilsko društvo Škofja Loka je v letu 2016 praznovalo 140-letni-co obstoja. Leta 1876 ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo je najstarejše na Gorenjskem. Rojstni dan praznujejo na obletnico sprejema prvih pravil tedanje gasilske družbe in prvega imenovanja nacelnikov in njegovih namestnikov, sicer pa je bilo gasilstvo na Loškem prisotno že pred tem. PGD Škofja Loka je tako na organizacijskem kot operativnem podrocju ves ta cas, še zlasti pa danes, ce gledamo Gorenjsko, prav gotovo v samem vrhu gasilstva. V Loških razgledih sta o društvu pisala že Jelo Janežic, ki je pisal o praznova­nju 80-letnice društva, 100-letnico pa je v letu 1976 obelodanil dr. France Štukl. Ob 140-letnici so izdali Kroniko Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka: 1876–2016, v kateri o zgodovini društva, njegovem delovnem podrocju in orga- Clanice in clani Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka ob140-letnici gasilstva v Škofji Loki. (vir: Kronika Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka 1876–2016) niziranosti, društvenih prostorih ter gasilski opremi, kulturnem in družabnem življenju ter aktualnih clanih društva pišeta dr. France Štukl in Janez Sušnik. Kroniki daje še posebno težo in pomen bogato slikovno gradivo, ki sega v sam zacetek gasilstva na Škofjeloškem. Ob praznovanju so v Sokolskem domu odprli tudi dokumentarno razstavo fotografij, ki je prikazovala delovanje PGD Škofja Loka skozi cas. Sestavni del raz-stave je bila tudi filatelisticna razstava (124 razstavnih listov), ki je prikazovala zgodovino gasilstva v Škofji Loki in v svetu ter elemente gasilstva v celoti. Praznovanje 140-letnice gasilstva v Škofji Loki naj bi se zakljucilo z veliko gasilsko parado po ulicah mesta, vendar jim je slabo vreme pokvarilo nacrte. Še vec – tudi prireditev, ki je potekala pod šotorom na obmocju nekdanje vojašnice, je nekaj gasilcev zamudilo, saj so zaradi hudih nalivov morali posredovati na šte­vilnih lokacijah, kjer je zalilo objekte. Tako so znova dokazali, kako vestno opra­vljajo svoje poslanstvo – pomagati socloveku; poslanstvo, ki združuje ljudi razlic­nih generacij, razlicnih mišljenj in navad. Obogatitev jubilejnega leta pa je tudi freska na stolpu gasilskega doma, ki jo je naslikala akademska slikarka Maja Šubic – visoko nad tlemi, tudi pripeta z var-nostnim pasom – in je ena najvecjih v dosedanji karieri slikarke. Marija Lebar Freska na gasilskem domu PGD Škofja Loka Freska na stolpu gasilskega doma PGD Škofja Loka je sestavljena iz treh delov, saj je bilo zaradi velikosti treba upoštevati betonske preklade, ki so za pravo slika­nje »a fresco« (na sveže) neprimerne. Na zgornjem delu je sv. Florijan, povzet po podobi, ki ga imajo loški gasilci na svojem praporu. Ta Florijan je poseben, saj z desno roko lovi strelo – ogenj – ter tako požar preprecuje in ne gasi. Pod njim je podoba Škofje Loke, povzeta po votivni sliki, ki prikazuje požar iz leta 1698, ko je pogorel Spodnji trg. Oba dela povezujeta debli divjih kostanjev, ki zdaj krasijo okolico klavnice in gasilskega doma, vendar jih zaradi bolezni sekajo enega za drugim. Spomin nanje sem želela ohraniti na freski. Na enem je žolna: simbol za zašcito, obvešcanje, signalizacijo, vrnitev … na drugem pa salamander, žival, ki je iz ognja rojena in zato zanj neobcutljiva; on naj šciti gasilce, ko se bodo podali v ogenj. Nad Loko je še podoba gasilskega grba s stare bakrene celade, ki jo hrani Loški muzej Škofja Loka. Spodaj je casovni trak z najvecjimi nesrecami, kjer so gasilci posredovali v zadnjih 140 letih: poplave (1926), požar na Štemarjih (1960), požar na Suhi, kjer je pogorela t. i. Ekonomija; takrat je zgorelo vec kot 30 bikov (1968), eksplozija v tovarni LTH (1974), požar na Grabnu (1976) in zadnji požar na Mestnem trgu na silvestrovo (2014). Na dan, ko sem slikala casovni trak je, iz sosednje klavnice Freska na stolpu gasilskega doma PGD Škofja Loka. (foto: Tanja Sokolov - Boh) Akademska slikarka Maja Šubic med nastajanjem freske. (foto: Tanja Sokolov - Boh) pobegnil bikec, ki so ga po nekaj burnih urah specialci ustavili na Cavrnu, do koder je uspel pribežati. Tako je bik na freski dobil še mocno sporocilo o želji po svobodi. Rada bi se zahvalila svojima prijateljicama in pomocnicama Ireni Romih in Tanji Sokolov ter zidarju Milanu Špicku, ki je vsak dan pazljivo nanesel svež omet, pa tudi vsem gasilcem, ki so pomagali pri postavljanju in prestavljanju zidarskega odra. Kar visoko je bilo … Maja Šubic Lojze Malovrh Mojih devetdeset let »Lojze, piši, ce ne bo šlo tvoje delo v pozabo,« mi je rekel Miha Ješe, župan Obcine Škofja Loka, na mojem praznovanju 90-letnice rojstva. Saj je morda res, sem pomislil. V življenju moraš za seboj pustiti nekaj sledi. Pred devetdesetimi leti sem se rodil na Suhi, v majhni hiši ob cesti, ki je vodila v Ljubljano. Tam sem prvic pogledal v svet in zajokal. Za hišo so kosi­li vaški kosci. Ko so zaslišali jok, so rekli, še enega bo morala srenja živeti. K sreci se to ni nikoli zgodilo. V osnovno šolo sem zacel hoditi leta 1932. To je bilo takrat, ko so zaceli s poukom v novi osnovni šoli v Šolski ulici. V 3. razredu me je ucil Jakob Rojic, ravnatelj na tej šoli. Ob koncu šolskega leta je v šol­sko kroniko zapisal: »Priden decko, morda bo še kaj iz njega.« V 5. razredu je bil moj razrednik France Košca. Šel je k mojim staršem in jih preprical, da sem šolanje nadaljeval. Že avgusta sem stal pred komisijo za vpis v 1. razred kranjske gimnazije; izpit sem uspešno opravil. Do zacetka 2. svetovne vojne sem nato izdelal še tri razrede, ostalih pet in maturo pa prvo leto po njej. Jeseni istega leta sem se vpisal v 1. letnik Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, in sicer na predmete: biologija, geologija in fizika. Študij sem koncal v štirih letih, v 5. letniku pa sem opravil strokovni izpit in postal profesor naravo­slovnih predmetov za srednje šole. Med vojno sem se v Iskri v Kranju ucil za poklice kovinske stroke in postal orodjar, vendar tega poklica nisem nikoli opravljal. Med študijem sem že pouceval na oficirski gimnaziji, ki je imela svoj sedež na Osnovni šoli Škofja Loka pod vodstvom profesorja Toma Podnarja. Ob vstopu v razred so me dijaki – oficirji stoje pozdravili: »Smrt fašizmu …« Zmedel sem se, ker nisem poznal odgovora. Iz zadrege me je rešil cetni starešina in odgovoril: »Svoboda narodu!« Nato pa so se oficirji posedli. Zacel sem razlagati temo: bojni strupi. Iz zadnje klopi se dvigne visok oficir in rece: »Druže profesore, izvinite …«, jaz pa sem pred tablo slišal, da je rekel izginite. Ker pa je oficir nadaljeval z vpra­šanjem, nisem izginil. V naslednjem letu sem bil sprejet na nižjo gimnazijo v Škofji Loki, kjer sem pouceval v 2. in 3. razredu. Kmalu zatem so me poklicali na služenje vojaškega roka v južno Srbijo in preden sem se odpeljal, so me starejši ucitelji opozorili: »Ne povej, da si ucitelj, ker boš moral drugace delati ves dan.« In res, na vojnem odseku v Raški so me vprašali, kaj si še posebno želim. Odgovoril sem jim, da konja in res so mi dali kobilo Mamurko. Upal sem, da jo bom veckrat jezdil v mesto, vendar sem se zmotil. Vsako jutro sem jo moral peljat k reki Ibar, da sem jo napojil. Ko pa so zvedeli, da sem ucitelj, so mi jo vzeli in me zaposlili v zdravstveni ambulanti ter pri kapetanu. Pred odhodom domov je kapetan dal ostrici vso ceto, da je tudi mene dobil med njimi. Bil je namrec jezen, ker sem bil že odpušcen. Domov sem prišel z obrito glavo. V Škofji Loki takrat še ni bilo gologlavcev in nisem si upal na staro delovno mesto. Šel sem v Kranj na Oddelek za šolstvo in jih prosil, da me pošljejo v Poljansko ali Selško dolino, vsaj za toliko casa, dokler mi ne zrastejo lasje. Poslali so me v Gorenjo vas, kjer sem dijake na nižji gimnaziji pouceval kemijo in biolo­gijo. Naslednje leto so me napotili tudi v Poljane, kjer sem se porocil z dolgoletno prijateljico Francko, ki je poucevala v Gabrku. Bilo nama je lepo, še bolj pa sva bila srecna, ko se nama je rodila hcerka Jolanda. Po štirih letih (leta 1956) sva dobila dekret za Ginkgo biloba pred Namo v Škofji Loki. službovanje v Škofji Loki; žena Francka za osnovno šolo, jaz pa gimnazijo. Tam sem pouceval dve leti, potem pa me je upravitelj osnovne šole povabil za pomocnika. Na željo upravitelja sem ob pomoci ucencev višjih razredov posadil sadike v parku pred šolo; med njimi tudi drevesce Ginkgo biloba, danes imenovano Drevo prijateljstva. Naslednje šolsko leto me je poklical predse­dnik obcine, da bi sprejel mesto ravnatelja na vajenski šoli. Predlog je utemeljil z besedami: »V obcini imamo dobro razvito kovinsko industrijo, radi pa bi imeli tudi dobro kovinarsko šolo.« Predlog sem sprejel in iz obrtne vajenske šole raznih strok sem ustanovil poklicno šolo za kovin­sko in lesno stroko in pozneje še Šolski center. V njem so se izobraževali odrasli z obmocja cele Gorenjske, in sicer za poklice delovodje, za visoko kvalifikacijo, kasneje tudi za tehnike. Prikljucil sem še ucence avtomehanike s podrocja Gorenjske. Tu sem služboval 8 let. Naslednje delovno mesto je bilo mesto ravnatelja Gimnazije Škofja Loka. Z audiovizualnimi sredstvi smo posodobili pouk tujih jezikov, odprli smo oddelek smucarske gimnazije, v katero so bili vpisani tudi dijaki iz drugih srednjih šol. Ob praznovanju 50-letnice Gimnazije Škofja Loka, Lojze Malovrh tretji z leve (foto: osebni arhiv) V tem obdobju sem bil tudi podpredsednik obcine, delovni predsednik 1000-letnice Škofje Loke in predsednik Severjevega sklada. Veliko casa sem posve­til tudi gradnji novih šol, šolskega vrtca, športnega centra in obnovi podružnic­nih šol v obcini. Tudi v gimnaziji sem služboval 8 let. Zatem me je Zavod za šolstvo v Ljubljani imenoval za predstojnika Zavoda za šolstvo Kranj, za obmocje Gorenjske. Ob mojem prihodu je prišlo do ponovnega referenduma za šolstvo in cakale so nas številne nove oblike dela. V programu je bilo predpisano, da je treba povecati število vrtcev, ustanoviti male šole, osnovne šole smo morali preoblikovati v celodnevne osnovne šole in v srednjih je bilo treba uvesti usmerjeno izobraževanje. Pri reševanju teh nalog so sodelovali tudi moji sodelavci in ravnatelji vseh gorenjskih šol. Na Zavodu za šol­stvo sem služboval 11 let, do odhoda v pokoj. V pokoju sem nameraval ustanoviti malo šolo iz racunalništva za predšolske otroke. V ta namen sem po mnogih letih spet postal študent, in sicer racunalništva na matematicni fakulteti v Ljubljani. Vendar me je zadela možganska kap in vsi moji nacrti v zvezi z racunalništvom so padli v vodo. Ob vsem tem sem se ukvarjal tudi z izvenšolskimi dejavnostmi. 1. Ob prihodu v Škofjo Loko so mi že naložili vodstvo Ljudske tehnike. Vodil sem jo 10 let. Spominjam se Zleta ljudske tehnike leta 1961; parada, v kateri so sodelovali ucenci osnovnih šol Gorenjske z rocno izdelanimi letali, vojaki – radioamaterji, padalci iz Lesc in kmetje s traktorji, se je vila od Plevne pa vse do Mestnega trga. Ljudko tehniko v Škofji Loki smo vodili Rudi Zadnik, Lojze Malovrh in Jože Sever. Leta 1961 smo tudi organizirali Zlet Ljudske tehnike, to je bila predstavitev vse tehnicne dejavnosti na Gorenjskem (foto: osebni arhiv) Ucenci pri ustvarjanju na Mali Groharjevi koloniji v Škofji Loki. (foto: osebni arhiv) 2. Pomembno mesto v mojem življenju predstavlja tudi Mala Groharjeva kolo­nija, v kateri so sodelovali ucenci – likovniki iz cele Jugoslavije, in sem jo vodil 20 let. Kasneje je kolonija izmenicno potekala v Škofji Loki in Smederevski Palanki – mestu, takrat pobratenem s Škofjo Loko. Vsak od ude­ležencev je ob odhodu iz Škofje Loke s seboj odnesel živopisni list prijatelj­stva. Da je kolonija lahko živela, so starši naših ucencev v svoje domove sprejemali goste – slikarje. 3. Pripravljal sem tudi programe za komemoracije ob obletnicah smrti 50 tal­cev za Kamnitnikom. Te so vsako leto izvajali dijaki gimnazije, pevski zbori, Pihalni orkester Škofja Loka ter vojska. 4. Pripravil sem tudi program za proslavi ob postavitvi temeljnega kamna in ob otvoritvi spomenika padlim borcem v Dražgošah. 5. Vrsto let sem sodeloval z Zvezo prijateljev mladine in opravljal še druge funk-cije na obcinski in republiški ravni. 6. 24. decembra 2006 sem postal castni clan Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije. Delo in obveznosti sem opravljal z zavzetostjo ter veseljem, ce bi jih moral še enkrat, bi bilo prav tako. Neja Mlakar Loka jo piha 140 let: ob okroglem jubileju Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka (1876–2016) Mestni pihalni orkester je v letu 2016 praznoval 140-letnico delovanja in sodi med najstarejše slovenske pihalne orkestre. S svojo bogato zgodovino daje pomemben pecat tako slovenskemu godbeništvu kot tudi domaci Škofji Loki, mestu s tisocletno zgodovino in tradicijo društvenega udejstvovanja. Orkester je lahko mestu v ponos tako doma kot po vsej Sloveniji in tujini. Ceprav morda danes velja stereotip, da je godbeništvo nekaj zastarelega in preživetega, se trudi-mo, da s svojim udejstvovanjem dokazujemo ravno nasprotno. Mestni pihalni orke­ster Škofja Loka je velika, heterogena skupina, ki kljub razlicnim generacijskim Mestni pihalni orkester Škofja Loka in Mešani pevski zbor Lubnik na slavnostnem koncertu ob 140-letnici, 28. 5. 2016. (foto: Marko Jelenc, Uroš Veber) pogledom, poklicni in izobrazbeni strukturi deluje složno, z medsebojnim zaupa­njem in spoštovanjem.1 Za doseganje takega stanja pa se je treba nenehno truditi. Kakovost dosegamo z rednimi vajami, hkrati pa krmarimo med razlicnimi dogod­ki, na katerih smo prisotni.* Odzivamo se vabilom na nastope, ne le s podrocja kulture, temvec tudi športa, turizma, dobrodelnosti itd., hkrati pa pripravljamo samostojne projekte. S tem privabljamo tudi nove clane. Posebna vloga orkestra je namrec združevanje mladih, osebna rast ter medsebojni odnosi med nami, glasbeniki, ki v orkestru najdemo priložnost za poustvarjanje razlicnih glasbenih zvrsti in posredovanje glasbe našim poslušalcem.2 Mestni pihalni orkester Škofja Loka skozi cas Od ustanovnega leta 1876 je Mestni pihalni orkester doživel mnogo spre­memb in mejnikov. Pobuda za ustanovitev godbe je prišla iz takratnega gasilskega društva (danes Prostovoljno gasilsko društvo Škofja Loka) in godba je delovala do prve prekinitve leta 1913. Clani so se znova aktivirali leta 1925, ko je bilo med njimi med 18 in 25 godbenikov in 50 podpornih clanov. Leta 1932 so se na novo organizirali v samostojnem društvu Lubnik. Od leta 1935 do 1941 so nekajkrat nastopili skupaj z vojaško godbo, ki je v tem obdobju delovala v škofjeloški voja­šnici, leta 1942 pa je bilo delovanje ponovno prekinjeno, saj so mestne oblasti godbi pobrale uniforme in inštrumente. Godba Škofja Loka, okrog leta 1910. (vir: Enciklopedija Slovenije, 8. knj., 1994, str. 336) 1 Gulic, str. 9. 2 Sever, str. 5. Po 2. svetovni vojni je godba zopet oživela, vendar le s 17 clani, vaje niso bile redne, nastopali so zelo malo. Leta 1957 je v Škofjo Loko prišel Ivo Gulic,3 ki je godbo na novo organiziral, in sicer v okviru prosvetnega društva Svoboda. Leta 1971 so izgubili vadbene prostore v gledališcu Loški oder ter spet zaživeli leta 1974, ko je vodenje orkestra prevzel Franc Sever. Pridružili so se še clani selške godbe, nastanjeni pa so bili v puštalskem gradu in kmalu so nastopali na priredi­tvah v Škofji Loki in okolici. V 80. letih je bil v veliko pomoc clan in predsednik godbe Miloš Mitic,4 ki je poskrbel za izposojo inštrumentov in se s podjetjem Kroj zacel dogovarjati za izdelavo novih uniform. Kljub težavam so clani skupaj z diri­gentom Ivom Gulicem vztrajali z vajami in nastopi. Pogoji za delo so se izboljšali leta 1995, ko je orkester dobil vecje prostore v opušceni škofjeloški vojašnici. Z obcino, ki jo je takrat vodil župan Igor Draksler, je Pihalni orkester Škofja Loka sklenil pogodbo, s katero je pridobil ustrezna sredstva za normalno delovanje.5 Ker je orkester postajal vedno bolj povezan z Obcino Škofja Loka, se je leta 1997 preimenoval v Društvo Mestni pihalni orkester Škofja Loka. Leta 1999 je godba iz vrst clanov mlajše generacije dobila novega predsednika Roberta Novljana. Od leta 2001 do 2004 so se razmere za delo precej izboljšale. Orkester je zacel z novimi mocmi v novih prostorih (še vedno znotraj škofjeloške vojašni­ce), nastopi so se vrstili, pomembno pa je bilo tudi veckratno gostovanje v pobra­tenem nemškem mestu Freising. Želje in cilji so se vecali, zato se je orkester leta 2000 pridružil Zvezi slovenskih godb, ki (med drugim) organizira tudi tekmova­nja pihalnih orkestrov. Škofjeloški orkester se je tekmovanja udeležil dvakrat, in sicer 2001 in 2002, ter obakrat prejel zlato plaketo. Kakovost je narašcala, z orke­strom so sodelovali številni pevski zbori, glasbene skupine ter pevci zabavne in operne glasbe. Kljub uspehom je bil leta 2005 izvoljen nov upravni odbor, na celu katerega je bila prva predsednica v zgodovini orkestra Andreja Štrekelj.6 Novo obdobje (2006–2015) Leta 2006 je Mestni pihalni orkester 130-letnico obeležil s slavnostnim kon­certom v Športni dvorani Poden, Zveza slovenskih godb pa je clanom z dolgole­tnim stažem pri godbi podelila visoka priznanja. Najvišje priznanje Mednarodne glasbene organizacije (CISM), križ za zasluge za vec kot 50-letno delovanje, je prejel dirigent Ivo Gulic, kar je bil nedvomno tudi lep zakljucek njegove dirigent­ske kariere v Škofji Loki. Na božicno-novoletnem koncertu leta 2006 je dirigent­sko palico uradno predal svojemu nasledniku (in trenutnemu dirigentu) Romanu Grabnerju,7, ki je v orkester vnesel svež nacin dela, nekaj organizacijskih spre­memb in nekoliko drugacen pristop k izvajanju glasbe. Številni nastopi (tudi v sodelovanju z drugimi izvajalci zabavne glasbe) in gostovanja so orkester dvignili na novo raven. Orkester ima letno v povprecju med 25 in 30 nastopov, udeleži pa se tudi vsaj enega gostovanja v tujini. Ker je bilo gostovanj vedno vec, je napocil cas, da je tudi Mestni pihalni orkester pripravil svoj domaci projekt, na katerega je lahko povabil druge godbe. Tako je leta 2009 organiziral prvi mednarodni festival pihalnih orkestrov, ki ga je poimenoval Loka jo piha, in od takrat dalje poteka vsako leto. S tem festivalom je mlada generacija dobila dodaten zagon, stopila v korak s casom, ustvarila svojo spletno stran ter se zacela pojavljati na socialnih omrežjih. Vendar je orkestru manjkala pika na i, to je bila zgošcenka. Prvo snemanje je bilo leta 2012, ko je orkester na Loškem odru posnel prvih 5 skladb. V naslednjem letu je orkester nastopil na tekmovanju slovenskih godb na pihala v zabavnem programu (Ormož, 2013) in osvojil prvo nagrado, pokal Vinka Štrucla. Zaradi negotovega financnega stanja se je snemanje zgošcenke zakljucilo šele novembra 2015, kar je bilo ravno ob pravem casu za pripravo na izid ob pra­znovanju 140-letnice leta 2016. V letu 2015 je mandat nastopil tudi nov upravni odbor orkestra, s predsednico Nejo Mlakar. 3 Dirigent škofjeloškega orkestra od 1957 do 2006. 4 Predsednik Pihalnega orkestra Škofja Loka od 1986 do sredine 1987. Za njim je naloge pre­ vzel Janez Sever. 5 Povzeto po Sever, Pihalnemu orkestru ob 70. obletnici. 6 Povzeto po Križnar; Cadež, Kronika Godbe v Škofji Loki od 1876 do 1996. Leto 2016 – 140-letnica delovanja orkestra V tem letu si je orkester zadal veliko nalog. Poleg vseh nastopov je bil glavni dogodek slavnostni koncert ob obletnici, ki je pomenil tudi uradni izid težko pricakovane zgošcenke, poimenovane po domacem festivalu Loka jo piha. Pomladanski cas je bil namenjen oblikovanju in pripravi zgošcenke, sodelovanju z mediji in intenzivnimi vajami za slavnostni koncert, ki je bil 28. maja 2016 v Športni dvorani Trata v Škofji Loki. Orkestru sta se na odru pridružila še Mešani pevski zbor Lubnik in domaci vokalist Erik Rant. Ob tej priložnosti je Zveza slo­venskih godb med clane orkestra podelila kar 16 Adamicevih priznanj, 5 medalj in 1 križ za zasluge Mednarodne glasbene organizacije, kar je dodaten odraz dol­goletne tradicije. Poleg tega je orkester na proslavi ob obcinskem prazniku, 2. 7. 2016, prejel še najvišje obcinsko priznanje Zlati grb Obcine Škofja Loka. V jesen­skem casu je orkester gostoval v pobratenem mestu Tábor na Ceškem, doma pa izvedel že 8. festival Loka jo piha. Konec slavnostnega leta se je zakljucil s tradici­onalnim božicno-novoletnim koncertom v sodelovanju s pevko Alenko Godec. Vec o dirigentu v spremnem gradivu zgošcenke Mestnega pihalnega orkestra Loka jo piha 140 let, ki je izšla 28. 5. 2016. Naslovnica zgošcenke Loka jo piha: 140 let. Posneto 12. 3. 2016, Mestni trg v Škofji Loki. (foto: Marko Jelenc, Uroš Veber) Mestni pihalni orkester na gostovanju v mestu Tábor na Ceškem s slovenskim veleposlanikom Leonom Marcem in Janom Jelšikom; posneto 17. 9. 2016. (foto: Peter Pokorn ml.) Zakljucek Ob koncu tega pomembnega obdobja lahko z gotovostjo recemo, da Mestni pihalni orkester Škofja Loka dobro opravlja svoje delo in je prepoznaven. Z našim delom ohranjamo kulturo, ki predstavlja pomemben temelj naše družbe, ne le v lokalnem smislu, ampak tudi širše, celo izven naše domovine. Ceprav naš trud realno ni vedno poplacan, nas naša zavest vodi, da v danih okolišcinah ustvarjamo in poustvarjamo glasbeno dedišcino skozi cas. Spominjamo se preteklosti, dela-mo v sedanjosti, trudimo se z vzgojo novih rodov, ki bodo našo dedišcino nego­vali v prihodnosti. Francoski matematik Pascal je nekoc dejal: Bolje je vedeti o vsaki stvari malo, kot pa o eni vse. Trudimo se biti mojstri na svojem podrocju, hkrati pa v prihodnje vidimo nujnost v povezovanju tudi s sorodnimi podrocji, s katerimi bomo delili svoje znanje in izkušnje ter tako tvorno prispevali h kakovo­sti življenja v našem mestu. *Nastopi in prireditve, na katerih orkester sodeluje vsako leto: -smucanje po starem, -Pokal Loka, -pustna povorka Vrtca Škofja Loka, -komemoracija padlim talcem, Kamnitnik, -Škofjeloški pasijon (pasijonsko obdobje), - velikonocna procesija, cerkev sv. Jakoba, - Jurjev semenj, Stara Loka, - prvomajska budnica, -piknik stanovalcev Centra slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka, -Tek štirih mostov, -slavnostni koncert ob dnevu državnosti 25. junija, -mednarodni festival pihalnih orkestrov Loka jo piha (2. konec tedna v septembru), -spominski prireditvi ob dnevu mrtvih pri Zvezi borcev in na pokopališcu Lipica, -božicno-novoletni koncert 25. decembra. LITERATURA: Gulic, Ivo: Uvodni nagovor. V: 130 let godbeništva v Škofji Loki, Škofja Loka : Mestni pihalni orkester Škofja Loka, 2006, str. 7–9. Križnar, Franc; Cadež, Peter: Kronika Godbe v Škofji Loki od 1876 do 1996. V: 130 let godbeni­štva v Škofji Loki, Škofja Loka : Mestni pihalni orkester Škofja Loka, 2006, str. 11–36. Sever, Franc: Kronika godbe v Škofji Loki od 1925 do 1995. V: Pihalni orkester Škofja Loka, Škofja Loka : Mestni pihalni orkester Škofja Loka, 1996, str. 6–22. Sever, Franc: Pihalnemu orkestru ob 70. obletnici. V: Pihalni orkester Škofja Loka, Škofja Loka : Mestni pihalni orkester Škofja Loka, 1996, str. 5. Nataša Kalan 80 let v skrbi za starejše, slepe in slabovidne Na obrobju Škofje Loke se nahaja Center slepih, slabovidnih in starejših, javni socialno-varstveni zavod, katerega dejavnost in tradicija segata v daljne leto 1936, ko so oživeli prostori Strahlovega gradu v Stari Loki. Na zacetku je v gradu, Domu slepih, živelo med 30 in 40 oskrbovancev, ki so sem prišli iz vse Slovenije in se ukvarjali s šcetkarstvom in pletarstvom. Šele po 2. svetovni vojni so se postavili temelji za enakopravno vkljucitev slepih in slabovi­dnih v življenje in delovne procese. Življenje v domu je postopoma dobilo povsem nove oblike in preraslo obi­cajno skrb za slepe. Grad so obnovili in pridobili prostor za 90 oskrbovancev. Zgrajene so bile delavnice, organizirana je bila šola za ucence v gospodarstvu, ki Pogled na Center slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka s strani Lubnika. (foto: Egon Cokan) so se ucili šcetkarske, pletarske in metlarske obrti. V šestdesetih letih sta se Dom slepih in Invalidske delavnice združila – nastal je Center slepih, edini zavod v Sloveniji, ki je reševal probleme poklicnega usposabljanja, zaposlovanja in domskega varstva slepih in slabovidnih. Številni obcani so v tem casu živeli po domovih po vsej Sloveniji, prostori v gradu so postajali neprimerni, pogoji za delo so bili slabi. Zavedali so se, da je za tako kom­pleksne naloge potreben korak naprej; tudi s podporo, pobudo ter oblikovanjem social-ne politike lokalne skupnosti je bila v letu 1979 zgrajena nova stavba. Slepim in slabo­vidnim je bilo namenjenih 80 postelj, preo-stale pa obcanom nekdanje Obcine Škofja Loka (skupaj 214 postelj). Zgrajeni so bili tudi šola, internat, telovadnica in bazen. Z dograditvijo prostorov so bili posta­vljeni pogoji, da tudi starejši ljudje preživijo svojo jesen življenja v primernem okolju. Starost namrec ni konec življenja, je nekaj vec, je smisel in kakovostno preživljanje casa z razlicnimi aktivnostmi, dejavnostmi in programi, ki so jih takrat razvijali v duhu gerontoloških nacel Dodajmo življenje letom. Center je tako brez vecjih sprememb deloval do leta 2000, ko se nekoc pove­zana celota ter skrb za ljudi postavi na nov mejnik. V tem letu invalidske delavni­ce postanejo samostojno podjetje, štiri leta kasneje pa se srednja šola (zaradi premajhnega števila dijakov) združi z Zavodom za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Dom se preimenuje v Center slepih, slabovidnih in starejših ter samo­stojno nadaljuje z delom, razvojem ter poslanstvom, ki danes omogoca nastanitev 220 stanovalcem. Nove investicije so se nadaljevale po letu 2008. Adaptirana in nadzidana je bila glavna stavba, s cimer je Center poleg prostorov za upravne službe pridobil še kako pomemben vecnamenski prostor za kulturne in družabne prireditve ter verske obrede. Novi so še prostor za delovno terapijo in fizioterapijo, knjižnico, frizerski salon, vgrajeno je bilo tudi novo bolniško posteljno dvigalo. V letu 2010 je bil, skupaj z VDC Kranj, na zelenici pred domom urejen park za razgibavanje, preurejeni sta bili recepcija in kotlovnica z novim energentom, plinom. Od tega leta dalje, pa vse do leta 2016, so potekale tudi prenove posameznih nadstropij. Najprej je bilo obnovljeno najvišje nadstropje, oddelek Zimzelen, sledili so Zarja v cetrtem Mavrica v tretjem, Klasje v drugem in Livada v prvem nadstro­pju. V vmesnem casu sta bili popolno-ma obnovljeni tudi kuhinja in pralni-ca, kjer ni bil namen le prenova zaradi dotrajanosti, ampak je bilo poskrblje-no tudi za prihranek energije ter vzpostavitev nadzora nad porabo energije, povecanje energetske ucin­kovitosti in seveda tudi izboljšanje delovnih pogojev zaposlenih. V letu, ko je Center praznoval 80-letnico delovanja, je pridobil še eno novost. Obnovljen je bil park, ki je bil zaradi gradbenega posega pri urejanju kanalizacije in tudi žledolo-ma precej poškodovan. Ustvarjen je bil park cutil, ki slepim, starejšim, gibalno oviranim in drugim obisko­valcem ter sprehajalcem omogoca odkrivanje posameznih cutil, saj je vsaka zaznavna cona namenjena enemu od cutov (vidu, sluhu, tipu, vonju in okusu). Center danes izvaja dejavnost institucionalnega varstva za starejše in kot edini v državi zagotavlja prilagojene prostore in okolico za življenje slepih in sla­bovidnih oseb. Zaposleni so za delo z njimi usposobljeni, nove stanovalce pa usposobijo, da se orientirajo in znajdejo v Centru in bližnji okolici. Nudijo jim spremstvo, pomoc pri pisanju pošte, urejanju osebnih stvari, svetovanje ter pomoc pri nakupu aparatov ali naprav. Prilagojeno bivalno okolje (dvigali, opre­mljeni z zvocnimi obvestili, stopnišcna otipljiva držala, oglasna deska z informaci­jami v brajici, razlicni pripomocki) jim omogoca, da so lahko cim bolj samostojni. Storitve, ki jih Center nudi, so primerljive z vecino drugih domov po Sloveniji. Stanovalcem omogoca kakovostno nastanitev, celodnevno oskrbo in aktivno preživljanje prostega casa v kulturnem, družabnem in duhovnem pome-nu. Glede na zdravstveno stanje posameznika se jim nudi kakovostno in zahtevno zdravstveno nego in oskrbo. Razlicne službe za oskrbo starostnikov svoje delo nenehno nadgrajujejo in bogatijo s sodobnimi spoznanji, uspeh dela pa se meri z zadovoljstvom stanovalcev, svojcev in zaposlenih. Ob tem je naj­bolj pomembno, da se stanovalci pocutijo cim bolj domace, sprejete in so zadovoljni s storitvami. Poleg osnovne dejavnosti Center ponuja tudi druge storitve. Izvaja se program dnevnega varstva, ki je namenjen osebam, ki še ne potrebuje­jo celodnevnega institucionalnega varstva, ampak le doloceno število ur v dnevu, kar jim tudi omogoca, da cim dlje ostanejo v domacem okolju. Program zacasne namestitve omogo-ca razbremenitev svojcev za dolocen cas v casu dopustov, bolnišnicnega zdravljenja, okrevanja po operativnih posegih ali kot priprava na kasnejši sprejem v Center. Od leta 2015 se izvaja tudi pomoc družini na domu, ki se je izkazala kot dobra vez z doma-cim okoljem, saj se številne obcane, ki imajo v Centru že vlogo za institu­cionalno varstvo, spremlja, zaznava potrebe in omogoca lažjo pripravo na morebitni prihod vanj. V zadnjih letih je bila zgradba Centra slepih, slabovidnih in starej­ ših skoraj v celoti obnovljena, s cimer se je sledilo in izboljšalo trende sodobnega bivanja ter oskrbe starejših in invalidnih oseb. Dodali so številne nove vsebine, vsak dan znova pa je izziv prisluhniti stanovalcem, zaznati potrebe starajoce se populacije, se temu glede na možnosti prilagajati in nuditi stanovalcem domac­ nost, varnost, zasebnost, clovecnost in toplino. Center je vedno iskal nove možno­ sti za razvoj in dolgorocno se želi preoblikovati v gerontološki center, ki bo omogocal ljudem, ki tu živijo in delajo, dobro in kakovostno življenje. »Delamo s srcem« je bil slogan ob castitljivi obletnici in prav tako bo tudi v prihodnje. Iz arhiva CSS Škofja Loka povzela Nataša Kalan, univ. dipl. soc. del., CSS Škofja Loka Helena Maticic - Hostnik, Urška Ziherl Praznicno leto na Osnovni šoli Ivana Groharja Uvod / Helena Maticic - Hostnik Pred 31 leti sta v Škofji Loki iz enotne osnovne šole nastali dve samostojni. Šola v Šolski ulici je obdržala ime Osnovna šola Peter Kavcic (danes OŠ Škofja Loka – Mesto), druga je zacela delovati v Podlubniku in je dobila ime po slikarju Ivanu Groharju. Šolska stavba prvotne šole je bila zgrajena leta 1932, za tiste case je bila zelo moderna, prostor v njej pa sta si delili osnovna ter mešcanska šola.1 Med 2. svetovno vojno so v njej poucevali nemški ucitelji; slovenski pouk je bil ponovno organiziran junija 1945. V poznejših letih so bile v njej tri šole: osnovna šola, gimnazija in poklicna kovinarska in avtomehanska šola. Vse vecje število otrok in šolske reforme po 2. svetovni vojni so narekovale širitev in gradnjo novih šolskih stavb. Leta 1973 je bila v Podlubniku zgrajena nova šola, kjer so zaceli pouk obiskovati ucenci od 5. do 8. razreda, ucenci od 1. do 4. razreda pa so ostali v stari zgradbi v Šolski ulici.2 V zacetku 80. let prejšnjega stoletja je imela šola od 1700 do 1800 ucencev, razredi pa so imeli do sedem oddelkov; v dopoldanski in popoldanski izmeni je poucevalo vec kot sto uciteljev. Pred 2. svetovno vojno zgrajena šolska stavba je bila spet potrebna prenove in dograditve. Ta je bila dokoncana jeseni 1985 in ko so se v nov Center usmerje­nega izobraževanja izselili še ucenci gimnazije in poklicne šole, so bili dani pogo-ji za organizacijo dveh popolnih osnovnih šol. Uradno je bila OŠ Ivana Groharja ustanovljena 25. 6. 1985 in poleg maticne šole jo sestavljajo še podružnice na Bukovici, v Bukovšcici in na Sv. Lenartu. Prva ravnateljica je postala Bogomila Krvina.3 1 Eržen, Državna, str. 55. 2 Košak (ur.), Zgodbe, str. 9-16; Jamar - Legat, Loško šolstvo, str. 160–169. 3 ZAL-ŠKL, ŠKL 404, t. e. 1, a. e. 1; ZAL-ŠKL, ŠKL 404, t. e. 1, a. e. 4. Zato je bilo šolsko leto 2015/2016 v znamenju obhajanja 30-letnice šole in priložnost, da s praznovanjem ponosno pokažemo talente, ki se skrivajo med ucenci in ucitelji na naši »Groharci«. Kako smo praznovali? / Urška Ziherl Ob tej priložnosti so se na šoli odvijali številni zanimivi dogodki, izšla je tudi jubilejna številka šolskega glasila Macesni, ki ne prinaša le tematskih prispevkov ucencev, ampak se ozira po prehojeni poti šole in njenih delavcev. Macesne so oblikovale ucenke – novinarke, ki na šoli že nekaj let usvajajo vešcine novinarstva. Tokrat so opravile kar trinajst intervjujev z delavci šole, ki so na njej zaposleni že (ali skoraj) od njene ustanovitve. Jubilejna številka je prinesla tudi slikarski duh in utrip Ivana Groharja, saj je nagovorila že naslovnica, tudi številni slikarski izdelki ucencev v casopisu so pokazali, da je impresionisticni slog izziv tudi za sedanjost. Clanice novinarskega krožka so v šolski knjižnici pri­pravile razstavo vseh izvodov Macesnov, od prve številke pred tridesetimi leti do danes. Glasilo je izšlo pod mentorstvom uciteljic Sabine Leben in Urške Ziherl, za tehnicno izvedbo je poskrbela uciteljica Majda Šubic. Na šoli je za organizacijo praznovanja skrbel ožji organizacijski odbor ucite­ljev, ki so ga sestavljali: Milojka Bozovicar - Gantar, Maja Doljak, Lena Vastl, Urška Ziherl, Gorazd Pintar in Marko Primožic. Sprehod skozi 30 let zgodovine naše šole smo obeležili z osmimi dogodki in nekaj spremljajocimi. Zaceli smo že avgusta. Delavci šole smo se podali na kolesarki vzpon ali pohod v Sorico. Pohodniki so pot zaceli na Prtovcu, kolesarji pa pred šolo. Pred Groharjevo hišo v Sorici smo se združili in poleg ogleda hiše imeli tudi glasbeno delavnico v Groharjevi hiši. Konec septembra so praznovanje planinsko obeležili tudi planinci. Starejši clani planinskega krožka, Gamsi, so pod vodstvom mentorice in vodnice Ivanke Dolenc odšli na nocni orientacijski pohod v Sorico. Dogodka se je udeležilo tudi nekaj staršev, sedanjih in upokojenih delavcev šole. Ob prihodu na cilj nas je pozdravil Miro Kacar in nam povedal nekaj zanimivosti o Ivanu Groharju. Istocasno je uciteljica Ivanka Dolenc pripravila fotografsko razstavo o delu planinskega krožka, ki je prav tako praznovalo, in sicer 25 let delovanja. V zacetku oktobra 2015 smo uradno odprli Groharijado, kot smo praznova­nje poimenovali. Poleg predstavitve dogodkov so ucenci od 5. do 9. razreda izve­dli skupinsko glasbeno tocko. Ob tem so ravnatelj Marko Primožic, predsednik Sveta staršev Tomaž Rant, predsednica Sveta šole Ivanka Dolenc, mentorica šol­ske skupnosti Polona Macek in predstavniki šolske skupnosti vseh oddelkov pred šolo posadili macesen v cast Ivanu Groharju. Novembra in decembra so vsi ucenci slikali v stilu impresionizma. Nastale so zanimive slike, nekatere po motivih Ivana Groharja, druge s popolno-ma drugacno vsebino, vse pa v impresionisticnem slogu. Slike smo postavili na ogled aprila, ob zakljucni slovesnosti Groharijade. Šola je postala galerija, saj so obiskovalci izdelke ucencev lahko obcudovali po hodnikih, v vecnamenskem prostoru in na zunanji steni šole. V sklopu praznovanja obletnice šole smo v vecnamenskem prostoru odprli tudi razstavo fotografij našega ucitelja Janeza Beguša, ki svoje fotografsko znanje prenaša tudi na ucence. Januarja smo posebno pozornost posvetili upokojenim delavcem šole. Povabili smo jih na okroglo mizo in z nekaterimi v pogovoru razkrili lepote poucevanja in dela v obdobju zadnjih trideset let. Voditeljica okrogle mize Branka Svoljšak, uciteljica geografije in zgodovine, je udeležence prireditve z zanimivim slikovnim gradivom popeljala v cas pred 30. leti, ko se je takrat ena najvecjih šol na S lovenskem, OŠ Peter Kavcic, razdelila na dve popolni osnovni šoli. Spomine na zgodovino šole so z udeleženci delili dolgoletni ravnatelj Zlatko Košic, Nana Rupar - Peternel, uciteljica in pomocnica ravnatelja, Milica Križnar, uciteljica biologije in kemije, in Toncka Štremfelj, ki je bila na šoli zaposlena kot kuharica. Dolgoletni ravnatelj Zlatko Košic je posebej ponosen na zapis v šolski kroniki, ki ga je zapisal Peter Winkler, takratni direktor Zavoda za šolstvo: »Kadar pripe­ljem goste na to šolo, sem vedno ponosen, ker jim lahko pokažem najboljše, kar imamo v našem šolstvu, bogato vsebino, razgibano delo in zavzete ljudi, ki se trudijo, da bi dali ucencem najvec kar zmorejo.« Le upamo lahko, da je še vedno tako. Prijetnemu druženju je sledilo odprtje likovne razstave del Zlatka Košica. Na odprtju Groharijade so ucenci izvedli skupno glasbeno tocko. (foto: Janez Beguš) Marca so na svoj racun spet prišli ucenci. Izkazali so se s svojimi pevskimi talenti, na karaokah so se predstavili solisti, dueti in manjše pevske skupine. Ob bucnem spodbujanju so se vsi potrudili in komisija, v sestavi uciteljev Jože Kordiš, Janez Beguš in Katarina Pegam, je imela res težko delo izbrati najboljše. Seveda se nismo mogli izogniti športnemu dogodku, saj smo priznana špor­tna šola. V zacetku aprila so se na skupnem športnem srecanju med seboj pomerili starši, ucenci in ucitelji. Pod organizacijskim okvirjem uciteljev športa je bilo v dvobojih med dvema ognjema, košarki in odbojki res vroce. Udeleženci so lahko tudi plezali po plezalni steni, metali pikado, hodili po vrvi, igrali šah ali iskali tocke na orientaciji. Zmagovalci sobotnega dopoldneva pa smo bili vsi ude­leženci. Spomnili smo se tudi na obletnico smrti Ivana Groharja. Na ta dan, 19. 4., so se ravnatelj Marko Primožic, pomocnica ravnatelja Maja Doljak, predsednica Sveta šole Ivanka Dolenc in nekateri ucenci, predstavniki šolske skupnosti, poklonili spominu velikega umetnika z obiskom njegovega spomenika v Groharjevem naselju, kjer so položili cvetje. 21. 4. 2016 je šola sklenila praznovanje z zakljucno prireditvijo – zakljuck-om Groharijade. Številni nastopajoci so obiskovalce popeljali skozi praznicno leto, se poklonili Groharjevemu imenu, življenju in delu. Med povabljenimi so bili poleg predstavnikov vzgojno-izobraževalnih ustanov tudi Miha Kordiš, poslanec Ucenci in ucitelji v Groharjevi Sorici ob praznovanje 20. obletnice šole (2005). (foto: Janez Beguš) Državnega zbora in naš bivši ucenec, mag. Gregor Mohorcic, direktor Direktorata za vrtce in osnovne šole pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, mag. Miha Ješe, župan Obcine Škofja Loka, Lucija Rakovec, predstavnica Zavoda za šolstvo, in dr. Slavko Gaber, nekdanji minister, ki je ob uvajanju devetletke veliko sodeloval z našo šolo. Ravnatelj Marko Primožic je še posebej cestital tistim sode­lavkam, ki so v šoli neprekinjeno zaposlene že vseh 30 let, prav od njenega zacet­ka. To so uciteljice: Anica Benedicic, Milojka Bozovicar - Gantar, Duška Brovc, Ivanka Dolenc, Majda Jeraj, Olga Koplan, Irena Megušar, Urška Oblak, Zinka Pintar, Blažka Ravnikar in Branka Svoljšak. Številni ucenci, starši, upokojeni in sedanji delavci šole ter gosti so na prireditvi res uživali. Ucenci so zapeli tudi novo šolsko himno, s katero bo šolsko leto 2015/2016 ostalo zapisano v besedah, mislih in spominih vseh, ki so jo v tem praznicnem letu obiskovali. VIRI: ARHIVSKI VIRI: ZAL-ŠKL, ŠKL 404, Osnovna Šola Ivana Groharja Škofja Loka, t. e. 1, Šolska kronika 1958–1988, a. e. 1. ZAL-ŠKL, ŠKL 404, Osnovna Šola Ivana Groharja Škofja Loka, t. e. 1, Statut OŠ Ivana Groharja 1985, a. e. 4. Šolska kronika OŠ Ivana Groharja Škofja Loka: 2015– (v teku). Osebni arhiv Urške Ziherl. LITERATURA: Eržen - Podlipnik, Elizabeta: Državna mešcanska šola dr. Ivana Tavcarja v Škofji Loki. V: Loški razgledi 59, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2013, str. 51–69. Jamar - Legat, Jeja: Loško šolstvo od 1900 do 1941. V: Loški razgledi 19, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, str. 160–169. Košak, Bogdan (ur.): Zgodbe naše šole (posebna izdaja Loške médle). Škofja Loka : OŠ Škofja Loka – Mesto, 2002. Vincencij Demšar 20-letnica Prosvetnega društva Sotocje Škofja Loka V nedeljo, 14. 1. 1996, se je na ustanovnem zboru Prosvetnega društva Sotocje Škofja Loka na Kopališki 22 v Karlovcu zbralo 14 ljudi, ki so v formalne okvire hoteli spraviti njihove dotedanje druž­bene dejavnosti: 1. Semanji dan, ki je na Sv. Ožboltu po nekaj letih, predvsem z delom domacinov in pod vodstvom bratov Mackov, privabljal vedno vec ljudi. 2. Kakovosten Cerkveni pevski zbor Cecilije Kobal v Škofji Loki, pod vodstvom Andreja Prosena, kot cerkveni zbor ni mogel kandidirati za družbena, obcinska sredstva tako kot drugi zbori. 3. Kršcanski demokrati so že od leta 1990 naprej v Škofji Loki ob pomoci mnogih skrbe­li za miklavževanje in materinske dneve v Škofji Loki. 4. V zavesti vseh pa je bila tudi velika želja, da nadaljujejo bogato tradicijo predvojnega Prosvetnega društva. Ustanovni clani društva so bili: Franciška Božic, Ljuba in Vincencij Demšar, Marija in Martin Krajnik, Štefan Kržišnik, Dragica in Tone Macek, Janez Misson, Hiacinta in Klavdija Pintar, Andrej Prosen, Vida Šubic in Marija Tavcar. V delovno predsedstvo so bili izvoljeni: za predsednika Andrej Prosen, za zapisnikarico Hiacinta Pintar, overovatelja sta bila Ljuba Demšar in Štefan Kržišnik. Po raz­pravi o imenu društva je Tone Macek predlagal, naj se novo društvo imenuje Sotocje, Vincencij Demšar pa dodal, naj bo Prosvetno. Predlog je bil soglasno sprejet in tako je društvo že od zacetka Prosvetno društvo Sotocje Škofja Loka. Na tej seji je bil po razpravi sprejet statut društva, njegov osnutek je pred­stavil Andrej Prosen. Na ustanovnem zboru so bili soglasno izvoljeni tudi organi društva: predse­dnik izvršilnega odbora je postal Anton Macek, podpredsednica Vida Šubic, taj­nik Andrej Prosen, blagajniške posle je prevzela Klavdija Pintar. Predsednik nad­zornega odbora je postal Martin Krajnik in Dragica Macek predsednica disciplin­ske komisije. Po statutu je delovno obmocje društva teritorij Obcine Škofja Loka. Pecat društva je elipsaste oblike, z loškim gradom v sredini, oblikoval ga je slikar Berko. V 3. clenu statuta je zapisano, da želijo clani društva prirejati likovne in gledališke, literarne, glasbene, turisticne, etnografske, planinske in druge razstave ter prire­ditve. Obvezali so se tudi, da bodo » … organizirali strokovna izobraževanja in predavanja za razna kulturna podrocja, sodelovali z zamejskimi kulturnimi organizacijami, skrbeli za kulturno dedišcino in kulturno vzgajali in spodbu­jali ustvarjalnost med otroki in mladino. Prosveta se mora ukvarjati z dvigom kulture in duha.« Že takoj je bilo organiziranih 10 sekcij – med njimi tudi plesna, ki pa edina ni nikoli povsem zaživela. Vodje sekcij so bili hkrati tudi clani strokov­nih teles društva. Clan je lahko postal vsak obcan, tudi drugi Slovenci pa tudi tisti, ki niso imeli slovenskega državljanstva. Upravna enota Škofja Loka je 24. 1. 1996 potrdila, da je društveni statut v skladu z Zakonom o društvih in izdala odlocbo o vpisu društva v Register društev. Deset ustanoviteljev je 22. 1. 1996 overovilo svoj podpis pri tedanji loški notarki Eriki Braniselj. Statut je bil kasneje dvakrat dopolnjen glede na društveno zakonodajo in nove dejavnosti, sedanji ima veljavo z dnem 10. 1. 1997. Na obcnem zboru leta 2003 je bila združena funkcija predsednika društva in predsednika izvršilnega odbora. Prvi redni obcni zbor društva je bil 10. 6. 1996 v Martinovi hiši na Mestnem trgu ob navzocnosti 25 clanov društva. Dopolnili so nekatere nejasnosti v statutu. Zelo sta bili že aktivni glasbena in gledališka sekcija. Med pomembnimi sklepi tega obcnega zbora je tudi, da je treba bolj skrbeti za urejenost domacega kraja, spodbujati kulturno delovanje po vaseh ter bolj avtenticno prikazati miklavževa­nje. Mladi so si želeli mentorstvo režiserja, ki bi imel že izkušnje. Clani delovnih teles so ostali isti, nova blagajnicarka je postala Fani Božic. Že prvo leto delovanja je PD Sotocje pripravilo materinski dan in miklavževanje v Škofji Loki ter Semanji dan na Sv. Ožboltu. Konec tega leta so že imeli 33 clanov z evidenco, v katerih sekcijah želijo sodelovati. Za mlajše veroukarje v župniji sv. Jakoba je bilo že pred letom 1990 miklavževanje vsako leto v uršulinskem samostanu, po tem letu pa so ga za vse otroke v obcini pripravili Slovenski kršcanski demokrati v Škofji Loki in tako je ostalo do ustanovitve društva. Na rednem obcnem zboru 10. 1. 1997 sta bila sprejeta tudi Pravilnik o financ­nem in materialnem poslovanju ter Disciplinski pravilnik društva. Na ustanovnem obcnem zboru so izvolili vse organe društva, prvi predse­dnik Izvršilnega odbora je postal Tone Macek, tajnik Andrej Prosen in blagajni-carka Fani Božic. Ostali clani so bili še Štefan Kržišnik, Minka in Martin Krajnik, Dragica Macek, Janez Misson, Hiacinta in Klavdija Pintar, Vida Šubic, Mara Tavcar ter Ljuba in Vinko Demšar. Zadnji je bil izvoljen za predsednika društva, cesar pa ni v zapisniku ustanovnega zbora, pac pa v zapisniku prvega obcnega zbora, ko nekatere zanima, zakaj sta ti funkciji loceni. Sprejet je bil sklep, da se v 20. clen statuta vpiše, da predsednika Izvršilnega odbora izvolijo clani tega odbora iz svoje srede. Kapucin brat Stanko Pecovnik je bil navdušen, da »po 60. letih spet vstopa v Prosvetno društvo v smislu kršcanskih primerjav«. Sedež društva je bil formalno na Partizanski 1, dejansko pa je imelo v dogo­voru z ZKO Škofja Loka od samega zacetka sedež v Martinovi hiši na Mestnem trgu 26; od leta 2002 je tu sedež tudi formalno. Zadnji dve leti, po letu 2015, so delovni prostori v starem župnišcu na Mestnem trgu. Letno je 11 ali 12 rednih in nekaj izrednih sej. Nanje dokaj redno prihajajo tudi clani raznih komisij in odborov: nadzornega, disciplinskega in vodje sekcij. Število clanstva nekoliko niha, okoli 60 jih ima placano clanarino, skoraj enako število je tistih, ki s svojim delom naredijo veliko vec, kot je višina clanarine. Na sestankih redno praznujemo godove, rojstne dneve ter druge pomembne dogodke. Tajniške posle je najprej opravljal Andrej Prosen,ustanovni clan in vecletni dirigent Cerkvenega pevskega zbora Cecilija Kobal, nato pa jih je kmalu prevzela Marija Krajnik. V letih od 1998 do 2001 je bil tajnik Damjan Obadic, za njim pa še sedaj zelo natancno in vestno vso administracijo vodi Jožica Žnidaršic. Za Tonetom Mackom, ki je bil prvi predsednik Izvršilnega odbora (1996–1199), je bila na njegovo mesto izvoljena Hiacinta Klemencic, ki je ostala v tej funkciji do leta 2001. Izvršilni odbor je leta 2001 izvolil za predsednika Vincencija Demšarja, za tajnico Jožico Žnidaršic in blagajnicarko Klavdijo Mlinšek. Po dveh letih je vodstvo ponovno prevzela Hiacinta Klemencic in ostala v tej funkciji do leta 2005, ko je bil za dobo dveh let izvoljen Martin Krajnik in zaradi drugih službenih obveznosti kasneje ni vec kandidiral. Od leta 2007 do 2014 je bil v tej funkciji Vincencij Demšar, ki je bil predsednik društva po statutu že od 1996 do 2001. Vodstvo društva je leta 2014 z izvolitvijo ponovno prevzela Hiacinta Klemencic. Vecji skladišcni prostori so ves cas, in to zastonj, v uršulinskem samostanu v Škofji Loki, kar sta s pisno pogodbo (11. 5. 1999) uredila društvo in Uršulinski samostan Sv. Duh. Tako je ostalo tudi, ko je samostan prevzela ljubljanska škofija. Vse obleke ter oprema za miklavževanje so varno shranjeni pri Krajnikovih, Pod Plevno. V starem farovžu na Mestnem trgu pa imajo ob prireditvah v uporabi kuhinjo in elektriko brezplacno. Tudi Turisticno društvo Škofja Loka in krajevna skupnost najema klopi in miz za prireditve ne zaracunavata. Prav tako zastonj je Loški oder vsa leta dajal na razpolago dvorano za generalko in miklavževa­nje. Delo pri društvu je povsem pro-stovoljno, letno razpolaga le z nekaj tisoc evri sredstev; pomembno pa je, da se ni nikoli toliko zadolžilo, da ne bi zmogli v roku placati racunov. Nadzorni svet društva je samo na obc­nem zboru leta 2000 opozoril na financne težave zaradi leta 1999 izda­nih spominkov in razglednic. Leta 2007 pa je bilo zaradi malomarnosti vodstva ob obcinska sredstva, niso se prijavili na razpis. Dejavnost društva sledi kole­darskemu letu: materinski dan ob Marijinem prazniku, 25. marca; za cvetno soboto in nedeljo: postne jedi (aleluja, loške smojke) in izdelava butaric. Od maja 2012 je tradicional-no romanje po staroloških podružni­cah. V juniju clani društva z vrsto sta­rih obicajev sodelujejo na Venerini poti (do leta 2009 Venerina pot, sedaj Historial). V sprevodu srednjeveških noš sodeluje tudi do 60 ljudi v organi­zaciji PD Sotocje; še posebno mocna in aktivna zasedba je prišla s Tonetom Tiringerjem, ki je vec let aktivno sode­lovala v pasijonu, pohodništvu, jasli­cah in družabnem življenju društva. Prvo nedeljo v avgustu društvo že vsa leta prireja na Sv. Ožboltu semanji dan, miklavževanje je 5. 12. zvecer in dan pred božicem postavitev jaslic na Mestnem trgu. Leta 2003 je clanarino placalo 70 clanov, naslednje leto se je clanstvo povecalo na 88. Društvo se je clansko posebej okrepilo v casu priprav na pasijon v letih 1999, 2008 in 2009. Z veliko pripravljenosti in s konkretnim delom so se vkljucili novi clani: Miran Pivk, Francka Pokorn, Matevž Maretic in Vojko Vidmar. Škofjeloški oktet je od vkljucitve v PD Sotocje (po pasijonu leta 2009) najprej vodil Dominik Jurca, od leta 2010 pa ga vodi Andrej Žagar. Mladinski pevski zbor sta sprva vodila Gregor Macek in Katja Kristel, Katarina Trdin ga vodi od leta 2010 naprej. Ko je uršulinka Nada Furlan leta 2008 odšla v Izolo, je Otroški pevzki zbor Iskrice do 2015 vodila Špela Oblak. Vsak zbor je imel letno najvec dva samostojna koncerta. OPZ Iskrice in Mladinski pevski zbor sv. Jakoba sta redno pela tudi pri nedeljskih mašah pri sv. Jakobu. Kot gostje ali s samostojnimi koncerti so nasto­pili po razlicnih krajih. Veckrat z nekaj pesmimi popestrijo društveno prireditev, redno pa materinski dan. Škofjeloški oktet je poleg samostojnih letnih koncertov vedno pel tudi na vecjih društvenih prireditvah in ob razlicnih priložnostih – slo­vesnostih, komemoracijah in pogrebih, sedaj nobene vecje društvene prireditve ni brez njih. Sodelovanje je zgledno, z oktetom ima društvo pogodbo o vkljucitvi in sodelovanju, podpisali so jo maja 2009. Kiparka Marija Bizjak iz Circ se je že leta 2006 vkljucila v delo društva, pred­vsem z raznimi delavnicami, zlasti pri oblikovanju z glino. Leta 2008 je v Škofji Loki na Venerini pot razstavljala Križev pot. Novembra leta 2010 je skupaj z otro­ci kiparske delavnice v Hrašah razstavljala v Mali galeriji Obcine Škofja Loka. Še isto leto je v decembru v istem prostoru postavila razstavo jaslic. Otvoritev so popestrili Smledniški pritrkovalci, Škofjeloški oktet in Marijini sorodniki. Clan društva Matevž Maretic je mojster v pirografiki; novembra 2006 je raz­stavljal »vžiganice v les« v Selah na Koroškem, »vžgane cipke« iz cikla »vertikale« pa januarja in februarja 2010 v Žigonovi hiši V Škofji Loki. Špela Oblak, zelo aktivna clanica, pevka in zborovodkinja, je angažirala vec sodelavcev (za sceno s Štefko Krajnik) in pevcev, gimnazijcev iz Škofje Loke, ter pripravila koncert z OPZ Iskrice, družinski muzikal Mary Poppins (4. 6. 2011). Uspešna predstava je doživela nekaj ponovitev ter gostovanj, tudi med Slovenci v Italiji. Na društveni predlog je Obcina Škofja Loka Špeli Oblak podelila naslov Prostovoljka leta 2011. Tudi clana Francka in Pavle Pokorn sta leta 2015 dobila priznanje Prostovoljca leta (v kategoriji nad 30 let). Takšno priznanje je prejela tudi Katarina Trdin, vodja MPZ Škofja Loka. Metod Habjan je razstavljal svoje slike v Centru slepih, slabovidnih in starej­ših na Upravni enoti in v Sokolskem domu. Umetniška dela so predstavili še Boštjan Pleško, Tone Mlakar in Matevž Frlic. Zadnja leta Anica Šinkovec skrbi, da se zlasti mladi ucijo izdelave umetnih rož iz papirja. Franc Temelj pa je leta 2007 predstavil romarsko pot Camino, ki jo je prehodil skupaj z društveniki Šmar iz Žirov. Društvo je od ustanovitve dalje za advent izdelovalo adventne vencke. Kasneje so to prevzeli drugi, vendar je dejavnost usahnila, zato so jo leta 2012 clani društva pod vodstvom Štefke Krajnik obnovili. Društvo je 10. 11. 2006 prvic in edinkrat organiziralo slovesen krst mladega vina za martinovo na Mestnem trgu v Škofji Loki, slovesnost je popestril Pihalni orkester Železniki. Za novo leto je bilo društvo skupaj s krajevno skupnostjo soorganizator silvestrske­ga novoletnega vecera na Mestnem trgu. Okoli 1 000 ljudi je v miru in ob dobri društveni organizaciji, glasbi Ansambla Starman iz Stare Loke, pogostitvi in nagovoru župana Igorja Drakslerja uživalo na kulturni priredi­tvi. Z veseljem je društvo to novost naslednje leto prepustilo novemu organizatorju. Obcni zbori so najveckrat v marcu in zanje smo velikokrat poiska­li zanimivega predavatelja: muzealec dr. Cene Avguštin iz Radovljice je pri­pravil predavanje Rast srednjeveške­ga mesta Škofje Loke; arhitekt Tone Mlakar iz Škofje Loke je predstavil Pogled na Loko skozi moje okno casa, s sogovornico arhitektko Matejo Mlakar (2004), dr. Feinig pa je sprego­voril O nastanku slovenskih in nem­ških imen (2004). Predavala je tudi zdravnica dr. Milena Iglicar, predava­nje Pavla Merkuja pa je bilo na temo Slovenski priimki od 12. stoletja dalje. Materinskega dne ni bilo brez krajše igrice, ki sta jo najveckrat pripravili Ljuba Demšar ali Špela Oblak. Za materinski dan osebno razdelimo okoli 1000 vabil, ki jih je v obliki tulipana, vsako leto v drugi barvi, veckrat natisnila Tiskarna Cuk pri Sv. Duhu. Leta 2001 je društvo pripravilo uprizoritev drame Antona Leskovca Dva bre­gova. Režijo je prevzel Igor Žužek, nekaj glavnih vlog je bilo dodeljenih izbranim igralcem, ostale pa so dobili clani in simpatizerji društva. Igra je bila odlicno izvedena in dobro sprejeta med gledalci. Pomladi 2004 je društvo dobilo tudi svojo spletno stran. Delavnica butaric je zahtevna, saj moramo pripraviti dovolj zelenja in lesa v spomin na Kristusov slovesen vhod v Jeruzalem. Z njimi želi društvo vsebinsko obogatiti in polepšati praznik cvetne sobote in nedelje. Poudarek je na naravnih in tradicionalnih materialih in v teh prizadevanjih je društvo zelo podpiral tudi loški župnik Jože Miklavcic. Veckrat so sodelovali z loškim skavti, ki so naredili velike butare. Prva sta v teh delavnicah ucila in jih vodila brata Potrebuješ iz Hrastnice. Kasneje so se temu priucili tudi mnogi drugi in Locane ucili te ume­tnosti. Valentin Jesenovec je vrsto let delal osnove za butarice, zadnja leta je bil to Janez Lavtar. Sprva je delavnica butaric potekala v Martinovi hiši, od leta 2001 pa smo se odprli navzven in jih vedno delajo na Mestnem trgu, na Placu. Na cvetno soboto je do nedavnega Košeninova s Spodnjega trga kuhala medlo, zadnje case jo Katarina Jesenovec. Francka Pokorn že od leta 2012 skrbi za repo in kuha postno jed alelujo in loško smojko. Škofjeloški pasijon O sodelovanju pri Škofjeloškem pasijonu je vec zapisanega v Pasijonskih doneskih, pasijonski romarji in fotografije pa o tem povedo še vec. Vredno je omeniti, da je bilo društvo že leta 1999 eden stebrov izvedbe pasijona, ki ga je režiral Marjan Kokalj. Prav tako je sodelovalo v pasi­jonu leta 2000 (110 tako ali drugace sodelujocih in vec kot 20 redarjev); v uprizoritvi pasijona leta 2009 je bilo vec kot 30 igralcev – clanov Sožitja in 130 drugih sodelujocih (križenosci, bicarji, šivilje, tehnicna pomoc ….). Nic manjša ni bila udeležba društveni­kov v pasijonu leta 2015. Glavni pove­ zovalki med društvom in režijo sta bili vedno Hiacinta Klemencic in Minka Krajnik. Venerina pot – Historial Za Venerino pot so društveniki že zgodaj pokazali zanimanje, sprva s prizori iz Visoške kronike. Martin Krajnik iz PD Sotocje je že leta 1997 dal pobudo, da bi v okviru Venerine poti na Mestnem trgu predstavili posamezne odlomke iz Tavcarjeve Visoške kronike. Ljuba Demšar je to pobudo posredovala na Obcino Škofjo Loko. Na skupnem sestanku z JSKD in Loškim odrom, 10. 12. 1997, je bil predlog zavrnjen, ceš, da bi bilo to drobnjakarstvo. Kljub temu je za Venerino pot junija 1998 gledališka sekcija iz Tavcarjeve Visoške kronike pripravila dva prizora: otvoritev sejma in prizor z vklenitvijo v klado. Sodelovalo je veliko mešcanov in Na Venerini poti – Historialu sodelujemo od leta 1998. Branjevka in berac (2007). (vir: arhiv PD Sotocje) clanov društva. Igra je bila spontana, sredi množice na Placu. Za ta namen je bila to leto narejena klada in izdelanih vec kostumov, kar so obiskovalci dobro sprejeli. Posamezne razlicne krajše prizore iz Visoške kronike smo nato uprizarjali vec let. Vklepanje v klado je postalo stalnica, ravno tako kuhanje tradicionalnih loških jedi. Klado za »spokoritev prestopnikov« je naredil Tone Macek z Grajske poti, tudi vec kulis za Leskovceva Dva bregova je njegovih. Gare, »loški brezplacni taksi«, smo si sprva sposojali pri Canškovih v Puštalu, sedaj ima društvo svoje. S hodulja-mi je društvo opremil Janez Lavtar, ki je skupaj s Francijem Potocnikom s Krivega Brda poskrbel za izdelavo lesene opreme in gledaliških kulis. Gašper Bernik s Hribca nad Puštalom je društvene prireditve vec let poživljal z malimi živalmi. Škoda, da se ni nadaljevalo s prizori iz Tavcarjevih del. Po letu 2010 je Venerino pot nadomestil Historial, kjer društvo sodeluje z vrsto tradicionalnih iger, kuhanjem medle in drugimi prizori iz nekdanjega loškega življenja. Prav tako še vedno sode­luje v sprevodu z vec kot 30 kostumiranimi mešcani, kmeti ter otroki. Semanji dan na sv. Ožboltu Semanji dan na Sv. Ožboltu je bil sprva je bil idejno in organizacijsko delo domacinov, predvsem Mackovih s Crnega Vrha, in táko ponovno postaja po letu 2015, ko so na pobudo Mirana Pivka spet vkljucili domacine. Tone Macek je društvu vrsto let zastonj dajal ozvocenje. Hiacinta Klemencic že ves cas skrbi za razpise v medijih, prijave ljudskih pevcev in godcev, mnogo­krat je tudi povezovala prireditve. Tine Jesenovec, Jožica Žnidaršic ter Minka Krajnik so poskrbeli za prevoznike, opremo, pijaco in hrano. Brez šotora sloven-ske vojske, ki ga vedno da zastonj, ne bi šlo, kar je zasluga Fedje Vranicarja mlajše­ga. Tudi plesišca ne bi bilo brez Omejcevih, Polancevi so organizirali prevoze, postavitve so bile pod vodstvom Mirka Eržena in Janeza Lavtarja. Nagrade za stavnico so nam dajali mesarji, ki so z nami pripravili prodajo tople hrane, ostale nagrade pa so med drugimi prispevali Janez Lavtar – komplet stolov in mize, Krajniki – racunalnik in televizor, Matevž Maretic – cipko pirografike, zakonca Lušina iz Dolenje vasi – struženo vazo z vec vrstami zlepljenega lesa, Tapetništvo Eržen pa vedno prispeva tolažilne nagradne. Semanji dan se je v dopoldanskem delu vedno zacenjal s sveto mašo loškega župnika ali kaplana in koncal s cerkve­nim darovanjem. O pohodih in drugih romanjih veliko povedo fotografije. Bili smo na Trsatu, pri Mariji Snežni, na Kredarici vec let zapored, pri sv. Florjanu, na Žalostni gori, Sv. Primožu, v Suši pri Zalem Logu. Na pobudo zakoncev Triler iz Stare Loke je vsako leto v maju romanje po podružnicah starološke fare. Za zakljucek pa vedno ob šmarnicnem prazniku poskrbi Janez Žagar v njegovi kapeli v Pevnem. Miklavževanje Miklavževanje je posebno doživetje za otroke. Na predvecer praznika se od 450 do 500 otrok dvakrat zbere v Loškem gledališcu na igrici in ob kulturnem programu. Pred tem pa se na Mestnem trgu zbere veliko staršev in drugih obca­nov, ko pride sv. Miklavž s spremstvom, z angeli in s parklji. Vsi otroci so tudi obdarjeni. Za obleke Miklavža in angelov redno skrbijo Mara Tavcar, Draga Gider, Francka Pokorn, Minka Krajnik in Oblakovi. Firbarjevi posojajo jerbase, koše, prispevajo pa še seno ali slamo, s katero obložijo kozolec pri jaslicah. Suho sadje je dolga leta sušila in delno darovala Mackova mama s Crnega Vrha. Sadjar Frlinc s Štajerske redno podari pet zabojev jabolk. Z zahtevno vlogo Miklavža so se spopadli naši dijakoni ali bogoslov­ ci: Robi Friškovec, Franci Miklic, Roman Starc, p. Pavle Košir, br. Štefan Kožuh in br. Jožko Smukavec iz kapu­cinskega samostana ter naši clani ali simpatizerji: Viktor Krek iz Brezovice pri Ljubljani, Miloš Pelko iz Stražišca, Boštjan Pleško, Janez Oman, Vojko Vidmar in Tone Tiringer. Kadar je vec darov ostalo, smo jih podarili vrtcu v Stari Loki in Varni hiši. Jaslice pri Marijinem znamenju na Mestnem trgu Tudi jaslice so ves cas domena društva. Leta 1997 jih je pred cerkvijo sv. Jakoba prvikrat skupaj z ministranti postavil tedanji loški kaplan Igor Dolinšek. Naslednje leto (1998), vecinoma z istim materialom in opremo, pa že PD Sotocje. V zacetku so sveto družino za jaslice posojale loške uršulinke, dve ovcki je nare­dila Helena Notar Potocnik. Leta 2005 so po narocilu, pri podjetju Toenis, iz poliestra naredili kipe Marije, Jožefa in Jezušcka; naslednjo leto je bila narejena zvezda z luckami. Za mnoge, zlasti za otroke, je to osrednji dogodek na Mestnem trgu v casu božica. Za osvetlitev in glasbo je vrsto let skrbel Tone Macek iz Pod Plevne. Omeniti moramo še, da je trdnejši hrastov steber kozolca delo treh Španovih fantov iz Davce, ki so novi kozolec naredili na Žbontu v Davci, tik pre-den so odšli vsi trije v vojsko leta 1914. Nobeden se ni vrnil. Ker se je leta 1999 po nesreci en kip razbil, novega pa še ni bilo, je Hiacinta Klemencic jaslice naredila ob pomoci nekaterih znank. Kot zanimivost omenimo, da se je leta 2010, ko je bil hlevcek narejen iz stiropora, ta zaradi velike teže snega porušil. Mnogi mladi so prve korake na odru ali nastope naredili v okviru tega dru- Jaslice na Mestnem trgu postavljamo od leta 1998. (vir: arhiv PD Sotocje) štva. Ucili so se uglajenega nastopanja, lepe slovenšcine, moralne rasti in narodne zavesti. Vec jih je bilo na izobraževalnih seminarjih in tecajih. Obcinska priznanja Veliko nam je pomenilo, da je Obcina Škofja Loka, posebej pa župa­na Igor Draksler in Miha Ješe, opazila zavzeto delo društva. Z obcinsko pomocjo je laže uresnicevalo svoje poslanstvo. Društvo je tudi pozorno spremljalo življenje v obcini, zato je s pobudami in pisnimi predlogi sodelo­valo pri razpisu obcinskih priznanj. Na pobudo in pisni predlog dru­štva, vcasih tudi kot sopredlagatelji, so ob obcinskem prazniku dobili prizna­nja za zasluge: 1998 – castni obcan: Melhior Golob, kanonik, nekdanji loški župnik, 1999 – zlati grb: Kapucinski samostan Škofja Loka, 1999 – zlati grb: Jože Albreht, nekdanji predsednik Skupšcine Obcine Škofja Loka (sopredlagatelji), 2000 – zlati grb: Uršulinski samostan Sv. Duh, 2000 – srebrni grb: Osnovna šola Cvetka Golarja Trata (sopredlagatelji), 2000 – bronasti grb: Franci Troha, poštar, 2002 – bronasti grb: župnijska Karitas Škofja Loka, 2003 – bronasti grb: p. Angel Bogomir – Mirko Kralj, kapucin, 2005 – srebrni grb: Mara Tavcar, 2006 – zlati grb: dr. Urška Omejc, zdravnica, 2006 – zlati grb: Tone Mlakar, arhitekt, 2010 – bronasti grb: Ivan Kožuh, 2011 – srebrni grb: skavtski steg Škofja Loka, 2013 – srebrni grb: Valentin Jesenovec, 2016 – bronasti grb: Prosvetno društvo Sotocje. Sodelovali smo z nekaterimi sosednjimi društvi: KUD Poljane, KUD Sveti Duh, Bisernico iz Retec in drugimi. Druge dejavnosti Med druge dejavnosti lahko uvrstimo: dobrodelni koncert v Kristalni dvora­ni »Kombi za Kristino in Nežo« (2000) in sodelovanja na dobrodelnih koncertih za misijone. Z igro Pilatova žena Alojza Rebule smo dvakrat nastopili pri Sv. Duhu, v Železnikih, na Ptuju in v Križah pri Tržicu. Ker so clani društva že vec let delali za Oratorij pri sv. Jakobu, so se prijavili na razpis, vendar sta potem izvedbo prevzela Ivanka Nartnik in domaci kaplan. Pripravili smo vec izletov: od Sotocja do izvira, iz vojašnice preko Crngroba, Sv. Mohorja do Topolj, v Brda na praznik cešenj. Na Kredarico gremo vsako leto za praznik Marije Snežne (15. in 16. avgust). Leta 2007 smo nekateri peš, drugi z avtobusom poromali k Mariji Snežni v Solcavo. 1. maja 2005 je bilo romanje k Sv. Florjanu, 14. maja 2006 pa na Golcaj nad Blagovico (omenjenih je samo nekaj romanj in potovanj). Deseta obletnica društva V Kristalni dvorani Sokolskega doma na Mestnem trgu smo 17. 2. 2006, ob veliki udeležbi clanov in njihovih sorodnikov in prijateljev, s kulturnim progra-mom praznovali 10. obletnico društva. Geslo tega vecera je bil klic pisatelja Alojza Rebule: » … mogoce pa je prav, da nam kdo od casa do casa pokaže v nemogoce iz tistega zatohlega, vsakdanjega, morecega brezobzornega …«. Razstava foto­grafij in dokumentov o delu društva je bila že del zgodovine. Podeljenih je bilo nekaj priznanj. Slavnostni govornik je bil tedanji predsednik društva Martin Krajnik. Zapeli so tudi svojo himno Društvo naše. Dvajseta obletnica društva Slovesnost ob 20-letnici društva je bila 16. 1. 2016 v Sokolskem domu. V kul­turnem programu so nastopili vsi trije društveni zbori, prireditev je vodila Monika Tavcar. Slavnostni nagovor je imela Hiacinta Klemencic, predsednica društva. Društvu je za dosedanje delo izrekel priznanje in želel uspešno delo naprej, mag. Miha Ješe, župan Obcine Škofja Loka. Vincencij Demšar se je spreho­dil po 20-letni zgodovini, pokazal uspehe pa tudi težave društva. Podeljeno je bilo tudi prvo castno clanstvo ustanovnemu clanu in vecletnemu predsedniku Vincenciju Demšarju. In naloge, ki smo si jih zadali že pred leti, pa še vse doslej niso uresnicene: obnova Evharisticnega križa v Škofji Loki, tudi film o mucencu Filipu Tercelju je ostal samo predlog. Mladinski center tudi še ni ustanovljen. Radi bi svoj prapor … Kot vsako društvo ima tudi PD Sotocje vzpone in padce. Veckrat se clani društva sprašujejo o smiselnosti njihove dejavnosti, kljub temu da so imeli v pre­teklosti veliko uspelih in lepo obiskanih prireditev. Vendar so vztrajali. Društvo ima še polno nacrtov in ljudi dobre volje. Društvo dobro deluje zaradi pripravljenosti clanov za sodelovanje. Drobnarije in malenkosti so tiste, ki delajo prijetne odnose in so pogoj za prostovoljno delo clanov ter tudi neclanov. Damir Gobocnik, Simon Mlakar Tomaž Lunder (1955-2016) V maticni knjigi je kot njegov rojstni kraj napisana Škofja Loka, na kar je bil izre­dno ponosen. Srednjo šolo pa je kot štipen-dist AFS koncal v ZDA. Bivanje v Woodstocku ga je zaznamovalo za vse življenje. Tam se je resneje posvetil študiju fotografije in tako kasneje postal eden najvidnejših slovenskih fotografov. Diplomiral je na Fakulteti za elektrotehniko in kot elektroinženir zacel poklicno pot v Rudniku urana Žirovski vrh. Kot inventiven strokovnjak v takrat najmo­dernejšem rudniku v južni Evropi je med drugim projektiral avtomatsko merilno postajo za merjenje radioaktivnosti in zanjo s sodelavci prejel nagrado Sklada Borisa Kidrica za leto 1986. Prav ta Tomažev teh­nološki dosežek je prvi detektiral cernobil- ski radioaktivni oblak v Jugoslaviji. Bil je clan Društva oblikovalcev Slovenije in Združenja umetnikov Škofja Loka, kjer je bil tudi veckratni predsednik. Veselje do življenja prežema tudi njegovo umetnost. Navsezadnje je vse foto­grafije naredil lepe, pa karkoli je fotografiral. Ker je tako izbiral in ker je povsod videl lepoto. Ker je življenje lepo. Ni bil provokativen. Portretiranci se tako gleda-mo tudi skozi Tomaževe oci. Njegove fotografije ne upodabljajo le gole zunanjo­sti, bolj kažejo tisto toplo, cloveško, igrivo, skrivnostno, radovedno valovanje življenja. Lahko tudi mirovanje, spanje neke materije. S fotografijo je za vselej upodobil nešteto minljivih trenutkov. In ce je fotografija vecna, kako bi ne bila volja in duh, ki sta jo ustvarila? Tomaž ostaja tukaj – na poseben nacin živi dalje in vidi cez. Samostojno je prvic razstavljal v Ljubljani leta 1977. Sledile so samostojne razstave v Škofji Loki, Piranu, Kranju, Rochestru v ZDA, Novem mestu, Mariboru, Krškem, Železnikih, Izoli, Umagu, Celju, Postojni, Poljanah, Ljubljani idr. Med najbolj odmevnimi samostojnimi predstavitvami so bile razstave v Mestni galeriji (1990) in v Tobacnem muzeju v Ljubljani (2001), v Galeriji Miklova hiša v Ribnici (2002), Mestni galeriji v Novi Gorici (2003), Cankarjevem domu v Ljubljani (2003, 2008) in Šanghaju (Duolon Museum of Modern Art, 2004), 2016 v Galeriji Srecišce/Celica v Ljubljani. Skupaj s slikarko kitajskega rodu Huiqin Wang je raz­stavljal v Nanjingu (2004) in Galeriji Equrna v Ljubljani (2005). Prejel je vec pri­znanj, med drugim leta 1984 Zlato ptico, leta 1986 Groharjevo štipendijo, na natecaju revije Emzin pa leta 2000 nagrado Fotografija leta. Uvršcen je v pregled 150 let fotografije na Slovenskem in Gremo naprej - slovenska fotografija od 1990–2015. Za fotografski opus Tomaža Lundra sta bili znacilni precejšnja žanr-ska raznovrstnost in vztrajanje pri t. i. »cisti« oziroma klasicni crno-beli fotografiji, narejeni na srebrobromidno emulzijo na papirju. S prvim zakljucenim fotograf-skim ciklusom Ameriške razglednice, ki je leta 1979 nastal med dvomesecnim poto­vanjem po Ameriki, se je v domaci fotografiji uvrstil med predstavnike urbane kraji­ne. S fotoaparatom je zabeležil svoje vtise o mestih, pokrajini in srecanji z ljudmi. Portretna fotografija kot stalnica v Lundrovem fotografskem delovanju raz­kriva težnje po preseganju golega dokumentarnega znacaja posnetkov. Fotografski posnetki so resda zapisi trenutka, vendar nikoli niso rezultati nakljucja. Na Lundrovih portretih je mogoce zaslutiti širši ustvarjalni proces, ki zajema opazo­vanje, gledanje, cutenje in videnje ter doživetje in sozajetje portretiranca. Tomaž Lunder je v izjavi za tednik Mladina poudaril: »Portreti so neke vrsta spominska knjiga, z izjavami, nagovori in besedami v spomin lastniku knjige. So tudi dnevnik mojih stikov z ljudmi, prijatelji, znanci. Vsak portretiranec je poseben, enkraten izziv. Išcem komunikacijo, zaupanje, mogoce celo zavezništvo s por­tretirancem. Kako prenesti njegove misli, vzgibe, hotenja ... v dve dimenziji in v eno samo podobo – fotografijo. Kako se izogniti banalnosti in izumetnicenosti? Pomemben je neposreden kontakt in zaupanje med mano na eni strani objek­tiva in portretirancem na drugi. Išcem predstavo in samopodobo, ki jo želi clo­vek posredovati drugim. Režiram na hitro s svoji mimiko in ocmi, vcasih imam na voljo nekaj sekund, sicer je podoba izgubljena. Fotografije ljudi se mi vrstijo v spominu, prav tako trenutki preživetega casa z njimi na drugi strani objekti­va, zlasti pa delcki sekunde, ujeti na obrazih in telesih.« (Mladina, 2009, št. 32) V Lundrovih tematskih ciklusih Oci in sanje, Obrazi svetlobe«, Prijatelji, Portreti, Sanje, »New York – 4 elementi«, Ameriške sanje, Cuba libre in Patchworks je mogoce poleg likovne obcutljivosti in smisla za dojetje posamezne kompozicijske ali socialne situacije zaslediti tudi dojemljivost za razumevanje razlicnih vprašanj, ki segajo do raziskav medija v kreativnem smislu. Likovna pro-blematika je stopila v ospredje pri seriji barvnih fotografij Gladina spomina. Panoramski, skorajda filmski pogled, ki ga je Lunder pogosto uporabljal pri svojih fotografskih potopisih, je nadomestilo vertikalno likovno polje, v katerem so se dokumentarni elementi in avtonomni likovni ucinki nelocljivo prepletli v vecpla­stno fotografsko podobo pejsaža. Tako rad je imel življenje. Matjaž Hafner, Izidor Jesenko, Jurij Svoljšŕk Peter Pokorn st. (26. 6. 1939–26. 7. 2016) Ni lahko v besede slovesa ujeti ono, kar vemo o njem in delu Petra Pokorna, Inglcevega Petra, Starolocana, Locopolitana, kot se je poimenoval sam. Iz loškega okolja je bil komaj dveleten, leta 1941, z družino izgnan v Arilje v Srbijo. V izgnan­stvu sta oce Albin in mati Angela s skrbnim delom in cloveškim odnosom do novega okolja pridobila zaupanje in pomoc, da sta preživela mlado družino. Kako ga je izgnanstvo v zgodnjem otroštvu zaznamovalo za vse case, je vedel le sam. Nam se je ob njem vedno znova pokazala vrlina njegove kršcanske vzgoje, ki je plemenitila preprostost in odprt pogovor, spoštovanje tradi­cionalnih vrednot ter prilagajanje pozitivnemu utripu casa. Svojega kmeckega stanu ni nikoli zatajil. Privlacila sta ga arhitektura in gradbeni­štvo, zato si je za svoj poklic izbral arhitekturo. S profesorjem Marjanom Mušicem in sošolci je dokumentiral in fotografiral kozolce po Sloveniji, kasneje pa še sam po Ziljski dolini, Rožu in na Tirolskem. Na poteh si je odstiral širino slovenske stavbne dedišcine, zahodnega in severnega dela zamejske Slovenije, v fotografski objektiv je ujel štehvanje v Zahomcu in tamkajšnje slovenske smucarske skakalce, zamejsko Tržaško in Goriško. Del nje­govega slikovnega gradiva o kozolcih je objavljen v Mušicevi knjigi Arhitektura slovenskega kozolca, ki je leta 1970 izšla pri Cankarjevi založbi. Ob kozolcih so ga navdihovali tudi istrski kažuni. Zavzemal se je za ohranjanje naravne in kultur­ne dedišcine. Zaposlen je bil na Obcini Škofja Loka in v Embalažno graficnem podjetju Škofja Loka, spominjali pa se ga bomo predvsem po tem, kar je delal v svojem prostem casu. In vse, kar je delal, je delal srcno, stremel je k temu, da so bili rezul­tati cim bolj popolni. Kljub temu je vedno dodal, da se da vsako stvar še izboljšati, kar ga je gnalo vedno novim izzivom naproti. Rad je pomagal vsakemu, ki je pomoc potreboval. Spoštoval in cenil je naravo, slovensko zemljo. Bil je velik domoljub in borec za ohranitev vsega lepega. Vedno znova nas je presenecal s svojo razgledanostjo, poznavanjem drugih kultur in jezikov. Latinšcina je bila osnova, na njej je gradil znanje gršcine, nem-šcine, italijanšcine, francošcine, rušcine, anglešcine. Na Ceškem je govoril ceško. Redki so ljudje tako širokega pogovornega obzorja. Zaradi široke razgledanosti in razumevanja se je vedno znal vživeti v katero koli družbo, bil korekten sogovor­nik in je zato imel veliko prijateljev po celem svetu. Ob skrbi za svojo družino je vecino prostega casa posvetil umetnosti, foto­grafiji in športu. Rad je prepeval (Škofjeloški študentski oktet – tenor, Moški pevski zbor Vinko Vodopivec), igral na orglice in morda še na kakšen drug inštru­ment. Obvladal je lepopisje – kaligrafijo. Razlicna priznanja, ki jih je napisal s prosto roko, visijo na stenah po vsej Sloveniji. Clan Muzejskega društva Škofja Loka je bil od leta 1970, veckrat je bil tudi clan ožjega vodstva društva, nekaj casa tudi v. d. predsednika MD Škofja Loka. Sodeloval je pri raznih društvenih publikacijah, predvsem z dr. Blaznikom, s pro-fesorjem Planino in dr. Lebnom pri vodnikih po znamenitostih Loke in nekdanje Obcine Škofja Loka. Na predlog Obcine Freising na Bavarskem je postal, kot edini Locan, tudi clan Zgodovinskega društva Freising (Historischer Verein Freising). V domacem okolju je bil clan Združenja umetnikov Škofja Loka, sodeloval pa je tudi z mnogimi drugimi organizacijami. V športu je bil dejaven na organizacijskem in promocijskem podrocju. Pri današnjem Smucarskem klubu Alpetour je od leta 1961 skrbel za stike z mediji, porocal o tekmovanjih in dogodkih, skrbel za promocijo in arhiviranje fotografij. Oblikoval je znak smucarskega kluba, tiskovine, priznanja in biltene. Clan Organizacijskega odbora tekmovanj za Pokal Loka je bil od njegovega zacetka. Veliko let je sodeloval pri organizaciji tekmovanj v alpskih disciplinah, biatlonu, tekih v Dražgošah in drugih smucarskih prireditvah. Veckrat je vrhunske klubske tekmovalce spremljal na tekmovanja v tujino. Skupaj z Marijanom Masterlom je obiskoval kongrese o urejanju smucišc v Innsbrucku in izkušnje prenašal upravljavcem smucišc na Starem vrhu in Soriški planini, predvsem glede varnosti in oznacevanja smucišc. Vec kot trideset let se je ukvarjal tudi z novinarstvom, na zacetku predvsem športnim, svoje prispevke je pošiljal vsem slovenskim medijem in tudi nekaterim tujim. Na Škofjeloškem je spremljal tekmovanja v smucanju, košarki, rokometu, dviganju uteži, prostem letenju in hitrostnih dirkah. Za delo na športnem podrocju je prejel Bloudkovo znacko in priznanje ob stoletnici športa v Obcini Škofja Loka. V študentskih letih se je najprej vkljucil v fotografsko skupino ŠOLT Ljubljana, kjer je prejel prvo mednarodno fotografsko nagrado. Leta 1985 je bil med pobudni­ki za ustanovitev Foto kino kluba Anton Ažbe v Škofji Loki, ki je razstave kmalu zacel prirejati tudi v tujini. Dva mandata je bil predsednik tega kluba. V letih 1996–2001 je bil predsednik Fotografske zveze Slovenije, od leta 1996 do 2007 predstavnik Slovenije pri Mednarodni zvezi za fotografsko umetnost FIAP. Veliko je razstavljal na skupinskih razstavah po Sloveniji in v tujini, prejel je številne nagrade na vseh kontinentih sveta. V letu 2006 je bil po pravilniku FZS najuspešnejši sloven-ski razstavljavec. Za uspehe na razstavah je leta 2005 prejel naslov MF FZS – mojster fotografije Fotografske zveze Slovenije. Za zasluge in razvoj fotografske dejavnosti mu je Fotografska zveza Slovenije leta 2006 podelila Puharjevo nagrado za življenj­sko delo. Bil je tudi ustanovni clan mednarodne skupine EPHAP. Mednarodna fotografska zveza FIAP mu je februarja 2016 podelila naziv EFIAP/s, poleg pa še naziv ESFIAP in najvišje priznanje za življenjsko delo na podrocju mednarodne fotografije HonEFIAP (Honoraire Excelence FIAP). Fotografiji je bil neizmerno predan. Ker je bil mocno povezan z naravo, je svoje motive iskal predvsem v naravi, pokrajini in detajlih. K fotografiranju je pristopal s prefinjenim nacrtom, skoraj raziskovalno. Vsebino in pomen je našel v vsaki vejici na drevesu. Zanimiv in poseben mu je bil vsak kamencek. Iskal je vsak žarek svetlobe, lune, sonca in bil pripravljen na pravo svetlobo cakati vec ur ali se za dober posnetek v naravo odpraviti takrat, ko so drugi ostajali doma na toplem. Spoštoval je najmanjšo ptico, ki mu je pozimi v hranilnici pozirala pred objektivom. Veselil se je vsakega spomladanskega prebujanja, sadov poletja, spo­štoval ugašanje jeseni in hvaležno prenašal zimski pocitek. Beležil je cas, njegov fotografski arhiv je zelo obsežen in je bogata dota naslednjim rodovom. Ni pa skrbel le za svoje fotografsko udejstvovanje, ampak je svoje znanje in izkušnje nesebicno ter z veseljem posredoval mladim in odraslim. Ustvarjal je pod geslom, da fotografija pove vec kot tisoc besed in slika ostane. Leta 2013 je izšla njegova fotografska knji­ ga Svetloba in cas, in sicer prav ob poletnem solsticiju, ravno takrat kot se je zacela njegova življenjska pot ob poletnem solsticiju leta 1939, ki ga je zaznamovala s svetlobo. Knjiga skozi fotografsko oko prikazuje širše loško obmocje, razlicna dogajanja v naravi, pokrajini, etnologi­ ji, športu, zgodovini in kulturni dedišcini na Loškem in v krajih, ki so povezani s Škofjo Loko. Stkal je številna prijateljstva, tudi meddr- Avtoportret. (foto: Peter Pokorn st.) žavna. Na fotografskem podrocju izstopa sode­lovanje s Ceško, z mestom Tabor. Sodelovanje z Janom Jelšikom in mestom Tabor je pripeljalo do pobratenja med obcinama Škofja Loka in Tabor. Na Ceškem so bile z njegovo pomocjo organizirane številne fotografske razstave in do danes je tudi zaradi njegovih zaslug posajenih 50 lip slovensko-ceškega prijateljstva. Bil je med pobudniki za posaditev lipe tudi v Škofji Loki, pri Osnovni šoli Škofja Loka Mesto; posajena je bila 4. junija 2001. 16. septembra 2016 pa so v kraju Mlada Vožice na Ceškem posadili posebno lipo slovensko-ceškega prijateljstva in jo posvetili Petru, v spomin in zahvalo. Pomembno je tudi njegovo sodelovanje z Damjanom Prelovškom in beleže­nje Plecnikove kulturne dedišcine. S svojimi fotografijami je promoviral Škofjeloški pasijon doma, v zamejstvu in po svetu – Feldkirchen pri Gradcu, St. Margareten ob Nežiderskem jezeru na avstrijskem Gradišcanskem, v Freisingu, Carlowu na Irskem, Ceškem ... Prvi je navezal stik z mednarodnim združenjem pasijonskih mest Europassion. Peter je bil predan loški fotografiji, kot kronist in kot dvorni fotograf, saj ni bilo dogodka, da ga ne bi zabeležil njegov fotoaparat. Imel je še veliko idej in nacrtov, vendar mu je za uresnicitev vseh zmanjkalo casa. Njegovo delo je ujelo naš vceraj. Zato je trajna vrednota našim prihodnjim rodovom. Za dolgoletno uspešno in družbeno pomembno delo, s katerim je bistveno pripomogel k ohranjanju loške, gorenjske in slovenske duhovne in kulturne dedi-šcine, je prejel zlati grb Obcine Škofja Loka. Petra bodo pogrešali dan in noc, zemlja, vode in ptice, Škofja Loka s Škofjeloškim hribovjem, jutranjimi meglicamiv dolini, obsijana pogorja Blegoša, Lubnika in Ratitovca. Tudi Sorško polje bo žalovalo. Kozolci, v katere je bil tako zaljubljen, in ceprav jih danes pogosto že nacenja zob casa, pa nas bodo opomi­njali na minljivost našega življenja in stvarstva. Hvaležni smo mu za njegovo prijateljstvo in požrtvovalno delo, s katerim je veliko doprinesel k vecjemu ugledu Škofje Loke na podrocju kulture, športa, družbenega življenja in mednarodnih odnosov. S svojim delovanjem je pustil bogate sledi, širil krog prijateljev doma in v tujini ter se trajno zapisal v škofjelo­ško in širšo zgodovino. 16. 9. 2016 so v kraju Mlada Vožice na Ceškem posadili lipo slovensko-ceškega prijateljstva in jo posvetili Petru, v spomin in zahvalo. (foto: Peter Pokorn ml.) Tone Košir Dr. Ciril Pleško (1932–2015) Ob rojstvu je prejel številne talente, ki jih kasneje v življenju ni zanemaril, ampak izpilil do tolikšne mere, da je postal prepoznaven po vsakem od njih in zasluži ustrezno mesto tudi v Loških razgledih. V tem spominskem zapisu se bom dotaknil štirih dejavnosti, ki so napolnile njegovo življenjsko in delovno pot. Rodil se je pri Kerncku v Puštalu. Šolo za zobotehnike je v Ljubljani zakljucil leta 1952 in se najprej zaposlil v Zdravstvenem domu Radovljica, po odsluženi vojašcini pa prišel v Zdravstveni dom Škofja Loka, kjer je ostal vse do upokojitve (1993). V letih 1960–1963 je študiral na Višji dentisticni šoli. Po diplomi je zacel ordinirati v zobni ambulanti za odrasle. Ob delu je nadaljeval študij stomatologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, diplomiral je leta 1970. Njegova specialnost je bila zobna protetika, pri kateri je uspešno združeval znanje in izkušnje zoboteh­nika in študija stomatologije. V njegovem poklicnem delu sta – tako kot tudi v življenju – prišli do izraza njegova natancnost in odgovornost. Za svoje izdelke ni dobival reklamacij. Pri delu je užival, cenili so ga tako njegovi sodelavci kot tudi pacienti, ki so ga prosili za pomoc tudi kasneje, ko je bil že upokojen. Z veseljem jim je pomagal, dokler mu je to dovoljevalo zdravje. Domaci se spominjajo, da je zadnjemu pacientu moteco protezo obrusil še kakšen mesec pred smrtjo. Dr. Pleško je imel velik smisel za glasbo. V domaci glasbeni šoli se je ucil solo petja in igranja na klavirsko harmoniko. Kot baritonist je najprej pel v loškem moškem zboru France Macek, ki ga je vodil Stane Svoljšak. Leta 1959 sta z bratom Lojzetom ustanovila Vokalni ansambel bratov Pleško, ki je v javnosti, najprej kot kvartet, prvic nastopil v radijski oddaji Neznani talenti nastopijo. Kot sekstet so z narodnozabavnimi pesmimi veckrat nastopili tudi v cetrtkovih vecerih in nedeljskih programih Radia Ljubljana. Po Sloveniji so vec let nastopali skupaj z Rudijem Bardorferjem. V letih 1966–1973 je pel v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšic, nato pa je osemnajst let prepeval bariton v kvartetu Spev, katerega strokovni vodja je bil Tomaž Tozon. Dvanajst let, do leta 2007, je pel v domacem škofjeloškem zboru Lubnik. Spomladi 1961 leta je napisal znano in pogosto izva­jano pesem Ob Sori, ki jo je najprej uglasbil in kot valcek za svoj ansambel priredil Rudi Bardorfer. Drugic jo je uglasbil znani bukoviški pevovodja Franc Potocnik, tretjic pa Tomaž Tozon; prav ta verzija je bila avtorju najbolj všec. Tudi vec drugih pesmi, katerih avtor je dr. Pleško, sta uglasbila dr. Stiasny in Miha Dovžan: Marijana, Ljubezen v planinah, Brezdomec, Vasovalec, Pomlad prihaja, Cvet v gorah, Zakaj te ni, Bela pisemca, V gorah. Na Loškem je bila – poleg pesmi Ob Sori – najbolj odmevna pesem Poljanska dolina. Napisal je tudi vec prigodnic. Do predzadnjega leta življenja je vec let pel v škofjeloškem lovskem zboru. Smucati je zacel sorazmerno pozno, šele ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Bil je dejaven clan domacega smucarskega kluba Transturist oziroma Alpetour. Tekmoval je za domaci zdravstveni dom, na državni ravni kot clan gorenjske zdravniške ekipe, na mednarodni ravni pa je zastopal Slovenijo. Od zacetka se je udeleževal vseh tek­movanj v veleslalomu IATROSSKI, ki jih je organiziralo zdravništvo na jugoslovan-ski ravni. Ker je bil v svoji kategoriji med zmagovalci, skupaj je zmagal kar pet-najstkrat, se je uvršcal na mednarodne tekme, ki so prerasle v svetovno prvenstvo zdravnikov in zobozdravnikov. Tudi na svetovni ravni je bil v svoji kategoriji med najboljšimi, tako v slalomu kot tudi veleslalomu, superveleslalomu in kombinaci­ji. V razlicnih kategorijah je na mednarodni ravni osvojil 10 zlatih, 14 srebrnih in 5 bronastih medalj. Na tej ravni tekmovanj je enkrat zmagal tudi v teku na smu-ceh. Upraviceno bo tako predstavljen tudi v stalni zbirki nastajajocega športnega oddelka Loškega muzeja. Dr. Pleško je bil dejaven clan domacega planinskega društva, tudi kot uspo­sobljen markacist. Iz brošure Svecana podelitev najvišjih priznanj Planinske zveze Slovenije za leto 2012 povzemam, da je sodeloval pri povojni gradnji pla­ninskih domov na Lubniku in Blegošu ter njunih vzdrževalnih delih. Kot pozna­valec razmer na terenu je sodeloval pri izdelavi izletniških kart. Vkljucen je bil tudi v pripravo in izvedbo Loške planinske poti, ki je nastala ob tisocletnici loške­ga gospostva. Prejel je številna priznanja, na državni ravni Knafelcevo diplomo, bronasti, srebrni in zlati castni znak ter spominsko plaketo Planinske zveze Slovenije. O pohodih je vodil natancno evidenco. V devetih letih je prehodil Pot prijateljstva 30 vrhov, zatem je v osmih letih obiskal še predpisanih 60 vrhov, vse v letih od 1985 do 2005. Od zacetka vpisovanja je bil Prijatelj Ratitovca, kamor se je podal 555-krat. V 31. letih je bil na Lubniku 3670-krat; prijatelji so eno od klopi pri domu po njem poimenovali Cirilova klopca. Dvakrat je prehodil Loško planinsko pot, z družino pa v letih 1969–1971 tudi Slovensko planinsko transverzalo. Tridesetkrat se je udele­žil spominskih nocnih pohodov s Pasje ravni v Dražgoše. V varnih in dobro vodenih skupinah je obiskal številne evropske gore. Bil je clan Kluba 4000. V njegovem seznamu sta, poleg obiskanih desetih štiritisoca­kov, tudi dva pohoda na Mont Blanc. Od leta 1957 je desetletja zapiso-val zanimive in pomembne dogodke v družinski dnevnik in tudi pri tem sta ocitni njegova natancnost pa tudi kri-ticnost. Z zapisi je ohranil neprecen­ljiv vir podatkov za morebitne kasnej­še raziskave znotraj družine in tudi širše. V dnevnikih najdemo tudi zani­mive lastnorocne ilustracije in druge olepšave, poleg njih pa vec izrezkov iz casopisov. Zadnji zapis je naredil dobra dva tedna pred smrtjo. Ob vestnem poklicnem delu in drugih aktivnostih je ohranil stik z naravo. Desetletja je bil navdušen clan domace ribiške družine. Odgovorno je pomagal pri skrbi za ribji zarod in sodeloval pri dežurstvih ob vodah, za katere skrbi loška ribiška družina. Veliko je fotografiral, s poti je ohranil obsežno dokumentarno gradivo, ki postaja pomemben dodatek njegovim kronološkim zapisom v preteklih desetletjih. Ko smo se poslavljali od njega, ostajajo v spominu besede njegove sodelavke, izrecene ob grobu: »Rad si imel ljudi in jih spoštoval. Svojo družino, prijatelje, sodelavce, paciente. Clovecnost, pisana z veliko, je bila tvoja vrlina in vrednota. Zobozdravnik si bil z ljubeznijo in veseljem in zato iskan med ljudmi. Vedno mocno predan delu, ki si ga opravljal vestno, odgovorno, strokovno in zaneslji­vo. Svoje znanje si nesebicno delil z nami, rad si pomagal in svetoval. Nate se je bilo varno nasloniti.« Marijan Novak Ivan Kožuh – Ferbarjev Vane (1928–2016) Cebelarji, clani Cebelarskega društva Škofja Loka, smo se 12. 7. 2016 na mestnem pokopališcu še zadnjic poklonili našemu dolgotrajne-mu clanu Ivanu Kožuhu, Ferbarjeve-mu Vanetu. Rodil se je 11. 10. 1928 v Karlovcu, v trdni kmecki družini in skupaj še s tremi sestrami in enim bratom preži­vljal svoja mladostna leta. Kmecko življenje je bilo težko, še posebno nji­hovo, kajti kmetija je bila stisnjena v mestno okolje, z omejenimi prostor­skimi kapacitetami in oddaljenimi kmetijskimi površinami. Po ocetovi smrti je kmetijo prevzel Vane in z marljivostjo nadaljeval, ob pomoci svoje življenjske sopotnice Anice in v družbi štirih otrok, kmetijsko dejavnost. Ob skromnih dohodkih iz kmetije, s katerimi je težko preži­vljal družino, je bil primoran poiskati dodatno zaposlitev. Zaposlil se je v podjetju Iskra Retece, poleg tega pa je v skopem prostem casu opravljal še dodatno delo, in sicer žaganje drv. Ker pa mu to še ni bilo dovolj, si je, za svoje notranje zado­voljstvo, omisli še cebelarstvo. V vrste Cebelarskega društva Škofja Loka se je aktivno vkljucil davnega leta 1964. Najprej je z nekaj panji cebelaril na domacem vrtu, kasneje pa si je v Viršku postavil manjši cebelnjak za 15 AŽ panjev. Cebelaril je do nekaj let pred smrtjo, ko mu bolezen ni vec dopušcala skrbnega negovanja njegovih ljubljenk – cebel. Družinsko cebelarsko tradicijo nadaljuje sin Ivo. V casu clanstva v našem društvu se je njegova aktivnost izražala z delom v upravnem odboru, v trajanju dveh mandatov, bil je reden udeleženec strokovnih predavanj, družabnih srecanj in društvenih izletov. Sodeloval je v številnih delov­nih akcijah pri graditvi našega Doma cebelarjev v Brodeh, opravil številne prevo-ze materiala s svojim traktorjem v casu njegove graditve, podaril je drva za ogre-vanje in nudil brezplacen razrez drv. Na vsako srecanje je prišel v spremstvu svoje Anice, bil vedno dobre volje in znal poskrbeti za prijetno in veselo vzdušje. Skratka, bil je vedno pripravljen priskociti na pomoc, ko smo jo za izvajanje dru­štvenih dejavnosti potrebovali. Za vsa dobra dela je prejel tudi najvišji odlikovanji Cebelarske zveze Slovenije, to je odlicje Antona Janše III. in II. stopnje. Znano je tudi, da je bil pripravljen priskociti na pomoc in sodelovati na mno­gih drugih podrocjih delovanja družbenega življenja v mestu Škofja Loka, saj je bil dolgoletniclan Sveta Krajevne skupnosti Škofja Loka – Mesto in sodelavec na podrocju verskega delovanja župnije sv. Jakoba v Škofji Loki. Za vse to se mu je Obcina Škofja Loka zahvalila s podelitvijo obcinskega priznanja srebrni grb mesta Škofja Loka. Cebelarji bomo Vaneta ohranili v lepem spominu, ne bomo pozabili vseh njegovih dobrih del, ki jih je storil za naše društvo in napredek cebelarstva, nje­govega vedrega razpoloženja ob številnih skupnih srecanjih in utrjevanju dobrih medsosedskih odnosov. Vane, hvala Ti za vsa dobra in številna dejanja, katerim smo bili prica in se jih spomnimo škofjeloški cbelarji, pa, zaradi razlicnih vzrokov, morda niso bila poznana širši javnosti. 384 Uredništvo Zbor clanov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2016 1. Povzetek zapisnika zbora clanov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2016 Zbor clanov (v nadaljevanju: ZC) Muzejskega društva Škofja Loka (v nadaljevanju: MD) za leto 2016 je potekal v torek, 28. marca 2017, ob 19.00 uri, v Galeriji Franceta Mihelica v Kašci na Spodnjem trgu v Škofji Loki. Prisotne je uvodoma pozdravil predsednik društva mag. Aleksander Iglicar in pojasnil namen rednega letnega ZC, ki je letos tudi volilni. Pred uradnim delom ZC je Helena Janežic, sodelavka NUK in podpredsedni-ca društva, predstavila bogato literarno zapušcino dr. Tineta Debeljaka, ki je v desetih škatlah januarja 2017 prispela v hrambo v slovensko nacionalno knjižni-co. Kratko je orisala Debeljakovo življenjsko pot; bil je soustanovitelj Muzejskega društva Škofja Loka leta 1937, po odhodu iz domovine (maja 1945) je med rojaki nadaljeval delo pisatelja, pesnika, urednika, literarnega kritika in prevajalca ter zapustil izjemen opus in obsežno korespondenco s slovenskimi ustvarjalci, žive-cimi po svetu. Debeljakovi hcerki, Metka in Jožejka Debeljak, sta del zapušcine uredili in podarili NUK. Predstavila je tudi t. i. škofjeloško mapo (del izgubljenega predvojnega arhiva društva Sotocje) in nekaj izbranih dokumentov iz dragocene Debeljakove zapušcine. Po zakljuceni predstavitvi je predsednik mag. Aleksander Iglicar zacel z ura­dnim delom ZC in zbranim prebral predlog dnevnega reda: 1. Izvolitev delovnega predsedstva in drugih organov zbora. 2. Letno porocilo društva za leto 2016, porocilo predsednika in blagajnika. 3. Porocilo nadzornega odbora za leto 2016. 4. Porocilo verifikacijske komisije. 5. Razprava na porocila in sprejem porocil. 6. Predlog sprememb Pravil Muzejskega društva Škofja Loka. 7. Predlog sprememb Pravilnika o financnem in materialnem poslovanju društva. 8. Predlog sprememb Pravilnika o delu castnega razsodišca. 9. Volitve predsednika društva za mandatno obdobje 2017–2020. 10. Volitve clanov izvršnega odbora za mandatno obdobje 2017–2020. 11. Imenovanje castnih clanov društva. 12. Program dela društva v letu 2017. 13. Razno. Predsednik je predlagal spremembo dnevnega reda z zamenjavo 11. in 12. tocke. Dnevni red s predlagano spremembo je ZC soglasno sprejel. K 1. tocki:Volitve delovnih teles zbora Po sprejetem dnevnem redu je predsednik, zaradi odsotnosti tajnika Jerneja Antolina Omana, prebral predloge za kandidate delovnih teles zbora v sestavi: delovno predsedstvo ZC: dr. Milena Alic – predsednica, Helena Janežic in Jernej Tavcar – clana; verifikacijska komisija: Judita Šega, Saša Nabergoj in Biljana Ristic; zapisnikarica: Mojca Ferle; overovatelja zapisnika: Mirjam Jezeršek in mag. Matjaž Cepin; volilna komisija: Marija Lebar, Anton Bogataj, Vincencij Demšar. Zbor je predlagane kandidate soglasno potrdil. K 2. tocki: Obravnava in sprejem letnega porocila društva za leto 2016, porocili predsednika in blagajnika Udeleženci zbora clanov Muzejskega društva. (foto: Aleksander Iglicar) Predsednik društva mag. Aleksander Iglicar je v porocilu izpostavil nekaj osrednjih društvenih dogodkov. Povzetek porocila predsednika je objavljen v nadaljevanju. Financno poslovanje MD v letu 2016 je razvidno iz priloženega porocila blagajnika mag. Matjaža Cepina. K 3. tocki: Porocilo nadzornega odbora Predsednik nadzornega odbora Vincencij Demšar je v porocilu pou­daril, da je bilo delovanje društva v skladu s predpisi in zakoni, društvo je z zaupanimi sredstvi gospodarno rav­nalo. K 4. tocki: Porocilo verifikacijske komisije Judita Šega je porocala je, da je na zboru prisotnih 58 clanov društva. V skladu s Pravili MD Škofja Loka, ki zahtevajo prisotnost najmanj 30 clanov po preteku petnajstih minut od sklica zbora, je verifikacijska komisija ugotovila, da je ZC sklepcen. K 5. tocki: Razprava na porocila in sprejem porocil Razprave na predstavljena porocila ni bilo. Porocila so bila soglasno sprejeta. K 6. tocki: Predlog sprememb Pravil Muzejskega društva Škofja Loka Predsednik, mag. Aleksander Iglicar je pojasnil, da je prenovo pravil na pre­teklem zboru clanov predlagala mag. Mirjam Jan Blažic. Izvršni odbor MD je za pripravo sprememb Pravil imenoval delovno skupi-no v sestavi Vincencij Demšar, Anton Bogataj, Judita Šega, Blaž Karlin in Aleksander Iglicar. Predlog sprememb Pravil je predstavil predsednik mag. Aleksander Iglicar. K 7. tocki: Predlog sprememb Pravilnika o financnem in materialnem poslovanju društva Predsednik mag. Aleksander Iglicar je ZC seznanil tudi s spremembami Pravilnika o financnem in materialnem poslovanju društva. Spremembe so redakcijske, izrazoslovje je posodobljeno in usklajeno z današnjo terminologijo. K 8. tocki: Predlog sprememb Pravilnika o delu castnega razsodišca Tudi spremembe Pravilnika o delu castnega razsodišca so le redakcijske narave. Prisotni clani niso imeli predlogov za dodatne spremembe Pravil in Pravilnikov, zato je delovna predsednica ZC dr. Milena Alic predlog sprememb dala na glasovanje. Spremembe so bile sprejete soglasno. Pravila so bila po sprejemu na zboru clanov poslana v odobritev Upravni enoti Škofja Loka. Objavljena bodo na spletni strani društva www.mdloka.si in v naslednji številki Loških razgledov. K 9. tocki:Volitve predsednika društva za mandatno obdobje 2017–2020 Predsedujoca na ZC dr. Milena Alic je prisotne seznanila, da je kandidat za pred­sednika društva eden, to je dosedanji predsednik mag Aleksander Iglicar. Predlagala je, da so volitve za predsednika javne, kar so clani soglasno potrdili z dvigom rok. Pred volitvami je prosil za besedo novi/stari kandidat. Pojasnil je, da se nje­gova želja, da letos pride do spremembe, ni uresnicila. Opravil je pogovore s šestimi možnimi kandidati, med njimi tudi s podpredsednico društva Heleno Janežic. Vsi povabljeni h kandidaturi so imeli razloge, da kandidature ne sprejme­jo, zato se je odlocil, da ponovno kandidira. Nato je kratko predstavil svoj program. MD bo nadaljevalo s svojimi zacrtani-mi in ustaljene usmeritvami, nadaljevalo bo z izdajanjem Loških razgledov, Pasijonskih doneskov in drugih publikacij v sodelovanju in s financno podporo Obcine Škofja Loka. Tudi Blaznikovi veceri in društveni izlet bodo ostali stalnica v delovnem programu. MD ne vidi zgolj kot zgodovinskega društva, ampak tudi kot družbeno anga­žirano društvo, ki se odziva na aktualna družbena in kulturna dogajanja, poveza­na s poslanstvom društva. Pri tem je pojasnil dva odziva na aktualne dogodke v letu 2016. Eden takih je bil 9. februar, ki ga je skupina obcinskih svetnikov želela predlagati za obcinski praznik – dan spomina. MD se je na predlog odzvalo z javno pobudo za razglasitev 10. decembra za spominski dan Obcine Škofja Loka na žrtve vseh vojn. Obcinski svet tocke ni uvrstil na dnevni red. Pobuda MD vse­binsko presega obcinske okvire, zato jo bomo skušali uveljaviti na slovenskem nivoju. Drugi je bil odziv na javno pobudo za poimenovanje trga pred upravno enoto. IO je predlagal poimenovanje Pasijonski trg. Odlocitev na obcinskem svetu še ni bila sprejeta. Podobno se je odlocil tudi ob pismu gospe Meri Bizovicar, v katerem je zapisala pricevanje svojega moža Toneta o dogodkih, ki so leta 1944 pripeljali do streljanja 50 talcev za Kamnitnikom, zato je pismo poslal medijem, objavljeno pa bo tudi v Loških razgledih. Svoj program je zakljucil z mislijo misleca in politika Andreja Gosarja, ki jo je ta zapisal leta 1943, predstavljena pa je bila v dokumentarni oddaji na TV SLO: »Naša vnema za resnico in pravico mora biti brezpogojna, se ne sme ravna-ti po tem, kaj nam je v prid ali kaj v škodo. Biti mora popolnoma neodvisna od kakršnih koli osebnih ali skupinskih, na primer rodbinskih, stanovskih, stran­karskih in drugih takih kolektivnih interesov in koristi.« Omenjena misel je bila in bo tudi v prihodnje osnovno vodilo pri njegovem delovanju v MD. Prisotni so z dvigom rok soglasno potrdili mag. Aleksandra Iglicarja za pred­sednika MD Škofja Loka v novem mandatnem obdobju. K 10. tocki:Volitve clanov izvršnega odbora za mandatno obdobje 2017–2020 Na volilni listi je 15 kandidatov za 9 mest v izvršnem odboru. Predsednik mag. Aleksander Iglicar je pojasnil, da je bil poslan poziv clanom društva k poda­janju predlogov za nove clane izvršnega odbora. K sodelovanju je povabil vse dosedanje clane izvršnega odbora in nekaj novih. Vsi, razen dveh, so izrazili pri­pravljenost za nadaljnje sodelovanje. Tri nove kandidate je predlagalo deset dru­štvenih clanov. Tako je letos 15 kandidatov na volilni listi in izvršni odbor se je odlocil, da nove clane izvršnega odbora izvoli zbor clanov. Predsednik, zaradi službene zadržanosti tajnika Jerneja A. Omana, kratko predstavi kandidate za novo mandatno obdobje, ki jih je izvršni odbor potrdil na svoji zadnji seji. Ti so po abecednem vrstnem redu: 1. dr. ALIC Milena (predlagatelj izvršni odbor), 2. DEMŠAR Ambrož (predlagatelj izvršni odbor), 3. FERLE Mojca (predlagatelj izvršni odbor), 4. GARTNER Marta (predlagatelj izvršni odbor), 5. HAFNER Matjaž (predlagatelji: 10 clanov društva), 6. mag. JAN - BLAŽIC Mirjam (predlagatelji: 10 clanov društva), 7. JANEŽIC Helena (predlagatelj izvršni odbor), 8. JEZERŠEK Mirjam (predlagatelj izvršni odbor), 9. KARLIN Blaž (predlagatelj izvršni odbor), 10. KOŠENINA Ines (predlagatelj izvršni odbor), 11. KRŽIŠNIK Štefan (predlagatelj izvršni odbor), 12. PIPP Andrej (predlagatelji: 10 clanov društva), 13. RISTIC Biljana (predlagatelj izvršni odbor), 14. ŠTUKL Jože, mag. (predlagatelj izvršni odbor), 15. TAVCAR Jernej (predlagatelj izvršni odbor). Pravila društva dolocajo, da so clani izvršnega odbora tudi predstavnik Loškega muzeja Škofja Loka in Zgodovinskega arhiva Ljubljana, enota v Škofji Loki, in vsakokratni urednik Loških razgledov, zato se voli 9 clanov IO. Po tajnih volitvah z glasovnicami in štetju glasov je predsednica volilne komi­sije Marija Lebar razglasila rezultate volitev za clane novega IO. Oddanih je bilo 58 volilnih listicev, vsi so bili veljavni. Predlagani kandidati so prejeli naslednje število glasov: 1. Jernej Tavcar, 47 glasov, 2. Helena Janežic, 45 glasov, 3. Mojca Ferle, 44 glasov, 4. dr. Milena Alic, 43 glasov, 5. mag. Jože Štukl, 43 glasov, 6. Ambrož Demšar, 41 glasov, 7. Blaž Karlin, 40 glasov, 8. Biljana Ristic, 36 glasov, 9. Štefan Kržišnik, 32 glasov, 10. Ines Košenina, 27 glasov, 11. Marta Gartner, 26 glasov, 12. Mirjam Jezeršek, 26 glasov, 13. Andrej Pipp, 18 glasov, 14. Matjaž Hafner, 13 glasov, 15. Mirjam Jan - Blažic, 6 glasov. Za nove clane izvršnega odbora MD je bilo izvoljenih prvih devet kandidatov po številu prejetih glasov. K 11. tocki: Program dela društva v letu 2017 Novi/stari predsednik društva predstavi nacrt dela za leto 2017. Nova 63. številka Loških razgledov bo predstavljena 14. 6. 2017. Tik pred izidom je nova številka Pasijonskih doneskov, ki bo predstavljena v petek, 31. 3. 2017. Predsednik kratko predstavi vsebino doneskov 2017/12, v katerih je objavljen tudi celoten sklop poteka vpisa Škofjeloškega pasijona na UNESCOV Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva. Letošnja številka bo posvecena dvema lani preminulima loškima fotografoma Tomažu Lundru in Petru Pokornu st. Muzejsko društvo bo 27. julija praznovalo 80 let delovanja. Visok jubilej bomo slavnostno obeležili jeseni, ko bo izdana tudi publikacija ob visoki obletnici. Obetajo se zanimivi Blaznikovi veceri; literarna zapušcina dr. Tineta Debeljaka in njena vrnitev v Slovenijo je bila sredi januarja predstavljena v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, krajšo ponovitev smo poslušali pred zacetkom zbora. Maja bo sledil vecer, posvecen delu Janeza Evangelista Kreka, soocene bodo njegove ideje zadružništva s sodobnimi idejami lastništva zaposlenih. Nadaljevali bomo s pesniškim recitalom Pasijonke. V juliju bo Blaznikov vecer gostoval v Gorici s ponovno predstavitvijo literarne zapušcine dr. Tineta Debeljaka, jeseni bo predaval dr. Andrej Rant o novcih grofov Andeških. O cilju letošnjega društvenega izleta še razmišljamo. Po predstavljenem programu za leto 2017 je bilo nekaj predlogov za dopol­nitev. Jože Stanonik je predlagal, da MD da pobudo za postavitev kipa Frana Jesenka v Alejo znamenitih Locanov. Predsednik mag. Aleksander Iglicar je poja­snil, da je MD Frana Jesenka že dvakrat predlagalo za Alejo zaslužnih Locanov. Podan je bil tudi predlog za poimenovanje ulice po dr. Franu Jesenku. Pobude niso naletele na pozitiven odziv. Podana so bila tudi razmišljanja Ane Florjancic o novi niši s križem iz špital­ske cerkve, ki je nekdaj že zakljucevala prostor na vrhu grabna, in A. P. Florjancica, ki zagovarja sodobno kreacijo križa Arme kristi. Oglasil se je tudi Andrej Rant, ki je že veckrat opozoril na zbiranje in zapiso­vanje ustnega izrocila v sodelovanju s šolami in muzejskimi krožki. Ob koncu zbora mag. Tone Košir pove, da se v knjižni zbirki Glasovi pripravlja izdaja zapi­sanega ustnega izrocila iz Poljanske doline. Clani so program dela za leto 2017 sprejeli soglasno. K 12. tocki: Imenovanje castnih clanov društva Predsednik mag. Aleksander Iglicar je prisotne seznanil, da ima MD Škofja Loka trenutno tri castne clane: dr. Franceta Štukla, Alojzija Pavla Florjancica in Alfonza Zajca iz Žirov. Ob 80-letnici društva izvršni odbor predlaga imenovanje dveh novih castnih clanov. To sta mag. Tone Košir in Andrej Rant. Obrazložitev za imenovanje Toneta Koširja za castnega clana MD je pripravi-la Judita Šega, za Andreja Ranta pa mag. Aleksander Iglicar. V celoti sta objavljeni v nadaljevanju. K 13. tocki: Razno Vincencij Demšar je opozoril, da Mestni trg vse bolj sameva. Daje pobudo, da se s pomocjo sponzorja Mestni trg ob nedeljah popoldan oživi z nastopi glasbe­nikov. Drugih pobud ni bilo. Za konec novi castni clan MD Andrej Rant iz svoje pesniške zbirke prebere elegijo Veštrskemu polju. S povabilom, da nazdravimo novemu/staremu vodstvu društva, je predsednik ob 21.30 uri zakljucil z uradnim delom zbora. Zapisala: Mojca Ferle Zapisnik zbora clanov MD Škofja Loka je v celoti objavljen na spletni strani društva: www.mdloka.si 2. Porocilo predsednika Muzejskega društva Škofja Loka o delovanju društva v letu 2016 Spoštovane clanice, spoštovani clani Muzejskega društva Škofja Loka ! Osrednji dogodek našega društva v letu 2016 je bila predstavitev 62. števil­ke Loških razgledov, ki jo je uredila urednica Marija Lebar s sodelavci uredni­škega odbora – Heleno Janežic, dr. Matevžem Koširjem, mag. Tonetom Koširjem, Ivico Krek, Judito Šega in dr. Francetom Štuklom. Na predstavitvi sta svoja stališca do prispevka Razvoj slovenske državnosti in Obcine Škofja Loka pojasnila nje-gov avtor dr. Ivan Kristan in recenzent dr. Boris Golec, zgodovinar, znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa pri ZRC SAZU. Stalnica naše publicisticne dejavnosti so Pasijonski doneski, ki so postali osrednja slovenska pasijonska publikacija, ki se prek združenja Europassion že ozirajo tudi v mednarodni pasijonski prostor. Izdajamo jih skupaj s Kulturno­zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka, njihov glavni založnik, tako kot Loških razgledov, je Obcina Škofja Loka. Urednik vseh dosedanjih številk je Alojzij Pavel Florjancic, pri pripravi zadnje številke so mu že pomagali clani uredniškega odbora – Blaž Karlin, Hiacinta Klemencic, mag. Andreja Ravnihar - Megušar, dr. Matija Ogrin in mag. Jože Štukl. Pasijonski doneski so imeli pomembno mesto tudi pri utemeljitvi za vpis Škofjeloškega pasijona na UNESCOV reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva, ki se je zgodil 1. 12. 2016 v etiopski prestolnici Adis Abeba. Zasedanja medvladnega odbora UNESCA so se v imenu Obcine Škofja Loka udeležili mag. Jože Štukl, Jernej Tavcar in mag. Aleksander Iglicar, predsednik in clana izvršnega odbora našega društva, kar kaže na aktivno vlogo Muzejskega društva pri tem svetovno odmevnem dogodku za naše kraje in ljudi, še posebej za vse pasijonce, ki z vsem srcem sodelujejo pri uprizoritvah Škofjeloškega pasijona. Na predlog našega društva in Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je bilo v petek, 16. 4. 2016, v Aleji zaslužnih Locanov postavljeno obeležje zobozdravniku prof. dr. Jožetu Rantu, ki je bil leta 1937 med soustanovitelji našega društva. Obeležje dr. Rantu je, tako kot vsa ostala obelež­ja v Aleji, ustvaril akademski kipar Metod Frlic, sicer clan našega društva. Na lanskem zboru clanov je zgodovinarka Biljana Ristic, sodelavka Loškega muzeja in clanica izvršnega odbora našega društva, ob 110-letnici ustano­vitve, predstavila zgodovino razvoja Telovadnega društva Sokol v Škofji Loki. V sodelovanju s Kulturno-zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka smo konec maja v letnem vrtu Loškega gradu pripravili drugi pesniški recital Pasijonke, ki postaja loška stalnica. Posvecen je bil 25-letnici samostojne sloven-ske države. Pobudnik in organizator Pasijonk je Blaž Karlin, ki je bil tudi povezo­valec vecera. Septembra smo se ob 10-letnici pobratenja med Škofjo Loko in ceškim mestom Tabor odpravili na tridnevni izlet. V petek, 16. septembra smo se v kraju Mlada Vožice udeležili posaditve lipe slovensko-ceškega prijateljstva; to je že 45. tovrstna lipa na Ceškem, dve rasteta tudi v Sloveniji, v Škofji Loki pred OŠ Škofja Loka – Mesto in pri Ceški koci nad Jezerskim. Lipa prijateljstva v Mladih Vožicah je posvecena spominu na fotografa Petra Pokorna st., ki se je od nas poslovil konec junija. Peter je bil glavni pobudnik ter nosilec sodelovanja med pobratenima mestoma in dolgoletni clan ter odbornik našega društva. Jeseni smo pripravili dva odmevna Blaznikova vecera. V sredo, 18. oktobra je bila naša gostja dr. Aleksandra Kornhauser Frazer, znanstvenica s podrocja kemije, castna obcanka Obcine Škofja Loka in dobitnico številnih mednarodnih nagrad za raziskovalno in strokovno delo. O njeni bogati življenjski poti in spomi­nih na rodno Škofjo Loko se je z njo pogovarjala njena sestricna Marija Lebar, sicer urednica Loških razgledov. V cetrtek, 24. 11. 2016, smo ob 25-letnici slovenske državnosti v sodelovanju z loškim odborom Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Loškim muzejem Škofja Loka pripravili pogovorni vecer Škofja Loka in Locani v osamosvojitveni vojni junija 1991. Ob 10. decembru, svetovnem dnevu clovekovih pravic, smo v sodelovanju z drugimi organizatorji pripravili mednarodni znanstveni posvet Clovekove pravice in temeljne svobošcine: ZA VSE CASE!, ki je v Kašci potekal 7. in 8. decembra. Kot spremljevalni dogodek je bila v atriju Starega župnišca na Mestnem trgu na ogled razstava STOP, CENZURA!, avtorice Helene Janežic, sodelavke NUK in podpredsednice našega društva. V okviru posveta je bila v sredo, 7. decembra zvecer, pred praznikom Brezmadežne device Marije, v cerkvi sprave – nunski cerkvi v Škofji Loki sveta maša za žrtve medvojnega in povojnega nasilja na Škofjeloškem, ki jo je ob somaševanju duhovnikov deka­nije Škofja Loka in bratov kapucinov daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Pred poletjem smo se za izvajanje financnega in racunovodskega spre­mljanja poslovanja društva dogovorili z racunovodskim servisom A&K s Svetega Duha, ki ga vodita Alenka Jocif in Jana Kožuh. Veseli smo, da je sodelova­nje uspešno steklo, kar se kaže tako na strokovnem podrocju kot tudi pri znižanju stroškov. Financno in racunovodsko poslovanje nam je do sedaj opravljal Loški muzej, ki je lani prešel na zunanji racunovodski servis. Loški muzej nam odslej nudi prostore za naša srecanja, hrani publikacije in pošilja pošto. Pri pošiljanju pošte smo jeseni clanom, ki so to želeli, vabila in druga sporocila zaceli pošiljati le v elektronski obliki. Od nekaj manj kot 300 clanov društva sporocila v tej obli­ki prejema okrog 140 clanov. Ob izteku triletnega mandata se za ustvarjalno in prizadevno delo zahvaljujem vsem clanom izvršnega odbora, še zlasti blagajniku mag. Matjažu Cepinu, ki se je odlocil, da ne bo vec kandidiral. Kot blagajnik je bil z nami devet let in je s svojo strokovnostjo ter modrostjo veliko pripomogel k sta­bilnemu financnemu poslovanju društva. Zahvaljujem se tudi vsem drugim odbornikom, clanom obeh uredniških odborov in nosilcem posameznih priredi­tev. S svojim delom, velikokrat premalo opaženim, z vsem srcem sodelujete pri širjenju vrednot domoljubja in pripadnosti rodnim krajem, ki jih moramo še posebej gojiti v sedanjih casih globalnega prepletanja kultur in narodov. Le ob poznavanju svojih korenin ter obicajev bomo v sebi imeli zdrav ponos, ki hkrati spoštuje druge ljudi, njihove drugacne navade ter obicaje. Zahvaljujem se obcinskim svetnikom, županu mag. Mihu Ješetu ter njegovim sodelavcem za financno podporo pri izdajanju Loških razgledov in Pasijonskih doneskov. Hvala tudi vam, drage clanice in clani Muzejskega društva Škofja Loka, da nam, kot bralci Loških razgledov, Pasijonskih doneskov ter obiskovalci naših prireditev, sporocate, da cenite naša prizadevanja in delo. Ponovno vas vabim, da za clanstvo v društvu nagovorite tudi vaše sorodnike in prijatelje. mag. Aleksander Iglicar predsednik Muzejskega društva Škofja Loka 3. Porocilo blagajnika Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2016 Prihodki in odhodki Muzejsko društvo Škofa Loka je v letu 2016 ustvarilo 25.957 EUR celotnih prihodkov, kar je 12,9 % manj kot predhodno leto in tudi manj, kot smo nacrtova­ li. Sofinanciranje s strani Obcine Škofja Loka je bilo v višini 18.254 EUR, kar je 6,4 % vec kot predhodno leto. Prihodki od prodaje publikacij so bili 6.185 EUR oziro-ma 42,6 % manj kot predhodno leto. Prodaja publikacij je nižja, ker v letu 2016 nismo izdali publikacije, ki bi bila tako prodajana kot v preteklih letih npr. Kamniti most. Prihodki od clanarin so znašali 1.505 EUR, kar je 5,5 % manj kot predhodno leto. Celotni odhodki so bili 25.978 EUR oziroma 13,2 % nižji kot predhodno leto. Znižanje odhodkov je približno sorazmerno znižanju celotnih prihodkov. Med odhodki je bilo stroškov storitev in porabljenega materiala 24.306 EUR, kar je 13 % manj kot predhodno leto; razlog je v že omenjenem manjšem strošku tiskanja novih publikacij. Drugi odhodki so znašali 54 EUR. Oslabitve vrednosti zalog publikacij so znašale 1.618 EUR, ker smo znižali knjigovodsko vrednost publikacij starejšega datuma izdaje. Celotni prihodki v letu 2016 so bili nižji od celotnih odhodkov, tako da je bil ustvarjen presežek odhodkov v višini 21 EUR. Stanje denarnih sredstev Denarni tok v letu 2016 je bil uravnotežen in pri poslovanju ni bilo likvidno­stnih težav. Na dan 31. 12. 2016 so bila denarna sredstva na TRR 4.954 EUR, ali 477 EUR vec kot na dan 31. 12. 2015. Poleg tega je bilo pri banki vezanih 15.000 EUR. Terjatve do kupcev so na ta datum znašale 1.413 EUR oziroma 1.012 EUR vec kot konec leta 2015. Tako je seštevek pozitivnih financnih postavk na dan 31. 12. 2016 (stanje na TRR + vezana sredstva + terjatve do kupcev) znašal 21.367 EUR, v primerjavi s 17.908 EUR na dan 31. 12. 2015. Na isti datum je imelo društvo 760 EUR kratkorocnih, nezapadlih obveznosti, kar je 679 EUR vec kot 31. 12. 2015. Dolgorocnih obveznosti društvo nima, med letom ni imelo nobenih težav na podrocju financnega poslovanja in je iz tega vidika lahko normalno poslovalo. Financno stanje na dan 31. 12. 2016 omogoca normalno poslovanje društva v letu 2017. V letu 2016 smo opravljanje racunovodskih storitev prenesli na racunovod-ski servis A&K, d. o. o., s Svetega Duha pri Škofji Loki, ker Loški muzej Škofja Loka ni bil vec pripravljen opravljati navedenih storitev, saj je za ta dela tudi sam najel zunanjega izvajalca. mag. Matjaž Cepin blagajnik Muzejskega društva Škofja Loka Izkaz poslovnega izida Muzejskega društva Škofja Loka Postavka 2016 2015 Indeks 2016/2015 PRIHODKI v EUR v EUR Prihodki od dotacij obcin 18.254 17.154 106,4 Prihodki od prodaje blaga in storitev 6.185 10.773 57,4 Clanarine 1.505 1.592 94,5 Financni prihodki 13 11 118,2 SKUPAJ PRIHODKI 25.957 29.530 87,9 ODHODKI *Stroški materiala 1.713 12.898 13,3 *Stroški storitev 22.593 16.416 137,6 Oslabitev zalog publikacij 1.618 540 299,6 Drugi odhodki 54 SKUPAJ ODHODKI 25.978 29.854 87,0 Cisti primanjkljaj -21 -324 6,5 *V letu 2016 je bilo spremenjeno knjiženje stroškov materiala in storitev, zato podatki niso primerljivi z letom 2015. Bilanca stanja Muzejskega društva Škofja Loka Postavka 2016 2015 Indeks 2016/2015 PRIHODKI v EUR v EUR Osnovna sredstva 412 412 100,0 Zaloge publikacij 3.637 6.559 55,5 Terjatve 1.413 401 352,4 Financne naložbe 15.000 13.000 115,4 Denar 4.954 4.507 109,9 SKUPAJ SREDSTVA 25.416 24.879 102,2 Društveni sklad 24.656 24.677 99,9 Kratkorocne obveznosti 760 81 938,3 Pasivne casovne razmejitve 121 SKUPAJ OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV 25.416 24.879 102,2 4. Porocilo predsednika Nadzornega odbora Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2016 Nadzorni odbor Muzejskega društva Škofja Loka se je v sestavi Anton Bogataj, Jurij Svoljšak in Vincencij Demšar sestal 18. 3. 2017. Ob potrebnih pojasnilih predsednika društva mag. Aleksandra Iglicarja in blagajnika mag. Matjaža Cepina je pregledal pripravljeno gradivo o financnem poslovanju v letu 2016, bilanco stanja na dan 31. 12. 2016, izkaz poslovnega izida za leto 2016 in porocilo popisne komisije ter ugotovil, da je bilo delovanje dru­štva v letu 2016 v skladu s predpisi in zakoni. Denarna sredstva so se uporabljala gospodarno. Denarni tok v letu 2016 je bil uravnotežen, pri poslovanju ni bilo likvidnostnih težav. Sicer pa so se clani nadzornega odbora redno udeleževali sej izvršnega odbo­ra in tako tekoce spremljali delo ter poslovanje društva. Vincencij Demšar predsednik Nadzornega odbora Muzejskega društva Škofja Loka 5.a Utemeljitev za imenovanje mag.Toneta Koširja, dr. med.,za castnega clana Muzejskega društva Škofja Loka Mag. Tone Košir je nedvomno osebnost, ki s svo­jim neutrudnim delom, zanosom in energijo za seboj pušca globoko sled na vseh podrocjih, kjer je bil oziro-ma je še vedno zelo aktiven. Predvsem sta to podrocji zdravstva, ki mu je posvetil svojo poklicno pot, in v zadnjem obdobju vse bolj tudi raziskovalnega domo­znanstva. Temu se je v letih po upokojitvi povsem posvetil in našel v njem veliko zadovoljstva, širši škofje­loški in predvsem domaci lucinski, suhadolski in šen­tjoški javnosti pa zbral neprecenljive podatke, ki so se do sedaj skrivali le v razlicnih arhivskih virih in ustnem izrocilu. Življenjska pot Toneta Koširja se je zacela 9. 5. 1937 pri Mihovih na Dolgih Njivah pri Lucinah, kjer je bila doma njegova mama. Tu je preživljal zgodnje otro­štvo, dokler ga niso pri petih letih in pol poslali h Koširjevim v Suhi Dol, od koder je izviral ocetov rod. Prve štiri razrede osnovne šole je obiskoval v Lucinah, gim­nazijo pa v Gorenji vasi in Ljubljani. Po maturi (1957) se je vpisal na ljubljansko medicinsko fakulteto in diplomiral leta 1962. Kot družinski zdravnik je najprej služboval v Železnikih in nato do leta 1979 v zdravstvenem domu v Škofji Loki. Med tem casom je opravil specializacijo (1972) in se vpisal na podiplomski študij. Magisterij iz javnega zdravstva je zagovarjal na zagrebški medicinski fakulteti (1980). Strokovne reference ter vestno in predano delo so ga v 80. letih prejšnje­ga stoletja vodile na mesto pomocnika direktorja Osnovnega zdravstva Gorenjske in nato leta 1990 na mesto namestnika ministrice za zdravstvo in socialno varstvo v tedanji Demosovi vladi. Zadnja leta je delal na Inštitutu za varovanje zdravja RS, nazadnje kot nacrtovalec zdravstvene službe Slovenije; s tega mesta se je leta 1997 upokojil. Tone Košir je bil polna štiri desetletja aktiven tudi pri organiziranju in delo­vanju Rdecega križa in bil med leti 1998 in 2002 predsednik škofjeloškega obmocnega združenja. Bil je tudi predsednik sekcije za splošno medicino Slovenskega zdravniškega društva in eno leto Združenja zdravnikov splošne medicine Jugoslavije. Za svoje dolgoletno, nesebicno in družbeno pomembno delo mu je škofjeloška obcina leta 2003 podelila priznanje Zlati grb Obcine Škofja Loka. Z ženo Milci že dolgo živita v Škofji Loki, kjer sta si svoj dom in dru­žini ustvarila tudi hci Tatjana in sin Tomaž. Poklicno obdobje njegovega zelo plodovitega življenja je bilo v pretežni meri namenjeno zdravniški stroki, skrbi za paciente ter prenašanju bogatega znanja in izkušenj na svoje sodelavce. Že v tem obdobju je veliko truda namenjal pisanju strokovnih clankov s preventivno vsebino, ki jih je objavljal v razlicnih medicin­skih revijah in zbornikih. Obcasno je urejal še strokovne knjige in bil pri dveh tudi avtor oziroma soavtor. Z upokojitvijo se je raziskovalnemu delu posvetil v še vecji meri. Kot po tekocem traku so druga za drugo prihajale med nas knjige Petdeset let Zdravstvenega doma Škofja Loka (2002), Babištvo na Loškem (2003), Rdeci križ, stoletnica prostovoljne dobrodelnosti na Loškem (2005) in za njimi kar pet knjig, v katerih se je posvetil raziskovanju zgodovine rojstnega kraja in okoliških vasi. To so knjige Suhi dol in Suhodovci (2004, 2005), Korenine naše­ga drevesa – Mihov rod z Dolgih Njiv (2007), Življenje na Lucinskem skozi sto­letja (2010) in skupaj s soavtorjema še Dedišcina župnije Šentjošt (2013). Njegova bibliografija trenutno presega 400 enot. Tone Košir je že vrsto let tudi clan Muzejskega društva Škofja Loka. Od marca 2006 do marca 2014 je bil clan izvršnega odbora in vmes, od oktobra 2007 do marca 2008, tudi zacasni predsednik. To funkcijo je kot najstarejši clan izvršnega odbora prevzel v najtežjem obdobju društvenega delovanja, ko je po odstopu takratnega predsednika in za njim še podpredsednika društvu grozil neslavni konec. Z modrostjo, preudarnimi odlocitvami in izredno voljo je pomagal pre­broditi društveno krizo in mu ponovno zagotoviti trdne temelje za nadaljnje delo­vanje. Leta 2007 se je pridružil uredniškemu odboru Loških razgledov, kjer aktiv-no sodeluje še danes. Obema urednicama je bil v tem casu v veliko pomoc pri prebiranju strokovnih prispevkov, podajanju konstruktivnih pripomb in rešitev, nesebicnem iskanju manjkajocih fotografij in organiziranju pošiljanja knjig po pošti. Nepogrešljiv je tudi kot pisec prispevkov s podrocja zgodovine zdravstva na širšem škofjeloškem obmocju. Do sedaj je v Loških razgledih objavil 17 pri­spevkov. Pisal je o loških rojakih zdravnikih in zobozdravnikih: Ludviku Grbcu (22/1975), Mariji Bracko, Adolfu Gerjolu in Janezu Resniku (51/2004), Karlu Zakrajšcku (52/2005), Ivanu Hubadu (54/2007), Alojziju Homanu (55/2008) in Bojanu Gregorcicu (61/2014). Skupaj z Andrejem Rantom je pripravil zelo zani­miv in izcrpen prispevek o pionirju slovenskega zobozdravstva dr. Jožetu Rantu (58/2011). Seriji biografskih prispevkov o zdravstvenih delavcih, ki so se trajno zapisali v škofjeloško zgodovino in spomin, je sledila analiza bolniških listov Okrajne bolniške blagajne v Škofji Loki (53/2006) in nato kronološki pregledi razvoja zdravstvene službe v Škofji Loki in obeh dolinah. O tem je pisal v prispev­kih Od ranocelnikov do šolanih zdravnikov v Selški dolini (56/2009), Zacetki organizirane zdravstvene službe na Poljanskem in Žirovskem (57/2010) in Od zdravstvenega okrožja do zdravstvenega doma v Škofji Loki (59/2010). Leta 2011 je bil gost na predstavitvi 57. številke Loških razgledov in takrat je naštete teme in svoje raziskovalno delo v obliki kratkega predavanja predstavil javnosti. Zadnja leta so njegove raziskovalne pozornosti in strokovne obravnave deležne stare rokopisne padarske bukve, ki niso zanimive le kot bogat zgodovinski in etnološki vir nekega casa, ampak dobivajo skozi oci današnjega zdravnika še širše razsežnosti. Avtor namrec opisane bolezni, stare izraze in nacine takratnega zdra­vljenja tudi komentira in jih vcasih primerja z današnjimi. Tako lahko v zadnjih treh številkah beremo o Dobracevskih (60/2013), Rohotnikovih (61/2014) in Pircevih padarskih bukvah (62/2015), pripravljena pa sta še prispevka o Karlovških in Jenkovih padarskih bukvah. Poseben zapis je pripravil tudi o Blaznikovem veceru, na katerem se je januarja 2012 pogovarjal s prijateljem in starosto žirovskega domoznanstva Alfonzem Zajcem, castnim clanom MD Škofja Loka, ob njegovi 80-letnici. Seveda vsega naštetega Tone Košir ne bi zmogel, ce ne bil bil – kot je sam hudomušno zapisal – deloholik, pretirano in do škode hiter, nikoli pri miru, razen pri branju knjig, vecinoma slovenskih avtorjev. Dragi Tone, ostanite taki še naprej in sprejmite naše iskrene cestitke ob ime­novanju za castnega clana Muzejskega društva Škofja Loka. Pripravila: Judita Šega 5.b Utemeljitev za imenovanje Andreja Ranta, dr. stom.za castnega clana Muzejskega društva Škofja Loka Življenjepis Andrej Rant je bil rojen leta 1947 v Ljubljani. Po koncanem študiju stomatolo­gije na Medicinski fakulteti v Ljubljani je vse do upokojitve (2008) delal kot stoma­tolog v Zdravstvenem domu v Ljubljani. Opravil je podiplomski študij iz otroškega in preventivnega zobozdravstva v Ljubljani in ob delu še tri letnike študija arheolo­gije, ki pa ga zaradi drugih obveznosti ni dokoncal. Poleg poklicnega delovanja je bil ves cas aktiven v literarnem ustvarjanju, prosti cas pa posvecal raziskovanju v numizmatiki in antropološkim ter etnološkim študijam prazgodovinskih kultur evropskih staroselcev. Njegova bibliografija obsega okoli 230 enot. Poklicno delovanje Kot stomatolog je ves cas skrbel za zobozdravstve-no varstvo otrok in odraslih z motnjami v razvoju, deset let tudi za slušno in govorno prizadete otroke in sedemnajst let za slepe in slabovidne otroke. Pri Slovenskem zdravniškem društvu je ustanovil Sekcijo za zobozdravstvo oseb z motnjami v razvoju. Enajst let je deloval kot clan odbora mednarodne organizacije za oralno zdravje otrok (IADH) in se redno udeleževal njihovih kongresov po svetu. Za svoje strokovno delo­vanje je prejel Schwabovo priznanje. Bil je pobudnik in soustvarjalec ustanovitve Zobozdravstvene zbirke v Muzeju novejše zgodovine v Celju. Deloval je kot clan v številnih stanovskih dru­štvih in organizacijah. Leta 2015 ga je Zdravniška zbornica Slovenije imenovala za castnega clana. Delovanje v Muzejskem društvu Škofja Loka in širše na Loškem Po svojem ocetu je podedoval ljubezen do loških krajev ter ljudi in se že leta 1967 vclanil v Muzejsko društvo Škofja Loka. V letih od 1999 do 2001 in od leta 2004 do leta 2006 je bil clan nadzornega odbora, od leta 2001 do leta 2004 ter od leta 2006 dalje je clan castnega razsodišca, ki mu predseduje od leta 2008. Redno se udeležuje srecanj izvršnega odbora, kjer s svojimi pobudami prispeva k boljše-mu delovanju društva. Že nekaj let izpostavlja, da mora društvo nacrtno vkljuce­vati mlajše clane, zacenši z gimnazijci, in jih s tem vzgajati v domoljubju ter zdra­vem ponosu na rodne kraje in ljudi. S svojim bogatim poznavanjem zgodovine izjemno popestri društvene izlete. V Loških razgledih (LR) je objavil pet prispevkov s podrocja numizmatike, geologije ter zgodovine. V 53. in 56. številki LR so bile objavljene njegove pesmi, v 58. številki pa sta skupaj z zdravnikom Tonetom Koširjem predstavila življenje in delo oceta dr. Jožeta Ranta, ki je leta 2016 z doprsnim kipom dobil mesto v Aleji zaslužnih Locanov. Leta 1991 je s predavanjem Srednjeveško denarstvo na Slovenskem pripravil prvi Blaznikov vecer, nekaj let kasneje pa predavanje z diapozitivi Keltsko denar­stvo. Maja 2008 je pripravil Blaznikov vecer, na katerem je predstavil svojo obse­žno znanstveno monografijo Karni in Veneti v Britaniji in v Alpah, kjer je z multidisciplinarnim pristopom in primerjavami na podrocju arheologije, etnolo­gije in jezikoslovja odkril mnoga nova spoznanja o prazgodovini Evrope. Aprila 2012 je pripravil Blaznikov vecer Prazgodovinski magijski simboli in njihova kontinuiteta. Ob tisocletnici Godešica je kot Godešan po duši in srcu napisal pesem Godeški zvon, ki je objavljena kot uvodna pesem v zborniku Godešic skozi tisocletje 1006 do 2006. V okviru praznovanja je pripravil samostojni pesniški vecer. Od leta 1965 je dejaven clan Lovske družine (LD) Sorško polje. Leta 1997 je LD Sorško polje na nje-gov predlog in pod njegovim vodstvom skupaj z ucenci šestih okoliških šol, izvedlo prvo vzgojno akcijo cišcenja lovišca in s tem dala vzgled ostalim lovskim družinam, tako da je akcija prerasla v širše okoljevarstvene akcije. Za zasluge na lovskem podro-cju je prejel plaketo Lovske zveze Gorenjske in srebrni ter zlati znak Za zasluge. Ustvarjanje poezije Andrej Rant pesmi piše neprekinjeno od leta 1965. Ustvarja klasicno poezijo, obogateno z notranjimi rimami. Njegova poezija sega od tankocutnih lirskih pesmi do balad in mocnih verzov epske širine. Posamezne pesmi je objavljal v raznih revijah, v letih od 2010 do 2014 je neprekinjeno objavljal po štiri pesmi v vsaki številki zdravniške revije Isis. Izdal je pet pesniških zbirk: Telohi (1984), Zornice (1998, izdala Mohorjeva družba v Celovcu), Izpovedi (2006), Zlati klas (2012) in Utrinki duše (2014), ki jo je izdal ob 50-letnici pesniškega ustvarjanja in je njegovo najboljše delo. Delovanje na podrocju numizmatike Od leta 1958 je clan Numizmaticnega društva Slovenije (NDS), v njem je bil dvanajst let predsednik, deset let podpredsednik in šest let urednik Numizmaticnega vestnika. Napisal je okoli 60 znanstvenih clankov s podrocja numizmatike, od tega 10 v tujih publikacijah. Udeležil se je vseh mednarodnih numizmaticnih kongresov (INC) med leti 1985 in 2009. Od leta 1977 je stalni sodni izvedenec za numizmatiko pri Okrožnem sodišcu v Ljubljani. Med vojno (junija 1991) ga je Banka Slovenije kot izjemnega poznavalca numizmatike pova­bila, da predlaga cim vec imen za novo slovensko valuto; njegov predlog TOLAR je bil sprejet. Za zasluge na podrocju numizmatike je prejel srebrno in zlato pla­keto NDS, leta 1996 pa je bil imenovan za castnega clana. Drugo družbeno delovanje Andrej Rant je dolgoletni clan Slovenskega arheološkega društva in Slovenskega etnološkega društva, je clan Društva klasikov in clan Društva sloven-sko-avstrijskega prijateljstva. Vse od ustanovitve leta 1991 je aktiven clan Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa (SKSSK) in clan Sveta Konference. Leta 2012 je ustanovil literarno sekcijo Slovenska beseda. Dvanajst let je aktivno deloval pri projektu Korenine slovenskega naroda in s številnimi referati sodeloval na konferencah in v zbornikih. Za svoje obsežno družbeno delovanje je leta 2016 prejel Plaketo mesta Ljubljane. Pripravil: mag. Aleksander Iglicar Aleksander Iglicar Blaznikovi veceri in druge prireditve v letu 2016 Petek, 11. marec 2016, Sokolski dom PREDSTAVITEV PASIJONSKIH DONESKOV 2016/11 Na otvoritvenem veceru Dnevov Škofjeloškega pasijona 2016 smo predstavili 11. številko zbornika Pasijonski doneski, njihovo vsebino nam je podal urednik Alojzij Pavel Florjancic. Osrednja vsebinska tema pred­stavitve je bil pogovor o tristole­tnem izrocilu Škofjeloškega pasi­jona, v katerem so sodelovali dr. Metod Benedik, dr. Matija Ogrin in dr. Monika Deželak - Trojar. V kulturnem dela vecera je Tomaž Hostnik, ob spre­mljavi harmonikarja brata Jerneja Hostnika, prebral svoj Križu pot, ki je napisan v loškem narecju. Križu pot je zapisan ob postajah Križevega pota, ki ga je v zanj znacilnem slogu v les urezal umetnik Peter Jovanovic in je objavljen v Pasijonskih doneskih 2016/11. Vsebino Pasijonskih doneskov 2016/11 Helena Janežic predstavlja v prispevku Knjižne novosti Muzejskega društva Škofja Loka. Po predstavitvi je bilo odprtje petih tematskih razstav: • Peter Jovanovic: Križev pot, • Janez Plestenjak: Risbe s Škofjeloških pasijonov, • Tone Mlakar: Znamenja, • Jasmin Suljanovic: Škofjeloški pasijon skozi objektiv fotografa, • Pasijonski spominki – okno Loške hiše. V avli Sokolskega doma je bil na ogled predstavitveni film o Škofjeloškem pasijonu, snemalca in fotografa Marjana Cerarja. Torek, 29. marec 2016, Galerija Franceta Mihelica ZGODOVINA RAZVOJA TELOVADNEGA DRUŠTVA SOKOL V ŠKOFJI LOKI Pred rednim letnim zborom cla­nov Muzejskega društva Škofja Loka je zgodovinarka Biljana Ristic, kusto­sinja Loškega muzeja, ob 110-letnici ustanovitve predstavila zgodovino razvoja Telovadnega društva Sokol v Škofji Loki (1906), ki je v letih svojega delovanja postalo integralni del širše sokolske organizacije slovenskih in jugoslovanskih dežel. Telovadba na orodju, redovne, proste in sestavljene vaje pa niso bile edine športne dejavnosti, ki so jih gojili loški Sokoli. Ustanovili so smu-carski in nogometni odsek, strelsko sekcijo, organizirali so sokolske prireditve, slavnostne pohode, tekmovanja in mno­ žicne nastope. Poseben car pa so družbenemu in družabnemu življenju v Škofji Loki dale telovadne in kulturne prireditve, ki so jih je organiziralo to društvo. POSTAVITEV OBELEŽJA ZOBOZDRAVNIKU DR. JOŽETU RANTU Na predlog Muzejskega društva Škofja Loka in Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je bil na razpisu Obcine Škofja Loka za postavitev obe­ležij v Aleji zaslužnih Locanov, ki je bil leta 2013, izbran zobozdravnik prof. dr. Jože Rant. Prof. dr. Jože Rant (1896– 1972), Rudarjev z Godešica, je pola-gal temelje modernega zobozdravstva Akademski kipar Metod Frlic, župan mag. pri nas in je za svoje delo prejel številna Miha Ješe, dr. Zvonka Zupanic Slavec, mag. priznanja in nagrade, med drugim Aleksander Iglicar in zobozdravnik Andrej Kidricevo nagrado. Bil je prvi celjustni Rant ob odkritju obeležja dr. Jožetu Rantu. kirurg in profesor ortodontije na (foto: Matej Pušnik) Stomatološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Izredno je bil dejaven tudi na drugih podrocjih kot ustanovitelj prenekaterih društev, med drugim Muzejskega društva Škofja Loka. Kot velik naravovarstvenik se je boril za ohranjanje okolja, bil je lovec, kinolog, numizmatik … Poleg vsega naštetega pa je bil tudi velik humanist. Na vseh podrocjih se je vse življenje trudil pomagati ljudem in družbi. O življenju in delu dr. Jožeta Ranta sta v Loških raz­gledih 58/2011 pisala njegov sin Andrej Rant in Tone Košir. Na otvoritveni slovesnosti so spregovorili župan mag. Miha Ješe, prof. dr. Zvonka Zupanic - Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine, mag. Aleksander Iglicar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, in sin Andrej Rant, zobozdravnik. Obeležje dr. Rantu je, tako kot vsa ostala obeležja v Aleji, ustvaril akademski kipar Metod Frlic. O dogodku tudi v prispevku Dr. Jože rant (1896-1972) v Aleji zaslužnih Locanov. Petek, 27. maj 2016, vrt Loškega gradu PASIJONKE, pesmi o trpljenju v vojni in miru V sodelovanju s kulturno-zgodo­vinskim društvom Lonka Stara Loka smo pripravili drugi pesniški recital, tokrat v pocastitev 25-letnice samo­stojne slovenske države. Pobudnik in organizator Pasijonk je Blaž Karlin, ki je bil tudi povezovalec vecera. Poezijo sta prebirala Neža Bohinc in Andrej H.ivik, glasbeno meditacijo pa flavtistki Jelena Trebaticki in Nikolina Vukoja. Izbor pesmi sta pripravila Helena Janežic in Klemen Karlin. Udeležence, zbrane v letnem gledališcu na vrtu Loškega gradu, je na koncu nagovoril pesnik Tone Kuntner in recitiral nekaj svojih domoljubnih pesmi. Cetrtek, 9. junij 2016, Sokolski dom PREDSTAVITEV LOŠKIH RAZGLEDOV 62/2015 Vsebino nove številke Loških raz­gledov 62/2015 je v polni Kristalni dvorani Sokolskega doma uvodoma predstavila urednica Marija Lebar. V nadaljevanju sta svoja stališca do prispevka Razvoj slovenske državnosti in Obcine Škofja Loka pojasnila njegov avtor dr. Ivan Kristan in recenzent dr. Boris Golec, zgodovinar, znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa pri ZRC SAZU. Dr. Ivan Kristan je prispevek poslal za objavo v Loških razgledih, a se je uredniški odbor, tudi na osnovi mnenja recenzenta dr. Borisa Golca, enotno odlocil, da prispevek ne ustreza uredniškim merilom za objavo. Omenjeni prispevek je bil nato v nekoliko spremenjeni obliki, 12. aprila 2016, obja­vljen v prilogi 4. številke Loških novic, z naslovom 3 obletnice osamosvojitve, in sicer kot publikacija Združenja borcev za vrednote NOB Škofja Loka, katere urednik je bil dr. Ivan Kristan. Sreda, 19. oktober 2016, Galerija Franceta Mihelica Pogovorni vecer s castno obcanko Obcine Škofja Loka dr.Aleksandro Kornhauser Frazer:DOM,POTI IN SRECANJA Z gostjo vecera dr. Aleksandro Kornhauser Frazer, znanstvenico na podrocju kemije, castno obcanko Obcine Škofja Loka in dobitnico številnih mednarodnih nagrad za raziskovalno in strokovno delo, se je o njeni življenjski poti in spominih na rodno Škofjo Loko pogovarjala njena sestricna Marija Lebar, urednica Loških razgledov. Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je 26. septembra 2016 praznovala 90-letni-co življenja, zato ji je na zacetku vecera župan mag. Miha Ješe vošcil ob njenem visokem življenjskem jubileju. To je bil županov prvi javni nastop po nezgodi konec septembra, zaradi cesar je bil deležen spontanega aplavza navzocih. Gospa Aleksandra, po domace “Kaljarijeva Adi iz Karluca”, se je rodila v Virmašah, v hiši, ki je bila na desni strani ob glavnem vhodu v podjetje Jelovica. Njen oce Humbert Caliari je bil lesni trgovec, poslovne prostore je imel na Trati, kjer je po 2. svetovni vojni poslovalo podjetje Jelovica. V veliki gospodarski krizi, ki se je zacela leta 1929, je oce izgubil vse premo­ženje in družina je prakticno obubožala. Preselili so se v hišo v loško predmestje Karlovec 12 (danes Kopališka 37), po domace pri Sulcku, kjer je bila doma njena mama Neta, rojena Ambrožic. V pogovoru je gospa Aleksandra povedala, da so bile že od mladih let njene znacajske poteze vztrajnost, delav­nost, želja po samostojnosti in uspe­hu, nikoli ni želela v nicemer zaostaja-ti za vrstniki. V tej maniri je dolga leta kot mlado dekle ob nedeljah hodila v loško mlekarno po sirotko, ki so jo kmetje imeli za hrano prašicem. V množici kmetov s cokatimi telesi se je velikokrat pocutila utesnjeno, a je hkrati zacutila njihovo dobrohotnost, ko so ji pomagali natociti sirotko. Med 2. svetovno vojno je sodelo­vala s partizani. Za študij kemije jo je na srednji šoli v Ljubljani navdušil profesor Kajfež. Ker ji domaci pri študiju mate-rialno niso mogli pomagati, se je zaposlila kot uciteljica in študirala ob delu. Njen dopoldan je bil namenjen poucevanju, popoldan študiju, zvecer pa je ucila še na oficirski šoli. V pogovoru je izpostavila nekaj pomembnih nakljucij, ki so jo vodi-la na študij kemije, zaposlitev na fakulteti, doktorat in strokovna izpopolnjevanja v tujini, kjer je delovala s svetovno uveljavljenimi kemiki v Švici, Angliji in ZDA. Porocila se je z zdravnikom – pediatrom dr. Pavletom Kornhauserjem, s kate-rim sta imela hcerko Lilijano, ki je šla po ocetovih stopinjah. Ker sta oba z možem vecino svojega casa usmerila v strokovno delo, sta se medsebojno oddaljila in razšla. Nato se je porocila z Malcolmom Frazerjem iz Anglije, ki je bil tudi izjemen raziskovalec in strokovnjak na podrocju kemije, kar je po njenih besedah zelo olajšalo tudi njun osebni odnos. Leta 2011 se je po dolgih letih bivanja v Angliji vrnila v Slovenijo, živi v kraju Polica nad Grosupljem. Ob vsem znanstvenem in strokovnem slovesu ni nikoli pozabila svoje rodne Loke, še zlasti lepot in carobnosti Poljanske Sore, Hudiceve brvi na poti v Puštal in “pen” pod njo. O tem prica tudi dejstvo, da je svojo hišo v Angliji poimenovala Sora. Cetrtek, 24. november 2016, Galerija Franceta Mihelica Pogovorni vecerŠKOFJA LOKA IN LOCANI V OSAMOSVOJITVENI VOJNI JUNIJA 1991 Ob 25-letnici slovenske državnosti smo v sodelovanju z Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, Odbor Škofja Loka in Loškim muzejem pripravili pogovorni vecer, na katerem se je z aktivnimi udeleženci vojne za Slovenijo Stanetom Bertoncljem, tedanjim poveljnikom Teritorialne obrambe (TO) Škofja Loka, Leonom Tušarjem, tedanjim poveljnikom cete TO, Branetom Virantom, tedanjim komandirjem Postaje milice Škofja Loka, in Jožetom Stanonikom, poveljnikom oddelka TO, pogovarjal Aleksander Iglicar, udeleženec bojev na letališcu Brnik. Jože Štukl, muzejski svetovalec iz Loškega muzeja, je predstavil pri­merke orožja iz leta 1991, ki jih hranijo v zbirkah Loškega muzeja. Dogodki v casu osamosvojitvene vojne junija 1991 v Škofji Loki so opi­sani v posebnem prispevku. Brane Virant, Stane Bertoncelj, Aleksander Iglicar, Leon Tušar in Jože Stanonik (z leve) so osvetlili dogajanje na Loškem med osamosvojitveno vojno, junija 1991. foto: Milena Iglicar) Sreda, 7. december, in cetrtek, 8. december 2016, Galerija Franceta Mihelica Mednarodni znanstveni posvet Clovekove pravice in temeljne svobošcine: ZA VSE CASE! Ob 10. decembru, svetovnem dnevu clovekovih pravic, smo v sodelovanju s Študijskim centrom za narodno spravo iz Ljubljane, Narodno in univerzitetno knjižnico, Loškim muzejem in Kulturno-zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka pripravili mednarodni znanstveni posvet Clovekove pravice in temeljne svobošcine: ZA VSE CASE! (Glej prispevek Helene Janežic Clovekove pravice in temeljne svobošcine: ZA VSE CASE!, december 2016, Škofja Loka). Kot spremljevalni dogodek je bila v atriju Starega župnišca na Mestnem trgu na ogled razstava STOP, CENZURA!, avtorice Helene Janežic, sodelavke NUK in podpredsednice Muzejskega društva Škofja Loka. V okviru posveta je bila v sredo, 7. decembra zvecer, pred praznikom Brezmadežne device Marije, v Cerkvi sprave – nunski cerkvi v Škofji Loki sveta maša za žrtve medvojnega in povojnega nasilja na Škofjeloškem. Sveto mašo je ob somaševanju duhovnikov dekanije Škofja Loka in bratov kapucinov daro-val msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit. Mašo so s petjem polepšali pevci Škofjeloškega okte­ta in sestri uršulinki z obcutenim petjem psalma. Na koncu maše se je nadškofu zahvalil Aleksander Iglicar, ki mu je iz najvecje etiopske romarske božje poti Lalibela prinesel spomin na vpis Škofjeloškega pasijona na Unescov seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva. Helena Janežic Knjižne novosti Muzejskega društva Škofja Loka PASIJONSKI DONESKI, POSVECENI 80. OBLETNICI DEBELJAKOVE UPRIZORITVE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA Doneski 36 Memorabilia Locopolitana 20 Pasijonski doneski 2016/11. Škofja Loka : Muzejsko društvo; Stara Loka : Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka, 2016, 200 + 64 str. Enajsto številko Pasijonskih doneskov zaznamuje 80. obletnica ponovne uprizoritve Romualdove dramatizirane procesije Vélikega petka, ki jo je leta 1936, po 169. letih, na oder ponovno postavil loški rojak dr. Tine Debeljak in je bila kljucnega pomena za vpis Škofjeloškega pasijo­na na Unescov seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva, ter zadnja uprizoritev iz leta 2015, ki s porocili kljucnih oseb in ponatisom celotnega gledališkega lista zajema vecino obsežne publikacije. O upri­zoritvi so spregovorili režiser Milan Golob, dramaturg Rok Andres, lektor Ludvik Kaluža, vodja projekta Matej Mohoric Peternelj, kostumografinja Nada Slatnar ter Marija Krajnik, ena od šivilj in skrbnica pasijonske garde-robe. Kakor je že v navadi, Pasijonske doneske uvede kratka pesnitev, tokrat je vzeta iz pasijona francoskega pesnika upanja Charlesa Peguya Nosec bel mrtvaški prt. Rubriko Pasijonski doneski v tokratni številki napolni pet avtorjev. Dr. Matija Ogrin se v prispevku Tri stoletja pasijonskega izrocila vrne k vprašanjem zacet­kov Škofjeloškega pasijona, o zgodnjenovoveških pasijonskih procesijskih igrah, povezanih s katoliško obnovo, pa se ukvarja dr. Jaša Drnovšek v prispevku V negibnih stopinjah. Sledi ponatis clanka prof. Franceta Planine, ki je bil pod naslovom Škofjeloški pasijon objavljen julija 1937 v tedniku Gorenjec, govori pa o ponovni uprizoritvi po dolgem premoru leta 1936. O Samsonovem prizoru pišeta kar dva avtorja: dr. Henrik Neubauer, ki je v uprizoritvah leta 2009 in 2015 vzel pod okrilje sedmi prizor, kjer Samson obracuna s Filistejci, ter Janko Jeromen, ki analizira vlogo Samsona v Škofjeloškem pasijonu. V Pasijonskih razgledih nam je ponujen razgled po dogajanjih, povezanih s škofjeloškimi in tudi drugimi pasijonskimi temami. Od utrinkov iz pasijonskih romanj, Dnevih Škofjeloškega pasijona 2015, Pasijonskem veceru v Stari Loki, Pasijonkah 2015, predstavi Requiem za Jezusa ter o obisku pasijonske igre v Tegelenu na Nizozemskem. Skozi lesene podobe Jovanovicevega Križevega pota, pospremljenega z ube­sedenim Križevim potom Tomaža Hostnika, ter ob zakljucnih besedah urednika Alojzija Pavla Florjancica podoživimo pasijonski cas in z nestrpnostjo pricakuje-mo novo številko Pasijonskih doneskov in slavnostno uprizoritev Škofjeloškega pasijona ob 300-letnici njegovega nastanka leta 2021. Jože Štukl Društveni izlet v mesto Tabor na Ceškem V letu 2016 smo se v Muzejskem društvu Škofja Loka odlocili, da bomo ponovno organizirali vecdnevni društveni izlet v tujino in podali smo se na Ceško. V lanskem letu smo namrec obeleževali 10. obletnico pobratenja med Škofjo Loko in mestom Tabor na Ceškem, zato smo se odlocili, da se bomo udele­žili uradnih slovesnosti in si hkrati ogledali tridnevni mednarodni zgodovinski festival Taborska srecanja (Taborska setkani). Na pot smo se odpravili v petek, 16. 9., ob 6. uri zjutraj, s parkirišca v bivši vojašnici. Pot nas je iz Škofje Loke vodila mimo Kranja, Jesenic, skozi karavanški predor v Avstrijo, kjer smo jo nadaljevali mimo Beljaka, Špitala ob Dravi, Salzburga in Linza do našega koncnega cilja – mesta Tabor na Ceškem. Za izvedbo izleta in Saditev lipe slovensko-ceškega prijateljstva v kraju Mlada Vožice. (foto: Jože Štukl) dobro pocutje vseh udeležencev sta poleg predsednika Muzejskega društva Aleksandra Iglicarja poskrbela še dva vodnika. Jože Štukl je, kot glavni organiza-tor izleta, poskrbel za izcrpno razlago o Avstriji in Ceški, od prazgodovine pa vse do današnjega casa, medtem ko nas je Mirjam Jezeršek sproti seznanjala z geo­grafskimi in kulturnozgodovinskimi zanimivostmi mest in krajev, ki smo jih vide­vali ob poti. V prijetnem vzdušju smo ob 14. uri prispeli do kraja Plana nad Lužnici, 10 kilometrov južno od mesta Tabor, kjer smo se najprej namestili v hotelu, nato pa si privošcili kosilo. Po njem smo se odpravili proti kraju Mlada Vožice, kjer smo se udeležili odprtja razstave fotografov iz Foto kluba Anton Ažbe iz Škofje Loke. Slovesnemu odprtju je sledila saditev lipe slovensko-ceškega prija­teljstva, posvecene spominu v letu 2016 preminulem loškem fotografu Petru Pokornu. Dogodku, ki je potekal ob zvokih Mestnega pihalnega orkestra iz Škofje Loke, je prisostvovala velika množica ljudi. Po koncani slovesnosti smo se odpravili proti mestu Tabor, ki se nahaja v južnem delu Ceške, ustanovili pa so ga leta 1420 pripadniki najradikalnejšega dela husitskega gibanja – taboriti. Stari del mesta obdajata reka Lužnica in veliko umetno jezero Jordan iz leta 1492, ki predstavlja najstarejši vodni rezervoar v Evropi. Od avtobusnega postajališca smo se po ulicah, speljanih med mogocnimi mestnimi hišami, sprehodili do glavnega Žižkovega trga, kjer smo si z zanima­njem ogledali markanten spomenik, posvecen slavnemu vojskovodji, ter cerkev Gospodovega spreobrnjenja na gori Tabor. Sredi trga je bilo že vse pripravljeno za veliko praznovanje tridnevnega mednarodnega zgodovinskega festivala Taborska srecanja, ki vsako leto poteka v septembru. Na trgu je bil postavljen Udeleženci izleta pri lipi slovensko-ceškega prijateljstva v mestu Tabor. (foto: Peter Pokorn ml.) velik oder, okrog in okrog trga pa so bile stojnice, na katerih so ponujali najrazlic­nejšo jedaco, pijaco, izdelke domacih obrti itd. Otvoritev Taborskih srecaj je ob nepregledni množici gledalcev, tako domacinov kot turistov, pospremila nocna husitska povorka z baklami skozi stari del mesta in cez Žižkov trg, kjer smo jo spremljali tudi mi. Udeleženci povorke, kostumirani v slogu 15. stoletja, so v soju bakel sledili svojemu vojskovodji Janu Žižki in glasno vzklikali bojna gesla husitov. Povorka je z veliko srcnostjo nastopajocih, ki jo je bilo cutiti na vsakem koraku, naredila izjemen vtis na gledalce in nas za nekaj casa dobesedno prestavila v 15. stoletje, ko so se ti dogodki v resnici odvijali. Po koncu povorke smo se še nekaj casa zadržali med bogato obloženimi stojnicami in se okrepcali z mesnimi dobrotami, ki smo jih poplaknili z odlicnim ceškim pivom. Nato smo se spreho­dili skozi mesto do avtobusa in se prijetno utrujeni vrnili v hotel, kjer smo le še odšli k pocitku. Naslednji dan, v soboto 17. septembra, smo se takoj po zajtrku odpravili v mesto Tabor, kjer smo se udeležili slovesnosti ob lipi slovensko-ceškega prijatelj­stva. Slovesnost je potekala ob zvokih Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka, zaznamovali pa so jo govori številnih visokih in uglednih gostov ter Mihe Ješeta, župana Škofje Loke, in župana Tabora Jiríja Fišerja. Po koncani slovesnosti smo se peš odpravili proti centru mesta, kjer smo bili dogovorjeni za ogled husitskega muzeja. Med potjo je zacelo mocno deževati, zato nam je bilo suho zavetje muzej­ske stavbe zelo dobrodošlo. V muzeju smo se podrobno seznanili s husitskim reformisticnim gibanjem, katerega zacetnik je bil Jan Hus, ceški verski reformator, teolog in pridigar. Rojen je bil leta 1369 v Husincu na Ceškem, študiral je na Karlovi univerzi v Pragi in postal celo njen rektor. V svojih verskih spisih je kritiziral propad vrednot katoli­ške cerkve tistega casa, pri cemer se je zgledoval po oxfordskem teologu Johnu Wycliffu. Hus je izrazil zahtevo po siromaštvu, obsojal je zlorabe v Cerkvi in napa­dal prodajanje odpustkov. Svoj nauk je med ljudstvo širil v pridigah, ki jih je imel v Pragi in na deželi. Nezadovoljstvo z dominantno vlogo bogate katoliške cerkve, neskladne z idealom uboštva, ter v zacetku 15. stoletja narašcajoce nezadovoljstvo ceškega ljudstva nasproti privilegiranemu položaju nemške manjšine v deželi in odpor proti tujim oblastnikom, vse to je ustvarjalo plodna tla za hitro širitev Husovega nauka. Katoliška cerkev je Husa razglasila za krivoverca; na koncilu v Konstanci ob Bodenskem jezeru je bil obsojen kot krivoverec in leta 1415 sežgan na grmadi. Pri Husovih privržencih v domovini je novica o njegovi smrti povzrocila vsesplošen upor, ki se je hitro razširil po vsej deželi in prerasel v oborožen spo-pad, znan kot husitske vojne (1419–1436), v katerih je skušal Sigismund Luksemburški, ki se je okronal še za ceškega kralja, z vojsko pokoriti ceške »krivo­verce«. Husiti so se sprva pod vodstvom generala Jana Žižke in kasneje Prokopa Velikega organizirali v mocno vojaško silo in dosegali izjemne uspehe na bojnem polju, zahvaljujoc naprednim oblikam vojskovanja, ki se je odražalo v množicni uporabi ognjenega strelnega orožja in povsem novi vojaški taktiki uporabe boj­nih vozov, ki so jih lahko med seboj trdno povezali z verigami, oblikovali v krog ali kvadrat in s tem naredili pravcato trdnjavo. V vozove je bilo možno hitro vpre-ci konje in jih tako premakniti na drugo lokacijo, ko je bilo to potrebno. Husiti pa se niso borili le z zunanjim sovražnikom, velik krvni davek so terjala tudi njihova notranja nasprotja, saj so bili že od vsega zacetka razdeljeni na zmerne utrakviste in bolj zagrizene taborite, ki so imeli svoje središce prav v mestu Tabor. Nasprotja med njimi so se scasoma razvila v pravo državljansko vojno. Husitske vojne so se leta 1436 koncale s premirjem, ki je zakljucilo 17 let trajajoce obdobje vojskova­nja. Po ogledu bogatih muzejskih zbirk, popestrenih z izcrpno razlago, številnimi lepo ohranjenimi originalnimi predmeti, rekonstrukcijami, maketami in video-prikazi smo se v spremstvu muzejskega vodnika odpravili še na ogled podzemnih rovov pod mestom, ki veljajo za eno od pomembnejših mestnih atrakcij in so nas, po pricakovanju, vse navdušili. V bistvu gre za kleti, ki so jih mešcani skopali pod svojimi hišami in jih nato povezali z rovi. Približno 1 km rovov je danes odprt za oglede javnosti in vkljucen v sestavni del muzejske ponudbe. Iz taborskega podzemlja smo se odpravili na glavni trg, kjer smo ob 13. uri kljub deževnemu vremenu prisostvovali povorki kostumiranih husitov in ura­dnih delegacij iz številnih evropskih držav, ki so se udeležile festivala Taborska srecanja. Med njimi smo opazili in z navdušenjem pospremili domaco delegacijo iz Škofje Loke, z županom Miho Ješetom na celu. V nadaljevanju popoldneva, ki je bilo predvsem glasbeno obarvano, se je izboljšalo tudi vreme, prenehalo je deževati in prikazalo se je celo sonce. Pridružili smo se veliki množici gledalcev pred osrednjim prireditvenim odrom na glavnem trgu, kjer so se predstavile glas- Utrinki s husitske povorke. (foto: Jože Štukl) Na sprehodu po Ceškem Krumlovu. (arhiv: Jože Štukl) Pogled na Ceški Krumlov. (foto: Jože Štukl) bene zasedbe iz številnih držav, med njimi tudi Mestni pihalni orkester iz Škofje Loke. Po koncanih glasbenih nastopih smo se pocasi sprehodili do avtobusa in se vrnili v hotel, kjer nas je že cakala zgodnja vecerja, po njej je sledil prost vecer. Nekateri so ostali v hotelu, drugi pa smo se vrnili v mesto in se prepustili njego­vemu nocnemu utripu, glasbi ter kulinaricnemu razvajanju ob tradicionalnih ceških jedeh, ki smo jih zacinili s pokušino razlicnih vrst odlicnega piva. Veceru je posebno praznicno noto dodal tudi velicasten ognjemet. Nedelja, 18. septembra, je bila rezervirana za ogled mesta Ceški Krumlov, zato smo takoj po zajtrku zapustili hotel in se odpeljali proti novemu cilju. Spet nam je rahlo ponagajalo vreme, saj je bil dan oblacen, siv in deževen. Kljub temu smo se v spremstvu turisticne vodnice, ki nas je pricakala na avtobusnem posta­jališcu, podali na ogled mestnih znamenitosti. Najprej smo se povzpeli na mogo-cen grad in se podrobno seznanili z njegovo zgodovino. Od tam se nam je odprl cudovit pogled na odlicno ohranjeno srednjeveško mestno jedro, ki je na podkva-stem okljuku reke Vltave nastalo v 13. stoletju. Od leta 1992 je uvršceno na seznam UNESCO-ve kulturne dedišcine. Z zanimanjem smo se sprehodili po mestnih ulicah ter si ogledali številne znamenitosti in skrite koticke, ki mestu dajejo poseben car in privlacijo množice turistov s celega sveta. Voden ogled smo zakljucili na glavnem trgu, od koder smo se podali na samostojno raziskovanje mesta in si ob koncu privošcili še obilno kosilo v eni od tradicionalnih ceških restavracij. Polni vtisov smo se v popoldanskih urah odpravili poti domu. Pot je zelo hitro minila v veselem vzdušju, ki ga je pricaralo vsesplošno prepevanje ob kitarski spremljavi našega predsednika Aleksandra Iglicarja. V Škofjo Loko smo se srecno vrnili okrog 21. ure. LITERATURA: Bleicken, Jochen: Svetovna zgodovina od zacetkov do danes. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1976, 687 str. Turnbull, Stephen: The Hussite Wars 1419–36. Oxford : Osprey Publishing Ltd., 2004, 48 str. 416 Danijela Dolinar Izšlo je v letu 2016 V preteklem letu je domoznansko zbirko Knjižnice Ivana Tavcarja Škofja Loka obogatilo 163 novih naslovov knjig, od tega jih je bilo v letu 2016 izdanih 45. Nekaj jih bom v nadaljevanju predstavila. Jazbar, Erika Za naš dragi dom in rod : [pogovor z borcem za slovensko samobitnost, državnost in demokracijo] Ljubljana : Družina, 2016, 229 str. Knjigo Za naš dragi dom in rod je ob 25. obletnici samostojnosti Slovenije izdala založba Družina. V njej se v desetih poglavjih odvija pogovor z Ivanom Omanom, nekdanjim podpredsednikom Demosa in enim od najodlocnejših zago­vornikov slovenske osamosvojitve. Erika Jazbar, slovenska zamejska casnikarka, in Dejan Valentincic, pravnik, visokošolski ucitelj in avtor znanstvene monografije Slovenci v Reziji?, sta s pogovorom želela osvetliti Omanovo politicno in družbeno delovanje, njegovo zasebno življenje in oseb­nost. Po besedah avtorjev ta temelji na vre­dnotah, znacilnih za predvojno Slovenijo – nacelnosti, intelektualni poštenosti, spoštova­nju bližnjega, iskrenosti in skromnosti. Poleg tega Ivana Omana oznacujeta kot katolicana in kristjana v pravem pomenu besede ter srcne­ga domoljuba, cloveka pokoncne drže, jasnih stališc, ki vedno išce kompromis in strpen dialog. V pogovorih je Ivan Oman spregovoril o sebi, svojem življenju, veri in Cerkvi, pogledih na slovensko zgodovino, kakor jo je sam doži­vljal v vseh obdobjih, ki jih je preživel; podoži­vlja svoje otroštvo, govori o Zmincu, kakršne­ga ni vec, o tem, kako je postal kmet, svojih starših in družini. Pripoveduje, kako je doživel 2. svetovno vojno, sprejemal novo Jugoslavijo in o svojem prizadevanju za izboljšanje položaja kmeta. Pojasnjuje vrsto vprašanj o nastajanju in ustanavlja­nju Slovenske kmecke zveze, oblikovanju in razpadu koalicije Demos, delovanju predsedstva, dogajanju v casu plebiscita in razglasitve samostojnosti ter svojem poslanskem mandatu v stranki SKD. Razloži nam svojo politicno biografijo, v veliki meri pa razkriva tudi sebe – svoja nacela, stališca in poglede, vrednote, upe in (ne)obžalovanja. Njegovi odgovori so neposredni, jedrnati, jasni, brez odvec­nih besed in sprenevedanj. O Ivanu Omanu so v knjigi nekaj besed zapisali tudi slovenska zgodovinarja in publicista Stane Granda in Andreja Valic Zver, Marko Kremžar, argentinski Slovenec, gospodarstvenik in literat, slovenska politicarka Mojca Kucler Dolinar, duhovnik Jože Kopeinig, dolgoletni predsednik Mohorjeve družbe v Celovcu, evropski poslanec Franc Bogovic in duhovnik Jože Miklavcic. Pregl Kobe,Tatjana Kakor kdo Jezero : Morfemplus, 2016, [25] str. V našo domoznansko zbirko smo v preteklem letu dobili kar 4 slikanice, ki jih je ilustrirala Škofjelocanka Tina Dobrajc, akademska slikarka. To so pravljica Dve želji v kateri avtorica Helena Kraljic pripoveduje o dveh konjih in njunih skrivnih hrepenenjih, zbirka pesmi za otroke Kakor kdo pesnice Tatjane Pregl Kobe, poucna zgodba S kozo Kiko v gore, mladinske pisateljice Mojiceje Podgoršek, ki nas na hudomušen nacin pouci o tem, kako se podati v gore in kaj se ti lahko zgodi, ce nisi dovolj dobro pripravljen, ter vedno aktualna zgodba o mladem cloveku, ki si želi v širni svet in ga na njegovi poti do uspe-ha preganjajo strahovi, dvomi in teža­ve, z naslovom Šivilja Ajda, ki jo je napisala Karen Soklic. Tina Dobrajc, rojena leta 1984 v Kranju, živi in ustvarja v Škofji Loki. Leta 2007 je diplomirala na Oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno ume­tnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2011 zakljucila tudi magistrski štu­dij pod mentorstvom Hermana Gvardjancica. Leta 2011 je bila nomini­rana za nagrado ESSL (nagrada ESSL ART AWARD CEE je namenjena mladim umetnikom v Bolgariji, na Ceškem, Hrvaškem, Madžarskem, v Romuniji, na Slovaškem in v Sloveniji, ki v svojem delu išcejo nove smeri), leta 2015 je prejela priznanje Riharda Jakopica za mlade ume­tnike. Od leta 2014 se poleg slikanja intenzivno ukvarja tudi s knjižno ilustracijo. Likovna govorica v slikarstvu Dobrajceve se po vsebinski plati kaže tudi v njeni ilustraciji. Njeno slikanje zajema trpke motive, tesnobno ozracje, presunlji­ve in tragicne like, preveva ga vecno iskanje dvojnosti med svetlobo in temo, med življenjem in smrtjo, med dobrim in slabim. Tudi pri ilustraciji so njene cloveške in živalske figure izrisane z veliko mero realizma, postavlja pa jih na mrakobna ozadja sivo crne barvne skale – v temacne interjerje, megleno pokrajino ali skriv­nostni nocni gozd. Vendar se zdi, da je v vsaki kasnejši slikanici vec svetlobe, optimizma in otroške miline. Pokrajina je lahko še vedno malce skrivnostna, a temino noci preglasijo hudomušnost figur, toplota luci in živahnost drobnih detajlov. Skozi mrak se zablešcijo žarki jutranjega sonca, morska pena na razbur­kanem morju, mehki živalski kožušcki ali bela poškrobljena oblacila. Za še vecji simbolicni poudarek pa ilustratorka izriše zanjo tako znacilno sled živo rdece barve – enkrat v podobi plapolajocih trakov papirnatega zmaja, drugic v cvetovih maka na pšenicnem polju pa v mamljivih cešnjah na vrhu smetanove torte, robu nogavic v težkih zimskih škornjih ali drobnem cvetlicnem potisku blaga. Vecje površine rdece pljuskne tudi na obleke in pokrivala pravljicnih junakov, na dežnik, ki se prebija skozi sivino deževnega dne ali jadro ladje sredi razburkanega morja. Z njo vnese otroško nagajivost, pravljicnost, estetski poudarek, zagotovo pa gre tudi za neko intimno simboliko ilustratorke, ki je rdeca nit tudi njenega slikarstva. V vsaki risbi, ki v veliki meri spominja na slikarsko umetnost Tine Dobrajc, se zaveda, da je tudi tu, poleg predložene pripovedi hkrati ilustratorkina zgodba, njena navezanost na naravo, ljubezen do živali, njeni spomini na otroštvo, straho-vi in dvomi, njeno upanje, njena domišljija. Prav zato je Tina Dobrajc tako izvirna ilustratorka, njene podobe pa tako sveže in vecplastne. Hieng, Primož Zdrave in zdravilne vode Slovenije : vodnik po izvirih, studencih in vrelcih Brezovica pri Ljubljani : Harlekin No. 1, 2016, 280 str. Voda je poleg ognja, zemlje in zraka ena od štirih prvinskih elementov. Je izvor, prasnov in zibelka življenja. Z nami je od zacetka našega planeta. Od rojstva do smrti vsakega živega bitja. Moc vode je bila v vseh zgodovinskih obdobjih, pri razlicnih ljudstvih na vseh koncih sveta vedno izjemno cenjena in spoštovana. To lahko razberemo iz mitov, legend, verovanj in obredov. Vse velike civilizacije so nastale ob velikih rekah, saj ima voda osrednjo vlogo na vseh podrocjih cloveškega življenja, preživitvenem, socialnem in kulturnem. Clovek jo je skušal ukrotiti in si jo prikrojiti za lastne potrebe. Predvsem njeno silno moc, katere uporaba je vodila do prvih tehniških izumov že v casu najstarejših visokih civilizacij. Voda je vseobsežni gradnik življenja, a hkrati lahko podira in unicuje, lahko ocišcuje in zdravi. O vodi in njeni moci piše novinar in fotograf Primož Hieng. Zadnja leta se posveca raziskova­nju zdravilnih in blagodejnih energij, izdal je že dva vodnika na to temo. Svoje raziskovanje zdra­vih in zdravilnih vodnih virov je v preteklem letu predstavil v knjigi Zdrave in zdravilne vode Slovenije : vodnik po izvirih, studencih in vrel­cih. Na obmocju Slovenije so namrec številne vode, ki se ponašajo s kakovostjo, starostjo in imajo blagodejne zdravilne lastnosti oziroma ucinke; nekatere od njih naj bi koristili že Rimljani. Primož Hieng je v svoji knjigi popisal kar 100 vodnih virov – vse od Kotelj na Koroškem do vrel­cev v koritih Tolminke, od porecja Krke do izvirov v okolici Ljubljane, term v Snoviku, Tuhinjske doline in naprej proti severovzhodni Sloveniji, kjer so zdrave in zdravilne vode še posebej številne. Na škofjeloškem podrocju imamo termalni vrelec Kopacnica, ki izvira nad Hotavljami v Poljanski dolini, pri kmetiji Toplicar. Prvic je omenjen že v loškem urbarju iz 17. stoletja, konec 19. stoletja pa so o njem veckrat pisali v Kmetijskih in rokodelskih novicah. O Kopacnici piše tudi France Planina v svojem delu Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino, izdanem leta 1976. Vode v termalnem vrelcu Kopacnica naj bi bilo dovolj za pravo zdravilišce. Obcini Gorenja vas - Poljane je že uspelo najti ustreznega zasebnega partnerja, ki naj bi v prihodnjih letih zgradil naselje, naravi prijazno obliko visokega turizma z lesenimi bivaki, s spremljajocim programom in z javnim kopališko-rekreacijskim delom. Tudi Selška dolina slovi po zdravilni vodi. Zdravilni izvir studenca, ki tece po brežini nad cesto v Zalem Logu, izvira pod cerkvico Loretske Matere božje v Suši. Nastanek cerkve v Suši naj bi bil, v skladu s pobožnim izrocilom, povezan s cudež--nim dogodkom. Tudi kasneje naj bi bilo veliko ljudi, ki so se priporocali Materi Božji v Suši, uslišanih in še danes na ta kraj hodijo romarji. Niže pod cerkvijo stoji kapelica s kipom Marije Brezmadežne, pod katero tece studenec, ki ga imajo mnogi za zdravilnega. Predvsem naj bi blagodejno vplival na oci in zdravil alergije. Posebnost vode je, da je brez bakterij, shranjena v cisti posodi pa ostane kristalno cista vec mesecev. Domacini pravijo, da studenec ne usahne niti ob najvecji suši. Vodnik vsebuje fotografije in opise vodnih virov, v katere so zajete tudi geo­grafske in geološke znacilnosti podrocij. Ob njih spoznamo zgodovino krajev in podrobnosti, ki so bile zapisane že v Valvazorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Poleg tega knjiga služi kot namig za obisk bližnjih znamenitosti, dodane so tudi informa­cije o oddaljenosti od vecjih mest in imena gostišc, kjer se popotnik lahko okrepca. Knjiga bi bila po moje še bolj uporabna, ce bi bili, zaradi boljše preglednosti in orientacije, vodni viri našteti znotraj regij Slovenije oziroma umešceni na zemljevid Slovenije. Bogataj,Anton Kronika vasi Stara Oselica in vasi Hobovše Škofja Loka : samozaložba, 2016, 298 str. Kronika vasi Stara Oselica in vasi Hobovše je ljubiteljsko pisanje avtorja Antona Bogataja. Želel je izvedeti cim vec o ljudeh, ki so nekoc živeli v teh krajih, o mladih, ki so odhajali za delom in boljšim življenjem v druge dežele, o tistih, ki so padli v vojni in po njej, o njihovih številnih otrocih in usodah, ki so jih dolete­le. Stara Oselica je rojstna fara njegovih prednikov, njena cerkev pa že od nekdaj središce njihovega verskega in družabnega življenja. Avtor je osnovne podatke o hišah in ljudeh obeh vasi crpal iz oseliškega cerkvenega popisa Status anima-rum, številne zanimivosti o življenju in delu vašcanov pa pridobil iz pripovedo­vanj starejših faranov. Mnogi so avtorju knjige dali tudi dragocen slikovni materi­al, zaradi cesar je kronika za bralca še bolj zanimiva in ima vecjo dokumentarno vrednost. Casovno se je avtor omejil na cas od leta 1753, ustanovitve oseliškega vikaria­ta, do današnjih dni. Na tem podrocju so seveda že prej živeli prebivalci, o katerih porocajo že srednjeveški urbarji. Kasnejši (od leta 1501) vsebujejo celo sezname imen podložnikov loškega gospostva v vsaki od vasi. Urbar cerkve sv. Pavla v Oselici iz leta 1785 pa daje podatke o gospodarskem stanju fare, saj so v njem popisani lastniki kmetij in njihove dajatve med leti 1785 in 1865. Zgodovinarji trdijo, da so najstarejše kmetije v Oselici Na Jezerc, Pr Homovc, Pr Mežnarju, Pr Kumru, Na Preski, Pr Škrbinu in V Jezeršk, nastale so ob koncu 16. ter v zacetku 17. stoletja, ko je kolonizacija hotaveljskega ozemlja dosegla svoj višek. V knjigi so zapisi o hišah in stanovalcih, ki temeljijo na spisku imen in priimkov posestnikov Stare Oselice in Hobovš, ki ga je 11. 11. 1899 Županija Oselica poslala Župnijskemu uradu Stara Oselica. Na njem so tudi domaca imena in stan posameznih družin. Vseh opisanih hiš v obeh vaseh je 62. Avtor je izpustil tiste, ki so propadle, tiste, ki so porušene oziroma tiste, o katerih ni pri­dobil dovolj verodostojnih podatkov. 422 Franc Podnar Kronika obcin Škofja Loka in Gorenja vas - Poljane (od 1. januarja do 31. decembra 2016) 5. januar – v Kašci na Spodnjem trgu je Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka v Torkovem veceru s knjižnico pripravila stro­kovno predavanje Plemstvo na Loškem. Predaval je dr. Miha Preinfalk z Zgodovin­skega inštituta Milka Kosa na ZRC SAZU v Ljubljani; – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki, in Obcina Škofja Loka sta v Sokolskem domu na Mestnem trgu pripravila razstavo V zaledju soške fronte. 16. januar – Prosvetno društvo Sotocje Škofja Loka je v Sokolskem domu na Mestnem trgu pripravilo kulturno prireditev ob praznova­nju 20-letnice društva, v Mali galeriji Obcine Škofja Loka pa je bila odprta fotografska raz­stava 20 let dela Prosvetnega društva Sotocje Škofja Loka. 20. januar – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je nastopil ansambel za staro glasbo Capella Carniola. Ansambel oživlja rabo glas­benih inštrumentov s slovenskih fresk iz 15. stoletja in predstavlja historicni ples; – na Loškem odru je domaci ansambel uprizo­ril romanticno komedijo Jeana Giraudouxa Amfitrion 38. 21. januar – v Športni dvorani Trata je Lions klub Škofja Loka pripravil dobrodelno zabav-no prireditev z vidnimi predstavniki sloven-skega zabavnega sveta, prihodek so namenili ljudem v stiski v Škofji Loki in okolici. 23. januar – v Kulturnem domu v Retecah je bil 25. ponovoletni koncert Tamburaškega orke­stra Bisernica, ki deluje v okviru KUD Janko Krmelj Retece - Gorenja vas. Nastopile so vse starostne skupine Bisernice, Folklorna sku­pina Sava iz Kranja, skupina Nobile, cerkveni otroški in mladinski pevski zbor iz Retec ter solista Pavle Marcun in Andrej Derlink. 27. januar – v Loškem muzeju Škofja Loka je mag. Anita Kavcic - Klancar, vodja restavra­torskega projekta, predstavila proces odkri­vanja in restavriranja stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu; – v Kašci na Spodnjem trgu je Prosvetno dru­štvo Sotocje Škofja Loka pripravilo recital pesmi ljudskega pesnika Franca Vidmarja - Pustotnika (1867–1952); pesmi je recitiral Jože Bernik, zbiratelj Pustotnikovih pesmi in njegov vnuk. 28. januar – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert uciteljev Glasbene šole Škofja Loka, odprli so likovno razstavo Boge Dimovskega, clana Združenja umetnikov Škofja Loka; v preddverju doma so odprli razstavo Tamare Špitaler - Škoric Od oblike do barve in nazaj. 29. januar – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Komornega pevskega zbora Mysterium Podobe ljubezni. Izvajali so dela Johannesa Brahmsa, Erica Whitacreja, Alda Kumarja in Gašperja Jereba. Na temo skladb so predstavili tudi likovna dela Maje Šubic, Evgenije Jarc, Mira Kacarja in Simona Jugovica - Finka. Gost koncerta je bil Oktet Suha iz Pliberka na avstrijskem Koroškem. 2. februar – v Škofji Loki in na Jesenicah je potekalo 19. regijsko tekmovanje glasbenih šol Gorenjske. V Škofji Loki so se predstavili ucenci klavirja in petja iz petih javnih in dveh zasebnih glasbenih šol. 4. februar – v Kašci na Spodnjem trgu je Rotary klub Škofja Loka pripravil predavanje dr. Jožice Rejec Projekt ucenja podjetništva. 5. februar – osrednja proslava ob slovenskem kulturnem prazniku v Obcini Škofja Loka je bila v Sokolskem domu na Mestnem trgu; pripravila sta jo Vrtec Škofja Loka in Obcina Škofja Loka. Na prireditvi so tudi podelili priznanja za prostovoljko, prostovoljca in prostovoljski projekt v letu 2015. 7. februar – osrednja proslava ob slovenskem kulturnem prazniku v Obcini Gorenja vas - Poljane ter Krajevne skupnosti Poljane je bila v Kulturnem domu v Poljanah, z naslovom Sprehod po življenjski poti Kulturnega dru­štva Poljane, na Sovodnju pa so kulturni praznik pocastili 8. februarja s proslavo v kulturnem domu. 9. februar – na Loškem odru je bil pustni kon-cert ucencev Glasbene šole Škofja Loka. 10. februar – v Loškem muzeju Škofja Loka je bila ob zakljucku razstave Cernigoj/Teater, ki je nastala v okviru mednarodnega projekta BAUNET, predstavitev knjige Bauhaus – mreženje idej in prakse. Na njej so sodelovali Barbara Sterle - Vurnik in Saša Nabergoj iz Loškega muzeja Škofja Loka ter Jadranka Vinterhalter in Vesna Meštric iz Zagreba; – za Kamnitnikom je bila žalna slovesnost ob 72-letnici ustrelitve petdesetih talcev. Slavnostni govornik je bil mag. Miha Ješe, loški župan; nastopili so Mestni pihalni orke­ster Škofja Loka, Lovski pevski zbor ter reci­tatorja Monika Tavcar in Marko Crtalic; cer­kveni obred je opravil starološki župnik dr. Alojzij Snoj. 11. februar – v Jurjevi dvorani v Stari Loki je bil obcni zbor Kulturno-zgodovinskega društva Lonka Stara Loka, ob tem so si ogledali televi­zijsko oddajo o Crngrobu iz serije Kulturni vrhovi ter prisluhnili pogovoru z avtorjem oddaje dr. Andrejem Doblekarjem. 12. februar – s slovesnostjo na Mestnem trgu se je zacel 41. Pokal Loka. Paralelni slalom se je odvijal na grajskem hribu v Škofji Loki, sla­lom in veleslalom pa na smucišcu na Starem vrhu. 16. februar – v Kulturnem centru slikarjev Šubic v Poljanah so odprli razstavo industrij­skega oblikovalca Marjana Žitnika. 17. februar – v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl razstavo ob 110-letnici Telovadnega društva Sokol v Škofji Loki Vzgajaj v trdnem telesu trdne znacaje; ob tem so bile na ogled tudi športne freske Tine Dobrajc in Mita Gegica. 19. februar – v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli slikarsko razstavo Sergeje Gartner iz Selc, v vhodni dvorani doma je Dušan Balderman pripravil razstavo Naplavine škofjeloškega sotocja, v Mali gale-riji Obcine Škofja Loka pa Rado Dagarin raz­stavo Keramika. 21. februar – v Kulturnem domu na Sovodnju so uprizorili igro Cudež v garaži. 23. februar – v Kašci na Spodnjem trgu je Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka v Torkovem veceru s knjižnico pripravila pred­stavitev knjige Marije Gasser Vasi pod Ratitovcem skozi cas. 26. februar – v Kinu Sora se je v okviru Spomladnega cikla filmskega gledališca do 22. aprila zvrstilo devet filmov, prejemnikov prestižnih mednarodnih nagrad. Kino Sora je vkljucen v združenji Europa Cinemas in slovensko Art mrežo, ki dajeta poudarek evropskim in avtorskim filmom. 8. marec – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila osrednja prireditev ob dnevu žena v loški obcini. Program so izvajali ucen­ci Osnovne šole Škofja Loka – Mesto, odprli so razstavo ženskih portretov in predstavili šolski zbornik Loška medla; – v Kašci na Spodnjem trgu je Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka v Torkovem veceru s knjižnico pripravila potopisno predavanje Snežne in Jožeta Talerja S kolesom od izvira Donave do Crnega morja. 11. marec – Društvo podeželskih žena Lubnik Škofja Loka je praznovalo 40-letnico delova­nja. V Šolskem centru na Podnu so pripravili jubilejni obcni zbor s kulturnim programom; – s predstavitvijo Pasijonskih doneskov 2016/11 so se v Sokolskem domu na Mestnem trgu priceli Dnevi Škofjeloškega pasijona. O izrocilu Pasijona so spregovorili dr. Metod Benedik, dr. Matija Ogrin in dr. Monika Deželak - Trojar. Odprli so razstave Križev pot Petra Jovanovica, Risbe s Škofjeloških pasijonov Janeza Plestenjaka, Škofjeloški pasijon skozi objektiv fotografa Jasmina Suljanovica in Znamenja Toneta Mlakarja. 12. marec – v dekaniji v Stari Loki je bil Pasijonski vecer 2016. Klemen Karlin je reci­tiral izbrane verze Charlesa Péguyja, Tomaž Hostnik je bral svoje verze iz Križuvega pota, v glasbenem delu je na kromaticni har­ moniki nastopil Jernej Hostnik. 13. marec – v Kulturnem domu na Sovodnju je bila kulturna prireditev Pomladni pozdrav. 19. marec – na Loškem odru je Prosvetno dru­štvo Sotocje Škofja Loka pripravilo praznova­nje materinskega dne, že dopoldan so na Mestnem trgu pripravili pasijonske delavni­ce. 22. marec – Obcina Škofja Loka in Univerza za tretje življenjsko obdobje (U3) Škofja Loka sta v Sokolskem domu na Mestnem trgu pri­pravili prireditev Pozdrav pomladi. Nastopili so ucenci Osnovne šole Cvetka Golarja, Pevski zbor Vrelec, pevska skupina Mavrica, orglicarji in gledališka skupina Nadje Strajnar - Zadnik. 23. marec – v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka predstavil katalog razstave Vzgajaj v trdnem telesu trdne znacaje – 110 let Telovadnega društva Sokol v Škofji Loki. Sledil je pogovor z Ivanom Križnarjem, nekdanjim clanom Telovadnega društva Sokol Stražišce. 24. marec – v Sokolskem domu na Mestnem trgu sta Zavod za šport in Športna zveza Škofja Loka na slavnostni prireditvi podelila priznanja devetnajstim najzaslužnejšim športnikom in športnim delavcem v Obcini Škofja Loka za leto 2015; svecano listino je prejel Janko Platiša za vec kot petdesetletno aktivno delo med loškimi strelci. 29. marec – v Sokolskem domu na Mestnem trgu sta Obcina Škofja Loka in Biotehnicna fakulteta Univerze v Ljubljani pripravili 5. Jesenkovo popoldne. Predstavili so magi-strska in doktorska dela na fakulteti v prete­klem letu, predstavila se je lanska Jesenkova nagrajenka dr. Darja Žgur - Bertok, hkrati so odprli razstavo rezultatov študentske delav-nice Slovienija, ki sta jo izvedla Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehnicne fakultete in Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani. V kulturnem programu sta sodelovala pevski zbor Grudnove Šmikle in Biološki oktet; – v Kašci na Spodnjem trgu je bil zbor clanov Muzejskega društva Škofja Loka, na zacetku je Biljana Ristic, kustosinja Loškega muzeja Škofja Loka, predstavila zgodovino razvoja Telovadnega društva Sokol v Škofji Loki (1906). 30. marec – v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl razstavo Propaganda! Medvojni pla­kat 1941–1945 iz zbirke Loškega muzeja. – Lions klub Škofja Loka je v Sokolskem domu na Mestnem trgu podelil šesto donacijo otro­kom in družinam v socialni stiski iz Škofje Loke in okolice. Sredstva so pridobili na januarski dobrodelni prireditvi v Športni dvorani Trata. V kulturnem programu so nastopili Mladinski pevski zbor Osnovne šole Železniki, pevec Nejc Pipp in kitarist Miha Kumer. 31. marec – na Loškem odru je gledališka skupi­na škofjeloške gimnazije Ta prstjeni uprizori-la igro Simone Hamer Tik tak. 1. april – v Sokolskem domu v Gorenji vasi je gledališka skupina Kulturnega društva Poljane uprizorila komedijo Moliera - Šubica Zdravnik po sili (Duohtar kar tok), v režiji Andreja Šubica. Predstavo so uprizorili tudi v Poljanah in Škofji Loki; – v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli likovno razstavo akademske slikarke Barbare Kastelec iz Žirov z naslovom Semena ter foto­grafsko razstavo Matije Ovseneka. 5. – v Rokodelskem centru DUO Škofja Loka so odprli rokodelsko razstavo del Katje Zrimšek in Petre Vengar. 8. april – v Mali dvorani KS Godešic so odprli fotografsko razstavo Deset let po tisocletnici Godešica. 9. april – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Škofjeloškega okteta Vecer Avsenikovih melodij; – v Sokolskem domu v Gorenji vasi so uprizori­li komedijo Cudež v garaži. 10. april – v osnovni šoli v Gorenji vasi je bil letni koncert moške vokalne skupine Pozdrav. 12. april – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bilo 42. srecanje glasbenih šol Gorenjske in zamejstva. Nastopile so glasbene šole iz Škofje Loke, Kranja, Tržica, Radovljice in Jesenic ter Glasbena šola Tomaž Holmar iz Kanalske doline in Slovenska glasbena šola dežele Koroške iz Celovca; – v Moderni galeriji v Ljubljani sta Jakopicevi priznanji za leto 2016 prejela Locana Mito Gegic in Sanela Jahic. 13. april – v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu so predstavili katalog razstave Propaganda! Medvojni plakat 1941–1945 iz zbirke Loškega muzeja. 14. april – v Kašci na Spodnjem trgu je bilo predavanje Vincencija Demšarja Jeglicev dnevnik. 15. april – v Športni dvorani Trata je bila slavno­stna prireditev ob 40-letnici delovanja Obmocne obrtno-podjetniške zbornice Škofja Loka. V kulturnem programu so pode­lili priznanja najzaslužnejšim clanom, loška zbornica pa je prejela zlati pecat brtno-pod­jetniške zbornice Slovenije; – v Aleji zaslužnih Locanov so odkrili doprsni kip dr. Jožeta Ranta (1896–1972), pionirja slovenskega zobozdravstva. Avtor kipa je aka-demski kipar Metod Frlic. Slavnostni govor­niki so bili dr. Zvonka Zupanic -Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medici­ne iz Ljubljane, mag. Aleksander Iglicar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, zdravnikov sin dr. Andrej Rant in loški župan mag. Miha Ješe. V kulturnem programu so sodelovali Veteranska tamburaška skupina Bisernica iz Retec, glasbena skupina Suha špaga in kolesarji po starem iz Društva Rovtarji Škofja Loka. V Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli filatelisticno razsta­vo Dr. Jože Rant – znanost in tehnika na znamkah, v Mali galeriji Obcine Škofja Loka pa fotografsko razstavo Dr. Jože Rant, oce slovenskega zobozdravstva; – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Mešanega pevskega zbora Lubnik Generacije pojejo. Sodelovale so številne pev­ske skupine, od vrtickarjev do upokojencev. 16. april – v Sokolskem domu na Mestnem trgu so na koncertu Blagoslovi me, moj talisman nastopili zmagovalci mednarodnega tekmo­valnega festivala ruskih romanc. 18. april – v Kašci na Spodnjem trgu je bil lite-rarni vecer s predstavitvijo 37. številke lite-rarne revije Sejalec. Besedila iz revije so po izboru Gabrijele Babnik in Marka Crtalica predstavili Nadja Strajnar - Zadnik, Marko Crtalic in avtorji izbranih besedil. 19. april – na Loškem odru je potekal festival mladinskih gledaliških skupin Vizije 2016. 20. april – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil letni koncert ucencev Glasbene šole Škofja Loka. 23. april – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil ob obletnici smrti oceta Škofjeloškega pasijona patra Romualda Marušica in zakljucku dnevov Škofjeloškega pasijona Romualdov dan. Dopoldan so bile delavnice in igre za otroke v organizaciji Prosvetnega društva Sotocje Škofja Loka in kiparke Marije Bizjak, na osrednji prireditvi so spregovorili predstojnik kapucinskega samostana v Škofji Loki brat Jožko Smukavec, loški župan mag. Miha Ješe in igralec Matjaž Eržen iz igralske skupine iz Žabnice. Zbor Consortium musi-cum s solisti je izvedel delo Slovenski vojni requiem Andreja Missona; – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila slovesnost ob 140-letnici PGD Škofja Loka. Podelili so priznanja Gasilske zveze Škofja Loka in Gasilske zveze Slovenije najzaslužnej­šim clanom društva, PGD Škofja Loka pa je prejelo zlati plaketi obeh zvez. Janez Sušnik je bil proglašen za castnega poveljnika Gasilskega poveljstva Obcine Škofja Loka. Dan prej so v razstavišcu Sokolskega doma odprli fotografsko in filatelisticno razstavo ob gasilskem jubileju. 25. april – Obcina Škofja Loka in Združenje borcev za vrednote NOB Škofja Loka sta v Sokolskem domu na Mestnem trgu pripravila slavnostno prireditev ob dnevu upora proti okupatorju in 75-letnici ustanovitve OF. V kulturnem programu so nastopili Sorške kre­snice, harmonikar Smiljan Ogorelec in Glasbena šola Škofja Loka. Slavnostni govor­nik je bil dr. Matjaž Kmecl. 27. april – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert tenorista Janeza Lotrica ob spremljavi Katarine Lotric in Luke Talerja z naslovom Trije sorodniki. 1. maj – na Križni Gori je bilo že 34. prvomaj­sko srecanje ob prazniku dela. Osrednja govornika sta bila Lojze Reško, predsednik sindikata SINLES, in Matej Jemec, sekretar gorenjske obmocne sindikalne organizacije. V kulturnem programu sta nastopila Mestni pihalni orkester Škofja Loka in Mažoretno društvo Železniki. 3. maj – v Rokodelskem centru DUO v Škofji Loki so odprli razstavo Cipka v lesu in niti, avtoric Petre Plestenjak - Podlogar in Mili Primožic. Razstava je povezovala tradiciji rezbarjenja modelov za mali kruhek in izde­lovanja cipke na Loškem. 6. maj – v Visoškem dvorcu pri Poljanah so Obcina Gorenja vas - Poljane, Loški muzej Škofja Loka in Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije odprli nove stalne razsta­ve iz zgodovine dvorca: Kalanov rod, Visoška domacija, Tavcar na Visokem in Kuhinja iz 19. stoletja. Odprtje sta popestrila pevca Nina Pušlar in Matjaž Robavs kot Meta in Janez iz muzikala Cvetje v jeseni; – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil tradicionalni gimnazijski koncert, nastopila sta Mladinski mešani pevski zbor Gimnazije Škofja Loka in Mešani pevski zbor Gimnazije Himmelev iz Roshilda na Danskem. 8. maj – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bilo obmocno srecanje odraslih pevskih zbo­rov. Nastopili so Mešani pevski zbor Crescendo, Škofjeloški lovski zbor, Vokalna skupina Pozdrav, Mešani pevski zbor Domel Železniki, Mešani pevski zbor Lubnik, Ženski pevski zbor Grudnove Šmikle, Mešani pevski zbor Vrelec, Škofjeloški oktet, Moški pevski zbor Alpina Žiri, Vokalna skupina Cantabile in Mladinski pevski zbor Gimnazije Škofja Loka. 13. maj – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Simfonicnega orkestra Crescendo s solisti Pot ljubezni iz New Yorka do Firenc. Kot gostje so nastopili študentje z Konserva­torium für Musik und Schauspiel iz Celovca. 15. maj – v Obcini Gorenja vas - Poljane je bila letošnja osrednja kulturna prireditev z naslo­vom Od vasi do vasi Tavcarjeva pot drži. Na Visokem so odkrili prenovljeno Tavcarjevo grobnico, pred Šubicevo hišo v Poljanah so odprli novozgrajeno plošcad, v Gorenji vasi pa prenovljen Sokolski dom. Tu so v progra-mu nastopile kulturne in športne skupine. 16. maj – v Škofji Loki je do 21. maja potekal Teden obrti in podjetništva na Loškem. Zvrstili so se številni zanimivi dogodki za podjetnike in obrtnike. 18. maja so v Sokolskem domu na Mestnem trgu odprli razstavo dijakov Šolskega centra Škofja Loka, fotografsko razstavo fotografov obrtnikov in podjetnikov ter podelili priznanja OOZ Škofja Loka. 20. maja je Loški muzej Škofja Loka pripravil predavanje o loških obrtnikih in cehih. 21. maj – v nunski cerkvi v Blaževi ulici je bil v organizaciji Kulturnega društva Pevski zbor Lubnik koncert, na katerem sta se predstavi-la Pevski zbor Cammerchorvoces iz Judenburga v Avstriji in Mešani pevski zbor Lubnik Škofja Loka. 25. maj – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je Filatelisticno društvo Lovrenc Košir iz Škofje Loke odprlo filatelisticno razstavo Historial. 27. maj – Muzejsko društvo Škofja Loka in Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka sta na grajskem vrtu pripravila Pasijonke, pesmi o trpljenju v vojni in miru. Pesniški recital je bil posvecen 25-letnici samostojne slovenske države. 28. maj – v Športni dvorani Trata je bil ob 140-letnici njegovega delovanja slavnostni koncert Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka, predstavili so tudi prvo zgošcenko orkestra; – na loškem Mestnem trgu je bilo 9. srecanje starodobnih kolesarjev, v organizaciji Društva Rovtarji – Smucanje in kolesarjenje po starem; – na Tednu podeželja na Loškem so potekale številne prireditve, delavnice in tržnice v Škofji Loki, Selški in Poljanski dolini. 29. maj – v Kašci na Spodnjem trgu in na Loškem gradu je potekalo 38. državno sreca­nje manjšinskih pesnikov in pisateljev – Sosed tvojega brega. V spremljevalnem programu so se predstavili glasbeniki in plesalci glasbe evropskega srednjega veka in renesanse. 1. junij – v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu je Loški muzej Škofja Loka odprl razsta­vo cipk Mire in Vide Kejžar Avtorska cipka. 4. junij – v starem mestnem jedru Škofje Loke je potekala prireditev Oglasbena Loka, na kateri so mladi glasbeniki s svojim petjem in igranjem oživljali ulice, trge in atrije. 8. junij – v Osnovni šoli Cvetka Golarja je bil letni koncert pevskih zborov te šole. 9. junij – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je Muzejsko društvo Škofja Loka predstavilo 62. številko zbornika Loški razgledi. Vsebino nove številke je predstavila urednica Marija Lebar, v nadaljevanju sta dr. Ivan Kristan in dr. Boris Golec soocila svoji mnenji o pri­spevku Razvoj slovenske državnosti in Obcine Škofja Loka, ki je izšel v publikaciji 3 obletnice osamosvojitve. 10. junij – v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli razstavo Skrivnosti cipke in 30 let podjetja Cipke Mojca, v preddverju pa razsta­vo Urha Sobocana Vrnitev, na kateri je obli­kovalec predstavil cipke kot umetniške slike. 11. junij – na Teku štirih mostov v Škofji Loki se je v štirih kategorijah pomerilo 577 moških in 453 žensk. 15. junij – v Galeriji na Gradu je Loški muzej Škofja Loka odprl razstavo petnajstih avtor­jev slik, grafik in cipk Vmesni prostor – Refleksija cipke v sodobnih umetniških vizualnih praksah. Filatelisticno društvo Lovrenc Košir Škofja Loka je na grajskem hodniku pripravilo razstavo znamk na temo cipke in tekstilne industrije. 16. junij – ob Dnevih evropske kulturne dedi-šcine so v Škofji Loki predstavili knjigo Hiše pripovedujejo, ki so jo ustvarili otroci Vrtca Škofja Loka, Gimnazije Škofja Loka in ucenci loških osnovnih šol. 17. junij – v Sokolskem domu na Mestnem trgu so obeležili 10. obletnico pobratenja z mestom Tabor na Ceškem. V kulturnem pro-gramu so nastopili ansambel Dor ma cajt, Gimnazija Škofja Loka in Vitezi iz Tabora. 18. junij – ob loškem obcinskem prazniku se je v mestu odvijal festival zgodovine – Historial Škofja Loka 2016. Osrednja prireditev je bila dramska igra Hudicev most, pisatelja Lojzeta Zupanca, v režiji Matije Milcinskega. V mestu se je odvijal srednjeveški sejem, promenada mešcanov v historicnih oblacilih, knjižnica na prostem, s srednjeveško glasbo so nastopi­le glasbene skupine iz Freisinga in ceškega Tabora, delovale so rokodelske delavnice za otroke in odrasle, vecerni koncert pa sta izve­dla vokalni ansambel Vokal Ensemble Cantabile iz Freisinga in Pevski zbor Lubnik iz Škofje Loke. – Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka iz Stare Loke je ob 25. rojstnem dnevu samostojne Slovenije v Jurjevi dvorani v Stari Loki pripra­vilo koncert Prifarskih muzikantov. V uvodu je dr. Rosvita Pesek, novinarka in zgodovinar­ka, spregovorila o osvobajanju Slovenije. 21. junij – v Sokolskem domu v Gorenji vasi so odprli razstavo Cipka nekoc in danes. 22. junij – ob lipi samostojnosti v središcu Poljan je bilo praznovanje ob dnevu državno­sti, v kulturnem domu pa so odprli že 11. razstavo clanov fotoskupine KD Poljane ter najboljšim podelili nagrade. 24. junij – na Križni Gori je bila ob dnevu držav­nosti prireditev Slovenska pesem. Nastopila sta Kvartet Obzorje in tenorist Janez Triler. 25. junij – na Mestnem trgu je bila ob dnevu državnosti proslava s koncertom Mestnega pihalnega orkestra Škofja Loka. Slavnostni govornik je bil Branko Celar; – v Zbirki novejše zgodovine v Loškem muzeju Škofja Loka so ob dnevu državnosti odprli fotografsko razstavo Škofja Loka '91; – na Cankarjevem trgu v Škofji Loki je bil kon-cert skupine OF (Over Forty) ob njeni dese­tletnici nastopanja. V zacetku junija so v Poljanah pripravili slikar­sko kolonijo Iveta Šubica v organizaciji Galerije Šubiceve hiše iz Poljan in Združenja umetnikov Škofja Loka. Sodelovalo je dvajset umetnikov iz Škofje Loke in okolice ter Kranja. Njihova dela so najprej razstavili v Poljanah, od 5. avgusta dalje pa še v Sokolskem domu v Škofji Loki z naslovom Svetloba. V tem casu so v Sokolskem domu na Mestnem trgu odprli še fotografsko razsta­vo Zavoda O S poti, foto utrinki z balkanske poti 2015–2016. 2. julij – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila slavnostna akademija ob loškem obcinskem prazniku; na njej so podelili pri­znanja najzaslužnejšim v letu 2015. Zlati grb Obcine Škofja Loka je prejel Mestni pihalni orkester Škofja Loka ob 140-letnici delovanja. Srebrna grba sta za požrtvovalno delo prejela Marijan Novak na cebelarskem podrocju in dr. Alojz Snoj v dekaniji Stara Loka. Bronasti grb so prejeli Župnijska Karitas Sv. Duh ob 25-letnici delovanja, Osnovna šola Ivana Groharja ob 30-letnici delovanja in Prosvetno društvo Sotocje ob 20-letnici delovanja. Posebni priznanji sta prejela Prostovoljno gasilsko društvo Škofja Loka ob 140-letnici delovanja in nogometaš Jan Oblak za izredne športne dosežke. V kulturnem programu so nastopili Yellow Beat Jazz Band z gostoma Nejcem Jemcem in Tonetom Habjanom. 6. julij – v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli fotografsko razstavo ob 10-letnici pobratenja mest Škofje Loke in Tabora na Ceškem. Predstavili so se ceški fotografi z razstavo Day and Night in Tabor ter loški fotografi z razstavama Utrinki s Ceške in Živali. 8. julij – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert samospevov sopranistke Maje Triler. 12. julij – v Bralnici 2016 na vrtu Sokolskega doma se je predstavila pisateljica Sonja Porle s knjigama Crni angel, varuh moj in Barva sladke cokolade. 15. julij – v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli razstavo nagrajenih fotografij na nate-caju Slovenija – 25 let samostojnosti, ki sta ga organizirala Foto klub Anton Ažbe Škofja Loka in Kulturno društvo dr. Ivan Tavcar Poljane. Del razstave so odprli v Poljanah. V juliju sta Društvo Rovtarji Škofja Loka in Folklorna skupina Sava Kranj zastopala Slovenijo na Europeadi v belgijskem Namurju, kjer se je zbralo petdeset folklor­nih skupin iz vse Evrope. 2. avgust – v Bralnici na vrtu Sokolskega doma na Mestnem trgu se je predstavil Janez Gartner iz Škofje Loke, z zadnjo knjigo iz tri­logije Praznina napredka, z naslovom Vrtiljak življenja. 7. avgust – Prosvetno društvo Sotocje je na Sv. Ožboltu pripravilo semanji dan in 20. Srecanje ljudskih pevcev in godcev; – na Starem vrhu je bila že 45. etnografska prireditev Dan oglarjev. 13. avgust – na Hotavljah je domace turisticno društvo pripravilo prireditev Vecer podoknic. 17. avgust – v Galeriji na Gradu je Loški muzej Škofja Loka predstavil skupni katalog raz­stavnega projekta Vmesni prostor. Katalog so predstavile kustosinji Barbara Sterle -Vurnik in Mojca Šifrer - Bulovec ter direktori-ca Saša Nabergoj. 18. avgust – do 27. avgusta je v starem mestnem jedru Škofje Loke potekal festival Pisana Loka, v tem casu so potekale likovne in roko­delske delavnice, ulicne gledališke predsta­ve, urbani popoldnevi, fotografske razstave in koncerti. 20. avgust – ob 30-letnici delovanja PGD Retece - Gorenja vas so razvili društveni prapor. 24. avgust – ob razstavi cipk Mire in Vide Kejžar z naslovom Avtorska cipka je Loški muzej Škofja Loka v Galeriji Ivana Groharja pripra­vil pogovor z razstavljavko Vido Kejžar. 25. avgust – v okviru dogodka Medeno na Visokem so v Šubicevi hiši v Poljanah odprli razstavo M. Kocjana in J. Klemencica Sekira v medu, panjske koncnice v stripu. 3. september – na Srecanju treh dežel v Beljaku je Slovenija predstavila utrip življenja v Poljanski dolini. Nastopili so Folklorna skupina Zala, Društvo Rovtarji – kolesarjenje po sta-rem, s karikaturami se je predstavil Boris Oblak, na stojnicah so ponujali dobrote iz Poljanske doline. 4. september – v Javorjah so s slovesno mašo pocastili 140-letnico ustanovitve Župnije Javorje, zahvalno mašo je daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Ob tem dogodku so izdali spominsko publikacijo avtorice dr. Milene Alic, odprli likovno razstavo Petra Jovanovica in pripravili pester kulturni pro­gram. 6. september – v Cankarjevem domu v Ljubljani so odprli razstavo fotografij letos umrlega škofjeloškega fotografa Tomaža Lundra (1955–2016), z naslovom Homagge Tomaž Lunder, iz cikla portretov Patchwork. 10. september – v starem mestnem jedru Škofje Loke in Stari Loki je potekal 8. mednarodni festival pihalnih godb Loka jo piha 2016. Nastopili so godbeniki iz Slovenije in Nemcije. Na starološkem trgu je promenadni koncert pripravila gasilska godba Spielmannzug der Freiwillige Feuerwer Freising; – v Kulturnem domu v Poljanah je bila prosla­va ob 70-letnici Lovske družine Poljane. 11. september – Radio Sora je ob svojem 37. rojstnem dnevu pripravil dan odprtih vrat za glasbenike in poslušalce. 12. september – v avli Osnovne šole Škofja Loka – Mesto je Filatelisticno društvo Lovrenc Košir Škofja Loka odprlo filatelisticno razsta­vo ob 25-letnici samostojnosti Republike Slovenije in 60-letnici prve filatelisticne raz-stave v Škofji Loki. 13. september – v Kašci na Spodnjem trgu je Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka v Torkovem veceru s knjižnico skupaj z Založbo Didakta pripravila predstavitev knji­ge Ivana Omana Za naš dragi dom in rod; ob tem so pripravili tudi pogovor z avtorjem knjige. 14. september – v Galeriji na Gradu je Loški muzej Škofja Loka v sodelovanju z Gorenjskim muzejem iz Kranja in Medobcinskim muze­jem iz Kamnika odprl pregledno razstavo Franca Bercica - Berka ob avtorjevi sedemde­setletnici. Razstavo je odprl Tone Peršak, minister za kulturo. 15. september – Prosvetno društvo Sotocje Škofja Loka je v nunski cerkvi pripravilo pre­davanje Vincencija Demšarja Zgodovina uršulinske cerkve od 14. stoletja dalje; – na Loškem odru je domaci mladinski gledali­ški ansambel uprizoril premiero igre Frana Milcinskega Butalci v režiji Blaža Veharja. 18. september – v Rokodelskem centru DUO na Mestnem trgu so skupaj z Loškim muzejem Škofja Loka in Pletilsko zadrugo Breja preja pripravili delavnico o rocnem izdelovanju papirja, delo je predstavila mojstrica Lili Panjtar. 25. september – v Retecah je bila osrednja slove­snost ob 40. obletnici posvetitve župnijske cerkve sv. Janeza Evangelista, sveto mašo je daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore. 28. september – na Loškem odru je domaci ansambel uprizoril premiero igre Michaela Hollingerja Svetniki v režiji Jaše Jamnika. 30. september– do 8. oktobera so v Škofji Loki potekali Dnevi evropske kulturne dedišcine, letos na temo Dedišcina okoli nas. Poudarek je bil na oblacilni kulturi in loški dedišcini tekstilne industrije. S predavanji in razstava-mi se je predstavilo štirinajst organizatorjev prireditev, teh je bilo kar osemnajst; – v Škofji Loki je v organizaciji JSKD Škofja Loka potekala že 49. Mala Groharjeva slikar-ska kolonija. Svoje izdelke so ucenci in dijaki razstavili v Sokolskem domu na Mestnem trgu, lanskim nagrajencem so podelili pri­znanja in nagrade; – Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka je v Jurjevi dvorani v Stari Loki pripravilo Strahlov vecer Starološki Gavžnik nekoc in danes. Gostje vecera so bili dr. France Štukl, Alojzij Pavel Florjancic in Tomaž Križnar. 1. oktober – v Jurjevi dvorani v Stari Loki je bil koncert Škofjeloškega okteta Vecer Avsenikovih melodij. 4. oktober – v Rokodelskem centru DUO Škofja Loka na Mestnem trgu so odprli razsta­vo Ljubo doma: uporabni izdelki za dom oblikovalke in rokodelke Lili Panjtar. 5. oktober – v Kašci na Spodnjem trgu je Loški muzej Škofja Loka pripravil predavanje Biljane Ristic in Mojce Šifrer - Bulovec Zgodbe loške tekstilne industrije, s poseb­nim poudarkom na Tovarni klobukov Šešir. Predavanje je bilo ob Dnevih evropske kul­turne dedišcine; – slikar Berko je imel javno vodstvo po svoji razstavi v Galeriji na Gradu. 13. oktober – Mešani pevski zbor Vrelec pri Društvu upokojencev Škofja Loka je v Sokolskem domu na Mestnem trgu pripravil koncert ljudskih pesmi Zapojmo pesem iz polnega srca. 14. oktober – Gimnazija Škofja Loka je v Sokolskem domu na Mestnem trgu pripravila Unescov recital Jezik – kultura in tradicija. 19. oktober – Muzejsko društvo Škofja Loka je v Kašci na Spodnjem trgu pripravilo Blaznikov vecer, na katerem so predstavili castno obcan­ko Škofje Loke dr. Aleksandro Kornhauser- Frazer ob njeni devetdesetletnici. Pogovor z naslovom Dom, poti in srecanja je vodila Marija Lebar, urednica Loških razgledov. 21. oktober – ob prvi obletnici odprtja poljan­ske obvoznice je bila na Spodnjem trgu kulturno-zabavna prireditev s številnimi glas­benimi in plesnimi nastopi; – v Mali galeriji Obcine Škofja Loka so odprli razstavo Arheološka raziskava ob gradnji javne infrastrukture v naseljih Binkelj, Stara Loka, Trnje, Vešter in Puštal. 22. oktober – v kulturnem domu in Šubicevi hiši v Poljanah se je odvijal 5. slovenski festi­val karikature, ob tem so potekale ustvarjal­ne delavnice, odprli so razstavo nastalih del, nastopil je imitator Jure Galicic. V Šubicevi hiši so hkrati odprli tudi razstavo Mateja Bizovicarja Lesego. 27. oktober – v Kašci na Spodnjem trgu je bilo strokovno predavanje mag. Jožeta Štukla Arheologija na obmocju Škofje Loke. 28. oktober – na pokopališcu v Lipici je bila v organizaciji Nove slovenske zaveze žalna slo­vesnost v spomin žrtvam povojnih pobojev na Škofjeloškem. 30. oktober – ob dnevu mrtvih so bile žalne slovesnosti pred Domom zveze borcev v Škofji Loki, 1. novembra pa v Poljanah in na Godešicu pred spomenikoma NOB. Pred pra­znikom sta Škofjo Loko obiskala poljski vele­poslanik v Sloveniji Pawel Czerwinski in Rafal Budyta, poljski konzul na veleposlaništvu. 9. november – Center slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka je s slavnostno akademi­jo obeležil 80-letnico delovanja. V kulturnem delu se je Janez Hocevar - Rifle predstavil z monokomedijo Star fotr. 11. november – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila slavnostna akademija ob 70-letni­ci mladinskih delovnih brigad in 20-letnici Kluba brigadirjev Škofja Loka, odprli so dokumentarno razstavo (Z)gradili s(m)o lepši svet in filatelisticno razstavo 70 let mla­dinskih delovnih brigad. Slavnostni govor­nik je bil mag. Viktor Žakelj. 15. november – v Kašci na Spodnjem trgu je Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka v Torkovem veceru s knjižnico pripravila stro­kovno predavanje Staneta Kranjca Letenje s preprostimi letalskimi napravami. 16. november – Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka je v Jurjevi dvorani v Stari Loki pripravilo Strahlov vecer, na katerem je dr. Renata Komic - Marn z Umetnost­nozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU v Ljubljani predstavila zbirko Edvarda in Karla Strahla v Starološkem gradu in njeno usodo po letu 1918. 17. november – v Kašci na Spodnjem trgu sta arheologa mag. Jože Štukl iz Loškega muzeja Škofja Loka in Bogo Klezin iz podjetja Avgusta d. o. o. predstavila arheološke najd-be ob gradnji javne infrastrukture v letih od 2011 do 2015 v naseljih Binkelj, Stara Loka, Trnje, Vešter in Puštal. 20. november – Kulturno društvo dr. Ivan Tavcar Poljane je v kulturnem domu pripra­vilo jubilejni koncert ob 10-letnici delovanja Poljanskih orglicarjev. Kot gostje so sodelo-vale še skupine Sorarmonika iz Sore, Francetovi orglicarji, Štedentje iz Gorenje vasi, Sejmarji ter Marjan Urbanija. 24. november – Muzejsko društvo Škofja Loka je v Kašci na Spodnjem trgu pripravilo Blaznikov vecer, na katerem so se aktivni udeleženci vojne za Slovenijo spominjali dogodkov izpred cetrt stoletja. Spregovorili so Brane Virant, Stane Bertoncelj, Aleksander Iglicar, Leon Tušar in Jože Stanonik. Mag. Jože Štukl je predstavil takratno orožje, ki ga hranijo v Loškem muzeju Škofja Loka. 25. november – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil koncert Mešanega pevskega zbora Vrelec pri Društvu upokojencev Škofja Loka. 26. november – v Sokolskem domu v Gorenji vasi je bila slavnostna akademija ob prazniku Obcine Gorenja vas - Poljane. Castni obcan je posthumno postal Alojzij Štremfelj, prizna­nje je dobil za dolgoletno vodenje podjetja Marmor Hotavlje in aktivnosti pri razvoju krajev pod Blegošem. Priznanja so prejeli še dr. Milena Alic za prispevek k prepoznavno­sti in družbenemu življenju Javorij, Anton Bogataj za izvirni opis rodbin in ljudi fare Stara Oselica, Kulturno društvo dr. Ivan Tavcar Poljane za oblikovanje kulturne podo-be Poljan, Lovska družina Gorenja vas za sobivanje z naravo in odgovoren odnos do divjadi ter Planinsko društvo Sovodenj za delovanje na razlicnih podrocjih planinstva in promocijo kraja. Priznanje župana Obcine Gorenja vas - Poljane so prejeli Raubarji za ohranjanje in negovanje poljanskega narecja in promocijo Poljanske doline; – Kulturno društvo Pevski zbor Lubnik je v Sokolskem domu na Mestnem trgu pripravi-lo Martinov vecer, na katerem so kot gostje nastopili pevci Mešanega pevskega zbora Vrtojba. 29. november – na vec razstavnih mestih na Mestnem trgu so loški umetniki in rokodelci odprli prodajne razstave svojih izdelkov Izložbe domišljije. 1. december – na zasedanju Odbora UNESCA za zašcito nesnovne kulturne dedišcine v Adis Abebi so Škofjeloški pasijon vpisali v Unescov seznam nesnovne kulturne dedišci­ne. V slovenski delegaciji ob tem velikem dogodku za škofjeloško zgodovino so bili Magdalena Tovornik, mag. Jože Štukl, mag. Aleksander Iglicar in Jernej Tavcar. 2. december – v Sokolskem domu na Mestnem trgu so odprli razstavo 3 X Plestenjak, slikar­ja Janeza, kiparja Mateja in rezbarke Petre Plestenjak - Podlogar. Ob tem je bil koncert profesorjev Glasbene šole Škofja Loka. 3. december – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bila slovesnost s kulturnim progra-mom ob 15-letnici Lions kluba Škofja Loka. 6. december – v Kašci na Spodnjem trgu je Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka v Torkovem veceru s knjižnico pripravila reci­tal Krst pri Savici v režiji Zvoneta Šedlbauerja in v izvedbi Anatola Šterna. 7. december – v Kašci na Spodnjem trgu je bil dvodnevni posvet Clovekove pravice in temeljne svobošcine: za vse case. Pripravil ga je Študijski center za narodno spravo v sode­lovanju z NUK Ljubljana, Loškim muzejem Škofja Loka, Muzejskim društvom Škofja Loka in Kulturno-zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka. 10. december – v atriju starega župnišca na Mestnem trgu je bilo javno vodstvo po razsta-vi Stop, cenzura! z avtorico razstave Heleno Janežic; – v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki je bil božicno­novoletni koncert Mladinskega mešanega pevskega zbora Gimnazije Škofja Loka. 14. december – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil božicno-novoletni koncert ucenk in ucencev Glasbene šole Škofja Loka; – ob razstavi Berko v Galeriji na Gradu je Loški muzej Škofja Loka predstavil Berkov razstav­ni katalog. 17. december – Krajevna organizacija ZB NOB Poljane in Organizacijski komite za priredi­tve Po stezah partizanske Jelovice sta ob 75-letnici poljanske vstaje pripravila srecanje s kulturnim programom pri Brdarju v Vinharjih; – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bil božicni koncert Simfonicnega orkestra Crescendo Operna noc. 18. december – na Loškem odru je bila 46. podelitev Severjevih nagrad za dosežke na igralskih odrih. Slavnostni govornik je bil Tone Peršak, minister za kulturo. Nagradi za poklicne igralce sta prejela Maša Derganc iz Drame SNG Ljubljana in Nejc Cijan - Garlatti iz SNG Nova Gorica; nagrado za ljubiteljske igralce je prejela Lili Gacer - Kermavner iz Šentjakobskega gledališca iz Ljubljane; štu­dentski nagradi sta prejela Nik Škrlec in Žan Koprivnik, AGRFT Ljubljana. Po podelitvi nagrad je Nik Škrlec predstavil svoj avtorski projekt Naj gre vse v . (pi) ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk . (pi); – v Sokolskem domu na Mestnem trgu je bilo v organizaciji JSKD Škofja Loka Slovensko sre-canje skupin za historicne plese in nastopi teh skupin; – v telovadnici osnovne šole v Poljanah je bil tradicionalni božicni koncert Jerbas doma-cih. 21. december – Rok Kofol in ShaPPa sta v Sokolskem domu na Mestnem trgu pripravila potopisno predavanje Filmska Afrika (Namibija, Bocvana, Zimbabve). 25. december – v Športni dvorani Trata je bil božicno-novoletni koncert Mestnega pihal­nega orkestra Škofja Loka s pevko Alenko Godec. Avtorji prispevkov Marija Bergant Jože Bogataj Martin Cregeen Vincencij Demšar Danijela Dolinar Franci Feltrin Mojca Ferle Alojzij Pavel Florjancic Sabina Gabrijel Damir Globocnik Matjaž Hafner Aleksander Iglicar univ. dipl. ekonomistka v pokoju, Škofja Loka prof. anglešcine in slovenšcine, ravnatelj Gimnazije Škofja Loka prevajalec za anglešcino, Kranj prof. zgodovine in geografije v pokoju, Škofja Loka univ. dipl. umet. zgodovinarka, samostojna bibli­otekarka, Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka komercialist, politik v pokoju, Škofja Loka univ. dipl. etnologinja in sociologinja kulture, muzejska svetnica, Muzeji in galerije mesta Ljubljane univ. dipl. inž. geologije v pokoju, urednik zbirke Doneski, castni clan in dolgoletni predsednik Muzejskega društva Škofja Loka uni. dipl. novinarka, svetovalka za družbene dejavnosti Obcine Škofja Loka dr. umetnostne zgodovine, muzejski svetovalec za umetnostno zgodovino in vodja galerijske dejavnosti, Gorenjski muzej, Kranj univ. dipl. ing. kemije, bivši clan uprave Heliosa in direktor Colorja v pokoju, clan Nadzornega odbora Obcine Škofja Loka mag. ekonomskih znanosti, višji predavatelj za racunovodstvo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka Mirjam Jan - Blažic Helena Janežic Izidor Jesenko Miha Ješe Nataša Kalan Blaž Kavcic Mateja Kavcic Bojan Kofler Ines Košenina Tone Košir Jože Kranjc Franc Križnar dipl.ing. metalurgije in mag. tehnicnih znanosti in livarstva; od leta 2006 v pokoju; zadnjih 10 let pred upokojitvijo v upravi Slovenske industrije jekla v Ljubljani in pred tem 20 let direktorica LTH - livarne v Škofji Loki univ. dipl. zgodovinarka in univ. dipl. bibliotekar­ka, vodja Zbirke tiskov Slovencev zunaj RS, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, podpredsednica Muzejskega društva Škofja Loka obrtnik, fotograf, Domaca obrt Izidor Jesenko s. p., Poljane nad Škofjo Loko mag. ekonomskih znanosti, župan Obcine Škofja Loka univ. dipl. soc. delavka, Center slepih, slabovi­dnih in starejših Škofja Loka magister znanosti s podrocja poslovne politike in organiziranja, upokojenec univ. dipl. inž. arhitekture, konservatorsko-resta­vratorska svetovalka, Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Restavratorski center mag. farmacije v pokoju, inovator, entomolog, jamar in biospeleolog, Škofja Loka univ. dipl. inž. arhitekture, Arh idea Ines Košenina s. p., Škofja Loka mag. medicinskih znanosti, zdravnik v pokoju, Škofja Loka kemijski tehnik – tehnolog v pokoju, Škofja Loka univ. mag. in dipl. muzikolog, dr. znanosti, pred­stojnik Inštituta glasbenoinformacijskih znanosti pri Centru za interdisciplinarne in multidiscipli­narne raziskave in študije Univerze v Mariboru in Tomaž Križnar Marija Lebar Lojze Malovrh Helena Maticic Hostnik Ana Marija Miklavcic Neja Mlakar Simon Mlakar Andrej Novak Marijan Novak Ivan Oman Damjana Peternelj Franc Podnar Miha Preinfalk Ana Prevc Megušar urednik Radia Slovenija, Ljubljana, v pokoju, Škofja Loka univ. dipl. inž. arh., Podjetje: ARHINOVA d.o.o. prof. slovenskega jezika in književnosti ter pri­merjalne književnosti z literarno teorijo, bibliote­karska specialistka v pokoju, Škofja Loka prof. naravoslovnih predmetov (biologija, fizika, geologija), šolnik, dolgoletni ravnatelj Gimnazije Škofja Loka v pokoju univ. dipl. etnologinja in zgodovinarka, Osnovna šola Ivana Groharja Škofja Loka univ. dipl. bibliotekarka in prof. zgodovine, višja bibliotekarka, Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka magistra informacijskih znanosti, bibliotekarka, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana akad. slikar, likovni pedagog, Osnovna šola Cvetka Golarja Škofja Loka univ. dipl. sociolog, Zavod RS za šolstvo, Škofja Loka prometni inž. v pokoju, Škofja Loka slovenski, politik, poslanec, kmet, Zminec novinarka, radijska moderatorka, Medeja, medij- ska dejavnost, Damjana Peternelj s. p., Gorenja vas zgodovinar v pokoju, Stara Loka dr. zgodovine, višji znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Zgodovinski institut Milka Kosa, Ljubljana univ. dipl. muzikologinja, uciteljica glasbe na Gimnaziji Škofja Loka Andrej Rant Boštjan Soklic Marija Stanonik Jure Svoljšak Judita Šega Mojca Šifrer Bulovec France Štukl Jože Štukl Maja Šubic Jernej Tavcar Alenka Vojsk Urška Ziherl doktor dentalne medicine v pokoju, numizmatik in pesnik, castni clan Numizmaticnega društva Slovenije in castni clan Muzejskega društva Škofja Loka dipl. profesor umetnostne zgodovine, kustos, Loški muzej Škofja Loka dr. literarnih in dr. teoloških znanosti, slovstvena folkloristka in etnologinja, redna profesorica na filozofskih fakultetah v Ljubljani in Mariboru, znanstvena svétnica na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Ljubljana, castna obcan­ka Obcine Žiri in castna clanica Muzejskega društva Žiri ucitelj geografije in zgodovine, tiflopedagog v pokoju, Škofja Loka prof. zgodovine in dipl. etnologinja, arhivska svetovalka, vodja enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki univ. dipl. etnologinja in zgodovinarka, višja kustodinja, Loški muzej Škofja Loka dr. zgodovinskih znanosti, arhivski svetnik v pokoju, castni clan Muzejskega društva Škofja Loka mag. arheologije, muzejski svetovalec, Loški muzej Škofja Loka akad. slikarka, samostojna umetnica, Škofja Loka univ. dipl. geograf in sociolog kulture, višji sve­tovalec za stike z javnostjo in informator, Obcina Škofja Loka prof. nemšcine na Gimnaziji Ledina, Ljubljana prof. razrednega pouka, Osnovna šola Ivana Groharja Škofja Loka Navodila avtorjem clankov Sedanji in prihodnji sodelavci Loških razgledov naj pri sestavljanju clankov upo­števajo naslednja navodila: Oblika prispevka: • Znanstveni ter strokovni clanki za poglavje Razgledi ne smejo biti daljši od ene avtorske pole (30.000 znakov brez presledkov), prispevki za Gradivo ne daljši od pol avtorske pole (15.000 znakov brez presledkov), nekrologi, predstavitve razstav, knjig in podobni prispevki pa ne daljši od cetrt avtorske pole (7.500 znakov brez presledkov) racunalniško napisanega besedila. • Prispevki naj bodo napisani z urejevalnikom besedil Word, v naboru znakov Times New Roman. Velikost crk naj bo 12 pik, z enojnim medvrsticnim razmakom. Naslov in mednaslovi naj bodo poudarjeni, vsebinska razclenitev prispevka pregledna in logicna. • Znanstveni in strokovni clanki za poglavje Razgledi naj vsebujejo še: a) izvlecek – kratek opis prispevka (v obsegu od 5 do 10 vrstic), b) povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka (v obsegu od 20 do 30 vrstic). • Opombe morajo biti pisane enotno, pod crto na dnu vsake strani (footnote). • To velja tudi za navajanje virov in literature. Citiranje virov in literature: Citiranje virov in literature mora biti v skladu z uveljavljenimi pravopisnimi normami. Celoten naslov citata naj bo le v seznamu virov in literature na koncu prispevka. V opombah navajajte vire in literaturo le v skrajšani obliki, predpisano citiranje je obvezno. Viri in literatura naj bodo citirani takole: • Arhivski viri – navedemo: arhiv (uporabljamo uveljavljene kratice), signatura in ime fonda ali zbirke, številko arhivske škatle ali fascikla (tehnicne enote), številko mape (arhivske enote) in/ali ime dokumenta. Primer:Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki, ŠKL 1, Obcina Zminec, tehnicna enota 14, arhivska enota 144, regulacija Sore. V skrajšani obliki citiramo: ZAL–ŠKL, ŠKL 1, t. e. 14, a. e. 144. • Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov (in podnaslov) dela (v ležecem tisku), kraj, založnik in leto izida, stran(i). Primer:Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1973, 560 str. V skrajšani obliki citiramo: Blaznik, Škofja Loka, str. 230–235. • Literatura – clanek – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov clanka, naslov publikacije (v poševnem tisku), letnik, številka, kraj, založnik in leto izida, stran(i). Primer1:Ramovš, Anton: Amoniti na loškem ozemlju. V: Loški razgledi 45, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1998, str. 11–14. V skrajšani obliki citiramo: Ramovš, Amoniti, str. 11–14. Primer2:Stariha, Gorazd: Trije tolovaji. V: Zgodovina za vse, letnik IV, št. 1, Celje : Zgodovinsko društvo, 2000, str. 47–58. V skrajšani obliki citiramo: Stariha, Trije tolovaji, str. 53. • Spletne strani – glede na vrsto prevzema so lahko to clanki, publikacije, dokumenti, enciklopedije, slovarji. Ce je znan avtor, navedemo avtorja, naslov clanka ali dokumenta, datum prevzema in natancen naslov spletne strani. Primer1: Maja Kac, Slovenski arhivski biseri, izbrani v kilometrih gradiva. Pridobljeno 22. 3. 2015, na http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/slovenski-arhivski-biseri-izbrani-v-kilometrih-gradiva/359724. Pri publikacijah organizacij, ki so objavljene na spletnih straneh, navedemo naslov publikacije, datum prevzema in naslov spletne strani. Primer2:Konvencija o otrokovih pravicah. Pridobljeno 10. 12. 2010. Dostopno na: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=105. Ce avtor ni znan, navedemo samo datum prevzema in natancen naslov spletne strani. Primer3: Pridobljeno 15. 4. 2015 na http://www.gorenjci.si/osebe/blaznik­pavle (pavel)/689. Slikovne priloge: • Zaželeno je, da avtorji svoje prispevke opremijo s fotografijami, skicami, risbami ipd. Oddajo naj jih v kuverti ali na CD oziroma DVD (skenirani posnetki morajo biti v formatu TIFF ali JPG, v locljivosti vsaj 300 dpi na 15 cm širine). • Slikovne priloge morajo biti oznacene s številko, v tipkopisu pa mora biti doloceno, kam sodijo. Podnapisi morajo biti že v tipkopisu glavnega besedila. V oklepaju naj bodo navedeni vir, avtor oziroma lastnik fotografije. Ostala navodila: • Teksti morajo biti posredovani v tiskani obliki (ena kopija) in elektronski obliki (na CD oziroma DVD). Ime datoteke naj bo ime avtorja. Pisci jih lahko pošljejo na naslov Muzejskega društva Škofja Loka (Grajska pot 13, Škofja Loka) ali urednice Loških razgledov (Marija Lebar, Podlubnik 155, Škofja Loka) oziroma po elektronski pošti na naslov marija.lebar48@gmail.com. • Zadnji dan za oddajo prispevkov je 2. november, razen za prispevke, ki so kronološko vezani na povzemanje dogodkov v tekocem letu, kjer je rok za oddajo 10. januar. • Prispevke preberejo urednica in recenzenti, ki odlocajo, ce je prispevek primeren za objavo oziroma ga (po potrebi) s pripombami vrnejo avtorju v dopolnitev. Recenzije so anonimne. • Za trditve in znanstveno vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. • DVD, CD in rokopisov ne vracamo. Podatki o avtorju: • Vsak prispevek mora vsebovati ime in priimek avtorja, naziv, poklic in ustanovo, kjer je zaposlen, naslov elektronske pošte, telefonsko številko. Nakup knjig in Loških razgledov Spoštovani ljubitelji domoznanskega branja! Obvešcamo vas, da so na zalogi nekatere starejše številke Loških razgledov in knjige, ki jih je izdalo Muzejsko društvo Škofja Loka. France Stele: PISANA LOKA ŠKOFJA LOKA …….……………………...…..….................25 EUR DONESKI Bara Remec, Tine Debeljak: KYRIE ELEISON, SLOVENSKI VELIKI TEDEN (faksimile) ...........................................................................................................................10 EUR France Štukl: PO POTI KULTURNE DEDIŠCINE…………………………..................... 20 EUR Lojze Zupanc: KAMNITI MOST ...................................................................................25 EUR Marko Crtalic: 40 LET SEVERJEVIH NAGRAD………………………….............................8 EUR BÉSEDA V LOKI. 150 LET OD NARODNE CITALNICE DO SODOBNE KNJIŽNICE .............................................................................................5 EUR PRIMORSKA PREŠERNOVA ZDRAVLJICA 1944 – 2. izdaja (faksimile) .............7 EUR PASIJONSKI DONESKI 2017/12...................................................................................20 EUR PASIJONSKI DONESKI 2016/11 ................................................................................... 8 EUR PASIJONSKI DONESKI 2015/10 ................................................................................... 8 EUR OLIMPIJSKI VENEC / GRADIVO ZA BIBLIOGRAFIJO DR. TINETA DEBELJAKA.........................................................................................5 EUR Valentin Bogataj in Metka Sulic: MARIJAN GABRIJELCIC 1940–1998…............5 EUR Marija Stanonik: NEKOC JE BILO JEZERO ..................................................................8 EUR VODNIKI SLIKAR JERNEJ IZ LOKE IN NJEGOVA DELA NA LOŠKEM………….....................5 EUR ALEJA ZNAMENITIH LOCANOV ...................................................................................5 EUR LOŠKI RAZGLEDI od številke 55 do 62 (razen številke 60) .....……….……………........................................8 EUR Knjige in Loške razglede lahko narocite v spletni trgovini na spletnih straneh Muzejskega društva Škofja Loka www.mdloka.si, lahko pa jih kupite tudi na bla­gajni Loškega muzeja Škofja Loka na Loškem gradu in v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu v Škofji Loki. Želimo vam prijetno branje! Uredništvo Spoštovani Locani, prijatelji in obiskovalci Škofje Loke! Muzejsko društvo Škofja Loka je že tricetrt stoletja nosilec domoznanstva na širšem Loškem ozemlju. Naša najbolj prepoznavna dejavnost je izdajanje domoznanskega zbornika Loški razgledi, ki redno izhaja že od leta 1954. Poleg tega imamo še tri zbirke, v katerih izdajamo domoznanske knjige, in sicer: • zbirko Doneski, kjer smo do sedaj izdali 35 naslovov, • zbirko Pasijonski doneski, kjer smo do sedaj izdali 11 naslovov (ti so všteti že v zbirko Doneski) in • zbirko Vodniki po loškem ozemlju, v kateri je do sedaj izšlo 11 naslovov. Redno tudi pripravljamo tematske Blaznikove vecere, na katerih obravnavamo razlicne vsebine, pomembne za ljudi na širšem loškem ozemlju. Naše delo in zgodovino delovanja društva si lahko ogledate na naših spletnih straneh: www.mdloka.si. Vabimo vas, da se nam pridružite. Pristopno izjavo lahko izpolnite na spletnih straneh www.mdloka.si ali jo dvignete v pisarni Loškega muzeja. mag. Aleksander Iglicar predsednik Muzejskega društva Škofja Loka 443 444