ČASOPIS S PODOBAMIZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 7.             V Ljubljani, 1. julija 1890.          Leto XX.
Iz primorskih bojišč. i.
fNa Predilu. a meji primorsko-koroške krajfne,                                                      M
V sosedstvu oi'jaških snežnikovili sfl,                                                 *
Se dviga trdujava iz gorske višine, Vzdiguje se slavni, mogočni Predil. Osainljeno tnkaj sanrnje gradišoe, Ni trga, ni mesta v bližini okrog, Junakov je hrabrih otožno grobišče, Bolesti je znak in nekdanjih nadlog. Ko korziški orel je Avstrijo ropal, Tu cilih junakov nabral se je broj, Tu z vernih Avstrijcev zvestobo je stopal Za vero, za narod, za earstvo na boj. Iz dola pridere krdelo strašansko, Kedo to sovražno druhal bi preštel? Gorje Korotan ti in ljudstvo slovansko, Sovrag krvoložen bo dom ti prevzel! Vže bliža se ineji in gorskej višini In veter koroški vžc proti pililja,
—>< 106 ~—
Kar ostro pozdravi ga v strelnej bližini Gromenje topov in bobnenje gora. Osupneno vodja pot vstavil je svojo, Bel listic napisal braniteljem v grad, Podarja jim milost in prosto odhojo, Vmirnje njih silni, njih divji napad. Odgovor mu dajo v gromečih topovih In pade mu mnogoter hraber vojak, A v močne trdnjave skalenih zidovih Ostal neoskrunen je brambovec vsak. In drugič in tretjiž zaprosil je mira, In vedno odgovor dobil je gorjiip, Vojak pri vojaku pojema, umira, A srce prešinja mu strab. in obiip.
V   odhod vže pripravlja se roparski vodja, Kar skrivno k trdnjavi mu pot poved6, Tja, spravijo svoja morilna orodja, Eazdevati, žgati gradišže začno.
Glej! skale vže pokajo, krepki zidovi, In skaee in pleše in rjove sovrag, A Herman junaški in drugi njegovi
V   zvcstobi stojijo, kot steber krepak. In švigajo v stropu goreči plameni, Vse kaže in znači jiin srart in pogfn, A dragemu d6um v nesreči ognjoni Do zadnjoga vsakdo hvaležni je sin.
Znovljena sedaj je trdnjava slovlta, Pred njo pa preboden leži oroslan, A zraven na plošei vsakdo lehko čita:
V   sporain   nestrohljiviin junakom  skovan.
J. Rejec