RAZISKAVA CENTRA ZA SOCIALNO DELO
Kako se živi z 2500 dinarji
Center za socialno delo naše občine se je lotil zani-mive naloge: proučil bo, kako živijo občani, ki preje-majo družbeno-denarno pomoč. Socialni delavci ozi-roma delavke, zadolženi za posamezne krajevne skupnosti, hodijo od hiše do hiše, od stanovanja do stanovanja, in se z Ijudmi, ki smo jim včasih rekli socialni podpiranci, kar ni bilo ravno vljudno, pogo-varjajo o njihovem življenju.
Izdelali so poseben vprašal-nik, ki ga po pogovoru izpol-nijo socialne delavke. Vanj vpisujejo v kakšnih razmerah ti ljudje živijo, kakšen je nji-hov jedilnik, kakšne pomoči si še želijo, kakšne težave jih tarejo in tako dalje. Ne poza-bijo jih povprašati tudi o nji-hovih svojcih, še več, zahteva-li bodo tudi potrdilo o dohod-kih sorodnikov, ki so jih ka-korkoli dolžni vzdrževati ozi-roma ki bi jih lahko vzdrževa-li. Ni malo primerov, ko sta-rejši ljudje tolčejo revščino in samoto, pozabljeni od svoj-cev, ki jim gre dobro. Anketa bo tako najbrž marsikaj od-krila in bržkone tudi rešila, saj mnogi starci rajši molčijo v pomanjkanju, kakor da bi koga prosili za pomoč.
Na ta način bo Center opra-vil veliko nalogo in tudi dobil natančno sliko življenja obča-nov, ki prejemajo družbeno-denarno pomoč. Hkrati bo to tudi kazalo za nadaljnje delo. Problem družbeno-denarnih pomoči v Centru je namreč precej žgoč, kajti žakelj s temi pomočmi ima svoje dno, pro-silcev pa ni malo. Center je namreč staro mesto z 20 od-stotki starejših ljudi, med ka-terimi je mnogo takih, ki ko-maj dohajajo podražitve. Po-leg tega je življenje.v središču mesta prav gotovo dražje od
življenja na obrobju ali na de-želi, kajti v mestu je treba vse kupiti - od vejice peteršilja do polena, da ne govorimo o uslugah.
Družbeno-denarno pomoč, kot edini vir preživljanja, tre-nutno prejema 53 občanov, med njimi so pretežno žen-ske. Kdo so ti ljudje? To so vdove, ki niso delale ali pa so delale, a niso bile pokojnin-sko zavarovane, potem bivše služkinje, babice, ki tudi niso imele pokojninskega varstva, nekdanje obrtnice in obrtniki, in podobni, katerih vrste se iz leta v leto redčijo.
Druga oblika pomoči so ta-ko imenovane dopolnilne po-moči. Dobivajo jih občani z varstveno pokojnino ali vzdr-ževani ostareli, a prvotni do-hodek ne dosega 2500 dinar-jev, kolikor znašajo družbeno-denarne pomoči kot edini vir preživljanja. Razlika do te vi-šine je dopolnilna pomoč: tu so spet nekdanji obrtniki, ki iz sklada za vzajemno pomoč obrtnikov dobivajo minimal-na sredstva, potem vdove in tudi invalidi.
Družinam s kopico otrok in majhnimi prejemki Center za socialno delo pomaga z dolo-čeno vsoto pri plačilu v vrtcu in pri prehrani v šoli.
Nadalje imajo v Centru še začasne pomoči - lani jih je
bilo 66 - namenjene l]udem v stiski: to so nezaposlene no-sečnice, odpuščeni zaporniki, bolne matere samohranilke, nenadna smrt v družini in ta-ko dalje. O pomoči sklepa svet za varstvo družine, po-moč pa traja največ 6 mese-cev. Tudi enkratne pomoči, ki jih je bilo lani 51, daje Center za podobne primere in po sklepu sveta za varstvo dru-žine.
Ker denarja ni na pretek, so vse pomoči dobro pretehtane. Zimske so, na primer, celo okrnjene, saj jih bo letos dobi-lo le 180 namesto 362 ljudi, kot jih je bilo lani.
Zato je anketa Centra za so-cialno pomoč med starejšimi ln drugimi, pomoči potrebni-mi občani^tem bolj dobrodoš-la. Natančno bo pokazala, kdo je pomoči zares potreben in kdo si lahko pomaga tudi dru-gače. Ne nazadnje pa bo tudi pokazala, kako se sploh da ži-veti v središču Ljubljane z 2500 dinarji. A.Adamič