180
Jaz bi glavo zastavil, Da Bog čas bode zgubil Da sodbo bi odpravil, Preden bo dan končan.
Tušek. Sicer ga Bog ni  zanemaril, Serce le babje mu je vstvaril.l)
Skubic. Celo potrebo za hišo imaš; Kaj ti pomaga, k' je zidat' ne znaš ?2)
Stritar. Da ni od naše baze Beseda vsaka kaže: Kar bo za tebe belo, Se černo mu bo zdelo.3)
S a j o v i c. Da psičkov brez repov ni Zmirej sem sodil; Pa Sajovic me uči, Da sim se zmotil.
O s e n a r. Da glavo na pravi konc bi spravil, Tebe, Tonče, nanjo bi postavil.
Otoničar. Na smertni še postelji vrag Imel ž njim veliko bo silo, Če bode še vedno enak, Saj vmret' se ne bo mu ljubilo.
Corona   plebis. Na vas druge epigram iskati, Pravi se: Komarje podkovati.
Voglar. Če potreb'vali bi v šoli drevarja, Svetujem vam, izvolite Voglarja.
Stare. Spoznanja drevo Prineslo je zlo Med revne ljudi, To kažeš nam ti.
julija 1855.
Tabaku.
(Str. 86.)
O rajska roža, herba nicotiana Ki si čez sinje morje se podala, V Evropi naši stari zasijala, Kot svitla zvezda, pred nikdar poznana.
!) Glej Jenkove pesmi, izd. Gangl, str. 100.
2)   Ravno tam.
3)  Ravno tam; „Kres" VI, str. 8.
Še s tabo z lica kislica se pana; Amerikanska moč ti ni ostala, Da s svojimi oblači bi odgnala Z obraza sitno muho i muhana.
Da vender ljubim, tak te ljubim vroče, Da serce mi v perst černo preoberni; Ali namest' tega mu drugo vstvari;
Popred pozabit' te mi ni mogoče,
Saj tebi, preden v postijo v zemlji černi Bom djan, veljal bo zdihlej: Bog te obvari!
29. marca 1855. Sveti Nikolaj.
(Str. 77    79.)
Branjevec.
Kupujte, kupujte odpustikov zlatih,
I jabelk dobiti vam boljih ni moč;
Miklavžev rudečih i belobradatih
Ponujam vam parkeljnov černih kot noč;
I tukej poglejte je leskovo olje,
Za spridene včasih sinove nar bolje.
Ded.
Jo, kakšen hrup i kakšno mergolenje! Glej, kaj razstavljen'ga se vse dobi! Pa kaj ? igrača nam je vse življenje, Dokler prihodnost bolj nas ne zuči. Pa kdo bi nevošljiv jim hotel biti? Jaz ne, ampak raj koj pogledat' čem, Kaj vnukom nar bolj bi bilo kupiti, I koj, da pred iz te druhali grem.
Gizdelin.
Kdo vraga bil mislil, da dans lepotije
Ljubljanske skazale se bodejo vse;
Le glej jo le uno, kak moško jo vije,
Al' uno, kako našopirjena gre.
Na uno stran gredem, kjer veči je gneča,
Ker vije se komaj telo ob telo,
Tam nije drugači, da vsaka me sreča,
Od blizo lepote pogledam lahko.
Mož.
Le hitro, moja, nakupiva, Sej dosti več potreba ni; I potlej ročno umakniva Iz gneče sitnih se ljudi.
Žena.
Jaz le ne vem, kaj tak te žene Čimu mudi se ti, ne vem: Če le rad domu spravil mene, Le idi ljubček, koj za tabo grem.
181
Duhovnik. Slabost človeška je zares velika, Da k dnevu tak visocega svetnika S'cer kupiti vsak ima kakor stvar, Pomenk navade pa jim c'lo ni mar. Da ta večer bi zbudil jim občutek, Da vsako ljubo uro, vsak trenutek, Na nje izliva večno dobri Bog Darove svojih milostljivih rok!
P a v 1 i h a. Miklavž, kar tukej je ljudi, Pa vendar tvoj vsakteri ni; Le čuj i primaruha kmalo, Kaj mojih je, se bo skazalo; Trere, trere, Ljubljana bela! Trere, trere, Ljubljana cela! Le glej jih, tebi vkljub za mano Trere jih žene skoz Ljubljano.
Gospodična. Miklavža sem zbrala, kupila sladčic, Kupila sem parkeljna dimastih lic, Kar mojim sestricam Miklavž bo podelil: Se zalih Krajničic bom eno kupila, Ki sim jo pa druzimu  kom' odločila, Z njo ljubega mojega bo razveselil.
Druga gospodična. Le šali, le šali, pa z zalo Krajnico Mu dala na zadnje boš svojo ročico.
Perva gospodična. Ti jezik hudobni, ne misli, kaj pravi, Od svoje ročice raj kaj mi povej — Pa hiti, Krajnice 'scer pred nama spravi, Kot medve kupiti vtegnile bi kaj.
Branjevec. Kupujte gospoda, ker čas potekuje, Kupujte gospoda, res zadnji je čas; Miklavž že po celi Ljubljani daruje, Močno se je bati, da zgrešil bi vas.
Konc. 1854.
Pa nobenega ne.
(Str. 149.)
Trije me ljubijo, Trije me snubijo.
Prvi je bogat kmet, Oču bi bil ljub zet.
Drugi je priden bolj, Materi bolj po volj!
Tretji je mlad soldat, Jaz bi ga tla jemat'.
Pa mi je glas prišel, Da bo na vojsko šel.
Ktere mi silijo, Mi jih ne usilijo.
Kter'ga pa jaz želim, Tisfga pa ne dobim.
Jaz pa že rekla sim, Da bom odrekla vsim.
2. aprila 1856.
Obraz 9.
(Str. 182 )
Kukavica skrita Med veje zelene Po širocem logu Veden kuku žene.
Kakšna se zgodila Tebi je krivica Da nenehom tožiš Temnosiva tica?
O saj vem, zakaj se Žalostno oglašaš; Cula prej si mene, Zdaj me oponašaš.
9. junija 1857.
(Konec.)
^