A breg naš ne odmeva, na robini preleknjen spi... jelš je le šepeta, povoden ptič v obzorje lepeta ko belo jadro na morja modrini.
Pa mimo sela tihotapi cesta, že zaklonila je dobrava jo, tja vprek nemirne želje tavajo gospodo služit v trda, nemška mesta.
O KRESU OSEMNAJSTEGA
V zelenju, glej, že blede lise;            In zrelo solnce najsmelejši
tenke kot bilo ne bi nič:                     svoj lat poganja nad gore,
tak zajde sivih las kosmič,                a plah že vzdih skoz žita gre
ne vemo kdaj, nam v kodre temne,   o srpih brušenih in kosah.
Odkukale so kukavice,                     Čez čelo padla ti je senca,
molčita drozeg in strnad,                  razlila v luč se pred teboj:
samo škrjanec še pomlad                  ni čas tvoj še... in še te znoj
žgoli, viseč v neba vedrinah.             ovenča zlat na cesti v hladno,
trudno jesen, ko vedno globlje zaje se v jasni dan ti mrak — a čuj: zdaj vzbučal je uljnjak in lipe naše v polnem cvetju!
SLAJŠE    KO   STRUP
ODLOMEK IZ ROMANA — F. SOLOGUB
Vsebino romana tvori tragična ljubezen. Ta izzveni — kakor vedno pri Sologubu — v smrtno utrujenost, hrepenenje po Smrti-Osvoboditeljici. Ta odlomek II. dela romana kaže zapuščeno gimnazijko Sanjo. Njen ljubimec — Ženjo —, je odšel na gimnazijo v drug kraj. Domenila sta se, da si bosta dopisovala.
pomladanska noč je prišla in pogledala v okno: — Sanja, spi, ne joči se! — Sanja se je jokala v temi v blazino. Ljubosumno   je   mislila:   —   Zdaj   se   najbrž   sprehaja iženečko v Krutogorsku po šumnih, polnih ulicah. Kako mučna je ljubosumnost!
Mesto je veliko, bogato. Koliko gospodičen je tam. Vse so lepe, modne in pametne. Kako se naj z njimi kosa Šanjka, preprosto,
42
ožgano dekletce. Njeno srce je zastokalo tako bolno in vroče, kakor da bi ga prebodlo neusmiljeno želo. Sladek, a ognjen in žgoč strup je prešinil vse njeno telo in vsako njeno žilico. Žge, žge...
Vsa zbita in ošteta je Šanečka zaspala. Plakala je in smejala se je obenem. Lica so ji gorela, a rane so že bile pozabljene. Nihče ji ni branil sanjati o Ženji in veselo je zaspala pod snežnobelo, nežnomehko odejo.
Pomladansko solnce se je prebudilo in vstalo sleparsko-veselo in hinavsko-prijazno. Njegovi veseli žarki so zasijali v okno Šanjine spalnice. Nebeški Gad, raznežen po jutranjem hladu in megleni dolinski rosi, se je smehljal in skrival pod rožnatim smehom prvih žarkov svoj vroči, svoj sladki strup. Proti njemu je dvigala zemlja lahko soparo, vzdihijaje rek in močvirja, ki so poklonili Zmaju svojo vlažno, svežo pokorščino. Oblaki na obzorju so postajali rožnati in so se nežno talili, kakor lahki puh v svetlih višavah. Ptiči so žvrgoleli na vrtu še plaho in tiho, zibali so vejice s svojim neslišnim stalnim poletavanjem.
Zdaj se je zbudila Sanja, ki je hrepenela po Jevgeniju. Takoj se je spomnila, da ga ni. Daleč je, daleč in nedosegljiv, kakor ta jasno žareči Gad. A v odgovor na Zmajev hinavski smeh je vzplamtelo ponosno prepričanje kakor novo solnce. Daleč je Žen jo, a kaj za to! Povrne se, pride po Sanjo! A tako dolgo je treba čakati! To je zoprno! Celih pet let! Toliko izgubljenih, obupnih in dolgočasnih dni! Kako se jih naj reši? Rahle in nežne, hrepeneče sanje so zopet zgorele pod ognjenim nasmehom hudobnega Zmaja. Razpustile so se v obupu, obupu izgubljenega, žalostnega dneva, dolgega dneva brez Jevgenija. Koliko bo teh praznih, za Sanjo mučnih dni!
A na nebu, mirnem in neusmiljeno jasnem, se je vedno jasneje smehljal žareči Gad. Belejši in vedno bolj veseli so se smejali in umirali rožnati oblački. Gadov nasmeh je prerokoval dolg, jasen dan. Smehljal se je Sanji:
— Pričenja se tvoje nepotrebno, turobno življenje, muke v težkem ujetništvu, nenasitno hrepenenje, dolgo pričakovanje in trenutno upanje. Vedi, da si ujetnica, da zahteva tvoj gospod svojo pravico.» Sanja je vzdihnila. Nemara je vzdihnila radost sama. Nasmehnila se je, sladko zleknila in sedla na postelj z rokami okoli kolen. Tako bi rada še sanjala o Ženečki, vsaj malo še.
A spanec je že odletel. Zadnjič je mahnil nad Šanjinimi črnimi očmi s svojimi prozornimi perotmi, ki so se topile v solnčnih žar-
43
kih. Švignil je skozi rožnato žareče okno in izginil onkraj zelenega vrta v radostni modrini. Vse pred Sanjo je bilo jasno in dnevno! Nenadno je vzplamtelo v Sanjinih prsih ognjeno, dnevno srce, — dar hinavskega Gada. Sanja je skočila iz postelje, se za-smejala in bosa stekla proti oknu, pogledat, kaj se godi tam, v širokem svetu.
Tam se smehlja solnce blizu, nizko in vrh dreves, se igra s čudnimi, vabečimi žarki. Solnce, solnce, večni, neizčrpno radodarni čarovnik!
Sveži zrak je valoval skozi okno, katero je z ropotom odprl nestrpni sunek golih rok. Sveži in svobodni potepuški veter, povsod pozdravljeni gost, je tolažil Šanjino žalost. Kakšno veselje na zemlji, v nebesih in v Šanjinem srcu. Jutro! Rosa! Ptičke! Modro nebo!
Sanji se je zdelo na vse zgodaj, da vidi modro žarečo senco, ki govori:
—  Tvoj ljubček pride pote na belem konju, stal bo pred teboj v sijajni obleki, del ti bo na glavo zlat venček, peljal te bo k bogati gostiji.
Modre sence ni bilo več. Sanja je skočila skozi okno, stekla je na vrt kar v srajčki. Pestunja je zavpila za njo:
—  No, kaj tekaš kakor rusalka v sami srajci? Nazaj, Šanjka, da ie ni sram!
Sanja teče po stezi, njen obraz je ves zardel, na ustih ima brezumno vesel smehljaj. Pred njo med debli leti modrina, jasen zrak je moder in tiho nebo je modro.
Sanja je stekla okoli vrta, a ni mogla dohiteti modre sence. Vrnila se je domov, ni vedela, ali se naj zjoče ali veseli. Pestunja je godrnjala, mrmrala:
—  Kakšna nesramnica!
Sanja se je smejala lastni neumnosti. Mislila je:
—  Kako sem bedasta — lovila sem mrtvo senco! Saj se ne da ujeti.
Pestunja se je smejala in godrnjala:
—  Rusalka golonoga! Pleše kakor galerina na odru.
Toda pestunja je zapazila, da je Sanja otožna in se drži na jok. Starka je stopila k njej, jo pobožala ter s smešnim glasom zapela
"              '                       Pride princ po našo malo
in obdari našo zalo s pomarančino citrono, z mandarinino limono.
44
Sanja se je razveselila. Vendar ni mogoče, da bi pomenila modra senca kaj slabega! Za vsak slučaj je vendar vprašala pestunjo:
— Kaj pa pomeni beli konj?
—  Se ti je sanjalo o njem? — je plašno vprašala pestunja.
—  Ne, slišala sem samo, da je nekdo pravil o belem konju — je rekla Sanja.
Pestunja se je pomirila.
—  No, to še ni nesreča. Slabo bi bilo, če bi ga sama videla.
—  Zakaj pa, pestunja?
— Beli konj pomeni smrt, — je resno rekla starka.
Šanjino srce se je obupno skrčilo. A kmalu se je izkazalo, da ji ni bila napovedana smrt, temveč veselje — pismo od njenega ljubega.
Jevgenij je pisal jako hitro. Sanja niti ni smela upati, da pride danes pismo. Po gimnaziji je stekla k prijateljici, in glej — veselje, razburjenje! Pismo že čaka.
Glej, modra senca se ni prikazala zastonj, naznanila je veselje! Od tega jutra je večkrat videla Sanja modro senco. Ta dragi sel je napolnil njeno dušo s skrivnostnim strahom, težko grozo, a obenem jo je nepremagljivo vabil k sebi. Pomladanska modrina, nebo in zrak sta Sanjo vedno spominjala modre sence. Vsak nerazločen predmet: oblaček, dim, od vetra zazibana vejica, prah, ki ga je dvignil veter, drobna živalca, ki je stekla v travi, — vse to je zanjo bil povod, da je videla v tem trenutnem pojavu hitro letečo modro senco.
Včasih se je bala Sanja te modre sence. Mislila je: •— Nenadno bo švignil pred menoj na belem konju. A pogumna Šanjka se za dolgo ni mogla vdajati strahu.
*
Kopalnica na vrtu je bila drag spomin. Tu sta se večkrat srečala,
sedela na klopi in se tiho pogovarjala...
Mračilo se je. Mati je odšla v kopalnico. Klicala je:
—  Šanjka, v kopalnico!
Šanjino srce se je streslo in pričelo biti. Sanja se je nalašč dolgo obotavljala, da bi vsaj ostala sama v kopeli. Pestunja je šla za mamo, Šanjka pa je še vedno doma. Mati in pestunja se že odpravljata po kopeli proti domu, Sanja pa šele prihaja pobožno in tiho. V roki drži vrtnico.
—  Požuri se! — je klicala mati.
Mati je oštevala, pestunja je mrmrala. Sanja vstopi skromno in molče v temno kopel. Veseli jo rumena zarja, katere navpični žarki razsvetljujejo mala okenca.
45
—  Ali naj čakam nate? — reče jezno mati. — Okopi ji se sama, če te ni strah.
—  Česa naj se bojim, mamica? — odgovarja tiho Sanja.
—  Zakaj si prinesla vrtnico? — vpraša mati.
—  Ker diši, — odgovarja Sanja in zardi. Mati se smeje: Ti, zvitorepka ti!
—  Če bi te bilo strah, pokliči, — ji reče pestunja, — sedela bom tu blizu, na vrtu.
Sanja je končno sama. Slači se počasi in resno. Zdi se ji, da se oblači v masni plašč bele lepote. V okna udarja večerna luč, tišina in vriskanje zahajajočega solnca.
Sanja vstopi slečena v toplo kopalnico, kjer je vroče zakurjena peč, kjer je v dveh kadeh še dosti mrzle in vroče vode, kjer je še vlažna klop in tako ljubko diši razkuhano brezovo listje. Razpustila je kite. Položila je vrtnico na klop, — to je znamenje, spomin na Žen jo, znak njegove plemenite duše. Nali je vode. Voda šumi in se kadi. Sanji je nanadoma tesno pri srcu. Toda spomni se Ženja in strah jo mine. Zdi se ji, da ji šepeta Žen jo:
— Kaj se bojiš? Ali ne veš, da zmaguje lepota strah in ostudnost? Sanja se domisli, da je lepa. Naslaja se ob svoji lepoti. Šepeta:
—  Lepa sem, lepa! Saj moram biti lepa za svojega ljubega. Nato ostavi vodo. Zopet poklekne pred oknom z obrazom proti zahajajočemu solneu. Vidi, da se daleč za banjo nejasno prikazuje temna pestunjina obleka. Toda Sanja ne mara misliti na staro. Stisne roke na prsi in moli:
—  Daj mi, Bog, da bi se vesela razcvetela kakor rdeča cvetka za svojega ljubljenca, njemu v tolažbo in veselje!
—  Napolni moje telo kakor sočno jabolko z močjo, veseljem in lučjo, napolni ga, Bog!
—  Pošlji me, Bog, kakor pokorno sužnjo v tolažbo ob tajni uri v palačo mojega gospoda in ljubljenca!
—  Oklopi me, Bog, s čarom nepremagljive lepote. Pripelji me kakor veselo in blago nevesto k mojemu gospodu Jevgeniju!
—  S plamenom, plamenom svojega razuma prežari Bog mojo pokorno dušo, da bi vstopila k svojemu gospodu kakor sužnja, tolaž-nica v trenutku njegove zamišljenosti.
—  Vrzi moje telo pred noge mojega gospoda in razsveti mojega duha s plamenom, ki šviga do neba!
Potem stopi od okna, gre h klopi, kjer je pustila pripravljeno vodo in vrtnico. Kleče poljubi cvetko in pravi:
—  Žen jo, tvoja sužnja sem5 prišla sem, da se žrtvujem zate.
¦— Z imenom Jevgenija, mojega ljubljenca, te zaklinjam, voda, bodi mi živa voda.
46
Potem je pričela pomalem zlivati vodo nase, in živa voda je tekla po živem telesu.
A nekje v kotu se krčevito smeje kopališki škrat, sivi pajče-vinasti škrat, ki mu je všeč pljuskanje vode po golem telesu in zapeljiva nagota.
Ona ga zaklinja z vsemi nebeškimi in zemeljskimi močmi. Sivi škrat se ne boji, smeje se.
Zaklinja ga z Jevgenijevim imenom. Škrat se smeje še bolj. Zaklinja ga v lastnem imenu in škrat izgine. Sanja pa moli zopet:
—  O, Bog, Bog, izlij zvrhano čašo miru, sreče, veselja na glavo mojega gospoda, najplemenitejšega izmed tvojih služabnikov — in vzemi meni ter daj njemu vso, vso mojo srečo, o Bog, moj Bog!
—  Pomnoži moje trpljenje in ustvari iz moje muke, o, Bog, tolažilo in veselje za mojega gospoda.
—  O, Bog, pošlji me mojemu gospodu, da mu plešem in pojem kakor sužnja. Naj bodo moj smeh, moji vzdihijaji in moje solze tolažba za mojega gospoda.
Iz ruščine prevel N. Preobraženskij.
SOCIALNI MOTIV V ŽUPANČIČEVEM PESNIŠKEM DELU
KARLO    KOCJANčIč
ocialno vprašanje ima v slovenski literaturi nekako pol-stoletno tradicijo. — Stritar, prvi svetovnjaški ideolog v našem slovstvu, je obenem prvi, ki je ujel v to ali ono svojo pesnitev in esejistično delo nekaj temeljnih zvokov ogromne družbene simfonije, ki je začenjala ob njegovem času z uvodnimi takti razgibavati vse človeške plasti in naznanjati prihod nove dobe. V njegovem delu je preprežena z romantično noto (takratne) sodobnosti in s sentimentalizmom in humanizmom njegove osebne note; je bolj priučena nego doživi jena, bolj teoretska nego v nujni zvezi z realnim položajem v domovini. Kersnik, pisatelj jare gospode in propadajoče starejše meščanske družbe med našimi štirimi plotovi, je našel nekaj sijajnih momentov pri opisovanju nasprotnega pola k tej družbi, pri podajanju marsikakšnega prizora iz življenja našega kmeta. Nekatere njegove novelete iz tega življenja bodo ohranile trajen vonj resničnosti, tako življenske kakor umetniške.
47