Nastop pomladi v Škocjanskih jamah 
P. KUNAVER 
Kdor hoče razumeti izpreminjanje v naravi, je ne sme obiskovati le v lepem, 
sončnem vremenu. Videti mora divjanje plazov, besnenje narastlih voda jn njeno 
delo, ki ga ne moreš opazovati, ikadar ti elementi počivajo. Izprehod po Postojnski 
jami je prijeten in nam nudi čudovi,to lepe slike iz wnirajočega podzemlja; a delo 
vode v škocijanskjh jamah je nazornejše, razumljivejše. Pa še tam, kakšne razlike! 
Videl sem Reko komaj še curljati v vročih ,poletnih mesecih, in vjdel narastlo grmeti 
preko njenih silnih sotesk in jam. Ze ob koncu februarja 1956 mi je bila sreča mila, 
da sem z dijaki obiskal jamo kmalu po hudem deževju in je voda tako narastla, da so 
se od njenega grmenja tresle stene. A prav tedaj sem ponovil svojo prošnjo prvemu 
tkocjanskemu vodniku Cenkveniku, naj me brzojavno obves,ti, kadar bo voda izredno 
narastla. Priložnost za to se je nenavadno hitro nudila. 
S skupino dijakov sem hotel dne 6. III. 1956 iznova obiskati škoaijanske jame, ki 
nudijo poučnim ekskurzijam toliko zanimivega. A tedaj je tako snežilo, da smo obstali 
v zametih v Postojni in smo se skozi nad meter visoke zamete in divjo burjo komaj 
preborili do Postojnske jame. Njeno lepoto smo prav tja do Pivka prepada nemoteno 
uživali in doživeli nenavaden prizor, da so se v prepad vsipali mali plazovi snega, 
ki ga je nametla na ,površju razgrajajoča burja ter ga kopičila na stenah v tišini 
počivajočega prepada. Sneg je zapadel tja do morja in it.udi po Vremski dolini, 
domovini Reke. ».Der Fri.ihling kommt mit Brausen« [Pravi neka pesem in tako z 
bobnenjem je lani prišla pomlad v našo deželo, ko je začelo v noči od 21. na 22. 
marca deževati in končno liti na debelo sneženo odejo, da so reke hitro silno narastle. 
Tako je bilo tudi v Vremski dolini. Vremska dolina in nekolliko njene najbližje 
okolice, tki tudi oddaja Reki svoje dotoke, je pokrita z laporji in peščenjaki, torej z 
nepropustnimi kameninami. Vrh tega obdajajo dolino strmi bregovi.' Voda torej 
malone tako hitro odteče v strugo v sredi doline, kakor se to zgodi v precej manjši, 
a silno nevarni obliki v dolini Pazinskega potoka. V takem vremenu spomladi mi 
misli vedno uidejo na strmine gora, kjer se iI'UŠijo v doline plazovi, jn v podzemske 
jame, kjer začno divjati vode. Kdor je enkrat ,videl te sile pri njihovem delu, tega 
nikdar ne ipozabi in želi videti to življenje narave še in še. Tem mojim željam je 
ustregel vodnik Cerkvenik, kajti okoli enajste ure dopoldne dne 22. III. sem jmel že 
njegov <nujni telegram v rokah, ki me je 'klical takoj v Škocijan. Doline, kakor je 
Vremska tin Pazinska, hitro oddajo narastle vode s svojih strmih nepr.opustnih bregov 
kakor sklede proti dnu. Zato nisem smel čakati. 
Prvi popoldanski vlak me je že peljal na jug. Popoldne je bilo tako vroče, da 
sem še vedno upal, da dotok snežnice z zasneženih vrhov krasa v vremsko oazo ne bo 
takoj prenehal. Moje pričakovanje me ni varalo. Bilo je še najmanj pet minu.t hoda 
do razgledišča nad velikim škocijanskim udorom, ko sem v večerno tišino zaslišal 
bučanje vode. Ko se je sonce malone dotaknilo vrhov, nad Trstom, sem že gledal 
v prepad Velike doline. 160 m pod menoj je iz ,črne soteske drvela v velikem loku 
strašno narastla Reka. V jezercu v dnu prepada so se dvigali veli,kj valovi. Butali so 
ob skale in pene so letele visoko nazaj prav do ca. 12 m nad dnom udora zgrajene 
steze, ki drži v notranjost soteske. Voda je bila tako razbičana, da je bil ves veliki 
udor poln vodenega prahu, ob južni in severni steni pa sta se dve megli kakor gro­
zeča stolpa dvigali proti nebu. Verjetno je puh v udor drveče vode poganjal te dve 
čudni megleni tvorbi v v.išino. 
V mraku sem hitel še v oba kotla, kolikor so bile steze proste. V Mali dolini, 
kakor se imenuje mali, 140 m globoki udor, je bil prizor enako mogočen, kajti iz 
Mariničeve jame je prihajala Reka skozi tesni od podzemskega jezera sem vsa 
razljutena, ker so jo zavita podzemska ,pota prisilila, da se je vHa in gnetla med 
skalovjem tako, da so se tudi najspodnejši deli ,privili na površje, nesoč s seboj 
tudi prod. Voda je bila gosta kakor kava in divje razpenjena. Za trenutek se je 
v odpmem delu sprostila in razširila, nato pa jo je od zadaj pritiskajoča voda 
potisnila v glavno sotesko pod Naravnim mostom ter ,preko novih brzic. 
Od priz-0rov, ki so bili v poltemi še silnejši, malone pretresen, sem se vrnil na 
površje, kjer sva z vodnikom Cerkvenikom naredila načrt za naslednji dan. Obenem 
mi je mož prtpovedoval, kako je lilo ponoči prejšnjega dne in je topli dež tajal 
tudi sneg po vsej okolici in višinah oko!\ Vremske doline, :tako da je v pričakovanju 
velike vode že zgodaj zjutraj odšel gledait posledice t ajanja in naliva. Saj mu je bilo 
že od nekdaj znano, kako hitro se visoka voda pokaže v Škocjanskih jamah. Kakor 
sem že rekel, Vremska dolina in njeni bregovi in sosedni griči so iz nepropustnih 
kamenin, veJikjh gozdov pa tudi nima, da bi odtekanje vode zadržali. Ni se motil. 
350 

šl. 1 Slap v sredi soteske po j naravnim mostom 
škocjanskih jam 
Foto Pavel Kunaver 
2.e pot, ki drži z Motovuna v kanjon pred Škocijanskimi jamami, je bila nekaj metrov 
pod vodo. Drevesa so bila globoko pod vodo. V Mahorčičevo jamo ni mogel, ker je 
voda celo v podzemskem jezeru tako narastla, da je stala tri metre nad stezo. 
J ezerce pa se je izpremenilo v strašno deroč veletok. Drevesa, ki jih je Reka 
izruvala v dolini, je zaitikala med ograjo in jo trgala. Poizkusili so iz Male doline 
priti v Mariničevo jamo, ki je nadaljevanje Mahorčičeve jame - a s spremljevalci 
vred je pobegnil iz n je že kmalu potem, ko je z mosta stopil v jamo, kajti Reka je 
še vedno naraščala in visoki valovi so hiteli proti njim. 
V veliki dolini so pljuskali valovi slapa prav gor na stezo, ki drži k naravnim 
predorom. Vsak poizkus prodreti do tja je bil zaman in nevaren, saj so valovi podrli 
celo del betonske ograje, ki se ob normalni vodi zdi tako visoko nad slapom. Vendar 
se jama ni zamašila in jezero ni začelo naraščati kakor v l. 1935, 1951 in 1926. (Glej 
risbo.) Za tako katastrofalno naraščanje vode, ki more doseči skoraj 60 metrov nad 
glavno ponikvo, pa je treba posebnih pogojev. Zamašiti se mora namreč srnrk na 
koncu -do sedaj preiskane jame ,pri Mrtvem jezeru. Nek-daj so bili v Vremski dolini 
mnogo večji gozdovi, in če so vode zelo narastle, so trgale bregove ter z lesom 
začasno zamašile podzemske smrke. Take vedno se izpreminjajoče pregrade vidimo 
lepo v Zatočni jami v Rakovi dolini. Ob suši ,pridemo prav lahko do njih, sestoječih 
iz silnih množin vejevja zataknjenega med debla in korenine ob visoki vodi naplav­
ljenih in med skalovje zagozdenih dreves. Do Mrtvega jezera v Škocijanskih jamah, 
pa je celo v suši :težko priti. Tudi tedaj je mogoče, da nastane začasen zamašek v 
jami, če nenadna povodenj v dolini doseže pripravljene skladovnice lesa, kakor se je 
to zgodilo pred več kakor šestdesetimi leti v Predoslju v Kamniški Bistrici. V 
škocjanskih jamah pa je tokrat vsa izredno velika voda izginjala v podzemlje, četudi 
so prebivalci vasi Loke na spodnjem koncu Vremske doline trdili, da take vode že 
od l. 1935 ni bilo, iko se je smrk v notranjosti jame zamašil in je voda narastla v 
Veliki dolini prav do pod vhod v Tominčevo jamo, torej skoraj 40.m visoko. Tedaj 
je v Veliki in Mali dolini zavladal mir, saj so bili potopljeni vsi slapovi in vse 
brzice, voda pa je s5egala tudi v Mahorčičevi in Mariničevi jami do tretje tretjine 
višine. Se mnogo više je segla voda v letih 1851 in 1826, ko je bila zaprta tudi 
odprtina Naravnega mosta. Zalita je bila celo Tominčeva jama in voda je segla 
malone do polovice 160 m visoke stene Velikega udora. Stari napisi na skalnih stenah 
351 

Visoke vode v škocjanskih jamah l. 1826, 1851, 1935 
1. Mohorčičeva jama, 2. Mariničeva jama, 3. Naravni most, •· Tominčeva jama, 5. Veliki slap nad 
jezerom v dnu Velike doline, 6. Rudolfov dom, 7. Schmidtov dom 
ob Naravnem mostu še pričajo o teh dogodkih. V Rudolfovem domu na koncu 
Schmidlove jame vidiš še zanimiv spomin na poplavo l. 1826: prav pod stropom je 
med kapnike zagozdena neka deska iz onega časa. Tudi siga malone na 70 m v 
notranjih delih jame nam priča o občasnih poplavah, ko je voda segla nad 70 in 80 m 
nad notranjimi deli jamskega dna: Mivka je ob takih čas.ih pokrila stene, nato pa jo 
je v naslednjih desetletjih pokrila nova siga. Tako se nekajkrat menjavajo plasti sige 
in mivke, kar lahko opazuješ na določenih <krajih, kjer so ob razširjevanju steze 
odklali debele plasti sige na stenah. 
Jutro nas je našlo - Cerkvenika, nekega drugega fanta in mene - že ob 
vhodu v Mahorčičevo jamo. Kakor običajno na takem terenu, kot je Vremska dolina, 
je precej-šen del vode po nepropustnih tleh že odtekel. Voda je padla že pod pot, 
vendar so bili še deli pred jamo stoječega gozda poplavljeni rln voda je bila še visoko 
tudi nad običajno veliko vodo. To smo kmalu občutili. Skozi vejevje in drevje, ki 
ga je prejšnjega dne zagozdila voda med višje dele ograje, smo se pregnetli do 
najnižjega dela betonske steze, od koder je običajno krasen razgled na mirno pod­
zemsko jezerce pod nami. Danes pa je bila strašna izprememba. Stene so se tresle 
od grmenja divjajoče vode. Jezerce je postalo divji katarakt kakor kava goste in 
raz;penjene vode. Ker so v.išji deli železne ograje gledali iz vode, smo se lotili pre­
hoda. Bila je kar živčna preizkušnja, ker je drvel strašni katarakt tik pod nogami. 
Stopali smo na betonsko ograjo in se tipali dalje, ker je bila voda spredaj in zadaj. 
Kar odleglo je, ko je pogledala steza zopet iz vode in smo stopili na trdna itla, 
četudi so se tresla od butanja katarakta tik pod nogami. Vodeni prah je napolnjeval 
zrak v jami, da je bilo kar megleno. Pregrade drevja in vejevja so nam od časa do 
časa ovirale pot. Prenehale so šele, ko se je steza dvignila za -več metrov nad vodo. 
A tam presenečenje! Da je pustila voda prejšnjega dne v višjih delih na stezi mivko, 
ni čudno. A našel sem še naprej po stezi tudi prod - splake in oblice peščenca iz 
Vremske doline, ki ga je vrgla voda na stezo! Torej ga je, vijoča se po jami, nosila 
tudi na površju v tem delu jame, kjer je drla z neznansko silo preko pragov. Ni 
čudno torej, da oborožena s prodom, voda ,poglablja svojo strugo. šele ob takem 
vodnem stanju, tko nosi s seboj kamenje, je mogoče razumeti tesni in kotlice, ki jih 
je izjedla v trdo skalo. 
To delo smo posebno lepo opazovali v soteski pod Naravnim mostom, kamor 
je segala dnevna svetloba. Dasi je tam že ob navadni širini vode dovolj bučanja, pa 
so besede zaman, da bi mogel opisati divjanje vode onega dne . .Posebno zanimiv 
je bil srednji slap v soteski (glej sliko 1) kjer je mogočni ourek vode drvel v takem 
loku čez prag, da je tekel pod njim protitok! Slika je posneta iz daljave ca. 150 m 
in ni mogoče iz nje spoznati velikosti vode. 
Velikanski prizor je v Veliki dolini nudil slap. Iz soteske ga je mogočna voda 
potiskala čez prag, da je padal v velikem loku v jezerce. S tako silo je udarjala voda 
v dno, da so letele pene in cu11ki vode v višino više, kakor je bil slap visok. Mnogo­
krat so se zaprašili curki nazaj proti visoki steni, dosegli pa je niso več. Zato smo 
danes le prišli v notranjost soteske nasproti naravnim predorom, skozi katere so 
352 

Sl. 3 Razpenjen slap 
in jezero v dnu 
Velike doline 
škocjanskih jam 
23. 111. 1955 
Foto 
Paue! Kunaver 
brizgali curki vode proti nam, da je bila vsa soteska polna vodnega prahu in je bilo 
le težko fotografirati mračni prizor. Spodaj pa je jezero kar vrelo od razbičane 
vode. Valovi so bili mestoma do en meter visoki .in so posebno ob nasprot­
nih stenah povzročali pravo kipenje. Stržen proti jami, proti ,ponikvi deroče Reke, 
pa je bil višji od jezerske »gladine«. Krasen je bil prizor, ko iso proti poldnevu prvi 
sončni žarki posijali tudi v globino na razpenjeno vodo. Tudi veliki kontrasti so 
nastali tu doli. V dnu in v soteskah -strašna voda - po bregovih, kjer je med 
skalami bilo še kaj prsti, pa mirni, tihi zvončki in trobentice. V navpičnih stenah 
se je razcvetel celo planinski jeglič; in na nekem mestu je v tej grmeči divjini 
prijetno zaduhtel blagodišeči volčin. 
č:akajoč na redke sončne žarke ob jezeru sem gledal izginjati v globinah jame 
ogromne množine vode. A z vodo je šla tudi dragocena prst rodovitne Vremske 
doline! Takoj sem sklenil, da bom drugič, ko bo zopet voda narastla, vzel primer 
vode, da bom preizku s il, koliko prsti odteka po nalivih in v dnevih visoke vode 
sploh v podzemlje. Srce se krči, če gledaš izpred škocjanske cerkve tja po Vremski 
dolini in po belih grebenih apnenca okoli nje. Zdi se, kakor da bi ta krasna dolina 
sadja, njiv in grozdja tičala sredi ogromnega odprtega gobca golega krasa. Koliko 
dalje so se širile rodovitne plasti laporjev in peščencev preko tega krasa, ko je ter­
ciarno morje -Odteklo, a vode so odnesle polagoma v vekovih prst v votline krasa in 
v morje! Kako se ta strašni kameniti gobec vse bolj in bolj stiska, ko Reka leto za 
letom odnaša toliko rodovitne prsti za vedno v morje! 2e pri Vremu so dandanes 
prvi iponori Reke v dnu struge in apnenec prihaja na mnogih mestih izpod laporjev 
na dan ... 
šele opoldne smo zapustili jamo in sam sem po zapuščenih stezah prvih raz­
iskovalcev tega silnega sveta splezal na gornji rob, kjer sem še nekoliko časa užival 
čudovito pokrajino, sestoječo iz og,romnih udorov, naravnih mostov, samotne vasice 
Škocjan med dvema prepadoma, še pobeljene Vremščice ter daljnega Snežnika, 
globoko odetega v debele plasti snega. Nad grmenjem razpenjenih voda v globini 
so krožile jate divjih golobov, ki uživajo v tem najlepšem kraju našega krasa 
popolno zaščito. - Naslednjega dne, ko je bila Reka v Škocjanskih jamah še vedno 
velika, je obiskal te jame znameniti francoski speleolog Norbert Casteret in upra­
vičeno vzkliknil: »Te prizore moremo samo videti, ne ,pa opisati!« Jaz sem bil vendar 
tako drzen, da sem poizkusil podati slabotno sliko velikih dogodkov, da bi privabil 
v veličastno pokrajino več občudovalcev prirode, kakor jih do sedaj prihaja. -
353