V Ljubljani v vtorek 22. septembra 1863.
Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 20 „ „ „ začet. „ 1 „ 75 „ ,
po pošti: za vse leto 7 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 60 „ „ „ začet. „ 2 - 5 „„ „
NAPREJ.
Bila.
Za navadno dvestopno
vrsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 „ „ „ dvakrat, 10 „ n n trikrat natisne, veče črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu hišna št. 15.
Rokopisi se ne vračujejo.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
it. 76.
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Tečaj I«
Oznanilo.
bode tretja četrt leta kmalo pri kraji, vabimo čestite bralce, ki so naročeni bili samo do tega časa, naj se blagovolijo dalje naročiti, in naročnino poslati vsaj do 26. dneva t. m., da se naročniki laže deno v red, in da potem ne bode kacib pomot na pošti.
,,Naprej" velja za Ljubljano: za '/4 leta 1 gld. 75 kr.
po pošti: za '/4 leta 2 gld. 5 kr.
Vredništvo.
-oooc#>ooo-
Česa potrebuje slovansko slovstvo.
V zadnjih letih so jeli Slovani menj izvrstnega pisati nego poprej. Temu se pa ne more čuditi nihče, komur so znane vse njihove politične zadeve, ki so tega krive. V Avstrii se borimo za narodno in politično ravnopravnost, in ta boj sam jemlje v službo vse duševne moči avstrijskih Slovanov; v Srbii so homatije s Turki; na Ruskem in Poljskem pa rusko-poljski boj, ki tudi ustavlja slovstvo: povsod so take okolnosti, ki zavirajo slovstvo, in -— da bi tako ne — povsod je malo upanja, da bi se te stvari kmalo predrugačile in poboljšale. Zdaj je tedaj za nekoliko časa pokoj, ki nas vabi, naj premišljamo to, kar se je uže storilo do zdaj, in kar bi želeli, naj bi se dovršilo prihodnjič. Ta pokoj nam bodi v to rabo, da ob kratkem povčmo svoje misli o nekterih reččh, ki so potrebne slovanskej literaturi. — Dan denes ni treba več dokazovanja, da je tudi Slovanom slovstva uže treba; ali kako pa ustrezamo tej potrebi? Učenost in pisateljstvo pri nas nimati še svojega stanu; samo časnikarji med nami žive od peresa; drugi pisatelji pa morajo vsi imeti še kak drug posel, ki jim daje kruh, in s pisanjem se pečajo le, kadar nimajo druzega dela. Ta okolnost daje poseben značaj našemu pisateljstvu, ki se rodi samo tedaj, kadar pisatelj nima druzega opravka. Slovanski mladeneč gre za pravoslovca, za zdravnika, za bogoslovca in zadnja leta v Avstrii tudi za jezikoslovca. Kar se nauči, to mu potlej daje kruh. To učenje pa sploh potrebuje toliko časa, da se poleg svojih reči more še s čim drugim pečati samo tisti, ki ves hrepeni po znanji, in ki je posebno priden. Učilništvo se je v zadnjih desetih
letih zboljšalo po vseh slovanskih zemljah; vendar je pa resnica, dan denes vsacemu znana, da više učilnice še zdaj niso prav take, kakoršne bi morale biti. Slovanje, kterim „horae subsecivae" *) rabijo, da se v njih pečajo z literaturo, vidimo, da so po navadi možje, ki svoje tovarše presezajo s kako vččo duševno lastnostjo; ali njihovemu delanju dela ogrado izobraženost, ktero imajo. To ogrado dosti laže predere fran-cozki ali nemški pisatelj nego Slovan, kteri mora znati vse to, kar Nemec in Francoz in .poleg tega pa še mnogo druzega, česar se ne more naučiti v nobenej učilnici, v nobenem vseučilišči. Znati mora namreč zgodovino, jezik in slovstvo vseh Slovanov, ker vseh teh vednosti potrebuje. Zla navada pa je slovanskim pisateljem, da so dovoljuj; ako vsega tega znajo samo toliko,• kolikor se tiče njihovega domačega rodu in narečja; le malo jih je, kterim bi te reči bile korenito znane, kar se tiče vseh Slovanov. Slovanski pisatelj ima torej tako težko nalogo, da je dosti srčnosti treba tistemu, kdor se je loti. Po pravici od njega zahtevamo, da mora korenito znati jezik in slovstvo vsaj enega velicih narodov, na ktere se opira zapa-dna izobraženost. Pri nas hodi v tem oziru najbolj na vrsto francozki in nemški jezik in njuno slovstvo: koliko pa je časa treba, predno človek vse to dobro zna! Ali vendar tudi še to ni zadosti; kdor zajemlje samo iz enega duševnega studenca, tak potem lehko vega samo na eno stran; slovensko bitje pa je zapadnemu čisto nasprotno. Pač imamo vez, ktera vse to lehko poravna; ali koliko pa je tacih, ki imajo čas in veselje, da bi šli v ta rudnik po zaklade? Na misli nam je namreč kliisično slovstvo starih časov. Kar se ga naučimo po učilnicah in vseučiliščih, to še ni dovolj; to je še le sam pripomoček, s kterim se ga potem še le sami zares jamemo učiti. Prav to slovstvo je najpotrebnejše slovenskemu pisatelju, kteri bi rad pospešil narodni razvoj. Ako stare pisatelje bereš v nemškej ali francozkej prestavi, ne bereš izvirnih pisateljev, temuč samo take, kakor so prenarejeni prišli iz rok narodne omike nemškega in francozkega ljudstva. Kdor bi torej hotel, naj se od teh narodov učimo, kakošni so bili stari klasiki, ta ne zahteva druzega, nego to, kar bi radi imeli tisti svetovni omikonosci, ki bi izobraženost k Slovanom radi prinesli, kakor nosi kramar blago v koši. Nam je tedaj treba, da se vrnemo do prvotne oblike; da se lotimo tistega dela, ktero so uže z največim vspehom zares dovršili grmanski in latinski narodje v svojej novej omiki. In kakor so ti narodje pri tem poslu začenjali pri naravi in bitji svoje narodnosti, tako morajo tudi Slovani delati, ako nete imeti slepega posnemanja, ktero ne obrodi nikakoršnega vspeha. To pa ni ljudstvu izročeno, temuč slovstvu. Ta velika korist pa nam je pri tem delu, da nam ne bode treba začenjati „ab ovo Ledae," ker nam bode
*) Ure, v kterih je uže opravljen vsakdanji posel.
zakon to, kar je pred nami storil zapad, in to nas bode tudi moglo in moralo varovati zahodkov, kterih se nikakor ogniti ne morejo tisti, ki so morali še le cesto krčiti. Toda vendar pa tudi nam še vedno ostaja dosti dela, in sicer težkega, resnega dela, ktero zahteva cele može. Ali to ne sme ostra-šiti srca, ktero hrepeni po zvršetku. V posameznostih ima sicer arsko pleme raznosti; v bistvu pa je vendar le vedno isto, in tudi nimamo vzroka soditi, da bi Slovanje ne mogli storiti tega, kar so storili Germanci in Romanci. „Introite ergo, atque hic dii sunt," kličemo tistim, ki si prizadevajo. Pridite k rimskim in grškim starinam, vglobajte se v njih vedno pripravljene zaklade, in iščite, kar najbolj koristi našemu narodu v njegovem duševnem živenji. Kakor je Rimljan djal svojim rojakom, pravimo tudi mi vam: „vos exemplaria graeca noc-turna versate manu, versate diurna," učite se namreč grške poezije, zgodovine in modroslovja; prestavljaje te vednosti v svoj materni jezik podajajte jih svojim rojakom; odprite jim duri do znanja lepega, v sebi dovršenega uljudnega živenja, in koristili mu boste več nego z lastnimi izvirnimi spisi, za ktere je le malo izvoljenih zadosti sposobnih. Ali tega pa nismo rekli, da zahtevamo, naj bi nihče ne pisal nič izvirnega ali prestavljal iz novejšega slovstva, ki ima enoliko pravico posebno v pesništvu. Ce pa v imenikih slovanskih knjig beremo zapisane prestave tujih romanov srednje vrednosti in slabih začetnih naukov uljudnega ali djanskega vedstva, ko imajo drugi narodje vendar zaklade prve vrste o tej stvari — potem nas grabi kaj grenek čut, zakaj zapravljamo čas, delo in novce, ki imajo nam obilo več vrednosti nego kteremu koli evropskemu narodu. Enaka se nam godi pri mnozih izvirnih delih. Kdor jih bere, mora se opomniti šaljivih besed cesarja Jožefa II., ki je nekaj pesnici pisal: „Meine liebe Kemeter, Mach' sie lieber hemeter."
Tudi mi bi te besede radi povedali marsikteremu pisatelju, kteri, ako se uže ne more ubraniti pisanja in tiskanja, naj bi raji prestavljal stare klasične in izvrstne tuje ali še raji pa slovanske spise, da bi na svitlo ne izpravljal izvirnih porodov srednje vrednosti —- sit venia verbo— s kterimi nikomur ne koristi, sebi pa dela kvaro, ker mora slovanski pisatelj sam zalagati svoje knjige. Kakošno vrednost imajo narodnemu slovstvu prestave klasičnih del tujih pisateljev, to najbolj priča nemško slovstvo, ki se lehko hvali, da Nemec, ki zna samo svoj materni jezik, z njegovo pomočjo lehko zve, kako so živeli in pisali vsi razni časi in vsi narodje (razun Slovanov). Uže davno bode pozabljeno, kaj so izvirnega spisali Voss, Avgust in Miroslav Schlegel, Tieck in Gries; njihove prestave, kterih še ni dosegel in sem tertje celo doseči ne more nihče, pa bodo brane in čudili se jim bodo ljudje, dokler bodo umeli nemški književni jezik. Tej slovstvenej delavnosti se pa sme najmenj umikati, najmenj jo sme zaničevati slovanski pisatelj, ker naše slovstvo se more in tudi mora izobraževati in razvijati s pomočjo tujega, in gotovo je ugodno in veselo videti, kako se začenjajo posebno pri Cehih in Rusih možje visocih darov in bogatega znanja z ljubeznijo pečati s tem delom, da stare in tudi nove klasične pisatelje prestavljajo v svoj materni jezik. Vegasto naše slovstvo gotovo ne bode za to, ampak ta mer ga bode še le posebno varovala, da ne bode moglo biti vegasto.	(Konce prih.)
Dopisi.
Iz Radolice 17. septembra. M. O. — Zdaj sem jo še le zadel zdaj! V Laščah nikdar ni bilo zarad mojih dopisov ta-
cega šuma, kakoršen je v Radolici. Ko so zvedeli, kaj piše „Naprej," ki ga vendar le tudi imajo, urno ga je prebiralo vse: staro in mlado, malo in veliko, možje in žene, hlapci in dekle, samo Sander je poslušal, ker brati ne zn&, pa se je vendar le nemški učil v Kotaričah na Koroškem. Od hiše do hiše so nosili časnik, in hitro se je k Lectarju stekel zbor. Čudno je, da niso cel6 v plat zvona bili. Nekteri med ljudmi so se smejali; drugi so bili pa jako jezni. Nekaj posebno srditih je reklo, da bi svoj „zohen" bili raji prodali tako, da bi ne imeli od „gšefta" prav nič „gvinsta," samo da bi jih ne bili spravili v „cajtenže," ker so bili povsod in vselej „štantigu za svoj „nacjon." Stare babe so jokale od straha, kakor bi hudi Turek oblegal Radolico; psi so lajali, ker so slišali tak hrup; še suha Zgoša bi se bila rada napela od jeze; srdito bi tudi bili gotovo majali z glavami stari hrastje na Oblej Gorici, ako bi jih ne bil Primož posekal; Drkovt, Vornež in Sander so pa plesali okoli grajščinskih lip od veselja, da so bili v „cajtengah," ker take česti se več niso nadjali na tem svetu. Najsmešneje pa je bilo to, kako so uganjevali, kdo je pisal. Nekteri so rekli: Stekejev dolgin ima čas — on je! Drugi so trdili: popotni človek je pisal, saj smo ga videli, kako je vse ogledoval in ovpraševal po mestu: mlad je bil, srednje velikosti, v roci je nosil opaljeno grjačo, na glavi okrogel klobuček, kakor kakošen zvit osmošolec, malo grbasto se je držal, in če se ne motim, kosil je pa pri Šivcu. Mnogi pak so trdili, da so ga videli, ko se je po Dojnici metal proti Graceljnu, samo da ni bil srednje velikosti, ampak zel6 majhen, star, šepast možiček, ki je debelo gledal, kakor žaba, pa dolgo, sivo brado je imel, culo je nesel, in zmirom je nekaj mrmral po poti. Tretji so celo rekli, da je vsa ta reč v Ljubljani skuhana; pa vendar sem bil M. O. v Radolici, ko se je to godilo, in — hvala Bogu — mene pač ni sodil prav nihče razun mojega novega prijatelja A. G., ki mi je bil nesel pismo na pošto. Ker nikakor niso mogli zvedeti, kdo je vendar pisal, sklenejo, da bi se šlo v Begunje vprašat očeta Paragrafa, kako bi jim svetoval on, ki od konca do kraja ve za vsako črto, kaj govorž zakoni (postave.)"Ko možje pridejo v Begunje, veseli ugledajo očetaf Paragrafa, ki je na pragu stal, in pa dvakrat jim je pomežknil. Precej mu začno vsi kmalo tožiti, kako in kaj. Oče Paragraf zopet malo pomežkne, pa jih pelje v gornjo hišo, da bi nihče ne mogel slišati pogovora. Tam jih posadi za mizo, razgrne pomečk&n srenjski zakon, ter začne premetavati vse paragrafe od prvega do zadnjega; toda zastonj! Ni ga bilo med njimi tacega, da hi mogel povedati, kdo je skoval tisti hudobni dopis. Reče jim tedaj na zadnje: veste kaj? Odkrito moram povedati, da nisem tako učen, da bi mogel najti, kdo vam je to naredil. Ko bi šli v Besnico, morda vam bi Tine razložil; pa tudi ne verujem, da bi Tine bil tako presukan. Torej se raji vrnite domu, pa doma vprašajte tistega, ki je uže čaralnice (copr-nice) na razpotji videl, ko so oprešice pekle. On vam gotovo lehko pove, če le hoče. Kadar zasledite dopisnika, potem pa naj-mite Udra, ki je dovolj močen in velik, naj ga po noči počaka na Mekiževem oglu, pa naj ga natepe. Možje so šli veseli domu, ko so to slišali. — Za denes bodi toliko zadosti; drugoč morda kaj več, ako mi bode mogoče, kar pa ni gotovo, ker me po dnevi z lučjo iščejo po vseh kotih radoliškega mesta.
Iz Štajerske. R. B. — IX. Črtice o Prekmurcih in njihovem govoru. — Glasje. V tem narečji se „u" izgovarja in piše, kakor „ii," tudi časi kakor „i," na pr.: „tii-hinec" =tujec, „lj idj e„ = ljudje, „Bogi" nam. „Bogu" (dajalnik), kakor pri vzhodnojužnih štajerskih Slovencih; Ha-ložanje pa imajo dajalnik pri nekterih samostalnieih skoraj vselej s končnico: „ovi," napr.: „kruhovi zakuri; moževi
sem oponašala;" cel6: „zdencovi, vetrovi." Ta končnica ni posebnost, ampak pravilo. Za staroslovanski a. se navadno izreka „o" ali „ou," napr.: „pljiinovši, stanovši, moka in: mouka" — trpenje, „vsamogouč, živouč," enako tudi Haložan; vendar se moli: „muko je trpel". Končni „1" in „lj" se izgovarjata kakor „o," na pr.: „vzeo, krao, o bese lit eo" =tolažnik; ta prememba je tudi na konci zlogov: „prišaoc" nam.: prišlec. Namestu „ol" (strsl. It) govore in pišo: „u," na pr,: „dug, vucke" nam.: „dolg, volčje;" staroslovenski h je „e," ako ni na konci, na pr.: „čest, den;" % se v razmerniku: „v" spreminja v: ,,u," torej „vu zvezdaj"; pak, če ni na konci besede, navadno izgovarjajo kakor „ej," napr.: „m ej se c (rodiln. mejseca), rejč, v rej men (vreme)." V-začetku besede „j" izrekajo kakor „g," na pr.: „gečmen, gizditi, celo: gjunec" nam.: ,,ječmen, j e-zditi, junec," tudi „bougši" nam.: „boljši." Mi golčimo: „boljši," ali: „djama" nam.: „jama." Pri samostalnikih in prilogih se namesti „h" rabi na konci: „j", kteri se pa ne izgovarja pri nobenem prilogu, na pr.: „vu zvezdaj ; tvoji sinov;" nam.: „v zvezdah; tvojih sinov;" ali vendar se govori vselej: „vu sneh" — v spanji. Dalje stoji „v" nam. „j" (v instrumentalu) na pr.: „z dikov; med Eabov i Murov" nam.: „z dikoj; med Raboj i Muroj." Izgovarja se „dj" povsod, koder ima sedanja književna slovenščina „j", na pr.: „rodjen osvobodjen". Tudi je navadno „šteri" nam.: „kteri," potem: „ščem" nam.: „hočem, hčem"; namestu u časi rabi „uj," kakor nam Štajercem, na pr.: „vujška, mujvalnica" t. j. „k višku, mivalnica".
Važnejše dogodbe.
Ljubljana. Turška vlada je prosila naše vlade, naj bi jej za nekaj časa dala nekoliko živinozdravcev za Bosno in Hercegovino, da bi zdravili govejo kugo, in osnovali živino-zdravske učilnice. Vlada je vprašala tudi g. dr. Bleiweisa, ali bi hotel iti, česar pa dr. Bleiweis ni mogel pritrditi. Iz tega se pa očitno vidi, da se dr. Bleiweis slavnej vladi gotovo ne zdi tako nevaren panslavist, kakor nekterim, kajti sicer bi ga ne pošiljala v Bosno in Hercegovino, kjer pravijo, da je gnjezdo južnih panslavistov.
—	Ljubljanska gimnazija se prične za 1864. leto 1. dan oktobra meseca s klicanjem sv. duha. Učenci, ki pridejo v 1. razred, naj se od 24. do 27. dneva t. m. z roditelji in s potrebnimi pismi oglasijo k voditelju, kjer morajo plačati 2 gld. 10 kr. a. vr. vpisnine. Za vsacega pol leta bode treba 9 gld. 45 kr. učnine plačevati.
—	Na nižej realki se prične učenje tudi 1. oktobra. Novi učenci se morajo zglasiti od 25. do 29. dneva t. m., in plačati 2 gld. 10 kr. vpisnine in 35 kr. a. vr. priklade za knjižnico. Ponavljalna in popravljalna izpraševanja bodo 29. dan t. m. Kteri učenci so uže do zdaj hodili v nižo realko, naj se zglasijo vsaj do 30. dne t. m.
—	Normalka s pripravnico in z učilnico za petje se začne tudi 1. dan oktobra. Novi učenci naj se zglasijo tri dni poprej.
—	Deželni zbor je sklenil, da bosta po sedaj zopet v bolnišči stanovala dva zdravnika druge vrste.
—	V dozdanjo sladkornico (cukerfabriko) morda pride fabrika, v kakoršnej se delajo smodke. G. župan Ambrož je namreč v srenjskem odboru nasvetoval, naj bi se Nj. veličanstvu podala prošnja, da se dovoli taka fabrika ljubljanskemu mestu, in ta nasvet je bil odbor potrdil.
Kočevje. Goveja kuga še zdaj ni ustavljena.
Trst. Meksikansko poslanstvo pride 24. dan t. m. Pod Breg (Miramare) h g. nadvojvodi Ferdinandu Maksu, ki pravijo, da misli za gotovo vzeti meksikanski prestol.
Štajerska. Beremo, da se je tudi na Štajerskem okoli Ljubna prikazala goveja kuga.
Dunaj. 14. seja poslanske zbornice. 17.dant.m.Prvosednik: dr.pl. Hasner; pri ministerskej mizi: Schmerling, Lasser, Mecsery in Hein. Poslušalcev je vse polno. Prvosednik oznani, daje 16. dan t. m. prišel ta-le telegram : „levovsko deželno sodstvo je 11. dan t. m. izpoznalo, da se je državni poslanec Rogavski najbrže vdeležil tacega početja, ktero ima po §. 58. kazenskega zakona v sebi hudodelstvo velicega izdajstva; torej naj bi se deželnemu sodstvu dovolilo, da bi Rogavski še ostal zaprt, in da bi se dalje preiskavala njegova reč. Pisma o tej stvari se kmalo pošljo na Dunaj." Prvosednik oznani dalje, da je bilo vprašano deželno sodstvo, kdaj pridejo ta pisma, in da je odgovorilo, da iz Levova denes odidejo zjutraj po železnici. Potem nasvetuje prvosednik, naj zbornica naroči odboru, da se posvetuje, in potlej poroči, kaj bode mislil o tem, kakor se je tožba Rogavskega zdaj zasuknila. Poslanec dr. Zjblikievič pak je nasvetoval, naj se počaka, da pridejo pisma; za zdaj pa je važno, da zbornica iz pisem zve, kako se je zaobrnila ta tožba, ker 28. dan avgusta meseca je le-vovsko deželno sodstvo prav ze trdno menilo, da bode Rogavski 5. septembra zasačen pri činu; 11. dan t. m. je dalje izpoznalo, da je kriv velicega izdajstva, pa vendar ni prosilo zbornice, da bi Rogavski smel ostati zaprt, in da bi se njegova tožba smela preiskavati, česar prosi še le včerajšnji telegram, kteri naj bi se za zdaj še ne podajal odboru, dokler ni pisem iz Levova; za zdaj naj odbor le pove, kaj misli zarad teh pisem, kolikor jih je o tej stvari do zdaj imel pred seboj. Nato je govoril poslanec dr. "VVaser, prvomestuik v odboru zarad tožbe poslanca Rogavskega, rekoč, da odbor se je posvetoval na podlogi tega, kar je do zdaj vedel; da je telegram prvosednik še le včeraj oznanil odboru, ki je pa mislil da nima pravice posvetovati se tudi o tej stvari, in zato naj odloči zbornica, ali naj se poroči samo o tem, o čemur se je do zdaj posvetoval odbor, ali pa poznejše o vsem posvetovanji. — Za njim je rekel dr. Demel, da kaže, kakor bi mislil telegram, da se je še le zdaj sešla zbornica, ki je pa vendar uže bila zbrana, ko so zaprli Rogavskega; torej naj odbor precej zdaj poroči o Rogavskem. Ta nasvet so jako podpirali posebno Poljaci. Posl. dr. Aichenegg pa je svetoval, naj se odborovo poročilo odloži, dokler ne bode mogel odbor tudi povedati, kaj se mu zdi o tej stvari, kakoršna se zdaj kaže. Ta nasvet je podpirala vzlasti mini-sterska stranka. Jako podpiran je bil tudi nasvet dr. Zybli-kieviča. Posl. dr. Berger je pa zahteval, naj odbor precej zbornici oznani svoje poročilo; sicer je pa hotel, naj bi se ločili te dv^ vprašanji: 1) ali so Rogavskega zasačili pri činu? 2) ali naj se odobri, da sodstvo Rogavskega tira? Posl. dr. Miihlfeld je kratko govoril, naj odbor ne daje poročila precej na znanje. Pravosodni minister dr. Hein pravi, da zahteva dostojnost in čast slavne zbornice, da se levovsko deželno sodstvo posluša, predno bi se kaj sklenilo; torej naj obvelja nasvet poslanca Aichenegga. Ta je na to glasno podpiral svoj nasvet, rekoč, da je Galicija politično vznemirjena (oho! med Poljaki; govornik omolkne za nekaj minut), in ta nemir bi se pomnožil, ako bi sklenila zbornica, naj se Rogavski precej izpusti; zatorej treba počakati 24 ali 36 ur. Pravosodni minister dr. Hein pravi potem, da se mora v imeni cesarske vlade ustaviti temu, da bi zbornica presojevala uradno početje kacega sodstva; naj se torej počakajo vzroki levovskega deželnega sodstva, potlej naj se sklene. Posl. Brosche se na ravnost
ustavi nasvetu poslanca Aichenegga, priporočaje, kar je Demel svetoval, rekoč, da se ne ve, doklej bi se levovsko sodstvo mudilo, predno pošlje pisma; v tem času bi pa Rogavski bil zmirom zaprt. (Glasovi: prav dobro!) Pravosodni minister dr. Hein se potlej oglasi, da je Brosche zgrabil avstrijsko sodstvo, in stavil ga na sum (insinuirt), kakor bi moglo po krivici koga držati v zaporu, kar ne ustreza dostojnosti te zbornice. (Glasno klicanje: oho! oho!) Pravosodni minister: prosim ! — Dalje govoreč pravi, damorabraniti sodstev tacemu sumu. Posl. Brosche: ta sum gosp. pravosodnega ministra moram na ravnost zavrniti. (Dobro!) Pravosodni minister: zapisnik bode kazal, ali ima gosp. posl. Brosche pravico ali ne, to zavračati. Prvosednik dr. Hasner: menim, da je g. posl. Brosche govoril iz dobrega namena; torej nisem vedel, zakaj bi ga ustavljal. (Živo klicanje: dobro!) — Dr. Giskra se oglasi zoper nasvet poslanca Aichenegga, in ustavi se pravosodnemu ministru, da bi namreč zbornica ne mogla soditi, kdaj se skruni njena lastna pravica, po kterej se med sejami noben poslanec ne sme niti zapreti, niti tožiti; na konci še pristavi; da pravosodni minister ne sme svariti nobenega poslanca, ker ne more soditi on, temuč sam prvosednik, ali se je kak poslanec pregrešil zoper dostojnost slavne zbornice. (Viharno klicanje med poslanci in poslušalci: dobro!) Naposled je glasovanje potrdilo nasvet g. prvosednika, naj se namreč izroče telegram in pisma, ki imajo o Rogavskem še le priti zbornici v roke, tistemu odboru, ki je bil uže izvoljen za to reč. Nasvet g. posl. Aichenegga ni obveljal; nasvet g. posl. Demela pak se je prihranil za skrivno sejo. Na to so morali poslušalci ob treh četrtih na poldne iti iz zbornice, in skrivna seja se prične. — Ob polu treh oznani prvosednik, da je skrivna seja sklenila, kar je bil nasvetoval posl. Demel, naj se namreč Rogavski precej izpusti iz ječe, kjer njegov zapor je zoper §. 2. poslanske svobode. Za Rogavskega so se potezali govorniki: Zyblikievič, Potočki, Demel, Schindler, Skene, Rechbauer, Herbst, Miihlfeld, Giskra; — da bi se ne izpustil iz zapora, pak so zahtevali: Weidele, Tinti in naš poslanec g. Brolich. — Potem so poljski poslanci precej po telegrafu oznanili Rogavskemu, kaj je sklenila zbornica, in tudi pravosodno ministerstvo je v Krakov poslalo naročilo, naj se poslanec Kari pl. Rogavski precej osvobodi ječe.
—	Poslanec Rogavski je uže na Dunaji, toda 21. dan t. m. ga ni bilo v sejo, ki je bila zopet skrivna; prosil je namreč prvosednika, da bi mu dal 24 ur odloga. Dunajski listi pravijo, da zbornica sicer ni dovolila Rogavskega imeti v zaporu, da je pa vendar pritegnila, naj se začne preiskava.
—	Nj. veličanstvo je potrdilo, da avstrijska vojska dobi nove telečake (tornistre.)
—	Ni res, da bi Rechberg in Schmerling bila v tacih zadevah, da bi utegnil biti zarad tega kak nov minister izvoljen; gotovo pa je, da grof Forgach odstopi.
—	V Avstrii se od hiš plačuje 13,276.000 gld. davka, in sicer daje Dolenja Avstrija največ, t. j. 4,757.000 gld.: Češka in Ogerska dajeti vsaka skoraj po 2 milijona, Galicija iya milijon; Štajerska, Primorska in Moravska dajo več nego po V, milijona, Gorenja Avstrija 390.000 gld. in Erdeljska 237.000 gld.; sicer pa ne pride na nobeno deželo nad 200.000 gld.; najmenj plačuje Salcburško t. j. 72.000 gld.
—	„Ost und West" v svojem zadnjem listu 15. dan t. m. oznanja, da bode to njegov zadnji list, ako ne dobi več podpore, nego do zdaj; ako pa dobi več podpore, bode izhajal vsak teden. Dr. Tkalac je boritelj za našo svobodo, za ktero je uže mnogo trpel; torej se nam čudno zdi, da Slovanje tako malo podpirajo njegov izvrstni časnik.
Trojedina kraljevina. 21. in 22. dan julija meseca t. l.je bil blizu Koprivnice ogrizel nekaj ljudi in živine volk, o kterem se je bilo uže tačas bati, da je stekel. In res po 52 dnevih se steklina pokaže pri nečem biku, žrebetu in kobili, ktere je volk bil oklal. 8. dan t. m. je en človek umrl za to boleznijo, vsi drugi oklanci so pa tudi jako zboleli.
Galicija. 15. dan t. m. je bil zopet ustavljen list „Goniec," ki izhaja v Levovu, in sicer zarad necega telegrama. Beremo, da je 16. dan t. m. ta list nehal izhajati v zdanjej obliki, da pa sicer zopet hodi na svitlo drugačen, in tudi ne imenuje se več „Goniec," ampak „Dziennik Narodny." 11. dan januarja meseca letošnjega leta je bil prvič prišel „Goniec" na svet, imel je 1146 naročnikov, in do zdaj so ga bili uže nad 20krat ustavili. 18 tiskarnih tožeb ima; pa samo ena je še le dognana; obsojen je bil v njej vrednik Novakovski, naj bode zaprt mesec dni, ter izgubi naj 60 gld. pologa.
—	Dr. Smolka je boljši, kar se tiče rane; ali sicer je pa čedalje otožnejši. Smolka neče več živeti.
—	„Gazeta Narodova" pravi, da je Galicija bila v začetku poljskega vpora sklenila, vesti se zmirom tako, da se nikakor celo zdeti ne bi moglo, kakor bi imala kake vladi sovražne misli, in ta časnik torej misli, da najbrže le po zmoti Rogavskega dolže velicega izdajstva.
Benečija. Družba nekterih obrtnikov pripravlja prošnjo, ktero misli državnemu zboru podati zoper nasvet, poslanca Skene-ja, po kterem bi po sedaj ne bilo v Avstrii nobene svobodne loke več.
Kuska. 18. dan t. m. se je pričel finski deželni zbor.
Poljska. „Czas" hoče, naj velike evropske države Poljsko pripoznajo, daje vojujoča stranka.
francozka. Francozki časopisi niso nezadovoljni z ruskim odgovorom.
Pruska. Odgovor pruskega kralja tistim vladarjem, ki so bili podpisali, prenaredbo nemške zveze, neki da se ne ustavlja samo podpisu te prenaredbe, ampak tudi prenaredbi samej.
—	V Lipsku in Berlinu so sklenile mestne oblasti, naj se bode slovesno obhajal petdesetletni spomin sloveče bitve pri Lipsku, v kterej je bil zmagan Napoleon I. 18. in 19. dan oktobra meseca 1813. leta. Povabljena so, naj se vdeležijo te slovesnosti, vsa stolna mesta tistih avstrijskih pokrajin, ki so v nemškej zvezi.
—	Sodba je nedolžne imenovala vseh tistih sedem vrednikov, ki so bili zatoženi, da so budili sovraštvo in zaničevanje, ker so se ustavljali novim naredbam zarad tiskovine.
—	Časniki pravijo, da se je pruski minister Bismark začel obračati uže k Angležem, da bi pomogli zopet Avstrijo spraviti s prusko vlado.
Danska. 17. dan t. m. je šel v Kopenhagenu novi grški kralj Juri na ladijo.
—	——-
Listnica. Gosp. J. V. v Turjaku. Dobro vemo, da v Turjaku ni nobenega Starca, torej nam niste povedali svojega pravega imena; zato vam pa tudi ne moremo verjeti, kar ste nam pisali. — Gospod N. Ravnikar v Z. Vašega povabila ne moremo priložiti, kjer nima niti kraja, kjer je na-tisneno, niti tiskarjevega imena.
Loterija 19. septembra 1863.
Dunaj: 52, 75, 57, 12, 33. Gradec: SO, 43, 27, 34, G3.
Dunaj 21. septembra. — Nadavek (agio) srebru 10.50.