časopis
za
kritiko
znanosti
Samorepresivnost: primer Tonči Kuzmanić
labinskega štrajka 1987
Družbe dela / onstran dela Slavko Gaber
(nadaljevanje)
Hkrati obstoječe različno- Lucijan Vuga
dimenzionalne strukture
ali brezdimenzionalnost
Rock'n'roll — rock and	Wolfgang Sandner
roll-rock
105/106/107
1987/88
Časopis za kritiko znanosti
105/106/107, 1987/88
Izdajatelj
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in
Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost
Slovenije
Izdajateljski svet
Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Branko Gregorčič, dr. Andrej Kirn, predsednik,
Srečo Kirn, Igor Omerza, Vika Potočnik, Marjan Pungartnik, Leo Šešerko
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Vekoslav Grmič, Janez Janša, Srečo Kirn,
Andrej Klemene, Bojan Korsika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Tonči
Kuzmanič, Mitja Maruško, Igor Omerza, Leo Šešerko, Samo Škrbec, Peter
Wieser, Siniša Zarič, Janko Zlodre
Glavni urednik
Bojan Korsika
Odgovorni urednik
Igor Bavčar
Sekretar uredništva
Tonči Kuzmanič
Tehnični urednik
Smiljan Stiplovšek
Grafična zasnova
Ranko Novak, Studio Znak
Lektor
Nada Čolnar
Naslov uredništva
Kersnikova 4/II
YU-61000 Ljubljana
tel. 061/319 498
Uradne ure
torek in četrtek, 11.00—13.00
Cena enojne številke 1.500.—, dvojne 3.000.—, trojne 4.000.— din.
Celoletna naročnina za posameznike 8.000.—, za institucije 20.000.— din.
ZSMS Univerzitetna konferenca Predsedstvo Ljubljana
ž. račun 50101-678-47303
Tisk
Tiskarna Kočevski tisk, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija
oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Rokopis pošljite v dveh izvodih s
kratkim povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi podatki o
avtorju.
•
Vsebina:
DELOVLADE
4 Tonči Kuzmanič / Samorepresivnost : primer labinskega štrajka
1987	. ; ; am
16 Stavka rudarjev 1984—85; uporaba policijske tehnologije
25 Slavko Gaber / Družbe dele / onstran dela
ENCIKLOPEDIJE SOCIALIZMOV
50 Zoran Vidaković / K temeljem enciklopedije
65 Suhreta Dumanič / Od ideje k projektu mednarodne enciklope-
dije
LJUDSTVA — NARODI — JEZIKI
76 Hivzi Islami / Albanci: razporeditev, migracija in demografska
rast
109 Jean Didier Castagnou / Geneza futurja v slovanskih jezikih
114 Jean-Didier Castagnou / Predavanje v znamenju »Brižinskih
spomenikov-« in »Slava o polku Igorove«.
ZORNI KOTI
120 Lucijan Vug a / Hkrati obstoječe različnodimenzionalne struk-
ture ali brezdimenzionalnost
137 Luce Irigaray / Kritizirati z mesta potlačitve
142 Gregor Adlešič / O avantgardi ali o govorici fragmenta
145 Wolfgang Sandner / Rock'n'roll — rock and roll-rock
167 Aleš Debeljak / Mircae Eliade: Sveto in kreativna hermenev-
tika
182 PRIKAZI
Miran Hasl / Pismo uredništvu
198	ODMEVI
199	SINOPSISI
/
(i
fñ ЛСЛ° fo3 30
DELOVLADE
Tonči Kuzmanič
Samorepresivnost: Primer
labinskega štrajka 19871
Navadno je postalo, da si represijo v socializmih (pa ne samo tu) pred-
stavljamo po Marxu pa tudi po Leninu kot represivna dejanja, ki jih
proti nekomu vršijo organi oblasti,2 (pri)sile, in sicer bodisi v lastnem
imenu ali pa v imenu nekoga drugega, npr. tega ali onega razreda, te
ali one revolucionarne usmeritve itd. Nemara je to tudi povsem v skla-
du z dojemanjem države, ki se ji v marksizmu-leninizmu prisoja vloga
organizacije prisile in prisiljevanja, sredstva revolucioniranja družbe,
ki pa je večinoma zreducirana na organe kot so vojska, ljudska milica
in drugi.
1	Pričujoči tekst je nekoliko preurejeno poglavje o samorepresiji iz knjige
»Labinski štrajk 1987«, ki bo kmalu objavljena v ljubljanski zbirki KRT.
2	Običajno se v podobnih tematizacijah, ki se tako ali drugače ukvarjajo s
senčno stranjo socializmov in samoupravljanja namesto kategorije »oblast-«,
ki jo vpeljujemo tukaj, uporablja termin »država«, ki se ga ponavadi doje
ma kot označevalca koncentrata represivnosti. Vendar bomo tu zavrnili
takšno označevanje in sicer zato, da bi skušali rehabilitirati državo. Zago-
varjamo namreč tezo, da v socializmih, v samoupravljanju pa še posebej,
na noben način ne moremo govoriti o »državi«. Kajti to, kar v samo-
upravljanju straši kot »država«, je vse prej kot udejanjenje »principa
modernosti«. Kvečjemu bi morda lahko govorili o državi v njenem »izvir-
nem« in najpoprej »nam« domačem pomenu, ki se ga izpeljuje iz glagola
»držati«. Nekoliko bolj konkretno: po našem mnenju moramo v samouprav-
ljanju upoštevati predvsem odločilen faktor dejavnega revolucionarnega
subjekta, ki pa se glede na »državo« vpisuje bodisi kot »ukinjanje« ali pa
kot »odmiranje države«. Ta revolucionistični element, ki je na delu vedno
v obliki t.i. podružbljanja (tudi tistega najbolj militantnega, zaradi katerega
govorimo o militarizaciji), pa raba kategorije »država« brez nadaljnjih do-
ločil enostavno zabriše, s tem pa se ključna poteza in drža dane samoupravne
sistematike kaže kot nekaj dosti bolj civiliziranega, kot pa — vsaj po
našem dojetju — »dejansko« je. Presežni revolucionistični element, ki ga
tako ali drugače upodablja družbenopolitičnost organizirana okoli partije
dela, pa je natanko tisti, ki onemogoča vzpostavitev države (tudi kot od-
tujenega in represivnega aparata) in vzpostavlja to, kar imenujem »oblast«.
4 	_
Toda s to zmaterializirano aparaturo se ne da pojasniti represije, ki
smo ji bili priča v primeru labinskega štrajka. Čeprav je to bil tako po
dolžini kot po številu udeležencev, po učinkih in tudi po trdovratnosti
rudarjev eden pomembnejših štrajkov v dosedanji zgodovini socializ-
mov, pa vanj ni posegla ne vojska ne milica niti ni bil uporabljen ka-
terikoli drug prijem, ki bi nakazoval represijo v kategorijah zloglasne,
neposredne, oborožene prisile.
Oblike represije
Preden skušamo tematizirati nakazano zadrego, si oglejmo pomemb-
nejše oblike represije, ki so se pojavile v labinskem štrajku 1987.
Ce začnemo z ljudsko milico,3 potem so bile pomembnejše oblike nje-
nega udejstvovanja naslednje:
1. Vabljenje rudarjev na t. i. pogovore na postaji ljudske milice. Pra-
vimo vabljenje, kajti rudarji (večinoma tisti rudarji, ki so v tem štrajku
obveljali za »vodje« — »delegati-opazovalci«)4 so bili z uradnimi va-
bili vabljeni na pogovorne seanse. Tehniko tega prijema bi lahko re-
konstruirali približno takole: pošiljanje vabila, obvezni odziv rudar-
jev,5 pogovor z uradno osebo. Po pričevanjih rudarjev in tudi na osnovi
obiska na postaji ljudske milice v Labinu6 lahko sklepamo, da so v
prijetni atmosferi kramljanja, ki je bila garnirana s sokovi, kavo, ča-
jem in tudi alkoholnimi pijačami, spraševali o naslednih kompleksih:
kdo je organiziral štrajk, zakaj je do štrajka (sploh) prišlo, kdo tre-
nutno vodi štrajkajoče, zakaj se rudarji v štrajku obnašajo tako kot se,
kakšne razloge navajajo rudarji kot odločilne za začetek štrajka, česa
dolžijo upravo rudnika in občinske strukture, kakšne so rudarske ide-
ološke legitimacije glede na »sistem«, zvezo komunistov ..., kaj rudarje
»Oblast« je glede na »državo« kraljestvo subjektoidnosti, nezaščiteno lovišče,
v katerem subjektoidne silnice sproti spreminjajo in prilagajajo t.i. pravila
igre svojim potrebam, medtem ko je »država« v najslabšem primeru takšen
ali drugačen poskus civiliziranega omejevanja tega subjektoidnega rajanja.
Kolikor v državi Zakon funkcionira kot dejavna Substanca-Subjekt, kolikor
je funkcioniranje odtujene in povnanjene formalnosti (mrtva črka na pa-
pirju, pred katero so vsi enaki) kot funkcioniranje ustavnosti, toliko pri
»oblasti« govorimo o podrejenosti zakona, ustave (pravne države) ... ne-
skončni muhavosti in tudi bebavosti neomejenega oblastništva subjektoid-
nosti.
3	Podobna naloga, kot smo ji priča v primeru razlikovanja med »oblastjo«
in »državo«, se postavlja tudi pri vpeljavi razlike med »ljudsko milico« in
»policijo«. Vendar pa tega ne moremo opraviti na tem mestu.
4	Za labinski štrajk je bilo značilno, da so se oblastne strukture na vse
kriplje trudile sproducirati »vodstvo« štrajka, da pa jim je to samo delno
uspelo (v Tupljaku, kjer pa je bil — prav zaradi tega, ker so uspele sprodu-
cirati vodjo in vodstvo — štrajk zlomljen). V Labinu je namesto inter-
pelacije nekaterih štrajkajočih v vodje, delovala rudarska kolektivnost sa-
moorganizirana kot rudarski zbori (ne »zbori delavcev« in ne »zbori delov-
nih ljudi«!), ki so jih predstavljali rudarski »delegati-opazovalci«, kot so
jim rekli in kot so se tudi sami imenovali.
5	Ne poznamo primera, da se kdo od rudarjev ne bi odzval temu vabilu.
6	Tam smo bili 31. julija 1987.
____________			5
sprašujejo posamezni novinarji, kaj in zakaj jim ti odgovarjajo tako,
kot jim...? Spraševanju so sledile tudi sugestije: začnite čimprej z
delom, to ne vodi nikamor, vsi skupaj imamo zgolj izgube, štrajk je
nesmiseln, nelegalen in z njim se ne da nič doseči... Pa tudi grožnje:
ob službe boste, saj to je protisamoupravno dejanje, izgubili boste
stanovanjske privilegije (seveda tisti, ki so stanovali v samskih domo-
vih ali razpolagali z družbenimi stanovanji), novinarjem ne smete da-
jati nobenih izjav več, vemo za vse, kar se dogaja, zato dobro pazite,
kaj delate in govorite7... Ob tej pogovorni obliki je potekala tudi pi-
smena. Rudarji so občasno pisali svoje življenjepise, zapisovali lastna
stališča glede pomembnejših vprašanj iz območja družbenopolitično-
sti8... Tovrstni »klepeti« so trajali od ene pa do 8 ali 9 ur neprekinje-
no. Neredko so rudarji dobili nalogo, da stvari napišejo in so ob pijači
v toplem prostoru samostojno izpolnjevali svojo pisno obveznost. Kli-
cali so jih tudi po večkrat na dan ali pa vsak drugi ali tretji dan, odvi-
sno od faze, v kateri je bil štrajk. Rudarji so bili na razpolago ljudski
milici tako podnevi kot ponoči. Najbolj intenzivna pa so bila ta prija-
teljska občevanja9 med rudarji in uradnimi osebami po odloku zveze
komunistov, da se začne z delom, ter v zadnjem tednu štrajka, medtem
ko so bila na začetku bolj redka ali pa jih sploh ni bilo.
2. Vzporedno s to dejavnostjo so organi za notranje zadeve raziskovali
individualne zgodovine posameznih rudarjev (»vodij štrajka«). Tako so
brskali po kartotekah na različnih področjih, ponavadi tudi po karto-
tekah v rojstnih mestih rudarjev. Zanimalo jih je: poreklo staršev,
lastninska razmerja v družini, udeležba staršev v NOB in celo npr.
udeležba starih staršev v I. svetovni vojni, članstvo staršev in sorod-
nikov v zvezi komunistov ter sploh oblike obnašanja družinskih čla-
nov prizadetega rudarja. Seveda so pri tem labinski miličniki in de-
lavci UJV uporabili bratsko in tovariško pomoč služb iz drugih re-
publik. Glede na poreklo rudarjev je šlo skoraj izključno za pomoč
organov in organizacij iz SR Bosne in Hercegovine. Nato so delali
7	Kot priči teh dogodkov, se mi je pripetilo naslednje: proti koncu štrajka
(10. 5. 1987) sem se skušal pogovoriti z enim od delegatov opazovalcev, ki mi
je pogovor tudi obljubil. Vendar pa je moral v času med tem dogovorom
in realizacijo pogovora oditi na postajo ljudske milice.
Ko se je vrnil, je izjavil, da obžaluje, ker se ne bo mogel pogovarjati
z mano, kajti na postaji ljudske milice so mu naročili, da tega ne sme
storiti!
8	Družbenopolitičnost je kategorija, ki jo uporabljamo za določanje trans-
cendentalne zmesi političnosti in družbenosti, ki tako odločilno zaznamuje
samoupravljanje. Gre za konstitutivni element samoupravljanja, ki je isto-
časno prepoved tako »političnega kot »družbenega« in je tudi nekaj tretjega,
kar bi se lahko opredelilo prek tistega, kar smo prej imenovali »oblast«.
Več o tem prim, v T. Kuzmanič »Za (re)habilitacijo političnega v samo-
upravljanju«, Dnevnik, Ljubljana, 22. 9., 29. 9. in 6. 10. 1987.
' Tukaj ne gre za ironično opazko, ampak za dejstvo, da je Labin majhno
mesto, v katerem se skorajda vsi prebivalci zelo dobro poznajo in je vsak
z vsakim povezan na ta ali oni način, tako da se oblike socialnega
nadzora v veliki meri vršijo natanko skozi tovrstne medsebojne odnose.
Neredko sta dva dobra prijatelja po službeni dolžnosti sedela na postaji
ljudske milice kot spraševalec in izpraševanec.
6 ___	
primerjalne študije med »objektivnimi podatki«, do katerih so prišli
in »subjektivnimi izjavami« rudarjev ter registrirali razlike in napake
v »-subjektivnih izjavah« ter nadaljevali s spraševanji, ki so se morala
končati s sovpadanjem objektivne in subjektivne raziskovalne plati.
3.	Ljudska milica je skrbela tudi za novinarje: preverjala je njihove
dokumente, jih spraševala o namenih njihovega delovanja, po potrebi
pa ukrepala tudi tako, da je posameznikom celo fizično onemogočala
opravljanje novinarskega in raziskovalnega dela. V tem oziru sta ne-
mara najbolj znana primera novinarja D. Bogavca in sociologa dr. Z.
Vidakovića, ki so ju onemogočali, meni pa »speljevali« rudarje, s ka-
terimi sem delal intervjuje.10
4.	Miličniki se v potek štrajka niso neposredno vmešavali.11 So pa bud-
no spremljali vse pomembnejše premike in bili nenehno na mestu do-
gajanja. Sicer bolj redko v uniformah, pogosteje v civilnih oblekah.
Toda ker rudarji vse uslužbence ljudske milice v Labinu dobro poznajo,
so organi za notranje zadeve uporabljali kader iz drugih sredin. Tako
se je pogosto zgodilo, da so se tega ali onega rudarskega zbora udele-
žile neznane civilne osebe ali pa so bile v bližini kakega bolj hrupnega
rudarskega razglabljanja o štrajku. Obstajajo tudi pričevanja, da so
miličniki (seveda v civilnih oblekah) nadzirali gibanje posameznih ru-
darjev, ter da so skušali občasno (v odločilnih točkah štrajka) neka-
tere »vodje štrajka« pripeljati na postajo ljudske milice.
5.	Vendar je za obnašanje ljudske milice v labinskem štrajku značilna
še ena pomembna podrobnost. Namreč ta, da je uprava ljudske mi-
lice zavrnila želje nekaterih oblastnih struktur (na ravni podjetja in
tudi občinske družbenopolitičnosti), da naj bolj trdo prime rudarje. To
lahko trdimo, ker smo podatek preverili s treh različnih plati: to so
trdili v upravi rudnika, o tem smo bili obveščeni na postaji ljudske
milice, pa tudi rudarji so vedeli povedati marsikaj v zvezi s tem. Prav
ta kazalec pa nas bolj kot vsi drugi navaja na to, da je treba represijo
v labinskem štrajku obravnavati na nek drugačen, samoupraven na-
čin.12 Hipoteza tega zapisa je, da odločilni nosilec represivnega delova-
nja v tem štrajku nista bili ne ljudska milica in ne UJV kot »odtujena
moč nad družbo«, ampak se je ta odtujena funkcija družbenega
organizma povrnila v (družbo. Območje samoupravne civilne družbe je
bilo tisto, ki je skozi svojo podružbljenost in/ali ¡razodtujenost ivršilo
represivne ukrepe posebne vrste.
10	Prim. T. Kuzmanič, »Labinski primeri«, Mladina, Ljubljana, 12. 6. 1987,
str. 18.
11	Slišati je bilo govorice, ki nam jih ni uspelo preveriti, da so bile proti
koncu štrajka v neposredni bližini Labina pripravljene posebne enote mi-
lice za primer, da bi bilo potrebno neposredno intervenirati v štrajkovna
dogajanja.
12	Kako se neka »klasična policija« obnaša v primerih štrajkov rudarjev
prim, v Technocoop, New Police Technologies, Free Association Books/
/London 1985, še posebej pa v članku The Minners' Strike, 1984—85, Police
Technologies in Action, str. 80 in nasi. V tej številki na str. 16 in nasi.
7
Oglejmo si to nekoliko podrobneje:
Samoupravni organi13 kot ključni nosilci samoupravne represije so se
najbolje odrezali v naslednjih represivnih oblikah udejstvovanja:
1.	razglašanje neposredno (in spontano) nastalih oblik rudarske samo-
organiziranosti za nelegalne;
2.	očitanje neposredno izbranim rudarskim predstavnikom (delegati-
-opazovalci), da so nezakoniti in protisamoupravni, ter da je vsa nji-
hova dejavnost naravnana protisistemsko in kontrarevolucionarno;
3.	ignoriranje in zavračanje rudarske samoorganizacije kot nelegitim-
ne ter njena izključitev iz vseh oblik »kolektivnega odločanja«;
4.	nekajdnevno zadrževanje prehrambenih bonov za rudarje in grož-
nje z izselitvijo iz samskih domov;
5.	bombardiranje štrajkajočih s t. i. »objektivnimi kazalci« njihove raz-
diralne dejavnosti (že četrtega dne štrajka so na upravi preračunali,
da »družba« (!) s štrajkom »dnevno izgublja 70 milijonov din«);
6.	vpeljava objektivnih avtoritet izjavljanja kot so inšpektorji dela,
republiški rudarski inšpektorji kot tistih instanc, ki vedo, kaj se »v
resnici« dogaja v rudniku in ki so nenehno govorile o nevarnosti pro-
padanja rudnika...;
7.	grožnja z uvedbo izrednih, sanacijskih in drugih ukrepov v »Rašo«,
ki so jo še posebej poudarjali družbeni pravobranilec samoupravljanja
ter individualni voditelji podjetja, občine in družbenopolitične orga-
nizacije;
8.	militantne izjave in ukrepi komitejev za SLO in DS, ki so s svojimi
prijemi v štrajk vnesli vzdušje ogroženosti, skorajda vojne nevarnosti,
ki so skušali »loviti-na-paniko«, kot se temu »nestrokovno« reče;14
9.	blokada migracijskih posledic štrajka z zaporo delovnih knjižic;
10.	kršenje osnovnih zakonitosti rudarjenja s strani organizirane druž-
benopolitičnosti; npr. vstopanje v jamo brez zdravniškega spriče-
vala ... ;
11.	vpeljava celo samoupravno nezakonitega referenduma o delu...
Tudi nižja raven samouprave v teh delokracijskih prijemih je kreativ-
no sodelovala. Kot posebno značilnost kaže omeniti vsaj dve obliki:
1. zapora PTT kot informacijskega kanala za rudarje: primer, ko so
rudarji nameravali poslati protestni telegram vrhovnim oblastnim or-
ganom države, ki pa nikoli ni zapustil labinske pošte;
13	To velja za vse različne delavske svete, kolegije, predsedstva, koordina-
cijske skupine, komisije, skupščine, posameznike itd., za vse družbeno-
politične organizacije in skupnosti in vodstvo podjetja. Torej vse te
strukture kaže šteti med relativno enotne nosilce represivnega obnašanja.
Tu obstaja samo ena izjema: zveza socialistične mladine. Toda natanko ta
izjema, ki se ne pojavlja kot nosilec represivnega obnašanja, je umanjkala
zato, ker je bila — glede na članstvo mladih rudarjev, štrajkajočih v njej
— tista, ki je prestajala represijo.
14	Ker komitejev za SLO in DS nimamo za tujke v socialističnem samo-
upravljanju, ampak za mesto zgostitve njegove resnice, jih ne moremo
grajati s pozicije »legitimnosti«.
8 __	
2. posebna obravnava »rudarskih vodij« v zdravstvenih ustanovah in
poskus njihove odstranitve s ponujanjem bolniške nege ali pa bolni-
škega dopusta.15
Poleg te zvrsti represivnosti, ki je bila tako ali drugače usmerjena ne-
posredno na štrajkaj oče, moramo omeniti še represivne ukrepe samo-
upravnih struktur glede na »javnost« in njene zastopnike. Dve taki sa-
moupravni kreaciji bijeta v oči:
1.	vpeljava objektivnih izjav za javnost in napisanih gradiv za novi-
narje, ki so jih morali uporabljati (v nasprotnem primeru so bili gra-
jani);
2.	institucija (popoldanskih) konferenc za novinarje kot posebna obli-
ka kanalizacije informacij.
Hkrati pa izstopajo še naslednji prijemi:
1.	zelo pogoste kritike, ki so jih funkcionarji iz sfere družbenopolitič-
nosti naslavljali bodisi na posamezne novinarje ali pa na institucije, v
katerih delajo. Najbolj pogosti očitki so bili: »neobjektivno informira-
nje«, »navijaštvo«, »pristranskost«, »nespoštovanje novinarske eti-
ke« ...
2.	prepoved novinarjem (v drugem delu štrajka), da prihajajo v rud-
niška poslopja in samske domove za rudarje;
3.	ekskomunikacija novinarjev (primer novinarja Glasa Istre M. Mile-
voja, ki ga je v odločilnem obdobju, pred koncem štrajka, zamenjal
bolj konstruktiven producent informacij) in delo častnih razsodišč v
zvezi z »neetičnim obnašanjem« novinarjev.
Ce skušamo strniti, potem lahko zapišemo, da je glavnino bremena
represije v labinskem štrajku nosila sfera samoupravne družbenopo-
litičnosti in ne — kot je bilo pričakovati — sfera represije par exce-
llence: ljudska milica in represivni organizmi iz njene orbite. Se bolj
natančno, ker se je za eno od glavnih potez samoupravljanja pokazala
razodtujenost represivnih organizmov in njihova raztopitev v družbi,
lahko rečemo, da se je prav samoupravljanje izkazalo kot sistem re-
presije. Poleg tega, da je samoupravno telo posrkalo številne represiv-
ne in »nekoč odtujene« funkcije, je tudi sama ljudska milica funkcio-
nirala kot sestavni del samoupravne represije. Manko represivnosti
na strani ljudske milice, ki bi ga bilo treba šteti kot pomemben civi-
lizacijski dosežek76 pa hitro zbledi, ko spregledamo presežno repre-
sivnost organizmov samoupravljanja, ki se izkaže v celoti kot sistem
15	Prim. npr. T. Kuzmanič »Labinski primeri«, Mladina, Ljubljana, ibidem.
16	Natanko s temi besedami je treba opisati ravnanje labinske postaje
ljudske milice v tem štrajku, njihovo civilizirano delovanje, ki sem mu
sam tudi bil priča. Seveda civilizirano v jugoslovanskih okoliščinah in po-
gojih politične in siceršnje kulture, kjer je še vedno normalno tudi to, da
ljudska milica ponekod že pred morebitnim izbruhom štrajka »preventivno
deluje«, potencialne voditelje štrajka odpelje na svojo postajo in jih z nič
kaj nežnimi prijemi prepriča v pravilnost samoupravnega prepričanja in
delovanja.
9
represije posebne, podružbljene zvrsti. Z udarom represije v vse ko-
tičke družbe pa le-ta začne delovati kot prijateljska, kot domača, nor-
malna in vsakdanja, kot cement, ki še vedno veže razpadlo delokracij-
sko telo.17
Poglavje o represiji bi se v tej točki moralo pravzaprav izteči. Toda pri
samorepresiji temu ni tako, kajti vsebovati mora še nek presežni
element.
Špalirji
O štrajkovnih špalirjih18 v labinskem štrajku so »sredstva javnega
obveščanja« objavila zelo malo. Tudi rudarji so se izogibali govorjenju
o tem segmentu svoje dejavnosti. Nemara je prav v tem »obojestran-
sko« skorajda zamolčanem dejstvu nekaj travmatičnega.19
Špalirji so se pojavili 23. aprila, tistega dne,20 ko so se komunisti sku-
paj z zavednim delom rudarjev, zaposlenih v rudniku in tudi »občanov
Labina« napotili v rudarska okna. Takrat torej, ko so se — po domnev-
ni izjavi dr. Suvarja — obnašali kot (kolektivni) »štrajkbreherji« ozi-
roma ko so štrajkajoči začutili, da se jim z organizirano akcijo najbolj
subjektoidne sile, izmikajo tla pod nogami.
Rudarji so napravili špalir ponavadi pri izstopu prve izmene iz jame
(»množično« so delale le prve izmene, za druge je manjkalo razpo-
ložljivih rudarjev in kadrov),21 torej okoli 15. ure. V teh manifesta-
cijah, ki jih je bilo okoli osem,22 je sodelovalo približno po 150 ru-
darjev.23
17	S kategorijo »delokracija« opredeljujemo strukturo samoupravljanja kot
sistema, ki sloni na izenačevalni verigi: delo = delavec = delavski razred
= partija dela = Republika Dela. Tematizacija delokracije postaja mogoča
šele z odcepitvijo moškega in ženske od brezspolne kreature delavca, z uha-
janjem delavskih bojev (v tem primeru rudarskih) izpod prisilnega jopiča
delavskega razreda. Natanko labinski štrajk je pokazal ne samo razlike,
ampak tudi trčenje med delavskimi boji in boji delavskega razreda.
18	Špalir (nem. Spalier, fr. Espalier), dvored, dvojna vrsta ljudi v počastitev
mimoidočega/ih.
19	O tem fenomenu so še najraje govorili člani zveze komunistov, ki delajo
v upravi premogovnika in v »občinskih strukturah«.
20	Redka so bila pričevanja o tem, da so se špalirji pojavili tudi pred tem
usodnim dnem.
21	Po številnih novinarskih poročilih v teh dneh (prim. Borba, Delo, celo
Vjesnik), še posebej pa po izjavah rudarjev, se je takrat v jamo spuščalo
večje število ljudi, ki sploh ne delajo v jamah in ki sploh niso zaposleni v
»Raši«.
22	Ker se naše sklepanje nujno nanaša tudi na izjave udeležencev in prič,
naj povemo, da število dni, ko so štrajkajoči organizirali špalirje, niha med
4 in 12. Največ prič je zagotavljalo, da je šlo za 8 špalirjev. Nekateri so
omenjali špalir ob koncu štrajka, drugi pa so govorili tudi o špalirjih pred
23. aprilom.
23	Izjave o številu udeležencev se gibljejo med 50 in 300. Seveda je število
nihalo. Poleg tega je sem treba šteti tudi tiste, ki so šli skozi špalir in jih
tudi ni bilo zmeraj enako število, vendar pa vedno vsaj toliko kot rudarjev
v špalirju.
10 		
Začetni špalirji so bili bolj umirjeni, molčeči, v njih pa so rudarji s
stvojo pasivno fizično prisotnostjo izražali protest proti odločitvam
zveze komunistov in početju njenih članov, ki so skupaj z zavednimi
posamezniki delali v jamah, na ta način pa spodbijali njihov štraj-
kovni boj.
Kakšna je bila ločnica med tistimi, ki so ustvarjali špalirje (štrajkajo-
čimi) in tistimi, kii so šli (morali iti) skozi špalirje?
Interpretacije v štrajkovnih dneh kot tudi pozneje so se medsebojno
(tudi močno) razlikovale. Vendar pa jim je bilo skupno to, da so sku-
šale iznajti neko kar se da »konkretno« razliko: seveda znotraj danega
ideološkega diskurza in mišljenjske paradigme oblasti. Govorilo in
pisalo se je o »proizvodnih ločnicah«, o ločnicah, ki imajo »nacionalno
vsebino« ali pa lokalni in/ali lokalistični naboj; vrtalo se je tudi po
»ideoloških razlikovanjih« itd. Ce je sploh kje prišlo do konsenza,
potem je to tista religiozna, moralična točka samoupravne resnice, kjer
nastopajo dobri in zli v podobah delavcev in nedelavcev. Po tem ume-
vanju bi naj bili pridni delavci prisiljeni iti skozi špalir nedelavcev,
delomrznežev, lenuhov in sploh sodrge samoupravne družbe.
Vendar pa naša interpretacija ne bo šla v to smer. Za to obstaja kup
argumentov, med katerimi so tudi naslednji:
a)	»proizvodna ločnica« bi naj bila tista, po kateri so takrat v jamo
odhajali t.i. neproizvodni delavci, medtem ko bi naj proizvodni bili
tisti, ki so ustvarjali špalirje. Ta interpretacija je ponavadi izhajala
iz pojasnjevalnega principa, ki ga lahko brez posebnih zadržkov ozna-
čimo za razrednega, bila pa je prisotna v večjem delu revolucionizirajo-
čega tiska. Enostaven protiargument, ki ga bomo zaradi večje razum-
ljivosti (in učinkovitosti?) oblikovali v ideološki govorici, je seveda
tisti, ki se nanaša na »kolaboracionizem« ne tako majhnega števila ru-
darjev (delavcev iz t.i. neposredne proizvodnje) na strani tistih, ki so
morali skozi špalirje. Saj je v času štrajka v jame nenehno odhajal
en del t.i. poštenega delavstva iz neposredne proizvodnje;
b)	»nacionalna ločnica«, ki so jo hoteli nastaviti tako na strani oblast-
venih struktur (resda nekoliko po tihem) kot tudi v delu časopisnih
komentarjev, prav tako ne zdrži teže »dejstev«. Kajti tako med tistimi,
ki so bili v špalirju, kot tudi med tistimi, ki so morali skozi špalir, so
bili tako »Bosanci« kot »Hrvati«, tako »Jugoslovani« kot »Muslimani«
itd.;
c)	podobno kot z »nacionalno«, je bilo tudi s t.i. »lokalistično ločnico«.
Saj so na obeh štrajkovnih straneh sodelovali tako domačini kot »fu-
rešti« in tudi tisti, ki so nekaj vmesnega glede npr. na rojstni kraj
in recimo 20- ali 30-letno življenje v Labinu;
d)	»ideološko razlikovanje«, ki se samo delno pokriva z razrednim/
/proizvodnim, pa je skušalo graditi na sporu znotraj »komunističnosti«
in/ali »socialističnosti« oziroma »samoupravnosti«. Prisotno je bilo
11 		
na strani oblastvenih struktur kot tudi v takratnih aktualnih zapiskih
in sicer bodisi v poskusu graditve »pravih revolucionarjev« ali pa
»protikomunističnega«, »protisocialističnega«, »protisamoupravnega raz-
položenja.« Vendar za tovrstno ločevanje velja, da je izjemno vpra-
šljivo, kajti več kot jasno je bilo (tudi večkrat napisano in izrečeno,
npr. na sejah različnih struktur zveze komunistov ter na informativnih
seansah za novinarje), da so bili komunisti razporejeni oziroma raz-
deljeni na obe štrajkovni strani.
Ločnica med tistimi, ki so bili v špalirju, ki so ga postavljali, in pa
tistimi, ki so šli (morali iti) skozi špalirje, po našem mnenju torej ni
bila ne proizvodna, ne nacionalna, ne lokalna, ne partijska in tudi
ideološka ne. Pravzaprav ni bila nobena »konkretna« ločnica, ki bi jo
lahko zapopadli z zgoraj naštetimi etiketami, s katerimi so jo akterji
in interpreti skušali zajeti.
Bila je povsem iztirjena, abstraktna, čista in tudi apriorna razlika, ki
se ni tako neposredno hranila z navedenimi konkretnostmi in/ali ma-
terialnostmi. Slo je za čisto razlikovanje med tistimi, ki nimajo več
česa izgubiti in tistimi, ki so še vedno (lahko) domnevali, da temu ni
tako. Še bolj natančno: za razlikovanje med tistimi, ki niso bili več
pripravljeni investirati svojih želja in upov v to, kar je in tistimi, ki
še niso bili takšnega »mnenja.«
Natanko ob to abstraktno, čisto, neulovljivo in tudi za oblast neznosno
razliko se je obregnil nek pomemben govorec iz sfere družbenopolitič-
nosti, ko je med drugim dejal tudi tole: »Kdo so to ,mi' in ,oni', mar
je sploh mogoče, da v naši družbi ostajata dve strani?« Govorec bi naj
iz te zadrege videl samo en izhod in sicer tisti, po katerem je ta delitev
»umetno ustvarjena« in jo je zato »treba zradirati«.24
Iz špalirja v špalir, iz dneva v dan se je relativna nekonfliktnost,
molčečnost in umirjenost, pasivnost in zgolj fizična prisotnost sprevra-
čala v vedno glasnejšo in tudi aktivno fizično protestno akcijo. Ni
manjkalo izjav o tem, da so v špalirjih grozili, šikanirali, žalili, plju-
vali. Menda je bilo tudi nekaj fizičnih prask: podstavljanje nog, starejši
rudarji naj bi dali kako zaušnico mlajšim itd. Medtem ko so rudarji
te izjave vseskozi zavračali kot insinuacije, na svojih zborih ostro ob-
sojali neodgovorno ravnanje posameznikov, ki so se spuščali v tako
kočljive situacije, pa so tisti, ki so bili obkroženi in ogroženi s špa-
lirjem, govorili o manjših pretepih, občutkih strahu in sramu, o tem,
kako so se bali priti na delo, kako so se bali oditi na tuširanje... itd.
V neki točki pa, ko je kazalo, da se vse skupaj lahko sprevrže v mno-
žičen fizičen obračun, se je vodstvo podjetja odločilo, da preneha s
poskusi nasilnega vzpostavljanja nemotenega produkcijskega procesa.
24 Gre za besede tov. Bernarda Jurline, člana predsedstva Sveta ZS Hrvaške
na seji občinskega sindikalnega sveta v Labinu dne 5. maja 1987. Citirano
po Borbi, 7. maj 1987.
12 __
Samorepresija
Spalirji so vsekakor pomembna novost glede na vso dosedanjo zgodo-
vino štrajkov v samoupravljanju in zlepa ji ni mogoče najti prave
primerjave, ki bi jo pomagala misliti.
Ce pa bi vendarle skušali nekoliko bolj natančno in brez predsodkov
pobrskati po »samoupravnem spominu-«, potem bi lahko rekli, da špa-
lir jem v Labinu strukturaleno še najbolj ustreza tisto, čemur so
zaporniki na Golem otoku rekli »topli zajec«.25 Skušajmo nakazati to
moreb|iti presenetljivo ugotovite.
Gotovo je, da sta oba dogodka tako po intenziteti kot tudi po »družbe-
nem prostoru« medsebojno različni obliki družbenega samonanašanja.
Ce se ustavimo zgolj pri teh dveh kazalcih, potem je bil »topli zajec«
po intenziteti vsekakor bolj brutalen in lahko tudi življenjsko usoden
obračun, medtem ko je v primeru rudarskih špalirjev v Labinu šlo
za manj agresivno demonstracijo nezadovoljstva, izražanja neke struk-
turalne nemoči in nemožnosti, ki se je zaustavila tik preden je postala
represivna moč posebne vrste. Drugi element razlikovanja, tisti, ki
zadeva prostor »družbenega dogajanja« pa obenem opozarja na neka-
tere zelo pomembne podobnosti in sicer kljub temu, da je šlo v prvem
primeru za eno najbolj surovih zaporniških institucij (torej območje
»države« par excellence), v drugem pa za dogajanja v sferi socialistične
civilne družbe, če uporabimo ta izraz.
Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, pa je naslednje: Kako je mogoče,
da podobne vzorce obnašanja, ki so (bili) značilni za neka zaporniška
razmerja, najdemo tudi v socialistični civilni družbi? Cemu pripisati
podobnost tako različnih situacij, prostorov in tudi zgodovinskih časov?
Odgovor na to vprašanje smo že nakazali in za samoupravno uglašena
ušesa je nekoliko paradoksen: problem je v podružbljeni, razodtujeni
represiji, natanko v tem, da je represija prenehala eksistirati kot iz
družbe odrinjena, odtujena moč nad družbo (skoncentrirana npr. v
policiji in ne v »ljudski milici«, v neodvisnih sodnih organih, v pravno
urejeni in torej tudi z javnim nadzorom omejeni državi, v funkcionira-
nju demokratično inaugurirane Ustavnosti, Zakona in Zakonitosti...)
in je postala njena sestavina, njen notranji element, cement. Prav zato
se je lahko razodtujena represija na Golem otoku uveljavljala kot
25 Prim, odlomke pri A. Isakoviču v različnih izdajah njegovega romana
»Tren 2«. Slo je za »sprejeme«, ki so jih novim zapornikom uprizarjali
stari zaporniki. Sprejemi so bili običajno organizirani tako, da so »doma-
čini« takoj po izkrcanju »prišlekov« z ladje organizirali špalirje, ki so jim
rekli »topli zajec«. Medtem ko so pazniki zapora zgolj opazovali dogajanje,
so morali prišleki skozi včasih več sto metrov dolg špalir, v katerem je
bilo »domačinom« dovoljeno dobesedno vse. Tako ni bilo nič nenavadnega,
če je kdo od »prišlekov« ostal brez ušesa, če je imel krvavo glavo, zlom-
ljeno roko ali nogo, ali je celo podlegel tovariškim udarcem »domačinov«.
»Topli zajec« je bil nekakšen uvod, »ognjeni krst« za tiste, ki so prišli na
Goli otok.
13 		
samoupravna samorepresija, kjer je bila paznikom zaupana vloga paz-
nikov nad represijo in so strukturno funkcionirali kot Zakon, Ustav-
nost, Sodna... oblast, ne da bi bili neposredno udeleženi v njej. Tudi
v labinskem štrajku si ljudska milica ni mazala svojih rok s posegom
v štrajk. Poleg odločne zavrnitve tovrstnega posega, ki je bil večkrat
zahtevan, je tukaj šlo tudi za to, da represivno interveniranje ljudske
milice enostavno ni bilo potrebno. Saj so jo samodejno vršili samo-
upravni organi oziroma celo rudarji sami. Ko rečemo, da rudarji sami,
to ne velja zgolj za praske in štrajkbreherske poskuse, temveč tudi za
akcijo, ki je bila usmerjena proti štrajkbreherjem. Rezultat manka
povnanjene, zunanje represije je bila raztopitev, samorepresija na
vseh ravneh. Torej ne zgolj s strani samoupravnih organov, ampak
tudi znotraj njih ter znotraj rudarske »populacije« same. Vsak posa-
mezen individuum je bil pahnjen v situacijo, da se je »represivno« in
tudi samoupravno udeleževal tega velikega spektakla »samoupravne
resnice«.
Vendar je še neka pomembna strukturalna razlika med situacijo za-
pornikov na Golem otoku in rudarji v labinskem štrajku, ki vso za-
devo še bolj zaplete oziroma, ki bolj kot karkoli drugega nakaže
strukturalne nastavke in poteze samorepresivnega samoupravnega ob-
našanja. V primeru »toplega zajca« je šlo za vase obrnjeno represijo,
kjer so se stvari dogajale podobno kot v »kanibalističnih družbah«
oziroma, kjer so se zaporniki (tudi) dobesedno26 žrli med seboj.
Za razliko od »toplega zajca« na Golem otoku pa v labinskem štrajku
ta »kanibalistični element« (kajti omembe vreden del tistih, ki so
delali v času, ko so se komunisti odločili za vstop v jamo so bili prav
rudarji) ni več funkcioniral v svoji (fizični, materialni) dobesednosti,
ampak »simbolno«. Toda to ni vsa razlika. Odločilni element razlike
je prav v točki, kjer so štrajkajoči poskusili povnanjiti represijo, za
katero je bilo do takrat značilno (kot v primeru Golega otoka), da je
bila vase-obrnjena.
Raziskava labinskega primera kaže, da je treba špalir/je dojeti kot
poskus usmerjanja rudarske represije navzven, na tiste, ki so se jim
prikazovali kot »krivci« za to, kar je, oziroma na tiste, ki so skušali
izničiti štrajkovno akcijo. Torej kot poskus povnanjenja, produkcije
sovražnika — če se hoče — in vzpostavljanje represije nasproti temu
»sovražniku« ter na ta način izstopa iz magičnega, začaranega kroga
samorepresivnega samoupravnega obnašanja.
Toda natanko tu je nastopil še nek pomemben, presežni odtenek:
spet tisti samoupravni. Rudarski poskus povnanjenja represije, usmer-
janja le-te navzven je bil namreč blokiran pravzaprav »v korenini«
še preden je do njega sploh lahko prišlo. Zato ker je tisto, kar naj bi
26 Po nekaterih pričevanjih D. Parage (pred slavno prepovedjo javnega
nastopanja) v lanskem in letošnjem letu so se tovrstne stvari dogajale še v
osemdesetih letih. Instruktivno berilo je v tem primeru tudi »Intimni
dnevnik in razmišljanja« Vladimira Seksa, Krt, Ljubljana, 1987.
14 	_
postalo zunanjost, ki naj jo bi rudarji vzpostavili kot »krivca«, kot
»odgovornega«, za to, kar je, še pred odkritim rudarskim poskusom
povnanjenja stopilo »noter«: v sam produkcijski proces, med rudarje,
v jamo. Pomešalo se je med rudarje natanko takrat, ko so ga le-ti
nameravali izgnati iz svojih vrst. Nemara ni naključno sovpadanje
tega, da so rudarji prvič v samoupravni zgodovini instalirali špalirje
tudi (in predvsem) za člane zveze komunistov, da pa so ti prvič na
tako odkrit način skušali s svojim delom v jami nadomestiti rudarje.
Zato se je rudarski poizkus sestopa iz samorepresije v represijo po-
nesrečil. Zveza komunistov pa se je nastavila kot vodilni kreator samo-
represivnosti dane združbe, kot tisti vzvod, ki s svojo »teorijo in de-
javnostjo« militantnega podružbljanja onemogoča povnanjenje repre-
sije v samoupravni združbi.27
27 V knjigi na več mestih in iz različnih zornih kotov kažem na vpeljavo
metodološkega razlikovanja med družbo in združbo. Na kratko rečeno —
gre za poskus utemeljitve teze, po kateri samoupravljanje ni družba (tako
kot se v samoupravljanju ne da govoriti o »državi«, »ekonomiji« ...), kajti
ne gre za sekularizirano, deljeno strukturo organizacije življenja, ki bi se jo
dalo misliti v kategorijah sistemov/podsistemov____Samoupravljanje je po
tej podmeni nediferencirana skupinskost, civilizacijsko nerazviti konglo-
merat uniformnosti in eno(tno)sti, ki ga vzpostavlja transcendentalni, re-
volucionistični element kot tisti, ki živi na prepovedi razlik in razlikovanja:
tudi prepovedi razlikovanja med družbo in državo, med ekonomijo in po-
litiko ... Ta transcendentalni element fiksiramo v kategoriji družbenopo-
litičnosti oziroma v njenih takšnih ali drugačnih subjektoidnih inkarna-
cijah, ki združbo prisilno držijo na pragu družbe in sicer tako, da dejavno
oblikujejo koncept transcendentalne družbe. To imenujem združba.
______			15
Technocop
New police Technologies
Free association Books, London, 1985
Stavka rudarjev 1984—85
Uporaba policijske tehnologije
Odgovor policije na stavko rudarjev leta 1984-85 je najočitnejši do-
kaz za nastanek in glavno tezo te knjige. Opisali smo že nekatere izmed
najbolj dramatičnih in uporabljenih metod policijske tehnologije. V
naslednjem sestavku pa bomo skušali predstaviti tehnologijo, ki so jo
uporabili v Veliki Britaniji v tem dejansko najzapletenejšem konflik-
tom v zadnjih petdesetih letih in poskušali podati podobo prvega po-
skusa policijsko urejene države. Kot smo že omenili, so nekatere po-
drobnosti še vedno nejasne. Predvsem še niso prišli na dan vsi vidiki
policijske operacije. Vendar lahko na podlagi dogodkov opišemo vlogo
reorganizirane policije, ki je predstavljala ustrahovalno moč države v
kriznem obdobju kot tudi nepogrešljivo vlogo tehnologije pri vodenju
krizne politike.
Stavka se je začela 6. marca. Povsod zanjo pa je bila provokativna izja-
va Državnega premogovniškega urada (DPU)1 o programu ukinjanja
premogovnikov, ki so ga utemeljevali z zelo skromnimi gospodarskimi
razlogi. V skoraj vseh britanskih rudnikih so bili kmalu zatem rudarji
odločno za stavko. Največja izjema pa je bil premogovnik v Notting-
hamshire, ki je postal osrednja točka policijske dejavnosti, saj so sem
začeli prihajati rudarji z vseh vetrov. Državna premogovniška zveza
(DPZ)2 je najbolj računala na »leteče« stavkovne patrulje,3 ki so se
uspešno izkazale med rudarskimi stavkami leta 1970. Toda policija je
reagirala zelo hitro — postavili so cestne zapore, zapore okoli rudar-
skih naselij, iz vseh koncev države so se množično zbirale policijske
1	National Coal Board — DPU — Državno premogovniški URAD.
2	National Union of Mineworkers — DPZ — Državna premogovniška zveza.
3	Flying pickets
16 _	
sile. V prvih dveh tednih je policiji uspelo preprečiti prekinitev dela
v rudniku Nottinghamshire.
Rudnik v Nottinghamshire je bil torej odprt, kopali so rudo in polnili
skladišča elektrarn in ostala skladišča, kar je pomenilo, da je bilo vsa-
kršno uspešno nadaljevanje štrajka upočasnjeno (ocenili so, da je bilo
v Nottinghamshire v času stavke nakopanih okoli 20 mil. t premoga).
Bližnji rudniki, v katerih so štrajkali, so ostali tarča in cilj zbirajočih
štrajkarjev. Stavke so se začele v pristaniščih in elektrarnah. Meseca
maja so samo rudarji iz South Walesa štrajkali v dvaindvajsetih elek-
trarnah, celo do severnega Heysham v Lancashire. Tudi rudarji iz
majhnega rudnika Kent so redno štrajkali stotine milj od svojih do-
mov. Železničarji niso hoteli prevažati premoga — kar je le eden izmed
številnih primerov (kot na primer pristaniški delavci), ki dokazujejo,
da so tudi ostale zveze podpirale stavko. Le stavkokazi iz vrst pre-
voznikov, ki jih je najela policija, so nadaljevali z delom. Centralni
elektroenergetski urad (CEEU)4 je povsem izkoristil elektrarne na
naftno gorivo (ki so bile že prej predelane, kot neke vrsta preventiva
za takšne primere) in jedrske elektrarne tako, da je uporaba premoga
drastično padla z 80 % na manj kot 50 %.
Sredi poletja se je kriza ponovno zaostrila, tokrat v jeklarnah. V pri-
meru, da bi lahko krizo zadržali ali jo celo preprečili, bi bile gospo-
darske posledice še hujše. Toda zopet se je zbrana policija prerinila
skozi vrste štrajkajočih najete prevoznike tovornjakov, kar je bilo
najbolj boleče v tovarniškem obratu za koksanje v Orgreave, kjer je
policija predstavila svojo vojaško moč, češ, v poduk jim je bil poraz v
Saitleyu pred dvanajstimi leti. Zveza delavcev v jeklarni ni niti pre-
mišljevala o tem ali bodo nadaljevali z delom ali ne in so celo povečali
proizvodnjo jekla, kljub temu, da jih je DPZ med stavko leta 1980
podprla in celo pomagala. Vlada je namignila, da bodo zaprli eno izmed
petih največjih elektrarn v državi, da bi s tem zmamila delavce, ki bi
pokazali svojo pravo barvo še preden bi začeli podpirati stavko. Stavka
je postala dolgotrajna igra na izčrpavanje, štrajkarji so se odločili,
da jih lahko le lakota in pomanjkanje odvrneta od njihovih ciljev. Prvi
sta popustili vlada in DPU. Na koncu, po skoraj letu dni (en dan manj),
je zmagala lakota.
Pravzaprav so se državi uprli le rudarji. Vendar niso ostali osamljeni.
Organizirano sindikalno gibanje in še posebej Kongres sindikatov sta
bili nezanesljiva opora. Toda pomoč somišljenikov je pritekala z drugih
strani. Delovni ljudje, skupnosti in politične skupine so po vsej državi
zbirale hrano in denar. Po tej poti se je nabralo denarja in blaga v
vrednosti več kot 60 mil. funtov. Ker so večino dobili direktno «-dvojni
rudarji«, celotna vsota nikoli ne bo znana. Tudi mednarodne delovne
organizacije iz cele Evrope so pošiljale prispevke. Zelo pomembna je
bila tudi podpora domačih in ostalih rudarskih skupnosti. Prav tako je
postajala pomembna vloga žensk — pomešane med štrajkarji — de-
4 Central Electricity Generating Board — CEEV — Centralni Elektroenerget-
ski urad.
_____		17
monstranti, tudi tiste, ki so v javnosti prvič povzdignile glas, so sedaj
pogumno potovale po deželi in organizirale srečanja ter pozivale k
podpiranju, ustanavljale sklade in pomoč, razporejale hrano, postav-
ljale skupne kuhinje... Njihovo delo je povzdignilo in spodbujalo
moralo, kar je bilo veličastno, a žal ni zadostovalo.
Brez policije, ki je postala učinkovito sredstvo v rokah DPU-ja in vla-
de, bi se konflikt prav gotovo končal v prid stavkajočih. Kako močno
vlogo je policija odigrala, še danes ni znano. Edini vir podatkov so ne-
katere vladne statistike. V prvih tednih stavke je bilo v bližini spor-
nega rudnika 7000 policajev, v času normaliziranja pa okoli 5000. Do
sredine septembra je policija porabila časovno 750 000 policijskih dni
in do konca stavke so posebni dodatni stroški znašali že 200 mil. fun-
tov. Po podatkih glavnega policijskega načelnika v Nottinghamshire so
v prvih sedemindvajsetih tednih preprečili dostop do Nottinghamshire
165.508-im domnevnim štrajkarjem. Več kot 9000 rudarjev so aretirali
in 7917 obdolžili več kot 10 000 kršitev zakona. 300 so jih zaprli (ne-
katere za več let) in več kot 700 jih je DPU odpustila iz službe. Toda
niti proti enemu policistu ni bila vložena prijava in tožba.
V našem kratkem orisu situacije bomo podrobneje opisali vlogo teh-
nologije, ki jo je uporabila policija pri konfliktu. Poudariti moramo,
da je bila to le ena izmed uporabljenih metod. Brutalnost in množič-
nost policije sta le ena stran. Drugo je predstavljala načrtna priprav-
ljenost vlade, ki se je pričela več let pred izbruhom stavke. Danes
splošno znano Ridley evo poročilo, ki ga je priredilo vodilno desno krilo
MP (medtem so bili konzervativci še vedno v opoziciji) opisuje strate-
gije konzervativne vlade z namenom, kako preprečiti oz. zatreti ru-
darske stavke v primeru, da bi se pojavile po letu 1970. Načrt vsebuje
naslednje točke:
—	največja možna priprava zalog premoga, posebno v elektrarnah,
—	sestaviti načrte o možnostih uvoza premoga,
—	spodbujati družbe prevoznikov, ki bi bili pripravljeni transportirati
blago kljub stavki,
—	v najkrajšem možnem času spremeniti elektrarne na premog — na
nafto,
—	uzakoniti zaustavitev denarne pomoči stavkajočim,
—	opremiti in usposobiti večji mobilni oddelek policije, ki bi bil pri-
pravljen in usposobljen posebej za stavko,
—	izbrati najprimernejši kraj v primeru borbe.
Do leta 1984 so bile izpeljane omenjene točke skoraj v celoti. Prvega
marca je DPU objavila provokacijo o zaprtju rudnika Cortonwood, kar
je izzvalo štrajk prav v času DPU-jeve izbire. Mesec dni pred štrajkom,
9. februarja 1984, so se v notranjem ministrstvu sestali vsi policijski
načelniki, minister za notranje zadeve in državni tožilec. Pretehtavali
so policijsko strategijo v primerih gospodarskih sporov in legalne na-
čine pri zatrtju štrajkov. Govorilo se je, da so različne organizacije
»šefov« financirale »neodvisne« skupine rudarjev, da bi legalno delo-
vali proti (proti svoji zvezi). (DPU je imel svoje prste vmes pri tej pod-
18 __
pori — npr. podkupili so kraljevega svetnika, ki je utemeljeval nagibe
stavkokazov proti zvezi zastopnikov, češ, da so se znašli v življenjsko
ogroženi situaciji). Sodniki so se pogumno vmešavali v gospodarske
zadeve. Med drugim so se izgovarjali, da se DPZ morda ne bo izpla-
čal vloženi trud in nazadnje so ukazali prepovedati vse DPZ-jeve pri-
dobitve.
Vloga zakona se je jasno pokazala, ko so prišli na vrsto posamezni pri-
meri. Kazenski zakon je postal prav to, kar imenujejo pravniki, ki so
osnovali Legal Action Group »neprecendenčna krutost«. Rudarje so
bremenile najhujše oblike kršitve javnega reda, kaljenja miru in ne-
zakonitega zbiranja, kar lahko pomeni tudi dosmrtno zaporno kazen.
V prvih sedmih mesecih stavke so obdolžili 620 ljudi — v primerjavi z
letom 1981, letom mestnih stavk, ko jih je bilo le sedemnajst ter z
letom 1926, v času splošne stavke, ko ni bil obsojen nihče. Celo zaradi
lažjih oblik kršitve zakona so rudarje obtožili težjih kazni, zaporne in
pogojne. Poleg tega se niso smeli niti pogovarjati z rudarji, ki so še
delali, niso smeli prestopiti štrajkovne linije, držati so se morali poli-
cijske ure od 21. do 7. ure... Pogojno so izpustili dve tretjini vseh
rudarjev, ki so se pojavili na sodišču. (Nek rudar, ki je živel pri star-
ših, se je moral preseliti v šotor na vrt, ker se po zakonu ni smel
približati domu kateregakoli rudarja, ki je še delal v rudniku, njegov
oče pa je bil varnostnik v lokalnem premogovniku z odobritvijo
DPZ-ja.) Vrhovni sodnik Lane je sodil tako strogo in radikalno, da je
ne glede na posamezne primere postalo jasno, da bi bil vsakršen pre-
dlog o mirnem štrajku vnaprej obsojen na propad in da je bil odgovor
na štrajk »zastraševanje in grožnje«. Tudi policija je imela mnogo
opravkov — brskali so po zakonih in lokalnih predpisih, ki bi jim do-
voljevali uporabljati silo in preprečevati zbiranje hrane ali denarja po
ulicah v britanskih mestih.
Tudi ostale državne institucije so si po svoje prizadevale, da bi se izzid
štrajka prevesil v korist vlade. Veliko se je govorilo o vlogi vojske,
ki naj bi bila vključena, vendar je težko dokazati upravičenost teh
govoric. Znano je, da je bilo na tisoče policijskih sil nameščenih v vo-
jaških oporiščih — dva tisoč v Ollertonu, Newarku in Granthamu, vsi
v bližni premogovnika v Nottinghamshire. Nekatere so namestili v
RAF-bazah po 24 v eni sobi ali po 160 v letalskih hangarjih. Dežurni
so dobivali hrano v jedilnicah Imphal Barracks v Yorku. Novembra so
v Durhamu opazili vojaške helikopterje, ki so krožili nad stavkajočimi
rudniki.
DPU je ves čas tesno sodeloval z državno policijo. Skupaj sta organi-
zirala sestanke z namenom, da bi pregovorili ljudi naj se vrnejo na
delo. Registrske tablice avtomobilov tistih, ki so bili domnevni stav-
kokazi, je DPU posredovala lokalni policiji, da so jih neovirano spu-
ščali mimo cestnih zapor. Na začetku stavke je vlada hlinila nepri-
stranskost, saj se zadeva tiče le DPU-ja in DPZ-ja. Izgovor je zaradi
nadaljevanja štrajka postajal vedno bolj jalov in je prekosil celo nji-
hovo rutinsko pristranskost do industrijskih sporov. Uporabili so ga
za ponovno izsiljevanje ministrstva za notranje zadeve. Čeprav je bila
______			19
stavka težko finančno breme, je finančni minister Nigel Lawson še
julija zatrjeval, da je to »dobra investicija v dobro naroda«. Investi-
cija! Ne glede na stroške policije so morali pri DPU odšteti več kot 900
mil. funtov in pri CEEU okoli 2000 mil. funtov (ker je nafta dražja od
premoga). K temu lahko prištejemo še izgube Britanske železnice (za-
radi državnih dohodkov na premog kot tovor) in stroške podpore, iz-
gube dohodnine... Skupaj med štirimi bilijoni in petimi bilijoni
funtov — in to vse zaradi vztrajanja upravne pravice do letnega pri-
hranka 250 mil. funtov. Le dva tedna po vrnitvi na delo je Nigel Law-
son priznal, da so njegovo proračunsko politiko za leto 1985 prizadeli
ogromni stroški štrajka. Štrajk je postal tako žgoč problem, da je
prišel na prvo mesto vladnih zadev. Kaj pa se je zgodilo z odgovor-
nostjo, ki naj bi jo imela policija do višjih organov? Odgovor je pre-
prost: najprej so jo ignorirali in jo nazadnje pozabili, kar dokazuje
njihova samozavest in zaupanje v pravilnost svojega početja. Ce so
na primer oblasti poskušale odstraniti policijske konjeniške oddelke
ali oddelke s policijskimi psi, je ministrstvo zagotovilo njihov nadaljnji
obstoj. (Istočasno so obljubili neomejeno finančno pomoč policiji pri
zatrt j u stavke in oddelek t. i. »letečih« predstavnikov sodišča, da bi po-
kazali kako je lahko zakon obenem krut in bliskovito hitro na licu
mesta.) Policijske oblasti so se pritoževale nad zmanjšano kontrolo
kriminala. (Iz Manchestra so poročali o silovitem naraščanju števila
kriminalnih dejanj med letom 1984 in upadanja števila uspešnih poli-
cijskih akcij, vzroke pa so pripisovali rudarski stavki.) Komentar Mar-
garet Simey, predsednice policijskega organa v Merseyside: »Nobene
demokratične kontrole ni več. Položaj je zaskrbljujoč.« Naloga policije,
ki so jo pošiljali iz vseh koncev države, pa ni bila le prisotnost v bli-
žini spornih rudnikov. V času napetega ozračja so pripadniki policije
preplavili vasi, v katerih so živeli rudarji in njihove družine. V ru-
darskih skupnostih v Nottinghamshire je policija grozila z aretacijami
vsakomur, ki bi se oddaljil od ograje svojega vrta okoli hiše. Vdirali
so v stanovanja in legitimirali stanovalce. Rudarje iz drugih krajev,
ki so bili morda le na obisku, so nasilno odganjali in jim grozili z are-
tacijami. Rudarske vasi je policija dobesedno zasedla. V skoraj vseh
vaseh je začela naraščati jeza, kar je pripeljalo celo do kamenjanja
policajev, posameznih policijskih načelnikov in lokalnih policijskih po-
staj. Policija je povsem ohromila življenje v vaseh in celo večjih me-
stih kot Scuntrope v Lincolushire, kjer so postavljali cestne zapore na
vseh cestah, ki so vodile iz mesta. Podobno je bilo v Atherstone in
Warwickshire, kamor so se ljudje lahko pripeljali le po 12 milj dolgi
obvoznici, ker so glavno dostopno cesto zaprli. Vendar se je policija
nekoliko »omehčala« — tiste, ki so imeli posebne dokumente, so spu-
ščali. Dokumentirali so skoraj vsakega, kar je postalo prav vsakdanja
stvar. Pravzaprav je bil to preizkus državne osebne oz. identifikacij-
ske kartice (brez dvoma računalniško obdelane), ki pa jih še nikoli
prej niso preizkusili. Način in obseg operacije nazorno prikazuje primer
honorarno zaposlenih gasilcev v South Yorkshire. Zanje so izdali po-
sebne izkaznice, s katerimi jim je bil omogočen dostop do gasilskih
postaj v nujnih primerih. Namen policijskih cestnih zapor je bil se-
20	_________L
veda preprečiti zborovanja stavkajočih. Avtomobile s sumljivimi pot-
niki niso spuščali skozi zapore in so jim celo grozili z aretacijami.
Nekega julijskega dne so policaji preprečili prehod skozi zaporo 1900-im
rudarjem v 475-ih avtomobilih. 13. avgusta se je moralo 600 avtomo-
bilov v Nottinghamshire in v sosednjem Derbyshire — 800 avtomobilov
enostavno obrniti v smer, od koder so pripeljali. Včasih je policija
zagotovila celo spremstvo. Ena izmed reakcij nezadovoljnih rudarjev
je bila počasna vožnja in oviranje prometa na avtocestah in prometnih
cestah. Nekateri se policijskim zahtevam niso odzvali in niso obrnili
svojih prevoznih sredstev. Več sto so jih aretirali, nekatere celo pre-
tepali, nekaterim poškodovali avtomobile. Cela vrsta policijskih avto-
mobilov je blokirala cesto v Hanleyju ob 5. uri zjutraj, da bi preprečili
prevoz dvestotih rudarjev iz Durchama v Staffordshire, kjer so štraj-
kali. Voznikom so grozili z aretacijami, če bodo v svojih avtomobilih
prevažali rudarje. Stavkajoče so aretirali zaradi več razlogov. Mnoge
so pretepali, verjetno za svarilo ostalim. Poleg tega so prikazovali
štrajkajoče pred javnostjo kot »kriminalce«. Prav tako so poskušali
zmanjšati število stavkajočih z omenjenimi zaporami. Na ta način so
zbirali tudi podatke o posameznikih, »njihovih družinah, prijateljih,
dolgovih, volitvah, vedenju — in polnili policijski »inteligenčni« ra-
čunalnik ter pripravljali material za »odstranjevanje«.
Da bi bila zapora okoli premogovnika v Midlandu učinkovitejša, je
policija naglo postavila zaporo proti Yorkshiru. Naslednja povsem lo-
gična poteza je bilo prestrezanje na avtocesti. Najbolj znan je primer
rudarjev iz Kenta, ki so jih poslali nazaj v Dartford predor pod reko
Temzo, približno 150 milj oddaljen od rudnikov, kamor so bili na-
menjeni (ostala dva možna predora sta bila iz neznanih vzrokov za-
prta zaradi gradbenih del). Toda to niso bile nobene nepredvidljive
ovire ali metode. S Staffordu so pri delavnici M6 ustavili rudarje iz
South Walesa in jim ukazali peljati nazaj prazen avtomobil v Wa-
les 292. Škotske rudarje so aretirali na A80 blizu Glasgowa, ker so
blokirali cesto, čeprav so jih poslali nazaj, ko so jih zalotili na poti
proti jeklarnam Ravenscraig. Drugje so voznike fotografirali in jim
grozili z odvzemom avtomobilskih ključev, če bi se še vrnili. Metode
takšne vrste zahtevajo težavno in intenzivno delo.
Med stavko so sumljiva vozila zasledovali s helikopterji in policijskimi
avtomobili. Policija je seveda potrebovala veliko informacij. Največ
so si pomagali s podatki o lastnikih registrskih tablic. Tiste, ki so se
morali pred cestnimi zaporami obrniti nazaj v smer od koder so
prišli, je policija zapisovala v kartoteko vozil »Izgubljeni in sumljivi«
pri policijskem državnem računalniku pod oznako »opaženi v omembe
vrednih okoliščinah«. Ce so jih kasneje ponovno opazili, so potnike
aretirali — brez dvoma je bila PNC tista, ki je priskrbela potrebne
informacije za to selektivno politiko.
Policija pa je prav tako nujno potrebovala podatke o možnih zbirnih
mestih. Očitno je to delo opravljala posebna enota. A najvažnejši vir
podatkov je bilo prisluškovanje telefonskih pogovorov. Ker so stav-
- _ 21
kajoči vedeli, da prisluškujejo njihovim pogovorom, so pogosto na-
stavljali past in dajali lažne podatke, nato pa opazovali reakcije poli-
cije, ki jim je nasedla. V Welshu je voznika avtobusa poklicala policija
iz Cerbyshire le nekaj minut zatem, ko je končal pogovor z lokalnim
predstavnikom DPZ, s katerim se je dogovoril o prevozu štrajkarjev
v Derbyshire. Policija se je zanimala o prevozu in že samo dejstvo, da
so bili seznanjeni s prevozom, dokazuje domnevo o prisluškovanju.
Prisluškovanje pa ni bilo omejeno le na South Wales. Žrtev te zahrbt-
ne tehnologije je postalo tudi posebno vozilo, ki je peljalo skupino
rudarjev iz Kenta in njihove družine na prvomajske demonstracije
v Londonu. Pričakati bi jih morali na postaji Victoria, a zbirnega
mesta do tedaj še niso določili. Organizator (sodelavec glavnega sekre-
tarja ASLEF — Zveze vlakovodij) jim je še istega dne telefonično
sporočil podrobnosti glede zbirnega mesta. Ko pa je sam prišel tja, se
je na domenjenem mestu zbrala tudi že policija.
Zdi se, da so prisluškovalne naprave največ uporabljali v Yorkshireu.
Novinar časnika Sheffield Telegraph, ki se je po telefonu pogovarjal
s članom centralnega odbora DPZ, je povedal, da so njun pogovor ves
čas motila policijska cestno-prometna obvestila. V tisku je bilo ob-
javljeno, da so med stavko prisluškovali vsem telefonskim pogovorom
članov DPZ iz varnostnih razlogov ter da je v prvih dneh stavke iz
vojaške GCHQ nadzorne organizacije nek strokovnjak obiskal Shef-
field, kjer je imela DPZ glavni sedež. Od časa do časa so telefonskim
pogovorom prisluškovali tudi na policijski postaji blizu West Bar in
prekinjali celo pomembnejše poslovne pogovore. Vse, kar vemo o
prisluškovanju, pa je lahko le konica ledene gore. Sistem X-now omo-
goča, da odkriti primeri prekrijejo tiste, ki jih niso odkrili. Vlada si je
seveda prizadevala potlačiti vse te notranje pomanjkljivosti. Maja 1984
je britanski Telecom izdal posebno opozorilo, s katerim je svaril svoje
uslužbence pred izdajo tajnih podatkov. Brez dvoma so med stavko
uporabljali tudi drugačne oblike avtomatiziranega nadzorovanja, toda
podatki o tem so zelo skromni.
Blizu premogovnika Wearmouth v Sunderland so na strehi 13-nad-
stropnega nebotičnika, v katerem so stanovali pravni svetovalci, opa-
zili policijski opazovalni drog, ki so ga postavili brez dovoljenja. De-
lavski pravni svetovalec je videl pet oseb, ki so imeli kamere za
daljinsko slikanje. (Eden tudi trdi, da so bili opremljeni za nočno sli-
kanje). Policija seveda nikoli ne bo izdala, kako dolgo so se tam za-
drževali. Ker jih je eden izmed svetovalcev nagnal, so se prestavili
na streho visoke stavbe znotraj rudniške skupnosti. Drug primer je
prišel na dan sredi junija v bližini obrata za koksanje Orgreave pri
Rotherham. Stavkajoči so vdrli v lokalni transportni obrat, ki je od-
daljen nekaj sto metrov od obrata za koksanje, ker so opazili neznane
snemalce znotraj zemljišča. Tudi v Tilmanstone in v Kentu so opazili
policijske snemalne ekipe. Prepričani smo, da to niso bili edini primeri.
S pomočjo elektronskih nadzorovalnih metod je lahko policija izsledila
tiste, ki so hoteli preiti na stran štrajkajočih. Tisti pa, ki so se prebili
v nadzorovano območje, so lahko metode nadzorovanja izkusili na
22 _	
samem prizorišču spopada na različne načine. Deloma so policijske
operacije usmerjali na mestu samem. Brez dvoma so s posnetki iz-
boljševali policijsko tehniko, kar jim je prišlo prav v kasnejših spo-
padih. Z metodami nadzorovanja so prav tako zbirali podatke, da bi
jim koristili kasneje. Policijski načelnik iz West Yorkshire je strategijo
opisal kot koncentrirano »iskanje hujskačev, ki so se zadrževali v oza-
dju, predvsem v primeru kasnejših aretacij v manj napetih okoliščinah.«
To je policijski žargon. Podpredsednik Tilmanstone DPZ podružnice
John Baldwin pa je dejal, da je po njegovem mnenju policija snemala
okoli njegovega rudnika zato, da bi »odkrila in identificirala aktivis-
te.« Pa ne samo zaradi aretacije. Po končani stavki so prišle na vrsto
še druge zadeve. V Betteshanger v Kentu so iz službe odpustili osem
izmed desetih članov odbora DPZ. Direktor rudnika Silverwood v
South Yorku se je jasno izrazil: »Razgnali smo približno 30 do 40 de-
janskih bojevitežev in to je idealen trenutek, da jih tudi izločimo.«
Ian McGregor, predsednik DPU je zaničevalno izjavil: »Ljudje brskajo
in iščejo ceno nepokorščine in upora — in fant, utišali jih bomo.«
Podatki policijskih video kamer, zasliševanja aretiranih in brez dvoma
sposobnost policijskih računalnikov bo DPU-ju v veliko pomoč pri
iskanju podrobnosti in raziskovanju ozadja.
Prav tako kot so naprave za nadzorovanje opravljale dvojno funkcijo
preprečevanja in prestrezovanja ter iskanja tistih, ki so se izmuznili,
tako je svoje prispeval tudi Državni reporterski center — (DRC) (Na-
tional Reporting Centre)5 pri Scotland Yardu. Oba načina naj bi pre-
prečevala množično zbiranje štrajkarjev in bliskovito sporočala po-
datke o pobeglih primerih. David Hali, glavni policijski načelnik v
Humberside in (kar je pomembnejše) kasnejši predsednik Zveze po-
licijskih načelnikov, je nastopil funkcijo 14. marca, njegovo delo pa je
vodilo geslo »vzajemna pomoč.«
DRC je imel 10 sodelavcev, poleg njih še predsednika ACPO in ob-
časno sodelovanje policijskih načelnikov in policijskih inšpektorjev
Njegovega veličanstva. Sporočila so prihajala po telefonu, telexu in
preko oddajnikov. Uradno naj bi center le posredoval policijska spo-
ročila. Toda v resnici je bil DRC neke vrste kontrolni center državne
policije, od koder so prihajali napotki do vseh 43 lokalnih enot v
Angliji in Walesu. (Časopis The Guardian, v katerem so objavili, da
so med obiskom v DRC slišali posredovanje takšnih napotkov, so
zaplenili in prepovedali).
S takšnim načinom dela se je ponašal že prejšnji glavni policijski
načelnik v Nottinghamu, Charles McLachlan, ki je postal predsednik
ACPO septembra 1984 in je med drugim izjavil, da je center dokazal,
da »dežela ne potrebuje državne policijske sile.« To pa je lep primer
novega načina dogovarjanja in dvojnega mišljenja. Dejansko pa to po-
meni, da (s pomočjo DRC) lahko vlada sama odloči o tem ali potrebu-
5 National Reporting Center — DRC — Državni reporteski center.
23 		
je državno policijo ali ne. Kraljica je McLachlana imenovala za po-
veljnika britanskega imperija na slovesnosti 5. marca, dan potem, ko se
je štrajk končal.
Posledice t.i. »koordinacije« so bile hude. Nadzirali so vozila stavka-
jočih, na stotine enako opremljenih vozil so lahko izsledili kjerkoli
blizu premogovnikov, kjer so se stavkajoči zbirali. Pri Orgreave se
je zbrala policija iz nič manj kot štirinajstih različnih enot. Demonstri-
rali so svoje znanje in zbrani v en sam ustrahovalni bojni stroj pri-
kazovali uspehe skupinskega vežbanja. Oblečeni so bili v posebna vo-
jaška oblačila. Pripravili so 8-kolonske kordone. Drugje so izvajali
bočne naskoke, tudi s konjenico (da sploh ne omenimo detektivov v
civilnih oblekah »agents provocateurs«). Nasilne, sestavljene patrulje
so napadale sodelavce zveze ali lokalne aktiviste vse od vvelških je-
klarn do midlandskih premogovnikov.
Med stavko je začela policija uporabljati še vsa mogoča druga sredstva
in metode: pse in konje, vozila s pleksi steklom, frontalne napadalne
čete, kratke palice za policijo brez prevoznih sredstev, dolge palice
za oddelke s prevoznimi sredstvi, oddelki v posebnih zaščitnih oblačilih,
čelade in maske prirejene po NATO-modelih, dolgi ščiti za strnjene
vrste, manjši okrogli ščiti za skupine, ki so jih sestavili, če je bilo
potrebno, plastične lisice, s katerimi so aretirane privezovali na dro-
gove uličnih svetilk ali na vozila, ker so jim takoj na licu mesta od-
vzeli prstne odtise in jih fotografirali. Na voljo so imeli še druge me-
tode, ki bi jih lahko uporabili proti demonstrantom, vendar jih očitno
ni bilo potrebno uporabiti. Najbrž je konzervativec MP Eldon Grif-
fiths, parlamentarni svetovalec pri Zvezi policajev vedel kaj se je
pripravljalo, saj je konec septembra spregovoril o možni uporabi pla-
stičnih krogel.
Na lastni koži smo torej izkusili prvi »izlet« državne policije. Vlada je
razporejala načelnike ACPO-ja in njihove »leteče« policijske oficirje
ter podala čedno podobo državne moči. Policijski načelniki in glavni
policijski načelniki so izvajali aretacije brez ozira na kakršenkoli prav-
ni zakon. Dovoljenje so dobili pri svojih predstojnikih in organizaciji
ter si pomagali s tehnologijo, krili pa so jih seveda politično pravno
ozadje, javna občila in ministrstvo za notranje zadeve. Tehnologija,
ki jo pogosto zavarujejo kot pripomoček pri zatiranju kriminala,
razgrajanja in terorizma, je bila v tem primeru uporabljena z enim
samim namenom — za boj proti delavskemu razredu. Zdi se, da so
svoj namen tudi dosegli. A če nočemo, da bi se za to krinko skrivale
demokratične pravice in civilna svoboda, mora biti zloraba državne
moči zatrta v kali, aparat centralistične tehnološke policijske sile pa
razrušen. Dokler pa do tega ne bo prišlo, nam bo stalno grozila poli-
tično nadzorovana sila nasilnih trdokožcev, igračka v rokah vsake
avtoritativne vlade.
Prevedla: Urška Valenčič
24 	_
Slavko Gaber
Družbe dela/onstran dela
(nadaljevanje)
3. Postmarksizem in družbe dela
Družbe dela stopajo v tretje obdobje. Po času klasičnega proletariata,
ki je posedoval vedenje o produkcijskem procesu, in času, ko je pro-
letariat ob tem, da mu je kapital uspel to vedenje odvzeti, preostal
le še boj proti delu, danes beležimo nastopanje prvih resnih znakov,
ki napovedujejo družbe onstran dela. Ali kot je mogoče to poimeno-
vati manj zavajajoče: stojimo na pragu družb onstran zaposlitve.64
a) Nujnost države blagostanja
Dvajset do trideset let dolgo obdobje povojne države blagostanja se
je izteklo, z njim pa tudi čas relativno uspešne politike zaposlovanja.
Klasičen model blagovne produkcije, po katerem naj bi nevidna roka
na trgu sama urejala funkcioniranje kapitala ter s tem celotne druž-
be, je dokazal, da mu je še kako potrebna državna intervencija. Po
drugi svetovni vojni je bila to država blagostanja. Njena uveljavi-
tev nikakor ni rezultat filantropskih prizadevanj za izboljšanje polo-
žaja delovne sile. Nasprotno, institucije, ki jih vzpostavlja, »so pred-
pogoj za ublagovljenje (commodification) delovne sile-«.65 Blago, ki
v pravem pomenu besede to ni, namreč za svojo prilagoditev zahteva
mehanizme prilagajanja.66 Širjenje kapitala, ki je s seboj prineslo
razpad starih institucij, je za produkcijo ljudi, ki bodo pripravljeni
64 To dokaj ustrezno terminološko rešitev uporabljata John Kean in John
Owens v delu After Full Employment (Hutchinson, London 1986).
" The Welfare State and the Future of Socialism: an Interview with Claus
Offe, Telos 58 — zima 1983/84, str. 169.
66 C. Offe razpeljuje svoje videnje delovne sile kot fiktivnega blaga na
osnovi teze Karla Polanya v svojem tekstu z naslovom Prihodnost trga dela.
Delovna sila je fiktivno blago:
25 		
funkcionirati kot blago, zahtevalo vzpostavitev usmerjenega izobraže-
vanja, zdravstva, usmerjene kulture ipd. Kapital se tako širi na
nova področja. Zdi se, da imamo opravka s tipičnim primerom real-
ne subsumpcije dela pod kapital. Vendar pozornejše obravnavanje na-
stalega položaja pokaže, da sočasno, ko omenjene institucije zapada-
jo logiki kapitala, to logiko tudi subvertirajo. Kot sredstva ubla-
govljanja delovne sile, ki sama niso blaga, podobno kot delovna sila
ne delujejo v skladu z zakoni blagovne produkcije — ne delujejo po
logiki, ki je značilna za blagovno produkcijo. Ublagovljenje delovne
sile tako prinaša spekter t.i. fiktivnih blagovnih področij. Kapital
svojo zmago plačuje z vzpostavljanjem področij, ki jih je mogoče
»s političnimi boji« spremeniti »v relativno avtonomne subsisteme
življenja, usmerjene v produkcijo in distribucijo uporabnih vred-
not/dobrin (use-values)«.67 Tem institucijam pa se kapital kljub vse-
mu lahko le deloma odpove.
Tri desetletja povojnih poizkusov rešiti notranja protislovja sveta
kapitala z mehanizmi države blagostanja so opozorila na vso njeno
1.	Ker ni producirana kot blago, ki je že v procesu produkcije namenjeno
menjavi na trgu. S tem je poudarjeno dejstvo, da je ena temeljnih značilnosti
blaga prav produciranje za trg. Proces produkcije za trg namreč določa način
produkcije in pušča sled na produktu. Produkt, ki je na trg poslan post
festum, je tam blago posebne vrste. Delovna sila se prav zato, ker ni pro-
ducirana za trg, izmika enemu osnovnih načel blagovne produkcije, namreč
načelu usklajevanja ponudbe in povpraševanja. Če različne variante usmer-
jenega izobraževanja le slabo uspevajo porazdeliti delovno silo med različnimi
področji dela, pa je še teže uravnavati celoten output delovne sile.
2.	Ker je, ko je že prodana, šele potencialno, ne pa še aktualno. Delovno
silo je potrebno k upredmetenju vedno šele pripraviti. Tisto, kar je pri tem
bistveno, pa je prav dejstvo, da proletariat svojega upredmetenja ni ravno
željan.
3.	Blago delovna sila ni jasno ločljivo od njenega lastnika. »... labour power
lacks the qality of being able to pass completly through exchange, from
the sphere of disposition of a seller into that of a buyer.« (C. Offe,
Disorganized kapitalism: contemporary Transformatios of Work and Politics,
Basil Blackwell, London 1986, str. 57).
Po drugi strani pa je udejanjanje »of labour power... linked inextricably
to the coopertion of the owners. The worker must also want to work.«
(isto) Stališče, ki postavlja delovno silo kot posebno vrsto blaga, kot blago,
ki ni preprosto razpoložljivo kot druga blaga, ampak se kapitalu upira in
tako sokreira razvoj proizvajalnih sil, najdemo tudi v delu C. Mouffe in
E. Laclaua Hegemony and Socialist Strategy (Verso, London 1985, str. 78/79).
67 The Welfare State and the Future of Socialism: an Interview with
Claus Offe, Telos 58 zima 1983/84, str. 170 Use-value prevajamo kot uporabno
dobrino, ker menimo, da je mogoče ob že znanih inačicah razlogov za
prevajanja terminov kot »Gebrauchswert oder Gut« v uporabna vrednota
ali dobrina navesti kot dodaten razlog omogočanje distinkcije med blagov-
nim in neblagovnim. Navedene distinkcije po našem mnenju pri Marxu
(v Kapitalu) sicer ni mogoče izvesti, vendar mestoma (predvsem takrat,
ko označuje produkte narave ali pred kapitalističnih načinov produkcije)
vzdrži preverbo. Predlagana distinkcija pa je precej produktivnejša v
postmarksističnih refleksijah o razblagovljenju, ker omogoča ločevanje sveta
blagovnega kot sfere vrednostnega, in sveta neblagovnega kot sfere vred-
notnega oziroma dobrin. To zahteva tudi dodatno diferenciacijo med konkret-
nim in abstraktnim delom kot tudi premislek prehajanja od prvega v drugega.
Za zdaj se zadovoljujemo samo z nakazovanjem možnega premisleka.
26 __
notranjo protislovnost.68 Proces njenega delovanja je ideologe, ki so
v njej videli utelešenje odrešenika. postavil na laž, klasično obliko
države blagostanja pa pripeljal do njenega konca. Vendar se je ob
tem pokazalo še nekaj: »Res je država blagostanja močno vprašlji-
va, draga in razdiralna (disruptive) oblika, vendar bi lahko bila nje-
na odsotnost še razdiralnejša.«69
68 O protislovjih države blagostanja ali socialne države glej C. Offe, Družbena
moč in politična oblast, DE, Ljubljana 1985, str. 86—100, 120—144. Offe tu
najbolj na kratko rečeno opozarja, da je konec družb z visoko gospodarsko
rastjo in nastop družb z ničelno rastjo pripeljal paradigmo Keynesovske
socialne države pod vprašaj. Napetosti, ki se pri tem sproščajo, opisuje kot
grozečo dezorganizacijo na dveh področjih:
1.	na področju pravil, ki veljajo med organizacijami in
2.	na ravni pravil znotraj organizacij.
V obeh primerih pa gre za odsotnost interesa akterjev, da bi spoštovali
pravila igre, ker ob ničelni rasti v tem ne vidijo lastnih koristi. Podobno kot
Offe tudi Keane in Owens opozarjata ,da je državna blagostanja v prizade-
vanjih za vzpostavljanje družb polne zaposlitve kapitala in delovne sile
naletela na notranje meje. V čem vidita razloge?
1.	»The massive post-war wave of economic growth within the employment
societies began to be replaced during the 1970s by deep stagflationary
trends ...« (After ... str. 19)
a)	trg trajnih dobrin je relativno zasičen;
b)	privatne firme so zmanjšale svoje investicije — tudi zato, ker so se
okrepile pogajalske pozicije sindikatov;
c)	kapital se seli na trge s cenejšo in slabše organizirano delovno silo;
d)	trend transnacionalne produkcije je povečal konkurenco med kapitali,
kar je ob povezavi z mikroelektroniko pripeljalo do nadomeščanja delovne
sile z mikroelektroniko. Brezposelni pa so kaj slabi potrošniki;
e)	stagflaciji je svoje dodalo še temeljito spreminjanje mednarodnega mone-
tarnega in trgovinskega sistema;
2.	»These economic difficulties ... have been compounded by a cluster of
political difficulties arising from growing power and scope of the state
itself.« (isto, str. 21)
a)	vsemogočna država je postala zaradi vsesplošnega nadzora nad ljudmi
manj priljubljena;
b)	vse očitnejše so postajale tudi razlike med obljubami in dejanji te iste
države ;
c)	povečana moč sindikatov je rezultirala v maščevalnem neinvestiranju s
strani podjetnikov, kar pa je seveda državi spodkopavalo tudi politični ugled;
»This inability of the welfare state to mantain an accord with trade unions
and business has been excerbated by a basic contradiction within many of
its interventions in the capitalist economy. Described simply, this contradict-
ion is one in which the full employment welfare state has attempted during
the past four decades to do impossible:...« (isto, str. 22/23);
3.	»This economic and political problems... have been reinforced by a
number of demographic and social developments...« (isto, str. 23)
a)	tako je samo v državah OECD število za delo sposobnih s 308 milijonov
poraslo na 349 milijonov;
b)	»Since the 1960s there has been a vigorous growth of social movements,
such as feminism, the peace movement and environmentalism.« (isto, str. 24)
49 isto, str. 178.
27 		
Da brez večine pridobitev države blagostanja, sicer reduciranih, ni
mogoče, je danes jasno tudi najbolj desnim političnim usmeritvam
v zahodnih državah. To še toliko bolj, ker so soočene z vprašanjem,
ki ga kapital z lastno alokacijo ne zmore rešiti. Z vprašanjem gro-
zeče brezposelnosti in iz nje izhajajočih konfliktov.
b) Razpadanje trga delovne sile
Ob tem, da je Beveridge, ta Keynes Velike Britanije, leta 1944 opo-
zoril, da je »edino uspešno zdravilo za nezaposlenost, ki so ga doslej
odkrile demokracije, totalna vojna«,70 je takoj predlagal kot novo
rešitev državo blagostanja. Mehanizem, ki naj bi uskladil zahteve de-
lavskega razreda in delodajalcev. Za kratek čas je država blagostanja
to tudi dosegla. Vendar je danes ta nadobudna institucija v veliki
zagati prav zaradi razpadanja trga delovne sile.
S tem je začel razpadati mehanizem, ki je za družbe s kapitalistič-
nim načinom produkcije še kako pomemben. To je alokacijski meha-
nizem, ki naj bi ustrezno porazdeljeval delovno silo med produk-
cijske procese in aktivnosti, kot na drugi strani tudi zagotavljal po-
razdelitev produktov tega dela zaposlenim in preko določenih insti-
tucij tudi »legitimno« brezposelnim.
Razlogov za razpadanje trga delovne sile je več.
Prvi dokaj pomemben je že zgoraj omenjeno dejstvo, da delovna
sila pač ni eno od blag, ampak blago posebne vrste oz. »fiktivno
blago«.
Drugi razlog kaže iskati v dejstvu, da na trgu delovne sile nastopa
vse več omejitev, ki ovirajo tekmovanje kot enega bistvenih pogo-
jev trga. Tako prvo od omejitev trga najdemo v že prej omenjeni
naravi delovne sile, ki je pač ni mogoče do te mere uspešno kvanti-
tativno prilagajati potrebam trga kot druga blaga. Ce temu dodamo
še omejitve pri dostopu do trga delovne sile (pa najsi gre za ome-
jitve, ki jih ustvarja kapital z monopolizacijo in segmentacijo trga
ali pa za omejitve dostopa, ki jih vzpostavijo sindikat in zahtevane
kvalifikacije) dobimo »prehajanje trga iz odprtega v bolj ali manj
zaprto družbeno razmerje«.
Tretji in verjetno najpomembnejši razlog razpadanja trga delovne
sile pa predstavljajo »sodobne motnje na trgu dela«.71
1. Ob vseh drugih, ki jih bomo obravnavali v nadaljevanju, pred-
stavlja vse prej kot nepomemben faktor večanje števila prebival-
stva. Tako bo število »domače delovne sile v Zvezni republiki (Nem-
70	Navedeno po že omenjenem delu After Full Employment, str. 41, kjer je
najti tudi obširnejšo razgrnitev tez W. H. Beveridgea.
71	Formulacija kot tudi osnovna delitev razlogov za razpad trga dela na tri
skupine je povzeto po C. Offeju.
28 __,
čiji, G. S.) naraslo na le nekaj manj kot 25,5 milijonov ljudi do leta
1990 — milijon več kot leta 1975.«72 Postavlja se vprašanje, kaj naj
bi ti ljudje delali oz. koga naj bi izrinili s trga dela, še posebej ob
dejstvu, da novih delovnih mest ne bo mogoče odpirati, ker nič ne
kaže na nove potrebe po množični produkciji.
2.	Zahodnoevropski trgi t.i. trajnih dobrin, katerih prodaja je rele-
vantna za oživljanje ekonomskih ciklusov, kažejo znake relativne za-
sićenosti. Kot kaže, danes ni videti novih artiklov, ki bi nadomestili
avtomobilsko industrijo73 in »sprožili odgovarjajoče valove investi-
ranja, ki bi mogli materialno podpreti nov dolgi val ekonomskega
cikla.-«74
3.	Dodaten razlog, ki opozarja, da ni mogoče govoriti o novem valu
masovne proizvodnje, je ekološka problematika. Kapitalistični način
proizvodnje je pripeljal s svojo ekstenzivnostjo naravo do meja iz-
črpanosti oz. do tolikšne degradacije, da si nadaljevanja razvoja, ki
bo temeljil na ekstenzivnem ekološko potratnem procesu produkcije
preprosto ne moremo več privoščiti.75 Ce temu dodamo še precejš-
njo moč ekoloških gibanj, je očitno, da odpiranje novih delovnih
mest na račun industrije z nizko organsko sestavo kapitala in onesna-
ževanjem ne bo mogoče.
4.	Kombinacija avtomatizacije in upadanja dobičkov prinaša tako
upadanje investicij kot tudi manjšanje števila delovnih mest.
72	C. Offe, Disorganized Capitalism: Contemporary Transformations of Work
and Politics, London 1986, str. 60.
73	Petdeset milijonov primerov letno — to je število, ki si ga praktično ni
mogoče zamisliti pri nobenem drugem proizvodu, ki bi za sabo potegnil še
vse dodatne investicije, ki jih zahteva avtomobilska industrija. Več o tem
vprašanju glej v A. Gorz, Ekologija in politika (Prosveta, Beograd 1982).
74	C. Offe, Disorganized Capitalism: Contemporary Transformations of
Work and Politics, London 1986, str. 60. Na dejstvo, da računalništvo ne
kaže nikakršnih možnosti, da bi po obsegu investicij nadomestilo nekaj ta-
kega kot je avtomobilska industrija, opozarja tudi Ernst Mandel, ki je sicer
izjemno kritičen do postmarksističnih teorij o delavskem razredu. Mandel
pravi tako: »Opaziti je stalno pomanjkanje produktivnih investicij, torej
tudi krepko padanje dolgoročne in srednjeročne stopnje rasti. To kaže, da
se nobena »nova« industrijska panoga — z mikroelektroniko, robotiko ali
informatiko vred — ne razvija tako, da bi v vlogi osnovnega vzpodbujevalca
proizvodnje in trga zamenjala avtomobilsko industrijo, gradbeništvo, pro-
izvodnjo gospodinjskih pripomočkov in polavtomatskih strojev...« (E. Man-
del, Desetletje krize 1974—1984, KRT, Ljubljana 1986, str. 230)
Eden od voditeljev četrte internacionale opozarja, da si je sicer mogoče
predstavljati, da bi svet izdelal in prodal kakih dvesto milijonov osebnih
računalnikov ipd. »Toda nobenega znamenja ni, da gremo po tej poti.« (isto)
Zato pa je očitno, da »brezposelnost nenehno narašča. Samo v imperialistič-
nih državah se je z desetih milijonov v letu 1970 povečala na 20 milijonov
v letu 1975, leta 1980 je dosegla 30 milijonov, leta 1982 pa že 35 milijonov ...«
(isto, str. 230/231)
75	Kot študijo o tem, kaj se z degradacijo okolja dogaja v socialistični državi,
glej delo Dušan Plut, Slovenija zelena dežela ali pustinja, KRT, Ljubljana
1987.
__			29
Postmarksisti, kot tudi še nekateri drugi teoretiki, opozarjajo, da
prav nastop avtomatizacije prinaša konce družb polne zaposlitve.76
Mikroelektronika in visoko razvita tehnologija, kar oboje nosi v sebi
potence za različne variante nadaljnjega spreminjanja družb, ne-
česa vendarle ne zmoreta. »V nobenem primeru... ne more(ta) na
novo za dolgo odpreti cikla kapitalistične akumulacije.«77 Razmer-
je med konstantnim in variabilnim kapitalom se dokončno preveša v
korist konstantnega. »... vrednost variabilnega kapitala .. . stremi k
temu, da pade na vrednost kapitala vzdrževalnega dela,«78
Kapitalizem je postal nemogoč. To, kar je ruski marksizem obljub-
ljal pol stoletja in je bilo vseskozi le še vprašnje nekaj mesecev revo-
lucionarnih bojev, je danes res tu. Družba, ki temelji na izžemanju
presežnega dela, je v izteku. Kot opozarja A. Gorz, se udejanja Marxova
vizija razkroja produkcije, osnovane na menjavi vrednosti.79 Dejstvo,
da je v neposrednem procesu produkcije delež živega dela vse manjši,
ob visoki stopnji produktivnosti onemogoča nadaljnje produciranje pre-
sežne vrednosti, ki bi bila po obsegu za kapital še smiselna. Kaj hitro
se namreč pokaže, da investicije in stroški z njimi presegajo dobiček.
Hkrati s tem, ko tako prenehajo obstajati pogoji za s stališča kapitala
racionalno družbo, pa smo tudi že onstran socializma, če pod njim
razumemo družbo nagrajevanja po delu in določanja položaja človeka
glede na njegov delovni prispevek.
76	Proces deindustrializacije kot proces mikroelektronizacije ali širše uvajanja
visoko razvitih tehnologij kaže nedvoumne znake. V Veliki Britaniji je po
letu »1966 number of workers employed in British manufacturing industry ...
declined from 9,2 milion in 1966 to 5,4 milion in December 1984. This
presents a net job loss of 40,9 per cent (3,75 milion workers). (J. Kean, J.
Owens, After... str. 154) »Vemo npr., da znaša letni svetovni porast pro-
duktivnosti v avtomobilski industriji 7 do 8%; vemo, da bo v Franciji
produktivnost v bančništvu naraščala letno za 5,6 % s tem, da bo v
naslednjih letih odpuščena četrtina do tretjina delavcev. V trgovini bo
vpeljevanje elektronskih plačil omogočilo do 33-odstotno zmanjšanje števila
zaposlenih.« Po neki študiji v Nemčiji »avtomatizacija ogroža do leta 1990
delovna mesta 3 do 3,5 milijona delavcev... in 80 % teh mest pripada
terciarnim dejavnostim.« (A. Gorz, The Socialism of Tomorrow, Telos 67, str.
200. Tekst bo v kratkem izšel v CZKZ. Prevod S. Krek) Na dejstvo, da mikro-
elektronika ne odpira novih delovnih mest, opozarjajo tudi uradna predvide-
vanja v ZDA. »Američka služba za statistiku rada predviđa povečanje broja
zaposlenih za 37,8 % ... Ona precizira da če radna mesta stvorena u svim
granama razvijene tehnologije predstavljati samo 6 % ukupnog broja stvo-
renih radnih mesta.« (A. Gorz, Američki model i budućnost levice, MUS 6/7
1986, str. 408/409)
77	A. Gorz. Pota raja (navedeno po Zbornik BOJ PROTI DELU, kjer sta
prevedeni tretje in četrto poglavje omenjenega dela), KRT, Ljubljana 1985,
str. 123.
78	isto, str. 124.
79	Marx je v Grundrisse, kot opozarja tudi Gorz, prikazal proces upadanja in
nesmiselnosti težnje po večanju presežne vrednosti takole: »Če bi bilo nujno
delo že reducirano na 1/1000, bi bila celotna surplusna vrednost 999/1000.
Če bi se zdaj produktivna sila potisočerila, bi padlo nujno delo na 1/1 000 000
delovnega dneva, celotna surplusna vrednost pa bi znašala 999 999/1 000 000
enega delovnega dneva... tj. celotni surplus ne bi narastel s potisočerjenjem
produktivne sile niti za 1/1001:... (Očrti, navedeno po METI, I 8. zvezek,
DE, Ljubljana 1985, str. 214).
.30	___-
3.1. O delu brez dela
Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla razširjenje subsumpcije
ljudi pod mezdno delo. »Delovni dan kot organizacijsko časovno sre-
dišče tega gospodarstva je več kot sto let predstavljal izhodišče za dan
življenja. Vsi znaki razvite industrijske družbe kažejo na to, da bo v
prihodnje obratno, da bo dan življenja izhodišče za kritje ocenjevanja,
kako dolg in kakšen naj bo delovni dan.«80
Obrat se dogaja dokaj hitro. Tako kapital kot delavsko gibanje, ki se
bosta sčasoma poslovila, ponujata kopico konceptov za ohranitev mezd-
nega dela.
a) Dualna struktura družb
Stara alternativa, ki želi ohraniti obstoječi sistem mezdnega dela, se ob
zavesti, da celotnega delavskega razreda ne bo zmogla več zaposliti,
zavzema za t.i. dualno ekonomijo. Po tem konceptu bi bila družba
razdeljena na del polno zaposlenih delavcev, od kvalificiranih pa do
strokovnjakov specialistov, ki bi imeli vse ugodnosti ki izhajajo iz dela,
in na drugi del, ki bi opravljal občasna slabo plačana dela in bi pri-
merno statusu teh del tudi živel. Opisani proces je mogoče opazovati
v vseh družbah z izrazitejšo brezposelnostjo. V ZDA se tako razvpito
zmanjšanje brezposelnosti na raven iz leta 1981 dogaja prav na opisan
način. »... vse manj številna elita profesionalcev, pristašev tradicional-
nih vrednot produktivizma in etike učinkovitosti si prisvaja stalna
dobro plačana delovna mesta, ki zahtevajo učinkovitost in povezanost s
patronatom in iz proizvodnje in družbe vse očitneje izriva večinsko
množico novih marginalcev.«81 Pri tem ne gre, in to je najzanimivejše,
za tistih 7,4 % uradno brezposelnih, temveč še za 35 milijonov siro-
mašnih, med katerimi je večina tistih, ki so ob Reaganovi »uspešni«
politiki zaposlovanja v »novem terciarnem sektorju« dobili posel.
Večina teh dela nepolni delovni čas in seveda za minimalno mezdo. Pri
tem prevladujejo t.i. hišna dela od čiščenja, čuvanja stanovanj, pranja
posode, pripravljanja hrane ipd. Gre skratka za tista dela, ki jih v
Južni Afriki opravljajo črnci, že v stari Grčiji pa so bila to dela, ki so
pripadala sužnjem.
Nekateri napredni avtorji iste baže so ob tem predlagali uvedbo t.i.
garancije nujnega za obstanek. Na prvi pogled so ti predlogi spre-
jemljivi, vendar razkrivajo prav težnjo po dualizaciji družbe in s tem
po vzpostavljanju sloja, ki bi ob nenehnem življenju na robu nujno
moral opravljati še slabo plačana in nepriljubljena dela.
Delitev družbe na dva dela predstavlja le najsplošnejši okvir, ki ozna-
čuje predloge naprednjakov, ki se zavzemajo za ohranitev kapitalizma.
Predlogi so od države do države sicer različni, vendar jim skupnih
80	O Negt, Utopija i rad, objavljeno v zborniku Socijalizam na pragu 21.
veka, Komunist, Beograd 1985, str. 190/191.
81	A. Gorz, Američki model i budičnost levice, MUS 6/7 1986, str. 409.
________31
značilnosti ne manjka, zato bomo posebnosti na tem mestu pustili
ob strani.82
al. Najpogostejša in tudi na široko uporabljena varianta reševanja
problema brezposelnosti je odpuščanje določenih kategorij delavcev.
Prvi v tej vrsti so seveda tujci, ki jim v primeru, da so pripravljeni
zapustiti državo, v znak pozornosti izplačajo določeno denarno nado-
mestilo. Tujcem v tej vrsti sledijo ženske (še posebej poročene),
starejši ljudje in mladi.
a2. Izvržena delovna sila, razen tujih delavcev naj bi ostala brez dela
le začasno, tj. v t.i. prehodni fazi, dokler se ne razvije postindustrijska
informacijska družba. Kljub temu pa je potrebno razviti določene
strategije tudi za to t.i. prehodno obdobje.
1.	Več jih je — prva in najtopleje priporočana je »pomagaj si sam«
strategija. Po tem konceptu naj bi prav v »teh težkih časih« prišla
do polnega izraza vsa inventivnost posameznikov, ki naj bi s samo-
organizacijo odpirali nova področja dela in s tem tudi lastnega zaslužka.
Vendar se pri tem kaj hitro pokaže, da je seganje po tej varianti med
brezposelnimi redko. Med razlogi za to se pogosto navaja negotovost
in formalna nereguliranost trga. Kot tudi dejstvo, da ta način zahteva
tako precejšnja vlaganja na začetku, sredstev za to pa brezposelni
nimajo, kot tudi velika vlaganja živega dela ob negotovih ekonomskih
efektih.
2.	Danes se dokaj pogosto pojavlja tudi predlog, da je potrebno raz-
širiti pojmovanje dela in za delo priznati tudi hišna in temu podobna
dela. Tako bi vsi, ki opravljajo družbeno koristna dela poučevanja,
kuhanja, čuvanja ipd. dobili pravico do neke vrste nadomestila iz
naslova »prihranjenih stroškov«. Ta rešitev kaže, da je končno prodrla
ideja, za katero se je goreče zavzemal določen del feminističnega gi-
banja. Toda ko vštejemo dejstvo, da predlog nastopa danes, ko bi na
ta način prolongirali mezdno delo in delovno silo, ki smo jo izključili
iz trga delovne sile, vezali na kapital z minimalnim, za življenje
nezadostnim nadomestilom, se nam predlog pokaže kot varianta dualne
stratifikacije družbe, pri čemer pa bi tudi tisti, ki bi imeli od njega
le malo koristi, bili vezani na mezdno delo. Pri tem pa se ta teorija
o nadomeščanju dela, ki ga opraviš doma oziroma tega, da pač ne
trošiš družbenih sredstev, širi tudi na področje t.i. samoaktivnosti. Vse
od tega, da je mlad človek dolžan učiti se in biti tako nenehno pri-
pravljen na vstop v svet dela in se zato izobražuje, prekvalificira ipd.,
stari ljudje pa se v povračilo družbi sami vzdržujejo, pazijo, da ne
zbolijo ipd. Tako eni kot drugi pa seveda ob tem, da so nadomestila
majhna, dodatno delajo in opravljajo slabo plačana in nezaželjena dela.
Ivan Illich to imenuje delo v senci. Pod tem razume vse aktivnosti, ki
82 Sistematizacijo različnih predlogov za ohranitev delovne družbe v veliki
meri povzemamo po C. Offeju (tekst nosi naslov Prihodnost trga dela in je
bil obljavljen na več mestih. Navajamo pa ga po objavi v reviji Telos, št. 60.
Vendar ni tekst, ki je pod istim naslovom objavljen v delu Disorganized
Capitalism...).
32	_ _
jih ljudje opravljajo za reprodukcijo produkcije, pa so zanje slabo ali
pa sploh niso plačani. Avtor se pri tem zavzema za uvedbo distinkcije
med samoaktivnostjo in lastnim delom.83
83 Ivan Illich je eden tistih teoretikov, ki so najpogosteje navajani kot
misleci integralnih plati meščanskega kozmosa. V delu Vom Recht auf
Gemeinheit, ki so ga v srbski jezik prevedli kot Pravo na zajedništvo in ga
kot se spodobi, opremili z odklonilno uvodno študijo, med drugim objavlja
prispevka z naslovoma:
1.	Lastno delo
2.	Delo v senci.
Nemške besede Eigenarbeit leta 1975 praktično še ni bilo. Illich jo hoče
uvesti kot analitično kategorijo. Beseda Eigen naj bi omogočila razlikovati
in zoperstaviti se besedi selbst. Beseda selbst je namreč v povojnem obdobju
postala pomensko negativno obremenjena. Nenehno se govori o samopostrežbi,
samoizobraževanju, samopomoči, pa seveda o samupravljanju kot višku tega,
kar je samo. Vse te kombinacije naj bi po avtorjevem mnenju zgolj pri-
krivale tiste spektre dejavnosti, ki bi jih morala opraviti država oziroma
produkcija, pa jih ne in jih prepušča posamezniku. Pomagaj si sam pa je
še dodatno simpatična parola, ker ob tem, da tisto, kar že tako ni kaj
dosti vredno, opravljaš sam pod videzom dolžnosti. »Samopomoč je u pravom
smislu masturbatorski pojam. Reč masturbacija potice iz latinskog i složena
je od manus (ruka, rukom) i stuprum (silovanje).« (Pečat, Beograd 1985,
str. 85) Gre za samoposilstvo s sredstvi in na način, ki ga določa blagovna
produkcija. V nasprotju s tem naj bi pojem Eigenarbeit označeval odtrganost
od dejavnosti, ki so vezane na ta svet in poudarjal lastnost tistega, kar
počnemo nam samim. »On baca pogled preko društva s intenzivnim robnim
prometom i to unapred, ne unazad.« (isto, str. 88)
»Pod radom u senci podrazumevam... novovekovnu neplaćenu dopunu
najamnog rada.« (isto, str. 122) Gre za tiste dejavnosti, ki so obstoječemu
sistemu nujno potrebne, a se ne plačajo. Teh dejavnosti v industrijskih
družbah ne smatrajo za delo. Vendar je »Prinudba da se on obavi... uslov
pod kojim u društvu s intenzivnom robnom proizvodnjom najamnine...
mogu uopšte da bude piacene.« (isto, str. 123) Industrija tako proizvaja vse
več le delno oziroma šele ob dodatnem vlaganju dela uporabnih predmetov.
Delo, ki je pri tem vloženo, se smatra za samoumevno. Polje dela, ki ga je
potrebno opraviti ob industrijskem načinu življenja, je vse širše. Postopna in
nujna vlaganja v hišo, garažo, kuhinjo so človeku vzela vse več časa,
vendar mu istočasno, ker ni šlo za delo, ki bi bilo opravljeno po sistemu
funkcionalnosti za življenje, ampak po standardih industrijskega sveta, niso
prinesla boljšega življenja.
Pojem dela v senci spremljajo štiri mistifikacije:
1.	ženska naj bi bila po naravi določena za opravljanje domačih del in za
skrb za otroka;
2.	določena dela se obravnavajo kot nujna za t.i. družbeno reprodukcijo;
3.	neplačana dela so dela v t.i. neformalnem sektorju in so prav zaradi
banalnosti ne glede na to, kdo jih opravlja, nevredna plačila;
4.	zvajanje dela v senci na žensko delo.
»Rad u senci koji je več sredinom XX. veka izgubio svoj polno specifičan
karakter, sada postaje polno neutralan kao najamni rad.« (isto, str. 136) Hišno
delo je v družbi napredka zgolj tisto mesto, na katerega je senca dela v
senci padla najprej. »... stvaranje profesionalno kontrolisanog rada u senci,
u oblasti učenja i lečenja, kao i samopomoči, sad je glavni posao preostalog
najamnog rada. (isto, str. 141) Temelj te delitve vidi avtor že v pojmu
proizvajalne sile. Ta pojem namreč logično zahteva neko t.i. neproizvajalno
silo oziroma, kot je očitno danes, silo, ki producira v senci. Segregacija na
ime, bele; moške, ženske; pa tudi arijce in Žide je le nujen nasledek
vzpostavljanja ideologije produktivizma.
_______		33
Vse to omogoča vzpostavljanje videza, da družba menjalne ekonomije še
deluje. »Plačevanje prebivalcev si nadeva videz mezde, potrošni pro-
dukti si nadevajo videz blaga in družbeni odnosi videz tržnih odnosov;
toda ti videzi so prazni, brez vsebine... Produkcija dejansko nima
in ne more imeti več za cilj akumulacije kapital in njegove uporabe.
Njen primarni cilj je sedaj kontrola družbe in lastna prevlada. Pro-
izvodi niso ponujeni zato, da bi čimbolj povečali priliv in profit...,
ampak da bi se do maksimuma stopnjevala nadzor in manipulacija.«84
Tisto, kar se poraja, je mehanizem, nadzor, ki se vzpostavlja skozi pro-
dukcijo. Kapitalizem je tako dosegel ideal realne subsumpcije, vendar
je z njo tudi sam izginil v delu. V družbi, ki je strukturirana po
zakonih dela pa dominira tehniški sistem, ki mu je podrejeno ne le
večinsko prebivalstvo, ampak so tudi njegovi upravljalci »hlapci, ne
gospodarji«.85 Um se je pomračil. Instrumentalnost ga je pripeljala
v iracionalnost.
b) Družba onstran dela
Je odgovor, ki ga ponujajo postmarksisti, ko poizkušajo misliti družbo,
ki bi presegla predlagane variante dualne družbe.
bi. Vendar celotno delavsko gibanje ne misli tako.
1. Prav nasprotno, posebej vodstva delavskega gibanja še vedno pri-
segajo na delo kot osrednjo kategorijo življenja in obljubljajo polno
zaposlenost.
Laburistična stranka Velike Britanije je tako svoja zadnja dva poraza
na volitvah doživela z obširnim programom modernizirane socialne
države, ki bo temeljila na polni zaposlenosti tako dela kot kapitala.
Edino kar je ponudila kot dokaz, da bo tokrat, če bi prišla na oblast,
uspela preseči protislovja, ki pestijo stari koncept tovrstne države, je
politična volja. Ce bo po nedavnem porazu v boju s prvim moškim
Otoka še vztrajala pri omenjenem programu, bo privrženost temeljnemu
garantu uspešnosti tega koncepta vsekakor potrdila. Se več, politično
voljo te vrste bi lahko poimenovali že kar politična trma. Dejstvo,
da Otočani, in sicer mezdni delavci v državi z več kot tremi milijoni
brezposelnih, volijo stranko, ki jih meče na cesto, kaže poleg vsega
drugega še kako pomembnega prav gotovo tudi na to, da delo ni edino,
kar zanima delavce.86
84	A. Gorz, Pota raja, že navedena izdaja KRT, Ljubljana 1985, str. 133.
85	isto, str. 134.
84 Ko Keane in Owens opisujeta, kaj se dogaja v Veliki Britaniji, pišeta:
»There is nothing in Thatcher governments policies which can solve the
present unemployment problem.« (že omenjeno delo, str. 119) Pod vladavino
Thatcherjeve se je namreč nezaposlenost skokovito večala predvsem s proce-
som deindustrializacije (število zaposlenih je tako v letih 1979—85 padlo s
23 na 21,4 milijona, v industriji pa celo s 7,1 na 5,4 milijona, kar pomeni
22-odstotno zmanjašnje števila zaposlenih delavcev); z velikimi vlaganji v
tujini (investicije so v letih od 1978 do 85 narasle od 4,7 na 11 milijard
funtov); z upadanjem investicij v domačo industrijo (7,5—5 milijard funtov)
in s povečanjem produktivnosti. Slednje naj bi se zgodilo predvsem na
račun zapiranja nerentabilnih tovarn. Vendar avtorja menita, da tudi »British
.34	___	-
Drug primer priseganja na polno zaposlenost, ki bo dosežena do leta
1990, če ne do takrat, pa vsaj do leta 2000, je dolgoročni program stabi-
lizacije SFRJ. Jugoslavije, ki tako kot Velika Britanija sodi v sam vrh
lestvice držav, ki imajo veliko brezposelnost, se srečuje s problemom,
kako zaposliti 1,6 milijona brezposelnih. Ali vsaj kako zaposliti 900.000
iskalcev zaposlitve.87
V državi, ki položaj človeka vsaj normativno določa glede na rezultate
dela, je tolikšno število brezposelnih svojevrsten absurd. Celo komisija
ugotavlja, da »-najrazličnejše socialne razlike izhajajo iz tega, ali je
delavec zaposlen ali ne.«88 Ko ugotovijo, da bo »vsaka ekonomska
politika pa tudi program dolgoročne ekonomske stabilizacije... doživel
neuspeh, družbena protislovja pa se bodo še zaostrila, če tega pro-
blema ne bomo postopoma in na realni podlagi uspešno reševali v tem
Labour Party« ne bi bila dosti uspešnejša. Laburisti trdijo, da je njihov
»aim... to create full employment for all sections of community, including
women and ethnic minorities, in all parts of the country — ...« (Program
Laburistov iz leta 1982) »Furthermore, Labour is committed to reducing
working hours (to thirty — five hours a week) and to shortening working
life and even more ambitiously, the party declares its support for 100K (ing)
behind the labour market and paid work, to the unpaid work done in
the home.« (isto, str. 145) Ne le da bodo zaposlili vse delavce, poskrbeli bodo
tudi za to, da delo »should not only safe and fairly paid, but should be
»fullfiling« (rather than monotonous)...« (isto) vse to bodo izvedli z
mehanizmi državnega plana. Pri tem planiranju bodo sodelovali tako delavci
kot kapital.
Delavci kot varovanci laburistov pa bod imeli še dodatne mehanizme
vplivanja na ekonomsko politiko tako preko t.i. »mestnega socializma« kot
preko delavskih kooperativ.
Keane in Owens opozarjata na to, da je veliko vprašanje, kako naj bi ob
vseh znanih dejstvih svoj program izpeljali. Dva bistvena problema naj bi
onemogočila udejanjenje.
1.	Laburisti, ki s svojim programom dvigajo aspiracije ljudi, bi izgubili
zaupanje, ko bi prišlo do razkoraka med obljubljenim in realizacijo. Očitno
pa je, da bi tudi ob predpostavki, da je nekatere postavke iz programa sploh
mogoče realizrati, to zahtevalo veliko časa.
2.	Osnovna predpostavka, ki jo laburisti jemljejo za dano, je pa še posebej
v času upadanja rasti vprašljiva, je soglasje dela in kapitala okrog temelj-
nih vprašanj. Če naj bi bila prioritetna naloga polna zaposlitev, potem je
stran, ki na to ne bo pristala, že znana. Tudi nova vlada ne bi uspela ures-
ničiti, kar ni uspelo prejšnjim.
»Labour's response to these doubts about viability of its programe have
been twofold: first to assert that although the policies may be similar to
those of previous governments, Labour's political will will be stronger, strong
enough in fact to overcome most difficulties and to achive the return to
full employment; and second, that Labour will not promise to much too
quickly.« (isto, str. 153)
87	»Da bi zagotovili zaposlovanje celotnega priliva delovne sile, posebej
kadrov in delavcev, začasno zaposlenih v tujini, bi bilo treba, po nekih
raziskavah, v obdobju od leta 1980 do 1990 odpreti okoli 1,6 milijona novih
delovnih mest in omogočiti rast zaposlenosti po povprečno 3 % letni stop-
nji.« (Strategija in temelji razvojne politike, DE, Ljubljana 1983, str. 27)
Člani t.i. Kraigherjeve komisije so ob tem poudarili, da je kljub velikemu
zaposlovanju prišlo do tega, »da je število ljudi, ki iščejo zaposlitev, v za-
četku leta 1983 preseglo 900.000.« (isto, str. 25)
88	Sklepni del dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije, DE, Ljubljana
1983, str. 64.
35 		
in prihodnjem desetletju«, predlagajo način reševanja problema. Pri
predlogih je najzanimivejše prav dejstvo, da koketirajo pomalem
z vsem in da pri tem združujejo nezdružljivo. Za začetek kategorično
zatrdijo, da sta »dosedanji razvoj gospodarstva in zaposlenosti...
zagotovila realne pogoje za to, da je mogoče s polno zaposlenostjo ra-
čunati kot z uresničljivim ciljem politike zaposlovanja.«89 Ta trditev
sama, če odmislimo, kaj bodo ljudje delali, koliko bodo zaslužili, komu
bomo izdelano prodali in kakšne posledice bo to pustilo na okolju, drži.
Ce pa vsega tega ne odmislimo, potem se pojavljajo vprašanja kot:
1.	Kako bomo v času, ko vse razvite države beležijo krizo produktivne
zaposlenosti in vstopajo v proces deindustrializacije, mi dosegli polno
produktivno zaposlenost vseh za delo zmožnih pa hkrati ne bomo
periferija svetovne ekonomije, ki bo svetu producirala jeklo ali kaj
podobnega v času, ko vodilni v jeklarstvu na zahodu nočejo niti
slišati o novih naložbah doma?
2.	Ker verjetno ne bomo pristali na to, da na svetovnem trgu prodajamo
živo delo tudi desetkrat pod vrednostjo, po kateri bi jo glede na kvan-
tum porabljenega časa morali, se postavlja vprašanje, kako razumeti
trditve, da bo naša industrija do leta 2000 polno in produktivno zaposlila
še 1,6 milijona delavcev?
3.	Komu bomo ob nori predpostavki, da se bo to zgodilo, vse, kar bomo
ob visoki produktivnosti, ker »hkrati zaradi zaposlovanja ne bi smeli
zanemarjati posodabljanja naše tehnologije«,90 in polni zaposlenosti
proizvedli, prodali? Ali to pomeni, da bomo postali absolutni vladarji
na svetovnem trgu?
4.	Kaj bo z našim okoljem, če bomo pospeševali delovno intenzivne
panoge in izvažali, izvažali, izvažali, izvažali.. .?
5.	Ali ni vse, kar je predlagano, le zmeden projekt, ki najde konsisten-
co le v predpostavki, da bomo še naprej uresničevali le tisti del zapisa-
nega, ki govori o delovno intenzivnem in o izvozu pod vsako ceno,
če parafraziram najslavnejšo parolo zadnjega desetletja revolucije?
6.	Mar ne kaže na to prevladujoč odnos do izobraževanja, ki naj bi
se prilagodilo industriji in omogočilo »odpravljati razlike med strukturo
izobraževanja in potrebami združenega dela ter vse družbe«?91
7.	Ne bi morda kazalo namesto o udejanjenju naštetega razmišljati
o prizadevanjih za razvoj kolikor je mogoče produktivne tehnologije,
89	Strategija in temelji razvojne politike, DE, Ljubljana 1983, str. 27
90	isto, str. 26.
91	isto, str. 30. Tisto, kar daje nekaj upanja, je obotavljajoče odmikanje od te
teze v vrstah slovenske oblasti — še posebej vodstva ZK. Teza, ki je, ko je
po letih prepričevanja le prodrla, danes vsaj načelno sprejeta in govori o tem,
da izobraževanje kaže povezovati le s tistim združenim delom, ki je spo-
sobno produkcije, ki je v gornjem razredu svetovne produktivnosti, obeta
vsaj prizadevanje obiti katastrofo. Da skriva v sebi pasti instrumentaliziranja
vedenja in pomračitve uma, je seveda druga velika past.
36 		
ki bo prinesla dohodek in istočasno ob prerazdelitvi družbeno potreb-
nega fonda dela vsem omogočila skrajšanje delovnega časa?
8. Ali pa celo še več. Zakaj ne bi bilo mogoče razmišljati o dvojni stra-
tegiji? O strategiji, ki bi glede na svetovne trende, ki niso niti diverzi-
fikacijski niti zgolj poenotujoči, ampak eno in drugo, strogo centralizi-
rano zagotavljala produkcijo in menjavo določenih dobrin, ki bi bile
skupnega pomena, drugače pa že enkrat omogočila zaživeti lokalnim
skupnostim?
Verjetno je premislek teh in drugih vprašanj še kako potreben, še
posebej, ko vemo, da smo ob nenehnih prizadevanjih nadaljevati po
stari šabloni, ki stavi na izvoj česarkoli, samo da dobimo devize, prišli
že do tega, da v nekaterih republikah razpisujejo posojila, ki naj bi
omogočila polno zaposlenost in pri tem prepovedujejo tako zbrana
uporabljati za investicije v znanosti ipd.92
2. Da družba mezdnega dela še ni prestopila praga zadnjega dela
poti k svojemu koncu, meni tudi precejšnje število teoretikov, ki v
odpravi dela vidijo predvsem konec možnosti za revolucionarno spre-
membo sveta s strani proletariata in zato v teoretikih družb onstran
dela najdevajo nasprotnike, ki so celo nevarnejši od celotne druščine
personifikatorjev oblasti kapitala.
Göran Therborn tako obravnava ekološka gibanja in Gorza ter še
nekatere druge. »Ekološka ideologija in ideologija »nove dobe« sta
začeli izpodbijati marksistično in socialistično pojasnjevanje kapita-
listične nepravičnosti in njenega nesmisla ... Vendar je glavni pokol
levice izveden v osemdesetih letih. Na nivoju ideologije je to storil A.
Gorz s svojim delom Adieux au Proletariat (Zbogom proletariatu) ...,
medtem ko je na političnem nivoju ta funkcija pripadla gibanju nem-
ških zelenih, ki so se dokončno utrdili na parlamentarnih volitvah
leta 1983.«93 Avtorju pri obravnavi stališč nasprotnikov (tako jih vidi)
92 Očitno je paradoks, ki smo mu priča v tem velikem dosežku razvoja samo-
upravljanja, vsaj dvojen. Delavci, ki so v dobi kapitala prisiljeni, kot opozarja
Marx, v to, da sami ustvarjajo sredstva svoje nadaljnje eksploatacije, so v
primeru posojila za delovno mesto izkoriščani dvakrat. Tako kot v kapita-
lizmu je tudi za današnje obdobje socializma pri nas značilno, da delavec
ne odloča več niti o svojem dohodku, kaj šele o razširjeni reprodukciji,
vendar se temu pridruži še dejstvo, da mora delodajalcu še posoditi/pokloniti
sredstva za zaposlovanje sotrpinov. Če je to prvi paradoks posojila, je drugi
ob vsej zgovornosti prvega še zgovornejši. Delavec, ki poklanja sredstva za
zaposlitev, bo na ta način skoraj gotovo izgubil, če ne svojega delovnega
mesta, potem pa vsaj dohodek. Delovna mesta, ki jih bomo tako odprli, bodo
namreč s precejšnjo gotovostjo prinesla izredno malo dohodka, verjetno
pa premalo, da bi lahko tako zaposleni dostojno živeli. Socializacija izgub
bo naslednji korak. Izguba dohodka posojilodajalca — vzporeden. Tisto,
kar tako dobimo, je vladavina dela v imenu visokih ciljev. Povsem lahko
se namreč zgodi, da bomo iz zbranih sredstev tovarne zgradili, v njih tudi
dosegli primerno delavnost in blago prodali na svetovnem trgu kot predvi-
devajo dokumenti, ki utemeljujejo ponekod obvezna, drugod prostovoljno
obvezna posojila, edino česar ne bo, bo dohodek. No, ostalo bo delo. Pravica,
ki jo jamči ustava.
G. Therborn, Izlaz iz pošte (objavljeno v zborniku tekstov z naslovom
Socijalizam na pragu 21. veka), Komunist, Beograd 1985, str. 292.
37 		
pridejo še kako prav tudi povsem očitna podtikanja. Ko govori o ogro-
ženosti delavskega gibanja, meni, da ga »ogrožajo in ovirajo novejše,
vsaj za zdaj modernejše antikapitalistične sile, za katere so zastareli
vsi problemi dela, odnosov na področju dela in zaposlenosti.«94 Ostrost
idejnih bojev je očitna. Ce naj navedemo še enega od zagovornikov teze
o delavskem gibanju kot sili, ki bo slej ko prej izvedla revolucijo, potem
je zanimivo opozoriti na razmišljanja E. Mandela. Priznani ekonomist,
ki pokaže veliko analitično sposobnost, vse dokler ne gre za vprašanje
revolucionarnega subjekta,95 ki mu je vedno in povsod proletariat,
ki bo v primernem trenutku ob dobro organiziranih subjektivnih silah
izvedel revolucijo, podobno kot Therborn napade postmarksiste.
Mandel poudarja, da je sodobna družba na poti v dualno delitev in da
kapital ob že danes ogromni brezposelnosti, ki naj bi znašala med 35 in
40 milijonov ljudi, prinaša še novo. »Buržoazni projekt vzpostavljanja
»dualne družbe« lahko privede le do številke, ki bo dvakrat, če ne še
večkrat večja od omenjene.«96
Vendar istočasno trdi: »Empirično je osnovni trend, ki ga je mogoče
statistično preveriti, rast mezdnega dela v svetovnem obsegu... in ne
njegovo absolutno ali relativno upadanje«97 kot trdijo avtorji, ki že »ne-
kaj let politčno tezo, da se človeška emancipacija ne more več opirati
na »proletariat«, razred mezdnih delavcev, vse bolj podpirajo z ekonom-
skimi dokazi.«98 Edino, kar je mogoče statistično potrditi, je relativno
upadanje mezdnih delavcev, zaposlenih v največjih kapitalističnih
tovarnah. Ker bo po napovedih OECD do devetdesetih let robotizacija
izpodrinila le nekje med 4 in 8 % obstoječih mezdnih opravil, »torej ni
nobenega objektivnega vzroka, da bi govorili o »upadanju proletariata
v objektivnem pomenu besede.«99 To pa hkrati tudi »ne pomeni, da bi
lahko podcenjevali nevarno možnost dolgoročne brezposelnosti.«100
94	isto, str. 294. Pri svojih trditvah se avtor sklicuje na takrat še neobjavljeno,
danes pa s strani določenih krogov izredno preferirano delo Why some
people are more unemployed than others. Glej recenzijo lana Gougha in
tekst z naslovom The non-obsolescence of the right to work' avtor Michael
Rustin. Oba teksta predstavljata izsek iz sodobne polemike o polni za-
poslenosti v Veliki Britaniji in pomenita opredeljevanje do Therbornovih
del in tu že večkrat navajanega dela Keanea in Owensa. Objavljena sta v
reviji Critical Social Policy št. 18.
95	Podobno oceno avtorja je v razgovoru o perspektivah osemdesetih let
podal Rudolf Bahro. Glej sicer predvsem v točki polemike okrog ekoloških
meja kapitalistične rasti dobro razpravo med R. Bahrom, E. Mandelom, P. von
Oertzenom in povezovalcem U. Wolterjem. Razprava je deloma objavljena
v reviji Treči program 1/1983.
?4 E. Mandel, Socializam na pragu XXI. veka, (objavljeno v že navedenem
zborniku z istim naslovom), Komunist, Beograd 1985, str. 173.
97	E. Mandel, Marx, sedanja kriza in prihodnost dela, CZKZ 79/80, 1985, str. 66.
98	isto, str. 65.
99	isto, str. 68. Avtor podpira svojo tezo s podatki, ki kažejo na to, da je bil
delež robotov v industriji na 10.000 mezdnih delavcev majhen. Največji je
bil leta 1981 (podatke navaja za leta od 1978 do 81) na Švedskem, kjer so
imeli 29,3 robota na 10.000 mezdnih delavcev. Tisto, kar je pri vsej stvari
zanimivejše, pa Mandel obide, to je dejstvo, da je število robotov dokaj
hitro naraščalo v praktično vseh državah OECD. Glej str. 82.
100	isto
38	_ _
Robotizacija po Mandelu ne bo bistveno zmanjšala števila delovnih
mest, tisto bistveno, kar prinaša brezposelnost, je »upadanje stopenj
rasti med dolgim depresivnim valom, stopnje rasti, ki padejo pod
povprečno stopnjo rasti produktivnosti dela (tretja tehnološka revo-
lucija)-«.101 Če temu dodamo še dejstvo, da je kriza največja prav
v tistih sektorjih, na katerih je doslej temeljila obstoječa ekonomska
ureditev, in da so bili boji v nekaterih sektorjih kot je npr. jeklarstvo
že izgubljeni, se ko tudi sam kot rešitev problemov, ki nastanejo ob
veliki brezposelnosti, predlaga skrajšanje delovnega časa, zdi, da gre
pri njegovih argumentih v veliki meri za konstrukcijo, ki jo hoče
ohraniti za vsako ceno, kljub temu, da mu analiza sama ponuja tudi
povsem drugačne sklepe.
Tisto, kar namenoma spregleda, ko navaja podatke o številu mezdnih
delavcev, je notranja nediferenciranost podatkov, ki ne razkrivajo
dvojega, na kar opozarjajo postmarksisti, pa mestoma tudi Mandel sam:
1.	Ali je delovni čas zaposlenih t.i. polni ali zgolj delni?
2.	Kakšen je značaj del, ki jih opravljajo mezdni delavci — ali ne gre
počasnejšega upadanja delovnih mest pripisati uvajanju slabo plačanih
delovnih mest ipd?
Protislovja, ki se mu jih nabere vse polno, so znotraj njegovega
načina razmišljanja rešljiva zgolj voluntaristično. Kako naj si namreč
drugače razlagamo zahtevo, da kot odgovor na krizo nastopi »takojšnja
uvedba 35-urnega delovnega tedna«?102 Če mezdno delo v nobenem
pogledu ne izgublja na pomenu, niti tako ne, da ga je očitno (dolgoročno
gledano) časovno manj, kar res ni nujno tudi manj delovnih mest,
potem je zahtevo po skrajšanju delovnega časa mogoče utemeljiti
zgolj kot pogoj, brez katerega ni mogoča osvoboditev človeka. Kar sicer
drži, vendar v kapitalističnem načinu produkcije ne šteje kaj dosti.
Ko Mandel, kot je bilo tu že navedeno, opozarja, da smo daleč od
tega, da bo mikroelektronika nadomestila velike serije produktov
trajnih dobrin ipd., mu ni težko pritrditi. Ko nato izpeljemo, da bodo
v dobi informatike prav ti produkti tvorili jedro produkcije, se nam
na Mandelovi sledi ponuja tudi teza o upadanju kategorije dela in s
tem tudi mezdnih delavcev kot tistega središčnega. Tisto, kar avtorja
pelje v omenjeno sklepanje, je njegova bojazen, da bo s koncem delav-
skega razreda nastopil tudi konec možnosti za socializem. »Postavimo
zdaj hipotezo, ... da je proletariat ... že začel objektivno upadati...
in da bo iz tega razloga bolj ali manj enakomerno propadla tudi njegova
objektivna zmožnost, da preoblikuje družbo v socialističnem smislu.
V tem primeru ne bi rekli le »nas vi den je« proletariatu, temveč bi morali
tudi reči: — »nasvidenje« socializmu in vsakršnemu realističnemu
(materialistično zasnovanemu projektu človeške emancipacije; .. .«103
101	isto
102	isto, str. 70.
3 isto, str. 73.
_______39
Ali pomeni reči zbogom mezdnemu delavcu res slovo od možnosti člo-
veške emancipacije, je seveda posebno vprašanje. Tisto, kar je danes
vse bolj očitno, pa je nekaj drugega, ne sicer nujnost slovesa od
kakršnegakoli socializma; od tistega, ki svojo eksistenco legitimira na
osvoboditvi dela in človekov položaj v družbi določa z mezdnim delom,
pa se kot kaže, tendenčno le poslavljamo.104 Ideje, ki so bile še
kako privlačne pred petdesetimi leti, so danes, ko so svoje udejanjanje
že davno zamudile, pač... Tudi če pustimo ob strani nekaj daljnejšo
prihodnost, pa bo kot kaže že danes vendarle potrebno temeljito pre-
misliti tisto, na kar nas opozarja C. Offe. »Človek bi lahko videl
nekakšen paradoks v dejstvu, da se vzporedno s tem, ko je vedno
večji del prebivalstva udeležen pri odvisnem pridobitnem delu,105
obratno tako rekoč zmanjšuje obseg »udeleženosti« tega pridobitnega
dela na posameznikih, tj. koliko jih involvira in oblikuje na način,
ki je značilen za vsakokratno delovno situacijo. To razsrediščenje
sfere dela nasproti drugim življenjskim elementom, izrinjenje te sfere
na rob biografije je nekaj, kar ugotavljajo mnogi diagnostiki časa,
četudi pojav skrajno različno ocenjujejo.«106
b2. Družba onstran dela torej. Takšno je mnenje precejšnjega števila
t.i. postmarksističnih avtorjev.107 To je koncept, ki ga kaže zoperstaviti
različnim konceptom, ki vodijo v dualno družbo.
104	Takšno gledanje na sodobne in delno tudi vprične procese nas določa
tudi v ocenjevanju potekajočih sprememb ustave in ZZD. Gledano na opisan
način, je predlog nove ustave in spremenjenega zakona, ki naj bi urejal
področje »ekonomije«, zastarel že pred sprejetjem. Še več, vztrajanje na
delu kot določujočem kriteriju, nas bo ob že danes očitni dualizaciji družbe
peljalo še dlje po isti poti. Tudi znotraj obstoječe pravne regulative dejstvo,
da več kot milijon ljudi ne more postati polnopraven član te družbe, ker niso
zaposleni, opozarja na milo rečeno čuden položaj. V družbi,, ki formalno
določa, da ljudje samoupravno odločajo tudi na področju produkcije, je vsaj
ena sedmina za delo sposobnih zunaj pristopa do največje pridobitve samo-
upravljanja.
105	Offe s tem pristaja na Mandelovo tezo o subsumpciji vse večjega števila
ljudi pod mezdno delo.
106	C. Offe, »Arbeitsgesellschaft«, Campus Verlag, Frankfurt/New York
1985, str. 28. Tekst z naslovom Arbeit als soziologische schlusselkategorie?
je preveden tudi v TIP 12/1986. Naš prevod se od objavljenega delno razli-
kuje.
107	Verjetno danes ni več potrebno poudarjati, da pa se v razpeljavi temelj-
nih črt te družbe že ločijo. Na tem mestu tako niti ne bomo reflektirali vseh
stališč te pogojno poimenovane skupine avtorjev, kot ne bomo prikazovali
vseh razlik med njimi. Osrednji tok misli oziroma argumentacije bo tekel
po liniji minimalnega konsenza in medsebojnega dopolnjevanja avtorjev,
opombe pa bodo mestoma dopolnjevale to sliko, mestoma pa izstavljale raz-
like. Prevladujoča referenca bo, kot v vseh podobnih razpravah po svetu,
A. Gorz, ki je tovrstnim razmišljanjem utrl pot.
»Postmarksizem« kot termin, ki naj bi označil določene skupne lastnosti
mislecev, je pri C. Mouffe in E. Laclau, ko govorita zakaj se pri projektu
radikalne demokracije opirata na marksizem, opredeljen skozi naslednje
opredeljevanje do marksizma:
a)	kot ena od tradicij skozi katero je mogoče formulirati nov koncept
politike;
b)	»For us, the validity of this point of departure is simply based on the
fact that it constitutes our own past.« (nav delo str. 3/4);
40	__ _
1. Prvi oziroma eden prvih korakov v tej smeri naj bi bilo skrajšanje
delovnega časa. Predlogi za skrajšanje se med seboj razlikujejo glede
na to, ali gre za konkretne politične predloge ali pa za razmišljanje
o tem, koliko časa je danes ob doseženi stopnji razvoja produkcijskih
sil še potrebno preživeti v procesu dela. Skrajšanje delovnega tedna
na petintrideset ur spada med ; minimalne politične kratkoročne
zahteve. A. Gorz pa je ob tem predlagal 20.000 ur dela v življenju kot
tisto količino dela, ki naj bi posamezniku omogočila živeti dostojno,
seveda pa brez dodatnega »udobja« že ob današnji produktivnosti.
»20.000 ur za eno življenje predstavlja tudi deset let dela s polnim
delovnim časom ali 20 let dela s polovičnim delovnim časom, pa tudi
40 let nestalnega dela z občasnimi obdobji dela s polovičnim delovnim
časom, ki se menjavajo z obdobji počitnic ali neplačane avtonomne
dejavnosti.. ,«108
c)	»Only if we renounce any epistemological prerogativ based upon the
ontologically privileged postition of a ,universal class', will it be possible
seriously to discuss the present degree of validity of the Marksist categories.«
(isto, str. 4);
d)	»But if our intellectual project in this book is post-Marxist, it is
evidently also post-Marxist.« (isto)
Takorekoč v klasiko razmišljanj, o katerih danes govorimo kot o post-
marksističnih, sodi delo A. Touraina. Na tem mestu nas predvsem zanima
njegovo delo Postindustrijska družba. Delo, v katerem najavlja nastop konca
družb intenzivnega industrijskega razvoja.
1.	»Francuska još uvjek razmišlja u industrijskim terminima, u tonama,
kilovatima. Ona uopće ne funkcionira kao postindustrijsko društvo koje
upravlja humanotehnićkim sistemima«, (Postindustrijsko društvo, Globus,
Zagreb 1980, str. 118)
2.	Tako si ta država še ni uspela izboriti poti iz družb napredka. Tourain
zato poziva: »Prevladajmo, dakle, utopiju napretka« (isto, str. 121) in se
osvobodimo »bogolike slike čovjeka kao svemugočnog« ... Čovjek i priroda
samo su polubrača... Ništa nam ne nalaže da porušimo mostove koji vežu
ljudski svijet sa životinjskim; naprotiv, njegovo ponovno uspostavljanje znači
koristno rušenje mostova između čovjeka i Boga.« (isto, str. 120, 121)
3.	Način, s katerim naj bi te spremembe dosegli, je samoupravno organizi-
ranje okrog določenih vprašanj.
»Ono što sadrži riječ »samoupravljanje« jest poziv na globalnu akciju. Nije
riječ o tome da se zatraži politička vlast ili vlastništvo, iako je sve to
nekako uključeno u najopćenitiju parolu samoupravljanja. Riječ je o tome,
da neka drupa ili kolektiv kontroliraju svoje postojanje. ... Točnije, u našim
industrializiranim društvima velika snaga osporavanja jest odbrana neke
sadašnje zajednice. ... pokreti koji svjedoče o najjačoj sposobnosti mobiliza-
cije i koji najdublje prožimaju društvo svojim osporavanjem, jesu pokreti
koji se tiču neke prave zajednice ili grupe____U Francuskoj, kao i drugdje,
glavna snaga otpora više ne može biti rad, več to mora biti lokalna zajednica,
komuna ili sve što je sa tim povezano.« (isto, str. 184—186)
108 A. Gorz, Pota raja (objavljeno v Zborniku BOJ PROTI DELU), KRT,
Ljubljana 1985, str. 137. Isti avtor pa se zavzema na nivoju konkretnih bojev
za boj za skrajševanje delovnega časa v skladu z rastjo produktivnosti, za
premakljiv delovni čas ipd. (glej The Socialism of Tomorrow, Telos 67,
str. 204), vendar opozarja, da mora biti boj za krajši delovni čas boj, v
katerem večja produktivnost služi le kot eden v vrsti argumentov, skrajšanje
Pa cilj in tudi zahteva, ki jo delavci postavljajo pred kapitaliste ne le v
povezavi z večanjem produktivnosti, ampak prav tako kot neodvisno zahtevo,
ki kapital sili v večanje produktivnosti.
_______41
2.	Da bi delavci, ki so pripravljeni manj delati in bolje živeti109 ob
skrajšanju delovnega časa dostojno živeli, je potrebno vpeljati mehani-
zem t.i. družbenega dohodka. Ta dohodek naj ne bi bil mezda za delo.
Prav tako pa tudi ne družbena miloščina, ki bi se delila vsem ljudem
kot zagotovljeni minimalni dohodek. Prvo ni mogoče, ker ekonomska
logika pokaže, da »ne bi mogel nihče preživeti, če bi bil plačan samo
za ure efektivnega dela.... Dejansko, bolj ko se delovni čas na leto
in na življenje krči, se velikost kotizacij ali taks, s katerimi se nagra-
juje nedelo, bliža prekoračitvi velikosti zneska, ki je namenjen za
neposredne mezde. Nagrajevanje nedelovnega časa končno prevlada nad
nagrajevanjem delovnega časa.-«110 Drugo pa je potrebno preprečiti,
da ne bi služila reproduciranju kapitala skozi takšno distribucijo, v
kateri bi se vzpostavljala dualna struktura družbe, ki bi z miloščino
delala pretežno število ljudi za inferiorne in jih ob tem zaradi pičlosti
minimalnega dohodka silila, da pod vrednostjo opravljajo težka oziroma
maloželena opravila.
3.	Seveda se pri tem takoj srečamo z vprašanjem nadaljnje ureditve
družbe in statusa dela v njej. V diskusiji, ki trenutno poteka v Veliki
Britaniji, M. Rustin očita Keanu in Owensu, da sta magično skočila v
svet, »v katerem bo vse potrebno delo opravljeno iz altruizma, narav-
109	Ta stara parola, ki jo proklamira omenjena tradicija delavskega gibanja,
ki se bori proti delu, je danes seveda še kako aktualna. Vendar je mogoče
najti kup avtorjev, ki dokazujejo, da delavci nočejo manj delati. V tem je
seveda lep del resnice, vendar je zapletenejša od tega, da si želijo prav
mezdno delo, čeprav nekateri svoj raison d'etre najdejo tudi v njem. Avtorji
predvsem opozarjajo, da »dosta veliki broj intelektualnih radnika oseča rad
kao zadovoljstvo«. (D. Mothe, Treba li skratiti trajanje radnog vremena?
MUS 3/1986, str. 305) Ko Gorz odgovarja navedenemu avtorju, poudarja, da
tisto, kar počno vrhunski znanstveniki kot Einstein, ki ga pisec jemlje za
primer, seveda ni delo. »Za Einsteina, koji je bio zaposlen u Cirihu u birou
za patente, teorijska fizika nije bila njegov »posao« nego njegova slobodna
delatnost izvan posla, njegovo vreme-za-život. To važi za skoro sve stvaraoce.
Pošto njihova slobodna delatnost nije zadat im rad, ona se poistovečuje sa
»zadovoljstvom delanja«, koje uostalom nije poštedjeno pitanje.« (A. Gorz,
Ne poistovečivati slobodnu delatnost i plaćeni rad, MUS 3/1986, str. 306/7)
Po našem mnenju avtor tako v tem odgovoru zelo jasno formulira razliko
med delom in nedelom. Tisto, kar vzpostavlja razliko, ni niti umsko ali fi-
zično niti trpljenje ali veselje, ampak prav prostovoljnost ali nujnost. V
tej optiki se drugače prikaže tudi pojmovanje dela v stari Grčiji in še kje
drugje. Naj že tu opozorimo, da tudi Gorz sam, kar bo razvidno niže, pri tej
distinkciji ne vztraja dosledno.
Ce pustimo za zdaj ob strani nihanja v konceptu, kaže opozoriti, da pisec
tudi na primeru empiričnih podatkov pokaže odnos Francozov do vprašanja
»delati manj, živeti bolje«. Kaj kažejo podatki? 75 % Francozov meni, da
bi morali vsi za delo sposobni delati. Pri tem prednjačijo stari, neodvisni
delavci in najmanj izobraženi. Pri mladih in pri visokoizobraženih pa jih
povprečno že 50 % nasprotuje obveznemu delu za vse. Rezultati se zanimivo
spremenijo, ko jih vprašate, če bi sami hoteli živeti, ne da bi jim bilo potreb-
no delati. 43 % jih je takoj ZA. Delo je očitno sredstvo za življenje, če ne
bi bilo nujno, ne bi delali ali pa bi počeli tisto, kar bi jih zanimalo. Kar
69 % mladih in 74 % tistih, ki so končali univerzo, bi se ob izbiri med visoko
plačo in zanimivim »delom« odločilo za slednje.
110	A. Gorz, Pota raja (objavljeno v Zborniku BOJ PROTI DELU), KRT,
Ljubljana 1985, str. 137—139.
42 		
nega uživanja v ustvarjanju ali pa morda z roboti.«111 Gorz se tem
očitkom izogne, ko jasno proklamira, da bo delo tudi v tej družbi
našlo svoje mesto.
»Edino«, kar se bo zgodilo, bo to, da bo izgubilo mesto centralne de-
javnosti. Preoblikovanje družbe si zamišlja kot vzpostavljanje sfere
nujnosti in sfere svobode. Sfera nujnosti je po tem konceptu omejena
na svet dela in s tem je Groz na eni od Marxovih sledi, ki ga moramo
opraviti, da bi sploh preživeli. Vendar predstavlja ta sfera zgolj del
človekovega življenja in sicer manjši. »Zato pa ni treba upati, da bo
heteronomno delo — to je tisto delo, katerega narava in predmet sta
določena od zunaj, z organizacijo nalog po merilih neke države ali
kontinenta — moglo biti v celoti ukinjeno ali spremenjeno v avto-
nomno dejavnost.«112 Heteronomno delo namreč ni samo posledica
svoje organizacije in kapitalistične delitve. »V temelju je prej posle-
dica delitve in organizacije produkcije na ravni velikih ekonomskih
razsežnosti. ... ne bo in ne more biti odpravljeno s samoupravljanjem,
niti s prekvalifikacijo in obogatitvijo dela,.. .«113
Velike produkcijske enote, ki so v določenih primerih učinkovitejše
in tudi nujne, če nočemo po nepotrebnem trositi naših moči, zahtevajo
medsebojno koordinacijo opravil, vedenj ipd. ter se pri tem ne morejo
ozirati na trenutne oziroma vsakokratne domislice producentov. Job
enrichement v tem konceptu ne najde prostora. Nasprotno. Delo mora
biti enostavno, dostopno za vsakogar, hitro priučljivo itd. Delitev dela,
ki je izvedena v tej sferi, se ravna po načelu produktivnosti. Zanima
jo, kako najhitreje z najmanjšim trošenjem moči in sredstev doseči
največ. Delo je rutinsko, malo zanimivo, a tudi kratko. Večino tega
napove že Engels v svojih razmišljanjih o avtoriteti. Gorz pa opozarja,
da heteromonija »ne implicira nujno tudi pritiska, dominacije, težav
in izkoriščanja delavcev. Pomeni pa odsotnost individualnega pristopa
pri rabi zahtevnega tipa usposobljenosti in pri rezultatu kolektivnega
dela v celoti. Potemtakem pomeni del odtujitve.«114
Delavci se sicer lahko osvobodijo hierarhičnega pritiska, naveličanosti
ipd. — lahko se uveljavi samouprava v okviru vnaprej predpisanih
111	M. Rustin, The non-obsolence of the right to work, CSP 18, str. 12. Kaj
avtorja mislita s svojimi formulacijami, ko ne le v članku, ki je objavljen v
isti številki revije, dajeta vtis, da sta odmislila sfero potrebnega dela, bo
verjetno jasno, ko izide devetnajsta številka Critical social Policy, v kateri
naj bi izšel odgovor na Rustinovo kritiko. Za zdaj ostaja zgolj vtis, da se
izogibata temu vprašanju in to do te mere, da ob komentiranju Gorzovega
stališča o družbenem dohodku njegovo tezo potvorita. Na strani 167 sicer
omenjata, da Gorz predlaga, da bi družbeno potrebno delo znašalo zgolj dve
uri dnevno, vendar tega ne komentirata. Na strani 175 pa zapišeta: »... every
adult citizen would be paid by the state a weekly or monthly income, ade-
quate for subsistence, on no other condition than that except proof of ci-
tizenship.«
P. S. Devetnajsta številka omenjene revije je med tem izšla, vendar žal
brez obljubljenega odgovora.
112	Glej opombo 105. Isto, str. 146.
113	isto
114	isto, str. 147.
43 		
aLi dogovorjenih okvirov, toda »ta osvoboditev v delovnih razmerjih ne
implicira avtonomije dela samega, niti samoodločanja (ali samouprav-
ljanja) delavcev o njegovih rezultatih in o njegovi vsebini.-«115 Kljub
temu pa Gorz meni, da bi to delo prav zaradi svoje omejenosti postalo
nekaj povsem drugega. »Delo, katerega čas je zreduciran na manj kot
tisoč ur letno, nima več enake narave in nima več istega smisla, kot
delo, katerega učinek traja 40 ali več ur tedensko, ob nespremenljivo-
sti ur, leto za letom.-«116 Dejstvo, da bo takšnega dela malo, naj bi po
avtorjevem mnenju vodilo celo do tega, da bo to delo iskano, ker bo
omogočalo, da se bodo ljudje izmaknili »lokalni zaprtosti in zaduš-
ljivi integriranosti v domačo krajevno skupnost; omogočalo bo sre-
čanja z ljudmi, ki prihajajo od drugod in s katerimi imaš lahko manj
družinske in svobodnejše odnose.. .-«117 Večje povpraševanje bodo ure-
jale regionalne in nacionalne borze dela.
4. Pri opisanem konceptu dela postaja pomembna naloga t.i. razblagov-
ljenje procesa produkcije. »Ena največjih nalog je tako razviti oblike
uporabnih aktivnosti, ki ne temeljijo na mezdnem delu ... stara ideja
kooperativ zasluži sodobno renesanso.-«118
Preseči kapitalizem pomeni »preseči sistem produkcije za produkcijo
in iti nasproti družbi, v kateri uporabne vrednosti zmagujejo nad men-
jalnimi vrednostmi.-«119 Kako nujno bi bilo to doseči v industrijski
1,5 isto, str. 148/49 (prevod popravljen).
116	isto, str. 151.
117	isto, str. 150/51. Ob tem mestu v Gorzovem konceptu se nam zastavlja
vprašanje, ali ne gre za preostanke etike dela, ki mora na tak ali drugačen
način le biti ljubljeno. Kot da ni zadosti, da se njegov status spremeni in
da je zdaj laže prenašati še tako topoumne delovne operacije, ker pač trajajo
le omejeni čas. Ne, Gorz rabi ljubezen do dela. Češ ljudje bodo tako ušli
lokalnosti. Kot da drugače kot skozi sfero dela, ob tem, da bo prostega časa
na pretek, to ne bo mogoče!? Podobne skrite zaljubljenosti v delo je pri
avtorju najti tudi drugje.
118	C. Offe, The Welfare State and the Future of Socialism: an Interview with
Claus Offe, Telos 58, str. 183.
119	A. Gorz, Pota raja (...), KRT, Ljubljana 1985, str. 149. Podobna stališča
najdemo poleg ostalih tudi pri I. Illichu. Glej njegov zgoraj že omenjeni
poizkus vzpostavljanja razlike med Selbst und Eigenarbeit. Eigenarbeit naj
bi pojmovno zajel prav dejavnosti, ki se iztrgajo blagovni produkciji in ab-
straktnemu delu, so pa dejavnosti, ki omogočajo »subsistenco«. (Pravo na
zajedništvo, Pečat, Beograd 1985)
Ko smo zgoraj govorili o možnosti uporabljanja termina uporabna vrednota,
smo imeli v mislih prav zajetje distinkcije, ki se pojavi na tem mestu. Ce
v vseh primerih uporabljamo terminološko rešitev uporabna vrednost, iz-
gubimo razliko med blagom, ki se pojavlja na trgu in je uporabno, ker je
uporabnost takšne ali drugačne vrste nujna za menjavo, in produktom, ki
svoje uporabnosti ne dobiva s posredovanjem logike trga, ampak je nasprot-
no uporabna dobrina narejena za točno določeno osebo s točno določenim
namenom ali pa tudi zase ipd., vendar pa nikakor ni uporabna vrednost,
katere uporabnost bi se izstavljala in služila tudi kot slepilo za prodajanje
določene količine abstraktnega dela. Dodatno razlikovanje je mogoče še
med uporabno dobrino in dobrino/vrednoto. Dobrina/vrednota namreč ni
nujno uporabna, lahko pač zgolj neinstrumentalno je.
44	_ _
produkciji velikega tipa kot tudi še posebej v drobni, kjer je to veliko
laže, opozarja dejstvo, da je eden temeljnih razlogov ne le neskončnega
delovnega časa, ampak tudi velike degradacije okolja prav produkcija
zaradi produkcije. Postmarksisti pri svojem razmišljanju stavijo na to,
da se je dvignila ekološka zavest, kot tudi na to, da poizkusi, ki jih
je že v sedemdesetih letih oznanil projekt delavcev vojaškega kombina-
ta Lucas v Veliki Britaniji, ne bodo ostali osamljeni.120
5. Po mnenju postmarksistov naj bi redukcija sfere nujnosti omogo-
čila ponovno vzpostavitev sfere dejavnosti, ki »se opravljajo zase —
iz ugodja, užitka, nagnjenja, strasti, ljubezni itd.-«121 Večji del teh bi
našel svoje mesto v okviru lokalne skupnosti, ki predstavlja eno od
osrednjih konceptualnih zamisli nove družbe.
Ljudje naj bi zares zaživeli v svoji ožji skupnosti šele, ko bodo odpadle
spone dela dopustile najti čas za ljudi in svet okrog sebe. Lokalne
skupnosti nastopajo v teh konceptih kot preplet nujnih in fakultativnih
dejavnosti. V primeru, ko gre za ruralno okolje, je v lokalni skupnosti
opravljen tudi večji del nujnega dela. Pri tem si ljudje pomagajo s
produkti, ki pridejo iz industrije in so učinkovitejši od doma izdelanih
orodij in priprav. Ko član te skupnosti opravi nujno delo, ki se tudi tu
radikalno skrajša, mu je omogočen ».. . razmah vsega, kar lahko v
preostalem času naredi neobvezno, naredi ali pa tudi ne, če raje medi-
tira pod svojim figovcem.«122
Ce je v ruralni skupnosti prevladujoča avtonomna dejavnost, ki pa se
deli na nujno in fakultativno, potem v mestni lokalni skupnosti pre-
vladujejo »... samodoločujoče dejavnosti, kakor je nujno potrebno za-
gotovljeno v zahvalo heteronomnemu mezdnemu delu«.123
Pri tem, ko je heteronomno mezdno delo omejeno zgolj na potrebe,
»ki so skupne vsem družbenim individuumom«, njegova opredelitev
»je lahko potemtakem plod kolektivne odločitve in je lahko kolektivno
organizirana in načrtovana,«124 ostaja polje posebnih potreb in njiho-
vega zadovoljevanja, polje, ki se v veliki meri odvija v lokalni skup-
nosti. V njej pa se poleg tega odvija tudi tista dejavnost, ki oži sfero
nujnega s strani svobodnega. »Da bi institucionalno produkcijo dejan-
sko lahko delno nadomestili z avtoprodukcijo, je potrebna politika
osvobajanja, pomembna za vse — v soseskah, občinah, velikih stano-
120	C. Offe v že večkrat omenjenem intervjuju, ko govori o nalogah delav-
skega gibanja, pravi: »There are interesting experiments underway. For in-
stance, there is the widely discused Lucas Aerospace model, Which seeks
to link employment with questions concerning use values and democratiza-
tion at the point of production. This model clearly transcends the traditional
concerns of the labour movement.« (str. 177) Za osnovni vpogled v dogajanje
v Lucasu in zahteve delavcev vrhunskih strokovnjakov glej Dave Elliott,
Radničke inicijative i alternative tehnologije, MUS 5/1981.
121	isto, str. 149.
122	isto, str. 150.
123	isto, str. 154.
124	isto, str. 155.
45 		
vanjskih poslopjih in delavnicah, ki so opremljene z vedno popolnejšo
zbirko orodja za kreacijo, popravila, montažo ter avtoprodukcijo.«125
Nujno potrebno, ki je proizvedeno iz golega hotenja po tem, da nekaj
narediš — plod domišljije, ki brez prisile služi zadovoljevanju družbe-
no pripoznanih skupnih potreb — ni več nujno. »Cas porabljen za pro-
izvajanje iz užitka se torej ne računa, temveč se samo živi.-«126
Koncept, ki smo mu priča v predstavljenih tezah postmarksistov, po-
izkuša s kombinacijo velikega in majhnega; svobode in nujnosti; dela
in nedela v pacifikaciji spoprijema z naravo preseči kapitalizem, kate-
rega konec se ponuja.
Preseči pa hoče še več. Družbe dela in napredka sploh. Veliko in tudi
vedno zastavljeno vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je vprašanje ude-
janjenja reflektiranega. Avtorji so si glede tega edini vsaj v enem.
Onstran družb dela ne bo pripeljala logika stvari same. In še več, tudi
klasične politične stranke ne. Za razliko od študentskega gibanja, ki
mu je potrebno priznati prelom s tradicijo zaupanja v velike politične
stranke, pa se ne odpovedujejo mehanizmom, ki jih te stranke lahko
uporabijo tudi kot sredstva, ki bodo podprla preseganje družb dela.
Temeljni, bolj ali manj skupni koncept spreminjanja, je koncept, ki
ga zaobsegajo pojmovanja o razmerju med politično državo in civilno
družbo. Tu puščamo večino vprašanj, ki se na ta način odpirajo, ob
strani in predstavljamo le nekaj rešitev in dilem, ki so poizkus naka-
zovanja izhoda.
1.	Avtorji pri iskanju subjektov, ki naj bi omogočili spremembo, ne
računajo več na en odločilen subjekt, ki bo, ko se prebudi oziroma
spozna svoj dejanski interes, izvedel revolucijo.127
2.	Spremembo naj bi dosegli s kombinacijo političnih grupacij, na ka-
tere bi pritiskala t.i. družbena gibanja, ki bi bila tudi sredstvo vzpod-
bujanja predrugačenja politike na ravni države. Socialna gibanja, ki
naj ne bi težila k unifikaciji, k nastanku enega velikega vsedržavnega
125	isto, str. 157/58.
126	isto, str. 158.
127	Vprašanje revolucionarnega subjekta oz. hegemona revolucije je, kot
smo že nakazali, ena osrednjih točk spora med marksisti in postmarksisti.
Naj na tem mestu navedemo razmišljanje E. Laclaua in C. Mouffe. V svo-
jih že omenjenih razpravljanjih o hegemoniji prideta do naslednjega stali-
šča o vprašanjih kot so vloga delavskega gibanja, revolucije ipd. »What is
now in crisis is a whole conception of socialism which rests upon the on-
tological centrality of the working class, upon the role of Revolution, with
a capital'r', as the founding moment in the transition from one type of
society to another, and upon the illusory prospect of s perfectly unitary and
homogenous collective will that will render pointless the moment of politics.«
(Hegemony and Socialist strategy, Verso, London 1985, str. 2) »Once the
conception of working class as a »universal clas« is rejected, it becomes
possible to recognized the plurality of the antagonisms which take place in
the field of... »workers« struggles, and the inestimable importance of the
great majority of them for the deepening of the democratic process.« (isto,
str. 167)
46 		
gibanja, se organizirajo ob nastalih problemih. Njihovi člani so ljudje,
ki jih določeni problemi zadevajo.
3.	Zaradi narave teh gibanj tudi ne gre za kakšne velike in dolgoročne
projekte, ki bi temeljili na vseobsegajočih programih. Njihovo vodilo
bi lahko ponazorili s tezo: misli globalno, delaj lokalno.
4.	Politika boja proti dualni družbi je tako rezultanta delovanja več
delnih strategij, ki poizkušajo biti dojemljive za razmišljanja sostra-
tegij.
Pri tem ni vnaprej izključen nihče, kot tudi ni vnaprej poklicanih ali
predestiniranih avantgardnih. Keane in Owens tako ugotavljata, da
tudi Gorzov ne-razred ne-delavcev ni neka vnaprej določena interesno
enotna skupina, ki bo našla skupen jezik in se vrgla v boj proti družbi
dela. Velik problem predstavlja vprašanje, »kako vzpostaviti sodelova-
nje med skupinami — nezaposlenih, delno zaposlenih, levo usmerjenih
partij — ki bi hkrati spoštovale vzajemno pravico vsake od njih, da
oblikuje svoje razlike v stališčih.«128 Ob tej dilemi predlagata nekaj
polj, ki naj bi predstavljala tisto konkretno, za kar se kaže boriti:
—	skrajšanje delovnega tedna na petintrideset ur. To je naloga tako
sindikatov kot tudi oblik socialnih gibanj ;
—	omejitev nadurnega dela. Avtorja trdita, da bi s tem pridobili pre-
cej delovnih mest za nezaposlene;
—	prostovoljno delno zaposlovanje. Vzpodbujati bi bilo potrebno pred-
vsem urejanje statusa delno zaposlenih, kar bi povečalo število
tistih, ki bi se za to odločili;129
—	zgodnja prostovoljna upokojitev.
»Glede na težave, ki so omenjene na tem seznamu različnih opcij po-
litike, je očitno, da učinkovita in pravična splošna strategija skrajša-
nja plačanega delovnega časa zahteva kombinacijo teh delnih stra-
tegij.«130
128	J. Keane, J. Owens, After Full Employment, Hutchinson, London 1986,
str. 171. Ne le na nemožnost, tudi na nevzdržnost koncepta novega hegemo-
na, pa četudi bi to bil ne-razred ne-delavcev, pa opozarjata C. Mouffe in
E. Laclau. (glej že navedeno delo str. 169 kot tudi Problemi 4—5/1986, str.
127)
129	Problem statusa delno zaposlenih je podoben statusu zaposlenih na domu,
za katere je značilno predvsem, da so slabše plačani, da imajo manjše mož-
nosti za napredovanje ipd. Delavci se prav zato za takšen način dela le ne-
radi odločajo. O tem in o podobnih vprašanjih glej prispevke v MUS 6/7/1986.
Se posebej prispevek Eike Ballerstedt, Telerad.
130	J. Keane, J. Owens, After Full Employment, Hutchinson, London 1986,
str. 175.
47 		
ENCIKLOPEDIJE
SOCIALIZMOV
Zoran Vidaković
K temeljem enciklopedije
Uvodne študije o ključnih problemih
Problemi, ki so izbrani za izhodišče uvodnih razprav, izražajo posebno
idejno in teoretično metodološko celoto-, iz katere bi naj izhajalo jedro
Enciklopedije. V skladu s tem je v tej knjigi* pripravljen izbor uvod-
nih esejev. Teksti, ki so vključeni v omejeni prostor te knjige, bolj
napovedujejo in odpirajo središčne probleme, kot pa jih temeljito
obravnavajo in kritično povezujejo v smislu emancipatoričnega dia-
loga.
Idejno dn teoretično metodološko jedro problematike je razdeljeno
v šest tematskih sklopov:
1.	Epohalna protislovja in razvoj socialistične misli;
2.	Pristop h kritični razpravi o zgodovini socializma;
3.	Žarišča raziskovanja družbenih sprememb v sodobnosti;
4.	Artikulacija celote svetovnih družbenih sprememb;
5.	Osebnost v perspektivi družbeno-kulturnih sprememb;
6.	Ponovno misliti družbeni projekt socializma.
Epohalna protislovja in razvoj socialistične misli
V prvem tematskem sklopu gre za razpravo o možnostih in potrebah
mednarodnega teoretskega dialoga glede na aktualen razvoj socia-
* S tem prispevkom začenja Časopis za kritiko znanosti z objavljanjem
obsežnejšega bloka tekstov, ki so nastali v okviru jugoslovanske iniciative
za izdajo knjige Enciklopedija socializma pri kateri sodeluje veliko število
domačih in mednarodnih teoretikov. Vsi dosedanji izdajatelji, bilo jih je
veliko, ki so obljubili sodelovanje, so po čudnem naključju odklonili na-
daljnje sodelovanje z iniciatorji za ta mednaroden projekt. (Op. ured.)
50 		
lističnega mišljenja. Uvodna razprava je osredotočena na tri pro-
bleme.
1. Postavlja se vprašanje o putanji socialistične misli glede na razvoj
tistega protislovja, ki zajema celoto epohe kapitalizma, emancipato-
ričnih družbenih gibanj, revolucij in postrevolucionarnih družb. Da bi
lahko ugotovili glavne naloge pri kritičnem pregledu podedovanih
teorij socializma in smeri njihove fundamentalne prenove, je pred-
lagana razprava o kontroverznih mejah in zablodah kritično-teoretskih
spoznanj v posameznih obdobjih in tendencah socialistične misli.
Najbolj pomembna je zahteva, da se razvoj teorije kritično premisli
glede na epohalni razvoj protislovja same dejanskosti. Predlagana je
poglobljena razprava o sodobni krizi marksističnih in drugih smeri
socialistične misli v zvezi z razvojem osnovnih protislovij sodobne
zgodovine, ki so pripeljala do krize moderne družbe, in sicer tako v
tisti obliki, ki je izšla iz kapitalistično4ndustrijske strukture in druž-
benih reform, ki so jih spodbudile socialistična gibanja, kot tudi v
tistih oblikah, ki so nastale znotraj nasprotij postrevolucionarnih
družb.
V istem duhu naj bi obravnavali protislovja socialistične misli v t. i.
tretjem svetu, in sicer glede na analizo krize procesov modernizacije
in emancipacije družb nekdanjega kolonialnega sveta.
Idejo in teorijo socializma bistveno določa razvoj družbene misli, ki
gre skozi protislovja človeške in družbene dejanskosti ter skozi pro-
tislovja misli same. Do zaostajanja in involucije misli pride takrat,
ko ideja in teorija ne dosegata aktualnega zgodovinskega razvoja pro-
tislovij same dejanskosti in ni mogoče spoznati spremenjenih možno-
sti družbenega delovanja in njihovih spremenjenih akterjev. Žarišče
razprave o aktualnem razvoju socialističnega mišljenja je v teoretski
polemiki o naravi modeme družbe, o njenih krizah ter tendencah v
prihodnosti.
Ali je mogoče kritično-teoretsko dojeti moderno družbo, če izhajamo
iz kapitalistične strukture družbene proizvodnje (in proizvodnje druž-
be)? V tem smislu se socialistična revolucija misli kot ukinjanje kapi-
talističnih protislovij, razvoj socialističnih družb pa — na temelju
ukinjanja kapitalističnih protislovij — kot bistveno neprotisloven. Ali
pa je moderno diružbo mogoče zapopasti skozi njeno glavno protislov-
je, ki se je zgodovinsko razvilo v odnosu med logiko kapitala in gi-
balnimi silami razvoja družbenega človeka, njegovih potreb in spo-
sobnosti (ustvarjalnih sil), še posebej pa povezanosti ljudi v družbeni
dejavnosti?
Zastopniki drugega stališča imajo razvoj tega glavnega protislovja za
izvor socializma (kot gibanja, družbenega projekta in kot univerzalne
tendence moderne diružbe), medtem ko v aktualnih krizah moderne
družbe vidijo razpad povezave med njegovimi različnimi in protislov-
nimi logikami. Te logike postajajo divergentne sile in različne mož-
nosti epohalnih sprememb na koncu XX. stoletja. Ti avtorji pozivajo
51 		
na razpravo o iztekajočih se teorijah kapitalizma in socializma s tem,
ko kažejo na bistvene omejitve teh teorij znotraj enodimenzionalnega
dojemanja moderne družbe, ki je določena z njegovo kapitalistično
strukturo.
2.	Drugi ključni problem v razpravi o epohalnih protislovjih in raz-
voju misli zadeva kritiko teoretskega razcepa in ideoloških spopadov,
ki so socialistično misel onesposobili za produktiven in kritičen dia-
log, za poglobitev spoznanja o možnostih socializma in za raziskovanje
njegovih družbenih gibanj in projektov. V kolikšni meri so te teoret-
ske razcepe in ideološke spopade povzročila zgodovinsko omejena spo-
znanja dialektike moderne družbe in v čem naj bi bil odločilen na-
predek tistih spoznanj, ki bi lahko odprla pot k emancipai oričnemu
dialogu in kritično-teoretskim sintezam?
Pobudniki projekta posebej vztrajajo na protislovnem razvoju druž-
benih isil, razredov in družbenih gibanj, ki se pojavljajo kot socialni
protagonisti socializma oz. to od njih pričakuje teoretska misel. Po-
polnejše spoznanje razvoja epohalnih protislovij, ki je izraženo v
množici različnih družbenih sil socializma, lahko prispeva h kritične-
mu pojasnjevanju ideološkega razcepa socialističnega mišljenja. Teo-
retski dialog je v razvoju te misli bistven pogoj za spreminjanje ste-
rilnih in rušilnih ideoloških spopadov v napredovanje socialistične
pluralistične misli, in sicer z artikulacijo univerzalnih dejavnih po-
tenc ljudi in vrednot v moderni družbi.
Najhujša oblika slabo razrešenih protislovij v razvoju socialistične misli
in gibanja je sprevračanje kritične teorije v ideologije, ki zastopajo in
izražajo nadvlado oligarhičnih centrov družbene moči znotraj zbirokra-
tiziranih organizacij delavskega in drugih družbenih gibanj ter avto-
ritarnih struktur znanja in odločanja, ki so vgrajene v socialnodržavni
kompromis teh organizacij s kapitalom ali pa v ideološki monopol
partije-države. Predlagana je razprava v smeri preseganja takšne de-
kadence socialističnega mišljenja. Avtorji uvodnih esejev se zavze-
majo za razpravo o celoti socialnih in kulturnih, političnih in organi-
zacijskih faktorjev, ki zavirajo ali pa onemogočajo novi socialistični
pluralizem in resnični internacionalizem v teoretski misli, v razisko-
valnih komunikacijah in v gibanju idej in sporočil.
3.	Še eno žarišče uvodnega dialoga o razvoju socialisitčne misli se na-
naša na temo, ki je predmet razprave že poldrugo stoletje; tisto o raz-
merju med znanostjo in utopijo. S stališča aktualnih nalog socialistič-
ne misli tega diskurza ni mogoče razvijati v okvirih stare dihotomije.
Zahteva se nova razprava o odnosu med spoznanjem zgodovinskih
možnosti, nujnosti in neizogibnosti socializma; med kritičnim spoz-
nanjem celote družbenega procesa, družbene imaginacije in samood-
ločitvijo subjektov socializma; med socialnokulturno artikulacijo druž-
benih vrednot in spoznanjem resničnosti, kot tudi o možnostih dose-
ganja ciljev družbenega delovanja. Vse to ustvarja konstitutivne ele-
mente emancipatoričnega dialoga.
52	___ _
pristop h kritični razpravi o zgodovini socializma
Pobuda za mednarodni emancipatorični dialog izhaja iz ideje, da
prihodnji razvoj teoretske socialistične misli in nova raziskovanja
družbenih projektov ne morejo biti izpeljani in podedovane filozofije
zgodovine in njenih anticipaci j prihodnosti, ampak iz raziskovanja in
kritično-teoretskega premišljevanja dejanske zgodovine. Ta izhodiščna
ideja je dobila svoj polni pomen v razpravi o ideji projekta EGS, ko
so se pri njeni odločilni določitvi soočila različna stališča: zgodovine
socializma ni mogoče dojeti in raziskovati s pomočjo teoretskih antici-
pacij iz zgodovine pa tudi iz ideoloških, bolj ali manj mistificiranih
empiričnih oznak družbenih pojavov in projektov ne. Te ideološke
oznake so konsekvence preteklih zgodovinskih omejitev teoretskih raz-
mišljanj in socialno-politične in kulturne redukcije teh misli. Resnič-
nemu spoznanju družbeno-zgodovinske celote, ki nastaja šele v no-
vejšem obdobju razvoja epohalnih protislovij, ti ne morejo pomaga-
ti. Kajti znotraj te celote ne morejo ločevati in prepoznati posebnosti
socializma kot dejanske univerzalne zgodovinske tendence, še manj pa
lahko razložijo njegovo genezo v preteklih fazah epohalnih protislovij.
Zato kritična obravnava zgodovine socializma predpostavlja predhodno
kolektivno kritično-teoretsko prizadevanje, da bi se ozki pojmovni
pristopi razširili in da bi v novih drznih načrtih za teorijo zgodovine
modernega sveta omogočili in spodbudili poglobljena raziskovalna dela,
na katerih bi lahko temeljila razprava o popolnejšem pojmovanju so-
cializma. Kritičnega ovrednotenja socializma ni mogoče začeti pri nje-
govi zanesljivi teoretski definiciji, temveč v širšem referenčnem okvi-
ru za raziskovanje dejanske zgodovine in z razpravo o globalnih kri-
tično-teoretskih hipotezah, ki prebijajo oklep prejšnjih teorij lin da-
našnjih ideologij. Iz tega je izšel tudi izbor štirih osnovnih problemov
v tem tematskem sklopu uvodnih razprav.
Na prvem mestu je razprava o zgodovini socializma ¡kot posebne di-
menzije celotne zgodovine modernega sveta. Z drugimi besedami, gre
za problem geneze socializma iz celote zgodovinskega procesa moder-
nih družb. Ena od vodilnih idej te razprave je raziskovanje sklopa
epohalnih protislovij, ki se jih lahko prepozna v vseh kategorijah
družbene in človeške realnosti (v spremembah civilizacije, ekonom-
skih formah in socialnoekoloških pogojih proizvodnje življenja ljudi,
v kulturnih in političnih dimenzijah podružbljanja, v razvoju osebno-
sti), znotraj katerih se giblje specifična logika družbenih procesov,
družbenega razvoja ljudi in njihovega družbenega delovanja, ki je na-
čeloma drugačna od logik antagonističnega podružbljanja (med njimi
je za moderno epoho značilna in dominantna logika kapitala).
Tako postavljen osnovni problem odnosa zgodovine socializma do
celote moderne zgodovine predstavlja teoretskokritični izziv tistim ra-
zumevanjem socializma, ki ga obravnavajo kot posebno zgodovinsko
obdobje. Namesto da bi moderno zgodovino razlagali s kapitalistič-
nim družbenim procesom in z njegovo ekspanzijo in dominacijo nad
53 		
predhodnimi oblikami antagonističnih družbenih procesov — vse do
prevrata v družbeni tip socializma — ta kritično-teoretski izziv zahte-
va, da se v celotni epohi pripoznajo gibalne sile družbenega in člo-
veškega razvoja in civilizacijski, kulturni in politični procesi, ki so
jih vzpodbudile, ki se v zgodovinski praksi ljudi in družb artikulirajo
kot alternative kapitalizma.
S takšno postavitvijo osnovnega problema ni zapostavljena razprava o
odnosu med kapitalizmom in globalnimi silami socializma, o alterna-
tivnih logikah družbenih procesov v posameznih obdobjih moderne
zgodovine in prav tako ne razprava o globalnem radikalnem spre-
minjanju, ki ukinja logiko kapitalizma. Ne izničuje se vprašanje o
posebnih tipih družb, v katerih se je odnos med logiko kapitalizma in
alternativnimi logikami moderne družbe bistveno spremenil. Vsa ta
vprašanja se postavljajo v kontekstu poglobljenih kritično-teoretskih
zahtev.
Drugi središčni problem kritične analize zgodovine socializma zadeva
razmišljanje o odnosu med množico različnih družbenih sil, ki so bolj
ali manj oblikovane v družbena gibanja, in njihovimi družbenimi
projekti, ki so v praktično kritičnem odnosu do kapitalistične realnosti
(pa tudi realnosti predkapitalističnih procesov, ki so podrejeni logiki
kapitala). Tu merimo na družbena gibanja in projekte, ki so se bili
preizkušali v družbenih bojih in ki so tudi sicer izkusili realno zgodo-
vino v preteklem stoletju. Raziskovanje te množice zgodovinskih iz-
kušenj bi se naj soočilo s hipotezami teorije zgodovine modernega
sveta, ki bi ponovno premislila glavna dejstva te zgodovine. Za uvodne
razprave je predlagan samo en vidik te celote (ki je konstitutiven za
metodo emancipatoričnega dialoga). Problem odnosa med družbenimi
silami, gibanji in projekti se bo obravnaval posebej. Sprašujemo se o
njihovih virtualnih ali izraženih potrebah, možnostih in težnjah in
sposobnostih, da bi se družbenokulturno in politično srečali v eman-
cipatorični praksi. Kdaj in v čem so se njihova srečanja (družbene
vezi, zveze, socialnopolitični bloki, kulturne komunikacije itd.) zdru-
žila in razvila emancipatorične lastnosti gibanj, projektov in druž-
benih rezultatov? Kje je mogoče prepoznati artikulacijo splošnejših in
univerzalnih emancipatoričnih vrednot, globalnih potreb, idej in pro-
jektov družbenega delovanja? V čem in kako so antagonisti čni druž-
beni procesi in strukture (predvsem kapital) omejili, blokirali ali od-
tujili njihovo srečevanje in možne emancipatorične rezultate sreča-
nja?
Množica družbenih akterjev in protislovij zgodovine socializma je še
posebej pomembna za kritično obravnavo odnosa med glavnimi so-
cialnopolitičnimi in ideološkimi vejami družbenih gibanj in projektov
v zgodovini socializma. To so veje, ki so v konvencionalni zgodovini
znane kot reformistične, revolucionarno-sindikalistične, anarhistične;
gibanja in projekti, ki vključujejo kmete, industrijske proletarce delno
proletarizirano intelektualno delavstvo, ki temeljijo na emancipato-
54	_ _
ričnih potrebah žensk, na etničnih in nacionalnih emancipatoričnih
potencialih.
Naslednji problem se nanaša na kritično-teoretski pristop k razisko-
vanju posebnih družbenozgodovinskih celot, ki so se oblikovale v
družbenih revolucijah in z razvojem protislovij postrevolucionarnih
družb, pa tudi na pristop k raziskovanju celot, ki so nastale s pomočjo
globalnih družbenih reform in pod vplivom družbenih sil z emancipa-
torčnim potencialom. Prav na tem bodo vse šole socialističnega mišlje-
nja preizkušale lastno sposobnost kritično-teoretske emancipacije v
odnosu do teoretskih redukcij in ideoloških konstruktov, ki so nastali
v protislovjih dejanske zgodovine socializma.
Ali je sodobna misel zrela za to? Ali bi poskus kritično-teoretske ra-
dikalizacije te polemike še enkrat povzročil ideološke spopade? Ome-
nimo zgolj dva argumenta za prvo možnost.
V osemdesetih letih našega stoletja je, dejstvo, da sta »socialna država«
in »državni socializem« kot dva tipa družbenih projektov, ki sta nasta-
la in se oblikovala kot zgodovinska tendenca socializma in doživela
pomembne omejitve in bistvene redukcije, postalo očitna resnica. V
obe obliki družbeno-državnih kompromisov so ujeta družbena gibanja,
gibala obeh so postavljena pod vprašaj, hkrati pa nobena do njih
nima označene poti do radikalne emancipatorične spremembe logike
antagonistične in represivne akumulacije in prakse nehumane in eko-
loško uničujoče industrializacije. Ideološki spopad med tema dvema
družbenima projektoma je pirivedel do medsebojnega ideološkega iz-
ključevanja in pod hegemonijo družbenih posedovalcev moči kapitala
in države se je vzajemno ideološko izključevanje spremenilo v poseb-
ni sistem obnavljanja obojestranskega omejevanja družbene zavesti.
Družbene krize na obeh straneh potrjujejo, da se zelo hitro izčrpavajo
možnosti družbeno-državnih kompromisov, in da potlačene gibalne sile
socializma prihajajo na dan v vedno novih oblikah.
Ob taki realnosti se teoretska misel socializma ne more pomiriti z
nobenim od znanih ideoloških kritij. Prisiljena je odpreti oči pred naj-
težjimi vprašanji zgodovine socializma, sicer ne bo mogla prerasti
prejšnjih okvirov teoretskega razvoja, ki so postali oklep. Kolikor
bomo pripravljeni na resnično razpravo o prvih dveh središčnih prob-
lemih v analizi zgodovine socializma, potem se lahko pripravimo tudi
na tretjega, s čimer bi umaknili zavore za razvoj socialističnega mišlje-
nja.
Četrti osrednji problem zadeva nastajanje dejanske svetovne zgodo-
vine socializma. Meje socialistične misli se pomikajo k planetarni ce-
loti družb in k planetarni družbi. To zahteva in vodi k načelnim spre-
membam v mišljenju sodobne zgodovine. Izdelana teoretska optika
zaznava, da v »tradicionalnih« oblikah proizvodnje življenja, kulture,
družbenosti, ki so razširjene v kolonialnih in postkolonialnih družbah
in na »periferiji« industrijsko razvitega sveta, deluje dvorezen meč
55 		
protislovnih logik moderne družbe: antagonistične (predvsem kapita-
listične) modernizacije in emancipacij, ki so lastne moderni družbi. V
tej logiki in v tem protislovju je treba iskati genezo socializma.
S tem ko se v svetovno zgodovino vpotegne »periferija«, stopijo v
prvi plan problemi odnosa med »tradicionalnimi« kulturami, oblikami
proizvodnje, družbenimi strukturami in načini podružbljanja ter de-
javnimi silami zgodovinske tendence socializma. Razprava o tem po-
staja odločilna za kritično analizo zgodovine »kmečkih vojn v XX.
stoletju«, antikolonialnih revolucij, družbene narave in dosega gi-
banj za nacionalno in kulturno emancipacijo v deželah tretjega sveta,
družbenih bojev in alternativnih družbenih projektov v teh deželah.
Nasproti kapitalistični modernizaciji, ki razbija »tradicionalne« kul-
ture in družbe, ise raziskujejo (na primer nekega dela ali pa kot kon-
kretna možnost) kontinuiteta in povezava med določenimi dimenzi-
jami »tradicionalnih« družb in kultur ter procesi emancipacije, ki so
izhodišče .socializma. Da bi se odprli ti razširjeni pogledi na sodobno
zgodovino, je nujno ponovno misliti tudi eno od vozlišč predhodnih
epoh: družbene boje in socialnokulturna gibanja, ki so bila v teh ob-
dobjih predhodniki socializma.
Fokusi razprave o epohalnih spremembah
v sodobnosti. Kriza moderne družbe in njene
perspektive; spreminjanje razredov; razvoj družbenih
gibanj; dvoumnost sprememb dela, tehnike
in znanosti
Nove razprave o projektu socializma nastajajo v času preloma tako
družbene resničnosti, kot mišljenja. Možnost uspešnega mednarodnega
sodelovanja in plodnega usmerjanja celote kritičnih razprav in teo-
retskih inovacij je odvisna od soglasja glede glavnih žarišč globokih
sprememb realnosti. Kje v teh spremembah pripoznati odločilna gi-
bala dogajanj, ki napovedujejo epohalne spremembe sodobnega sveta?
Nagibamo se k soglasju na tistih področjih, kjer je treba odpreti glav-
ne raziskovalne smeri, in na katere kaže usmeriti različne pristope,
kategorije teoretsko-kritičnega mišljenja, metode spoznavanja in po-
jasnjevanja perspektiv. Ideja o emancipatorskem dialogu je porojena
v srečanju z žarišči aktualnih in globokih sprememb mišljenja. Pri-
čakujemo, da se bo prav v tretjem tematskem krogu izkazalo, v ko-
likšni meri je ta nova metoda zasnovana v gibanju same realnosti.
Uvodna razprava o krizi sodobne družbe postavlja daljnosežno vpra-
šanje o naravi sodobne svetovne krize in o 'osnovah spreminjanja druž-
benega dela, življenja ljudi, ekonomije in vseh kategorij družbenih
procesov, vseh temeljitih sprememb, ki jih je svetovna kriza postavi-
la kot nujne in možne. Gre predvsem za to, da ise poudari, naj se o
svetovni krizi in z njo nastalih spremembah razpravlja v enotnosti
56	_ _
in medsebojni odvisnosti posebnih oblik kriz različnih tipov družb.
Odločilna novost je nakazana v stališču, da se uvodna razprava o
naravi krize ne more zadovoljiti s tem, da zgolj razpreda o krizii ka-
pitalistične ali podržavljene ekonomije in tej ustreznih družbenih in
političnih sistemih, temveč je treba njen epicenter raziskovati v od-
nosu med krizo teh sistemov in krizo družbenih procesov, razredov
in družbenih gibanj, ki so nosilci zgodovinskih tendenc socializma. V
tem smislu so za dojetje narave krize vseh tipov sodobnih družb in-
dikativni pojavi družbene krize v območju proizvodnje življenja ljudi,
ki se izmikajo klasični kritiki politične ekonomije (ekološka kriza,
kriza osebnosti, urbana kriza, vprašanje kvalitete življenja, zdravje ...)
Kulminacija te razprave se nanaša na mišljenje prihodnosti v perspek-
tivi epohalnih sprememb, ki jih zastavlja kriza sodobne družbe. V
uvodnih esejih je zanimiva ideja o divergentnih perspektivah bodoč-
nosti, ki sugerira razmišljanje o globoko protislovni naravi epohalnih
sprememb, ki jih prinaša kriza sodobne družbe. Ali je to že nov zgodo-
vinski cikel razvojnih protislovij sodobne družbe? Ali se v tem novem
razvoju še naprej kontrapolirajo njegove logike — logika antagoni-
stičnih družbenih procesov in logika emancipiranega razvoja družbe-
nega človeka — in ali se razdirajo krhki (?) kompromisi in povezave
med njimi (»socialna država«, »državni socializem«)? Ali so že na
delu nasprotne epohalne tendence: zgodovinska involucija moderne
družbe ali zreli, radikalnoemancipatorski socializem?
Radikalno izoblikovana vprašanja o perspektivah prihodnosti spre-
jemamo zato, da bil ah ko bolj pogumno odprli horizont noih razi-
skovanj družbenih projektov socializma. Toda tudi za to, da bi zahte-
vali večjo kritično-teoretsko domišljenost. Od uvodnih razprav se pri-
čakuje, da bodo določile tiste kategorije družbenih pojavov, v katerih
sodobna kriza spodbuja najgloblje antinomične spremembe. Avtorji
uvodnih esejev kažejo na jedro protislovja zgodovinske tendence so-
cializma: na dvojno naravo Marxovega proletariata. Hkrati domneva-
jo, da se bo ločnica med nasprotnimi strujami, ki so nastale znotraj
vzkipelih družbenih sprememb, nakazala v spremembah družbenih
razredov in v novem razvoju družbenih gibanj.
Odločilna razprava, ki je napovedana, se bo ukvarjala z dvema na-
sprotnima logikama spremembe razredov: logike, ki razstavlja in
spreminja družbeno bit razredov sodobnih družb, ki duši emancipa-
torski potencial potlačenih razredov in namesto razredov producira
družbeno hierarhijo slojev podrejenih; in logike, ki spreminja druž-
bene razrede v kolektivne dejavnike družbenega delovanja, v tiste,
ki so sposobni posegati v antagonistično strukturo družb in emancipa-
tofrsko ukiniti osnovne razredne delitve.
Te uvodne študije upoštevajo ekonomske, tehnološke, ekološke, druž-
beno-kulturne in politične dejavnike sprememb družbenih razredov
v novi, razviti fazi moderne družbe. Vzpodbujena je razprava o dvo-
značnem delovanju posameznih redov teh dejstev, ki nasprotujejo
dojemanju, da njihove spremembe enoznačno določajo bit družbenih
___		57
razredov. Kritično-teoretski izziv ponuja stališče, da se ti dejavniki
usmerjajo proti eni izmed nasprotujočih si logik sprememb družbenih
razredov, in sicer glede na odnos med kapitalističnim ali etatističnim
proizvajanjem podrejenih družbenih slojev po eni ter glede na razvoj
družbenih gibanj (tu kritizirajo in težijo k družbeno-kulturni spre-
membi številnih dejstev teh družbenih struktur) po drugi strani.
Razvoj družbenih gibanj ima osrednje mesto v uvodnih razpravah.
Začenja se dialog med različnimi smermi teoretskega mišljenja in
raziskovanja družbenih gibanj. Ali obstaja možnost skupnega refe-
renčnega okvira za teoretsko razpravo oziroma za sinteze med teori-
jami, ki so izhajale iz kritične obnove marksizma in iz drugačnih
teoretskih nastavkov? Zdi se, da je tovrstno teorijsko srečanje ne
samo mogoče, pač pa tudi posebno pomembno v raziskovanju tega
odločilnega segmenta sodobnosti. Kajti tendence epohalenih sprememb
moderne družbe se razhajajo med involutivnimi spremembami druž-
benih razredov in razvojem družbenih gibanj.
V tradiciji Marxove teorije je razvoj družbenega dela in njegovih
proizvajalnih sil dojet kot odločujoča gibalna sila družbenih spre-
memb. Toda teoretska paradigma dela je v sodobni socialistični misli
doživela kritiko. V vseh členih verige uvodnih razprav izhaja disku-
sija iz različnih vidikov kritične analize prav te paradigme. Za
uvodne eseje so značilne tudi težnje, ki hočejo kritično rekonstruirati
Marxovo teorijo družbenega dela, in sicer na temelju globljih vpo-
gledov v tendence epohalnih sprememb realnosti. Ne gre za zahteve
po umiku te teorije iz temelja socialistične misli, ampak za to, da
bi se njena vzpodbudna moč ohranila v bolj razviti obliki, ki je v
skladu z realnostjo, predvsem pa, da bi se kritično rekonstruirala
znotraj obnovljene teorije epohe sodobnih družb.
Avtorji večjega števila uvodnih esejev se v različnih diskurzih za-
vzemajo za to, da bi se kritična analiza družbenega dela in njegovih
proizvajalnih sil razvila s pomočjo bolj popolnega spoznanja realnega
subsumiranja družbenega dela pod kapital, kar je odločilni moment
logike kapitalizma nasproti logiki družbene emancipacije ljudi (razvoj
njunega protislovja). Odprto je tudi vprašanje involucije projekta
socializma v porevolucionarnih družbah, kjer je glavni moment logike
(kapital) zamenjan s subsumpcijo družbenega dela pod državo.
Tendenca mutacij samega kapitala in njegove družbene logike je
izpeljana natanko iz tega odločilnega momenta, ki ga je mogoče po-
jasniti kot konsekvenco nove in daljnosežne spremembe znanosti in
tehnike, informacijske in nove industrijske revolucije. Če bi to teoret-
sko stališče ne bilo problematizirano, potem bi epohalna sprememba
proizvajalnih sil družbenega dela (ki se vrši v daljnosežnem razvoju
znanosti in tehnike ter v vse bolj kompaktnem podrejanju družbenega
dela kapitalu, družbene realnosti pa njegovi logiki) lahko bila odlo-
čilni argument mnenja, da kapital izničuje tendenco družbene eman-
cipacije ljudi, ki se je uresničevala v razrednih in drugih družbenih
spopadih. Namesto sprejemanja takega sklepa, ki bi prihodnost druž-
58 __
be prepuščal logiki kapitala, mora socialistična misel nasprotovati
prednostnemu pomenu družbenega dela in razvoja njegovih proizva-
jalnih sil ter poiskati izvore alternativne logike družbe izven družbe-
nega dela (brezizhodno podrejanje kapitalu). V aktualnih teoretskih
polemikah je vedno bolj prisotna prav ta smer razmišljanja.
Polje teoretskega dialoga se spreminja hkrati s spreminjanjem pro-
blematizacije razvoja znanosti in tehnike oziroma s spreminjanjem
celote proizvajalnih sil družbenega dela. Ta pristop problematizira
teoretsko mišljenje o enosmernosti družbenega dela, ki mu botruje
enopomenski razvoj znanosti in tehnike (in celote družbenih proizva-
jalnih sil), pri čemer je ta razvoj neodvisna determinanta. Avtorji
uvodnih esejev iščejo izhodišče za nov razvoj teorije prav v kritičnem
dojemanju Marxove teorije, ki naj bi prenehala z razlaganjem druž-
benih determinizmov, ki so prevladovali v ideologijah delavskega
gibanja od druge internacionale naprej. Gre za ideologije, ki so pri-
peljale do negiranja emancipatoričnega potenciala družbenega dela
in družbenih bojev z ozirom na delo. Avtorji predlagajo teoretski
obrat: namesto dojemanja sodobne znanosti kot determinante razvoja
tehnike, te pa kot determinante sprememb družbene delitve dela in
organizacije dela ter sprememb družbenih razredov, predlagajo raz-
iskovanje sprememb v samem družbenem delu sprememb, ki so po-
sledica družbenih bojev, vendar pa hkrati dejavniki samega razvoja
znanosti in tehnike.
Ta pristop daje novo vzpodbudo za raziskovanje dvoznačnosti sodobnih
sprememb družbenega dela in njegovih proizvajalnih sil in razredov
sodobne družbe, ki se nahaja na zgodovinskem razpotju. S tem je na-
povedan poglobljen teoretski dialog o preraščanju teoretske para-
digme dela. Kajti kritična teorija družbenega dela ni zadostna teoret-
ska osnova za raziskovanje gibalnih energij in logike družbene eman-
cipacije. Nasproti vedno bolj popolni subsumpciji družbenega dela pod
kapital (kar je gotovo glavna os kapitalistične logike v razvoju mo-
derne družbe), se gibalne sile alternativne logike iščejo v družbenem
delovanju ljudi, ki afirmirajo lastne potrebe in zmožnosti, družbeno
povezanost in dejavno moč. To raziskovanje pa ne more biti reduci-
rano na krog družbenih spopadov in gibanj znotraj družbenega dela.
Toda prav tako teoretsko legitimna je zahteva, da se raziskujejo
učinki družbenih spopadov in gibanj (znotraj in izven družbenega
dela), in sicer v smeri emancipatorskega spreminjanja družbenega
dela, njegovih družbenih delitev in organizacije, tehnike in znanosti.
Teoretsko legitimna je tudi kritika negiranja emancipatorskega po-
tenciala družbenega dela in njegovih proizvajalnih sil. Za uvodne
eseje je značilno vztrajanje pri razkrivanju teh potencialov s posre-
dovanjem dejavnosti, ki posegajo v strukturo družbenega dela, ki je
subsumirano pod kapital. Na ta način se odpira teoretska razprava,
ki tendenco emancipatorskih sprememb razredov moderne družbe
in problematiko družbenih gibanj povezuje z emancipatoričnim po-
tencialom družbenega dela in njegovimi proizvajalnimi silami.
59 		
Artikulacija svetovne celote družbenih sprememb
V tretjem tematskem krogu je iskanje žarišč raziskovanja tistih
fundamentalnih družbenih sprememb v sodobnosti, ki bi utegnile
osvetliti perspektive socializma. Toda s tem, ko ločujemo kategorije
realnosti, za katere domnevamo, da se nagibajo k spremembam in
da v sebi nosijo potenco sprememb, ki so odločilne za družbeno
celoto zgodovinskega gibanja, smo prisiljeni v teoretske abstrakcije
višjega reda. Dolžni smo namreč predpostaviti tveganost tovrstne me-
tode. V novem obdobju, ki ga odpira svetovna kriza družb, se fun-
damentalne spremembe kažejo najprej in najbolj popolno v tistih
družbah, ki so po številnih kriterijih najbolj razviti segmenti te
celote. V prejšnjem stoletju je razvoj socialistične teorije šel za
Marxovo metodo, ki je izražena v misli, da morajo v teoretski ana-
lizi najbolj razvitega angleškega industrijskega kapitalizma vsi zaznati
prapodobo svoje prihodnosti. Danes poznamo dobre in slabe plati
takšnega pristopa. Ce bi ga sprejeli v trenutku, ko se nahajamo na
pragu novih epohalnih sprememb, bi se lahko njegove slabosti pre-
levile v kardinalne napake. Zato se skušamo v postavljanju središčnih
problemov v tretjem tematskem sklopu izogniti tovrstni zahodno-
centristični napaki. Predlagamo uvodno razpravo o raziskovanju ten-
denc sprememb določenih kategorij družbene realnosti v mednarod-
nih, svetovnih razmerah. Zavedamo se, da bo ta zahteva izpolnjena
dokaj skromno, kajti tendence, ki smo jih izločili, kažejo na skrajno
enakomernost v svetovni celoti družb. To metodologijo bo treba do-
polnili.
Hkrati z osnovnimi problemi, ki smo jih določili v tretjem temat-
skem krogu razprave, se oblikuje četrti krog problemov okoli ideje
o nastajanju svetovne družbe. Uvodne študije pripisujejo tej tendenci
odločilno vlogo v razkrivanju zgodovinskih perspektiv, predlagajo
pa tudi, da bi se tukaj — v okviru teoretskih spoznanj in napovedi
o svetovni družbi — analizirali in interpretirali rezultati kritično-teo-
retskega razkrivanja globine pojavov, ki so nakazani v tretjem krogu.
Glede na pripravljalna dela in uvodne eseje ločimo v četrtem te-
matskem krogu razprave pet središčnih problemov:
1.	razvoj protislovij moderne družbe v svetovni celoti družb:
2.	družbeni boji in perspektive socializmov v »centru« in na »peri-
feriji« svetovne celote družb;
3.	razvoj narodov, kulture in posebnih civilizacijskih celot v odnosu
do kapitalistične meddržavne logike nastajanja svetovne družbe in v
odnosu do tendenc socializma;
4.	migracije delovne sile v svetovni celoti družb ter s tem pogojene
tendence sprememb razredov in razvoja družbenih gibanj;
5.	internacionalizem emancipatoričnih družbenih gibanj v novem ob-
dobju.
60 		
Socialistična misel je razvila teorijo o protislovjih moderne družbe
v mejah kapitalistične industrijske družbe na zahodu. Toda ta misel
dvojno zamuja. Po eni strani pojasnjuje gibalne sile moderne družbe
v mejah protislovja proizvodnje in družbene reprodukcije kapitala
(spregleduje genezo protislovja med kapitalistično logiko družb in
razvojem potreb, zmožnostjo ljudi, osebnosti in družbenega delovanja,
kulture in civilizacije glede na ta razvoj). Po drugi strani pa pojasnju-
je zgodovinske predpostavke socializma s pomočjo protislovnega raz-
voja družb v okviru industrijskih monopolov. V resnici pa se gibalne
sile kapitalizma razvijajo v njegovi svetovni ekspanziji. Kapitalizem je
formiran v odnosu med metropolnimi in kolonialno odvisnimi druž-
bami. Gibalne sile emancipacije ljudi, njihovega družbenega delova-
nja in kultur se razvijajo v centru oziroma na periferiji različno.
V	prvem primeru se skozi daljše obdobje ohranja enotnost protislovja
med logiko razširjene reprodukcije kapitala in razvoja ljudi oziroma
družb, od katerih izhaja emancipatorična tendenca, gibanje in projekt
socializma. V drugem primeru pa ekspanzija kapitala preprečuje eman-
cipatorično tendenco, temelji na kapitalističnem podrejanju predhod-
nih zgodovinskih oblik družbenega podrejanja in zatiranja, ki se
temu upirajo tako, da se naslanjajo natanko na prejšnje zgodovinske
oblike družbenosti in družbenih bojev. Ta pomembna razlika pa pre-
prečuje bolj popolno dojetje razvoja moderne družbe in njenega pro-
tislovja v svetovni celoti ter zasenči družbeni osvobodilni potencial
»•tradicionalnih družb« in kultur, ki se lahko v spopadu z logiko
kapitala razvijajo v moderne logike emancipatoričnega ljudskega in
družbenega razvoja, ki je bolj ali manj različen od modernih logik
emancipacije v družbah metropol.
Slika sveta, ki se je fiksirala v preteklih oblikah socialistične misli,
občutno slabi in se v sodobnem času razvoja protislovja družbe v
svetovnem razmerju spreminja. Raziskovalna dela in kritične teorije
so bolj osvetlile spremembe družbenega dela in ekonomske proizvod-
nje — torej kapitalistično logiko družb. Kolikor bi te rezultate hoteli
interpretirati v duhu teorije preteklosti, bi lahko sklepali, da se
ovire za razvoj emancipatoričnega potenciala družbe nahajajo na
»periferiji«.
Drugačne perspektive socializma pa odpira misel o razvoju gibalnih
sil družbene emancipacije ljudi (potreb in zmožnosti ljudi, družbenega
delovanja, kulture, razredov in družbenih gibanj) v spopadu z logiko
odvisnega ali neokolonialnega kapitalizma. Ključno vprašanje per-
spektive svetovne družbe zadeva odnos med logiko kapitalizma in
logiko emancipatoričnega razvoja ljudi in družb v svetovni celoti.
Osebnost v perspektivi socialno-kulturnih sprememb
V	razpravah, ki so stekle, je ta problematika dobila eno osrednjih
mest. To je dokaz, da se končno popravlja napačno zastavljeno raz-
merje med posameznikom in družbo, ki je prevladovalo v velikem
_				61
delu socialistične teorije in ki je močno vplivalo na družbena gibanja.
Vrstni red glavnih tematslkih sklopov je še boljši dokaz za to.
Tretjemu krogu uvodnih razprav, ki so usmerjene k razkrivanju
osvobajajočih možnosti družbenih sprememb sledijo razprave, ki se
dotikajo nastajanja svetovne družbe in novega internacionalizma v
perspektivi dejanskega človeštva (četrti tematski krog). V zvezi s tem
so razprave o gibalnih silah razvoja ljudi, ki lahko vzpostavijo po-
sameznike kot subjekte samodoločanja (peti tematski krog). Ta po-
vezava — emancipirano človeštvo in individualna osebnost, ki z dvig-
njenim pogledom dosega nove horizonte človekovih možnosti, ozna-
čuje paradigmo zgodovinskih teženj socializma. Metoda naših del se
ne zadovoljuje z analizo tega izvirnega človekovega upanja, ampak
zahteva od vseh akterjev iskanje dokazov o elementih te možnosti
in dokazov o dejavnikih, ki bi to možnost lahko zagrabili še enkrat.
Kolikor je socialistična misel pripravljena, da brez kakršnihkoli meja
uresniči kritično analizo lastnega temelja, potem mora individuumu
vrniti neizmerni idejni in teoretski dolg zaradi zapletanja Marxovega
humanizma v humano strukturalistično mišljenje družb in posebej
v ekonomistično mišljenje razrednih bojev, etatističnih sprememb ka-
pitala in družbene proizvodnje življenja. To je poudarjeno pri idejah,
ki odločilno zaznamujejo sodobne razprave o razvoju socialistične misli
in o zgodovini socializma. Misel, ki je možnost socializma izpeljevala
iz protislovij kapitalističnega procesa, iz dela in kapitala ter iz spopada
razredov, ki so bili dojeti kot njihovi proizvodi. Geneza socializma
v zgodovini moderne družbe in možnost prenove socializma v današnji
krizi te družbe je obravnavana s stališča temeljnega nasprotja med
kapitalističnimi strukturami (in njihovim ukinjanjem — nadomešča-
njem s totalno državo) in družbenim razvojem samih ljudi. Razisko-
vanje dvoznačnega procesa v sodobnih spremembah družbenih raz-
redov vzpodbuja ideja o zgodovinski možnosti osvobodilnega ukinja-
nja razredov, ta možnost pa se povezuje z novim zgodovinskim tipom
družbenih gibanj (ki se pojavljajo znotraj in izven razrednih bojev).
V teh družbenih gibanjih je mogoče prepoznati konsekvence in arti-
kulacije, emancipatorske tendence vseh glavnih momentov epohalne
spremembe proizvodnje življenja ljudi. Epohalne spremembe te pro-
izvodnje vsebujejo kardinalne novosti tehnoloških, ekoloških, ekonom-
skih in političnih aspektov. Vsi ti aspekti, ki jim je socialistično
mišljenje v preteklosti izmenično dajalo primat, se lahko spremenijo
v dejavnike družbene emancipacije ljudi, čeprav jih najprej dojemamo
kot sile starega in novega odtujevanja in zasužnjevanja ljudi.
Iz tega začaranega kroga mišljenja ambivalentnih sprememb iščemo
izhod v mišljenju subjektov, ki lahko dosegajo osvobodilno smer
sprememb v lastnih praksah v smislu samodoločitve.
Raziskovalno prvenstvo je dano odnosu med družbenim delovanjem
ljudi (družbena gibanja) in razvojem osebnosti. V tem odnosu se na
obeh straneh dogajajo socialno-kulturne spremembe, ki naj bi pri-
62		J
tegnile največjo pozornost prenovljene socialistične misli. Tovrstno
premikanje središča pozornosti bi lahko bilo epohalna novost sociali-
stičnih teorij. Potreba po takšnem premikanju se vsiljuje raziskoval-
cem sprememb tako v sovjetski, češkoslovaški, kanadski in kalifor-
nijski družbi, v Indiji in na Kitajskem, v Mehiki ali v Braziliji, v
Hamburgu in Parizu, v Sovetu ali pa v Dakarju... Ne gre zgolj za
to, da bi bila to ideja antropologov in kulturologov, ampak je tudi
ideja zgodovinarjev, ekonomistov, sociologov in politologov, ki niso
obsesivno zaposleni z enodimenzionalnim pristopom svojih tradicional-
nih mišljenjskih šol.
Razprava je usmerjena k naslednjim osnovnih problemom:
1.	preseganje dualizma subjektivitete in objektivitete;
2.	zgodovinski razvoj posameznika v moderni družbi;
3.	razvoj protislovij razrednega individua v delavskem gibanju, po-
trebe, zmožnosti in družbeno delovanje delavcev glede na blago —
delovna sila;
4.	osebnost v družbenih sistemih družbeno-državnega kompromisa;
5.	družbeno-kulturne lastnosti emancipatorskih gibanj konca XX. sto-
letja glede na osebnost;
6.	osebnost v kulturah osvobodilnih gibanj in revolucij v neokoloni-
jalnih in odvisnih družbah.
Ponovno misliti družbeni projekt socializma
V	sklepnem krogu razprav se odpirajo problemi, ki so neposrednega
pomena za pristop k novim raziskovanjem socialističnih alternativ.
Pričakujemo, da bo v teh razpravah kritično analiziran teoretski
pojem družbenih alternativ, ki se jim pripisujejo socialistični atributi.
Ideja Enciklopedije vsebuje tudi praktično preverjanje možnosti vzpod-
bujanja in uresničevanja družbenega delovanja in rešitve za odprte
probleme človeške in družbene realnosti, in sicer na način, ki je v
izhodišču različen od obstoječih. Gre za alternative v smislu poglab-
ljanja in razvijanja socialističnih vsebin in realnega značaja modernih
družb, v katerih so že na delu gibalne sile in tendence družbene
emancipacije ljudi (v širokem dialoškem referenčnem okviru doje-
manja emancipatorske logike in socialistične tendence družb).
V	izhodišču teh razprav ne gre za odrekanje eksistence takšnih glo-
balnih sil in tendenc v različnih tipih modernih družb, temveč pred-
postavljamo, da so te sile in tendence prisotne tudi znotraj danih
protislovij, ki na ta ali oni način omejujejo, izkrivljajo ali onemogo-
čajo možnosti emancipatorskih družbenih sprememb. V tem smislu
se raziskovanje socialističnih alternativ nanaša predvsem na družbeno
delovanje, ki bi lahko spreminjalo okvir protislovij (razreševalo ta
protislovja v smeri socializma), pa tudi na smer in vsebino sprememb
63
človeške in družbene realnosti, ki naj bi bila omogočena s tem
družbenim delovanjem.
Splošna naloga teh razprav se nanaša na realne in predpostavljene
vidike socialistične alternative v že obstoječih družbah, na njihov
možni domet v predvidljivem obdobju razvoja zgodovinskih proti-
slovij. Razpravljalo se bo o izhodiščih ideje Enciklopedije, o tem, da je
nujno in mogoče raziskovati socialistične alternative na vseh po-
dročjih družbene resničnosti, seveda glede na obdobje, v katerem se
pričakuje razvijanje družbenih protislovij in gibalnih sil družbenega
dela, ki je že vsebovano ali nakazano v sodobnih družbenih krizah
in v spremembah, ki so jih povzročile.
■ V^-Hgi
V	pripravljalnih delih in v uvodnih študijah se zavzemamo za raz-
pravo o štirih osrednjih problemih:
1.	Referenčni okvir dojemanja socializma na koncu XX. stoletja. Na-
men razprave je, da se definicije in pojmi opredelijo tako, da vzpod-
bujajo raziskovanje, da zamejijo polje teoretskega dialoga med raz-
ličnimi pristopi novih raziskovanj in projektov socializma.
2.	Možnosti novih raziskovalnih projektov socializma v družbah s
socialnodemokratično izkušnjo. Na osnovi kritičnega preverjanja do-
sežkov in meja dosedanjih socialnodemokratičnih reform se naj raz-
pravlja tudi o predpostavkah in usmeritvah novih raziskovanj sociali-
stičnih alternativ.
3.	Možnosti novih raziskovanj socialističnih alternativ glede na eko-
nomske in družbene krize in reforme v postrevolucionarnih družbah.
V	kritično-teoretski misli se kaže povečan interes za ekonomske in
družbene krize v postrevolucionarnih družbah in za reforme, ki sku-
šajo razrešiti te krize. Gre za razprave, ki bi osvetljevale realnost
teh kriz in reform s stališča gibalnih sil in perspektiv socializma in
v tem duhu postavljale vprašanja o novih raziskovanjih socialističnih
alternativ.
4.	Pristopi k novemu raziskovanju socialističnih alternativ politične
družbe.
Eno od izhodišč Enciklopedije v kritično-teoretski misli »socialno-
državnih kompromisov« najdemo med antagonističnimi in emancipa-
torskimi silami in logiko moderne družbe. Ti kompromisi so v drugi
polovici našega stoletja omejili zgodovinsko tendenco socializma, še
posebej pa so blokirali in zmaličili njegove politične projekte. V ob-
dobju družbenih kriz, ki so povezane z izčrpavanjem teh kompro-
misov, so v ospredju tista razmišljanja o političnem projektu so-
cializma, ki naj bi začrtala praktično alternativo tako »socialni
državi«, ki je odvisna od logike kapitala, kot tudi alternativo po-
litičnemu sistemu s hegemonijo Partije—Države.
64
šuhreta Dumanić
Od ideje k projektu
mednarodne enciklopedije
(Zgodovina jugoslovanske mednarodne iniciative)
Skupina jugoslovanskih avtorjev, ki so jo oblikovali pripadniki sko-
rajda vseh šol socialistične misli, je junija 1983 dala pobudo za
mednarodni teoretsko-raziskovalni projekt Enciklopedija sodobnega
socializma (ESS). Približno dvestotim različnim avtorjem z vsega
sveta so bila poslana vabila za sodelovanje pri tem projektu. Pobudo
so poleg ostalih podprli tudi Zagorka Golubovič, Rudi Supek, Ivan Ku-
vačič, Gajo Petrovič, Ljubomir Tadič, Mihajlo Marko vie, Predrag
Vranicki, Veljko Rus, Miroslav Petrovič, Vjekoslav Mikecin, Zoran
Vidakovič, Branko Horvat...
V svojem pozivu h kolektivnemu teoretsko-raziskovalnemu delu so
jugoslovanski avtorji opozorili na dramatičen zaplet, ki sta ga v ne-
davni preteklosti doživeli tako ideja kot praksa socializma ter na
aktualna krizna svetovna dogajanja. Nahajamo se na pragu novega,
bistveno negotovega obdobja, ki postavlja vprašanje o možnostih, stra-
tegijah in subjektih človeške emancipacije v tem obdobju. Avtorji so
predlagali kritično analizo zgodovinskega izkustva socializma, njegovih
vizij in perspektiv, odprto, produktivno dialoško srečanje in prežema-
nje različnih pristopov, idejnih orientacij, smeri in šol socialističnega
mišljenja po vsem svetu.
Preden so poslali poziv, so pobudniki vzpostavili osebne stike z do-
ločenim številom avtorjev z vsega sveta in se z njimi posvetovali, nato
pa so osnutek ideje poslali na približno dvajset naslovov. Zamisel so
takoj podprli Andre Gunder Frank (Nizozemska), Ernest Mandel (Bel-
gija), Franco Zanino, Luciana Castellina, sodelavci fondacije (»Lellio
Basso« in Centro studi di Materialismo Storico (Italija), Tom Botto-
more in posamezni aktivisti mirovnega gibanja v Angliji...
S tem se je zamisel še bolj okrepila in dodelala, oblikovana je bila
prva skica projekta ESS. O njej so razpravljali jugoslovanski pobud-
65
niki in služila je kot osnova za izdelavo projekta, ki so ga poslali v
mednarodno razpravo.
Do januarja 1984 se je odzvalo okoli 200 avtorjev. V letu 1983 je ideja
doživela veliko ekspanzijo in uspeh. Podprlo jo je več kot 40 avtorjev
iz ZDA. Npr. Harry Magdof, Stanley Aronowiz, David Plotke, Rya Du-
nayevsìkaya, William Leon McBride, Harold Benenson, pozneje pa so še
pridružili Noam Chomski, Bowles, Wallerstein in drugi. Iz Anglije se je
pridružilo več kot 30 avtorjev, posebej pa pobuda zanima Toma Botto-
mora, Scota Meikla, Hillela Ticktina, Kena Coatesa, Theodora Shanina,
Mika Davisa, Branko Magaš in druge. Zelo pomeben je odziv iz
Francije, od koder se je odzvalo več kot 50 avtorjev, kot so Edgar
Morin, Anouar Abdel, Pierre Naville, Alain Touraine, Etienne Balibar.
Pozneje so soglašali še: Michael Löwy, Michel Beaud, Catherine
Samary, Charles Bettelheim, Michel Raptis, Victor Leduc, Frank
Mintz in drugi. Med tridesetimi avtorji iz Nemčije so tudi
naslednji: Oskar Negt, Claus Offe, Iring Fetcher, Joachim Hirsch.
Prav tako pomemben je bil odziv iz drugih delov Evrope. Med
drugimi so se za pobudo opredelili Ernest Mandel (Belgija), Tamas
Szentes (Madžarska), Adam Schaff, Tadeusz Kowalik in Wojtek La-
mentovic (Poljska), Paul Parin in Jen Ziegker (Švica), več avtorjev
iz Italije kot npr. Angelo Baracca, Franco Volpi, Massimo Salvadori,
Furio Cerutti in drugi, Andre Gunder Frank (Nizozemska) itd.
Na poseben odziv je pobuda naletela v državah tretjega sveta. Samo
npr. iz Mehike je soglašalo več kot 20 avtorjev kot so: Roger, Bartre,
Julieta Fernandez Calderón, Pablo G. Casanova, Marcos Kaplan, San-
chez Vasquez, Gabriel Vargas Lozano, Maria Suarez Castillo, Enrique
Düssel, Victor M. Peralta, Sylvia Marcos... Tukaj so npr. še avtorji
iz Peruja (Hugo Neira, Francisco M. Quesada, Anibal Qui j ano...),
Argentine (Jorge Beinstein, Ruben Visconte ...), Gvatamale, Brazilije
(Theotonio Dos Santos, Vanilda Pavia, Darcy Ribeirro, Rui Mauro
Marini...), iz Čila (Tapia Valdes ...).
Avtorji iz Indije so izkazali zelo različno in veliko zanimanje za pro-
jekt. Med njimi so Arun Bose, J. Kottukapally, Corinne Kumar
D'Souza, Barun De, Romesh Thapar, Partja Chaterjee... V Avstra-
liji so pobudo sprejeli Agnes Heller, Ferenz Feher ter Georgy Mar-
kus, v Afriki pa pomembna imena kot Joseph Ki Zerbo (Zgornja
Volta), Oderà Oruka (Kenija), Aquino de Braganca (Mozambik),
Andrew Shi ja (Tanzanija), John Ja Oto (Zambija), Ibbo Mandaza
(Zimbabve), Kwame Karikari (Gana)... Nenazadnje je treba ome-
niti še podporo Miloša Hajeka in Roberta Kalivode (Češkoslovaška)
in piscev iz Kitajske (Wo Shi Kanga, Su Shao Szia) ter Kanade (Ian
Taylor, Peter Bruck, Leo Panisch, Ivan Varga, Bogdan Krawchenko,
Robert Ratner ...).
Večina avtorjev podpira idejo, veliko število pa se strinja s potreb-
nostjo takega projekta — na teoretsko-raziskovalnem področju in v
smislu sprejemanja idejnega in kulturnega pluralizma kot načina pre-
66
seganja ideoloških in drugih ločnic in ovir, ki razbijajo in onemo-
gočajo napredek emancipatorične misli, Enciklopedija naj bi bila skup-
no delo avtorjev z vsega sveta. Hudo Neira: »V tem trenutku je...
zelo pomembna in odločilna realizacija takšne enciklopedije sodob-
nega socializma. Široke, pluralistične, svobodne.« Frigga Haug: »Pro-
jekt se zdi v celoti dober in mislim, da je nujen za širok krog gibanj
iz socialističnih držav; njegov diskusijski značaj ustreza sedanji si-
tuaciji.« Corine Kumar D'Souza: »Prepričana sem, da ste izrazili ne-
posredno potrebo množičnih gibanj, ki iščejo ,spremembe po spre-
membah'. Strinjam se s tem, da bi enciklopedija predstavljala plat-
formo za kritičen dialog, v katerem lahko sodeluje vsakdo, in sicer
ne glede na družbeni ali politični sistem, na kulturno ali civilizacijsko
okolje — na ta način, da razkriva realne možnosti razvoja neke nove
politične kulture, nove politične prakse.« Ideja je dobila široko pod-
poro, še bolj pa so značilni tisti predlogi, ki zaznavajo povezavo med
teoretsko mislijo socialističnih avtorjev in aktivistov sodobnih družbe-
nih gibanj. Druga lastnost velikega števila odzivov je potreba po
prevrednotenju ideje socializma s pomočjo kritičnega raziskovanja zgo-
dovine, prakse socializmov in njegovih postavk.
V času poteka znanstvenega posvetovanja, posvečenega 100. obletnici
Marxove smrti (Petrovaradin, 10.—11. december 1983), je bil oblikovan
uredniški odbor, ki ga sestavljajo: Vladimir Goati, Zagorka Golu-
bovič, Branko Horvat, Rade Kalanj, N ad aLe v-Sofroni ć, Mihajlo Mar-
kovič, Najdan Pašič, Vukašin Pavlovič, Miroslav Pečujlič, Gajo Pe-
trovič, Nebojša Popov, Žarko Puhovski, Veljko Rus, Gajo Sekulič,
Zoran Stano j evie, Svetozar Stoj ano vič, Rudi Supek, Ljubomir Tadič,
Zoran Vidakovič, Predrag Vranicki in Srd j an Vrcan. Nato je sle-
dil drug stik z avtorji, ki so se odzvali vabilu za delo pri Enciklopediji,
ki je bilo poslano na dvakrat večje število naslovov. S tem se je
začela razprava o načrtu projekta.
Razpravljali so o predlogu, da bi Enciklopedijo sestavljale štiri enote:
1.	Ključne teme (pojem emancipacije v različnih kulturah; emanci-
pacija in revolucija; emancipacija in internacionalizem; emancipator-
ska gibanja in radikalne alternative; subjekti samoemancipacije; po-
jem socializma; smisel analize teorije in zgodovine socializma; civilna
družba in socializem; teorije in ideologije socializma; pojem radikal-
ne demokracije; pojem države; osebnost v emancipatorski praksi;
pluralistična socialistična kultura; glavne kritike socializma; teo-
retske analize sodobne krize in dialoška metoda v razvijanju teorije
socializma) ;
2.	Kritična analiza zgodovine in teorije socializma (kritično obravna-
vanje dosedanjih revolucionarnih gibanj in revolucij; nove razprave
o teoretskozgodovinskih hipotezah socializma);
3.	Družbene krize in emancipatorična gibanja v sodobnosti (svetovna
kriza in tendence družbenih sprememb ter restrukturaci j družb ; eman-
cipatorična gibanja v sodobnosti);
M
4.	Radikalne alternative (subjekti samoemancipacije; radikalna demo-
kracija — politični vidiki emancipatorične prakse, globalne alternative
in atlernativni modeli; radikalne alternative v družbeni proizvodnji
načina življenja ljudi, radikalne alternative v vsakodnevnem življenju
ljudi; osebnost v emanoipatoričnih gibanjih). Znotraj teh enot (2—4)
na bi bile oblikovane teze-podteme.
Da bi imeli sodelavci ESS med seboj ves čas stike, je predvideno iz-
dajanje periodičnih publikacij, in sicer pred izdelavo kritičnih tekstov.
V periodičnih publikacijah, ki bi izhajale v srbohrvaščini in angleščini,
bi bile natisnjene: prve verzije tekstov in reakcije nanje ter vse druge
relevantne informacije, če se nanašajo na tekoče zadeve.
S takšnim načrtom projekta je bilo prek pisem, razprav in sestankov
seznanjenih 347 piscev in raziskovalcev ter večje število znanstveno-
raziskovalnih ustanov in skupin iz 43 dežel. Akterji tega dogovora
soglašajo v naslednjih točkah:
1.	kar se tiče potrebnosti predloženega projekta;
2.	namena, predmeta in metode dela;
3.	strukture tematskih enot.
Vsi avtorji (razen Rudolfa Bahra) so sprejeli idejo o ESS, poudarili
njeno večstransko vrednost, številni med njimi na zelo pozitiven in
vzpodbuden način. Kot osnovne vrednote poudarjajo: 1. aktualnost
in pomen tega prijema v danem zgodovinskem trenutku; 2. odprtost
in širino projekta, njegovo nedogmatičnost in možnost plodnega dia-
loga (nova pluralistična socialistična kultura); 3. osnovo za kritičen
dialog med razLičnimi stru j ami socialistične misli, med tradicionalnimi
in novimi emancipatoričnimi gibanji in njihovimi vizijami prihodnosti,
med svetovnimi regijami, kulturami in civilizacijami; 4. izrazito in-
ternacionalističen pristop (potrebo po dohitevanju učinkov zamujanja
glede na komunikacijo mednarodne desnice, konzervativnega in tehno-
kratskega mišljenja); 5. novi duh radikalno demokratskega internacio-
nalizma ter 6. prednosti svobodne intelektualne mednarodne skupnosti,
ki naj bi uresničila kolektivno delo brez političnega in institucionalnega
posredovanja.
Številne kritične pripombe in predlogi akterjev v mednarodni komu-
nikaciji se nanašajo na teoretične in metodološke probleme celotnega
projekta. Poglobitev teh problemov narekuje, da se prvi eseji, študije
in drugi prispevki sodelavcev objavijo v številnih okoljih, v katerih
delujejo avtorji in raziskovalci. Glede na strukturo in metodo Enci-
klopedije je največ predlogov, ki se nanašajo na zgodovinsko in teo-
retsko genezo koncepta socializma (med drugimi: J. D'Handt, A. Buha,
5.	Diamond), osnovne metodološke probleme (razprava o večjem številu
teoretsko-metodoloških vidikov raziskovanja znotraj projekta), defi-
niranje osnovnih pojmov, ki so relevantni za razpravo (npr. emanci-
pacija, enakost, svoboda, samodoločitev, asociacija, skupnost, revolu-
cionarna praksa, radikalne alternative ...).
_lift ■
Se posebej pomembni so predlogi, ki opozarjajo na zgodovino kon-
troverz v socialistični misli in poudarjajo potrebo po dialogu. Ti impli-
citno povezujejo že omenjene kontroverze z različnimi vidiki eman-
cipacije. C. Sammary (Francija), B. Kovačevič in drugi npr. vztrajajo
pri metodološkem pristopu s stališča internacionalno-nacionalno-razred-
no; D. Plotke (ZDA), Tetsuro Kato (Japonska) in nekateri drugi pa
pri odnosu med državo in emancipacijo človeka v internacionalnih
razsežnostih; I. Varga (Kanada) in L. Gordon (ZDA) predlagata metodo,
ki izhaja iz razmerja med univerzalnimi in posameznimi vidiki eman-
cipacije.
Med drugim je treba opozoriti še na predloge (L. Gordona in še ne-
katerih), ki zahtevajo obsežnejše in ustreznejše raziskovanje zgodovine
in prakse ter prihodnosti socializma s stališča feminističnega gibanja
in misli. Na to se navezujejo številni predlogi, ki zadevajo kritično
analizo prakse in analize alternativ v deželah realnega socializma (T.
Mastnak, G. Nikolič, Z. Mlinar), kot tudi predlogi za raziskovanje kmeč-
kih gibanj v zgodovini in sedanjosti z ozirom na njihove socialistične
potenciale (T. Shanin (Anglija), P. Chaterjee (Indija))...
Del avtorjev je sodeloval v razpravi o ideji Enciklopedije v imenu svo-
jih kolektivov ali raziskovalnih skupin, časopisov oziroma inštitutov.
Posebno zanimanje za sodelovanje pri projektu so pokazali raziskovalci
inštituta INSLEC (sedaj Institute for Contemporary Marxism) v San
Franciscu, med njimi Marlene Dixon, Rod Bush, Tony Piatt, Thomas
Bodenheimer. Predlagali so, naj se za vsako pomembnejše teoretsko
področje pripravijo kolektivna dela. Takšno intenco so nakazali Anar-
ches institut v Kanadi kot tudi fondacija Lelio Basso, ki jo v Rimu
vodi Linda Bimbi. Izjemnega pomena je odziv G. Labice (Francija):
»Sprejemam projekt in njegovo strukturo. Kar zadeva sodelavce, na-
meravam z vašim projektom seznaniti sodelavce kritičnega slovarja
marksizma. Prav tako bom raziskala možnosti za znanstveno in finančno
podporo pri CNRS (Centre Nacional de Rechearche Scientifique) ter
v okviru moje raziskovalne skupine (politična filozofija, družba in
ekonomija).«
Scott Meikle, ki je predlagal kolektivno sodelovanje Centra za socia-
listično teorijo in gibanja univerze v Glasgowu, je zapisal: »Splošni
duh Centra je podoben tistemu iz vašega projekta; to je duh nekega
resnega in kritičnega marksizma.«
Kolektivno sodelovanje so predlagali še Maria Turcheto in Giuseppe
Bazzi v imenu Centro Studi di Materialismo Storico (Milano), Gabriel
Lozano za Universidad Autonoma de Puebla in časopis »Dialéctica« v
Mehiki, Zdenek Mlinar v imenu društva »realnega socializma« ter več
drugih znanstvenikov iz Južne Amerike (Richardo Cordora, Maria Ca-
stillo, Victor Peralta, Hugo Neiran, Cacilia Gonsales) iz Indije (Corinne
Kumar D'Sorza) itd.
Poročilo z razprave so poslali na več naslovov. Nato je prišlo še nekaj
novih predlogov, ki so se nanašali na metodologijo, vsebino in struk-
turo projekta.
69
V tem krogu dogovarjanja so se avtorji dokončno odločili za osnovno
metodo dela: odprt, kritičen dialog, ki teži h konvergenci različnih
mnenj. Na ta način so odločno zavrnili razprave na ravni ideoloških
konfliktov in izključevanja, ki so znane iz zgodovine socialističnega
mišljenja. Priložnost bodočega socialističnega mišljenja je v veliki
meri vsebovana v sposobnosti odkritega razpravljanja o novih vpra-
šanjih in problemih emancipatorične prakse.
Rezultat široke razprave so bili temelji projekta ESS, ki so jih iz-
delali v začetku leta 1985. Toda zaradi nastalih težav (predvsem zaradi
tega, ker so »Partizanska knjiga« in nekateri drugi založniki odsto-
pili od izdajateljskega dela), so bili »temelji« poslani le na tretjino
naslovov. Velik del avtorjev in kolektivov v tem obdobju ni mogel
ohraniti stikov z jugoslovanskimi pobudniki, kar je najbrž izzvalo
skepso glede nadaljnjega poteka dela. V tej situaciji so bile glavne
težave bodisi tehnične (prevajanje, stiki) ali pa finančne narave, kar
je izraz krize izdajateljske dejavnosti v Jugoslaviji, in sicer tako
v materialnem kot v ideološkem pogledu — kar ima posebne po-
sledice na področju socialistične misli. Zanimivo je, da v vsej Ju-
goslaviji ni bilo mogoče najti založniške hiše, ki bi bila pripravljena
sprejeti tovrsten izdajateljski program. Zato smo prišli do sklepa,
da lahko projekt razvija le še mednarodno sodelovanje avtorjev in
založnikov. Za tisk je že pripravljena prva knjiga Enciklopedije —
Pobuda za emancipatoričen dialog (ESS, Uvod) v francoskem in an-
gleškem jeziku, ki bo izšla leta 1988. V njej bo tudi povzetek Osnove
projekta Enciklopedije.
Skozi razpravo o načrtu projekta ESS je bil oblikovan mednarodni
uredniški odbor, ki ga sestavlja 80 avtorjev, predstavnikov različnih
smeri socialistične misli z različnih koncev sveta. To je v veliki meri
odstranilo težave, s katerimi se je projekt ubadal od konca leta 1984
dalje. Reči je mogoče celo, da bi bila organizacija pobude s podporo
zgolj v Jugoslaviji vprašljiva in da se je ohranila predvsem zaradi
mednarodne podpore.
Tako v Komunikaciji št. 3, ki je bila poslana v marcu 1984, kot v
Komunikaciji št. 4, ki je šla na pot septembra istega leta, je zapisano,
da je bil jugoslovanski del uredniškega odbora ESS oblikovan 16.
marca v Zagrebu, in sicer s približnim razporedom urednikov po
poglavjih. V Komunikaciji št. 4 lahko preberemo: »V razpravi o
načrtu so do konca avgusta 1984 sodelovali 104 od 205 sodelavcev ...
Številni med njimi so poslali pomembne prispevke, ki težijo k iz-
boljšanju načrta; drugi pa so posredovali načelna stališča in nas ob-
vestili o možnostih za sodelovanje... V zadnjem polletju se je pro-
jektu pridružilo in sodelovalo v razpravi veliko število novih članov
iz številnih dežel. Od marca do junija se je projektu pridružilo še 76
avtorjev iz 21 dežel ter večje število jugoslovanskih avtorjev. Udele-
ženci razprave so predlagali, da se k sodelovanju pritegne še nadaljnjih
411 avtorjev iz 30-tih dežel.«
70
Komunikacija prav tako obvešča o imenih tistih avtorjev, ki so se
do takrat odzvali na predlog, da bi postali člani MUO (mednarodnega
uredniškega odbora). Obe Komunikaciji vsebujeta izčrpno predsta-
vitev predlogov, ki se ukvarjajo z nadaljevanjem mednarodne razprave,
programom sodelovanja z izdajateljskimi ustanovami, publiciranjem
periodičnega biltena ESS... »Z razpravo o načrtu smo dobili več
deset že objavljenih prispevkov in rokopisov naših sodelavcev, s ka-
terimi podpirajo svoja stališča in predloge za poglobitev projekta ...
Sodelavci so predlagali stike s 14 založbami iz 9 dežel.«
Prvo pismo članom MUO je bilo poslano julija 1985 in govori o
tem, da je prišlo do zastoja v komunikaciji oziroma o težavah, ki
so spremljale realizacijo projekta. Med predlogi, o katerih naj bi se
odločili člani MUO, je pomembnejši tisti, ki se nanaša na orga-
nizacijsko internacionalizacijo projekta, ki je bila predstavljena po-
budi za konstituiranje mednarodnega združenja za ESS. Ciani MUO
so bili obveščeni tudi o tem, da se je pri Jugoslovanskem centru za
teorijo in prakso samoupravljanja Edvard Kardelj v Ljubljani za-
čelo delo v zvezi z oblikovanjem projekta obdelave in analize teo-
retske literature in raziskovalnih virov v sodobnem socializmu (žal
je bil ta projekt kmalu prekinjen).
»Člani mednarodnega uredniškega odbora Enciklopedije bodo postali
osnovna opora nadaljnjemu delu in bodo bistveno vplivali na vsebino
in koncept prve knjige ESS. Med njimi so se posebno angažirali in
izkazali podporo naslednji:
Ruben Visconti, Ernest Mandel, Teotonio Dos Santos, Elmar Altvater,
Wu Shi-Kang, Su Shao-Szi, Robert Kalivoda, Lubomir Sochor, Anouar
Abdel Malek, Michel Beaud, Michael Löwy, Charles Bettelheim, Cathe-
rine Samary, Frank Mintz, Victor Leduc, Ivan Varga, Michel Raptis,
Andre Gunder Frank, Tamas Szentes, Avraham Hassour, Angelo Ba-
racca, Maria Turchetto, Mario Teló, Arun Bose, Partha Chatterjee,
Tesuro Kato, Gabriel Vargsa Lozano, Adolfo Sanches Vasquez, Sylvia
Marcos, Julieta Fernandez Calderón, Hugo Neira, Wojtek Lamentovic,
Stefan Morawski, Samir Amin, Ricardo Cordova, Paul Parin, Stanley
Diamond, Jean Ziegler, Tom Bottomore, Ken Coates, Ronald Chilcote,
Ibbo Mandaza, Raya Dunayevskaya, Immanuel Walleratein . ..
Med letom 1985 in letom 1987 je nastalo več zamisli o razvijanju
projekta, ki pa niso bile uresničene. Poleg že omenjenega poskusa v
Centru E. Kardelj sem lahko štejemo še: koncept uvodnih zvezkov
ESS (objavljanje uvodne razprave); poskus priprave in objave knjige
jugoslovanskih avtorjev (sodelavcev projekta in drugih); poskus, da
bi pridobili podporo nekaterih časopisov v Jugoslaviji; poskus sode-
lovanja z založbo »Filip Višnjič« iz Beograda; itd.
Položaj v Jugoslaviji je včasih deloval kot zaprt krog, zato se je
skušal projekt razvijati na mednarodnem nivoju. Ilustrativen je način
posredovanja podatkov o Enciklopediji v časopisu Socialism and De-
mocracy (New York). S takšno in podobnimi podporami je uspelo,
______71
da smo začetno fazo pripeljali do zaželjenih rezultatov, za katere sta
bila odločilna dva momenta: 1. konstituiranje mednarodnega združe-
vanja z ESS in 2. usmerjanje razprav iz oralne faze v delo na te-
meljih Enciklopedije (k prvemu zvezku ESS).
V avgustu in septembru 1986 smo na dvaindvajset naslovov raz-
ličnih ustanov poslali poskusne informacije o tem,, da bi ugotovili
zanimanje posameznih ustanov za oblikovanje mednarodnega združe-
nja za Enciklopedijo. Pozitivni odgovori so prispeli od trinajstih na-
šlo vi j enee v, medtem ko od devetih nismo dobili odgovora (domne-
vamo, da so bila naša ali pa njihova pisma izgubljena). Pozitiven
odgovor je prispel s strani naslednjih raziskovalnih centrov in teoret-
skih časopisov:
Revue Critique Socialiste (Victor Leduc), Paris, Revue Critique
Communiste (Catherine Samary), Paris; Raziskovalna skupina Sap-
poro (Tetsuro Nakano), Tokyo; Revista de la Escuela de Filosofia
y Letras Dialéctica (Sanchez Vasquez in Gabriel Vargas Lozano) —
México; Movimento Solidario de Salud Mental (mouvement of alter-
natives to psychiatry en Latin America — Sylvia Marcos) — Buenos
Aires; LERC (Michel Beaud) — Paris; research center and review
Latin American Perspectives (Ronald Chilcote) — Riverside, Cali-
fornia; Fernand Braudel Center for the studies of economics, histo-
rical systems, and civilisations — University Center at Binghampton
(Immanuel Wallerstein) — New York; Association for economic and
social analyses — Economics Department University of Massachussets
(Richard Wolf and Stephen Restnik) — Amherst; Sifriat Poliam
Worker's Book-Guild and review HEDIM (Jassour Avraham) — Haifa;
Centro de estuios para el desarollo y la participation (Luis Cueva
Sanchez in Hugo Neira) Lima; AS ACS — Association Salvadorena de
dentistas Sociales (Ricardo Cordova) — Caeama, Mexico; Prokla (El-
mar Altvater) — Berlin ...
Tako je bil postavljen zanesljiv temelj za oblikovanje organizacij-
skega jedra združenja (glede na prejšnje kolektivno sodelovanje, ki
bi ga bilo treba potrditi, in glede na nove predloge za poziv k so-
delovanju — predvsem revij in raziskovalnih centrov). V pobudi za
formiranje tega združenja je med drugim zapisano:
»Na temelju široke triletne mednarodne komunikacije lahko rečemo,
da so ustvarjeni predpogoji, ki omogočajo ustanovitev Mednarodnega
združenja za projekt ESS. Do konca uvodne faze bo mednarodno
kooordinativno telo poslalo takšen formalni predlog vsem individual-
nim, kolektivnim in drugim morebitnim članom združenja. Združenje
bo oblikovano na specifičnih raziskovalno-teoretskih temeljih projekta
ESS. V skladu s tem je treba najti izvirno organizacijsko in finančno
obliko, ki še ni znana in sprejeta. Mednarodno sodelovanje naj bi
posebej upoštevalo različnost okoliščin, v katerih delajo različni avtor-
ji, kar še posebej velja za dežele tretjega sveta ...«
72
Glede načina vključevanja centrov in časopisov v realizacijo projek-
ta: »Glavna oblika projekta ESS je dialog, raziskovalno-teoretska ko-
munikacija v okviru tematskega načrta in v skladu z metodo, ki jo
sprejemajo akterji komunikacije... Pomemben del dejavnosti naj bi
uresničili znotraj programov posameznih združenih raziskovalnih in
komunikacijskih organizacij. Te organizacije nai bi znotraj lastnih
ciljev in programov avtonomno določale, katere dejavnosti (razisko-
valno-teoretska srečanja, raziskovalne in izobraževalne programe, pu-
blicistične oblike, raziskovalno-dokumentalistična dela) in v katerem
Z gotovostjo je mogoče trditi, da je odziv na to pismo izrazil željo
sodelavcev, da naj bi bil projekt neodvisen tako v organizacijskem
kot tudi v finančnem smislu, kajti le-ta še kako ideološko vpliva na
premike in kompromise v raziskovanju.
Razprava o ideji ESS in projekta je tekla do leta 1987. Leta 1985
se je začela uvodna faza projekta, ki je predpostavljala dvoje: raz-
pravo o temeljih projekta, njegovem razvijanju in spremembah ter
diskusijo o 35 osnovnih tematskih sklopih Enciklopedije (oblikovanih
po predhodni razpravi), ki je vsebovala tudi predstavitev teoretskih
in raziskovalnih virov pomembnih za te sklope.
Uvodna faza, za katero se je domnevalo, da bo natisnjena v petih
zvezkih uvodnih študij, vsebuje tri vrste del: uvodne študije, ki ana-
lizirajo problematiko in različne vidike samega projekta; uvodne
študije in eseje, ki začenjajo dialog o osnovnih temah Enciklopedije,
ter selektivno kritično bibliografijo oziroma analitično predstavitev
teoretskih raziskovalnih izvorov, ki so relevantni za glavne teme.
V »navodilu« avtorjem osnutka uvodne teze je zapisano: »Posebej
so zaželjene študije s stališča specifičnih pristopov filozofije in ved,
idejnih in teoretskih trendov socialistične misli (»šole mišljenja«) ter
specifičnih celot zgodovinskega izkustva (po regijah, deželah in eman-
cipatoričnih gibanjih ...). Pričakuje se, da bodo avtorji sprejeli mož-
nost teoretskega dialoga v raziskovanju alternativ, in sicer skozi
artikulacijo pluralizma socialistične misli, da bi nadomestili zaosta-
janje te misli, ki je nastala s fragmentacijo teorije in raziskovanja,
s kulturnimi in političnimi delitvami...« »Za vsako posamezno od
predloženih nosilnih tem bo objavljenih več alternativnih (v najbolj-
šem primeru tri) oziroma komplementarnih esejev...« »Ko se raz-
prava zaključi, lahko avtorji pripravijo nove različice rešitev ter
navajajo kritične prispevke, ki so jih sprejeli ali pa tiste, ki jih
niso...«
Za uvodno razpravo je že prispelo okoli sto del tujih in domačih
avtorjev, okoli petdeset pa je napovedanih (resne težave so s poštnimi
komunikacijami). Avtorji so dali projektu na razpolago svoje prispev-
ke ter sprejeli koncept uvodne faze, dialoško metodo dela in pa po-
drobnosti, ki so bile predlagane glede načina vodenja dialoga. Ti
prispevki predstavljajo temelj izbora narejenega za knjigo Pobud za
73
emancipatorski dialog (ESS, Uvod), v katero je prišlo okrog 40 del.
(Na izbor je pomembno vplivala omejitev obsega knjige.)
Knjiga je koncipirana v skladu s strukturo uvodnega dela osnov pro-
jekta enciklopedije in vsebuje šest področij.
S to knjigo in z objavo ostalih del v nekaterih tujih časopisih se
diskusija v okviru uvodne faze približuje svojemu sklepu. Tematske
celote bodo v naslednjih 4—5 mesecih objavljene v časopisih »Prokla«
(Berlin), »Dialéctica« (Puebla), »Critique Socialiste« (Pariz), »Critique
Communiste« (Pariz), »Latin American Perspectives«, »Hadim« (Haifa),
najbrž pa še v nekaterih drugih revijah, ki smo jim poslali predlog
za objavo.
Na temelju vsega povedanega in ob dejstvu, da imamo resne po-
nudbe zainteresiranih izdajateljev iz Japonske, Anglije in Mehike,
lahko rečemo, da je Enciklopedija sodobnega socializma v najtežjih
pogojih, brez kakršnekoli finančne podpore s strani katerekoli in-
stitucije ali organizacije v Jugoslaviji in v tujini, izključno s pro-
stovoljnim delom nekaterih entuziastov in z velikansko pomočjo tujih
sodelavcev vendarle prispela na prag svoje uresničitve. Gre za razvoj
do tiste stopnje, ko je mogoče začeti s prvo knjigo Enciklopedije
—	s temelji ESS. Izkušnje pri delu na tem projektu so pokazale,
da na osnovi definitivnega zbiranja znanj in informacij ni mogoče
začeti s formalnim sistematičnim urejanjem, temveč je nujno pred-
hodno izpeljati temeljito teoretsko in raziskovalno pripravo. Ta na-
loga namreč predpostavlja nove raziskave, analize in medsebojna
povezovanja številnih različnih pristopov in mišljenjskih smeri. Prav
iz tega razloga so potrebni temelji Enciklopedije, za izdelavo katerih
so pripravljeni vsi potrebni akterji, ki bi se radi pri nadaljnji analizi
socializma izognili eklektiki in »razgovoru gluhih«.
Delo v zvezi s temelji bo obsegalo tri velike skupine opravil:
—	izbiro glavnih problemov;
—	organizacijo dela za izdelavo temeljev;
—	pripravo izdajateljskega dela.
74	_J
LJUDSTVA- NARODI - JEZIKI
Hivzi Islami
Albanci: Razporeditev,
migracije
in demografska rast
Albanci so potomci Ilirov, ki so se v antičnem času naselili na celot-
nem Balkanskem polotoku. V poznem antičnem obdobju je prišlo do
bolj intenzivnega procesa romanizacije, v srednjem veku pa do sla-
vizacije, kar je precej zožilo geografsko razširjenost Albancev.1 Čeprav
so danes relativno majhen narod, so razseljeni po vsem svetu. Največ
jih živi na Balkanskem polotoku, oziroma v LR Albaniji, ki je njihova
matična država ter v SFR Jugoslaviji. Albanci so začeli svoje etnično-
geografsko jedro zapuščati že davno; naseljevali so se v različnih de-
želah in krajih po svetu. Od 14. stoletja dalje, še posebej pa od 15.
stoletja, so se precejšnje množice Albancev izseljevale iz svojih prvot-
nih področij in se naselile v Grčiji in Italiji, kasneje pa še v Romuniji,
Bolgariji, Turčiji, Egiptu, Siriji itd. Od balkanskih vojn dalje do 20.
stoletja, v času celotnega medvojnega 1 obdobja pa tudi po drugi sve-
tovni vojni, je veliko število Albancev emigriralo v ZDA in na ostala
področja ameriškega kontinenta, v nekatere srednjeevropske države,
v Avstralijo, še posebej pa iz Jugoslavije v Turčijo. Albanci si svojih
matičnih področij niso emigrirali v enem obdobju ali naenkrat. Veriga
izseljevanja je tekla v valovih, bila je močnejša ali šibkejša, toda ni
se prekinjala. Razlogi za izseljevanj e so bili v vseh časih večinoma
ekonomske, socialne, politične ali verske narave. Velik del zgodovine
1 O tem več v: Ilirët dhe gjeneza e shqiptarëve, Universiteti Shtetëror i
Tiranës, Instituti i Historisë dhe i Gjuhësisë, Tiranë 1969; Iz istorije Alba-
naca, Zbornik, Zavod za izdavanje udžbenika SR Srbije, Beograd 1967;
Kuvendi I i studimeve ilire, I, II, Akademia e Shkencave e RPSH, Tiranë
1974; Z. Mirdita, »Problem etnogeneze Albanaca«, Encyclopaedia moderna,
13, Zagreb, ljeto 1970, str. 30—39; E. Çabej, Studime Gjuhësore, I—VI,
Rilindja, Prishtinë 1975—1977; A. Stipčević, Iliri, Školska knjiga, Zagreb
1974.
76	__J
albanskega naroda je zgodovina albanskih kolonij v omenjenih deže-
lah; albanske kolonije so dale velik prispevek k nacionalni kulturni
in državni biti albanskega naroda.2
I.
Migracije Albancev so najprej potekale na samem Balkanu; iz ob-
močja, na katerem so naseljeni danes, so se širili proti ostalim delom
polotoka, pozneje pa tudi prek njegovih meja. Grčija je bila zelo
vabljiva za izseljevanje Albancev, ki se je močno povečalo predvsem
v času Stefana Dušana. Večinoma so se naseljevali na tedanja ne-
naseljena področja Grčije. »Izseljevanje prebivalcev planinskih po-
dročij, ki se je začelo v zgodnejših časih, je dobilo širše dimenzije
v času vladavine Stefana Dušana, ki je dovolil in vzpodbujal njihovo
naseljevanje na opustošenih predelih Grčije. Hribovci so posamično
zapuščali svoje naselbine in iskali delo v mestih. Veliko število se
jih je spustilo v nižinske kraje, kljub nasprotovanju oblastnikov na
področjih, od koder so se izseljevali. Skupaj s svojo živino so se na-
seljevali na severu od Raguze in Donave, na jugu pa do južnega Epira
in Tesalije. Postopno so se prebijali do Atike in Peloponeza ter naselili
tudi nekatere otoke v Egejskem morju — Eubo, Hidro, Specio, Paros
itd. Največ se jih je naselilo na ozemlju grških in frankofonskih
fevdalcev, kjer so pripomogli k obnovi razdejanega domačega polje-
delstva. 2e od 14. stoletja so naseljevali ta področja, toda pod daljšim
pritiskom helenizacije je večina opustila albanski jezik«.3 Imigracijski
valovi Albancev v Grčijo so bili bolj ali manj intenzivni, odvisni
od splošnih pogojev na področjih od koder so se izseljevali in na
področjih, kamor so bili namenjeni, vendar pa se niso prekinili.
Najdlje v Grčijo so prišli v 15. in začetku 16. stoletja, od takrat
naprej pa se je od tam večje število Albancev preselilo v Italijo,
večina v njen južni del, kar je razvidno iz karte T. Jochalasa.4
Avstrijski albanolog J. G. Hahn navaja, da je bilo v Grčiji v drugi
polovici 19. stoletja 173.000 Albancev.5 Leta 1890 je bilo tam 224.000
Albancev, kar po Philippsovem izračunu pomeni, da jih je bilo 11,3 %
od celotnega prebivalstva te dežele.6 V drugem desetletju 20. stoletja
je srbski geograf J. Cvijić, ki je proučeval metanastazična migracijska
gibanja na Balkanskem polotoku, izračunal tudi število Albancev v
Grčiji. Po njem je »tok Tôska«, ki je obsegal večinoma pravoslavne
Arbanase južne Arbanije in Epira, šel po spodnji Epirski poti v
srednjo Grčijo in proti Peloponezu. Izgleda, da je bila to najmočnejša
arbanaška migracija. Se danes je v Grčiji okoli 250.000 teh doseljen-
2	E. Çabej, »Ngulimet shqiptare jashtë atdheut«, Ylli, VIII, Nr. 1, Tiranë,
janar 1967; isto delo je objavljeno v: Studime Gjuhësore, V, str. 56—61.
3	Historia e popullit shqiptar, I, Tiranë 1967 (po ponatisu Zavoda za učbe-
nike SR Srbije, Odsek v Prištini, 1968, str. 198).
4	T. Jóchalas, Dissertationes Albanicae, Trophenik, München 1971.
s J. G. Hahn, Albanesische Studien, I, Jena 1854, str. 32.
4 E. Çabej, Studime Gjuhësore, V, str. 57.
77		J
cev, večina še vedno zna arbanaško; so tudi v okolici Aten«.7 Srbski
pesnik in diplomat B. Nušič med drugim navaja, čeprav ne omenja
števila Albancev v Grčiji, da je bila krajevina Grčija preplavljena
z Albanci Toska.8 Iz nekih sovjetskih virov je razvidno, da je leta
1959 v Grčiji ostalo približno 50.000 Albancev.9
Čeprav je pod vplivom helenske kulture večina Albancev izgubila
svoj jezik in druge etnične posebnosti, pa ima vendarle »stotina grških
vasi, v kateri so živeli ali pa žive še danes, albanska imena kot so:
Lopës, Lauras, Bardha, Kodre, Kulla, Ferrëza, Shpellëza, Qyteza,
Kurora, Hekali, Qafadrizi, Klementi, Malizi itd«.10 Po profesorju Ca-
beju še danes na nekaterih področjih Grčije prevladuje albanski
jezik, toskinski (južni dialekt albanskega jezika (arvanitika) se danes
govori na mnogih področjih severne, centralne in južne Grčije, pa
tudi na mnogih otokih. Ker se albanski jezik ne uporablja v šolah,
v javnem ter cerkvenem življenju, postaja družinski jezik. Po tem
avtorju obstajajo določene razlike v dialektu albanskega jezika med
področji v Grčiji, ki so naseljene z Albanci. Razumljivo je, da sta
se albanski jezik in tradicija bolj ohranila v vaških okoljih, medtem
ko sta v mestnih naseljih, npr. v Korintu, popolnoma .izginila.15 R.
Zllatku, ki je leta 1975 bival v Atenah in njihovi okolici, je našel
mnoge vasi, v katerih prebivalstvo ni samo ohranilo zavesti o alban-
skem jeziku, temveč ga tudi govori. Ta se npr. govori v vaseh Iko-
nomu, Athiqë, Sofiko, Gallataqi, Armiri, Njillokasti, Spata, Marku-
polon, Keratea, Koropi itd. Zllatku je na zemljevidu Aten in Atike
našel tudi veliko število trgov, ulic, vasi tid., ki nosijo albanska imena
kot so: Marko Boçari, Miauli, Kanari, Plaka, Lekaj, Vatki, Vari, Pylli,
Skourta, Devolli itd.13 To je pred letom dni potrdila tudi znanstvena
ekskurzija sodelovalcev Albanološkega inštituta v Prištini. Treba je
poudariti, da se je s sporazumom med grško in turško vlado v 20-ih
letih našega stoletja iz južnega Epira in drugih delov Grčije (Ça-
meria) izselilo v Turčijo okoli 200.000 Albancev muslimanske vero-
izpovedi.14
Po vdoru Turkov na Balkan in po končni utrditvi njihove vladavine,
še posebej pa po smrti Skenderbega 1468. leta, je velik del Albancev
iz današnjega južnega in srednjega dela Albanije (od sredine 15. sto-
7	J. Cvijić, Balkansko poluostrvo i južnoslovenske zemlje. Osnovi antropo-
geografije, Knj. I—II, Beograd 1966, str. 140.
8	B. Nušić, Kosovo — opis zemlje i naroda. Matica srpska, Novi Sad, 1902.
9	Cislenost i rasselenie narodov mira, An. SSSR, Moskva 1962, str. 121; po
A. Desnickaja, Albanskij jazyk i jego dijalekty, Nauka, Leningrad 1968,
str. 11.
10	Historia e popullit shqiptar, I, str. 198—199.
11	E. Çabej, Studime Gjuhësore, V, str. 56—58.
12	K. Kazazis, »Greek and Arvanitika in Corinthia«, Balkanistica, Occasio-
nal Papers in Southeast European Studies, III, 1976, str. 42—51.
13	R. Zllatku, Me arbëreshët, Rilindja, Prishtinë 1976, str. 155—189.
14	Sh. Maliqi, »Nacionalizmima treba vaditi kvadratni koren«, Thema, 7,
Prishtinë 1986, str. 44; Prim, še: J. Milaj, Raca shqiptare, Tiranë 1944,
str. 112—113.
78	__J
letja do sredine 18. stoletja) zapustil svoja ognjišča in se naseljeval
v Italiji; vendar je večina prišla v Italijo v glavnem iz Grčije. Iz-
seljevanje je potekalo v dveh valovih. Konec prve in v začetku druge
polovice 15. stoletja so se po nekaterih avtorjih izvršili trije valovi
priseljevanja v Italijo: prvi val se je 1448. leta iztekel v provinco
Catancaro (Kalabrija) in zajel dvanajst vasi, na Siciliji 1449. leta
pa štiri; v drugem preseljevanju 1459. leta so se Albanci naselili v
petnajstih vaseh v okolici Taranta v pokrajini Apuliji; tretje pri-
seljevanje pa je potekalo po smrti Skendergeba leta 1468. Po tem
sledi vrsta priselitev Albancev v Južno Italijo, kar krepi in terito-
rialno širi njihovo prisotnost.15 Domneva se, da je približno 200.000
Albancev, kar je tedaj pomenilo tretjino celotnega prebivalstva ma-
tične dežele, emigriralo v Italijo, posebej v njen južni del, največ
v Kalabrijo in na Sicilijo, v Apulijo, Benetke itd., ker so hoteli
pobegniti pred turško vladavino in njenim terorjem.16 V Italiji naj
bi naselili devetinsedemdeset albanskih vasi.17 Glavnina izseljencev,
posebej tistih, ki so odšli iz Grčije, je bila pravoslavne veroizpovedi.18
Znano je, da so Albanci v Kalabriji in na Siciliji razvili visoko
kulturo in nacionalno aktivnost, posebej v 19. in 20. stoletju. Dali so
tudi pomembne predstavnike albanske kulture,19 pokazali pa so se
tudi kot prvovrstni bojevniki za osvoboditev in zedinjenje Italije.20
Neugodne ekonomske, socialne in kulturne okoliščine na tistih po-
dročjih v Italiji, ki so jih naseljevali Albanci, še posebej planinski
kraji z omenjenimi pogoji življenja, različna verska pripadnost Alban-
cev (pravoslavna) in prebivalcev dežele, kamor so se priselili (ka-
15 O tem več v: A. Masci, Discorso sull origine Costumi e stato attuale
della nazione albanese in regno di Napoli, 1808, str. 64—65; K. Xoxi,
Shqiptarët dhe Garibaldi, Rilindja, Prishtinë 1983, str. 12; D. Zangari, Le
Colonie Italo-Albanesi di Calabria. Storia e Demografia Secoli XV—XIX,
Caselli, Napoli 1940, str. 20—27 in dalje; P. Scaglione, Historia e Shqipë-
tarëvet t'Italisë, Saravulli, New York 1921, str. 3 in dalje; G. Nicholas Nasse,
The Italo-Albanian Villages of Southern Italy, National Academy of Scien-
ces — National Research Council, Publication 1149, Washington 1964, str.
24—26..
Prof. Çabej navaja, da so se valovi izseljevanja Albancev v Italijo izvršili
v naslednjih letih: 1437. v mesto Ankona, 1447. v Kalabrijo in Sicilijo,
1484. v Apulijo in Kolabrijo, 1534. v Kalabrijo in drugam, 1744. v Abruci
in zadnji val leta 1774. v Brindisi di Montagna v Apuliji (E. Çabej, Stu-
dime Gjuhësore, V, str. 57—58).
14 A. Scraticò, Manuale di litteratura albanese, Milano 1896, str. 17—18;
Historia e letërsisë shqipe, I—II, Tiranë 1959 (po ponatisu Zavoda za učbe-
nike in učne pripomočke SAP Kosovo, Prishtinë 1971, str. 142, 156 in
dalje).
17	K. Xoxi, Shqiptarët dhe Garibaldi, Prishtinë 1983, str. 15.
18	Na temelju podatkov D. Zangaría iz omenjene publikacije (str. 48—50),
pa tudi na temelju osebnih opažanj v Lucaniji in na Siciliji, govori G.
Nicholas Nasse o 44 vaseh, v katerih govorijo albanski jezik in v katerih
je razmerje med pripadniki pravoslavne in katoliške veroizpovedi 50 :50
(G. Nicholas Nasse, The Italo-Albanian Villages of Southern Italy, str. 81).
19	Historia e letërsisë shqipe, I—II, Tiranë 1959.
20	K. Xoxi, Isto, str. 8—9.
_______		79
toliška), velika ljubezen do domovine itd., so bili glavni faktorji za
ohranitev njihove etnične in nacionalne individualnosti. Uspeli so
ohraniti celo jezik, narodno tradicijo, običaje, folkloro in še posebej
nacionalno zavest. Sicer je celotna nerazvitost, kompaktna prostorska
razdelitev, geografska in socialna izolacija Albancev sploh, vplivala
na to, da se kljub večstoletnim težnjam osvajalcev po njihovi asimi-
laciji, izseljevanju v daljnje kraje ali celo biološkem iztrebljanju,
Albanci ohranijo kot etnična in nacionalna skupnost. Toda kasneje je
s prodiranjem dosežkov domače kulture večina prebivalcev albanskih
vasi na Apeninskem polotoku in Siciliji izgubila albanski jezik in ne-
katere poteze albanske nacionalne zavesti. Kljub temu so ostali spe-
cifična nacionalna skupnost in razvili široko kulturno in nacionalno
aktivnost, ki še vedno traja in je zadnja desetletja vse močnejša.
0	tem priča obstoj petih kateder za albanologijo (v Rimu, Neaplju,
Bariju, Palermu, Cosenci, ki jih vodijo Italo-Albanci sami, izdajanje
več revij in časopisov na albanskem jeziku, kot so Vije (Sled), Zëri
1	Arbëreshvet (Glas Italo-Albance v), Z j arri (Ognjišče), Zgjimi (Pre-
bujenje), Katundiynë (Naša vas) itd., ki obravnavajo v glavnem knji-
ževna, kulturna, pa tudi znanstvena vprašanja, poleg tega pa še od-
dajanje treh lokalnih radijskih postaj.21 Se vedno pa je neizpolnjena
njihova dolgoletna zahteva — šole v albanskem jeziku.
Italijanski in grški Albanci sami sebe imenujejo arbëresch (Albanesi
d'Italia), albanski jezik pa gjuhë arbëreshe (lingua albanese). V sred-
njem veku, pred turškim obdobjem, se je albanski narod imenoval
arbär, arbën in arbëresh, arbënesh, svojo domovino pa Arbëri, Arbëni
tedaj še nista bili oblikovani in posplošeni imeni Shqiptar in Shqipëri.
S predponami alb-, arb- so jih in jih še imenujejo drugi narodi,
npr. Albanese, Albanenses, Albanais, Albanian, Albanec, Albanci,
Alvantes, Arbanasi, Arvanit, Arnavut itd.22 Ime shqipëtar se je v
pisanih dokumentih prvič pojavilo na Arbanaškem koncilu iz 1706.
leta (Kuvendi i Arbënit).23
Število Albancev v Italiji je bilo predmet obravnave mnogih avtorjev
v 19. in 20. stoletju. Ocenjujejo, da je bilo tudi v 19. stoletju v tej
državi okoli 200.000 Albancev.24 Leta 1806. je bilo v Italiji skupno
110.955, leta 1846 168.802, leta 1886 196.768 in konec 19. stoletja
okoli 200.000.25 V zgodovinski in geografski enciklopediji, njen avtor
je znani albanski razsvetljevalec S. Frashëri, je poudarjeno, da je
živelo v Kalabriji okoli 150.000 Albancev.26 V začetku 20. stoletja,
2' R. Ismajli, Rrënjë e fortë, Rilindja, Prishtinë 1978, str. 5—31; F. Alti-
mari, «-Albanci v Italiji«, v knjigi Albanci, Cankarjeva založba, Ljubljana
1984, str. 122—123.
22	E. Çabej, Për gjenezën e literaturës shqipe, Prishtinë 1970, str. 12—22;
Studime Gjuhësore, V, str. 62—70.
23	R. Ismajli, Gjuha shqipe e Kuvendit të Arbënit (1706), Rilindja, Pri-
shtinë 1985, str. 228.
24	E. Barbarich, Albania, Roma 1905; cit. po Historia e letërsisë shqipe,
I—II, str. 156.
25	A. Straticò, Isto, str. 20.
24 Camus-uI-Alam, tom 5, Istambul 1896, str. 3550; K. Xoxi, Isto, str. 15.
80 __
leta 1901 je po nekaterih virih v Italiji živelo skupno 21.554 družin s
96.000 prebivalcev, leta 1911 20.467 družin z 90.670 prebivalci in leta
1921 20.113 družin z 80.282 prebivalci.27 Po podatkih enega od italo-
albanskih avtorjev pa je bilo v Italiji leta 1901 203.239 Albancev.28
Obstajajo tudi podatki, da je v Italiji nekoč živelo okoli 300.000 ali
celo 400.000 Albancev, razporejenih po osemdesetih vaseh na nad-
morski višini do 1000 m.29 Podatki, ki se navajajo za leto 1921, ki
so dopolnjeni leta 1927, se popolnoma skladajo s podatki italijanske
statistike.30 Tudi nekateri povojni viri in raziskave kažejo skoraj isto
število Albancev, kot je bilo ugotovljeno pri nekaterih avtorjih, med-
tem ko drugi viri navajajo večje število Albancev. Po podatkih
italijanske statistike 4. novembra 1951. leta je živelo v južni Italiji
in na Siciliji 101.878 Albancev, razporejenih v šestintridesetih vaseh,
medtem ko se je 31. decembra 1955 ta številka povečala na 103.234
Albancev, v istem številu vasi — na nadmorski višini od 320 m
(Spezzano Albanese) do 930 m (Piataci).31 V ruskih virih je navedeno,
da je leta 1955 v Italiji živelo 80.000 Albancev.32 Ocenjeno je, da je
ob povečanju nacionalne zavesti danes v Italiji okoli 200.000 Italo-
Albancev,33 po drugih ocenah pa do 300.000.34
Arbaneška skupnost v Italiji danes razvija obsežno književno, kul-
turno in znanstveno dejavnost, narašča pa tudi pripadnost k albanski
skupnosti. K temu so prispevali pogostejši kontakti arbëreSkih ustvar-
jalcev z znanstvenimi in kulturnimi institucijami v LR Albaniji in
SAP Kosovo. V južni Italiji danes v številnih vaseh govorijo albanski
jezik. V vaseh v geografskem področju okoli Palerma, Taranta,
Foggia, Campabassa, Avellina, Concenza, Catanzare, Brailla, Pescare,
Teramija itd. poleg italijanščine govorijo tudi albanščino (petinštiri-
deset vasi). Okoli 38 drugih vasi, v katerih danes ne govorijo alban-
skega jezika, pa je albanskega porekla in v nekaterih od njih so še
ohranjeni ljudski običaji in obstajajo neznatne nacionalne in kul-
turne aktivnosti.35 Dialekt v vaseh na tem področju je bil in ostal
27	T. de Mauro, Storia linguistica dell'Italia unita, Laterza, Roma—Bari,
1974, str. 283.
28	A. Scura, Gli Albanesi in Italia, Saggi e reviste, Milano 1865; K. Xoxi,
Isto, str. 27.
29	D. Zangari, Isto, str. 48—50; P. Scaglione, Isto, str. 75—80; Il Controbuto
Degli Arbreshi Alla Letteraturo Albanese, Associazione—Italiana per ra-
porti tra L'Italia e L'Albania, Roma 1955, str. 7; cit. po G. N. Nasse,
navedeno delo, str. 26.
30	Historia e letërsisë shqipe, I—II, str. 156.
31	Annuario Statistico Nea Communi Italiani, Institutio Centrale Di Sta-
tistica — Ministero Dell' Interno, Roma 1958, str. 47—50, 80—81; cit. po
G. N. Nasse, Isto, str. 80.
32	Čislenost i rasselenie narodov mira, An. SSSR, Moskva 1962, str. 121;
A. Desnickaja, Albanskij jazyk i jego dejalekty, Nauka, Leningrad 1968,
str. 11.
33	F. Altimari, Isto, str. 116.
34	E. Tavolaro, Origini e Svilupp delle comunità albanesi in Calabria, Co-
senza, str. 3; K. Xoxi, Isto, str. 15.
35	K. Xoxi, Isto, str. 12—14.
81		J
mnogo bližji toskinskemu dialektu grških Albancev.36 Zaradi tega sc
Italo-Albanci, njihova zanimiva zgodovina in življenje — jezik, običaji
folklora itd. — vzbudili veliko zanimanje pri različnih raziskovalcih
posebno pri lingvistih in etnologih.
Znani ameriški lingvist Eric Hamp je v prvih povojnih letih več lei
živel v omenjenih vaseh, da bi preučeval albanski jezik (gjuhën arbë-
reshe). Napisal je doktorsko disertacijo o albanskem jeziku in etno-
grafiji. Takrat je v sedeminštidesetih vaseh našel 98.378 prebivalcev
ki so govorili albanski jezik. Vendar poudarja, da obstaja še šest
vasi, v katerih najverjetneje govorijo albansko. Po njegovih raziska-
vah živi v triinpetdesetih vaseh 115.443 prebivalcev, ki govorijo
albanski jezik. Največ Albancev je v pokrajinah Consenza (46.526).
Palermo (19.462), Catanzaro (13.526), Campobasso (12.518), Potenza
(11.506), medtem ko na drugih področjih živi manj kot 5000 Italo-Al-
bancev.37 Tudi raziskave prof. Gabeja potrjujejo te podatke. Pravi, »do
danes govorijo alba: :-ki jezik v devetinštiridesetih naseljih ali vaseh
južne Italije in Sicilije, ki imajo okoli 100.000 prebivalcev«.38 Podatki
o Italo-Albancih, o katerih govori italo-albanski lingvist Emanuele
Giordano na temelju italijanske statistike, kažejo nekoliko večje šte-
vilo naselij in arbereškega prebivalstva, kot ga navajajo drugi avtor-
ji. Po njem obstaja petinpetdeset vasi, v katerih govorijo albanski
jezik — 135.811 prebivalcev. Giordano poudarja, da tudi v štiriinšti-
ridesetih drugih vaseh govorijo albanščino, v približno štiriindevet-
desetih vaseh je število prebivalcev z albanskim jezikom razvrščeno
približno takole: Concenza (54.617), Catanzaro (16.139), Campobasso
(14.939), Potenza (12.821), Foggia (11.632), Palermo (11.081), Taranto
(6.249), Avellino (2.467) in Pescara (637). Od tega slabše govori alban-
ski jezik okoli 15.000 prebivalcev in to v glavnem v provincah Ta-
ranta in Catanzaro.39 Od lingvistov, ki so se ukvarjali s preučevanjem
naseljevanja Italo-Albancev glede na njihov jezik, sta posebej po-
membna Avstrijec Maximilian Lambertz in albanski znanstvenik Eqrem
Çabej.40
Čeprav so italijanski Albanci svojo deželo zapustili pred več stoletji
in je bila večina prisiljena v katolicizem in romansko kulturo, pa so
kljub temu uspeli ohraniti narodno tradicijo, folkloro in še posebej
jezik in nacionalno zavest, za kar gre zahvala predvsem njihovemu
velikemu številu, in še posebej njihovi strnjeni teritorialni naselitvi
— to je še posebej značilno za populacijo v planinskih predelih.
34 M. Sufflaj, Serbët dhe shqiptarët, Prishtinë 1968, str. 174; E. Çabej,
Studime Gjuhësore, V, str. 48—55.
37	E. P. Hamp, Vaccarizzo albanese phonology: the sound-system of a
Calabria-albanian dialect, Doktorska disertacija (rokopis), Chicago 1951,
str. XXIV—XXV (a).
38	E. Çabej, Isto, str. 49.
39	E. Giordano, Dizionario degli Albanesi d'Italia, Edicioni Paoline, Bari
1963 (tabela na koncu slovarja).
40	Skoraj celoten znanstveni opus prof. Çabeja je v sedmih delih objavila
Rilindja: E. Çabej, Studime Gjuhësore, I—VII, Rilindja, Prishtinë 1975—1985.
82		J
R. Zllatku je konec 1975. leta obiskal številne vasi in področja v južni
Italiji, ki so naseljena z Arbëreshi in ob tej priložnosti zabeležil
vrsto dejstev v zvezi z njihovim življenjem, jezikom, tradicijami
in folkloro. Konec 19. in v začetku 20. stoletja je velik del Arbëreshev
iz siromašnih področij Italije tako kot mnogo Italijanov emigriralo
v Argentino, Brazilijo, Uragvaj, ZDA itd. Po pripovedovanju neka-
terih duhovnikov (Albanci), ki delajo v Buenos Airesu, je samo v
to argentinsko mesto prišlo okoli 40.000 Albancev s področja Con-
senze.41 Çabej poudarja, da so se Italo-Albanci v zadnjem času iz-
seljevali ne samo v Severno in Južno Ameriko, pač pa tudi v velika
mesta severne Italije,42 medtem ko arbëresh Francesco Altimari iz
Kalabrije trdi, da so se Italo-Albanci razen v industrijska področja
severne Italije od začetka 50-ih let izseljevali tudi v zahodno Evropo.
II.
Albanci so se v težkih zgodovinskih in političnih pogojih ter v ne-
ugodnih socialnih in ekonomskih okoliščinah izseljevali tudi v Bol-
garijo (naseljevali so se v vzhodnih Rodopih, v Sofiji itd.), kjer so
tudi razvili različne nacionalne in kulturne aktivnosti,44 v Romunijo,
kjer je ena izmed njihovih kolonij posebej razvila svojo dejavnost na
področju književnosti in albanske kulture nasploh.45 Velik del Alban-
cev je emigriral v Turčijo, v Egipt, Sirijo, Rusijo itd., pa tudi na
nekatera področja današnjega ozemlja Jugoslavije — v Dalmacijo
npr., kjer danes obstaja vas Arbënesh (Arbanasi) pri Zadru, ki so
jo leta 1734 ustanovili priseljenci z jugozahodne obale Skadarskega
jezera,46 v Srem, kjer so se po letu 1690 in 1737, ko so skupaj s Srbi
in Avstrijci bežali pred Turki, naselili v vaseh Nikinci, Jarak, Hrtkov-
ci itd. (med Savo in Šabcem).47 Priseljevanje Albancev v te in druge
dežele je teklo v glavnem v zadnjih dveh stoletjih.
Konec 19. stoletja, pa tudi v vseh osmih desetletjih 20. stoletja se
je veliko število Albancev odselilo v ZDA, v Kanado, Avstralijo in v
41	R. Zllatku, Me arbëreshët, Rilindja, Prishtinë 1976, str. 18 in dalje.
42	E. Çabej, Studime Gjuhësore, V, str. 50.
43	F. Altimari, Isto, str. 121.
44	B. Sokollova, »Roli i kolonisë shqiptare të Sofjes për zhvillimin e letër-
sisë shqipe në kohën e Rilindjes«, Seminari mbi kulturën shqiptare për të
huaj, 4, Prishtinë 1978, str. 233—245.
45	V. Balaj, »Lidhjet kulturore shqiptaro-rumune«, Buletini i shkencave të
Instituti pedagogjik dyvjeçar të Shkodrës, Numër i posaçëm, Shkodër 1964,
str. 53—88.
46	I. Ajeti, Istorijski razvitak gegijskog govora Arbanasa kod Zadra, Bal-
kanološki institut Naučnog društva BiH, Sarajevo 1961; Çabej, Isto, str. 59.
47	M. Kostić, »Ustanak Srba i Arbanasa u Staroj Srbiji protiv Turaka
1737—1739. i seoba u Ugarsku«, Glasnik Srpskog naučnog društva, knj.
VII—VIII, Skoplje 1930; Isti, »Prilog za istoriju emigracionog pokreta is
Stare Srbije god. 1737«, Južna Srbija, IV, Skoplje 1932, str. 970—972; Isti,
»Arnautsko naselje u Sremu«, Južna Srbija, III, 1923, str. 273—279; Isti,
»Prilozi istoriji srpsko-arbanaškog ustanka 1689—1690«, Arhiv za arbana-
sku starinu, jezik i etnologiju, II, Beograd 1924, str. 11—18.
.	____	83
nekatere evropske države, še posebej pa v Turčijo. Samo v zadnjem
času se je iz Jugoslavije zaradi ekonomskih razlogov (s Kosova, iz
Makedonije in Crne gore) izselilo od 10.000 do 20.000 Albancev v
ZDA, Kanado, Avstralijo. Ocenjujejo, da danes samo v ZDA živi
več kot pol milijona Albancev, največ v New Yonku, Chicagu in
Detroitu.48 Na ameriški kontinent so Albanci prišli v različnih obdobjih
in iz različnih razlogov iz Albanije, Italije in Jugoslavije.
Iz različnih balkanskih držav, še posebej pa iz Jugoslavije, se je
največ Albancev v našem stoletju izselilo v Turčijo, in sicer od bal-
kanskih vojn dalje, v medvojnem obdobju ter po drugi svetovni vojni.
To je bilo številčno najmočnejše izseljevanje Albancev iz vseh nji-
hovih matičnih področij, in sicer v vseh obdobjih izseljevanja in
ločevanja od skupne veje, od 14. stoletja do danes. Po H. Hoxhi se
je v Turčijo do balkanskih vojn izselilo 200.000 Albancev. Iz ozemlja
stare Jugoslavije se je samo do leta 1936 v Turčijo izselilo okoli
100.000 Albancev, po drugi svetovni vojni pa se je v letih 1951—1966
izselilo v Turčijo okoli 70.000 Albancev. Po tem avtorju živi danes v
Turčiji okoli milijon Albancev, če računamo tudi naravni prirastek
izseljencev.49 Vendar pa je število po vojni iz Jugoslavije izseljenih
Albancev lahko še večje od tistega, ki ga navaja omenjeni avtor. Leta
1968. je bil XIV. plenum CK ZKJ, kjer so razpravljali o ne-
katerih vprašanjih Albancev na Kosovu, omenjen podatek, da se je
samo iz te pokrajine v zadnjih letih zaradi znanih deformacij in
raznih oblik pritiska na Albance, izselilo približno 50.000 ljudi.50
Znano pa je, da se je iz drugih področij, na katerih so v Jugoslaviji
naseljeni Albanci, velik del teh izselil predvsem iz Makedonije kot
etapnega področja izseljavanja (Skopje). Omenjeno je, da se je iz
Makedonije samo v obdobju od leta 1955—1958 v Turčijo izselilo
160.000 »Turkov«, kajti samo tiste, ki so se proglasili za »Turke«, je
turška vlada sprejela. Od teh »Turkov« jih je bilo največ albanske
narodnosti, medtem ko se je obdobje najbolj množičnega izseljevanja
začelo šele po letu 1958.51
Danes Albanci v Turčiji naseljujejo cele vasi ter posebne četrti ve-
likih mest in drugih urbanih središč, vendar pa so prostorsko dokaj
razbiti. Največ jih je v Istanbulu z okolico, v Bursi, Adami, Manisi,
48	H. Hoxha, »Uzroci, problemi i posljedice migracija stanovništva Kosova
i pripadnika albanske nacionalnosti u inostranstvo«, v knjigi Iseljeništvo
naroda i narodnosti Jugoslavije i njegove uzajamne veze s domovinom,
Zbornik, Zavod za migracije i narodnosti, Zagreb 1978, str. 260—261.
49	H. Hoxha, Isto, str. 261.
50	XIV Plenum CK SKJ. SK u borbi za nacionalnu ravnopravnost, Ko-
munist, Beograd 1968, str.' 181.
51	D. Anakiovski, »Kretanje zaposlenosti i promene u socijalnoj strukturi
stanovništva SR Makedonije«, Stanovništvo, št. 4, Institut društvenih nauka,
Centar za demografska istraživanja, Beograd 1967, str. 294—295; J. Sinadi-
novski, »Osnovne strukturalne promene stanovništva SR Makedonije u
posleratnom periodu razvitka«, Cvijićev zbornik, SANU, Beograd 1968,
str. 269.
84	_J
Ajdinu,Çanakkalenu, Izmiru, Adapazaru, Ankari, Izwitu, Adani, Kaj-
seriu, Samsomu, Bafri, Qemal Paši itd. Ponekod so bolj kompaktno
naseljeni in med seboj sklepajo velik del zakonskih skupnosti. V ve-
čini družin govorijo turško ali albansko; stari ljudje, ki pri nas niso
znali turško in jih je bilo malo v vaških področjih, se večinoma
niso naučili turškega jezika, temveč so občevali samo v albanščini.
Večina izseljencev ohranja stalne zveze s svojimi sorodniki v Jugo-
slaviji in ti kontakti so postali bolj pogosti in intenzivnejši po Brion-
skem plenumu leta 1966.52
Veliko število Albancev živi danes v različnih deželah zahodne Evrope.
Tja (posebej v Francijo in Belgijo itd.) so prišli iz Albanije pred
drugo svetovno vojno in po njej kot politični ubežniki ali pa iz
Jugoslavije po drugi svetovni vojni. V zadnjih letih se je mnogo
Albancev iz Jugoslavije in Turčije izselilo v ZR Nemčijo, Avstrijo,
Svico, Francijo, Švedsko itd. Iz ekonomskih razlogov se jih je veliko
izselilo z družinami, vendar števila ni mogoče ugotoviti. Ker traja
»začasno bivanje« dlje, kot je bilo prvotno mišljeno, je mogoče pred-
videvati, da bo določeno število za zmeraj ostalo v teh deželah; del
izseljencev pa je sklenil tudi zakonsko zvezo z ženskami iz okolja,
v katerem delajo ali pa z ženskami, ki so se tudi izselile.
Sovjetska znanstvenica Agnja Desnickaja, ki se je ukvarjala s pro-
blemi albanskega jezika pa tudi albanske etnografije, govori o tem,
da žive Albanci v Sovjetski zvezi (v številnih vaseh: Gomovska, Geor-
gijevska in Devnensko v Prijazovskem rajonu Zaporožskega okrožja
in Živtnevoe v Karakurtskem okrožju). Leta 1951 je v teh štirih vaseh
živelo 2.587, v celi Sovjetski zvezi pa 4.800 Albancev.53 Tu so se
naseljevali zadnji dve stoletji, večinoma v etapah.
Albanci, ki so bili ločeni od njihovega skupnega debla, in izseljeni
v različne dežele sveta, so vedno posvečali veliko pozornost razvoju
nacionalne in kulturne dejavnosti, ustanavljali so revije in časopise,
organizirali posebne klube in društva — v Sofiji, Bukarešti, Istambulu,
Palermu, Cosenzi, Neaplju, Bostonu, Chichagu, Damasku, Kairu, Alek-
sandriji itd. Kot poudarja prof. Çabej, so Albanci »v krajih, kjer
so se naseljevali, pokazali kot element s pozitivnimi lastnostmi. Niso
bili samo ljudje orožja, niti ljudje vojnih avantur, kakor jih skuša
pogosto prikazati tendenciozno zgodovinopisje. Niso bili samo vojaki,
pač pa tudi ljudje kulturnega razvoja. Naseljevali in kultivirali so
nenaseljena in opustošena področja. Iz njih so izšli tudi pomembni
ljudje, ki so v čast njihovi prvotni in novi domovini.«54
52	Do leta 1966 so bili obiski zelo redki, tako kot je bilo predvideno v
načrtih izseljevanja. Da se z odhodi in prihodi ne bi odkrili problemi živ-
ljenja in dela naših izseljencev, je bilo izseljevanje zamišljeno brez vrnitve,
tako kot pri medvojni emigraciji Albancev v Turčijo.
53	A. Desnickaja, Isto, str. 11—12.
54	E. Çabej Studime Gjuhësore, V, str. 61.
___		85
III.
Seveda največ Albancev živi v njihovi matični državi LR Albaniji.
Leta 1986 je imela Albanija nekaj več kot 3 milijone prebivalcev. Od
tega je manj kot 2,5 % narodnostnih manjšin. Sicer pa se prebivalstvo
Albanije za evropske razmere izredno hitro povečuje. Od leta 1923
(803.000 prebivalcev) do leta 1986 se je njeno prebivalstvo povečalo za
2,197.000 prebivalcev ali za 273,5 %. Dinamika demografske rasti se
je posebej pospešila v obdobju socialistične graditve: od leta 1945
(1,112.000 prebivalcev) do leta 1986 se je prebivalstvo te dežele po-
večalo za 1,878.000 prebivalcev ali za 167,3 %.55 Skupno povečanje
prebivalstva je posebej izrazito po letu 1955, ko se je začela zniževati
stopnja mortalitete dojenčkov (zaradi izboljšanja zdravstvenih in ma-
terialno-socialnih pogojev življenja), medtem ko se je stopnja na-
ravnega prirastka najprej povečala, nato pa zniževala in se danes
giblje okoli 20 promilov. Povečanje števila prebivalstva ni enako na
celotnem prostoru Albanije, kajti stopnja natalitete je od okrožja do
okrožja zelo različna.56 Hkrati s hitrim povečanjem števila prebival-
stva v zadnjih šestdesetih letih in posebej v zadnjih tridesetih letih se
je povečala tudi gostota naseljenosti, pa tudi splošna in agrarna go-
stota. Medtem ko je do druge svetovne vojne skoraj 90 % prebivalstva
Albanije živelo na vasi, pa jih danes tam živi manj kot 60 %, s
spremembo strukture gospodarjenja in z družbenimi spremembami so
očitne tudi spremembe v strukturi naseljenosti.57
Druga država, kjer živi največ Albancev, je SFR Jugoslavija. Po
popisu prebivalstva iz leta 1981 je v Jugoslaviji živelo 1.730.878 Alban-
cev.58 Na temelju dinamike povprečnega letnega prirastka Albancev v
Jugoslaviji (42.000 prebivalcev) je mogoče sklepati, da je živelo leta
1987 v Jugoslaviij okoli 2 milijona Albancev. Naj omenimo še to,
da je naravni prirastek albanske populacije v Jugoslaviji večji kot
pri prebivalstvu Albanije ali pa pri Albancih v katerikoli drugi de-
želi. Toda tudi tu se demografski prehod v sferi natalitete intenzivno
nadaljuje, še posebej pri slojih in skupinah prebivalstva, pri katerih
so ustvarjeni vsi pogoji nacionalne reprodukcije.59
Če celotnemu številu Albancev v matični deželi in v Jugoslaviji do-
damo še približno število Albancev v drugih deželah (tistih, ki so se
izselili v daljnji, bližnji in zelo bližnji preteklosti), potem iz tega
izhaja, da živi danes v svetu skupno okoli 6,5 milijonov Albancev.
55 3 5 vjet Shqipëri Socialiste. Të dhëna statistikore për zhvillimin e ekono-
misë dhe të kulturës, Drejtoria e Statistikës, Tiranë 1979; Vjetarët tatisti-
korë të RPSSH 1975—1986, Drejtoria e Statistikës, Tiranë.
54 H. Islami, «-Problem natalitete pri Albancih«, Časopis za kritiko znanosti,
89/90, Ljubljana 1986, str. 63.
57	H. Islami, »Elementi demografskog razvoja NR Albanije«, Ekonomska
misao, št. 3, Beograd 1974, str. 164—172.
58	Popis stanovništva, domaćinstava i stanova 1981. Nacionalni sastav sta-
novništva po opštinama, Statistički bilten 1295, SZS, Beograd 1982, str. 8.
59	H. Islami, »Nataliteti dhe determinantet e tij te popullata shqiptare në
Jugosllavi«, Thema, nr. 5—6, Prishtinë 1986, str. 137—177.
86
Od tega je 45 % Albancev v Albaniji, 31 % Albancev v Jugoslaviji.
To pomeni, da živi izven matične dežele Albanije okoli 3,5 milijona
Albancev ali okoli 54 %. Taki primeri, ko več kot polovica prebi-
valstva, ki pripada matičnemu narodu, živi izven meja matične
dežele, so v svetu zelo redki(!)
IV.
Znano je, da stara Jugoslavija ni pripisovala posebnega pomena
diferenciranju prebivalstva po nacionalni strukturi. Toda kljub temu
je mogoče na osnovi materinega jezika, pa tudi verske pripadnosti
posamezne nacionalnosti mogoče približno oceniti število prebivalstva
nekaterih narodnostnih skupnosti. Tako je po popisu prebivalstva
iz leta 1921 na temelju materinega, albanskega (takrat imenovanega
arnautskega) jezika, na ozemlju stare Jugoslavije živelo 441.740 Alban-
cev. Po verski pripadnosti je bilo od 436.929 prebivalcev, kolikor jih
je imelo Kosovo leta 1921, 317.427 ali 72,6 % muslimanov, 112.232 ali
26 % pravoslavcev in 7.267 ali manj kot 2 % katolikov. Na današnjem
ozemlju Kosova je bilo število Albancev, naseljenih po takratnih
okrožjih, naslednje: Kosovo 109.270, Dukadjin (Metohija) 70.920, Pri-
zren 57.654 in Zvečan 42.596. Na ozemlju Makedonije je bilo na te-
melju albanskega jezika popisanih skupno 136.752 Albancev, in sicer
v okrožju Tetovo 48.752, Skopje 31.247, Kumanovo 25.777, Bitola 17.587
in Ohrid 11.265. Na osnovi materinega jezika so Albanci tedaj pred-
stavljali 3,6 % vsega prebivalstva, 64 % celotnega števila prebivalstva
Kosova in 88 % celotnega števila pripadnikov muslimanske veroizpo-
vedi na Kosovu.60 Po popisu iz leta 1931 pa je bilo število Albancev
v Jugoslaviji 474.771.61
Seveda je bilo število Albancev v stari Jugoslaviji večje od tistega,
ki je bilo zračunano v popisu leta 1921 na temelju njihovega jezika.
Iz nekaterih podatkov tujih avtorjev o številu Albancev je to trdi-
tev mogoče podkrepiti — bolgarski pisatelj M. Seliščev npr. piše o
tem, da je v Makedoniji skupno z okolico Preševa v letih 1912—1913
živelo 194.194 Albancev;62 Preševo z Okolico je imelo deset let kasneje
(1921) samo okoli 15.000 Albancev. To pomeni, da je v popisu prebi-
valstva iz leta 1921 zabeleženo več kot 40.000 Albancev manj, kot jih
je živelo v resnici.
Glede na to, da je bil »vzet pri popisu kot kriterij narodnosti ma-
terin jezik«, je razumljivo, da je nerazčlenjeni srbohrvaški jezik, kot
najbolj govorjen, zajel 83 % celotnega prebivalstva tedanje Jugo-
slavije, »tako da je mogoče trditi, da je Kraljevina Srbov, Hrvatov
60	Prethodni rezultati Popisa stanovništva u Kraljevini Srba, Hrvata i
Slovenaca 31. januara 1921, Državna štamparija, Sarajevo 1924, str. 3—24.
61	Popis stanovništva od 31. marta 1931. godine; navedeno po V. Čubrilovič,
Manjinski problem u novoj Jugoslaviji (elaborat), 3. novembar 1944, Beo-
grad.
62	M. M. Seliščev, Slavjanskoe naselenie u Albanii, Sofija 1931, str. 5.
87		J
in Slovencev narodnostno homogena država«63 — kot je rečeno v
knjigi popisa prebivalstva iz leta 1921. Nepopisovanje prebivalstva
glede na nacionalnost in špekulacije v zvezi s tem izhajajo iz hege-
monističnih in unitarističnih teženj tedanje velikosrbske buržoazije.
Ta tendenca je prišla do izraza v odnosu do mnogih nacionalnosti,
do nacionalnih manjšin, še posebej pa do Albancev. Glavna usmeritev
je bila, kot pravi E. Kardelj, v »buržoaznonacionalistično ,integralno'
jugoslovanstvo, kakršno se je oblikovalo med dvema vojnama ... v
tedanjih pogojih velikosrbskega — ,jugoslovanstva'.«64
Tendenca, pokazati čim manjše število Albancev, je bila pravzaprav
nadaljevanje reakcionarne politike sosednjih in drugih evropskih držav
in prejšnjih vladajočih krogov. Cilj te politike je bil opravičiti oze-
meljske apetite do balkanskih dežel, posebej do nekaterih dežel, ki
so bile pod oblastjo Otomanskega imperija.65 »Jovan Cvijić, sodobnik
teh dogodkov, čeprav je bil zadolžen, da prispeva v smeri ponarejanja
statističnih podatkov in dejstev o prebivalstvu na Kosovu, ni mogel
zanikati, da so podatki agentov, duhovnikov in učiteljev o številu
prebivalstva na Kosovu negotovi«,66 kajti ljudje, ki vodijo statistiko,
so ponarejanje podatkov imeli za izpolnitev nacionalnega poslanstva.67
Da bi lahko uspela politika prikazovanja čim manjšega števila Alban-
cev, je bila v stari Jugoslaviji izmišljena teza o »pretapljanju« Srbov
v Albance. Takšne »asimilirane« Srbe so imenovali Arnautaše. To
tezo so si izmislili in jo razvili mnogi buržoazni pa tudi povojni
antropogeografi in etnografi.69 Da bi ohranila to znanstveno nevzdržno
tezo, je takratna politika prek svojih agentov, misionarjev, diploma-
tov, predstavnikov oblasti, pa tudi pooblaščenih »znanstvenikov« iz-
vajala raznovrstno propagando. Politika je podpirala širjenje lažnih
podatkov in literature, ki »ni ustrezala dejstvom in resničnemu stanju.
Takšna literatura je imela politični značaj in določen propagandisti-
čen namen in nima nobene zveze z znanstveno objektivnostjo«.70 Tudi
znani srbski socialist Dimitrije Tucović, član napredne srbske social-
no demokratske stranke, trdi, da Albanci »za asimilacijo tujega ele-
menta niso imeli pogojev, ker so bili na nižji kulturni stopnji od
svojih sosedov, celo od Črnogorcev«.71 Tucović se je čudil podatku
43	Prethodni rezultati Popisa stanovništva u Kraljevini Srba, Hrvata i
Slovenaca 3. januara 1921, str. XXI.
44	E. Kardelj, Nacija i međunarodni odnosi, Beograd 1975, str. 74.
45	Sh. Rahimi, Vilajeti i Kosovës, Prishtinë 1969, str. 18.
44 Sh. Rahimi, Isto, str. 18.
47	J. Cvijić, Promatranja o etnografiji makedonskih Slovena, Beograd 1906,
str. 66.
48	J. Cvijić, Osnove za geografiju i geologiju Makedonije i Stare Srbije,
Knj. III, Beograd 1911, str. 1237.
49	H. Islami, »Kërkimet antropogjeografike në Kosovë«, Gjurmime alba-
nologjike. Seria e shkencave historike, I, Instituti Albanologjik, Prishtinë
1972, str. 142—147.
70	M. Krasnici, Savremene društveno-geografske promene na Kosovu i
Metohiji, Priština 1963, str. 221.
71	D. Tucović, Srbija i Arbanija. Jedan prilog kritici zavojevačke politike
srpske buržuazije, Beograd 1914, str. 9.
88		_J
»profesorja Cvijića, da je našel na Kosovu 140 poarbanašenih do-
mačij !«72 To negira vse tendenciozne trditve neznanstvenih piscev o
dozdevni asimilaciji Srbov in Albancev, o neobstoju »čistih« Albancev
v krajih, kjer so naseljeni v Jugoslaviji danes, o Albancih kot tistih,
ki »večno pritiskajo« na srbska ozemlja, ter o Albancih kot krvoloč-
nih in razbojnikih,73 ter o »ljudeh z repom«, kakor jih je svojčas po-
imenoval velikosrbski pisec Vladan Djordjevič.74
Nacionalno mešano strukturo prebivalstva Kosova in ostalega oko-
liškega področja je v različne namene izkoriščala tudi turška oblast.
Izvršila je delitev kosovske vasi, tako da so bili v vsaki vasi pripad-
niki vseh nacionalnosti: Albancev, Srbov, Turkov, malo Bosancev in
Čerkesov. Glavni kriterij je turška oblast oblikovala glede na dve
veroizpovedi: muslimansko in pravoslavno, ne pa glede na materin
jezik in narodnost.75 Na žalost je mogoče vnašanje razdora med Alban-
ce ne samo na nacionalni, temveč tudi na verski osnovi, v Jugoslaviji
opaziti še danes.76
Stara Jugoslavija je skušala na vse mogoče načine zmanjšati število
Albancev: z razbijanjem njihove prostorske in nacionalne enotnosti,
s kolonizacijsko politiko je skušala ustvariti etnično čisto srbsko
ozemlje na jugu dežele, še posebej na Kosovu. Iz tega je sledila tudi
vrsta drastičnih ukrepov: ekonomski, socialni in politični pritiski,
asimilacijski ukrepi in prisilno izseljevanje, tja do fizičnega nasilja
in uničevanja Albancev.77 2e v prvih dneh nastanka je stara Jugo-
slavija začela z agrarno reformo in kolonizacijo, ki je bila pravzaprav
nadaljevanje iz leta 1912; sprejetih je bilo več zakonov, odlokov,
pravilnikov, navodil, sklepov itd., ustanovljene pa so bile tudi posebne
agrarne banke.78 V prvih letih kolonizacija ni funkcionirala po pri-
čakovanjih, ker ni bila dobro pripravljena. Zaradi tega kolonisti niso
bili zadovoljni z obljubami države, pa tudi z zemljo in z drugimi pri-
72	D. Tucović, Isto, str. 9.
73	A. Urošević, Kosovo, Srpski etnografski zbornik, Naselja i poreklo sta-
novništva, Knj. 39, Beograd 1965, str. 83.
74	V. Djordjevič, Arnauti i velike sile, Beograd 1913, str. 188. »-Da bi doka-
zala (V. Djorjevič in Balcanicus — S. Protič), da ta narod kot rasa nima
smisla za kulturno in samostojno življenje, skušata vse, kar obstaja v
primitivnosti tega naroda, predstaviti kot izraz njegove rasne nesposobnosti
za kulturni razvoj nasploh, ne pa kot izraz zgodovinske stopnje, na kateri se
nahaja in ki so jo doživeli tudi vsi drugi narodi.« (D. Tucović, isto, str. 29)
75	Sh. Rahimi, Isto, str. 17.
74 To sovraštvo skušajo razpihovati beograjska sredstva obveščanja. Takšna
je bila neka televizijska oddaja na TV Beograd dne 9. 5. 1987.
77	H. Hoxha, »Elemente të presionit ekonomik ndaj shqiptarëve në Jugo-
slavinë e vjetër«, Përparimi, nr. 4, Prishtinë 1970; Isti, »Politika e elimini -
mit të shqiptarëve nga trualli i Jugosllavisë së vjetër«, Përparimi, nr. 5,
1970; Isti, »Proces nacionalne afirmacije albanske narodnosti u Jugoslaviji
(izbrana poglavja)«, Časopis za kritiko znanosti, 51—52, Ljubljana 1982,
str. 244—318.
78	J. Osmani, »Zakonski propisi o agrarnoj reformi i kolonizaciji na Kosovu
između dva svetska rata«, Vjetar — Godišnjak, XX. Prishtinë 1985, str.
169—189.
_______		89
vilegiji ne. Kasneje so si oblasti, takoj po letu 1923, ko so proučile
okoliščine in zakonske določbe o kolonizaciji, »-prizadevale, da bi na-
stali našel jenski kompleksi tudi tam, kjer ni bilo proste, občinske
in državne zemlje in zato so skušali Albancem odvzeti čimveč obde-
lovalne zemlje. Takrat je mnogo družin ostalo popolnoma brez zemlje
ali pa so jim pustili zgolj ohišnico.«79
Albancem so odvzeli več sto tisoč hektarjev obdelovalne zemlje. Po
poročilu glavnega ideologa agrarne reforme Dj. Krstića je bilo na
področju Dukogjina (Metohije) že do leta 1928 dodeljeno več kot
45.000 ha zemlje,80 do leta 1940 pa je (po poročilih Vrhovnega za-
stopstva za agrarno reformo v Skopju) samo nekaj agrarnih uprav
na Kosovu in v Skopju za potrebe agrarne reforme odvzelo 381.245 ha
zemlje (228.000 ha zemlje so odvzele agrarne uprave iz okolice Peći,
Uroševca, Mitrovice in Prizrena).81 Tudi potem, ko so jim odvzeli
tako imenovano »prosto zemljo«, so Albanci morali plačevati davek
»tuji zemlji«.82 Do konca leta 1936 je bilo koloniziranih 15.594 družin,
zgrajenih je bilo 11.289 hiš za koloniste, deloma Crnogorce (tedaj
Srbi), Srbe iz Like, Hercegovine itd.,83 medtem ko je bilo do leta
1940 v »južnih krajih zgrajenih 15.943 hiš za koloniste.84 Po Obra-
doviću je blio med dvema vojnama na Kosovu koloniziranih 11.383
družin s 53.884 člani (49.244 Srbov, 5.148 Hrvatov in 162 Slovencev)
ter 10.729 drugih, ki so jih imenovali »navadni kolonisti« (kolonisti,
optanti, četniki, avtokolonisti), vendar pa sam poudarja, da je šte-
vilka verjetno še večja.85 Največ kolonistov je bilo naseljenih v okolici
Djakovice (2.638 družin z 11.189 člani), Peći (1.594 družin s 7.175 člani),
Gnjilanov (1.497 družin s 7.945 člani), Istoka (1.082 družin s 4.886
člani), Gračanice (1.065 družin s 5.491 člani), Podrime (711 družin s
3.208 člani), Drenice (563 družin z 2.321 člani), Laba (585 družin s
3.421 člani), Vučitrn (553 družin z 2.086 člani) itd.86
Zemljišča je dobilo skupno 11.722 družin (10.714 družin kolonistov,
508 družin avtokolonistov, 248 družin prostovoljcev, 172 družin optan-
tov in 80 četniških družin), in sicer v skupnem znesku 99.308 ha.87
79	M. Obradović, Agrarna reforma i kolonizacija na Kosovu (1918—1941),
Institut za istoriju Kosova, Priština 1981, str. 231.
80	Đ. Krstić, Kolonizacija u Južnoj Srbiji, Sarajevo 1928, str. 5, 52.
81	Arhiv Jugoslavije, F. 48 (Statistični pregled opravljenih del do 1940),
Tehničnega odseka Vrhovnega Poverjeništva za agrarno reformo v Skopju
11. XI. 1940; cit. po A. Hadri, »Pozita dhe gjendja e Kosovës në mbretërinë
e Jugosllavisë (1918—1941), Gjurmime albanologjike, nr. 2, Prishtinë 1968,
str. 167.
82	H. Hoxha, »Elemente ë presionit ekonomik ndaj shqiptarëve në Jugo-
sllavinë e vjetër«, str. 329.
83	A. Urošević, »Agrarna reforma i naseljavanje u Južnoj Srbiji«, Spome-
nica 25. godišnjice oslobođenja Južne Srbije, Skoplje 1937, str. 826—832.
84	Arhiv Jugoslavije, F. 48; A. Hadri, Lëvizja nacionalçlirimtare në Kosove
(1941—1945), Prishtinë 1971, str. 22—23.
85	M. Obradović, Isto, str. 221—222.
86	M. Obradović, Isto, str. 222.
87	M. Obradović, Isto, str. 210—211.
90	______J
Toda tisti, ki so koristili agrarno reformo, so bila tudi ugledna po-
sestva, kmetijske šole, ljudske osnovne šole, cerkve in samostani, voj-
ska in žandarmerija, kulturne ustanove itd., ki so jim razdelili 104.139
ha zemlje.88 Vsaka družina je dobila v povprečju 8,47 ha, več so
dobili optanti (11,11 ha) in četniki (9,48 ha). Največ so četniki dobili
v okrožju Djakovice (23,5 ha po družini), Gračanice (13 ha), Drenice
(12,2 ha) in Peći (10,07 ha).89 Kolonizacija je bila najbolj intenzivna
leta 1928, leta 1936 in 1937.90 Del kolonistov, posebno tisti v Dukag-
jinu, ki je dobil najplodnejšo zemljo, se ni nikdar ukvarjal s polje-
delstvom in je živel v mestu, zemljo pa je dajal v zakup.91 Zemljo so
dobili tudi občinski ljudje, žandar ji, zaupni organi agrarne reforme ter
četniki in optanti.92
Cilj agrarne reforme in kolonizacije ni bila ukinitev fevdalnih od-
nosov in reševanje življenjskih in drugih problemov avtohtonega
in priseljenega prebivalstva na Kosovu in v Makedoniji, kakor so
trdili,93 temveč bi naj Albanci obubožali do te mere, da bi se izselili
v Turčijo in v Albanijo, s tem pa bi se spremenila nacionalna struk-
tura prebivalstva Kosova, ali, kot pravi M. Obradović, izvršilo bi
se »srbiziranje Kosova«.94 Velika agrarna gostota prebivalstva (celo
400 prebivalcev na 1 km2 v nekaterih predelih), poudarjeno fragmenti-
ranje posestev, zelo slaba opremljenost kmetij,95 revščina in lakota
večine kmečkega prebivalstva — to so bile okoliščine, ki ne omo-
gočajo dodatnega naseljevanja. 90 % kosovskega prebivalstva je ži-
velo na vasi, osnovni življenjski pogoj pa je bila obdelovalna zemlja.
Tedanja oblast je vedela, da Albancem brez zemlje ne bo preostalo
nič drugega kot izselitev v fevdalno področje Male Azije in Albanije;
med letom 1928 in 1938 je s Kosova tudi emigriralo 11.000 Albancev.96
»Višek ekonomskega izkoriščanja je bila agrarna reforma, katere cilj
je bilo povečevanje sovraštva med Šiptarji, Crnogorci in Srbi, takšno
osiromašenje Siptarjev, da bi se bili prisiljeni izseliti, da bi se tako
oblikovala reakcionarna trdnjava na Kosovu in Metohiji in da bi se
oslabile sile ljudskih množic Črne gore, ker bi dobile zemljo na
Kosovu in Metohiji.«97 »Posebni ukrep pritiska, ki je prizadeval šip-
tarske množice, je bila t.i. agrarna reforma, ki so jo večkrat obnovili
88	M. Obradović, Isto, str. 215—217.
89	M. Obradović, Isto, str. 210.
90	M. Obradović, Isto, str. 213—214.
91	R. Abdyli, Gjendja dhe pozit ae klasës punëtore në Kosovë ndërmjet dy
luftërave 1918—1941 (Doktorska disertacija v rokopisu), Priština 1982, str. 49.
92	Đ. Krstić, Isto, str. 5, 82; Pitanje agrarne reforme (mišljenja i zahtevi
muslimana u Južnoj Srbiji), Južni pregled, št. 10, Skoplje 1922, str. 66, 70.
93	Tega mnenja je npr. A. Urošević v knjigi Kosovo, str. 22 in dalje.
94	M. Obradović, Isto, str. 5.
95	Leta 1939 je 60 % kmetov uporabljalo lesen plug, medtem ko so bili v
pokrajini skupno 4 traktorji, 5 setvenih strojev, 6 strojev za žetev, 145
obračalnikov, 242 strojev tipa »Trier« in 11 drugih kmetijskih strojev.
(Proizvodne snage NR Srbije, Beograd 1953, str. 158)
96	A. Ostreni, Gjeografia e Shqipërisë, Tiranë 1976, str. 102.
97	Narodni odbor Autonomno Kosovsko-Metohijske Oblasti, Osnovni ma-
terijali sa zasedanja, Knj. I, Priština 1955, str. 7—8.
______			91
in je imela reakcionarni politični pomen. Njen cilj ni bila odstranitev
ostankov fevdalizma in da bi se zemlja dala kmetom, ki jo obdelu-
jejo, temveč predvsem ta, da bi jo odvzeli Siptarjem ter da se med
njimi ustvari še večje nezadovoljstvo in občutek negotovosti, ki bi jih
vodil v izseljevanje, da bi bili zadovoljni politični korteši in režimski
ljudje«.98 Ob izvajanju agrarne reforme in kolonizacije so se nad
Albanci izvajali bolj represivni ukrepi prav na tistih področjih, kjer
jih je živelo veliko število in kjer so bili prostorsko zelo strnjeni,
kot npr. v Dukagjinu (Metohiji). »Metohija je, tako kot drugi kraji,
kjer živijo Arnauti, pretrpela mnogo udarcev s strani klik, ki so pre-
mišljeno podžigale ljudstvo, ne da bi ljudstvo to sprevidelo. Uspeli
so v predstavitvi interesov Arnautov kot nasprotnih od doseljencev.
Arnautom so govorili, da so doseljenci razlog njihove revščine, na-
seljencem pa, da ni nobenega drugega načina za izboljšanje njihovega
življenja kot izselitev Arnautov«.99 Da bi opravičili represivne ukrepe
nad Albanci, so si skonstruirali vrsto provokacij in zločinov. Dragiša
Vasic (1885—1945), Velikosrb in šovinist, se je med bivanjem na
Kosovu v začetku 20-ih let prepričal kako »si tukaj vsak mesec iz-
mislijo po en pokol Srbov. Ve se, zakaj.«100 Tako je konec prejšnjega
stoletja delala srbska oblast: Srbsko ministrstvo za zunanje zadeve
si je v knjigi v obliki memoranduma, v t.i. »Beli knjigi« izmislilo
ne samo kraje, umore, posilstva, skrunjenje grbov in požige, temveč
celo imena krajev, ki v resnici niso obstajali.101
Ocenjeno je, da se je od leta 1918 do leta 1940 s področja stare Ju-
goslavije izselilo okoli 240.000 Albancev.102 po nekaterih izračunih pa
bi naj bila ta številka še večja, in sicer okoli pol milijona izse-
ljenih^),103 medtem ko je bilo koloniziranih približno 65.000 oseb.
V.
Toda vladajoči krogi, še posebej pa ideologi zahteve po oblikovanju
etnično čistega prostora, niso bili zadovoljni z rezultati kolonizacije
in izseljevanja Albancev v druge države. Kljub omenjenim drastič-
nim ukrepom se število Albancev ni zmanjševalo, temveč se je zaradi
visoke natalitete kljub visoki mortaliteti dojenčkov in majhnih otrok
v težkih pogojih življenja to število povečevalo. Ena od možnih »re-
98	P. Jovičevič, »Politička situacija i rad Partijske organizacije na Kosovu
i Metohiji pred rat 1941. godine«, Zbornik, Ustanak naroda Jugoslavije
1941, knj. II, Beograd 1963, str. 204.
99	Glas Crne Gore. Legalni organ KP J za Crnu Goru, br. 3 od 15. XII. 1939.
100	D. Vasovič. Dva meseca u Jugoslovenskom Sibiru, izd. knjižnice Geca
Kona, Beograd 1921, str. 60.
101	Izmišljotine so očitne, če si ogledamo dopisovanje med Beogradom in
Istambulom, ki je objavljeno v »Beli knjigi« (Prepiske o arbaneškim na-
seljima u Staroj Srbiji, Beograd 1899).
102	H. Bajrami. Rrethanat shoqërorc dhe politike në Kosovë më 1919—1941,
Prishtinë 1981, str. 177.
103	H. Hoxha, »Elemente të presionit ekonomik ndaj shqiptarëve në Jugo-
sllavinë e vjetër«, Përparimi, nr. 4, 1970, str. 325.
92		J
šitev« problema je bil izgon vseh Albancev in naselitev Srbov na
Kosovu in v Makedoniji. V ta namen je bila izdelana vrsta načrtov
in elaboratov. Eden izmed njih, fašistoidno nastrojen, je bil pred-
stavljen v srbskem kulturnem klubu 7. marca leta 1937, imel je na-
slov »IZSELJEVANJE ARN AUTO V«, izdelal pa ga je dr. Vasa Ču-
brilovič.104 Poudaril je, da »zaradi neučinkovitosti izrinjanja Arnau-
tov s postopno kolonizacijo preostane samo še množično izseljevanje.
Pri tem pridejo v poštev dve državi: Albanija in Turčija... Kot je
slišati, bi bila Turčija pripravljena za začetek sprejeti okoli 200.000
naših izseljencev, kot pogoj pa postavlja, da morajo to biti Arnauti,
kar je za nas najbolj ugodno. Turško željo je treba sprejeti z odprtimi
rokami in čimprej podpisati sporazum o izseljevanju. Ob tej prilož-
nosti je treba preučiti sporazume, ki jih je Turčija glede teh vprašanj
sklenila z Grčijo, Romunijo in Bolgarijo ter si prizadevati dvoje: da
sprejme čimvečje število, glede financ pa ji čimbolj pomagati, še
posebej pa urediti vprašanje čim hitrejšega transporta ... Da pa bi
prišlo do množičnega izseljevanja, je treba ustvariti ustrezno vzduš-
je... Da bi se Arnauti izseljevali, je treba med njimi najprej pri-
dobiti njihovo duhovništvo in vplivne ljudi, pa naj bo z denarjem
ali z grožnjami... Drugo sredstvo bi bil pritisk državnega aparata,
ki mora do zadnjega izkoristiti zakone, da bi Arnautom čimbolj za-
grenil obstoj pri nas: globe, zapiranje, neusmiljena uporaba vseh po-
licijskih predpisov, kaznovanje tihotapljenja, sekanje gozdov, pušča-
nje psov, gonjenje na kulak in vsa mogoča sredstva, ki si jih lahko
izmisli praktična policija. V gospodarstvu to pomeni ne priznati stare
zemljiške listine (tapija), delo na katastru na tistih območjih, kjer je
treba takoj in neusmiljeno izterjati davek in vse javne in privatne
dolgove; odvzemati državne in občinske pašnike, ukinjati koncesije,
poslovna dovoljenja za kavarne, trgovine, obrtne delavnice, odvzeti
monopolistična dovoljenja, odpuščati iz državnih, privatnih in samo-
upravnih služb itd. — vse to bo pospešilo izseljevanje. Praktični in
učinkoviit so lahko tudi sanitetni ukrepi: prisilno izvrševanje vseh
ukrepov tudi v samih hišah, rušenje zidov in visokih ograj okoli hiš,'05
strogo upoštevanje veterinarskih ukrepov, ki bo oviralo prodajo živine
na trgih itd. Najbolj občutljivi so Arnauti glede verskih vprašanj in tu
jih je treba prizadeti. To je mogoče doseči s preganjanjem duhovni-
ništva, omejevanjem pokopališč, prepovedjo mnogoženstva in še po-
sebej z nepopustljivo uporabo zakona, da morajo tudi deklice hoditi v
osnovne šole, kjer te obstajajo.
104	Izseljevanje Arnauta, predavanje dr. Vase Čubriloviča v Srbskem kul-
turnem klubu 7. marca 1937. Vojno istorijski institut, Arhiv bivše jugo-
slovenske vojske, št. 2, mapa 4, škatla 69 (v prilogi tega elaborata so en
zemljevid, dve tabeli in dva grafikona; tekst ima 19 strani, napisanih v
cirilici, original je z lastnoročnim podpisom.
105	Danes, v času »avansiranega« socializma v Jugoslaviji uporabljajo ta
ukrep proti Albancem organi oblasti v SR Makedoniji! (R. Qosja, »Atentate
mbi kulturën«, Gjuha shqipe, nr. 1, Instituti Albanologjik, Prishtinë 1980,
str. 20; prav tako prim, številne članke v »Rilindji«, »Novi Makedoniji«,
»Borbi« itd ...)
_______		93
Mnogo lahko stori tudi privatna iniciativa. Našim kolonistom je
treba razdeliti orožje, če ga potrebujejo. Treba je vzpodbujati čet-
niške akcije in jim pomagati. Treba je dopustiti, da val Črnogorcev
s hribov izzove množični spopad z Arnauti v Metohiji. Ta spopad
je treba pripraviti prek zaupnih ljudi, ga vzpodbuditi, kar bo toliko
lažje, ker so Arnauti zares dvignili glave, celoten spopad pa je treba
prikazati kot spopad bratstva in plemena, in če bo treba, dati eko-
nomski značaj. V skrajni sili je mogoče izzvati lokalne upore, ki bi
jih bilo mogoče najbolj učinkovito krvavo zadušiti s črnogorskimi
plemeni in četniki, ne toliko z vojsko.
Še eno sredstvo je na voljo, ki ga je Srbija zelo praktično uporabljala
po letu 1878, in sicer skriti požigi vasi in arnautskih mestnih četrti.
V prvi vrsti ej treba računati z izseljevanjem z vasi, šele nato iž mest.
Vasi so bolj stabilne in zaradi tega tudi bolj nevarne. Napak bi bilo
tudi izseljevati samo reveže. Hrbtenica vsakega naroda je srednji in
bogati sloj in tega je treba preganjati in izseljevati.-«
Nato Čubrilovič poudarja, da »si je treba pri ustvarjanju psihoze za
izseljevanje prizadevati, da se izselijo cele vasi ali pa vsaj cele
družine. Za vsako ceno je treba preprečiti, da bi se izselil samo en
del družine, kajti naša država Arnautom ne bo milostno lajšala, tem-
več se jih bo skušala čimveč iznebiti.« Tja, kjer se ne bo izselila ceja
vas, je treba takoj naseliti Črnogorce — »predrzne, jezi ji ve, brezobzirne
ljudi, ki bodo ostale Arnaute prisilili v selitev, nato pa je treba
pripeljati koloniste iz drugih krajev«. Da bi se Albanci hitreje in
množično izseljevali, je treba »poenostaviti administriranje, hitro iz-
plačati imetja, izdati potne dokumente brez kakršnihkoli formalnosti,
jim pomagati, da pridejo do prve železniške postaje, jim dati na
razpolago vagone do Soluna in jih z ladjo takoj prepeljati v Azijo.
Zelo pomembno je, da bo odhod lahak, prijeten in poceni.. .
Samo če bo naša država vedela kaj hoče, in če ji ne bo žal žrtev v
denarju in v krvi, bo lahko iz Kosova in Metohije napravila novo
Toplico«,106 toda »ob ustvarjanju novih kolonij je treba povsod, kjer
se bo pokazala potreba, uporabiti vojaško silo... S celotno zadevo
naj upravlja generalštab prek državnega odbora za kolonizacijo...
106 Albanci so bili pred več kot 100 leti v velikem številu naseljeni v
okrožjih Prokuplje (Toplica, Kosanica, Dobrič, Pusta Reka, Jablanica),
Vranje (območje Vranja, Leskovca, Polanic, Masnic, Veternic in Grdelic),
Niš (Niš z okolico). Na ozemlju nekdanjega Niškega sandžaka je bilo 347
vasi, v katerih so živeli samo Albanci in 198 vasi z mešanim albanskim
in srbskim prebivalstvom; Albanci so živeli v 545 vaseh, pa tudi v mestih
Prokuplje, Kuršumlija, Leskovac, Vranje, Niš, Pirot in celo v Beli Palanki
(S. Uka, »Vendbanimet e Sanxhakut të Nishit të banuar me popullatë
shqiptare dhe të përzier në vi tet 1877/78«, Gjurmime albanologjike —
Seria e shkencave historike, XII—1982, Prishtinë 1983, str. 105—124).
Po letu 1878 je bilo samo iz Toplice in drugih krajev Srbije prisilno pre-
gnanih več kot 30.000 Albancev (J. Cvijić, Osnove za geografiju i geologiju
Makedonije i Stare Srbije, Knj. III., Beograd 1911, Sh. Rahimi, isto, str.
53.) Albance so preganjali, da bi Srbija postala etnično čista država.
94		J
Srbska kraljevska akademija in Beograjska univerza sta tisti, ki sta
najbolj poklicani za znanstveno organizacijo preučevanja celotnega
kolonizacijskega problema pri nas... Zato bi morali ustanoviti inštitut
za kolonizacijo... Izselitev 40.000 arnautskih družin bi ob izdatku za
družino, ki bi znašal 15.000 dinarjev, stala največ 600.000.000 dinarjev«.
Na osnovi tega elaborata V. Čubriloviča in nekoliko predhodnih obi-
skov ljudi iz vlade M. Stojadinovica in tudi njegovega obiska v
Turčiji (1936), je bil leta 1938 sklenjen sporazum o podpisu konven-
cije o izselitvi 40.000 albanskih družin z večjim številom članov, kar
je ustrezalo jugoslovanski vladi, ki bi dajala izplačilo po številu
družin. Teh 40.000 družin naj bi se izselilo iz vseh področij v Ju-
goslaviji, kjer je bilo naseljeno albansko prebivalstvo. Predvideno je
bilo večfazno izseljevanje: leta 1939 4.000 družin, 1940 6.000, 1941 in
1942 po 7.000 družin, leta 1943 in 1944 po 8.000 družin. Konvencija
je bila napisana v francoščini in je imela 21 paragrafov.107 V nekem
tajnem pismu, ki je bilo poslano veleposlaništvu v Turčiji, je bilo
rečeno, da je »konvencija sestavljena tako, da se lahko uporabi ne
samo za turško, temveč tudi za arbanaško prebivalstvo; prav izse-
ljevanje arbanaškega prebivalstva je njen namen«, (točka 6).108 Ven-
dar ta konvencija na srečo ni bila ratificirana, predvsem zaradi smrti
turškega predsednika K. Ataturka, padca vlade M. Stojadinoviča, na-
sprotovanja samih Albancev ter zaradi protestov revolucionarne in
komunistične študentske mladine iz vrst Srbov, Črnogorcev in Alban-
cev109
Tudi Ivo Andrič, povojni nobelovec, se je zavzemal za izseljevanje
Albancev v Turčijo in za asimilacijo tistih, ki so katoliške vere ter
za razkosanje albanske države. Leta 1939 je dal predlog, v katerem
poleg ostalega poudarja: »Z razdelitvijo Arbanije bi izginil center, ki
privlači arbanaško manjšino na Kosovu, ki bi se v novi situaciji
mnogo lažje asimilirala. Mi bi dobili morda še 200—300.000 Arbanasov
in še ti so večinoma katoliki, ki z Arbanasi — muslimani nikdar niso
imeli dobrih odnosov. Vprašanje izseljevanja Arbanasov — muslima-
nov v Turčijo bi tako izpeljali v novih okoliščinah in nobene akcije
ne bi bilo, ki bi to lahko preprečila.110 Po Čubriloviču in Andrà cu so
elaborate podobne vsebine leta 1941 in pozneje sestavili tudi četniki
D. Mihajloviča.111
107	H. Bajrami, Konventa jugosllavo-turke e vitit 1938 për shpërnguljen e
shqiptrëve«, Gjurmime albanologjike — Seria e shkencave historike,
XII—1982, Prishtinë 1983, str. 243—271.
108	Konvencija sa Turskom o iseljavanju iz Južne Srbije muslimanskog
stanovništva, DASIP, Beograd. Fond: Poslanstvo u Turskoj F. 31. D II/9
pov. 1938; H. Bajrami, Isto, str. 268—269.
109	H. Bajrami, Isto, str. 251.
110	B. Krizman, »Elaborat dra. Ive Andrića o Albaniji iz 1939. godine«,
Časopis za suvremenu povijest, II, Institut za historiju radničkog pokreta
Hrvatske, Zagreb 1977, str. 89.
111	Nek tak dokument, št. 37. z dne 20. 12. 1941, ki ima podpis Draže Mi-
hailovića, se hrani v Arhivu Vojno-istorijskog instituta v Beogradu.
95		J
VI.
Izvajanje takratne agrarne reforme in kolonizacijo prebivalstva iz
drugih krajev na Kosovo, socialni in nacionalni pritisk na albansko
prebivalstvo, da bi se izseljevalo in samo izseljevanje v Turčijo je
ostro obsodil tedanji komunistični in drugi napredni tisk ter napred-
na študentska mladina srbske, črnogorske in albanske nacionalnosti,
ki se je šolala v Beogradu, pa tudi sama KPJ in ljudska oblast po
vojni. Takoj po vojni so albanskemu prebivalstvu vrnili okoli 20.000 ha
obdelovalne zemlje.112
V Evropi med obema vojnama ni bil noben narod tako teroriziran
in podvržen procesu genocida kot Albanci v Jugoslaviji. Kljub temu
stara Jugoslavija ni uspela spremeniti Kosova v etnično čisto ozemlje,
hkrati pa se je potrdila zgodovinska izkušnja, da izgon in iztrebljanje
nekega naroda nista mogoča, pa naj bo pritisk še tako močan. Narod
kot specifična človeška skupnost se ohrani kljub vsem napadom in
brutalnim ukrepom.
Pritiski in fašistični načrti za uničenje Albancev v Jugoslaviji tudi
v času vojne niso prenehali, nadaljevali pa so se tudi po njej. Da bi
lahko razumeli cilje izseljevanja Albancev, pa tudi drugih narod-
nostnih manjšin, je nujno omeniti tudi nek drug elaborat dr. Vase
Cubriloviča, ki je nosil naslov »MANJŠINSKI PROBLEM V NOVI
JUGOSLAVIJI«, napisan pa je bil takoj po osvoboditvi Beograda
oziroma 3. novembra 1944. leta.113 Avtor je v tem predlogu za obliko-
vanje čiste etnije šel mnogo dlje kot v tistem iz leta 1937 (v so-
cialistični Jugoslaviji je bil minister več resorjev), opiral se je na
izkušnje nemškega nacionalizma in na izkušnje Sovjetske zveze, ki
je v 30-ih in 40-ih letih uspešno preganjala Korejce, Kitajce, besa-
rabske Nemce, Poljake itd. Na še bolj brutalen način je zahteval
preganjanje milijonov ljudi, pripadnikov neslovanskih nacionalnih
manjšin, ki imajo svoje matice v sosednjih deželah. Jugoslavija, ki
naj bi bila etnično čista država, bi morala biti naseljena samo s po-
pulacijo slovanskega, oziroma južnoslovanskega porekla: »Demokra-
tična Federativna Republika Jugoslavija lahko živi v miru in ji bo
zagotovljen razvoj samo, če bo etnično čista in če bo z rešitvijo manj-
šinskega vprašanja enkrat za vselej odstranila razloge za trenja s
sosednjimi državami. .. Ko bomo prišli do stališča, da je edina pra-
vilna rešitev manjšinskega vprašanja izseljevanje, bo treba izpolniti
vrsto nalog. Naj podam nekaj opomb o tem, ali naj se izselijo vse
manjšine, ali samo posamezni narodi, iz katerih pokrajin pregnati
manjšinski element, kako organizirati izseljevanje, ali pa še pomem-
bnejše, kako naseliti izseljene vasi in mesta.
112	M. Krasnici, Isto, str. 38, 90.
113	Elaborat ima 11 strani gosto tipkanega teksta (cirilice). V prilogi je
tabela s številom Arnautov v stari Srbiji, Makedoniji in Crni gori 31.
marca leta 1931 in zemljevid s »številom Arnautov in Romunov na 100
prebivalcev«. V originalu ima lastnoročni podpis; kopija je pri avtorju
tega teksta. Podč. H. I.
96
Mislim, da je treba narode, ki jih je treba izseliti, razvrstiti po na-
slednjem vrstnem redu: Nemci, Madžari, Arnauti, Italijani, Romu-
ni... Naše manjšine za nas niso nevarne zaradi števila, pač pa zaradi
svoje povezanosti s sebi sorodnimi sosednimi narodi... Za nas so
nevarni veliki manjšinski bloki v strateško in gospodarsko pomembnih
obmejnih pokrajinah. S tega stališča se je zelo pomembno iznebiti
Nemcev, Madžarov iz Vojvodine in Arnautov iz stare Srbije in Ma-
kedonije.
Tako kot v elaboratu iz leta 1937, Čubrilovič poudarja, da je za
učinkovito realizacijo pregona nacionalnih manjšin tudi iz povojne
Jugoslavije, razen »moči celotne države skozi federalno vlado ... naj-
pomembnejša vloga vojske. Ta mora pri izgonu manjšin iz naše drža-
ve uporabiti oboroženo silo... To vprašanje je tako pomembno, da bi
bilo zelo koristno, če bi maršal Tito kot vrhovni komandant narodno-
osvobodilne vojske, tudi vojski in narodnoosvobodilnim odborom čim-
prej dal navodila, kako naj ravnajo glede tega vprašanja. Vprašanje
je zelo nujno, ustanovitev posebnega ministrstva in oblikovanje nje-
gove organizacije pa bi zahtevalo preveč časa.«
Iz Čubrilovičeve trditve izhaja, da se niti en pripadnik nacionalnih
manjšin ni udeležil NOB in revolucije in da med izdajalci in nasprot-
niki NOB in revolucije ni bilo pripadnikov slovanskih in južno-
slovanskih narodov. Takole pa nadaljuje: »Da bi narodnostne manjšine
prisilili v izseljevanje, je treba poleg čiščenja s strani tuje vojske
med operacijami uporabiti tudi druga sredstva. Zaradi njihovega rav-
nanja v tej vojni jim je treba odvzeti vse manjšinske pravice. Vise
tiste člane manjšin, ki so na kakršenkoli način sodelovali z okupa-
torjem, je treba neusmiljeno postaviti pred vojno sodišče. Za njih
je treba oblikovati koncentracijska taborišča, zapleniti njihovo imetje,
v taborišča pa poslati tudi njihove družine in jih ob prvi priložnosti
prepeljati v njihove nacionalne države. Glede Madžarov in Nemcev
nam lahko mnogo pomaga bratska sovjetska vojska. Pri čiščenju
manjšin je treba posebno pozornost posvetiti inteligenci in bogatej-
šim družbenim slojem. Ti so do nas tako ali tako bili najhujši...
Državni interesi zahtevajo, da se ozemlje, ki ga manjšina zapusti,
čimprej naseli, tako da bi njih in celo Evropo čimprej postavili pred
izvršeno dejstvo.
Moj referat o manjšinskem problemu je morda preobsežen. Vendar pa
je to vprašanje tako pomembno za naše državno življenje, da se bojim,
da nisem česa izpustil. Morda se nam nikdar več ne bo ponudila takšna
priložnost, da bi našo državo napravili za etnično čisto. Vsi sedanji
veliki problemi naše države, pa naj bodo nacionalnopolitičnega, social-
nega ali gospodarskega značaja, lahko bolj ali manj čakajo na reše-
vanje. Manjšinskega problema pa ne bomo rešili nikdar, če ga ne
rešimo zdaj.«
Čeprav mednarodne okoliščine niso bile ravno v prid uresničitvi tako
mračnih in brezobzirnih ciljev, je Čubrilovič vendarle upal v »bratsko
97		J
sovjetsko vojsko«, pa tudi v »pravo Albanijo«, kajti »simpatije, ki jih
čutimo do ljudstva v Albaniji, nas ne smejo ovirati pri obračunu s
kvislinškimi razbojniki Kosova in Metohije«. Ni nam znano, če je
Cubrilovič ta elaborat napisal na lastno pobudo ali ga je naročil kdo
drug. Prav tako ne vemo, komu je bil elaborat poslan. Glede na to, da
se za realizacijo sklicuje na NOV in NOO pa ni dvoma o tem, da je bil
namenjen Josipu Brozu Titu.
Na Balkanu in v širšem evropskem prostoru so bile nacionalne manj-
šine oziroma narodnosti vedno most prijateljstva in dobrih odnosov
med sosedi; celoten položaj narodnosti se upravičeno računa za baro-
meter odnosov med sosedi. Vsaka diskriminacija narodnih manjšin je
vedno izzvala ostre reakcije matičnih držav. Samo predstavljamo si
lahko, kakšne katastrofalne posledice za odnose s štirimi sosednjimi
državami (Albanija, Romunija, Madžarska, Italija) bi imelo frontalno,
po Cubrilovičevi zamisli izvedeno preganjanje narodnosti neslovanskega
porekla, z vsemi represivnimi ukrepi in z vojsko ali pa že sam poskus
k izvedbi realizacije te zamisli. V primeru Nemcev se je to takoj po
vojni tudi realiziralo, toda zaradi kompromitiranosti Nemčije kot fa-
šistične države, v svetu ni bilo nobenih reakcij. V času petdesetih in
šestdesetih let se je izvedlo tudi izseljevanje Albancev v Turčijo, ven-
dar je teklo neslišno in izolirano od drugih delov Jugoslavije in sveta.
Zaradi prvega elaborata iz leta 1937 (za drugega, ki je bil slučajno
najden v nekem beograjskem arhivu, se je izvedelo šele v začetku
80-ih let) sredi sedemdesetih let v Komisiji za družbene vede v Odboru
za podelitev nagrade AVNOJ ni bil sprejet predlog, da bi Cubrilovič
dobil to nagrado.
Čeprav ne omenja teh elaboratov, za katere pa je gotovo vedel, opisu-
je M. Krleža v pogovorih z E. Čengičem lik Vase Čubriloviča takole:
»Vse opazujem iz perspektive starega gospoda, ki odhaja in ko govorim,
mi pade na pamet, da bi vas vprašal, če ste gledali pred nekaj dnevi po
televiziji sarajevskega atentatorja in kasneje profesorja, nekega sta-
rega gospoda Vasa Čubriloviča?
—	Nisem!
—	Skoda. Cubrilovič je, kot bi rekli, govoril iz groba s starčevsko
utrujenostjo. Intelektualno — moralno mrtev je bil že pred petin-
dvajsetimi leti. Njegov prostor kot bivšega člana kmečke stranke, ve-
likoskrba je v starem železu. Ne vem, zakaj mu dajemo publiciteto.
Ni govoril v svojem lastnem imenu in jemljem ga kot primer, kajti
tako misli velik del naše inteligence, srbijanske bom rekel, da ne
rečem srbske in to niso male stvari. Cubrilovič je politično prazen
—	živi in umira v tej deželi, toda pojma nima, kaj se tu dogaja. Ni
mogoče reči, da v atentatu ni bil, ker je bil, toda o deželi, v kateri
živi, nima pojma«.114
114 Enes Cengič, S Krležom iz dana u dan (1980—1981). U sjeni smrti, Glo-
bus, Zagreb 1985, str. 178.
98	_J
Vendar pa je Čubrilovič ob svojem devetdesetem rojstnem dnevu dobil
najvišjo nagrado Predsedstva SFRJ z naslednjim pojasnilom: »Pred-
sedstvo SFRJ odlikuje s svojim ukazom št. 2 z 12. januarja 1987, dr.
Vaso Čubrilovič za izjemne zasluge na področju zgodovinskih ved,
za razvijanje in krepitev zavesti državljanov za svobodo in neod-
visnost države in za pomemben prispevek h krepitvi prijateljskih vezi
in sodelovanja med SFRJ in drugimi državami z Redom jugoslovanske
zvezde«.115
VII.
Po osvoboditvi si je nova Jugoslavija močno prizadevala, da bi zaradi'
reševanja nacionalnega vprašanja v popisih prebivalstva posebno po-
zornost posvetila dejanski nacionalni strukturi. V popisnicah je bilo
postavljeno tudi vprašanje o narodnosti. Zaradi tega je mogoče dokaj
natančno prikazati število prebivalstva glede na nacionalno strukturo
— z izjemo nekaterih popisov in rezultatov pri nekaterih narodnostih.
Po metodološki objektivnosti izstopata predvsem popisa prebivalstva
iz leta 1971 in 1981. Tukaj nas zanima razporejenost in povečanje šte-
vila Albancev. V Jugoslaviji živi največje število Albancev v SAP
Kosovo — njihov delež v tej pokrajini glede na skupno število v Jugo-
slaviji znaša 70,8 % (1981). V SR Makedoniji jih živi 21 %, v SR Srbi-
ji brez pokrajin 5,2 %, v SR Črni Gori 2,1 % in manj kot 1 % v drugih
predelih Jugoslavije. Glavni elementi za oblikovanje avtonomne po-
krajine na Kosovu so bili število Albancev, ki živi v njej, večina v
skupnem številu prebivalstva te pokrajine, njihova enakopravna ude-
ležba v NOB in socialistični revoluciji, pa tudi druge zgodovinsko-
geografske in ekonomske okoliščine.116 Do leta 1963 je imelo Kosovo
status avtonomnega področja z imenom Avtonomno Kosovsko-Meto-
hijsko področje, nato pa je (po tretji ustavi) dobilo status avtonomne
pokrajine. Tako se je v vseh elementih izenačilo z Avtonomno pokra-
jino Vojvodino. Po ustavi iz leta 1974 sta obe pokrajini imenovani
Socialistični avtonomni pokrajini.
Absolutno število Albancev v Jugoslaviji se je od enega popisa prebi-
valstva do drugega povečevalo, najbolj pa se je povečalo v obdobju med
leti 1961 in 1971, in sicer za 394.790 prebivalcev, od 1971 do 1981 pa za
421.355 prebivalcev, kar je več kot polovica celotnega števila Albancev
iz leta 1948. Zelo velik je tudi delež prebivalstva albanske narodnosti
v celotnem prebivalstvu Jugoslavije. Leta 1981 je bil delež Albancev
celo večji kot delež nekaterih narodov — npr. Makedoncev (6,0 % v
prebivalstvu države) in Črnogorcev (2,6 %) — in sicer je ta delež
znašal, 7,7 % (Slovenci 7,8 % Muslimani 8,9 %). Edino leta 1953 je bil
delež Albancev nižji od leta 1948 popisanega števila; v obdobju od
1948 do 1953 je zabeleženo najmanjše absolutno in relativno povečanje
115 Po: NIN, št. 1882, 25. januar 1987, Beograd.
114 K. Saliu, Nastanak, razvoj, položaj i aspekti autonomnosti Socijalističke
Autonomne Pokrajine Kosovo u socijalističkoj Jugoslaviji, Priština 1985,
str. 11—13.
_____ш_
števila Albancev. V tem obdobju je število Albancev raslo samo zi
3.814 prebivalcev ali za 0,5 %, v obdobju od 1953 do 1961 za 160.48t
prebivalcev (21, 3 %), v obdobju od 1961 do 1971 pa za dva do dva in
pol krat več (za 43,2 %), medtem ko je bilo mogoče v obdobju od 1971
do 1981 opaziti zmanjšanje relativnega povečanja (32,1 %). Indeks po-
večanja števila Albancev je večji kot povečanje celotnega števila prebi-
valstva Jugoslavije in nekaterih drugih nacionalnosti, razen Turko\
in Makedoncev v obdobju od 1948—1961 in Muslimanov od 1961—1971
Absolutno letno povečanje števila Albancev v obdobju od 1953 do
1961 je znašal okoli 20.000 prebivalcev, v obdobju od 1961 do 1971
okoli 40.000 prebivalcev in v obdobju od 1971 do 1981 nekaj več kot
42.000	prebivalcev.
Iz doslej navedenega je razvidno, da se je absolutno število Albancev,
z izjemo Makedonije, na vseh področjih Jugoslavije v vseh popisih
prebivalstva do leta 1961 povečalo. V Makedoniji je bilo do leta 1961
absolutno in relativno število Albancev v celotnem prebivalstvu te
republike celo manjše od števila, ki je bilo ugotovljeno leta 1948; šele
1971 je njihov delež dosegel nivo iz leta 1948 (okoli 17 %). Tudi na
Kosovu se je v obdobju od 1948 do 1961 število Albancev povečalo
samo za 30 %, medtem ko se je v obdobjih od 1961 d o 1971 in od 1971
do 1981, ki sta časovno krajši obdobji, povečalo za 42 % oziroma 32 %.
Leta 1953 se je v Pokrajini zmanjšalo relativno število Albancev
glede na leto 1948, leta 1961 pa se je njihov delež spet znatno povečal,
vendar še vedno manj kot leta 1948 in leta 1971 in 1981 je postal njihov
delež v celotnem številu prebivalstva dominanten in znaša okoli 74 %
oziroma 77 %. Delež rasti albanskega prebivalstva v celotnem po-
večanju prebivalstva Jugoslavije je od popisa do popisa večji: od 1948
do 1961 6,0 %, od 1961 do 1971 19,9 % in v obdobju 1971 do 1981
22.1	% (v celotnem obdobju od 1948 do 1981 14,7 %).117 (Prirn. tabelo 1.)
Zakaj se je število Albancev v Jugoslaviji v omenjenih letih popisa
prebivalstva zmanjšalo, nato pa relativno in absolutno povečalo, je
najbolj razvidno iz primerjave s številom Turkov v vseh delih
države, še posebej pa v Makedoniji in na Kosovu. Albanci so se v teh
letih opredeljevali kot Turki, da bi se izselili v Turčijo. Leta 1948
je bilo v popisu zabeleženih 97.954 ali 0,6 % Turkov, leta 1953 jse jie to
število povečalo na 259.535 (1,5 %), leta 1961 pa zmanjšalo na 182.964
(1 %), prav tako se je manjšalo leta 1971 in sicer na 127.920 (0,6 %),
v popisu leta 1981 pa je zmanjšanje še večje in sicer na 101.291 ali
0,5 % prebivalstva. Glavni razlog za tako nihanje števila Turkov,
oziroma za njegovo nesorazmerno povečanje leta 1953 in za stagnacijo
in zmanjšanje števila Albancev je kot rečeno, v opredeljevanju Alban-
cev za Turke, kajti samo na ta način so te lahko izselili v Turčijo.
»Del Siptarjev in pripadnikov drugih narodov se je opredeljeval za
turško narodnost zato, da bi dobil dokumente za izselitev. Poleg tega
117 H. Islami, »La population albanaise de Yougoslavie: accroissement nu-
mérique et répartition spatiale«, Population, No 1, Institut national d'etudes
démographiques, Paris 1983, str. 166—173.
100		J
se je v Makedonijo priseljevalo določeno število turškega, šiptarskega
in muslimanskega prebivalstva iz drugih delov države, namen tega
priseljevanja pa je bila izselitev v Turčijo«."8
Makedonija je bila torej prizorišče procesa izseljevanja v Turčijo,
center za odhod pa je bilo Skopje, ki je bilo vmesna postaja, preko
katere se je prelivalo prebivalstvo omenjenih narodnosti s Kosova, pa
tudi iz Sandžaka, iz Bosne in Hercegovine in južne Srbije, še posebej
pa iz Makedonije. V petdesetih letih in pozneje so v Skopju delovale
posebne službe, ki so nenehno izdajale dokumente za izselitev; pri
narodnostih, ki so se izseljevale, so bile imenovane »vesike«. Motivi
za izseljevanje so bili skorajda isti kot pred vojno, le da so bili v
novih pogojih socialističnega razvoja nekoliko modificirani. Kot je
bilo po Brionskem plenumu poudarjeno v Pokrajinskem komiteju,
se je gonja za izseljevanje v Turčijo pokrivala z akcijo zbiranja orožja
številne inteligence.119
Akcija zbiranja orožja je bila zamišljena kot učinkovito sredstvo za
preganjanje in izseljevanje Albancev v Turčijo.120 V tem obdobju so
bile izmišljene različne obtožbe v škodo Albancev. Inscenirane pa so
bile tudi tajne politične organizacije.121
118	D. Anakiovski, Isto, str. 295.
119	VII Sednica Pokrajinskog komiteta SK za Kosovo i Metohijo, Sprovo-
đenje odluka IV Sednice CK SKJ na Kosovu i Metohiji, Komunist, Beo-
grad 1966, str. 23.
120	Da izseljevanje v Turčijo ni bilo naravno, ampak politično, in da so
bile uporabljene prisilne metode, dokazuje dejstvo, da se je izseljevanje po
brionskem plenumu CK ZK J, torej v novem ozračju, ne le skokovito
zmanjšalo, ampak praktično končalo. V pobrionskem obdobju so se ljudje
celo začeli vračati iz Turčije v Jugoslavijo.
Najhujša deformacija, s katero so birokratske in nacionalistične sile pri-
zadele nacionalne odnose na Kosovu in najbolj surov pritisk na albanske
množice, je bila akcija zbiranja pušk pozimi leta 1955—56. Potem ko so
organi državne varnosti na Kosovu uprizorili priprave na vstajo Albancev
zaradi priključitve k Albaniji, so začeli s trimesečno množično akcijo, med
katero so pretepali državljane — predvsem pripadnike albanske narodnosti
— češ da nočejo oddati orožja. Po množičnosti in grobem pritisku na
Albance je bila akcija podobna tistim, ki jih je v času stare Jugoslavije
organizirala velikosrbska buržoazija.
Med akcijo niso pretepali le tistih, ki so resnično imeli orožje, ampak tudi
številne nedolžne prebivalce, celo člane ZKJ in odbornike ali člane de-
lavskih svetov. Po brionskem plenumu je bilo ugotovljeno, da je bilo
pretepenih več kot 30 000 ljudi. Okrog sto jih je umrlo zaradi hudih poškodb.
Da ni šlo za resnično zbiranje orožja med prebivalci, temveč za politično
manipulacijo, se vidi po tem, da akcija ni potekala po vsej Jugoslaviji,
pa tudi, da so od okrog 30 000 pušk, ki so jih pri tem zbrali od prebivalcev,
takoj po končani akciji okrog 15 000 pušk in pištol spet vrnili Albancem,
ki so jih s prisilo ali kako drugače pridobili za sodelovanje z organi
državne varnosti. (H. Hoxha, »-Kosovo in Albanci v novi Jugoslaviji«, v
knjigi Albanci, Cankarjeva založba, Ljubljana 1984, str. 214—215, pod-
črtal H. I.).
121	»-Organi državne bezbednosti na Kosovu primenjivali su raznovrsne
metode pritiska, insinuacije in insceniranja lažnih optužbi i stvaranja
veštačkih tajnih političkih organizacija na štetu Albanaca... Na Sedmom
plenumu PK SK Kosova i Metohije, 1966. godine, navedeni so brojni primeri
insceniranja lažnih neprijateljskih organizacija. Tako, na primer, u selu
101		J
Okoliščine opredeljevanja Albancev in Muslimanov za Turke in njiho-
vega izseljevanja v Turčijo (pa tudi izseljevanja samih Turkov), naj-
bolje ilustrirajo naslednje ugotovitve: »Tistemu, ki ni pobliže sprem-
ljal atmosfere, v kateri se je v preteklem obdobju odvijal proces
množičnega izseljevanja in stališč pripadnikov dveh narodnosti (Al-
bancev in Turkov —op. H. I.), se ta pojav danes lahko zdi zelo čuden.
Vendar postane vse skupaj bolj razumljivo šele, če upoštevamo na-
slednja dejstva: kot prvo, da se je proces množičnega izseljevanja
Turkov in Siptarjev v Turčijo začel po letu 1958, čeprav so prve skupi-
pine začele zapuščati Makedonijo že 1953. leta in malo pred tem; in
kot drugo to, da so Siptarji pod psihozo množičnega izseljevanja in
pod njenim neposrednim vplivom začeli opredeljevati kot Turki; še
bolj pogosto so to počeli tisti, ki so se začeli kot nacionalno neopre-
deljeni doseljevati iz Kosmeta, Sandžaka in Bosne in Hercegovine. V
novih pogojih so se zaradi vrste razlogov počutili premalo integrirani,
hkrati pa jim je preko konzulatnih služb k množičnemu izseljevanju
vzpodbujala tudi uradna turška politika.122 den od razlogov za izselje-
vanje je prav gotovo tudi občutek odtujenosti, ki se je pri omenjenih
narodnostih pojavil v novih pogojih socialistične graditve države.
Ta pojav, ki je s stališča enakopravnosti narodov in narodnosti v naši
državi zelo zanimiv, je ostal neraziskan vse do današnjega dne, kar
govori tudi o tem, kakšno je bilo v tem obdobju stališče do množič-
nega izseljevanja omenjenih narodnosti. Sele po IV. plenumu CK ZKJ
so nekateri aspekti tega procesa dobili poseben pomen in aktualnost
in sicer tako na Kosmetu kot v Makedoniji ter v Bosni in Hercego-
vini-«.123 IV. (Brionski) plenum je zadal težak udarec birokratsko-
etatističnemu in dogmatskemu konceptu razvoja in odpiral pot za
večjo afirmacijo narodov in narodnosti Jugoslavije. Kot je razvidno,
je vplival tudi na zaustavljanje izseljevanja Albancev v Turčijo. »Res
je, da je tudi v petdesetih letih, v času Rankoviča, Kosovo preplavil
val izseljevanja albanskega prebivalstva in kolonizacije Srbov in Črno-
gorcev, toda nikakor ga ni bilo več mogoče izvesti tako, kot bi bilo
mogoče pred vojno ... Z Brionskim plenumom se je ta zadeva končala.
Lugadjije veštačkim putem stvorena je iređentistična albanska organizacija
i na toj osnovi uhapšeno 30 lica, koja su posle velike torture puštena iz
zatvora kao nevini. Isto tako, bila je opšta pojava i praksa da su na dan
albanskog nacionalnog praznika 28. novembra organi državne bezbednosti
noću isticali albanske zastave na javnim mestima, da bi sutradan hapsili
nevine Albance« (H. Hoxha, »Proces nacionalne afirmacije albanske na-
rodnosti u Jugoslaviji (izbrana poglavlja), Časopis za kritiko znanosti,
51—52, Ljubljana 1982, str. 349, podčrtal H. I.).
122	Preko svojih konzularnih služb ne bi mogla uradna turška politika
storiti ničesar v tej smeri, če ne bi bilo vzpodbujanja s strani določenih
organov v naši državi, ali celo uradne jugoslovanske politike za izselje-
vanje prebivalstva muslimanske veroizpovedi, predvsem Albancev. Posebne
službe za pripravo izseljeniških dokumentov v Skopju ne bi mogle delovati
samo na zahtevo uradne turške politike brez pristanka jugoslovanskih
organov.
123	J. Sinadinovski, Isto, str. 269, podčrtal H. I.
102	___J
Jugoslavija se pred svetovno javnostjo ni več mogla zavzemati za neko
tako zelo srbsko zadevo, kot je vstajenje srbskega Kosova.«114
í Tabela 1
Gibanje povečanja števila albanskega prebivalstva v obdobjih med
popisi — po republikah in pokrajinah
Absolutno povečanje	Povečanje v %
Republika in 1948— 1961— 1971— 1948— 1961— 1971— 1948—
pokrajine	1981	1971	1981 1961 1971 1981 1981
BiH	3.639	122	630	382,3	3,3	16,7 481,9
Crna Gora	18.310	9.871	2.061	32,8	38,3	5,7	94,2
Makedonija	5.371	2.051	1.829	234,8	96,5	43,7	845,8
Slovenija	180.337	96.763	97.755	—7,3	52,8	34,9	91,3
Srbija brez	1.769	999	702	. 30,5	354,2	54,9	818,9
pokrajin	39.195	14.334	6.977	53,7	28,0	10,6 117,7
Vojvodina	3.332	1.092	726	315,4	54,8	23,5	694,1
Kosovo	728.494	269.562	310.569	29,7	41,7	33,8	146,2
Albansko
vrSFRJ1StV0 980447 394.790 421.355 21,8 43,2 32,1 130,6
(skupaj)
SFRjTskupaj) 6-655-487 1-974.000 1.904.613 17,6 10,6 9,2 42,1
Vir: isti kot za tabelo 1. Dodatke obdelal avtor.
Točno število izseljenega prebivalstva v Turčijo na žalost ni znano.
Ocenjeno je, da se je od leta 1953 do leta 1972 v Turčijo iz cele Jugo-
slavije izselilo 246.108 ljudi,125 samo v »obdobju od 1955 do 1958 pa se
je iz Makedonije izselilo 160.000 Turkov«.126 Toda ta migracija je naj-
bolj opazna po letu 1958.127 D. Vogelnik poudarja, da je »migracija
muslimanskega prebivalstva v obdobju od leta 1953 do leta 1961 —
nezgodovinsko gledano — fenomen, ki se je pojavil izjemno.«12' Mno-
žično izseljevanje v Turčijo — predvsem iz Makedonije — je zapustilo
številne negativne družbenoekonomske posledice. V vaških naseljih ni
prišlo samo do realtivne, temveč celo do absolutne depopulacije in do
popolnega razseljevanja več deset vasi, do spreminjanja obdelovalnih
površin v pašnike in gozdove, v mestnih naseljih pa je prišlo do pro-
124	Sh. Maliqi, Isto, str. 44, podčrtal H. I.
125	P. Nushi, »Karakter i osobenosti prilaza izučavanja izseljeništva naroda
i narodnosti pokrajine Kosova«, v knjigi Iseljeništvo naroda i narodnosti
Jugoslavije, Zagreb 1978, str. 586; H. Hoxha navaja, da se je od 1953 do
1966 v Turčijo izselilo 230 716 oseb, od katerih je bilo več kot 80 % alban-
ske narodnosti (H. Hoxha, navedeni članek v knjigi Albanci, str. 214.).
126	D. Anakiovski, Isto, str. 294.
127	J. Sinadinovski, Isto, str. 269.
128	D. Vogelnik, »Obim i neke karakteristike unutrašnje migracije u Ju-
goslaviji u razdoblju 1953—1961«, Ekonomski anali, br. 12—13, Beograd
1962.
					103
padanja nekaterih obrti in drugih uslužnih dejavnosti, s katerimi se
je ukvarjalo izključno staroselsko prebivalstvo, itd.129
O tem, da se število prebivalstva, ki se je opredelilo za turško nacio-
nalnost ni ujemalo z dejansko nacionalno pripadnostjo, priča tudi
materin jezik, ki ga je turška narodnost govorila. Po popisu iz leta
1953 se je za turško narodnost opredelilo 259.535 prebivalcev, turški
jezik pa je po istem popisu govorilo le 181.887 prebivalcev ali 70 %.
Tabela 2 kaže to situacijo pri popisu iz leta 1953. Po popisu iz leta 1961
in na temelju podatkov Centra za demografske raziskave Inštituta
za družbene vede v Beogradu, je od 182.964 opredeljenih Turkov turški
jezik govorilo samo 90.883 ali približno 50 %. Ostalih 50 %, ki so se
opredelili za turško narodnost, je govorilo albansko, srbohrvaško, ma-
kedonsko, romsko ali kakšen drug jezik.130
Tablea 2
Turško prebivalstvo v republikah in pokrajinah	po narodnosti in ma-
terinem jeziku — po popisu iz leta 1953
Republika in Opredeljeni Izjavili, da	Neujemanje
n .ino za tursko govorijo	-
poKrajine narodnost turški jezik	število %
BiH	435	333	102	23,5
Crna gora	292	140	152	52,0
Hrvaška	276	199	77	27,8
Makedonija	203.938	153.160	50.778	24,8
Slovenija	68	71	+ 3	+ 4,4
Srbija brez pokr.	19.555	2.547	17.008	86,9
Vojvodina	388	344	44	11,3
Kosovo	34.583	25.103	9.480	—7,4
Vir: Popis stanovništva 1953, Narodnost i maternji jezik, VIII, Savezni za-
vod za statistiku, Beograd 1959, str. 377.
Jezik kot družbeni odnos, ki izraža zgodovino nekega naroda, njegovo
domovino, dom, družino itd., je zelo pomembna značilnost za osvetlje-
vanje nacionalne pripadnosti vsake etnične skupnosti. Jezik ima zna-
čilnost dolgoročne nespremenljivosti in je poleg ostalega pokazatelj
realnega obstoja neke narodnosti na določenem področju.
VIII.
Če se zdaj vrnemo na vprašanje povečanja števila albanskega prebi-
valstva v Jugoslaviji, je treba poudariti, da se je najbolj povečalo
na Hrvaškem, v Vojvodini, Sloveniji in BiH (z indeksom nad 500 —
Tabela 1). Če pogledamo razširjenost po občinah, potem so Albanci
129	M. Panov, »O nekim posledicama nastalim u vezi sa iseljavanjem
Turaka iz SR Makedonije posle drugog svetskog rata«, Zbornik VI Kon-
gresa FNRJ, Ljubljana 1962, str. 353—356.
130	Grupa autora, Demografska kretanja i karakteristike stanovništva Ju-
goslavije prema nacionalnoj pripadnosti, Centar za demografska istraži-
vanja, Institut društvenih nauka, Beograd 1978, str. 139—142.
104	__J
leta 1961 živeli v več kot 120 občinah v viseh republikah in pokrajinah.
V mnogih občinah BiH, Vojvodine, Hrvaške in Slovenije je njihov
delež v celotnem prebivalstvu neznaten (od 0,1 do 1 %), toda s pro-
cesi migracije in naravnega prirastka je ta prisotnost vse bolj močna
(tako številčno kot teritorialno). Povečanje števila Albancev izven pro-
storsko kompaktnih področij je pogojeno predvsem s sezonskim za-
poslovanjem delovne sile ali pa delovne sile v stalnem delovnem
razmerju, ki s seboj ni pripeljala svojih družin ali pa jih kasneje
pripelje, včasih pa tudi z oblikovanjem nove prve zakonske skupnosti
z ženskami iz nacionalnega in družbenega okolja, v katerem delajo
in živijo.
Po popisu iz leta 1981 se je povečalo absolutno število Albancev v
tistih občinah, kjer so prej živeli v neznatnem številu. Njihov delež
v celotnem prebivalstvu se je povečal predvsem v vseh občinah na
Kosovu, kjer danes prevladujejo (razen v občini Leposanič, kjer jih je
le 5 %), pa tudi v Makedoniji (prevladujejo v celotnem številu prebi-
valstva občine Tetovo — 69,8 %, Gosti var 62,4 %, v občinah Debar,
Strugo in Kičevo jih je od 40—50 %, 31,3 % v občini Kumanovo,
22,5 % na področju Skopja (86.804), Srbiji brez pokrajin (v občini
Preševo jih je 85,3 %, v občini Bujanovac 55,3 % v Medvedji 31,9 %)
ter v manjšem številu črnogorskih občin (72 % v občini Ulcinj, 20,6 %
v občini Plav, 12,6 % v občini Bar — leta 1971 15 % in 9,1 % v občini
mograd — 1971 12 %).
Glavnina albanske populacije je naslejena na Kosovu (71 %) in to je
odločilno tako za povečanje števila prebivalstva kot za druge značil-
nosti dinamike in strukture celotnega prebivalstva albanske narod-
nosti v Jugoslaviji. Čeprav je v celotnem povojnem obdobju očitno
absolutno povečanje števila Albancev na Kosovu, pa njihov delež v
celotnem prebivalstvu pokrajine ni nenehno rasel, temveč se je zmanj-
ševal ali stagniral, ker je bil vse do leta 1961 povezan z opredelje-
vanjem Albancev za turško narodnost, kar je bila pripravljalna faza za
izseljevanje v Turčijo. Ta proces, ki je bil pogojen s posebnimi druž-
benimi in političnimi okoliščinami, je bil tudi na poseben način
favoriziran.131 Od leta 1961 je število Albancev ob manjšanju ali
stagnaciji šetvila nekaterih drugih nacionalnosti (Srbi, Črnogorci, Turki
— razen Muslimanov in Romov) raslo, kar je bilo tudi realno pričako-
vati (Tabela 3 in 4). Poleg naravnega prirastka je na to povečanje
vplivala tudi čisto zunanja okoliščina: odprtje univerze v Prištini
(1970), zaradi česar so se tja pospešeno priseljevali Albanci, ki se v
Makedoniji, Črni gori in južni Srbiji niso mogli šolati v svojem jeziku,
in ki so tudi težko dobili zaposlitev.
Sicer pa Albanci v Jugoslaviji živijo v glavnem na najbolj nerazvitih
področjih in v najnerazvitejših občinah. Prebivajo predvsem na vasi
(leta 1961 83,3 %, leta 1981 71,1 %), v majhnih naseljih, v glavnem žive
131 p Agani, »Regjistrimi i popullsisë dhe ca diskutime rreth tij«, Përpa-
rimi, nrj 7, Prishtinë 1971, str. 538—539.
____		105
od ekstenzivnega in naturalnega kmetijstva. Mnogo vasi, v katerih žive,
nima prometnih povezav, so brez potrebne infrastrukture in objektov
osebnega in družbenega standarda. Večina teh vasi je električno na-
peljavo dobila šele v letu 1986, še zmeraj pa je nekaj vaisi (ali delov
vasi), ki so brez elektrike. Glavni problem je urbaniziranje teh naselij
in njihovo vključevanje v tokove splošnega družbenega razvoja.132
Tabela 3
Gibanje deleža Albancev in drugih narodnosti v nacionalni strukturi
prebivalstva Kosova po popisih od leta 1948 do leta 1981
Popis
Skupaj
Albanci
Srbi
Črnogorci
Muslimani
Turki
Romi
Ostali in
neznano
733.820	498.242	171.914	28.050 9.679	1.315	11.230	7.746
iy4H 100,0	68,5 23,6	3,9 1,3	0,2 1,5	1,0
808.141	524.559	189.869	31.343 6.241	34.583	11.904	8.845
100,0	64,9 23,5	3,9 0,8	4,3 1,5	1,0
963.988	646.605	227.016	37.588 8.026	25.764 3.202	15.761
iytU 100,0	67,2 23,6	3,9 0,8	2,7 0,3	1,6
1Q71 1.243.693	916.167	228.261	31.555	26.357	12.244	14.593	14.516
100,0	73,7 18,4	2,5 2,1	1,0 1,2	1,1
1Qfi1 1.584.440	1.226.736	209.497	27.028	58.562	12.513	34.126	15.978
100,0	77,4 13,2	1,7 3,6	0,7 2,1	1,0
Vir: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj leta 1981. Nacionalna
sestava prebivalstva po občinah, Statistički bilten 1295, Savezni zavod za
statistiku, Beograd, 1982, str. 16.
Tabela 4
Povečanje ali zmanjšanje (—) števila prebivalstva narodnosti Kosova
med popisi v %
Obdobje
Skupaj
Albanci
Srbi
Črnogorci
Muslimani
Turki
Romi
Ostali in
neznano
1948—1953	11,4	5,2	10,4	11,6	—35,5	2529,8	5,4	14,2
1953—1961	18,1	32,1	19,7	19,8	28,6	25,4	—72,1	78,1
1961—1971	29,0	41,7	0,5	—16,1	228,4	—52,5	355,7	—7,8
1971—1981	27,3	33,8	—8,2	—14,2	122,1	2,1	133,8	10,0
1948—1981	116,1	146,2	21,8	— 3,6	505,0	851,5	203,2	106,2
Vir: isti, podatke obdelal avtor.
132 H. Islami, »Problemi urbanizacije i standarda ruralnih naselja Kosova«,
Sociologija, št. 3—4, Beograd 1984, str. 317—324; H. Islami, »Socijalno-
demografske promene u kosovskom selu«, Problemi socijalističkog raz-
voja poljoprivrede i sela, Beograd—Ljubljana, 1983, str. 641—657.
106__	J
IX. Sklep
Za sklep je mogoče reči naslednje: razširjenost Albancev se je skozi
stoletja zmanjševala, kasneje pa so se širili na področju izven Balkan-
skega polotoka — ločevali so se od skupnega debla in etnično —
geografskega jedra, od svojih prednikov — Ilirov, ki so v antičnem
času naseljevali ves Balkan in širše. Procesi prerazporeditve in asimi-
lacije so potekali v neugodnih zgodovinskih, političnih, ekonomskih in
verskih okoliščinah. V poznem antičnem času se je mnogo Albancev
romaniziralo, v srednjem veku slaviziralo, z udorom Turkov pa se je
začelo intenzivno islamiziranje in izseljevanje v Grčijo, Italijo itd. ..
V 19. in 20. istoletju so se izseljevali še v druge države izven evrop-
skega kontinenta (v Ameriko, Avstralijo itd.) in še posebej iz Jugosla-
vije v Turčijo. Migracije so tekle v valovih in na vseh novih področjih
doselitve so Albanci funkcionirali v celoti kot pozitiven element. Kljub
oddaljenosti od matičnega območja je večina ohranila etnične in na-
conalne karakteristike kot so jezik, narodnostna tradicija, običaji,
folklora itd. in jih celo razvijala (časopisje, društva, radijski oddajniki
itd.).
Vključevanje v splošne tokove premične industrijske družbe pomeni za
Albance teritorialno razseljevanje. Izseljevanje iz posameznih pod-
ročij, kjer žive zdaj in priseljevanje na druga področja, kjer so manj
zastopani ali pa jih sploh ni, bo tudi značilnost v prihodnosti. V tem
procesu premeščanja se bo gotovo zmanjšalo ali povečalo število
albanskega prebivalstva na nekaterih področjih, vendar pa migracij
velikega obsega (kakršne so bile izzvane z različnimi »puli« in »push«
faktorji od nekdaj do današnjih dni) gotovo ne bo (s tem mislimo na
migracije, ki bi povzročile demografsko pustinjo na določenih ozem-
ljih, asimilacijo, raznorodovanje in zmanjšanje števila Albancev). Ven-
dar pa je zaskrbljujoče dejstvo odhajanja Albancev iz Makedonije v
Turčijo, iz Crne gore in Makedonije v Ameriko, v zadnjem času pa s
Kosova (iz okolice Peči) v nordijske dežele, posebno na Norveško. Za-
nimivo je, da družba ta odhod brez vrnitve ravnodušno opazuje.
Zaradi visoke, čeprav padajoče stopnje natalitete, mlade starostne
strukture in hitrega zmanjševanja splošne in infantilne smrtnosti
(izboljševanje družbenoekonomskih in zdravstvenih pogojev življe-
nja podaljšuje življensko dobo), bo demografska rast albanske popu-
lacije še naprej velika. Z demografskega stališča bodo Albanci predstav-
ljali pomemben del prebivalstva narodov in narodnosti Evrope in sve-
ta. Albanci v matični deželi, ki so imeli od leta 1970 do 1986 povečanje
za 40,5 % in Albanci v Jugoslaviji (povečanje za 52,7 % od 1971 do
1987) seveda predstavljajo temelj te rasti. Toda glede na dejstvo, da
imajo Albanci v Jugoslaviji večjo relativno rast v zadnjih dveh de-
setletjih in da predstavljajo 40 % celotnega števila Albancev v teh
dveh deželah, je že danes težko reči, katera dežela je v demografskem
smislu matica, katera pa veja.
					107
Opomba:
Temelj pričujoče študije so avtorjevi teksti na temo razširjenosti, rasti
in migracij prebivalcev albanskega naroda, ki jih je objavljal zadnjih deset
let v različnih strokovnih in znanstvenih revijah: Prim:
«•Pregled rasprostranjenosti i porasta broja Albanaca u svetu«, Stanovni-
štvo, br. 1—4, CDI, IDN, Beograd 1978, str. 188—211; »Shtrirja, migrimi dhe
numri i shqiptarëve në botë«, Përparimi, nr. 3, Prishtinë 1979, str. 351—365;
»Shtrirja dhe lëvizja e numrit të shqiptarëve në Jugosllavi«, Përparimi,
nr. 4, Prishtinë 1979, str. 517—539; »La croissance démographique du
Kosovo«, Population, No 4—5, Institut national d'études démographiques«,
Paris 1979, str. 915—919; »Le développement démographique du Kosovo
(Yougoslavie)«, Revue géographique de l'Est, No 1—2, Nancy 1979, str.
87—100; Popullsia e Kosovës. Studim demografik, Prishtinë 1981, str.
199—224; »La diaspora d'un peuple méditerranéen: le cas de Albanais«,
Peuples méditerranéens, No 15, Paris 1981, str. 73—84; »La population
albanaise de Yougoslavie: accroissement numérique et répartition spatiale«,
Population, No 1, Institut national d'études démographiques«, Paris 1983,
str. 166—173.
Prevedla Vlasta Jalušič
108 ___
Jean-Didier Castagnoli
Geneza futurja
v slovanskih jezikih
Ob začetku se predavatelj čuti dolžnega izreči besedo zahvale organi-
zatorjem kongresa, ker so nam naklonili priložnost, da ponovno pre-
tresemo tematiko, ki smo jo v preteklosti, zlasti pred štirimi leti, na
zasedanju Société de linguistique de Paris (Pariškega lingvističnega
združenja) že obravnavali, ko nam je njegovo vodstvo blagohotno dalo
možnost ponovno povzeti besedo.1 Vendar pa, če smo 18. junija 1983
prišli do zaključka (gl. povzetek, ki ga je med tem objavil Bilten zdru-
ženja), da je potrebna ostra, a hkrati konstruktivna kritika nekih »spre-
jetih idej«, nam bo to spoznanje oziroma iz njega izhajajoči zaključek,
danes služilo za uvod. Kako ne takoj opozoriti na dejstvo, da je med
tem »Rim spregovoril« (Roma locuta est)? Mar v Encikliki 28. junija
1985 »Slavorum Apostoli« ne najdemo nekaj, kar je sposobno navdih-
niti kogarkoli, ki bi se opogumil spodbijati to ali ono sprejeto idejo,
0	kateri je 18. junija 1983 tekla beseda. Res je, da en odlomek Enciklike
vsekakor nedvomno in kar najbolj izrecno podpira članek preminu-
lega profesorja Tadeusza Milewskega iz Krakova, ki smo ga leta 1983
navedli v podkrepitev prve točke naših zaključkov.
Tega istega leta 1985 se je pričelo obhajanje nekega izjemno važnega
jubileja za študij slovanskih jezikov in se hitro v razveseljivem obsegu
razmahnilo. S posvetovanji in konferencami v narodnih ter medna-
rodnih okvirih, s katerimi so v različnih državah do sedaj proslavili
1	Govornik ima v mislih svojo vrnitev v omenjeno združenje leta 1983, ko
mu je bilo (tik pred predavanjem 18. junija) vrnjeno članstvo, ki mu je bilo
pred tem odvzeto v zvezi z znanimi dogodki iz leta 1968. Potek teh burnih
dogajanj — izključitve in ponovne izvolitve — je samo delno zabeležen v
zapisnikih združenja.
______			109
pomembno obletnico,2 so številni slavisti javno pokazali svojo privrže-
nost slavistični stroki. Ob tem je prišlo do dalekosežne izmenjave
mnenj, ki kot kaže, pogostokrat soglaša z razglabljanji v predavanju z
dne 18. junija 1983 in še zlasti z njegovimi zaključki. Ta soglasja naj
bi našla odmev ali morda svoj zvesti odsev v različnih objavah, ki so
v pripravi in za katere je torej upati, da kmalu izidejo. Vendar pa bi
bilo vsaj prezgodaj napraviti celo površno in skrajšano bilanco ome-
njenega jubilejnega praznovanja, saj se bo najbrž nadaljevalo vsaj do
leta 1988 s prireditvijo mednarodnega srečanja v Švici, s kolokviji in
predavanji, kjer bo pahljača obravnavanih vprašanj še gotovo bolj raz-
prta ter popolnejša kot na prejšnjih srečanjih.
Končno ne kaže pozabiti nedvomno najbolj trajnega učinka, prave kro-
ne omenjenih proslav 800-letnice, namreč ustanovitve nekega društva
pod okriljem Ljubljanskega lingvističnega krožka, društva, ki bo oživ-
ljalo spomin na jezikoslovca Luciena Tesnierea. Komu ni znano, da je
ta odlični lingvist sprva posvetil svoje delovanje in kariero v celoti
študiju slovanskih jezikov? Res je, da je Lucien Tesniere pozneje v
2 Prisluhnimo še enkrat zaključku nekega radijskega poročila pod naslovom
«•Teden v celoti v znamenju svetovne klasične in sodobne poezije«.
«•Last but not least, ob koncu tega tedna, v celoti posvečenega poeziji, se
bomo lahko spomnili 800-letnice Slova o polku Igorjevem. Ta znameniti pri-
merek evropskega srednjeveškega pesništva opeva pravzaprav nesrečni bojni
pohod proti Polovcem v letu 1185. Na posameznih jugoslovanskih televizijah
so se že — in v tem pogledu jih je treba pohvaliti — spomnili tega dela z
odličnimi oddajami, ki so bile v javnosti zelo ugodno sprejete. Ljubljanska
televizija je posvetila Slovu 15-minutno oddajo 10. septembra 1985 in jo
čez tri dni ponovila. Unesco je že leta 1983 sprejel sklep in povabil ves
mednarodni znanstveni svet k praznovanju obletnice. Ustanovljen je bil
tudi poseben odbor za 800-letnico in ta je pripravil mednarodno poslanico.
Zaradi nje je bilo ali še bo po vsem svetu več mednarodnih znanstvenih
srečanj, na katerih bodo slavili to delo in mu posvečali nove raziskave,
kakor so mu jih že do zdaj. Člani mednarodnega odbora so bili mnenja,
da je treba upoštevati enega poglavitnih prispevkov na tem področju, ki ga
je oskrbel dr. Rajko Nahtigal, akademik in predsednik SAZU, in pripraviti
tako mednarodno znanstveno srečanje tudi v Ljubljani. Njegovemu mnenju
sta se že pridružili dve slovenski instituciji: uredništvo časopisa za kritiko
znanosti in Filozofska fakulteta v Ljubljani. Zato se ob koncu prvega tedna
decembra, spomnimo pesnitve, ki jo resolucija Unesca imenuje «-biser ve-
soljnega pesništva«.
K tej posebej prepričljivi oddaji ljubljanskega radija ob začetku decembra
1985 velja dodati pomemben, če ne rečemo odločilen delež, ki ga je jugo-
slovanska slavistika prispevala k preliminarnim pripravam omenjenega raz-
maha proslav. Glej že v letu 1977 razprave o Slovu objavljene v različnih
glasilih (med njimi celo v Časopisu za kritiko znanosti) v zvezi s 100-letnico
rojstva Rajka Nahtigala; glej posebno številne jugoslovanske prispevke na
slavističnih kongresih, leta 1978 v Zagrebu, leta 1983 v Kijevu (na zadnjem
je M. Babović poročal o jugoslovanskih raziskavah Slova, T. Dimitrovski
pa o novejših njegovih prevodih v Jugoslaviji...) ; glej izredno razgibano
počastitev Slova v sami Ljubljani leta 1985. Proslave, ki se bodo bojda še
nadaljevale do leta 2001 (glej razpravo ukrajinskega profesorja na Harvard-
ski univerzi Omeljana Prščaka, IJSLP IX str. 82) so že prenesle toliko no-
vega, da z njimi lahko datiramo prelomnico oziroma preobrat v slavistiki.
Vse to je mogoče pripisati nevenljivim zaslugam deleža jugoslovanske sla-
vistike, čigar impulz je bil izredno učinkovit...
110__J
drugi polovici svoje življenjske poti ta študij malce zanemaril. Pro-
slava 800-letnice ponuja odlično priložnost za ugotovitev, da se Te-
sniere temu študiju sam nikdar ni prostovoljno izneveril in še manj
hote izmikal.3 Načrtovano društvo želi seveda biti mednarodno. Za-
želeno je torej, da bi te pobude, ki jih je sprožil, ponovimo to še en-
krat, Ljubljanski lingvistični krožek, naletele v mednarodnem prostoru
na ustrezen odmev. Naj zato mednarodni sloves in ugled odličnega
lingvista in slavista, kakršen je Lucien Tesniere nedvomno bil, služita
kot katalizator, kot poziv k združenju vsakomur, ki si želi, da bi pra-
znovanje 800-letnice pripeljalo do tako zaželenega in potrebnega pre-
poroda študija slavističnih ved na eni strani in na drugi služilo kot
vzpodbuda takoimenovanim humanitarnim znanostim nasploh. To željo
in ta klic pošiljajo ustavni člani novega društva vsem stanovskim to-
varišicam in tovarišem, oziroma kolegicam in kolegom iz vsega sveta
iz tiste same bele Ljubljane, kjer je Lucien Tesniere preživel nezane-
marljiv in silno ploden del svojega življenja.
Po teh splošnih razmišljanjih, ki se bodo menda marsikomu izmed
vas zdela malce predolga, vendar pa so bila neizogibna za oris prizo-
rišča debate, naj pristopimo k točno določenemu vprašanju o genezi
(nastanku) analitičnega (opisnega) durativnega futura, ki je prevladal
v nekaterih slovanskih jezikih, seveda v ruščini, vendar pa ne v vseh,
in ki se izraža z infinitivom nedovršnega glagola, kateremu se kot po-
možni glagol pridruži prezent — futur glagola biti. Proces čigar cilj je
ta opis, se po našem mnenju deli v pet faz oziroma etap, ki sledijo
druga drugi. Zahteve oziroma imperativi, ki izvirajo iz ekonomskih
dejstev, razlagajo prehode iz ene faze v drugo. Am Anfang war die
wirtschaftliche Tat! Te zahteve (imperativi) so posebej povzročile raz-
cep oziroma anakolut v stavčni zvezi, do katerega je nenadoma prišlo
med 3. in 4. fazo procesa; personalizacija brezosebne stavčne zveze je
končno dala nekaj, kar nasprotuje lingvističnemu občutju indoevro-
pejcev, saj gre za anomalijo, ki krši običajne norme in ki jo je zato
Karel Rosier opravičeno imenoval in označil kot »sinnwidrig« (popa-
čenje). Ker nam odmerjeni čas ne dopušča, da bi šli v podrobnosti, se
bomo omejili zgoiJ na to, da so vse etape ali faze, ki jih razlikujemo,
zares izpričane v gradivu z ustreznimi primeri. Naši hipotezi torej ni
mogoče očitati, da je neutemeljena in brez podlage. Sicer pa naša dom-
neva veliko dolguje poročilu o »Lingvističnih uni verzali j ah« (povsod
veljavnih zakonih), poročilu, ki ga je preminuli poljski lingvist Jezry
3 K zapisanemu v SBL (12. zvezek 66—67) velja dodati, da je po svoji pre-
selitvi leta 1937 iz Strasbourga v Montpellier, kjer je prevzel na tamkajšnji
univerzi po znamenitem Mauriceu Grammontu (1866—1948) katedro, ki je
imela zelo malo skupnega s slavistiko, Lucien Tesniere vendar ostal zvest
slavistiki do svoje prezgodnje smrti 6. decembra 1954. O njegovi zvestobi
pričata med drugim razprava objavljena 1951 leta: »Les antécédents du nom
russe de la gare« (RES 1951, 255—267), ki jo BSL navaja, in še več, pogumna
obsežna in zelo prepričljiva recenzija publikacije AIPHOSa »La geste du
prince Igor«, New York 1948. Te zadnje, ki je izšla v BSLP tega samega
1948. leta, BSL ne navaja! Ostaja pa odprto vprašanje, ali je L. T. res dočakal
knjige Rajka Nahtigala (SAZU 1954).
Ill
Kurylowicz predstavil v Bologni na 11. mednarodnem kongresu lingvi-
stov. Naša domneva se popolnoma ujema s tezami J. K. o teoretičnih
premisah (predpostavkah) nastanka (geneze) futura (gl. 22—23 strani
v Aktih kongresa). Moramo pa posvariti vsakogar, ki bi predlagani
obrazložitvi hotel podtakniti monogenistično težnjo. Da bi zavrgli tak-
šno obtožbo, poudarimo, da so morebitni proces in ustrezne tvorbe zelo
verjetno nastale vsakokrat in povsod, kjer je moč omenjenih zahtev in
imperativov ustvarila ugodne pogoje, torej ne samo v središču češke
v 10. stoletju, marveč tudi v Veliki Poljski, na dalmatinski obali in
drugje. Na neodvisen način in na vseh področjih so enaki razlogi vsa-
kokrat dali enake učinke. Zdi se, da je prva etapa procesa — izpri-
čujejo jo predvsem Brižinski spomeniki in Slovo Igorjevo, kjer smo
poiskali primere — nekako ušla pozornosti in skrbem Karla Röslerja
ter Helene Križkovš, katerih študije vsekakor predstavljajo avtoriteto
na tem področju, po drugi strani pa so te njune študije bogate s pri-
meri, ki dobro ilustrirajo kasnejše etape. Mar se je potrebno vprašati,
glede na obstoječi položaj, kakšni so resnični vzroki za to pomanjklji-
vost? Ali je, ali pa ni na to etapo vlivala enakovredna romanska kon-
strukcija iz istega obdobja, katere oblika »est mihi scribere« je za Alf re-
ad Ernouta »preprost nadomestek za futur«? Kakšne narave so mogli
biti morebiti medsebojni vplivi med končno slovansko obliko (4. ali 5.
etapa glede na jezik) in obliko futura, ki je na koncu prevladala v
nemščini?4 Ko smo o vsem tem povprašali strokovnjake (slaviste, ro-
maniste in predvsem germaniste) nam je za preučevanje ostala še ena,
nič manj pomembna stvar: obstoj v vidnem delu procesa neke oblike
perifrastičnega futura, ki je bila konkurenčna in v skladu z omenje-
nimi indoevropskimi normami; to obliko pa lahko s Karlom Rosier jem
označimo kot »sinnvoll« (nepopačenje) in nič več kot »sinnwidrig« (po-
pačen j e), saj se pomožni glagol »biti« tokrat ne dodaja nedoločniku
ampak neki obliki, ki izvira iz deležnika. To isto nepopačeno konstruk-
cijo, ki se je dolgo obdržala v besedilih, je končno druga, popačena,
povsem izrinila iz sodobne češčine in sodobne ruščine, medtem ko jo
je poljščina obdržala do današnjih dni poleg druge. Če gre za tisti
slovanski jezik, ki je v mnogih pogledih najbolj arhaičen in ki je prav
v Lucienu Tesniereu našel svojega razlagalca, namreč za slovenščino,
je ta jezik nedotaknjeno ohranil konstrukcijo, ki se ujema z indoevrop-
skimi normami, medtem ko druga konstrukcija, z infinitivom, v njem
nikoli ni bila izpričana. Ali iz tega izhaja sklep, da omenjene zahteve
ali imperativi gospodarskega značaja nikoli niso prizadele slovenščine?
V zvezi z obstojem obeh konkurenčnih oblik v poljščini, oblik, ki sta
preživeli do danes, ali je to sled vpliva starocerkvenoslovanščine na
4 Namig na tezo, ki jo zagovarja del nemške (in ne samo nemške) slavistike.
Češki, ruski, itd. durativni futur naj bi nastal kot posnemanje nemškega.
To tezo Karla Röslerja (glej Wiener slavistisches Jahrbuch II, 1952, 103—149),
v celoti sprejema Herbert Galton (glej The main functions of the Slavic
verbal aspect, Skopje 1976, posebej stran 43), kljub prepričljivim protido-
kazom Helene Križkovč (njena knjiga je izšla v Pragi leta 1960). Prav vpra-
šanje o morebitnih vplivih slovanskega futura tega tipa na nemški, je bil
predmet predavanja 18. junija 1983.
112__J
tvorbo poljskega knjižnega jezika ob njegovih začetkih? Ali končna
zmaga konstrukcije z nedoločnikom, na primer v češčini in v ruščini,
dolguje nekaj dejstvu, da je infinitiv zaradi svoje nespremenjivosti
bolj priročen kot ustrezna oblika, ki izvira iz deležnika? Ali je treba
omenjeno konstrukcijo, ki se je relativno pozno udomačila v ruščini
(v primerjavi s češčino in poljščino) razlagati zapoznelim učinkom
zahtev oziroma imperativov, o katerih je tekla beseda, ali pa bi bilo
bolj primerno to zamudo razložiti s kakšnim drugim vzrokom? Ce da,
s katerim? Vsa ta vprašanja bi morala vzpodbuditi vse tiste, ki bi si
želeli kritično pregledati in, kar temu sledi, zavrniti tradicionalne
sheme in na ta način izkopati slavistični študij iz kolesnic že preho-
jenih poti, skratka ga usmeriti v preporod.
Takšen preporod je težko zasnovati — bodi rečeno ob zaključku — brez
udeležbe tako imenovane nemške znanosti v najširšem pomenu te be-
sede, to je, upoštevajoč vse, kar se na določenem področju, v tem pri-
meru na področju slavistike, misli, govori in tiska v Goethejevem je-
ziku, ki služi kot posredovalec in skupni imenovalec.5 Glede na to, kaj
vse dolgujemo tej znanosti v preteklosti, ni nič čudno, da smo njej že
dolžni zahvalo za prenekateri prispevek, ki je utrl nove poti. Mar ni
dobro znamenje npr. videti, da se Conrad Grau brez vsakršnih kom-
pleksov ukvarja z nastankom zloglasnega Archiva fuer Slavische Phi-
lologie Vatroslava Jagiča (članek je izšel v Berlinu 1968, ruski povze-
tek na 6. kongresu slavistov)? Ali mar ni tudi dobro znamenje, če se
je Helmut Kneiper iz Bonna v Mainzu 1. 1981 spoprijel z vprašanjem
nastanka sodobne ruščine, tudi ta brez vnaprejšnjih apriorizmov, in
tako dal zdravo lekcijo nekim lingvistom-slavistom? Oba, Grau kot
Kneiper, sta vsak po svoje pripravila pot nekaterim tezam, o katerih
ste pravkar slišali. Hvaležnost, ki jima jo dolgujemo, pa nas je primo-
rala, da omenimo njuni imeni kot zaključek.
5 V tako pojmovano, v širokem pomenu »nemško znanost« seveda v preteklo-
sti sodita Kopitar in Miklošič, prav tako kot še danes marsikateri češki oziro-
ma moravski, poljski, bolgarski, itd. znanstvenik, ki iz razlčnih razlogov
se izraža delno ali v celoti v nemščini. Posebno pomembne so danes nemš-
ko pisane številne razprave v bolgarskega akademika Beševlieva o protobol-
garski oziroma neslovanski preteklosti današnjih prebivalcev Bolgarije.
Hkrati bi bilo smešno oziroma zgrešeno zamolčati, da ista »nemška znanost«
včasih tudi zgreši ali si privošči iz znanih razlogov marsikatero »hudo na-
pako«. Glej v preteklosti razprave A. Leskiena kot tudi Vatroslava Jagiča,
itd. ter danes članek Klausa Trosta »Karamzin und das Igorlied« Anz. für
slav. Phil. B. VII 128—145. Takšne spodrsljaje je seveda težko opravičiti
samo iz znanstvenega zornega kota ...
_____№
Jean-Didier Castagnou
Predavanje v znamenju
»Brižinskih spomenikov«
in »Slava o polku
Igorove«.
Predavanje je bilo predstavljeno na 14. International Congress of Lin-
guists v Berlinu. Nanaša se na tematiko, ki jo bralci že dobro poznajo
(glej Avtentičnost pesnitve o polku Igoreve in akademik Rajko Nahti-
gal, št. 27—28 1978, str. 233—260). Glede na odmerjeni čas (20 minut)
se predavatelj 14. 8. 1987 ni mogel izogniti določeni nedorečenosti.
Upajmo, da bo to v kratkem nadomeščeno z objavo bolj izčrpne raz-
prave, predstavljene 18. 6. 1983 na zasedanju Société de linguistique
de Paris (Pariškega lingvističnega društva).
Ob začetku čutimo dolžnost izreči besedo zahvale organizatorjem kon-
gresa, ker so nam naklonili priložnost, da ponovno obravnavamo tema-
tiko, ki smo jo v preteklosti, zlasti pred štirimi leti, na zasedanju So-
ciété de linguistique de Paris (Pariškega lingvističnega združenja) že
obravnavali, ko nam je vodstvo druženja blagohotno dalo možnost po-
novno povzeti besedo.1 Vendar če smo 18. junija 1983 prišli do zaključ-
ka (gl. povzetek, ki ga je med tem objavil Bilten združenja), da je po-
trebna ostra, a hkrati konstruktivna kritika nekih »sprejetih idej«, nam
bo to spoznanje oziroma iz njega izhajajoči zaključek, danes služilo za
uvod. Kako naj ne bi takoj opozorili na dejstvo, da je med tem »Rim
spregovoril« (Roma locuta est)? Mar v Encikliki 28. junija 1985 »Slavo-
rum Apostoli« ne najdemo nekaj, kar je sposobno navdihniti kogarkoli,
ki bi se opogumil spodbijati to ali ono sprejeto idejo, o kateri je 18.
junija 1983 tekla beseda? Res je, da en odlomek Enciklike vsekakor
nedvomno in kar najbolj izrecno podpira članek preminulega profe-
' Govornik ima v mislih svojo vrnitev v omenjeno združenje leta 1983, ko
so mu (tik pred predavanjem 18. junija) vrnili članstvo, ki so mu ga pred
tem odvzeli zaradi znanih dogodkov iz leta 1968. Potek teh burnih doga-
janj — izključitve in ponovne izvolitve — je samo delno zabeležen v
zapisnikih združenja.
114	___
sorja Tadeusza Milewskega iz Krakova, ki smo ga leta 1983 navedli v
podkrepitev prve točke naših zaključkov.
Istega leta (1985) se je pričelo obhajanje nekega za študij slovanskih
jezikov izjemno važnega jubileja in se hitro razmahnilo v razveselji-
vem obsegu. S posvetovanji in konferencami v narodnih ter medna-
rodnih okvirih, s katerimi so v različnih državah do sedaj proslavili
pomembno obletnico,2 so številni slavisti javno pokazali svojo privrže-
nost slavistični stroki. Ob tem je prišlo do daljnosežne izmenjave mnenj,
ki, kot kaže, pogosto soglaša z razglabljanji v predavanju z dne 18. ju-
nija 1983 in še zlasti z njegovimi zaključki. Ta soglasja naj bi našla
odmev ali morda svoj zvesti odsev v različnih objavah, ki so v pripravi
in za katere torej lahko upamo, da bodo kmalu izšle. Vendar pa bi bilo
prezgodaj napraviti celó površno in skrajšano bilanco omenjenega ju-
bilejnega praznovanja, saj se bo najbrž nadaljevalo vsaj do leta 1988
s prireditvijo mednarodnega srečanja v Svici, s kolokviji in predavanji,
2 Prisluhnimo še enkrat zaključku nekega radijskega poročila pod naslovom
«•Teden v celoti v znamenju svetovne klasične in sodobne poezije«:
»•Last but not least. Ne nazadnje bomo konec tega pesniškega tedna obhajali
800-letnico Slova Igorjevega. To znamenito delo evropske srednjeveške
poezije opeva pravzaprav nesrečni vojni pohod proti Polovcem leta 1185.
Različne jugoslovanske televizijske hiše so nas ob 800-letnici spomnile —
za to jim je treba še posebej čestitati — na obstoj tega dela z odličnimi od-
dajami, ki jih je občinstvo zelo lepo sprejelo. TV Ljubljana je posvetila
Slovu Igorjevem 15 minutno oddajo 10. 9. 1985 in jo tri dni kasneje ponovila.
UNESCO s svojo resolucijo že od leta 1983 vabi mednarodno znanstveno
skupnost, da dostojno proslavi obletnico. Sestal se je celo mednarodni ko-
mite za 800-letnico, da bi želji, ki jo je izrazila mednarodna organizacija,
dal konkretno obliko. Zato so ali pa bodo priredili številna mednarodna
znanstvena srečanja po vsem svetu, ki bodo podala bistvo dosedanjih
raziskav oziroma jih bodo poskušala še obogatiti. Glede na poglaviten pri-
spevek akademika in prvega predsednika SAZU Rajka Nahtiga na tem
področju, se je članom mednarodnega komiteja zdelo primerno, da bi bilo
mednarodno znanstveno srečanje te vrste tudi v Ljubljani. Njihovi želji
sta se pridružili najmanj dve slovenski ustanovi: na eni strani redakcija
časopisa za kritiko znanosti in na drugi Filozofska fakulteta. Konec prvega
teda v decembru bo torej priložnost, da obudimo spomin na tisto, čemur reso-
lucija UNESCA pravi »biser vesoljnega pesništva«.
K tej posebno prepričljivi oddaji Ljubljanskega radija v začetku decembra
1985 velja dodati pomemben, če ne odločilen delež, ki ga je jugoslovanska
slavistika prispevala k preliminarnim pripravam omenjenega razmaha pro-
slav. Glej (že v letu 1977) razprave o Slovu, objavljene v različnih glasilih
(med njimi celo v Časopisu za kritiko znanosti) v zvezi s 100-letnico rojstva
Rajka Nahtigala; glej poročilce Vlada Nartnika »Ob prvemu prevoud Slova o
polku Igoreve v slovenščino«, za mednarodni simpozij v Ljubljani od 1.—3.
julija 1981 (Zb. Obdobja III, str. 261 in si.) ; glej posebno številne jugoslovanske
prispevke na slavističnih kongresih, leta 1978 v Zagrebu, leta 1983 v Kijevu
(na zadnjem je M. Babović poročal o jugoslovanskih raziskavah Slova,
T. Dimitrovski pa o njegovih novejših prevodih v Jugoslaviji...) ; glej
izredno razgibano počastitev Slova v sami Ljubljani leta 1985. Proslave, ki
se bodo bojda še nadaljevale do leta 2001 (glej razpravo ukrajinskega pro-
fesorja na Harvardski univerzi Omeljana Pričaka, IJSLP IX str. 82), so že
prinesle toliko novega, da z njimi lahko datiramo prelomnico oziroma pre-
obrat v slvistiki. Vse to je mogoče pripisati neminljivim zaslugam deleža
jugoslovanske slvistike, katere impulz je bil izredno učinkovit...
					115
kjer bo pahljača obravnavanih vprašanj gotovo še bolj razprta ter po-
polnejša kot na prejšnjih srečanjih.
Končno ne kaže pozabiti nedvomno najbolj trajnega učinka, prave
krone omenjenih proslav 800-letnice, namreč ustanovitve nekega dru-
štva pod okriljem Ljubljanskega lingvističnega krožka, društva, ki bo
oživljalo spomin na jezikoslovca Luciena Tesniera. Komu ni znano, da
je ta odlični lingvist sprva v celoti posvetil svoje delovanje in kariero
študiju slovanskih jezikov? Res je, da je Lucien Tesniere pozneje v
drugi polovici svoje življenjske poti ta študij malce zanemaril. Pro-
slava 800-letnice ponuja odlično priložnost za ugotovitev, da se Tesniere
temu študiju sam nikdar ni prostovoljno izneveril in še manj hote iz-
mikal.3 Načrtovano društvo seveda želi biti mednarodno. Zaželjeno je
torej, da bi te pobude, ki jih je sprožil, ponovimo to še enkrat, Ljub-
ljanski lingvistični krožek, v mednarodnem prostoru naletele na ustre-
zen odmev. Naj zato mednarodni sloves in ugled odličnega lingvista in
slavista, kakršen je Lucien Tesniere nedvomno bil, služita kot kata-
lizator, kot poziv k združenju vsakomur, ki si želi, da bi praznovanje
800-letnice — na eni strani pripeljalo do tako zaželenega in potrebnega
preporoda študija slavističnih ved in na drugi služilo kot vzpodbuda
tako imenovanim humanitarnim znanostim nasploh. To željo in ta klic
pošiljajo ustanovni člani novega društva vsem stanovskim tovarišicam
in tovarišem oziroma kolegicam in kolegom iz vsega sveta iz prav
tiste bele Ljubljane, kjer je Lucien Tesniere preživel nezanemarljiv
in silno ploden del svojega življenja.
Po teh splošnih razmišljanjih, ki se bodo menda marsikomu izmed vas
zdela malce predolga, vendar so bila neizogibna za oris prizorišča de-
bate, naj pristopimo k točno določenemu vprašanju o genezi (nastanku)
analitičnega (opisnega) durativnega futura, ki je privladal v nekaterih
slovanskih jezikih, posebno v ruščini, vendar pa ne v vseh, in ki se
izraža z infinitivom nedovršnega glagola, ki se mu kot pomožni glagol
pridruži prezent-futur glagola biti. Proces, čigar cilj je ta opis, se po
našem mnenju deli v pet faz oziroma etap, ki sledijo druga drugi. Zah-
teve oziroma imperativi, ki izvirajo iz ekonomskih dejstev, razlagajo
prehode iz ene faze v drugo. Am Anfang war die wirtschaftliche Tat!
Te zahteve (imperativi) so povzročile razcep oziroma anakolut v stavčni
zvezi, do katerega je nenadoma prišlo med 3. in 4. fazo procesa; per-
sonalizacija brezosebne stavčne zveze je končno dala nekaj, kar na-
sprotuje lingvističnemu občutju Indoevropejcev, saj gre za anomalijo,
3 K zapisanemu v SBL (12. zvezek 66—67) velja dodati, da je po svoji pre-
selitvi (leta 1937) iz Strasbourga v Montpellier, kjer je na tamkajšnji
univerzi po znamenitem Mauriceu Grammontu (1866—1948) prevzel katedro,
ki je imela zelo malo skupnega s slavistiko, Lucien Tesniere vendar ostal
zvest slavistiki do svoje prezgodnje smrti 6. decembra 1954. O njegovi
zvestobi pričata med drugim razprava objavljena 1951. leta «-Les antecedents
du nom russe de la gare« (RES 1951, 255—267), ki jo navaja BSL, in še več,
zelo pogumna, obsežna in zelo prepričljiva recenzija publikacije AIPHOSa
»La geste du prince Igor«, New York 1948. Te zadnje, ki je izšla v BSLP
1948. leta, SBL ne navaja! Ostaja pa odprto vprašanje, ali je L. T. res
dočakal izid knjige Rajka Nahtigala (SAZU 1954).
116_	J
ki krši običajne norme in ki jo je zato Karel Rosier upravičeno ime-
noval in označil kot »sinnwidrig« (popačen j e). Ker nam odmerjeni
čas ne dopušča, da bi šli v podrobnosti, se bomo omejili zgolj na to,
da so vse etape ali faze, ki jih razlikujemo, zares izpričane v gradivu z
ustreznimi primeri. Naši hipotezi torej ni mogoče očitati, da je neute-
meljena in brez podlage. Sicer pa naša domneva veliko dolguje poro-
čilu o »Lingvističnih uni verzali j ah« (povsod veljavnih zakonih), poro-
čilu, ki ga je preminuli poljski lingvist Jerzy Kurylowicz predstavil v
Bologni na 11. mednarodnem kongresu lingvistov. Naša domneva se
popolnoma ujema s tezami J. K. o teoretičnih premisah (predpostav-
kah) nastanka (geneze) futura (gl. 22—23 strani v Aktih kongresa).
Moramo pa posvariti vsakogar, ki bi predlagani obrazložitvi hotel pod-
takniti monogenistično težnjo. Da bi zavrgli takšno obtožbo, naj pouda-
rimo, da so morebitni proces in ustrezne tvorbe zelo verjetno nastale
vsakokrat in povsod, kjer je moč omenjenih zahtev in imperativov ust-
varila ugodne pogoje, torej ne samo v središču Češke v 10. stoletju,
marveč tudi v Veliki Poljski, na dalmatinski obali in drugje. Na neodvi-
sen način in na vseh področjih so enaki razlogi vsakokrat dali enake
učinke. Zdi se, da je prva etapa procesa — izpričujejo jo predvsem
Brižinski spomeniki in Slovo Igorjevo, kjer smo poiskali primere —
nekako ušla pozornosti in skrbem Karla Röslerja ter Helene Križkove,
katerih študije vsekakor predstavljajo avtoriteto na tem področju, po
drugi strani pa so te njune študije bogate s primeri, ki dobro ilustri-
rajo kasnejše etape. Mar se je potrebno vprašati, glede na obstoječi
položaj, kakšni so resnični vzroki za to pomanjkljivost? Ali je, ali pa ni
na to etapo vplivala enakovredna romanska konstrukcija iz istega ob-
dobja, katere oblika »est mihi scribere« je za Alfreda Ernouta »pre-
prost nadomestek za futur«? Kakšne narave so mogli biti morebitni
medsebojni vplivi med končno slovansko obliko (4. ali 5. etapa glede
na jezik in obliko futura, ki je na koncu prevladala v nemščini?4 Ko
smo o vsem tem povprašali strokovnjake (slaviste, romaniste in pred-
vsem germaniste), nam je za preučevanje ostala še ena, nič manj po-
membna stvar: obstoj v vidnem delu procesa neke oblike perifrastič-
nega futura, ki je bila konkurenčna in v skladu z omenjenimi indo-
evropskimi normami; to obliko pa lahko s Karlom Röslerjem označimo
kot »sinnvoll« (nepopačenje) in nič več kot »sinnwidrig« (popačenje),
saj se pomožni glagol »biti« tokrat ne dodaja nedoločniku, ampak neki
obliki, ki izvira iz deležnika. To isto nepopačeno konstrukcijo, ki se je
dolgo obdržala v besedilih, je končno druga, popačena, povsem izrinila
iz sodobne češčine in sodobne ruščine, medtem ko jo je poljščina obdr-
žala do današnjih dni poleg druge. Če gre za tisti slovanski jezik, ki je
v mnogih pogledih najbolj arhaičen in ki je prav v Lucienu Tesniereu
4 Namig na tezo, ki jo zagovarja del nemške (in ne samo nemške) slavistike.
Češki, ruski, itd. durativni futur naj bi nastal kot posnemanje nemškega.
To tezo Karla Röslerja (glej Wiener slavistisches Jahrbuch II, 1952,103—149)
v celoti sprejema Herbert Galton (glej The main functions of the Slavic
verbal aspect, Skopje 1976, posebej stran 43), kljub prepričljivim proti-
dokazom Helene Križkove, (njena knjiga je izšla v Pragi leta 1960). Prav
vprašanje o morebitnih vplivih slovanskega futura tega tipa na nemški,
je bil predmet predavanja 18. junija 1983.
.___117
našel svojega razlagalca, namreč za slovenščino, je ta jezik nedotaknje-
no ohranil konstrukcijo, ki se ujema z indoevropskimi normami, med-
tem ko druga konstrukcija, z infinitivom, v njem nikoli ni bila izpriča-
na. Ali iz tega izhaja sklep, da omenjene zahteve ali imperativi gospo-
darskega značaja nikoli niso prizadele slovenščine? V zvezi z obstojem
obeh konkurenčnih oblik v poljščini, oblik, ki sta preživeli do danes
pa se postavlja vprašanje, ali je to sled vpliva starocerkvenoslovanšči-
ne na tvorbo poljskega knjižnega jezika ob njegovih začetkih? Ali
končna zmaga konstrukcije z nedoločnikom, na primer v češčini in v
ruščini, dolguje nekaj dejstvu, da je infinitiv zaradi svoje nespre-
menljivosti bolj priročen kot ustrezna oblika, ki izvira iz deležnika?
Ali je treba omenjeno konstrukcijo, ki se je relativno pozno udomačila
v ruščini (v primerjavi s češčino in poljščino) razlagati z zapoznelim
učinkom zahtev oziroma imperativov, o katerih je tekla beseda, ali
pa bi bilo bolj primerno to zamudo razložiti s kakšnim drugim vzro-
kom? Ce da, s katerim? Vsa ta vprašanja bi morala vzpodbuditi vse
tiste, ki bi si želeli kritično pregledati in, kar temu sledi, zavrniti tra-
dicionalne sheme in na ta način izkopati slavistični študij iz kolesnic
že prehojenih poti, skratka usmeriti ga v preporod.
Takšen preporod je težko zasnovati — bodi rečeno ob zaključku —
brez udeležbe tako imenovane nemške znanosti v najširšem pomenu
te besede, to je, upoštevajoč vse, kar se na določenem področju, v tem
primeru na področju slavistike, misli, govori in tiska v Goethejevem
jeziku, ki služi kot posredovalec in skupni imenovalec.5 Glede na to,
kaj vse dolgujemo tej znanosti v preteklosti, ni nič čudnega, da smo
ji dolžni zahvalo že za prenekateri prispevek, ki je utrl nove poti. Mar
ni dobro znamenje npr. videti, da se Conrad Grau brez vsakršnih kom-
pleksov ukvarja z nastankom zloglasnega Archiva fuer Slavische Phi-
lologie Vatroslava Jagiča (članek je izšel v Berlinu 1968, ruski povzetek
na 6. kongresu slavistov)? Ali mar ni tudi to dobro znamenje, če se je
Helmut Kneiper iz Bonna v Mainzu 1. 1981 spoprijel z vprašanjem na-
stanka sodobne ruščine, tudi ta brez vnaprejšnjih apriorizmov, in tako
dal zdravo lekcijo nekaterim ling vis tom-slavistom? Oba, Grau i Knei-
per, sta vsak po svoje pripravila pot nekaterim tezam, o katerih ste
pravkar slišali. Hvaležnost, ki jima jo dolgujemo, pa nas je primo-
rala, da njuni imeni omenimo kot zaključek.
5 V tako pojmovano, v širokem pomenu »-nemško znanost« seveda v pre-
teklosti sodita tudi Kopitar in Miklošič, prav tako kot še danes marsikateri
češki oziroma moravski, poljski, bolgarski, itd. znanstvenik, ki se iz raz-
ličnih razlogov izraža delno ali v celoti v nemščini. Posebno pomembne
so danes številne nemško pisane razprave bolgarskega akademika Bešev-
lieva o protobolgarski oziroma neslovanski preteklosti današnjih prebival-
cev Bolgarije. Hkrati bi bilo smešno oziroma zgrešeno zamolčati, da ista
»•nemška znanost« včasih tudi zgreši ali si privošči iz znanih razlogov marsi-
katero »-hudo napako«. Glej v preteklosti razprave A. Leskiena kot tudi
Vatroslava Jagiča, itd. ter danes članek Klausa Trosta »-Karamzin und das
Igorlied« Anz. für slav. Phil. B. VII 128—145. Takšne spodrsljaje je seveda
težko opravičiti samo iz znanstvenega zornega kota.
118_	J
ZORNI KOTI
Lucijan Vuga
Hkrati obstoječe
različnodimenzionalne
strukture
ali brezdimenzionalnost
(Fraktalna kritika)
V evklidski geometriji primerjamo strukture z merjenjem, medtem
ko v projektivni geometriji to počnemo s primerjanjem ene množice
točk z drugo množico točk s pomočjo projektivitet, ki so posebne trans-
formacije, razširjenje elementarnega preslikavanja na produkt (ali kom-
pozicijo) poljubnega števila elementarnih preslikav. To razširitev lahko
primerjamo z nečim podobnim v aritmetiki, kjer smo razširili pojem
števila s celega števila na ulomek: kvocient dveh celih števil. (Op.: To
smo podčrtali, ker je zelo pomembno za naše nadaljnje razmišljanje.)
A. Cayley (1821—1895) je postavil trditev:
»Metrična geometrija je del deskriptivne (projektivne) geometrije, des-
kriptivna geometrija je vsa geometrija.«
Mogoče si že tu lahko zastavimo vprašanje, čemu nemetričnost, saj bo
brez nje naše spoznanje brez kvantitete. Metrika je namreč tista, ki
izgleda, da daje neko uporabnost, praktičnost, realnost, vse drugo je
na prvi pogled neka abstrakcija kvalitet, ki nam omogočajo le omejena
spoznanja.
Ali je res tako?
Ali ni merjenje v zvezi s človekovim bivanjem, njegovo omejenostjo
v določen prostor in čas?
Zaključena veriga Ai sestoji iz členkov (polnih torusov) (si. 1). Ce
vsak členek zamenjamo z analogno zaključeno verižico sestoječo iz
drobnejših členkov, dobimo A2CIA1. Nato vsak člen, ki sestavlja -mno-
žico A2, zamenjamo s še drobnejšo verižico in dobimo množico АзЗА.2.
Tako lahko nadaljujemo in dobimo razporedje A1DA2DA3D.... Presek
vseh teh množic je t.i. večdimenzionalna Antoanova množica A*, ki je
nuldimenzionalna. Predpostavljamo, da se velikost členkov, ki tvorijo
množico An, neomejeno zmanjšuje z večanjem n, zato naj bi v A*
tudi ne obstajale povezane množice, ki bi bile različne od točke.
120__	J
V	zvezi s sliko 1 si moramo zastaviti več vprašanj. Prvo naj bi bilo v
zvezi s sklepanjem (ki je intuitivno), da pridemo s tvorbo čedalje
drobnejših verižic do nuldimenzionalne strukture. Postopek je zgrajen
na nekem izhodnem stanju in na domnevnem končnem stanju.
Izhodno stanje je neka veriga, ki je dobro vidna, lepo opredeljena (pol-
ni torusi), skratka take velikosti, ki je človeku dojemljiva in prilago-
jena njegovim čutilom — to izhodno stanje je antropocentrično. To
sklepanje je zelo verjetno pravilno tudi zaradi tega, ker se na drugem
kraju, pri tako imenovanem končnem stanju pojavlja nekaj neskončno
majhnega, najdrobnejšega, kar ni več oprijemljivo, zdrobi se v nulto
dimenzijo iz prvotno trodimenzionalnega torusa.
Upravičeno se nam zastavlja vprašanje, zakaj moramo začeti prav v
tem našem svetu. Kako to, da začenjamo drobiti od tod navzdol? Oziro-
ma še preprosteje, zakaj začenjamo prav pri tej dimenziji verige
sestavljene iz polnih torusov? Nato sledi še vprašanje, zakaj končujemo
nekje v neki megleni »neskončnosti«, kjer ne moremo postaviti jasne
meje, vendar pravimo, da je tam verižica že tako drobna, da je sestav-
ljena iz samih točk?
KAJ BI SE ZGODILO, CE BI NAM USPELO RAZISKOVATI SE
NAPREJ? Marsikdo bo vzkliknil, toda ravno zato je neskončnost, ker
nam dopušča iti poljubno daleč pri tem drobljenju!
V	prvem hipu sprejmimo ta ugovor in se sprijaznimo s tem, da je pač
tam »konec«, ker je brez konca ...
					121
Toda drugega ugovora:
ZAKAJ ZAČENJAMO PRAV TU, V TEM NAŠEM SVETU, ZAKAJ
NAJ NE BI BILI LE NA NEKI STOPNJI PREDHODNEGA DROBLJE-
NJA, KI SE JE ZAČELO ŽE PREJ, MI PA SMO BOLJ NA ZAČETKU
ALI BOLJ NA KONCU TEGA DROBLJENJA?
ne moremo odpraviti zgolj s trditvijo, da nekje moramo začeti, ali da
višjih struktur ne more biti...
Ali je mogoče, da, kot smo vložili nuldimenzionalno strukturo A*
v sfero S*, vložimo sfero v neko večdimenzionalno strukturo? Ce že
onkraj nuldimenzionalne strukture A* ne moremo več.
Zanimivo si je sedaj ogledati neko posebno oblo «-divjo sfero« S, ki v
sebi vsebuje množico Ai. V sfero vtisnemo cevčice, tako globoke in ši-
roke, da se lepo priležejo notranji strani členov Ai, tako nastane po-
vršina Si, ki je sfera z vtisnjenimi cevčicami. Sedaj imamo možnost,
da iz vsake od teh primarnih cevčic vtisnemo sekundarne cevčice, ki
se lepo priležejo členom verižice A2 in dobimo površino S2, ki je ho-
meomorfna prvotni sferi. S tem postopkom lahko nadaljujemo, tako
da je na vsakem koraku dobljena površina Sn prilegajoča se čedalje
bolj drobni verižici An. Cevčice so vse krajše in čedalje bolj tanke, zato
se površina Sn čedalje manj spreminja in v mejnem primeru površina
S* vedno ostane homeomorfna sferi. Ker pa se pri tem izrastki (cevke),
ki poganjajo iz Sn, čedalje bolj prilegajo A*, sfera S*, ki jo dobimo v
mejnem primeru, vsebuje množico A*. (SI.: 2) ((1))
SI.: 2
Ker naj bi bila množica A* nuldimenzionalna (Antoanova množica), ta
pa naj bi bila vsebovana v sferi S*, ki je dvodimenzionalna, pomeni,
da sta nul- in dvodimenzionalni strukturi obstojni hkrati v istem pro-
storu.
TOLIKO O TEM KLASIČNA TOPOLOGIJA.
Osnovni algebrski teorem (1) (str. 109 in naprej). Zvezno preslikavanje
f krožnice P na drugo krožno črto Q, kjer se v okolico točke y preslika
122__J
več delov krožnice P (pri čemer je preslikovanje pozitivno, ker se ohra-
nja smer kroženja), ima stopnjo, ki pove koliko delov Q se preslika
na P.
SI.: 3
Na zgornji sliki npr. je stopnja preslikavanja v točki y dva, vendar je
tudi v točki X stopnja preslikavanja dva, ker so, kljub temu, da se pre-
slikajo iz P na Q štirje deli, trije preslikani pozitivno, eden pa nega-
tivno, razlika je dva; torej p — n = i, v našem primeru 3 — 1 = 2. Tako
kot za črto, lahko določimo stopnjo preslikavanja za površino. In skle-
pamo lahko, da tudi za višje dimenzije.
SI.: 4
Očitno je stopnja preslikavanja enaka v bližini katerekoli točke po-
vršine Q; s premikanjem točke z se spreminjajo p in n le s prehajanjem
skozi gube, vendar ostaja razlika p — n nespremenjena.
Tudi pri zveznem deformiranju preslikavanja f ostaja njegova stopnja
nespremenjena, kar pojasnjujemo s tem, da gubanje ali likanje gub
ne spreminja stopnje preslikavanja.
Toda nas pri tem zanima povsem nekaj drugega !
S pomočjo stopnje preslikavanja lahko podamo eleganten dokaz osnov-
nega algebrskega teorema:
					123
»Poljuben polinom
f(z) = zm + a, z™-1 + ... + am_jZ +am ,
stopnje m > 1 s kompleksnimi (v posebnem — realnimi)
koeficienti a»... am ima vsaj en koren.«
Vzemimo sfero S, ki se dotika ravnine v koordinatnem začetku in to
točko imenujemo južni pol, točko n, ki je nasproti njej pa imenuj-
mo severni pol. Kompleksno število z = x + iy prikažemo kot točko
v ravnini. Segment nz seka sfero S v neki točki, ki jo jemljemo kot
sliko kompleksnega števila z na sferi Z. Tudi obratno velja, da za
vsako točko a na sferi brez težav lahko dobimo točko v ravnini, ki
je kompleksno število: premica 'na' na preseku z ravnino daje iska-
no kompleksno število. Le severni pol n ni slika niti enega kompleks-
nega števila; zato se dogovorimo, da je točka n slika kompleksnega
števila 'neskončno', ki ga označujemo s simbolom 00. Vzrok za tak
dogovor je v tem, da se pri neskončnem oddaljevanju točke z v rav-
nini (v katerokoli smer) od koordinatnega začetka njena slika na
sferi približuje točki n. Sfero imenujemo kompleksno ali Riemannovo
sfero S, ki jo za razliko od 'projektivne ravnine' dobimo iz ravnine z
dodatkom ene neskončno oddaljene točke 00.
SI.: 5
Za naš dokaz osnovnega algebrskega teorema bomo vrednost z prika-
zovali na neki kompleksni sferi Si in vrednost polinoma f(z) na
drugi taki sferi S2. Vsaki 'končni' točki z = x + iy sfere Si ustreza
končna 'točka' f(z) sfere S2. Vendar se bo, s približevanjem z ne-
skončnemu 00 tudi f(z) približeval neskončnemu 00 na sferi S2. In
tako dobimo:
tf \ in/-. . ai 1 a2 _i_	i am-i , ûm,
f(z = zm(l +— + — +... —j + —);
Z Z2	Zm 1 Zm
124	_				-
za z—> 00 (tj. pri neomejenem povečevanju števila ¡z¡) se izraz v okle-
paju približuje ena, faktor zm pa neomejeno narašča. Na ta način,
če dopolnimo definicijo polinoma s pogojem f|°°| = dobimo zvezno
preslikavanje f celotne sfere Si na sfero S2.
Za dokaz osnovnega algebrskega teorema je potrebno dokazati, da
obstaja točka z g Si, za katero je f(z) = 0, tj. da je točka 0 sfere
S2 slika vsaj ene točke z 3 Si. Ce to ne bi bilo tako, tj. da točka 0
sfere S2 ne bi pripadala f(Si) sfere Si, tedaj bi bila stopnja prešli
kavanja f: Si -> S2 blizu točke 03S2 enaka ničli, ker pa je stopnja v
bližini katerekoli točke enaka, bi bila stopnja preslikavanja enaka
ničli za celoten f.
Za dokaz osnovnega algebrskega teorema je zato dovolj dokazati, da
je stopnja preslikavanja f različna od ničle. S tem dokazom lahko
dokažemo, da je stopnja enaka m, tj. da se ujema s stopnjo polinoma
f(z) — to je tudi vzrok, da smo uvedli termin 'stopnja preslikavanja'.
Menjaj mo vrednosti koeficienta ai, аг, ..., am, približujoč jih ničli ;
polinom f(z) se bo spreminjal, preslikavanje f: Si -» S2 se bo zvezno
deformiralo. Kot rezultat dobimo polinom f(z) = zm. Ker pa se z
deformacijo preslikavanja ne spreminja njegova stopnja, imata pre-
slikavanji f in fi enaki stopnji; stopnjo preslikavanja fi pa lahko iz-
računamo.
Razdelimo ravnino z žarki, ki izhajajo iz točke 0, na m enakih kotov.
SI.: 6
S potenciranjem kompleksnega števila z na m-to stopnjo se argu-
ment povečuje za m-krat, torej se vsak od kotov s pomočjo fi pre-
slika («-širi se«) na celo sfero S2. Tako pri preslikavanju fi slika cele
sfere Si pokriva m-krat (pozitivno) sfero S2. Od tod sledi, da je
stopnja preslikavanja fi (torej tudi f) enak m. S tem je teorem do-
kazan.
Danes poznamo veliko različnih dokazov osnovnega algebrskega teo-
rema, toda vsi ti so topološki, tj. v eni ali drugi obliki izrabljajo
idejo zveznosti; brez uporabe topoloških principov ne moremo doka-
zati osnovnega algebrskega teorema. Lahko rečemo — dasi to zveni
nekam čudno — da je temeljni teorem algebre nealgebrski teorem.
V projektivni geometriji dodamo točkam običajne (Evklidove) geo-
metrije neprave (neskončno oddaljene) točke, kar izvedemo tako, da
125
vsaki premici v evklidski ravnini dodamo po eno neskončno oddalje-
no točko, pri čemer je za vse med seboj vzporedne premice taka
neskončno oddaljena točka skupna (tj. vzporedne premice se »se-
kajo v neskončnosti«), za nevzporedne premice pa so neskončno od-
daljene točke različne. Ravnino, dopolnjeno z neskončno oddalje-
nimi točkami, imenujemo projektivno ravnino. Za razumevanje topo-
loške strukture projektivne ravnine si oglejmo polsfero s središčem
0, ki se dotika ravnine in je postavljena tako, da je ekvatorialna
ravnina polsfere vzporedna ravnini. Središčna projekcija iz točke 0
je homeomorfno preslikavanje odprte polsfere (ki jo dobimo iz pol-
sfere z odstranitvijo vseh točk mejne krožne črte) na celotno evklid-
sko ravnino.2
SI.: 7
Ce potegnemo skozi dotikališče polsfere premico 1 v ravnini in
skozi točko 0 premico 1' vzporedno z 1, se bosta premici »sekali v
neskončnosti«. Tako se bosta točki mi in rm, v katerih premica 1'
seka polsfero, »projektirali« vzdolž premice 1' v isto točko — ne-
skončno oddaljeno točko na premici 1. Torej preslikavanje polsfere
z robom na ravnino, dopolnjeno z neskončno oddaljenimi točkami
(t.j. projektivna ravnina), ni medsebojno enoznačno: dvema različ-
nima točkama mi in гш na robu polsfere ustreza ena in ista točka
projektivne ravnine. Da bi to preslikavanje postalo medsebojno eno-
značno (in homeomorfno), je potrebno medsebojno zalepiti vse dia-
metralno nasprotne točke na robu polsfere.
Zato lahko rečemo, da je:
projektivna ravnina homeomorfna polsferi, ki smo ji na rob prilepili
Mebiusov trak (ali sferi z eno odprtino, zaprto z Mebiusovim trakom).
Iz tega sledi, da je projektivna ravnina (za razliko od Evklidove) eno-
stranska površina.
Vesolje se ne širi ali generalizacija relativnostnega
načela
V našem času in prostoru ni potrebno, da bi posebej predstavljali
Einsteinovo relativnostno teorijo, pri čemer mislimo na njene fizi-
kalno-filozofske principe.
126_______		-
Tisto, kar nas pri tem zanima, je, kaj naj razumemo pod «-prostorom«
in kaj pod »časom«, kadar omenjamo njuno relativiteto. Če pra-
vimo, da sta »čas« in »prostor« ekvivalentna, potem lahko rečemo,
da sta tudi oba ekvivalentna z nečim »tretjim« — kar lahko vemo
ali lahko ne vemo, kaj je. Če se opredelimo (pozi ti visti čno?) za
neko definicijo enega in drugega, izhajajoč iz našega izkustva v
aktualnem okolju, potem pač lahko rečemo, da »vemo«, kaj je eno
in kaj drugo; tak pristop je tudi nujen v določenem trenutku raz-
voja znanosti, ki pač mora operirati z nečim opredeljenim, ali pa
je nujno zaradi tehnično-tehnoloških konkretizacij, ki so aproksi-
macije v danem konkretnem okolju. Toda nas to ne zadovoljuje,
kajti hočemo prodreti globlje v skrivnosti narave.
Vzemimo »prostor« kot ekvivalent »tretjega«. Za prostor je značilna
dimenzijska stopnja; pri tem ne smemo pomešati Lorentzovega skrč-
ka, ki nas lahko pripelje tudi do izginitve tiste dimenzije, ki je v
smeri gibanja, če to doseže svetlobno hitrost, zaradi tega se princip
dimenzijske opredeljenosti prostora ohranja. Tisto zagonetno pri
tem je, kaj se dogaja z dimenzijami nasploh, so te nekaj stalnega ali
spremenljivega?
127
Zlasti nas dražijo naslednja vprašanja:
1.	Ce so možni večdimenzionalni prostori in take pospešujemo proti
c, kaj se bo z njimi dogajalo?
2.	Ali ekvivalenca »čas-prostor« velja tudi za posamezne karakteri-
stike enega in drugega; npr. karakteristika prostora je dimenzija,
ali je relativnost veljavna tudi v naslednjem smislu »čas-dimenzija
(prostora)«?
3.	Ker pravimo, da je »čas« = »prostor« = »tretje«, kako bi definirali
tisto tretje?
4.	Ce je dimenzionalnost značilnost realnosti, kaj bi pridobili in kaj
izgubili, če bi si postavili kot hipotetično izhodišče — dimenzional-
nost ne obstaja?
Kam izgineta dve dimenziji?
Ideje relativnosti niso bile takoj sprejete, marsikdo je dolgo dvomil,
nekateri dvomijo vanje še danes, dasi so prestale trojno preizkušnjo,
ki jo terja fizika:
—	prvič, nova teorija mora pustiti nedotaknjene preizkušene in do-
kazane uspehe prejšnjih teoriji in ne sme spodbiti razlage opazovanj,
ki so jih uporabljali za podkrepitev prejšnjih idej;
—	drugič, na razviden način mora pojasnjevati nova dejstva, ki so
vzbudila dvom v prejšnje zamisli in ki so sprožila novo hipotezo;
—	tretjič, napovedati mora nove pojave, ki še niso bili znani doslej,
ali ki niso bili dovolj jasni v času, ko je hipoteza nastala.
Potrebna so bila velikanska gmotna sredstva, vložena v preizkusne
naprave, angažiranje velike množice strokovnjakov in mnogo časa,
da so z znanstveno verodostojnostjo dali svetu dokaze o veljavnosti
relativnostnih teorij.
Glede na pojav relativnosti v znanosti delimo fiziko na »klasično«
in »moderno«, kar nikakor ne pomeni, da vse, kar je bilo odkritega
prej, ni več uporabno, saj nam je iz vsakdanjega življenja znano, da
se poslužujemo vseh postopkov, metod, formul itd., ki jih je priskrbe-
la klasična fizika, saj so pri običajnih hitrostih, to je tistih, ki so ve-
liko manjše od svetlobne hitrosti, napake zaradi neupoštevanja rela-
tivnosti zanemarljive.
Seveda bi bilo silno naivno pričakovati, da smo vse dokončno od-
krili z relativnostnimi teorijami in da ni mogoče pričakovati ničesar
več. Vendar morajo tudi za te novosti veljati enaki kriteriji kot za
priznanje same relativnosti, med temi je vsekakor ta, da mora even-
tualno nova teorija vključevati tudi dosedanje.
S tem člankom nimamo nikakršnega namena, da bi ustvarjali nove
teorije. Pri proučevanju sedanjih, veljavnih teorij pa le moramo
skoznje z odprtimi očmi in se tu pa tam kritično vprašati, če so vsi
128__					-
odgovori že dani, ali ni kaj še nedorečenega ali nekoliko zanemar-
jenega.
Tako je npr. z Lorentzovim skrčkom, ki predstavlja, da se vsako
premikajoče se telo krči v smeri gibanja v razmerju V* 1—v2/c2. Ein-
stein je razvil svojo relativnost uporabljajoč tudi to predpostavko:
skratka dolžina predmeta nima absolutnega pomena, temveč je od-
visna od gibanja opazovalca, ki jo meri. Podobno tudi vprašanje o
času, tj. vprašanje, kateri izmed dveh dogodkov v dveh med seboj
oddaljenih točkah se je zgodil prej, nima absolutnega pomena, tem-
več je odvisno od stališča opazovalca.
V našem primeru nas sedaj ne zanimajo vsi odnosi, ki izvirajo iz
teorije relativnosti, temveč le trodimenzionalnost v gibanju.
Gibajoče se telo ima v geometrijskem smislu tri dimenzije. Predpo-
stavimo, da se giblje tako, da sovpada ena dimenzijska os s smerjo
premočrtnega gibanja, ostali dve dimenziji pa sta pravokotni na
prvo. Skladno s teorijo relativnosti se telo krči po tisti osi, ki so-
vpada s smerjo gibanja. Skrček je odvisen od hitrosti gibanja in bo
tem večji, čim večja bo hitrost; tako da bi se telo pri svetlobni hitrosti
skrčilo na nič, vendar le po tej osi. Telo bi izgubilo eno dimenzijo.
Kaj pa se zgodi z ostalima dvema dimenzijama?!
Ce dosledno upoštevamo teorijo relativnosti in Lorentzov skrček,
potem ostaneta ostali dve dimenziji, ki sta pravokotni na smer gi-
banja, nespremenjeni, torej ohranita prvotno dolžino. Iz tega bi skle-
pali, da bo v skrajnem primeru — to je, ko dosežemo svetlobno hi-
trost — ostal dvodimenzionalen svet, ker se bo tretja dimenzija
skrčila do niča. V geometrijskem smislu je to še nekako dojemljivo
in »razumljivo«, dasi tudi pri tem naletimo na potrebo po določenih
popravkih naše dosedanje slike relativnosti, ko smo obravnavali
skrčevanje telesa v smeri gibanja kot istočasno volumsko krčenje.
Ali tako relativiteto geometrijske dimenzijske redukcije realnega
sveta osnovna Eisteinova teorija relativnosti res vsebuje, ni lahko
odgovoriti. Namreč, vseskozi se poudarja skrčevanje dolžin le v sme-
ri gibanja, čeprav so končne dedukcije celotne teorije take, kot da
prihaja do splošne volumske redukcije. Skratka predpostavlja se ne-
kakšno samo-po-sebi-razumevanje, da tako je. Ali obstaja kakšen po-
seben razlog za takšno interpretiranje relativnostne teorije?
Še več težav pa nastopi, če vključimo v razmišljanje tudi maso, ki
je povezana z volumskostjo, kar zahteva miselno prilagoditev o »plo-
skovni masi«.
Prav tako se s tem dodatno odpira vprašanje trenutnih prehodov.
Namreč, tik preden telo doseže svetlobno hitrost, ima še vedno neke
lastnosti materialno-prostorske fizike, »tik« za tem, pri svetlobni
hitrosti, pa nima več volumna, torej razpade ali izgine ali se »...«.
Med enim in drugim torej ni vmesnega prehodnega pojava, ni kon-
tinuitete, je le preskok.
129
Ce sedaj predpostavimo, da je vse to tako res, in ker relativnostna
teorija velja, potem poglejmo, ali bi bilo vse v redu tudi pri krčenju
le ene dimenzije v smeri gibanja telesa. V tem primeru bi telo iz-
gubljalo na dolžini, širina in višina pa bi ostajali nespremenjeni vse
do trenutka »tik pred zdajci« — to je preden bi telo doseglo svetlob-
no hitrost. V tistem hipu, ko bi telo to hitrost doseglo, bi se tudi
preostali dve dimenziji »zrušili vase«. S tem bi zadostili načelu re-
lativitete, ki pravi, da telo izgubi volumen, ko doseže svetlobno hi-
trost. Ali je to sprejemljivo? Ne! Dokažimo!
Predpostavimo, da je širina in/ali višina večja od 300.000 km in ko
bi se »tik pred zdajci« ustvaril skoraj ploskovni svet in bi nato v
naslednjem neskončno kratkem hipu prišlo do preskoka v nič, bi se
morali tudi širina in višina zrušiti v nič. To bi pomenilo, da se mora
ploskev rušiti hitreje od svetlobne hitrosti, kar pa je v nasprotju z
relativnostno teorijo. Torej se ne bi smelo dogajati, da se telesu v
gibanju krči le ena dimenzija, ampak vse tri hkrati, to pa je spet v
nasprotju z Lorentzovim skrčkom, ki pravi, da se krči le dimenzija
v smeri gibanja.
Da bi ohranili svetlobno hitrost kot največjo možno, kar je postulat
relativnostne teorije, in Lorentzov srček, ki je tudi sestavni del te
teorije, bi bilo najbolje dopustiti dvodimenzionalni svet, ki bi nastal
takrat, ko telo doseže svetlobno hitrost.
Fizikalno je taka rešitev nepojmljiva, ker nima nikakršne zveze z
realnostjo »našega sveta«, saj se celotna struktura sedanje fizike veže
na pojem prostora ne pa ploskve; najraje celo govorimo o večdimen-
zionalnih prostorih, kar nam daje po dosedanjih razmišljanjih še naj-
sprejemljivejše rešitve. Dvodimenzionalni svet je nekako manj vre-
den in zapostavljen, vsebuje pa rešitev, ki je zelo enostavna vsaj v
geometrijskem smislu, v fizikalnem pa terja uvedbo novih pojmov
in priučitve novim »predstavam«.
Prvo tako vprašanje je, ali lahko reverziramo prvotno stanje? Če
se namreč trodimenzionalni svet skrči v dvodimenzionalnega, kam
se skrčijo vse lastnosti trodimenzionalnega prostora, ki je v smeri
krčenja, in na koncu ostane od njega le točka v dvodimenzionalnem
prostoru? Ali lahko rečemo, da ima v takem primeru točka (prikrite)
lastnosti dvodimenzionalne linije, ki je ležala neposredno pred to
točko v skrčujočem se prostoru?
Prav tako bi bilo verjetno mogoče prebiti tak dvodimenzionalen pro-
stor s trodimenzionalnim, ne da bi to povzročilo na enem aH dru-
gem poškodbe, ali vsaj ne bistvenih poškodb. To si lahko razložimo
nekako tako, kakor z napako v steklu optične leče, ki ne spači optič-
ne slike, ali pa morda tudi s holografskim efektom.
Se zanimivejše kombinacije nastajajo, če predpostavimo, da je dopust-
no pospešiti tako zreduciran dvodimenzionalen svet do svetlobne hi-
trosti še v smeri ene ali druge od preostalih dimenzij. Kakšen svet bi
130
_ i
nastal iz dvodimenzionalnega, ko bi ga upočasnili od hitrosti c na
hitrost nič? Ali bi se vrnil v trodimenzionalnega ali bi ostal dvodi-
menzionalen? Ce bi ostal dvodimenzionalen in bi takega sedaj po-
spešili do hitrosti c v smeri, ki je pravokotna na prvotno, ali bi dvo-
dimenzionalen prostor izgubil še eno dimenzijo? Tako bi dobil svet v
obliki črte. Pri takih možnostih bi končno pospešili enodimenzionalen
svet še v smeri zadnje preostale dimenzije do hitrosti c in skrčili vse
skupaj v točkoven svet brez dimenzij.
V kolikor pa ni mogoče, da bi tudi pri upočasnitvi od c na neko manjšo
hitrost ostal dvodimenzionalen svet v zreducirani obliki, torej bi se
reverzibilno pojavil prejšnji trodimenzionalni svet, potem je treba
sklepati, da se v točkah dvodimenzionalnega sveta ohranijo lastnosti
trodimenzionalnega sveta, ki smo ga zreducirali s pospeševanjem do
hitrosti c.
Ena od rešitev tega problema je, da predpostavimo največjo možno
hitrost c, ki pa je ne moremo nikoli doseči! S tem si zapremo razisko-
vanje vsaj hipotetično novih področij, naleteli pa bi tudi na velike
težave pri razlagi vesoljskih pojavov, kozmologiji; to se zgodi že pri
črnih luknjah ...
Seveda pa kljub vsemu, tudi če ni mogoče doseči hitrosti c, lahko ustva-
rimo pri hitrosti zelo blizu c tako imenovana kvazidvodimenzionalna
stanja, ki pa lahko imajo tudi svoj praktičen pomen...
Ne nazadnje se moramo zamisliti nad tem, da ima svetloba hitrost c,
kar bi morda lahko razložilo nekatere lastnosti elektromagnetnega va-
lovanja, upoštevaje dve prostorski in časovno dimenzijo. Vprašanje,
ali je dvodimenzionalna ploskovna realnost mogoča, pri čemer ne sme-
mo misliti, da gre pri tem za enostavne ravne ploskve, je vredno po-
sebne analize in sinteze. Dvodimenzionalnost se lahko realizira tudi
v obliki gosto navitih zvitkov, mnogolupinskih krogel, večlistnih »zelj-
natih glav« itd.
1) Klasična psevdorazlaga relativnostne teorije o krčenju predmeta v
gibanju — napačna je predstava, da se krči ves predmet in da
končno pri hitrosti »c« izgine.
					131
2) Dosledno upoštevanje relativnostne teorije, ki pravi, da prihaja
do skrčevanja le v smeri gibanja.
SI.: 9
NEKAJ PRIMEROV REALIZACIJE DVODIMENZIONALNEGA
SVETA (prostorsko)
1) Gosto navit dvodimenzionalni zvitek,
mogoč tudi v obliki toroida.
2) Mnogolupinska
krogla iz dvo-
dimenzionalnih
plasti
3) Večlistna »zeljnata
glava«, posamezni
listi so dvodimen-
zionalne ploskve.
SI.: 10
132
Ali »supervezalka« povezuje vse štiri sile?
Na poti k svetu brez dimenzij.
Veliko problemov v sodobni fiziki ostaja še nerazrešenih, med temi
se kažejo tudi tako vsakdanji, kot so univerzalne konstante.
Tu se postavlja vprašanje, s čim je pogojena svetlobna hitrost v va-
kuumu — 300.000 km/sek. Nekateri znanstveniki še vedno trde, da
prav slednja odraža univerzalnost prostora in časa, toda to ne more
biti odgovor na postavljeno vprašanje. Odgovor naj bi našli v mikro-
kozmosu s proučevanjem »temeljnih lastnosti gibanja kot takega«.
2e Einstein je trdil, da obstaja negravitacijsko polje sil, ki naj bi po-
vezovalo kozmična telesa, to polje pa označuje tudi posebna kozmična
konstanta. Iz klasične fizike je znano, da se da vakuum definirati s
tremi koeficienti:
Sfa e0/ g a q>D _ ga<PD/gae0 _ g a e„ <pfl
-;tio----; a0--——
¿o =	Co	Co	Co
ga razmerje ustrezajočih si elektromagnetnih in gravitacijskih sil —
1,936.1046;
c0 svetlobna hitrost;
e0 kvant elektrenine;
Фв kvant magnetizma.
Kot zanimivost naj navedemo, kaj se da iz tega izluščiti; pred leti je
to poskusil Bodea. T.i. brezsnovni vakuum, ki naj bi imel zgornje
lastnosti, naj bi bil zgrajen iz električno negativnih, magnetno bipolar-
nih brezmasnih kvantov — nevtrinov. Dvema takima kvantoma naj
bi v prostorsko-časovnem sozvezju ustrezal odstoj (interval) —
1,7 3 5.10 — 35 m oziroma ekvivalentna časovna razlika: 5,08.10~44s. Raz-
merje med tema pa je prav svetlobna hitrost — c. Gostota teh vakuum-
skih kvantov naj bi bila 1,9.10104 m3.
(Za primerjavo: trdna telesa imajo IO28 do IO30 atomov na m3.)
V nadaljevanju bomo naleteli na nekatere zanimive vzporednice. V
avgustu 1984 sta John Schwarz (Caltech) in Michael Green (Queen
Mary College — London) v Center for Physics v Aspenu (Colorado)
zaključila desetletno delo na novi teoriji »supervezalk«, ki naj bi po-
jasnila naravo vesolja, strukturo materije in energije. Izhajata iz pred-
postavke, da naše vesolje nima le štirih, temveč kar deset dimenzij. Pa
tudi sestavni delci materije in energije niso neskončno majhne točke,
temveč trakci, »vezalke« — torej enodimenzionalni objekti, ki vibrirajo
brez prestanka in se gibljejo s svetlobno hitrostjo. Znanstveniki se po
prvem, dokaj hladnem sprejemu, sedaj navdušujejo in trde, da je to
največji dosežek po Einsteinovi relativnostni teoriji. 2e zelo dolgo se
približujemo Big-Bangu in nas od tega začetka loči res »zelo malo« —
toda prav ta »malo« terja nove prijeme; pred 18 milj ardami let so
nastali materija, prostor, čas. Kaj pa pred tem?
________		133
Trenutna prizadevanja so usmerjena na opredeljevanje enotne sile —
supersile. Najnovejša teorija supervezalk naj bi bila končno «-teorija
vsega.« Infinitezimalne vezalke naj bi imele velikost, ki je 10 trilijonov
trilijonov krat manjša od atomske, torej reda velikosti 10~37m, kar je
osnovna dimenzija vakuuma. Te vezalke ves čas vibrirajo, valujejo,
se sukajo, zvijajo v svetu desetih dimenzij. Glede na frekvenco in tip
oscilacij se v realnem svetu kažejo na najrazličnejše načine: kot kvarki,
elektroni, fotoni itd. Interakcija med dvema vezalkama, ki se združu-
jeta ali ločujeta, je prav osnovna, enotna sila, supersila, iz katere izha-
jajo vse ostale sile v naravi. Kar pa je v tej teoriji najbolj nenavadno
in težavno, je uporaba desetih dimenzij — da bi lahko pojasnjevali
dogajanja — od katerih je ena časovna, devet pa jih je prostorskih. Ne
oziraje se na nedojemljivost desetih dimenzij, se moramo vprašati,
kako to, da lahko zaznavamo le štiri. Odgovor, ki ga ponujata avtorja
je, da so bile vse prostorske dimenzije v trenutku Big-Banga identične.
S hitro ekspanzijo razbeljene materije, ki je sledila po gigantski eksplo-
ziji, so se razvile in stabilizirale le tri dimenzije, ki jih danes poznamo.
Ostalih šest dimenzij je zakrnelo, zvite so v sebi kot cvet, ki ostane
v popku, namotane v kompaktne geometrije, ki jih lahko individuira-
mo le v infinitezimalnih velikostih.
Začetek raziskav v smeri »vezalk« sega v leto 1968, ko je italijanski
fizik Gabriele Veneziano (danes dela v laboratorijih CERN v Ženevi)
izdal matematični model, ki so ga potem opredelili kot »teorijo ve-
zalk«, da bi pojasnil sile, ki delujejo na atomsko jedro. Ta problem so
kasneje rešili z neko drugo teorijo, ki jo poznamo kot »kvantno kro-
modinamiko«. Po letu 1974 se je močno razmahnila teorija supersi-
metrije, ki skuša zajeti v enovito družino vse delce, čeprav izgledajo
radikalno različni med seboj: bozoni in fermioni. Naslednja etapa do-
sežena leta 1976 je označena s supergravitacijo, ki naj bi gravitacijsko
silo zajela v enoten okvir vseh drugih znanih osnovnih sil, elektro-
magnetne, ki je odgovorna npr. za svetlobo, šibke in močne sile, ki
nastopajo znotraj atomskega jedra. Sele po letu 1978 je koncept vezalk
ponovno zadihal s polnimi pljuči, tako da so generalizirali prvotno
Venezianovo teorijo ter jo imenovali »supervezalka«. V njej so zajeti
kot posebni deli vsi modeli: supergravitacije, supersimetrije, ki jih
»supervezalka« ne le zajema, temveč tudi harmonizira; tako smo prišli
do »teorije vsega« — po čemer je hrepenel že Einstein. Izgleda, da je
ta najnovejša teorija teoretično »popolna«, saj ne boleha za nedoločlji-
vostjo neskončnosti, s katero se zaman ubadajo vse druge teorije. Ali
smo torej našli stezo do popolnega razumevanja narave? Zdrava skep-
sa je vsekakor potrebna. Sledili bodo poskusi, ki naj bi potrdili, kar
napovedujejo računi. Obstoječi pospeševalniki nam dajejo le del tiste
energije, ki bi bila potrebna za verifikacijo te teorije. Vsekakor bodo
iskali drugačne načine, da bi vsaj posredno zagrabili »supervezalko«
tudi z eksperimentalne plati. 2e dolgo se astrofizika ukvarja z raz-
mišljanjem, zakaj naše vesolje izgleda kot spužva, nekateri predeli koz-
mosa so nagneteni z materijo, drugi predeli pa so skoraj prazni. Naj-
novejše zamisli astrofizikov — tu sta Ostriker in Witten — obetajo
134	_				-
neko razlago. Spužvasta sestava vesolja naj bi nastala iz »kozmičnih
vezalk«, ki naj bi v kozmičnih dimenzijah ustrezale onim, subatom-
skim. Ti prameni čiste energije naj bi se raztezali brez prekinitve po
vsem vesolju izžarevajoč močno bleščavo. Sam Witten pravi, da bi
lahko bile te kozmične vezalke superprevodniki električne energije.
Tu seveda gre za izredno velike vrednosti, okoli 1018A. Zato je mogoče,
da se okoli teh vezalk, spričo tako močnih tokov, tvorijo neverjetno
močna magnetna polja, ki privlačijo snovne delce, jih vzburijo, da
potem sevajo svetlobo. Te kozmične vezalke naj bi se združevale v
kompaktne kite, katerih teža bi znašala npr. za eno miljo toliko, ko-
likor je teža celotne zemlje. V točkah, kjer se taka kita zamota, se
ustvari izredno močan vir radijskih valov, ki potiskajo plin in prah
neverjetno daleč proč od sebe, da se ob njih ustvarja vakuum.
Ni kaj, teorija je ne le ekstravagantna, temveč tudi obetajoča, toda
izhaja še vedno iz sedanjih miselnih pojmov in logičnih zvez.
Ce naj omenimo le vprašanje dimenzij — ki so ena najbolj stalnih
sestavin vseh teorij. 2e na drugih primerih je bilo pokazano, da je
absolutiziranje njihovega obstoja ena od ovir za resničen prodor novih
teorij, ki bi dajale odgovore tudi na vprašanja: KAJ PA ONKRAJ
BIG-BANGA?
Tako kot je Einstein načel klasično pojmovanje časa in prostora s svojo
relativnostjo, bo ukinitev dimenzij prispevala k novemu dojemanju
sveta. Dimenzije so potreba našega sveta in izhajajo iz dojemanja
našega sveta. 2e to, kako sta avtorja teorije »supervezalk« odpravila
kar šest prostorskih dimenzij, da bi ohranila le za naš svet potrebne
tri, je dovolj močan dokaz, da še ni dozorelo spoznanje o absurdnosti
vztrajanja na dimenzijskem opisovanju sveta, ki je — resnici na ljubo
— zelo koristno in potrebno v vsakdanjem življenju in v klasični fi-
ziki vključno z Einsteinovo. Svet je v bistvu brez dimenzij ali pa — ni
absurd — z neskončno mnogimi dimenzijami, kar je v bistvu isto.
Priznati je treba, da nam matematična orodja danes še ne dopuščajo
obvladovati take stvarnosti, ker se tudi na polju matematike šele lo-
tevamo nekaterih konceptualno novih teorij — npr. konstruktivna
matematika, fraktalna teorija ipd. 2e enostaven miselni poskus s samo
Einsteinovo relativnostjo nam pokaže velike nedoslednosti (glej: Kam
izgineta dve dimenziji).
Zaključek
Množijo se nove teorije, ki skušajo razložiti čedalje pogostejše pre-
senetljive eksperimentalne ugotovitve, nasprotujoče sedaj veljavnim
teorijam o naravi in zgradbi snovi, časa in prostora. Pri tem poskušajo
nekateri vidni znanstveniki razrešiti probleme z uvajanjem multidi-
menzionalnosti, kar je v bistvu pravilno, saj se s tem približujejo re-
snici:
Kakor so xelativni prostor in čas, masa in energija, enako je z di-
menzijami — relativne so in odvisne od opazovalca. Upoštevaje še
____		135
Mandelbrotovo fraktalno teorijo, lahko domnevamo, da je dopusten
sklep, da za primernega opazovalca, ki je v ustreznem položaju do
objekta, objekt tudi izgubi dimenzijo in *a postane nič.
LITERATURA:
1.	V. G. Boltjanskij, V. A. Jefremovič: Očigledna topologija, ZUNS, Beograd,
1984.
2.	Coxeter: Projektivna geometrija, ŠK, Zagreb, 1977.
3.	B. B. Mandelbrot: The fractal Geometry of Nature, W. H. Freeman and
Co., N. Y., 1983.
136	__				-
Luce Irigaray
Kritizirati
z mesta potlačitve*
Francoska feministka Luce Irigaray je imela 29. maja letos na ber-
linski univerzi (Freie Universität Berlin) predavanje z naslovom »O
nujnosti spolno diferenciranega prava«. V središču njenih novejših
del je pojem »genre« (»rod« — v odnosu na »spol«). Čeprav se v
slovenskem jeziku (vsaj v novejših časih) ženskega ponavadi ne veže
s pojmom rodu (konstrukcija »ženski rod« je v slovarju slovenskega
jezika označena kot »starejša« in eksplicitno povezana s pejorativnim
pomenom »ženskega rodu« — »ni maral ženskega rodu«), pa bo v
prevodu intervjuja prav zaradi tega za pojem »genre« dosledno upo-
rabljana kategorija »rod«, na temelju katerega je Luce Irigaray v
berlinskem predavanju razvila svoj pojem kulture. Njena koncep-
cija se je zdela sporna v tisti točki, kjer daje prednost vprašanju
bistva in izvora pred analizo zgodovinskih procesov in tako mistifi-
cira ženskost — kot »genre«. Tako so bila v seminarju, ki je sledil
predavanju Luce Irigaray, zastavljena naslednja vprašanja:
Vpr.: Vaša razmišljanja »O nujnosti spolno diferenciranega prava«
temelje na genealogiji. Pri tem vztrajate na ginekokratskem izvoru
naše kulture, ki temelji na kultu Afrodite in Demetre v grški kul-
turi. Zakaj je nujno ' »govorico drugega« utemeljiti v pozitivni zgo-
dovini (1'histoire positive)? — Ozadje mojega vprašanja je nezaupa-
nje v mešanje realne zgodovine s tradicijami, ki temelje na mitih.
Odg.: Vprašanja ne razumem čisto dobro. V pogovoru ste mi delno
razložili, da obstaja v mojem delu del, ki vsebuje kritiko ali dekon-
strukcijo falocentrizma in drug, ki bi naj utemeljil odnos do zgodo-
vine, kulture, do pozitivnih vrednot. S to interpretacijo poteka mo-
jega dela se ne strinjam. Od »Speculuma«1 naprej grem po isti poti.
1 Speculum de l'autre femme, Paris 1974.
Intervju z Luce Irigaray, objavljen v berlinskem dnevniku TAZ (Die
Tageszeitung), 9. 8. 1986.
_____		137
Skozi žensko seksualnost in spolno razliko kritiziram in zastavljam
pozitivne vrednote. Da bi lahko kritizirali, je potreben nek horizont,
perspektiva, iz katere je mogoče izvajati kritiko. Kritika brez afir-
mativnega mesta, iz katerega izhaja, je čustvena reakcija, (od časa
do časa družbena!) karakterna poteza, nagon smrti, nesposobnost
konstituiranja, nihilizem brez prihodnosti... Mesto, s katerega kriti-
ziram je mesto cenzure ali potlačitve, ki v teorijah seksualnosti in
spolov v naši kulturi učinkuje na žensko identiteto. Ne glede na to,
da upoštevam svoje lastno izkustvo — to, čemur se kot kriteriju
resnice ne bom nikdar odpovedala — moram upoštevati kolektivno
zgodovino. Ta kolektivna zgodovina je hkrati faktična, racionalna
in imaginarna. Če ne bi bila zmeraj že tudi imaginarna, zmeraj že
mitološka in legendarna, potem kritika falocentrizma ne bi bila
možna. Njegova interpretacija pomeni prav to, da rečeš, da je bilo
imaginarno enega spola, nekega momenta v zgodovini enega spola,
sprejeto kot resnica in celo kot edina možna realnost in se kot taka
še zmeraj sprejema. Razumem, da ta en spol potrebuje negativ, da
bi lahko sam stopil v dialektični odnos in predvsem zato, da bi si
prisvojil nek odnos do narave in do vsega drugega, kar definiramo
kot duhovno.
Kar zadeva mene, se ne bojim pozitivnega, nasprotno — želim si ga.
Kot žensko spolno telo sem na mestu, ki se že stoletja določa z ne-
gativnostjo. Toda če to izpostavljam, vendarle ne zahtevam obrnit-
ve situacije.
Potrditev spolne razlike privede v igro omejitve med moškimi in žen-
skami, ki spremene odnos med pozitivnim in negativnim. Moški in
ženske so na sinhroni ravni različni in se v svojih odnosih do gene-
alogije določajo na različen način. Na tem mestu mnoštva teh spolno
diferenciranih odnosov (ki nedvomno lahko imajo neko dialektiko,
ki pa se giblje drugače kot Heglova dialektika) se postavi nek red
sosledja pozitivnega in negativnega, ki izhaja iz nujnosti enega
spola — moškega, da gospoduje materi-naravi in ženskemu.
Da bi spet našli zgodovinske momente pozitivnosti ženskega reda, se
je treba — to velja za večino naših indoevropskih kultur — vrniti
k izvorom grške zgodovine, k momentu prehoda in nato redukcije
daljnovzhodnih kultur v patriarhalni red. To je mesto, na katerem
so se izgubile korenine avtonomnih socio-kulturnih stvaritev žensk.
Tu so bili uničeni tudi pozitivni odnosi mati-hči in njegovi atributi
— spoštovanje narave, miru, gostoljublje, preko oraklja posredovani
odnosi do boginj. Pomembno se mi zdi vrniti identiteto in svobodo
temu «-dark continent«, o katerem govori Freud in o katerem je
Hegel pokazal, da njegovo uničenje prinaša tudi uničenje duha in
kulture. Ali je določevanje kulture rodu (genre) nevarno, ker je
totalizirajoče početje?
Ne, kajti zmeraj sta dva rodova (genres). Zdi se mi, da je mnogo
bolj totalizirajoče hotenje kulture androgenosti in vseh oblik, ki za-
138	__				-
brisujejo razliko. Toda, zdi se, da v današnji kulturi obstoji naspro-
tovanje možnosti spolno diferencirane kulture; sicer bi bilo zaže-
leno, da vsak spol določa svojo identiteto v vseh njenih dimenzijah,
da bi tako omogočili inteligenco in umetnost v odnosu med spoloma.
Današnja kultura pa — nasprotno — zahteva od žensk še naprej ne-
katere informacije, določene, zmeraj parcialne kritike ali primere,
ki zadevajo ali ilustrirajo neko teorijo; od njih v nobenem primeru
ne pričakuje določitve družbeno-kulturne perspektive, ki ustreza
njihovemu rodu (genre). Toda prav to bi pomenilo propad vseh oblik
totalitarizma, z novo delitvijo družbeno-kulturnih odgovornosti med
dvema subjektoma, ki sta na ireduktibilen način različna.
Vpr.: Morfologija2 ženskega telesa igra v vašem delu veliko vlogo.
Kako se je razvila koncepcija druge morfologije (morfologije moške-
ga telesa)? Ali vidite tu izvor ženskega diskurza, neko vrsto antro-
pološke konstante?
Odg.: V življenju pa tudi skozi filozofijo sem dojela, da nimam kul-
ture, ki bi ustrezala mojemu spolu. To pomeni, da me dana oblika
družbenega življenja sili v vloge, ki si jih nisem izbrala, in da me
to, kar mi vbijajo v glavo v šoli, na univerzi itd., sili v to, da se
kot ženski spol nevtraliziram, kvečjemu morda interpretiram. Tako
sem se naučila dešifrirati modalitete zatiranja, uveljavljanja moške-
ga spola v zgodovini. To lahko gre od analize diskurza in čisto vsak-
danjih načinov obnašanja do refleksije kulture, v kateri živim: kul-
tura, ki je jaz ne bi konstruirala na ta način, predvsem zaradi tega ne,
ker ignorira in izkorišča ekonomijo telesa, narave, ker ne ustreza
mojemu načinu življenja in resnice. Od tod, iz ugotovitve manka in
zatiranja, sem preverjala mesta, čase, v katerih so odpovedale pozi-
tivne manifestacije mojega spola; to je mogoče razbrati v mitih,
tragedijah, razvoju grške umetnosti.
Mislim, da je treba ženskemu rodu (genre) vrniti eno lastnih feno-
menologij, namesto da se ga reducira na družbeno reprodukcijo in
kulturno neodvisnost. Odkrila sem, da so imeli določeni pojmi, ki
se mi zdijo pomembni, kot na primer ponovno dotikanje (pojem, o
katerem govorim v vseh svojih knjigah), predhodnike pri Indij-
cih in da so v zahodni zgodovini tabu od časa grške kulture naprej,
ko so si moški zadali nalogo izgovarjati resnico o vsem, predvsem
o vsem tistem, kar zadeva odnos do božanskega. Tudi pomen dina-
mike tekočega v določitvi užitka ni neodvisen od obdobij, v katerih
so bile ženske udeleženke pri ustvarjanju in ohranjanju kulturne
ureditve. Obstoje še drugi pojmi, ki jih pravkar proučujem. Določitev
različnih in lastnih kvalitet ženske seksualnosti bo, tako upam, pri-
spevala k temu, da se bo tisto, za kar pri spolni razliki gre, spreme-
nilo. Ta je očitno človeška konstanta.
Zdi se mi, da ni nikdar popolnoma razvila svoje kulture, posebej ne
zaradi težave v povezovanju starševskih in erotičnih funkcij. Funk-
2 Pouvoir du discours/subordination du féminin, v Dialectiques Nr. 8, 1976.
____			139
cija staršev pogosto zatre funkcijo ljubimcev. Ljubimci so najpogo-
steje nesrečni, starši preobremenjeni z delom, družbeno ovrednoteni
pa le v družini in preko nje. Zato je nujno določiti subjektiviteto
ljubimcev v vseh oblikah para in zavrniti enačbo ženska = mati,
moški = socio-kulturni fenomen in zastopnik družbe. Ali lahko pred-
stavlja pozitivna določitev ženske seksualnosti paradigmo, ki je kon-
stantna v vseh družbah? Da, ker obstaja človeški rod (genre). Raz-
likuje se od vseh drugih področij: živalskega, rastlinskega, mineral-
nega. Toda človeški rod je razdeljen v dva rodova (genres). Svet
je skorajda natanko na pol razdeljen na moške in ženske. Ta — člo-
veška in spolno diferencirana — morfološka identiteta, je že dolgo
močnejša kot tisti, ki so napredovali v kulturah, kjer je izraz spolna
identiteta (in predvsem njen morfološki transfer kot genusa v jezik)
podvržen vsem vrstam sprememb. Pomembno bi bilo, ko bi se telesna
in kulturna identiteta rodov (genres) lahko harmonizirala, tako da telo
in družba, telo in kultura ne bi bila v stalnem nasprotju, podvržena
zlomom in represijam in bi se ljudje reproducirali drugače kot brez
pozitivnega kulturnega razvoja človeških rodov (genres) — če jim to
sploh lahko uspe!
Vpr.: V eseju, ki je lani izšel v francoskem časopisu »Critique« naj-
demo vašo idejo o nujnosti ženskega boga, zrcala, ki bi ženskam omo-
gočilo, »da se seksualizirajo svojemu rodu (genre) ustrezno«. Kaj vas
je privedlo k temu, da vztrajate na pozitivni skušnji božanskosti, je to
cilj konstitucije ženske identitete?
Odg.: V »Femmes divines«3 sem uporabila Feuerbachovo delo »Bistvo
krščanstva«. V tej knjigi Feuerbach z razumnimi argumenti izpelje
tezo, da nihče ne more izpeljati svojega rodu (genre) brez horizonta
absolutnega, ki ustreza njegovemu spolu in ga izraža. To absolutno se
v naši kulturi tradicionalno imenuje bog. Gre za vprašanje, zakaj
je en rod (genre) — moški — postavil absolutno, ki mu daje možnost
izpopolniti se — tudi skozi trojiškega boga (oče, sin, duh) — in zakaj
drugi rod (genre) — ženski — nima nobenega boga, ki bi upodabljal
njegov rod (genre).
Takšna figuracija ne zahteva zgolj nekega drugega ovrednotenja žen-
skega kot matere človeka, ki je postal bog — to vodi v vse zlo
patriarhata, ki je povezano z redukcijo ženske na reproduktivno
vlogo — temveč tudi obstoj vsaj trojiškega, bolj verjetno pa štiriškega
odnosa, tako da bi bil odnos do božjega lahko za ženske in med
ženskami dialektičen. V resnici je določitev odnosa do božjega zmeraj
med individualnim in kolektivnim. Ugotovitev in domneva, da je po-
trebno nekaj božanskega za ženske, pove, da je za konstitucijo njihove
individualne in kolektivne subjektivitete potrebna reprezentacija njiho-
ve božanskosti kot žensk. Potrebna je za vsako žensko in predvsem
med ženskami v genealoških ali kolateralnih odnosih. Ce manjka
perspektiva izpopolnitve njihovega rodu (genre), pade žensko nazaj
3 Objavljeno v »Critique«, 3/1985.
140	_				-
v naravno neposrednost: razmnoževanje, otroškost, animalnost... Po-
manjkanje horizonta, v katerem same nastopijo kot božanske, pušča
ženske brez objektivnega reda ali merila. Postanejo objekti, producirani
skozi kulturo moških — tudi v dolžnosti, da rodijo otroke — ali mon-
strumi brez naravnih in duhovnih meja. Po Marxu je koristno spom-
niti se na to, da ne izhajamo samo iz ekonomije denarja, tudi če
moramo z njim (z Marxom) ponoviti, da se izkoriščanje človeka po člo-
veku začne z izkoriščanjem ženske po moškem in delitve dela, ki sledi.
Toda, da bi prišli do večje družbene pravičnosti, potrebujemo ekono-
mijo naše kulturne identitete. Feuerbachovo analizo apliciram na
branje pravljic in legend iz naše kulture — tudi v njeni religiozni
tradiciji — kajti pogosto izražajo metamorfoze spolne razlike, medtem
ko so jih teorije in znanosti ali pa pojavi družbenega reda, ki z vidika
seksualnosti niso izdelani, že potlačili, prikrili, zanikali... Spolni miti
so v našem času obubožali. To pušča prostor drugim mitologijam, ki
nas kot žive ljudi mnogo bolj abstrahirajo in so zato za naš človeški
status uničujoči.
Prevedla Vlasta Jalušič
					141
Gregor Adlešič
0	avantgardi
ali govorici fragmenta
Predhodnik ne gre v prihodnost,
on prihaja iz nje.
M Heidegger
Če govorimo o sodobni, novi ali bolje rečeno avantgardni filmski umet-
nosti, potem moramo seveda govoriti o filmskih ustvarjalcih, kot so Luis
Bunuel, Marguerite Duras, Hans-Jürgen Syberberg, Wim Wenders in
še bi lahko naštevali. Ce pa se vprašamo, kaj omenjene avtorje
povezuje, kje moramo iskati njihov skupni imenovalec ali, če hočete,
kaj jih tako strogo ločuje od komercialnega filma, s tem pa smo se
seveda vprašali tudi, v čem moramo iskati specifiko avantgardnega
filma, potem se odgovor glasi, da v njihovih novih umetniških po-
stopkih ali, še točneje rečeno, v njihovi filmski govorici, torej v
njihovem filmskem jeziku, kajti, kot je popolnoma upravičeno zapisal
T. W. Adorno, problem radikalne umetnosti, in to avantgardni film
nedvomno je, se v skrajni konsekvenci: «-...z va j a na problem pro-
cesa njenega strukturiranja.«1 Če pa govorimo o avantgardnem filmu,
potem moramo seveda in predvsem govoriti o fragmentu kot osnovni
črki abecede njenega filmskega jezika. Prav fragment namreč pred-
stavlja tisto osvobajajoče utelešenje dezintegracije in s tem ruši povsod
prisotno prisilo smisla uničujoče racionalnosti totalitete ter na ta na-
čin izraža stanje stvari. Neosnovano je zato avantgardi očitati, da
zvaja vse medčloveške odnose na minimum. Je namreč abstraktna in
odtujena ter nesmiselna le vtoliko, vkolikor je to že zdavnaj postala
tudi totaliteta, katere, tako kot vsaka umernost, skoncentrirano isku-
stvo nam upodablja. Očitno je torej, da ko govorimo o avantgardnem
filmu, ne moremo^ pa tudi nobenega smisla ne bi imelo, govoriti o
žanru. 2anr namreč predstavlja pravo nasprotje le-tega, s tem ko se
upira (in to ravno s pomočjo svoje fragmentarnosti) prevladujočim
formam racionalnosti, ki kot je zapisal Adorno: »...izhajajoč iz re-
lacije cilj-sredstva, pozablja na cilje in fetišizira sredstva kot cilje.«2
1	T. Adorno: Estetička teorija, Nolit, Beograd 1979, str. 65.
2	Ibid., str. 91.
142	__				-
»Kulturna industrija se je razvila s pomočjo prevlade efekta, otip-
ljivega dosežka, tehničnega detajla nad delom, ki je nekdaj nosilo idejo
in je bilo skupaj z njo likvidirano. S tem ko se je detajl emancipiral,
pa je postal uporen in se je pretvoril, od romantike do ekspresionizma,
v neukrotljiv izraz, v nosilca upora proti organizaciji.«3 Ravno frag-
ment je namreč tisti, ki iracionalnost povsod prevladujoče racional-
nosti denuncira s pomočjo racionalnosti svojega iracionalnega filmske-
ga jezika, torej s pomočjo ne-umnosti ali, če hočete, nesmiselnosti.
Skratka iz »... novega namreč nikakor ne moremo dobiti tistega, kar
dandanes po navadi imenujemo sporočilo. Kot kritika vsemogočnega
uma, vsebina preneha biti umna po normah diskurzivnega mišljenja.«4
Umetniške postopke avantgardnega filma in s tem njegov filmski
jezik pa lahko najbolje opišemo s Pascalom Bonitzerjem takole: »Mo-
dem cineasti prav pogosto poudarjajo diskontinuiranost. Pri njih je pri-
zadeto samo tkivo slike (Godardove inkrustracije, Syberbergovi »anti-
perspektivni« transfleksi). Zdi se, da se moderne tehnike, vključno z
videom, ne podrejajo več zakonom klasične perspektive, ki jo kamera
reproducira v svoji strukturi. Zvok je razsrediščen in ni več privit
zgolj na usta niti se ne razlega le v ambientih (Duras). Delo z barvo,
globino polja, s plani se na drugačen in bolj ali manj divji
način navezuje na Einsensteinove teorije o fragmentu, konfliktu,
toda brez optimizma smisla.«5 Omenjeni umetniški postopki, ki jih
lahko zasledimo v avantgardnem filmu pa seveda vodijo ali bolje
rezultirajo tako v izgubi objekta, kot tudi v ravno zaradi te izgube do
popolnosti osiromašenem subjektu. Skratka, biti avantgarden, meni
Adorno, pomeni toliko kot: »...uvesti konfuzijo, na kateri je zasno-
van govor absurda.«6 Njena moč počiva torej na negativnem obču-
tenju realnosti in v toliko je realistična. Da bi ise čim uspešneje uprla
povsod prisotnemu totalitarizmu, povzdigne skoraj do absurda prigna-
no individualno v svoj princip. Ponovno, tako kot pred njo Kafka,
odkrije morečo težo detajla-fragmenta in s tem, v nasprotju z meta-
fizično sankcionirano večnostjo, trenutek. Zanjo ni več večnih resnic.
Umetnost in njena resnica sta torej za avantgardo mogoča le še kot
proces, nastajanje, skratka eksperiment. »Novost (Nouveauté) z es-
tetskega stališča je tisto, kar je »nastalo« (ein Gewordenes).«7
Ali, kot je o svojih umetniških postopkih zapisal Wim Wenders:
»Gibanje (motion)... slike v gibanju motion pictures = film). Vedno
sem imel rad tesno povezavo med gibanjem (motion) in emocijo
(emotion). Včasih pomislim, da se v mojih filmih emocija poraja
samo iz gibanja ali pa jo uistvarijo osebe... Mislim, da gibanje
nenehno vzdržuje idejo spreminjanja. Ne gre za to, da se ljudje v
mojih filmih precej spreminjajo, da ne rečem, da se ne, a kljub temu
3	T. W. Adorno-M. Horkheimer: Dijalektika prosvetiteljstva, Veselin Ma-
sleša, Sarajevo 1974, str/ 137.
4	T. Adorno: Estetička teorija, Nolit, Beograd 1979, str. 66.
5	Pascal Bonitzer: Slepo polje, Ljubljana 1985, str. 82.
6	T. Adorno Estetička teorija, Nolit, Beograd 1979, str. 73.
7	Ibid., str. 57.
					143
se ta ideja vseskozji ohranja. V resnici je sam film potovanje, iskanje,
gibanje.«8
»Novo je slepa pega, je tisto prazno, kot popolno tole tu (Dies da).«9
Pascal Bonitzer pa o povedanem meni naslednje: »Zdi se, da se je
leta 1968 ves film vrnil k vprašanju proizvodnje slik in Roselli-
nijevi formuli odgovarja Godardova: »To ni pravilna slika, marveč
prav slika. Vse se tedaj dogaja, kot bi bile stvari z realnostjo in
verovanjem, ki ju implicirajo, nenadoma evakuirane v korist spraše-
vanja o sliki, o »produkcijskih odnosih« slike. Godardova slika ni več
(če je sploh kdaj bila) prosojna do stvari, marveč se v svoji neprosojno-
sti nevarno poenostavi, da bi označevala le še samo sebe.«10 Vendar pa
je, meni Adorno, molk avantgarde nadvse zgovoren: »Tako, ne pa z
negacijo svojega molka, postane zgovorna.«11 In prav nobenega smisla
nima, to pa velja še posebej za kritiko, da bi jo poskušali zamegljevati
z jasnostjo smisla. Tu namreč prav vsaka diskurzivna interpretacija
zadeva v prazno.
Literatura:
T. Adorno: Estetička teorija, Nolit, Beograd 1979
P. Bonitzer: Slepo polje, Ljubljana 1985
Ekran št. 3—4, Ljubljana 1985
8	Ekran št. 3—4, Vol. 10, let. XXII, 1985, str. 35.
9	T. Adorno: Estetička teorija, Nolit, Beograd 1979, str. 57.
10	Pascal Bonitzer: Slepo polje, Ljubljana 1985, str. 80.
11	T. Adorno: Estetička teorija, Nolit, Beograd 1979, str. 56.
					144
Wolfgang Sandner
Rock'n'roll - rock and roll
- rock
0	zgodovini rock glasbe
Razlike med izrazi «-rock'n'roll«, »rock and roll« in »rock« se lahko
zdijo neopazne. Pa vendar slengovski izraz »rock'n'roll«, jezikovno
uglajenejši izraz »rock and roll« in tekoče izgovorljivi izraz »rock«,
ki so si ga prisvojili komični stripi, zrcalijo več kot petindvajsetletno
zgodovino neke glasbe, ki se je iz sfere preproščine razvila do oblik, ki
jih razlagamo kot kulturni fenomen. Novinarski prispevki o rock glas-
bi po letu 1955 (drugih člankov o tej glasbi vsaj v njenem začetku ni)
opisujejo neko spremembo v splošni usmerjenosti, ki gre v korak z
glasbo. Oktobra 1956 je v časopisu »Süddeutsche Zeitung« izšel članek,
ki je govoril o tem, kako so v Angliji sprejeli film »Rock around the
Clock«: »Rock'n'roll je prebesnel ves kontinent od San Diega do Brook-
lyna in se nato vznemirjajoče razširil v Anglijo. Vendar temu niso krivi
mladeniči in mladenke, katerim rock'n'roll tako zelo ugaja. Poleg
dostopnosti filma, ki je v enem zamahu omogočil milijonom in milijo-
nom obiskovalcev kinematografov srečanje z rock'n'rollom, nosi kriv-
do za to zgolj anglosaksonski bulevarski tisk, kateremu pride prav
vsaka malenkost, iz katere je moč napraviti slona.«1
William Mann, glasbeni kritik londonskega časopisa »Times«, je leta
1963 prvič resno obravnaval ansambel »The Beatles« v kakšnem več-
jem časopisu. Glasbo ansambla je skušal opisati s stališča tradicionalne
analize, pretežno prevzete s področja resne glasbe. Na ansambel je
opozoril z naslednjim prispevkom:
»Izgleda, da sta John Lennon in Paul McCartney od leta 1962 prevla-
dujoča angleška skladatelja — nadarjena mlada glasbenika, katerih
1	Hilde Spiel, Londonsko pismo »Podganarji in idealisti«, Süddeutsche
Zeitung,, 14. 10. 1956.
					145
pesmi so od zadnjega božiča preplavile deželo ... Anglija je že nekaj
desetletij, pravzaprav pa od propada music-halla, prevzemala popu-
larne pesmi iz Amerike v smislu prepeva ali imitiran j a.
Vendar so pesmi Lennona in McCartneyja izrecno angleškega značaja.
So najustvarjalnejši in fantazije najpopolnejši primeri nekega sloga,
ki se je v zadnjih letih razvil na Mersey sidu... Vrednost repertoarja
Beatlov je v tem, da je večinoma njihovo lastno delo ... Za njihove
hitre skladbe je značilen tudi harmonski interes. Človek dobi vtis,
da istočasno mislijo na melodijo in harmonijo — tako močno se spa-
jajo septime in nonakordi, tako lahkotni so prehodi v znižano sub-
dominanto, tako naravno zveni eolska kadenca na koncu pesmi »Not a
second time« (sosledje akordov, ki se pojavi tudi na koncu Mahlerjeve
»Lied von der Erde«)... To je nekaj sposobnosti, kako vzbuditi napeto
radovednost, kakšna bo naslednja skladba Beatlov, še posebno Lennona
in McCartneryja. V področje glasbe, ki je že bilo v nevarnosti da
preneha obstajati, so vnesli značilen in zanimiv okus.«2
O takšnih in podobnih presojah Williama Manna se John Lennon ni
posebno prijazno izrazil: »V Angliji je nek tip z imenom William
Mann, ki piše za Times in, ki je napisal prvi intelektualni članek o
Beatlih, nakar so pričeli ljudje o nas intelektualno govoričiti... V
svojem članku je napisal med drugim ogromno glasbenih terminov in
je sralec, toda napravil nas je sprejemljive za intelektualce ... Se zme-
raj piše ista sranja. Toda storil nam je mnogo dobrega, saj sedaj vsi
intelektualci in srednjerazredneži rečejo ,Oho!'« (Lennon Remembers,
Release Verlag, Hamburg, str. 37 in 38).
Lennonov odnos je lasten mnogim umetnikom, ki gojijo averzijo do
poskusov interpretacije, saj smatrajo, da so ti poskusi često pomagala
poenostavljanju umetniškega izraza. Z Lennonovim odnosom je pri-
merljiva izjava Johana Sloana: »Nikdar me ni zanimalo, da bi z mojimi
slikami karkoli propagirali... Jezi me, če poskušajo umetnostni
zgodovinarji interpretirati moje slike mestnega življenja kot družbeno
kritične — preresnične, da bi bile lepe, kot je dejal Rainer Crone.« (O
risbah Andyja Warhola v razstavnem katalogu Andyja Warhola, »Ri-
sarski opus 1942—1975«, Stuttgart, Würtembergosche Kunstverein,
1976).
Med leti 1956 in 1963 se je rock'n'roll udomačil kot popularna glasba
in v večji ali manjši meri do danes ostal najpomembnejša oblika
angloameriško usmerjene pop glasbe. Le delno pa jo lahko štejemo med
derivate rhythm & bluesa saj se od bluesa, prve avtohtone glasbe afro-
američanov, oddaljuje. Ce želimo opisati zgodovino rock'n'rolla in do-
umeti, kako se je vse skupaj pričelo, se nam ni potrebno vračati k
praizvorom (1882 — »Charleston Blues«, 10. 9. 1920 — dan, ko so na
gramofonsko ploščo prvič posneli blues v izvedbi črnca, tj. »Crazy
2 William Mann: O čem pojejo pesmi Beatlov, The Times, 27. 2. 1963, str. 4.
146
Blues« z Mamie Smith). Pomembno pa se zdi raziskati vsebino in rabo
izvorov pop, beat, Rhythm & blues in rock, saj je zgodovina ročka zgo-
dovina njegovega pojma.3
Pop glasba kot pop-art in kot splošni naziv za popularno
glasbo
Po Williamu Mannu je vse večje število glasbenih kritikov in opazo-
valcev kulture pričelo ne le vrednotiti Beatle, temveč pri njih odkrivati
določene poteze umetnosti — nenazadnje tudi zaradi pop-artovskega gi-
banja, ki je nekaj let poprej pričelo svojo pot in zahtevalo priprav-
ljenost razpravljati o pop glasbi kot o reakciji na okolje.
Sam izraz »pop-art« pripisujejo angleškemu umetnostnemu kritiku
Lawrencu Allowayju, »ki je izraz pop-art' nekje med zimo 1954/55
in letom 1957 vnesel v pogovorni jezik.« Hainz Ohff trdi, da je Alloway
naletel na izraz »pop« na kolažu Richarda Hamiltona z naslovom »Le
kaj je tisto, zaradi česar so današnji domovi tako drugačni, tako pri-
vlačni?«, razstavljenim leta 1956 na znameniti razstavi »This is tomor-
row, v londonski Whitechalel Gallery. Alloway je sprva uporabljal
izraz »pop« v kombinaciji »pop-culture«, da bi s tem ustvaril pojmov-
no razliko med proizvodi množičnih medijev in »Umetniškimi» deli.
Kasneje je izraz »pop« sam prešel tudi na področje umetniške produk-
cije.4
Izraz »pop-art« predstavlja pri tem bolj zbirni izraz, bolj metodo re-
fleksije na novo opaženega okolja, kot pa enotni slog: »Kljub temu, da
je pop-art zabrisal meje med višjo kulturo in subkulturo, med umet-
niško lepim in reklamo, je vodil do novih zaznav in ocen; načelo pop-
-arta ne dovoljuje, da bi bile preproste slike in vizuelni proizvodi do-
končni — potrebno je raziskovati njihov izvor in učinek.«5
Bilo bi zgrešeno obravnavati pop glasbo petdesetih let kot glasbeni
pendant pop-artu, kot glasbeno obliko ene izmed paralel umetnostnega
razvoja. Pop glasba tistega časa ni bil pop-art sam po sebi. Glasba
je služila pop-artu zgolj kot predmet obdelave — podobno kot sesalec
za prah, televizijski sprejemnik, Coca cola in druge potrošniške dob-
rine. David Hockney citira na eni svojih slik Cliff a Richarda, katerega
oboževalec je bil. Peter Blake drži na Samoportretu z gumbom v
rokah sliko Elvisa Presley j a. Sam Blake pravi, da glasbe ne obravnava
kot umetnost, temveč pripisuje večji pomen fenomenu glasbe kot pa
3	Če poskušamo kategorizirati bistvena področja zabavne glasbe po letu
1945, počnemo to s pridržkom, da uporaba oznak ne more biti v vsakdanji
praksi dosledna v meri, v kakršni jo priporoča neka terminologija. Definicija
pojma je istočasno tudi subjektivna interpretacija.
4	Ob tem glej: Lucy R. Lippard, Pop Art, München: Knaur, 1969, str. 25;
Heinz Ohff, Pop und die Folgen oder die Kunst Konst auf der Strasse zu
finden, Düsseldorf: Droste, 1968, str. 74.
5	Razstavni katalog »Pop Art in England«, Začetki nove figuracije 1947—63,
Braunschweig: Waisenhaus-Buchdruckerei, 1976, str. 5.
					147
proizvodom glasbene umetnosti:« Se nikdar ga (Elvisa Presleya) nisem
videl v naravi in tudi do njegove glasbe mi ni — prednost dajem
sodobnemu jazzu; bolj sem navdušen nad legendo, kot pa nad njegovo
osebnostjo.«6
Zgodnjo pop glasbo, tj. glasbo petdesetih let, razlikuje od pop-arta
pomanjkanje umetniške zavesti glasbenikov. Naj je pop-art še toliko
operiral z vsakdanjo tematiko, potrošniškimi dobrinami in z blagom,
ostal je umetnost. Postal je popularnejši od kateregakoli drugega umet-
nostnega izraza dvajsetega stoletja, a ni postal množična umetnost. Ni
popularna umetnost, popularen je njen predmet. Pop glasba petdesetih
let pa je bila mladostniška kultura, ki jo je Dieter Baacke označil kot
»■kulturo od spodaj«.7
»Popularna glasba pred letom 1960 je bila ena najkonzervativnejših,
najbolj konformističnih in čustveno naj zlagane j ših popularnih umet-
nosti. Popolna uglašenost, priliznjenost in zanesljivost — to je bil
ključ do uspeha. Ce bi menili, da je bila pop glasba ustvarjalnejša,
potem je bil zgodnji rock'n'roll enako dober kot nepomemben.«8
V istem smislu in enako posplošujoče govori o pop glasbi petdesetih
let Quincy Jones, jazzovski glasbenik in aranžer: »Pop glasba, proizve-
dena v petdesetih letih, je bila (za razliko od rhythm & bluesa tistega
časa) najslabša glasba, ki jo je Amerika kdaj koli poznala. Bilo je bed-
no ... Raje bi poslušal devetnajst taktov trajajoč septimni akord v
skladbi ,Living in the City' Stevieja Wonder j a, kot pa uporabljal tri
stare in ubožne akorde, ki smo jih že milijonkrat slišali...«'
Pop glasba je pričela veljati za pop umetnost šele, ko je prenehala biti
le potrošniška dobrina, ko se je pričela posluževati tehnike pop-arta,
to je zmesi zabave in refleksije, in ko se je pridružila kritikam, da so
potrošniške sanje družbe preobilja že izrabljene (izraz »družba pre-
obilja« se je udomačil že leta 1958).
O pop glasbi v smislu pop-arta lahko govorimo šele od pojava Beatlov
oziroma od časov liverpoolske beat glasbe dalje. Ob tem je imela pop
glasba mnogo večje možnosti popularizacije kot pa »pravi« pop-art,
ki je spočetka moral napraviti korak nazaj, saj so ga sprva zavestneje
zaznali kot uporabno umetnost reklamnih agencij. V nasprotju s pop-
-artom se je pop glasba že od vsega začetka predstavljala prek radij-
skih valov — »vročega medija«, kot radio imenuje Marshall McLuhan
— ne pa v posvečenih razstaviščnih prostorih. Značaj pop-arta se v
glasbi Beatlov ne kaže le v zavestneje oblikovani tekstovni podobi.
Lahko ga dokažemo z analizo značilnih primerov, kot je npr. albu-
6	Razstavni katalog »Pop Art in England«, str. 33.
7	Dieter Baacke, »Jugend und Subkultur«, München: Juventa, 1971, str. 95.
8	Herber Goldberg, Contemporary Popular Music, v: Journal of Popular
Culture (pozimi 1971, str. 57—89), citirano po: Ken Hay, I'll Give It A 95:
An Approach To The Study Of Early Rock'n'Roll, v: Popular Music and
Society III, 4, 1974, str. 327.
' Intervju s Quincyjem Jonesom v: Melody Maker, 27. 9. 1975, str. 14.
148
ma »Sgt. Pepper« iz leta 1967. Podrobneje moramo pristopiti k
pesmi «-When I'm Sixty Four« — ne le vsled posebnega mesta, katere-
ga zavzema na plošči, temveč tudi zaradi njenega prototipskega zna-
čaja, ki je značilen tudi za ostalo skladateljsko delo Beatlov. Zvočna
podoba te kompozicije ni tipična za rok glasbo tistega časa. Dokazuje,
kako malo verjetno je na področju popa razumeti primerjalno analizo,
ki upošteva zgodovinske in socialno-zgodovinske aspekte, zgolj s po-
močjo zvočnega dogajanja.
V	oblikovnem pogledu se pesem »When I'm Sixty Four« navezuje na
členitev na verze in refrene, značilno za »povzdignjeno« ameriško za-
bavno glasbo in za evergreene, blizu jazzu. Vendar se od navedenih
standardnih oblik v nekaterih podrobnostih razlikuje. V sicer enako-
mernem izmenjavanju verzov, refrenov, prediger in poiger se ta odklon
kaže v dvotaktni medigri po štiritaktnem uvodu (kot nekakšna izkom-
ponirana fermata pred pričetkom verza), pa tudi v nesimetričnosti
refrena, ki sestoji iz 17 taktov. Takšne, skoraj neopazne, a zato nič
manj pomembne spremembe lahko zasledimo že v zgodnejših kompozi-
cijah, npr. v pesmi »Yesterday« (sedemtaktna periodizacija). Vrinjeni
takt v pesmi »When I'm Sixty Four« povzroča zmedo. K temu je potreb-
no prišteti še nepravilno melodijo, ki povzroča začudenje vsled po-
daljševanj težkih dob, pa tudi skrajšane motive, ki niso identični s pe-
riodičnimi odseki, nenazadnje pa tudi opuščanje tekočega ritma.
Brez ozira na ostale glasbene parametre, ki bi jih še bilo možno anali-
zirati, lahko že sedaj domnevamo, da je pri Beatlih prišlo do parodič-
nega prevzema odsluženih formalnih shem. Periode so vselej razločno
podaljšane in popačene. Porogljivost le malo izstopa — to priča o
določenemu koketiranju s strani, kar lahko zasledimo v vseh modnih
nostalgijah. Čeprav imajo porogljivost radi, se Beatli ne omejujejo
zgolj nanjo. Z glasbo se do določene mere identificirajo, kar bi lahko
pokazala analiza besedil pesmi. Ista težnja po poigravanju s staromod-
nim, ki se giblje med ironično distanco, ljubeznijo in sentimentalnostjo,
se pojavlja tudi v melodičnem poteku, v ritmizaciji pesmi, v njihovih
harmonskih strukturah in instrumentaciji.
V	solističnih odlomkih Beatli skoraj nikdar ne prekoračijo skromnega
obsega ene oktave. Melodično linijo označujejo sekundni in terčni
postopi, problematičnih intervalnih skokov ni zaslediti. Takoimenovani
evergreeni (npr.: »Red Roses for a Blue Lady«) delujejo v primerjavi
z nizko težavnostno stopnjo pesmi »When I'm Sixty Four« že kot
tehnično bravurozne skladbe. Melodika pesmi »When I'm Sixty Four«
s svojim preprostim duktusom popolnoma odgovarja malomeščanski
idili, ki jo besedilo opisuje. Vsled dosledne uporabe punktirane četr-
tinke in dopolnjujoče osminke se .ritmično približuje foxtrotu, zaradi
težišča na prvih in tretjih dobah pa spominja na »Oldtime Jazz«.
Harmonsko podobo tvorijo tri osnovne funkcije (tonika, subdominan-
ta, dominanta). Del B je postavljen v vzporedni molovski tonski
način. Zanimivo je vztrajanje na dominanti v taktih št. 5 do št. 7
______			149
dela A. Nastop povratka v toniko gotovo povečuje napetost. Sprostitev
sicer prinese nastop tonike v taktu št. 8, vendar ne v meri, ki bi jo
glede na stopnjo napetosti pričakovali. Medtem ko v taktu št. 8 stopi
instrumentalna spremljava popolnoma v ozadje in pusti vokalnemu
solistu, da sam oblikuje vrhunec pesmi, pa ostaja občutek okrepitve
povratka v toniko v določeni meri neizkoriščen. Učinek je enak učin-
ku šale brez poante. Tako zaključi prva osemtaktna perioda bolj obo-
tavljajoče.
Lahkotno parodijo še potencira zasedba, ki ni značilna za rock glasbo:
solistični vokal, klarinet, klavir, tolkala, kateremu se v delu B pridru-
žita še zbor v ozadju in zvonovi. Pesem »When I'm Sixty Four« bi
lahko bila muzikalna adaptacija kakšnega evergreena, katere mesto
bi bilo nekje med nostalgično pesmijo »Sentimental Journey« in ža-
lobno »Tin Roof Blues.«
V	tem muzikalno močno zreduciranem prostoru ni mesta za vokalno
ali instrumentalno improvizacijo. Udarjajoči akordi klavirja v slogu
ragtima, sladkobni vložki klarineta v pavzah, decentno markiranje
tolkal in način, kako uporablja bas Ringo Starr — vse to spominja na
geste barske glasbe. Cikcakasti značaj te skladbe nenavadno korespon-
dira z ostalimi pesmimi na tej plošči.
V	primeru »Sgt. Pepper« gre za prvi primer t.i. konceptualnega albu-
ma (načela dotedanje produkcije rock glasbe so sledila načelu zelo
nejasne variabilnosti, to se pravi, da so bila mesta posameznih skladb
na plošči določena na osnovi zunanjih oblikovnih kriterijev — hitri
skladbi mora slediti počasna, dolge in kratke skladbe so bile proporci-
onalno razmeščene). Skladbe »When I'm Sixty Four« torej ne moremo
obravnavati kot izolirano modno-nostalgično miniaturo, temveč kot
element daljšega sosledja, katerega glasbeno-besedni mozaični kamen-
ček skladba je in kateremu dodaja svojo barvo.
»Sgt. Pepper«, ki ironizira med zveličavno armado in plesom osamlje-
nih src, je nekakšen pregled oziroma bilanca cele povojne generacije,
ne le Beatlov. Na mesto oblikovanja takšne bilance s pomočjo parol,
kar bi bilo nekaj običajnega, stopa pri Beatlih v ospredje oris podrob-
nosti s sredstvi, usmerjenimi v prizadeto izpoved in ne v kakšne ab-
straktne teatralične geste mladih ali v geste, nastale zaradi mladih.
Podobe iz časov odraščanja (»Getting Better«) se z vsemi svojimi fru-
straci j ami in konflikti (»She's Leaving Home«) izmenjujejo z brez-
obzirno ironično-kritično analizo hrepenenja po uspehu in zavožene
družbe nasploh (»Fixing a Hole«, »A Day in the Life«) hkrati z napot-
ki, kako se izogniti žalostni prihodnosti (»A Little Help From My
Friends«, »Lucy in the Sky«) — tudi z nastopom proti njej (»Within,
Without You«). Koncept »obračuna« z napakami odraslih ob sočasnem
dokazovanju brezsmiselnih oziroma neprivlačnih perspektiv bodočno-
sti daje skladbi »When I'm Sixty Four« obetajoče osrednje mesto na
albumu. Sožitje malomeščanske idile (vrtičkarjenje, pletenje pred ka-
minom, razglednice z vsakoletnih počitnic na Wightu, ostale pritikline
nezanimivega) ni enostavna parodija. Literarno paralelo tej pesmi lah-
					150
ko najdemo v nekaterih odlomkih beatniške pesmi Gregory j a Corsa z
naslovom »Poroka«. V njej nastopajo podobne podobe (omahljivo od-
ločanje med pridnim zakonskim življenjem in osamljenostjo), ki pa so
vsekakor mnogo bolj drastično formulirane :
»Če se poročim, bom moral biti priden.
Kako lepo bi bilo pri njej doma
sedeti ob kaminu, ona bi se v predpasniku,
vsa mlada in čedna,
veselila mojega dojenčka in mene tako,
da bi vzplamtele njene prsi in bi jokajoč prišla k meni —
in dvignil bi se iz svojega očetovskega naslanjača.. .
Ne ljubim moških, pa vendar mora obstajati nekdo!
Ko bi nekoč kot neporočen šestdesetletnik
v sobi s pohištvom mazal spodnjice z mokrenjem,
bi bili vsi drugi poročeni!
Ves svet bi bil poročen, le jaz ne!«10
Življenjski ideal, ki ga propagira skladba »When I'm Sixty Four«, je
(ne da bi bil kjerkoli dobesedno naveden) nekaj drugega kot priznanje
nekega novega življenjskega sloga v skladbi Georgeja Harrisona z na-
slovom »Within, Without You«. Če odpišemo merilo starosti in zob
časa, si lahko Beatle predstavljamo kot plešce in ne kot vselej uglašene
v smislu krika t. i. industrije prostega časa »Mi smo mladi«. To dviguje
Beatle in množice utirjencev. Kar je Henry Miller povedal o beatni-
škem gibanju in še posebej o Jacku Kerouacu, je v preneseni obliki
moč prenesti tudi na liverpoolski kvartet. Beatli so neomadeževano za-
bavno (in tudi resno) glasbo prizadeli z nečim, od česar si glasba ni več
nikdar opomogla.
Številni glasbeniki so po letu 1965 nadaljevali, kar so pričeli Beatli.
Podobne primere pop-arta najdemo predvsem v skladbah Franka Zap-
pe. Njegova skladba »We're Only it for the Money« je v svoji kolažni
uporabi pop ikon podobna sliki Richarda Hamiltona »Kaj je tisto, za-
radi česar so današnji domovi tako drugačni, tako privlačni?«. Kolaž
je najpomembnejše sredstvo za subverzivno razkrivanje resničnosti
»zahodne dežele, ponižane v brezrazredno potrošniško družbo« (Ohff).
Zappa se je posluževal celotnega pop instrumentarija. Najdbe iz ame-
riškega vsakdana, pa naj bo to govor takratnega predsednika ZDA
Lyndona Johnsona, ki je vsled raznoterosti odmeval kot Warholov si-
totisk, ali pa glasbeni citat iz neke Varesejeve kompozicije — vse to je
Zappa združil s pisanimi formulami rock glasbe kot osnovnim mate-
rialom v kar najbolj kompleksno rock glasbo, ki neprestano niha med
ironično razlago in voljo upodabljanja.
Princip kolaža (prevzem najrazličnejšega materiala, ki je glasbi dajal
drugačni pomen) je postal najpomembnejša slogovna značilnost rock
glasbe sedemdesetih let. V skladbah desetčlanske newyorške skupine
10 Gregory Corso, Poroka, citirano po: K. O. Paetel: Beat — Eine Anthologie,
Reinbek, 1962, str. 81/83.
					151
»■Sha Na Na« so uporabljeni pripomočki glasbene zabave — od hrupne-
ga krika saksofona v stilu rhythm & bluesa do zbora v ozadju, ki po-
navlja brezsmiselne zloge. Elementi glasbene zabave so parodično
povzdignjeni, vendar včasih uporabljeni tako dosledno (npr. pri an-
samblu »Roxy Music«, še posebno pa pri Bryanu Ferry j u), da kritična
distanca preide v afirmacijo. »-Sha Na Na«, Frank Zappa, Beatli in
skoraj vsi pop umetniki imajo do potrošnje ambivalentni odnos. So del
potrošniške družbe, iz katere ni možno pobegniti, ki jo morajo do do-
ločene mere sprejeti in katero je moč celo vzljubiti, če intelekt zamiži
na eno oko.
Richard Lindner: »Kaj je že to — muzej? Macy's (neka veleblagovnica)
je moj Louvre.«11
Robert Rauschenberg: »Moje delo ni bilo nikdar protest napram obsto-
ječemu ... bilo je odraz mojih denarnih težav.«12
Andy Warhol v nekem intervjuju: (vprašanje) »Kako bi se zoperstavili
izzivu avtomatizacije?«13
(odgovor) »Tako, da bi postal njen del.«14
Paul McCartney: »Ko smo pričeli, sta bila naša vzornika Elvis Presley
in Chuck Berry — sedaj je to »Marks & Spencer.«15
Takšne izjave odražajo kriterije pop-arta, ki se dialektično navezujejo
eden na drugega, odsevajo pa tudi kritično distanco med njimi. Leta
1957 je Richard Hamilton označil pop-art kot nekaj popularnega, min-
ljivega, množično proiz vaj anega, mladega, duha polnega, seksi, polnega
trikov in zapeljivega. Ob tem se je vedel kot ostali pop umetniki, ki
so bili prizadeti s kompleksom »roga obilja« (L. Lippard). Krotoki (npr.
Alloway), ki vidijo v pop-artu priložnost za »novo ljudsko umetnost«,
ki njegove vloge ne vidijo v eskapizmu, zabavi ali sprostitvi, govorijo o
pop-artu kot o »obliki umetnosti, ki jo velja jemati resno in katere
estetika uporabnosti je nastopila napram idealistični umetnostni este-
tiki.«
Pop-art se obrača proti večnim umetniškim vrednotam ter razveljavlja
izvirnost. Raoul Hausmann govori o tem tako: »Cemu duha v svetu,
ki teče mehanično?« Nekateri se izražajo še manj evforično. Jost Her-
mand opozarja na skoraj šovinistični značaj popa (»zgodnji ameriški
pop... ne teče slučajno paralelno s tisto že legendarno Kennedyjevo
epoho med leti I960 in 1964, ki je dala nezaslišani vzgon ameriškemu
občutku samozavesti.«)16 Tudi odnos Heinza Ohffa do pop-arta je bolj
kritičen: »Zame je pop ... ameriški način življenja, prenešen v umet-
nost, lahko proizvedljiva dobrina, ki je privedla do Hollywooda in do-
11	Jost Hermand, Pop International, Eine kritische Analyse, Frankfurt/Main:
Atheneum, 1971, str. 15.
12	prav tam, str. 15.
13	Razstavni katalog Andyja Warhola.
14	The Beatles Songbook, 1. izdaja A. Aldridge, München, 1971, str. 45.
15	Heinz Ohff, str. 72.
14 Jost Hermand, str. 15.
					152
živela svoj debakl v Vietnamu. Name deluje kot kapitalistični pendant
socrealizmu — državna umetnost sreče.«17
Odnose med intencijami pop-arta in pop glasbe je tako moč predstaviti
z dveh stališč: pop glasba sama je predmet pop-arta v petdesetih letih
in oblika pop-arta v smislu umetniške predstavitve sedanjosti v času
od Beatlov dalje. Neprimerno je rabiti izraz »pop glasba« kot zbirni
izraz za »popularno» glasbo, šlager j e in jazzovsko obarvane evergreene
brez povezave z upodabljajočo umetnostjo. Ce naj izraz »pop glasba«
razumemo v tem smislu, potem bi moral pomeniti slogovno neomejen
kotiček za vse različice »lahke« glasbe popolnoma neodvisno od tega,
v kolikšni meri se je zvočni material osvobodil svoje prvotne funkcije,
zato predstavljata Frank Zappa in Jürgen Marcus pop glasbi antipoda,
ki v sebi še nosita atribut popularnosti, vendar kriterijem popularno-
sti na marsikaterem področju to več ne zadošča.
Beatniška poezija in beat v glasbi
Fenomen pop-arta je imel posredni in neposredni vpliv na pop glasbo
— neposredni vpliv, ker so mnogi glasbeniki svojemu instrumentariju
dodali tehniko Upodabljajoče umetnosti (kolaž, objet truvé, ready ma-
de), posredno pa prek reputacije, ki jo je pop glasbi dal pop art.
Kot drugi vir kritične usmerjenosti in življenjskih načel nasploh pa je
pop glasbi služilo beatniško gibanje, kateremu je pripisovati več pome-
nov (podobno kot izrazu »pop«).
Z izrazom »beat« se povezujejo različne vsebine, vse bolj ali manj v
povezavi z beatniškim gibanjem: pridevnik »udarjen«, ritmični uda-
rec v jazzu in pridevnik »blažen«, ki je bolj asociativne narave (»beati-
ficiran«). Jack Kerouac je že koncem štiridesetih let govoril o beatniški
generaciji in ta izraz mu pripisujejo kot oznako usmeritve skupine pi-
sateljev, a tudi kot oznako za puntarske (ne le v literarnem smislu)
težnje določenih slojev mladih ameriških intelektualcev. Izraz »beat
generation« je Kerouac uporabil leta 1948 v nekem pogovoru z Johnom
Clellonom Holmesom — slednji ga je osvojil in uporabil v noveli »Go«
ter ga leta 1952 predstavil javnosti v nekem članku v časopisu »New
York Times Magazine«. Kerouac je svojo pripoved »On the Road«, eno
najpomembnejših pričevanj beatniške literature, napisal že leta 1951,
vendar jo je izdal šele leta 1957 pri založbi »Viking Press«. Z opombo,
da gre za odlomek še nedokončane novele, je Jack Kerouac pod psevdo-
nimom Jean-Louis že leta 1955 objavil nekaj delov te pripovedi pod
naslovom »Jazz of the Beat Generation«. Nastanek izraza »beatnik«
pripisujejo novinarju Herbu Caenu. Novinar iz San Francisca je ta
izraz skoval leta 1957 po analogiji imenu prvega umetnega Zemljinega
satelita »Sputnik«. S tem je ljudi vzpodbudil, da so začetnike beatni-
17 Heinz Ohff, str. 153.
					153
škega gibanja ocenjevali prej slabšalno in grdilno, kot pa odvisne so-
potnike časa.18
Beatniška generacija pomeni (v grobem prevodu) utrujeno, potolčeno
generacijo, antologija pa pozna tudi čustveno razširjeno vsebino tega
izraza (generacija brez počitka, naveličana konvencij, željna doživetij)
in še mnogo najrazličnejših različic in označb vse do religiozno razum-
ljenega izraza »blažen« (— beatific). Vendar pomeni ta termin v po-
govorni rabi pisateljev Kerouaca, Ginsberga, Holmesa in Ferlinghettija
bolj skupno usmeritev kot pa določen program.
Središče beatniškega gibanja je bilo sprva v San Franciscu. Lirik Ken-
neth Rexroth ga je leta 1957 predstavil javnosti v reviji »Evergreen
Review« kot »preporod San Francisca«. V tem programskem zvezlku
revije se poleg drugih prispevkov mladih avtorjev nahaja tudi pesem
Allena Ginsberga z naslovom »Howl«, o kateri je Rexroth zapisal, da
predstavlja veroizpoved generacije, ki bo leta 1965 ali 1975 dajala po-
dobo svetu.
Beat lahko obravnavamo s stališča glasbe še v manjši meri kot pop
ne da bi pri tem upoštevali politični položaj v štiridesetih letih. V
svojem temeljnem delu o boemih zagovarja Helmut Kreutzer stališče,
da predstavljajo boemi kot nekakšna »subkultura intelektualcev« pen-
dant razcvetajoči se družbi. To je možno le v relativno svobodni družbi,
ki v določeni meri dopušča ekscentrizem kot potrditev njene liberal-
nosti, možno pa je tudi v primerno zdravih gospodarskih odnosih z
zavlačevalno zakonodajo in z možnostjo ločitve med delom in dohod-
kom.19 Podobne argumente navaja tudi Paetel: »Ne le teror, sprotno
obračunavanje ali prisiljeni konformizem, tudi splošno soglašanje in
zadovoljstvo lahko porajata nemir, puntarstvo, skepso in protigibanja
(to velja tudi za družbene ureditve, v katerih vladata cenzura in poli-
cijska palica)«.20
Takšna družba sicer predstavlja za beatnika določeni materialni pri-
držek, a hkrati tudi protislovje njegovi skepsi, ki ni usmerjena le na-
pram uravnavajočemu duhu premožništva, temveč in predvsem napram
navidezni miroljubnosti. V potrošniški usmerjenosti bo kaj kmalu last-
na prihodnost izpodrinila strahote druge svetovne vojne in ostalih agre-
sij. Delno izvira beatnikovo nezaupanje tudi iz druge svetovne vojne
in eksplozije prve atomske bombe, ki sta zasenčila vse upe v bodočnost.
John Clellon Holmes, beatniški pisatelj, rojen leta 1926, je neugodje
generacije, ki je rasla v vojni ali z njo, opisal takole: »To je prva ge-
neracija, ki se je z iztrebljanjem celih nacij, s pranjem možgan s kiber-
netiko in z raziskovanjem nagonov soočila kakor s svojim lastnim obra-
zom.«21
18	O tem glej: Francis J. Rigney/L. Douglas Smith, The Real Bohemia, New
York, 1961, str. 25; Helmut Kreutzer, Die Boheme, Stuttgart, 1968; Beat —
Eine Anthologie, Reinbek, 1962.
19	Helmut Kreutzer, Die Boheme, Stuttgart, 1968.
20	Beat — Eine Anthologie, str. 8.
21	Beat — Eine Anthologie, str. 21.
					154
Beatniška generacija v Ameriki je bila antipod t. i. molčeči generaciji,
ki se je brezpogojno uklonila antikomunistični histeriji senatorja Jo-
sepha McCarthyja in njegovih nadzornih organov (Anti-American Acti-
vities Commitee), ki je brez slehernega vprašanja sprejela hladno vojno
kot tudi korejske spopade in brezobzirno predsednikovanje Dwighta
Eisenhowerja skupaj z njegovo nediferencirano ideologijo optimizma.
V nasprotju z njo je bil beat konglomerat najrazličnejših osvoboditve-
nih poz, v katerih središču je stala vseskozi tipična ameriška regresija
na stopnjo anarhično-primitivnega: »Ameriška umetnost in literatura
se od časa do časa s skoraj ritualno pieteto vračata k izvorom tipično
ameriškega izročila, da bi tam zajeli novih moči. Ta osnovna usme-
ritev, ki korenini v deželi sami in je bila nekoč okužena z mitom nase-
litve in klišej em »novega življenja«, vodi v opozicijo napram preteklo-
sti, do odklanjanja Evrope in (kar zadeva umetnost) do zapeljivega
čara nadesteticizma... Za beatniškega pesnika je bilo značilno ostro
odklanjanje sleherne sentimentalnosti pri opazovanju Amerike.«22
Beat kot termin in oznaka za določeno zvrst glasbe se je v Liverpoolu
prvič pojavil v kombinaciji »Mersey Beat« okrog leta 1960 (kot izraz,
nanašajoč se na jazzovsko ritmiko, je obstajal že dolgo prej).23 Ce izha-
jamo iz tega, da so ideje beatnikov (še posebno, ko je Kerouacova pri-
poved ,On the Road' postala koncem petdesetih let tudi v Evropi
uspešnica) in ideje rocker j ev petdesetih let predstavljale vodilne po-
pularne linije, lahko sklepamo tudi na odnos med literarno beatniško
generacijo in beatom v glasbi. John Lennon je prvotno ime ansambla
»Silver Beatles« (Srebrni hrošči) spremenil v »The Beatles« zagotovo
tudi z namenom, da postavi ansambel v asociativno bližino beata —
tako v smislu ritmičnega udarca kot v smislu beatniške usmeritve.
Mnogi glasbeniki (npr. Pete Townsend in ostali nekdanji študenti gla-
sbe) so sami potrdili, da je beat (kot tudi nazori pop umetnikov) vpli-
val na pop in rock glasbo.24
Poleg tega so nam znani angažmaji Andy j a Warhola pri ansamblu
»Velvet Underground« in Allena Ginsberga pri ansamblu »Fugs« ter
sodelovanje slednjega z Bobom Dylanom in Joan Baez. Prav tako ni
slučajno, da so se odlomki Ginsbergove pesmi »Howl« znašli na ovitku
plošče berlinske skupine »Ash Ra Tempel«.25
22	Nancy Marmer, Pop Art in Kalifornien, v: Lucy L. Lippard, Pop Art, str.
147.
23	»Mersey Beat« je bilo tudi ime neke liverpoolske revije, katere 67. številka
III. letnika (13. do 27. 2. 1964) je dosegla naklado 250.000 izvodov.
24	»Moje izkušnje študenta na »Ealing School of Art« so vplivale na naj-
različnejše stvari. Uničujoči finale je le en aspekt teh izkušenj. Na pulo-
verje smo dajali pasove in jih popisovali, naše obleke barvali že dolgo,
preden je nastopila vročica pop-arta.« — Pete Townsend, v: J. Marks, Rock
and Other Four Letter Words, New York: Bantam, 1968.
25	Ash Ra Tempel, OMM 556013 (Metronome).
					155
Z izrazom »Beat glasba« označujemo predvsem angleško rock glasbo
med letom 1962 in 1965.26 Njen izvor sta rock'n'roll in rhythm & blues
petdesetih let. Zasedbo treh električnih kitar (vključno z basovsko) si-
cer poznamo že od Buddyja Hollyja, vendar jo je šele popularnost
Beatlov dvignila v instrumentacijski ideal.27
Iz antologije »Mercey Beat '62 — '64 — The Sound of Liverpool«, ki je
izšla leta 1974 v Angliji, lahko vidimo, da zasedba vsaj v tistem času
še ni bila standardizirana.28 Danes smatramo Beatle in Mersey Beat
skoraj kot sinonima. Vendar pa Beatli niso bili začetniki beat-booma.
2e leta 1964 se je več drugih skupin borilo, da bi jim priznali »iznajdbo«
beata. O tem Kingsize Taylor: »Se vedno pravim, da smo bili prva
beat skupina v mestu. Vendar pa sta v istem času obstajali v mestu
še dve skupini (»Cas and The Casanovas« in »The Seniors«), ki prav
tako trdita, da sta bili prvi.«29
Beat lahko obravnavamo kot neposredno evropsko nadaljevanje ori-
ginalnega ameriškega rock'n'rolla petdesetih let. Ansambli (»The
Beatles«, »Rolling Stones«, »The Who« in drugi) so v glavnem prevzeli
repertoar rock'n'rolla. Tudi kadar so izvajali lastne skladbe, so posne-
mali muzikalno strukturo in nastopne navade zvezdnikov rock'n'rolla
petdesetih let. Razlike med beatom in rock'n'rollom, iz katerega beat
izhaja, je težko opredeliti. Razlike se manj izražajo v osnovnih glasbe-
nih parametrih (melodija, harmonija, ritem). Bolj so opazne v drugač-
nih okoliščinah nastanka takratne glasbe oz. v njeni diferirajoči pojavni
podobi. Beat je bil v veliki večji meri kot ameriški rock'n'roll obele-
žen z amaterizmom. Večina ameriških glasbenikov rock'n'rolla je imelo
za seboj že določeno kariero glasbenika rhythm & bluesa, preden so jih
že odrasle povzdignili v rock glasbenike. Angleški beatniški najstnik
pa je izhajal prav iz gibanja, ki je poudarjalo amaterizem in gojilo
glasbo, »narejeno doma« in po instinktu. Niti starost niti igrivejša og-
njevitost ne moreta odtegniti beat glasbenikov od sanjskega sveta zvezd.
Liverpoolski beat je živel od bližine baze — poslušalcev, in to pred-
vsem v času, ko je predstavljal še bolj lokalno omejen fenomen. V tem
smislu so velikega pomena plošče s posnetki ansamblov »Hideaways« in
»Clayton Squares«, nastale v liverpoolskem »Cobern Club«.30
24 Prva merseybeatovska skupina, ki je izdala svojo ploščo, je bila skupina
»Howie Casey and The Seniors«. To je bila plošča z naslovom »Boli Weevil
Song« in izšla leta 1962 pri založbi »Fontana«. Ta ansambel je bil verjetno
tudi prvi iz Liverpoola, ki je nastopil v Hamburgu. V sedemdesetih letih
je bil Howie Casey član ansambla Johna Entwisteisa »Rigor Mortis«. O tem
glej: Robert Patridge, Merseybeat Memories, v: Melody Maker, 25. 8. 1973,
str. 39 in 49.
27	Beatli so postali popularni na liverpoolski »sceni« šele, ko je pesem »From
Me To You« postala nacionalni hit.
28	Na dvojnem velikem albumu (United Artists USD 305/6) so zbrane pro-
dukcije na malih ploščah enaindvajsetih liverpoolskih beat skupin — med
njimi skladbe ansamblov »The Searchers«, »Kingsize Taylor & The Dominos«,
»lan & The Zodiacs«. Vse skladbe so nastale med leti 1962 in 1964.
29	Melody Maker, L 8. 1964.
30	Diskografska priloga (Jürgen Seuss, Gerold Dommermuth, Hans Maier,
Beta in Liverpool, Frankfurt/Main: Europäische Verlaganstalt, 1965.
					156
V teh primerih je šlo za posredovanje glasbe prek neposrednega od-
nosa med glasbeniki in poslušalci, ki ni dovoljeval nobene geste showa.
Beat je bil vzvratna pretvorba polikanega rock'n'rolla v nekakšnem
neobdelanem, surovem stanju.
Avtorji knjige »Beat in Liverpool« in ostali opazovalci takratne »scene«
so vprašanje, zakaj se je neka relativno agresivna glasba mladih lahko
razvila in najbolj obdržala v Liverpoolu, povezali s socialno-ekonom-
skim položajem v pristaniškem mestu.31 Leta 1960 je bila stopnja neza-
poslenosti v Liverpoolu najvišja ob najnižjem bivanjskem standardu
v vsej Angliji. Kar 43 % stanovanj je bilo najemniških. John Lennon
takole poroča o vzdušju v mestu: »Bilo je pristanišče — to se pravi,
da je bil Liverpool manj ozkosrčno mesto od kateregakoli drugega
mesta v Angliji... Imeli smo mnogo priseljencev, tudi črncev in Ki-
tajcev. Bilo je kot v San Franciscu. Ta San Francisco je stvar zase...
Kaj misliš, zakaj je prav tam prišlo do Haight Ashburyja in do vsega
ostalega? Do tega ni prišlo v Los Angelesu, temveč v San Franciscu,
saj ljudje tja odhajajo, skozi Los Angeles pa lahko le greš in poješ
hamburger. V Liverpoolu ni bilo samopoveličevanja. Mesto je bilo zelo
ubožno, a trmasto. Toda ljudje so imeli veliko smisla za humor, ker
jim je tako vsrano šlo... Je kozmopolitsko mesto, kamor se mornarji
iz Amerike vračajo s ploščami bluesa. Country & Western sem spoznal
v Liverpoolu še preden sem slišal rock'n'roll. Ljudje tam zelo resno
jemljejo svojo glasbo. V Liverpoolu so obstajali razni klubi (folk, blues,
country, western...) še pred prihodom rock'n'rolla. Mi smo bili šele
naslednja generacija.«32
Seuss in Dommermuth vidita v beat glasbi obliko mladostnega in s
protestom obarvanega bega iz resničnosti. Ta protestni značaj (pove-
zava z ameriško beatniško generacijo) se je odražal npr. v t. i. events
— dogodkih, katerih začetniki so bili, deloma, tudi glasbeniki. Dne
7. 12. 1964 je bil v liverpoolskem »Covern Club« takšen dogodek, uper-
jen proti uporabi atomske bombe. Na njem so sodelovali pop pesniki,
pop umetniki in dve najpopularnejši beat skupini. Takšni dogodki ka-
žejo na drugačno zavest, s katero je bila pretkana glasba. Človek de-
luje socialno zavestno, počuti se polnoletnega, vendar brez sveta odra-
slih tudi na področju kulture sreča vse preveč nezaupanja. Redukcija
na električno ojačane kitare s tolkali, torej na instrumente, neobreme-
njene s filharmonično preteklostjo, je nekaj neizogibnega. Razne za-
sedbe z violinami in melotronom, pa tudi predelave klasične glasbe,
so v tem zgodnjem času liverpoolskega beata naletele le na naspro-
tovanje.
Rhythm & blues in/ali rock'n'roll
Rock se od popa in beata razlikuje najprej po tem, da gre v primeru
ročka za izraz, ki se uporablja zgolj v glasbi, in ki mu je na področju
31	Seuss/Dommermuth/Maier, Beta in Liverpool.
32	John Lennon Remembers, str. 112.
					157
upodabljajoče umetnosti komajda najti paralelo.33 Pa vendar ga ni
lahko opisati, saj tudi rock ne označuje popolnoma natančne oblike
glasbenega izraza. Liverpoolski beat med leti 1956 in 1962 se le malo
razlikuje od rhythm & bluesa, je dejal Richard Goldstein. Goldsteina
ta pa se v svoji »otroški podobi« med leti 1954 in 1958 često sploh ne
razlikuje od rhythm & bluesa, je delaj Richard Goldstein. Goldsteina
foi lahko dopolnili, da je tudi rhythm & blues v določeni meri produkt
»nesrečne alianse« med jazzovskimi oblikami iz časov bebopa in mest-
nimi oblikami bluesa, ki jih karakterizira uporaba električne kitare.
Blues ali rhythm & blues — glasbo afroameričanov so najprej spre-
jeli črnci, šele potem je postala sprejemljiva tudi za belce. Posebnega
pomena za širjenje rhythm & bluesa (tudi izven géta) je razvoj »črnih«
radijskih postaj. Leta 1943 so bile v ZDA le štiri postaje, ki so oddajale
izključno »črno« glasbo in bile usmerjeni k črnski publiki. Deset let
kasneje je bilo takšnih postaj 270, leta 1956 pa kar 400 oddajnikov za
2500 postaj širom vse dežele.34 Ta razvoj je nedvomno povezan s kon-
fliktom med ameriško agencijo ASCAP in radijsko mrežo NAB. Tekom
tega spora se je že pripravljala nova avtorska agencija BMI, ki je kon-
kurirala agenciji ASCAP z uspehom. Zelo podrobno so to pravdanje
opisali avtorji oddaje »Roll over Beethoven«.35 Zahteva po zvišanju
tantiem, ki jih je ASCAP dobivala od NAB, je na predlagateljico zah-
teve delovala kot bumerang. Radijski zavodi, ki se s to zahtevo niso
hoteli strinjati, so se leta 1941 morali odpovedati materialu, zaščitenem
pri ASCAP, vendar so pričeli črpati material za oddaje iz glasbenega
področja, kateremu je produkcija »Tin Pan Alley« dotlej v precejšnji
meri onemogočala, da bi prišlo v eter — to sta country in folk glasba.
Zato lahko smatramo leto 1941 kot ključno leto. Hkrati s tem bojkotom
se je pojavil tudi diskriminirajoči izraz »race music«.36 »Billboard«,
najpomembnejše strokovno glasilo glasbene industrije, je že 20. julija
1940 uvedel t. i. hit-parado. Ta časopis je uporabljal izraz »race music«
do 25. 6. 1949, ko ga je brez komentarja zamenjal z izrazom »Rhythm
& Blues«.
Čeprav je v tem primeru (kar ni popolnoma netipično) jezikovna non-
šalanca združila izraz za glasbeni parameter z nazivom neke glasbene
zvrsti v en sam izraz, pa ta neenak par daje prve informacije o funkciji
33	Ce bi smatrali, da je pop ustrezna oznaka za določeno smer v upodablja-
joči umetnosti, beta za neko literarno prepričanje in rock oznaka za glasbo,
bi bilo to podoben nesmisel kot iskati nedvoumna jezikovna pravila. Avtor
knjige »Merseybeat Memories« Robert Patridge (Melody Maker, 25. 8. 1973,
str. 33 in 49) poroča, da so še leta 1970 označevali tradicijo rock glasbe v
Liverpoolu z izrazom »beat glasba«. Tudi v ZDA se vsled tradicij nagibajo
bolj k zbirnemu izrazu »rock glasba«, s katero označujejo razne oblike
afro-ameriško orientirane popularne glasbe, v Nemčiji pa je poimenovanje
posameznih področij te glasbe v glavnem še negotovo — nenazadnje tudi
zato, ker predstavlja ta glasba Nemcem »Glasbo iz druge roke«.
34	Glej: Jonathan Kamin, The White R & B Audience and the Music
Industry 1952—1956, v: Popular Music & Society, IV, 3, 1975, str. 171.
35	Klaus Kuhnke/Hartmut Liick/Manfred Miller/Tom Schroeder/Peter Schul-
ze, »Roll over Beethoven«, Bremen: Eres, 1973, str. 421.
36	Izvor izrazov »Hillibilly« in »race« je verjetno iskati pri direktorju za
snemanja newyorške družbe »Okeh Recording Company, Ralphu S. Peeru.
					158
te glasbe: vzpodbuda k plesu (rhythm) in odraz občutka pripadnosti
neki etnični skupini (blues). Stilno pa je bil rhythm & blues štiridesetih
let zbiralnik vseh mogočih izraznih področij črnske zabavne glasbe.
Pod streho tega izraza so se tako znašli: omiljeni bebop jazz Louisa
Jordana, električni blues T-Bone Walkerja, vokalni barbershop an-
sambla »Mills Brothers«, popularizirana zvočnost gospela Ray j a Char-
lesa, Leadbellyjeva folk glasba (npr. »Good Night Irene«) in umetelno
stilizirana vokalna zvočnost ansambla »Driffters«. Tako so veljali za
pionirje rhythm & bluesa razni glasbeniki, kot so -T-Bone Walker, ki-
tarist Muddy Waters, B. B. King in saksofonist Louis Jordan.37
Skoraj vsem navedenim pa je skupen visok delež učinkov showa, nag-
njenost k zabavništvu in ne prav umetniško visok način izraza.
Rhythm & blues so sprva označevali kot obsceno proletarsko umetnost,
in to v takšni meri, da jo je odklanjalo tudi mnogo črncev srednjega
sloja — vključno s kitaro, instrumentom nizkega sloja. Podobna oce-
na je že desetletja prej doletela ragtime, blues in jazz nasploh: »Zani-
miva je ugotovitev, da je Handy, katerega ime je tako tesno povezano
z bluesom, odkril to glasbo šele v odraslih letih. V času otroštva mu
je družina preprečevala sleherni stik z bluesom. Nekega dni si je kupil
kitaro. Ko je oče to odkril, je vpil: »Kitara! Ena izmed hudičevih
igrač. Vrzi jo proč! Proč jo vrži, ti pravim! Daj jo iz rok. Ali smo te
ustvarili zato, da boš ta grešni predmet prinesel v naš krščanski dom?
Ali me slišiš? Spravi se!«38
V rhythm & bluesu se odraža mestno neposredni in često brutalni na-
čin čustvovanja stoletja tlačenega ljudstva. Belcem se ni zdelo vredno
razpravljati predvsem o seksualnih prispodobah v skladbah zgodnjega
rhythm & bluesa. Pesem »Work eith me, Annie« skoraj nedvoumno
opisuje koitus, deli besedil kot npr. »Keep on Churnin' till the Butter
Comes« ali »Big Ten Inch Record«, pa so v seksualnem smislu zbujale
pri belcih občutek manjvrednosti napram moči črncev. Ni čudno, da so
se prav v tem času, še posebej pa v letih 1954 in 1955, razvile dejavnosti
proti širjenju rhythm & bluesa — takšna dejavnost je bil npr. »Wash-
-Out-The-Air-Commetee« v Houstonu, ki je objavil sezname sumljivih
naslovov ter organiziral kampanjo proti disc-jockeyjem, ki so te skladbe
kljub temu predvajali.39 Seveda so bile tovrstne dejavnosti v najbolj-
37	T-Bone Walker si jemlje pravico prvega, ki je uporabljal električno kitaro
(o tem glej: Arnold Shaw, The World of Soul, Black's America Contribution
to the Pop Scene, New York: Cowles, 1970, str. 113). Lahko mu priznamo
določeno prioriteto v zvezi z bluesom in rhythm & bluesom. Da pa bi
uporabljal električno kitaro še pred jazz glasbenikom Charlesom Christianom
in Eddijem Durhamom leta 1935, je dvomljivo. Tovarna »Gibbons«, pionir na
področju električnega ojačevanja kitare, je to metodo razvila šele malo pred
drugo svetovno vojno in jo šele v tistem času ponudila tržišču.
38	W. C. Handy, Father of the Blues, New York, 1970, str. 10, citirano po:
William Ferris, Blues Roots and Developement, v: The Black Perspective
in Music, II, 2, 1974, str. 123.
39	O tem glej: Houston's »Wash-Out-The-Air-Commetee Knocks 26 R & B
Tunes out of Box«, v: Variety, 24. 8. 1955, str. 51 in 52. Razen že omenjene
pesmi »Work with me, Annie« ansambla »Midnighters« je bilo na spisku še
					159
šem primeru brez učinka, večinoma pa so le še povečevale zanimanje
za to glasbo.
S stališča teh značilnosti besedil je potrebno opisovati tudi glasbene
značilnosti rhythm & bluesa. Vendar označuje izraz »Rhythm & blues«
bolj »črno« zabavno umetnost nasploh, kot pa enotni slog. Zato je moč
izpeljati analizo glasbe nekega glasbenika rhythm & bluesa, kot je
Louis Jordan (naj bo še tako reprezentativen), le s stališča enega izmed
aspektov te glasbe. Louisa Jordana, ki je nekoč izjavil, da igrajo jazz
glasbeniki le zase, on pa za ljudi, vedno povezujejo z najzanimivejšimi
in najvplivnejšimi interpreti rhythm & bluesa.40 O njem je Chuck Ber-
ry trdil: »Z Louisom Jordanom se identificiram bolj kot s katerimkoli
drugim jazz glasbenikom.«41
S skladbo »Tympani Five« je Jordan ustvaril glasbo, ki je v koš
rhythm & bluesa popeljala predvsem elemente j azza, povezane z znatno
mero showa (ta glasba je postala znana pod imenom »Harlem Jump«).
Jordan je bil gotovo eden najpomembnejših saksofonistov post-bebo-
pa, a je želel biti tudi zabavljač. V njegovih interpretacijah, oblikova-
nih v mnogoličnih željah po zabavljanju, je moč najti tako krike tro-
bil in instrumentalno improvizacijo (»Caledonia«) kot plesne ritme ka-
lipsa (»Run Joe«) ali rumbe (»Early in the Morning«), pa tudi t. i.
easy-beat v skladbi »Is you Is or Is You Ain't Ma Baby«, ki prej spo-
minja na skladbo Fatsa Wallersa »Your Feet's too Big«, kot pa na
rhythm & blues. Najdemo lahko tudi seksualno žaljivo skladbo »Be-
ware, Brother, Beware«, za zgodnje obdobje rhythm & bluesa pa so
posebno značilne skladbe kot npr. »Choo Choo Ch'Boogie«. Bas še ni
ojačan, bobni komajda posegajo v pavze, omejujejo se na tekoči ritem.
Bas in bobni bi lahko v tej zvočni podobi kaj lahko služili kot sprem-
ljevalni instrumenti j azza tistega časa, če poudarjanje drugih in če-
trtih dob ne bi spominjalo na »Shuffle-Rhythm« in če se instrumenti
ne bi izogibali fraziranju v slogu beata. Tudi kriki trobil, ki v začetku
spominjajo na signale lokomotive, izvirajo iz jazza. »Železniški« motiv
je nasploh pomemben topos jazza in bluesa, medtem ko se je v
rock'n'rollu bolj udomačila motivika sodobnih avtocest in avtomobilov
(besedila Chucka Berryja so prepolna podob kromirano-bleščeče kul-
ture cadillacov). Skladba »Choo Choo Ch'Boogie« je tudi v pogledu for-
me v skladu z dvojnostjo izraza Rhythm & blues. Dvanajsttaktni formi
bluesa v delu A sledi osemtaktni refren v isti tonaliteti. Značilnost te
glasbe je večja popularnost za ceno slogovne nonšalance.
V tem smislu lahko vidimo rhythm & blues kot predhodnika rock'n'rol-
la. V prehodu od rhythm & bluesa k rock'n'rollu se odraža tudi eman-
cipacija črnske zabavne glasbe. Izraz »rock'n'roll« je verjetno prvi upo-
25 osumljenih skladb, med njimi »I Got A Woman« in »Come Back Baby«
(Ray Charles), »You Upset Me Baby« in »Every Day I Have The Blues«
(B. B. King), »Honey Love« (Driffters), »Candy Kitchen« in »Another Fool«
(Lighting Hopkins) in »Good Rocking Tonight« (Elvis Presley).
40	Arnold Shaw, str. 103: »Those guys... play mostly themselves. I vanted
to play for the people.«
41	prav tam, str. 101.
160_					-
rabil disc-jockey Alan Freed leta 1951 — torej že dolgo preden je izraz
opredeljeval umetelno zglajeni rhythm & blues in dolgo potem, ko je
našel svoje mesto tudi v jazzu.42
Freed je neko oddajo rhythm & bluesa preimenoval v oddajo rock'n'rol-
la ter v tem smislu tudi napovedal skladbo »Rock a Betin' Boogie«
Billa Haleyja. Jonathan Kamin opozarja, da je disc-joceky Freed upo-
rabljal izraz »Rock'n'roll« za glasbo, ki je že prej obstajala pod ime-
nom »rhythm & blues«.43
V isti zvezi je potrebno povedati, da je imel Freed leta 1952 svojo
redno oddajo pod naslovom »Moondog's Rock'n'Roll Party«, ki je bist-
veno pripomogla k širjenju novega poimenovanja.44
Pri glasbenih proizvodih od leta 1953 dalje je težko odločati, ali je šlo
za rhythm & blues ali za rock'n'roll, kakor je bilo desetletje nazaj težko
razlikovati dixiland od neworleansa v jazzu. Terminologija živi svoje
življenje brez ozira na poskuse kategorizacije. Skladbo Fatsa Domina
»The Fat Man« so nekoč označili kot skladbo, v kateri se najavlja nova
epoha rock'n'rolla, na drugi strani pa štejemo Fatsa Domina šele k
drugi generaciji glasbenikov rock'n'rolla, saj je skupaj s Chuckom Ber-
ryjem in ostalimi črnskimi glasbeniki postal popularen šele v drugi
polovici petdesetih let.45 In le kdo sploh lahko najde trdne glasbene
kriterije, po katerih bi slogovno opredelil skladbo Chucka Berryia
»Maybellene« bodisi kot rhythm & blues, bodisi kot rock'n'roll?
Pa vendar skoraj vsi avtorji, ki so se ukvarjali z zgodovino zgodnjega
rock'n'rolla, poudarjajo, da je rock'n'roll tako glasbeno kot jezikovno
zglajena oblika rhythm & bluesa in da so beli glasbeniki rock'n'rolla
dodelali glasbo črnih glasbenikov rhythm & bluesa v obliki predelav
njihovih skladb. To je proces, ki spremlja črnsko glasbo že vsa leta
dvajsetega stoletja, zato lahko Arnold Shaw z določeno pravico trdi:
»Ameriška popularna glasba je mešanica... črnskih glasbenih umet-
nikov in belega zglajevanja in popularizacije.«46
Vsebinsko zelo polno je izraze »rock'n'roll«, »rhythm & blues« in »pop«
označil Jonathan Kamin: »Rhythm & blues je zavladal tržišču kot
42	Siegfried Schmidt-Joos opozarja na erotično-seksualne komponente izraza
(glej Rock Lexikon, izd. Schmidt-Joos in Barry Graves, Reinbek, 1973).
Werner Burkhardt pa pravi, da je pomen izraza blizu »zavrtinčiti se«
(glej: Musikkunde in Beispielen, Entwicklung der Pop-Musik I-II, Priloga o
ploščah DGG 2536015/016.
43	Jonathan Kamin, The White Rhythm & Blues Audience and The Music
Industry 1952—1956, v: Popular Music and Society IV, 3, 1975, str. 171.
44	Show Alana Freeda z naslovom »Moondog's Rock'n'Roll Party« je posre-
doval oddajnik WJW Cleveland, Ohio. Freed je umrl 20. 1. 1965 v 43. letu
starosti v Palm Springsu, Kalifornija. O tem glej: Chris May, Rock'n'Roll,
London, str. 27.
45	Kuhnke, Lück, str. 197.
44 Arnold Shaw, str. 9; takšen »predelovalni mehanizem« je učinkovit še
danes. Leta 1975 je bila skladba Erica Claptona z naslovom »I Shot the
Sheriff« bistveno popularnejša od izvirne reggae skladbe Boba Marleyja in
ansambla »Wailers«.
___				161
rock'n'roll.«47 Jonathan Kamin48 nam je podal tudi primerjalni izvleček
lestvic »Top Ten« časopisa »Billboard« med majem 1954 in oktobrom
1956.49 Ta primerjava nam daje dober vpogled v to, kako so najprej
postale popularnejše skladbe rhythm & bluesa v predelavah belih gla-
sbenikov, dokler niso postale tako znane, da kakšne druge predelave
sploh niso več hoteli napisati.
Tabela št. 1
Naslov skladbe
Izvirnik	Predelava
Datum prve
uvrstitve na
lestvico
število
tednov
na
lestvici
najboljše
doseženo
mesto
število
tednov na
lestvici
najboljše
doseženo
mesto
I Understand Just How You Feel	29. 5.1954	15	8	12	13
Goodnight, Sweethart, Goodnight	10. 7.1954	—	—	14	8
Sh-Boom	10. 7.1954	12	9	20	1
Shake, Rattle and Roll	21. 8.1954	—	—	24	7
Hearts of Stone	27.11.1954	15	15	8	1
Earth Angel	25.12.1954	14	8	13	8
Sincirely	8. 1.1955	—	—	20	1
Tweedle Dee	15. 1.1955	11	22	19	3
Ko Ko Mo (dve predelavi)	29. 1.1955	—	—	14 (14) 9 (5)
Dance with me, Henry (v izvir-
niku »The Wallflowers«)	6. 3.1955	—	—	18	2
Ain't that a Shame	9. 7.1955	8	16	18	2
Maybellene (brez predelave)	3. 9.1955	8	7	—	—
Only You	1.10.1955	20	5	9	10
I Hera You Knocking	22.10.1955	—	—	17	3
The Great Pretender (brez
predelave)	24.12.1955	17	2	—	—
See You Later, Alligator	24. 1.1956	—	—	14	6
I'll Be Home	18. 2.1956	—	—	14	6
Osnova za določitev mesta na lestvici je število prodanih plošč. Če bi
primerjali razmerje med izvirniki in predelavami na osnovi lestvic
radijskih postaj, ki ne izhajajo iz prodaje, temveč iz sodb poslušalcev
neke oddaje, bi bil rezultat še neugodnejši za izvirnike. Enajst naslo-
vov, zajetih v pričujoči tabeli, bi v obliki izvirnika sploh ne prišlo na
lestvico. Le pesem »Only You« (»The Platters«) v izvirni verziji pre-
kaša predelavo, medtem ko pesmi »Maybellene« (Chuck Berry) in »The
Great Pretender«) (»The Platters«) nista doživeli predelav.
47	Jonathan Kamin, Karallels in the Social Reactions to Jazz and Rock, v:
The Black Perspective in Music, Vol. 3, št. 3, jesen 1975, str. 289.
48	Jonathan Kamin, Taking the Roll out Rock'n'Roll: Reverse Acculturation,
49	Na tej lestvici so se pojavljale sprva poleg rock skladb tudi skladbe
rhythm & bluesa. Od leta 1953 dalje pa so postale rock skladbe tako po-
pularne, da so one druge izrinile s seznamov hitov. Od skladbe Chucka
Eerryja »Maybellene« dalje (1955) so se na lestvicah pričele pojavljati tudi
skladbe črnih glasbenikov in zavzemati mesta na hit-paradah bodisi kot
rhythm & blues, bodisi kot rock'n'roll.
					162
Morda je še zanimivejša naslednja primerjava, ki obsega naslove in
njihov položaj na lestvici med februarjem in oktobrom 1956. Lahko
vidimo, da nobena predelava več ne dosega izvirnika, saj sploh ni bilo
več pričakovati komercialnega uspeha napram izvirni verziji. Predela-
ve mnogokrat sploh ne dosegajo uvrstitve na lestvico — z izjemo Ivor j a
To wer j a, katerega predelava je bila uspešnejša od izvirnika.
Tabela št. 2
Naslov skladbe
Izvirnik	Predelava
Datum prve
uvrstitve na
lestvico
število
tednov
na
lestvici
najboljše
doseženo
mesto
število
tednov na
lestvici
najboljše
doseženo
»1 r 1 ° ivi 3 <í O h 4 ?< n < S1
N g.N ^н Ч-И N ^
sí ЗЧ^РИОО^Ш^О)0
a^agaS I s^g^s^s-s
(Hi-rfćDtLfD л н rt г» t '1 i_i i—'1 x
% >â
(B П> (D од "— Vrf fD g ' (D hrj
~ w w g. S* &
¡3 i—
B'
F
I
n»
••o
>-» to i-1 i-1 t-* ti ti
00 СЛ tO P 00
0	CO ^ Ol ^ ^ w ¡S3
H-> t-» t—» »—» Î—» Î—'
co co co coco coco co
01	Ol Ol OlOl Ol Ol Ol Ol
OS Ol CS OS OS OS OS OS OS
0	tsS 00 Ol CO i-» to OS OS
1—* I-1
M M H rf* 00 OS Ol t" OS
1	I I IE II OS e»
œ S3
i i i u i i a s
■p P p
CO CO
Od maja leta 1956 dalje se je rhythm & blues že popolnoma enako-
vredno udomačil poleg rock'n'rolla, kar pa ni povzročilo močnejše
navezave bele publike na črnsko glasbo, temveč je celo opozarjalo na
nekakšen prilagoditveni proces med rhythm & bluesom in rock'n'
rollom. Seksualni namigi v pesmih rhythm & bluesa so bili v času hit
parad sicer redkejši, vendar iz področja popularne glasbe niso nikdar
popolnoma izginili.
Tako je moč relativno natančno dojeti zgodovinski razvoj črnega
rhythm & bluesa prek belega rock'n'rolla do mešanih oblik črnega
rock'n'rolla (Chuck Berry) ali belega rhythm & bluesa.50 S pomočjo
stalno naraščajočega števila »črnih« radijskih postaj med leti 1943 in
1953, pa tudi s pomočjo družbe BMI, je rhythm & blues zavzemal vedno
večji obseg, dokler se ritmu te glasbe niso mogli izogniti celo beli
glasbeniki countryja. K popularizaciji te glasbe je mnogo pripomoglo
samo preimenovanje v rock'n'roll (Alan Freed, 1952), pa tudi prede-
lave v izvedbi belih glasbenikov. Takšne predelave so postale še po-
50 Še enkrat je potrebno poudariti, da vse to še ne pove veliko o glasbeni
koncepciji. Kriterijev, po katerih bi lahko razdvojili rock'n'roll od rhythm
& bluesa po letu 1956, ni.
					163
gostejše v letih med 1952 in 1954, med leti 1954 in 1956 pa je rhythm
& blues dokončno zavladal beli publiki in se enakopravno vmešal v
igro z rock'n'rollom. Po letu 1956 pa so mnogi, ki so se, ali so jih smat-
rali za glasbenike rhythm & bluesa, svoje kolege s področja rock'n'rolla
celo prekašali v popularnosti.
Rhythm & blues je pravzaprav izkrčil pot rock'n'rollu. Kot glasba
črncev je morala premagati odpor belcev. Rock'n'roll pa je kot ne-
etična glasba moral premagati le odpor odraslih, ki so si še požvižgavali
melodije pretekle zabavne glasbe a le Frank Sinatra. Proti rhythm &
bluesu je bila kampanja med leti 1953 in 1955, proti rock'n'rollu pa v
letih 1956 in 1957.51
Do leta 1958 pa so ti glasovi potihnili. To glasbo so sprejeli kot del
najstniške »scene«, saj mimo nje niso več mogli: »Kljub prej ugotovlje-
nim navzkrižjem, deluje rock'n'roll v zadnjih tednih trdno kot Gib-
raltar.«52
Rock glasba — klasika pop glasbe
Blues — rhythm & blues — rock'n'roll — beat — rock — to je tra-
dicijska linija, skonstruirana zaradi znanosti. Je teoretična, speku-
lativna in nastala pod pritiskom. Znano trditev Leonarda Fathersa, da
je blues senca jazza, lahko enako dobro prenesemo na razmerje med
bluesom in rock glasbo. Rock glasba je lahko zbirni izraz za večino
pojavnih oblik zabavne glasbe, ki vse izhajajo iz glasbe afroameriča-
nov, z izrazom »rock'n'roll« pa označujemo glasbo med leti 1954 in
1960 ter njene oživitve od leta 1968 dalje. Kar je prišlo za beatom, se
zrcali na najrazličnejših področjih, najvernejše pa v besedah Heinza
Ohffa, da so časi postali boljši, kar pa vselej tudi pomeni, da so postali
preglednejši.53
Med leti 1966 in 1976 so se izoblikovali razni trendi, ki so nastali kot
modifikacije večne teme — rock glasba: jazz rock, klasični rock, no-
stalgični rock, glitter sound, reggae, elektronski rock, hard rock, če
naštejemo le najbolj izstopajoče. Osnova vsem tem slogom je vse-
skozi rock'n'roll petdesetih let. V mnogih produkcijah je prišlo do
izraza dejstvo, da so se glasbeniki tega zavedali: »It's Only Rock'n'
Roll« (Rolling Stones), »Too Old To Rock'n'Roll, Too Young To Die«
(Jethro Tuli), »We Sold our Sold for Rock'n'Roll (Black Sabbath),
»Close Enough for Rock'n'Roll« (Nazareth), deloma tudi »Rock'n'Roll
Music« (John Lennon). Vendar je mnogokrat osnova novim glasbenim
51	Kako zelo je bil rock'n'roll nevaren etabliranim zabavnim umetnikom,
priča stališče Franka Sinatre do rock'n'rolla: »Rock'n'roll diši napačno in
lažnivo. Večinoma ga izvajajo duhovno motene glave s sredstvi, kot so
slaboumna ponavljanja in popačen, nesramen in neposreden jezik... Je
bojevita glasba... zločincev tega sveta« (Gertrude Samuels, Why They
Rock'n'Roll — And Should They ?, v: New York Times Magazine, št. 104,
12. 1. 1957, str. 48).
52	The Rock Is Solid, Time Magazine, št. 70, 4. 11. 1957, str. 48,
53	Heinz Ohff, str. 158/59.
					164
področjem zgolj fundament rock'n'rolla, zato dovršena glasbena dela
več ne odsevajo svojega glasbenega razvoja. Cesto že sam izvor glasbe-
nika oživlja tudi njegov odnos do ročka, še pogosteje pa štejejo med
rock glasbenike tudi nekatere skladatelje »resne« glasbe vsled razširitve
pojma »rock«. Tak primer je Stockhausen, katerega smatrajo mnogi
rock glasbeniki za svojega pradeda.54
»Minimalna glasba Mika Oldfielda operira z montažo in serioznostjo,
kar je značilno za mnoge proizvode ameriške »resnoglasbene« avant-
garde in naslednikov La Monte Younga — to je nekakšna »Ars multi-
plicata.« Po teoriji Petra Roehrsa je moč lažje dojeti notranje zakonito-
sti in lastnosti stvari na osnovi ponavljanja.55 V kontrastu med lepo-
zvočjem Mika Oldfielda in nedostopnim hrupom Louja Reeda v
skladbi »Metal Machine« se odraža disparatna rock scena sedemdesetih
let, ki jo morda najbolje reprezentiraj o skupine »Emerson, Lake &
Palmer«, »Gentie Giant« in »Roxy Music«. Lahko bi rekli: naraščanje
potrebe po izrazu do gigantsko-virtuoznega, približevanje kompeks-
nosti nove glasbe, skladno s časom pa tudi težnja po prenosu umet-
nosti odpadkov in yarholovske tehnike v glasbo — »Ven iz smetnjaka,
čisti v glasbo !«56
Plošče:
okrajšave: D — Zvezna republika Nemčija
GB — Velika Britanija
HL — Nizozemska
USA — Združene države Amerike
Ash Ra Tempel — 1971 (OMM 556013 Metronome).
The Beatles: Sgt Pepper's Lonely Hearts Club Band, 1967 (SHZE 401).
Chuck Berry: On Stage (Chess 1480).
Blach Sabbath: We Sold Our Soul for Rock'n'Roll, 1976 (Vertigo 6641335).
Eric Clapton: 461 Ocean View, 1974 (RSO 2394138).
Entwicklung der Pop-Musik I-II, Musikkunde in Beispielen (DGG 2536015/
/016).
Jethro Tuli: Too Old to Rock'n'Roll, Too Young to Die, 1976 (Chrysalis
6307527).
Louis Jordan: Remember Louis Jordan (Fontana 6430114).
John Lennon: Rock'n'Roll, 1975 (1 CO 62-05834).
Bob Marley and The Wailers: Live!, 1975 (Island 89729 XOT).
Mersey Beat '62—'64: The Sound of Liverpool, 1974 (GB: United Artists
USD 305/6).
Mothers of Invention: We're Only in it for Money, 1967 (Verve 710012).
Nazareth: Close Enough for Rock'n'Roll, 1976 (Vertigo 6370412).
Lou Reed: Metal Machine Music — An Electronic Instrumental Composition,
1975 (RCA CPL — 2 — 1101).
Mike Oldfield: Boxed, 1976 (Virgin UBOX 1).
Rolling Stones: It's only Rock'n'Roll, 1974 (COC 59103).
Sha Na Na: From The Streets of New York, 1973 (Kama Sutra 2319038).
Kingsize Taylor: Keep on Rock'n, 1963 (Brunswick 2911109).
La Monte Young: The Theatre of Eternal Music/Dream House 78'17, 1973
(Shandar 83510).
54	Rock and Other Four Latter Words, delo J. Marksa, nosi posvetilo: »Po-
svečeno Karlheinzu Stockhausenu, ki je naša ušesa uničil, da lahko slišimo.«
55	o tem glej: Herta Wescher, Die Geschichte der Collage, Vom Kubismus
bis zu Gegenwart, Köln: Dumont, 1874, str. 370.
56	Andy Warhol, A, New York: Grove, 1968, str. 451.
					165
LITERATURA
Ausstellungskatalog Andy Warhol — Die zeichnerische Werk 1942—1975,
Stuttgart: Württernbergischer Kunstverein, 1976.
Ausstellungskatalog Pop Art in England — Anfänge einer neuen figuration
1947—63, Braunschweig: Waisenhaus-Buchdruckerei und Verlag, 1976.
Allen Aldridge: The Beatles Singbook I, München, 1971.
Dieter Baacke: Jugend und Subkultur, München: Juventa 1971.
Nik Cohn: A WopBopaLooBop A LopBamBoom — Pop from the Beginning.
London, 1969, v nemščini Reibek/Hamburg: Rohwolt 1971.
Günter Ehnert: Rock in Deutschland, Hamburg: Taurus 1975.
Jonathan Eisen: The Age of Rock — Sounds of the American Cultural Re-
volution, New York: Vinitage 1969.
Jonathan Eisen: The Age of Rock — The Sounds of the American Cultural
Revolution 2, New York: Vniitage 1970.
Allen Ginsberg: Das Geheul und andere Gedichte, Wiesbaden: Limes 1959
Richard Goldstein: Goldstein's Greatest Hits — A Book Mostly About
Rock'n'Roll, Englewood Cliffs, N. J.: Prentice Hall 1970.
Richard Gramer: Pop Songs, Frankfurt/Main : Diesterweg, 1975.
Dörte Hartwich-Wiechell : Pop-Musik — Analysen und Interpretatoren,
Köln: Volk, 1974.
Jost Hermand: Pop International — Eine kritische Analyse, Frankfurt/Main :
Athenäum, 1971.
Hans Joachim Kan/Frankie Sue Kann: American Protest Literature,
Frankfurt/Main: Diesterweg, 1974.
Ekkehard Jost: Sozialpsychologische Faktore der Popmusik-Rezeption, Mainz:
Schott, 1976.
Helmut Kreuzer: Die Boheme, Stuttgart, 1968.
Klaus Kuhnke/Hartmut Lück/Manfred Miller/Tom Schroeder/Peter Schulze:
Roll over Beetvoven—Zur Geschichte der populären Musik, Bremen: Eres 1973.
Jon Landau: It's Too Late To Stop Now — A Rock and Roll Journal, San
Francisco: Straight Arrow Books 1972.
Licy R. Lippard: Pop Art, München: Knaur, 1969.
J. Marks: Rock and Other Four Letter Words, New York: Bantam. 1968.
Chris May: Rock'n'Roll, London: Socion Books (brez letnika).
Heinz Ohff: Pop und die Folgen oder die Kunst auf der Strasse zu finden,
Düsseldorf: Droste, 1968.
Karl O. Paetel: Beat — Eine Anthologie, Reinbek/Hamburg: Rohwolt, 1962.
Eduard Putz/Hugo Wolfram Schmidt: Misik international-Informationen
über Jazz, Pop, außereuropäische Musik, Köln: Gerig, 1975.
Georg Rebscher: Materialien zum Unterricht in Popularmusik, Wiesbaden:
Breitkopf & Härtel, 1973.
Release Verlag: John Lennon erinnert sich, Hamburg (brez letnika).
Francis Rigney/L. Douglas Smith: The Real Bohemia, New York, 1961.
Rolling Stone Interviews Vol. I, New York: Warner, 1971.
Rolling Stone Interviews Vol. II, New York: Warner, 1973.
Lillian Rixon: Rock Encyclopedia, New York: Grosset & Dunlap, 1969.
Helmut Salzinger: Rock Power oder wie musikalisch ist die Revolution,
Frankfurt/Main: Fischer, 1972.
Barry Graves/Siegfried Schmidt-Joos: Rock-Lexikon, Reinbek/Hamburg:
Rohwolt, 1975.
Juergen Seuss/Gerold Dommermuth/Hans Maier: Beat in Liverpool, Frank-
furt/Main: Europäische Verlaganstalt, 1965.
Arnold Shaw: The World of Soul, Black's America's Contribution to the Pop
Music Scene, New York: Cowles, 1970.
Irwin Stambler/Grelun Landon: Encyclopedia of Folk, Country and Western
Music, New York: St. Martin's Press, 1969.
Andy Warhol: A, New York: Grove, 1968.
Herta Wescher: Die Geschichte der Collage — Vom Kubismus bis zur
Gegenwart, Köln: Dumont, 1974.
Prevedel: Ivan Pähl, muzikolog
					166
Aleš Debeljak
Mircea Eliade: Sveto
in kreativna hermenevtika
Mircea Eliade <1907—1986) je svoj prvi članek /Kako sem odkril ka-
men modrosti/ objavil v časopisu Ziarul Stiintelor Populare v Buka-
rešti že kot trinajstletni deček. Po dveh knjižicah o alkimiji Alchimia
Adiatica (Bukarešta, 1943) in Cosmologie is Alchimie Bibiloniana (Bu-
karešta, 1937), napisanih še v romunščini, pa je svoja dela objavljal v
francoščini in angleščini. Najpomembnejša dela za tisto znanstveno
disciplino, ki jo je sam imenoval »zgodovina religij«1 so Traité d'histo-
rié des religions (Paris, 1949; angl. prev. Patterns in Comparative Re-
ligions, New York and London, 1958), Das Heilige und das Profane
(Hamburg, 1957; frane, prev. Le Sacre et le profane, Paris, 1965; angl.
prev. The Sacred and the Profane, New York, 1958) in magistralno
delo, ki v marsičem rekapitulira, povzema in kontekstualizira celoten
raziskovalni opus — Historie des croyances et des idées religieses, Pa-
ris, 1976 in 1978 (angl. prev. A History of Religious Ideas, Vol. I-III,
Chicago, 1978 in 1982).2
* * #
Ce hočemo dobiti vsaj delen vpogled v Eliadejejvo raziskovalno me-
todo, moramo po našem mnenju izpeljati nek za science nemara para-
1	Eliade na splošno uporablja termin »zgodovina religij«, da bi označil
Religionswissenschaft, zato zanj zajema tudi primerjalno religiologijo, feno-
menologijo in morfologijo religij. Kolikor pa se kot »duhovna znanost«
nanaša na Diltheyjevo koncepcijo, ki je polemična do anglosaksonske science
zato, ker le-ta ne vključuje tudi stališča spoznavajočega v spoznavno eko-
nomijo, pa bi jo nemara lahko prevajali tudi z religiologijo. Vendar se v
spisu pač držimo avtorjeve terminologije.
2	Navajamo le poglavitna dela. Celovita bibliografija knjižnih objav s
področja zgodovine religij obsega več kot trideset enot. Dodati nemara
velja, da Eliade ni pisal le znanstvenih razprav, ampak tudi literarne
tekste, tj. romane in kratke zgodbe — novele. Z sociolingvistiko in so-
ciologijo znanosti pa bi bilo zanimivo preučiti Eliadejevo jezikovno distri-
bucijo, saj je literaturo pisal izključno v romunščini.
„______167
doksen, zato pa v samem bistvu Wiesenschaft utemeljen obrat: gre
namreč za to, da zlasti pri raziskovalno-znanstvenem prijemu, ki si
šele oblikuje svoj lastni predmetni krog, tj. ki šele vzpostavlja svoje
lastne meje, ni mogoče vnaprej inducirati neke objektivistično-nevtral-
ne metode. Nasprotno, treba je iz sproti artikulirajočega se oeuvre
deducirati tisto gnoseološko os, okrog katere se osredinjajo ključni
problemi, s tem pa tudi raziskovalni pristop. S tega vidika moč
filozofskega uma (ki mu je Eliade zaradi odločilnega metodološkega
oporišča v preseku med hermenevtično teorijo razumevanja in feno-
menološko eidetsko redukcijo nedvomno bližji kot pa pozitivnoempi-
rični znanstveni paradigmi — ni namreč odločilno »bogastvo konkret-
nega« religioznega gradiva, ki ga navaja, marveč metoda integracije v
enotni interpretacij ski okvir) res ni v ničemer drugem, kot v negativni
koristi, ki jo prinaša s seboj. Kot nas je v Kritiki presodne moči (1790)1
naučil Kant, filozofija ne služi za neskončno širitev, marveč za do-
ločanje meja, znotraj katerih je treba naj poprej odstraniti zablode, da
se bo sploh lahko ustvaril prostor za resnico kot resnico. Kolikor pa^
zunanja meja reprezentira hkrati tudi notranji kriterij filozofije, toliko
je mogoče iz Eliadejevega opusa deducirati ta kriterij, ki se izoblikuje
na ravni tistega, kar avtor sam imenuje homo religiousus. Seveda ne
gre za to, da bi ta pojem dojeli kot instrumentalno-vnanji koncept za
preiskavo zgolj in samo religioznih fenomenov. Homo religiousus nam-
reč ni strukturalna dominanta izključno družbenoreligioznih situacij,
ampak nekakšno transcendentalno jedro sleherne družbene in inter-
subjektivne vezi, položaja in razmerja. To pa pomeni, da velja tudi za
raziskovalca samega, ki pa mu dejstvo, da se sam prepozna v homo
religioususu, še zdaleč ne jemlje možnosti in avtorizacije za znan-
stveno oziroma filozofsko preiskavo religioznosti in njenih mnogoterih
socialnih modusov.3 Za kaj gre?
Za homo religioususa namreč velja, da naj bo udeležen v katerikoli
od različnih zgodovinskih in družbenih sovisnosti, tj., zgodovinskih faz v
členitvi družbenih formacij, vselej ohranja vero v eksistenco neke
absolutne realnosti, v eksistenco svetega kot svetega, ki obstoječi svet
transcendira, se pa v njem razodeva in je prav zaradi tega razodevanja
tudi realna, saj se menjajo le njene pojavne oblike, ne pa tudi bistvo.
Verjame torej, da človeška eksistenca vse svoje možnosti realizira
le tedaj in zgolj tedaj, če je udeležena na tej absolutni realnosti. Tovrstni
način »biti-v-svetu,« ki odpira dostop do skušnje svetega, ki ni le
preprosta stopnja v zgodovini razvoja zavesti, marveč element njene
temeljne strukture, se formira najpoprej na ravni zavesti o realnosti.
Zgodovinsko gledano je seveda razvoj družbeno-nujnih oblik subjektiv-
nosti že presegel marsikatero formo izkušnje svetega, ni pa presegel
samega spoznavnega in doživljajskega mehanizma te izkušnje, tj.
načina, po katerem na svetem vedno že deležimo.
3 Dovolj je navesti primer Georgesa Dumézila, ki je bil aktiven katolik,
pa mu to še zdaleč ni preprečevalo pronicljivih analiz t.i. primitivne mito-
logije.
					168
Resnici na ljubo je treba dodati, da imamo pri (prehitrih) sklepanjih
o »zastarelosti« svetega često opravka z nekakšnim quid pro quo,
saj izjava o odsotnosti svetega v obstoječih družbenih razmerjih
scientizacije, tehnizacije, informatizacije in kibernetizacije XX. sto-
letja predpostavlja neko mehanično identitetno razmerje svetega in
božjega. Za zdravi razum judovsko-krščanske civilizacije je to nemara
res, nikakor pa ni res z vidika dejstev zgodovine religij: Eliade je
argumentirano in z izčrpno analizo empiričnih primerov, vzetih ÎZ"1
azijske, indijske in zlasti oceanijske religiozne situacije, pokazal, da je
božje le eden od modusov svetega.4 Zato je najpoprej treba zarisati
grobo definicijo svetega kot svetega, tj. v razliki do božjega, če hočemo
doumeti vse družbene, politične in teoretske implikacije daljnosežne
Eliadejeve trditve o vselejšnji (bolj ali manj eksplicitni) navzočnosti
svetega v družbenih formacijah ne glede na njihov ideološki fundus,
politično paradigmo ali ekonomski sistem. Sveto kot sveto namreč ni
relacijski pojem, saj bi kot tak imel relativni status, ne pa absolut-
nega, kakor pribija Eliade v knjigi Das Heilige und das Profane (1957),
iz katere tudi izhajamo. Sveto samo na sebi, ne glede na karkoli
drugega pa tudi ne glede na bogove, ni nič pridevniškega, ampak ima
samostalniško pozicijo: to pa tudi pomeni, da so bogovi za sveto
akcidentalnega značaja, tj. pritikline, ne pa nosilci svetega. Sveto kot
sveto zato ni zadolženo platonistični metafiziki in njenim totalitarnim
variantam o Ideji boga ali ideji Boga, marveč je prostor ne-skritosti (gr.
aletheia), prostor ki ni izvzet vsakdanjemu življenju in ni ločen od
njega, marveč je vanj vpet. Tisto, kar je skrivnost tudi po ne-skritosti
stvari, pa je sveto. Resnica kot negacija skrivnosti in skritosti, ki tiči
v jedru tradicionalne krščanske teologije, v tovrstni interpretaciji ni
nič drugega kot ontoteleologija: zato pa tudi vedno v službi ideologije.
Eliadejeva zasluga pa je ravno v zoperstavitvi prostora svetega kot
svetega, očiščenega vseh vnanjih, instrumentalnih dodatkov in predi-
katov,5 ki v zvezi s svetim izvirajo iz redukcije vseh religij na judovsko-
krščanski monoteizem, s tem pa tudi na ustrezne eshatološke mehaniz-
me. Spričo prevlade krščanske teologije v zahodni logosferi pa smo se
nekako nereflektirano prepustili ugodju, v katerem izenačujemo mo-
dus operandi te teologije kar z načini pojavljanja vseh religij, tj. kr-
ščanstvo jemljemo na spontan način že kar za metaforo vseh religij, za
religijo nasploh. Odveč je pripominjati, da se v tem prikriva tudi
svojevrsten evropocentrizem, ki pa ga Eliade učinkovito pobija ne le s
široko erudicijsko gesto, ki sega od indijskih preko avstralskih pa do
4	Čeprav tukaj ni mogoče razviti vseh implikacij tega razmerja, pa lahko
opozorimo, da božje kot bistvo bogov še ni isto kot Bog-Oče, ki v zahodni
logosferi dobi pod pritiskom judovsko-krščanskega monizma izključnostni sta-
tus. V tem izročilu je sveto vselej že podrejeno Bogu-Očetu, je način nje-
govega izkazovanja, tj. njegov predikat, kot je pokazal Tine Hribar v tekstih
»Razlika med božjim in svetim« in »Posvećenost mrtvih«, na katere se
večkrat opiramo.
5	»Sveto na ontološki način ustvarja svet. V enakem in brezkončnem pro-
storu, v katerem je mogoče iti kamorkoli ali nikamor, zato tudi orientacija
ni mogoča, sveto odkriva absolutno določeno točko, središče.« Eliade v
Occultism, Witchkraft and cultural fasions (1976)
					169
južnoameriških religijskih modusov, marveč tudi s svojo osebno skušnjo
(bivanje v Indiji — Kalkuta in Himalaja), ki jo vselej vpne v okvir
svoje raziskave. Spričo te osebne izkušnje in izhajanja iz neevropskih
religijskih situacij Eliadeju ni mogoče očitati padca nazaj v tradicional-
no ontoteološko metafiziko, ko razlikuje med realnim in fenomenalnim,
saj pojmuje religijski fenomen kot — če naj tako rečemo — kozmo-
loško dejstvo: se pravi, da ga obravnava celovito. To pa na način, v
katerem znotraj samega realnega sveta obstaja neka transcendentalna
instanca, ki presega ta svet iz njega samega. Ali drugače rečeno: ta
instanca v sami imanenci sveta — čeznjo, skoznjo — transcendira
svet. V nekem prvem približku bi to utegnilo ustrezati Husserlovi
formulaciji iz knjige Ideen zu einer reinen Phänomenologie und Phäne-
menologischen Philosophie (Husserliana, Haag 1950), kjer pravi, da se
svet, iz katerega in po katerem se izpostavlja človek kot tu-bit, kaže
kot «-tisto onstransko znotraj eksistence«, kot transcendenca v imanenci.
Husserl je po opravljeni imanentni analizi same zavesti in po postopku
fenomenološke redukcije odkril, da zavest, ki je intencionalna zavest
čistega jaza, se pravi zavest o nečem (cogito-cogitatum), naleti v tem
čistem jazu na točko, ki ji je nedostopna. Naleti na nekaj neintencional-
nega, nekaj, česar ni mogoče reducirati. S tega vidika je mogoče
definirati sveto kot sveto v kategorijah sveta samega. Se pravi v
kategorijah in na način sveta kot transcendence znotraj imanence. Zato
sveto kot sveto ni nič temporalnega, saj se izkazuje kot prostor. Šele
v tej perspektivi se nam pokaže prednost svetega glede na vznik re-
ligij: sveto namreč ni vezano na religijsko, medtem ko religijsko je
odvisno od svetega. Kolikor se religije pojavijo z začetkom vere v
posmrtno življenje, iz katere izhaja tudi prepričanje v življenje ne-
umrljivih, tj. bogov, toliko vselej-že predpostavljamo določen prostor,
kjer se ta vera lahko legitimira.
Legitimira pa se šele na ravni svetega kot prostora skrivnosti in skri-
tosti. Religija v teističnem pomen je zato vezana na prostor skrivnosti
in skritosti, ki ga sicer res zasede bog, vendar to ni njegovo avtohtono
mesto. Prostor skrivnosti in skritosti (in iz tega izvirajoče posvečenosti)
implicira namreč le avtohtonost svetega, ne pa božjega. Avtohtonost
svetega namreč počiva tostran »zrcalne igre med nebom in zemljo«
(Tine Hribar), čeprav jo omogoča: počiva onstran nebes kot neba nad
nebom in pekla kot podzemlja zemlje, hkrati pa to binaristično opozi-
cijo šele omogoča. Je torej kriterij te zrcalne igre, samo pa je izvzeto
polarizaciji. Zato se na primer Feuerbachova kritika religije lahko
nanaša na mehanizme vzpostavljanja teologije kot prikrite antropolo-
gije, kot pravi v Bistvu krščanstva {slov. prev. 1982), ne more pa zadeti
svetega kot svetega.6 Njegov preobrat svetovne zgodovine v maksimi
6 Tukaj je z vidika Eliadejeve hermenevtike treba zavrniti tudi Feuerbachov
in Marxov redukcionizem (»le reven človek ima bogatega boga«, Bistvo
krščanstva, VII), ki izhajata iz zahteve po razodtujitvi religioznega človeka:
izhaja namreč le iz nekaterih zgodovinsko omejenih, vsekakor pa partiku-
larnih religioznih oblik postvedske Indije in judovsko-krščanskega hori-
zonta, tj. iz religij, v katerih ima element »drugega, višjega, boljšega«
170	__				-
Homo homini Deus, s katero misli, da je pojasnil tostranski izvir
onstranskih religioznih fantazem, se nanaša zgolj in samo na projekcijo
oziroma konstitucijo boga: tudi ateizem, ki izhaja iz te kritike, se
namreč ne more izogniti svoji participaciji pri svetem kot svetem,
kot lepo pokaže Eliade v zbirki esejev z naslovom Occultism, witchkratf
and cultural fashions (1976). Gibanja za seksualno svobodo se tako
izkažejo za prikrito, šifrirano in simbolizirano hrepenenje po »izgublje-
nem raju«, v katerem človek še ni zaznamovan z grehom in razcepom
med prepovedjo in željo, ki izhaja iz zunanje zahteve, tj. božjega
kodeksa pravil, mitoloških postopkov in ritualov; velika odmevnost
časopisa Planète, ki se je pojavil v pariških kioskih v poznih petdesetih
letih in se je ukvarjal izključno z različnimi vidiki astrologije in njenega
vpliva na sodobno condition humaine, se v vzvratnem ogledalu zgo-
dovine religij izkaže za modernizirano obliko povratka k svetemu kot
prostoru skrivnosti in skritosti, četudi manifestirajoč se v seriji para-
doksalne zveze med ezoteričnim hermetizmom in poljudno znanostjo;
uspeh del katoliškega filozofa Teilharda de Chardina pa se nam v
perspektivi dešifriranja svetega, kar ima Eliade za eminentno in prvo
nalogo zgodovinarja religij, izkaže kot uspeh opozarjanja na zvezo med
znanostjo in krščanstvom, iz katere se počasi izlušči podoba svetega
karakterja narave in življenja. Seveda de Chardin ni pozival k obnovi
»kozmičnih religij«, saj jih je v zahodni logosferi uničilo in družbeno
onemogočilo prav krščanstvo, vendar pa z optimistično vero v smiselni
evolucijski tok, z zanemarjanjem prvotnega zla in izvirnega greha pa
tudi z dojetjem narave kot prostora svetih vrednot (navzlic »objektivni«
realnosti narave) kaže natanko v smer obnovljene harmonije med
človekom in svetom, človekom kot svetom.
Skratka, s to mistično ljubeznijo do materije, ki je skupna tako
naturalistom, časopisu Planète (z obrnitvijo pozornosti od eksistencia-
lističnega »zgodovinskega trenutka« k neskončnim galaksijam) in
Teilhardu de Chardinu oziroma njegovi optimistični filozofiji narave,
se potkaže tista specifična kriptoreligioznost, kakor pravi Eliade, ki jo
je mogoče odkriti tudi pri totalnem ateistu. Novoletne zabave, poročni
prazniki, proslave ob odhodu v pokoj, itd. imajo po Eliadeju strukturo
obnovitvenega rituala, ki ateističnemu človeku omogoča, da »izstopi
iz časa« tako, kakor je nekdaj ob avtentičnih mitih človek kozmoloških
religij zaživel v neki drugi zgodbi, v neki drugi realnosti, v absolutni
realnosti svetega.7 Transcendenca v življenju (ateista ali bolje rečeno)
sveta pomembno vlogo, Odtujitev človeka od zemeljskih stvari pa je do-
cela nepojmljiva v kontekstu religij kozmološkega tipa, ki temeljijo na
harmonijo človeka s tostranskim svetom, prirodo.
7 »Vsekakor se mi zdi povsem nemogoča misel, da bi človeški um lahko
deloval, če ne bi nosil v sebi prepričanja, da je na svetu nekaj nespodbitno
realnega. Zavest o realnem in smiselnem svetu je najtesneje povezana z
odkrivanjem svetega. Duh je s pomočjo izkušnje svetega dojel razliko med
tem, kar se izkazuje za realno, močno, polno pomenov, in vsem, kar teh
lastnosti nima.« Eliade v L'épreuve du labyrinthe (1978) (Pogovori s Claude-
Henri Rocquetom)
______			171
areligioznega človeka nima več mesta, saj jo spodriva človekovo
samoproizvajanje, ki pa je omogočeno šele na temelju desakralizacije
sveta. Tudi s tega vidika je areligiozna socialna drža odločilno — četudi
per negationem — zavezana homo religioususu, čigar dedič je sodob-
ni areligiozni človek v svojem prizadevanju po zanikanju in zavrnitvi
eksistence absolutne realnosti. Vendar pa bi bilo — kljub prej nave-
denim primerom »zasebnih mitologij« — prehitro in napačno sklepati,
da imamo opravka z ontološko ravnijo mitov v življenju areligioznega
človeka: njegova kriptoreligiozna razsežnost je namreč bistveno manj-
kava, luknjičava zaradi dejstva, da je izgubila svojo simbolno ekono-
mijo celovitosti, se pravi, da se zasebna situacija ne more oblikovati v
eksemplarično prav zaradi svoje partikularnosti. Kolikor pa mit pri-
poveduje sveto zgodbo oziroma dogodek začetka vseh časov, toliko
nobena od »zasebnih mitologij« ne more predstavljati eksemplarnega
modela za smiselno človeško dejavnost nasploh. »Zasebne mito-
logije« nimajo več bivanjske moči, ampak eskapistično zapeljivost.
Seveda pa to ne pomeni tudi ukinitve svetega kot svetega: le-to se
umakne iz ospredja, kjer je bilo v arhaičnih družbah, ko je pomenilo
»biti-v-svetu» že »toiti-religiozen,« v ozadje, vendar ne izgine. Sveto
kot sveto je namreč povezano s človekom, zato lahko »preživi« sleher-
no smrt Boga.8 Smrt Boga kot platonističnega Najvišjega Bivajočega
(npr. Resničnega, Dobrega, Lepega) sicer res spodmakne temelj člo-
veške samozavesti, ne more pa ukiniti središča sveta, ki je prostor
svetega kot svetega. Seveda Eliade ne razume prostora svetega kot
svetega na način enostavnega geometričnega središča sveta, marveč na
način prostora biti: s tega vidika (in tudi z vidika uporabe pojmov-
nega instrumentarija) sledi Heideggru, ki je v svojem magistralnem
delu Sein und Zeit (1929) razvil horizont mišljenja biti. Horizont
mišljenja biti pa je čas, tj. čas kot mera človeka, dojetega na način
tu-biti, torej človeka kot smrtnega in končnega bitja. Znotraj koordinat
časa in prostora kot eksistencialnih določil tu-biti razvije Eliade svojo
teorijo o svetem prostoru kot središčnem prostoru: karakterizira ga
notranje v nasprotju z zunanjim, kozmično v nasprotju s kaotičnim,
ciklično v nasprotju z linearnim. Gre namreč za to, da moramo na tej
ravni doumeti tudi ločnico med svetim časom, ki je čas začetkov, iz-
virov in rojstev ter njihovih ponavljanj/obnavljanj ter med profanim
časom zgodovine na drugi strani. To pa tudi že pomeni, da se Eliade
na temelju empirične preiskave neevropskih religij upira eshatološki
ekonomiji modernega časa, ki je linearni čas progresa k vnaprej zastav-
ljenemu cilju oziroma telosu zgodovine, v imenu katerega prihaja kaj-
pak — kot so nas naučile zgodovinske skušnje nasilnih revolucij, ki
zaradi teleološke odprave vseh nasilnih dejanj z nasiljem kot orodjem
8 Kolikor je sveto pred božjim in torej tudi pred Bogom-Očetom, a je z
nastopom monističnega krščanstva v zahodni logosferi odrinjeno v ozadje,
toliko se pravzaprav prebije v ospredje šele po »smrti« Boga-Očeta. Zato
doba tehnizacije, kompjuterizacije in kibernetizacije ni doba desakralizacije,
ampak dedivinizacije. (Tine Hribar: Posvećenost mrtvih, Nova revija 45,
1986)
					172
te odprave vzpostavljajo obči princip Nasilja — do številnih usodnih
in tragičnih barbarizmov.9
Prav zaradi zoperstavitve konkretnemu zgodovinskemu času kot do-
minaciji telosa Eliade ni le zgodovinar religij, marveč tudi izpostavlja
svojsko filozofijo zgodovine, kar nam potrjuje tudi avtor sam, ko v
predgovoru h knjigi Le Mythe de l'eternel retour (Paris, 1949) /opozar-
jamo, da Eliade v nekem intervjuju pripominja, da je tak naslov nastal
pod pritiskom založnika — Gallimard — ki je zahteval »nietzschejanski«
naslov. Izvirno se je knjiga imenovala Cosmos and History, vendar je
pod tem naslovom v angl. prev. lahko izšla v New Yorku šele leta
1959/10 pravi, da je hotel dati delu podnaslov »uvod v filozofijo zgodo-
vine«. To seveda ni zanemarljivo, saj Eliadejevo t.i. večno vračanje
istega še zdaleč ni istovetno z Nietzschejevim. Razlikujeta se namreč na
ravni, na kateri Nietzsche pojmuje pod to formulo dobesedno vračanje
zgodovine, medtem ko se Eliade zavzema za (ne le hrepenenje po
prvobitnem svečanem začetku stvarjenja, marveč) model stvarjenja
sveta ab ovo kot takega. Ne gre torej za logično linijo, ki jo od efežana
Heraklita11 in njegove kozmične antitetike, konstantnih menjav in
povnanjevanja t.i. helenskega agonskega nagona naprej zaključujeta
Kierkegaard in Nietzsche, ampak za odmik od nje. Za njeno modifi-
kacijo.
Eliadejevo večno vračanje namreč ne izhaja iz statusa modernga člo-
veka kot Nietzschejevo, marveč iz arhaičnih družb, v katerih je
mogoče opaziti upor proti zgodovinskemu času, ki se prekriva z željo po
periodičnem vračanju mitičnega časa izvorov in začetkov, t.i. Velikega
Caisa. Eliade v tej želji človeka, ki je bitje, čigar smisel je želja za
smislom, razpoznava transzgodovinsko vrednotenje človeškega bivanja.
Arhaični človek je namreč navzlic empiričnim mukam, trpljenju in
bolečinam našel zatočišče v arhetipu ponavljajoče se kozmogonije in
eshatologije. Zato mitologija nosi v sebi tisti smiselni interpretacijski
okvir, ki arhaičnemu človeku omogoča »preživeti« še tako kruto in
poblaznelo divjanje neobvladljivih sil, saj izhaja iz »skupnega imeno-
valca« vseh mitov, tj. iz mita o stvarjenju sveta, ki predstavlja model
za vsa druga stvarjenja. Model stvarjenja pa predpostavlja tudi vrnitev
mitičnih prednikov ali prihod prerokov: s tega vidika je npr. v Babi-
lonu zaprti izraelit natančo vedel, da ima njegovo trpljenje svoj smisel v
preizkušnji, ki mu jo nalaga Jahve. Hkrati pa je tudi vedel, da bo kljub
9	Zanimivo bi bilo primerjati vzpon postmoderne misli, ki temelji na za-
tonu »velikih zgodb« emancipacije, spekulacije in revolucije (J. F. Lyotard)
in na prevladi »mehke misli« (Rovatti, Vattimo) z Eliadejevo teorijo svete-
ga, ki je implicitna polemika s »terorjem zgodovine«, razodevajoče se ravno
v teleoloških projektih omenjenih »velikih zgodb«.
10	Eliade je leta 1958 postal profesor na Univerzi v Chicagu, kjer je tudi
ustanovil katedro za zgodovino religij. Od takrat naprej je Chicago Uni-
versity Press poglavitni založnik njegovih knjig. Ustanovil je tudi časopis
za preučevanje zgodovine religij z naslovom History of Religions, katerega
prva številka je izšla leta 1961.
11	»Pot navzgor in pot navzdol je ena in ista«. Heraklit v: Predsokratiki
(prev. A. Sovre, 1946.), frag. 14
_______		173
kaznim, ki jih pošilja nad svoje ljudstvo, Jahve na koncu le zagospo-
doval svetu, zmagal in prinesel večno Dobro. Skratka, trpljenje ni nekaj
nesmiselnega in neracionalizabilnega, ampak prejema svoj raison d'etre
iz mitološkega scenarija, v katerega je vpeto. Ko pa v moderni dobi
sekularizacije in de-mitologizacije zgodovinski dogodki izgubijo svoj
pomen, nastopi »groza zgodovine«, ki po Eliadeju obvladuje modernega
areligioznega človeka. To je namreč natančno tista skušnja brezupnega
napora, da bi našel smisel in končni pomen zgodovinske drame. Eliade
v tem kontekstu lepo pokaže, kako je mogoče s stališča zgodovinarja
religij interpretirati tudi emancipacij ski ideologiji boljševizma in fa-
šizma, ki obe temeljita v kategoriji »zgodovinske nujnosti«, s katero
opravičujeta »taktične«, »trenutne« zločine sicer na drugi ravni, vendar
z istimi sredstvi kot arhaična mitologija. Gre namreč za mit o Zlati
dobi, ki bo nastopila kot razrešitev in pozitivni rezultat razrednega
boja oziroma homogenizacije družbe /fašistični korporativizem/.12 \
Mračna obdobja človeške zgodovine se tukaj potemtakem pojasnjujejo s
pomočjo teze o vse večjem zlu, ki pospešuje prihod končne osvoboditve,
kot nujno zlo pa bo odpravilo vsa zla vobče. Ali s Heglovimi besedami,
ki ga ima Eliade za največjega teoretika eshatološke koncepcije zgodo-
vine: »Absolutni duh v svojem napredovanju pohodi marsikateri
individualni cvet.« Končna rešitev oziroma emancipacija naj bi po tej
interpretaciji odpravila tudi teror zgodovine kot eshatologije13 in
prinesla Zlato dobo, ki pa ju ti dve ideologiji postavljata namesto
na začetek /kot v arhetipu kozmogoničnega ustvarjenja sveta/ pač
na konec zgodovine in življenja, usmerjenega k telosu. Podobna ope-
racija je na delu tudi v krščanski teologiji, v kateri imamo oprav-
ka z linearno-progresivnim napredovanjem človeštva od izvirnega
greha do končne odrešitve. Kajti — kot vemo iz Svetega pisma
— Kristus je za grehe človeštva umrl samo enkrat, vendar tudi
enkrat za vselej in na neponovljiv način. Zato se tudi zgodovina člo-
veštva odvija na neponovljiv način in v konkretnem času, ki je čas
zgodovine in življenja, usmerjenega k telosu. Simbolni dolg Kristusove
smrti zavezuje zahodno logosfero namreč na ravni imanence, ujetosti
v zgodovinski čas: ni mogoče izstopiti iz tostranskega, ontičnega scena-
rija. Drugače rečeno: ciklični čas arhaičnih družb pomeni, da resnične-
ga začetka časa ni, tj. ni ga mogoče punktualno določiti, kot je to
mogoče v judovsko-krščanski civilizaciji, v kateri se ločijo preteklost,
sedanjost in prihodnost. Zgodovina kot napredek se zato rodi šele na
prelomu jfc cikličnega v linearni čas.
12	»Marx je znova odkril enega največjih eshatoloških mitov azijsko-sre-
dozemskega sveta in ga razvil naprej: odrešitveno vlogo pravičnih (izvo-
ljenih, izbranih, maziljenih, nedolžnih, s poslanstvom; danes je to prole-
tariat), katerih trpljenje jih pooblašča, da spremenijo ontološko stanje
sveta«. Eliade v: Das Heilige und das Profane, 1987.
13	»Teror zgodovine postaja v perspektivi raznih historicističnih filozofij
vse bolj neznosen. To je zato, ker vsak zgodovinski dogodek v svoji ures-
ničitvi dobi v njih polni smisel«. Eliade v Le Mythe de Peternel retour, 1949
(cit. po izd. 1975)
					174
Hermenevtične osnove
Na Eliadejevi sledi smo se do teh rezultatov dokopali kajpak spričo
tihe predpostavke, ki je nismo eksplicirali: to pa je status, metoda in
domet tistega, kar Eliade sam imenuje zgodovina religij, vendar je že iz
artikulacije zgoraj naznačenih miselnih sklopov mogoče dojeti, da še
zdaleč ni zgolj nevtralno-instrumentalni historicizem. Zato je treba
poiskati osnove in teoretska izhodišča Eliadejeve »-kreativne hermenev-
tike«, kakor sam imenuje svojo metodo.
Problem se odpira že s samim pojmom zgodovine religij, ki v vzvrat-
nem ogledalu analize Eliadejevega raziskovalnega opusa definitivno
dobijo širšo in globljo spoznavno orientacijo od zgolj historiografske.
Kolikor razumemo izraza »zgodovina religij« ali »primerjalna religio-
logija« — za katera je očitno, da ju Eliade uporablja sinonimno — na
ravni integralnega preučevanja religijske stvarnosti, tj. zgodovinskih
manifestacij določenega tipa »vere« (plemenska, etnična, nacionalna,
itd.) in karakterističnih struktur ustreznega duhovnega življenja (hiero-
fanije, miti, rituali, itd.), toliko je jasno, da v tovrstni spoznavni optiki
dobi svoj delež tudi specifična fenomenologija religij ali še bolje:
hermenevtika. Zdi se, da je mogoče ta izraz uporabiti docela ustrezno
ne le zaradi avtorjeve odločitve zanjo, ampak zaradi logično-gnoseološke
strukture: kolikor se hermenevtika — kot je pokazal Dilthey —
stricto sensu pojavi šele z reformacijo, tj. z načelom tolmačenja Sve-
tega pisma iz njega samega kot teksta, toliko je prav hermenevtika
tista teorija, v kateri gre za bistveno razumevanje stvari same. Za
razumevanje kot osnovni fenomen razmerja med ljudmi in človeških
odnosov do vsega obstoječega. V tem smislu je razumevanje pred tol-
mačenjem: je njegov pogoj, saj je povezano s človeškostjo človeka,
se pravi z bistvom človeka. Nekaj je mogoče tolmačiti šele potem, ko
smo to že razumeli, zato je mogoče reči, da je tolmačenje /interpreta-
cija/ nek izvedeni moment razumevanja. Ko Eliade pribije, da gre v
vseh humanističnih znanostih za isto interpretacijisiko jedro, ki ga ne
moremo zreducirati na naravoslovno-pozitivno paradigmo eksaktnih
znanosti, meri natančno na hermenevtično razumevanje, iz katerega
izhaja interpretacij ski prijem. Zato spraševalec nikoli ne more ostati
zunaj »horizonta razumevanja«, v katerem se sprašuje. Kajti zgodovina
predmetnih pojavnosti, ki zadevajo človeka, zahteva od zgodovinarja,
da se vanje vključi s svojo zavestjo. Samo pod tem pogojem se pojavi
smisel. Znanost se torej dopolni s prepoznanjem ponotranjenosti
smisla, kolikor je hermenevtika smisla mitov, religij in ritualov orodje
za človeško določitev smisla svoje eksistence. S tega vidika razume-
vanje smisla tradicije, kulture, njenih oblik in struktur ni nič drugega
kot dojemanje smisla, ki so ga ljudje pripisali svetu. Hermenevtika kot
hermeneutiké téhne je torej veščina tolmačenja skoz razumevanje, zato
ji nobena pomenska oblika načeloma ni nedostopna: govor in tekst,
likovni proizvodi, orodja in naprave, celovitost človeškega obnašanja,
itd. Zato je hermenevtika z vidika eliadejevske zgodovine religij pokli-
					175
cana, da razvozla in razume sleherni tip človeškega soočenja s svetim
in da izdela tipologijo religioznih izkustev. To pa ni mogoče brez
sintetičnega pristopa, ki mora načelno zanemariti nedostopnost vseh
dejstev in se osvoboditi predsodka, ki izvira iz naravoslovnih znanosti,
v katerih kot raziskovalni model gospoduje analiza. Eliade se namreč.
zavzema za tisto sintetično podobo religij, v kateri bo šlo za reflekti- |
ranje njihove vpetosti v »živo kulturo«, ki jo tvori niz interpretacij,
revalorizacij in arheološkega izkopavanja njenih specifičnih mitov. Zato
ni mogoče reči, da so kreatorji v strogem pomenu besede le umetniki,
ampak je ta privilegirani položaj prihranjen tudi hermenevtičnemu
razumevanju zgodovine, ki ga Eliade ponazarja z znamenito knjigo
Kultur der Renaissance in Italien (1860) Jakoba Burckhardta. Njegova
kreativna hermenevtika se artikulira kot kreativna namreč natanko v
razsežnosti, v kateri je formirala, dobesedno oblikovala, zgodovinsko
zavest XIX. stoletja, saj je zahodni kulturi odkrila njene do takrat
še nerazumljene /nespoznane/ temelje, s tem pa vnesla vanjo ,novo
vrednoto'. Vendar bi bilo napačno videti v ustvarjanju novih kultur-
nih vrednot nekakšno subjektivistično naravnanost, saj se kreativna
hermenevtika približuje »objektivni« sliki sveta preko registra odkritij:
prav tako kot znanstveno odkritje npr. strukture DNA ni pomenilo
njenega creatio ex nihilo, ampak zgoli opis in razkritje nečesa, kar je
»objektivno« obstajalo že pred samim znanstvenim odkritjem, tako
tudi kreativna hermenevtika odkriva tisto, kar je dejansko že obstaja-
lo, vendar ni bilo razumljeno. Prav s tem razkrivanjem pomenov in
smisla religijskih, mitoloških dejstev ustvarja nove vrednote in —
konec koncev — tudi spreminja samega opazovalca, spreminja kvaliteto
njegove eksistence. Da tehnika razumevanja in umetnost ustvarjanja
hodita z roko v roki v tovrstni hermenevtiké téchne, nam pove že
filološko nespodbitna resnica, da grška beseda téchne pomeni nekako
isto kot latinska beseda ars: se pravi tehnika in umetnost obenem.
Zato je za Eliadeja kreativna hermenevtika zgodovine religij več od
preprostega nauka, klasifikacije in razvrščanja, dobiva poteze duhovne
veščine, ki vzbuja in omogoča samorefleksijo. Ta refleksija pa izhaja
iz napora ob soočenju s tujimi univerzumi oddaljenih, eksotičnih in
šifriranih mitov. Znanost o morfologiji in fenomenologiji teh mitov
pa je vselej že tudi ustvarjalni odgovor na uganko bivanja. Smisel
tega ustvarjalnega odgovora tiči namreč v dejstvu, da predstavlja kri-
terij sleherne zgodovinske situacije religioznih idej. Kriterij, ob
katerem je mogoče izmeriti kvaliteto smisla, ki ga človek išče v zgo-
dovini. Ce je npr. v starodavni Indiji obup spričo devalvacije brah-
manske teologije sprožil stvaritev Upanišad, budističnega nauka in
jogijskih tehnik, ki vsaka zase pomenijo tak ustvarjalen odgovor ozi-
roma rešitev iz krize, če so v renesansi avtoriteto »boga teologov«, ki se
je diskreditirala spričo heliocentrizma, nadomestili pač mnogoteri »bo-
govi filozofov«, potem je mogoče reči, da tudi kreativna hermenevtika
s svojim izpostavljanjem in razumevanjem avstralskih, afriških ali
oceanijskih mitov razkriva tista eksistencialna stanja, ki prav kot
					176
tuja in oddaljena stimulirajo človeško iskanje smisla.14 To pa seveda
ne pomeni, da se zgodovinar religij legitimira kot guru, saj Eliade sam
pravi, da želi predstaviti stvari (tj. oddaljene in tuje mite, rituale in
hierofanije) take, kot so. Se pravi, predstaviti analizo stvari v njihovi
nereduktibilnosti. Zato lahko rečemo, da se tudi prek te razsežnosti
drži novoveškega pojmovanja znanosti in ne zdrsne v »osebno mistiko«.
Kreativni hermenevtiki predstoji namreč pomembna naloga, da pre-
seže mehanično zbiranje empiričnih dejstev, ki lahko raziskovalca za-
slepi za njihov pomen. Kolikor namreč empirična dejstva, religijske
situacije in hierofanijske forme tvorijo zgodovinski okvir, ki ga je
človek sprejel za svojega, ga ponotranjil in rutiniziral, toliko ne za-
došča samo rekonstruirati njegovih prvotnih koordinat, marveč je tre-
ba razumeti in interpretirati, zakaj se je to zgodilo. Ali s primerom
iz knjige Das Heilige und das Profane: avstralsko pleme Achilpaema
je razvilo mitologijo, po kateri njihov bog Numbakula vzpostavlja
»kozmični« prostor, ki je kot tak prežet s smislom, hkrati pa jim je
oblikoval tudi zakone in prednike. Ko se je po evkaliptusovem stebru
povzpel v nebo, seveda ni izginil, ampak vzdržuje zvezo s svojim ljud-
stvom prav preko tega stebra, ki izžareva njegovo kozmično moč in
napravi j a prostor okrog sebe »domač«.
Ce se steber zlomi, pride kajpak do katastrofe. Enostavno vulgarno
materialistično interpretiranje tega religijskega fenomena bi bilo pre-
kratko, kolikor za razumevanje ne zadošča samo reči, da zaradi ne-
razvitih proizvajalnih sil pleme Achilpaema svoje tostranske težave
projicira v onostransko silo in se zato obsoja na pasivnost, ker še nima
razvitih pojmovnih instrumentov za racionalno (moderno) razume-
vanje sveta. Poleg specifično evropocentričnega forsiranja prevlade
racionalnosti kot edinega in najustreznejšega orodja za razumevanje
sveta tovrstna interpretacija zgreši vzvode pasivnosti, v katero zapade
pleme po katastrofalnem zlomu stebra. Eliadejeva kreativna herme-
nevtika pa nam pokaže, da izvira pasivnost iz nemoči in dezorientacije,
ki nastopi po kaosu. Katastrofa namreč ukine, anulira njihovo verti-
kalno os, ki je kozmična os ljudstva in boga, s pomočjo katere se na-
vzlic mnogim nomadskim selitvam vselej počutijo »doma«. Vertikalna
os, ki jo reprezentira evkaliptusov steber, namreč podeli kozmični
status njihovemu vselejšnjemu prostoru zato, ker je povezana s trans-
cendenoo. Zato kozmologija in mitologjia plemena Achieppaema nista
samo sistem religiozno-transcendentnih idej, ampak preskrbita pri-
padnikom plemena tudi vzorec obnašanja v konkretnem svetu: to pa
tudi pomeni, da ima samo življenje v tem svetu religiozno vrednost, tj.
eksistencialno izkustvo je vselej že religioznega značaja. Skratka, gre
za to, da se postavimo po robu preprosti demistifikacijski metodi
marksizma, freudizma in strukturalizma (četudi je Eliade, kot sam
priznava, na določeni ravni zadolžen tem trem poglavitnim miselnim
14 V jugoslovanski sociologiji religije se je v zadnjem času za to specifično
situacijo uveljavila koncizna Vrcanova formulacija »od krize religije k re-
ligiji krize«.
					177
tokovom XX. stoletja), saj odpraviti nek pojav z iluzijo še ne pomeni
njegovega razumevanja. Kajti bivanjska izkušnja, ki jo je treba razu-
meti, je namreč po svoji osnovni strukturi vedno že tudi religiozna ali
sakralna izkušnja, saj se človek vedno že orientira glede na svoj po-
ložaj med nebom in zemljo in štirimi stranmi neba. Eliade se — grobo
rečeno — zavzema pač za to, da bi dopustili vstop metahistorične de-
diščine človeka v kreativno hermenevtiko, ki šele na tej ravni lahko
določen religiozni fenomen razume iz njega samega, kot pojav sui
generis. Se pravi, onstran slehernega tipološkega redukcionizma. Hkra-
ti pa tudi opozarja, da kreativna hermenevtika nikoli ne more v celoti
izčrpati pomenskih plasti svojega predmeta razumevanja, pač pa se
mora truditi za mnogotero osvetljevanje njegove narave. Zato herme-
nevtika religij lahko postane kreativna šele na točki, na kateri se
poslovi od čiste erudicije (zbiranja, deskripcije, tekstne kritike in klasi-
fikacije dokumentov) in skuša razumeti religije na njihovem referen-
cialnem fonu.
To pomeni, da — Eliade često primerja religije z umetnostnimi stva-
ritvami, ker izhaja iz prepričanja, da niso le etnološki relikti, ampak
mojstrovine duha — za razumevanje Divine Commedije ni dovolj, če
poznamo le srednjeveško teologijo in filozofijo, ampak se moramo
dokopati tudi do smisla florentinske kulture kot celote. Tako kakor ni
mogoče umetnostnih mojstrovin zreducirati na dokončno poreklo ozi-
roma »rešitev-«, ki bi temeljila bodisi v ekonomski »zadnji instanci«
bodisi v Ojdipovem kompleksu umetnika, tudi religij ni mogoče en-
krat za vselej pojasniti z redukcijo na iluzijo ali mistifikacijo. Koli-
kor imamo v obeh primerih opravka z individualno izkušnjo (estetska
zamisel umetnika, religijsko dejstvo, itd.) in transpersonalno realnostjo
(umetniško delo, božji lik, kozmološki ritual, itd.), toliko oba fenomena
obstajata na sebi lasten, izviren in neponovljiv način, tj. na način
svojega lastnega referencialnega fona. Eliade na več mestih namreč
ponavlja, da kriterij/merilo ustvarja svoj fenomen: prav zato se skuša
vzpostaviti človeka kot subjekta, oboroženega z željo in zavestjo, da je
ustvarjalec zgodovine. Izhaja iz filozofskih temeljev kartezijanstva, ki
se je v Heglovi interpretaciji absolutnega duha razvil v dominantno mi-
selno formo Zahoda, od razsvetljenstva dalje pa zavrača sleherno ne-
znano, tujo, drugačno eksistencialno skušnjo v imenu zgodovinske obli-
ke, v kateri jo najdeva. Četudi se v njej — kot dokazuje Eliade — skriva
šifrirana metahistorična dediščina človeka kot homo religioususa. Kre-
ativna hermenevtika, ki lahko dešifrira to dediščino, je zato vselej
usmerjena k tistemu, kar je v svetu najbolj stvarno, tj. sveto. Zato
nikoli ni le Beiträge, ampak tudi generira specifične kulturne vred-
note. Hermenevtični projekt, ki se postopoma korigira od začetnega
vpogleda v svoj predmet do zadnje interpretacije, ki istočasno pomeni
sprožilni moment ponovnega interpretaci jskega sestopa v resnico pred-
meta, ta projekt — kakor pravi Hans Georg Gadamer — je legitimna
oblika ustvarjanja oziroma graditve, ki je zavezana nedovršnemu
sedanjiku. Z drugimi besedami: krog hermenevtične interpretacije se
nikoli ne zaključi. Dejstvo pa je, da se struktura hermenevtičnega kroga
178	_____-
v Eliadejevem opusu le s težavo prebija na dan, saj je zasuta z mor-
fologijami, primeri, modeli, tipologijami in njihovimi navzkrižnimi
povezavami, vendar je mogoče reči, da se lahko artikulira šele skoz
to množino empirično-faktičnih povezav. Kolikor kreativna hermenev-
tika nezaključenih interpretacij ne pomeni drugega kot »novo« sintezo
»starih« sestavnih delov, elementov in dejstev, toliko Eliade upravičeno
lahko insistira na bistveni ponovljivosti religioznih fenomenov in isto-
časno njihovi vedno novi pojavni modaliteti. Za raziskovalca pa to
pomeni, da se v aktu vsake take »nove« sinteze tudi sam »znova«
spreminja in sintetizira: vsako tolmačenje je istočasno tudi tolmače-
nje samega sebe, kolikor integriramo in asimiliramo »nova« spoznanja
in smisle. Na ta način kreativna hermenevtika postane majevtika naše
lastne eksistence, metoda duhovne regeneracije. Ta »paligeneza« pre-
makne poudarek iz objektivno-nevtralnega spoznavnega pristopa na
»umno simpatijo«, s katero eksegeza prihaja oziroma konstituira celo-
vito spoznanje posameznika. Dešifriranje tistega, kar je najbolj stvar-
no, tj. sveto za druge, se artikulira tudi kot anatomija našega lastnega
odnosa do svetega. Dialektika subjekta in objekta-Drugega se v tako
naznačenem kontekstu kreativne hermenevtike dopolnjuje z eksisten-
cialnim izkustvom »self liberation«: s tega vidika ne gre več eno od
mnogih, načelno enakovrednih znanstvenih metodologij, ampak za ek-
sistencialno interpretacijo v horizont naše lastne eksegeze. Podobno
opaža tudi hermenevtik Emilio Betti, ki pravi: »Tisti, ki je nekaj ra-
zumel in spoznal, je zato, ker je osvojil nov element, drugačen od
sebe samega pred tem razumetjem. Hermenevtično razumevanje omo-
goča duhovno rast in revitalizacijo, oblikuje smisel za zgodovino.«15
Zato je mogoče reči, da kreativna hermenevtika Mircea Eliadeja zno-
traj dialoga s preteklimi, arhaičnimi religijskimi fenomeni in s sodob-
nimi, modernimi (šifriranimi) hierofanijami omogoča razumevanje uni-
verzalne strukture homo religioususa in hkrati raziskovalčeve eksis-
tence same. Dešifriranje hierofanijskih modelov namreč informira in
formira zavest tistega, ki jih dešifrira.
Reference
Mircea Eliade: Le Mythe de l'eternel retour (1949, cit. izd. 1975)
Mircea Eliade: Occultism, whichkraft and cultural fashions (1967)
Edmund Husserl: Ideen zu einer reien Phänomenologie und phänemenolo-
gischen Philosophie (Husserliana, 1950)
Ludvig Feuerbach: Bistvo krščanstva (slov. prev. 1982)
Martin Heidegger: Sein und Zeit (1929)
Predsokratiki, prev. A. Sovre, 1946
Tine Hribar: Posvećenost mrtvih; Razlika med božjim in svetim; Nova
revija 45, 52—53, 1986
Claude-Henri Rocquet; Mircea Eliade: L'epreuve du labyrinthe (1978)
Milica Bakic-Hayden: Mircea Eliade (intervju): Kulture istoka 7/1986
Hans Georg Gadamer: Retorika, hermeneutika i kritika ideologije, v: Her-
meneutika (ur. Urbančič) DELO-Argumenti, 1979
15 Emilio Betti: Teorija generale della interpretatione (1955)
______			179
PRIKAZI
Prikazi
Feminist review No. 27 Autoumn 1987
FUTURE INSECURE: Women, Feminism and Third Term. Rdečo nit priču-
joče številke predstavljajo prispevki, ki naj bi vzpodbujali razpravo o
perspektivah in možnostih žensk in feminizma v poznih osemdesetih in
devetdesetih letih na različnih področjih tako v javnem, kot v »privatnem-«
sektorju, na področjih izobraževanja, umetnosti, prava, ekologije, obrambe.
Women and Income Maintenance Under a Third Tory Term /Ruth LISTER/
Socialna varnost, materinstvo, otroško varstvo, pokojnine, skrb za vdove —
to so vprašanja, ki jim je socialna politika konservativcev posvečala zelo
malo ali nič pozornosti. Prav ta vprašanja pa so v središču »ženskih« vpra-
šanj.// Pushing Back the Tide: Women in the Public Sector/ Eileen PHIL-
LIPS/ Zaposlenost žensk v »javnih službah«; delna ali polna zaposlitev.//
Can Feminism Survive a Third Term?/ Loretta LOACH/ Kaj se bo zgodilo
s feminizmom za časa tretje konservativne vlade? Bo preživel? Kako je
thatcherizem prispeval k spremembam angleškega feminizma?// Sex in
Schools: Back to the Future/ AnnMarie WÖLPE/ Spolna vzgoja v šoli: da
ali ne! Članek prinaša zgodovinski oris ukvarjanja s spolno vzgojo v Ve-
liki Britaniji od sredine petdesetih let do danes.// Carers and the Careless:
The Prospects for the Health Service Under the Tories/Lesley DOYLE/
Ponovna izvolitev konservativne vlade pomeni nadaljevanje sedanje po-
litike na področju zdravstva, kar bo še poslabšalo skrb za zdravje mnogih
žensk; upadel bo delež sredstev za zdravstvo, razširil se bo privatni sektor,
mnoge aktivnosti znotraj NHS se bodo skomercializirale.// Lynne Segal
Interviews Diane Abbot/ Intervju s prvo črno žensko, ki je bila izvoljena
v parlament. Beseda teče o ženskah, rasah in politiki.// ,The Problem With
No Name: Rereading Frieden's'The Feminine Myetique«/Rachel BOWLBY/
Preizpraševanje zgodnjega dela S. Friedan, izdanega leta 1963. So ženske
imele svobodo, pa so jo izgubile?// Second Thoughts on the Second Wave/
Deborah ROSENFELT and Judith STACEY/Gre za ponatis članka iz Fe-
minist Studies, ki govori o postfeminizmu v ZDA.// Nazi Feminists?/Linda
GORDON/ Recenzija knjige Claudie Koonz z naslovom Mothers in the
Fatherland in podnaslovom Women, the Family and Nazi Politics. Delo
govori o mnogih vidikih participacije žensk v nacističnem življenju. Avto-
rica ugotavlja, da so se ženske vključevale v ženske nacistične organiza-
cije iz odpora do nizkega statusa in konvencionalnih vlog, ki so jim bile
					182
dodeljene. Kako se je to lahko zgodilo v deželi z močno prisotnim femini-
stičnim gibanjem?// Ta številka prinaša tudi prikaze naslednjih knjig:
Is the Future Female?/Lynne Segal//; The Female Malady/Elaine Sho-
walter//; Divided Loyalties/Ann Phillips//; Women and European Politics/
Jani Lovenduski//; Women as Contemporary Critics/Maggie Humm//; An
Idea of Fiction/Nina Auerbach//; Family Fortunes/L. Davidoff, C. Hall//
MAG.
Filozofska istraživanja 21(2) 1987
FILOZOFIJA USPRAVNOG HODA je naslov osrednje teme številke. Po-
svečena je E. Blochu! Od sedemnajstih prispevkov opozarjamo na: Uspravni
hod nasuprot barbarstvu i apokalipsi/ Wolfdietrich SCHMIEDKOWARZIK//
Blochova metafora «-uspravnog hoda-«/Gerard RAULET/ Pri Blochovi me-
tafori «-pokončnega hoda« (aufrechte Gang) nimamo opravka s teleologijo.
»Zgodovina je za Blocha poizkusno proizvajanje slik... Šifre in proiz-
vedeni liki so vedno konstelacije srečanja narava-človek. Če pa lastno
gibanje narave, kot tudi človekova spoznavna moč nista nadzgoodvinska in
nesprejemljiva, je izključena tudi teleološka garancija. Se več, porojevajo
jo šele liki tega srečanja.« Sklepna teza je izvita iz prepleta Blochove
misli, Herderjevega teksta Ideje in Kantove recenzije istega teksta. Osred-
njo točko preveritve predstavlja ideja humanosti in antropološke utemelje-
nosti »pokončnega hoda«.//Ernst Bloch kao ničeanac ili radost erektivnog
mišljenja/Gerhard ZWERENZ// »Stoga mi tek bivamo«/Beat DIETSCHY//
Kako razumjeti da su nakloni pripadali uspravnom hodu/Jan Robert
BLOCH// Zastarjelost uspravnog hoda?/Lino VELJAK/ Ne! Pokončni hod
je v defenzivi, toda ni presežen. Njegova možnost je dokazana z velikim
številom izvzetih iz klečeplazenja, potrebnost pa s »človekovo potrebo po
pokončnosti«. Moderen torej ni, vendar dokler bo obstajala potreba po
»radikalni spremembi«, še ni za »grobnico mrtvih idej«.// Drugi sklop nosi
naslov ZNANSTVENI HABITUS I INDIJSKA EPISTEMOLOGIJA. Prinaša
štiri prispevke na osemnajstih straneh// FILOZOFSKO NAZIVLJE// STU-
DIJE — iz sklopa petih študij navajamo: Giambattista Vico danas/San j a
ROIČ// Rana kritička teorija i kriza moderne/Furio CERUTTI/ »Moj tekst je
razčlenjen tako, da najprej navedem, kaj razumem pod krizo moderne (raz-
pad iluzije o napredku (G. S.)), v drugem delu utemeljujem svoje preferi-
ranje kritične teorije tridesetih let v primerjavi z Dialektiko razsvetljen-
stva (DR je zavrnjena s pozicije, ki jo je utemeljil Habermas v Der phi-
losophische Diskurs der Moderne — gre za »štiri pripombe, ki jih je
Habermas... naslovil na radikalne postopke kritike uma« (G. S.), v tret-
tem delu pa bom pokazal, katera takratna stališča te teorije so za nas še
relevantna.« //Spor oko metodologijskog statusa zakona vrijednosti /Andr-
zej KOCIKOWSKI// DIJALOZI //PREGLEDI I OSVRTI /Nov izdavački
pristup učenju filozofije /Milan POLIČ// RECENZI/E I PRIKAZI — 12 iz
različnih področij. Npr. A. Honneth — H. Joas (Hrsg.): Komunikatives
Handeln/ Hotimir BURGER// FILOZOFSKI ŽIVOT — »poročila« z raz-
ličnih predavanj (npr. K. Axelosa v Zagrebu), simpozijev (Antonio Gram-
sci: pensiero e prassi) in tribun (Odgoj između teorije i pragme).//
S. G.
Critical Social Policy 20/1987
Racism and teh discipline of social policy: a critique of welfare theory (Fio-
na WILLIAMS) »Večina tekstov o socialni politiki zgolj obrobno, če sploh,
omenja rasizem ali izkušnje in boje črnih v državi blagostanja. ... Popolno
spoznanje teh vprašanj ni pomembno zgolj za kakršno koli napredno stra-
tegijo sociale, temveč predstavlja tudi večji del kritike obstoječega raz-
mišljanja o sociali. Na tem mestu so uporabljene omenjene kritike. Ne
manjka niti poskusni okvir za razumevanje zgodovinskih in sodobnih raz-
______ma_
merij med »raso«, rasizmom in državo blagostanja.« //Crime, community
and the multi-agency approach: a critical reading of the Broadwater Farm
Inquiry Report /Paul STUBBS// Ethnicity: the fourth burden of black wo-
men-political action /Olivia FOSTER-CARTER/ «-Medtem ko bele femi-
nistke poudarjajo probleme patriarhata ali kapitalizma, črne ženske pou-
darjajo trojno zatiranje. Vsi črni ljudje so izpostavljeni rasnemu zatira-
nju, ženske so izpostavljene seksualnemu zatiranju, črne ženske pa so iz-
postavljene obojemu pa tudi razrednemu zatiranju. Poudariti želim, da je
to trojno zatiranje črnih žensk pogosto zanemarjeno zaradi rigidne upora-
be raziskovalnega modela. Raziskovalci proučujejo žrtve trojnega zati-
ranja, ne proučujejo pa rasizma, seksizma ali pa razrednih predsodkov na
institucionalnem nivoju. Končno je v definiranju rasnih razmerij (v po-
menu kulturnih razmerij in ne v pomenu razmerij moči) črna zavest bolj
ignorirana kot etnična. Tretji del tega teksta je zato osredotočen na boje
spodbujene s strani črnih žensk, na tiste, ki so bili specifično črni in struk-
turirani z rasizmom.« //COMMENTARY ON SOCIAL POLICY: A poll-tax
for Scotland?/Stephen J. BAILEY//Racism and the YTS/Eustace de SOU-
SA// Quality of care and the growth of private welfare for old people/Si-
mon BIGGS// FEEDBACK: Feminism and community work// Labour coun-
cils and white collar unionism//Feminsm and family therapy// REVIEWS//
S. G.
Radical Philosophy 47/1987
Feminism and the Logic of Morality: A Consideration of Alternatives/Susan
PARSONS// Beyond Objectivism and Relativism/Ingvar JOHANSSON//
Philosophy and Aggression/Jean GRIMSHAW// The Politics of Fulfilment
and Transfiguration/J. M. BERNSTEIN/ Besedilo se ukvarja s prikazom
dela Seyle Benhabib Critique, Norm, and Utopia (New York, Columbia
University Press, 1986). Šlo naj bi za delo, ki mu v množici del o zgodovini
kritične teorije ni enakega. Izhodiščna točka dela, ki nosi podnaslov Študi-
ja temeljev kritične teorije, je postavljena v danes pogosto zatrjevano apo-
rijo Adornove in Horkheimerjeve vseobsežne kritike razsvetljenstva. Avto-
rica naj bi pristala na Habermasovo tematizacijo vprašanja. Tisto »kar
razločuje njeno študijo (od Habermasa, S. G.), je podvrženje Habermasove
kantovsko inspirirane teorije komunikacij hegelovski kritiki.//
Place and Time in Socialist Theory/Michael RUSTIN/ Avtor pričenja s te-
matizacijo povečanega interesa za pluralizem na sodobni levici. Omenja
»socialdemokratizacijo« Paula Hirsta in »radikalni republikanizem« E.
Laclaua in C. Mouffe. Nadaljuje s tematizacijo zanimanja za pluralizem pri
»ortodoksnih socialdemokratih« in z opredeljevanjem poudarjanja indi-
vidualnega v Vzhodni Evropi. Slednje vidi kot vzporednico povečanemu
interesu za pluralizem na Zahodu. Sam se zavzema za pluralizem, ki izhaja
iz pluralnosti časa in prostora. Pri tem se je potrebno otresti ideje družbe
množic, ki naj bi jo levica nekritično prevzela od »prestrašenega liberaliz-
ma teoretikov družbe množic z začetka tega stoletja«. »Kar zahtevamo, je
bujna socialna imaginacija, ki bi se spoprijela z dominantnimi vrednota-
mi individualne svobode in zadovoljstva, ki jih zdaj tako uspešno razvijajo
zagovorniki družb trga. Cas in prostor sta bistvena konstitutivna dela
takšnega pluralizma.«//
REVIEWS/ Stephen Houlgate, Hegel, Nietzsche and the Criticsm of Me-
taphysics// Jean Grimshaw, Feminist Philosophers: Women's Perspectives
on Philosophical Traditions//Raymond Boudon, Theories of Social Change:
A Critical Appraisal//Christopher Pierson, Marxist Theory and Democratic
Politics//Krishan Kumar, Utopia and Anti-Utopia in Modern Times//Dun-
can K. Foley, Understanding Capital: Marx's Economic Theory// Derek
Gjersten, The Newton Handbook//Michael Mann, The Sources of Social Po-
wer//J. Borreil (Ed.), Les Souvages dans la cité: Auto émancipation du
peuple et instruction des prolétaires au 19ème siècle// NEWS//LETTERS//
S. G.
184	_				-
Telos No. 70/Winter 1986—1987
SPECIAL SECTION ON MITCHELL FRANKLIN /Mitchell Franklin (1902
do 1986) je eden redkih radikalnih humanistov, ki so uspešno preživeli pet-
deseta leta. Ko je kasneje v šestdesetih letih radikalna skupinica študentov
osnovala Telos, ji je bil M. Franklin s svojim akademskim mestom in kot
razgledan intelektualec, čeravno nasprotnik radikalizma, v neskončno po-
moč. Telosu je nenazadnje dal izvirno evropsko orientacijo, na tem mestu
pa skušajo nekateri njegovi študenje ovrednotiti njegovo delo in mesto v
ameriški intelektualni zgodovini/Essays in Memory of Mitchell Franklin/
Robert D'AMICO//Mitchell Franklin and Roman Law/Terry DI FILIPO//
Mitchell Franklin and U. S. Constitution/Philip MORAN// Born in the
U.S.A.: The Civil Theory of Mitchell Franklin/David FRASER// Our
Mitchell Franklin/ Alex DELFINI/ Paul PICCONE//ARTICLES/ Televi-
sual Democracy and the Politics of Charisma/Tim LUKE// The Left as the
Counter-Culture of Modernity/Zygmunt BAUM// The Metamorphoses of
Natural Law: On the Social Function of Pre-Bourgeois and Bourgeois Foun-
dations of Law/Stefan BREUER/ Dandanes so naravno pravo in naravne
pravice v središču ideoloških disputov. Kako pa je bilo v preteklosti? V
preteklih petindvajsetih stoletjih je ena verzija prava nadomestila drugo —
sofisti, Platon, Aristotel, stoiki, kristjani, Hobbes/Locke, razsvetljenstvo,
Hegel, Marx ... In danes? Ko izginjata tako specifična logika subjektivne,
kakor tudi objektivne narave, se naravno pravo preobraža v čisto ideologi-
io// Ortega's Theory of Social Action/Luciano PELLICONI// NOTES AND
COMMENTARY/ Crazy Machines/Ronald David SCHWARTZ// Alienation,
Freedom and Utopia: Interview with André Gorz/Rainer MAISCHEIN/
Martin JANDER) Vse o »Temeljih moralnosti«, »Moralnosti zgodovine«,
»Strategijah proti delu«, »Zbogom proletariatu«, »Poteh raja«, Sartru, svo-
bodi, moralnosti, delovanju, politiki, utopiji, odtujitvi in njeni odpravi...//
A Century of Genocide/Mario BACCIONINI// In Search of Columb/Jerry
ZASLOVE//Laudatio for Leo Löwenthal/Eberhardt LÄMMERT/ Laudatio
Löwenthalovemu novumu v sociologiji literature. Avtor še posebej ceni
Löwenthalov poskus misliti sociologijo literature kot zgodovino buržoazne
družbe in kot sredstvo umevanja sodobne realnosti// REVIEWS/ David
Reimers: Still the Golden Door: The Third World Comes to America/ Nat-
han Glazer ed.: The Glamor of Gate: The New American Immigration/
Richard Lamm/Gary Imhoff: The Immigration Time Bomb/ Philip KASI-
NITZ// Benjamin Rabber: Strong Democracy: Partecipatory Politics for a
New Age/ Stephen L. NEWMAN// Pavel Campeanu: The Origin of Stali-
nism: From Leninist Revolution to Stalinist Society/Steve SAMPSON//
Jacques Attali: Noise: The Political Economy of Music/Jonathan STE-
VENS// Henry Flakierski: Economic Reform and Income Distribution: A
Case Study of Hungary and Poland/Wladzimierz BRUS//
PKK
New Left Review 164 July/August 1987
The Intelligentsia and the Changes/Boris KAGARLITSKY/ Analiza stanja
in bojev med različnimi strujami sovjetskih intelektualcev, ki segajo od
ruskih nacionalistov in antisemitov do »otrok 20-ega kongresa KPSZ« in
mladinskih gibanj.// The Spell of Indecision/Franco MORETTI/ Avtor išče
karakteristično »odprtost« modernistične literature pri estetsko-ironičnem
imaginariju romanticizma, čeprav tokrat brez pomenske dimenzije zgodo-
vinske odgovornosti in odločenosti.// The Limits of Labourism: 1987 and
Beyond/Hilary WAINWRIGHT/ Kritična razprava o sistemu glasovanja
laburistične stranke, ki z birokratskimi in potencialno koruptivnimi postop-
stopki ovira prezentacijo stranke kot demokratične ter preprečuje sprejetje
potrebnega radikalnejšega programa.//Introduction to Borge/Interview with
Tomás Borge/Frederic JAMESON/ Razgovor s Tomásom Borgeom, nika-
_	185
ragovskim notranjim ministrom, politikom z najdaljšo dobo političnega de-
lovanja v Nikaragui.//Chinatown, Part Two? The »Internationalization«
of Downtown Los Angeles/Mike DAVIS/ Los Angeles je postal glavni mag-
net za priseljence iz Srednje Amerike, Koreje in jugovzhodne Azije. Avtor
prikaže postfordistični prostorski boom tega megapolisa, spodbujen s pri-
tokom mednarodnega kapitala in poceni delovne sile.// Ownership, Control
and the Market/Robin MURRAY/ Razprava o konsekvencah naraščajoče
teritorialne fragmentiranosti produkcije za socialistično ekonomsko strate-
gijo.// Class Politics and Radical Democracy/Andrew GAMBLE/ Prispe-
vek se ukvarja z analizo novih revizionističnih tokov v marksizmu, ki jo je
opravila Ellen Meiksins Wood.// Marxism and Utopianism in the USA/
David MONTGOMERY/ Diskusija o novi zgodovini marksizma v ZDA
Paula Buhleja.
S. K.
Praxis International 7 : 2 July 1987
V	pričujoči številki glavnino predstavlja skupina prispevkov o črnskem
neokonservatizmu v ZDA. /Black Neoconservativism: A Critical Introduc-
tion/Robert GOODING-WILLIAMS/ Članki so osredotočeni na obravnavo
dveh osrednjih figur črnskega neokonservativizma, Glenna Louryja in Tho-
masa Sowella — oba sta profesorja, prvi na harvardski drugi na stanfordski
univerzi, ki oba prevzemata značilno neokonservativno držo, ki definira
družbeno krizo kot krizo kulture, pot iz nje pa naj bi vodila prek samo-
pomoči. Razlikujeta se po izhodiščih; Loury izhaja iz kritike državljanskih
pravic, Sowell pa iz idealizacije svobodnega trga. Oba postavljata na prvo
mesto problem »vrednot«. Avtor uvoda ta dva avtorja umesti v okvir
afro-ameriške intelektualne zgodovine ter nakaže, da zagovor samopomoči
obnavlja trditve razprave med dvema črnskima voditeljema z začetka tega
stoletja.// Demystifying the New Black Conservativism/Cornel WEST/
Avtor interpretira Louryjevo in Sowellovo delo kot reakcijo na sedanji
družbeni, politični in ekonomski razvoj v ZDA.// Culture as Human Ca-
pital: Methodological and Policy Implications/Rhonda. M. WILLIAMS/
Ovrednoti Sowellovo trditev, da je kultura varianta človeškega kapitala.//
Values, Respect and Recognition: On Race and Culture in the Neoconser-
vati ve Debate/Lorenzo C. SIMPSON/ /Equal Opportunity, Equal Results
and Social Hierarchy/William DARITY Jr./ Zavrne Sowellovo analizo
enakosti, podano v knjigi Civil Rights: Rhetoric or Reality (1984).// V rub-
riki »Political Chronicle« je objavljen članek /Women's Work in Contem-
porary Society. Notes Toward a Definition of a Service-Oriented Culture/
Laura BALBO/, v rubriki recenzij pa najdemo članek Jamesa BOHMANA
o knjigi Rolf Zimmermann: Utopie-Rationalität-Politik. Zu Kritik, Re-
konstruktion und Systematik einer emanzipatorischen Gesellschaftstheorie
bei Marx und Habermas. Freiburg/München: Alber Verlag, 1985.
S. K.
Treći program 1/1987
V	tej številki sta osrednja dva sklopa prevodov: prvi pod naslovom »Po-
litičke kontroverze savremenog sveta« ponudi najprej serijo prevodov iz
revije New German Critic št. 38, 1987, kjer so objavljeni teksti s semi-
narja z naslovom »Židovsko vprašanje v ZR Nemčiji«, ki ga je organiziral
Center za evropske študije na harvardski univerzi: »Đubre, grad i smrt«
Rajnera Vernerà Fasbindera: Obnovljeni antagonizmi u složenim odnosima
između Jevreja i Nemaca u SR Nemačkoj/Andrei S. MARKOVITCH/Seyla
BENHABIB/Moishe POSTON/ /Stradanje tela, hladnoća duha: likovi Je-
vreja u filmovima R. V. Fasbindera/Gerturde КОСН/ Traganje za »nor-
malnošču« u odnosima između Nemaca i Jevreja/Siegfred MOISHEL/
186__				-
/Bitburg, Jevreji i Nemci: studija antijevrejskog razpoloženja u Nemačkoj
tokom maja 1985/Hayo FUNKE/. Poleg teh sta prevedena tudi dva teksta
iz »Les Modernes«: /Progres kao katastrofa: kriza jednoga modela na-
pretka i pojava zelenih/Antonia BIRNBAUM/ in intervju z A. Gorzem
/Največa moguča svoboda/Andre GORZ/Peter GLOZ/Tilman FICHTER/,
v tem sklopu pa je objavljen tudi tekst /Savremena religijsko-politička kre-
tanja u islamskom svetu/Darko TANASKOVIĆ/. Drugi sklop prinaša pod
naslovom »Aktuelna tumačenja Bataja« prevode: /Ničeov smeh/Georges
BATAILLE/ /Izlasci iz teksta/Roland BARTHES/ /Jedan novi mistik/Jean
Paul SARTRE/ /Uvod u prestup/Michel FOUCAULT/ /Opšte pisanje i
opšta ekonomija/Jacques DERRIDA/ in /Bataj, iskustvo i praksa/Julia
KRISTEVA/. Tretji pomembni sklop prevodov pod naslovom »Filmske
poetike« ponuja naslednje tekste: /S one strane pogleda/Thierry CAZALS/
/Jezik i svet/Michel CHION/ /Tajna granica — »Žrtvovanje« A. Tarkov-
skog/Joel MAGNY/ /Glavna ideja »Žrtvovanja« A. Tarkovskog/Pascal
BONITZER/ /Zapečaćeno vreme/Andrei TARKOVSKY/. Rubrika »Isto-
rijska preispitivanja« vsebuje članek /Iz istorije jugoslovenske ustavnosti/
Branko PETRANOVlC/, v okviru »mednarodnih tem« najdemo članek Lea
Matesa o dveh konferencah v Pjongjanju in v Benetkah, temu sledi članek
Radomana Kordiča v rubriki »osvrti«, v rubriki »muzika« pa je govor o
dveh glasbenih dogodkih: Zagrebškem glasbenem bienalu 1987 in Festi-
valu glasbe, proizvedene s pomočjo osebnih računalnikov Zvezek zaključuje
daljši prevod pod rubriko »hermeneutička istraživanja«: /Vreme i priča/
Paul RICOEUR/.
S. K.
Berkeley Journal of Sociology Vol. XXXII, 1987
What Makes a Social Class? On the Theoretical and Practical Existence of
Groups/Pierre BOURDIEU/ Predmet prvih treh člankov je problem raz-
redov in marksistične metodologije. Avtor problemu postavlja okvir, trdeč,
da ima klasifikacija objektivističen in subjektivističen moment. Prvi vklju-
čuje konceptualno delo kreiranja družbenega prostora, v katerem lahko
diferenciramo ljudi glede na količino kapitala, ki ga posedujejo. Te razre-
de »na papirju« pa mora politično delo spremeniti v družbeno realnost.
Koncepti so torej orožje v razrednem boju./ /Reflections on Classes/Erik
Olin WRIGHT/ Avtor se uvršča v objektivistični moment: pravilno ra-
zumevanje sveta je predpogoj za njegovo spreminjanje./ /The Limits of
Wright's Analytical Marxism and an Alternative/Michael BURAWOY/ Na-
vezujoč se na prejšnji članek, avtor poudari subjektivistični moment:
oseba, ki proizvaja vedenje, mora sodelovati pri njegovem širjenju, kajti
v nasprotnem primeru se lahko uporabi na način, nasproten proizvajalče-
vemu namenu./ /Reply to Burowoy's Comments on »Reflections on Clas-
ses«/Erik Olin WRIGHT/. // Politeness, Power, and Women's Language:
Rethinking Study in Language and Genđer/Nina ELIASOPH/ Sklicujoč
se na Goffmanov koncept »igre«, ki ga prenese na odnos med moškimi
in ženskami, ki igrajo različne »igre« pri interakciji, trdi, da je mesto
moči pri interakciji določeno s tem, kdo določi, katero igro se bo igralo,
in ne z vlečenjem močnejših potez./ /Feminist Conceptions of Public and
Private A Critical Analysis/Karen V. HANSEN/ Spodbija distinkcijo med
javnim in privatnim ter dodaja tretjo — »družbeno« — razsežnost.//
Ostali članki spadajo v sklop z naslovom »The Politics of Decline«:
And the Poor Get Gassed: Multinational-Aided Development and the State
— The Case of Bhopal/Arvind RAJAGOPAL) Avtor se ob nesreči v
Bhopalu osredotoči na položaj postkolonialne države, kjer se mešajo in-
teresi države, lokalnih oblasti ter internacionalk./ /The Anthropological
Shock: Chernobyl and the Contours of the Risk Society/Ulrich BECK/
Osrednja značilnost te vrste nesreč je njihova »nevidnost«, ki omogoča
zelo različna ovrednotenja. Moderna družba je postala »družba tveganja«,
_				187
tveganje je postalo glavno politično vprašanje./ /U.S. Nuclear Power
and the Success of the American Anti-Nuclear Movement/Elizabeth NIC-
HOLS/K prisotnemu uspehu protijedrskega gibanja so več prispevali go-
spodarski tokovi, kot pa samo gibanje, trdi avtorica. Tak neuspeh pripisuje
položaju znotraj gibanja ter težavnosti soočanja s tem procesom, ki je
podprt s strani močnih korporacij./ /Right-Wing Terrorists and the Extra-
parliamentary Left in Post-World War II Europe: Collusion or Manipu-
lation?/Jeffrey M. BALE/ Dokumentiran prikaz tega, kako so se desni
dejavniki infiltrirali v borbene leve skupine, braneč desne interese./ /The
Crisis of the Welfare State, Collective Consumption, and the Rise of New
Social Actors/Christian JOPPKE/ Boj med delavci in kapitalisti se je
spremenil v boj za skupne dobrine med družbenimi skupinami v državi
blaginje, katere légitimiste je odstranila neokonservativna koalicija. Avtor
vidi možnost v »antiproduktivistični« zvezi, ki pa je zaenkrat omejena na
relativno šibka in marginalna družbena gibanja./ /Understanding the Wel-
fare Wars: Privatization in Britain Under Thatcher/Lisa D. BRUSH/
Analiza neokonservativne tendence po privatizaciji. Z opozicijo javno/
privatno zakrivajo dejanske učinke privatizacije./ /Class Conflict, the State,
and Linkage: The International Migration of Nurses from the Philippines
/Tomoji ISHI/ Potreba držav blaginje po profesionalnih in polprofesional-
nih delavcih je povzročila migracije teh delavcev med perifernimi in osred-
njimi državami. Ta okvir avtor konkretno prenese na imigracijo medicin-
skih sester s Filipinov.//
S. K.
New Left Review 166 November/December 1987
Socialism or Anti-Imperialism? The Left and Revolution in Iran/Val
MOGHADAM/ Kronika poraza iranske levice v obdobju, ki je sledilo ša-
hovemu padcu, in prikaz, kako je redukcija levičarske politike na she-
matični antiimperializem levico razorožila pri soočenju s šiitskim funda-
mentalizmom./ /The Iranian Revolution and Its Implications/Fred HAL-
LIDAY/ Zapis o osmih letih vladavine muslimanske duhovščine v Iranu, ki
v tem času ni uspela rešiti nobenega od obstoječih problemov, zato je nova
iranska levica potrebnejša kot kdajkoli prej./ /Labour in the Great City
/Eric HOBSBAWM/ Članek obravnava spreminjajoči se pomen velikih
mest za delavski razred. Moderni megapolis s svojim širšim radiusom
aktivnosti predstavlja grožnjo tradicionalni izkušnji razreda in potencialen
vir nove — mestne — zavesti./ Women's Rights and Catholicism in Ire-
land/Evelyn MAHON/ Katoliška Cerkev na Irskem je imela in še vedno
ima močan vpliv na nacionalno kulturo in politiko, zato je v preteklosti
lahko neposredno blokirala napredek pri emancipaciji žensk. Feminizem
se tudi zdaj srečuje z velikimi ovirami zaradi nazadnjaško etablirane po-
litike./ Post-Marxism without Apologies/Ernesto LACLAU/Chantal MOUF-
FE/ Odgovor na kritiko Normana Gerasa v eni od prejšnjih številk (Nor-
man Geras: Post-Marxism? NLR 163)./ /Conservatives and Corporatism
/Bill SCHWARZ/ Ker se zahodne vlade v sedanji situaciji ne bodo mogle
izogniti intervencionističnim ukrepom, bo to zadalo udarec konvencionalni
modrosti Zahoda, katerega ustaljeni del je nasprotovanje državnemu vo-
denju gospodarstva. Avtor se sklicuje na konservativno ekonomsko študijo
britanske ekonomske strukture Keitha Middlemasa.//
S. K.
New Left Review 165 Septembe^October 1987
Radicalization and Retreat in Swedish Social Democracy/Jonas PONTUS-
SON/ Kot prispevek k analizi neuspešnosti evropske levice avtor poda
oceno desetletje trajajočega švetskega spora glede »Meidnerjevega načrta«,
188_					-
ki predvideva ustanavljanje kolektivnih »fondov mezdnih delavcev«, kar
bi privedlo do daljnosežnih sprememb v zvezi z lastništvom in nadzorom
nad podjetji, vendar je načrt zaradi ideološke kampanje desnih strank in
dejstva, da ob času njegove predstavitve formula vladanja socialnodemo-
kratske stranke, ki je ta načrt predstavila, ni bila uspešna, izgubil javno
podporo. Avtor vendarle vztraja na tem, da bodo rešitve, ki jih ta načrt
predvideva, ponovno vzniknile — kot del širše socialistične strategije bi
imele izrazit antikapitalističen potencial./ /A Labour Process to Nowhere?
/Sheila COHEN/ Članek obravnava delo Harryja Bravermana Labor and
Monopoly Capital in kasnejšo razpravo o tem delu ter opozori, da so
razpravi j alci napačno razumeli njegovo interpretacijo vloge delovnega pro-
cesa v dinamiki kapitalističnega sistema./ Class Politics: The Lost World
of British Communism, Part Three/Raphael SAMUEL/ Avtor se še naprej
ukvarja z raziskavo karakteristične miselnosti komunizma iz sredine dvaj-
setega stoletja./ /The Workers' Part in Brazil/Emir SADER/ Razprava o
brazilski levici v nastajajočem parlamentarnem sistemu, še posebno o
politiki brazilske Delavske stranke./ /Popular Capitalism, Flexible Accu-
mulation and Left Strategy/Bob JESSOP/Kevin BONNETT/Simon BROM-
LEY/Tom LING/ Dejstvo, da kljub dobri propagandni organiziranosti la-
buristična stranka na volitvah v Veliki Britaniji ni uspela niti ogro-
ziti konservativcev, kaže na to, da problem tiči v samem programu te
stranke. Avtorji ob analizi konservativne in laburistične strategije trdijo,
da morajo laburisti svoj program v temelju spremeniti in postaviti uspešno
alternativo popularnemu kapitalizmu, upoštevajoč neoliberalne in post-
fordistične trende v ekonomiji./ /The Peace Movement at Coventry/Lu-
ciano CASTELLINA/ Poročilo o šestem letnem zborovanju mirovnih gibanj,
ki se je odvijalo avgusta v Coventryju.//
S. K.
Telos No. 71/Spring 1987
THE CRISIS IN HIGHER EDUCATION/Tim LUKE/Paul PICCONE/Fred
SIEGEL/Michael TA VES// SPECIAL SECTION ON CARL SCHMITT AND
FRANKFURT SCHOOL/ Carl Schmitt and Frankfurt School/Ellen KEN-
NEDY/ Avtorica skuša prikazati vpliv Carla Schmitta — ki naj bi bil
poleg Heideggra najzaslužnejši za ideološko destrukcijo Weimarja — na
nekatere najprominentnejše nemške socialne kritike. Schmitt je v svojem
delu prišel do zaključkov, da je buržoazija frivolna, njena demokracija,
temelječa na kompromisu, pa lažna. Parlament je nesposoben ... Tako je
Schmitt vplival na W. Benjamina (že leta 1915), Neumanna, Kirscheimerja
in celo na Habermasa (od zgodnjih spisov do spisa o civilni nepokorščini/.
/Reconciling the Irreconciable? A Rejoinder to Kennedy/Martin JAY/
Kritika članka Kennedyjeve, dokazujoč Schmittov katoliški background
(vsi pomembnejši koncepti moderne doktrine države so sekularizirani teo-
loški koncepti). Kennedyjeva ne dela razlike med Inštitutom za socialno
raziskovanje in Frankfurtsko šolo, katere manj pomembne predstavnike
razglaša za najprominentnejše. Slednjih v resnici niti ne omenja — toda
prav Adorno, Marcuse in Horkheimer so ostro kritizirali Schmitta. Ne
upošteva časa, ko se je Kircheimer priključil Inštitutu, Benjaminovega
zapletenega razvoja, Neumannove kritike Schmitta v Behemothu. Ha-
bermas pa je eden najostrejših Schmittovih kritikov od zgodnjih spisov
do spisa o civilni nepokorščini — ki je nastal bolj pod vplivom ame-
riških političnih teoretikov (Thoreau, Dworkin, Rawls...), kot pod Schmit-
tovim vplivom/. Beyond Carl Schmitt: Political Theory in the Frankfurt
School/Alfonz SÖLNER/ C. Schmitt in FŠ je sicer pomembna tema, toda
Kennedyjeva je zamudila priložnost. Avtor problematizira njene trditve
v točkah: Benjamin, Neumann, Kircheimer, Habermas/. /The Critique
of German Liberalism: A Reply to Kennedy/Ulrich K. PREUSS/ Se strinja
s Kennedyjevo le v tem, da je Schmitt napravil vtis na Habermasa. Pro-
					189
blematizira Schmittovo teorijo demokracije, suverenosti, legitimacije/le-
galitete dokazujoč Habermasovo oddaljenost od Schmitta./ ARTICLES/
Machajsky: A Rightfully Forgotten Prophet/Ernest HABERKERN// »Against
Theory«, Pragmatism and Deconstruction/Jeffrey M ALK AN //NOTES AND
COMMENTARY/ The Price of Sovietization/Victor ZASLAVSKY// Beyond
Otherness or: The Spectacularitations of Antropology/Jonathan FRIED-
MAN/ Prispevek je kritično ovrednotenje sodobnih trendov v antropolo-
giji. Ce je za modernizem značilno, da je znanstven, racionalističen in so-
cialističen, je sprememba v šestdesetih korenita. Značilnosti današnjega
postmodernizma so fragmentacija, decentralizacija, deprivilegiranost zna-
nosti, vse je zvedljivo na kulturo. Fascinacija z »drugim« nas zaslepi za
globlji problem: relativizem, ki je simptomatičen za deintegraci j o zahodne
samoidentitete/. /REVIEWS/ Charles Newman: The post-Modem Aura:
The Act of Fiction in Age of Inflation/Marc WORTMAN/ /Peter L. Ber-
ger: The Capitalist Revoluction: Fifty Propositions about Prosperity, Equa-
lity and Libety/ Samuel Bowles/Herbert Gintis: Democracy and Capita-
lism: Property, Community, and the Contradictions of Modern Social
Thought/Frank HEARN// Jeffrey Herf: Reactionary Modernism: Techno-
logy, Culture and Politics in Weimar and the Third Reich/Geoff ELEY//
Julie Burchill: Damaged Gods: Cults and Heroes Reappraised/Nigel RAP-
PORT// Steven L. Burg: Conflict and Cohesion in Socialist Yugoslavia:
Political Decision Making since 1966/. Pedro Ramet: Nationalism and Fe-
deralism in Yugoslavia, 1963—1983/. Harold Lydall: Yugoslav Socialism:
Theory and Practice/Pedro Ramet ed.: Yugoslavia in the 1980s/ Jim Seroka/
Rados Smiljković: Political Organizations in Socialist Yugoslavia/Laszlo
SEKELJ//
PKK
PPK
New German Critique 41/1987
SPECIAL ISSUE ON CRITIQUES OF THE ENLIGHTENMENT vsebuje
naslednje prispevke: The Idea of the University/Jürgen HABERMAS/ Jas-
pers, Schelsky in SDS so v povojnem obdobju poizkušali revitalizirati re-
tematizirano idejo univerze. Pri tem so se navezovali na Humboldtovo
umestitev vprašanja univerze v točko 1. institucionalizacije brez izgube
avtonomije in 2. želje države po takšni univerzi. Je takšna univerza kdaj
zaživela? Ne. Univerze, ki bi s filozofijo v središču strukturirala enotnost
raziskovanja in poučevanja, enotnost znanosti, enotnost znanosti in splošne
izobrazbe ter enotnost znanosti in razsvetljenstva nikoli ni bilo. Dvajseto
stoletje je odpravilo še preostanek pogojev, ki bi jo deloma omogočali. Prav
zato je ideja o reformi univerze, ki bi hotela tako ali drugače udejanjiti
modificiran Humboldtov model obsojena na neuspeh. Toda univerza ven-
darle obstoji kot entiteta. Zakaj? Univerza je po Habermasu institucija,
v kateri »komunikativne ali diskurzivne oblike znanstvene argumentaci-
je... držijo skupaj učni proces v njegovih različnih funkcijah«, (str. 21)/
/Critical Theory and the Dialectic of Rationalism/Richard WOLIN/ /Punch-
ing Out the Enlightenment/Neil WILSON/ Avtor dokaj na široko pri-
kazuje Sloterdijkovo delo Kritik der zynischen Vernunft. Ko ocenjuje domet
dela, mu očita totalno kritiko razsvetljenstva in željo po vrnitvi v stanje
nedolžnosti razsvetljenstva. Slotrdijk naj bi zahteval ločitev moči in uma.
Če bi rekli s Habermasom, na katerega se avtor tudi sklicuje, je Slotrdijk
spregledal diferenciranost razsvetljenstva./ Marx, Nietzsche and Critical
Theory/Nancy S. LOVE/ »Jürgen Habermas trdi, da vsebujejo analize
dialektike razsvetljenstva s strani kritičnih teoretikov performativno kon-
tradikcijo. Z identificiranjem uma z represijo spodmaknejo tla lastni
kritiki... V tem tekstu preiskujem, kako marksovski in nietzschejevski
princip menjave delujeta drug na drugega v kritični teoriji — kje se
razhajata in kje sovpadata in zakaj hkrati sugerirata in subvertirata takšno
					190
povezavo. Trdim, da je Habermas odkril performativno kontradikcijo med
marksovskim in nietzschejanskim konceptom menjave... To govori v prid
Habermasovemu argumentu, da je mogoč tudi drugačen odgovor na mo-
derno družbo. Vendarle pa Nietzschejev princip menjave razkriva meje
Habermasove alternative in potrebo po radikalnejši rekonstrukciji racio-
nalnosti.«/ /Nietzsche's Pursuit of Modernism/Robert GOODING-WIL-
LIAMS/ /Kracauer and History/D. N. RODOWICK/ /Kracauer in English:
A Bibliography/Tom LEVIN/ /Blumenberg and Secularization/Laurence
DICKEY/ /REVIEWS; E. Fromm, The Working Class in Weimar Germany/
/Seyla Banhabib, Critique, Norm and Utopia/ /Antonio Negri, Marx Be-
yond Marx//
S. G.
Theoria 1-2/1987
LJUDSKA PRAVA — osrednji sklop številke. Prinaša raznovrstne raz-
prave, ki pa implicitno ali eksplicitno tematizirajo vprašanje človekovih
pravic v Jugoslaviji. Odnos između političkih i socijalno-ekonomskih ljud-
skih prava/Mihajlo MARKOVlC/ /Pravo na pobunu/Tony HONORÉ/
/Osnovna prava i ustavno-pravna država/Zoran DINDlC/ Z domišljenostjo
ki mu je lastna, se loteva vprašanja protislovij, ki izhajajo iz konkretizacije
t.i. temeljnih pravic oziroma celo t.i. preddržavnih pravic (naravnih) v
sferi ustavnega prava. Avtor ugotavlja, da so t.i. temeljne pravice vedno
historično posredovane. Temeljne pravice v tem primeru označujejo naloge,
ki jih neka družba nenehno rešuje s tem, da te pravice vedno znova
interpretira. Takšna zastavitev vprašanja temeljnih pravic je v dokazova-
nju nezadostnosti oziroma nepravnosti naše države manj prepričljiva, kot
teorija, ki izhaja iz t.i. naravnega prava. Vendar je prav ta izpeljava pri-
poročljiva. Treba je namreč vzeti v obzir »interne probleme in protislovja,
ki označujejo institut »temeljnih pravic« v njegovi nedovršeni obliki.«/
/O ljudskim pravima/Milorad BELANČlC/ /Politički sistemi osnovna
prava/Vojislav KOŠTUNICA/ /Fridrih von Ha jek o slobodi/Dragan D.
LAKICEVIC/ V nasprotju z racionalistično tradicijo, ki verjame, da je
mogoče na mesto t.i. običajnih institucij postaviti plansko urejeno družbo,
F. von Hayek utemeljuje svoja razmišljanja na liniji angleškega empiriz-
ma in njegove teze, da je konstitutivni element človeka neznanje, zaradi
česar ni mogoč vseobsežen plan, ampak se mora življenje odvijati v okviru
spontano nastalih institucij, ki zagotavljajo določene oblike racionalnosti.
Zagotovilo racionalnosti sodobnih družb je trg./ /Prilog raspravi o krivičnom
delu neprijateljske propagande/Srda POPOVlC/ /Kriza, dijalog i član 133/
Svetlana KNJAZEV-ADAMOVIČ/ /Svedočanstva/ /OGLEDI I CLANCI/
Dali je marksizam naša sudbina?/Milan KOVAČEVlC/ /Razmišljanja o
filozofiji prakse/Neven SESARDlC/ /RAZGOVOR O KOSOVU/ Sodelujejo
D. Mičunovič, T. Indie, B. Horvat, A. Jevtič idr.// PRIKAZI/ /IZ RADA
FILOZOFSKOG DRUŠTVA SRBIJE//
S. G.
					191
ODMEVI
»Akcija 25. poslancev«
Koper	Koper, 25. 12. 1987
Glagoljaška 1
Miran Hasl
Uredništvu
ČASOPISA ZA KRITIKO ZNANOSTI
Ljubljana
ZADEVA: »AKCIJA 25. POSLANCEV«
Sem eden tistih, ki so v akciji sodelovali, zato sem z zanimanjem •pre-
citai v zadnji številki Časopisa vse o akciji in si osvežil spomin na tiste
vesele dni; pa tudi kaj novega sem izvedel.
Menim, da je prav, da želite sedanje generacije in »strukture« spoznati
z nekaterimi naprednimi hotenji, razmišljanji in prizadevanji pred-
vsem na tistih področjih — kadrovanje, kandidiranje, volitve — kjer
se žal še do danes ni kaj prida spremenilo. Vsakemu drugačnemu mne-
nju predvsem zunaj skupščine SRS pa smo takrat — danes so vsaj tu
zadeve boljše — takoj pripisovali zle namene. Zato sem 12. septembra
1971 naslovil na Skupščino SR Slovenije nekaj vprašanj glede načina
pisanja o »akciji«. Poklicali so me in mi v Skupščini povedali »da
akcija 25 poslancev Skupščine ne zadeva in da mi vodstvo Skupščine
svetuje, da se obrnem kam drugam, npr. na Republiško konferenco
SZDL(Skupščina SZDL je prav ta dan zasedala). Ker z vprašanji ne
bi mogel priti na skupščino kar med zasedanjem, mimo sprejetega
dnevnega reda, sem se odločil posredovati navedena vprašanja Cen-
tralnemu komiteju ZKS.
V prilogi vam pošiljam fotokopiji tako dopisa (19. 9. 1971) kot odgo-
vora sekretariata CK ZKS (22. 9. 1971).
194___			-
Morda še to. Na mojo zahtevo, da bi bil še kdo prisoten, sta na zago-
voru, pardon, razgovoru s tov. Nado Majcen, članico RK SZDL v
Kopru, prisostvovala tudi dva predstavnika občinskega vodstva ZSMS
— Koper.
Srečno in uspešno Novo leto! S tovariškimi pozdravi.
Miran Hasl
poslanec prosvetno kulturnega zbora
Skupščine SR Slovenije
19. IX. 1971
Centralnemu komiteju ZK Slovenije
Dne 12. IX. 1971 sem naslovil na Skupščino SR Slovenije kot poslanec
prosvetno kulturnega zbora naslednji poslanski vprašanji:
V zvezi z »akcijo 25. poslancev« potekajo med republiškimi predstav-
niki družbeno političnih organizacij in posamezniki iz skupine »25.«
in izven nje, mnoge razprave, ki trajajo že polna dva meseca. V tem
času je bilo povedanih in objavljenih vrsta večkrat popolnoma si na-
sprotujočih si mnenj, kritik, manj samokritik, v razpravah pa smo
lahko zasledili tudi nekaj tako težkih sodb in obsodb, da terjajo le-te
zelo resno, stvarno in s konkretnimi dokazi podprto obravnavo.
Kot eden od podpisnikov, ki je pristopil k realizaciji, v Skupščini spre-
jetega amandmaja in ki se jim danes preko tiska, na sestankih, po-
sredno ali neposredno pripisujejo skrajno negativna hotenja in cilji,
prosim za odgovore na naslednja vprašanja:
1.	Ali niso razprave predvsem pa obsodbe od strani republiških vod-
stev družbeno političnih organizacij tim. »akcije 25. poslancev« dobile
takšne razsežnosti, da ima zadeva že sedaj resne politične posledice?
Ker sem za »temne sile«, »politične diverzije«, »politikanstvo«, »boj za
oblast«, »razbijanje politične enotnosti in podobna naklepna dejanja
25. poslancev zvedel šele iz časopisnih, radijskih in televizijskih obve-
stil, vprašujem v imenu mnogih občanov obalnega območja, ki so jim
zadeve nejasne in nerazumljive in v svojem imenu še naslednje:
2.	Za takšne »temne sile« gre? Kdo so ti posamezniki oziroma skupine?
So med 25. poslanci ali med ostalimi poslanci v Skupščini, v Izvršnem
svetu, v republiških vodstvih SZDL ali ZK, v Ljubljani ali izven nje
ali kje drugje?
Ali ne bi kazalo slovenski javnosti, ki je nad poletnimi dogodki zaradi
nepoznavanja močno presenečena, povedati poleg ocene, da gre za »boj
za oblast« še to, kdo koga ogroža, kdo je ogrožen in s kakšnim deja-
njem je to pokazal?
__			195
Ce navedene in druge, izrečene in napisane sodbe slone na dokazanih
dejstvih, zakaj z njimi ne seznanimo javnosti in s tem preprečimo
ugibanja, mnoge komentarje, natolcevanja, ulične in kavarniške go-
vorice?
Po razgovoru v Skupščini ter po ponovnem premisleku sem se odločil
posredovati navedena vprašanja CK ZKS. RK SZDL je medtem že
zasedala in zadevo »akcije« sklenila. Kljub temu, da je celotno za-
devo res potrebno zaključiti in iz nastalega nesporazuma izluščiti tudi
pozitiven in koristen nauk, pa bi vendar kazalo dati potrebno težo tudi
vprašanjem, ki jih tu navajam.
Ce si danes brez škode lahko privoščimo različnost pogledov v marsi-
katerem vprašanju, v drobnih in tudi večjih zadevah našega samo-
upravnega, družbeno političnega, gospodarskega in prosvetno kultur-
nega življenja, pa ne sme biti najmanjše dileme, nobenega oklevanja
in neenotnosti, ko gre za vprašanja razrednega nasprotnika, ko gre za
takšne ali drugačne sile, ki bi stvari želele izkoristiti in razvoj speljati
v kalne vode.
Prav zato in samo zato prosim za odgovore na tu postavljena vpra-
šanja.
V	vednost Obalnemu komiteju
ZKS — Koper
Sekretariat
Datum: 22. 9. 1971
St.: 02-1074/2
Tovariš
Miran Hasl
poslanec Prosvetno-kulturnega zbora
KOPER
Glagoljaška 1
V	zvezi z Vašim pismom, ki ste ga naslovili na Centralni komite ZKS
in v katerem postavljate nekaj vprašanj, ki se nanašajo na »akcijo
skupine poslancev«, Vam sporočamo naslednje:
Stališče sekretariata CK ZKS o akciji skupine poslancev pri kandidira-
nju članov Predsedstva SFRJ iz Socialistične republike Slovenije je
bilo objavljeno v »Delu« 31. julija 1971. Po objavi stališča srekreta-
riata pa so se v javnosti pojavile različne interpretacije stališč. Zato
je dal sekretariat CK ZKS za »Delo« posebno izjavo, v kateri svoje
stališče širše pojasnjuje. Izjava sekretariata je bila objavljena v »Delu«
dne 3. septembra 1971.
					196
O akciji skupine poslancev je zavzela stališče tudi Republiška konfe-
renca SZDL. To so storili tudi izvršni organi nekaterih drugih orga-
nizacij.
O stališčih, ki jih je sekretariat CK ZKS sprejel o akciji nekaterih po-
slan cev-komunistov pri kandidiranju članov Predsedstva SFRJ iz Slo-
venije pa je sekretariat za 23. sejo CK ZKS, ki je sklicana za 29. sep-
tember, pripravil poročilo, CK ZKS se bo do obravnavanih vprašanj
opredelil, o čemer bo javnost tudi obveščena. V stališčih CK ZKS bodo
brez dvoma vsebovani odgovori tudi na Vaša in podobna vprašanja.
Tovariški pozdrav!
Sekretar :
Andrej Marine
- __197
SINOPSISI
UDK: 331.109.32
Tonči Kuzmanić
Samorepresivnost: primer labinskega štrajka 1987
SINOPSIS:
V navado je prišlo, da se represija v »socializmih-« misli z ozirom na re-
presijo v »kapitalizmih«, namreč kot skupek bolj ali manj represivnih
ukrepov, ki prihajajo od strani organov in organizacij iz orbite države
in ki se nanašajo za družbo. Raziskava štrajka v Labinu, se pravi štrajka
v pogojih samoupravljanja, kaže, da se brez večjih težav pri izpeljavah
ne da rabiti tovrstnega mišljenjskega vzorca. V samoupravnem socializmu
je namreč na delu samorepresivnost »družbe«, natančneje združbe (kajti
tako kot se v samoupravljanju ne da govoriti o delitvi med državo in
družbo se ne da govoriti ne o državi in ne o družbi). Le-to avtor nakazuje
tako znotraj funkcioniranja ljudske milice kot podružbljenega organa sa-
morepresivnosti kot tudi na primeru funkcioniranja celokupne instituciona-
liziranosti samoupravljanja, ki deluje kot samorepresija. Se posebej je to
prišlo do izraza v razmerju med nosilno subjektoidno silo samoupravljanja,
njeno Partijo dela in pa delavskimi (rudarskimi) boji, ki so se v primeru
štrajka v Labinu postavili tudi kot odprt poskus povnanjenja samorepre-
sivnosti v^ rudarskih špalirjih.
UDK: 331.109.32
Tonči Kuzmanić
Self-repressiveness: The Case of the Strike in Labin 1987
SYNOPSIS
It has become a habit to comprehend repression in »socialisms« in relation
with repression in »capitalisms«, namely as a cluster of more or less
repressive measures issued by the organs and organizations from the orbit
of the state and relating to society. The investigation of the strike in
Labin, i.e strike under the conditions of self-management, has shown that
such a pattern of thinking cannot be applied without severe derivation
difficulties. In self-management socialism, self-repressiveness of »society«
is in action (because, as in self-management it is not possible to speak
of the division between the state and society, it is neither possible to speak
of the state or society). Self-repressiveness is implied within the functioning
of the people's militia as a socialized organ of self-repressiveness, as well
as on the example of entire institutionalization of self-management func-
tioning as self-repression. This has been particularly expressed in the
relationship between the subjectoid force of self-management, i.e. its Party
of Works, and the workers' (miners') struggles, recognized in the case
of the Labin strike as an open attempt to externalize self-repressiveness
in the lanes of miners.
__			199
UDK: 510.21
Lucij an Vuga
Hkrati obstoječe različnodimenzionalne strukture ali brezdimenzionalnost
SINOPSIS:
Množijo se nove teorije, ki skušajo razložiti čedalje pogostejše presenetljive
eksperimentalne ugotovitve, nasprotujoče sedaj veljavnim teorijam o na-
ravi in zgradbi snovi, časa in prostora. Pri tem poskušajo nekateri vidni
znanstveniki razrešiti probleme z uvajanjem multidimenzionalnosti, kar
je v bistvu pravilno, saj se s tem približujejo resnici:
Kakor so relativni prostor in čas, masa in energija, enako je z dimenzija-
mi — relativne so in odvisne od opazovalca. Upoštevaje še Mandelbrotovo
fraktalno teorijo, lahko domnevamo, da je dopusten sklep, da za primer-
nega opazovalca, ki je v ustreznem položaju do objekta, objekt tudi izgubi
dimenzijo in ta postane nič.
UDK: 510.21
Lucijan Vuga	, ..
SYNOPSIS
There are increasing in number new theories, which try to explain more
and more surprising experimental findings, that are in contrast with
actual theories of the nature and of the matter structure, the time and
the space. At the same time some of the famous scientists attempt to
solve the problem by introduceing multi-dimensionality, what in principle
is correct, so they get near the true:
Like the space and the time, the mass and the energy are relative, the
same is with the dimensions — they are relative and depend upon the
observer. To take into account still the Mandelbrot's fractal theory, we
may suppose, that the conclusion is allowed, that for a suitable observer,
which is in an adequate position in front of the object, it loses his di-
mension too and it becomes zero.
200_______			-
UDK: 801.731.1.
Aleš Debeljak
Mircae Eliade: Kreativna hermenevtika in sveto
SINOPSIS
Razprava prikazuje pojem svetega in homo religioususa, kakor ga je razvil
Mircea Eliade, naslanjajoč se na fenomenologijo. Na temelju indijskih,
azijskih in oceanijskih kozmoloških religij je oblikoval svoj pojem v polemi-
ki z evropocentrizmom judovsko-krščanske religije, ki ima osnovo v Bogu-
Očetu in razliki med nebesi in zemljo. Homo religiousus je osnovni modus
biti tako za teiste kakor tudi za ateiste. Sveto kot sveto namreč šele vzposta-
vi okvir za samorealizacijo homo religioususa. Sveto je pred božjim in ni
vezano na religije, marveč je njihov pogoj. Za analizo svetega kot svetega
je najustreznejša metoda kreativne hermenevtike kot procesa neskončne in-
terpretacije, ki v horizont razumevanja vključuje tudi pozicijo raziskovalca
samega. Zato je kreativna hermenevtika formativni in informativni proces
hkrati.
UDK: 801.731.1.
Aleš Debeljak
Mircea Eliade: The sacrerd and the creative hermeneutics
SYNOPSIS
This treatise shows the concept of homo religiousus as developed by
famous historian of religions, Mircea Eliade, grounding his concept in the
phenomenological philosophy. Based on Indian, Asian and Oceanic relig-
ions this concept was articulated as opposed to the europocentrism of Je-
wish-Christian religion, constructed on the background of God-the-Father
and the difference between the Heaven and the Earth. Homo religiousus
is the basic existential modus of human being, regardless to his/her teism or
ateism. The sacred as the sacred consitues the framework of self-realisation
of homo religiousus. The sacred thus comes before the God and is not
affiliated with religions, yet it is their condition. For the analysis of the
sacred as the sacred the most pertinent method is creative hermeneutics as
an endess interpretation which integrates in the horison of understanding
the standpoint of researcher as well. Therefore creative hermeneutics is
formative and informative process at the same time.
I_201