Slovenščina pri c. kr. vojski. I. Država ima svoje praviee nasproti ljudstvom, katera v njej živijo in Ijudslva so dolžna jih izpolnjevati, sicer trpi država pa tudi ljudstva škodo, katere sta si krivi le sami: država in ljudstva. To je resnica in zoper njo ni ugovora, ali vpraša se lahko: doklej ima država pravico nasproti svojim ljudstvom? Ako si država svoji pravice, katerib nima, tedaj ne vežo ljudstva nič, da jih ji izpolnjuje, ali tudi na robe je tako: ljudstva ne smejo državi odreči pokorščine v reččh, do katerih ima ona pravico. Ostanimo dnes pri vojakih! Država ima pravico do njih in vsa Ijudstva v državi ne smejo njej odreči stvarij, ki se tičejo vojaštva, dokler ne prestopi meje ter ne terja več, kakor ima pravieo. Naša država ima več raznoličnih in raznojezičnih ljudstev in če kje, pri vojaštvu je treba, da ima vse eno lice. Tega mi ne tajimo, toda naša država terja za to »eno lice< tudi eden jezik — nemščino. Mi ne preiskujemo, je-li že taka potreba pri vojakih za nemščino in pustimo, da je za c e 1 o vojaštvo ta potreba, ali zoper to ugovarjamo, da je taka potreba tudi pri posameznih delih c. kr. vojaštva. Pri teh se nam dozdeva, da imajo tudi posamezna Ijudstva besedo ter smejo terjati od države, da so ozira na njih sinove, na razne jezike, ki jih ti govorijo in nje torej uvrščuje v taka krdela, v katerih lahko doslužijo svoja leta, ne da se jim zato dela krivica s tujim, neznanim jezikom, da-si za to ravno ni nobene potrebe. V novem času se država tudi ozira na to, ali kolikor se vidi, ne s posebno srečo. Naši Stajarski vojaki služijo iz večine pri c. kr. pešpolku št. 47 in 87. Pri' zadnjem so vojaki skorej saini slov. sinovi, ne pa veepri polku št. 47. Pri tem je že veliko Nemcev in v njem se poriva slovenščina že izza mize, za dveri: častnikora ni veC treba znati slovenščine in kako se poiem godi slov. kmečkim sinovom, to si lahko potem človek misli! Enako in še buje se godi njim pri koroškem polku št. 7. Pri tein je c. kr. vojaško oblastvo popolnem le misli, da v njem ni treba častnikom znati slovenski in se šteje le-ta polk lahko do cela v vrsto 'nemških polkov. Zoper to pa se ugovarja od strani slov. poslancev in kakor se kaže, z vso pravico, da-si doslej §e skoro brez uspeha. Ali vojaški kruh je trd in če se vojaku s topim nožem reže, še je s tem trši in top nož je slov. vojaku, posebno iz početka, tuj jezik, v katerem se mu »vtepava« vojaška služba. Resnica, osamljen in ves tuj, pravi slov. poslanec V. Pfeifer, v /delegaciji dne 15. junija, mora se čntiti slov. novinec, kedar ga pokličejo iz domače vasi, iz domače hiše v vojake, ako se uvrsti v krdelo, v katerem ne sliši več materinščine ter se njegov jezik prezira in zaničuje, po vrhu pa še trpi zavoljo svoje malerinščine marsikaj neprijetnosti. More-li on se potem navduSiti za svojo službo? Pae lahko se mu stoži po' domu ter ga žene bolj od službe, kakor pa va-njo. Krdelo bi v njem dobilo niorebiti izvrstnega vojaka, tako pa dobi le otožnega, nezadovoljnega raoža, ki misli le na to, kedaj mu preide čas in vedno štejo dneve, kolikor še jih naj prebije v vojaški suknji! More-Ii on imeti zaupanje, ljubezen do načelnikov svojili, ki so njemu tuji in mu ostanejo tuji, dokler ne znajo z njim gov.oriti, da jih on labko razume?