ZGODOVINA OBRTI IN INDUSTRIJE V TRŽIČU 1 - t - ' é 'vK ■ Zgodovina obrti in industrije v Tržiču Spisal IVAN MOHORIČ znanstveni sodelavec Inštituta za politično ekonomijo in sorodne vede Ekonomske fakultete univerze <1031 19 5 7 Izdal Mestni muzej v Tržiču Založila Državna založba v Ljubljani Zgodovina obrti in industrije v Tržiču Prva knjiga I. Pregled splošne zgodovine Tržiča II. Cehovstvo in cehovska politika Dl. Zgodovina tržiškega železarstva in kovaštva TV. Šentanski rudnik živega srebra V. Bratovščina nogavičarjev v Tržiču VI. Razvoj tržiškega usnjarstva Vil. Zgodovina zadružne tovarne „Runo“ Vin. Problematika pogonske energije EX. Tržiška industrija ob koncu XIX. stoletja ■v OJ . v eie:jc;nr;n:' - ni; ■ ■ -V - ; -• ■. V ... . ; .. . . - ■ ■ . ' d : ii v... - ■ .. ? . ' : . - . ; . - . v : v . .c . . 4 .drv r KAZALO Stran UVODNA BESEDA............................................... 1 I. PREGLED SPLOŠNE ZGODOVINE TRŽIČA Najstarejše listine o tržiškem naselju....................... 5 Cesar Friderik III. povzdigne vas Tržič v trg .............12 Besedilo ustanovne listine iz leta 1942 ................... 12 Zemljiška gosposka.......................................... 15 Normale iz leta 1777 — Trška samouprava....................18 Sestava tržiškega obrtništva 'leta 1756 .................... 20 Obnova tržiške delavnosti po ipožaru leta 181.1........... . 24 Uprava tržiškega področja v XIX. »tol........................28 II. CEHOVSTVO IN CEHOVSKA POLITIKA Splošen pregled — Cehovstvo v svoj* klasični dobi..........35 Rokodelski red 1527 — Protireformacija — Hamdwerksgenerale 1732 36 Proticehovska politika XVIII. stoletja.......................40 Politika pospeševanja industrije.............................42 Cehovski predpisi za vajence.................................44 Predpisi za pomočnike . .....................................46 Pridobitev mojstrske pravice.................................48 Poslovanje cehov......................................... 50 Uvedba obrtne svobode leta 1859 — Ukinitev cehov...........52 Viri....................................................... 53 III. ZGODOVINA TRŽIŠKEGA ŽELEZARSTVA IN KOVAŠTVA Problematika tržiškega železarstva skozi stoletja............55 Prvotno naselje žebljarjev — Boj za tovorniško pot čez Jelovco 56 Prvi plavž v Tržiču 1.1568 — Karolinški rudarski red 1.1577 ... 58 Vozna pot čez Ljubelj — Rudarski sodniki.....................60 Rudarske pravice — Koncesija za talilno peč leta 1707 ..... 62 Koncesija za plavž grofa Barba 1.1708 ..................... 66 Spor zaradi žigosanja kos....................................69 Iz kronike kovaškega ceha v Tržiču...........................70 Cehovska knjiga kovačev v Tržiču.............................76 Pravila ceha kovačev in kosarjev................................78 Proizvodni stroški tržiške jeklarne leta 1736 .................. 84 Proizvodni stroški košaric leta 1736 ........................... 86 Rod Jabornikov — Prodaja Germovke Jabornifcom leta 1733 ... 87 Dobave retort za idrijski rudnik................................90 Boj za surovino — Auerspergova intervencija in spomenica ... 90 Stališče koroških fužin.........................................93 Tržiške fužine v Hacquetovi dobi konec XVIII. stoletja .... 94 Razdobje 1780—1809 .............................................. 96 Poskusi povečanja in ustanovitve novih fužin....................99 Pod francosko upravo...............................................102 Radeckijeva prizadevanja za povzdigo Tržiča........................104 Francoska utemeljitev koncesije za plavž...........................107 Afera s plavžem po vrnitvi avstrijskih oblasti..................109 Finančni zilom Radeckega...........................................114 Radeakijev odnos do mladine in šole................................116 Kronika fužin na Slapu ............................................118 Fužine v Retnjah................................................ . 120 Fužina Loka........................................................120 Izseljevanje kosarjev..............................................121 Spori zaradi žigosanja izdelkov....................................122 Mezdno gibanje kovaških pomočnikov leta 1820....................126 Pregled železarstva na Kranjskem ob koncu fevdalizma .... 128 Kosarski obrati v Tržiču leta 1843-1855............................129 Proizvodnja tržiiških kovačij v letu 1855 ...................... 152 Tržiška industrija na ljubljanski razstavi leta 1844 ........... 134 Pregled sprejetih in izučenih vajencev pri cehu kovačev v Tržiču od 1719—1870 .................................................. 138 Tržiški kovači.....................................................144 Tržiški način kovanja..............................................147 Tržiške jeklarne od leta 1855—1875 .............................. 149 Tržiška industrija železarskih izdelkov............................154 Kupna pogodba med knezom Sulkowskym in KIL)........................156 Tržiške fužine pod upravo Kranjske industrijske družbe .... 158 Varstveni žigi industrijske svojine............................. . 161 Leta depresije in negotovosti 1873—1885 .......................... 166 Odkup »Njive« od KID...............................................168 Kosarji na Koroškem................................................169 Zgodovina Podljubeljskih fužin.....................................172 Razvoj tržiiških košaric do leta 1918..............................175 Problematika po letu 1918..........................................176 Obnovitev pilarniške industrije v Tržiču 1921—1941 ............... 178 Razvoj tovarne pil po nacionalizaciji..............................181 Stavka kosarjev leta 1923 ........................................ 185 Jugoslovanski carinski režim leta 1925 ........................... 186 Bilanca uvoza in izvoza............................................187 Izvoz kos in srpov iz Jugoslavije v letih 1921—1939 ............ 190 Sporazum košaric o prodajnih pogojih..........................192 Tehnični Tazvoj obratov do leta 1946 ........................ 194 Razdobje 1941—1946 do nacionalizacije tovarn..................195 Ustanovitev državnega gospodarskega podjetja..................196 Pod npravo delovnega kolektiva................................198 Preusmeritev proizvodnje in izvoza............................201 Šest sto let razvoja tržiškega kovaštva.......................202 Viri..........................................................205 IV. ZGODOVINA ŠENTANSKEGA RUDNIKA Izkoriščanje rudišča od leta 155?—1870 ...................... 208 Ustanovitev ilirske rudarske družbe...........................212 Pritegnitev francoskega kapitala — Boj za koncesijo...........215 Rudniške peči pri Sv. Ani.....................................218 Usodna špekulacija na napačnih domnevah.......................218 Riegerova odkritja — Preusmeritev obratovanja.................221 Tehnična oprema rudnika. Nestalnost cen srebra................222 Julij Bom postane lastnik rudnika.............................224 Riegerov odstop — Rudnik pod novo upravo......................226 Opis rudnika..................................................228 Vodna pravica živosrebrnega rudnika pri Sv. Ani...............231 Statistika proizvodnje in poraba materiala od 1875-—1902 .... 232 Ustavitev obratovati ja — Likvidacija rudnika.................235 Bratovska skladnica šentanskega rudnika.......................238 Obnova obratovanja med vojno 1917—1918........................241 Selkvester in Bornova odškodninska tožba......................244 Rudnik med dvema svetovnima vojnama ..........................245 Problematika oživljanja rudnika...............................247 Viri..........................................................249 V. BRATOVŠČINA NOGAVIC AR JEV V TRŽIČU..........................250 Viri..........................................................256 VI. ZGODOVINA TRŽIŠKEGA USNJARSTVA Sloves tržiškega usnja — Ustanovitev in privilegiju ceha .... 257 Cehovska pravila..............................................258 Kronika ceha..................................................262 Ekonomski razvoj ceha.........................................264 Družinska tradicija usnjarjev — Boj proti cehovskim taksam . . 265 Usnjarski cehi v drugih krajih na Kranjskem...................268 Obrtni predpisi za usnjarsko obrt.............................269 Nadzor nad strojenjem.........................................270 Trgovanje z usnjem............................................272 Rahljanje cehovskih spon......................................273 Stanje usnjarn konec XVIII. stoletja..........................274 Usnjarska obrt ob zatonu cehovstva.............................276 Usnjarji na obrtno industrijski razstavi leta 1844 ............ 276 Stanje tržiškega usnjarstva okrog leta 1870 ................... 277 Tehnični razvoj usnjarstva v preteklem stoletju od rokodelstva do industrije.................................................279 Osamosvojitev od inozemskih proizvodov...........................282 Najvidnejši tržiški usnjarji.....................................283 Rod Polakov......................................................284 Vincenc Polak................................................... 287 Življenje starih usnjarjev.......................................292 Ludvik Polak . . '...............................................294 Rod Mallvjev..............................................'. . 296 Gradnja nove tovarne — Mehanizacija obratovanja — Nova tehnika dela — Razširitev proizvodnje...............................298 Zaton Mallyjev...................................................300 Pomožna sredstva pri strojenju — Drugi usnjarji ....... 302 Delo in življenjska pot Toneta Malija............................304 Povojna preusmeritev tržiškega usnjarstva — Iniciativa čevljarskih mojstrov — Prvi poskus zadružne usnjarne....................307 VIL ZGODOVINA ZADRUŽNE TOVARNE »RUNO« Ustanovitev usnjarske zadruge »Runo«.............................309 Začetne teakoče — Boj za obstoj .................................310 Prvi poslovni uspehi.............................................314 Širjenje podjetja................................................315 Razvoj proizvodnje in prometa v prvi petletki obstoja 1925—1930 317 Leta gospodarske krize 1931—1934 .............................. 319 Prevzem Maillyjeve tovarne.......................................321 Kronika kritičnih let 1933—1935 ................................ 322 Zboljšanje položaja 1936—'1938 ................................. 326 Zadnja predvojna leta 1939—1941 ................................ 528 Doba okupacije 19(41—1945 332 Prehodna doba po osvoboditvi 1945—1946 ......................... 336 Dikvidacija zadruge — Darilna pogodba leta 1947 ............... 539 Runo v dobi petletke....................;.................• . . 341 Runo pod upravo delovnega kolektiva..............................345 Aktualna iproblematika »Runa«....................................350 Zaključek...................................................... 351 Viri.............................................................352 Vlil. PROBLEMATIKA POGONSKE ENERGIJE Osnove vodnega prava iz 1.1869 ................................. 353 Deželni zakon iz leta 1872 354 Namen iin obseg izkoriščanja vodnih sil v preteklem stoletju . . 356 Iz zgodovine vodnih sporov.......................................357 Pregled vodnih naprav leta 1875—4885 ........................... 359 Razpoložljiva in uporabljena pogonska moč tržiiške industrije — Vodovje tržiškega zaledja — 'Opis povirja in vodnih moči . . 560 Stanje vodnih naprav pred letom 1914............................362 Vodno moč Bistrice je leta 1914 izkoriščalo 34 obratov..........363 Koristniki vodnih moči ob industrijskih jarkih Mošenika .... 364 Izkoriščena ali pripadajoča vodna pravica......................366 Nov režim sožitja udeležencev.....................................367 Izkoriščanje vodnih sil Mošenika v povojni dobi................370 Vodne sile na Bistrici..........................................374 Viri..............................................................375 IX. TRŽIŠKA INDUSTRIJA OB KONCU XIX. STOLETJA ... ! . 376 Viri..............................'. .............................579 XT UVODNA BESEDA Pomembnost tržiškega rokodelstva, sloves njegovih izdelkov in komercialna važnost poti čez Ljubelj so že o najstarejši dobi privlačili pozornost domačih in tujih zgodovinarjev in kronistov, da so zbirali gradivo za krajevno zgodovino tržiškega naselja. Tržič opisuje na raznih mestih že zgodovinar Vajkard Valvasor v svoji »Slavi Vojvodine Kranjske«. Pred njim je opisal potovanje cesarja Leopolda I. čez Ljubelj cesarjev kurir Lorene Kurelič o posebni knjigi, ki je izšla v italijanskem jeziku na Dunaju. Desetletje kasneje opisuje angleški znanstvenik doktor Brorvn svoje doživljaje na Ljubelju. Tudi sloviti Balt. Hacquet piše v Oryctographiji o tržiških rudah in fužinah kosarje-v. Med domačini pa je najstarejši kronist učitelj Jakob Pehare, ki je od leta 1830 naprej vestno zapisoval tržiške dogodke. Njegove spomine na Francoze je v prestavi bibliografa J. Tomšiča objavila leta 1882 Slovenska Matica v svojem letopisu. Za njim je župnik Peter Hitzinger, Tržičan po rodu, v izvestjih Muzejskega društva očrtal tržiško zgodovino. Proti koncu preteklega stoletja sta zbirala šolski upravitelj Jožef Kragl in nemški učitelj Karel Miklitsch tržiško kroniko, ki pa je v glavnem ostala v rokopisih. Kraglove beležke je prevzel njegov sin župnik Viktor Kragl, ki jih je nato kot matičar desetletja izpopolnjeval in s sodelovanjem dr. Kozme Ahačiča uredil v bogato zbirko družinskih in topografskih podatkov ter rodovnikov. Delo je izšlo leta 1936 pod naslovom »Zgodovinski drobci tržiške župnije«. V tem delu je bilo tudi cehovstvu in tržiškemu rokodelstvu posvečeno posebno poglavje. Poročila trgovske zbornice iz leta 1851—1880 prinašajo statistične podatke o tržiških jeklarnah, kovačih, usnjarjih in čevljarjih. Zgodovinar P. pl. Radič, je na osnovi zbranih listin na gradu \pri baronu Fr. Bornu osvetlil nove momente iz zgodovine Tržiča. Priložnostne reportaže o Tržiču je pisal dr. R. Andrejka. Stalno se je od leta 1924 naprej posvečal tržiški zgodovini Cerkveni glasnik kot krajevni časopis. Cerkveni glasnik je izpod peresa K. Pirca objavil vrsto zanimivih spominov na tržiške cehovske tradicije, rokodelske praznike in stare tržiške razmere. Po vojni je to delo nadaljeval »Tržiški Vestnik«, ki je objavil izpod peresa A.Tišlerja vrsto člankov o tradiciji tržiškega čevljarstva. Ravnatelj meščanske šole Albin Lajovic je svojo »Spomenico« zasnoval v okviru gospodarskega opisa tržiškega okolja. V zbirki publikacij Slovenske Akademije znanosti in umetnosti je objavila znanstveno razpravo prof. Lipovšek-Rakovec o geografiji Tržiča s številnimi podatki o kr ar jevnem izvoru in povojni sestavi delovnih kadrov v industriji. Bivši ravnatelj šentanskega rudnika Simon Rieger je v svojih člankih v nemškem časopisju in predavanjih obravnaval vprašanje tržiške železniške zveze, problematiko rudnika in pomen nemške industrije za Tržič. Tudi v kompleksnih zgodovinskih delih je posvečeno Tržiški zgodovini ustrezno mesto. Zal sta oba velika požara leta 1689 in 1811 uničila stare listine, tržiški urbar, dominikalne spise, ki so bili v graščini, kar je za zgodovinopisje težka izguba. Pri vsem tem zanimanju pa je ostal glavni arhivski material za zgodovino industrije in obrti neobdelan, predvsem tisti, ki je bil v državnem arhivu, v arhivu Trgovske in obrtniške zbornice, v mestnem arhivu o Tržiču, posebno pa v arhivih industrijskih podjetij, ki so bili v dobi zasebnega lastništva nedostopni. Med okupacijo je bilo iz Tržiča odnešenega mnogo arhivskega gradiva, med njim največja zbirka zgodovinskih listin, ki jo je hranil dr. Viljem Elbert, pa tudi cehovski arhiv usnjarjev, ki ga je imel C. B. M ally in Borutov arhiv z Puterhofa in od Sv. Ane. Raznežen in uničen je bil ves arhiv tovarne Peko, medtem ko so bili drugi arhivi ob povojnih reorganizacijah in razformiranju uprav znatnim delom oddani v papirne mline. S tem je bilo delo rekonstrukcije določenih časovnih razdobij močno oteženo. Treba je bilo izpopolniti fragmentarno gradivo, deloma z odkrivanjem tiskanih virov v strokovnih razpravah rudarskih revij, v ohranjenih zemljiških knjigah, deloma s poročili podjetniških družb, z letopisi in pubilkacijami poljedelskega ministrstva in osrednje statistične komisije na Dunaju, končno pa z obsežno pismeno anketo in osebnimi neposrednimi poizvedbami pri živečih Tržičamili. Pri tem sem odkril mnogo dokumentarnega gradiva in listin v starih družinskih zbirkah. Mnogo listin so mi stavili na razpolago dr. Kozma Ahačič, Fini Polakova iz Kajže, inž. K. Polak in njegova družina. Z intenzivnim raziskovanjem mi je uspelo izpopolniti manjkajoče gradivo in ga zaokrožiti v zaključeno razpravo. Zbiranje gradiva se ni moglo zaustaviti ob veliki prelomnici, ki je nastala po osvoboditvi v tržiški industrijski strukturi, marveč je bilo potrebno zajeti in obdelati tudi preteklo desetletje povojnega razvoja, gospodarsko in socialno revolucijo, ki je dala tržiški produktivni delavnosti nove oblike in novo strukturo, ki se temeljno razlikuje od predvojne. Kot industrijski in eksportni center je Tržič v svoji industrijski delavnosti močno občutil reflekse dogajanj na prostranem ozemlju avstro-ogrske monarhije, kjer je imel konkurente in svoja tržišča, pa tudi na kolonijalnih trgih, odkoder je črpal in uvažal surovine. Obravnavanje gospodarske zgodovine je zato zahtevalo, da se očrta tudi problematika, ki je segala preko meja krajevne zgodovine Tržiča. Delovni pogoji, razvojno oblikovanje podjetij, proces koncentracije, bitje in žitje tržiške delavnosti in ustvarjanja pod udarom zunanjih vplivov je bilo po posameznih panogah zelo raznorodno in neenako, nihanje in utrip proizvodnje neubran. Zato bi bilo vzporedno kronološko skupno podajanje zgodovinske snovi nesmotrno. Večina momentov je govorila zato, da se prikaže vsaka panoga delavnosti samostojno zase. Plod triletnega raziskovanja, študija listin in zbiranja podatkov je vrsta monografij, ki skupno tvorijo zgodovino tržiške industrije in obrti. Pri svojem raziskovalnem delu sem našel polno razumevanje in podporo predsednika mestne občine Lovro Cerarja, ki je z zanimanjem sledil obravnavanju gradiva, pri predsedniku muzejskega društva mr. ph. Zdenkotu Lavički in tajniku dr. K. Ahačiču, načelniku GS Vanji Japlju, komercialnemu vodji ■»Peko« Ivo Pircu, inž. Milanu Šteru in številnih drugih, ki so mi stavili obilo informativnega gradiva na razpolago. Gradivo sem zbiral v okviru ekonomsko-zgodovinskih del v Inštitutu za politično ekonomijo in sorodne vede na Ekonomsko-pravni fakulteti Univerze, kateri se za pomoč toplo zahvaljujem. Zgodovina tržiške industrije in obrtov obsega tri dele. V prvem je obdelano poleg splošnega dela tržiško železarstvo in kovaštvo, šentan-ski rudnik živega srebra, nogavičarstvo in usnjarstvo ter problematika vodnih moči. Drugi del obsega zgodovino bombažne predilnice, tretji pa zgodovino čevljarstva, poti čez Ljubelj, tržiške železnice, strokovnega šolstva in zadružništva. Prijetna dolžnost me veže, da se vsem, ki so prispevali z gradivom in podatki, prisrčno zahvalim. Namen dela je, da bi omogočilo poglobitev poznavanja gibalnih sil in dogajanja v tržiški gospodarski dejavnosti in njihovi vzročni povezanosti. Ljubljana, januarja 1957. Antnr -«mrs-MHAiùvii iva*} Ab'&bAtttfcn >*i YW.>wtiY<>l> -.Ji m k*« \ «i ■ V.<\ ; V : sA ..i,i ■ \ ■ • ■ \V • -, oV >' ...>m A -.-v-, iv.v* a- -- -A'»''!---, iv.u»--... >v. ' a>\ ■■ !i- :• Vf .yy-.sis .t\svy- '»V \ i-,yuni*K ì'i -ÌÌV MlViilU, : ■ - . . •m m, h imv »VA tm-AuM-r.kissn y«Hetv hH i nife ßtms4iY>-siiivii-.v.K.a:?-. y AuA-.fv.v, • • -, H-iife l y/s)-,y .Uu\nAfcn .i! H i.i'Vi .vi , Am . y . ■- ' j&fev^àiùWv* y,s»,'>.rt«'«Vkkt iü«*!«., im «* VA' .»itami» iUnko, >ù ■ \yv.v \ i V- ■ ' !‘U - ■ n M SÀVI« i ‘ . 4 i , : - A .trii S'.j . i\' ù ■ . ■ Ì . • . / ■' !'-1 ' ■ oj ,■ ■ i. - ■ •’ . - . ... I. PREGLED SPLOŠNE ZGODOVINE TRŽIČA Najstarejše listine o tržiškem naselju Naselje Tržič se prvič omenja v kroniki samostana v Stični leta 1261, ki je pisana v latinščini, kot trg pod Ljubeljem »forum in Lubellino«. "V slovenskem prevodu glasi zadevni odstavek: 1261 Vojvoda Ulrik ali Udalrik potrjuje in, sprejema v varstvo posestva, ki jih je sam ali so jih drugi podarili samostanu namreč trg pod Ljubeljem, ki ga je vojvoda in krajišnik podaril za sprejem revežev, kakor tudi pravico do uporabe gozda in lova, ki je pripadala njemu samemu, za samostanske ljudi. Posnetek Stiške kronike kažejo priložene slike. Vojvoda Ulrik je dal stiskam redovnikom v ljubeljskem trgu torej pravico drvarenja in lova za potrebe samostana z namenom, da bi sprejemali reveže. Listina Stiškega samostana iz leta 1268 navaja, da je koroški vojvoda in kranjski gospod Ulrik III. podaril Stiškemu samostanu desetino priploda živine ob Ljubeljskem gorovju. Prevod besedila pravi: 1268 Ulrik ali Udalrik Vojvoda Koroški in gospod Kranjske, slaven in poln ponosa nad dobrotami in darovi izkazanimi Stični daruje samostanu novinsko desetino od živali ob vznožju hriba imenovanega Ljubelj. Istega leta je izkusil samostan radodarno roko istega Udalrika, koroškega vojvode ob darovanju vasi Dobrave po imenu. Pol stoletja kasneje leta 1320 navajajo listine, da je prodal Turner z Iga v imenu svojega gospodar ja Grifa Reitenburškega Stiškemu samostanu za 26 mark oglejskih pfenigov hišo v Tržiču. Prevod tega odstavka glasi : 1320 V ravno istem letu je prodal Konrad Turner z Iga o imenu svojega gospodarja Gospoda Griffa Rajtenbupškega samostanu zgradbe, ki ležijo v novem mestu, Neymarkel v nemškem narečju, za 26 mark oglejskega denarja pod opatom Fridrikom. Končno navajajo listine iz leta 1399, da je avstrijski nadvojvoda Viljem zamenjal z opatom Albertom iz Stične Tržiško faro za Dober-niško oziroma Žužemberško župnijo. Prevod odstavka zveni takole: VàilnCllS tone/ mimomui tud Cam, I 'ff CtrmcfiJ «ni f>rtfàjnaì fUoth X denat,ut nomine, aito froft VTtttM, Lt l ■ ràr^yidom. .mr, il fftddi-t pro J% marci! et etimi àia, ì vice tornino Bei-jancfo. Hectn!et ufiarum ; ,oqi aliquot{uneCationetj tùàfm »»HOji ut ir mClrume-.to Fatti'".pri ’tic, eioutm viàrie eonj T-, • / r>dfriarc£a j\ .{f-Jje tana 'ùtctinOri! coriobcrat et confirmat ùtero! (Conati* anale} h coCCaticnf Taroc&id bagenJeCđfn/ii etSaniU teni m $* an tb off men afte zio Sittitenii pieve tun,jure ' jvitn praittJe donation*!» et co [fation em merit, feyi pro* ... (ulitihha non-turn ta en «ti een ti a, ovom ■munificèntia #»*<. 12,6-2 Posnetek Puzzeljeve kronike stilskega samostana s prvimi podatki o nastanku tržiiškega naselja leta 1261 SđfA conprrnatori« cjHOrttt’dam manlorum,etmelem Ji m Ji oWenpacS Soc ip/o anno, . - - , V cmaSte *e*omiout ar, ' «f»,**»*» »**&*»*»MrAMer», S.n glorie Siti * c- referti if im n> donet mo^ettrnio Jed n tun animi 37 ’tm: Hin * pr/Jlidetutn fi, A— ...«■. r . ’J ■» V i . imtroitunr r*2ffiSiLŽ^^ Ä3R -.-o Clip (n tur m,mfirmm m cium Cjnddčm Vdih,d duel Ca, rhriid mOnaj?erium in Je milni/ virò Coirà. * J*«'«*»** vt’ffdtdram »mcupatd. t Sa ‘it Je Sili' piòjjìo imir'J attfoj /./ noaaftendm S. V.JoSittié, cenjirmat donation in -/ud v i. ori/ Som’-d Dyewodiijadam mjenaTtcrie, Je -me mando m Te via eè, m plebe TaroeSicCTTU 1471. ai7f- * THon/pur^fnSi//iti m perpetua*, . Damimi/ iwbofdu/ quidam mife/TD ornimi Henri ri 1 Sc4atife»x ketQ denotine fidato yua fuori,ander um m moire Tropin,' Sadie Jem minut Treflfen v ul a ari nomine %, fi ÌQ, 7$- appellant diro rum, mclycam domum Sittich indianit. Confirm at Ray mu nel u) donatienem et mcorpcratipnem Socle, >u£ Sajenj (Ideji/ et SanehPetri m Ja venti Alf mannàie, ■ ' vie Sitti'etudi,J frcicrio Patriarci* fadìctm. Domin»/ve, ra Wilhelm»/ Je SeSarfjienberj dornt mcnadlerio Sirticcndijac anni norem mavJo/ cum Ji.nuuo j.i at coti (for um Sited in villa,/ ad Sandhpn eilend turn, juaruor vere cum Jim dio Ji tol ad locum cui di Citar m Haienpaum, Jeem dve jr arie/ C many mi ca, ^„intenta eodCm à SeSetjfenber^ Jenant meraileùo ijuiaijt iti, d ta manto} cum d,midio prope eanam Wo n per a dito/ibidem m haUenpau-n, Uyx m recempeniationem Jemnotum montate, tic illatomm tempore rebellion.id, dum ClčmiSciiaioda! Tp, lied dušicenSbJejrtfet bffU, octene PatriareSafo cem Sdrtìi cum prddyj Mara jlà/dfnd. Domi n u /Uri Jeric ul Je Hey d eia, Sabotici nun cup smi, ven Jit, pro 3d marcii ardenti de pendere vicneenJiJbkuJ- Koroški voivoda in kranjski gospod Ulrik podari stiškemu samostanu leta 1£6S pravico desetine od živali ob vznožju Ljubelja. (Posnetek iiz stiske kronike.) ß" Awh'fie/uf, Hlujind rtlitfhs šali/Abi>anóuftec Canven* tat Sirti ceni' jure, yuivuivii alf/ v Sib 4t n< in ifte:A,o% E raw Vicariotum Sdrtditatct seit ingfrant, cammii/à dein* per Her manne Coniti Ciltenii Provìncia Capitante manaicnta- (tUW Dujt. Auìlrid, commutai iua innata ■ eccotif una cum fffi ali tu / udi et %ficxri*tv> Sedie p a reciti a \ $ Ct/enOurgenif, panter et fif/alibu/ tcelcìyiprc»ti/im0 jure ad mona/teriutn ipe/lantibul m perpetua** Mbd pri/ter fa ßlbcrtui Soc anno dat *J manici iute ‘6envn0 voluti* auìdom fi udttifibi Alberto de /koiyaeiìdi vel ut memìnerima/j n/jt a kakor omenjeno ostane in da temu ne nasprotujejo in delajo zmot in ovir, niti da bi dovolili komu drugemu, da bi to delal v kakršnem koli oziru, če mu je drago in če se hoče izogniti naši težki nemilosti in kazni. To mislimo resno. V potrdilo pečatimo to pismo z našim cesarskim priključenim pečatom. Dano v Linzu na sredo pred dnevom sv. Lucije v 1492. letu po Er. rojsitvu, in v 42. lletu našega cesarjevamja, ter v 53. letu naše rimske države in 34. letu Ogrskega kraljestva. Originalna listina s cesarskim pečatom je 'bila med okupacijo odnesena iz tržiškega mestnega arhiva in se dosodaj ni moglo ugotoviti, kje se nahaja. Prepis listine hrani državni arhiv v zbirki vicedomskih spisov pod 1/128 Neumarktl Komun. Listina je sestavljena v takratnem uradnem slogu listin o svoboščinah, ki je v prevodu 'težak in nenavaden. V podaniškem odnosu ni s tem nastala nobena izprememba. Tirži-čani so bili tudi kot meščani glede zemljiške oblasti podložni graščinam in gosp os kam Altgutenberg in. Neuhau®, v katerih rokah je ostalo tudi sodstvo. Gosposki so marali delati tlako, plačevati kontribucijo in urbarialne dajatve ter dajati priprego. Vendar so se s tem, da so dobili meščanske pravice, čutili samostojnejše in niso bili Itako izročeni na milost in nemilost samovolji zemljiške gosposke, kakor poprej. 'Pogosto se je zgodilo, da so se marali pritožiti deželnemu knezu v zaščito svojih svoboščin proti gosposki, ki jih je kršila in omejevala. Poglavitna pridobitev ustanovnega trškega privilegija je bila, da so Tržičani dobili tedenski sejem. V gospodarskem oziru je ostal trg še naprej navezan na dovoz kmečkih pridelkov iz okolice, sicer pa je ohranila naselbina sama mešan značaj. Kopija listine, s katero je cesar iFridrich potvdignil Tržie iz vasi na stopnjo trga in mu podelil tržilške svoboščine in pravico tedenskega sejma. (Original hrani Državni arhiv Slovenije) Tržičani so bili v 'tej dobi po pretežni večini že rokodelci in niso več živeli le od poljedelskega dela, čeprav so imeli zunaj trga posestva oziroma v najemu več zemljišč. Bavili so se tudi s tovorništvom, pozneje ,s prevozništvom in dajanjem priprege za prevoz tovorov čez Ljubelj ter živeli od zaslužka obrti. Vse to je pospešilo1 njihov prehod v meščanstvo. Trgovski promet se je osredotočil na sejmske dni, iter na nekatere cerkvene praznike. Poleg tedenskih ,so bili važni letni sejmi, pri katerih so vsi udeleženci določen čas pred in po sejmu uživali posebno zaščito življenja in imetja. Promet pa ni bil omejen isamo na tedenske sejme marveč se je dnevno kupovalo v delavnicah in na stojnicah. Prevozništvo je posebno oživelo, 'ko je bila leta 1575 dograjena voizna cesta četz Ljubelj, ki je pospešila tranzitni promet, ki je dajal Tržiču lepe dohodke. Smeri prometa so takrat predpisovale deželnoknežne naredbe. Uporaba drugih potov je bila prepovedana. Z razvojem obrti je ras tel tudi krajevni promet Tržiča. Na fužine se je dovažalo vedno več grodlja s Koroškega za kovače, jekla in oglja za kosairje, ter surovih kož za usnjarje. Zato je bilo v Tržiču že od vsega početka znatno število pomožnega in delovnega osebja, hlapcev, tovornikov, drvarjev in oglarjev, voznikov, dninarjev ter obrtniških pomočnikov. Meščanski obrtniki so že zgodaj začeli formirati skupnosti, ki so imele spočetka obliko bratovščin pozneje pa so dobile obeležje cehovskih organizacij. Te organizacije so se sčasoma začele potegovati, da bi dobile podobno kakor rokodelci v mestih in sosednih pokrajinah svoboščine in pri vi legije. Cehi so bili v jedru stanovska organizacija pripadnikov določene rokodelske stroke, ki je bila ustanovljena z namenom, da ščiti njihove gospodarske interese, pobija nesolidno tekmo, varuje obrtniško čast ter vzgaja naraščaj tako, da ste vilo samostojnih obratov ne poraste prekomerno, kar bi neizbežno vodilo do nasprotstev in sporov. Tako se je v Tržiču cehovstvo razvilo relativno močneje, kakor v drugih trgih na Kranjskem. Zemljiška gosposka Nasledniki Lambergov 'kot zemljiških gospodov so bili von Zwickli. Že na inventarju iz leta 15.26 sta poleg Friderika podpisana Gašper Paradajzer in Jurij Golešan pl. Zwickl. Leta 1537 so se pri deželnem upravitelju Andreju Lambergu pritožili tržiški meščani proti Juriju Z wickln, da jim krati pravice in svoboščine. Zwick'l se je moral ua to pritožbo zagovarjati. Na pismu o zemljiški zamenjavi iz leta 1501 sta podpisana Wollt Zwickl in Abacij Paradajzer, kot cerkvena oskrbnika in zemljiška gospoda. Wolf Zwickl je postal v dobi verskih bojev najvidnejši pobornik luteranstva ter se je kot tak posebno odlikoval na deželnem zboru v Brucku leta 1578. Tudi Lovrenc Paradajzer je bil pred pričetkom protireformacije protestant in kot tak bil vpišem v luteranske matrike, ki jih navaja Valvasor. Altgutenherško posest je leta 1640 kupil baron Grof Auerspeg Grof Barbo Baron Egck Grof Lamberg Graf Paradeiser Grof Strassoldo Baron Wernegkh Baron Zwikl Karel Jurič carinski in provijantski mojster na Hrvaškem in na obmorski meji in od njega pa grof Henrik Paradajzer, deželni upravitelj na Kranjskem. Njegova hčerka Renata jo je prinesla svojemu prvemu možu Danielu von Eck za doto, nato pa svojemu drugemu soprogu grofu Juriju Maksimiljanu BarbuAVachsensteinu. Ko je v drugič ovdovela je bila edina lastnica gospodstva. Grad Neuhaus pa je dedovala hčerka zadnjega grofa Henrika Paradajzarja, ki se je poročila z baronom Julijem Werneckom. Ta družina je potem združila obe gosposki in po njej je prešla na grofa Adama Sigfrida Auersperga, ki je sprejel v Tržiču leta 1728 cesarja Karla VI. na njegovi poti čez Ljubelj v Ljubljano. Grof Jožef Maria Auersperg je zapustil združeno zemljiško posest leta 1780 svoji hčerki Frančiški, ki je bila poročena z grofom S t r ass o klo -Gr af e n bor go m. Od nje jo je kupil leta 1807 grof Jožef Radecki, ki je poročil njeno hčerko. Ko je meščanstvo doseglo večje blagostanje je pridobivalo bolj na moči in je s tem rastel vpliv in interes na upravi trga. Tržičani sicer niso dosegli samostojne uprave, kakor so jo imela druga mesta z lastnim sodstvom, vendaT so bili v mnogih primerih izenačeni z drugimi mesti kakor dokazuje sestanek predstavnikov kranjskih mest dne 24. marca 1620 na ljubljanskem rotovžu, na katerega so bili povabljeni, in kjer jim je bilo zabičano, da se morajo strogo ravnati po sklepih. Tržič je ostal sicer podrejen sodstvu svoje zemljiške gosposke, dokler ni Marija Terezija ločila uprave od sodstva. Normale iz leta 1777 — Trška samouprava Delež, ki so ga imeli Tržiški meščani pri upravi trga, je obeležen v normali, ki jo je izdal grof Maria Jožef Auersperg 19. aprila 1777. lata. Normale je v pravnem in socialnopolitičnem oziru zanimiva zgodovinska listina, katere vsebino zaradi tega objavljamo v celoti. Po njem so vodili občinsko upravo trga trije predstojniki, ki jih je volilo Tržaško meščanstvo. To predstojništvo je opravljalo občinske posle v okviru delokroga, ki ga je določila zemljiška gosposka. Njihova samostojnost je bila okrnjena s tem, da so morali vsako odredbo predložiti upravitelju zemljiške gosposke v odobritev. V delokrog predstojnikov je spadala pravica, da odločajo o prošnjah za .sprejem v meščansko zvezo, da lahko odobrijo davčne popuste revnim meščanom m da rešujejo v prvi instanci spore med rokodelci in končno pravica, da iso smeli kaznovati obrtnike, z denarnimi globami, če so jih zasačili pri uporabi nepravilnih uteži. Predstojniki so bili dolžni, da ščitijo meščanske pravice i,n svoboščine in pobijajo šušmarstvo. Za svoje delo niso prejemali plačila, pač pa .so bili oproščeni davščin in vojaške nastanitve. Slovenski prevod normala glasi: 1. Na Jurjevo naj se izvolijo in zaprisežejo iz meščanstva za predstojništvo trije pošteni in po možnosti možje, ki znajo pisati in brati, pod predsedstvom upravitelja in sicer enega za višjega predstojnika, ostala dva pa za podpredstojnika na dobro treh let. Po preteku treh let naj meščanstvo imenuje druge ali pa če smatra, da ima eden od predstojnikov posebno sposobnost in da je proti meščanom spodobno nastopal, ga lahko zopet na tri leta potrdi. 2. Blagajno se poveri vsakokratnemu višjemu predstojniku. Odpira se s tremi različnimi ključi, od katerih ima vsak od predstojnikov po enega. 3. Vodi naj se točna knjiga dohodkov in izdatkov, v katere naj se natančno vpisuje od časa do časa vse prejemke, pa tudi izdatke. 4. Ako želi nekdo od te ali one stroke postati v tem trgu meščan, se mora javiti pri višjem predstojniku na Jurjevo ali na Mihaelovo, ki sta določena kot roka posebno v to sorho. Ta naj skupno s podpredstojniki preišče zadevo, če se lahko podeli prosilcu meščanska pravica, in nato \sklep naznani gosposkinemu upravitelju ter počaka na odobritev. 5. Tržiški obrtniki se delijo v tri razrede: V prvega spadajo kramarji, usnjarji, irharji in grobi kovači. V drugi razred spadajo peki, gostilničarji, mesarji, bolji nogaoičarji in mali kovači. V tretji razred pa vsi ostali profesionisti manjšega pomena. Vsak novi meščan mora plačati o tržno blagajno v prvem razredu 12, v drugem 8, v tretjem pa 4 goldinarje za meščansko pravico. Predstojniki morajo ta denar vpisati v knjigo prejemkov in ga porabiti za potrebe trga, Večje izdatke smejo napraviti le z znanjem in odobritvijo gosposkinega upravitelja. IS 6. Za kritje neobhodno potrebnih sploštiih tržnih izdatkov so dolžni meščani plačevati telesni davek v splošno tržno blagajno. Ta znaša za prvi razred letno 2 goldinarja, za drugi razred 1 goldinar in za 3. razred 50 krajcerjev. Predstojniki so imeli pravico, da smejo meščanom, ki so brez sredstev in živijo v očitni revščini, po proveritvi razmer znižati davek na polovico ali pa obrtni davek popolnoma oprostiti. Ta davek se plača vsako leto na Jurjevo višjemu predstojniku v navzočnosti obeh podpredstojnikov in vpiše v knjigo prejemkov. 7. Najameta naj se dva nočna čuvaja, ki jih je treba predstaviti vsakokratnemu upravitelju, ki naj podnevi in ponoči pazita na ogenj in ponoči kličeta ure ter izvršujeta naloge, ki jih jim poveri vsak dan višji predstojnik. Zato naj prejemata iz občinske blagajne primerno letno plačo in potrebno obleko. 8. Trije predstojniki so dolžni, da vsaj vsako četrtletje preiščejo in nadzorujejo mere in uteže kramarjev, pekov, gostilničarjev in mesarjev ter kaznujejo kršitelje z denarnimi globami do 2 goldinarjev. Te denarne globe se stekajo v občinsko blagajno. 9. Ako nastane med tržiškimi obrtniki kak spor zaradi meščanskih pravic ali strokovnih zadev oziroma, ki je z njimi v zvezi, odločajo v prvi stopnji o njem trije predstojniki in če ena ali druga stranka z rešitvijo ni zadovoljna, predložijo v razsodbo v drugih stopnji gosposkinemu upravitelju. 10. Po poteku tretjega leta poslovne dobe, mora gosposkin upravitelj pregledati račune, ki so jih vodili trije predstojniki in če so v redu, jih opremi s prilogami in podpiše, če pa se ugotovi kaka pomanjkljivost, jo predpiše dotičnemu delu v povračilo. 11. Ker se dogajajo primeri, ki jih ni mogoče predvideti in tudi ne tukaj navesti, se ukazuje trem predstojnikom, da ne vpeljujejo nobenih novosti in naj ničesar ne ukrepajo, ne da bi poprej vprašali za svet upravitelja oziroma prejeli njegovo odobrenje. 12. Da bi bili meščani trga zaščiteni in varovani ter lahko uživali posebne pravice meščanov, je bilo upraviteljem ukazano, da naj strogo pazijo na to, in dajo trikrat javno razglasiti, da noben meščan razen v dobi tržnih dni, četrt ure daleč okrog trga ne sme izvrševati nobene obrti, odnosno opravil, ki spadajo v meščansko rokodelsko stroko, v izogib zaplembe blaga, ki ga je namenil prodajati. Predstojniki morajo na to budno paziti. Izvzeto je samo poljedelstvo, ki ga sme izvrševati vsakdo, tudi če ni meščan, ter katerega pridelke in plodove je opravičen prodajati kjerkoli. Meščanstvo je bilo dolžno višjega predstojnika in oba njegova pomočnika kot podpredstojnika spoštljivo upoštevati in imeti v časteh. Predstojniki pa so bili dolžni, da ljubeznivo postopajo z meščani in skušajo vzdrževati med njimi slogo, mir in red, soditi nepristransko ini jih čimbolje ščititi. Nikakor pa ne smejo ravnati z njimi surovo in jih brez vednosti gosposkinega upravitelja kazno- vati. Ker sredstva tržne blagajne pri takratnem stanju niso zadoščala, da bi se delo predstojnikov dostojno plačalo, so bili v nadomestilo za njihovo skrbstvo in poslovanje, dokler so izvrševali aktivno funkcijo, oproščeni obrtnega davka in vojaške nastanitve in tudi drugih maturalnih dajatev, ki so bremenile meščane. Izrečno je bilo prepovedano, da bi smeli predstojniki zahtevati kako naknadno plačilo od onih, ki so že postali meščani pod pretvezo, da so dolžni pristojbine za meščanske pravice, razen če je eden ali drugi ostal dolžan takse za pridobitev svoboščin in če je bil premožen. Predstojniki so si uradne funkcije med seboj razdelili tako, da je običajno plačilo od gosposke višji predstojnik prejemal prvo leto, prvi podpredstojnik v drugem in drugi pa v tretjem letu. Gosposka si je pridržala pravico, da po potrebi te predpise spremeni, skrajša ali razširi ter je zapovedala predstojnikom, meščanstvu in vsem drugim podanikom, da morajo spoštovati gosposko in grajskega upravitelja kot predstavnika gosposke, mu biti pokorni ter izvršiti to, kar on v imenu gosposke odredi in kar se smatra, da gre v dobro vsega meščanstva.« Normala je (bila izdana dne 19. aprila 1777 in je ostala v veljavi do reform, ki jih je odredila francoska uprava. Z vpeljavo francoskega civilnega in kazenskega zakona je končalo sodstvo zemljiške gosposke m so postali nekdanji podaniki svobodni državljani, enakopravni s svojimi bivšimi gospodarji. Po kratki štiriletni dobi francoske uprave so avstrijske oblasti hitele, da vzpostavijo zopet star fevdalni režim in ukinejo vse francoske reforme. Reakcija je skušala hitro zabrisati zadnje sledove francoske revolucije in svobodomiselnosti. Ko so se morali Francozi umakniti iz Ilirije in ko je po praškem miru Kranjska zopeit prišla pod avstrijsko upravo, je grof Radecki kot imetnik tržiškega gospostva 5. februarja 1815 uveljavil stare predpise z naslednjim dodatkom: Potrjujem Normale za deželnoknežno meščanstvo in oziroma za moje podanike tržiškega trga v celotnem obsegu in vsebini, kakor ga je izdal moj prednik grof Jožef Auersperg. Zadnji zemljiški gospod je bil baron Dietrich, kateremu je moral Radecki leta 1819 prepustiti vso tržiško posest z vsemi obrati in napravami. Sestava tržiškega obrtništva leta 1756 Po dominialnih spisih, ki vsebujejo imena vseh aktivnih obrtnikov ter pridohninsko davčno oceno, je kazal kataster tržiškega obrtništva pred dve sto leti naslednjo sliko: i trgovec z železom 10 točilnic 15 usnjarjev 6 pekov 4 kramarji 39 nogavičarjev 3 ključavničarji i 'brivec 2 milarja 3 sodarji 3 podkovski kovači 3 ibarvarji 7 krojačev 5 mesarjev 2 steklarja i tesar i (trgovec z železom in medom 8 kovačev kos 6 čevljarjev 2 mizarja 1 kolar 1 izdelovalec odej 3 (trgovci z volno 1 pivovarnar 1 kamnosek Od vseh 128 obrtnikov jih je bilo le 24 brez lastne hiše in sicer: 5 usnjarjev, 4 krojači, 1 ključavničar, 1 kramar, 1 mesar, 4 čevljarji in 8 nogavičarjev. Proletari zi ran je med obrtništvom se je torej razmeroma (najbolj čutilo v čevljarski in krojaški stroki, v nekoliko manjšem obsegu tudi v usnjarski panogi, medtem ko je nogavičarstvo smatrati že pravzaprav za svoje vrste domačo obrit, čeravno je bilo med pletilci 31 hišnih posestnikov, ki so pletli nogavice. Gosposka je imela svoj pivovar, ki ga je imel Jožef Allermann v zakupu. V tem pivovarn so zvarili letno 5200 mer piva. Poleg graščinskega je obstajal že zasebni pivovar Franca Slegla, ki je produciral 3600 mer piva. Pivo so točili v dveh posebnih pivnicah. Davčno so bili med rokodelci sorazmerno najvišje ocenjeni usnjarji. Med njimi je bil Franc Polak ocenjen na 35 gold., Jurij Teuensobuh, Gašper Toporiš in Jurij Mave po 25 goldinarjev, Jožef Deu na 20 goldinarjev, medtem ko so druge cenili na 10 do 16 gold. Med točilnicami je bil na prvem mestu ocenjen Matevž Javornik s 35 gold., Lenart Zeme s 30 gold, in Gašper Polc na 28 gold. 20 kraj. Mnogo nižje je bila ocenjena skupina nogavičarjev. Med njimi 6 na dohodek po 8 gold., 18 po 5 gold., drugi pa 4, 6 in 7 gold. Kramarji so bili Ignaz Javornik, Gašper Primic, Jakob Brejc in Maks Pezdič. Javornik je napovedal 115 gold, dohodkov od prodaje voiska, medu in drugih predmetov. Pezdič in Primic po 40 goldinarjev, Brejc pa 24 gold., medtem ko so trgovci z volno Jože Počivalnik, Osvald Krničar in Urban Račič napovedali le po 8 gold, čistega dobička. Z barvarstvom so se pečali Ludvik Fink, katerega je smatrati po (davčni napovedi (20 gold.) za najmočnejšega, Anton Peharz (15 gold.) in Simon Razpotnik (8 gold.). S čevljarstvom so se poklicno bavili Luka Kolar in Jakob Oblak, ki sta bila obenem hišna posestnika, ter Jernej Benko, Blaž Madly, Jurij Dobrin in Nikolaj Poprijan, ki niso imeli lastnih hiš. Edini trgovec z železnino v trgu, ki je obenem kupčeval z medom, je bil Jurij Ahačič. Njegovi dohodki so bili ocenjeni na 50 gold. Ključavničarji iso bili Blaž Vuk, Jakob Texter in Matija Jager. Nogavičarji, ki so bili najštevilneje zastopani, so s svojimi izdelki krošnjarili na podeželju po Koroškem ter prodajali svoje blago na sejmih in ob tržnih dneh. Podatkov o obsegu proizvodnje, o založništvu, ki je bilo nedvomno razvito, in o delovnih razmerah, v spisih ni zabeleženih. Razmerje, da je 31 nogavičarjev imelo lastne hiše v trgu in da jih je bilo le 6 brez hiš kažejo, da je bila nogavičarska stroka do velikega požara leta 1811 Tržič leta 1840. Po Wagnerjevi risbi iz Mestnega muzeja v Ljubljani močna oibrt, čeravno ji deželni stanovi niso dovolili, da bi se cehovsko organizirala. Fužinskega davka za izrabo vodne moči je plačal Ignac Jaboomig, ki je imel Germovko, 18 gold. 45 krajcerjev, Simon Popov za fužino »Streselka« 1 gold. 22 krajcerjev, medtem ko sita plačala Tomaž in Baltazar Končar za vodna kolesa le vsak po 17 krajcerjev. Podkovski kovači iso bili trije in isicer Janez Popov, Nikolaj Završnik in Simon Popov. Z zgradbo gorenjske železnice 100 let kasneje leta 1870 je prevozni promet čez Ljubelj začel pojemati in je v nekaj letih skoraj presahnil. Zaslužek od prip-rege je prenehal in tudi podkovski kovači so imeli le poredkoma kaj posla. Milo sta izdelovala v Tržiču Valentin Benedik in Jožef Vinter. Tesarsko obrt je imel Lenart Vodnov, kolarsko pa Urban Vodnov. S steklarstvom se je pečal Hanus Zigmund Valentin. Mesarsko obrt so izvrševali trije Kreseti in sicer Anton, Hanže in Jurij ter Matija Slapar. Med čevljarji sta imela hiše Luka Kolar in Jakob Oblak. Brez hiš pa so bili Jernej Benko, Blaž Mally, Jurij Dobrin in Nikolaj Poprijan. Pekarije so imeli Peter Primožič, Jurij Mavec, Kacijan Veternik, Ferdinand Mally, Franc Siegel in franc Cincala. V mnogih hišah so pekli kruh še doma. Mizarsko obrt sta izvrševala Matevž Slapnik in Gašper Grošelj. Odeje pa je delal Urban Šarabon. Na Wernekovem posestvu sta bila dva žebljarska ognja Gregorja Radona, medtem ko je imel Wernekovo košarico v zakupu Andrej Šlegelj, ki je napovedal letni zaslužek 25 goldinarjev. Po davčni specifikaciji so plačali itržiški obrtniki naslednje zneske pridobnine : Stroka Število obdavčencev Enotna gold. odmera kraje. Skupni obrtnega gold. znesek davka kraje. točilnice . . 12 i — 12 — usnjarne . . 14 i 8 15 52 steklarne . . 2 — 30 i — kramarji . . 2 i — 2 — mesa-rjii . . 9 — 45 6 45 kolarji . . 1 — 45 — 45 bar varji . . 5 — 30 1 30 mizarji . . 4 — 24 1 56 ključavničarji . . . . 4 — 24 1 36 krojači . . 7 — 24 2 48 čevljarji . . 6 — 2(4 2 24 podkovski kovači . . 3 — 24 1 12 brivci . . i — 24 — 24 noga vii carji . . . . . . . 17 — 24 6 48 izdelovalci odej . . . . 1 — 16 — 16 točilnice piva . . . . . 2 — 20 — 40 kamnosek . . . . . . 1 — 16 — 16 izdelovalci mila . . . . 2 — 16 — 52 sodari . . . 3 — 16 — 48 kosari . . 8 — 45 6 — Skupaj . . . 65 g. 12 kr. Požar v Tržiču leta 1811. M. Langusova slika v farni cerkvi v Tržiču Obnova tržiške delavnosti po požaru leta 1811 Dne 30. marca leta 1811 ob poldrugi uri ponoči, je pogorel tržiški trg. Požar je uničil 150 hiš in nad 60 obrtniških delavnic ter številne hleve in skednje. Po drugih navedbah je pogorelo celo okrog 100 delavnic. Ogenj je nastal v kovačnici Matije Kladra, kjer je bil nepreviden delavec pozabil zapreti v kovačnici železna vrata, ki so vodila v skladišče za oglje. Močan veter, ki je to noč pihal, je razvnel in razpihal tlečo žerjavico med oglje in v četrt ure je bilo ob močnem vetru vse naselje na desnem bregu Bistrice v ognju. Vihar je raznašal ogorke in iskre po zraku, da se je vnel celo zaraščen gozd na Dobju. Ognja ni bilo mogoče omejiti. Vsaka pomoč je bila brezuspešna. Ob požaru je zgorelo tudi 73 ljudi, ki se niso mogli pravočasno1 rešiti iz plamenov in dima. Uničenih je bilo devet kovaških fužin in tudi med kovači samimi je bilo več žrtev požarne katastrofe. Tako je družina kovaškega pomočnika Jurija Slogi ja z ženo in tremi otroci postala žrtev požara. Nasproti kovačnice, v kateri je nastal ogenj pa je imel Matija Klander žebljarno Vigenjc, kjer je delalo 60 oseh, ki so stanovali v neposredni bližini žebljanne, a so se vendar vsi rešili iz ognja m se še isto noč za vedno odselili v Kropo in Kamno gorico. Pri požaru sta zgorela kovač Zadražnik Luka s svojo ženo in hčerko, ter Gašper Poprijan, prvotni lastnik Germovke. Zgoreli sta najstarejši kosarnici Mantova in Germovka, ki sta bili pozneje obnovljeni. Obnovljena Mantova je dobila ime Markenove fužine in je stala ma mestu, kjer se danes nahaja javna pralnica. Njeni lastniki so bili potomci Antona Ahačiča, Tomaž, Jurij, Gregor, Frančišek in Janez. Prvotna Germovka pa je stala tam, kjer je bila kasneje fužina Nikota Ahačiča. Obnova Tržiča je le polagoma napredovala. Podpora francoske uprave in nabrana darila niti od daleč niso zadostovala za popolno obnovo delavnic, naprav in orodja, ki je bilo uničeno. Petnajst let po požaru, ko so leta 1826 sestavili nov kataster, je bilo v Tržiču obnovljenih šele 46 delavnic, ki so imele naslednje izmere: Hišna štev. Ime in priimek lastnika O Hišna j,me jjj priimek lastnika štev. :S ® > >N £ T3 •C >xs ja .s i O = -! 100 Jože Peharz — delavnica 129 73 Jakob Peharz — delavnica 6 37 Napret Simon................ 6 70 Lederer Aleks in Schloss Franc...............13 182 bar. Jože Dietrich — kosarmica..................113 34 Hitzinger Miha — mesarska delavnica...............14 80 Šarabon Matevž .... 27 91 Zeme Iignac — mesarska delavnica...................49 116 Radon Anton — fužine . 53 — Dornik Andrej............... 3 182 Balos barona Dietricha . 386 20 Topov Valentin .... 27 117 baron Dietrich.............64 124 Mally Jakob — mlin . . 16 121 Globovniik Urban .... 4 130 MaLly Pavel................11 127 Ahačič Franc in Lucija . 105 — Johan Polc — delavnica . 27 128 Mally Johan — delavnica 28 158 Polak Karl — delavnica . 83 145 Janežič Franc — mlin . . 20 143 ’Zeme Jožef — delavnica . 29 132 Mally Bartel — delavnica 27 137 Resman Alojz — delavnica 24 137 Resman Alojz — delavnica 15 132 Mally Bartel — mlin . . 49 88 Mally Franc — delavnica . 16 101 Mally Anton — delavnica . 17 91 Zeme Ignac — ogljarska delavnica.................... 8 142 Ahačič Jurij — delavnica 24 119 Polc Antonija — delavnica 35 91 Zeme Ignac — delavnica . 30 149 Primožič Tomaž .... 20 91 Zeme Ignac — fužine . . 62 91 Zeme Ignac — delavnica . 53 120 Kališnik Anton — delavnica.................... 7 160 Dietrich — mlin .... 56 138 Polak Karel — delavnica 23 150 Mally Gašper — delavnica in mlin.......................34 182 Dietrich — fužine . . . 147 182 Dietrich — fužine ... 19 182 Dietrich — skladišče oglja .......................67 182 Dietrich — fužine . . . 125 182 Dietrich — delavnica in skladišče...................461 Skupaj — delavnic 46 Tržič je takrat štel 160 meščanov. Prometni položaj Tržiča, potrebe prevozništva in preskrbe obratovalnic so zahtevale, da lastniki večjih obratov skrbijo za lastno vprego. Tako štejemo tudi v obnovljenem Tržiču še vedno 28 skednjev in enako število hlevov. Pri tem pa je imel obnovljeni glavni trg že čisto mestno lice z dvonadstropnimi hišami, zidanimi iz trdega kamenja in z železnimi vratmi in oknicami, ki so se nekod ohranile do današnjih dni. Lastniki dvonadstropnih hiš so bili: ©cmcir.h* ft'Sfcpft »e» 6cf(«t »Vst ®aif« «i*ìl{ «fidi $S«r»»i)WI im* U&tgrik btt *#« tm'jtorw J**-*~jl JJttjsjXtKt t« Nft(t<»'&mm ia sb^tt ©tfliritit» aiifä#Sri ■O««»» Je«-. .5» '■ ■"'• -&&**» N." V/ au • itfid crirfi tubi, b>- SS S>oS f« «,l» (UKÙÌBtl teliteli, a » lite. £*r Obrtni list mlinarja Antona Zobeca v Zalogu iz leta 1812 pod francosko upravo Ime in priimek hišnega lastnika Ime in priimek zgradbe hišnega lasinika Hišna številka njegove zgradbe Mally Franc . . . . . . . 8S Primožič Anton . . .... 8 Polc Jakob .... . . . . 89 Klemenc Matija . . .... 6 Kavčič Jožef . . . . . . . 90 Mally Jakob . . . 118 Zeme Ignac .... . . . . 91 Kališnik Antom . . 120 Mailly Jakob .... . . . . 95 Globočnik Urban . . 121 Jabornik Rajmund . . . 94 in 95 Mally jolian . . . 122 Vodak Tomaž . . . . . . . 126 Mally Bar tol . . . 132 Polak Karel .... . ... 158 Holzapfel Jakob . . .... 133 Supič Marija . . . . ... 140 Mali v Gašpe r . . . .... 150 Naipret Ignaiz . . . . ... 141 Polak Gašper . . . .... 162 Ahačič Jakob . . . . . . . 10 Gruss Matevž . . . .... 12 Završnik Jurij . . . . . . . 9 Med tržiškim obrtništvom se je nekoliko družin izredno razširilo. V nekaterih družinah iso vsi bratje ostali pri tradicionalnem očetovem obrtu, ter se osamosvojili in začeli vsak na svoje, pri drugih družinah pa opažamo, da prehajajo nekateri od številnih potomcev v druge stroke, kjer se z enako dobrim uspehom uveljavljajo. Močno povezavo obrtniških družin so ustvarile ženitve. Med družine, ki se je v teku dveh stoletij najbolj razširila, spada Mallyjeva družina. V katastru leta 1827 je vpisanih 10 Mallyjev, ki posedujejo skupno 16 hiš in sicer: je imel Jakob Mally hiše štev. 118, 124 in 139. Jernej Mally 132, 156, Johan Mally 1,22 in 128, Gašper Mally 150 in 176, Franc 88, Anton 101, Pavel 130, Valentin 164, Aleksej 93 in 148 in Marija 47. Druga močno razširjena družina med tržiškim obrtništvom so bili Polaki. Rod Pulakov zasledujemo po rodovniku do Luka Polaka, ki je živel okrog 1620. Po katastru iz leta 1827 je živelo v Tržiču 8 družin Polakov, od katerih je bil samo Jakob brez hiše. Od drugih bratov je Jernej posedoval štev. 151, Jožef 77, 'Gašper 162, Matevž 79, Peter 87 in Karel 138. Tudi v družini Resmanov je bil med šestimi brati samo Martin brez hiše. Močno se je razpredel tudi rod Kališnikov, kjer je od 5 bratov imel vsak svojo hišo, Anton pa celo 3 in sicer 171, 76 in 120. Od Ahačičev so bili v tem času štirje hišni posestniki. Jernej je posedoval hišo štev. 79, Jurij 142, Jakob 10, Franc in Luiza pa 127. Močno zasidrane so bile med tržiškim meščanstvom tudi družine Deuov, Dobrinov, Na-pretov, Peharcov in Polcov, Šarabonov ter Zemetov. Razen pri Deu so bili povsod po 4 ali celo več bratov, ki so bili samostojni hišni posestniki. Edino pri Polcu Johan ni imel svoje hiše. Davčna napoved tržiške zemljiške gosposke za leto 1826 navaja kot letni donos jeklarne is tremi kladivi na Mošeniku s 400 goldinarji, izdatek pa z 250 goldinarji, graščinske žebljarne na Mošeniku z enim kladivom z 27 gold, dohodkov in 15 gold, izdatkov. Za drage obrate: mlin z 'Stopami, ter stiskalnico za laneno olje pa napovedujejo 55 in en četrt goldinarja dohodkov in 25 gold, izdatkov. Davčna napoved za graščinski mlin s štirimi vodnimi kolesi, ki je bil v zakupu, navaja 37.50 gold, dohodkov in 20 gold, stroškov, za grajsko pivovarno pa 27 gold, dohodkov in 10 gold, stroškov. Urbarijalne dajatve Tržiča in okolice so izkazane kakor sledi: Okoliš Po oceni Po pnijavi Tržič 407 gold. 40 kr. 389 gold. 25 kr. — pf. Slap rovte sv. Katarina . . 155 gold. 53 kr. 159 gold. 7 'kr. 3 pf. rovte sv. Ana .... 129 gold. 43 kr. 1:28 gold. 29 ikr. 3 pf. vas Bistrica 114 60 gold. 51 .kr. 3 pf. Uprava tržiškega področja v XIX. stol. Nad neplemiškimi osebami so do leta 1809 izvrševala civilno sodstvo patrimonijalna sodišča, katerih je bilo na Kranjskem 644. Od teh je dejansko izvrševalo sodstvo le 377, na druga pa se je delegiralo 267 sodišč. Taka gospodstva (dominiji) so bila v tržiškem okraju v Tržiču, nadalje posestva Golnik in Duplje, župna cerkev v Tržiču, župna cerkev v Kovorju in župnišče v Kovorju. Od teh je isamo tržiška graščina izvrševala sodstvo. Državno politično upravo je pa vodil gubernij v Ljubljani. Francozi so uvedli svoje sodstvo. Odpravili so patrimoni jalno in uvedli državno sodstvo. Dežele so razdelili v 23 kantonov kjer so sodili v manjših civilnih sporih mirovni sodniki. V večjih pa je sodil tribunal v Ljubljani. Politično upravne posle so upravljale merije, subdelegaci j e in intendanca. Intendanca, suibdelegacija in merije so poslovale samo v toliko, da iso zadostile vojaškim potrebam. Ko so zapustili Francozi deželo, je v upravi nastal popoten razsul. Ureditev sodne in politične uprave je vzeta mnogo časa. Na presnavljanju se je delalo do leta 1617. Glasom glavnega izkaza iz leta 1818 je tvorilo gospodstvo Tržič: 1. Glavna občina Tržič (z 2884 prebivalci). Bodobčina Tržič, Sv. Ana, Sv. Katarina, Bistrica (z vasmi Bistrica, Popovo, Brezje, Brdo), Kovor (Kovor, Hudo, Hrušica, Loka, Vadiče, Visoče). 2. Glavna občina Loka (1596 prebivalcev) Zvirče, Duplje (Zgoirnje in Spodnje Duplje), Zadraga, Žiganja vas (Sebenje, Breg), Senično (Senično, Golnik, Zgornje Veternje, Spodnje Veternje, Novake), Križe (Pristava, Retnje, Gozd). Skupaj 4480 prebivalcev. V večjih občinah so uvedli župane, v podobčinah pa podžupane. Prvotna uredba uprave pa v Tržiču ni ostala dolgo nespremenjena, kajti okrajna gosposka v Tržiču je zaradi premajhnih dohodkov zahtevala priklopitev občine Naklo od velesovega okraja. Ker se tej zahtevi ni ugodilo, je Jožef baron Dietrich, posestnik tržiške graščine, septembra 1828. leta odpovedal upravo okrajnega gospodstva v Tržiču. Trdil je, da je imelo itržiško gospodstvo od leta 1820 do 1827 pri upravi 91i22 goldinarjev 38 krajcerjev izgube. Dne 22. avgusta 1829 je bil tržiški okraj združen z radovljiškim. \ Tržiču je bil eksponiran le en uradnik, ki je opravljal enostavne posle, zlasti vojaške. Leta 1840 pa so ustanovili zopet okrajni komisarijat tretjega razreda v Tržiču. Leta 1849 je bil konec komisarijatov, kajti (člen 100) marčna ustava je predpisala, da se sodstvo in uprava ločita. V Tržiču se je ustanovilo okrajno sodišče. Sodstva v tržiški graščini niso izvrševali graščinski lastniki nikoli sami, posluževali so se vedno le svojih oskrbnikov. Leta 1815 je bil pooblaščenec graščaka Radeckega major pl. Henritzi, ter leta 1817 podoskrbnik Jas. Kocijančič. Leta 1848 je prineslo tudi preosnovo davčnih uradov. Kakor druge oblasti, je bilo tudi pobiranje davkov graščinam odvzeto. S cesarsko naredbo z dne 19. julija 1849 so bili uvedeni novi davčni uradi, ki so začeli delovati 1. januarja 1850. Tudi Tržič je tedaj dobil lastni davčni urad, ki je obstajal do leta 1928, ko so tržiški davčni urad združili s kranjskim s isedežem v Kranju. Layer jeva slika Tržiča na stropu cerkve sv. Jožefa okrog leta 1800 Potsnet ek davčne knjižice tržaškega meščana iz leta .1)798 z izkazom plačil za tlako, vojno posojilo, desetino žita in ovsa, pni pr eg e in drugih dajatev. Podpisan je grajski upravitelj Andrej Orehavnik / Oirožništvo je dobilo svojo postajo v Tržiču že z letom 1846. Nastanjena je bila najprej v sedanji Cerkveni ulici št. 21 '(do leta 1863), potem do leta 1881 na ‘Glavnem trgu št. 1, naito pa zopet v sedanji Cerkveni ulici, odkoder se je preselila na Glavni trg št. 28. Od 1. aprila 1936 dalje je bila tržiška orožniška postaja nastanjena na Glavnem trgu št. 18. Po Auerspergovi normali izvoljeni organi tržke uprave so se imenovali tržki sodniki »ali marktrihterji«. Ker so fužinairji in rokodelski mojstri tvorili jedro tržiiškega meščanstva, .so igrali njihovi predstavniki (tudi kot voljeni občinski sodniki vplivno vlogo. Med njitmi sta bila posebno znamenita fužinarja Andrej Danijel Jaibonnik in Rajmund Jalbornik. Po katastrofalnem požaru leta 18M je noisil breme predstojnika tržke samouprave v najhujših časih isitiske in pomanjkanja ko-sarski mojster Gašper Zeme. Tudi dva usnjarska mojstra iz rodu Malllyjev in sicer Jernej in Gašper sta bila tržka sodnika. Po ukinitvi fevdalnih odnašajev je po letn 1848 upravljalo občino po novem občinskem zakonu 12 voljenih odbornikov z županom na čelu. Večino v občinskem zastopu so imeli pripadniki obrtniškega stanu in večina županov je izšla iz njihovih vrst. Kot prominentne tržiške župane obrtniškega stanu imenujemo bar var j a in tiskarja tkanin Ga- šperja Polaka iz Kajže, dalje oba fužinarja Antona Globočnika starejšega in mlajšega, Andreja Kališnika, tovarnarja C. B. Mallyja, ki je bil izvoljen dvakrat in je načeloval kot tržiški župan skupno 18 let in mojstra Friderika Rajthareka. Leta 1870, ko je na tržiškem gradu gospodoval še mladi knez Sul-kowsky, je bilo v Tržiču 25 protokoliranih firm, med njimi 10 usnjarjev, 5 kosarnic, 3 jeklarne in trije trgovski obrati, 2 barvarni in 1 nogavičar. Poimensko so bile ito naslednje tvrdke: Ahačič Franc, košarica Ahačič Marija, košarica Ahačič Kajetan, košarica Bernard Jožef, kramari ja Dekileva (Marija, irharstvo Deu Jožef, strojarstvo Globočnik Anton (pod firmo Ignac Zemetovi dediči) košarica Jalbornig v. Stanislav, jeklarna Killer Stanislav, fužina Mally Leopold, strojarstvo Mally Alojz, strojarstvo 'Mally Kristijan, strojarstvo Zeme Karl, košarica Mally Peter, strojarstvo Mally Valentin, strojarstvo Mally Frane in Avgust, strojarstvo Napret Franc, nogavioarstvo Pehare Jožef, bar varstvo Polak Joahim, deželni pridelki Polak Gašper, barvarstvo Polak Matevž, strojarstvo. Polak Valentin, strojarstvo Polak Vincenc, strojarstvo Raitharek Justin, kupčije z različnim blagom Knez Sulbowisky Jožef, Marija, jeklarna in železarna Tržič je imel ob koncu preteklega stoletja 4 letne sejme, 20. marca, 16. maja, 4. oktobra in 30. novembra na podlagi privilegija cesarja Ferdinanda z dne 21. avgusta 1842. V tej diplomi so bili sejmi prvotno določeni na dan 17. marca, 10. avgusta in 30. novembra. Izpremembo je dovolila deželna vlada dne 19. oktobra 1877 pod štev. 6930 in obenem odobrila še četrti letni sejem. Trgovsko se Tržič ni razvil niti mogel uveljaviti zaradi bližine Kranja, ki je kolt naravno križišče šestih cest z gettonaseli j enim zaledjem pritegnil nase domačo in velik del izvozne trgovine posebno z deželnimi pridelki. Kranj je imel ob ponedeljkih močne tedenske sejme, ki so jih obiskovali kmetje in prekupčevalci od blizu in daleč. Tržič že prostoirninsko ni imel pogojev za večji trgovski razmah. Zato je ostal izrazit produkcijski center, ki pa je že sam po sebi dajal močan blagovni promet. Prvi slovenski župan v Tržiču je bil tovarnar Franc Ahačič, lastnik fužin na 'Njivi, ki je po zmagi leta 1912 vpeljal na občini slovensko uradovanje. Kot Slovenec je nosil težko breme županovanja celo dolgo vojno dobo. Njemu je sledil leta 1921 hotelir Ivan Lončar, nato leta 1933 Franc Globočnik in končno Janez (Majeršič, načelnik usnjarske zadruge Runo. Po osvoboditvi pa predseduje od lieta 1950 občinskemu zastopu župan Lovro Cerar. Nemška večina v občinskem zastopu pod Avstrijo ni kazala zanimanja, da bi se tržiški trg povzdignil na stopinjo mesta, kakor bi ustrezalo pomenu naselja in njegovemu razvoju v primeru z drugimi mesti na Kranjskem. Do tega je prišlo šele po vojni. Po obisku regenta Aleksandra leta 1920 je bila soglasna želja in spontana zahteva Tržačanov, da bi se trgu podelile mestne pravice, ki so mu glede na pro- Davčna knjižica Vincenca Polaka za leta 1844—1857 duktivnost in gospodarski pomen Tržiča že davno pripadale. Za po-vzdiigo Tržiča v mesto je govoril izrazit industrijski značaj Tržiča, njegovo zunanje mestno obeležje, urejeno komunalno gospodarstvo in administracija, njegova prometna pomembnost, predvsem pa močan porast prebivalstva v novi državi. Občinski zastop se je kot tolmač tega razpoloženja zavzel za uresničitev želje prebivalstva in sestavil obsežno spomenico s predlogom, da se Tržič povzdigne v mesto. Akcija je imela uspeh in 21. decembra 1926 so službene novine kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev objavile ukaz z dne 28. novembra 1926 št. 35i24, s katerim je bil trg Tržič v ljubljanski oblasti proglašen za mesto. Okoliš mesta se je po tem ukazu kril z okolišem krajevne občine Tržič. Originalna listina je bila med vojno od okupatorskih oblasti odnesena in se danes v mestnem arhivu ne nahaja več. Po današnjem stanju šteje Tržiška mestna občina 10.600 prebivalcev. Tudi grb mesta, ki predstavlja trdnjavski zid s stolpi in strelnimi timi jami in mestnimi vrati, je ostal neizpremenjen. Posnetek iržiškega naselja z zrakoplova. Mesto Tržič s Košuto v ozadiju Ođ leve proti desni: Veliki vrh 2088 in, Kladivo 2095 m, Tegoška gora 202,9 m, Košutnikov turn 2134 m II. CEHOVSTVO IN CEHOVSKA POLITIKA Splošen pregled — Cehovstvo v svoji klasični dobi V zgodovini razvoja cehovstva in v odnosu deželnoknežne oblasti do cehov se od konca srednjega veka do ukinitve cehov očrta va jo štiri razvojna obdobja. Pomen in gospodarski vpliv cehov se je v m jih močno izpreminjal, dokler ni pod pritiskom industrializacije popolnoma zamrl. Cehi so bili izpočetka neke vrste vzgajališče meščanskih vrlin, delovne discipline, solidnosti in poštenosti ter visoke strokovne sposobnosti. Cehovske organizacije so postale del zgodovine rokodelskih obrtov v vseh krajih, kjer so cehi obstajali. Posebno važen je njih pomen v Tržiču, kjer je bilo svoječasno šest cehovskih organizacij oziroma bratovščin. Cehovska organizacija je poslovala po odredbah cehovskih pravil. Prvotni namen pravil je bil, da ohranijo složnost med mojstri in da vsakomur zajamčijo njegov obstoj. V Tržiču je obstojalo 6 rokodelskih cehov, in sicer ceh kovačev, usnjarjev, čevljarjev, nogavičarjev, krojačev in mesarjev. Od kovaškega in usnjarskega ceha ®o ohranjena izvirna pravila. Od čevljar-jega ceha pa se je ohranila samo vpisna knjiga vajencev za zadnjih sto let od leta 1751 do 1849. To knjigo je hranil predsednik združenja čevljarskih mojstrov za Tržiški sodni okraj. Od nogavičarske organizacije je ohranjena v državnem arhivu članska knjiga bratovščine tržiških nogavičarjev z imeni članov pl etil cev od leta 1772 naprej. Do srede polovice preteklega stoletja je bilo v Tržiču ohranjenih še vseh 6 zastav rokodelskih cehov. Dandanes je ohranjena kot spomin na staro cehovsko dobo samo še kovaška bandera. Vzgoja vajencev in pomočnikov je bilo nekaj kulturno-zgodovin-sko pomembnega, četudi je bila oblika, kakor se je to delalo, po današnjih pojmih zelo preživela. V cehovskih pravilih se posebno poudarja rokodelska poštenost, govori o častnih ljudeh in naglašuje »cehovska obrtna čast«. Iz ceha so izključili vsakogar, ki je po takratnih nazorih počel kako nečastno dejanje. Tudi nezakonsko rojstvo je bilo nečastno. Zato je moral vsak vajenec ob sprejemu v uk predložiti rojstni list, da je zakonski sin. Nezakonski pa je moral prositi cesarja oziroma pozneje grofa Palatina, da ga je milostno oprostil madeža nezakomstva, da je lahko postal cehovski mojster. Cehi so imeli ne samo pravico obrtne oblasti, obrtne policije ter preganjanja šušmarjev, temveč tudi sodstvo nad svojimi člani v sporih in glede prekrškov proti cehovskim pravilom. Znak uradne moči je bil cehovski pečat. Cehovska pravila in vse listine so hranili v cehovski skrinji. Razpravljalo se je pri odprti skrinji. Pri obravnavah in obredih so prižgali sveče, odprli cehovsko knjigo in nato naznanili namen sestanka. Udeležba na sestankih je bila obvezna. Kdor je izostal, je moral plačati kazen. Ker so tvorili rokodelci jedro meščanstva mest in trgov, so imele cehovske organizacije med meščanstvom in na upravo meist in trgov močan vpliv in tradicijo, ki se je ohranila še po ukinitvi cehov do 70-tih let preteklega stoletja. Ceh je bil enota. Vsak mojster je smel imeti le določeno število pomočnikov in če je kdo dobil večje naročilo, mu je ceh izjemoma dovolil, da je smel sprejeti začasno več pomočnikov oziroma, da je oddal delo nezaposlenim mojstrom na dom. Iz tega se je pozneje razvila v nekaterih krajih posebna vrsta dela na domu. Ceh je spočetka določal tudi mezde. Cim slabši je bil zaslužek in zaposlitev, tem bolj se je gledalo na to, da ise obseg obratov omeji in število pomočnikov zmanjša. Obenem se je pojačal lov za šušmarji ali fušerji in za delom na »šiero«. Posebna dolžnost cehov je bila, da varujejo poklicno čast in jo skušajo uveljaviti do čim večjega vpliva m spoštovanja, ter da vzgajajo naraščaj za svoj poklic. Rokodelski red 1527 — Protireformacija — Handwerksgenerale 1732 Pod vplivom osebnosti, ki niso bile naklonjene cehovstvu, je izdal cesar Ferdinand I. leta 1527 splošen rokodelski red, ki je bil v nasprotju z mnogimi osnovnimi načeli nemškega obrtnega prava. Z njim je ukinil vse cehe in njihova pravila in odpravil pravico, da je cehovsko predstojništvo smelo samo kaznovati cehovske člane. Določbe, ki so se nanašale na častnost obrti, so bile deloma zrahljane, deloma odpravljene. Tudi pravica, da cehi določajo cene, ni imela več veljave. Šušmarji in nezakonski sinovi so bili pripuščeni, da lahko postanejo mojstri. Uveljavljeno je načelo, da se nikogar ne sme ovàirati, da postane pomočnik ali mojster, tudi če je poročil žensko, ki je bila na slabem glasu. Vse omejitve za zajezitev prenapolnjenosti obrti so bile ukinjene. Vrsta obrtniških sopraznikov, ki so bili odvisni, je bila odpravljena. To splošno obrtniško uredbo je nadvojvoda Ferdinand pozneje obnovil v policijskem redu leta 1577. Toda kljub dvakratni objavi te revolucionarne določbe, ki so bile uperjene proti cehom, niso mogle prodreti. Cehi so ostali proti njim trdni in odporni. Končno je ostal cesar proti množici rokodelcev in združeni sili, ki jio je imela tradicionalna cehovska organizacija, brez moči. Ko sta Friderik IM. in Maksimiljan I. potrdila uredbo, njihovi nasledniki pa ne več, so si začeli cehi sami sestavljati in odobravati cehovska pravila brez kraljevske ali cesarske potrditve. Tako v 16. stoletju ni bilo od deželnega kneza nobenih pravil več odobrenih. Pogled na’Tržič «s Kokovnice po Wagnerjevi risbi okrog leta 1840 Položaj se je spremenil, ko je začela đoiba proti reformacije. Cesar Ferdinand II. je odkril v celi ili organizacijo, ki je bila po svojih tradicijah dobrodelnih bratovščin katoliški cerkvi blizu in jo je zato skuša! vključiti v protireformacijsko akcijo. Tako vsebujejo n. pr. cehovska pravila za kosar je in sek ime kovače na Koroškem iz leta 1639 vrsto določb o dolžnostih pripadnikov ceha do cerkve. Določa celo, kako težka mora biti sveča, ki jo nosijo rokodelci pri procesiji na Telovo in vrsto drugih podobnosti. Tudi v pravilih usnjarskega ceha v Tržiču iz 'leta 1662 se jaisno izražava proti reformacijska tendenca s tern, da se poudarja, da je ceh ustanovljen pod zaščito cehovskih patroinov in naglašajo obveznosti članov ob številnih cerkvenih svečanostih in pri darovanju. / Vzporedno s tem je začel deželni knez v 17. stoletju potrjevati cehovske svoboščine in privilegije in vedno močneje uveljavljati vpliv državne oblasti na cehe. Pravila, ki niso bila potrjena od deželnega kneza, niso bila veljavna. V pravilih, ki jih je potrdil vladar, pa se po pobožnih uvodnih formulah navajajo tradicionalne cehovske pravice. Vajenci so zopet morali dokazovati svoje zakonsko rojstvo in cehi so zopet dobili pravico izdajanja učnih pisem, mojstrskih listin in spremnih pisem za pomočnike, ki so šli v tujino na potovanje, da se izpopolnijo v svoji stroki. Vsak »vandrovec« je prejel potrdilo, da je častno in pošteno služil, izpolnjeval isvoje dolžnosti, kakor pristoja poštenemu pomočniku, ter priporočilo, da ga dobro sprejmejo in mu izkažejo tradicionalno cehovsko gostoljubnost. Za potujoče pomočnike je obstajala posebna naprava prenočišč imenovanih »Herbergov«, kjer je bilo dovoljeno tridnevno bivanje na stroške ceha, da si je pomočnik meditem lahko poiskal službo. Sicer je moral potovati dalje. Veliko prelomnico v cehovski politiki pomeni splošni obrtni red imenovan Handwerksgenerale z dne 17. aprila 1732. Ta obrtni red je bil izdan pod neposrednim vtisom prve stavke čevljarskih pomočnikov leta 1726, nato pekovskih pomočnikov leta 1732 v Augsburgu. Stavki sta bili kvalificirani kot organiziran upor in vstaja zoper družbeni red po takratnih nazorih in zoper državno oblast, ki se jo mora po odredbah oblasti v kali zatreti. Zato so bili izdani proti cehom strogi ukrepi. Predvsem so bile razpuščene bratovščine pomočnikov, prepovedano sestajanje k zborovanjem na Herbergu,1 ukinjene isamostojne skrinje in blagajne pomočnikov ter stiki z bratovščinami pomočnikov drugih cehov in v drugih krajih, cehi sami pa so bili postavljeni pod nadzorstvo. Handwerksigenerale vsebuje stroige odredbe proiti cehom in predpisuje, da se mora odredbam vse pokoravati, ker je sicer po par. 14 omenjene generalke cesar lahko ukinil vse cehe. S tem obrtnim redom so bile odredbe o cehih prečiščene. V veljavi je ostalo samo to, kar ni nasprotovalo novemu redu. Vsak ceh je moral hraniti v svoji skrinji en izvod generalke, katero so morali vsako leto v prisotnosti cehov- Vandrovska knjižica Vincenca Polaka iz leta 1810., izdana od Državne cehovske centrale v Augsbrgu Bmttarift gjugBjJt Hffàte tagsljc Cir *rm&Misg $.5. N»®»*«« «Hiftn [j*______ (m#. '<} s * <, /r s a z/fr / jeiUttiä/ Ati?/ 34««*» W«*> ^aaWtrttTiä >■ »/f » «. scBtnte ffioal>«$«it im SSwtatt . - - ht« Sa^trtSimoufott, stfct^unt»«, anh SP »«n ©tatu« , jS»P4it SSotbttnetfter 53! * %* ©M$i8*3si<|fn «•* ' • * «•'J* 3cMt .^anhocrf« iff »u--------- -------- - SMpttt eisrt jf&at St«, imi* H< *t ft mint, nt Stfirtmg tmjBltgtii ; »N Me *. SanteiSttj eter fettjcs s ®ite(tt*«n, ta k*“ ' " * ift, intjMM,.» *snfürßirfd5A{fa <*»/ g g«btecr«rv $ck0sbrigftmwsti/ tttefjh$tä$mbed?»»t> &&vcat% w4ftctv TE£%f Bt uđe / obn wckbc fcicftlbe» vnfrre pcigcfj TVrrdjmcoteg«» nftglictxn ^rbebr/f cimo« rnbin aufnommg<* oitfs mitl/vn$ »»bvnfertt rted?tbumbc«bet» JgStè/ vnì> £*nt>tfùr(hn in Cmin /v*mtb<5raff{i*rtfc (Biu-tj/ ■ aIs *«fc* Come* guerb $»fhbe« / f» wollen trie vmifi toiefelbert bkmte gonolidK vorb JnUcmnnfc«» von %i». pboffciiit/pv^aettt/0rtfk*"' mmg tK* 0ihenì?m Xcflàtete teom« vo«b«tetlcgef io onote* weg Mosi» gl* fhtbést werbtiotermsg/’fingriff “o"? Jtmn§joeboe/tort«*# v»fe* -UNfe» fNfffwt*$ Com«« gr t jn 3CbfoU tee monfrb«o gemmili«!: móct;«s west««. Prva stran Karolinškega rudarskega reda iz leta 1577 lansko cibalo. Pa tudi turški vpadi so občutno škodovali razmahu kupčijskega prometa. O zbi ran j u rud in proizvodnji prve talilne peči niso ohranjeni podatki. Po listini z dne 25. novembra 1575 so se zibrali fužinarji s Kranjskega v Ljubljani, da bi se posvetovali o plači višjega rudarskega sodnika. Na tem sestanku je bil za tržiško talilno peč navzoč sam Andrej Peez. Sporazumeli so se, da pripada višjemu rudarskemu sodniku na službenem potovanju dnevnica enega kronskega tolarja. Karolinški rudarski red sam po sebi razmer na fužinah v splošnem ni mogel bistveno zboljšati. Že 9. maja 1576 se pritožujejo fužinarji, da je na fužinah, odkar je Tbllthopf višji rudarski sodnik, položaj slabši kot prej. Fužinarji so pričeli proti njemu intrigirati in poudarjali, da bodo ubogali zemljiško gosposko prej ikot njega. Na skupščini 6. oktobra 1579 tržiške fužine niso bile zastopane. Listine pa navajajo v seznamu dva obirata Tržič-fužine in Tržič-trg, iz česar bi se dalo sklepati, da so razen plavža, ki je bil izven kraja, obstajale še fužine v samem trgu. Listine o sporu fužinarjev z višjim rudarskim sodnikom Hansom Holzerjem ne nosijo nobenega podpisa iz Tržiča. V seznamu iz leta 1581, ki določa prispevke fužin za plačo višjega rudarskega sodnika, je obremenjena tržaška fužina z 10 goldinarji prispevka, kar bi ustrezalo letni proizvodnji 500 centov železa. * Zadnje poročilo o Peezovi talilni peči je napisal 21. aprila 1595 višji rudarski sodnik Mihael Harrer. V njem pravi dobesedno: »Neu-marlktl, welches kein eigen Ertz nicht hat, und der Gradl stuckweis aus Khardten gebracht muss, arbeite im Besitz des Lorenz Paradeiser, der aber frei sein will und dem öberbergriohter keine Besoldung reichen wolle.« (Tržič, ki nima lastne rude in se mora grodelj po kosih prinašati s Koroškega, obratuje v posesti Paradajzarja, ki pa hoče biti svoboden in noče plačati višjemu rudarskemu sodniku nobene plače.«) Iz te pripombe ise vidi, da je bila talilna peč spomladi leta 1595 že ustavljena in da Paradajzar kot zemljiški gospod najbrž zato ni smatral, da bi bil dolžan plačevati višjemu rudarskemu sodniku prispevke za kritje upravnih stroškov. Vizroki propada niso razvidni. Domneva se, da so deloma tudi turški vpadi, ki so vznemirjali deželo, deloma pa verski boji, ki so nastali zaradi širjenja protstantiizma po Gorenjskem, prispevali poleg drugih momentov k temu, da je bil obrat visoke peči ustavljen. Nikakor to ini bil prvi primer, ker kažejo listine, da je v tem razdobju prenehala delati cela vrsta fužin. Rudarske pravice — Koncesija za novo peč leta 1707 Od tega časa naprej manjkajo za celih sto let poročila o tržiškem rudarjenju in pridobivanju surovega železa. V Tržiču so medtem ostali samo kovaški obrati, ki pa se niso omejili le na izdelovanje žebljev kakor v Kropi in Kamni gorici, marveč iso izdelovali kose, sekire, srpe im železno orodje ter tudi železno pločevino. V listinah vicedom- nfttßiv y iiifn Mfetfyi kinya'^äcty. 111 W§ut^m Tßa/Mwa tt kn 5$ma ma nCSMkt nt v, ©4Un^fcVu>fm mieti ^Utfttkuiß &M$ p$vti [4*t>vFii t\ • J^Mütw+iftcnr, «€tr nf $**t xfctm, mWWktcnéem »ijfeviffc M*Äi6» Ù:ar0 ètérft, tewp^^-tlnV tfö #; e^kittiicš) n tit^ic |e» j v ittm lotih? Ä&ertti&tii t L v ün&Mwve jßnAt tu* tremiti Unumufycv? nifi iti aUoruttUHvia.ilia^ äi$Vi.lci)t ; C{til (ix % t mw ÌKpiffitW (di fur. ittici Naslovna stran privilegijev in svoboščin kosarskega ceha v Tržiču, podeljenih od cesarja Karla VI. leta 1719. tržiškemu cehu. (Original hrani Državni arhiv Slovenije.) ■skega arhiva je sicer 19. oktobra 1616 zabeleženo, da ima Miha Semen eno kladivo v Bohinju in eno v Tržiču. Miijner pa k temu pripominja, da je šlo očividno le za navadno kladivo za izkovamje železa. Znani kranjski zgodovinar Vajkard Valvasor, ki je okrog leta 1680 zbiral podatke za zgodovino naših krajev, omenja Tržič v svojem znamenitem delu »Slava vojvodine Kranjske« na mnogih mestih, kjer govori o predzgodovini naselbine, o zamenjavi far, o prihodu cesarja Leopolda I. leta 1660 v Tržič, o tem, da je Tržič deljen v dva dela, o izviru in toku Bistrice, o tržiškem pivu, iki se kuha iz ovsa, pšenice in ječmena, nadalje o tržiških usnjarjih, vendar ve o fužinah razmeroma le malo povedati. Pravi, da naredi Tržič veliko raznovrstnih železarskih izdelkov in da število kovačev, ki to izdelujejo, ni majhno. Izdelujejo tudi bakrene kotle, posode in strelne cevi. Mnenja pa je, da je prava doba proevita že prešla, da pa je kljub temu število obrtnikov znatno in da je obrtniško življenje v Tržiču zelo živahno. Kmalu po obisku Valvasorja v Tržiču je zadela trg velika požarna katastrofa. Ogenj je deta 1689 upepelil 80 hišnim gospodarjem vse imetje. Iz ruševin se je dvigal nov Tržič, ki je imel že mestno podobo, urejen glavni trg s solidno zidanimi meščanskimi hišami in nov razpored fužin in delavnic na zgornjem in spodnjem koncu trga. Slika Tržiča iz Valvasorjeve dobe nam je obranjena v Valvasorjevem bakrorezu. V teh dobah so bile fužine nanizane iob Mošeniku in ob Bistrici ter je bilo središče fužinarstva ob tako imenovani »Seminovki«. Mnogi domnevajo, da je to ime nastalo od tega, da je bil tam neke vrste trg ali semenj za kosarsko blago in kovaške izdelke. Verjetneje pa je, da je to ime 'dobila od fužinarja Semena, katerega ime se v tem času večkrat navaja. Tržiške fužine se zopet pojavljajo šele pri volitvalh višjega rudarskega sodnika berlinga. Pri teh sta vpisana kot tržaška fužinarja baron Henrik Zu Egkh in baron Johann Valeri von Wernegkh. Prvi je bil vpisan kot fužinar že od 13. julija 1688, drugi pa od 2i9. marca 1689. Baron Henrik Egkh je po Empfachbuchu prejel dne 25. februarja 1693 v dolini Loma podeljena rudišča jeklenca, rdečega in rjavega žele-zovoa, ki se je pojavljal med apnencem v obliki večjih ali manjših leč, in sicer štiri rudne jame: na Medvedjeku, pod Medvedjekom in Renče, ki tvorijo skupaj en hrib nad Dolenčevo gubo pri Sv. Ani, nadalje na Kokovnici, na Počivalem in na Zelenici. Razen tega je dobil 7. aprila istega leta na dveh mestih na Krečeh in v Vresi in končno 20. junija štiri rudišča na Korošici, dva na Ljubelju, enega v Belem potoku, zadnjega pa na Zelenici. Leta 1695 je bilo podeljenih baronu Valeriju Wernegkhu deset rudarskih pravic, i,n sicer na Malem rovtu na Kokovnici pri kmetu, v Lomu za Njivico, za Slaparjevim rovtom, pod Kuzeljnom, v Srednjih ravnah nad plavžem, nad Javorniškim rovtom, na obeh straneh Reberških senožeti, pod Prevalom v rovtah in na Korošici. Tretjega decembra 1703 je dobila baronesa Maksimila Saloma von Egkh pet rudnih mest za odpiranje rovov in jam na Kokovnici »na plazu«, v (eft; uJ i (eften t -;: " Ji JJJ JJ ^ H' iii : : Jj ■ 11 ; : Ai J ^ : : ? i i 11 J J J J ^J'^ ^ 1 J J T Zadnja stran cehovskega privilegija iz 1. 1719 z lastnoročnim podpisom cesarja Karla VI. (D. A. S.) ■11 ■■ 1 II ™ *»* . decembra 1748 na Dunaju, in katerih original hrani mestni muzej v Tržiču, glasijo v slovenskem prevodu: Mi, Marija Terezija, po milosti božji rimska cesarica v Nemčiji, na Ogrskem, Češkem, v Dalmaciji, na Hrvaškem in v Slavoniji, Kraljica, nadvojvodinja v Avstriji, vojvodinja na Burgundskem, Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in na Würtem-berškem, grofica Habsburg, Nizozemska, Tirolska, Goriška in Gradiščanska, vojvodinja Lotarinska, na Harzu in velika vojvodinja Toskanska naznanjamo s tem pismom in objavljamo vsem, da so naši zvesti sekirni in kosarski kovači v Tržiču v naši vojvodini Kranjski na j vdane je prosili, da bi blagovolila kot vladajoča goispa iin deželna kneginja ne samo na novo potrditi rokodelski red in svoboščine, ki so jim bile podeljene od blagopokojnega in visokospoštovaeega gospoda itn očeta cesarja slavnega spomina Karla VI. dne 25. januarja leta 1719, marveč jih tudi milostno v tem in onem zboljšati in razširiti, kakor je tu dobesedno napisano in torej glasi: Prvič: V Tržiču se ustanovi glavna cehovska skrinja in bo ceh kovačev in kosarjev opremljen z lastnim cehovskim pečatom in skrinjo ter imel posebno cehovsko cerkveno zastavo, ki naj jo stalno vzdržujejo na stroške ceha. Drugič : Da bi se obranila s tem in naslednjim po umrlih vsa dobra disciplina in pokorščina, naj se izvolita dva cehovska mojstra tako, da bo vsako leto starejši odstopil, in na to mesto izvoljen nov cehovski mojster. Tretjič: Vsi mojstri in pomočniki naj se pobožno udeležijo cerkvene procesije na sv. Rešnje Telo ter z gorečimi svečami spremljajo oltar najsvetejšega zakramenta. Če bi eden ali drugi od mojstrov in pomočnikov brez tehtnega razloga od tega izoistal, mora plačati kot globo za en goldinar voska v cehovsko skrinjo. Da se ne bi kdo izgovarjal, da tega ni vedel, naj najmlajši mojster na povelje cehovskega predstojnika pravočasno opozori na udeležbo vse mojstre s pripombo, da naj vsak o tem obvesti svoje pomočnike. Četrtič : Nedeljo po sv. Lovrencu naj se služi služba božja v dolžno počastite v svete Trojice, Naše ljube Gospe in posebno izvoljenih patrono v zaščitnikov, sv. Lucije, >sv Florijana in sv. Eulogija. Pri darovanju mora biti vsakdo prisoten in vsi mojstri in pomočniki opozorjeni in povabljeni. Kdor bi brez tehtnega razloga izostal, plača v skrinjo funt voska. Petič: Po opravljenih cerkvenih svečanostih naj se uredijo tekoče obrtniške zadeve, kakor je sprejemanje pomočnikov, oproščali j e vajencev, določanje tedenske doklade, kaznovanje prekrškov, žalitev in podobnih zadev, naj se iastavijo pogodbe in učna izpričevala, izvali naj se cehovski mojster ter poda obračun vseh dohodkov in izdatkov. Ako bi se med letom dogodili manjši Zmanjšan posnetek prve in zadnje strani svoboščin tržiških kovačev, ki jih je podelila tržiškemu cehu Marija Terezija leta 1748. (Original hrani Mestni muzej v Tržiču.) sporni primeri, naj jih cehovski predstojniki sami obravnavajo, da bi se prihranili stroški in čas. Ako pa nekdo pri odprti skrinji vedoma zamolči kaznivo dejanje, mora za kazen plačati globo enega funta voska v iskrinjo. Šestič : Kdor namerava vstopiti v to rokodelstvo, mora biti bodisi rojen v zakonu ali pa dobiti legitimacijo od cesarja ali palatinovo svoboščino. Vsak vajenec mora v tem primeru služiti poprej tri ali štiri tedne za preizkušnjo. Po preteku tega časa se ga mora predstaviti cehu za sprejem. Pri tem sprejemu mora vajenec svojemu učnemu mojstru dati kot običajno na-plačilo en tolar v gotovini. Mojster pa ga obdari poljubno na drug način. Sedmič : Ako hoče eden ali drugi, da bi bil sprejet na obrtno delo, mora skleniti pogodbo na tri leta in to ne samo pri učnem mojstru, marveč pri odprti skrinji ter se mora dati poroštvo za 32 goldinarjev, da namreč vajenec .ne bo brez tehtnega vzroka v učnih letih izstopil ali na drugi način svojemu učnemu mojstru povzročil kakršno koli škodo. Zaradi sprejema vplača en tolar v skrinjo in osem četrti vina ter kruh. Nasprotno mora učni mojster dati toliko vina in vajenec toliko kruha in mora položiti v skrinjo funt voska. Ko poistane iz pomočnika mojster, mora plačati v skrinjo 15 goldinarjev nemške veljave in dva funta voska ter vsakemu mojstru četrt vina. Enako se mora posloviti od pomočnikov z osmimi četrtinkami vina. Ako bi pomočnik poročil priležnico, ga ceh ne sme sprejeti za mojstra. O s m i č : Ako umre v teku vajeniške dolbe učni mojster, naj ostane še preostalo učno dobo pri njegovi vdovi, ali pri onem, ki bo naslednik mojstra v kovačiji. Ako pa bi nastali med mojstrom in vajencem nesporazumi, jih mora obravnavati ceh, v kolikor se nanašajo na obrtne zadeve. Ako učni mojster ne bi mogel držati vajenca kakor bi bilo treba, ali ta ne bi mogel iz tehtnih razlogov izdržati učno dobo pri svojem učnem gospodarju, je v tem primeru ceh dolžan, da določi vajencu drugega mojstra. Pri tem ima prednost oni mojster, ki je po mnenju ceha najbolj potreben vajenca. Ce bi se zgodilo, da ne bi nikdo zahteval vajenca ali ga potreboval, naj bo najmilajši mojster dolžan, da vajenca izuči. Ko je vajenec dopolnil učno dobo, se mu proti plačilu takse in četrt vina podeli učno pisnroi. Učni gospodar mu da učno obleko ali pa po izbiri vajenca deset goldinarjev v gotovini in opremi vajenca s potrebno obutvijo. Devetič : Da ne bi dobil mojstrskih pravic, kdor ni sposoben in izučen, morajo sinovi mojstrov prav tako opraviti vajeniška in popotna leta, kakor vsi drugi, ker bi sicer na ta način oproščen mojstrski sin plačal v skrinjo funt voska in mojstrom tričetrt vina, ter za učno pismo še posebej 18 krajcerjev pristojbine. Desetič: Noben kovač ne sme biti piri mojstru več kot 14 dni, ne da bi predložil rojstni list in učno pismo ali izkaze in da ne bi tako dal ostalim pomočnikom povoda, da bi brez pomembnejših razlogov v teku leta izstopil pri svojem mojstru z dela. Zato naj vsak pomočnik s svojim mojstrom pravilno obračuna in se poslovi od njega z dobrim razlogom in njegovim pristankom. Sele v tem primeru ga sme drugi mojster sprejeti na delo. Enajstič : Noben mojster, pomočnik ali vajenec ne sme druigega zmerjati, zaničevati ali žaliti. Ako kdo smatra, da ima povoda za utemeljeno pritožbo, naj jo prijavi pri odprti skrinji. Ako se kdo tako v delavnici ali izven nje spozabi, naj ga ceh kaznuje z enim šilingom globe ali več funtov voska s pridržkom kazni pristojne oblasti. Dvanajstič : Mojstri morajo plačevati tedensko po dva pfeniga, pomočniki pa po etn pfenig doklade v mojstrsko skrinjo. Mojstri so dolžni, da zadržijo tedenski prispevek pomočnikov v svojih rokah, da ne bi bila skrinja oškodovana. T rinajstič : Od donosa glob in tedenskih pfenigov naj se prvenstveno plačajo stroški za službo božjo, nato za nakup sveč za mojstre in pomočnike iin za vzdrževanje cehovske zastave. Enako se iz skrinje plačuje podpora potujočim pomočnikom ali ubožnim kovaškim pomočnikom ali mojstrom, ki ne morejo izvrševati rokodelstva. Slednjič maj se ob obletnici izplača iz skrinje pomočnikom po donosu prispevkov nekaj denarja. Posamezen mojster me sme imeti v svojih delavnicah več kot ein žig, ki se mora jasno videti in razločiti od ostalih žigov. Mojstra, ki bi proti temu ravnal, naj se izključi od obrti, in naj ga razen tega še oblast občutno kaznuje. Štiri najstič : Treba je upoštevati, da če posamezna obrtna delavnica ne zmaguje dela in ga zaupa in odda naročilo drugemu, da se kljub temu izdelane kose označuje z žigom komitenta. Čeravno se s tem ne ustvarja nobenih prejudicov ali prednosti, naj se podobne vrste komisije ne oddajajo drugače kot v sporazumu z vsemi mojstri. Komitent ne sme žigosati kose s svojim žigom razen v primeru, če so kose poprej pregledali zastopniki ceha in ugotovili, da gre za dobro trgovsko blago. Petnajstič: Če je pomočnik prejel od določenega mojstra naplačilo, pozneje pa kljub temu noče delati pri tem mojstru, temveč hoče iti na delo k drugemu mojstru, in da se ne bi s tem dala možnost, da bi en mojster prevzemal od drugega mojstra njegove pomočnike, ne sme inoben mojster takega pomočnika, ki je prejel naplačilo od drugega mojstra, sprejeti v službo, razen če se to zgodi z znanjem din privolitvijo onega mojstra, ki je dal prvi naplačilo pomočnikn. Š e s t n a j s tič : Ker se dogaja, da en ali drugi mojster zaradi nezmožnosti ali za lastno korist izdeluje slabo blago, ki ga potem ceneje prodaja in tako daje povoda trgovcem za druge misli in dela, se mora tako razmerje po sklepu ceha pod kaiznijo popolnoma prepovedati in izdelovati samo ilepo im skozi in skozi enakomerno dobro blago, dati vsaki vrsti ustrezno obliko in težo, da se nobenemu ne more blago zamenjati in pri prodaji porabiti kot enako, kar se posebno opaža pri laškem blagu. V ta namen je vsak sekirni kovač in kosarski mojster dolžan, da na blago, ki ga izdela, udari svoj vodeči znak ali firmo. Sedemnajstič: In ker je s kosarskim blagom stvar taka, da mora biti do določenega časa gotovo in se po pretekli tega roka ne more prodati ter trgovcem ni več všeč, morajo kovaški pomočniki pridno delati in ne smejo praznovati, da ne bi bili prodajalci prizadeti ali oškodovani in da bi se blago lahko pravočasno odpremilo. Ako bi pomočnik v takem nujnem času zamujal delo in praznoval, naj se mu odtrga za kazen za vsak dan praznovanja dvodnevni zaslužek. O S emnajstič : Istotako naj se pomočniku, ki ima 'izgovorjen priboljšek nad svojo tedensko plačo, če le predolgo in pogosto na škodo mojstra praznuje, to odračuna poleg odtegljaja od tedenskega zaslužka, sorazmerno tudi od priboljška, ker priboljšek ni bil dovoljen za praznovanje, marveč za pridno delo. Devetnajstih : Pomočnike naj se v splošnem in če ni tehtnih razlogov, sprejme na celo leto, ter naj se prvemu mojistrn da tri goldinarje in priboljšek enega gold., ostalim pomočnikom pa naplačilo po vrsti njihovega dela. Priboljški naj se dovolijo vsem mojstrom enako in brez posebnih tehtnih vzrokov ne več ne manj kot četrt kose. Pomočnikom naj se dajejo naplačila na praznik sv. Rešnjega Telesa, in če me bi kovaški pomočnik nastopil dela, naj se predujem v teku 14 dni od dneva, ko ga je prejel, zopet vrne. Po tem roku mojster ni več dolžan sprejeti naplačila, sicer ise mora smatrati, če v teku leta mojster svojega pomočnika izrečno ne nagovori, da bi delal še naprej, da velja to. kot odpoved dela. Dvajs'elič : Nobenemu pomočniku ni dovoljeno, da bi v kovačiji šušmaril ali opravljal druga dela. V ostalem imajo mojstri pravico prodajati izdelane kose in srpe na letnih sejmih, in v mestih im trgih sami ali po svojih pomočnikih. Enaindvajsetih : Od sv. Ruperta v postu 9. marca do sv. Ruperta v jeseni 24. septembra morajo kovaški pomočniki pričeti 'z delom, kakor hitro se zdani, in ise ob zori vidi ter delati do soinčnega zahoda. V ostalem zimskem času pa naj vsak pomočnik pride na delo ob tretji uri zjutraj in dela do sedmih zvečer. Dvain dvajsetič in slednjič: Da bi se mojstri in pomočniki znali v vsem ravnati in se me bi mogli opravičevati z nevednostjo, naj se vsako leto pri njihovem zboru prečita pričujoči rokodelski red in členi pisma in naj se vsi ravnajo po njegovi visebini, in se složno prenašajo. Ko smo milostno pregledali pokorno prošnjo prosilcev, ki so Karlovec in druge utrdbe vojaške granice skozi več let oskrbovali s potrebnim trdnjavskim orodjem ter iznašli v našo nemalo korist prve železne retorte za idrijski rudnik, poudarjamo, da so ta pravila in odredbe namenjena iza večjo čast božjo ter za širjenje in ohranitev poštene discipline in enotnosti. Mi smo zahtevati od vsestranskih oblasti im tudi od naše notranje avstrijske komore, ter smo na podlagi dne 24 maja 1745 podanega mnenja z odločnim pogumom, dobrim nasvetom in pravim znanjem milostno potrdili ta rokodelski red dn svoboščine uvodoma imenovanih sekirnih in kosarskih kovačev, kolikor ne nasprotuje splošnemu obrtniškemu redu iz leta 1752 ter ga v enem in drugem spremenili in izboljšali; is pripombo, da smo viseče spore med kranjskimi in koroškimi kovači dalli preiskati po posebni sodni komisiji in jih 10. junija 1748. leta razsodili ter je bila določba od našega notranje avstrijskega tajnega sveta 23. julija navedenega leta pravilno dostavljena. Ta razsodba naj bi se točno izvrševala v naslednjih točkiah: Prvič : Obtoženim kranjskim sekimim kovačem in kosar-skim mojstrom naj bo dovoljena prodaja na Kranjskem izdelanih in z njihovim žigom firme označenih srpov in drugega kovanega blaga v Italiji in sosednjih deželah, ki mejijo nanjo. Drugič : Na drugi strani pa smo dali vsem obtoženim kranjskim kovačem sekir in kosartskim mojstrom po drugi točki obtožbe skupno odvezo od sumničenja koroških kovaških mojstrov, da ponarejajo koroške rokodelske žige s tem, da naj vložijo, če imajo Korošci kot tožniki utemeljene in konkretne pritožbe zaradi zlorabe njihove firme proti kranjskim mojstrom, zadevno pritožbo pri pristojni instanci. Tretjič : Zaradi osem sodčkov kos, ki so po spisih vpleteni v tihotapstvo, dn ki so bili zadržani v Trstu leta 1745 trgovcu Gaspariniju, smo napotili obe stranki na pristojno instanco, ter naročili, da se po plačanju stroškov dostavi sodni sklep obema spornima strankama. Na drugi strani pa smatramo, da je potrebno, da se ta razsodba na Koroškem in Kranjskem razglasi im predvsem naznani tamošnjim uradnikom na mitnicah, kakor smo na podlagi izdanega sklepa z dne 14. oktobra 1745. leta milostno glede tega spora javno proglasili. Podeljujemo Yam obnovljen, zboljšan in potrjen obrtniški red in svoboščine ter zgoraj navedene točke in koliko smo jih po pravu in pravičnosti zboljšali in s pomočjo kraljevske in deželno knežne moči s tem pismom odredili im uveljavili, da ostanejo v veljavi, kolikor bodo omenjeni sekimi kovači in kosarji vztrajali pri katoliški cerkvi in pridno in vztrajno v podaniški pokorščini, naj jih uživajo in od vsakogar neovirano uporabljajo, vendar z izrečnim pridržkom, da jih bomo, kadar se nam bo zdelo to po časovnih razmerah potrebno razširili, zmanjšali ali celo ukinili. Zapovedujemo vsem in vsakomur, naši cerkveni in prosvetni oblasti, prelatom, grafom, baronom, vitezom, namestnikom, deželnim maršalom in deželnim glavarjem, deželnim ‘upraviteljem, deželnim sodnikom, vicedomom, graščakom, upraviteljem, zakupnikom, županom, sodnikom, svetnikom, meščanom, občanom in vsemu ostalemu uradništvu, podanikom ter zvestim, da se ravnajo in koristno uporabljajo pričujoče in v bodoče potrjene in izboljšane rokodelske rede in svoboščine, da jih ščitijo in uveljavijo prvenstveno proti neupravičenim kovačem in šušmarjem, da se proti odredbam ne pritožujejo ali jih napadajo oziroma, niti da bi to dovolili, da bi drugi na kakršni koli način delali, če nočejo pasti v našo nemilost in kazen. To mislimo resno in v potrdilo tega pisma ga pečatimo s priloženim cesarskim kraljevskim in nadvojvodskim pečatom. Dano v glavnem in stolnem mestu na Dunaju 20. decembra leta 1748, v devetem letu našega vladanja. Marija Terezija 1. r. Na pergamentu pisan izvod teh pravil z originalnim pečatom hrani v svojih zbirkah mestni muzej v Tržiču. Proizvodni stroški tržiške jeklarne leta 1756 V spisih zemljiškega gospostva v Tržiču so ohranjene med davčnimi napovedmi štiri podrobne kalkulacije proizvodnih stroškov tržaških jeklarn in kosairic. Po njih je stala nabava in predelava 1250 centov gradi ja v jeklarni Franca Ignaca Jabornika, ki je imel svojo industrijo na Mošeniku z enim kolesom in enim kladivom 7810 goldinarjev. Cent jekla je prodajal Zoisu po 70 goldinarjev, ostalo železo pa po 54 goldinar jev za 10 centov. Za izdelavo 600 centov jekla je porabil 780 centov grodlja. Surovo železo, ki ga je dobival s Koroškega oziroma z Jesenic in Javornika, je stalo cent '26 goldinarjev. Pri prevozu surovine je imel na 10 centov ali 1 miljar naslednje stroške: skladiščnima, tebtarina im mitnina je znašala na 10 centov 26 krajcer jev, torej za skupno količino 780 centov . . 33 48 « imitnina v Sent Vidu ob Glini po 53 kraje, za 10 centov . 8 54 tovornina do Celovca in faktorija po 45 kraje.......... 58 50 mitnina v Celovcu 2 pfeniga.............................— 39 tovornima, mitnina, faktorija na Humiperškem gradu po 57 kraje...........................................74 6 mitnina pod Ljubeljem po 1 gold. 53 kraje............. 146 54 tovornima od .Kožentavra do Tržiča 2 gold. 10 centov . . 156 — 17 košev oglja po 1 gold. 8 kraje, na 10 centov skupno 1326 košev........................................ 1502 48 plača oziroma zaslužek mojstra 6 golid, od 10 centov . . . 360 — popravila na fužinah za celo leto......................100 — nabava 63 centov pretaljenega grodlja v ploščah in listih po 47 gold. 30 kraje.............................. 2992 30 na cent rabi 2 koša oglja po 1 gold. 8 kraje, torej za 60 centov.............................................136 — mezde in zaslužek na cent 1 gold. 42 kraje.............102 — popravila fužin letno.............................. ■ . ■ 50' — Skupni stroški............................ 7810 9 Pri prednji kalkulaciji je iz nabavljenih surovin pridobila jeklarna 600 centov finega in navadnega jekla in 600 centov ostankov, ki jih je lahko vnovčila po 54 golid, in 5 kraje, za 10 centov torej skupno 5255 goldinarjev. Za izdelavo 1200 'kos je moral uvoziti oziroma porabiti 130 centov balosnega železa po 50 goldinarjev skupaj 650 goldinarjev. gold, kraje. prevoz od Sent Yida ob Glini je stal..................... 2 10 mitnina v Celovcu po 10 kraje............................ — 39 mitnina Humperški grad................................... 2 10 mitnina na Ljubelju po 1 gold. 35 kraje................. 24 21 tovornima do Tržiča..................................... 41 20 zatvomice in uvoznina v Tržiču........................... 1 57 mitnina- v Tržiču po 1 gold. 20 kraje................... 17 20 kupnina za jeklo 50 centov po 70 gold.................. 350 — stroški za oglje za 200 dni po 50 centov dnevno po. poldrugi koš po 1 golid. 8 kraje.......................... 340 — prvi pomočnik 15 kraje.................................. 49 20 trem pomočnikom po Ii2 kraje, dnevno...................1(20 — popravila......................................... • . 83 — Skupni stroški........................... 1684 25 Na dam .so izdelali po 40 kos raznih vrst, kar da skozi 200 dni 1000 gold., za nadaljnjih 100 dni pa je računana produkcija po 8 gold., skupno torej 1800 goldinarjev. Ako se od vrednosti proizvodnje 1800 gold, odštejejo izdatki za naikup surovine in izdelavo 1684 gold, in 25 kraje., ostane čista razlika 115 gold. 35 kraje. (Prednji podatki so bili ugotovljeni s sodnim zapisnikom pri preiskavi o donosnosti Jabonniikove fužine in košarice, ker ni podal davčne napovedi. Proizvodni stroški košaric leta 1756 Položaj košaric Lenarta Zemeta prikazuje naslednja kalkulacija: Zenie je predelal letno 120 centov gr odi ja po 5 gold., kar znese 600 gold. Mitnino na Ljubelju je plačal po 1 gold. 55, skupno torej 22 [gold. 6 krajcerjev. gold, kraje. prevoznina Sent Vid ob Glini—'Tržič.................. 38 — odprema 1 gold. 38 kraje............................. 1 58 mitnina v Tržiču po 1 gold. 20 'kraje za 10 centov .... 14 20 nakup jekla 80 centov po 70 gold..................... 560 — poraba oglja pr:i 120 centih grodlja .in 80 centih jekla skozi 200 dni, po 2 koša dnevno po 1 gold. 8 kraje. . 435 20 plača prvemu pomočniku 17 kraje, dnevno za 200 dni . . 56 40 ostalim štirim pomočnikom po 17 kraje................ 160 — popravila na fužinah................................. 100 — Skupni stroški........................... 2006 34 Pri tem je izdelal v 160 dneh letno po 40 kos dnevno, skupaj torej 6400 kos po 13 krajcerjev, kar da skupno vrednost 1386 gold. 40 kraje. Nadalje 40 dni izdelava sekir, računan o cent po 8 gold, da 320 gold. Skupni izkupiček za vso izdelavo doseže torej 1706 gold. 40 kraje. Četrti primer je bila kalkulacija Valentina Polca, ki je imel fužino na Bistrici. V njej je predelal letno: gold, kraje. 40 centov gredlja ipo 5 gold.......................... 200 — mitnina, voznina itd. je stala............................ 20 16 •oglja je porabil 150 košev po 1 gold. 8 kraje........... 170 — plača pomočnikom je bila 12 kr. dnevno.................... 40 — plača drugemu pomočniku................................... 28 3 prehrana pomočnikov....................................... 29 28 popravila celoletno ...................................... 44 — Skupaj. . ......................................... 540 47 gold. iz tega materiala je izdelal po napovedi 1000 velikih in malih kos po 14 kr. komad, kar znese skupaj..............233 raznih isekiir za............................................200 lopat, motik, oral in srpov.................................. 100 Skupni izkupiček za izdelke............................535 Prednje številke so bile sicer ugotovljene na podlagi sodne preiskave, vendar bi kazale, da so bili kotsarski obrati pri naznačenih cenah pasivni, ker po njih ne bi mogli kriti izdatkov za surovine, kurivo in stroške predelave. Cene niso bile enotne, pa tudi plače pomočnikom so bile v trgu višje kakor na Slapu. Vendar če se preračunajo stroški za prehrano, so bili izdatki za delovno’ silo na Slapu večji kot pri Jaborniku. Po davčnih izkazih popisa, ki je bil napravljen leta 1750 pod Marijo Terezijo, so delovale naslednje košarice: 1. Simon Popov je bil lastnik fužine imenovane »Strekla«, ki je imela dva kladiva in je bil ocenjen na letni dobiček 12 gold. 45 kraje. Fužina Germovka i2. Andrej Zeme je imel košarico z enim kladivom. Njegovi dohodki so bili uradno ocenjeni na 1.800 gold., izdatki tpa na 1.684 gold. 25 krajcarjev. 3. Denari Zeme je imel dvoje fužin s 4 kladivi. Ob vizitaciji fužin so bili ocenjeni dohodki na 1.706 gold. 40 kraje., izdatki pa na 2.006 goldinarjev 54 krajcerjev. 4. Gregor Poprijan je 'imel fužino z dvemi kladivi. Njegovi dohodki so bili uradno ugotovljeni na 2.268 gold. 40 kraje, in izdatki na 1.988 gold. 10 krajcerjev. 5. Valentin Polc, lastnik fužine na Slapu, z dvemi kladivi je izkazal 533 gold, dohodkov m 540 gold. 47 kraje, izdatkov. 6. Jurij Globočnik je imel fužino na Bistrici z enim kladivom, ter ga je komisija ocenila na 20 gold, in 24 kraje, dohodkov in 8 gold. 20 kraje, izdatkov. Podatki so bili ugotovljeni ob davčni vizitaciji obratov dne 13. novembra 1749. Rod Jabornikov — Prodaja Germovke Jabornikom leta 1733 Znamenit rod tržiških jeklarjev so bili iz mežiške doline doseljeni Jaborniki, ki so bili leta 1787 poplemljeni in dobili plemiški naslov von Altenfels. Doseljeni Franc Ignac Juhornik, ki je bil rojen 1. 1685, je kupil od vrhovnega komornika in deželnega kranjskega marnala grofa Sigfrida Adama Auersperga leta 1733 za 1200 gold, fužino, na kateri so izdelovali bakreno posodo in kotle. Fužina je nosila ime Germovka. Auersperg je izrecno naročil, da naj kupec ravna z njo kot svojo lastnino. Dovolil je, da v njej iše nadalje dela bakreno blago, kose in jeklarske izdelke. Obenem je dal Jaborniku pravico, da sme sekati v gosposkinem gozdu, imenovanem Kamnu proti Kunšpergu, les proti plačilu 8 goldinarjev letno in napravljati oglje, kolikor ga rabi za fužino. Zato je plačal Jabornik letno 10 goldinarjev 45 krajcerjev urbariaine pristojbine. Za primer smrti naj pripadejo fužine dedičem proti plačilu 12 goldinarjev prepismine. Auersperg je zahteval, da Jabornik vzdržuje jez in rake v takratni višini, da ne bi povzročal škode sosedni fužini, Sieselki in drugim obrežnim sofsedom. Jabomik se je moral zavezati, da nobenemu graščinskemu podložniku ne bo posodil več kot 6 do 8 gold, za oglje, ker bi se sicer denar zaplenil. Ce bi se proti pričakovanju — določa pogodba nadalje — zgradila na mestu, kjer je poprej stala fužina, nasproti Germovke nova fužina, se to ne bi smelo zgoditi na njeno škodo in razpolaga Jalbornik svobodno s svojo vodno pravico. S svoje strani se je Auersperg zavezal, da bo ščitil Jabornika. Pogodba je datirana z 22. avgustom 1733. Originalno listino, ki je bila pisana na pergamentu, je hranil Fridrik Born na svojem gradiču pri sv. Ani. Pol stoletja kasneje je sledila .leta 1786 še zakupna pogodba, s katero je dal lastnik fevdalne posesti Maria Jožef Auersperg na šest let Andreju Danijelu Jaborniku v zakup fevdalno, gospostvo Neuhaus in Altgutenberg. Pogodba je bila sklenjena 2. septembra 1786 v Ljubljani. Kot priče sta jo podpisala dr. Jožef Luckman in dr. Bernard Wolf. Vsebovala je 14 točk, v katerih določa med drugim, da sme posest izkoriščati, vendar ne sme vpeljati kaj novega, 'kar bi stanje poslabšalo ali šlo na škodo posesti. Pogodba je določala izrecno, da zakupnik nima pravice ingerence na grofove in privatne jeklarne, fužine in mline. Zakupnina je bila določena na 3100 goldinarjev, ki jo je plačeval v dveh polletnih obrokih in 100 goldinarjev za stroške hišne pisarne. Od tega se je nakazovalo po 1500 goldinarjev generalnemu uradu dohodkov v Ljubljani za odplačilo dolgov stanovskega posojila, 100 gold, pa grofu na roko. Poleg tega je moral zakupnik prinesti letno grofu 3 kozoroge, tri peteline, 4 ruševce in 4 snežne jerebice, 12 prepelic in 112 zajcev. Gozd Ročenoo je moral popolnoma zaščititi. Iz njega je smel jemati drva le zase, druge gozde pa izkoriščati samo po predpisih. Prepovedano mu je bilo jemati drva za apnenice, les za izdelavo čebrov, desk in skodel brez posebnega dovoljenja, ker bi to povzročilo preveliko porabo lesa. Dne 18. septembra 1789 je bila pogodba podaljšana za nadljnjih šest let. Ker fužine za izdelavo bakrene posode, ki jo je kupil od grofa Auersperga, Jaboruik ni mogel zaradi pomanjkanja surovin in tržnih razmer zaposliti, je 23. maja 1774 zaprosil Auersperga, da 'bi smel preurediti 'kladivo za baker, ki je stalo neizkoriščeno, v kladivo za jeklo, po katerem je bilo več povpraševanja. Auersperg je to odobril pod pogojem, da bo plačeval še naprej 10 gld., da obnovi licenco in da da potreben reverz. Dne 15. januarja 1800 pa je dal Auersperg posest v zakup Andreju Orebavtniku za 3.700 goldinarjev. Priče sta bila Jakob Cnr,n in Rajmund Rus. M. J. Auersperg je zapustil vso tržiško gospostvo svoji hčerki Frančiški, poročeni grofici Stnassoldo, ki ga je 23. februarja 1807 prodala za 60.000 goldinarjev svojemu zetu grofu Radeckemu. R-adecki je plačal na račun kupnine takoj 10.000 goldinarjev v gotovini in 10.000 goldinarjev v 6% stanovnih obligacijah, ostanek pa je plačeval v obrokih po 5000 goldinarjev letno, in sicer vsak obrok na polovico v bankovcih in polovico pa v 5fl/o obligacijah. Rod Jabornikov izvira iz Raven na Koroškem,-kjer še danes stoji graščina Javornik (iGamseneggj. Fr. Ign. Jabonnik je prišel v Tržič kot grajski oskrbnik (praefectus areas) in je kupil od fužlnarja Polca jeklarno na Slapu, kamor je pozneje koncentriral vso delavnost. Jabornik je bil dvakrat oženjen. Sin Kajetan, iz prvega zakona, je prevzel jeklarno na Slapu. Drugi sin Ignac (roj. 1750, um. 1819) je bil znan pod imenom Stuntman, medtem ko so Kajetanovim potomcem rekli po domače Polaki. Dva sina iz drugega zakona, Franc in Janez sta 'postala duhovnika, Jožef, ki je postal noigavičainski mojster, pa je zgorel s svojo ženo ob požaru leta 1811. Fr. Ign. Jabornik je umrl 22. 3. 1770 star 85 let; njegov sin Kajetan pa je umrl 1. 6. 1793. 'Njegov sin dr. Jožef Jurij je bil odvetnik ter dvorni im -sodni svetnik na Koroškem. Hči Ivana Judita je poročila Adama de Franken, davkarja onstran Ljubelja. Od Kajetana je prevzel -sin Andrej Danijel (r. 1758, um. 1836) posest in obrate. Ob francoski zasedbi je igral kot župan "važno vlogo. Po odhodu Francozov pa je padel v nemilost, obtožili so ga in postavili pred sodišče. Čeravno je bili oproščen, se ni maral več vrniti v Tržič. Njegov sin Rajmund 1786—1852 je prevzel dom. Sin Stanislav 1828—1882 je poročil M. Hedviko Mally. Po prodaji jeklarne in tr žiške posesti Kranjski industrijski družbi se je iz Tržiča izselil v Crno. Sin Evgen je bil agronom na Dunaju, Henrik pa odvetnik in župan v Celju. Po Jabornikih je bila v njihovih hišah na glavnem trgu št. 45 in 46 dalje časa čevljarska delavnica Mally & Demberger. Dobave retort za idrijski rudnik Dokaz rtržiške podjetnosti je bila dobava pločevinastih retort za idrijski rudnik. Od mnogih fužin na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem sta bila Jabornik in njegov predhodnik Gašper Polc v Tržiču edina, ki sta se spustila v to dobavo. Vsi drugi so bili mnenja, da se ne more pričakovati, da bi na kratko dobo in na negotovo naročilo preuredili svoje fužine, ker se ne ve, kako dolgo bi trajala proizvodnja pločevine za retorte, medtem pa bi bili ovirani pri drugem delu in bi izgubili tekoča naročila običajnega blaga, katerega prodaja je bila zagotovljena. Jabornik se je na to skliceval in je zahteval, da se mn da poroštvo za dobavo. Vprašal je, koliko let mu to lahko zajamčijo. Tega mu iz pojmljivih razlogov reči niso mogli. Franc Jabornik je nato dobavil 1000 železnih pločevin za retorte postavljeno v Ljubljano k cesarskemu mojstru Šemerlu po 71 goldinarjev in 30 krajcarjev za 1000 funtov. Pri prevzemu je bilo 108 koisov zavrnjenih, Jabornik je moral za izdelavo te (pločevine specialno preurediti fužine in je zato prosil, da bi se blago sprejelo, ker je narejeno iz dobrega železa. Poročal je 16. marca 1750 v Idrijo, da je bila dobava pločevine in izdelava retort za naročenih 2.023 Jaglov živega srebra zelo težavna. Končno so se z njim sporazumeli tako, da bo od 8. junija 1849 tedensko izdelal pločevine za 120 retort, ki bodo v Ljubljani pri Weiten/hillerju pretehtane in plačane. To pogodbo je točno in brez zakasnitve izvršil. Vendar izdelek ni bil tak, kakor se je v Idriji pričakovalo in želelo, ker se je dalo le malo kosov re tortne pločevine porabiti. Jabornik je zato poslal svojega sina Kajetana v Idrijo s kovaškim mojstrom, da bi se prepričala o napakah dobavljenega blaga. Na mestu samem je dosegel sporazum tako, da so zavrnjene kose porabili •za manjše retorte v preizkusnem oddelku, pri ipečeh in drugod. Dunaj je nato 3. aprila 1750 dovolil, da se tudi izavrnjenih 108 kosov prevzame in sklene nova pogodba za 1000 kosov. Boj za surovino — Auerspergova intervencija in spomenica V arhivu ceha tržiških kovačev je ohranjen prepis naredbe o prepovedi izvoza železa in jekla na Kranjsko z dne 24. februarja 1757, podpisane od grofa Feliksa Sobecka. Naredba pravi, da se je v zad- njem času bolj kot poprej skušalo izvažati in tudi izvozilo ter pogodbeno zagotovilo grodelj in polovno železo ter balos na škodo koroški ■delavnosti, zato je bilo do nadaljnjega prepovedano izvažati grodelj in balos iz Koroške dežele pod kaznijo zaplembe. Izvzeto je bilo le cajnasto železo. Bolna točka Tržiča je bila vedno odvisnost od koroškega grodlja. Izvozne prepovedi so Tržičame vedno težko zadele, ker so na Savi mogli nakupiti le manjše količine grodlja in jekla. Zato so si Tržičani vedno prizadevali, da bi smeli brez ovir nabaviti vso potrebno količino grodlja pri talilnicah na Koroškem. Koroški jeklarji pa so se škodoželjno veselili, da tržiška konkurenca ne moire dobiti surovin. Toda pritožbe fužinarjev samih so le malo zalegle. Ostale so brez uspeha. Potrebna je bila močnejša intervencija. Deloma kot neposredno prizadeti interesent glede na graščinske fužine in obrate, pa tudi kot zaščitnik interesov tržiških kovačev, se je zato odločil leta 1758 grof Engelbert Ignac Auersperg sam kot imetnik gospodarstva Neuhans in Altgutenberg, da se obrne neposredno na cesarico Marijo Terezijo na pomoč. V spomenici pravi, da se je v imenu sekirah h kovačev in koisar-jev v Tržiču že meseca novembra 1757 pritožil zaradi prepovedi dobave grodlja s Koroškega na Kranjsko in proisil, da bi se koroško reprezentacijo in komoro pripravilo do tega, da bi oskrbovala tržiške kovače in kosarje s surovim železom. Zaradi prepovedi so oškodovani kovači, pa tudi gosposkine jeklarne, ki so od pamtiveka snnovo železo, iz katerega pridobivajo jeklo dm izdelujejo razne izdelke, kupovali na Koroškem. Cesarica naj bi zopet dovolila uvoz. V nadaljnjih izvajanjih ponavlja historiat boja za surovo železo in opozarja, da so po obvestilu grofa Choteka z dne 16. januarja 1758 koroški reprezentanti in komora razširili prepoved izvoza s Koroškega celo tudi na palično železo. Deputacija je prosila, da bi dvorna komora odredila ukinitev prepovedi, toda komora se je izogibala direktni rešitvi. Nato je dne 1. februarja 1758 izdala dvorna komora odločbo, da bo zadevo obravnavala dvorna komisija, ki je bila določena za železarske zadeve na Koroškem. Kako so gledali na to vprašanje Korošci, pa kaže poročilo višjega rudarskega urada 19. julija 1760, ko so lastniki tržiških jeklarn predložili prošnjo, da bi smeli vsaj 4.000 centov grodlja uvoziti s Koroškega. Tržičani so utemeljevali namreč svojo prošnjo s tem, da so od pamtiveka obstoječe jeklarne kupovale surovo železo brez ovir z bližnjega Koroškega. Na predlog nekaterih koroških kovačev kos in srpov, domnevno s Krke in Gakove (Kleinglodnitz in Himmelberg), ki so že od leta 1741 gledali tržiške jeklarne ter sekirne kovače in kosarje po strani, pa je c. k. reprezentacija in komora na Koroškem od 18. februar ja 1757 pod kaznijo zaplembe prepovedala izvoz grodlja na Kranjsko ter dosegla, da je bila 15. junija prepoved potrjena. Auersperg apelira na cesarico in pravi v svoji vlogi: »Cesarica, kateri leži blagor vseh -dednih dežel enako na srcu, ne more imeti povoda, da bi branila nabavo, ki obstoja že odkar ljudje pomnijo«. Sklicuje se, da so dne 24. februarja 1757 dovolili v 'Celovcu trem fužinam, ki ležijo ob koroški meji v Beli peči, 5000 centov surovega železa. Ravno tako pravično bi bilo, da bi se enako dovolilo tržiškim fužinam, ki ležijo pod Ljubeljem, ki loči Kranjsko od Koroške, ker je bila Vojvodinja Kranjska, iše ko je pripadala grofu Albertu Goriškemu v začetku XIV. stoletja, vedno zalagana s koroškim železom enako, kot belopeške fužine. V drugem odstavku vloge navaja Auersperg, da so tržiški kovači iznašli način izdelave železnih retort za idrijski rudnik v veliko korist deželnoknežne komore in da so stalno dobavljali obmejnim trdnjavam na Hrvaškem potrebno trdnjavsko orodje, nadalje, da so prejeli 25. januarja 1719 od Karla VI. cehovske svoboščine, ki jih je cesarica dopolnila v tej smeri, da -smejo kovači prodajati svoje kose in druigo kovano blago v Italijo in sosednje dežele in da je treba te cehovske pravice, kolikor ne nasprotujejo generalnemu rokodelskemu redu iz leta 1752, ščititi in izvajati. Iz tega -sledi, da se moramo kot založniki in pospeševalci tega privilegiranega ceha enako brez ugovora in motenj preskrbovati proti plačilu s potrebnim gredljem s Koroškega kakor belopeške fužine. Svoje stališče utemeljuje s tem, da Koroška zaradi tega ne bo trpela -pomanjkanja železa in da se lastniki talilnic in svinčenih rudnikov že tako pritožujejo, ker so zaradi prepovedi pri izkoriščanju svojih -naprav zelo ovirani. Železo jim leži neprodano, kar je dokaz, da je -domnevna brezposelnost koroških kovačij samo pretveza, s katero hočejo eni in drugi kovači kos in srpov prikriti svoje sebične koristi. »Ohranitev kovačev kos in srpov, ki so koristni za javnost in državo, pa bo m-o-goče le, če jim preskrbimo zadostno množino jekla v ustrezni kakovosti, ki je potrebna za nameravano vrsto- dela. Mnogokrat je -to potrebno na kredit, vedno pa ga jim oddamo po zelo nizkih cenah, ter jim damo na izbiro najboljše jeklo, da lahko iz njega izdelajo -za Karlovec in -za Idrijo dobro orodje, ter za Italijo, kamor so pooblaščeni, da smejo prodajati blago, ki v deželi ni potrebno, in ki so ga s pridobljenim dobrim -slovesom lahko vedno prodali, medtem ko morajo \s Koroškega p-ro-ti plačilu v -gotovini prevzemati »na-jslabše cajnano železo po dragi ceni in z veliko izgubo časa«. Dobri odnošaji, ki -so med po s estrimsk imi deželami Koroško in Kranjsko v v-seh primerih -obstojali, ne dopuščajo, da bi se nam, kot najbližjim sosedom, uvoz grodlja, ki je bil od pamtiveka prost, s Koroškega naenkrat na škodo deželno knežnega erarja in tukajšnje javnosti popolnoma ustavil, tako -da morajo naše fužine in od njih odvisni kovači kos in sekir -naenkrat počivati. Naši podaniki pri sv. Ani in pri -sv. Katarini, ter okrog Bistrice in kočarji, ki imajo letno plačevati po izvlečku iz urbarja lit. E 68 goldinarjev 1-8 krajcerjev ter 1.50 pfeniga deželnoknežnega davka in kontribuci j e 640 goldinarjev 53 krajeerjev in 2 pfeniga letno, imajo največji del svojega zaslužka od oglarjenja in se preživljajo s prevozništvom pri fužinah, ne hi mogli plačati davek in hi sicer morali zapustiti svojo nerodovitno in za setev neustrezno zemljišče. —- Vloga je bila torej dobro zasnovana in tehtno argumentirana. Stališče koroških fužin Ko je višji rudarski .sodnik Nemitzhofen 17. junija 1760 pirejel Auerspergovo vlogo, ni hotel dati nanjo niti pritrdilne niti negativne izjave, češ da mu razlogi za prepoved izvoza železa niso (znani. Zato pa se je koroški urad višjega rudarskega mojstra tem obširneje razpisal o zadevi. V spiisu navaja med drugim: »Vsaka dežela naj bo vesela, da lahko proda svoje proizvode bolje in koristneje, kakoT na drugi strani tudi narava iin njene lastnosti že same s seboj prinesejo, da tudi nobena dežela ni dolžna in primorana, da bi dajala svoj surovi proizvod v lastno škodo in pogubo drugi deželi, da bi se ona bogatila in bolje izhajala. Enako kakor kranjski fužinarji ne kažejo takega obzira, in se tudi ne morejo izkazati, da bi bili ob ustanovitvi fužin prejeli privilegi j deželnega kneza oziroma nakazilo za koroško .surovo železo, posebno ker kranjska dežela .sama pridobiva gredelj. Sicer pa inaj si Kranjci sami sebi pripišejo krivdo, če so 'kot neprevidni podjetniki napravili fužine, ne da bi imeli potrebni material. Ako bi se dovolil izvoz, bodo Kranjci izdelali mnogo več blaga, kakor ga izdelujejo v primeru prepovedi. Ker pa obe deželi izvažata izdelke na Laško, je neizogibna posledica, da 'bodo Korošci manj prodali, če bo Kramjsika več proizvajala, in da Lahi ne bodo dolžni prevzeti koroško blago. To se bo zgodilo tem prej in tem raje, ker so Lahi povezani s kranjskimi trgovci in ker so jih 'Kranjci pritegnili na svojo industrijo in gospodarstvo, ker dovoz ni tako velik in drag, deloma pa da bodo blago prodali po nižji ceni, kakor koroške fužine, da bi pritegnili inase pogodbenike. Iz tega sledi, da čim več grodlja Kranjci prevzamejo in čim več dela Koroška omogoči Kranjcem, tem manje bodo prodali Maga, ki ga izdelajo koroške fužine, in tem manj denarja bo prišlo v deželo. Naj se pomisli na one čase nazaj, ko so Lahi še pogosto prihajali na Koroško, prosili za železno blago, ga kupili, medtem ko se danes pri velikih potnih stroških izkupiček manjša in se mora skrbno truditi, da bi se pri slabih prodajnih pogojih v.saj z malo koristjo spravilo blago po lastni ceni v denar. Vse to pa je posledica tega, da Kranjci .svobodno in neodvisno izvozijo koroški grodelj in da so začeli iz njega delati izdelke. K temu je treba še pripomniti, da v Tržiču iz grodlja izdelujejo jeklo in da ga oddajajo tamošnjim kosarjem, ter se tako nudi Kranjcem priložnost, da popolnoma uničijo koroške kovače kos«. Tako je glasil odgovor višjega rudarskega mojstra za Koroško. Cžbenem je višji rudarski urad naznanil dvomi komori, da je skušal Anton Pogačnik 2 centa in 30 funtov kovanega železa iz tihotapiti iz Koroške, a ,so ga na Ljubelju zasačili. Blago so vskladiščili v bankalni podružnici in zahtevajo prijavitelji itretjimsko nagrado. Posebno so se pritoževale fužine na Podljubelju (Benaglijeva) proti konkurenci Ja-bornikov na Slapu. Izvoz surovega železa je bil že leta 1757 ustavljen. Prepoved je potrdila cesarska odredba z dne 7. junija 1759. Koroški fužinarji so protestirali proti izvozu, ker jim je bil s tem nastavljen nož na vrat. Nekaj koroških fužin je res počivalo, toda le zairadi splošne kupčijske stagnacije. Tržiča,ni so s svojo pritožbo dosegli edino to olajšavo, da so se smeli po cesarski odredbi z dne 7. junija 1759 zadostno preskrbeti z izkovanim železom in jeklom kolikor ga potrebujejo za svoja kovaška dela in črnjavo. Tako se je tudi Auersperg moral zadovoljiti s kompromisno rešitvijo spora. Dne 13. avgusta je dobil Nemitzhofen z Dunaja ukaz, da mora glede grodlja Tržičane zavrniti. Odklonilna rešitev je bila bazirana na navedbah celovške rudarske oblasti. Tržiške fužine v Hacquetovi dobi konec XVIII. stoletja V svojem popisu gorenjskih fužin omenja Hacquet v III. knjigi, stran 10, da dobivajo tržiške fužine igrodelj z Javornika, deloma pa ga dokupu jejo na Koroškem, ter da iz njega izdelujejo jeklene palice, kose, srpe, sekire in žeblje. Navaja kot letno tržiško proizvodnjo 140 do 160 centov žebljev, 1470 do 1500 centov jekla, 1500 centov kos in srpov ter sekar. Hacquetu je padlo v oči, da so nakovala pritrjena na velike granitne podstavke, narejene iz skal bližnjega hudournika. Pripominja, da ogu ji za jeklarsko robo niso zaprti in da je način kovanja žebljev enak kot v Kropi. Pravi, da so preje izdelovali tudi železno pločevino, pa so to opustili, ker ni bilo donosno. Hacquet je prišel v Tržič ravno na Veliki petek, ko vlada po vseh krajih navadno mir in tišina. V Tržiču pa je bilo ravno nasprotno. Trg je 'bil poln mladih ljudi, ki so držali v eni irokii (koso, v drugi pa kladivo oziroma ikois železa, ter razbijali po njem tako, da se v hrušču in trušču ni moglo besede slišati. Avgusta 1781 je zaprosil Valentin Ruard, da bi se mu dovolila postavitev balosa, treh težkih kladiv in treh vlekov za izdelavo žice. Obenem je zaprosil irudarsko oblast, da bi se primoralo tržiške fuži-nairje, da bi kupovali grodelj in surovo jeklo ina Savi in ne bi smeli uvažati .surovin s Koroškega. Rudarska oblast je pozvala Tržičane, da se o tem predlogu izjavijo in pojasnijo zakaj uvažajo jeklo, po kakšni ceni in pod kakšnimi pogoji bi v bodoče prevzemali Ruardovo železo. Tržaški fužinarji so navedli, da je domače železo in jeklo s Save za njihovo delo preveč krhko, da ga zato ne morejo in ne smejo rabiti. Njihovi predniki so to delali v lastno škoido. V dokaz navajajo mojstra Jakoba Polca, ki je moral domače železo in jeklo prodati naprej, ker ni mogel iz njega izdelati kos. V izjavi opozarjajo, da morajo izdelati kose, srpe in sekire ravno take kvalitete, kakor jih izdelajo koroški kovači, sicer v izvozu ne bi mogli konkurirati in bi jim blago ostalo neprodano. Ceh je sporočil, da na Koroškem dobava železa in jekla ni regle-memitirana. Vsak kupuje, kjer more in kakor more. Dolbi se 10 centov železa po 57 gold, in jekla po 68 gold. Toda Ruardovega ne morejo za njihovo delo po nobeni ceni prevzeti, ker ne bi mogli iz njega izdelanega blaga po nobeni ceni prodati. Deloma so porabljali savsko jeklo poleg koroškega, toda iz njega izdelano blago jih je spravilo ob kredit in sloves, tako da je še koroško blago ostalo neprodano. Tudi koroški košar ji in kovači sekir so dosegli, da je bil Tržiča -nom nakup surovin ustavljen v njihovo korist. Toda ta prepoved je bila s cesarskim sklepom z dne 7. junija 1759 razveljavljena in zapovedano, da morajo dati Tiržičanom toliko železa kakor ga želijo, kakor je razvidno iz izkazov. Zahteva Ruarda je neutemeljena pravijo tržiški fuždnarji, ker mora biti tozadevno prosta in zato prosijo, da se Ruardov predlog odkloni. Medtem je konec decembra cesar proglasil popolno svobodo trgovanja z železom in izdelki. Müllner navaja, da je Jabornik kupil leta 1780 pri Ruardu na Savi 23M centov grodlja in Jakob Polc pa 2000 centov pri Zoisovi železarni na Javorniku. Po sejnem zapisniku rudarske oblasti štev. .229 iz leta 1797 naj bi bilo v Tržiču 42 kovačev in 10 talilnih ognjev. Seznam sekirnih kovačev in košar jev pri revirnem rudarskem uradu iz leta 1781 navaja naslednje mojstre : Gašper Z e m e , Anidre j P o 1 c , Jakob Polc, Jožef Z e m e, Jernej Popri an, Janez Polc, Pavel P o .1 c, Janez Polak, Valen tin Polc, Tomaž Polc, F rane Schlegel iz Vipave, Anton Polc, Matevž Polak, Blaž Polc, Nikolaj Završnik, Janez ,R a d o n , Martin Ahačič in Gregor A h a č i č. Leta 1782 so izdelali Gašper in Jožef Zeme, Anton, Janez, Valentin, Tomaž in Pavel Polc, Matevž in Janez Polak, Jernej Poprian, Janez Radon ter Jernej in Gregor Ahačič skupaj 15.800 kosov romanskih kos, 18.000 hrvaških, 9.200 furlanskih, 17.050 domačih kos, 8.200 srpov, 11.625 sekir, 4.050 lopat in vil, 225 ročnih žag in 600 plužmih želez. Grof Auersperg je kot tržiški gospod prodal jeklarno bratom Kajetanu in Ignacu Jaborniku, kovaške pravice pa je prepustil proti odkupu kovaškim mojstrom. Leta 1793 je imelo 13 kosarskih mojstrov 27 talilnih ognjev in 21 kosarskih kladiv, ki so spadala deloma pod Tržič, deloma pod graščino Ročin pri Tacnu. 'Gospodstvo Tržič samo je imelo jeklarno hreščanko, tri kladiva in eno žebljarno. Fužinarji so morali o proizvodnji, nakupu surovin in prodaji izdelkov sestavljati vsako leto posamič za rudarsko' obliasi posebne izkaze (konsignacije imenovane). Ceh je bil odgovoren, da so jih vsi člani napravili in oddali. Prepisi so ohranjeni v cehovskem arhivu samo za Matevža Pol alka za leto 1807 in Valentina Polca pa iz leta 1751. Matevž Polak prijavlja, da je kupil in predelal 300 centov (à 56 kg) železa in jekla od domačih železarn in da je izdelal leta 1807: 3500 kmečkih kos v teži . 250 rezil za slamo . . 800 žag .............. 4000 lopat............. S00 krampov........... 35 cenitov 50 funtov 55 cenitov 15 centov 80 centov 80 kos 40 kos po 60 gold. — 900 gold, po 100 gold. = 3.550 gold, po 50 gold. = 1.750 gold, po 2 gold. = 500 gold, po 5.50 gold. = 4.400 gold, po 27 gold. = 1.800 gold. po 17 gold. = 560 gold. 2000 kosov hrvaških kos v teži 15 centov 1-500 romanskih kos v teži 500 centov 13.260 gold. Valentin Polc pa navaja samo, da poseduje kladivo za izvlečenje in košarico ter da znaša njegov letni dohodek po odštetju vseh stroškov za popravila 40 goldinarjev. Od te vsote se je odračunalo 20% kot odobrena dividenda, tako da je obdavčeni znesek 32 goldinarjev, od katerih je moral plačati deželnega davka letno 6.(24 goldinarjev. Razdobje 1780—1809 Cesar Jožef je med drugimi daljnosežnimi reformami 29. decembra 1781 ukinil dotedanjo vezano trgovino z železom z osrednjimi «skladišči na Dunaju in v St. Vidu na Koroškem ter vpeljal popolno svobodo, da smejo trgovci in obrtniki nakupovati in prodajati železo in železarske izdelke, kjer jim je drago in dovolil, da «smejo fužinarji prodajati izdelke v svojih obratih, na sejmih, izven «dežele brez potnega dovoljenja po poljubnih cenah in da ismejo zaradi olajšanja nakupov odpreti prodajalnice ina več mestih in tam prodajati na «debelo. Izvzeto je bilo samo odpadno železo tako «imenovani »mak« ter uvoz tujega železa in jekla v smislu patenta iz leta 1774. Vezana je ostala tudi razdelitev grodlja na fužine, kakor je «bilo to od preje z naredbami urejeno. V ta namen je cesar «dovolil, «da se naj izdajajo dovoljenja za odpiranje novih rudnikov železa, kjer ise to lahko izvede brez oškodovanja tretjih in v okviru dovoljenega kritja porabe drv in oglja proti plaćanju rudarskega davka. Grodelj lahko producent sam predela ali pa odda po poljubni ceni fužinarjem. Obstoječe talilne peči smejo «delati kolikor hočejo in morejo grodlja, vendar so «dolžne dobavljati še naprej po prejšnjih «določbah dodeljene kontingente fužinarjem. Posebno važno pa je «bilo, da je smel v bodoče vsak talilec po «lastni presoji brez posebnega dovoljenja izpremeniti svoje naprave, kar je bilo dotlej vise vezano na posebna dovoljenja. Kakor praksa dokazuje pa «deželne «okrajne oblasti v svoji okoisteneloisti niso doumele, še manj pa se ravnale «po gospodarskih načelih in «smernicah velikega prosvetljenca Jožefa II. Z odločbo deželnega glavarstva z dne 1. decembra 1780 je bilo sporočeno takratnemu tržiškemu gospodu knezu Mariji Jožefu Auerspergu, da so vsi delavci v železarnah, ki so bile ustanovljene s privoljenjem deželnega kneza, podrejeni višjemu rudarskemu sodišču. Odločba pravi, da to velja tudi za tržiške kovače kos, ki so se vedno upirali višjemu rudarskemu sodišču. Proti tej odločbi se je 24. oktobra 1782 grof Auersperg pritožil. A pritožbi je naglasil, da so tržaški kovači cehovski rokodelci, ki ne spadajo pod oblast zemljiške gosposke, in se je to vedno upoštevalo. Kovači tvorijo cehovsko organizacijo, ki je dobila 20. januarja 1719 cehovska pravila in svoboščine od cesarja Karla VI. in ki jih je potrdila 20. decembra 1748 cesarica Marija Terezija. Ceh kovačev ima podobne svoboščine, kakor usnjarji in nogavičarji, ki niso združljive z rudarskim redom. Njih je treba smatrati kot čisto komercialne obrti, nikakor pa ne kot rudarske podjetnike. Zato spadajo tudi spori, ki jih zadevajo v drugi instanci, pred komercialni konsez. Ravno ko je hotel Auersperg pritožbo odposlati, pa mu je sporočil njegov upravitelj Johan Fanzoy, da sta že 21. oktobra 1782 prišla v Tržič uradnika rudarskega sodišča Gundersdorf in Vermatti. S seboj sta pripeljala tudi vojaško asistenco. Ker je bil Auersperg medtem odpotoval, sta navedena komisarja pozvala kovaškega mojstra Gašperja Zemeta, da se jim javi. Ta pa je bil v tem času po povelju zemljiške oblasti na lovu na divje koze. Ker ni takoj prišel, so mu naprtili stroške vojaškega dogona. Ko se je vrnil domov, ga je vodnik pozval, da pride pred komisijo, in ga je tja gnal. Za to bi moral plačati 17 krajcerjev. Ker se je upiral, so ga zaprli v hišo Kajetana Jabornika, dokler ga ni Jabornik izpustil. Dan nato je bil zaprt na domu in bi moral plačati 34 krajcerjev. Tudi več drugih kovačev je bilo pozvanih in pomočnik Franc Stržinar, ki ni hotel priti od jedi h komisiji, je bil pretepen s palico. Okrajno iglavarstvo je dobilo nalog, da zadevo preišče. V ta namen sta prišla v Tržič kresijski stotnik baron Abfaltrern in višji rudarski sodnik Red ang e. Izkazalo se je, da je bili opis dogodkov pretiran in da je bil pomočnik, ki je bil pretepen, nedostojen in ni hotel povedati, kdo je bil prvi, ki je odnesel cehovsko skrinjo kovačev k Fanzoyu. Komisija se je izgovarjala, da je pač pri rudarskih oblasteh v navadi, da se uporno obnašanje kaznuje z zaporom, s pretepanjem ali s talko imenovanimi »lopatami«. Ker se je v naprej računalo, da se bodo koisarji upirali rudarskemu pravosodstvu, so zaprosili za vojaško pomoč. Lahko bi bili zaprosili županstvo in proti sili uporabili silo, toda na izrečno prepoved grofa Auersperga se upravitelj gospostva tega ni posluži!. Ciana komisije sta trdila, da je upravitelj gosposkinih posesti izjavil, da so Gundersdorfovi ukrepi nesramna pobalinstva. Komisiji je bilo nerodno, ko se je morala opravičiti, da je vojak pretepel mimoidočo nosečo žensko, ki je zaradi tega predčasno po- rodila. Komisija se je opravičevala, da je ženska vojaka žalila, da je otrok zdrav, ter da je podplutma pod brado otroka že izginila. Žena je zahtevala za prestali strali 3 goldinarje odškodnine. Komisijsko poročilo končuje s predlogom, da je treba Tržičane osvoboditi rudarskega sodstva, da bi se 'napravil konec izzivanjem in nagajivostim v Tržiču. Predlog ni bil sprejet. Naredba cesarice Marije Tereizije z dne 21. aprila, je ukinila navado, ki je obstojala pri večini rokodelskih cehov, da so plačevali svojim pomočnikom mezdo tedensko in je odredila, da se mora v bodoče vpeljati dnevne mezde. Za delavnike so prejemali mezdo in popolno oskrbo s prehrano, ob nedeljah pa samo hrano kakor ponavadi, brez plačila. Izuzete so bile one obrti, pri katerih so bili delavci plačani od kosa, kjer je ostala kosovna mezda še naprej v veljavi. Kjer je dobival pomočnik tedensko en renski tolar plačila, se je po novi tnaredbi računala dnevna mezda 15 krajcerjev, tako da je za 6 delovnih dni prejel kakor do takrat en tolar. Odpovedmi rok je bil določen po členu 14 splošnih cehovskih pravil ina 8 dni. V primerih težjih posebnih rokodelskih prekrškov pa je smel pomočnik vsako uro dnevnega dela izstopiti oiziroma ga je mogel mojster odpustiti. Kdor je delal za plačilo od kosa, je moral o tem imeti posebno potrdilo, brez katerega ni bil ipri mbenem cehu sprejet na delo. Sprejemna taksa za mojstra je bila pri tržiškem kosarskem. cehu po odobritvi kresije z dne 8. aprila 1788 določena na 50 goldinarjev. Rudarska oblast je 12. novembra 1792 uvedla poizvedbe ali so bile zgrajene kake nove fužine, kdo je dal za to odobrenje in kdaj se je to zgodilo. Ceh. je bil pozvan, da mora predložiti o tem poročilo v treh tednih. Odgovor je bil negativen. iDne 18. aprila 1808 je predstojnik ceha Ignac Zemrne, zaradi upornosti in nediscipliniranosti Matevža 'Polaka, ki se ni hotel pokoriti cehovskim odredbam, odstopil. Njegov odstop je spravil člane ceha v nemalo zadrego. Zeme je namreč opravljal vrsto let cehovske posle z izredno vestnostjo, razumevanjem in požrtvovanjem v splošno zadovoljstvo vseh mojstrov. Vsi so obsojali obnašanje Matevža Polaka in so zato s posebno vlogo prosili rudarsko oblast, da bi vplivala na Zemeta, da bi še nadalje vodil posle predstojnika. V ta namen so Zametu izrekli polno zaupnico in priznanje. Rudarska oblast je odgovorila, da se nikogar ne more siliti, da bi proti volji opravljal brezplačne posle in ker je oblast obenem kaznovala Polaka zaradi njegovega postopanja, da bi ne vztrajal na demisiji. Ce bi pa to bil slučaj, bo moral ceh izbrati pri novih volitvah drugega pismenega predstojnika, ki bo v stanju voditi cehovske zadeve. Polak je dobil od rudarske oblasti strog ukor s svarilom, da mu bo v primeru novih nerednosti obrat ustavljen. ■ V septembru leta 1815 se je moral ceh braniti proti temu, da je okrajna oblast zahtevala, da morajo pomočniki opravljati posle ordo- Staro skladišče oglja imenovano »Kolpern« na Balosu, ki stojii še danes na Predilndškem zemljišču ob Mošeniku tiancev in stati na straži. Ceh je razložil, da kosarski pomočnik ne more vsak trenutek zapustiti svoje delavnice, da hi dostavljal uradno pošto za okrajno oblast in da je delo preveč utrudljivo, da hi se moglo od njih zahtevati še, da stojijo na straži. Močno je prizadela ceh odredba, da morajo pomočniki služiti vojaško službo, med tem ko so bili do leta 1808 oproščeni vojaškega službovanja. Leta 1809 jih je mnogo odšlo k vojakom v Avstrijo, za kovaško obrt pa se ni hotel prijaviti noben nov vajenec. Vsa mladina si je raje izbrala lažje delo in manj naporne poklice, kakor pa delo pri ognju in kladivih. Kar je poprej privlačevalo mladino v kovaški poklic je bila vojaška prostost, ki je bila sedaj ukinjena. V svoji pritožbi z dne 27. marca 1819 opozarja ceh na škodljive posledice ukinitve te ugodnosti za kovaški naraščaj. Akcija je imela uspeh. Poskusi povečanja in ustanovitve novih fužin Enako težka ovira za razvoj in napredek tržiških fužin kakor vprašanje preskrbe s surovim jeklom je bilo vprašanje preskrbe s kurivom, to je z ogljem. Gozdov se ni smelo pustošiti. Letni donos gozdov je bil točno določen in po rudarski oblasti razdeljen med posamezne porabnike. Dodeljenih kontingentov ni bilo mogoče povečati. Vsak fužinar se je bal za svojega in skrbno pazil, da se ne bi kak drug obrait povečal ali preuredil in rabil več oiglja. Ta položaj je obenem narekoval vsem skupen boj proti novim obratom in proti razširjenju ali večanju naprav. Stvar je na drugi strani s časom, postala usodna za ves razvoj fužimarstva. Posamezniki so zato v svojih prošnjah predlagali, da naj se gozdi ponovno premerijo in zaloge drv in lesa ocenijo, a brez uspeha. Ko iso napoleonske vojne položaj fužinarjev močno izpremenile, so skušali nekateri tržičani doseči dovoljenje, da bi smeli preurediti košarice v jeklarne, da bi smeli opustiti dotedanjo izdelavo in se preusmeriti po potrebah tržišča, toda prizadevanja so bila zaman. Tako je Gašper Zeme julija 1797 zaprosil za dovoljenje, da bi smel preurediti svoj obrat košarice v pretopilni ogenj ali jeklarno. Prošnja je 'bila odklonjena iz naslednjih razlogov: 1. Ces. patent z dne 29. decembra 1781 je dopuščal, da se zgradijo novi ognji le tam, kjer se to lahko zgodi brez škode in kvare za obstoječe in kjer se lahko krije potreba na oglju bodisi s privatnimi pogodbami ali pa z onimi gozdi, ki so jih že dotlej uporabljali v Tržiču, pa je že tako primanjkovalo za jeklarne, košarice, pletiljce, usnjarje in barvarje lesa in drv; 2. sprememba se sme napraviti le če nov obrat ne bi rabil več oglja, ker dvorna naredba z dne 6. novembra 1792 ne dovoljuje izprememb, pri katerih se poraba oglja poveča. Talilni ogenj pa rabi neprimerno več oglja kot navadni: 3. v Tržiču je že 42 kovaških in 10 talilnih ognjev, poleg katerih še tri z dvornimi koncesijami in sicer na zemljišču Kajetana Jabor-nika z dvorno koncesijo z dne 30. junija 1783 dovoljena jeklarna s talilnim ognjem, nadalje je bila rudarski družbi pri Sv. Ani pod Ljubeljem dne 23. novembra 1793 dovoljena topilnica za svinec in košarice Štefančiče vih dedičev z dvemi ognji in i2 kladivi, ena katere se je treba opirati. Ce se uračuna potreba drugih obrtniških obratov v Tržiču in upoštevajo gozdne razmere v tržiških gozdovih, je jasno, da ne zadostuje lin preti nevarnost, da bo en iza drugim obistal. 4. Golnik da skupaj s kraji Novaki, Stenično, Zg. in Sp. Vetrno, poseduje letno le 160 sežnjev mehkih itn 80 sežnjev trdih drv. Oglje iz tega ne zadostuje niti za obrate Franca Koviča in Gregorija Globočnika v Retnjah. Na koncu pripominja rudarska oblast v dokaz napetega položaja še to, da obrati nimajo skoraj nobenih zalog. Vendar odklonilni razlogi Zemeta niso prepričali niti pomirili. Ni se mogel sprijazniti s tem, da mu je oblast prekrižala račune. Napravil je prošnjo na cesarja, kjer je še enlkrat ponovil vse svoje argumente in prosil, naj bi se odredila ponovna cenitev in pregled gozdov. Dvor je vrnil Zemetovo prošnjo rudarski oblasti v poročanje. Tu pa so 10. julija 1798 napisali enostavno, da bi ponovna cenitev pomenila namig petdesetorici drugih, če bi se Zametu ugodilo, da bi isto zahtevali. Zemetova vloga je bila nato 16. marca 1798 zavrnjena. Tržiško fužinarstvo se je v tem začaranem krogu izživljalo naprej in je ceh oviral vsako izpremembo, češ da gre na škodo in ogroža delo drugih. Pet let nato je Karl Gašperin začel delati oktobra leta 1802 na lastno pest brez posebnega dovoljenja v valjarni nogavičar-skeiga mojstra Joahima Naipreta, ne da bi okrnil njegove obrtne pravice. Proti njemu so se v imenu ceha pritožili Matija Klander, Ignac Zeme, Matevž Polak in Josef Radom. Zemljiška oblast je žebljarju Gašperinu delo ustavila, toda Gašperin se ni dal ugnati. Oblast je pozvala Gašperina, da v 24 urah predloži dovoljenje, češ da je po sklepu glavne komisije iz leta 1800 zaradi primanjkovanja oglja prepovedano graditi nove ognje. Gašperin pa je šel na kresijski urad v Ljubljano, kjeT je ovrgel navedbe pritožbe in zahteval za žalitev, za škodo zaradi ustavitve obratovanja itn za potne stroške odškodnino, v skupnem znesku 144 goldinarjev, plačljivo v 14 dneh. Kresija mu je ustmeno dovolila, da sme obratovati napTej in izdala nato 10. septembra 1803 odlok št. 3893, da je Kresija ogledala obrat in ugotovila, da je ognjišče (solicino zidano, z -zidom obdano in da manjka le še ognjevarna shramba za oglje. Kresija mu je obenem dovolila, da obratuje naprej s tem, da poskrbi za varnost oglja in ker je bila pritožba neosnovana. To dovoljenje je bilo izdano 'brez zaslišanja in obvestila gradbene direkcije. Zato se je ceh ponovno pritožil in navedel, da se je Gašperin pred 20 leti doselil iz Krope v Tržič, da je delal pri mojstru Pisancu in drugod, kjer je pač dobil zaposlitev, da je bil slednjič pri Matevžu Klandru pomočnik, da pa ni bil nikdar samostojen. Zato se tudi ne more izkazati in ne more izkoriščati staro pravico, temveč mora pridobiti novo. (Pritožba se ne spušča v to ali je preuredil bivšo mogavičarsko valjamo v kovačnico. Pa tudi če bi to naredil, ne bi s tem pridobil nobene pravice, ker že tako primanjkuje oglja, bi potem gozdovi še bolj trpeli. Sklicujejo se, da je bilo ravno iz tega razloga že več prošenj odbitih na podlagi gozdnega operata od 8. do 14. julija 1793, po katerem je vse gozdovje zajeto. Po dekretu z dne 5. marca 1787, št. 641 hi se bilo moralo zaslišati sosede in soudeležence, ikar se ni zgodilo. Zato naj bi se odločba spremenila tako, da mu bo dovoljeno, če dokaže, da ima pravico na svoje ime in da je tudi izvrševal. Pritožbo je predpisal predsednik trga im jeklar Jabornik in pet fužinarjev. Končno je dobil upravitelj tnžiškega grada Orehavmik januarja 1804 nalog, da naj skuša doseči kompromisno poravnavo. Podoben primer je bil (z Jurijem Ahačičem, ki je kupil od vdove Eve Polak fužino za sekire in kose. Ahačič je s tem smatral, da lahko nadaljuje delo v kupljenih delavnicah in zato ni smatral, da bi bilo potrebno, da dobi še dovoljenje ceha, ker je pogodbo napisal graščinski upravnik Jožef Štefančič ipred dvema pričama. Toda ceh je nastopil in zahteval, da mora delo takoj ustaviti in kupljene fužine bodisi odstopiti cehu ali pa se sporazumeti glede mojstrske pravice iu inkorporacije s cehom. V nasprotnem primeru mu je zapretil s kaznijo 24 dukatov v zlatu. (Gosposka je ščitila ceh in Ahačič se je moral ukloniti. Po vrnitvi avstrijske uprave so rudarske oblasti zapazile, da so seznami fužin /zaradi nastalih /sprememb precej v neredu. Zato so novembra 1816 prišli v Tržič, da bi na mestu samem preverili položaj. Ugotovili so, da je bila košarica »Šutina« na Wernekovi posesti vpisana še na Jakoba Polca iz Greifentnrna pri Feldkirchenu na Koroškem, namesto na takratnega /stvarnega lastnika Johana Polca. Prepisa niso izvedli zaradi taks. Tudi fužina »Medvedka« je bila vpisana po izvlečku iz zemljiške /knjige na Antona in Franca Polca, medtem ko je bil po odhodu Francozov lastnik Johan Polc, ka/r pa še ni bilo v rudarskih spisih zaznamovano. Dve leti kasneje je želel Anton Planičar spremeniti svojo sekirno kovačijo v košarico. Ceh je bil proti, češ da to zahteva obstoj delujočih fabrikantov. Novih pravic se ne bi smelo izdajati. Ceh je trdil v svoji izjavi z dne 2. aprila 1818, da zaradi pomanjkanja zaposlitve miruje že 7 košaric, da so njih lastniki berači in da kontingent pridob-nine, ki ga morajo skupno plačati za vse druge, bremeni vse pojemajoče fužinarje. Z novim obratom pa bi še ti prišli ob delo in zaslužek. Planičar pa je 1 */« gruntar ter je kupil od Jurija Vučarja sekirno kovačijo za 2800 gld. in ima dovolj /sredstev za preživljanje tudi največje družine. »Red /zahteva« — nadaljuje ceh v /svoji izjavi — »da se drži kmet pluga, kovač pa kladiva, lzpremembe povzročajo pogubo posameznega meščana in potreb cele države. Od prehrane je odvisno blagostanje meščanstva in od tega je odvisna davčna moč, brez katere država ne more obstati«. Ceh je preganjal šušmarje tudi daleč izven svojega krajevnega okoliša. V vlogi z dne 3. julija 1817 je prijavil oblastem, da je Blaž Erpe iz Radovne preuredil sekirno kovačijo v košarico, da kuje iz nepravilno snopanega jekla in da ponareja žige koroškega kosarja na svojih izdelkih, ki jih prodaja na trgih, kar je proti odredbam dvorne komore z dne 9. decembra 1780 in rudarske oblaisti z dne 27. avgusta 1781 ter 11. julija 1808. Zahteval je ustavitev obrata. Naznanil je tudi Antona Planinška iz Šmartnega pri Litiji, da je uredil košarico, ki jo vodi brezdomni kosarski mojster Franc Polc in ki bo v kratkem začela izdelovati. Mnogi obrtniki so imeli sitnosti, ko so urejali svoje zadeve, ker so jim bile listine o obrtnih pravicah zgorele. Pod francosko upravo V naslednjem desetletju so povzročile fužinarjem francoske vojne nove skrbi in neprilike. Prvič so prišli Francozi v Tržič 7. aprila 1797. Zaradi sklenjenega premirja so ga tokrat kmalu zapustili. Leta 1807 je bilo vpeljano splošno domobranstvo, kateremu so pripadali vsi odrasli moški. Vežbali so jih ob nedeljah in praznikih na graščinski pristavi. Poveljnik je bil stotnik Ignac Jabornik po domače Štantman. Po Schönbrunskem miru so prevzele francoske oblasti upravo v deželi. Na 'Ljubelju je potekala 'državna meja. V Tržiču so ob gornjem koncu trga pri cerkvi postavili mitnico, na Ljubelju pa močno vojaško stražo. Francozi ,so zrahljali fevdalne odnošaje, ukinili rokodelske cehe, ki pa so kljub temu poslovali še po starem naprej. Vojaški zasedbi je sledila rekvizicija živil, pozneje pa rekrutacija moških za vojaško službo. Županstvo je pod francosko upravo prevzel kot maire Daniel pl. Jabornik, njegov pomočnik pa je bil Ignac Zeme. Koroška meja je bila močno zastražena. Francozi so vztrajno pobijali tihotapstvo čez Zelenico, ki se je bilo močno razpaslo. Premožnejše meščane je hudo zadela zamenjava denarja in avstrijski državni bankrot. Pri zamenjavi so izgubili tri četrtine denarja. Za 1 goldinar se je dobilo komaj 6 kraje, in za papirnati denar ni hotel nihče več prodati. Najhujši udarec pa je bil katastrofalen požar, ki je med drugim upepelil 9 kovačij. V hiši št. 34 je zgorelo 13 oseb, v hiši št. 154 6 oseb, na št. 118 5 oseb, na št. 5b in 126 pa po 4 osebe, torej v petih hišah 32 oseb, v drugih 24 požganih hišah pa 41 oseb. K vsem nepri likam je še avstrijska vlada prepovedala izvoz grodl ja s Koroškega. Tako so jeklarne in fužine ostale brez surovin. S to prepovedjo so bili zadeti v živec. Nadaljnji obstoj košaric je postal problematičen. Obnova kovaških delavnic se je v tej negotovosti zdela tvegana in skoraj brezupna. In vendar so se tržiški kovači z njim lastno, neizčrpno energijo uporno, žilavo in vztrajno poprijeli dela na obnovi svojih delavnic. Oblast je ta napor cenila, upoštevala in podpirala. Tržič je bil po strahotnem požaru leta 1814 dobesedno uničen. Pogorelo je okrog sto obrtniških delavnic z vsemi dragimi napravami in orodjem. Uničene so bile zasebne fužine in košarice, pa tudi graščinske fužine in graščina sama. Treba je bilo osredotočiti vse napore, da se na pogorišču organizira delo obnove stanovanjskih zgradb, predvsem pa Obrtniških delavnic in fužin. V prvem trenutku je bilo naj-potröbneje, da se preskrbi živež in nekaj oblačil -za pogoirelce. Dobrodelne zbirke po bližnji in daljni okolici so (zbrale precej denarja, živeža in nekaj obleke. Za prvo silo je to zadostovalo, toda delo na obnovi je zahtevalo več dolgoletnih naporov. Francoska uprava je kazala zanj največ je zanimanje in je tudi gmotno podprla 'z naklo-nilom 70.000 frankov napore Tržiča za obnovo naselja. Radecki je njemu določeni delež 7000 firankov podaril revnim pogorelcem. Nekateri so poskušali doseči koncesije, da bi smeli svoje delavnice preurediti v kovačije. Tako je Jožef Aljančič, ki je imel irhovsko obrt, 24. maja 1810 zaprosil, da bi smel izdelovati žeblje, Aljančič je namreč dal svojo delavnico v zakup Karlu Gašperinu, ki jo je preuredil v žebljarno. Računal je, da pod Francozi ceh ne bo imel moči, da bi to preprečil. Tudi je računal, da bodo Francozi v tem primeru bolj dostopni in popustljivi, vendar se je uštel. Graščinski upravitelj pa mu je zaradi nevarnosti požara delo ustavil in preureditev prepovedal. Po odhodu Francozov so začeli marljivo prenavljati naprave na Blekah. Tu je stala cementima peč, zgrajena leta 1808, ki je dobivala oglje iz gospodarskih gozdov iz Ročence. Proti njej fužinarji niso imeli pomislekov, vendar koncesija zaradi zasedbe ni bila še izdana. Zaradi pritožb je dvorna komora na zahtevo višjega rudarskega urada 5. julija 1823 izdala naknadno koncesijo za cementirno peč 26. julija 1823 pod št. 1608 in o tem tudi obvestila ceh. Pilairno so prvotno namestili v mali jeklarni. Ko pa so leta 1815 obnovili malo jeklarno, so prenesli tovarno pil na zemljišče Wer-neghove gilte. Nova pilama je imela 3 ognje za pile, novo kladivo za izkovanje, eno navadno kladivo in 2 oignja. Tudi o pilami ni podatkov, da bi bila zanjo izdana koncesija. Vsaj ceh ni bil vprašan za mnenje niti o tem obveščen. Delavnica za ponve je bila preurejena iz jeklarne im je imela dva balosna ognja. Kladivo za ponve je bilo preurejeno iz kladiva za izvlečenje. Vse naprave so bile pozneje zopet preurejene v prvotno jeklarno. V košarici Matevža Polaka so bili 3 ognji. Leta 1816 so dogradili še četrti ogenj. Klandrova ždb 1 jarma je bila prenesena v Čadole in nameščena v lopi poleg plavža. Spisi pravijo, da žebljama in orodjarna v Cado'lah nista imela izgledov na uspevanje. Radeckijeva prizadevanja za povzdigo Tržiča Tnžiiško graščinsko posest je pod francosko upravo administriral Radedkijev upravitelj Janez Kokalj. Beda pogorelcev je Radeckega globoko pretresla in odločil se je, da mobilizira vsa svoja sredstva in zastavi svoj kredit, da bi nudil za prvo dobo pogorelcem možnost zaslužka vsaj za borno prehrano. Dal je zato razširiti grajsko planoto, pogozditi okolico, obnoviti grad v povečanem obsegu, spodaj ob potoku Bistrici pa urediti park in ribnik. Na Pristavi se je trudil, da bi preuredil celo gospodarstvo po švicarskem vzoru in da bi vpeljal v Tržiču švicarske govedi in pasmo merino ovac, ki dajejo najboljšo volno. V Pristavi je kupil od Mihaela Muleja tri kmetije s hišo in gospodarskimi poslopji, 18 glav goveje živine, travnike in gozd za 19.000 gold, kovanega denarja ter ondi osnoval veliko ovčerejo. Na Moravskem je nakupil 200 ovac žlahtne pasme in dal prepeljati v Pristavo. Živalim ni godila paša in tudi podnebje ni bilo ugodno, tako je skoraj četrtina živali še prvo leto poginila. Fina volna je od leta do leta postajala pod vplivom ostrega podnebja vedno bolj ostra in trda. Končno so preselili ovčerejo na vrh Kokovnice, kjer je bila velika planina s tečno pašo. A malo jezerce s svežo vodo, ki je bilo tam, se je posušilo in so morali farmo zaradi pomanjkanja vode opustiti. Grof Radecki, ko se je prišel ženit na tržiški grad (Po risbi *v mestnem arhivu v Ljub ljami) Še najbolj se mu je obnesla pilama, ki jo je dal zgraditi na lek ah« (na fabriki). Svet >za pilarno v ozki dolini pod Ljubeljsko cesto je odkupil od usnjarja Polaka. Tam je postavil leta 1814 obsežno I>oslopje za tovarno pil in pozval v Tržič pilarskega strokovnjaka z Angleškega Josipa Duttona. Ta je uredil tovarno in pričel delati pile iz cementiranega jekla, za katerega so zgradili posebno peč. Vse bi šlo po sreči, da ni Duttona nenadoma zadela kap, še preden je dobro naučil domačine izdelovanja pil in cementiranja jekla. Na srečo je ostal tovarniški mojster Adam Dutton, ki je vodil obrat naprej. Izdelava pil se je kljub krizam in konkurenci še nadalje obdržala celih sedemdeset let in so jo šele v devetdesetih letih minulega stoletja opustili. Poleg vseh teh del pa je Radeoki pridno obnavljal graščinske fužine. Ker so mu bili znani spori med tnžiiškimi in koroškimi kosarji in ker so bile avstrijske oblasti prepovedale izvoz grodlja, je želel, da bi se tržiiške fužine osamosvojile in postale neodvisne od koroškega grodlja in surovega jekla. Upal je, da bodo domače rude na Karavankah v tržiški okolici zadostovale za potrebe tržiških fužin. Rudišča v tržiški okolici so bila le malo in nepopolno raziskana. Železova ruda, po pretežni večini jeiklenec, rdeči in rjavi železovec, se je nahajala v večjih in manjših lečah triadnih formacij, raztrosena po širokem prostoru in v veliki oddaljenosti od Tržiča, na težko dostopnih krajih. Zato je bilo potrebno veliko število prostosledov. Vse te rude so spadale v ono plast, ki se od glavnega rudišča nad Javornikom vleče čez Tržič ob Karavankah do Vrtanj na Štajerskeni. V tržiški okolici do pravih jamskih obratov ni prišlo. Rovi, ki so jih napravili pri sledenju železove rude na Prevalu, Begunjšeiei, v dolini Dašenke, v Korošici, Medvedovcu in na Košuti, ter pod Stegovnikom so bili zgrajeni z namenom, da pridejo do glavnih skladov rude v gorah. Toda do leta 1850 niso odkrili pomembnejšega rudišča, ki bi bilo vredno odkopa. Železovo rudo je spremljala včasih cinkova svetlica, cinkova belica in svinčena svetlica. Fužinarji so imeli lastne dninarje, ki so iskali rudo in katerim so plačevali po 25 do 30 krajcerjev na dnino. V upanju, da se mu bo vendarle posrečilo kakoT na savskih jamah priti do izdatnega rudišča, je Radeclki naročil svojemu upravitelju, naj v njegovem imenu vloži prošnjo za dovoljenje gradnje talilne peči. Radeclki je cenil delavnost tržiškega obrtništva in je videl, da se morajo kovinarji boriti z vednimi 'težkočami pri nabavi surovin. Zato je nameraval poleg plavža zgraditi tudi veliko jeklarno, ki bi dajala domačim kovačem in kosar j eni snopano jeklo, deloma pa tudi izvažala jeklo v zabojih. Za uresničitev tega cilja mu ni bila nobena žrtev prevelika. Na izvedbi zamišljenega delovnega programa je delal vztrajno in odločno in ni čakal šele na odhod Francozov. Francoske oblasti so bile nemalo iznenađene, ko so prejele prošnjo za podelitev koncesije na ime avstrijskega polnega maršala in šefa generalnega štaba avstrijske vojske. Vendar so vzele stvar objektivno v pretres in jo nepristransko rešile. Spisi, ki so v zvezi z Radeckijevo prošnjo in francosko rešitvijo, so zgodovinskega pomena in jih 'zato navajamo v slovenskem prevodu. Nedvomno je edinstven akt francoske širokogrudnosti, da podelijo koncesijo šefu generalnega štaba sovražnikove vojske. Toda Francozi so dobro ločili vojaško funkcijo Radeckega od gospodarskih potreb pogorelega Tržiča, kateremu je bila taka iniciativa in investicija potrebna in dobrodošla. Rešitev, ki jo je prejel upravitelj Kokalj na svojo vlogo, je glasila: ILIRSKE POKRA (INE INTENDANTA ZA KRANJSKO Oddelek: Tajništvo Štev. 3000 Gospod! Priloženo najdete pooblastilo za gradnjo talilne peči za domačo železovo rudo, za katero ste zaprosili z Vašo vlogo z dne 21. decembra 1812 za račun in na ime grofa Radeckega, imetnika trži-škega gospodstva. Ker je avstrijska vlada prepovedala izvoz grodlja, je Vaša dolžnost, da podvojite Vaše prizadevanje in skrb, da bi v domačih rudnikih v tržiškem okraju dosegli kolikor mogoče veliko proizvodnjo. Vlada bo podpirala napore prebivalstva Vaše občine v največji meri, da bi ta industrija ugodno uspevala in le v tej nadi mi je dala pooblastilo, da ugodim prošnji gospoda grofa. Prosim Vas, da mu sporočite to odločbo. Čast mi je, da Vas s spoštovanjem pozdravim! Avditor v Državnem svetu in intendant na Kranjskem: R. Des Malets Francoska utemeljitev koncesije za plavž Izdaja gradbenega dovoljenja za talilno peč so francoske oblasti utemeljile z obširno in tehtno argumentacijo, ki pojasnjuje cel postopek pri reševanju prošnje. Koncesijska listina sama je glasila: Mi avditor v Državnem svetu in intendant na Kranjskem! Ko smo pregledali prošnjo gospoda Janeza Kokalja, upravitelja tržiškega gospodstva, z dne 21. decembra 181(2, ki se nanaša na dovoljenje za zgradbo talilne peči za domačo rudo, 124. iGregor Globočnik . . . 19. 8. 1788 Gregor Arnež........3 125. Jernej -P-aprijan . . . . 17. 8. 1789 Franc Kavčič........4 126. Jakob Dorniik...... 17. 8. 1789 Simon Dovžan........4 127. Janez Polak........ 17. 8. 1789 Jurij Kavčič........4 128. Jakob Polc......... 17. 8. 1789 Ferdinand Wergl .... 4 129. Gašper Zeme........ 17. 8. 1790 Andrej Polak ...... 3 130. Anton Polc..........31. 3. 1791 Jurij Zadražnik..... 131. Janez Radon.........17. 8. 1791 Simon Kloftutar.....3 132. Gašper Zeime....... 13. 8. 1792 Florijan Karničar .... 3 133. Ignac Popov........ 13. 8. 1792 Janez iSohlegtl.....3 134. Jernej Poprijan .... 12. 8. 1793 Gregor Poprijan .... 4 135. Janez Polak........ 12. 8. 1793 Amton Toporiš.......4 136. Gašper Zeme........ 12. 8. 1793 Jurij Vuk...........4 137. Gregor Ahačič .... 2-3. 3. 1794 Martin iSohlegl.....1 'A 138. Janez Radon........ 18. 8. 1794 Franc Makek.........3 139. Anton Polc ...... 18. 8. 1794 Janez Erlah.........3 140. Janez -Radon....... 16. 8. 1797 A-ndrej M-akeik.....3 141. Ignac Zeme......... 18. 8. 1794 Andrej Zadražnik .... 3 142. Gregor Globočnik ... 17. 2. 1798 Jakob Potočnik...... 143. Jožef Toman........ 20. 7. 1799 Jurij Schl egi......4 144. Janez Polak............. 12. 8. 1799 Luka Kavčič.............4 145. Gregor Globočnik ... 12. 8. 1799 Pavel Valjavec..........3 146. Franc Polc.............. 13. 6. 1800 Jurij Cincala...........4 147. Jakob Polc.............. 18. 8. 1800 Janez Popov.............4 148. Matevž Polak............ 18. 8: 1800 Luka Kavčič.............4 149. Ignac Zeme.............. 18. 8. 1800 Tomaž Polc..............4 150. Jožef Zeme.............. 18. 8. 1800 Andrej Čarman...........5 151. Janez Radon............ 4. 6. 1804 Gašper Čarman . . . 152. Vdova Val. Završnika . . 17. 8. 1801 Jernej Vadnov...........4 155. Jurij Ahačič.............17. 8. 1818 Tomaž Toporiš...........3 154. Anton Radon............. 17. 8. 1848 Andrej Polak............4 155. Anton Radon..............16. 8. 1819 Simon Wirk..............3 156. Franc Ahačič.............17. 8. 1819 Jožef Primožič..........3 157. Gašper Zeme..............17. 8. 1819 Gašper Polc.............4 158. Johan Polc - Knivc ... 1. 6. 1820 Nikolaj Teuerschuh 159. Andrej Dornik .... 1. 6. 1820 Stefan Konda iz Semiča 160. Am ton Radom.............17. 8. 1818 Andrej Polak............ 161. Ignac Zeme.............. 16. 8. 1820 Mafija Pleničar......... 162. Jurij Ahačič.............16. 8. 1821 Valentin Ahačič.........4 163. Janez Pole...............29. 10. 1822 Jurij Primožič..........4 164. Andrej Dornik .... 17. 8. 1823 Vincenc Križej..........4 165. Franc Ahačič............ 17. 8. 1825 Fortunat Zadružnik ... 4 166. Jurij Završnik........... 2. 6. 1825 Jurij Konda.............3 167. Johan Polc............... 2. 6. 1825 Jakob Resman............3 168. Anton Radon.............. 2. 6. 1825 Anton Klofutar..........4 169. Josip Zeme............... 2. 6. 1825 Rok Primožič............4 170. Ignac Zenu'............. 27. 8. 1826 Alojz Teuerschuh .... 4 174. Franc Ahačič............ 27. 8. 1826 Jožef Pollak............3 172. Jurij Ahačič............ 19. 8. 1827 Blaž Toporiš............4 173. Johan Polc.............. 17. 8. 1828 Johan Teuerschuh .... 4 174. Lenart Gašper........... 16. 8. 1829 Jožef Štiular...........4 Zeme-vdova 175. Jurij Ahačič............ 16. 8. 1829 Jakob Kališnik.......... 176. Aniton Radon............ 10. 6. 1830 Jožef Kavčič ...... 4 177. Janez Polc.............. 16. 8. 1830 Anton Klofutar..........4 178. Jurij Ahačič.............21. 6. 1831 Florijan Toporiš 179. Jožef Zeme...............18. 8. 1831 Luka Ahačič.............3 180. Franc Ahačič............ 19. 8. 1833 Jernej Čadež............3 181. Janez Polc-vdova . . . 19. 8. 1833 Urban Polc..............2 182. Franc Ahačič............ 17. 8. 1834 Valentin Čadež..........3 183. Jurij Ahačič............ 17. 8. 1834 Blaž Hanžič.............4 184. Jožef Zeme.............. 17. 8. 1834 Anton Zupan.............3 185. Johan Polic............. 17. 8. 1834 Janez Nap ret...........3 186. Matevž 'Polak............17. 8. 1812 Anton Primožič.......... 187. Franc Ahačič.............'2. 6. 1834 Franc Končar............4 188. Janez Polc.............. 14. 8. 1837 Jakolb Ma/kelk.......... 189. Ignac Zeme.............. 30. 5. 1839 Franc Čadež.............3 190. Jurij Ahačič............ 30. 5. 1839 Jurij Popov ...... 4 191. Jurij Ahačič............ 12. 8. 1839 Rok Polc................3 192. Franc Ahačič............ 12. 8. 1839 Andrej Janežič.......... 193. Ignac Ahačič............. 3. 6. 1858 Janez Malenšek.......... 194. Marija Ahačič............11. 8. 1861 Andrej Rajgel........... 195. Marija Ahačič............11. 8. 1861 Valentin Polc...........3 196. Jožef Zeme.............. 12. 8. 1839 Urban Grohauetr .... 4 197. Vdova Antonija Polc . . 12. 8. 1839 Janez Napreit...........4 198. Marija Polc............. 15. 6. 1844 Janez Toporiš...........4 199. Jožef Zeme.............. 16. 8. 1843 Luka Popov..............4 200. Ignac Zeme............ 1846 201. Jakob iPeharc.........10. 6. 1846 202. Josip Pehare.......17. 8. 1847 203. Ignac Ahačič...... 30. 5. 1850 204. Jurij Ahačič...... 30. 5. 1850 205. Amton Globočnik .... 30. 5. 1850 206. Amton Globočnik .... 26. 5. 1853 207. Jurij Ahačič...... 24 . 8. 4853 208. Kajetan Ahačič .... 22. 5. 1856 209. Ignac Ahačič.......11. 6. 1857 210. Jožef Zeme........ 29. 8. 1803 211. Valentin Završnik-vdova . 12. 6. 1805 212. Janez Polak ...... 12. 8. 1805 213. Johan Polak........17. 8. 1807 214. Franc Polc.........17. 8. 1807 215. Gregor Globočnik . . . 17. 8. 1807 216. Janez Radon........16. 8. 1808 217. Ignac Zeme.........16. 8. 1809 218. Marija Ahačič........16. 8. 1863 219. Marija Ahačič........16. 8. 1863 220. .Filip Godinov.......4. 1. 1865 221. Kani Zeme............11. 6. 1868 222. Anton Globočnik . . . 45. 8. 1869 223. Kajetan Ahačič .... 19. 6. 1870 224. Filip Polak..........13. 6. 1874 Tomaž Toporiš . Jožef iNapret . . Andre j Oilman . Ignac Toporiš Andrej zaletel . Vincenc iNapret . Abba Okorn . . Anton Primožič . Anton Janc . . Franc Polc . . . Gregor Robin Tomaž Končar . Franc Klofutar . Jurij Zupan . . Jernej Mihelič . Simon Klofutar . Henrik Toporiš . Roman Müller Janez Perniuš . . Franc Ankele Janez Podvorh . Firanc Počivavnik Tanez Klemenc . Osvald Teuerschuh Učna doba 4 4 3 3 3 3 3 5 5 2 y 4 3 Imena mojstrov in vajencev so izpisana v sedanjem slovenskem pravopisu, vendar v originalni obliki, kakor so bila vnesena v cehovsko knjigo. Tržiški kovači Najstarejši tržiški kovači kosar ji so bili iz družin Ahačič, Zeme, Groba var, Klandr, Makek, Papov, Polak, Polc, Popri j an, Radon in Završnik. Po podatkih tržiškega kronista sta bili najstarejši kosa mici »Mantova« in Germovka. Prvotni stavbi sta bili leta 1811 pogoreli. Mantova je bila pozneje preimenovana na Markenovo fužino. Stala je na mestu, Ikjer je sedaj javna pralnica. Lastniki fužine so bili potomci Antoina Ahačiča. Prvotna Germovka pa je stala tam, kjer je bila pozneje fužina umrlega Nika Ahačiča. Lastniki Germovke so bili potomci Simona Poprijana: Gregor (j'29. VIL 1773), Jernej (oče Pet. IlicingOrjeve matere, f 17. IX. 1798) in Gašper, ki je ob požaru leta 1811 zgorel. Njegovo vdovo je poročil Jurij Ahačič (f 28.1. 1872), ki je s to ženitvijo prišel v posest Germovke, katero je zapustil svojemu sinu Kajetanu Ahačiču (f 23. Vlili. 1873). Od njega je prišla v last njegovih sinov Leopolda in Nika. Znamenit tržiški fužinar je bil Nikolaj Polc (f 7. IX. 1733, star 90 let). Svojim sinovom Matevžu, Tomažu, Jerneju in Pavlu je uredil lastne fužine. Sin Jožef je nadaljeval kosarsko obrt na očetovem domu. Potomci Matevža Polca (f 2. III. 1745) so billi lastniki tako imenovane Fikove fužine, ki je stala na mestu sedanje J. Dornikove kovačnice. Podrli so jo leta 1876. Nasproti Fikove fužine je stala Radono v a fužina, last potomcev Simona Radona i( Andre j f 9. IX. 1760, Janez f 8. VIL 1810, Anton f 24. IX. 1839) in slednjič last Ignacija Ahačiča. Na mestu sedanje delavnice ključavničarja Markiča je stala Ma-kekova fužina, ki je 'bila prvotno last Simona Papova (f 13. VII. 1759, v starosti 80 let). Od Papovega naslednika Andreja Makeka je prešla na Janeza Klofutarja. Izredno marljiv fužinar je bil Peter tGrohaver, ki je še ponoči hodil na delo v svojo kovačnico, kjer so ga kot 76-letnega starčka 28. novembra 1836 našli mrtvega. Sinova Jurija Ahačiča starejšega, Martin in Gregor sta imela prvotno skupno delavnico v Mantovi, sčasoma si je pa Gregor napravil lastno fužino, ki je prešla na njegove .potomce Jurija mil. Ignacija (t 38. VIL 1858) in Žana (t 27. XII. 1908). Ignac je bil lastnik še druge fužine Resarce, ki je stala na mestu, kjer je sedaj turbinska zgradba Rune. Prejšnji lastnik (Karel Reser se je izselil v Ljubljano. Fužino je dobil v last po ženitvi z Gašper Zemetoyo hčerjo Marijo. Zemetova družina, vulgo Kranjčeva, ki je bila pomembna im bogata, je imela nekaj fužin v Zgornjem koncu. Na domu pri Zgornjem koncu so Jakobu Zemetu nasledovali: Andrej (t 4. VI. 1751, star 80 let), Leonard (f 29. XII. 1754) in Janez (t 28. V. 1814), čigar hči Terezija je poročila trgovca Aliča. Lastniki spodnje Kranjčeve hiše Jožef Zeme st. (f 19. V. 1794), Jožef ml. (fé. IX. 1857) in Karel (f 5.1.1878) so imeli svojo lastno fu- Najstarejša slika kovačev iz Germovke iz leta 1883 Lesene rake fužine Njiva, ki so bile porušene leta 1045 žino. Gašper Zeme (roj. 23. XII. 1747, f 13. VI. 1802) pa is e je poročil k Bučarju iz Dorotejo Meitz in si ustanovil lastno delavnico. Hči njegovega sina Ignacija (f 13. II. 1850) Amalija je poročila Antona Globočnika, čigar nasledniki so bili lastniki fužine, ki je stala v sedanji Fužinski ulici št. 6. Na »Njivi« so fužinarili potomci Filipa Polaka, ki je umrl 9. junija 1770, Janez in Matevž vulgo Susa. Od njih je odkupil fužino grof Radedki, ki je dal na »Njivi« zgraditi veliko fužino za nadaljnje kovanje jekla in železa z Balosa in Blek. Začetna črka R, ki jo je dal vzidati nad vrata, je še danes vidna na portalu tovarne. Med tržiškimi kovači je bil kakor omenjeno, v prejšnjih stoletjih posebno znamenit rod Zemetov. Gašper Zeme je živel in deloval od 1719 do 1769. Njemu je slledil sin istega imena Gašper Zeme IL, ki je postavil B u č a r j c v o - G l ob o čn i k o v o fužino, tako imenovano Javornico. Imel je dva sinova: Gašperja III., ki je živel od 1776 do 1821, im Ignaca 1773 do 1850. Gašper III. je delal na tako imenovani Reserjevi fužini. Ker ni imel sinov, je zapustil podjetje hčerki Mariji, ki je leta 1828 poročila Karla Reserja. Ko je Reser opustil obrt ter se leta 1855 izselil v Ljubljano, je odkupil fužine Ignac Ahačič, brat Kajetana Ahačiča. Ignac je umrl zelo zgodaj, okrog 1958 in je vdova Marija, rojena Pehare, vodila obrt samostojno okrog 30 let. Fužinarja Ahačiča so kot zavednega Slovenca ovirali, kjer so le mogli, in mu delali težkoče. Ko je leta 1900 velika povodenj porušila in odnesla fužinski jez na Bistrici pri Ahačičevi tovarni ko«, mu Nemci niso hoteli dovoliti, da bi jez obnovil. Glavar Gstettenhofer je upal, da bo na ta način uklonil Ahačiča in onemogočil njegovo podjetje. Ahačič je moral čakati, da je išel nemški gllavar na dopust, da je končno njegov namestnik odobril obnovo jeza. Ko se je glavar vrnil, je bil jez že gotov. Ta boj se je stopnjeval posebno, ko je bil leta 1912 Franc Ahačič po zmagi Slovencev pri občinskih volitvah izvoljen za prvega slovenskega župana v Tržiču. Ob mobilizaciji leta 1914 je politična oblast odvzela več kovačev Ahačiču in jih dodellila drugemu podjetniku. Ahačiče va fužina je pred prvo svetovno vojno štela 16 do 18 kovačev, Globočnikov obrat je bil nekoliko manjši. Tržiški način kovanja Do konca preteklega stoletja so na tnžiiških fužinah predelovali grodelj v jeklo in kovno železo na svojstven način. Z lesnim ogljem so pridobivali s snopanjem najčistejše jeklo za izdelavo kos. Za čiščenje grodlja in predelavo železa so bile raznovrstne metode kovanja v navadi. Pretvarjanje grodlja v kovno železo in jeklo so imenovali pre-snanje ali po nemškem izrazu »f risanje«. Pri prasmanju so delali bodisi po nemškem načinu kovanja, ali pa so uporabljali tako imenovano kovanje iz ogorki, »natekanje«, »švalanje« in malo presnanje. Ekipa kovačev, pred Globočnikovo fužioio leta 1900 V sredini kovač Valentin Pernuš, p. d. Žabar Rudolf Berlot širi kose pod norcem 'Delo z ogorki je pomenilo poseben način presnanja na ognjišču, kjer je bila jama ognjišča obdana od vseh strani z železnimi ploščami in deloma izajezena z ogorki. S val j so imenovali žlindro od presnanja, ki se je strdila na ognjišču in so jo lahko dvignili iz njega samo v strjenem stanju. »Svalanje« je bilo torej presnanje železa, kjer je bila osnova v jami ognjišča bogata na staljeni žlindri, na kateri so lahko hitro in dobro talili in presmalli. * (Mallo presnanje pa je pomenilo metodo presnanja v čisto zaprtih malih ognjih, kjer so zelo ekonomično im z velikim prihrankom kuriva presnali šiirirobne kose grodlja. Natekamje je bilo samo v železarni na Dvoru v navadi. V opisih starega kovaštva srečujemo mnogokrat izraz »boden«, ki pomeni posebne vrste pol prasnan grodelj, ki je pogosto pomešan z žlindro in ki se ga je pridobilo v kovaških ognjih pri prvem taljenju. Pod izrazom »blatel« pa je razumeti grodelj, ki je imel obliko tankih plošč in ki so jih najprej pražili, nato prež arili in končno presnali v palično železo. V Tržiču je bilo v Dietrichovih jeklarnah vpeljano »švalanje«. Drugod je bilo najbolj razširjeno malo presnanje, ki je dajalo tudi najboljše rezultate. Uporabo segretega zraka pri presnanjn so vpeljali v Tržiču šele leta 1855, toda učinek ni bili posebno znaten. Pri malem presnanju so na dveh ognjih pri dnevnem in nočnem obratu s 7 delavci dosegli tedensko proizvodnjo 110 do 100 centov cagljev. Pri tem so porabili 20 kubičnih čevljev mehkega oglja na cent ter imeli od 16 do 20 % kala. Za eno taljenje so vzeli po 150 funtov grodlja, ki so ga v treh urah spre sna li. Pri vseh drugih načinih presmanja je bila poraba goriva in tudi kalo mnogo večji. Pri natekanju so porabili 53 kubičnih čevljev oglja in imeli 25.5 °/o kaila. Pri delu z ogorki so porabili 39 kubičnih čevljev oglja in imeli 24 °/o kala. Da bi prihranili na kurivu, so v Tržiču zgradili posebno ognjišče, o katerem pravi Rosisi vali, da bo prišlo leta- 1855 v uporabo. Razen tega je bil v Tržiču deloma v navadi tudi koroški način kovanja. Da bi zmanjšali porabo kuriva, so tudi zboljšali pihala, kar je že v prvih dneh pokazalo prihranek 8 do 9°/o. »Švalanje« so uporabljali pri izdelovanju tršega železa za kolesne obroče in za izdelavo orodja. Tržiške jeklarne od leta 1855—1873 Tržiške jeklarne so v tem razdobju poslovale pod firmo »ces. kralj, privilegirana tovarna železa in jekla, Železnik izdelkov in angleška tovarna pil«. Obsegale so štiri obrate Balos, jeklarno na »Fabriki«, fužino »Njivo« in tovarno pil. Balos je imel ogenj za trdo taljenje in dve presnovki. Za podpib je služilo skrinjasto dvojčično pihalo in vodno pihalo. Na ognju za trdo taljenje so talili gredelj za oba kovaška in jeklarska ognja. Ognjišče je bilo zaprto in urejeno na podpih s segreto sapo. Pri vsaki presnovki je bilo posebno 600 funtov težko kladivo. Predelovali so gro- Stara kovaška hilša na Ba Na vogalu je vzidan kip z vo rudarskega sodnike delj, ki so ga nabavljali na Savi; kot kurivo pa so uporabljali smrekovo in jelkino oglje iz okoliških gozdov. Balos je imel to prednost, da je lahko delal tudi v dobi zimskega mraza, ker Mošenik ni zamrzoval. Pri vseh tržiških jeklarnah in kovaških obratih je bila, 'kakor je opazil že B. Hacquet, vodna nevarnost požarov, ker ognji niso bili zadostno zavarovani in strešni stoli narejeni iz lesa. Pri dvanajsturnem nemotenem obratu so izdelali letno 6000 centov dobrega železa. Pri predelavi je železo izgubilo povprečno 20% na teži. Za kurjavo so za cent izdelka porabili 30 kubičnih čevljev oglja. Kladiva za izkovanje so bila v drugi zgradbi na »Njivi«, ki je bila od Balosa precej oddaljena in je imela tri ognje (ješe) za segrevanje železa, za izkovanje in po eno ognjišče za izdelavo orodja, eno za snopanje jekla ter tri dvojna kladiva. 'Koničasti usnjati mehovi za podpih so bili deloma urejeni na vodni pogon. Pri izko vanju gredic, cagljev in plam, ki so jih dovažali z Balosa, se je 3 % izgubilo na od go re k. Oglja so porabili na 100 funtov izdelka 6 kubičnih čevljev. Izdelke so povečini prodali doma, deloma pa tudi na Hrvaško in v Italijo. Glavna jeklarna je stala ob Mošeniku pod Ljubeljsko cesto na Blekah, na kraju, kateremu še danes pravijo na »Fabriki«. V njej sta bila dva ognjišča za presojanje surovega jekla ter dva breščanska kladiva in dvojno kladivo za izvlečenje jekla. Eno ognjišče je bilo urejeno na švedski način. Na njem so prekovali letno 2500 centov železa z 21% kalom in porabo 100 kubičnih čevljev oglja na 100 funtov. Presežno toploto so uporabljali za segrevanje jeklenih palic pred izvlečenjem. Okrog 73 % grodlja, ki iso ga predelali v jeklarni, je bilo s Koroškega, le četrtina porabe je prihajala s Save in to večinoma v tankih ploščah. Za izdelavo 100 funtov surovega jekla so porabili 126 do 127 funtov grodlja in za pridobitev jekla v zabojih pa 104 funte surovega jekla za 1 cent izdelka. Na 100 funtov surovega jekla so za predelavo in izvlečenje potrošili 40 kubičnih čevljev oglja. Tedensko so pridobili približno 80 centov jekla, od tega 60 centov jekla v zabojih. Ostala četrtina je bilo jeklo za kose in tako imenovani »mok«. Jeklo v zabojih je šlo v Cadix, Carigrad, Bombay, Palermo, Rio de Janeiro, Pernambuco, Babijo, New York, Havano in Valparaiso. Manjši del so prodali raznim odjemalcem v Trstu, kovno železo pa povečini domačim kovačem. Pilama je imela navadno kladivo za izkovanje z dvemi ognji za snopanje surovega jekla in za pripravo in izkovanje prečiščenega jekla za izdelavo pil. Izdelovali pa so tudi po naročilu itn po potrebi jeklo za vzmeti, za vozovne osi in za razno orodje. Razen brusilnice, stružnih strojev in dveh ognjev za trdotenje in kovanje pil, pri katerih je kovač sam gnal mehovje z nogami, je imela pilama še glavni prostor za nasekovanje pil, ki je bilo v tej dobi zelo delikatno ročno delo. Franc Šmid rawia kose Vzmeti za vozove so prodajali na Dana j, piile pa na Štajersko, Koroško in v Cerkveno državo, Milan in Florenco, Trst in Gorico ter na Hrvaško. Okrog leta 1844 je kilo v jeklarni in pilami zaposlenih 62 delavcev, ki so tu našli s svojimi družinami skromna stanovanja in eksistenco. Toda železarna je bila za Tržič 'in okolico indirektno važnega pomena, ker je dajala zaslužka stotini ogljarjev in številnim voznikom, ki so dovažali grodelj in oglje ter odvažali izdelke v Ljubljano in dalje proti morju. Šele od leta 1870, ko je 'bila dograjena gorenjska železnica, se je prevoz preusmeril deloma na Kranj, deloma na Podnart. Pod upravo kneza Sulkowskega so imeli obrati na Balosu, na »Njivi« in na »Fabrik!« skupno tri presnovke za jeklo, 2 ognja za presnanje železa na segreto sapo, en talilni ogenj in tri ognje za izkovanje. Predelali so na vseh obratih 7500 centov grodlja v ploščah in 500 centov grodlja v listili, ter 2600 centov odpadnega železa in 100 centov obročev (Tyres) železniških koles. Izdelali pa so iz tega: 3000 centov železa v vrednosti.............. 27.000 gold. 2000 centov vlečenega železa................ 20.000 gold. 3500 centov jekla........................... 47.300 gold. 94.300 gold. Jeklo so prodajali v Španijo, Italijo, na Tirolsko in čez Trst, v Primorje ter na Hrvaško. Letni denarni promet obratov je znašal 280.000 goldinarjev. Letna proizvodnja rafiniranega železa pri tržiški železarni je bila 10.000 centov, od tega 4.000 jekla in 6.000 grobega in kovnega železa. Proizvode so razprodajali po Kranjskem in Hrvaškem, pošiljali pa so jih tudi direktno v Trst in Italijo, v Turčijo ter preko Marseilla v Pernambuco. Leta 1855 prodaja jekla ni bila najboljša ter je bilo več povpraševanja po železnem blagu. Delavci so delali v akordu in so prišli povprečno na 130 do 150 krajcerjev zaslužka na dan. Imeli so poleg tega prosto stanovanje v podjetniških zgradbah. Bratovske skladnice leta 1855 v Tržiču še ni bilo. Delavci so bili v primeru nesreč odkazani na milost lastnika, ki je skrbel v primeru bolezni za zdravniško pomoč in oskrbel brezplačno zdravila. Delanezmožne delavce in vdove delavcev je med boleznijo oskrboval poseben zdravnik na račun obrata. Leta 1853 so na Balosu predelali 7032 centov grodlja ter porabili 26.200 mer oglja po 30 krajcerjev. Izdelali so 1294 centov balosa po 9.5 goldinarjev v skupni vrednosti 12.193 goldinarjev, ter 3.803 cente kovnega železa po 10 gold., skupno 39.551.2 gold. Zaščitni znaki tržiškega jekla in kovnega železa pod grofom Radeckim in baronom Dietrihom a) kovno železo, b) breščanisko jeklo, c) Radeckijeve pile V jeklarni so predelali 5.640 centov surovega železa in potrošili 31.255 mer otglja. Izdelali pa so 1182 centov surovega jekla po 112 goldinarjev, 286 centov žagujega jekla po 120 goldinarjev, 192 centov snopastega jekla po 180 goldinarjev ter 2400 centov breščanskega jekla po 122 goldinarjev. Skupna vrednost proizvodnje je znašala 49.414.4 goldinarje. V pilami so izdelali 679 centov raznih plohih, trikotnih, okroglih in polokroglih, štirioglatih pil za najrazličnejše obrtne delavnice in potrebe v skupni vrednosti 19.573 goldinarjev. Proizvodnja vseh obratov v letih 1857-59 daje naslednjo sliko: Teža "Vrednost Skupna vrednost I. Pilama porabljenih surovin goldinarjev goldinarjev Leto 1857 Surovo jeklo funtov....................... 67.890 8.011.1 Oglje žirgeljnov........................... 2.970 1.237.30 Mezde in režije................................ — 5.139.1 14.387.92 Teža V rednost Skupna vrednost porabljenih surovin goldinarjev goldinarjev Izdelki: snopi pil . 24.483 13.594,— Težinske pile funtov .... 3.082 1.164.41 Okovmo jeklo 2.600 364,— Predelava starih pil .... — 403.91 15.525.32 Leto 1858 Surovo jeklo funtov .... . 57.936 6.953.22 Oglje žirgeljnov 2.886 1.394.54 Mezde in režija — 5.320.— 13.668.16 Izdelki: snopi pil . 23.509 12.489.52 Težinske pile funtov 3.254 867.44 Snopano jeklo funtov . . . . 55 9.54 Predelava starih pil . . — i. 525.20 14.892.50 Leto 1859 Surovo jeklo funtov .... . 54.998 7.039.47 Oglje žirgeljnov 2.890 1.445,— Mezde in Težija — 5.877.52 14.361.99 Izdelki : snopi pi l . 23.2126 12.653.88 Težinske pile funtov .... 4.470 1.341,— Predelava starih pil II. Jeklarna 1.967.11 15.96i.99 Leto 185? Grodelj funtov . 655.000 26.200,— Oglje žirgeljnov . 28.000 13.535.20 Mezde in režija 11.448.10 51.181.30 Izdelano različno jeklo funtov . 635.350 — 57.181.30 Leto 1858 Grodelj funtov . 603.000 24.120,— Oglje žirgeljnov . 23.300 11.261.— Mezde in režija — 13.260.— 48.641,— Izdelano različno jeklo . . . . 584.910 — 52.641.54 Leto 1859 Grodelj funtov . 766.000 30.640.— Oglje žirgeljnov . 53.000 16.500.— Mezde in režija — 22.962,— 70.102,— Izdelano različno jeklo funtov . 743.020 — 74.302,— III. Balos Leto 185? Grodelj funtov . 870.000 34.800,— Oglje žirgeljnov . 23.000 11.500.— Mezde in režija — 13.600.— 59.900.— Izdelano različno kovno železo funtov . . . . 609.000 — 60.900,— Leto 1858 Grodelj funtov . 882.000 37.280.— Oglje žirgeljnov . 32.000 16.000,— Mezde in režija — 16.020.— 69.300,— Izdelano različno kovno železo funtov . . . . 700.000 — 73.500.— Teža Vrednost Skupna vrednost porabljenih surovin' goldinarjev goldinarjev Leto 1959 Grodelj funtov .... . . . . 826.000 34.692.— Oglje žirgeljnov . . . . . . . 30.000 15,000,— Mezde in režija . . . . . . . 16.008,— 65.700,— 'Izdelano različno kovno železo funtov . . . . 657.000 — 60.299,— IV. Mala presnovka Leto 1857 Grodelj funtov .... . . . . 335.000 13.400.— Oglje žirgeljnov . . . . . . . 5,600 2.800,— Mazde in režija . . . . . . 1.595.— 17.795.— Izdelani balos funtov . . . . . 261.000 — 24.795,— Leto 1858 Grodelj funtov .... . . . . 387.000 14.680.— Oglje žirgeljnov . . . . . . . 6.900 3.570.— Mezde in režija . . . . . . . 1.670.— 19.920.— Izdelani balos funtov . . . . . 276.000 — 26.120.— Leto 1859 Grodelj funtov .... . . . . 323.000 12.920.— Oglje žirgeljnov . . . . . . . 6.600 3.300,— Mezde in režija . . . . . . . 1j260.— 17.480.— Izdelani balos funtov . . . . . 217.000 — 21,580.— Običajna mera za ogi je je bil škaf (žirgelj), ki pa ni vseboval kot na Koroškem 15.5 kubičnega čevlja, marveč samo 9.74 kubičnega čeVlja. Takrat iso pllačevali smrekovo oglje pri železarni po 25.5 krajcarjev. Tržiški jeklarji so billi najmočnejši potrošniki kuriva. Letno so porabili okrog pod milijona kubičnih čevljev oglja. Tržiška industrija železarskih izdelkov Jeklarna Stanislava Jaborniga je delala leta 1'870 s 4 presnovkami in 4 kladivi. Imela je pihalo s prečkami. Izdelali so 5000 centov jekla, ki iso ga prodali v Trst in v Turčijo. Porabili pa so 4500 centov gredlja z Javornika iin s Koroškega. Fužino ma Bistrici v Retnjah je zgradil deta 1755 Nikolaj Polc in je menjala inato več gospodarjev. Imela je 2 talilna ognja der emo težko kladivo itn kladivo za izkovanje. Vso napravo sta gnali dve vodni koleisi. Ker fužine miso imele lastnih gozdov, so morale kupovati oglje iz bližnje in daljne okolice, kar je bilo zaradi slabih dovoznih potov za 10 °/o dražje kot v Tržiču. Leta 1059 je fužina izdelala 1620 oemtov grobo kovanega in-1560 centov izvlečenega železa v skupni vrednosti 30.990 goldinarjev. Oglja je porabila 193.060 kubičnih čevljev. Obratni kapital fužin je znašal 30.205 goldinarjev. Prodajna cena za grobo kovano železo je bila 95 goldinarjev, za izvlečeno pa 100 goldinarjev za 10 centov. Blago je šlo v Italijo, na Hrvaško in po Kranjskem. Notranjost Germovke. Oddelek za razno orodje. V ospredju znani mojster Anton Plečnik Tržič je porabil na knezovih fužinah okrog -pol milijona kubičnih čevljev oiglja, jeklarna na Slapu pa 200.000 mernikov. V košarici Marije Ahaioičeve v Tržiču so leta 1870 po poročilih trgovske zbornice porabili 500 centov jekla za kose, 20 centov pl amen eg a železa' in 660 mer oglja. Izdelali pa so 1900 laških kos, 2000 navadnih kos, 400 isrpov in 400 kos za slamoreznice. Na njeni fužini so delali trije pomočniki, obratovodja in dva učenca, ki so skupno zaslužili letno 720 goldinarjev. V košarici Franca Ahačiča so porabili 300 centov plamenega železa, ki so ga dobivali od knezovih fužin, ,20 centov jekla s Koroškega in 2000 mer smrekovega in bukovega oglja. Delali so na dveh ognjih, ki sta imela strojno pihalno napravo ter kladiva za cajnanje, širjenje in mrzlo kovanje (amranje) kos. Izdelali so 1500 kos, 1000 srpov, 80 centov krampov, lopat in kladiv ter 200 centov razne čnnjave. Ker se je takrat gradila gorenjska železnica, se je črn java in orodje z lahko,to prodajalo. Razen tega so izvažali izdelke v Trst in na Reko, od koder so jih pošiljali dalje v Italijo, Turčijo, Egipt in Grčijo. Vrednost vseh izdelkov je bila 1870. leta 5400 goldinarjev, od tega odpade na srpe in kose 600 goldinar jev. Dnina 4 pomočnikov in vajenca, ki so bili v kosa mici zaposleni, se je gibala od 65 krajcarjev do 1 goldinarja. V pil anni je bilo leta 1870 izdelanih 15.000 svežnjev pil po 52 krajcarjev v skupni vrednosti 7800 goldinarjev. Polleg navedenih je bila v skrajnem kotu Gorenjske tik ob meji v tej dolbi zelo močna in slovita c. kr. privilegirana tovarna, jeklarna, kosarnica in tovarna pili A. Klimzer v Beli peči — Ratečah, ki je poleg snoipanega in litega jeklla izdelovala različno nožarisko blago, pile, kose in srpe v skupini vrednosti 270.000 goldinarjev. Razdobje 1855 do 1870 je bila 'klasična doba vzpona tržaških jeklarn, ki so, čeravno odrezane od železniške zveze, našle še pred otvoritvijo sueškega prekopa pot s svojimi kvalitetnimi izdelki v Bombay na eni ter v New York, Srednjo in Južno Ameriko na drugi strani, le žal, da teh pozicij niso znale obdržati. Ostal je sloves njihovih kvalitetnih izdelkov, ki ga je prevzela KliD in ki je pozneje še dolga desetletja razpošiljala v svet jeseniško jeklo z žigi R, »v. Dietrich« in »Slap«. Zadnje poročilo Sulkowiskijevih jeklarn v Tržiču navaja, da so predelali 8000 centov grodlja, 2600 centov starega železa in 1000 centov starih tirnic, iz katerih so pridobili 3000 centov kovnega, 2000 centov vlečenega železa in 3500 jekla. Skupna vrednost izdelanega blaga je bila 94.300 goldinarjev. Prodali so ga v Španijo, Italijo, na Tirolsko in Hrvaško ter v Trst. Delali so na 3 presnovkah za jeklo, 2 ognjih za izvlečeno jeklo, 2 presnovkah iza železo na segreto sapo, treh ognjih za izkovanje, 1 ognju za trdo taljenje. Kupna pogodba med knezom Sulkowskym in KID Desetletje 1860—1870 je v splošnem obdobje močne koncentracije kapitala v delniških družbah. Na Kranjskem so ustanovili tako delniško družbo ljubljanski trgovci skupno) s Zoisovimi dediči leta 1869 pod firmo »Kranjska industrijisfca družba«. Ta družba je prevzela nalogo, da združi gorenjske železarne, ki iso do takrat delale ločeno vsaka zase, pod enotno upravo. V interesno sfero KID so spadale tudi tržaške fužine in jeklarne. Mladi Sulkowsky je bil po nasvetu svojih pravnih zastopnikov in upraviteljev pripravljen, da proda svojo trži-ško posest z vsemi industrijskimi napravami KID iin za kupnino prevzame dražbine delnice. Prodajna pogodba je bila sklenjena dne 1:2. februarja 1873 pri notarju dr. Viljemu Ribiču v Ljubljani, v Nunski ullici št. 59. Kot prodajalec jo je podpisal Jožef Marija von Sulkowsky, ki je označil svoj poklic kot privatnik v Berlinu, za KID pa generalni ravnatelj Karl Lukman. Kupoprodajna pogodba je po besedilu originalne listine obsegala: 1. Posestva bivše gosposke Neuhaius in Altgutenberg. 2. Komplekse fužin po rudarski knjigi zvezek I. fol. 57, sub Ent 5, ter jeklarno Tržič H, Germovko zvezek I. fol. 85, sub Ent 7. 3. Kmečke posesti, in sicer št. 34, vrt Jožefa Zupana. Urb 397 Vi Anton Grošev, travnik Kamnjek „ 31 Vi Johan Roizman, sadovnjak „ 32 vrt Valentina Popova Urb 35 Florijan Janežič, pogorišče 99 36 Matija Grašič, pogorišče 99 38 Jakob Tišler, sadovnjak 99 37 Jožef Počivavnik, št. 15 Tržič 99 77 šolsko in uradniško poslopje, št. 39 Tržič 99 55 hiša z nogavičarsko delavnico 99 281 Matevž Polak, hiša št. 49 Tržič 99 65 hiša Matevž Polak, hiša in vrt št. 109 5.5 Yo in 273 Matevž Polakova košarica na Njivi s terenom Gregora A' adnava za razširitev košarice 203 teren Kunterca, ki je spadal k Ballosu 438 in 441 Bal os, Germovlka v Tržiču, posek Trata pri Sv. Katarini, skupno z zemljišči za razširitev fužin Tomaža Peharca „ 7 in 439 zemljišče Voje, Štefančičeva dva vodna kolesa na Bistrici, v Logu in Vojah „ 24 in 36 zemljišče, breg resp. Sndovje z gosposkim» jeklarno „ 226 posek h ras tovi n e. zevnik in travnik pri cerkvi sv. Jožefa, Tržič. Kupna cena je bila določena na 135.500 goldinarjev avstrijske veljave, plačljivo v 270 delnicah KJD po 500 goldinarjev z obrestmi od 30. junija 1872 do 14. januarja 1873. Priče sta bila dr. Anton Pefferer in dr. Franc Munda, ljubljanska odvetnika, ter Jurij Rudolf, stotnik v pokoju. 4. Prodajna pogodba je obsegala tudi od nekdanje posesti (giilt) AVernegkih njivo, Germovko z jeklarno, s skladiščem za oglje in druge zgradbe, ki so na njej stale in bile vpisane pod fol. 498 Urb. št. 8, nadalje od nekdanje posesti AVernekov v trgu Tržiču pod zemljiškim fol. 492 vpisane nepremičnine, in sicer Bleke is tovarno pil, oementirno pečjo, več ognjev, dve hiši in postranske zgradbe (Urb. 2 rect. I). 5. Slednjič fužinsko zgradbo pri jeklarni Germovka, njivo in vozno pot do Germovke; zemljišče, gozd, plavž, žebljarno, skladišče za oglje in druga poslopja v Čadolah (Urb. 18, rect. 135). 6. Pristava na Pristavi, zemljiški foil. 885, Urb. 442 v občimi Križe, ki obsega štiri igube v skupni izmeri 301 kvadratnega sežnja z gozdom za Brdom 212, travnik, parcela št. 775 v izmeri 543 in gozd, parcela št. 754 v izmeri 876 kvadratnih sežnjev. 7. V vasi Križe posest nekdanje gosposke Kieselstein z zemljišči Nikolaja Šarabona in Andreja ATadnava, izvzemši travnike. 8. Pri Sv. Katarini kajža pod Temnico Urb. 96, ter Matevž Kocijančičev kamnolom v Dobjem za švelcom. 9. Stanovanjska zgradba Loka v občini Kovor, ter pri Sv. Ami hišna št. 43, s pol gube hišna št. 53, cela guba Kavčič, in hišna št. 54 s celo gubo, ter žaga Sv. Ana št. 60 z Zevnikom. Parcela 76 in 77 s pašnikom 77 in stavbiščem 13, ter slednjič cerkvena posest Sv. Ana Urb. 2 fol. 378, Zali rovi ter vse, kar k tem posestvom spada in se na njih nahaja kot fundus inistructus, miobilije, vozovi, živima, orodja, naprave, zaloge krme in istelje, lesa iin oglja ter drugih surovin. 10. Končno je KID prevzela s ipogodbo pravice patronata in ribolova. lil. Glede služnostnih pravic je bilo določeno, da maj jih uredi KID sama. Po paragrafu 12 se je KID zavezala, da obdrži dotedanjega upravitelja Friderika Ank ermi us a na do takratnem položaju im nekdanje graščinske in fužinske delavce, ki so prejemali provizijsko podporo, vendar le do največjega zneska 200 goldinarjev letno. Tržiške fužine pod upravo Kranjske industrijske družbe S to pogodbo je postala KID gospodar, od katerega je 'bila odvisna nadaljnja usoda tržiških fužin. Iz poslovnega poročila KID povzamemo, da je v Tržiču od 1. februarja do 30. junija 1873 na dveb pre-snovkah za plemenitenje surovega jekla predelala 2380 centov grodlja in iz tega izdelala 1254 centov jeklenih palic, 314 centov jekla za kose in 104 cente snoipaineiga jekla, skupino torej 1672 centov. Na drugih presinovkah za pridobivanje kovnega železa je predelala 3504 cente grodlja, iz katerih je pridobila 2832 centov kvadratnih gredic in pla-mov. V jeklarni so v petih mesecih Izdela li 1(217 centov jekla v zabojih, 182 centov pa je ostalo kot odpadno jeklo. V železarni so izkovali 958 centov izvlečenega železa. Končno je pilama izdelala iz 117 centov jekla in železa 10.935 funtov raznih pil. V Tržiču sta ob prevzemu leta 1873 obratovali dve presnovki za jeklo in dve na Slapu, dalje v Tržiču dve presnovki za kovno železo, tri kladiva za izkovanje in canjanje, dva ognja v orodjarski kovačnici, d-ve žarilmi peči, štiri težka kladiva, dvojina cilindrična pihala ter pilama. Vse naprave je gnalo 11 navpičnih vodnih koles, ki so izb ori-riščala 42 KS. Na Slapu je bil ogenj za lizkovain je, dva težka kladiva, eno kladivo za izvlečenje, cilindrično pihalo ter so naprave gnala štiri vodna kolesa ina Bistrici s skupino 16 KS. Na iržiškilh fužinah, tki jih je prevzela KID, je bilo zaposlen ìli 24 delavcev, ki so vzdrževali 47 svojcev. V pilami je delalo 24 delavcev s 23 svojci. Vrednost zalog, ki jih je prevzela KID v Tržiču, je v bilanci izkazana s 35.000 goldinarjev, tako da je bila čiista kupna cena graščinskih obratov 100.000 goldinarjev. Jeklarno na Slapu pa je kupila KID od Jaborniga za 13.000 goldinarjev. V poslovnem letu 1876/77 so predelali 3973 centov grodlja in 951 centov .starega železa. Iz tega so izdelali 3576 centov blaga, nato pa 1762 centov breščanskega jekla, 241 centov snopanega jekla, 788 centov fino izkovanega železa; skupaj 2791 centov, pilama pa 204 centev pil. V dobi, ko je KID odkupila t rž iško veleposest dn tržiiške fužine, še n.ikdo ni slutil, da bo v nekoliko mesecih izbruhnila katastrofalna bančna in borzna kriza, ki bo imela za železarsko industrijo nedo-gledno težke posledice. Te posledice so prisilile KID, da je morala svoje načrte in zamisli, ki jih je imela .glede tržiških fužin, popolnoma izpremeniti. Da bi vsaj deloma rešila kranjsko železarstvo, se je odločila .skoncentrirati viso proizvodnjo in predelavo na Jesenicah, kjer je pozneje leta 1890/91 zgradila Martinove peči. Opustiti je morala zastarel način pridobivanja surovega železa in jekla z lesnim ogljem. V zvezi is ito koncentracijo je že v 80 letih mislila ina likvidaci jo Iržitslkih obratov ter na preureditev gozdnega gospodarstva na izdelavo mer-kantilnega lesa, ki je za bodočnost obetala večjo in trajnejšo renta-biliteto, kakor pa obrat železarn. KID je iskala kupce, ki bi previzeli stare fužine din instalirali ob vodni moči, ki je bila na razpolago, nove industrijske obrate. Podjetnih kupcev pa v dobi krize skoro celo desetletje ni bilo. Prvi, ki se je zanimal iza odkup fužin, je bil Charles Maline, ki je odkupil Slap in ga preuredili leta 1881 v tovarno lepenke. KID ni preostajalo drugega, kalkoir da obratuje na starili fužinah naprej, dokler ne dobi nove možnosti in potrebnega kapitala za uvedbo nove industrije. Tako izkazuje v poslovnem poročilu iz leta 1881, da so delali z dvema ognjema za izdelavo hreščainskega jekla, z dvemi kladivi za izvlečenje, s presnovlko za kovno železo, s kladivom za fino izko van j e ter v pilami. Na vseh teh presnovkah so predelali 3514 centov poslovnega in belega grodlja ter 1063 centov starega železa in iz tega izdelali 1398 centov jekla, 358 centov železnih cagijev, 278 centov kovnega železa za sekire in 839 centov izkovanega železa. V jeklarni iso nato iz polizdelkov dzko-vali 1139 centov finega breščainskega jekla, ,219 centov navadnega jekla in 533 centov fino izkovanega železa. Pilama je izdelala 181 centov raznih pil iin sitrgulk. V pilami je delalo 21 delavcev, na fužinah v Tržiču din Slapu pa skupaj 26 delavcev. V naslednjih letih do popolne likvidacije tnžilških jeklarn se je položaj razvijal takole: Leta 1883 je KID prodala fužinarki Barbari Ahačič fužine na »Njivi«. Leta 1884 so presnovke predelale 3435 centov surovin, od tega 2387 centov grodlja, 900 centov starega železa iin 148 centov jeklenih odpadkov. To surovino so predelali in izkovali v 545 centov finega breščanslkega jekla, 87 centov navadnega jekla in 391 centov fino kovanega železa. Pilama je izdelala 150 centov pil in strgulk. Na fužinah je delalo 14 delavcev, v pilami pa 16. V naslednjem letu 1883 se je posrečilo KID, da je za izredno nizko ceno 48.000 goldinarjev prodala svoje vodne moči na pilami in na Vojah, Balos in gradbene Objekte ter zemljišča na Vojah im »na Fabriki« komanditni družbi Ledenik ob zamrznjenih rakah fužine Njiva bombažne predilnice. Pridržala pa si je pri tem le pravico, da lahko še 'štiri leta izkorišča svoje naprave na Balosu in tudi v pilami, ki jih je sicer nameravala postopoma demontirati in prenesti na Jesenice. Obratna poročila navajajo, da je v letu 1885 predelala na presnovkah v Tržiču 4901 centov surovin, iz katerih je pridobila 3658 centov polizdelkov in iz njih izkovala 148 centov finega jekla v zabojih, 18 centov navadnega jekla in 1003 cente fino izkovainega železa ter v pilami 90 centov pil! Leta 1889 je delala v Tržiču samo še ena ipresmovka z enim kladivom za izkovanje in pilama. Predelali so 1180 centov grodlja in 910 centov starega železa im iz njih izdelali 129 centov cagljev, 1209 centov grobo izkovanega železa in 222 centov fino izkovanega železa. Pilama pa je izdelala 63 centov raznih pill. V bilanci je bila vrednost zalog, orodja in opreme obratov v Tržiču vpisana iz 28.612 goldinarji 26 krajcarji, medtem ko so zaloge tržiškega gozdarskega urada KID vpisane s 24.125 goldinarji 25 krajcarji. V naslednji bilanci je bila vrednost opreme in orodja tržiških jeklarn in fužin označena le z 19.850 goldinarji 85 krajcarji. Obratne naprave so bile takrat že deloma preseljene, deloma pa opuščene in prezidane po načrtih novega predilni-škega podjetja za potrebe tekstilne tovarne. Z naipravatmi so se odselili na Jesenice in Javornik v letih 1888—1890 zadnji jeklarji in mojstri, drugo delavstvo pa je našlo zaposlitev v novem tovarniškem obratu predilnice. Varstveni žigi industrijske svojine Zaščita vzorcev in žigi na industrijskih izdelkih so bili naravna posledica industrijskega razvoja. Kakor hitro začne industrijska izdelava samostojno oblikovati na podlagi svojih izkušenj in zamisli tovarniške izdelke, ki jih ustvarja s svojim delom, se čuti potreba zaščite proti potvorbam in posnemanju. Medtem ko so zahodne države že v 18. stoletju z zakonitimi predpisi uredile vprašanja zaščite industrijske lastnine, je Avstrija šele razmeroma kasno na zahtevo industrijskih krogov uveljavila s cesarskim patentom z dne 7. decembra 1859 pod št. 237 zakon o zaščiti vzorcev in modelov industrijskih proizvodov. Teta 1894 se je čutila potreba izpopolnitve in revizije zakona ter je bil obenem s patentnim zakonom izdelan nov načrt, ki pa parlamentu ni bil 'predložen. Varstvene znamke so registrirali obrtniki in industrijci pri uradih trgovskih zbornic, ki so poslovale kot registrski uradi. V prvi dobi je bilo zanimanje za registracijo žigov zelo živahno in na Dunaju so do avgusta leta 1906 registrirali 95.700 vzorcev, v Budimpešti pa 21.000. Osrednji register žigov in varstvenih znamk je vodilo trgovinsko ministrstvo na Dunaju, ki je objavljalo v strokovnem listu »Marken« vse prijavljene znamke. Prijava je bila veljavna šele, kadar jo je potrdilo ministrstvo trgovine. Za registracijo so plačali določeno takso. Zaščita je veljala deset let. Če se žig ni obnovil, je bil izbrisan in je veljavnost prenehala. Pogosto se je zgodilo, da je ministrstvo odklonilo registra- ciljo žigov zaradi podobnosti in možnosti zamenjave ali zavajanja kupcev v zmoto. Take znamke so bile potem uradno izbrisane. Podobni primeri so se dogajali tudi med tržaškimi tosai ji. Prednost je imel oni, ki je časovno žig prej prijavil. Uporabljanje ali napodab-Ijanje registriranega žiga ali modela po drugem podjetju je bila nelojalna konkurenca in je lastnik žiga lahko tožil in zahteval odškodnino. Poročila o žigih kažejo, da so tudi odjemalci polagali na žige veliko važnost, ker so kupci imeli žige kot neke vrste poroštvo, da je izdelek res kvalitetno blago enake vrste, kakor so ga pri prejšnjih nakutpih praktično preizkusili in ki jim je ustrezalo ter se je pri rabi dobro obnosilo. V tem pogledu so bili kmetje ravno pri kosah zelo občutljivi in dovzetni. Niso radi menjali oblike in znamke kose. Vrsta trave in travnikov, deloma tudi tradicija dela, je povzročila, da se je v Bosni najbolje obnesla svojevrstna oblika kos, ki so se razlikovale od kos, ki jih je uporabljal srbski in vojvodinski kmet, pa tudi od kos, ki so bile v rabi v Primorju, za katere so zopet veljale posebne dolžine in širine kos. Po prvi svetovni vojni se je večkrat poskušalo, da bi se obliko kos tipiziralo in poenostavilo, vendar do praktičnih rezultatov ni prišlo. Kot žige se je lahko uporabljalo kratice imena lastnika tovarne ali pa določene znake, živali pa tudi lahko umetniške slike, ki so služile za opremo tovarniških izdelkov. Francelj Zaletel vleče koso V ljubljanskem registru trgovskih varstvenih znamk je prvi žig registriral 16. aprila 1859 Antom Globočnik, fužinar iz Tržiča, in sicer sliko zemeljske krogle z dvojnim križem. Veljavnost žiga je potekla 16. julija 1875. Kot druga je registrirala kmalu nato 5. maja 1859 Marija Ahačič sidro s križem, spodaj pa z združenimi črkami AR in nad njimi znak X . Žig je veljal do 19. avgusta 1890. Kot šesti je bil registriran za fužine baroma Jožefa Dietricha iz Tržiča zaščitni žig za izdelavo breščanskega jekla, ki je veljal do 16. julija 1875. Za pile je bil zaznamovan žig R, spodaj pa I. F. v.(Dietrich. Za kovano železo je veljal žig s sliko panterja z Diet rich o vini podpisom. Dne 9. julija 1875 je pod št. 20 fužinar A. L. Globočnik ponovno registriral obliko svetovne krogle z dvojnim križem. Nato je 16. julija 1875 registrirala Kranjska industrijska družba za jeklarno in železarno v Tržiču dotakratne žige, ki so bili 6. januarja 1890 izbrisani, ker niso bili obnovljeni. To so bile tri znamke, in sicer za breščansko jeklo, za 'kovno železo in za pile. Nato je 14. oktobra 1875 registrirala Registrirani zaščitni žigi kos Johana Ahačiča iz leta 1892, 19. februarja, spodnji pa Kajetana Ahačiča iz leta 1895, 7. februarja Barbara Ahačič za kose, srpe, žage in rezila na črni okrogli ploskvi bel križec s šestimi prečnimi trami in v štirih vogalih bel krajec meseca, nadalje na črni okrogli ploskvi mali redovniški križ z začetnimi črtkami CA. Dne 23. januarja 1877 je vpisala Barbara Ahačič za izdelke svoje fužine znamko kranjskega deželnega orla. Ta žig ni bil dovoljen in glede na določbe paragrafa 3 zakona z dne 7. decembra 1858 ni dobila izključne pravice. Dne 6. februarja 1877 je Barbara Ahačič obnovila prijavo svojega žiga z dne 14. oktobra 1875, le da je dodala v enem kotu še sliko državnega orla. Ker je opustila obnovitev, je bil žig 19. avgusta 1890 izbrisan. Pozneje je Anton Leopold Globočnik 8. avgusta 1880 registriral poleg svoje krogle z dvojnim križem še dodatno cesarskega orla, ki drži v krempljih trak z napisom Tržič. Dne 18. junija 1882 je pod št. 49 registriral A. L. Globočnik kot žig Andrejev križ, ki ima v levem kotu črko A, v desnem pa črko G, kot varstveno znamko za kose, srpe, rezila, lopate in drugo črnjavo. Barbara Ahačič je 3. februarja 1885 registrirala za svoje žage, rezila, kose in srpe podoben žig z Andrejevim križem in črko F na desnem in F v levem kotu ter avstrijskim državnim orlom, pod njim pa koso s črkami CA. Registrirani žig in trgovske znamke Globočnikove fužine Anton Janc, kosar v Tržiču, je registriral 17. oktobra 1885 križ s črko A na levem in I na desnem oglu. Prijavi je ministrstvo zaradi podobnosti oporekalo. Dne 4. junija 1887 je A. L. Globočnik registriral žig s podobo Marije z Jezusom v roki. Prijava je bila po odloku trgovinskega ministrstva 1895 št. 8360 dne 8. maja zbrisana. Dne 19. julija 1890 je Kranjska industrijska družba ponovno prijavila za trjeno in netrjeno jeklo Dietrichov žig z veliko črko D na ščitu s krono s petimi roglji. 25. maja 1891 je ista družba prijavila za jeklo v trakih in kolobarjih star žig panterja s ključem v krempljih. 19. februarja 1892 je Janez Ahačič obnovil svoj žig za kose, srpe in rezila na dobo desetih let. 10. junija 1892 pa je fužina A. L. Globočnik prijavila nove žige z začetnimi črkami lastnika, žigosane v izdelke, za kose, srpe in črnjavo ter posebej za kose znak grške sigme s križem. Ministrstvo za trgovino na Dunaju je pri obeh ugotovilo podobnost z znamkami, ki so 'bile registrirane pri celovški zbornici. Dne 1. marca 1895 je firma A. L. Globočnik registrirala v krogu goloba s krono in križem kot zaščitni znak za kose. Ker je bila ta registracija podobna prijavljenemu žigu pri trgovski zbornici v Grazu, je ministrstvo 9. maja 1893 pod št. 17.946 izdalo opozorilni odlok. Kajetan Ahačič je 7. februarja 1895 prijavil podoben žig, kakor je bil registriran od gornje-štajerskih koisarjev 1. julija 1891 v Leohnu. Dne 16. februarja 1897 so bili registrirani žigi prepisani na Franca Ahačiča. Vdova Ahačič je dokazala, da ima pravico od kranjske deželne vlade, da uporablja cesarskega orla, čeprav je žig podoben leoben-skemu. Žig je bil nato priznan in ob koncu marca 1905 obnovljen. Dne 9. marca 1896 je A. L. Globočnik prijavil za kose žig Jožefa z Jezusom in lilijo v naročju, ki je bil zaradi varljive podobnosti s starejšo znamko Karla Wittgensteina, lastnika združenih kosarn v Judenburgu, Kindbergu in Miirzzuschlagu zbrisana. Dne 3. julija 1900 so bile zadnjič registrirane za KID zaščitne znamke za trjeno in netrjeno jeklo, ki so ga nekdaj izdelovale tržaške S»a;ra Globočnikova fužina! za koise fužine pod baronom Dietriohom, ki so veljale do leta 1910. Dne 7. junija 1902 pa je fužinar A. L. Globočnik, ki se je takrat že podpisoval z nemškim pravopisom in dvema »gg« na koncu imena, prijavil tri žige za kose in črnjavo, ki so bili obnovljeni 6. junija 1912 pod reg. št. 493 do 495. Po prvi svetovni vojni je bilo poslovanje za varstvo industrijske lastnine centralizirano pri osrednjem uradu v Beogradu. Pod Jugoslavijo se stare označbe niso več obnavljale, marveč so bile registrirane sodobnejše označbe kos na primer: s sliko divjega prašiča, s sliko kosca na belem konju v narodni noši, Neptun kosa, Zmajeva kosa, Merkur kosa, kosa s sliko Bleda in Gorenjke v narodni noši, Vražja kosa, kosa s tremi voli, pa tudi še predvojna znamka poševnega križa s štirimi polmeseci ob vogalih, Kajetan kosa, jugoslovanska kosa, Sveti Peter kosa. Globočnik je vodil znamke Čuda kosa in Blisk kosa. Leta depresije in negotovosti 1873—1855 Pri gradbi gorenjske železnice leta 1869 do 1870 je Tržič ostal brez direktnega priključka na železniško omrežje. Promet se je odslej usmeril na železniško progo in tranzitni prevoz tovorov čez Ljubeljsko sedlo je začel pojemati. Pošta, ki je poprej vozila vsako jutro iz Tržiča čez Ljubelj v Celovec, je bila reducirana in s 16. novembrom 1875 sploh ukinjena. Od tega časa je vozila pošta le še iz Tržiča do Kranja, pozneje tudi po enkrat na dan v Podnart. Dokler je delal šentan/ski rudnik, je vozila pošta dnevno do Sv. Ane. Po letu 1902 pa je še ta prenehala. Tržič je bil torej navezam na cestni priključni promet na Kranj i:n na Podnart. Položaj je še zaostrilo to, da je leta 1873 izbruhnila splošna gospodarska kriza. Cas od 1873—1885 pomeni za Tržič dobo močne gospodarske depresije. Mrtvilo se je hudo občutilo v vseh panogah gospodarstva. Jeklarne so bile od leta do leta slabeje zaposlene. Tehnični prevrat v železarski stroki je postavljal tudi tržiške fužine pred usodno odločitev, ki bi bila zahtevala združitev podjetništva v kapitalno močnejše družbe, da bi bile kos zahtevam tehnične preureditve. V Tržiču pa iniciative za nov delovni polet ni bilo od nikoder. Tržiški mojstri so se shajali na posvetovanja, kako bi se poživelo delo v jeklarnah, da ne bi prišle v roke tujcev. Ponos na staro tradicijo in sloves tržiškega jekla jim ni dal, da bi se sprijaznili z namero KID, da likvidira tržiške jeklarne in privabi tujce, da bi izkoristili vodne sile ter osnovali v Tržiču nove panoge industrije. Razgovori so trajali dolgo, ne da bi vodili do pozitivnega zaključka. Predvsem se niso mogli sporazumeti, da bi se združili in s skupnimi močmi financirali novo podjetje. Vsak se je ozkoprsiio držal svoje delavnice in delal tam po starem naprej. Računali so, da bodo tako najbolje s svojo vztrajnostjo kljubovali tehničnemu preobratu, ki se je naglomu širil po vsem civiliziranem svetu. Železarska kriza se je vlekla v nedogled. Konkurenčna tekma je postala vedno ostrejša. Rokodelski obrati so le s težavo nadaljevali svoje delo. Pod težo krize iso pričeli opuščati staTe tradicije. Nekdanje patriarhalno razmerje v rokodelskih delavnicah se je zrahljalo. Stare spone in oziri so se rušili in starejši pomočniki so poskušali srečo, kje bi se najuspešneje uveljavili. Večina meščanskih mojstrov je živela od zaslužka prejšnjih dobrih let. Sčasoma so te rezerve skopnele in lastniki niso bili več zmožni izkoristiti tehnične pridobitve, da bi se prilagodili zahtevam razvoja. Smisla za skupnost ni bilo in tudi ne zanimanja, da bi male obrate združili v velike strojne delavnice. Vsak je delal po svoje in se razvijal po svoji naravni inteligenci, kupcijski nadarjenosti in izkušnjah, ki jih je pridobili na potovanju po inozemstvu. Tujci, ki so sem pa tja prihajali v Tržič, so hitro spoznali, da domačini ne znajo izkoristiti možnosti, ki sta jih nudila Tržič in njegovo delovno prebivalstvo, ter da se ne morejo odločiti za večjo akcijo in preusmeritev, ki jo je zahteval tehnični preobrat. Domačini so z nejevoljo opazovali, kako je spretno izkoristil doseljeni Dem-berger tržiške čevljarje ter na njihovem delu zasnoval razpošiljailnico Simbolični znak kosarskega rokodelstva kot grb organizacije, po letu 1918 obutve, katero je postopoma dopolnjeval v čevljarsko tovarno. Videli so tudi, kako je s skromnimi sredstvi začel Moline na Slapu preurejati jeklarno v tovarno lepenke in čutili, da prihaja čas končne odločitve. Odkup »Njive« od KID To neodločnost je presekala fužiinarska vdova Barbara Ahačič, ki se je odločila, da odkupi od KID fužine na »Njivi«. Rečeno, storjeno. Za »Njivo« je po daljših pogajanjih morala plačati z vodno pravico KID 8000 goldinarjev. Podjetna Barbara je hotela odkupiti tudi Balos, toda imela je premalo denarja, za družbo pa se ni mogla odločiti. Barbara Ahačič je bila rojena 4 decembra 1829 kot hčerka klobučarja in nočnega čuvaja Gabrijela Hicingerja. Zasnubil jo je imovit kosar in posestnik in poročil 1863. leta kot svojo drugo ženo. Leta 1873 ji je umrl mož Kajetan Ahačič, nakar je skoro 30 let sama vodila obrt. Na Tržič je bila zelo navezana in ji je bilo hudo, da prehaja posestvo za posestvom v roke nedomačinov. To je bilo tudi povod, da je leta 1883 odkupila fužino »Njiva«. Fužine na »Njivi« so prišle tako v last rodu Ahačičev, ki so se pred 1650 doselili iz juga v Tržič, ter se posvetili kovaški obrti, Kajetan Ahačič je bil potomec starega Antona Ahačiča v petem kolenu. V tem kolenu je rod Ahačičev obsegal že 42 potomcev z enako velikim številom sinov in vnukov. »Njiva« je odtlej ostala kot družinsko podjetje v rokah Ahačičev do nacionalizacije podjetja 1947. Na veliiko nejevoljo tržiskih meščanov je KID prodala Balos, Voje in Bleke s pilarno leta 1885 komanditni družbi bombažne predilnice. Toda v socialnem pogledu je bil ta odkup pomemben, ker je novo podjetje zaposlilo nesorazmerno več delavstva kot vsi tržiški obrati K1D skupaj. Po letu 1885 sledi petletje gospodarske preusmeritve Tržiča, likvidacije starih fužin in deilna selitev naprav na Jesenice. Z napravami je odšlo tudi mnogo mojstrov in spretnih jeklarjev iz Tržiča. Kovači sekir in kos so zopet ostali osamljeni. Pa tudi njihovo število se je pod posledicami teh dogajanj začelo krčiti in končno znižalo na 2 fužini, Ahačičevo in Globočnikovo. • Kosarji na Koroškem Odnos tržiške in koroške koisarske industrije se je tudi v tekočem stoletju razvijal pod vplivom boja za tržišče. Središče kosarstva na Koroškem je bilo v Čoka vi (Himmelberg). Čakavski košar ji so dobili od cesarja Leopolda že 24. juilija 1700 cehovska pravila. Cesarica Marija Terezija in cesar Jožef H. sta koroške kosarje močno podpirala. Sto let kasneje leta 1851 je bilo na Koroškem isedem tovarn kos, ki so izdelale skupno 251.424 kos, rezili in srpov, po večini za izvoz. Teh 7 tovarn je imelo 41 ognjev in 27 kladiv, na katerih je delal sto in en košar. Porabili so 72.350 mer koroškega oglja. Koroške znamke so bile zaradi dobre kvalitete močno razširjene ter so skušali njihove Poliranje Ic-os zaščitne znamke posnemali na Tirolskem in na Kranjskem. Mnogi kovaški in koisarski ipomočn iki iz Tržiča so pod Avstrijo hodili delati v Cokavo, kjer so se izpopolnili v svojem znanju in tehniki dela. Koroške košarice so bile usmerjene na izvoz v Rusijo, kakor so v 'letih 1871 do 1878 izvozili 478.000 kos im srpov. Leta 1882 se je izvoz povečali ina 716.920 ter je dosegel svoj maksimum leta 1907 z 813.358 kosami. Do leta 1878 so uporabljali samo snopano jeklo, ki ga je vsak kosar sam izdelal v presinovki. Od takrat naprej so začeli uporabl jati lito jeklo iz loncev, od leta 1890 pa tudi že mar tinsko jeklo. Bessemer-jevo jeklo je prišlo matij v poštev. Jeklo so dobivali deloma s Koroškega, deloma s Štajerskega. Leta 1897 se je moralo domače jeklo umakniti prednostim nizko ogljikovega švedskega jekla. Z likvidacijo koroške jeklarske industrije so tudi k osar ji postali odvisni od švedske konkurence, ki je že takrat izdelovala za kose specialno jeklo z delno uporabo lesnega oglja, ludi Ihunnova jeklarna na Ravnah jim je od.časa do časa dobavljala jeklo, dokler so tam izdelovali še posebne vrste jekla z ogljem. Leta 1875 so imele vse koroške tovarne kos skupaj 123 delavcev. Med prvo svetovno vojno so pritegnili košarice za izdelavo bajonetov. Posledice oktobrske revolucije leta 1917 v Rusiji so bile za koroško kosarstvo porazne. Podjetja so izgubila polovico obratnega kapitala, ker so dolgovi za rusko blago postali neizterljivi. S trgovskimi (pogodbami so se jim po vojni polagoma odprla nova tržišča in tudi izvoz v Jugoslavijo je bil, kakor kažejo statistike, v letih inflacije in nizke Delo pri žariilni peči uvozne cariine izredno intenziven. Talko so bili leta 1926 zopet polno zaposleni. Ta konjunktura pa ni dolgo trajala, ker je Nemčija dobavila Rusiji strojne naprave za izdelavo kos im poslala tudi izučene kosarje kot inštruktorje v Rusijo, tako da je izvoz že leta 19)28 padel na polovico, leta 1929 pa je popolnoma prenehal. To je bil za kos arsivo tem težji udarec, ker je tudi poraba kos 'doma zelo nazadovala. Izgledov za obnovitev izvoza v Italijo v večjem obsegu ni bilo, ker je Italija sama začela kovati dobre kose. Od teh udarcev si koroško kosarstvo ni moglo več opomoči do nekdanje pozicije. Leta 1937 se je položaj toliko zboljšal, da so lahko izkoristili vsaj eno četrtino zmogljivosti. Prodaja izdelkov doma v Avstriji doseže le 3 do 4®/o. Končno so se izven Cokave obdržale košarice le v Volšperku, kjer je bil leta 1821 Franc Baumgartner vpeljal koisarsko obrt. Preorientaci ja proizvodnje je bila nujna. Ena tovarna je prešla na izdelavo vil, druga pa na proizvodnjo sekir in nožev za prekmurske države, tretja slednjič na izdelavo žag in žaginih listov ter novih patentnih strojev za Obdelovanje lesa, ki žagajo in sekajo les. Proizvodnja kos na Koroškem, ki je leta 1938 beležila 329.610 kos, je do leta 1952 nazadovala na 193.263 kos. Pod Avstrijo je bilo pri kosarjih skozi stoletja vpeljana navada tako imenovanega »taberga«. Ta izraz je nastal iz nemške besede Tagwerk, kar je pomenilo število kosov, ki jih je morala določena ekipa kovačev v enem dnevu izdelati, torej dnevno normo. To število je bilo odvisno od dolžine, širine in oblike kos, katerih izdelava je bila naročena. V kosarstvu je bila delitev dela vpeljana in udomačena že davna Kosarska žarilna peč leta 1930 v tržiški tovarni kos desetletja, preden je Fridrik Taylor preizkusil in začel vpeljavati svoj sistem dela v Ameriki. V glavnem je šlo za to, da se za izdelavo kos poratbi najboljše jeklo. Take kose se dobro »vsujejo«, kar pomeni, da pri kaljen ju odpade s tankega kosnega lista vsa črna skaja in kosa dobi na površini mlečno bel sijaj. Pri napuščanju, ki isledi neposredno kaljenju, s katerim se znižuje pri kaljenju dobljena in za uporabo previsoka trdota, dobi kosa modro rdečkast mavrični nadih. Ta lepa na-ravnosiva barva je najboljše jamstvo za dobro kvaliteto. S poliranjem se to vidno znamenje zabriše. Zato so se Tržičami zelo dolgo upirali izdelovanju poliranih kos. Kosarska obrt je bilo težko delo, ki ni nudilo možnosti za lahko in naglo bogatenje, ludi odvisnost od izvoza je pomenila za podjetja stalno nevarnost političnih in finančnih presenečenj. Tehnična revolucija v železarstvu, gradba velikih valjarn ter naprav za stiskanje in izvlačenje jekla je bistveno vplivala tudi na položaj v kovaški obrti. Pod vplivom tehnike so žebljarjii in ponvarji, ki so poprej z velikim trudom izdelovali pločevino s tem, da so izvlačili železo pod težkimi kladivi, prvi kapitulirali, ker niso mogli izdržati konkurence s strojno izdelavo. Stroj je izdeloval enoikomeirnejše blago s poprej komaj verjetno naglico in v velikih količinah v enem dnevu, za kar so rabile obrti poprej po več mesecev. Vzdržala je edino kosariska obrt, nožarji in kovači sekir ter izdelovalci specialnih predmetov. Pa tudi tu se je tempo proizvodnje podeseteril. V Tržiču, kjer je pred stoletjem košarica izdelala po 40 kos na dan in kovala kose le 200 dni v letu, se je že pred drugo svetovno vojno izdelalo v obeh tovarnah 600 do 700 kos na dan. Tržaške košarice so pod Avstrijo delale še po starem konservativnem načinu ter niso mogle izkoristili pridobitev moderne tehnike. Sele v izpremenjenih razmerah po prvi vojni so komaj lahko na »Njivi« začeli uvajati nove tehnične naprave ter modernizirati tudi proizvodnjo kos. Zgodovina Podljubeljskih fužin Do leta 1918 na Ljubelju ni bilo državne meje. Promet čez Ljubeljsko sedlo se je razvijal neovirano. Fužine na koroški strani Ljubelja so imele proti tržiškim mnogo prednosti. Neovirano so lahko nakupovale grodelj in surovo jeklo, imele so manj proizvodnih stroškov za surovine kot d ržičani in so tako lahko uspešno konkurirali tržiškim fužinam. Odnos do trž iških fužin je biil pogosto zelo napet in včasih skoro sovražen. Vzdržale so krizo in se končno združile z Borovljami in Bajtišem v močno podjetje. Pod Ljubeljem na koroški strani je bila že leta 1524 mala fužina, kateré lastnik je bil Hans Gortschach. Leta 1555 je kupil ljubeljsko fužino celovški mestni sodnik Hans Schnelko z navedbo, da namerava oskrbovati meščane z železom in drugimi potrebščinami. Pogorje in doline ob Ljubelju so pripadale grofu Sigismundu Juriju Ditrich-steinu. Na kranjski strani pa je pripadalo vse področje graščini v Vodno kolo G'obočrikove fužine, demointirano leta 1947 Tržiču, ki je bila takrat last Parada jzarjev. Ob Scbnelkovi smrti je bilo na fužini 200 goldinarjev dolga za neplačane davščine in 1000 funtov posojila, ki sta ga dala Horazio Nani in Peter Locateli. Grof DitricliiSitein je zato na skupščini upnikov leta 1621 oddal fužine Gio-vaniju Baptistu Bernardiniju, trgovcu v Ljubljani, ki pa je kmalu zopet prišel v težkoče, ker zaradi pomanjkanja oglja ni mogel delati. V sosednjem Medjedolu in okolici Ljubelja so že davno iskab železno rudo, da bi oskrbovali fužine s surovim železom. Po Bernar-dinijevi smrti je prevzel okrog leta 1640 fužino njegov zet Aleksander Locateli. Njemu je sledil sin Franc in leta 1680 je prevzel fužino Loca-ielijev svak Janez Benaglio iz Bergamskega, ki je obratoval do leta 1702. Njegov sin je kot baron Benaglio poročil Windischgrätzovo. Ko je Franc Benaglio leta 1740 umrl, so znašali dolgovi fužin baronu Zoisu 14.000 goldinarjev. Ker jili ni mogel plačati, je Zois dosegel, da so ga postavili za skrbnika, ki je vodil na račun upnika obrat naprej. Zois se je zavezal, da bo prevzel vse izdelke fužine. V Bajtišu je na podlagi koncesije z dne 16. avgusta 1794 zgradil vitez Ignac Jakob Silbemagel plavž in sicer na ta način, da je prezidal in obnovil talilno peč, ki se je že tam iz prejšnjih časov nahajala, f užine Borovlje in Bajtiše je podedoval leta 1836 njegov vnuk Julij, kateremu je vodil upravo vitez Johan Kranthal. Podjetje je takrat obsegalo razen plavža tri presnovke, dva kladiva in vlek za debelo žico. Pod novim vodstvom so preuredili obratovališča, izkoristili nove stopinje vodnega padca ter uredili prvi fini žični vlek. Leta 1854 je po smrti Kronthala prevzel vodstvo sam baron Silbernagel. Obrato-vodja je bil od leta 1830 do 1870 Franc Marx. Leta 1870 je prevzel ob rato vodstvo njegov sin, ki je dovršil leobensko rudarsko akademijo. On je moderniziral plavž in dokupil fužine Vrata. Število presnovk se je povečalo na 7. Razen tega sta bili postavljeni dve Siemensove varilni peči na plin. Med krizo leta 1873 je vstopil kot družabnik Pavel Mühlbacher, ki je podjetje leta 1874 odkupil in organiziral prodajo izdelkov v inozemstvo. Postavil je valjarno in zgradil čelno kladivo, povečal vlek za debelo, srednjo žico ter fino žico v Borovljah in izpopolnil izkoriščanje vodne moči. Leta 1877 je iznašel mojster vleka Jože Savnik v Borovljah večkratni žični vlek, ki ga je patentiral v Nemčiji, Franciji in Angliji, kjer je bilo zanj veliko zanimanje. Izkoriščanje iznajdbe se je naglo širilo. Vpeljali so tudi pocinkanje žice. Leta 1881 je Mühlbacher prodal Borovlje in Bajtiš svojemu stricu Gustavu Voiigtu, ki je bil drogerist na Dunaju. Dne 15. junija 1880 je 'kupil Voigt tudi fužine na Podljubelju od Amalije von Steinberg, ki je bila hči Tomaža Poznika. Poznih je bil sin kranjskega fužinarja, kateremu je bilo »dovoljeno« poročiti plemenito hčerko Frančiško Bemagliio. Poznik je do svoje smrti leta 1855 ljubeljske fužine zelo povzdignil. Leta 1880 sta obratovali na Podljubelju dve presnovki, ena žarilna peč s kladivom, valjarna za žico, vlek za debelo žico in tovarna žičnikov. Zgradili so Siemensovo varilno peč na plin in namesto vodnega kolesa postavili turbino. Žičarno so povečali in pričeli izdelovati žeblje za čevlje in podkve. Povodenj leta 1881 je napravila v Bajitišu veliko škode. Pozneje so zgradili še hladno valjarno in plavž z apnenco. Upravnik Jožef Marx je leta 1883 vpeljal presinovko po švedskom vzoru in s tem prihranil 20 % kurjave. Bajtiš in Borovlje so v tem času telefonsko zvezali. Leta 1895 je Gustavu sledil nečak Alfred Voigt. Ta je dal 1906. leta 75.000 kron za gradnjo železnice do Borovelj. Vodni sili se je zahvaliti, da ®o se obrati v Podljubelju ohranili. Leta 1900 so zgradili elektrarno. S predorom so združili vodno napravo z Borovljami in 1. oktobra 1906 ustanovili Koroško železarsko in jeklarsko družbo, ki je leta 1908 zgradila največjo vodno napravo 2000 KS v dolini Bajtiš. Sledila je koncentracija obratov v Borovljah. Leta 1908 so ustavili zadnji koroški plavž in stare obrate na Podljubelju in Bajtišu. Namesto njih so zgradili v Borovljah elektro-jeklarno, žično valjarno in žičarno, zvezali obrate z ozkotirno železnico in pričeli izdelovati plemenita jekla. Leta 1911 so zgradili mariinsko peč in končno po prvi svetovni vojni izkoristili še novo vodno moč 1600 KS. Nato so leta 1925 podrli martinsko peč in začeli delati verige ter patentne žičnice za posteljne vložke. Leta 1933 so uredili električno žarišče in s tem prihranili dovoz tujega goriva. Leta 1936 so se priključili na deželne električne centrale. Elektrovod je bil leta 1953 od 20.000 podvojen na 40.000 voltov. Leta 1938 so v dobi nacizma delnice podjetja prešle v roke Hermana Gö-ringwerke, Borovlje pa v koncern Alpinske montanske družbe. Te so leta 1940 preselile elektropeč v Donawitz, ki so jim leta 1950 odvizele izdelavo oplaščenih elektrod. Naprave podjetja se danes raztezajo na dolžino 1.2 km in izdelujejo kvalitetna jekla ter žico im zaposlujejo 550 delavcev. Razvoj tržiških košaric do leta 1918 Moderniziranje obratov v Tržiču je le polagoma napredovalo. Prvi stroj, ki je bili postavljen v Ahačičevi tovarni kos, je bil stroj za ravnanje, montiran leta 1895. Nato pa so šele leta 1910 nove kovaške peči nadomestile prejšnje ješe. Uvedba sodobnejših delovnih metod (postopkov) je storilnost močno dvignila. Od tedaj je namesto oglja podjetje lahko uporabljalo drva, kar je bilo cenejše in se je tudi pri predelavi kvarilo manj blaga kakor poprej. Tržiška tovarna je izdelovala pod Avstrijo le naravno sive in nepolirame kose. Pod Jugoslavijo je prevzel vodstvo tovarne dr. Kozma Ahačič, ki se je odločil opremiti obrate z modernimi stroji. Preden je pričel preurejati svoje podjetje, je ogledal in proučil tehnično opremo konkurenčnih tovarn v Avstriji. Nato je vpeljal vzmetna kladiva in postopoma stroje za dviganje robov, stiskalnico za zaznamovanje kos, stroje za rezanje jekla, za vpisovanje, klepanje, brušenje in poliranje. Izdelava kos je bila pred desetletji še pretežno ročno delo, ki je zahtevalo pred uvedbo strojev posebne spretnosti. Pri izdelavi kos je bila potrebna izredna pazljivost, razvit čut za natančno delo in ročna spretnost. Najvažnejšo vlogo je igral širil ec. Specializacija za širilca je trajala polnih sedem let. En udarec pod težkim kladivom preveč je lahko pokvaril izdelek. Za izdelavo kos je moralo biti jeklo popol- Obrat II tovarne kos pri Firbarju. Leseni most čez Bistrico je bil porušen leta 1948 noma pregneteno in homogeno izdelano. Kose so morale imeti vse lastnosti enakomerno izvlečenega finega rezila. Pri dvanajsturnem delavniku pred letom 1914 so čez dan jeklo pod kladivi vlekli, širili in kalili, ponoči pa je manjša skupina varilcev material za kose nasekala in sinopala. To pomeni, da je iz več palic zgnetla in avarila enotni produkt za izdelavo kos. Poleg širilca je bil važen vlečk ar, ki so ga po starem imenovali cajnarja, po novem pa šipkarja, nadalje oblikovalec in ravnalec. Za kaljenje kos je imela vsaka tovarna posebne recepte, ki so spadali med »obratne tajnosti« •podjetja. Danes teh tajnosti mi več. Kosci so dobro koso visoko cenili. Poznali so njeno trpežnost in zato so tovarniško znamko, ki se je v praksi obnesla, neradi menjali, pa tudi dražje plačevali, ker so is e zanesli, da se jim bo to izplačalo. Bili iso zato nezaupljivi proti novim izdelkom in žigom, dokler jih niso sami preizkusili. Kos je bilo več vrst, ker se je izdelava morala prilagoditi posebnim zahtevam travnikov in senožeti, na katerih se je kosa uporabljala. Različne so bile kose za glinasta in peščena tla ter kose za kraške in alpske terene. Pa tudi razvade glede specialne izdelave kos so bile izredne in so imele tovarne nad 200 raznih tipov iin vrisit kos v evidenci. Razlike so bile ne samo v obliki, marveč tudi v dolžini in širini rezila, višini izdelave pete, pri meri na vratu in na krivini. Kranjske kose so izdelovali v dolžinah od 55 do 80 mm in s sredn j o širino lista 60 mm; štajerske od 70—95 cm dolge, ter srednjo širino 55 ali 60 mm; istrske kose od 60—95 cm dolge in 70mm srednje širine; vlaške kose široke od 38—70 mm in dolge od 65—103 cm ; ogrske kose v enaki dolžini ter s srednjo širino 42 in 45 mm. Posebno razširjena je bila poraba novošerk, turške kose in kukaca kosa. Razen teh so izdelovali argentinske kose, podvodne kose in kose za reso. Vsaka vrsta kose je bila na svoj način polirana, gravirana in je imela bodisi črno lakirano ali pa bronziramo peto. Po želji in zahtevi naročnikov so izdelali kose modro, rumeno ali mavrično nakaljene, kakor je bil nanje trg navajen. Problematika po letu 1918 Zlom Avstrije je odprl tržiškiim kosarjem in kovačem nove možnosti dela. Mirovna pogodba je po izgubljenem plebiscitu potegnila državno mejo po vrhovih Karavank čez Ljubeljsko sedlo in tako ločila koroško kosairsko industrijo od podjetij, ki so bila na jugoslovanskem ozemlju. Uvozna carina je prvotno imela le fiskalni pomen in prvih šest let ni zaščitila prostranega domačega trga in producentov kos proti tuji konkurenci. Izdelovalci kos so ostali tudi še celih dvajset let odvisni od uvoza surovega jekla. Za izdelavo kos je prihajalo od začetka le švedsko jeklo v poštev. V Jugoslaviji so izdelovale kose in srpe štiri tovarne, od tega dve v Tržiču, Ahačičeva in Globočnikova, po ena v Slovenjem Gradcu ter Fužina Kaj-etana Ahačiča leta 1920 pri Sv. Lovrencu na Pohorju. Z izdelavo černjave se je pečalo še več drugih podjetij, posebno železarne na Muti in v Zrečah, deloma tudi v Bistrici pri Limbušu in v Rušah. Ti obrati so bili v krajih z davno kovaško tradicijo. Tovarna na Pohorju je bila zgrajena kot nemška postojanka za širjenje germanizacije. Tudi slovenjgraška tovarna je bila izključno v nemških rokah. Zato v Beogradu ni bilo razpoloženja, da bi se tako industrijo zaradi dveh trži sikih fužin za vsako ceno favoriziralo in ji dajalo na račun kmečkega prebivalstva carinsko zaščito. Predstavniki obeh štajerskih tovarn sploh niso bili zmožni slovenskega jezika. Zreče in Muta sta bili pozneje nacionalizirani in prešli v roke domačih podjetnikov. Sporazuma med tovarnami glede delitve dela in organizacije proizvodnje v prvem desetletju po vojni ni bilo in tovarne so prosto konkurirale med seboj. Delovni program se je ravnal po stanju naročil. Notranji trg ni bil urejen in organiziran. Vse to je šlo na škodo razporeda dela v tovarnah. Avstrijska konkurenca je imela povrh vsega za uvoz svojih izdelkov na glavna tržišča v Vojvodini in v Srbiji po Donavi cenejšo vodno pot kakor 'tovarne v Sloveniji, ki so ležale v obmejnem pasu na skrajni severozahodni meji države in so se morale posluževati železniškega prevoza. V prvih povojnih letih se je razvijala proizvodnja in prodaja v ozračju inflacije in nestalnosti. Trajalo je polnih 6 let, da so se razmere ustalile. Obnovitev pilarniške industrije v Tržiču 1921—1941 Tržiško pilarstvo je od leta 1890 do 1920 počivalo. Šele po vojni je inastala možnost obenem pa tudi potreba, da se ustanovi delavnica za obnovo obrabljenih pil in hkrati tudi za izdelovanje novih pil. Iniciativo za to je dal Oton Boškovič, ikii je bil pred svetovno vojno strojevodja na tržiški lokalni železnici. On je pričel obnavljati piilar-sko obrt v Tržiču leta 1921 z dvema strojema. Velike ročne pile so takrat še nasekavali na roko. Boškovič je pridobil po časopisih za sodelavce leta 1921 enega švicarskega mojstra ter enega nemškega Ceha z Dunaja. Stroje je naročil iz Remscheida (iz Nemčije) potem ko so eno leto delali na roko. Bili so to le manjši sekalni stroji. Baron Bonn je nato leta 1924 kreditiral Boško viču nakup velikega stroja v Miinchemu. Do konca leta 1923 se je podjetje ukvarjalo v glavnem z obnovo in ponovnim nasekovanjem pil, po pretežni večini za potrebe delavnic Ogled nove pilarne ob otvoritvi obrata v novi zgradbi leta 1954 državnih železnic. Leta 1924 pa je začelo izdelovati tudi nove pile. Postavili so vzmetno kladivo z 250 udarci na minuto, ki je imelo 40 kg težko glavo. V nadaljnjih letih se je obrat z vztrajno delavnostjo dobro uveljavil. Med gospodarsko krizo pa je moral zaradi nezadostne carinske zaščite in pomanjkanja naročil reducirati na 7 ljudi. Surovo jeklo za pile je dobival po dunajskih posredništvih od Boehlerjevih jeklarn. Pilama je dosegla pozneje carine prosti uvoz jekla v letni množini 10 ton od Styriawerke v Judenburgu. Pritisk zunanje konkurence je bil stalno izredno močan, medtem ko carina ni razločevala malih od težkih pil, kjer bi morala biti carina glede na vrednost proizvoda petkrat večja. Za izdelavo pil je bilo potrebno namreč specialno jeklo, ki se ne krivi in ne poka. Pri segrevanju so zato uporabljali trdo oglje. Kalili so v solini vodi. Pri kaljenju so uporabljali tudi ogljeni prah, sol, usnjeno oglje in nekoliko rožene moke. Iz cenovnika, ki ga je podjetje izdalo, vidimo, da so izdelovali okrog 15 tipov raznih pil, od 10—50 om dolžine v vseh oblikah, posebno pa žaga,rice, kovaške, ključavničarske pile ter rašplje za les. Po naročilu so izdelovali tudi specialne pile po risbi ali vzorcu. Veliki potrošniki so bile poleg delavnic državne železnice tovarne kovinskih izdelkov in rudniki. Cene so bile nizke in tudi trgovsko omrežje grosistov je dajalo Tržiču večja naročila. Obseg produkcije je bil 4 do 6 ton letno ali okrog 17.000 kosov. Bivši lastnik je bil rojen v Ptuju in se je izučil kot ključavničarski vajenec v letih 1894 do 1897 pri firmi Tönnies v Ljubljani. Dne 22. julija 1897 je bil oproščen, nakar je vstopil pri firmi Spreitzer v Slomškovi ulici v službo. Kot odličnjak je dobil 300 goldinarjev podpore za študij umetnega ključavničarstva v Gradcu. Nato je vstopil leta 1899 kot strojni risar k južni železnici v Mariboru. Dne 13. decembra 1901 je dobil službo pri državni železnici v Ljubljani. Med gradnjo nove bohinjske proge je prišel 1. januarja 1906 kot kurjač v Gorico, nato pa je bil 4. aprila 1908 premeščen kot strojevodja k gradbi proge Kranj—Tržič in kot šef ekspoziture ljubljanske kurilnice. Ker je bil član nemške organizacije železničarjev, je bil 29. marca 1919 odpuščen. Takrat je že izačel pripravljati, da bi organiziral pilarno. V delavnicah južne železnice v Mariboru so delali pred prvo svetovno vojno 55 ur na teden. Zaslužek je bil 1 goldinar 55 krajcarjev na akord. Kot vajenec je zaslužil 20 krajcarjev na dan, v tretjem letu pa že 50 krajcarjev. S štedijivostjo si je prihranil toliko, da je leta 1903 kupil 720 m2 zemlje za hišo za 400 goldinarjev. Na tržiški progi je zaslužil 120 kron na mesec. Njegova mehanična delavnica in pilama je bila registrirana pod firmo »Triglav« v Tržiču. Da bi povečal delavnico, je kupil leta 1923 zemljo. Prizidek je bil lesen in je stal na svetu barona Borna, ki ga je imel v najemu. Že leta 1938 je predložil načrte za novo gradnjo in nakupil material s kreditom 10.000 din, ki ga je dobil pri Zanatski banki. Prvi Boškovičev mojster je bil Schicho Matija, doma iz Sudetov, ki je delal pri njem od L julija do konca oktobra 1921. Pomagal je graditi žarilno peč, medtem ko je bila druga instalacija že gotova. Schicho je bil obratovodja v tovarni pil pri tvrdki Freymann & Co. v Weinheimu ter je imel dolgo prakso kot strokovnjak v pilarstvu v Švici, Nemčiji in Avstriji in je kot talk pripomogel urediti tržiško pilarno. V izdelovalni program pilar,ne so ispadale vse vrste grobega in srednjega naseka, ploščate in polokrogle, ročne pile, tudi z nasekanimi robovi do vključno 350 mm dolžine, pile po težini od 2 kg teže, strojne pile nad 300 nun naseka, pile za tračne žage in pile taperice. Tržiški pilami so konkurirale Figarjeva pilama v Ljubljani, ki je bil izučen na Dunaju in je delal v Franciji, ter Falcerjeva pilama v Zagrebu, Urbanek v Prevaljah in od leta 1934 tudi Habjan v Škofji Loki. Prvi jugoslovanski mojster, ki je vodil obrat, je bil Habjan Ludvik, ki je kot zaveden Slovenec preminul v Ausehwitzu. Istočasno je Boškovič organiziral mehanično delavnico, pri čemer mu je krajši čas bil družabnik Kurnik iz Tržiča. V obratu sta bila v začetku instalirana le dva sekalna stroja z manjšim brusom, pozneje je lastnik nabavil še en večji sekalni stroj sistema (Rebell 00) ter dvojno brusno konstrukcijo, ker je bila prvotna premajhna. Pred okupacijo je bilo v podjetju zaposlenih : en mojster, en pomočnik in 5 vajencev v mehanični delavnici. V pretežni večini so bili vajenci usmerjeni po liniji KP in sta od petih vajencev dva padla v borbi z okupatorjem. To sta bila tov. Janežič Ludvik in šprajcar Anton. S tem je med okupacijo podjetje izgubilo še tisto malo kadra, ki ga je imelo, tako da je po osvoboditvi začel delati le en pomočnik Šmejic Lojze, medtem ko je bil Polajnar Anton prvi delegat podjetja in hkrati brusač. Razvoj tovarne pil po nacionalizaciji Pilarna Otona Boško vica je bila po osvoboditvi z drugimi obrati nacionalizirana. Prvotno je delala v dveh nizkih prostorih, ki so bili prenatrpani s stroji in so se morali delavci gibati od stroja med transmisijami, medtem ko so bili delavci pri brusih premočeni od vode in blata. Zato je bilo nujno, da hi se mogel obrat čimprej preseliti v svetle in zračne prostore, kjer bi bil končno mogoč s-motren razpored strojev. Po decentralizaciji podjetij, ki so prej spadala pod Okrožje, je pilarna »Triglav« prešla v kompetenco MLO Tržič. MLO je na svoji redni seji izvolil novega upravnika, takratnega člana -MLO Borisa Robleka, ki je te posle vodil poleg svoje službe do decembra 1951. Cim je podjetje prešlo v kompetenco lokalnih oblasti, sta upravnik Roblek in tehnični vodja Lojze Šmejic začela resno '’"lati za povečanje tržiške pilarne, pri čemer jih je podpiral MLO. Srečnik Karel vleče kose Y lastni režiji so s pomočjo mehaničnega mojstra Bombažne predilnice in tkalnice Tržič, Cirila Kogeja, izdelali 3 sekalne stroje, dva brusilna stroja ter si nabavili nekaj odlitkov za ajaks kladivo št. 2. Medtem so si preskrbeli gradbene načrte in začeli leta 1948 graditi novo pilarno. Decembra 1951 je bil imenovan nov upravnik Ivan Legat. Pod njegovim vodstvom in s pomočjo tehničnega vodje takratnega kolektiva ter z razumevanjem okrajnih in mestnih funkcionarjev (Štefko Urbanc, predsednik mestnega ljudskega odbora, Franc Markelj, član MLO in direktor banke, Dušan Horjak, predsednik sveta za gospodarstvo pri OLO Kranj, Lovro Cerar, župan ObLO Tržič ter Vanjko Japelj, uslužbenec ObLO Tržič) je uspelo zgraditi novo pilarno. 1. maja 1954 je bil novi obrat stavljen v pogon. Ob tej priložnosti je prvič prevzel ključe obrata predsednik DS Janez Šmejic. Za novi obrat je bilo potrebno nabaviti še naslednje stroje: ene škarje za reizanje jekla, dve električni peči za izžarevanje, eno solno kalilno peč, en kompresor s čistilno napravo, dva ajakis kladiva, eno stiskalnico za rezanje jekla, en sekalnd stroj (pekarico) in opremo mehanične delavnice in dragih upravnih prostorov. Vse to je uspelo izpeljati upravniku Ivanu Legatu s svojim kolektivom. Posojilo za gradnjo in nabavo strojev ter opreme so prejeli od oblasti. Ovira je bila v prvih letih po vojni namreč v tem, da je pilama izdelovala temmosivo in črno blago, ki ga je trg odklanjal, medtem ko je konkurenca nudila lepe isvetlosive izdelke. Vzrok temu je bil dotakratni način kaljenja. Zato so uvedli nov način ctekirokaljenja in v ta namen nabavili žarilne in kabine elektropeči, tako da so lahko pričeli konkurirati tudi najstarejši jugoslovanski tovarni pil v Zagrebu. Delovni kader so vzgojili iz domačih ljudi. Vse stroje so izdelali v mehanični delavnici tržiške predilnice. Z modernizacijo strojne opreme se je tudi kvaliteta stalno boljšala. (Nadaljnja težava je bila pri nabavi surovin. Pilama potrebuje posebne vrste jekla, ki ga jeklarna v Ravnah zaradi prezaposlitve ne more dovolj izdelati. V zadnjem času so pričeli tudi izvažati in imajo večja naročila iz Brazilije in z daljnega Vzhoda. Podjetje je bilo ves čas visoko aktivno. Obseg proizvodnje se je od leta do leta večal. Zgradba za novo namestitev tovarne pil, ki jo je občina postavila, je stala 4 milijone dinarjev. Nato je bila še nabavljena prva žarilna peč za 1 milijon, medtem ko je stala druga že 5 milijonov dinarjev. Obrat je sedaj elektrificiran in ima za pogon 26 motorjev. Od leta 1948 tovarna ne nasekuje več starih pil, ker je popravljanje koncentrirano v specialnem obratu v Godešah pri Škofji Loki. Sama izdelava pil obsega 23 delovnih faz. Med njimi rezanje jekla, kovanje, dvakratno žar jen je, brušenje, glajenje, nasekovanje, čiščenje, peskanje, kaljenje, dvakratno ravnanje, nato sortiranje, žigosanje in pakovan je. Podjetje zaposluje sedaj 45 delovnih moči, med njimi 6 žensk, 2 v obratu in 4 v pisarni. Izven Tržiča prihajajo na delo iz Naklega 1, Brusilniča orodja v obratu II tovarne kos in srpov iz Kovorja Hudega 5, iz Selben j 2, iz Loke 2, Podbrezja 2 ter po eden iz Pristave, od Sv. Neže in Leš. Izdelki gredo pod oiznačbo »Triglav« pila v promet. Razen tržiške tovarne izdelujejo pile tvornica »Turpija i pila« v Zagrebu, »Tiot« v Novem Sadu in tovarna pil v Prevaljah. Povprečna poraba električne energije je 700 kWh na dan. Dela se v dveh izmenah. Obrat ima 6 sekalniih strojev, od tega so 3 novi, 4 pa so bili prevzeti od prejšnjega lastnika, ki je imel tudi mehanično delavnico za popravljanje strojev. Proizvodna sposobnost dosega 70 ton letno. Stavka kosarjev leta 1923 Spomladi leta 1923 tik pred Veliko nočjo so tržiški kovači kos po kratkem dogovoru pričeli stavkati. Stavka je trajala 5 tednov. Kovači so si izbrali ispomladaniski čas za stavko, ker so vedeli, da imajo tovarne takrat največ naročil in da bodo zato podjetja prišla zaradi ustavitve dela v zadrego, ker ne bodo mogla pravočasno izvršiti svojih dobav. Domnevali so, da bo zaradi tega položaj zanje ugoden in da bodo podjetja kmalu pripravljena na popuščanje in tako sprejela delavske zahteve po zvišanju mezd, da bi se hitro obnovilo delo v tovarni. Siav-kujoči pa niso pričakovali, da bodo lastniki podjetij tako trdovratno odporni, da ne bodo kazali pravega razpoloženja za popuščanje in da se bo trajanje stavke zavleklo nad mesec dni. Položaj je bil sicer tudi za lastnike v tej dobi negotov, ker je bila valuta nestalna, in vlada mi kazala nobenega razpoloženja, da bi carinsko zaščitila kosarsko industri j o. proti inozemski konkurenci, ki je hudo pritiskala na jugoslovanski trg in z velikim uvozom utesnjevala domačo proizvodnjo. Zato so lastniki hoteli izkoristiti stavko za pritisk na vlado, da bi povišala uvozno carino in stabilizirala razmere v proizvodnji. Stavkujoči s tem niso računali. Prenehanje stavke bi pomenilo popolno kapitulacijo in morda celo poslabšanje položaja. Prihranki, ki so jih stavkujoči imeli, so kmalu pošli. Nato so bili primorani iskati zaslužka. Nekaj časa so jemali v konsumnih prodajalnah živež na kredit, nato pa so prevzemali vsako priložnostno delo, ki se je pač nudilo. Žagali so drva po hišah in opravljali druga gospodarska dela, nekateri so pomagali pri pomladanskih delih na polju, drugi pa so ise ponudili za delo pri predilnici, ki je ravno imela večja in vestici jiska dela. Upravni organi so posredovali, da je prišlo slednjič do pogajanj, ki so bila na občinskem uradu. Odpornost stavkujočih je okrepil delavski konsum s tem, da je stavkajočim oddal brezplačno iz svojih zalog vsakemu okrog 10 kg živil, in sicer v glavnem krušno moko. Uprava konsuma je špekulirala, da bo na ta način najceneje pridobila kovače1 za svoje politične organizacije in stavkujoči so ob zaključku stavke s humorom omenjali, da so začeli stavko kot socialni demokrati, končali pa iso jo kot klerikalci. Po sporazumu z lastniki tovarn je bila stavka na -dan sv. Florijana končana. Kovači so dosegli povečanje plač tako, da so prejemali po stavki po 3.5 din. kmalu nato pa po 4 din na uro. Uspeh je bil ugoden Ivan Rožic napušča kose po starem načinu Kajtanovi kovači pri delu leta 1924 tudi za podjetja, ker je bila leto nato v novi carinski tarifi uvozna carina povišana in s tem zaposlitev domačih košaric zaščitena. Do prve svetovne vojne so tržiški pomočniki kaj radi hodili delat na Gornje Štajersko, v Gornjo Avstrijo im na Koroško, 'kjer so se priučili nove delovne tehnike. Ahačičeva tovarna je po vojni pridobila več strokovnjakov iz Avstrije, da so vpeljali sodobne izboljšave in postopke pri izdelavi kos. Pred vojno sta obe tovarni poleg kos in srpov izdelovali tudi kovane lopate, tako imenovane »štiharice« in lopate za premog, nože za slamoreznice in vile za gramoz. Srpe so izdelovali v raznih oblikah, kakor jih je zahtevalo po stari tradiciji podeželje na Kranjskem, Štajerskem, v Istri in na Goriškem. Za Romunijo in Bolgarijo ter Besarabijo so izdelovali zobčaste srpe. Za izvoz v Italijo, s katerim se je do leta 1915 ukvarjalo Globočnikovo podjetje, pa so delali tako imenovane »tosikanarice«, kose za močvirsko travo, ki so bile zelo široke in merile na bradi 15 cm, v sredini pa 10 cm, ter ozke rezijanske kose treh vrst. Do leta 1910 se je v košaricah delalo od 5. ure zjutraj do 7. ure zvečer z enournim opoldanskim odmorom in dvema kratkima odmoroma za »malco«. Šele leta 1910 je obrtni nadzornik vpeljal 10-urni delovni čas, ki je bil po vojni reduciran na 8-urnj delovnik. Kovači so bili plačani na dnino. Tržiški kovač, ki je delal na Koroškem, je zaslužil tedensko leta 1912 po 11 kron, leta 1913 pa 12 kron. Leta 1914 je že dosegel mesečno 90 kron plače ter je imel razen tega še prosto stanovanje. Od leta 1925 je začel novi lastnik Ahačičevega podjetja dr. Kozma Ahačič na »Njivi« opremljati tovarno z novim orodjem in napravami. Sproti je investiral ves zaslužek in tudi vse rezerve v modernizacijo podjetja. Do leta 1939 je košarica na »Njivi« uvažala švedsko jeklo za izdelavo kos. Leta 1939 pa je prvič preizkusila elektro-jeklo iz jeseniške železarne, ki se je dobro obneslo, in so nato uporabljali v veliki meri tudi domače jeklo. Jugoslovanski carinski režim leta 1925 Domača proizvodnja kos je mogla spočetka kriti le majhen del porabe kos in srpov v Jugoslaviji. Uvozna carina po c. p. 549 je znašala od leta 1920 do leta 1925 za kose in srpe pri uvozu iz pogodbenih držav le 20 diin v zlatu, kar je pri takratnem ažijn prišlo na 1 kg kòs okrog 2 din v papirnatih novčanicah ali 1 dinar na koso To nikakor ni moglo biti ovira za uvoz. Za žage in pile je bila carina znižana celo na 10 zl. din, na nože in škarje pa na 7.50 zl. din. V pogodbi z Avstrijo je bila pogodbeno vezana uvozna carina za sekire iz poz. 551 40 zl. din, za kose in srpe pa 20 zl. din. Ko je na zahtevo jugoslovanskih košaric ministrstvo za trgovino in industrijo predvidelo povišanje uvozne carine za kose in srpe na 70 zl. din, se je pri trgovskih pogajanjih z Avstrijo v letih 1924/25 vnela izredno žilava borba, ki je bila odločilna za poznejši razvoj kosarjev v Jugoslaviji. Avstrijski sopogodfoeniki so namreč pod pritiskom težkega stanja svojih tovarn kos, ki so izgubile rusko tržišče, skušaili obdržati za vsako ceno nizko uvozno carino v Jugoslavijo 20 zl. din. Kovanje dlet pod kladivom v tovarni kos. Tovariš Franc Dežman p. d. Slamnik in Štefe ml. kujeta dleta Pri tem so se sklicevali na velike količine uvoza kos in srpov iz Avstrije v Jugoslavijo ter na nezadostno zmogljivost jugoslovanskih košaric. Avstrijci so skušali pridobiti kot zaveznike jugoslovanske agrarne kroge, da bi jih podpirali pri zahtevi po znižanju nameravane uvozne carine. Košarice v Sloveniji so bile v težkem položaju. V političnem pogledu je položaj otežkočalo še to, da sta bili obe štajerski košarici v avstrijsko-nemških rokah. Končno se je vendar z združenim naporom posrečilo, da je bila z novo carinsko tarifo 20. junija 1925 pod postavko 547 vpeljana avtonomna uvozna carina 70 din v zlatu za 100 kg kos in srpov, tudi če so srpi v zvezi z lesenimi ročaji. Pri plačanju carine v papirnatem denarju je prišlo na 1 kg kos 8.40 din carine oziroma na koso 4.20 dinarjev. K teinu je bilo treba plačati še postranske pristojbine in takse ter skupni prometni davek na uvoiz. Pri carinjenju se je za pošiljke v zabojih odbijalo na račun tare 15 °/o, pri vrečah in okvirih 1 °/o, pri košarah pa 2 °/o. Ako vzamemo, da je bila povprečna vrednost 1 kg domačih kos okrog 50 din, uvoženih pa okrog 40 din, je torej bruto zaščita znašala le 18 %> od vrednosti. Pri tem je treba upoštevati, da so morale jugoslovanske košarice plačati pri uvozu švedskega jekla kot surovino po c. p. 556 tč. 5 10 zl. din. na 100 kg ali 1.2 din na kg jekla. S tem se je dejanska zaščita domačega dela zmanjšala na 7.2 din ali 15 % od vrednosti uvoženega blaga. Uvozna carina na sekire tudi s toporišči je bila določena po c. p. 545 na 50 zl. din, uvozna carina na lopate, motike, krampe, grablje in vile pa je znašala po c. p. 546 za neobdelano blago 30 zl. din, za obdelano pa 50 zl. din. Vendar se ni štelo za obdelano blago, če ob robu ni bilo brušeno. Te uvozne carine so bile v trgovinski pogodbi z Avstrijo zmanjšane od 30 na 27 zl. din oziroma od 45 na 32 zl. din. Slednjič je bila vezana v pogodbi s Francijo in Avstrijo uvozna carina iz c. p. 548 za dleta, pile in tolkače 50 zl. din. Kot obdelano blago se je štelo, če so bili izdelki lakirani, barvani, polirani, okrašeni in prevlečeni z zaščitno prevleko. Avstrijci so se posebno opirali na to, da so že prva povojna leta dokazala, da jugoslovanske košarice ne zmorejo kriti več kot le majhen del porabe in da je v interesu kmetijstva, da je blago poceni, da ga carina ne podTažuje. Uvoz je bil namreč v letih inflacije, ko je primanjkovalo blaga in so ga kmetje nabavljali za vsako ceno, izredno močan, ker ga nizka uvozna carina ni mogla ovirati. Šele po uveljavljanju nove carinske tarife 20. junija 1925 so se pričele razmere stabilizirati v korist domačega dela. Bilanca uvoza in izvoza Jugoslovanska trgovinska bilanca kos in srpov je bila zato do druge svetovne vojne pasivna. V prvem razdobju med inflacijo je znašal uvoz leta 1922 v Jugoslavijo 1699 ton, kar pomeni nad 3 rnili- Mrzlo likanje kas pod kladivi jone kos. Po vrednosti je bil uvoz največji v letu 1923, ko je dosegel 36.5 milijonov dinarjev. Od tega je dve tretjini krila Avstrija. Ko se je vrednost dinarja stabilizirala in je bila vpeljana junija 1925 povišana uvozna carina, se je v letu 1926 uvoz zmanjšal na 269 ton ali na eno šestino uvoza iz leta 1922. V naslednjem letu je uvoz nazadoval na 155 ton v vrednosti 5.7 milijonov dinarjev. V tem času je avstrijska kosarska industrija krila nad 90lfl/o celotnega uvoza. V letih deflacije in gospodarskega poleta je ostal obseg uvoza kos in srpov v Jugoslavijo stabilen na višini okrog 270.000 kos. Nato začenja v letih depresije in splošne gospodarske krize ra-pidno padati, čeravno je kliring uvoz favoriziral. Leta 1933 je uvoz dosegel najnižjo točko z 9.5 ton v vrednosti manj kot pol milijona dinarjev. Kupna moč kmečkega prebivalstva je padla v taki meri, da so to čutile tudi domače tovarne kos. Odjemalci so postali izbirčni in trgovci so jim šli v vsakem pogledu na roko, samo da bi mogli prodati blago. Iz tega so nastale škodljive razvade, da so kmetje kupili koso, pokosili z njo travo, nato pa jo vrnili kupcu in ta tovarni, češ da kvaliteta izdelka ne ustreza. Število reklamacij, ki so se v tem času pojavljale, je od leta do leta naraščalo in spravljalo tovarne kos v resne neprijetnosti. Vse je kazalo, da bodo morale opustiti prejšnje stališče, ko je vsaka tovarna sama določala prodajne pogoje in se borila z reklamacijami in da bo potreben sporazum med tovarnami, da v obrambo lastnih interesov skupno določijo prodajne pogoje. 1921 1,678.637 17,220.298 1,257.746 11,748.768 1922 1,698.755 32,866.181 1,092.238 20,704.168 1923 1,612.541 36,550.430 1,084.177 24,606.194 1924 995.425 21.4*29.595 571.266 11,313.589 1923 5.962 218.130 5.099 187.925 1926 268.796 9.410.598 245.308 9,057.848 1927 151.501 5,728.696 146.444 5,559.6S7 1928 135.457 6,485.357 130.362 6,364.607 1929 135.801 5.676.769 122.200 5,221.379 1930 155.014 6.224.723 448.688 6,053.465 1931 99.140 3,895.760 95.743 3,774.627 1952 41.106 1,595.553 31.576 1,224.676 1933 9.541 482.396 9.409 478.236 1934 23.940 1.069.658 22.536 1,022.577 1935 35.503 1.526.089 32.463 1.437.627 1936 48.526 1.933.26S 45.833 1,865.329 1937 59.235 2,468.932 54.653 2,359.697 1938 63.493 3,056.844 65.246 3,022.783 1959 43.225 2,159.133 45.183 2,155.002 Delavstvo in nameščenci tovarne kos leta 1943 V zadnjem petletju 1935 do 1940 se je položaj na podeželju polagoma zboljšal in poslovni promet oživel. Povišane cene kmečkim pridelkom so omogočale večji nakup orodja in poljedelskih naprav. Kljub kontingentiranju ter deviznim in plačilnim omejitvam in zastoju v klirinškem obračunu je uvoz kos in srpov porastel težinsiko od 35 ton leta 1935 na 63 ton v letu 1938, po vrednosti pa od 1.5 na 3 milijone dinarjev. Uvoz in izvoz se je razvijal takole: Skupni uvoz Od tega iz Avstrije količina kg vrednost din količina kg vrednost din Nasproti temu uvozu pa je tudi jugoslovanska kosarska industrija skušala ohraniti zveze s tržišči, na katera je pred vojno izvažala. Njeni napori so imeli do začetka svetovne gospodarske krize sorazmerno lepe uspehe, pozneje pa so se občutile posledice deviznih omejitev, kontingeutiranja uvoza in splošen padec konsuma zaradi oslabitve kupne moči kmečkega prebivalstva. Tako se je izvoz količinsko in po vrednosti močno zmanjšal in je zabeležil leta 1936 najnižjo količino 3054 kos v vrednosti 43.508 din. Izvoz kos in srpov iz Jugoslavije v letih 1921—4939 Leto Skupaj kos in srpov količina kg v: Skupna rednost din 1921 44.719 642.207 1922 65.527 1,161.374 1923 23.233 412.971 1924 21.634 1.149.953 1925 37.886 950.920 1926 90.067 2,610.604 Količina Vrednost kos kg srpov kg kos din srpov din 1927 75.506 26.044 1,461.330 578.740 1928 40.459 26.219 635.265 759.215 1929 64.697 23.789 1,643.823 780.540 1930 30.324 11.144 794.990 416.010 1931 35.655 11.094 755.386 346.400 1932 32.657 11.959 946.892 428,920 1933 14.579 5.613 397.656 105.250 1934 9.214 4.894 243.144 219.227 1935 8.174 912 285.777 39.885 1936 1.527 4.363 43.508 131.790 1937 5.213 6.253 157.241 228.810 1938 1.468 1.070 44.160 120.332 1939 12.959 31.224 361.725 488.563 Od izvoza so šle večje količine v prvih povojnih letih v Italijo, ko je bila konjunktura zaradi velikih razlik med vrednostjo dinarja in lire za izvoz zelo ugodna. Izvoz v Italijo je v posameznih letih znašal: Leto Količina kg Vrednost din 1921 12.055 204.442 1922 18.970 595.999 1923 7.927 192.539 1924 17.849 994.743 1925 17.101 528.440 1926 17.888 387.495 1927 18,023 372.250 1928 9.700 179.200 Drugi večji odjemalec je postala Romunija, kamor se je izvozilo 1929. leta 22.287 ktg kos v vrednosti 714.000 din, 1930. leta 16.193 kg kos v vrednosti 418.765 din, 1931. leta 8.645 kg kos v vrednosti 151.000 din, 1932. leta 7.147 kg kos v vrednosti 188.130 din, 1939. leta 4.506 kg kos v vrednosti 135.330 din, srpov pa 22.142 kg v vrednosti 346.333 din. Razmerje med uvozom in izvozom se je najbolje izravnalo v letih 1932 in 1933. Takrat je bila bilanca uvoza in izvoza že znatno približana izravnanju in sicer: Količina kg Vrednost din Uvoz....................... 47.909 1,857.000 Izvoz.......................44.616 1,575.000 Razlika..................... 5.295 kg 482.000 din Rušenje Globočnikove fužine Franc Lauter, najstarejši živeči kovač, prirezuje kose Sporazum košaric o prodajnih pogojih Razmere na notranjem trgu so po dolgih letih neprijetnosti končno vodile do tega, da so se morale tovarne kos in srpov v Jugoslaviji sporazumeti za enoten nastop na trgu, za določitev skupnih prodajnih pogojev in enotnih cen. Do tega je prišlo sicer kar spontano, toda žal šele v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno. Tovarne so tudi po sklenitvi sporazuma še vedno ohranile svoje poslovne tajnosti in delavstvo ene tovarne mi smelo prestopiti praga druge tovarne. Dogovor o prodajnih pogojih ni imel obeležja kartelnega sporazuma, ker je še vsak prodajal za svoj račun, direktno svojim odjemalcem in poslovnim zvezam ter ni bilo nobenega skupnega obračuna in bonifikacij, kakor so pri kartelnih sporazumih v navadi. Sporazum so sklenile Kiefer jev a košarica na Pohorju, Köllnerjeva košarica v Slovenskem Gradcu ter obe trždški košarici. Po zadnjem cenovniku, ki ga je odobrila banska uprava v Ljubljani pod št. VITI/69, so dosegli trgovski rabati, ki so jih dajale košarice, za večja naročila do 15fl/o. Pri naročilih od 200 do 500 kosov je znašal rabat le 3 °/o, od 500 do 1000 že 5 %, od 1000 do 3000 8 %> in je nato stopnjeval od 3000 do 5000 na 11 %, od 5000 do 10.000 13°/o, nad 10.000 ipa 15 °/o. Cene za 37 mm vlaške ali ogrske kose so se ravnale po dolžini rezila od 28.50 do 41 din, za štajerske 52 mm od 31 do 43.50 din, za kranjske od 58 do 62 mm od 34 do 46.50 din, za težke bosanske z nizkim robom pa od 31.50 do 43 din. Slamoreznice so prodajali po 40 din za kg, slamorezne kline pa po 50 din za kg. Za navadno polirane ali ne p olir a n e kose so dajali 1 dinar popusta. Nasprotno pa so doplačevali za gravirane in povprečno brušene kose po 1 din na kos, za trobojne ali mavričaste pa 1.25 din. Kose so razpošiljali po 50 kosov skupaj in so veljale cene vštevši ambalažo postavno namembna postaja. Za izdelke niso dajale tovarne posebnega poroštva. Reklamacije so bile dopustne do 10 dni po prejemu blaga. Vračanje brez reklamacije ni bilo dopustno. Za kose s polnim poroštvom so zaračunavali 15 % pribitek na temeljne cene. Kose druge in tretje kvalitete so prodajale tovarne s 25 °/o oziroma 50% popustom. V komisijo tovarne blaga niso dajale. Fakture so se plačevale po prejemu blaga s 5 °/o blagajniškega skonta, po 30 dneh z 2 % in po 3 mesecih brez popusta. Sporazum se je dobro uveljavil in pripomogel k sanaciji razmer v prodajnem omrežju in k obnovi solidnega poslovanja. Delavstvo zapušča po končanem delu tovarno koG Tehnični razvoj obratov do leta 1946 'Pritisk avstrijske konkurence se je posebno močno občutil, ker so bili inozemski konkurenčni obrati strojno bolje opremljeni, moderno urejeni in imeli ina jugoslovanskem trtgu iz avstrijskih dob vpeljane tovarniške znamke, ki so bile odjemalcem iznane še iz predvojne dobe. V borbi za obstoj je bila avstrijska konkurenca pripravljena 'žUvovaiti vse, da se ohrani na jugoslovanskem tržišču. Nastala je trda in neenaka borba, ko je tržiška industrija na »Njivi« začela preurejati in modernizirati svoj obrat. Z uvedbo povišane uvozne zaščitne carine je dobila volja in interes za investicijsko* delavnost pravi polet. Tako je moglo domače podjetje svojo pozicijo utrditi in se v povečanem obsegu uveljavljati. Uspeh teh naporov je bil, da je pričel uvoz tujih kos nazadovati, izvoz pa je naraščal, posebno v balkanske države, Romunijo, Bolgarijo in Turčijo. Zadnja leta pred drugo svetovno vojno je podjetje Kajetana Ahačiča 'obsegalo tri ločene obrate, v katerih je zaposlovalo skupno okrog 150 delavcev in uslužbencev. V obratu na »Njivi« je dosegla dnevna proizvodnja 800 kos in 300 kg lopat, poleg slamoreznic, siaimo-reznih klin, nožev, za seno, kosirjev itd. Celotno tovarniško poslopje je bilo med vojno na novo pozidamo in elektrificirano. Zgrajena je bila električna centrala za 100 kW z novo razdelilno postajo in električno delavnico. Vsak stroj je imel svoj lastni električni motor za pogon. Za 'transport ista bili nabavljeni dve dvigali v skladiščih in dva tovorna avtomobila. Y kovačnici je delalo 21 kladiv, med njimi 6 repaeev, 7 vzmetnih, 6 strojnih, 1 padalno in 1 zračno kladivo ter 4 strojne škarje, od teh 2 za kose, 1 za jeklo in 1 za, pločevino, 5 stiskalnic, od tega 2 frakcijski za obročkanje kois, 2 ekscentrični im 1 ročna, 3 pollimi stroji, 2 velika brusa ter 4 fužinske peči s tremi ventilatorji. V mehanični delavnici sta bili dve stružnici, 2 sihapping stroja,i 2 vrtalna stroja, 2 žagi za železo, 2 smirkova stroja, rezkalni stroj, stroj za oblanje, krožna žaga in 3 aparati raznih sistemov za varjenje. Mizarska delavnica je imela kombiniran skobelni stroj in dve krožni žagi. V obratu pri nekdanjem Ferbarju ob Cankarjevi cesti je dosegla dnevna proizvodnja 2000 srpov, od tega tisoč zobčastih in tisoč listnatih poileig določenega števila ko,silnih nožkov. Podjetje je kupilo ta objekt leta 1936, ter ga preuredilo iz stare Ferbarjeve usnjarne v delavnico za mrzilo kovane izdelke, predvsem zobčaste in listnate srpe. V obratu je namestilo 4 stiskalnice, 2 vzmetna kladiva, 4 specialne stroje iza srpe, brusilne naprave, jelše z ognjiščem, kadilno peč, avtomatično črpalko za vodo, polirni stroj itd. V tem objektu je bila tudi delavnica za ročaje in zaboje z venecijansko žago, dvemi krožnimi žagami, stružnico ter bobu jem za čiščenje ročajev. Nabavljena je bila tudi oprema za elektrifikacijo obrata, ki pa še ni bila vgrajena. V obratu III v »Germovki« ob Mošeniku, katerega je imela tovarna v najemu od dedičev pokojnega Niko Ahačiča, so izdelovali v manjšem obsegu sekire, cepine, motike, krampe, lemeže, dereze in podobno. Današnje pročelje tovarne kos na Njivi ob Bistrici Obrat se je ukvarjal tudi z uslužnostnim popravljanjem in podstavi j a-njem navedenega orodja in sekir ter je bil za prebivalstvo, kateremu je delal praktične usluge, velikega pomeua. Ta obrat so nameravali preurediti za množično proizvodnjo žag in strojnih nožev. Razdobje 1941—1946 do nacionalizacije tovarn Ob prihodu Nemcev je bila družina lastnika tovarne kos dr. K. Ahačiča zaradi slovenskega političnega delovanja določena za izselitev v Srbijo. iDa bi se to preprečilo, je bil v skrajni sili naprošen inž. Sauer od jeseniških železarn za posredovanje. Lastnik tovarne se je ž njim dogovoril, da pristopi k podjetju navidezno kot tihi družabnik in udeleženec ter se zavzame za Ahačičevo družino. Po Sauerjevem posredovanju je bilo 8-članski družini dr. Ahačiču dovoljeno nadaljnje bivanje v Tržiču. Sauer je tudi dosegel, da je bila tovarni dodeljena potrebna surovina za obratovanje. Vojno dobo je lastnik izkoristil, da je obrat moderniziral in preuredil. V letih 19421 in 1946 je bil obirat na »iNjivi« obnovljen, zgradba na novo postavljena in dograjena električna centrala. Po osvoboditvi je tovarno kos vodil prejšnji lastnik do konca leta 1946. Kakor med vojno je tudi v obeh povojnih letih investiral ves zaslužek v obrate, da jih tehnično izpopolni in poveča zmogljivost tovarne. Tako je tudi po vojni v letu 1945 investiral v nakupe instalacijskega materiala in naprav, ter za ureditev obratov 400.358 dim, v letu 1946 pa 1,604.546 din. Nabavljena sta bila tudi dva motorna vozila za prevoz materiala. Po naciomailiziacdji se je obratovanje v I in II nadaljevalo, obrat lili pa je (bil ustavljen in opuščen. iNa podi agi pravomoćne obsodbe z dne 10. januarja 1947 je bila tovarna izaplenjena, is ponovno obsodbo leta 1948 pa je tudi drugo njeno premoženje pripadlo v občo ljudsko last. Druga tržišlka tovarna kos Antona Globočnika je nastala, kakor že poročano, iz fužine Gašperja Zemeta, ki je stala s vo jecasmo blizu KI andrò ve žebljarne in fužine. Delovala je v (nekoliko manjšem obsegu, kakor tovarna na »'Njivi«. Pod Jugoslavijo je vodila obrat po starem naprej in ni mnogo modernizirala svojih naprav in postopka dela. Ko je stari lastnik Ainton Globočnik leta 1923 umrl in kmalu nato leta 1929 tudi njegov sin Karl, je vdova poročila trgovskega zastopnika Elsnerja, ki je bil nastavljen pri čevljarski tovarni »Trio«. Elsner je bili kot Nemec leta 1946 izseljen. V obratu je MIR postavil (tov. Spreitzerja za delegata, ki je vodil tovarno do nacionalizacije. Karl Globočnikov sin edinec je utonil leta 1954 pod fužinskim kolesom. Ustanovitev državnega gospodarskega podjetja Na oisnovi členov 4 in 5 ter v iskladu z določbami 'zakona o državnih podjetjih iz dne 24. julija 1946, v zvezi iz odredbo o prenosu naprav in o združitvi macionaliziraniih podjetij dne 9. julija 1947 je bila nato Razstave izdelkov tovarne kos in srpov v Beogradu leta 1952 Udarniško delo tržaških kovačev po osvoboditvi na kmetih v tržilški okolici izdana odločba o ustanovitvi državnega industrijskega podjetja »Trži-ške tovarne kos in srpov« kot skupnega podjetja republiškega pomena. V tem (novem podjetju je bilo združeno obeeljudsko premoženje dotedanjega podjetja firme Kajetan Ahačič, ki je predstavljala po bilanci z dne 31. decembra 1945 osnovna sredstva v višini 4,121.516.79 din, obratna sredstva v iznesiku 12,590.671.60 dim in imovina dotedanje tvrdke »Tovarna kos, srpov in lopat« K. Globočnik Tržič, ki je prešla v državno last na podlagi zakona o nacionalizaciji 'zasebnih gospodarskih podjetij z dne 5. decembra 1946 (Ur. list FLRJ, z dne 6. XII. 1946 št. 98/677) in ki je predstavljala po bilanci z dne 31. decembra 1945 osnovna sredstva v višini 221.073 din teir obratna sredstva v znesku 1,596.820.40 din. Obratovanje na nekdanji Niko Ahačičevi fužini je bilo po nacionalizaciji takoj ukinjeno. iNa ita inačin sta bili zadnji dve podjetji kosar,ste obrti in industrije v Tržiču 'združeni in koncentrirani v enotno podjetje. Osnovna sredstva združenega državnega podjetja so bila določena na 4,342.589.79 din, obratna sredstva pa na 15,187.492 din. Podjetje je bilo postavljeno pod operativno upravno vodstvo Glavne direkcije kovinske industrije LRS pri Ministrstvu za industrijo in rudarstvo v Ljubljani. Tej pravni združitvi je sledila pozneje dejanska združitev obratov, ki je bila izvedena postopoma od 'leta 1950 naprej. Globočnikov obrat je delal nekaj let kot obrat HI, nato pa je bil lieta 1952 likvidiran na podlagi odločbe inšpekcije dela. Stroje so prenesli v skupni obrat na »Njivo«, prevzeli delovni kader in vključili kapaciteto likvidirane tovarne v skupni obrat. Vodno pravico Globočnikove tovarne je prevzela tovarna »Ru no«, ki je prevzela tudi gornji del istavbe kovačije. Po vojni so bile v prvi dobi težave s kadrom, ker do leta 1952 nobeden mladinec ni hotel vstopiti kot vajenec v kovaško obrt. Treba si je bilo pomagati s priučenim kadrom, ki je s časom obvladal kvalificirano in celo visokokvalificirano delo. Prvi delegat v podjetju je bil Drago Koren, postavljen od MLR. Deloval je okrog leto dni v podjetju. Njemu je sledil upravitelj Miloš Zabukovec, ki je vodil podjetje okrog 8‘mesecev, nato pa je bil z julijem 1947 postavljen za direktorja Lojze Koder, ki je ostal na položaju do 29. maja 11950. Sledil mu je za kratko dobo dveh mesecev kot vršilec dolžnosti direktorja Ivan Avsec, Slednjič je s 1. avgustom 1950 prevzel vodstvo sedanji direktor Jože Šparovec. Pod upravo delovnega kolektiva Kot obratovodje so se zvrstili v obratu I Štefan Železnikar, Oto Kikelj, Viktor Čadež in iPavel Pančur, pri obratu LI pa Valentin Lušanc, ki je pred vojno vpeljal proizvodnjo mrzlo prešanih zobčastih srpov in Lojze Cuk. Podružnici sindikalne organizacije so predsedovali Štefan Železnikar, Lojze Cuk in Jože Šparovec. Zadnji od avgusta 1948 do avgusta 1950. 'Strojna oprema podjetja je bila po nacionalizaciji še izpopolnjena. Iz reparacijskega materiala so bile zgrajene 4 električne peči za napu-ščainje, ki omogočajo 'bolj racionalno in zanesljivo kvalitetno delo, nadalje 16 brusilnih strojev, ki pa so bili izdelani doma po lastnih zamislih in prilagođeni proizvodnji ter so se vseskozi dobro obnesli. Nabavljeno je 1 zračno kladivo, ,s katerim se namerava postopama zamenjati stare repače. S tem se bo pridobilo na prostoru lin na režiji. V obratu sta ostala le še dva repača. Strojna oprema podjetja šteje danes 149 strojev in 120 elektromotorjev 2 do 26 kW jakosti. Pri obratu II so iz skladiščne lope za les uredili novo delavnico s tremi oddelki, in sicer za nastìkovamje izdelkov in za prešanje polizdelkov, strojni oddelek za mokro brušenje ter oddelek elektropeči za kaljenje in napuščanje. Skupna vrednost vseh investicij v podjetju se po današnjih cenah lahko vzame s 50 milijoni dinarjev v račun. Vodni kanali pri obratu Id je bil leta 1952 porušen in obrat elektrificiran. Vise do je omogočilo, da je podjetje lahko razširilo svoj proizvodni program z nadaljnjimi izdelki. Prešane zobaste srpe prodajajo na Hrvaško, v Srbijo in v Makedonijo, medtem ko Slovenija uporablja samo kovane srpe. Ob sekvestraoiji je bila povprečna proizvodnja Ahačičeve tovarne 800 kos in 2000 srpov, Globočnikove pa okrog '200. Združeno producirajo sedaj poleg drugega proizvodnega programa dnevno 900 kos. Izdelava kos in srpov pa dosega komaj polovico skupne proizvodnje. Največ se izdela valaških kos v širini 40 do 42 cm, katerih se izkuje okrog 160.000 kosov. Prodajajo jih na Hrvaško, v Srbijo in v Makedonijo. V drugi vrsti pridejo v poštev talko imenovane novošerke, ki gredo v Bosno, Crno goro in Hercegovino. Teh se izdela okrog 80.000 kosov. Nato šele pridejo kranjske in štajerske kose. Andrej Avsec žigosa kose Pri notranjem komsumu se v primerjavi z letom. 1920 v kosarski industriji deloma že opažajo posledice mehanizacije košnje in žetve. Kose prodaja tovarna prosto in direktno v svobodni konkurenci v trgovskem omrežju po vsej državi. Surovo jeklo iza izdelavo kois in srpov dobiva tovarna po pretežni večini z Jesenic iin Raven. Uvoz švedskega jekla .so po vojni opustili, ker domače jeklarne .lahko izdelajo .ustrezno jeklo. Proces izdelave kos in srpov je zasnovam ena osnovi delitve dela ter obsega pri kosah 39, pri zobatih .srpih 18 in pri kovanih srpih 23 delovnih faz oziroma operacij. V tovarni se dela po normah, ki jih določa tarifni pravilnik, razen v električni, mehanični in tesarski delavnici. Okrog dve tretjini delovnega kadra sta iz Tržiča in Bistrice. Iz okolice prihaja na delo 40 delavcev, ki stanujejo v naslednjih krajih: Žiganja vas 3, Sebenje 2, Gozd 1, Sp. Veterno 1, Vadiče 1, Palovče 4, Lese 5, Kovor 2, Retnje 3, Loka 2, Zadraga 1, Naklo 1, Primskovo L Duplje 1, Križe 3, Lom 3, Jelendol 3, Podljubelj 3. Povprečni .zaslužek kvalificiranega kovača je 10.000 do 11.000 din, visokokvalificiranega pa 11.000 do 14.000 din mesečno. Povprečna starost sedanje delovne ekipe je okrog 35 let. Tovarna ima tudi 5 vajencev. Večjih poškodb ni zabeležiti, dogajajo se le manjše poškodbe na očeh zaradi nepazljivosti in neuporabe zaščitnih sredstev pri brušenju. Od delovnega kadra jih je bilo med vojno 32 mobiliziranih oziroma je sodelovalo v partizanskih bojih in pokretih, 8 pa jih je bilo interniranih. Vojnih žrtev sta imela oba obrata 6, in sicer jih je pet padlo v bojih, eden pa je bi.l ustreljen kot talec. Struktura delovne siile (brez nameščencev in pomožnega osebja), izkazuje: Skupina Število leta 1953 Število leta 1954 delavcev v °/o delavcev V % Visokokvalificiranih . . 7 5 7 5 Kvalificiranih .... . . 74 56 80 54 Polikvalifiiciranih . . . . . 25 19 28 20 Nekvalificiranih . . . . . 26 20 31 21 Skupaj . . . . . . 132 100 146 100 število zaposlenih: lata 1939 120 leta 1953 147 leta 1954 163 leta 19155 182 Mezde in plače so leta 1953 znesle 15,911.725 din ali 11.09 °/o vrednosti proizvodnje. Po prevzemu podjetja v upravljanje po delovnem kolektivu so zavzemali mesta predsednikov delavskega sveta, ki šteje 25 članov, ter upravnega odbora, ki šteje 5 članov, v razdobju 1950 do 1956 naslednji tovariši: Tome Meglič.............50/51 Štefain Železnikar . . 50/51 Lojze Ouk............... 52/53 Stane Ježek.............52/53 Tome Meglič .... 54 Jože Abačič.............53/54 Stane Ježefk............54 Preusmeritev proizvodnje in izvoza Po združitvi je proizvedla tovarna leta 1954 220.000 kos, 90.000 srpov, 400.000 kostimih možev, 108.000 kosirjev, 32.000 možev za trsje, 12.000 kg zob na grablje, 5000 kg slamoreznih klim, 1600 kosov podkov-nega orodja, 20.000 dlet, 60.000 pleskarskih lopatic, 62.000 rezil za obliže in 10.000 kosov raznih izdelkov — iskupa j 210 ton izdelkov. Proizvodnja se je po obsegu in vrednosti stopnjevala kakor sledi: Vrednost Leto Teža ton dim ar je v v tisočih 1951 % 119.050 1952 lil 5 122.061 1953 146 143.385 1954 203 200.000 Mizarska dleta so začeli izdelovati leta 1950, pleskarske lopatice leta 1951, jerame in druge vrste mizarskih dlet leta 1952, izvozne ko-sirje, rezila za olbliče, nože za trsje leta 1953 im zidarske ometače leta 1954. Tudi proizvodnja poljedelskega orodja se je medtem znatno povečala. Kóisdlne nožke proizvaja podjetje že od leta 1936, kline od Udarniško delo kovačev pri odstranjevanju ruševin leta 1920. V nadaljnjem programu proizvodnje je postopna uvedba izdelave nožev, izdelave poljedelskega in ročnega orodja, ki se še danes uvaža. Zaradi preusmeritve v izdelavo obrtniškega orodja so opustili po nalogu glavne kovinske direkcije proizvodnjo lopat, vil in sekir, ker so te predmete prevzela po sporazumu druga podjetja. Z novo proizvodnjo je strojni park ustrezno izkoriščen. Uvoz kos in srpov iz tujine v povojni dobi po letu 1945 ni prišel v poštev. Tako je zaposlitev podjetja za domač trg stabilna in absorbira izdelava kos 50 ®/o vsega dela. Od leta 1953 se podjetje udejstvuje tudi v izvozu. Povpraševanja po izdelkih je mnogo, vendar ni moglo sprejeti (ponudb in naročil, ker nima dovoljne zmogljivosti. Prvi izvoz je bil sicer že leta 1947 na Poljsko v sodelovanju s pohorsko tovarno kos. Od leta 1953 naprej izvaža tovarna preko agenture »Tehnoimpex« iz Ljubljane v Turčijo, Perzijo, Švico, Paraguay, Indijo in Cile. Za zaščito svojih tovarniških izdelkov ima registriranih 7 mednarodnih znamk in sicer 3 stare in 4 nove ter 15 nacionalnih zaščitnih žigov, starih 9, novih pa 6. V tekočem letu 1956 je planiran izvoz 200.000 kosov slamoreznih klin za Indijo v vrednosti 80 milijonov dinarjev. Trgovinska bilanca podjetja je bila v letih 1950 do 1954 naslednja: Uvoz pomožnega materiala leta 1953 vrednost 321.000 liir leta 1954 vrednost 537.692 lir Izvoz lastnih proizvodov leta 1953 vrednost 27.593 S ZDA 4812 holandskih fl. leta 1954 vrednost 35.629 ? ZDA Na domačem trgu proda tovarna 70®/o blaga, ostalih 30°/o izvozi v inozemstvo. Za povečanje izvoza bi bilo potrebno povečati produkcijo in izboljšati kvaliteto s tem, da bi se vpeljalo išipkanje kos pod valjčnim strojem namesto zamudnega dela pod kladivi in kalilo z napušča-njem v modemi električni peči. Z zboljšanjem naprav bi se pospešil način dela in proizvodni postopek pocenil. Organizacija izvoza je še v mnogem pogledu nezadovoljiva in inesimotrna ter ne obdeluje trga s potrebnim strokovnim znanjem in progiramatičnostjo. Ozka grla v proizvodnji še niso odpravljena. Obstoječe strojne naprave so že desetletja v rabi in so s tem dosegla nadpOlovično iz-trošenost. Šest sto let razvoja tržiškega kovaštva Bilanca razvoja tržiškega kovaštva skozi preteklih 600 let je pozitivna in zadovoljiva. Največ pridobitev v tehničnem in socialnem pogledu je prineslo šele tekače stoletje. V kovaških delavnicah in košaricah se je od dob, ko so prvi »cvekarji« kovali žeblje ob Moše-niku, mnogo spremenilo. 150 let cehovskih tradicij je zaključila doba obrtne svobode, pod katero je v Tržiču namesto novih obratov pričela koncentracija obstoječih kovaških in bosanskih obratov. Stari rodovi Rušenje Globočnikove lužine leta 1957 železarjev in kovačev Zemeti, Grobaverji, Klanci ri, Makeki, Pa po vi. Polaki, Polci, Poprijaini, Radoni in Završniki «o izumrli. Redki polonici so si izbrali druge poklice. Tudi stari vigenjci so ugasli in nekdanje kotlarstvo in ponvičaristvo je prenehalo. Starih fužin Mantove, Resa ree, Strekle, Fikove, Markenove, Klandrove, Krančeve fužine, pri Smuku in pri »Krišelnu« ni več! iLe stara Germovka olb Mošeniku, kjer se pravkar ustanavlja kosar->ski muzej, opuščena Bučarjeva fužina Javornik lin Koiperm na Balosu so iše neme priče minulih časov. Nekdanje jeklarne na Balosu ip pi-lanno na Blekah so preuredili za tovarno bombažne industrije, jeklarno na Slapu pa v tovarno lepenke. Tradicionalna pilarniška industrija je po dolgih desetletjih izopet oživela in si poiskala nove delovne prostore v bližini tržiške železniške postaje. Na »Njivi« pa se je koncentrirala kosarska industrija in se od tod razširila po levem bregu Bistrice v zgradbe nekdanje Paharčeve barvarne in usnjarne, kjer stara kladiva še udarjajo pesem Vodnikovih jeklenic. Od tovornikov, ki so po ozkih gorskih stezah donašali grodelj s Koroškega in odvažali plemenito jeklo v Benečijo, se je v zadnjih desetletjih promet razvil do avtomobilskih cest, po katerih razvažajo izdelke motorna vozila. Tržiški kovači so postali neodvisni od tujega jekla, ki jim je stoletja povzročalo mnogo preglavic in skrbi. Sedaj dobivajo iz elektropeči na Jesenicah ustrezno surovino iza svoje izdelke. Elektrifikacija pogonov pomaga prebroditi ozka grla nizkega vodo-stanja presihajoče Bistrice. Napredek tehnike je tudi kovaško delo olajšal, ga opremil s istro ji, ki opravljajo najtežja dela brez fizičnega napora kovačev, ki ga je zahtevalo nekdaj kovaško delo. Vodna kolesa so zamenjale turbine. Le Franc Dornik ob Blejski cesti je ohranil pri svoji kovačiji vodno 'kolo za spomin na nekdanji način pogona kovaških obratov. Medtem ko je onstran Ljubelja železarstvo preživelo težko krizo in naišlo v izprenienjenih pogojih nove možnosti razvoja in napredka ter se ohranilo do današnjih dni, so isklenili delničarji KID, ko so pred osemdesetimi leti odkupili Tržič, da postopoma likvidirajo tržiške jeklarne in preselijo naprave v novo jeklarno na Jesenicah. Sloves tržaškega jekla je ostal in dolga desetletja potem, ko so onemele tržiišike jeklarne, so razpošiljali v svet jeseniško jeklo s tržiškimi žigi R in D in izkoristili dobro ime, ki si ga je bil (tržiški jeklar pridobil v širnem svetu. Prebolena so desetletja, skozi katera so se tržiški kosarji in kovači černjave naporno borili pod pritiskom nadmoćne konkurence pod Avstrijo za svoj obistoj. Izdržali so in doživeli končno v svobodni lastni državi nov polet. Velika socialna pridobitev ob koncu prve svetovne vojne je bila, da se je nekdanji štirinajsturni delovni čas skrajšal na 8 ur. Tržiški kovač je z novo socialno zakonodajo preskrbljen iza starost in onemoglost. Zaveda se, da si je delavstvo v težkih bojih priborilo, da po izpolnjeni delovni dobi uživa pokojnino in oskrbo v primeru nezgod in bolezni. Na tovarniškem igrišču ob prostem času Druga .svetovina vojna je prinesla končno pridobitev, da je spremenila odnos delavca do podjetja in do dela. Delovni kolektiv je prevzel nase breme upravljanja tovarne. Vsaik član delovne ekipe sodeluje danes pri reševanju problematike podjetja, v katerem živi in dela. Povojna doba je obenem omogočila, da se je delovni program tovarne povečal in razširil. Tržaški izdelek je zopet našel pot na daljna inozemska tržišča, kjer uspešno tekmuje z izdelki razvitih industrijskih držav. Tržiški kovači iso ponosni na zgodovino svojih prednikov in z zaupanjem gledajo v bodočnost. Viri za zgodovino tržiškega železarstva 1. EmipfachbUeher 1668—-1781 (rudarska dovoljenja). 2. Sobuirtf, Mutungs und B es tat igimgsb lieber 1781—1815. 5. Vertrag- und In/tabulationsbücher 1815 naprej. 4. iRudarslka Iknjiga KID I. zvezek Enit 1 fob I, Ent 15 fob 185; II. zvezek Ent 14 fob 173, Ent 15 fob 185, Ent 5 fob 57, Ent 7 fob 85, Ent 6 fob 69; III. zvezek fob 474. 5. V. Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, II. knjiga Iil2, 115, lil?, 128, 159, 161. III. iknjiga 347. 459. IV. knjiga 560, 603. VI. knjiga 553. Vlil. iknjiga 780. X. iknjiga 571, 572. XI. knjiga 110, 123, 17, 406, 166, 407. XV. knjiga 600. X. Iknjiga 264, 278. 6. Hacquet: Oryctographia Carniìolica I. iknjiga stran 31. Lipsko 1783. 7. Vicedomski arhiv fase. 84 in 128. 8. Gubernialni ariliv Montanistica fase. 111. 9. Rectiifikation der Dominical Acten Neuhaus und Altgutenberg 1767 (fascikel kalkulacij, stroškov, davčne napovedi, -seznam obrti). 10. Zoisovi -zapiski o fužinah, fase. 27. 11. 'Cehovska pravila za ceh -kovačev din košar je v v Tržiču iz leta 1748. 12. -Cehovska knjiga za siprejem in oprostitev vajencev za leta 1719—-1869. 13. iFranciscejski kataster iz teta 1-826 -(zapiski in mapa), Neumarktl. 14. Deželna deska: glavna knjiga: Tom V. fol. 474 i.n 473' Neuhaus, Altguten-berg in k itemu priloge: grofica Strassoldo 5 mo-dri kvatern M8, grof Radetzky 3 modri kvatern M 9, baron Dietrich 4 modri kvatern M° ,17—20, grof Auersperg 1 pepe bi asti kvatern fol. 29, -knez Sulkowsky fase. III. 123 de 1868, Gründbaum 3 rdeči 'kvatern H 2, 3, 4, baron Dietrich 3 rdeči kvatern N° 26—-28, Žel-ezmobarvni kvatern Lit C fol. 29. 15. iK-ID fase. 45, Tržič 1876—1890. 16. Kranjska industrijska družba fase. H —• 381 DE 18-73. 17. Bericht der li an d e 1 skomin is-s ion 1833—1843. jS. Indiusitrial-Hauptau-sweis od leta 1838 do 1843. 19. Idioticon der österreichischen Berg und Hüttensp-rache, Wien 1856. 20. I. Rosisiwal-l: Die Eisenindustrie in Krain, Wien 1855. 21. Mitteilungen des historischen Vereins für Krain 1847/21, 1859/14, 23, 1860/36, 42. 22. Handels-lMaiken Register 1859 do 1890, 1891 do 1918. 23. Kraimsohe Ind iistriegese-ll-schaft : Allgemeiner Geschäftsbericht des Ver-walitungsrathe-s und Betriebsbe-ricbt der Direction. Leto 1873, 1880, 1881, 1884, 1885, 1886 do 189-0. 24. Bericht Handels und Gewerbekammer für das Kromland Krain v Ljubljani leta 1852, 1853, 1854 do 1856, 1857 do 1860. 25. 'Statistično poročilo Trgovsko-obritnijsike zbornice v Ljubljani o trgovini, obrtni ji in .prometu na Kranjskem leta 1870. V Ljubljani 1872. 26. Statistischer Bericht -der Handels- rund Gewerbekammer in Laibach über die volkswirtschaftlichen Zustände in Krain. Lj-ubljana 1875 in 1-880. 2-7. Or.-Ludwig Beck: Die Geschickte des Eisens in technischer und kulturgeschichtlicher Beziehung. 5. zvezkov. Braunschweig 1884 do 190\ 28. Kmetijske in rokodelske novice: Poročilo o obrtni razstavi 1844. 29. Jožef Erben: Vojvodstvo kranjsko MS, Ljubljana 1866. 30. V. Radies : Die Geschichte von Neumarktl, Ljubljana 1910 in 1880. 31. Alfonz Müllne-r: Geschickte des Eisens in Krain, Görz und Istrien. Wien 1909, str. 135, 137, 138, 139, (146, 151, 477, 478, 481, 433. 32. A. Koblar: Iz vest ja muzejskega društva za Kranjsko 1895. 33. 500 Jahre der Kärntner Schmiedein-nung. Celovec 1955. 54. Kärntenis gewerbliche Wirtschaft von der Urzeit bis zur Gegenwart. Celovec 1-953, str. 157, 159, 160, 172, 174,' 19,1, 196, 066, zv./244, Celovec 1953. 36. Dr. Dinklage: Die Geschichte de-s Schmiedehanidweilks in Kärnten. Celovec 1953, str. 157, 159, 160, 172, 1714, 191, 19-6, 266. 35. Dr. Wiesner H.: Die Geschichte des Kärntner -Bergbaues III. zv. 244. 37. Cenilk pil i-z litega jekla podjetja Boišfcovič Oton v Tržiču. 38. Cen-o-vnilk jiugoslovenskih tvornica kosa d srpova za sezonu 1940/41. 39. Cenik Tovarne kos in srpov v Tržiču iz leta 19515. 40. Zakon o splošni carinski tarifi iz leta /1920, Ljubljana. 41. /Predlog zakona o obstoj carinskoj tarifi, Beograd 1925. 42. iStatiistiika spoljme trgovine Kr. Jugo-slavije 1921 do 1939. 43. V. Kr agl: Zgodovin siki dr-dbci župnije Tržič. Ljubljana 1936. 44. Arhiv tovarne kos in srpov Tržič (spisi o nacionalizaciji). 45. Osebno Zbrani podatki pri dr. K. Ahačiču, O. Boškoviču, J. Golmayerju, B. Robleku. Rušenje Globočnikove fužine IV. ZGODOVINA ŠENTANSKEGA RUDNIKA Izkoriščanje rudišča od leta 155?—18?0 Tržiški zgodovinar Hitzinger inavaja, da je prvo poročilo o šentan-skem rudniku, ki je bilo v arhivu idrijskega rudnika živega srebra, datirano z dne 6. maja 1957. Po njem iso kopali za živim srebrom že leta 1557 na tako imenovanem »Rostbergu«. Pozneje ni 150 let zaslediti nobenih nadaljnjih poročil o pridobivanju živega srebra na tem področju. Leta 1707 dobi Jurij Wernegkh za poldrugo leto pravico sledenja živega srebra in bakra ali kakršne koli rude, ki bi jo našel na Konj-šici. Leta 1735 prejme vdova grofica Renata Barbo rudarsko pravico na srebro na več mestih, vendar o uspehu rudarjenja v spisih ni nobenih podatkov. Dne 12. oktobra 1760 javlja nižji rudarski sodnik Jože Štefančič revirnemu rudarskemu uradu, da sta kmeta Marko Kolar po domače Potočnik in Jakob Slapar v maju 1760 odkrila pod Ljubeljem cinobrovo rudo in ker se sama na rudo nista spoznala, sta jo poslala na preizkušnjo. Štefančič je obenem spoiroči/l, da so tako rudo odnašali kmetje in rudarji v Idrijo ter na Savo '(Jesenice) grofu Buceleini ju, ki jo je izročil uradu rudarskega mojstra za Koroško. Od obeh strami so prišla poročila, da je ruda izredno dobre kvalitete. Zato je idrijski rudarski svetnik Sartory odredil, da odide eden od idrijskih rudarjev v Tržič, da bi preiskal rudišče, si vse podrobno ogledal in rudno polje označil z idrijskim rudarskim znakom. Leto dni kasneje, 11. oktobra 1761, je poslal Janez M. Haa.se, deželni jamomerec ina Koroškem pod Ljubelj s spremnim pismom dva rudarja, in sicer Jerneja Floekha in Janeza Steinlechnera, za več tednov k Sv. Ani, da bi raziskovala najdišče. Dne 19. oktobra 1761 pa je Sartory sporočil dvorni komori na Dunaj, da je idrijski rudar Marin Gorjanc prinesel izpod Ljubelja 30. septembra cinobrovo rudo, ki je dala pri preizkušnji 50% živega srebra. Zato je postai Sartory takoj z Gorjancem še enega rudarja, da prične odkopavati cinobrovo rudo. Domačin Marko Kavar je na svoji posesti dve uri od Tržiča na hribu Ostroge nakopal več centov enake rude, ki jo je na skrivaj prodal Benečanom. Dne 4 novembra 1761 je obvestila dvorna komora nadsodnika Ne-metzhofena, da je poslal Sartory iz Idrije poročilo o odkritju rudišča na Ostrogah pod Ljubeljem ter da vsebuje ruda 50% živega srebra. Komora je zvedela, da so mnogo take rude že odnesli v Benečijo oziroma da jo tali neki podanik radovljiške gosposke v peči, ki jo je priredil posebno za ta namen. Dvorna komora je odredila preiskavo in naročila N em etzhof en u, naj poroča o naslednjih točkah: 1. V kakšnem gorovju se koplje živosrebroa ruda in kako? 2. Ali im koliko rude so že stalili? 3. Po kakšni ceni so 'prodali rudo in živo srebiro in komu? 4. Kako dolgo že traja nedovoljeno kopanje rude? 5. Po katerih poteh so iztihotapili rudo in srebro v Benečijo? Nenritzhofen je odredil, da se 30. novembra 1761 pozovejo vse osebe, ki so o tem kaj vedele, na zaslišanje v Tržič. Zaslišali so: Marka Kolarja, po domače Potočnika, in Jožeta Čarmana od Sv. Ane, Jurija Tomšeta, čevljarja iz Tržiča, Franceta Jabor-niga, fužinarja iz Tržiča, Jakoba Fajdigo, kamnoseka v Nošah pri Mošnjah, Luko Dvornika in Matevža Puclja, rudarja s Save, Primoža Kocijana, ogljarja is Save, Luko Kosmača po domače Pocarja, oglarja, Janeza Bohinca, rudarja, Jurija Šulerja, čevljarja, Luko Varla iz Kamne gorice in Johana Kapusa, praktikanta v Idriji. Čarman je izpovedal med drugim proti Slaparju, da je to ista ruda, kakršno mu' je pred poldrugim letom kazal tolminski postopač Magar, ki ga je prosil, da se potrudi nabaviti itako rudo, ki bi šla potem ra Laško. Dejal 'je, da lahko postane, če se mu to posreči, iz Vhod v dedni Julijev' rov berača grof. Pravil je tudi, da je Pocar nastavil čarobno palico na skalovje in nato povedal, kje bo treba kopati, če hočejo priti do rude. Drugače preiskava in poizvedbe, o katerih so sestavili v Tržiču zapisnik, ki žal ni ohranjen, niso dognale nič bistvenega. Rudiišče iso nato razglasili za državno last. Erar je obratoval na rudniku do leta 1770 oziroma po drugih navedbah do 1. 1772. Spisi o uspehu rudarjenja in o razmerah na rudišču niso bili doslej odkriti. Znano je le, da je cesar Jožef I. nameraval obiskati rudišče ob svojem bivanju na Kranjskem. V ta namen so bili že določeni jahalni konji za spremstvo do rudnika na Ostrogah. Okrog leta 1772 je idrijska uprava opustila delo na rudniku, vendar s tem poskusi, da bi se delo nadaljevalo, še niso prenehali. Valvasor išentanskega rudnika v svoji »Slavi« ne omenja. Pač pa poroča Baltazar Hacquet v svoji Oryetographii Carniolici na 31. strani L knjige, da je našel leta 1762 ob nasipu pod jezom nad Tržičem (oči-vidnio iMošenika) inajlepšo čisto cinobrovo rudo. Večjo množino rude je odkril nato pod koreninami neke bukve, kjer so pozsneje začeli kopati, toda zaloga rude tu ni dolgo trajala. Izkopali so jamo, ki je bila 15 lahierjev* globoka, pri tem so opazili, da zaloga rude pojema. Jamo so izkopali po idrijskem vzoru tako, da so na pobočju gore odprli 15 lahierjev in nekaj čevljev globok dedni rov, da bi prišli do dna jame. 'Naleteli so na skrilavec, ki so ga sledili v globino, kjer je postajal vedno tanjši in končno popolnoma prenehal. Kirovnina in talina je bila naprej čisto apnenčasta in zelo vodena. Stroški obratovanja so vedno presegali donos rudnika in končno je cinobrova ruda popolnoma prenehala, tako da niso mogli ničesar več izkoristiti. Po Hacquetovem poročilu je dvorna komora leta 1772, ko je bil Hacquet še pri idrijskem rudniku, kopanje popolnoma ustavila. 'Kraj, na katerem je bil rudokop, je zabeležil Hacquet kot Ostrog, hrib pa namesto 'Begunjlščica — Pokunca. Hacquet pripominja, da so nedaleč od tega rudišča odkrili v skalnatih razpokah bakreni oker, ki je bil zelo težak in se je domnevalo, da bi morala biti ruda zelo izdatna. Hacquet je delal z njo razne poiskuse, ki pa bo vsi zelo medlo izpadli. Svoja izvajanja zaključuje Hacquet s tem, da bo bodočnost pokazala, če bo kdo resno raziskoval, ali je plast dovolj izdatna, da bi se izplačalo na njej kopati. 'Medtem so se 'začeli zanimati za rudarska dovoljenja tudi domačini, ki so želeli poskusiti svojo srečo v rudarstvu. V Empfachbuchu so v naslednjih desetletjih vpisana rudarska dovoljenja za sledenje živega srebra v tržiškem področju za naslednje osebe: 15. oktobra 1791 sta pooblaščena Jernej Puc in Janez Cerne za sledenje živega srebra na kraju, imenovanem »Zavrsnina«. 4. novembra 1791 so dobili dovoljenje Jernej Puc, Jurij Kurent, Janez Pretner na Begunjišoi in na kraju »v Potoku«. * jamska mera, nekaj nad 1 meter. Rudniške hiše pri Laibu 11. novembra 1791 sta -dobila dovoljenje Anton Mulej in Klemen Zupan ena kraju »Zavrsnina«, na Podkorenu in v Grabnu nad Tržičem. Dne 16. novembra 1792 je bilo podeljeno dovoljenje Kristini Kauh-dorfer, poročeni Polcar za cimober v Potočnikovem hribu. Leta 1799 prosijo Franc plemeniti justenlberg, Marija Mayer in Jožefa Wolf, roj. Jus-tenberg, da bi smeli kopati na podlagi komisijskega ogleda na onem mestu, kjer so pred leti delali Idrijčani, pa je sedaj opuščeno, -ter so rudarske pravice na ciniober zapadle, namreč v Potočnikovem grabnu na Begunjšci. Dne 29. oktobra 1800 so navedeni vložili prošnjo, da bi poskusili z globokim podkoipom, ki ga nameravajo napraviti »Pod vagam«. Rudarski sodnik je na prošnji pripomnil, da je zaprošeno rudarsko področje popolnoma svobodno in da je družba zelo podjetna. Zato je priporočil, da bi ise jim podelila pravica, da zgradijo dedni rov. Podoba je, da je Justenlberg dejansko prišel do rude, ker je še isto leto prosil za dovoljenje, da bi smel prodajati cinober komur koli, ker bi ga postavitev talilne peči preveč stala, in ker je pošiljanje rude v Idrijo predrago in težavno. Prošnji niso ugodili. Iz dolbe francoske uiprave ni o h ranjenih nobenih beležk, ker je bil arhiv Ilirske intendance ob umiku Francozov odpeljan. Verjetno so dela na rudiišču v tem času zaradi bližine meje počivala. Leta 1815 je po uradnih zapiskih prosila Ana vo® F Ladung, roj. Justenbeng iza dovoljenje za sledenje cinobra. Po tem vpis® prenehajo uradne beležke za dobo 15 let. Šele leta 1830 je zopet vpisano, da so začeli delati na rudniku. Takrat je začel kopati neki upokojeni uradnik, ki je v letiiih 1837—1839 pridobil 9.5 centa živega srebra. Zopet 15 let kasneje je neki zasebnik, katerega ime ni zapisano, poskušal svojo srečo. Postavil je talilno peč, ki pa je bila tako slabo zgrajena, da v njej ni mogel pridobiti živega srebra. Podjetje je končalo s konkurzom. Leta 1855 je ogledal rudišče rudarski inženir Lipold, ravnatelj idrijskega rudnika. V svojem poročilu pravi, da leži rudnik 200—300 sežnjev daleč od Potočnikove ihiše, ki stoji ob Ljubeljski cesti. Potočnikov graben ima obilo vode z velikim padcem in tudi dovolj lesa. Položaj rudišča je bil zato ugoden. (Nahajalo se je na južnem strmem pobočju Ostroga. Oruđem apnenec je bil 30—40 sežnjev močan. Formacija je bila podobna kot v Idriji. Vsebovala je cinobrovo rudo. Tekočega srebra do leta 1855 niso našli. Leta 1855, ko je rudišče pregledal Lipold, ni bilo zasedeno. Po Lipold o viih navedbah so cinober deloma v surovem stanju spravili v promet, deloma ga talili. Anin rov je bil leta 1855 opuščen. Antonijev rov, ki se usmerja na zahod in na sever, je bil leta 1855 zatopljen. Na površini je stala topilnica in enosobna 'zidana zgradba, lesena ' kovačija in zidana shramba za smodnik. Prvotno so uporabljali jaška-sto talilno peč, v novejši dobi pa muflovo peč z litoželeznimi cevmi, ki se ni obnesla. Lipold je v svojem izvedeniškem minenju odprto povedal, da rudnik me daje izgledoV za dobičkanosno podjetje. Rude, ki so bile ugnezdene med sloje apnenca, so bile tako siromašne in skope, da se odkop ni izplačal. Sledovi so bili komaj pol črte močni. Dotakratno odpiranje je bilo 'nesmotrno in zato ni bilo posebno posrečeno. Rudišče ni bilo, po vtisih Lipolda, zadosti temeljito raziskano, da bi se lahko izrekla dokončna sodba. Po Lipoldovem mnenju bi najhitreje vodilo k cilju, če bi zgradili dedni rov 15—20 sežnjev globlje, kakor pa so ga takrat pričeli, in to neposredno ob Ljubeljski cesti. Raziskovanje bi trajalo dalje časa, zahtevalo bi večji kapital in večjo energijo, kakor ,se je posvečala odkopu do Lipoldovega ogleda. Ustanovitev ilirske rudarske družbe Septembra 1872 je dobil major Rudolf z (Golnika pravico prosto-sledov ina omenjenih rudniških terenih. Pridobije.no rudarsko pravico je 2. novembra predal nadporočniku Frideriku Dorotki vom Ehrenwall. Dorotka je leta 1873 odstopil polovico svojih rudarskih pravic Jožefu Branideisu, rentniku na Dunaju. Major Rudolf je bil takrat lastnik graščine Golnik, kjer se nahaja današnje zdravilišče. Iz prijaznosti do Dorotke, ki je imel posestvo St. Johan v beljaškem okraju na Koroškem, je prijavil Rudolf iprostoslede, ko je bil rudnik še aktiven. Jožef Brandeis je imel veliko premoženje in je zgradil na Dunaju prvo stavbo iz železne konstrukcije. V letih 1067—1876 je imel v zakupu prodajo živega srebra idrijskega rudnika in je tako dobro poznal razmere v trgovini iz živim srebrom. Brandeis je postal stvarni finančnik šenfanskega podjetja. Sicer isam ni imel namena, da bi obratoval v šentanskem rudniku, marveč ga je hotel le čim bolje opremiti, da bi pridobil interesente za ustanovitev delniške družbe in pri tem zaslužil veliko denarja. V rudarskih knjigah, ki jih hrani Trgovkko sodišče v Ljubljani, je registrirana rudarska pravica pod Ent 132 fod. 450 pri šentanskem živosrebrnem rudniku na podlagi podelitvene listine z dne 19. decembra 1873', št. 2597 (fascikel 1/64-1873). Po njej je obsegal rudnik 4 navadne jamske mere in je ležal na gozdni parceli št. 585 Jakoba Kavara v kalastralni občini Sv. Ana. Rudišču so dali ime jamsko polje Gabriela. Podeliitveno listino je izdalo rudarsko glavarstvo v Celovcu. Kot lastnika sta bila vpisana vsak iz eno polovico Friderik Dorotka in Jožef Brandeis. Brandeis in Dorotka sta nato januarja leta 1874 ustanovila rudarsko združbo Illyrische Quecksilber Gewerkschaft s 126 kufcsi, ki je bila vpisana v rndarsko knjigo dne 19. februarja 1874 pod št. 1097. Na temelju sporazuma med Friderikom v.Dorotko, Jožefom Brand-eisom in Jurijem v. Dorotkom o ustanovitvi rudarske združbe z dne 17. januarja 1874 in oblastne odobritve okrajnega rudarskega glavarstva v Celovcu z dne 14. februarja 1874, št. 245 je bila vpiisana lastninska pravica na tema rudniku kot nedeljiva celota. S tem se je hotelo preprečiti morebitno delitev rudišča. Registrirana bremena rudnika so bila naslednja: Na podlagi dolžnega pisma z dne 21. januarja 1875 in pooblastila z dne 21. januarja 1875 je bila v breme podjetja vpiisana zastavna pravica za posojilo Jožefa Brandeisa, rentnika na Dunaju, za 20.000 goldinarjev in 8°/o obresti (fase. 1/5-1875). Prošnja za vključitev zastavne pravice is 3 °/o nominalno glavnico terjatve na podlagi amortizacijskega načrta s kvotami po 2200 goldinarjev tudi za bodoča leta od 1876—1891 in z 894 goldinarji od 1892 do 1949 z obrestmi pa je bila odbita. Dne 26. junija 1875 je bila vpisana službena pogodba z Avgustom Pichler jem, direktorjem podjetja, pod št. 4287 (fase. 1/30-1875). Illyr. Quecksilber Gewerkschaft priznava v njej, da po par. 3 in par. 4 pogodbe pripada Pichlerju letna plača 2.000 goldinarjev in morebitni delež na uspehu. Dne 4. oktobra 1877, št. 8895 je bila vpisana zastavna pravica za novo terjatev Jožefa Brandeisa, rentnika na Dunaju, za nadaljnji znesek 5.000 goldinarjev z 8 °/o obrestmi z dne 27. januarja 1877, fase. 1/49-1877 in fase. 1/40-1889. O obratnih razmerah, o opremi rudnika, o mezdah delavstva in o uspehu obratovanja povzamemo iz statističnih letopisov poljedelskega ministrstva na Dunaju za razdobje <1875—-1880 naslednje podatke: Živo srebro so prodajali tvrdki Erlanger na Dunaju. Talilna peč, ki so jo dogradili v drugi polovici leta 1875, je bila jaškasta peč nove konstrukcije, konstruirana po vzoru kupoilnih peči z dvojnim (zapiralom na vsipu in z železnimi kondenznimi cevmi, ki iso bile hlajene z vodo in hidravlično sesalno napravo. Obratovati je pričela v novembru leta 1875 in je do konca leta dajala le štupo. V naslednjem letu je proizvodnja rude padla, medtem ko se je cena dvignila. Pridobljeno živo srebro so prodali v Trst. Cena je bila zelo ugodna ter je znašala 3.44 goldinarja za rudo in 290.921 goldinarja za živo srebro. Osnovna mezda pri enajst in polurnem delu je znašala za kopače 80 krajcarjev, za tesarje 1 goldinar, za vozače 60 krajcarjev, za topilce 1.10—1.20 goldinarja, za pomožnega topilca 90 krajcarjev, za ženske 45, dekleta pa 40 krajcarjev. V letu 1877 je cena živega srebra padla na 239.58 krajcarja, kar je pomenilo proti predhodnemu letu padec 51 goldinarjev 35 krajcarjev. Topil niški mojstri so imeli pri Sv. Ani pri rudniku brezplačno stanovanje. Obolelim delavcem so plačali 50 °/o mezde in jih brezplačno zdravili. Tudi v naslednjem letu 1880 je zaradi velikega pritoka ameriškega blaga cena živega srebra nazadovala na 217.03 goldinarja. Poročilo omenja, da uporabljajo v rudniku tri Schramove vrtalne stroje in zračni kompresor, katerega je gnalo vodno kolo 16 KS. S stisnjenim zrakom so začeli vrtati leta 1878. Kompresor so nabavili na Dunaju za 6000 goldinarjev. Takrat je bilo na rudniku zaposlenih 30 kopačev, 5 vozačev, 2 tesarja in 2 nadzornika, na prebiral-nici rude pa sta delala dva moška in 24 žensk. Y topilnici so bili štirje delavci. Delovni čas je trajal 12 ur dnevno. V topilnici je obratovala tudi plamena peč. Izplen rude pri taljenju je znašal leta 1878 le 55°/o. Rudnik je imel tudi svoj laboratorij. Dolžina rudonosnega pasu je znašala okrog 4 km, širina pa 250 metrov. V celoti je bilo 6 rudonosuih razpok. Toda po starih poročilih je bila samo ena izmed njih industrijsko orudmjena. Orudnjenje je bilo preiskano na dolžino 900 m. Srednja debelina te rudonosne žile se je gibala okrog enega metra. Rudo so sledili 130 m v globino. Pri odkopu je bila polovica izfkopnine jalova. Vsebina živega srebra v rudišču se je po poročilih gibala med 0.38 in 0.40 n/o. O količini in kakovosti rud, izkopanih leta 1877 in v prvih desetih mesecih 1878, nam daje isliko naslednja tabela: Proizvodnja rude v tonah Leto Debele «/o Hg Srednje «/o Hg Drobne »/. Hg Živo srebro 1877 590 0,5 177 0,48 91 1,2 11,8 1878 563 1,4 178 1,0 218 0,9 11,5 Dnevni zaslužek kopača ali topilca se je gibal od 60 ’krajcarjev do 1 goldinarja, kovačev in tesarjev od 74 krajcarjev do 1.20 goldinarja, vozačev in prebivalcev pa od 54 do 80 krajcarjev, žensk in mladoletnih od 30—40 krajcarjev. Povprečna proizvodna vrednost na glavo rudarja je bila 595.6 goldinarja. Od leta 1879 mapirej so živo srebro prodajali v 'Nemčijo. Pritegnitev francoskega kapitala. Boj za koncesijo S pridobljenimi rudarskimi pravicami in začetnimi uspehi rudnika je Brandeis ipričel špekulirati. Skušal je pridobiti predvsem francoski kapital, da bi z njegovo pomočjo ustanovil posebno Ilirsko družbo za živo srebro, kot rudarsko delniško podjetje. V ta namen se je posJužil svojega znanca, splošno znanega izdajatelja dunajske Sonn-und Montags-Zeitung Scharfa, ki je imel v upravi Société Generale v Parizu vplivnega prijatelja. S to zvezo je Brandeis pridobil pariško banko za to, da je naročila svojemu izvedencu prof. Fuchsu, strokovnjaku za rudarske zadeve na montanistični šoli v Parizu, da poda o šentamskem rudniku strokovno mnenje. Fuchs se je po naročilu banke mudil več tednov pri Sv. Ani in nato izdelal obsežno strokovno poročilo. V njem je izjavil, da so izdanki rudišča in odpiranje do globine 100 m z več rovi vsekakor interesantni, da pa leži glavna vrednost rudišča v nadaljnji poglobitvi rudnika. Prof. Fuchs se je pozival na svojo prakso in opažanja na prekomorskih rudiščih. Zastopal je mnenje, da postajajo živosrebrne rude v globino zanesljivo znatno bogatejše, ter da krajevne razmere pri Sv. Ani govorijo zato, da velja to izkustvo tudi za rudišča pod Ljubeljem. Zato naj bi se rudnik čim hitreje poglobil. :Na podlagi tega mnenja sta Brand eis in Scharf, ki sta bila medtem odkupila največji del od 128 kuksov, dosegla, da se je uprava pariške banke odločila ustanoviti Ilirsko družbo za živo srebro (Société de mercure en Illyrie) (Illyrische Queoksiilberwerke) kot delniško družbo s sedežem na Dunaju in podjetniškim kapitalom 3 milijonov goldinarjev v zlatu, kakor hitro bi avstrijska vlada potrdila družbena pravila. Pariška banka bi po potrditvi pravil takoj vplačala prvi milijon goldinarjev v zlatu, ostala dva pa pozneje, kakor bi zahtevale potrebe obratovanja. Cas in način izdaje zadnje tranše 2 milijonov goldinarjev kapitala je bil prepuščen presoji uprave pariške banke. Pogodba z Brandeisom, ki je bila nato sklenjena junija 1881, pa je vsebovala klavzulo, da sme pariška banka odstopiti od podjetja, če avstrijska vlada do konca leta ne bi odobrila pravil ilirske delniške družbe. Najboljši dokaz za optimizem, ki je vladal na podlagi Fucksovega poročila pri francoskih finančnikih je, da so bili pripravljeni odkupiti rudarske pravice za devetkrat večjo vsoto, kakor pa so znašale do takrat vse investicije za odpiranje in opremo rudnika. Kupnina za 128 kuksov je bila v tem razpoloženju dogovorjena za 8321125 goldi- nar jev, kar seveda mi bilo v nobenem sorazmerju z «zmogljivostjo rudnika. Ta visoka odkupnina je postala pozneje za rudnik usodna. Dorotka in Brand eis nista imela' razloga odstopiti rudinik ceneje, če je bila družba pripravljena tvegati toliko denarja za rudnik, katerega šanse so bile še dokaj nejasne. Zanje je bila kupnina več kot zadovoljiva. Pa tudi francoski interesenti iso računali, da bo njihovo tveganje obilo poplačano im upali na visoke dobičke. Nikogar ni bilo, ki bi presojal stvar z vidika in interesa urejenega jamskega obratovanja in upošteval posledice te špekulacije za obstoj rudnika, če novi gospodarji odredijo delavni program, ki ni ustrezal naravnim predpogojem, kar se je v resnici tudi zgodilo. Glavni interes Brandeisa in Scharfa je bil, da bi čimprej dosegla odobritev družbenih pravili. Bramdeis in Scharf sta računala, da bo odločba o potrditvi pravil iizdana najkasneje v treh mesecih. Toda potekal je četrti in na to peti mesec, ne da bi se moglo doseči koncesijo za novo delniško družbo. Scharf je medtem zvedel, da bi se dala doseči ugodna rešitev prošnje le s posredovanjem takratnega ravnatelja dunajske Länderbanke S. Hahna. Länderbanko je namreč ustanovila leta 1880 Société de L’Union Générale v Parizu. Pariški banki je bilo ob ustanovitvi Landerbamke damo zagotovilo, da avstrijska vlada skoizi daljšo dobo ne bo dovolila kaki drugi francoski banki, da bi se smela v Avstriji etablirati, oziroma ne bo odobrila pravil take družbe. Ta obveza je bila ovira za potrditev pravil. Šlo je za tolmačenje te obljube, predvsem pa za dokaz, da Ilirska delniška družba kot rudarsko podjetje ne bo delala Lämderbamki nobene konkurence im da tak primer pod dano obljubo ni bili mišljen. Scharf je pregovoril končno Hahna,"da je bil pripravljen posredovati, da bi se pravila ilirske živosrebrne družbe pravočasno odobrila. To je bilo toliko lažje, ker Länderbanki od Société Générale dejansko ni grozila nobena nevarnost konkurence. Hahn je dal takoj razumeti, da bo to posredovanje stalo denar, češ da je »v finančnem ministrstvu mnogo lačnih Poljakov«. Medtem je Scharf poskušal, da bi dosegel pri pariški družbi podaljšanje roka za 'odobritev pravil. Ko se mu to ni posrečilo, se je koinčno is Brandeiisom dogovoril, da se posllužita Hahnovega posredovanja, Iker jima je šlo na vsak način za dobro kupčijo. Bramdeis je dejansko do takrat investiral v opremo Šenitanskega rudnika okrog 90.000 goldinarjev tako, da bi francoska družba plačala devetkratno visoto investicij kot odkupnino. Posredovanje ni bilo poceni. Kakor je izpovedal poznejši upravni svetnik Ilirske družbe Dorotlka, je stalo polovico kupnine, to je 416.000 goldinarjev. Dorolki in Braindeisu sedaj mi šlo več za to, da bi dvignila proizvodnjo živega srebra, temveč le da bi mogla dokazati, da se rudišče od izdan j kov nadaljuje v globino in da bi bilo od otvoritve poglobljene jame pričakovati znaten dvig proizvodnje. To se jima je medtem v splošnem posrečilo. Zgradila sita več rovov in z njimi prišla do rudnega pasu, kajti rude so se pojavile tudi na obzorju Avgustovega rova, ki je bil izkopan v dnu doline, 217 fravfan for t almhlf « ° X JP***xr , -fi A «*y ) «From/im H UKa&s ' K4'kfat* C h~ Stein*' *Strmett rM.ir&fa i ____X”'t ■ SmniSf' jMr ÄÄ» »RITJA C&vttn* (Gradisca > y5^L^«MT#» JOSSrattJta- OUuà Zemljovid francoskega geografa P. Vautfondija iz lota 1798 z včrtano talilne počjo pri Sv. Ani i(iPleiofen). (Original hrani Zemljepisni muzej v Ljubljani.) in ki je bil položen »to metrov globlje, kakor so bili izdanjki. RucLišče se je pokazalo, da je ne samo močnejše, temveč v nekaterih predelili tudi bogatejše kot pa v zgornjih. Družba je tako od leta 1876 do konca januarja 1882 pridobila 1275 steklenic ali 436.425 centov živega srebra. Rudniške peči pri Sveti Ani Ko je Ilirska družba za živo srebro zaprosila pri Okrajnem glavarstvu po tretjem odstavku obrtnega zakona za gradbeno dovoljenje, da bi smela postaviti taliliiiiške peči, je glavarstvo razpisalo za 23. julija 1884 komisijski ogled, h kateremu so bili povabljeni vsi interesenti, med njimi tudi tržiška občina. Družba je nameravala zgraditi na svojem zemljišču v Potočnikovem jarku piameno peč, muffo vo peč z ocevjem za kondenzacijo, komorami in ješami, drobilnieo, stiskalnico za štupo ter pogonsko vodno kolo. Tržiška občina je na ta poiziv sklenila, da po svojem zastopniku intervenira v tej smeri, da se mora ohraniti čistota pitne vode v Moše-niku in čistota zraka, ki ga ne smejo izpari živega srebra onečiščati. Staž Pollak je dobil nalog, da tolmači sklep občine pred komisijo. Zapisnik komisije v arhivu ni ohranjen, vendar se vidi, da je bila koncersija kljub ugovorom občine izdana. Usodna špekulacija na napačnih domnevah Posledica visoke kupnine, katero je plačala francoska družba, je bila, da je bilo podjetje od vsega začetka obremenjeno z obrestova-njem devetkrat višjega kapitala, kakor ga je mali rudnik zmogel. Družba je imela svoj sedež na Dunaju, kjer je bilo zaposleno večje število osebja v knjigovodstvu in v pisarnah. Za vladnega komisarja pri družbi je bil postavljen dr. Homan, ki je bil dolga leta sekcijski načelnik v ministrstvu in končno tudi minister. Tndi v Parizu na sedežu prezidenta družbe L. Bardauxa, ki je bil upravni svetnik Société iGénérale, so uredili večjo pisarno ilirske družbe. Talko je poleg obresti za kupnino bremenila podjetje tudi še čezmerna upravna režija, katere majhna proizvodnja rudnika mi mogla kriti. Dunaj in Pariiz sta zato začela pritiskati ina to, da naj hi se 'rudnik čim hitreje poglobil, kakor je priporočal prof. Fuchs. Kljub pomislekom in izkušnjam obratovodje inž. A. Pihlerja je bil osvojen program del in investicij v smislu Fuohsovih predlogov. 'Na podlagi domneve, da je ruda linearno nanizana v globino, in da postaja rudišiče navzdol čimdalje bogatejše, je odredila družba forsirano poglabljanje jame, čeprav so bili strojni pripomočki nezadostni. Dotok vode je dosegel že pri 56 m globine ob kontaktu apnenca in iskrila v decembru 1883 povprečno 24 kubifcov na uro. Črpa lika, ki je bila na razpolago, je bila nezadostna, da bi izčrpala jamsko vodo, ki je vedno bolj zalivala rudnik. Družba je za to delala odgovornega 219 Pregled rudniških naprav in zgradb ob državni cositi na Ljubelj (Iz kartografske zbirke Geološkega zavoda LRS.) takratnega ravnatelja rudnika A. Pihlerja, ki je 9 det uspešno vodil obratovanje, ter mu kratkomalo odpovedala službo. Pichler je tekom devetih let svojega službovanja pri šamanskem rudniku 2ibral mnogo izkušenj in podatkov, toda družba njegovih predlogov in nasvetov ni hotela upoštevati. Na podlagi temeljitega proučevanja tepena je objavil ravnatelj šen tains k ega rudnika A. Piohler v glasilu rudarskega in plavžarskega društva za štajersko in Koroško leta 1881 študijo o geoloških razmerah v Ljubeljski dolini pri Tržiču od tako imenovanega Tomičevega grabna do vznožja Karavank in tudi o rudišču cinobra, ki je bilo pod Bagunj-ščico. V tej strokovni razpravi je na podlagi meritev, jamskih profilov in rudarskih študij petrografsko podrobno analiziral celo področje in izdelal geološko karto. Šlo je namreč za odločilno vprašanje, ali se rudišče razteza v globino v onem obsegu, kakor bi ;se dalo soditi po izdankih. Pichler je zastopal stališče, da ni dvoma, da se rudna plast nadaljuje v globino, vendar je opozoril, da je presekana od sik ril as tih plasti, in da je razsejana kot oprli v apnencu, ter podčrtal, da so na 18 km oddaljeni Kočni opazovati nadaljevanje rudne črte med bal-štattslkim in bi turni nožnim apnencem. Ugotovil je, da so plasti, ki obdajajo rudišče, polne razpok, ki jih je obratovodstvo v dosedanjem delu podrobno raziskalo. V rovih Jakob in Fridrik so sledili sem in tja nekoliko rude, ki je bila razpršena olb plazu apnenih slojev. Pich-lerjeva študija, čeravno je bila sestavljena z vso previdnostjo, je vzbudila živo zanimanje za ta rudnik in verjetno tudi prispevala k temu, da je francoski kapital s tolikim optimizmom odkupil rudne pr a vice za vi sok e vso te. Z odhodom Piohlerja je družba 'izgubila tudi vse praktične izkušnje prvih devetih let, kar je bilo za tako svojevrstni rudnik, kakor je bil šentanski, neprecenljivega pomena. Pichlerju je kot obratovodja sledil hruški tehnik in freiberški akademik Napiravnik. (Da bi osušili rudnik, so postavili k vodni črpalki še parno rezervo, toda 1. julija leta 1886 je voda zopet zalila jamo, nakar je družba tudi obraltovodji Napravniku odpovedala službo. Obratovodstvo je bilo nato poverjeno praiškemu tehniku in pribramskeimu akademiku Kohou-teku, ki je imel bogate izkušnje v rudarstvu. Rudnik so sicer osušili s pulsometrom Eichler, kljub temu si novi obratovodja z obstoječo tehnično opremo ni upal nadalje poglabljati jamo. Leta 1886 je končno prevzel obratovodstvo ravnatelj Simon Rieger. Jama je bila takrat 70 m globoka in v iskrilu je bilo odprto obzorje z zbiralnikom z vsemi potrebnimi -napravami proti ponovni potopitvi, ki jih je bilo mogoče napraviti z danimi sredstvi. Nadaljnje vodne katastrofe so bile is tem sicer preprečene, toda z jamsko vodo so bile vedno velike težave, ker so se pojavljali vedno novi izvori in dotoki in ker skril ni bil trden, kakor se je pričakovalo, marveč se je rušil. Toda lažje je 'bilo premagati te težkoče, kakor pa prepričati družbo, da obratni program, ki si ga je zastavila družba ob nakupu rudnika, ne ustreza dejanskim razmeram m da bi bila potrebna dvakrat ali txikrat večja vsota denarja, kakoir ga je imela družba od začetka na razpolago, če bi hoteli program izpeljati do kraja. Rude so se pojavljale v gnezdih, ki so bila po vsebini in razsežnosti zelo različna. Pretežno so ito bile impregnacije, ki so se menjavale od finih sledov do bogatih rud z 8 °/o HG in ki so deloma polnile razpoke. Rieger je za zavarovanje poglobitve jame rabil leto dni. Nato pa je bilo treba tvegati izjavo, da mnenje prof. Fuchsa ne drži in da govorijo proti temu izkušnje v rudniku pri Sv. Ani, kakor tudi v Idriji. Družbi je bilo treba obenem povedati resnico, da se mora imeti ves do takrat porabljen kapital za izgubljen. Nadaljnje investicije za predelavo po večini revnih rud bi donašale kvečjemu 8—10% obresti. Da bi se uravnovesilo gospodarstvo rudnika, bi bilo treba predvsem zmanjšati centralno režijo. Rieger se je dolgo obotavljal, preden se je odločil za ta korak. Ob usodi svojih prednikov je vedel, da ga to lahko 'stane eksistenco. Nedostopnost predsedstva v Parizu mu je bila dobro znana. Zavedal se je, da bo družba vzkipela, ko ji nalije čistega vina, da mu ne bo hotela verjeti, in imela v prvi vrsti njega za nesposobnega. Slednjič je prišel čas, ko se stvari rui moglo več odlašati. Riegerova odkritja — Preusmeritev obratovanja V negotovosti, kako bo stvar izpadla, je Rieger po dolgem razmišljanju pripravil poročilo, v katerem je podrobno opisal rudniške razmere in utemeljil svoje predloge. Sprejetje Riegeroviih predlogov bi pomenilo popoln prelom in preusmeritev obratovanja. Riegerova stvarnost ni ostala brez pozitivnega učinka. Prvi učinek Riegerovih odkritij je bil, da je prišel sam predsednik družbe L. Bardaux na rudnik k Sv. Ani, da se osebno prepriča o položaju in preveri Riegerove trditve. Ko je končno spoznal, da so Riegerovi podatki resnični, je izjavil, da je družba po zaslugi profesorja Fuchsa pri drugih rudnikih že toliko zaslužila, da končno lahko nosi izgubo pri Sv. Ani. Družba sedaj s šentanskim rudnikom ni več mnogo računala in tudi ni imela več interesa, da bi obratovala še naprej čeprav so kalkulacije dokazale, da bi se nove investicije lahko primerno obrestovale. Načrt pariške banke je namreč bil, da bo zaslužila pri emisiji ostalih dveh milijonih goldinarjev. Ker pa do tega ni prišlo, je ugasnil njen interes na podjetju. V rudišču samem so se pojavili včasih do 30 metrov močni pasovi, pa tudi pod 1 meter debele leče in sledovi. Zato o direktnem nadaljevanju rudišča ni bilo govora. Revni sloji so presegali bogate. To je zahtevalo, da se mora pridobivanje, predelava ter taljenje rude po možnosti poceniti in raje predelovati večje množine nove izkopnine, kot pa forsirati odpiranje rudnika v globino v pričakovanju bogatih rudišč. Družba se je končno vdala, da je vtsaj začasno opustila nadaljnje izvajanje programa, ki si ga je bila začrtala ob nakupu kuksov. Rieiger je delničarjem dokazal, da bo finančni uspeh boljši, če se pridobi 100 kg rude z 0.9 živega srebra pri eksploatacij skill stroških 90 krajcarjev, ali pa če se pridobi 300 kg rude sz 0.3 °/o vsebnosti po 30 krajcarjev, pri tem pa narašča pritisk vode z vsakim metrom globine jame. Družba je odobrila, da je obratovodstvo spremenilo način odkopa v tej smeri, da se je odkopalo celo rudno telo, ki je imelo nad 100 m2 površine v eni potezi in brez varnostnih .stebrov, ter se je praznina izpolnila z jalovino, nato pa pričelo zopet kopati novo etažo višje. S tem so se stroški pridobivanja in izvoza za 100 kg rude znižali od 40 na 20 krajcarjev. V enem letu, ko so bile odkopne razmere posebno ugodne, so prišli stroški celo na 13 krajcarjev. Tudi pri predelavi so opustili prejšnji način bogatenja rude ter se omejili na drobljenje, klasi,ranje ter izločitev rud, ki so imele nad 1 °/o vsebine. Stroške taljenja so znižali od prejšnjih 18—20 krajcarjev za 100 kg na 10 krajcarjev. Da bi pa še več prihranili na stroških taljenja, so leta 1890 zgradili novo veliko jaškasto peč, ki je imela '2,3 metra notranjega premera, ki je obratovala mnogo racionalneje, im pri kateri iso bile cevi za kondenziranje narejene iiz kamenine namesto iz litega železa. To peč je konstruiral iin gradil Simon Rieger sam, ki je tudi druge naprave v mnogih podrobnostih izboljšal. Staro jaškasto peč, 'ki je bila izgrajena 1884, in je imela 1.3 m premera, so prestavili in ji dali nov kondenzator. Tudi pri plameni peči so izboljšali naprave tako, da se je dalo z njo delati. Delo je bilo sicer nekoliko dražje, vendar ni povzročalo prevelikih izgub na živem srebru. 'Ko so bila vsa dela končana, so se znižali stroški predelave in taljenja od 25—28 krajcarjev na 10—12 krajcarjev za 100 kg in pri novi jaškasti peči celo na 8 krajcarjev. Čeprav je še manjkala strojna predelava rude, ki bi nadomestila ročno prebiranje, drobljenje in Masiranje s strojnim, čeprav je talilna naprava imela še mnogo bistvenih pomanjkljivosti, se je vendar posrečilo, da so bili stroški pridobivanja in izkoriščanja rud, ki so v letu 1882—1883 znašali za 100 kg še 96 krajcarjev, postopoma znižani na 30—35 krajcarjev. Dve leti so bili stroški celo pod tem zneskom. Proizvodnja živega srebra je porasla v sorazmerju, kakor se je odkop v jami podvojil. Vise to je bil uspeh prilagoditve obratnega programa naravnim pogojem rudišča. To dejstvo je priznala tudi družba sama. Končno je bila vendarle pripravljena, da se preorientira. Tehnična oprema rudnika. Nestalnost cen srebra Sklenili so postaviti inapravo za drobljenje rude z nad 1 °/o vsebnosti, ki bi imela čeljustni drobilec, sejalni boben in valjčni drobilec, ter k temu zgradili Girardovo turbino 7 KS za 15 metrov padca. Naba- vili so dva stroja najnovejše konstruikcije za mletje rudnega prahu, katerega je gnalai Girard turtbima 4 KS s 30 metrov padca. Pričeli so graditi tudi naprave za strojno predelavo rude, katero naj bi gnala na hidravlični pogon transmisija. Mošeniški potok ma dnu doline je nudil dovolj vodne moči za tak pogon. Potok je imel 15 hi vode na sekundo in tnjegova temperatura ne pade nikdar pod 8°, medtem ko je pri potoku, kjer je bila naprava za taljenje rude, primanjkovalo vode in je poizimi zamrzoval. Njegova vodna množina je padla na 50 litrov na sekundo. Po Riegerovih načrtih so sklenili, da zgradijo strojnico, v kateri hi postavili dve turbini 60 in 40 KS, in sicer iza ipoigom zračnega kompresorja, dveh Mayerjevih diferencialnih vodnih črpalk, za pihala v kovačnici, za pogon delovnih strojev in orodjarske delavnice, medtem ko bi druga služila le za razsvetljavo obratnih naprav. Iz letopisov poljedelskega ministrstva povzamemo o delavskih razmerah le toliko, da je bil zaslužek pomožnih kopačev leta 1881 povečan od 74 na 76 krajcarjev im vozačev od 60 na 64 krajcarjev. Delavci so bili nastanjeni v štirih delavskih hišah, kjer so imeli prosto stanovanje in kos zemlje za obdelavo. Pečina drugih delavcev pa se je rekrutirala iz neposredne okolice, kjer so imeli lastne domove. Poročilo iz leta 1882 omenja, da poučujejo uradniki družbe ob nedeljah in praznikih 14 delavcev pisanja in branja. Podjetje je zaposlovalo tudi 6 uradnikov. V tehničnem oziru omenja poročilo iz leta 1891 kot novo pridobitev rudnika 250 m dolg vodovod, 'ki je bil zgrajen deloma iz litoželeznih, deloma pa iz kovanih cevi, po katerem so dovajali vodo v talilnico in k dvema turbinama. Od novih instalacij je bil postavljen drobilec, boben za »Masiranje s sitom iz pločevine, valjčni drobilec, Girardova turbina 7 KB za pogon »sortimih strojev in za drobljenje rude za piameno peč; dva stroja za mletje ištupe, katera je gnala 4 KS turbina in 9 metrov visoka jaškaista peč tza predelavo revne štupe, z »zmogljivostjo 600 ton mesečno. V letu 1890 so zgradili novo dvigalo na vodni pogon, s katerim so dvigali jalovino kot izaisipui material v Jakobov rov, ki je ležal 13 m višje. Leta 1893 so začeli graditi »novo »turbinsko napravo z dverni Jonvall turbinami po 60 oziroma 40 KS. Prva je bila namenjena za pogon zračnega kompresorja, ki ga je'prej gnalo vodno kolo in za diferencialno vodno črpalko, druga pa za pogon dinamo stroja za električno razsvetljavo rudniških naprav. Voda s pritiskom 30 atmosfer je gnal a vodno pihalo, stroje za predelavo rude v jami in vrtalne stroje v Julijevem rovu. Od izhoda glavnega rova, ki je ležal 50 metrov nižje, so zgradili 70 metrov dolg vodovod. Julijev rov, ki so ga leta 1895 podaljšali za 446 metrov, so zračili is pomočjo vodnega pihala. V ta namen so podaljšali tlačni vodovod za 300 metrov. Pri žgalnici so zgradili umivalnico in pralnico za delavce, ki so bili zaposleni pri mletju štupe in pri odvozu ostankov peči. Izvoz 'živega srebra je šel leta 1888 v Anglijo, leta 1890 pa deloma na Kitajsko. Od leta 1896 naprej iso prodajali živo srebro v Nemčijo, Vzhodno Azijo in Južno Ameriko. Ker je cena živega srebra na trgu znašala do 300 goldinarjev za 100 kg in se je tržni položaj zdel stabilen, so računali, da bo donos obrata lahko kril gradbene izdatke. Medtem pa je začela cena živega srebra čisto nepričakovano padati in je zdrknila na 180 goldinarjev. Obratne razmere so zahtevale, da se nujno 'začne kopati na dnu doline. iPni odkopavanju rude se je izkazalo, da se ruda sicer nadaljuje v globino, vendar na drugih mestih, kot se je prvotno domnevalo. Povsod pa je bil izredno močan pritok vode. Bilo je jasno, da brez gradbe novega rova poglobitev jame ne bo mogoča. Predlog za globinski rov je izdelal že ravnatelj Avgust Pichler, ki je od vsega početka nameraval prodreti v globino z rovi in ne z jamo. Rieger je k temu predlagal še izgradnjo globljega dednega rova, da bi zvezal vzhodni del apnenčevega pasu, na katerem se je nahajala ruda, z ostalo jamo. Da bi prišli na čisto, so poklicali profesorja Hoeferja, ki je proučil geolloške razmere šentanskega rudišča, ter po daljšem trudu prišel do zaključka, da se nahajajo pri Sv. Ani rude na enakem geološkem obzorju, kakor v Idriji, namreč v wengen-skih plasteh. Rndišče je enakega tipa, kakor v Idriji, sedimentarne hribine z izločevanjem cinobra. Prof. Hoefer je ugotovil, da se razteza apnenčev pas, ki vsebuje rudo, na daljavo 4km. Julij Boru postane lastnik rudnika Ko se je pariška družba prepričala, da so napovedi S. Riegera točne, ni takoj odredila ustavitve obrata, temveč je nadaljevala izkoriščanje rudišča in krila primanjkljaje, da ne bi izgubile delnice vso vrednost. Upala je, da se ji bo končno le posrečilo najti kupca, ter da bo na ta način vsaj deloma krila svoje izgube. Brandeis se je namreč trudil vse povsod, posebno na Angleškem, da bi zainteresiral podjetniške družbe za rudnik. Brandeis je imel zveze v Londonu in je skušal tam pridobiti angleške finančne skupine za sodelovanje pri rudniku. Pripeljal je angleške strokovnjake k Sv. Ani, toda pogajanja iz njimi so se vlekla v nedogled. Ker ni šlo iz Angleži, so skušali zainteresirati barona Julija Borna, ki je bili predsednik trgovske družbe v Berlinu in je takrat saniral tudi Kranjsko industrijsko družbo, ki je bila pred razsulom. Pri tem je odkupil baron Julij Born od Kranjske industrijske družbe tržiške gozdove v občinab Sv. Ane in Sv. Katarine. Tako ga je začel zanimati živosrebrmi rudnik pri Sv. Ani, ki je bil v finančni krizi. Bom je namreč bistveni del svojega premoženja pridobil s tem, da je poživljal in obnavljal propadle družbe, kakor je bila Bismarkhiitte, avstrijska družba lokalnih železnic in podobno. V tržiškem okolju sta bili zanj privlačni sili gozd in voda. Born je dobro doumel, da ima izkoriščanje vodnih sil in eksploatacija gozdov bodočnost. Ilirska družba je posedovala 600 oralov Rudniška godba Šentanskih rudarjev Bradati kapelnik je Janez Pristov iz Črne pretežno .gozdnatega zemljišča, iker je bil Rieger dokupil Potočnikovo hubo s 500 orali zemlje. Seintainska dolina pa je poleg tega nudila dovolj vodnih moči. Vse to je želel Bonn izkoristiti deloma v družbi z domačimi interesenti, deloma z zunanjimi. V ta namen je hotel ustanoviti delniško družbo s sodelovanjem tržiške industrije in zunanjih finančnih skupin. Ker pa je bilo v Avstriji zelo težko dobiti koncesijo za ustanovitev novih delniških družb, mu je bila Ilirska družba z že odobrenimi pravili delniške družbe dobrodošla opora. Pri njej je bilo ■treba samo razširiti pravila na izgradnjo vodnih sil. Baron Born je pričel realizirati svoj načrt s tem, da je pri ugodni priložnosti najprej poceni kupil dve tretjini delnic in kmalu na to po zelo nizki ceni še ostalo tretjino. Gozdno posest rudnika 550 oralov je s tem vključil v lastno gozdno upravo. Na mesto delniške družbe je odločal sedaj Bom sam kot lastnik. Z Rieger jem. se je dogovoril glede nadaljnjega obratnega programa, da bi se po izkopu Julijevega dednega rova pričela jama poglabljati na onem mestu, kjer bi rude najbolje kazale. Potem bi se šele določil nadaljnji načrt dela. Kot lastnik delnic je postal Born predsednik Ilirske družbe. Vse to je položaj rudniškega podjetja bistveno spremenilo in odprlo nove izglede za nadaljnje obratovanje. Sredi njegovih načrtov pa je dne 5. februarja 1897 nenadoma umrl v angleškem obmorskem kopališču Brighton, zadet od srčne kapi. Upravo Bornovega premoženja so prevzeli varuhi mladoletnih dedičev. Ti so imeli tsedaj odločati tudi o nadaljnji usodi šentanskega rudnika. Direktor Rieger jim je podrobno poročal o stanju in donosnosti rudnika ter jih seznanil z vso problematiko rudokopa. Povedal jim je, da je pokojnik odobril načrt, po katerem se sedaj dela in jih obvestil, kakšne načrte je imel rajnki baron Born glede izkoriščanja rudišča. Podpredsednik ilirske družbe in član varuškega sveta je bil dunajski industrialec in predsednik Kranjske industrijske družbe Hugo Noot. Njegov stalni dunajski svetovalec pa je bil v rudarskih zadevah dr. Pfaffiinger, tajnik montaniističnega društva, višji rudarski komisar in državni poslanec leobenske trgovske zbornice. Na Pfaffingerjevo prigovarjanje je varuštvo izjavilo, ko je bil 1.3 km dolgi dedni rov gotov, da ne more odgovarjati za to, da bi se nadaljeval program, kakor je bil z Julijem Bornom osebno določen, temveč naj se rudnik opremi le toliko, da bi se mogle dosegljive rude izkoristiti. Nadaljnji odkop in vise, kar bi bilo potrebno za izkoriščanje vodnih sil, pa so varuhi prepustili dedičem, da odločajo, ko postanejo polnoletni. Rieger je opozoril upravitelje Bornovega premoženja, da sta dve možnosti, bodisi, da se uresniči program, ki ga je izdelal še Born kot predsednik družbe, če pa to zaradi mladoletnih dedičev ne bi šlo, potem ne bi preostajalo drugo, kakor prodaja delnic. Rieger je pripomnil, da se mu je posrečilo tudi, da je našel kupca za delnice, ki pa je bil pripravljen plačati le majhno vsoto. Na ta način bi se dalo rešiti za dediče vsaj 30.000 kron čistega denarja. Riegerjevi predlogi niso bili sprejeti. Medtem so pričeli Riegera sumiti, da igra dvolično igro in da hoče spraviti delnice na škodo dedičev v druge roke. Mnogo je k temu pripomoglo to, da se je pričelo šušljati, da je v jamah še dovolj rude. vendar se to prikriva. Zaradi tega je zapuščinska uprava z vso odločnostjo nastopila proti odpisu delniške glavnice, nakar je bil rajnki baron baje že pristal. Podjetje se je s tem obremenilo z letnimi davščinami in dokladami okrog 4000 kron, kar je bilo popolnoma odvečno. Riegerov odstop. Rudnik pod novo upravo Namesto, da bi se zadovoljili z dodatnimi štirimi jamskimi merami, ki so jim bile dodeljene že leta 1874 in ki so popolnoma zadostovale, so pridobili osem novih mer, kar je povzročilo le odvečno delo in stroške. Proizvodnja se je v nervozni naglici ne glede na značaj rudišča in na že odkrite plasti in na drugo opremo obrata početvorila in v nekoliko mesecih dosegla povečanje, za katero je menil obratni ravnatelj, da bi bilo pri danih razmerah mogoče pod posebnimi pogoji šele v petih do šestih letih. Pod takimi okoliščinami je kaj kmalu prišlo do trenja med novo upravo in ob rat o v od s t v om. To trenje se j e stopnjevalo do skrajne napetosti, ko je šlo za biti ali ne biti. Rieger, ki je bil glede položaja družbe in obrata prepričan o pravilnosti svojih predpostavk, je odločno nastopil proti temu in izjavil, da pomeni tak postopek uničenje rudnika, česar noben strokovnjak ne bi mogel zagovarjati. Končno je po 14-,letnem delovanju zapustil poleti leta 1900 svoje mesto. Vodstvo ina j bi prevzel mlad upravitelj, ki v jamskih obratih ni bil praktično izvežban. Ker ga rudarska oblast ni priznala in potrdila za obratovodjo, je moral vskočiti kot slamnati mož rudarski upravitelj Kranjske industrijske družbe, ki je pač pri železovih rudoikopih osivel, nikdar pa ni imel opravka s podobnim rudokopom, kakor šentamski rudnik. Nova uprava je imela na ta način popolnoma proste roke. Nič jo ni oviralo, da ne bi svojo, mnogo obetajočo delavnost lahko v polni meri razvila. Po Riegerovem odhodu so pritegnili, kakor omenjeno, kot svetovalca rudarskega upravitelja Kranjske industrijske družbe Henrika Fessia. Obratovodstvo pa so poverili rudniškemu pristavu Fridriku Krenmu. Fessi ni imel poguma, da bi razširil rudnik, ne da bi poprej na daljšo dobo odprl rudo. Tako ni prišlo niti do tega, da bi končali tista dela, ki so bila določena, da pridejo na vrsto po dograditvi dednega rova. Fessi se je zavzel za raziskovanje v zahodni smeri proti Begunjščici, na višjih obzorjih. Ko se je to izjalovilo, so začeli kopati rudo na tistem mestu, kjer je bil že Rieger v svojem načrtu določil. Toda kmalu je začela pritiskati voda. Treba bi bilo zgraditi strojne naprave za odstranitev vode. Na to pa varuštvo ni pristalo, temveč je leta 1902 odločilo, da ustavi obratovanje. iDo te odločitve je prišlo, ker se je bližala polnoletnost dedičev in so varuhi želeli, naj bi dediči potem sami odločali o nadaljnji usodi rudnika. Pri razdelitvi posesti med dediče je pripadel večji del trži-škega gospodstva z gradičem in žago pri Sv. Katarini dr. Karlu Bornu, medtem ko je manjši del s posestvijo pri Sv. Ani in delnicami Ilirske družbe pripadel Fridriku Bornu, ki se je nastanil v Budimpešti. V upravno poslopje Ilirske družbe se je vselila Fridrik Bonnova gozdarska uprava, medtem ko so druga poslopja dali v najem. Radarska pravica na štiri jamske mere, ki so bile podeljene Do-rotki in Brandeisu leta 1874 in na podlagi katerih je bila ustanovljena rudarska družba, je ob koncu preteklega stoletja ugasla. Ker iso prišle vse delnice v roke enega edinega lastnika, medtem ko je podjetje ostalo že naprej registrirano kot delniška družba, poslovanje podjetja ni bilo več v skladu s predpisi rudarskega zakona. Rudarsko glavarstvo se je upravičeno spotikalo nad tem, da se ne sklicujejo več občni zbori družbe, kakor predpisuje rudarski zakon, da bi se volil ravnatelj Združbe in ostali organi. Izbris družbe pa bi pomenil izgubo rudarskih pravic, ina podlagi katerih je bila združba registrirana. Nov lastnik baron Bridrik Bom si je zato med izbrisom 4 starih jamskih mer in pridobitvijo novih 8 mer zagotovil rudarske pravice na rudniškem področju s prostesi odi. Ob likvidaciji ilirske družbe je bilo novih 8 jamskih mer vpisanih na barona Fridrika Borna. Na podlagi podelitvene listine z dne 25. decembra 1899, št. 2619 je bilo k montanskim entitetam 27. marca 1900 pod št. 528 pripisano novo jamsko polje Štefanija, obstoječe iz štirih jamskih enojnih mer. Pomožni Julijev dedni rov je bil registriran na temelju koncesije z dne 15. marca 1900, št. 2618. Na temelju adjudikacije z dne 3. marca 1904, št. III-186 in podružbene listine z dne 1. aprila 1904 je bila vključena lastninska pravica za Quecksilbergewerksohaft (rudarska združba za živo srebro) pri Sv. Ani. Opis rudnika Jamske mere pokrivajo triadne formacije (wengen, dolomit, werfen in skrilasti apnenec). Kot rudonosni apnenec se je štela plast, ki nosi sledove ali močnejše pojave Rgs-cinobra. Ta sloj je imel tako zvano alpinsko smer od vzhoda proti zahodu z naklonom na jug. Jama se je raztezala kot stojišče od vzhoda proti zahodu. Avgustov rov je imel po kartah 400 m dolžine in ustje v neposredni bližini ljubeljske državne ceste. Pod nivojem Avgusta je bil dedni (odvodni rov) Julij. Ostali rovi so bili nad Avgustovim rovom in so tvorili posamezne odkopne horizonte v vrstnem redu Fridrik, Jakob, Anton, Jurij in Alojz. Od nivoja Julijevega rova do Antonijevega je bil strojni jašek. Visa obzorja so bila, izvzemši spodnjega, zvezana s prečnimi rovi s površino. Rovi Alojzij, Jurij, Anton, Jakob in Fridrik so imeli ustje na levem bregu Potočnikovega potoka. Njihova dolžina je znašala: Alojzij 20 m, Jurij 40 m, Anton 260 m, Jakob 150 m, Fridrik 140 m. Rov Avgust stoji na bregu Mošenika in je 450 m dolg. Rov Julij vodi 640 m proti severu, nadaljnjih 740 m pa v smeri slojišča do glavnega šahta proti zahodu. Najvišje obzorje je Alojzijevo, 20 m pod površino, pod njim leži v globini 28m Jurij, 18m globlje je obzorje Anton. Za tem ■sledi za 26.5 m globlje Jakob, pod njim 9.5 m Fridrik, nato 52 m globlje Avgust in 48.6 m Julij in še 20 m bolj globoko pa spodnji obzor. Medsebojno so bili rovi spojeni z vertikalnimi jaški in upadniki. 'Glavni jašek Jožef je bil 155 m globok in opremljen z izvozno napravo. Po njem se je prevažalo rudo na nivo rovov Jakob in Fridrik in po teh do prebi ralnice ter v topilnico. Rudo so izkopavali v etažah, od spodaj navzgor s pomočjo prečne odkopne metode. Izkopane prostore so zasipali deloma z jalovino od prebiranja od preiskovalnih del. Separacija je bila zelo primitivno urejena in so v njej prebirali izkopnino v drobno in kosovno rudo. Kosovno rudo so talili v žgalnici v dveh jaškastih pečeh, medtem ko so drobno in izbrano bogato rudo predelovali v plameni peči. Uspeh je bil v splošnem zaradi nizke vsebine HG neugoden. Zato je rudnik s prodajno ceno komaj kril obratne stroške. Vsebnost živega srebra v idrijskem rudniku je znašala v tej dobi 0.6—0.7 %, v Toscani (Monte-Amiata, Siela, Cormechio — 1 %) v Almadenu na Španskem okrog 1—2°/o. Pri rudniku v Idriji je pred vojno cena živega srebra pri količini 0.4 °/o Hg krila proizvodne stroške. Presežek 0.2—0.3 %> Hg pa je bil dobiček. Jamska karta rovov Šentanskega rudnika (Iz arhiva Geološkega zavoda LRS v Ljubljani) Glavna zveza med rovi je bil Jožefov jašek, ki je bil 155 m globok, in zgrajen v trdnem kamenju v širini 4.2 X 5.8 metrov. Ob stiku z Avgustovim rovom je bila večja izdolbina, (kjer je bil leta 1883 postavljen izvozni stroj. Stroj je bil urejen na vodni pogon. V stranskem prostoru je bil isto leto montiran 34 KS stroj za dviganje vode z dna jame. Ta stroj je bi'1 zvezan s plundžersko črpalko na dnu šabta. Pogonska voda je dotekala po tlačnem cevovodu po Avgustovem rovu iz 24.5 metra višje ležečega studenca za delavskimi hišami. Jašek je imel tri predele: prevozni, strojni in lestveni. Izkopnino so prevažali v enostavnih košarah, ki so visele na vrveh iz jeklenih žic 17 mm premera. (Najvišje odvozišče je bóllo na Jakobovem rovu, skozi katerega so vozili izkopnino na dan. V strojnem oddelku je bilo ogrodje črpalke. Na dnu jame je bila leta 1885 poleg črpalke postavljena Kleinova parna sesalka z dvojnim nastavkom in prestavljivo ekspanzijo. Parni cilinder je imel 300 mm ipremera, sesalni pa 170 mm. Pri 50 turah je dvignila sesalka v minuti 570 litrov vode 5/2 m visoko. Pogonsko paro je dodajal Bittner jev kotel z 38 m2 kurilne ploskve in 9 atm. pritiska. Postavljen je bil obenem s črpalko. Topilnica je zavzemala 430 m2 površine. Sredi zgradbe sta stali dve jaškaisti peči s stolpom, kondenzacijskimi napravami in 5 komorami. Komore so merile 3.5 X 5.5 m. Zadnji dve, ki sta bili pod zemljo, sta bili nekoliko manjši, in sicer 2.25 X 3.75 m. V prizidku je bil prostor za delavce, laboratorij in stiskalnica za štupo. Zgradba je imela pet dimnikov. Prva peč s kondenzacijsko napravo in komorami je bila postavljena leta 1875. Zgrajena je bila na zidanem podstavku, visoka 6,75 m do vsipniika za rudo ter z 2.6 m plinskega prostora torej skupno 9.25 m. Premer je bil 1.25 m. Ob spodnji plošči je bila radialna odprtina za izvlačenje prežganega materiala. Peč z vsemi napravami je stala 9000 goldinarjev. Druga peč, podobna prvi, je bila postavljena leta 1887. Peči so ostale do konca obratovanja neizpremenjene. Ob preureditvi obeh stiskalnic za štupo leta 1891 so bile spremenjene tudi kondenzacijske naprave. Takrat so zamenjali litoželezne cevi z glinastimi od tvrdke Fr. Lederer iz Nesseiny pri Flonidsdorfu. Kondenzacijske naprave so hladili z vodo. Stiskalnice je gnala 4 KS Francis turbina. Litoželezne posode za živo srebro so imele neto teže 34.5 kg. V zgradbi nasproti je bilia jamomerska pisarna, v pritličju pa mizarska delavnica. Plamena peč je bila ob prvi vojni že popolnoma porušena. Jaškaste peči so bile še v redu. V letu 1900, ob prehodu na kronsko veljavo, so znašali zaslužki paznikov na šiht 4.03 krone, kopačev 2.50, vozačev 1.83, čistilcev 1.73, delavcev na dnevu 1.95, žensk 1.09, mladoletnih 0.97, topilmičarjev 2.12, paznikov pri topilnici 4.36 krone. Za dviganje vode iz Jullijevega dednega rova so zgradili dva Koerting vodna elevator ja. Oktobra leta 1901 je bilo zaradi pasivnosti rudniškega obrata vsemu delavstvu odpovedano. S 1. januarjem 1902 je bilo delo v rud- niku ustavljeno in se je omejevalo le na vzdrževanje naprav. 15. januarja 1902 so sklenili na skupščini združbe likvidacijo ilirske živo-srebrne združbe in od konica marca so se omejili samo na vzdrževanje. V naslednjih letih ne vsebujejo letopisi o Sv. Ani nobenih podatkov več. Vodna pravica živosrebrnega rudnika pri Sv. Ani Ko je videla Ilirska rudarska združba, da namerava bombažna predilnica postopoma pridobiti in izkoristiti vise vodne pravice na gornjem toku Mošenika in pritokih, je tudi sama vložila 16. oktobra 1900 prošnjo za koncesijo naprave za izkoriščanje vodne moči v rudarske namene, in sicer tako, da bi se napeljali studenci Mošenika v rudnik, kjer bi se pod zemljo zgradila centrala. Pred ustjem dednega rova so nameravali zgraditi vodohram, v katerega bi po novonapravljenem nasipu dotekala voda. Od tod bi vodil cevovod do strojnice, kjer bi stala .turbina. Okrajno glavarstvo v Kranju je 14. aprila 1901 razpisalo za 21. maja 1901 komisijsko obravnavo. Na osnovi razprav, ki so trajale dva dni, je 26. junija 1901 glavarstvo podelilo pod št. 9491 rudarski združbi po paragrafih 2, 4 in 64 kranjskega vodopravnega zakona z dne 15. maja 1872 dež. zakonik št. 16 koncesijo, da sme zgraditi tlačni cevovod litoželeznih cevi 40 cm premera in uporabiti drugi izvirek Mošenika za napeljavo vode k turbinam v strojnici in izkoristiti 3>7 m padca za pridobitev .95 KS. Vodna množina je bila ocenjena na 500 lit/sek. Višinska kota zajezitve je bila določena na 767 m nadmorske višine. Družba je obenem dobila pravico zgraditi 575 m dolg rov in izkopati prostor za strojno napravo. Ta naj bi služila za dviganje okrog 2 toni izkopnine v rudniku in za direktni priključek na dinamo stroj ter za pogon naprave za zračenje rovov in električnih vrtalnih strojev. Za obrat vseh motornih naprav je bila dovoljena količina 1200l/sek. Po izjavi državnega tehnika naprava javnim ozirom ni nasprotovala, medtem ko je ugovore zasebnih interesentov glavarstvo deloma upoštevalo s tem, da je vezalo koncesijo na določene pogoje in omejitve. Odločilna pa je bila izjava predstavnika Tudarske oblasti, da je naprava brezpogojno potrebna za racionalno obratovanje rudnika, nakar je glavarstvo izdalo koncesijo. Ugovore predilnice je zavrnilo, češ da vprašanje odvala ni v nobeni zvezi z napravo. Y domnevi, da ji hoče rudarska združba, kateri je takrat zaradi padajoče rentabilnosti zelo slaba predla, prekrižati vse račune, je sklenila predilnica, da se bo do skrajnosti upirala izvedbi tega načrta, vendar ni imela prave oporne točke, razen svoje pravice ribolova. Sestavila je spomenico o pomanjkljivostih postopka pri izdajanju koncesije in s svojo pritožbo skušala doseči, da bi se veljavnost odločbe čimbolj zavlekla, ker je vedela, da bo rudnik kmalu moral prenehati obratovati. Predvsem je v pritožbi navedla, da ima rudnik že 4 turbine in dve vodni pihali s skupno 160 ICS, ki pri takratnem skromnem, reduciranem obratovanju že niso izkoriščene, ker rabi izvozni stroj samo 8 KS, žgalnica pa 4 KS, medtem ko ostaja 150 KS neizkoriščenih. Ce bi rudnik hotel jamo poglobiti, je po mnenju predilnice zadostovala obstoječa strojna naprava 'v strojnici za 40 KS, ki goni črpalko in daje električno razsvetljavo. Vsega tega se pri razpravi ni ugotovilo, marveč se je kljub zahtevi predilnice opustilo. Oba navzoča tehnika strokovnjaka se nista stvari posvetila, ker po mnenju predilnice ne gre dati novo pravico, rudniku, ki že obstoječe komaj z 1/10 izkorišča. Zahtevane pogonske sile sploh realno ne pridejo v poštev in je vnaprej bilo izključeno, da bi jih izkoristili. Predilnica je opozorila, da je bil nedavno obrat omejen in 20 delavcev odpuščenih in da od treh peči deluje samo ena, ter da se za poglobitev rudnika sploh ni ničesar storilo, čeprav je bilo 150 KS na razpolago. Predilnica se je opirala na izjave profesorja rudarske akademije Höferja iz Leobna, ki je potrdil, da zadostujejo za poglobitev rudnika obstoječe naprave. Predilnica je ugovarjala izvedbi načrta tudi iz razloga, da bi v primeru nesreče ali okvare dotok vode v rudnik lahko zatopil celo jamo in se delavstvo ne bi moglo rešiti. Poudarjala je, da se taka naprava dela na dnevu in v rudnik dovaja samo električni tok. Zahtevala je, da se zadeva predloži višjemu, rudarskemu svetniku dr. R. Kanavalu v Celovcu, ker je bil zadevni predlog predilnice pri razpravi odklonjen. Ilirski združbi za živo srebro je bilo z razsodbo z dne 25. junija 1901 pod št. 9491 dovoljeno, da zgradi v dveh letih vodno napravo ob Mošeniku. To dovoljenje je deželna vlada 6. aprila 1904, št. 3165 v bistvenih točkah potrdila. Z razsodbo poljedelskega ministrstva z dne 16. oktobra 1906, št. 19.586 je postala koncesija pravomočna ter je doba za izvršitev potekla 12. novembra 1908. Nato je bila . Med 25 protOkoliranimi tvrdkami je bilo v Tržiču 10 usnjarjev, in sicer: Deu Jožef, Mally Leopold, Mally Alojz, Mally Kristijan, Mally Peter, Mally Valentin, Mally Franc in Avgust, Polak Matevž, Polak Valentin, Polak Vincenc, Dekleva Marija. Posamezne tvrdke so trajale po p r oto kolači ji : Tvrdka Mally Leopold Polak Vincenc Polak Valentin Mally Peter Polak Matevž Mally Alojz Mally Valentin Deu Josip Polak Stanislav Mally Carl B. Mally Carl B. j. tr. d. Dan iprotokolacije jl-8. oktobra 1867 9. novembra 1867 9. novembra 1867 9. novembra 1867 9. novembra 1867 9. novembra 1067 9. novembra 1867 20. novembra 1878 28. septembra 1883 28. januarja 1884 14. oktobra 1918 Dan izbrisa 28. novembra 1905 31. oktobra 1882 27. novembra 1903 4. septembra 1891 8. maja 1879 3. oktobra 1882 8. septembra 1878 2)1. avgusta 1882 23. januarja 1914 14. oktobra 1918 od 14. maja 1929 v likvidaciji 14. oktobra 1954 Mally Rihard, št. 134 16. januarja 1913 Dejansko je prenehal obratovati 1. 1924 Že v XVIII. stoletju so izumrli usnjarski mojstrski rodovi Somnic. Primic, Dornik, Teuerschuh im Krail. Primožičeva usnjarska delavnica je po možitvi prešla v last Polakov. Noči so kot usnjarji izumrli že maja 1773, rod Meizov pa maja 1785. Ohranili sta se dve liniji Deuov Petra in Valentina. V začetku tekočega stoletja je bilo v Tržiču še šest usnjarskih delavnic: C. B. Mallyjeva po domače Bonceljnova, Ludvik Polakova, vulgo Genova, Stanislava Polaka iz Kajže, Franc Deuova, Rihard Mallyjeva na Spodnjem Voglu, kjer odcepi od glavnega trga blejska cesta in Jos. Peharčeva, po domače Ferbarjeva, kjer je danes tovarna srpov. Tehnični razvo j pa je zahteval še nadaljnjo koncentracijo obratov, do katere je prišlo med in po prvi svetovni vojni. Tehnični razvoj usnjarstva v preteklem stoletju od rokodelstva do industrije V drugi polovici preteklega stoletja je razvoj strojne tehnike in industrijske kemije začel i zp reni inja ti lice usnjarskih delavnic in tehniko strojenja. Povzročil je močno koncentracijo predelave surovih kož v moderno urejenih obratovališčih s strojno opremo. Vzporedno s tem se je odigravala tudi znatna preorientaci ja glede preskrbe s surovino. Potrdilo o obrtni prijavi Lud-vilka Polaka, ki jo je Okrajno glavarstvo v Kranju leta 1872 vzelo na znanje Razvoj in 'pospešitev parobrodarskih zvez preko Sueza z Indijo in preko 'Gibraltarja z Južno Ameriko sta pospeševala uvoz novih vrst surovin, .iz katerih je tudi usnjarska industrija na slovenskih tleh pričela izdelovati prvovrstne proizvode. Izdelovalni program se je razširil in pomnožil. Pri opuščanju starega načina dolgotrajnega strojenja v jamah ,so začeli poleg eresia in ježic uporabljati strojilne izv lečke, tanin ter ekstrakte iz kostanjevega in hrastovega lesa in inozemska strojila. V prvem pol stoletju po otvoritvi prve železniške zveze se pričenjajo rahljati patriarhalne razmere, pri katerih je usnjar in strojar s primemo inteligenco ter nekoliko pridnosti in obratnih sredstev lahko dobro shajal. Začela je tekma, ki je pomenila zaostreno borbo za obstoj, ob stalni napetosti, valovanju cen iin tržnih razmer. Pričelo je razdobje, v katerem se znanstvene pridobitve na vseh poljih kemije in tehnike uveljavljajo v odločilnem obsegu tudi v usnjarstvu. Usnjarji na Kranjskem so bili dolgo konservativni in so gledali na novotarije v svoji stroki z nezaupanjem. Siprva' so jih odklanjali, ker so dvomili, da bi se z naglim strojenjem mogla doseči enaka kvaliteta, trpežnoist in izdatnost. Toda razvoj je šel preko njihovih pomislekov. S svojo konservativnostjo so se lahko obdržali le tam, kjer so imeli širši krajevni okoliš z zadostnimi odjemalci trn surovinami. Kjer pa je bila razvita močna čevljarska industrija, kakor v Tržiču, kjer je poleg domače hišne obrti že 1874 ustanovljena prva tovarna čevljev, je moralo tudi usnjarstvo, ki je 'bilo orientirano na tuja tržišča, računati s konkurenco, z izpremembo v načinu oblačenja in nošenja obutve ter se prilagoditi novim zahtevam razmer. 'Do srede preteklega stoletja je prebivalstvo na Gorenjskem nosilo obleko iz domačega sukna in perdo iz lanenega platna ter namesto hlač irhovce, kožuhe iz ustrojene kože drobnice in tudi pri obutvi ni stavilo posebnih modnih zahtev. V 60 letih pa pričenjajo opuščati irhovce in kupovati tekstilno blago za obleke. Tržiški usnjarji so že davno sloveli kot specialisti za izdelavo kordovanskega (rnaroken-skega) isafiamovega ter galunskega usnja v raznih barvah, medtem ko je bila domača izdelava gornjega usnja iz kravin in teletin ter govejih kož «tehnično zaostala, njih strojenje iin izdelovanje nezadovoljivo. S pričetkom tovarniške izdelave obutve se je tudi podeželje navadilo na potrošnjo komerčnega blaga. Pod vplivom inozemskega uvoza se je pričela oblikovati nova smer okusa in mode, ki je zahtevala boljšo izdelavo. To je 'sčasoma dalo povod, da so tudi na Moravskem in na Češkem pričeli vpeljavati nove načine izdelave, predvsem kravin za gornje usnje. Strojenje in izdelava je bilo pri takratnem usnjarstvu stvar ročne spretnosti, katere se je bilo lažje izučiti, kakor za preurediti obrait na moderno racionalno ustrojenje. V Avstrijo se je uvažalo zelo mnogo tujega usnja. Tako je samo iz Rusije prihajalo za nad 3 milijone goldinarjev juhtnega usnja letno. Dalje se je uvažalo mnogo s hrastovim čreslom strojenega podplatnega usnja, mnogo usnja za rokavice iz Brizganje kož v Runu Francije ter safiama in lakastega usnja iz Nemčije, pogonskih jermen iz Anglije, Francije in Belgije, sedlarskega usnja iz zahodnih držav, podplatov mešanega strojenja iz Italije, najcenejše podplate pa iz Anglije. Vse to sprva domačega usnjarja ni niti mnogo zanimalo niti zadevalo. Z leti pa se je položaj spremenil im tudi v Avstriji so pričeli izdelovati kvalitetno juhtno usnje, ki je nadomestilo prejšnji uvoz. Izdelava podplatnega usnja zaradi izpr einen jenih carinskih razmer ni bila prizadeta, posebno še, ker je glavni konsmment, to so bile vojaške dobave, dajal usn jamam znatno zaposlitev. Za povečano proizvodnjo domače surovine niso zadostovale. Prva preorientaci ja na tuje surovine je bila med letom 1850—1860, ko so pričeli uvažati indijsko kozino, katero so prirejali kot usnje za čevlje. Velike vojaške potrebe med krimsko vojno od 1854 do 1856, vojna v Italiji 1859 ter pozneje 1866 in v Bosni 1877/78, so povzročile, da so pričeli opuščati rokodelski način obratovanja ter na najprometnejših mestih preurejati obrate na tovarniški način s parnim pogonom. Prvi parni stroj v usnjarski delavnici v Avstriji je bil postavljen leta 1858 na Češkem. Poraba parne sile za pogon novih strojev, kakor so bili strojilni sodi in stroji za cepljenje usnja, so omogočili, da se je obseg proizvodnje usnjarn zelo povečal. Kot nov predmet se je pojavila črno loščema teletina, nato pa izdelava cepljenca in juh te za galanterije. Obenem bo pričeli izdelovati tudi razne imitacije iz domačega usnja za to ribarske im galanterijske namene. Iz Grčije in iz Levante so pričeli uvažati valonejo kot strojilo, katero so v Angliji in v Italiji že 40 let poprej uspešno uporabljali. Zanimanje za semiš strojeno usnje je popuščalo in z izpremembo oblačenja na podeželju je irharska obrt pričela propadati. Nekoliko časa je bila še zaposlena z izdelavo glasé usnja za rokavice, pozneje pa so roka vičar ji po večini uvažali švedsko usnje. Tudi moda nošenja rokavic je pričela proti koncu stoletja popuščati. Še pred veliko gospodarsko krizo leta 1873 so nastali v gospodarskih centrih usnjarski veleobraii, s katerimi je bila konkurenca vedno bolj otežena. Do 70 let je ob koncentraciji strojenja kož v veleobratih ena četrtina usnjarn propadla. Osamosvojitev od inozemskih proizvodov Začela se je borba za obstoj, v kateri je zmagal naprednejši in kapitalno močnejši usnjar. Za nadaljnji razvoj usnjarstva je bila odločilnega pomena ustanovitev presknševališča za usnjarstvo leta 1874 na iniciativo tovarnarja E. Jamesa iz Celovca. Ameirikanskii union stroj za cepljenje usnja je močno vplival in dvignil proizvodnjo gornjega usnja. Močan impuls pa je dala usnjarstvu še nova surovina, to so bili vzhod no-indi jski kipsi. Prvotno so prihajali že ustrojeni iz Anglije, kmalu pa so se večje usnjarne osamosvojile ter pričele direktno uvažati surovino in jo predelovati v gornje usnje. Skoro istočasno so vpeljali kot nov izdelek za gornje usnje strojenje konjskih kož. Konjske 'kože so bile dotlej kot material zelo podcenjevane, porabljali so jih samo za postransko porabo. Medtem so bili na Danskem in v severni Nemčiji iz konjskih kož izdelali dragoceno usnje, imenovano konjski ščit, katerega izdelava se je tudi v Avstriji naglo posplošila. Konji na je kmalu postala dobičkanosni izvozni predmet. Nato je Janeš dal navodila za izdelavo nadomestka za kravje usnje, ki so ga uvažali prej iz Francije, Belgije in Nemčije za žensko obutev. Na Češkem so pričeli uporabljati južno-ameriške divje kože, ki so se izkazale kot odlična surovina za podplate. Pionirja v izdelavi finega domačega sedlarskega usnja sta postala Krištof Neuner v Celovcu in Franc Vošnjak v Šoštanju. Zadnji se je popolnoma specializiral za likanec in tudi za izdelavo usnja za pogonska jermena. V 80 letih preživljajo usnjarji veliko krizo zaradi uvoza ameriškega hemlok podplatnega usnja in bivoljih podplatov. Ta kriza je imela to dobro stran, da se je vedno več uisnjam odločilo za uporabo izvlečkov pri strojenju, kakor se je to že prej delalo dolgo časa v Ameriki in Angliji. Uvoz konkurenčnega blaga, ki je, kakor je razvidno iz sejnih zapisnikov Trgovske in obrtne zbornice, tudi usnjarje na Kranjskem močno prizadelo, je pospešil prehod na uporabo stroji 1-nih izvlečkov in izpremembo načina' strojenja teT uvedbo usnjarskih strojev. Šele revizija carinske tarife je nekoliko ublažila silni' pritisk inozemske konkurence s tem, da je uvrstila podplatno in jermensko usnje ter likanec pod višjo carinsko 'postavko, pri kateri uvoz ni bil več mogoč. Sedaj šele si je izdelava podplatov polagoma opomogla. Nov predmet, ki je bil tudi posledica usnjarske krize, so bili okrajci, ki so jih od leta 1866 uvažali v velikih množinah. Vpeljava strojenja v sodih, ki je skrajšala dobo trajanja predelave na eno četrtino, je omogočila inteligentnim usnjarjem, četudi niso imeli velikega kapitala na razpolago, da so lahko uspešno konkurirali veleindustriji. Izdelava domačih pogonskih jermenov je v 90 letih pridobila na pomenu ter se razvila tako, da je popolnoma iztisnila tuj proizvod. Izpremembe v carinski obremenitvi so pripravile Filipa Knocha, da se je iz Švice preselil v Celovec, in firmo Kraft, da je iz Nemčije prišla v Bregenz ter tam pričela izdelovati usnje za pogonska jermena. Že poprej pa sta delala to usnje Neuner v Celovcu in bratje Steiner v Grazu. Izdelava gornjega usnja se je že v zadnjem desetletju preteklega stoletja zelo profittila. Takrat je prišla v modo tudi izdelava čevljev iz barvastega usnja. Končno se je v tej dobi razvilo tudi strojenje svinjskih kož za sedla im galanterijske namene ter izdelava kravin za jahalne opreme in sedla v naravnih in umetnih barvah. Iz Amerike so končno vpeljali v Evropi tudi izdelavo bromovega usnja. Prvi so ga na tovarniški način izdelovali bratje Steiner v Grazu že leta 1879. Vse omenjene tržne izpremembe so vplivale, da so posamezni mali usnjarski obrati vedno težje ustrezali zahtevam trga in se morali končno odločiti za združitev v večja .skupna obratovališča ali pa za opustitev obratov. Ta proces se je v Tržiču odigraval skozi dve desetletji od 1880 do konca stoletja. Najvidnejši tržiški usnjarji 'Izmed številnih usnjarskih rodov, ki so živeli in delovali v Tržiču, sta za krajevno obrtniško zgodovino in za tehnično zgodovino našega usnjarstva pomembna dva rodova, in sicer rod Polakov, ki so na svojih dolgoletnih potovanjih in praksi po celem kontinentu zbrali najnovejše tehnične pridobitve v usnjarstvu in jih izkoristili za svoje obrate v Tržiču, in rod Mallyjev. Polaki niso ostali omejeni na ozek Okoliš Tržiča, marveč v svoji ekspanziji širijo svoja podjetja iz Tržiča v Kranj, Kamnik, Beljak, Ljubljano in Vrhniko. Spuščajo se tudi v organizacijo nakupa surovin prav do surovinskih baz v Kalkuti v Indiji, kar vse kaže močno stremljenje po monopoliziranju in vertikalni izgradnji. S tega vidika podajamo pregled dela in rasti najmarkantnejših predstavnikov njihovega rodu. Mallyji so s svojimi družinskimi in sorodstvenimi zvezami povezali šestnajst meščanskih družin uglednih obrtnikov itn znali izkoristiti svoje poslovne zveze za direktne nakupe kolonialnih surovin in pra- vočasno preureditev tehničnega ustroja delavnic, koncentracijo proizvodnje, ter so iz svojih tovarniških založb razvili širokopotezno komercialno omrežje za prodajo izdelanega usnja. Medtem ko se dragi usnjarski obrati vedno težje borijo za obstoj, se je Mallyju posrečilo, da je dvignil produkcijo svoje tovarne na 340.000 ovčki, s katerimi zalaga svoje tovarniške depoje v Pešti, na Dunaju, v Krakovu in v Pragi. Mallyji so prvi z uspehom povezali doma usnjarsko in čevljarsko industrijo ter znali izkoristiti delo čevljarskih pomočnikov na domovih. V nacionalnem pogledu ipa igrajo kot zagrizeni nemškutarji politično pomembno vlogo v t rž iški samoupravi in šolstvu ter pri reševanju gospodarske problematike Tržiča v zadnjih tridesetih letih pred prvo svetovno vojno. V okvira zgodovine industrije in obrti nas zanima predvsem njihova vloga v razvoju usnjarstva in čevljarstva v dobi po težki gospodarski 'krizi leta 1873—1880, njih vzpon in propad ter njihov odnos do tržiškega okolja. Rod Polakov Rod Polakov sledimo po rodovniku do Luke Polaka, ki je bil poročen z Lucijo, umrlo leta 1603. ' 'Prvotni dom Polakove družine je bil na Ljubeljski cesti 17 v Vanderhovci. 'Najstarejši znani prednik njihovega rodiu Janez Polak, rojen leta 1630, po domače Vanderhar, se je poročil s sorodnico žitnega veletrgovca Schella pl. Schellenburga, Marijo Tiffrer. Ta zveza je omogočila mnogim iz Polakovega rodu šolanje s Schellenburgovimi dijaškimi ustanovami. Kljub temu so se potomci držali tradicionalne družinske obrti vse do nacionalizacije industrije po drugi svetovni vojni. Janezov sin Gašper in vnuk Jurij sta ostala na domu pri usnjarstvu. Drugi vnuk Filip se je izučil kovaštva in tako s svojimi nasledniki zašel med kosar je. Juriju je sledil sin Franc in vnuk Janez, čigar sin Jernej si je izbral tolarsko obrt. Jernejev sin se je izselil iz Tržiča, doma pa je nadaljeval usnjarsko db rt Jernejev brat Karel. Že Janez Polak si je pridobil novo domovanje na Glavnem trgu št. 29, ki je po sinu Karlu dobilo ime »pri Korlaču«. Karel Polak je 1793. leta poročil komaj 13-leimo Magdaleno Wuk, hčerko nogavičarja P'ranca Wuka in Terezije, rojene Resman. V zakonu sta imela 25 otrok. Izmed teh jih je doraslo 13, in sicer: Albert je postal sodnik v Logatcu. Marija se je v Borovljah poročila z Antonom Mulejem. Matevž je postal usnjar in je početnik »Matevževe« linije Polakov (na hiš. št. 102). Gašper je postal barvar in je početnik linije Polakov v »Kajži« (nal hiš. št. 174). Vincenc, rojen 4. IV. 1801, je postal usnjar in je početnik »Genove« linije Polakov. Peter je umrl v Gradcu brez otrok. Ivana se je poročila s tržiškim rihtarjem Jernejem Mallyjem. Ker je pa kmalu postala vdova, se je drugič poročila s tedanjim radovljiškim sodnikom Tržačanom dr. Janezom Ahačičem, ki je bil pozneje odvetnik v Ljubljani. Jernej je začel usnjarsko obrt v Kamniku. Janez je postal mesar v Beljaku. Joaihim je bil trgovec v Sezami, obenem pa tudi hišni posestnik v Tržiču pri »Fiku«. Jakob se je kot usnjarski mojster poročil v Kranju z Ano Jalen. Ta je kot vdova poročila brata svojega prvega moža Valentina, ki je prevzel Korlačevo domačijo. Tako so v Tržiču dorasli vsi trije otroci iz prvega zakona Ane Jalen z Jakobom Polakom, im sicer: Ana, ki se je prvič poročila z bratrancem Engel-bertom Polakom, Matevževim sinom in se nato kot vdova poročila z Antonom Globočnikom. Karel je postal znani veletrgovec s kožami in veletovarnar z usnjem v Ljubljani, ustanovitelj tovarne v šentpetr-skem predmestju. Iz drugega zakona Ane roj. Jalen so dorasli štirje otroci: Ida je poročila Karla Mallyja »iBoncelna«, Engelbert je umrl kot samski strojar, Janez, znan pod imenom »ta debeli Polak«, je bil prvotno ma domu gostilničar, potem v Pristavi, umrl pa je v Celovcu. Na rodnem domu Korlača so imeli prvotno skupno usnjarsko obrt Gašper, Franc, Janez, Karel in Marija. Polaka omenja že Valvasor leta 1689, ko pravi, da se pri vnjem izdeluje najboljše kordovansko usnje v rdeči in črni barvi, ki ga izvažajo širom po Italiji in prodajajo v rimsko kraljestvo. Pogtare zastran aađerzauja. \ «M «rimiri,,* »m'ko» «Mirili« j» 19 ja tthrrgdxn. a8?tm ritti «rfaiftfe, g» rturt (matta ^rtettslméri (tir ti#ttitil Sirki»»# «tki«, »Str Ist rijtst I« Sititi» risirtft tinti« «»«trni nStriife, *M> tutti 9tt« aiMfjtitJt MtittiMt. t. Iteirvakt bttk.k-r « laratr »rt tri»»» v ,tttrb« «artpaiarj« «Staniti, kteri tU platna pol t/jtnj.. .1» jik ja f»t>ttt Pri ht.tepa 1» »tartr napita prviriajaifc nirottkr •M p» rapar {» «„.p.itrjrvrta pritavala r prnietkn ririaraklfc kakrlt. knktàatt «anatrali In kak»M»t«a t». thttS»«*. kitari* «Mamiti la priprt« at.t, ja k« Jt-tavet. *, Kadar v rMavakik Itakricak « ni prani ..r«, 4a U aa ra-nj« pitala, lan rialatae »a it»«« pat«, j trta* »«akt, ritirimi, ir « ri padri«» . M^j. ira«t. klat« »ara pa flaiuL M l ? * ». Méts riala tri.« Moria pata rt ja ali prtrar«,», n u «vajt tarata, tajik irla,,kit, «akti« «.tarif «d «•*•8« In«« aaaja ItriM kan« intgtaaa p repami, ka -«a katacaritl paaUtl tuanà Notranja vsebina in delovni predpisi delavskih bubvic Ludvika Polaka Otroke so Polaki takrat pošiljali v Celovec, da bi se bolje izšolali. Najstarejši je bil Gašper, ki je dedoval usnjarno v »Kajži«, potem ko je uravnal spore s svojimi brati, ki so nastali ob raziđu njihove usnjarske skupnosti. Sestra Neža je poročila tovarnarja usnja Karla Brandta v Beljaku. Njeni sinovi so se izselili v Mexiko. Marijina prva hčerka Antonija je poročila fužinarja Zenieta, druga Marija pa ključavničarskega mojstra Antona Teksterja. Obe sta imeli številno potomstvo. Talko se je rod razširil preko morja v Ameriko. Ravnatelj gimnazije Jakob Smolej in dunajski podjetnik Hofbauer sta bila njegova zeta. Gašperju je v »Kajži« sledil kot usnjarski mojster Stanislav, katerega so Tržičani navadno imenovali »Staž«. Viincencov rod se je razširil in povezal z meščanskimi družinami v Tržiču. Sin Vincenc je osnoval usnjarno v Kranju, hčerke pa so se poročile s Kraigerjem, Klandrom in Ahačičem. Treitji brat Matevž je bil zelo priden, imel pa je malo sreče. Njegov sin je padel v bitki pri Kraljevem Gradcu 1866. Poročen je bil z Antonijo Globočnik. Tako je preteklega stoletja začela ekspanzija Polakov v Kranj, Kamnik, Ljubljano, na Vrhniko in na Koroško. Po ženski liniji pa so hčerke poročile, kolikor se niso primožile v usnjarske obrate, fucinar je v Tržiču oziroma v drugih krajih tp in onstran Ljubelja. Ko se je Gašper izučil usnjarstva, je šel po navadi vseh tedanjih tržiških obrtnikov »v fremd«. Prepotoval je Nemčijo. Delal je v tovarni v Berlinu, kjer se je naučil barvanja in tiskanja tkanin. Po vrnitvi domov je ustanovil v »Kajži« barvarijo in tovarno za izdelovanje kotenine. Kot barvar si je pridobil izredni sloves in je bil v svoji tehniki inedosegljiv. Na ljubljanski industrijski razstavi je žel za svoje delo posebno priznanje in Bleiweiso've »Kmetijske inovice« so pohvalno pisale o njegovih izdelkih. Od sinov se je Adolf naselil kot trgovec z usnjem v Ljubljani. Jožef je postal barvarski mojster v Kranju. Bogomir je živel več let v Kalkuti v Indiji kot 'trgovec ,s kožami in so mu nadejali ime' Kalkuiar. Ignac je ustanovil na Dunaju tovarno za izdelovanje svileijtih robcev. Ferdinand je šel v Ameriko in imel lastno trgovino v Pittsliurgu. Viljem je postal inženir in je 'kot itak vodil dela ipri zgradba]» raznih železnic po Gornjem Avstrijskem, Štajerskem, v Primorju in po Dalmaciji, po Srbiji in v Mali Aziji pri bagdadski železnici, ter v Švici. Poročil je hčerko svoje sestre Pavlo Smolejevo. Svoje veliko premoženje je volil največ v narodne namene, zlasti družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Tehnični muzej mu je vzidali v spomin na rojstni hiši v »Kajži« spominsko ploščo kot tehniku, ki se je odlikoval pri velikih tehničnih delih v inozemstvu in kot mecenu slovenske kulture. Gašper Polak je bil prvi od ljudstva izvoljeni tržišlki župan. Županoval je v letiih 1851 do 1861. Vincenc Polak Najmarkaintnejša pojava med številnimi Polaki usnjarji je nedvomno Vincenc, kii je bil rojen 4. aprila 1801. Ker je bil pod francosko upravo od leta 1809 do 1813 nemški pouk na šolah v Iliriji ukinjen in vpeljan slovenski pouk, so starši poslali Vincenca v Celovec, ki je 'bil pod avstrijsko upravo, da bi se temeljito naučil nemškega jezika. Oče ga je bil sicer določil, da postane trgovec, toda Vincencu se delo v prodajalni ni dopadlo. Želel je v svet, da spozna tuje ljudi in kraje. Končno je oče v to privolil. S 15. letom je vsitopil kot vajenec pri svojem očetu Karlu Polaku, ter je bil nato 26. februarja 1819 oproščen. Dobil je učno pismo od ljubljanskega ceha usnjarjev, ki glasi v slovenskem prevodu: »Mi višji in nižji predstojniki i?i vse častito obrtništvo meščanskih: usnjarjev deželno knežjega mesta Ljubljane v Vojvodini Kranjski dajemo na znanje posebno rokodelskim sotovarišem, da se nam je javil donosilec tega pošteni Vincenc Polak, rojen v Tržiču na Kranjskem z namenom, da se pri svojem učnem mojstru Slika Vincenca Polaka po nastanitvi v Tržiču okrog 1845 Karlu Polaku izuči rokodelstva; da je bil nato na tri leta sprejet in po dovršenih treh letih zopet pred častnim cehom in odprto skrinjo v prisotnosti dveh pomočnikov, ki sta bila po stari navadi poklicana kol priče, oproščen. Zato mu nismo mogli odreči prošnje in zahteve, temveč mu hočemo po najmilostnejših ces. kraljevih in po veljavnih državnih svoboščinah podeliti v potrditev resnice to učno pismo. Obračamo se na vse in vsakogar, katerega koli dostojanstva, stanu ali položaja bi bil, s prijazno prošnjo, da ga zaradi njegovega obnašanja priporočamo in bomo po stanovski spodobnosti v podobnih primerih in drugih okoliščinah vedno skušali posebno našim rokodelskim tovarišem to povrniti. V resnično potrdilo tega smo podpisali in potrdili zgoraj imenovanemu Vincencu Polaku to učno pismo z našim rokodelskim pečatom. Dano v deželno knežjem glavnem mestu Ljubljani, 26. februarja 1819. PECAT Rokus Pauer Avguštin Kittel višji predstojnik podpredstojnik Učno pismo usnjarja Vincenca Polaka iz leta 1819 (Originalno listino hrani družina inž. Polaka) Delovna knjilžica usnjarskega pomočnika Vincenca Polaka, izdana v Warsavi leta 1820 KSIAŽK RZf.MIEŠLNI CZEL&XSÌKA KUNSZTU te .bfiijfajp, *•arse* Ursađ Si Ac : rissai* Sfi Kritika ainieysza :twi«M Stranie 2$% Numerami liiukawaneait ozn-Kw-nych i parafowam ri;. ■#. Kakor hitro je bil oproščen, se je 18 let sitar podal na potovanje. \ tujini je ostal celih 10 let. O njegovem »vandranju« so v družinskem arhivu ohranjene listine, iz katerih se vidi, da je obšel vse važnejše gospodarske centre v Porurju, na Westfalskem, v Švici, na Virtem-berškem, Saksonskem in v baltiških državah. Potoval je peš od kraja do kraja, ker v njegovem času še ni bilo železnic. Bila so to najtežja leta po končanih napoleonskih vojnah, ko je ljudstvo trpelo povsod hudo pomanjkanje. Najprej je delal v Augsburgu od 15. julija do 23. avgusta. Od tod naprej je odšel 26. avgusta v Lindau, St. Gallen, Schaffhausen, v Bazel, Rheinfeld ter prispel v Strassbourg 6. septembra. Kanalu je nadaljeval pot v Porenje, Heidelberg 11. septembra, Cassel 16. septembra, Gottingen 21. septembra, Zelle in prišel končno v Berlin 27. septembra 1819. Tu je delal tri tedne v Potsdamu. Nato je odšel v Frankenstein, Z wit tau, Dresden, kjer je bil 23. marca 1820. V Alten-burgu je delal v tovarni usnja od 6. aprila do 20. maja. Naprej je potoval v Braunschweig, 21. maja, v Bremen 26. junija 1800, -Wittingen 28. junija, Lüneburg, Lübeck 6. julija 1820, 11. julija Stettin, 17. julija je prispev v Danzig in končno 9. avigusta v Varšavo. V Varšavi mu je bila izdana 6. novembra 1820 od Urzadu Starszych na poljskem jeziku rokodelska knjižica 1(24 »Ksiazka Rzemieslnicza Vincentego Pollak, czeladnika Eunsztu garbarskiego«. V tej knjižici je Polak vpisan, da je rodom iz Lübecka in da je delal pri Tormeru v ljub inskem okraju. Te navedbe so bile napravljene v dogovoru z njegovim mojstrom in gospodarjem, da je lahko dobil potna dovoljenja za baltiške države in Rusijo. S to knjižico je prepotoval vse važnejše kraje srednje in vzhodne Nemčije. Cheb, Bayreut, Nürnberg, Bamberg, Ansbach, Würzburg, Schweinfurt, Meiningen, Weimar, Geldberg (Friedland), Oppeln (Poznan jsko) in tBromberg, kjer je delal 14 dni. V Memehi je 12. maja dobil izstopni potni vizum za Rusijo. V Vilni se mu je nudila prva priložnost, da bi poročil hčerko usnjarske vdove in priženil lepo posestvo. Toda Vincenca je vleklo naprej. Zato je odklonil ponudbo ter čez Minsk odpotoval v Moskvo. V Rusiji je ostal tri leta. Svojim vnukom je rad pripovedoval o strahovitih ruskih zimah in zasledovanju volkov. V Moskvi je videl carja Aleksandra I. in velikega kneza Konstantina, katerega se je vse balo. Mnogokrat se je pohvalil, da je imel v Rusiji izredno dober zaslužek. Toda ob nedeljah in praznikih so pomočniki zapravili ves zaslužek do zadnje kopejke, tako da v ponedeljek vseh štirideset pomočnikov tovarne, v kateri je delal, niso skupno premogli niti ene kopejke. Potem šo začeli na novo varčevati. Iz Moskve je potoval peš v Peterburg. Po viharni vožnji po morju je dospel na Švedsko in od tod na Dansko ter v Prusijo, kjer se je bližje seznanil s protestantizmom. Po povratku iz Rusije si je Vincenc Polak uredil svoj dom na Glavnem trgu hiš. št. 21 po domače pri »Cenu«, današnja št. 33. Leta 1835 je pozidal hišo na prostoru, kjer sta bili prej dve hiši. Istega leta se je poročil z Marijo Globočnik, ki je umrla 1850. Iz tega zakona je bilo šest otrok: Viktor je umrl kot trgovec v Šoštanju, Vincencij je bil prvotno usnjarski mojster v Borovljah, potem se je preselil v Celovec. Tretji sin Karel, ki si je poiskal nevesto v Tržiču pri Klandru, je bil usnjarski mojster in posestnik v Borovljah. Sin Ludvik je gospodaril na očetovem domu, drugi sin Jožef pa je leta 1928 umrl v Berlinu, kjer je imel trgovino z usnjem in je bil obenem tudi učitelj godbe ter član gledališkega orkestra. Hči Marija se je poročila z Vincencom Mallyjem, usnjarskim mojstrom v Kranju. Leta 1841 je prejel iz Ljubljane od usnjarskega ceha mojstrsko spričevalo, ki je po svojem besedilu in sestavi zelo značilno za cehovske razmere v zadnji dobi njihovega obstoja in ga zaradi tega navajamo v slovenskem prevodu. Mojstrsko pismo glasi: »Mi N N cehovski mojster in celotno pošteno obrtništvo meščanskih usnjarjev in deželno knežnega glavnega mesta Ljubljane priznavamo s tem, da se je imetnik tega pošteni in skromni Vincenc Polak, zakonski sin, ne samo pošteno izučil usnjarske obrti, kakor se spodobi, temveč je dokazal svojo spretnost skozi več let na dolgih potovanjih v tujini. On nam je dal razumeti, da namerava izpremeniti svoj stan in se na podlagi izpričevala ter dovoljenja zemljiške gosposke nastaniti v Tržiču. Zato se je hotel včlaniti v naš državni ceh, v našo skrinjo kot podeželski mojster. Mi nismo mogli biti proti njegovi prošnji, da njega, Vincenca Polaka, po opravljeni dobi potovanja sprejmemo in včlanimo, kot podeželskega mojstra proti plačilu rokodelske pristojbine in mu na ta način omogočimo, da postane deležen naših c. k. avstrijskih in državnih svoboščin ter privilegijev. Nasprotno pa mora Vincenc Polak pod izgubo svoje mojstrske pravice plačevati vsako leto določeno doklado in se vzdržati vsakega šušmarjenja ter biti obrtništvu v vseh zadevah pokom in miroljubno, kakor se poštenemu usnjarju spodobi, se kot mojster obnašati in tako v miru uživati svojo mojstrsko pravico. Naslavljamo našo dolžno in ponižno prošnjo na vse in vsakogar, katerega koli stanu, časti in dostojanstva bi bili, da bi bil imenovani naš novo nastali mojster Vincenc Polak, zaradi svojega poštenega zna- .ir g. §. gt(|mri|irr unb fin pse» w« irfrsH&B«tonam tram W®»rtKtoMrttortrt«na«i»tt*(itaK, • A' «imsttr '$m rnt tim m i»,3»t»jiri« m# asm iirt* i ta i« grartc im* »rtrre 8n*m SraHtfm, m* uri ju Mirt« g (tam «t » j» ttti&m, 1# 3<0«k1 f* «aotoS k tmftr: fittxt wtt (HtmiSM »mitKiltailKsm! _____..... ümff I t ì'iiy-né&i, nel, k,. i, arthririkitPritücgiffliiwiÄitrtllMriij p mim. JDagacn re A -VA »in SSntwt” ächten fran »K« «*m«Sn# r fun* «um Mn» SWrtm saetti f. f. Sxttmmm, *» ««* * dUfrmWtt# tote» kMnMM (mkfm, &t»rtratto«*»*»ra*i « wir rttometm -■i'iv.tnm. fiottiti* tvhiO «1.4//■y/f- /. «fe Umimtika ri)tfi4m SStp Ä S (Ktürtatt M*«* «tüte Stimi Mojstrsko spričevalo Vincenca Polaka iz leta 1841 (Original hrani družina inž. Polaka) čaja, kakor tudi glede na naše c. k. avstrijske in državne svoboščine najbolje priporočen, kar bomo skušali po svojih močeh povrniti. V resnično potrdilo tega srno izstavili zgoraj imenovanemu Vincencu Polaku to mojstrsko izpričevalo in ga potrdili z našim rokodelskim pečatom. Dano v deželno glavnem mestu Ljubljani, 4. julija 1841. Na svojih (potovanjih se je mnogo naučil in spoznal posebne načine dela v severnih deželah. Ker je bilo Avstrijcem potovanje na Nizozemsko prepovedano, si je v dogovoru s svojim mojstrom preskrbel popotno knjižico pod imenom \ inzenti Gotta iz Liibecka, s katero je potem potoval čez Hamburg, Bremen in Osnabrück na Holandsko. N Amsterdamu ga je močno mikalo, da bi izkoristil priložnost, ki se mu je nudila in se podal čez ocean v Ameriko. Nato je potoval skozi Porenje in Luksemburg v Švico in na Bavarsko ter je pri Linzu zopet prestopil državno mejo in se vrnil dobro opremljen, s polno denarnico in bogatimi recepti za barvanje in izdelavo usnja v Tržič. Dvakratni požar in več poplav mu je povzročilo veliko škod, vendar si je vselej naglo opomogel. Polak je v prvem zakonu nakupil nepremičnine Stranje, Podlaz in Stope na spodnji poti. Ker ga je kmetijstvo veselilo, je dokupil Ibelc in Zali rovi Izguba prve žene je bila za družino težak udarec. Povsod je začelo gospodarstvo nazadovati. Zato se je oktobra leta 1857 poročil drugič s Korošico Marijo Janc. Od štirih otrok iz drugega zakona sta ostala samo Konrad in Ignac. Podjetje je začelo zopet uspevati in Vincenc je poplačal dolgove, kupil usnjarno »Paradiž«, njive in travnike na Pesiku, ob spodnji poti in na Pristavi, tako da je postal največji posestnik v Tržiču. Njegovo usnje, posebno teletine, so bile znane daleč po svetu. Življenje starih usnjarjev Nečak Vincenca Polaka je opisal v svojih družinskih spominih življenje usnjarjev v Genovi hiši takole: Delo je začelo zjutraj, ko je stara ura v skrinjastem okviru odbila 5. V hlevih so krmili in čistili konje ter oskrbovali živino. V delavnicah pa so delali pomočniki pri medlem svitu lojevih sveč. Ob 7. uri je gospodar nabrusil nož in razrezal dva velika hlebca doma pečenega kruha ter ga sam razdelil delavcem h kavi za zajtrk. Pri težkem delu so delavci dobili za malico dopoldan tudi nekaj vina ter kruh z maslom ali sirom. Gospodar je dvakrat dnevno obšel vse obrate in prostore, dajal navodila in pregledal potek dela na posameznih oddelkih. Sam je osebno delal v izdelovalnici ali pa v skladišču pri odpremi usnja. Za kosilo je bila izdatna juha in goveje meso s prikuhami. Neporočeni pomočniki in Polakova družina so sedli okrog skupne mize ter skupno obedovali. Obroki so bili izdatni in je vedno ostal še kos mesa, da se ga je lahko dalo potujočemu pomočniku, če se je javil. S potu- Potni vizum izdan Vincencu Polaku za potovanje v Rusijo od magistrata v Memlu 12. maja 1821 {Popotno knjižico hrani družina iinž. K. Polaka) jočimi rokodelci se je Vincenc rad 'Spuščal v pogovore, ker je sam mnogo doživel v tujini. Ob eni uri je zopet začelo delo. Voda iz Mo-šenika je v trek strugah pognala mline, fužine, stope in valjarne, ki so bile ob njej 'nanizane. V poletnem času je gospodar stopil na polje, da razgleda, kako gredo poljska dela, nato pa je že ob treh zopet razrezal hlebce za malico pomočnikom. Ob štirih se je obnovilo delo in ob sedmih je končal enajsturni delovni čas. Pri večerji se je zopet zbrala okrog mize cela družina s pomočniki. Pred in po jedi so molili. Za večerjo je bila dobra juha in okusna pečenka na žaru s prikuho, šele dolga leta pozneje so komaj vzidali štedilnik, ki je imel sicer za kuho mnogo prednosti, toda prave pečenke na žaru se na njem ni dalo speči. Dekle, vajenci, hlapci in dninarji so jedli v kuhinji. Postnih dni so se strogo držali. Vino je prišlo na mizo le ob velikih praznikih, godovih, na debeli četrtek in na Sv. Mihaela. Po večerji so se zbrali v veliki sobi in molili rožni venec, nato pa polagoma drug za drugim odšli počivati. Ko je opravil poslovno pisa- rijo, je gospodar zaiprl hišna vrata. Na slabo razsvetljenih tržiških cestah je zavladala tišina, ki jo je prekinilo le enolično petje nočnega čuvaja, ki je napovedoval v verzih nočni čas. Ob nedeljah so prišli tudi oženjeni pomočniki k lastniku podjetja, kjer so jih pogostili z izdatnim zajtrkom. Najstarejši pomočnik Frane je pri tej priložnosti rad pripovedoval o dogodkih leta 1848. Pomočniki in delavci so držali s podjetjem in bili gospodarju zelo vdani. To se je posebno pokazalo pri povodnjih in drugih nesrečah, kjer so skrajno požrtvovalno branili podjetje pred uničenjem. Ob ponedeljkih mnogo pomočnikov nd prišlo na delo, toda gospodar je to namenoma preziral in se najraje takrat odpeljal na tedenski semenj v Kranj. Ludvik Polak Po Vincencu je prevzel usnjarno sin Ludvik, ki je bil rojen 29. septembra 1844. Pri očetu je vstopil kot vajenec 3. junija 1858 in bil že 7. junija 1860 kot komaj 16-letni deček oproščen. Od organizacije strojarjev v Tržiču je dobil učno pismo, ki kaže, kako so se cehovske razmere po ukinitvi cehov spremenile. Učno pismo glavi v prevodu: »Mi spodaj podpisani predstojniki obrta strojarjev o Tržiču objavljamo s tem učnim iz prič avalom, da je bil Ludvik Polak 15 let star, rojen v Tržiču, sprejet kot vajenec pri našem somojstru Vincencu Polaku dne 3. junija 1858, da bi se izučil obrti na dve leti in ker je ta leta odslužil in se v tem času pošteno, pridno in zvesto obnašal, se obrta dobro izučil in predložil potrebno izpričevalo verouka, zato nimamo nobenega zadržka, da ga ne bi oprostili kot pomočnika in ga vsem obrtnim sotovarišem najtopleje priporočili. To potrjujejo naši podpisi in podpis učnega mojstra. Tržič v Vojvodini Kranjski Kraljestvo Ilirija, 7. julija 1860. Načelnik: Učni mojster Barth M ally PEČAT Vincenc Polak Jožef Deu Na podlagi učnega pisma je dobil Ludvik od okrajnega urada v Tržiču 28. junija 1861 potni list za Ceilovec. Dne 1. novembra 1862 mu je okrajni urad v Tržiču izdal »delovske bukvice«, ki' so bile dvoje-žične. Delavske knjižice so oblasti izdajale na podlagi cesarskega patenta z dne 20. decembra 1859. Vanje so bili vpisani splošni podatki in osebni popis imetnika ter kratek izvleček predpisov o poslovanju z delavskimi knjižicami. Knjižico je ob vstopu na delo prevzel proti pismenemu potrdilu delodajalec. Ob izstopu iz službe je izstavil spričevalo o pridnosti, spretnosti in zvestobi bodisi načelnik ceha ali pa predstojnik občine. Iz potrdila se vidi, da je Ludvik Polak delal pri Francu Rozimgerju v Pečuhu od 24. februarja do 8. aprila 1863. Nato je delal od 31. julija do 20. oktobra 1864 v Gumpoldskirchenu pri tovarnarju Schennerju. Leto kasneje je 3. junija 1865 Polaku izdal deželni prezidij v Ljubljani dovoljenje za potovanje po 'nemških zveznih državah. S tem je zapustil Avstrijo preko obmejnega prehoda Braunau in je od 24. avgusta naprej do 3. septembra delal pri tovarnarju G. Kornu v Geri. Od tod je odšel naprej v Halle in Hamburg preko Zelle. V Ha-novru je bil 13. septembra in se je izkazal, da ima dovolj denarja za potne stroške. Nato je potoval v Kiel, kamor je prispel 24. septembra. Iz Kiela je odpotoval 21. februarja v Heide in Altono, 'kamor je prišel 12. marca 1866, nato v Bremerhaven in Bremen. Dne 25. marca je bil na Oldenburškem. Dne 13. maja mu je bila veljavnost potnega lista podaljšana za eno leto za Švedsko, Rusijo in Francijo. Dne 31. julija se pojavi v Trieru na poti v Metz. V Metzu je vstopil kot usnjarski delavec v usnjarno Gerard-Caillat. Dne 18. avgusta 1866 je dobil od avstrijske ambasade v Parizu dovoljenje za bivanje v F ranci ji. V Parizu je vstopil v tovarno rM. Courtois & Cie, F rottier fils v Pantinu, kjer je delal od 14. marca 1866 do 14. oktobra 1867. Nato je delal v tovarni Leven Pére et fils, 46 rue Richter v St. Denis, kjer je ostai do 8. aprila 1868. Končno je delal v Brombergu od 24. avgusta 1868 do 3. marca 1869. Tvrdka Brörimgmayer & Engelmann, občina Lahne, je potrdila, da je delal pri njej do 3. maja 1869. Izpisi iz delavske knjižice Ludvika Polaka o zaposlitvi v Brombergu in Lohne v Nemčiji ter o vstopu v pariško usnjarno Levèn Pére & Fils Naslovna stran pisma Ludviku Polaku, usnjarju v tovarni v Parizu-St. Denis Na Koroäkem je dotai! že poprej 27. septembra 1863 od privilegiranega tovarnarja usnja Sigmunda Flescha & Co. v spodnjem St. Vidu potrdilo, da je tam delal pol leta (kot usnjarski pomočnik. Enako tudi od privilegirane usnjaree Wilhelmburg, ki je nekdaj pripadala J. Ja-bonniku, pozneje pa bratom Leidel, da je delal v njihovi tovarni od novembra 1864 do 5. avgusta 1865. Po povratku v Tržič je 10. junija 1872 prijavil okrajnemu glavarstvu v Kranju izvrševanje usnjarske obrti. Glavarstvo je sprejelo prijavo na znanje. Nato je 17. septembra 1878 registriral svojo firmo pri deželnem sodišču v Ljubljani. Od Ludvika je prevzel podjetje inž. Karel Polak, ki ga je pred in med prvo svetovno vojno tehnično preuredil in moderniziral. Namesto vodnega kolesa je namestil turbino in pozneje vpeljal tudi strojilne sode. Rod Mallyjev Praded Mallyjev se je še pisal Malej in je živel okrog leta 1600. Šele njegovi potomci so se prelevili v Mallyje. Luka Malej je bil poročen z Magdaleno in je imel dva sina Urbana in Janeza. Urbanovi potomci so dobili ime Kuzeljnova linija. Janezovi pa Malejeva linija. Iz zadnje izvirata usnjarska mojstra Gašper po domače Marken in Valentin (Malej), katerega trije sinovi so si uredili vsak svojo delavnico. Janez je ostal na rodnem domu, Franc je imel delavnico pri Ještinu, Anton pa pri Kavseljcu. Antonov sin Jernej je bil znamenit »Marktrichter« v Tržiču. Njegov brat Janez je početnik Pik-čeve linije. Prevzel je Teuerschuhovo delavnico. Jakob se je preselil s potomci na spodnji Vogel, Franc imenovan Bomcelj je bil na zgornjem voglu, kjer je nakupil zgradbe za domačijo svojega sina Karla Balt. Mallyja. Domovanje Kuzeljnov je 'bilo v hiši Ljubeljska cesta 13. Franc Mally je kupil za svojega sina Franca, ki je bil poročen z Ahačičevo-Markenovo, dom na Ljubeljski cesti 7, ki ga je zapustil vnuku Karlu Mallyju, najpomembnejšemu in najuspešnejšemu podjetniku iz Mally-jevega rodu. Karel Mally je bil naj mlajši v družini in ni imel izgledov, da bi podedoval očetovo podjetje. Najstarejši njegov brat Franc Mally, ki naj bi prevzel vodstvo obrata, je bil nagnjen pitju ,in ko je v pijanosti padel v lužilno jamo, je izgubil eno oko. Karel Mally je zato šel najprej za natakarja v Trst, kjer je upal zaslužiti in zbrati sredstva za lastno podjetje. Kmalu je zapustil to službo in dobil nameščenje pri tvrdki Strasser, ki se je ukvarjala v velikem obsegu z importom surovih kož s prekomorskih tržišč. Tu se je Karel naučil spoznavati in sortirati kože, poznati kvalitete in poseli nositi surovih kož razmega izvora in manipulacije z njimi. Ker je tako pokazal resno ambicijo za stroko in si je prihranil nekaj denarja, se je oče odločil, da mu odda obrat v samostojno upravljanje, ker v družini noben drug ni bil izučen usnjarske stroke. Franceta je oče odpravil z majhnimi zneski, ki jih je le-ta sproti zapravil in končno umrl v siromaštvu. Slika C. B. Mallyja, tovarnarja usnja, župana in solastnika tovarne čevljev v Tržiču Karel Mally je bil mlad itn neoženjen. Po Deuovi smrti je vodila obrat mlada vdova. Mally ji je obljubljal, da jo bo poročil. Tako se je vpeljal v družino, prevzel varuštvo nad otroci in s časom tudi vodstvo nad delavnicami. Delavnice so bile takrat vse polne. Mally je nekaj prodal, dobre asortimente pa je zadržal zase in končno pustil vdovo na cedilu. Hčerka je poročila dr. Jagodica, sinova sta ostala samca. Pepe je živel na posestvu v Kovorju, le Franc se je nekaj časa ukvarjal z usnjarstvom, dokler ni oddal svojega obrata Runi. Za Deue trdijo, da so bili francoskega porekla. Njihov praded je bil francoski oficir, ki je med vojno spoznal Tržič in se je po vojni vrnil, tu nastanil in oženil. Prvotno so se pisali Deux, pozneje pa so pisanje »x« na koncu imena opustili. Gradnja nove tovarne. Mehanizacija obratovanja Nova tehnika dela. Razširitev proizvodnje Karel Mally je nato poročil Polakovo hčerko, s katero je priženil Korlačevo delavnico in Korlačevo šupo za sušenje volne. Sčasoma je tako napredoval, da je dokupil sosednje zgradbe, jih porušil in tam v letih 1903/1904 sezidal zraven svoje stanovanjske hiše novo tovarno. Tu je uredil strojilnico s štirimi strojilnimi sodi s 4° Bé za ovčine. Zraven tega je postavil dva soda za maščenje in dva soda za pripravo za barvanje. Zgradil je 60 bazenov z vreteni na avtomatični pogon motoviila za čresleno predstrojenje. Čreslo je ekstrahiral v 14 velikih kadeh, od koder ga je prečrpaval v bazene. Težke kože govedine je strojil še vse v jamah. Obrat je imel 2|i jam oziroma usadov. Mally je največ delal ovčine in znal čreslo popolnoma izrabiti. Nove naprave so omogočile, da se je trajanje strojenja skrajšalo od 5 na 3 tedne. Izdeloval je dnevno 600 ovčin. Surovino je uvažal iz južne Amerike in Južne Afrike, jemal pa je tudi istrsko in bosansko. V pi tl ing ih je delal le malenkost. Podplate je izdeloval samo za lastno porabo v tovarni čevljev, kjer je bil solastnik. Predeloval je tudi bivolske in žirafine .kože, ki so zaradi svoje gostote posebno iskane, izredno trpežne in se uporabljajo 'kot podplati za škornje. Glavni del mehanizacije Mallyjevega obrata pa pade v medvojno dobo, ko je bilo nabavljenih največ strojev. Okrog leta 1945 je kupil cepil ni stroj na brezkončni trak, ki je bil prvi v Tržiču, nadalje postopoma dva mezdrilna stroja, dva gladilna stroja in en goiilni stroj, dva ožemalna stroja, dva raztego valna stroja tako imenovane Stoll-maschiine, dva svetlilna stroja, en strugalni stroj, en valjalni stroj za ovčine in en stroj za likanje in vtiskanje lica, imenovani »altera«. Že prej je imel valjalni stroj za podplate z majhnim bronastim valjem. Mally je strojili vse ovčine s smrekovim čreslom in jih dodelaval za podlage, za znojilice, ki se všivajo v klobuke, nadalje črno gladko in črno šagriirano usnje, maroko usnje z leskom, polleislklo in motno za lahko obutev, srednje mazano za ženske škornje, tako imenovana Mallyjeva »baketa«, ki je bila posebno vpeljana in znana na Češkem Usnjarska tovarna Mally, zgrajena leta 1903, katero je 7. avgusta 1932 prevzela usnjarska zadruga Runo in Madžarskem. Ovčine je izdeloval barvaste, gladke in šagrin. Na podoben način je izdeloval kozje kože. Posebno znan je bil njegov barvasti safian (naravni šagrin). Mally je vpeljal poseben način odstranjevanja volne, tako da so podmazali na mesni strani kože z apneno brozgo, jih zložili skupaj v male pakete in nato vložili v prazne bazene. Pakete so obtežili s plohi in jih pustili mesec dni namakati. Potem so jih sprali, odstranili volno in posušili. Med vojno so vpeljali tudi strojno sušilnico na mrežah in dve centrifugi. Za ovčjo mezdro so bili pretežni odjemalci okolišni kmetje, ki so jo uporabljali za gnojenje, posebno pri Strnišu,ih kulturah, kakor pri pesi, repi itd. V Mallyjevo tovarno so dohajale kože vseh vrst, merino, cigaja, pra-inenke, črne in bele. ' Sortiranje uvoženih kož je bil v usnjanni važen posel. C. B. Mally je sam osebno sortiral kože ter vse poškodovano blago stavljal na raz-jjolago, sestavil o tem komisijski zapisnik ter zahteval od dobaviteljev popuste. Tako je mnogokrat iprišel mnogo ceneje do blaiga. Uvoz nekaterih provenienc tujih kož je bil nevaren, čeprav so bile opremljene z veterinarskim izpričevalom. Med nje so spadale posebno kitajske kože, španske in goveje južno-afriške kože. Mallyjeva usnjaroa je trošila okrog 450 ton osušenega čresla, ki ga je po večini dobivala iz neposredne tržiške okolice. Hrastovo eresio se skoro ni uporabljalo, ker je veliko dražje in ker ga je bilo tudi težje dobiti. Uvažali so tudi izvleček od valoneje »valex« iz Smirne in sicilijanski ruj ter nekaj Quebracho, vendar ne direktno. Lubje so dovažali od maja do julija in ga nato sušili v kozolcih. Z Dolenj - skega in Hrvaškega je prišlo okrog 30 ton ježic letno. Za jezice je imela tovarna lastni mlin, za eresio pa drobiilni stroj. Apno so dobivali z Loma. Najboljše je bilo ono, ki je bilo žgano iz prodovca. Pepela niso mnogo uporabljali, pač pa pšenične otrobe in odpadke ter umetno sredstvo »oropon«. Degras je prihajal iz Nemčije, ribje olje iz Norveške. Potrebno laneno olje za maščenje ovčin so dobivali od tovarne olja v Britofu pri Kranju, anilinske barve pa iz Nemčije in Švice. Prva sintetična strojila »neradoli« so prišla v promet med prvo svetovno vojno. Kromovo strojenje je pričelo leta 1920. Najprej so impregnirali z natrijevim Likromatom in solno kislino, nato pa reducirali s tiosulfatom in solno kislino. Ta vrsta strojenja je naglo napredovala. Najprej je zavzela eno tretjino, pozneje pa polovico predelave. Predelavo svinjine je prinesel usnjar Polak iz Francije v Tržič. Volno so sortirali po proveniencah in po kvaliteti, hrbtno posebej, trebušno posebej in nato izvozili po pretežni večini v Švico in Belgijo. Tudi naj večji del ovčjega usnja je šel v izvoz. Mallyjeva tovarna je imela svoj tovarniški ižig, na katerem je bil upodobljen oven, ki stoji na trdnjavskem zidovju, spodaj pa je bil napis C. B. Mally Neumarktl. Žigosali so samo prima kože. Že pred prvo vojno so začeli odstranjevati volno in dlako na ta način, da so mešali rdeči arzenik v sveže gašeno apno. Odpadne vode so zato zastrupi jev ale ribji zarod v Bistrici in celo v Savi. Pozneje so uvedli nov postopek s kalcijevim sulfhidratoiri, ki je odstranil volno v 12 urah. Mallyjev obrat se je sčasoma tako razvil, da je imel svoja komisijska tovarniška skladišča na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, Lwowu in Krakovu. Včasih je kupil Mally cel ladijski tovor kož. Preden je stekla tržiška železnica, je vozilo včasih po cele tedne nad 40 voznikov kože iz Kranja v tovarno. Njegov zastopnik v Budimpešti je bil trgovec Leitersdorfer, ki se je po vojni preimenoval v Leitha, in po njem je vpeljal tudi označbo izdelkov z »Leitha«. Karel B. Mally je bil nem-škutarski Kranjec, ki se je pozneje razvil v zagrizenega Nemca. K. B. Mally je izgradil proizvodnjo do finalnega produkta, prevzel Dembergerjevo tovarno čevljev, mehaniziral in jo povečal. Bil je dvakrat izvoljen za župana, prvič 1882—1884, drugič pa 1897 do 1913. Županoval je skupno 18 let. V obratih je vpeljal strogo nemški režim. Enako je nastopal v krajevnem šolskem odboru. Kot tržiški župan je propagiral in prispeval za vzdrževanje schulvereinske šole ter se boril dosledno proti slovenskemu šolstvu in njegovemu razvoju. Po vojni se ni hotel vživeti v izpreuienjene razmere. Zaton Mallyjev V letu 1919 ga je dvakrat (zadela kap, vendar je kljub temu ostal živahen in popolnoma priseben. Šele tedaj je oddal obrate svojim sinovom, Alfonzu usnjarno in Emilu čevljarno. Demberger je bil tedaj Delovna ekipa tovarne usnja C. B. Mally leta 1898 sicer še vedno vpisan v naslovu firme tovarne čevljev, stvarno pa je bdi že prej popolnoma izplačan. Alfonzova mati je hotela, da poroči sin hčerko usnjarskega industrialca Lavriča iz Konjic, da bi se tako povezali s podjetjem, ki je izredno uspevalo. Alfonz pa se je tem načrtom izogibal in je hotel prenesti glavni del svoje strojne opreme v Dunaharaszti v bližini Budimpešte, kjer je skupno s svojim zastopnikom ustanovil novo tovarno usnja. Prvi transport je srečno prišel čez mejo. Naložen je bil tudi že drugi transport strojev, ki pa je bil ustavljen in vrnjen nazaj v Tržič. Alfonz je znal slovensko, vendar ni hotel govoriti. Ker je potvarjal bilance in od knjigovodje vedno izsiljeval denar, je prišlo do tožbe in odkritja, da napačno prikazuje poslovno stanje. Davčna uprava je tako naknadno predpisala davek za več let nazaj. Alfonz je bil muhaste in vihrave narave in je enkrat zaviral izdelovanje, nato pa zopet da bi povzročil škodo svojim odjemalcem, pričel zbijati cene pod lastne stroške, samo da so imeli »Runo«, Kozina in Raitharek izgube. Pozneje je pričel z investicijami, zgradil posebno napravo, s katero je povečal vodni padec, postavil dve turbini, elektrificiral pogon, nameraval graditi vilo, gojil razne športe, osnoval avtobusno podjetje in popravljal cesto na Zali rovt. S temi investicijami se je izčrpal, da je končno prišel nazaj v svojo lastno tovarno kot delavec. Kot tak je delal na ožemalnem stroju. Alfonz je sicer imel usnjarsko šolo na Dunaju, toda .s svojim muhavim početjem je izpodkopal trdne temelje očetovega podjetja. Ko je 'bil ofbrat že ustavljen, je »Runo« pričela kupovati orodje, kemikalije, barve in razne druge potrebščine. Prednji del nepremičnin je hotel kujpiti Jože Verbič, ki se je tozadevno že dogovarjal z družabnikom Giesmanmom. Medtem je posegel vmes Anton Mali, ki je Mallyjeve pregovoril, da prodajo cel obrat za 650.000 din »Runi«. Toda preden se je moglo vse izvršiti in dobiti potreben kredit, so Mallyji podražili ceno na 840.000 din. Kupnina je komaj krila dolgove in obveznosti. Pomožna sredstva pri strojenju. Ostali usnjarji Za tehnično zgodovino usnjarstva je najvažnejše, da je Polakov družinski arhiv med ohranjenimi listinami ohranil tudi številne recepte za sestavljanje barvilnih zmesi, lužil in strojilnih pripomočkov v dobi Stanovanjska zgradba tovarne usnja »Na gankih« okrog leta 1908 Fani Mally, rojena Kosin ik, žena usnjarja Avgusta Mallyja, leta 1891 pred 130 leti, ko je bila kemična industrija šele v povojih in so si usnjarji morali pomagati z dokaj primitivnimi sredstvi. Vincenc Polak je v letih svojega bivanja v inozemstvu dobil vpogled v takratne »tajnosti«, ki jih je vsaka usnjarska tovarna strogo čuvala in je opazoval tehniko dela in proces strojenja v raznih deželah ter po povratku domov s svojim znanjem obogatil svoje podjetje in razširil usnjarsko stroko. Med njegovo zapuščino je star priročnik za usnjar je v nemškem jeziku. »Das ganze der Lederbereitung« od J. C. Lange iz leta 1839, ki je bil izdan v Weimar ju v okviru publikacij strokovnih knjižic za pospeševanje nemške obrti. To je bil dragocen pripomoček v času, ko se je pri nas komaj razvila pismenost in so bili strokovni spisi zelo redki. To, kar dobivajo usnjar ne danes kot gotov proizvod od kemičnih tovarn, je poprej moral vsak usnjar pripravljati sam. Visa njegova spretnost je bila, da je v letih potovanja in prakse v inozemstvu izmami! od svojih mojstrov, kako se pripravljajo barvila in ličila. To je bil pozneje cel njegov kapital, poslovna tajnost podjetja in steber konkurenčnosti. Iz ohranjenih podatkov lahko rekonstruiramo nekdanjo tehniko barvanja. Usnjarji so uporabljali v svojih obratih laneno olje, kositer, svetlico, svinčeni sladkor, modro in zeleno galico, svinčeno belilo, asfalt, kopal, gumi arabikium, kolofoni jo, saje, ambro, pariško modro barvo, terpentinovo olje, žgane kosti, morsko penò (sepia), loj, degras, ribje olje, jantar, vermilion itd. Firneiže so sami izdelovali. Usnje za zimsko porabo so izdelovali na poseben način, ki je bil različen od poletnega usnja. Recepti navajajo razen količin sestavnih delov tudi način mešanja in kuhanja zmesi, hlajenja in slednjič postopka pri njihovi uporabi in obdelavi ustrojenega usnja. Ravno v barvanju so za svoj čas dosegle tržaške usnjarne vrhunec tehnike in bile zaradi tega tako slovite. Usnjarne Stanislava Polaka, Franca Deua in Josipa Peharca so prenehale že pred prvo svetovno vojno obratovati. V usnjarni Riharda Mallyja so do ustanovitve usnjarske zadruge »Runo« le še životarili. V usnjarni Josipa Peharca je po vojni delala ovčiine čevljarska zadruga za svoje člane, ki pa je leta 1925 prenehala obratovati in prešla v likvidacijo. Nato je v tem obratu poskusi! svojo srečo tržiški usnjar Jože Toporiš. Danilo Cingerli je bil nekaj časa njegov družabnik, lieta 1933 pa je odstopil in je bil do leta 1942 nameščen v tovarni »Runo« kot mojster dodelovalnice. V usnjarni Stanislava Polaka so Tržičani Jelenc, Lončar, St. Polak z mojstrom F. Uršičem leta 1923 ustanovili tovarno usnja Tovus, ki ni uspevala. Zato so že leta 1926 prenehali. Njihova mastna kravina in boks nista bila na višini. Pozneje sta brata Franc in Ferdinand Žagar s pomočjo mojstra Franca Turnerja začela izdelovati ševrete, oblačilno usnje, usnje za podlogo in krzno. Čeprav je bil Franc Žagar trgovec z vinom, se je s svojo iznajdljivostjo v kratkem dobro razvil. Med okupaci jo je bil ustreljen. Tudi njegov brat je umrl. V Deuovi delavnici je J. Reitharek delal rastlinsko stro jene ovčine, ševret in oblačilno usnje. C. B. Mallyjeva konkurenca in pijača s,ta ga uničila. Izselil se je v Srbijo in vzel nekaj delavcev s seboj. Korlačevo usnjamo je dal inž. Karel Pollak bratom Verbičem v najem. Stoji poleg bivše tovarne čevljev TRIO, ki je bila ena prvih železobetonskih stavb. Zgradil jo je C. B. Mally okrog leta 1906 kot skladišče za suhe ovčje kože. Korlačeva je 'bila tudi stavba poleg Mošenika pod Zalim rovtom. V njej se je učil usnjarske obrti poznejši velaindustrialec Karel Polak v Ljubljani. Delo in življenjska pot Toneta Malija Med povojno generacijo zasluži kot prvi slovenski strokovnjak v usnjarstvu posebno pažnjo Tržičan Tone Mali. Tone Mali izhaja iz usnjarske družine. Rojen je bil v Tržiču dne 10. julija 1897. Tu je obiskoval osnovno šolo in je bil po končani šoli že kot 11-ileten fantek zaposlen v usnjarni C. B. Malìy. Oče je želel, da postane usnjar. Za svoje delo v tovarni ni prejel nikakega plačila. To je očeta ujezilo. Poklonil je sinu 1 tolar in rekel: »Če je tako, pa napravita z mamo, kar mislita, da bo zate prav.« Mladi Mali se je odločil, da študira gimnazijo v Kranju. Ko je odhajal iz tovarne in gledal zaprašena pajčeviinasta okna, je vzdihnil: »Nikdar več v usnjarski smrad.« Še med gimnazijskimi študijami je bil kot 18-letnik 10. julija 1915 vpoklican k vojakom. V septembru leta 1917 je bil težko ranjen. Bolniški dopust je izkoristil, da je končal gimnazijo tik pred razsulom monarhije. Zrelostni izpit je položil z odličnim uspehom leta 1918. Ob prevratu se je prijavil kot prostovoljec ter se udeležil bojev na Koroškem. Na veliko senzacijo in začudenje Tržačanov je 9. maja 1919 opasal mladi abiturient usnjarski predpasnik in vstopil kot vajenec v usnjarsko tovarno C. B. Mally. Leto dni se je na vse pretege mučil, ker je hotel dobro obvladati vsa ročna dela. Večkrat je slišal o imenitnem novem načinu kromovega strojenja, katerega so že pred vojno poskušali brez pravega uspeha vpeljati razni inozemski mojstri. Maliju stvar ni šla več iz glave. Na vse načine se je trudil, da bi o tem zvedel kaj več. Kar je vedel, je začel takoj praktično. preizkušati. Usnjarski strokovnjak Tone Mali predava na zborovanju usnjarskih tehnikov na Dunaju maja 1956 Mali je ponoči strojil doma majhne odrezke ovčjih kož. Končno se mu je posrečilo izdelati mehko usnje. Nato je zaprosil v tovarni za dovoljenje, da bi smel ustrojiti dve ovci,ni. Rekli so mu, naj jih vzame kar deset. Strojenje je izpadlo tako nepričakovano dobro, da so ga prosili, naj bi vzel za preskušajo še 100 kož. Ko je bilo strojenje gotovo, je bil imenovan za delovodjo in kmalu nato za obratovodjo tovarne. V tovarni so pod njegovim vodstvom takoj pričeli s proizvodnjo kromovega usnja na debelo. Povojna konjunktura je bila ugodna in blago se je prodajalo brez pritožb. Izdelovali so poleg znanih vegetabilno strojenih ovčin in kozin ter manjših 'količin govejega spodnjega in gornjega usnja mnogo ševreta, ševro in boksa. Ko je 1921 pokojni Peter Kozina postal lastnik tovarne usnja in tovarne čevljev, se mu je ponudil nemški strokovnjak, direktor Robert Steyer, da uvede svoj priznani postopek za izdelovanje boksa in ševro usnja za nagrado 130.000 dinarjev in dnevnicami po 200diin ter prosto vožnjo iz Frankfurta in nazaj. Tako je bil samouk Mali deležen prvega sistematičnega praktičnega pouka v izdelovanju kromovoga usnja. Prihranjeni denar je uporabil za spo,polnitev strokovnega znanja na potovanjih po inozemstvu. Razen številnih tovarn je obiskal tudi strokovno šolo v F reib ergu Sa. in v Lyonu. Pisma številnih inozemskih tovarn pričajo o Malijevem velikem in uspešnem delu v usnjarski stroki. Mali je spisal vrsto strokovnih člankov v listih: Koža, Der Gerber, Le Cnir Technique itd. Sestavil je prvo slovensko usnjarsko strokovno knjigo: Priročnik za usnjarje 1947, ki je bila odobrena kot lična knjiga na Tehnikumu. V času okupacije 1941—1945 je bil zaposlen kot obratovodja v tovarni usnja »Runo« v Tržiču. Ker je okupator odkril, da sodeluje cela Mali jeva družina pri osvobodilnem gibanju, je bila februarja 1945 družina aretirana in zaprta v Begunjah. Po osvoboditvi je ostal v tovarni »Runo« do konca leta 1949. Dejansko je bil zadnje mesece zaposlen na Glavni direkciji industrije usnja LRS in nato z odlokom iste direkcije nastavljen s 1. januarjem 1949 kot predavatelj v Usnjarskem tehnikumu v Domžalah, kjer je poleg strokovnih predavanj vodil tudi dela v šolskih delavnicah. Na njegove članke v »Le Cuir Technique« so se oglasili mnogi usnjarji iz inozemstva, s katerimi je imel živahno dopisovanje. Povabljen je bil v mnoge tovarne (Francija, Turčija, Grčija, Bolgarska, Madjarska), kjer je mogel marsikaj izboljšati, obenem pa se je pri tem stalno izpopolnjeval. V zadnjem času je objavil strokovne članke v »Novi proizvodnji« in v »Koži i obući«. V začetku maja 1956 je predaval na delovnem zasedanju usnjarskih tehnikov o »Teoriji in praksi pri kromovem strojenju« na Dunaju. Odziv predavanja je bil izredno živahen. Na podlagi tega uspeha je avgusta smel delati po svoji zamisli v vodilni tovarni C. F. Roser, Siutigart-Feuerbach, kjer je že 32 let zaposlen kot šef kemik znani pisatelj strokovnih knjig dr. dipl. inž. Hellmut Gnamm. V sedanji tehniški usnjarski šoli v Domžalah (prej Usnjarski tehnikom) deluje že osem let. Predava tehnologijo usnja, vodi tehnološki laboratorij in sodeluje na inštitutu za usnjarstvo. Malijeva- dela in solidno znanje in bogastvo praktičnih izkušenj je znano in upoštevano tudi v strokovnih krogih inozemstva. Njegovo sodelovanje pri vzgoji mladih kadrov je zato izrednega pomena. Njegovo ime pa bo ostalo v zvezi z uvedbo kromovoga strojenja zapisano v analih slovenskega usnjarstva. Povojna preusmeritev tržiškega usnjarstva. Iniciativa čevljarskih mojstrov. Prvi poskus zadružne usnjarne Zlom Avstrije je za Mallyja pomenil likvidacijo dotakratne baze in organizacije podjetja. Potrebna je bila preorienitacija. Nemce in nemškutarje v Tržiču je propad monarhije presenetil in prehitel. Z uporno kljubovalnostjo so čakali, kako se bodo po vojni razvijali dogodki. Vedno so imeli trohico upam ja, da bodo v Jugoslaviji Nemci v gospodarstvu po ustaljen ju razmer ohranili svoja podjetja in nemoteno zopet obratovali naprej. Zato se dela za preusmeritev sploh niso lotili. Vojne razmere 1914 do 1918 so prisilile čevljarske mojstre, da so se združili, da bi skupno prevzemali usnje in druge potrebščine, ki jih jim je nakazovala vojna centrala za usnje po ljubljanski trgovinski zbornici. Ko je ob razsulu prenehala delovati dunajska centrala za usnje in je na trgu primanjkovalo sedaj enega sedaj drugega blaga, so sklenili ustanoviti lastno gospodarsko zadrugo. Iniciativo, ki je prišla iz krogov čevljarskih mojstrov, da bi se osamosvojili in napravili lastno usnjarno na zadružni podlagi, so sprejeli Mallyji s prezirom, računajoč, da jim manjka rutinirano vodstvo in kapital, da bi se mogli razviti do večjega obsega. Iniciativi Tržičanov so se pridružili tudi čevljarski mojstri iz bližnje okolice, ki so bili v enakem položaju. Med ustanovitelji zadruge so bili Jože Klofutar, Ivan Papov, Karel Colma jer, Štefan Demšar in Štefan Srečnik, nadalje Franc Močnik iz Žiigan je vasi ter Ivan Jazbec in F rane Polanc iz Seben j. Ustanovni občni zbor je dne 7. marca 1919 sprejel pravila zadruge, nakar je bila zadruga 19. julija 1919 vpisana v zadružni register. Namen zadruge je bil po pravilih pospeševati gospodarstvo svojih članov s pomočjo skupnega poslovanja s tem, da nakupuje surovine, orodje in potrebščine za čevljarsko obrt, jih prodaja svojim članom in skrbi za vnovčemje čevljarskih izdelkov. Poleg tega je bila zadruga zaradi prehranskih težkoč po pravilih upravičena, da nabavlja živež za svoje člane in zaposleno osebje in da skrbi za strokovni pouk. Višina deleža je bila določena na 500 kron, ki j.ih je bilo treba vplačati v gotovim najkasneje v dveh letih. Prvo načelstvo so sestavljali Karel Golmajer, Peter 'Gregorc in Josip Klofutar, vsi čevljarski mojstri v Tržiču, Ivan Erlah, čevljar v Bistrici, Franc Poljane, Ivan Poljane ter Ivan Jazbec, čevljarji v >S eben ju. Prva sprememba v načelstvu je nastala 14. februarja 1920 s tem, da je izstopil Ivan Erlab in vstopil (Franc Močnik, čevljar iz Žiganje vasi. Dne 15. februarja 1920 pa so dopolnili zadružna pravila z dodatkom, da zadruga lahko izdeluje v lastni režiji usnjarske in strojarske izdelke ter jih prodaja svojim članom. Na podlagi tega sklepa so pričeli strojiti kože najprej v »Kajži«, pozneje pa pri Ferbarju. V povojnih letih, ko je bilo ogromno povpraševanje /po blagu in so v dobi inflacije cene iz dneva v dan rastle, se je poslovanje zadovoljivo razvijalo. Zadruga je imela okrog 25 članov čevljarskih mojstrov. Čevljarske delavnice ni bilo, delovala je le msnjarma, kjer je delalo do 10 delavcev in ena pisarniška moč. llzdelovali so samo ovčje in kozje usnje v pretežni večini vegeta-bilno strojeno. Izdelke so pokupili člani-čevljarji. Delno se je zadruga ukvarjala z nakupom usnja tudi drugod, zlasti podplatov, in jih prodajala svojim članom. Možnost za dober napredek je bila dana, toda zaradi pomanjkanja zadružne zavesti zadruga ni zadovoljivo uspevala. Kredit je dobivala po potrebi pri Zadružni zvezi v Ljubljani. Tež-koče so nastale, ko se je dinar leta 1924 valutarne okrepil ter so cene naenkrat začele padati. Kakor druga podjetja je tudi zadruga zabeležila bilančne izgube. Razen tega se je šušljalo med zadrugar ji, da so člani uprave izkoristili ugodno priložnost, da so prodali za 65.000 din volne, vendar tega iz davčnih razlogov niso vknjižili. Ko je članstvo zadruge zvedelo za to kupčijo, so na občnem zboru napadli načelstvo in zahtevali likvidacijo zadruge. Dne 17. maja 1925 je bilo registrirano novo načelstvo Andrej Kralj, Karel Dobrin, Leopold Koprivnik, Ivan Hafner, Maks Stegnar, Ivan Jerman in Peter Kristan, čevljarski mojstri v Tržiču. Novo načelstvo mii moglo zboljšati položaja in 28. junija 1925 je občni izbor zadružnikov sklenil /likvidacijo in razdružitev. Izbrisani so bili kot člani načelstva Karel Colma jer, Josip Klofutar, Stefan Srečnik, Franc in Ivan Poljane, Ivan Jazbec in Franc Močnik. Za likvidatorje so bili izbrani Franc in Ivan Poljane in Ivan Jazbec iz Sebenj ter Franc Močnik iz Žiganje vasi, Andrej Kralj, Ivan Hafner, Karel Dobrin in Leopold Koprivnik iz Tržiča. Po dveh letih je bila likvidacija zaključena im 1. avgusta 1927 zadruga v zadružnem registru izbrisana. Se pred likvidacijo pa je knjigovodkiinja zadruge Marica Kocjančič predlagala Andreju Kralju, naj bi se namesto stare zadruge ustanovila nova zadruga, ki bi strojila kože in izdelovala usnje za včlanjene čevljarje. Iniciativa je našla ugoden odmev. Za idejo so se začeli zanimati razen bivših članov gospodarske zadruge tudi Majeršič in župnik Škrbec, ki je takrat služboval v Tržiču, in z navdušenjem pozdravil misel po osamosvo jitvi čevljar jev od, tržiških stro jarjev. Sestavili so takoj iniciativen odbor za novo zadrugo. Sklep o likvidaciji zadruge pada ravno v dobo, ko so tudi druge tržiške usnjarne pričele omejevati proizvodnjo in reducirati delavstvo. Številni usnjarski delavci so bili na tem, da ostanejo brez zaslužka. VII. ZGODOVINA ZADRUŽNE TOVARNE »RUNO« Ustanovitev usnjarske zadruge »Runo« Iniciativni odbor je imel rešiti štiri načelna vprašanja, da bi mogel uresničiti načrt samostojne zadružne usnjame. Predvsem je bilo treba za zbiranje kapitala pridobiti zadostno število članov, ki bi zmogli razmeroma visoke deleže in prevzeli obenem še večkratno poroštvo za obveznosti zadruge. Pri tem so želeli, da bi se omogočilo tudi delavstvu, da pristopi k podjetju s polnimi dn enakopravnimi deleži. Interes ustanoviteljev je bil, da bi z razmeroma malim številom članov zbrali toliko kapitala, da bi lahko začeli za silo obratovati. Zato so določili na predposvetovanjih, da naj delež znaša 1000 din s štirikratnim poroštvom in naj bi člani, ki se vpišejo v zadrugo, plačali celo vsoto jamstva obenem z deležem takoj ob vstopu v zadrugo. Drugo vprašanje so bili poslovni prostori. Najugodnejša priložnost je bila usnjarna Ribarda Mallyja na Spodnjem Voglu, kjer po smrti lastnika oktobra 1924 leta niso več obratovali. Poizvedbe pri pokojnikovi vdovi Antoniji Mally so bile zadovoljive. Bila je pripravljena, da dà usnjarno z vsem inventarjem dn ostanki materiala v zakup in da prevzame tudi potreben prevoz za novo zadrugo. Pripravljalni odbor je takoj pooblastil pravnega zastopnika dr. Pegana, da sklene z A. Mally jevo zadevno pogodbo. Med snovatelji je bil izučen usnjar Franc Kogoj, katerega je odbor prijavil obrtni oblasti kot strokovno usposobljenega poslovodjo. Franc Kogoj je poprej delal pri čevljarski gospodarski zadrugi. Za vse drugo delavstvo in uradmilštvo pa ho sklenili, da jib nastavijo s 1. januarjem 1925 z enakimi prejemki, kakor so jih imeli v dotakratni službi in zaposlitvi. Ker so bili mnogi še aktivni v drugih službah, so morali najprej odpovedati prejšnje službe. Tako je Franc Kogoj nastopil s 5. januarjem, Janez Majeršič, ki je delal pri Reiithareku, pa konec januarja. S 25. januarjem je vstopila po dogovoru kot vodja pisarne Marica Kocjančič, ki je do takrat vodila pisarno Čevljarske gospodarske zadruge. S tem je bil osnovni kader podjetja zagotovljen. Na pripravljalnem sestanku dne 8. decembra 1924 so ustanovitelji »Runa« v navzočnosti dr. Pegana iz Ljubljane sprejeli pravila, sklenili registracijo zadruge in pooblastili Škrbca in Majeršiča, da skupno z dr. Peganom podpišeta z Mally jevo pogodbo. Kogoja ®o poslali na glavarstvo, da preskrbi za zadrugo obrtni list in da nakupi prve kože. Ustanovitelji produktivne zadruge Runo Obenem so na tem sestanku sklenili nakupiti potrebno pohištvo in opremo za pisarne. Obrtni list je bil izdan 3. aprila 1925 pod številko 9976 in je glasil na rokodelski obrat strojarstva s Francetom Kogojem kot poslovod jo. Od Mallyjeve je »Runo« prevzela vse potrebščine : apno, eresio, olje itd., delavnice in del inventarja. Škornje za usnjarje je nabavila zadruga. Za poslovodjo je bil imenovan že prvi mesec obrato-vod ja F rane Kogoj. Organista, so sprejeli za brezplačnega praktikanta. Kot prvi člani zadruge so bili sprejeti: Kocjančič Marica z enim del. Lavter Franc z enim del. Majeršič Ivan z enim del. Kralj Andrej z eniim del. Kogoj Franc z enim del. Majeršič Jakob z enim del. Škrbec Matija z enim del. Slapar Martin z enim del. Feme Rudolf s tremi del. Starič Josip z enim del. Zaplotnik Ivan z enim del. Cuderman Andrej z enim del. Goloib Barbara z enim del. Zaplotnik Andrej z enim del. Dalje so sprejeli kot člane v zadrugo: Globočnik Ano Tomazin Franca iz Križev Ude Jerneja Tomazin Marijo iz Tržiča in Kaišitrun Petra Zupana Ignaca Ahačič Marijo Za prvo partijo surovin so naročili 700 ovoin in 300 kozin. Med prvim inventarjem so kupili 12 stolov direktno iz tovarne ter 2 metra dolgo mizo in omaro, nadalje že rabljen motor ter vložili prošnjo pri elektrarni barona Borna na Pristavi za 'dobavo električnega toka. Sklenili so, da bodo kupovali svinjske kože od vsakega d o nosilca. Kolikor jih sami me bi potrebovali, jih bodo odstopili tovarni Polak v Ljubljani. Odjemalcem so prvi čas oddajali blago proti takojšnjemu plačilu. Sejni j zapis mik z dne 2. januarja našteva imena 23 sprejetih članov, ki pa niso vsi vplačali polnih deležev. Takoj jih je vplačalo samo 14, kar je izneslo 70.000 din. S to vsoto si je zadruga kupila prvo partijo surovih kož. Nabavila je tudi potrebno orodje, sredstva za strojenje, apno, razne neobhodno potrebne kemikalije in popravila delavnico. Polagoma so vplačali tudi drugi že sprejeti in novi člani svoje deleže. 5 temi se je krepila finančna podlaga zadruge. Že ob začetku januarja so zaprosili za 150.000 din kredita pri Hranilnici m posojilnici v Tržiču. Načelstvo hranilnice je dovolilo zaprošeni kredit in zadruga je na ta način razpolagala z okrog 2150.000 din obratnega kapitala. Tako je lahko kupila drugo partijo surovih kož. V zadružni register je bila vpisana 12. januarja 1925 kot usnjarska in čevljarska zadruga »Runo« r. z. z o. z. Namen je bil po pravilih, da za svoje člane skupno nakupuje surovine, orodje ter potrebščine za usnjarsko in čevljarsko obrt in jih prodaja članom. Nadalje, da po potrebi preskrbuje za svoje člane skupno delavnico, v kateri izvršuje na račun in v koriist svojih članov strojarsko im čevljarsko obrt, da skrbi za vnovčevanje usnjarskih in čevljarskih izdelkov, da nabavlja življenjske potrebščine za člane in pomožno osebje ter končno, da skrbi za strokovni pouk svojih članov. Opravilni delež je bil določen na 1000 din, ki se je vplačal v celoti ob vstopu, ali pa po 100din v obrokih v enem letu. Vsak član je jamčil s štirikratnim zneskom poleg vpisanega deleža. Načelstvo je štelo 6 članov. Člani prvega načelstva so bili usnjar Janez Majenšič, usnjar Franc Kogoj, čevljarja Marin Slapar in Andrej Kralj ter zadružna uradnica Marica Kocjančič in posestnik Rudolf Feme. Začetne težkoče. Boj za obstoj Rihard Mallyjeva delavnica je bila skromno opremijema. Imela je podlivmo kolo za pogon stop za drobljenje eresia, dva stroja za svetlem je, za brušenje in vriskanje ter ustrezno orodje. Delavnico so novi zakupniki popravili 'in obnovili obratovanje, da bi se mogel izdelek »Runa« čimprej pojaviti na trgu in da bi se tako obratni kapital zopet vračal v zadružno blagajno. Ustanovitev »Runa« pada v dobo prehoda iz inflacije v deflacijo, kar je povzročilo občuten padec cen na trgu in pojačen pritisk uvoženega blaga. V letih 1925 in 1926 so tržiške usnjarne zapovrstjo ustavljale — kakor omenjeno — s voj e obrate, med njimi končno tudi naj-večja usnjarska tovarna K. B. Mallyja. »Runo« je v samem pričetku poslovanja morala preživljati to hudo krizo z neizbežnimi izgubami. Pomagala si je deloma s prodajo komisijskega blaga, deloma s prevzetimi zalogami najetih delavnic.' Bila je ostro konkurenco1, keir so- ravno na začetku obratovanja padle cene za 10—15®/o. Ko se je pojavil zadružni izdelek na trgu, so cene nazadovale še za dva dinarja na kvadratni čevelj, kar je potisnilo kalkulacijo »Runa« za 18 %. Šlo je1 za obstoj. Potreben je bil skrajni napor maloštevilne delovne ekipe in vodstva, da so to težko prehodno dobo, ki je trajala do konca leta 1926, premostili in vzdržali kljubujoč vsem nevšečnostim. »Runo« se je že od vsega početka zanimala tudi za prodajo tujih izdelkov v komisiji. Da bi lažje prebrodila prve mesece, jih je začela prodajati kar že konec januarja. V ta namen je navezala stike s trgovci in usnjarskimi tovarnami. Med prvimi deli je bila postavitev novega strojiilnega soda. Blago, ki je bilo na skladišču, so zavarovali za 60.000 din pri »Jugoslaviji«. V januarju so nastopili delo Tomazin, Naprel in Dečman. Zadnja dva je »Runo« prevzela od Mallyja. Več ljudi je bilo pripravljenih pristopiti k zadrugi pod pogojem, da dobijo službo. V prvem primeru so tak pogoj odklonili, pozneje pa so sprejeli pristop z nedoločeno klavzulo, da se sprejme prijavitelj v delo, kadar bi ga res potrebovali. Dne 17. februarja 1925 so sklenili zahtevati od vsakega novovstopivšega člana, da vplača zadrugi takoj ob vstopu »posojilo 4000 din«, kar pa ni bilo izvajano. Nekateri člani so sami vložili svoje prihranke kot hranilne vloge. Kdor ni mogel takoj plačati, so mu dovolili odplačilo v desetih obrokih. Zadruga je medtem zbirala za svojo interno orientacijo podatke o cenah potrebščin, kakor tudi o cenah surovih kož in izdelanega usnja. Za nove člane so sprejeli 10. februarja 1925 Janka Praprotnika, Alojza Zaletela, Nežo Škrbec in Ivana Kališnika. Na seji dne 26. februarja so bili sprejeti kot člani Konrad Mehle, Lojze Mehle, Jože Polajnar, Leopold Koprivnik, Herman Goecken, Josipina Tekster, Murnik Anton in Lovro Henigman. V marcu so pristopili še Janez Porenta, Anton Praprotnik in Ignac Praprotnik. Meseca marca je poslovanje že toliko naraslo, da so sklenili sprejeti še pomožno pisarniško moč. Dne 23. aprila 1925 so še pristopili Franc Poljane in Ivan Poljane iz Seibenj, ter Naglič Jože iz Pristave. Medtem je zadruga nakupila za drugo partijo surovin 1000 kosov ovčjih kož. Dne 26. marca je sklenil odbor najeti pri »Ljudski posojilnici« v Ljubljani 75.000 din posojila z jamstvom celega obrata. Dne 8. aprila je imelo nadzorstvo prvo sejo, na kateri je ugotovilo, da znašajo aktiva .... 272.308.09 din pasiva .... 314.022.63 din Po tej sestavi je bilo primanjkljaja . . 41.714.54 din Ta primanjkljaj je nastal, ker je kila med aktivi računana stvarna nabavna cena kož, 'ki je bila medtem porastla. Že po treh mesecih so dnevno izkupili povprečno 2625 din. Po petih mesecih dela je dne 9. junija nadzorstvo ugotovilo naslednjo zalogo blaiga: Količina Vrednost din svinjine......................................... . * . 1.551.20 kozine................... >0 kg à 10 din 300 703 kg à 57 din 40.071 40.371.— volna ..................... 1000 kg à 32 din 32.000.— kozja dlaka................ 300 kg à 12 din 3.600.— cepljenec ...................................................... 615.— vratovi........................................................ 235.20 čreslo in druga sredstva ................................... 28.486.25 ovčine.....................3147 kg à 73 din 229.751.— Do konca maja so dosegli 2,595.819 din prometa. Vplačani deleži so znašali 31.500 din, najeti krediti pa 308.528 din. Komisijska trgovina je donesla zadrugi v tej dobi 18.754 din čistega dobička. Konec maja je zadruga razstavila v »Domu na Skali« svoje prve izdelke ter sprejela kot prvega vajenca nečaka I ranca Golmajerja. Delavcem je bilo sporazumno koncedirano, da se jim plača pet praznikov letno, in sicer Novo leto, sv. Štefan, velikonočni ponedeljek, Ročno struganje kož 1. maj in bin kos tni ponedeljek. Naslednjega vajenca Kogoja je sprejela zadruga najprej na dvomesečno preizkušnjo s tem, da se po preteku tega roka sestavi z njim pogodba in vpiše pri združenju. 21. julija so bili sprejeti kot člani Andrej Oman, Franc Bohinjc in Štefan Perko. 7. oktobra 1925 je bila zabeležena prva odpoved zadružnega člana Ivana Zaplotnika, ki pa dejansko potem ni izstopi,1. Obenem so sklenili, da vzamejo še Deuovo delavnico v najem. V Deuovi delavnici so bili montirani strojiini sodi in en brusilni stroj starejših tipov. Deuovo delavnico so imeli v zakupu do marca 1927, ko so jo odkupili. Še isti mesec so sklenili nabaviti od tvrdke Tovus strugalni stroj za 15.000 din. V novembru je zadruga že lahko pričela organizirati surovinsko omrežje po Bosni in je angažirala prvega nakupovalca v Bosanski Krupi, Prvi poslovni uspehi Januarja 1926 je bil prvi občni zbor, pri katerem je bilo navzočih 26 zadružnikov od 53 včlanjenih. Predsednik je poudaril, da so težkoče prvega poslovnega leta uspešno premagali. Prvo poslovno leto izkazuje naslednjo bilanco: a) Aktiva: račun blagajne račun naložb račun blaga . . račun embalaže račun dolžnikov račun inventarja račun tuj. deležev razni računi . . aktiva skupaj . 11.26 din 5.000.— „ 4.79.888.79 „ 662.— „ 24.823.59 „ 34.805.54 „ too.— „ 1.062.83 „ 546,354.01 din b) Pasiva: račun izposojil račun upnikov razni računi . račun deležev pasiva skupaj Čisti dobiček . 299.206.62 din . 187.390.50 „ 4.781.80 „ . 35.000,— „ . 526.378.92 din 19.975.09 din Za pesimizem in malodušje ni bilo več povoda. Ustanovitelje je prvi bilančni uspeh ohrabril in jim dal novega poguma. Pravila so bila spremenjena tako, da se članstvo dobi šele s podpisom pristopnice, vplačilom deleža in pristopnine. Glavni delež je znašal 1000 din, vendar je smel imeti zadružnik tudi več deležev, če mu je načelstvo to dovolilo. Poleg glavnih deležev pa so bili tudi opravilni deleži po 25 din. Vsak član je imel po členu 25 pravil le en glas. Za veljavnost občnega zbora je bila potrebna navzočnost najmanj desetega dela zadružnikov. Dne 13. avgusta 192(6 je bil izredni občni zbor, ki je po navodilih zadružne zveze sprejel nebistvena dopolnila zadružnih pravil. Sprejeli so dva nova delavca s plačo 50 din dnevno. Vajenec je bil sprejet s tedensko plačo 100 din. Seje načelstva so bile skoro redno vsak mesec, po potrebi tudi večkrat. Do 12. marca 1926 se je promet zadruge že tako razvil, da je sklenila »Runo« kupiti cei vagon surovih ovčin. Konec julija 1926 je zaprosila zadruga za nov obratni kredit do zneska 250.000 din. Sredi novembra 1926 so bili sprejeti za člane z glavnim deležem Janez iMajeršič st. in Luka Jereb ter 14 članov z opravilnimi deleži. Razen dveh so bili vsi novi člani po poklicu usnjarji iz Tržiča, le eden je bil iz Bistrice. 9. februarja 1927 je »Runo« prijavila pristop k obrtni šoli v Križah in v Tržiču s prispevkom po 500 din. Za nakup kipsov se zadruga ni mogla še odločiti, pač pa je sklenila, da kupi Deuovo obratovališče, zgradbo s stroji in osnovo za manjšo hidrocentralo na prvem jarku. Za plačilo kupnine Deuu, ki je znašala 480.000 dinarjev, je zaprosila pri Ljudski posojilnici v Ljubljani 240.000 din kredita. Začetkom maja so pa že sestavili načrt za povečanje tovarne. Na drugem občnem zboru, ki je bil 30. januarja 1927, je poročal predsednik Majeršič, da je število delavnih moči med letom naraslo od li2 na 29 in da je bila tudi sprejeta še pomožna pisarniška moč. Dne 13. novembra 1927 je bil izredni občni zbor, na katerem je bil na predlog Matije Škrbca sprejet sklep, da se za pojačenje kreditne podlage zadruge zvišajo glavni deleži na 5000 din, medtem ko se je poroštvo zmanjšalo na enkratni znesek deleža. Mišina opravilnih deležev je ostala nespremenjena na 25din. Pri tretjem rednem občnem zboru 22. januarja 1928 je bilo od 40 članov z glavnim in 26 članov z opravilnimi deleži navzočih 29 oziroma 17 zadružnikov. Na njem se je dodatno sklenilo, da kdor ne bi doplačal razlike 4000 din, lahko dobi 40 opravilnih deležev po 25 din, v skupnem znesku 1000 din. Dejansko samo trije niso doplačali. S tržiško občino je zadruga v poletju 1927 dosegla sporazum za povečanje tovarne čez prvo strugo potoka Mošenika in za uporabo prostora med strugami. Do gradbe pa ni prišlo. Pač pa je »Runo« pričela s pripravami za namestitev turbine, ki jo je nameravala postaviti v lastni režiji. Obenem je prejela ponudbo Ide Mallyjeve glede Polakove delavnice in sušilnice na drugem bregu, ki so jo vzeli za dve leti v najem. Jeseni 1927 se je zadruga že interesirala iza nakup Mallyjeve usnjarske delavnice, ki jo je želela imeti kot stavbišče. Širjenje podjetja Dne 28. septembra 1927 je »Runo« sklenila zaprositi pri Zadružni zvezi za 1 milijon dinarjev kredita za povečanje obrata. Zato je bilo potrebno izpremeniti pravila in povečati glavne deleže. Oktobra 1927 je vzela »Runo« v najem na osem let od G. Mallyjeve ponujene prostore. Izdelali so delavni red in naročili telefonsko postajo. V letu 1927 so bili na novo vpisani trije člani z glavnim deležem, in sicer Anton Moko rei, Anton Šarabon in župna nadarbina, ter 12 članov z opravilnimi deleži. V tem letu so zabeleženi prvi izstopi zadrugar jev. Že leta 1926 sta bila izstopila iiz zadruge dva elana z glavnim deležem in en član z opravilnim deležem. Leta 192,7 je temu sledil še nadaljnji član z opra- vilnim deležem. V letu 1928 pa ®o odpovedali en član s tremi glavnimi deleži ter dva s po enim glavnim in eden z opravilnim deležem. V letu 1929 je 'Sledil izstop dveh članov z glavnimi in treh članov z opravilnimi deleži. Pozneje leta 1930 sta sledila še 'nadaljnja dva člana z glavnimi deleži. Iz zapisnikov občnih zborov se vidi, da je imela »Runo« : 10. marca 1929 članov z glavnimi deleži 39, z opravilnimi deleži 36; 16. februarja 1930 članov z glavnimi deleži 38, z opravilnimi deleži 33; 25. januarja 1951 članov z glavnimi deleži 36, z opravilnimi deleži 36; Posledica splošne gospodarske krize in napetih denarnih razmer je bila, da se število glavnih deležev ni več dvigalo in so novi člani vpisovali kvečjemu le opravilne deleže. Da bi pospešila reševanje stanovanjskega vprašanja za delavstvo, je »Runo« pristopila (k novo osnovani stavbeni zadrugi z desetimi deleži. Januarja 1928 je odobrila delavcem enotedensko plačo kot novoletno darilo, pisarniškemu osebju pa enomesečno plačo. Obenem so sklenili zaprositi za en milijon dinarjev kredita pri 'Narodni banki. Prošnja pa je prispela prepozno, ker je medtem Narodna banka ustavila odobravanje novih kreditov ter pričela še omejevati in zniževati stare kredite. Med letom 1928 je pristopila k zadrugi tvrdka Mally & Demberger. Pričeli so iskati strokovnjaka za vodstvo kvalitetne izdelave v podjetju. Seja z dne 8. marca omenja, da so se pojavile nered-nosti med delavstvom ter je pooblastila načelnika, da ukrene po svoji razsodnosti, kar je potrebno za vzdrževanje reda. Na seji dne 25. julija 1928 je zadruga podarila rokodelskemu domu 10.000 din. Obenem se je odločila, da se udeleži vzorčnega sejma v Ljubljani. Na decembrski seji se je zadruga interesirala za nabavo sušilnega stroja in stroja za odstranjevanje dlake. Strokovno vodstvo nsnjarne je prevzel to leto Anton Mali. Za nove člane so bili sprejeti Vinko Rozman, Janko Grasmeier in Pavle Bohinc iz Tržiča. Začetkom Februarja je vstopil kot član župnik Anton Vovk. Andreju Kralju in Josipu Jeišetu je načelno odobrilo, da vplačajo še po en glavni delež. Od tvrdke Moenus iz Frankfurta so nabavili raztegovalni stroj in proti koncu leta še en strugalni stroj. Glede na kreditne razmere na trgu je zadruga poslovala previdno ter je pri večjih odjemalcih zahtevala jamstva. Sredi apnila 1929 je zadruga kupila od tvrdke C. B. Mally tako imenovano Polakovo delavnico z vsemi pripadajočimi pravicami in nepremičnim inventarjem za 200.000 din. Obenem je sklenila kupiti stanovanjsko zgradbo tako imenovano »Novo Mantovo« št. 204 z dvoriščem in pritiklinami od bratov Mallyjev. V ta namen je zadruga najela kredit pri hranilnici in posojilnici v Tržiču. Strankam, ki niso bile zaposlene v tovarni, je »Runo« v zgradbi Mantovo odpovedala in določila stanarino na 350 din mesečno. Od tovarne Penca v Mokronogu, ki je bil zadolžen pri Ljudski posojilnici in pri Zadružno gospodarski banki, je ugodno odkupila zalogo usnja. Antonu Jelencu so odprli kredit za 250.000 din proti šestmesečnemu akceptu. Sredi novembra 1929 je »Runo« zaprosila za nadaljnjo povi- sanje kredita pri tržiški hranilnici in posojilnici v znesku 400.000 din. Zaradi vodnih pravic je imela dalj časa spor z inž. Karlom Polakom. Sredi novembra 1930 pa je »Runo« sklenila, da stopi v pogajanja in ponudi za vodno moč 30.000 din, za svet poleg vodnega jarka pa po 20 din za m2. Razvoj proizvodnje in prometa v prvi petletki obstoja 1925—1930 Od začetka so delali in strojili zelo enostavno. Sreča je bila v tem, da odjemalci niso bili preveč izbirčni, zaradi česar se je izdelek še nekako spravil v denar. S časom so pa začeli odjemalci zahtevati čimbolj izpopolnjene izdelke. Konkurenca je nudila vsak dan kaj novega in treba je bilo itd s časom naprej. Pomagali so si, kakor so si pač znali in mogli. V začetku oktobra 1928 je stopil v podjetje Anton Mali in je to breme v pretežni večini prevzel nase. Izdelek se je boljšal, vendar sami niso bili še popolnoma zadovoljni s svojimi izdelki. Vedno in vedno se je raziskovalo, kako in kjb je treba še izboljšati. Napredek v izdelku je bil od početka zelo otežkočen. Strojev ni bilo. Vse je šlo le za silo. Strokovna izobrazba usnjarja je bila zelo majhna. V kromo-vem stroju so bili popolnoma novinci. Zaradi tega so se držali največ le vegelabilnega strojenja. Manjše partije so delali tudi s kromom. Izdelovanje je bilo zelo olajšano, ko so dobili v najem delavnico pri Deuu. S tem so prišli do boljših strojev, do urejene pogonske sile in električnih motorjev in tudi prostori so bili dosti bolj praktično urejeni, kar je vplivalo na boljšo in cenejšo izdelavo. Splošni pogled na tovarniške zgradbe Runa Hitreje jer napredovala trgovina s tujim usnjem, kakor pri doma izdelanem blagu. Vzrok temu je bil hud konkurenčni boj pri domačem izdelku. Naslednje leto je promet s tujim blagom nekoliko popustil, vendar je do leta 1929 še naraščal. Položaj ponazorujejo naslednji statistični podatki: Leto Tuj-i izdelki din Predelane domače surovilne din Denarni promet din 1925 1,562.743,— 1,112.563,— 8:898.076,25 1926 1,882.260,— 2,304 .i209,— 15,275.552,— 1927 2,379.941,— 4,121.520,— 22,606.178,— 1928 2,651.845,— 4,806.696,— 26,746.910,— 1929 3,615.007,— 6,471.687,— 23,069,957,— Blagovni promet skozi prvih pet let pokaže tele številke: Leto 4Cuif>ljeno kosov Prodano ovčin im kozin kosov 1925 1L132 5.369 1926 31.28)2 21.993 1927 56.400 46.931 1928 58.053 60.364 1929 79.769 73.446 Že takoj prvo leto je zadruga kupila 11.132 kosov, prodala pa 5369 kosov, kar pomeni, da je bilo več kakor polovico manj prodanih kakor kupi jenih. Vzrok je bila huda konkurenca. Poletni meseci so bili od apnila do septembra tako slabi, da so prodali komaj toliko domačega izdelka, da so krili tekoče izdatke. Za surovino ni preostalo nič. Če zadruga ne bi bila imela na strani Hranilnice in posojilnice v Tržiču, bii bil obstoj močno ogrožen. Meseca septembra se je šele obrnilo na bolje, ko je pričela sezona za kožuhovino, katere so imeli precej na skladišču pripravljene. S kožuhovino so se začeli tudi drugi izdelki bolj živahno prodajati. Zadruga se je s tem izmotala iz zadrege. Konkurenčni boj je bil tako hud, da je Alfonz Mally sam nekoč izjavil, da je imel pri eni partiji 50.000 din škode. Kakor že omenjeno, so cene tem izdelkom v splošnem padle za 18 °/o. Zadruga je stala na stališču, da ne zniža Cen izpod svoje kalkulacije. Posledica tega je bila, da več kot štiri mesece »Runo« ni skoraj nič prodala. V letu 1926 se je promet »Runa« znatno povećah ter izkazuje vsota aktiv 1,062.324,20 din in čisti dobiček 24.339,44 din. V naslednjih letih do leta 1929 je bil dosežen zopet napredek. V letu 1927 znašajo aktiva družbe 2,561.605,75 din in čisti dobiček 55.657,40 din. Leta 1928 so se aktiva dvignila na 2,840.149,75 din, čisti dobiček pa na 94.154,58 din. Leto ugodne konjunkture 192(9i je dvignilo vsoto aktiv na 4,474.997,36 din, in čisti dobiček na 105.394,59 din. S tem je zadruga dosegla v svojem kratkem razvoju kulminacijo. Močnejši porast je pospešilo to, da so začeli v letih 1927—1928 izdelovati usnje Usnjarska delavnica tovarne Runo za površnike. Ta izdelek je dosegel leta 1929 svoj vrhunec. Največ odjemalcev zanj je bilo v Slavoniji, Bački, Banatu in Vojvodini. Pozneje pa se je v spodnjih krajih pojavilo več konkurenčnih podjetij, kar se je1 v Tržiču takoj čutilo. Socialni pomen zadruge se kaže izrazito tudi v bilančnih številkah. Od ustanovitve zadruge je zaposleno osebje prejelo naslednje letne plače: leta 1925 14.8.398,25 din leta 1926 298.187,13 din leta 1927 413.474,92 din leta 1928' 619.439,56 din leta 1929 680.783,82 din V prvih štirih letih so številke naglo naraščale in se dvigale mesec za mesecem. Najvišjo točko so dosegle plače leta 1929, ko je bil promet in obseg izdelanega blaga največji. Leta gospodarske krize 1931—1934 Novembra 1930 je zavladala v usnjarstvu občutna kriza in je bila »Runo« primorana omejiti proizvodnjo na 6 ur dnevno. V dobi reducirane proizvodnje so delavci prejemali polni zaslužek za osemurno delo. Na občnem zboru 14. februarja 1932 poroča načelnik Majeršič, da je kriza v industriji občutno zadela »Runo« in da so prodali mnogo manj blaga kot v letu 1950. Poleg tega pa je tudi cena blagu znatno padla. Številk ni navedel, le ob zaključku ugotavlja, da morajo biti zadružniki zadovoljni, da so to kritično leto prebili z doseženim rezultatom. »Runo« je bila prizadeta pri plačilni nezmožnosti tvrdke Pavel Bohinc ter je bila primorana zahtevati otvoritev stečaja, ker je doznala razne nepravilnosti v poslovanju podjetja. Večje terjatve je hipotekarno zavarovala. Denarni promet, ki je od ustanovitve do leta 1929 naglo naraščal, je začel rapidno padati. Večina usnjarskih podjetij je pretrpela hude izgube. Tvrdka Polak v Ljubljani je postala insolventna. Sledil je konkurz z 80 milijoni pasiv. Kriza je trajala polni dve leti. Šele leta 1954 se je dvignil promet proti letu 1933 za 33,6 °/o. Zadruga je to kritično dobo prestala z vsemi hudimi posledicami, vendar je izdržala do kraja. Kriza jo je pritisnila navzdol, vendar ni izgubila prisotnosti duha. Našla je pota, ki so jo obvarovala katastrofe. Zmanjšal se je zaslužek, skrčilo obratovanje, kakor je bila neogibna posledica poraznega padca cen in zastoja v prometu, toda delovni kader in vodstvo ni klonilo. Za razvoj podjetja je bilo. potrebno večje posojilo za nakup nepremičnim, pa tudi tekoči kredit kot obratni kapital. Pri tem je šla zadrugi na roko tržaška Hranilnica in posojilnica, deloma tudi Ljudska posojilnica v Ljubljani in Prometna banka. V kritičnem letu 1931 je kredit dosegel zaradi velikih zalog, ki jiih je imela tedaj zadruga, rekordno višino 3 milijone din. Ko so se zaloge vnovčile, je zadruga odplačala znaten del dolga in obenem mobilizirala potrebno gotovino za obratovanje. Zaradi .pritiska krize je bila zadruga prisiljena iskati novih potov, da bi se obdržala na površju. Namesto drobnega usnja, ovčin in kozin so nameravali naslednja leta izdelovati tudi težje usnje, predvsem svinjine za aktovke, boks, teletine, črne in barvane, goveje juht usnje za zimske športne čevlje, goveje usnje za sandale in konjine, kar bi nekoliko ublažilo padec pri drobnem usnju. V letu 1930 nazaduje vsota aktiv na 3,870.429,93 din, čisti dobiček pa pade na 50.106,82 din, torej pod polovico prejšnjega leta. V letu krize 1931 nazaduje promet naprej ter zaključi poslovno leto z izgubo 30.603,13 din. Skupna aktiva znašajo 3,332.445,58 din, pasiva pa 3 milijone 363.048,71 din. V letu 1932 se je promet kljub splošni krizi nekoliko dvignil in obratovanje že izkazuje aktivnost in skromen dobiček 40.445,03 din. Skupna vsota je dosegla 3,696.831,26 din. Toda kriza še ni bila prema- gana. Naslednja leta izkazujejo razvoj položaja takole: Leto Aktiva din Pasiva din Dobiček din 1933 3,868.065,42 3,848.901,16 19,164,26 1934 3,759.305,81 3,746.758,35 12.547,46 1935 3,718.695,48 3,702.216 — 16.479,48 Prevzem Mallyjeve tovarne Konec leta 1931 so že pričela dotekati polagoma nova naročila. Usnjarna je zopet obratovala in lahko sproti oddala blago. Na ovadbo Pavla Bohinca zaradi prodaje blaga nečlanom, je finančno ministrstvo odredilo strokovni pregled zadružnih knjig. Ugotovilo se je, da je bilo prodano le zastarelo blago, ki ga člani zadruge niso mogli porabiti in so bile torej kupčije kot zasilne prodaje po zadružnem zakonu dovoljene. Maščevalni akt Bohinca ni uspel. Stroj tvrdke C. B. Mally je »Runo« kupila za 4.700 din. V letu 1932 je hila kljub krizi delavstvu izplačana enotedenska plača kot novoletna nagrada. Pri podeljevanju podpor je »Runo« upoštevala le cerkvene namene. Tako je januarja 1932 ».Runo« podarila društvu sv. Jožefa 5000 din, za kapelico v župni cerkvi 2000 din, za Rokodelski dom 3000 din in za cerkveni godbeni odsek 500 din. Med krizo v letu 1932 je morala zadruga zaradi splošnega pomanjkanja gotovine nadalje omejiti kredite. Izterjavanje dolgov je bilo vedno težavnejše. Vodstvo se je zato odločilo, da preusmeri svoj proizvodni program in da poleg ovčjih in kozjih kož prične strojiti najprej tudi telečje kože. Ovira je bila v tem, da so bili obratni prostori pretesni. Zato se je »Runo« odločila, da kupi Mallyjevo tovarno, ki že od leta 1929 ni obratovala. Mallyjeva družina je po ustavitvi tovarne živela od prodaje. Najprej so vnovčili pomožna sredstva in material, nato del orodja in strojev. Alfonzovi izdatki so povzročili znatno zadolžitev pri denarnih izavodih, ki jo niso obrestovali niti odplačevali. Zadolžitev je zato Delavna ekipa usnjarske zadruge Runo leta 1929 hitro naraščala. Tovarna pa je izgubljala na ceni, ker ni delovala. Denarni zavodi so zato poizvedovali, da bi našli interesenta, ki bi spravil tovarno v obrat, da bi lahko odplačevala vknjdžene dolgove. Pripravljeni so bili popustiti pri svojih zahtevah, samo da bi olajšali obnovo obratovanja. Mallyjevi dolgovi so medtem že presegali vrednost tovarniških objektov in naprav. Prevzem tovarne so zainteresirani zavodi želeli olajšati tudi s tem, da bi novi lastnik deloma prevzel dolgove dotakratnega lastnika. Denarni zavodi so bili seveda zainteresirani na tem, da bi se pri prenosu lastništva čim več odplačalo z gotovino, za katero je vladalo takrat največje pomanjkanje. Dne 27. avgusta 1932. leta so sklenili kupno pogodbo za vsoto 775.000 din. Težko je bilo to, posebno ker je primanjkovalo gotovine. Vendar so kupčijo končno izpeljali s pomočjo Ljudske posojilnice v Ljubljani. S prevzemom tovarne so prišle nove skrbi, kako urediti podjetje, da bo postalo rentabilno in da bo mogoče pričeti z delom, ker so bila poslopja močno poškodovana. Treba je bilo urediti električno omrežje, vodno silo, tovarniški vodovod, centralno kurjavo itd. Popravil je bilo več ko dovolj. Prevzem Mallyjeve tovarne je pomenil v dobi hude splošne gospodarske krize trojno novo obremenitev »Runa«. Na eni strani je bil s kupnino močno angažiran kredit zadruge. Tovarna Mallyja je bila zapuščena in potrebna vsestranskih popravil. Končno pa so začeli obratovati v Mallyjevi tovarni v času, ko je bila na trgu še splošna stagnacija in padec cen še ni bil dosegel vrhunca. Z nakupom Mallyjeve tovarne je bil proces koncentracije tržiških usnjarn v glavnem zaključen. Razen »Runa« sta delala brata Verbič v usn jarmi inž. K. Polaka in nekaj let še J. Toporiš v Ferbarjevi zgradbi, toda le v manjšem obsegu. »Runo« je prevzela tudi strojnika J. Nendla, ki je bil dotakrat pri Mallyjevi tovarni 'zaposlen. Ko je bila Mallyjeva tovarna prodana, je zaprosil Alfonz Mally za zaposlitev pri »Runu« Računal je, da bo dobil vodilno mesto z visoko plačo. Zadruga mu je medtem ponudila 6 din na uro, če bi bil pripravljen sprejeti delo, ki se mu bo odkazalo. Alfonz je to odklonil, ker mu je bilo pod častjo, da bi vstopil kot usnjarski delavec. Zadruga mu je nato darovala 5000 din, da ni bil brez denarja, ker pri obračunu denarnih zavodov ni dobil nobenega denarja. Tri leta nato je prišla posredovati njegova sestra Ida Mally, da bi Alfonza sprejeli v tovarno. Alfonz se je končno leta 1936 vdal in vstopil ter delal dve leti v podjetju. Alfonzov brat Emil je umrl leta 1927. Leta 1938 pa je Alfonz odpovedal službo z navedbo, da gre v tovarno Neuner v Celovcu. Kronika kritičnih let 1933—1935 V ospredju problematike kritičnih let so bili napori zadruge, da preuredi obrat na delo sproti, da mobilizira terjatve in zmanjša breme dolgov. Pri tem je prišlo »Runu« v dobro, da je lahko odplačala del dolgov s hranilnimi knjižicami denarnih zavodov, ki jih je lahko nakupila znatno pod nominalno vrednostjo vlog, včasih celo po 60—70°/o. Na ta način je vsaj deloma krila izguibe, ki jih je pretrpela zaradi plačilne nezmožnosti nekaterih dolžnikov in izgub zaradi potnikov. Pri valovanju cen an nestalnosti trga so bile kljub vsej previdnosti izgube neogibne. Tudi devizne omejitve in izvozne prepovedi so ovirale podjetje pri vnovčevanju proizvodov. Pomanjkanje kreditov je bilo ves čas občutno. »Runo« je želela po vzoru Dembergera in Mallyja razširiti proizvodnjo tudi na čevljarske izdelke, kjer je bilo po prenehanju dveh tržiških nemških tovarn dovolj možnosti, da se uveljavi. Toda s.temi načrti je prišla mnogo prepozno, ko je že Bata začel z nizkimi cenami svojo ofenzivo proti čevljarjem. Zato je morala že pričeti poskus opustiti. Lastna prodaja izdelkov je donašala podjetju prepotrebno gotovino, kar je postalo posebno važno v trenutku, ko sta obe hranilnici v Tržiču ustavili izplačevanje vlog in prosili za zaščito. Kronološko so v zapisnikih izadruge zabeleženi naslednji pomembnejši dogodki in akcije. Kritično leto 1933 je sicer poteklo brez posebnih dogodkov z uterjevanjem dolgov in urejanjem proizvodnje ter nakupa surovin po potrebi in pritoku gotovine. Pri zavarovalnici »Sava« je zadruga dosegla ob reviziji in ponovni cenitvi gorljivih delov tovarne, da so zavarovalno vsoto znižali od 720.700 din na 302.000 din. S tem se je zmanjšala letna premija od 4-220 di n na 1770 din. Po nasvetih inž. Guliča, Pogled na mesto Tržič s Kuntariče leta 1954 inšpektorja kotlov, so obenem pričeli ekonomično preurejati kurjavo v obratih. Za namestitev novih naprav je dokupila 40 m2 sveta za 75.000 din. Sredi junija 1933 je »Runo« nakupila od Ankeleta pri Sv. Ani generator za 13.000 din, kii je bil nato montiran na Deuovo turbino. Pri poravnavi Jerneja Oblaka v Križah je bila »Runo« udeležena s 30.000 dinarji. Selitev iz Deuove. delavnice v Mallyjevo tovarno je pričela 16. junija 1933. Tovarna I. G. Farben, ki je dobavljala »Runu« pretežno večino kemikalij, je poslala v Tržič svojega kemika dr. Schlosserja, ki je bil teden dni v tovarni in praktično pokazal, kako bd se dali izboljšati izdelki s produkti njihove tvrdke. Sredi leta se je pričela cena teletine ponovno dvigati. Zato je zadruga zopet nakupila večje število surovih kož. Med krizo je iztekla učna doba zadnjemu vajencu, novih »Rupo« ni sprejela. V jeseni je zadruga likvidirala nekoliko dolgov s popusti ter se je morala vknjižiti na posestva dolžnikov, da bd krila stroške im obresti, ki so nastali na prvotni dolg. »Runo« je uredila sušilnico z ventilacijo in opremila delavnico za poskusno izdelavo lakiranega usnja. Od 23. oktobra naprej so obratovali po 7 ur dnevno. V decembru 1933 je zadruga razširila svojo izdelavo črnega in rjavega ševro usnja ter se pričela urejati na izdelavo ševro usnja v modnih barvah in boksa za sandale. Mnogo je razpravljala uprava zadruge, ali naj bi pričela tudi sama izdelovati čevlje, vendar jo je težko stanje in propadanje čevljarske obrti v Tržiču vedno od tega odvrnilo. Sredi januarja 1934 je bilo že sklenjeno, da ustanovi čevljarski oddelek dn prične poskusno obratovati v delavnici Janka Grasmajerja, ki je izdeloval otroške čevlje v mali delavnici in je bil zadolžen pri »Runu«, s katerim naj bi se napravila pogodba na poskusno dobo šestih mesecev. Načelnik zadruge je sam potoval po Hrvaškem, Bosni in Vojvodini, obiskal odjemalce in razpravljal z njimi o tržnem položaju, da bi imel čimboljšo orientacijo za vodstvo zadruge. Dobra stran krize je bila v tem, da so se domača podjetja znašla in stopila v ožji stik. Tako je leta 1934 pričela tovarna »Peko« dajati večja naročila in kro-parska zadruga je ponudila »Runu« v komisijsko prodajo čevljarske žeblje. Zagrebški potnik »Runa« je med krizo ostal dolžan 14.000 din in izginil. Da bi pridobili nove naročnike, so poverili zastopstvo inozemskemu potniku s 3°/o provizijo. Maja 1934 je prvič prevzela zadruga 3.000 komadov ka vlako v v strojenje. Poleti 1934 so hoteli Gr asma j er jevo čevljarno likvidirati in mu pomudili za odkup strojev 50.000 din s tem, da bi morebiti pričeli obratovati v Deuovi delavnici. Vendar do izvedbe ni prišlo. Sklenili so poravnavo, da je Grasmajer obdržal svojo delavnico, »Runo« pa je izdelavo čevljev opustila. Iz Francije in iz Italije so prišle prve poskusne pošiljke kozjih kož, ki so jih primerjali s kvaliteto domače surovine. Oktobra 1934 je Zadružna zveza v Ljubljani obremenila »Runo« za 17.462,66 din kot polovico 10°/o prispevka v sanacijski sklad. Tudi Ljudska posojilnica je zahtevala, da vrne »Runo« do 30. septembra 1934 izrabljeni kredit v gotovini. »Runo« obremenitve pri Zadružni zvezi ni hotela priznali. Položaj se je še zaostril, ker sta tudi o(be trži-ški posojilnici zaradi plačilnih težkoč zaprosili za odlaganje plačil in zaščito. Kljub vsem itežkočam je januarja 1935 »Runo« sklenila nabaviti dva nova stroja, lomilni in brusilni stroj za 70.000 din. Prvič je v sejnem zapisniku zabeležen ukor, ki ga je dala uprava delavcu Nandetu Ferlanu zaradi nedostojnega nastopa nasproti načelniku. Iz pripombe je razvidno, da je imenovani izdeloval kože izven obrata na svojo roko in šušmaril. Tvrdka »Koža« je bila sprejeta kot članica. »Runo je dobila takrat tudi poziv, da se priključi skupni akciji za zaščito čevljarske in usnjarske obrti proti Bati. Akcijo je tedaj vodil ravnatelj A. Küster pri »Peku«. Napeto finančno stanje je prisililo »Rumo«, da se je sporazumno z lastnikom odločila za prodajo Oblakovega posestva, na katerem je bila vknjižena s 64000 din. Že februarja 1935 se je zadruga poslovno preonientirala na Zagreb, ki je postal središče usnjarske trgovine. Sklenila je razviti večjo reklamo, da pridobi nove trgovske zveze. Poročilo načelstva na občnem zboru 28. januarja 1934 navaja, da se je uprava posvečala v glavnem preureditvi tovarne. Zaradi pomanjkanja gotovine pa so se morali omejiti le na najnujnejše, ker večje vsote niso mogli žrtvovati. Vpeljali so izdelavo telečjega in govejega boksa ter izdelavo športnega usnja in krom juhte. S tem so dosegli, da so bili delavci od jeseni naprej zaposleni po sedemurna dan. »Runo« je bila v ostalem navezana samo na dnevni dotok gotovine. Kreditov ni mogla dobiti. Le z velikimi napori in varčnostjo je mogla zadostiti svojim obveznostim in tako ohraniti ugled. Povečali so kromovo in skoro opustili vegetabilno strojenje. ■Na občnem zboru 17. februarja 1935 ob proslavi desetletnice obstoja »Runa« utemeljujejo odločitev, da so čevljarstvo zaenkrat opustili, s tem, da manjka sposobnih ljudi, zadružne zavesti im denarja. Naglašujejo, da je hrepenenje po samostojnosti še vedno preveliko in da se čevljarji žal še ne zavedajo, da bi združitev v zadružni obliki bila le njim v korist in edina rešitev, ker so posamezniki tudi kot usnjarji glede na konkurenco Bate zapisani hiranju in propadanju. Občnega zbora sta se udeležila Jože Gostinčar v imenu Strokovne zveze in J. Gašperšič iz Krope v imenu tamošnje zadruge. Jeseni leta 1935 je pričela zadruga zopet v velikem obsegu nakupovati surovino. Usnjarski strokovnjak Tone Mali je s svojega potovanja po Nemčiji, Franciji in Švici prinesel glede kromovega strojenja novih pobud in izkušenj. Zadruga je prodala turbino in nakupila rabljeno stružnico. S 1. januarjem 1937 naj bi vzeli v najem hišo Franca Deua. Kupili so stroj za valjanje in glajenje podplatov, ki je bil za obrat nujno potreben. »Runo« se je razbremenila s tem, da je cedirala nekoliko svojih dolžnikov Ljudski posojilnici, da bi mogla prositi za novo posojilo. L logo pri tržiški hranilnici in posojilnici v znesku 83.000diu so prodali po 58% nominala za 48.140 din. 15. januarja 1936 je vodstvo pisarne prevzel Janko Rozman kot poslovodja. Na občnem zboru dne 9. februarja 1936 je načelnik Majeršič poročal, da se je poslovni promet v letu 1936 zmanjšal. Delavske plače so zvišali in obrat je 'bil zopet rednejši. Blagovni promet je ostal skoro neizpremenjen. S posojili je imela »Runo« še vedno velike težave, ker so jo bremenile visoke obresti. Za odplačilo startih obveznosti je bilo le malo sredstev, ker je povsod manjkalo obratnega kapitala. Pri »Runu« je bil obratni kapital premajhen in zato niso mogli v ugodnem času nakupiti za celo leto dovolj surovin. Posledica je bila, da so morali kupovati kože tudi takrat, ko so bile slabe in drage. Zboljšanje položaja 1936—1938 Na izrednem občnem zboru dne 16. maja 1936 so izpremenili pravila v tem smislu, da »Runo« skrbi 'tudi za vnovčenje usnjarskih in čevljarskih izdelkov svojih članov, nadalje da se zadružni deleži ne obrestujejo in da se ves čisti dobiček steka v rezervni sklad in se v nobenem primeru ne more razdeliti med člane zadruge. Marca 1936 so ponudili »Runu« v nakup svet okrog sušilnice tako imenovani »Zali rovi«. Maja 1936 so del dolga odplačali pri Ljudski posojilnici s hranilnimi knjižicami, in nato jeseni 1936 prosili za novo posojilo 200.000 din, da bi mogli nakupiti surovine. Zapisnik omenja, da namerava Društvo usnjarjev prirediti javno dražbo usnja, in da se ga bo »Runo« udeležila z manjšo partijo, ki drugače ni šla v promet. Oktobra so sprejeli šest novih delavcev na poskusno dobo 30 dni, ter končno novembra še tri delavce. Ko je bila kupna pogodba za Deuovo hišo na Glavnem trgu št. 25 podpisana, so dovolili občini, da odda v podnajem prostore, ki jih je rabila občina in sodnija iza svoje urade, do konca junija 1937 za najemnino 2350 din. V celoti so do konca leta 1936 sprejeli na delo 20 novih delavcev, kar je bil očiten dokaz zboljšanja položaja. Toda zadruga je trpela še vedno na nezadostno odmerjenem obratnem kapitalu, ker so bile cene blaga močno porastle. V januarju 1937 je hotela »Runo« prodati v London dva vagona volne. Narodna banka ni dovolila izvoza z motivacijo, da rabimo volno doma za vojne namene. Tudi osebna intervencija ni imela uspeha. Zaradi prepovedi izvoza je pričela cena padati in je bila »Runo« v nevarnosti, da na volni precej izgubi. Končno ji je vendar uspelo, da jo je prodala doma po 18 din, medtem ko je bila cena za London fob Sušak okrog 19 din. Spomladi leta 1937 bi morala »Runo« do 31. marca vrniti Ljudski posojilnici kredit 300.000 din, pa zaradi slabega inkasa ni mogla zbrati dovolj denarja. Da zadovolji Ljudsko posojilnico je morala prositi pri Prometni banki za posojilo. Pri Narodni banki je »Runo« prosila za milijon dinarjev kredita zaradi porasta cen surovin. Na občnem zboru dne 14. februarja 1937 poročajo, da ima zadruga 37 članov z 41 glav- Delovna ekiipa usnjarjev tvrdke C. B. Mally iz leta 1905 nimi in 111 članov s 189 opravilnimi deleži. Poslovno poročilo omenja izvoz v Nemčijo in Avstrijo ter iskanje poslovnik stikov z Anglijo. Naročniki so bili s kvaliteto blaga zadovoljni, vendar je nestalnost marke ovirala razvoj kupčij, ker je pri obračunu namesto dobička zaradi dolgega čakanja navadno doživela izgubo. Anglija se je sama začela zanimati za izdelke »Runa«. Nakup surovin je postal zaradi močnega forsiranja izvoza kož vedno bolj težaven. Zadrugi je pretil primanjkljaj in le povečanje prometa je omogočilo uravnovešenje bilance. Junija 1937 je Narodna banka končno proti poroštvu dveh denarnih zavodov odobrila »Runu« kredit pol milijona dinarjev. Poroštvo za kredit pri Narodni banki sta prevzeli Ljudska posojilnica in Prometna banka. Opažalo .se je, da ostajajo čevljarji vedno več dolžni za prevzeto blago, ker je bilo med njimi mnogo takih, ki niso imeli nobene kalkulacije. Med delovnim kadrom se je vedno močneje opažala potreba po večji strokovni izobrazbi delavstva, ker večina ni imela možnosti, da bi šla po svetu in izpopolnila svoje znanje. 2. decembra 1937 je zadruga dolgovala za surovine 470.000 din, na odprtih računih pa 260.000 din. Ker je terminske kredite pravočasno vračala, je Prometna banka odobrila stalen kredit 300.000 din proti dvomesečni odpovedi in menični kredit do 100.000 din. V jeseni je zadruga nakupila tik pred začetkom padca cen za milijon dinarjev surovih kož ter je zaradi padca cen pretrpela znatno izgubo. Nakup ovčin je tbiil nato popolnoma ustavljen. Anton Mali je v tem letu na poziv turških tovarn usnja potoval po Turčiji. »Runo« je pretrpela izgube tudi med prisilno poravnavo večjega odjemalca iz Os jeka in Strojnih tovarn in livarn v Ljubljani. V sejnem zapisniku 26. januarja 1958 tožijo, da je doslej vladal pri zadrugi sistem popolne enakopravnosti in neodgovornosti in da se je skušalo z lepo besedo in vzgledom navajati ljudi k vzpodbudnemu delu in k zavesti, da je vsak delavec soodgovoren za napredek in obstoj zadruge. Pri manjšem številu delavstva in starejšem kadru je bil tak sistem dober. Pri povečanju delavstva pa se mora misliti na načrtno iin kontrolno ureditev dela. Spomladi 1958 je okrajno načelstvo zahtevalo, da mora zadruga prositi za vodopravno dovoljenje in zgraditi čistilno napravo. Zadruga se je proti odločbi pritožila, češ da je gradba čistilne naprave zaradi terenskih razmer nemogoča. Okrajno načelstvo je tudi zahtevalo, da se obrat uvrsti med industrijo, ker ima že čisto izrazit jasen industrijski značaj ali pa da skrči obrat na obseg rokodelske obrti. Zadruga je zato prosila za izvrševanje obrata na tovarniški način. Iz načelnikovega poročila na občnem zboru z dne 20. februarja 1938 vidimo, da je bila prva polovica leta v kupcijskem pogledu zelo živahna in je lepo obetala. Zadruga je izdelala precej konjine, po kateri je bilo veliko povpraševanje. Za jesensko sezono so pričakovali večjo prodajo usnja za površnike. Toda pričakovanja so se izjalovila in zadruga je pretrpela pri tem precejšnjo izgubo. Cene so padle, nastal je zastoj in »Runu« je ostala drago kupljena surovina. Polletno poročilo meseca julija potrjuje, da je zadruga zaradi padca surovin in usnjarskih izdelkov pretrpela občutno izgubo. V prejšnjem letu drago kupljene ovčine so padle do srede leta 1938 za tretjino svoje vrednosti. Poskus nakupa dobre jesenske surovine se ni obnesel. Zato je bila dana smernica, da naj v pomladanskem času, ko so ovčine slabe, obrat predeluje več konjin in teletin. Povpraševanje po volni je ‘bilo tako medlo, da je sploh ni bilo mogoče oddati. Padanje cen surovin je bilo nepričakovano in je pričelo že v drugi polovici leta 1937 ter se je usodno nadaljevalo v prvem polletju 1938. Zadnja predvojna leta 1939—1941 Kot industrijsko podjetje je »Runo« leta 1938 pristopila k Zvezi industrijcev v Ljubljani. Od Josipa Toporiša, ki je obratovanje opustil, je kupila zadruga dva stroja za 23.000 din. Nabavila je tudi nov Esso-rella izglajevalni stroj, s katerim je upala zboljšati kvaliteto boksa, kar je v polnem obsegu uspelo. Glavni predmet proizvodnje so ostale še vedno ovčine. Poleg konjin so v zadnjem času izdelali tudi precej kozin za galanterijske namene in telečji boks. Zadruga se je v tem času posvetila preureditvi sušilnice in barvarne za kolodijske barve. Prejšnje zgradbe so bile zaradi troh n el os ti že močno razpadle in tudi tehnični razlogi so nujno zahtevali temeljito preureditev delavnic. Bilanca za leto 1938 je izkazala 38.404 din izgube, ki so jo krili iz rezervnega sklada. Končno se je zadrugi posrečilo, da je v, jeseni prodala v Švico vso zalogo bele in sive volne. Zapisniki beležijo tudi več nesreč pri strojih in požar v ključavničarski delavnici. Strojno opremo iso pomnožili s tem, da so v Polakovi tovarni na Vrhniki kupili en isod in stroj za mehčanje kož ter nekoliko drobnega orodja. Zadruga je nabavila nov stroj za iztiskanje vode, glajenje kož in stroj za likanje. Sredi leta 1939 se je zaposlitev obratov tako zboljšala, da je pričelo primanjkovati poganske sile, če so bili vsi stroji v obratu. Zato so bili primorani obratovati deloma ponoči, kar je proizvodnjo podražilo in kompliciralo. Razmotrivali «so nakup novega parnega stroja in pojačenje dobave električnega toka iz Bornove elektrarne. Računi so pokazali, da bi bilo obratovanje z lastnim parnim strojem cenejše. Vsota aktiv je znašala v 1939. letu 5,861.088.29 'din, pasiv pa 5,806.622.73 din, tako da izkazuje dobiček 54.465.56 din. Pozneje je bančna in blagovna zadolžitev še narasla. Leta 1939 dosega pri Ljudski posojilnici na 2,682.551 din, pri tržiški hranilnici in posojilnici na 477,794.93 din, pri 'Narodni banki na pol milijona dinarjev, pri Prometni banki 102.700din, pri Družbi z o. z. »Koža« 115.202ldin in pri juganilu k. d. 117.142 din. Cene surovin pa tudi izdelanega blaga so se močno dvigale, vendar se zdi, da zadruga ni izkoristila možnosti izdatnega zaslužka. Javne dajatve so bremenile zadrugo v letu 1939 s 131.430din za davke in 10.306.50din za socialne dajatve. Delovni kolektiv leta 19312 po vselitvi v Bonceljevo lova mio. (V prvi vrsti sedi na levi strani Tone Mali, na desnem kraju pa njegov ooe) Y zadnjem predvojnem letu 1940 je zaradi porasta cen in splošne draginje, ki jo je izzvala vojna na kontinentu, vsota aktiv porasla na 8,651.485.53 din ter čisti dobiček na 70.470 din. Napete kreditne razmere so zahtevale, da se prodaja blago samo proti plačanju vnaprej oziroma za gotovino, vendar je računski zaključek izkazal 106 računov raznih dolžnikov. Skoro polovica dolžne vsote pripada na d. z o. z. »Kožo«. Izdelovalni program zadruge se je po vrstah in kvaliteti zelo razširil. Inventurni računi izkazujejo z raznimi sortknenti 128 strojilnih postavk v raznih barvah, kvalitetah in izdelavi. Na občnem zboru dne 18. februarja 1940 je bilo od 33 članov z glavnimi deleži navzočih 19 ter od 174 drugih članov 69. Zadruga je obhajala i'5-Ietniico obstoja. Poročilo navaja, da se je zaradi vojne dobava parnega stroja iz Nemčije zakasnila. Popravila delavnic in izmenjava strojev so bila zaradi dotrajanosti naprav stalno na dnevnem redu. Tovarna je čutila posledice vojne na zahodu pri omejitvi kreditov in pomanjkanju strojil. Enako pereče je postalo tudi stanovanjsko vprašanje za zaposlene delavce. Predlog za ustanovitev nove stavbene zadruge je bil odklonjen, ker je že prejšnja stavbena zadruga morala likvidirati. Sklenili so, da priložnostno nakupijo stanovanjsko hišo, kjer bi najpotrebnejši dobili stanovanje. S 1. aprilom 1940 se je ločilo poslovanje d. z o. z. »Koža« za nadrobno prodajo »Runinih« izdelkov »Koža« je prešla v lastne prostore v bivši Deuovi usnjarni. »Runo« je sklenila oddajati »Koži« blago po 25 par nižje kakor grosistom. Za določene predmete pa so cene znižali za 125—50 par. »Koža« je oddajala odvečni denar »Runi« dnevno. Vojne razmere so zahtevale, da ,s:i zadruga nabavi čimveč kemikalij in barv na zalogo. Zato so prosili pri Narodni ‘banki za posojilo en milijon dinarjev kot obratni kapital. Zadrugo je zadela nova trošarina na porabo surovin, bombaža, kož in železa ter na potrošnjo električnega toka. Z decembrom 1940 prenehajo predvojni inventarni izkazi. Še zadnjo dobo je zadruga izkoristila, da izpopolni svojo strojno opremo. Nakupili so poleg drugega tudi še stroj za šivanje potnic za domače klobučarje, ki so jih poprej uvažali iz Holandske. Delavske plače so zvišali za 16 ®/o, nameščenske pa za 100 %>. Pri tvrdki Moenus so kupili stro jarske stroje za 300.000 din. Zadnja predvojna skupščina je bila 9. februarja 1941. Predložena bilanca je izkazovala 70.470 din dobička, ki so ga prenesli v rezervni sklad. Soglasno so sklenili, da se sme zadruga zadolžiti do 10 milijonov dinarjev. Škerbec je nagovarjal člane, da naj bi povečali svoje vloge pri zadrugi in podpisali glavne deleže, češ da imajo vsi dovolj sredstev. V obratih se je opažalo pomanjkanje strokovne izobrazbe in sposobnosti, čutila se je dražitev in pomanjkanje surovin, vendar zadruga ni zadrževala prodaje, kakor so to delali špekulativni obrati ter je izkup-ljene vsote takoj vložila v novo surovino. Z letom 1941 je pričel obratovati nov parni stroj in tudi druga strojna oprema je čakala le še na montažo. V gradbeni sklad, so med letom nabrali 390.000 din, za gradbo skladišča za surovine. Zvišanje plač je doseglo 60°/o. Uvedli so tudi družinske doklade, 7 din tedensko, ki so bile v letu 1941 zvišane na 14 din. »Runo« je bila razen tega v tej dobi uvrščena med vojno industrijo ter je vojno ministrstvo zahtevalo, da ima za 3—6 mesecev surovin stalno v zalogi, kar bi pomenilo 2 milijona dinarjev vezane gotovine. Zadruga se je zato obrnila za posojilo tudi na Privilegirano agrarno banko, ki pa prošnji ni ustregla, ker je po predpisih smela dovoljevati posojila le kmetijskim zadrugam. Pričetkom leta 1941 so bile cene za goveje, telečje in konjske kože in usnje maksimirane. Maksimiranje sicer v praksi ni popolnoma obveljalo, vendar je bilo z njim naraščanje cen vsaj deloma zavrto. Zato pa so poskočile cene ovčin in kozin naenkrat od 36 na 46 din. Dotacija gradbenega sklada 390.000 din je bila v stvari prikrit poslovni iprebitek. Po novem zadružnem zakonu je morala »Runo« ob določenem roku izenačiti deleže. Sklenila je, da izvede to postopoma in sicer tako, da zanesljivim in pridnim starejšim delavcem omogoči pridobitev glavnega deleža na ta način, da tedensko vplačujejo po en opravilni delež in ko bi se nabralo 200 deležev, bi se udeležba spremenila v glavni delež. Zadruga je tudi sklenila uvesti stroko vnoddeo-loški tečaj, katerega obiskovanje naj bi bilo za mlajše člane obvezno, za starejše pa priporočljivo. Brez te šole v bodoče ne bi nihče mogel dobiti zaposlitve pri zadrugi. Apnena delavnica lužilnice pri Runu Draginja je zahtevala ponovno zvišanje delavskih plač. Razen tega je zadruga sklenila nabaviti šest strojev, med njimi kompresor in čistilec za parni kotel. Zaradi podražitve surovin je bilo potrebno povečati sezonski kredit pri Ljudski posojilnici v Ljubljani za pol milijona dinarjev in stalni kredit 1 milijon dinarjev, škoda, ki jo je pretrpela »Runo« zaradi vloma, je bila krita z zavarovalnino. Ogenj, ki je nastal v šupi za sušenje surovin, je bil pravočasno opažen in po-gašen. Vse to je dalo zadrugi povod, da je zvišala zavarovalnino in vpeljala nočne čuvaje. Ob puču dne 27. marca 1941 je zadruga sklenila ustaviti prodajo na odprt račun tudi onim, ki so plačevali v redu in prejemali skonto. Ker se je vojna zdela neizogibna, so sklenili spraviti vso imovino, izdelke in kemikalije kolikor mogoče na varno. Doba okupacije 1941—1945 Ob okupaciji je prispel z nemškim vojaštvom leta 1941 meseca aprila tudi’ Alfonz Mally nazaj v Tržič. Prišel je zopet v tovarno in hotel prevzeti vodstvo. Takratni predsednik Majeršič ga je vprašal: »Ali veš, kako je bilo, ko si ti vodil tovarno.« Alfonz se je raztogotil in prepovedal Majeršiču vstop v tovarno. Ker se je bal Nemcev, je Majeršič pobegnil na Vrhniko, od tod pa po končani vojni v Ameriko. Kmalu po zasedbi je postavil šef civilne uprave zadrugi nadzorstvo. Za nadzornika je bil imenovan Mally Alfonz. Nadzorstvo je bilo 20. novembra 1941 razširjeno tudi na prodajni oddelek »Kožo«, vendar je bilo, tam Mallyju dne 5. aprila 1942 nadzorstvo odvzeto in poverjeno koroškemu Nemcu 'G i Ib er hi Gaisendorferju kot komisarju. Zadruga je v času nemške okupacije zelo trpela, še bolj pa v njej zaposleno delavstvo. Mally Alfonz je bil kot nadzornik popolnoma nezmožen gospodar, pač pa stoodstoten nacist. Pod njim je delavstvo in nameščenistvo moralo govoriti samo nemško. Uvedel je kazni za tiste, ki jih je slišal govoriti slovensko. Poleg kazni jih je seveda tudi drugače zasledoval. V tovarno je uvajal in vsiljeval vse mogoče nemške organizacije. Kdor ni sodeloval, je padel v nemilost in se mu potem ni dobro godilo. Pred uvedbo nemške marke so 16. decembra 1941 po knjigovodstvenih izkazih ocenili vse premoženje »Runa«. Pri tem so bile zgradbe ocenjene na) 121.988.20 RM ter nezazidana ploskev na 385.20 RM. Leto 1941 je še izkazalo ustrezni dobiček 2.006.78 RM. Naslednja leta pa je končalo poslovanje z izgubo: 1942. leta 3.078.35RM, 1943. 1. 9.779.97 RM, 1944. leta 11.005.75 RM. Za časa Mallyjevega vodstva se je stalež uradništva zelo dvignil. Statistika z dne 1. januarja 1942 kaže 19 nameščencev in 82 delavcev. Zadruga na /ta način ni mogla uspevati. Nemške oblasti same so uvidele, da je Mally kot gospodar nemogoč in so nadzorstvo ukinile. Na občnem izboru dne 14. januarja 1944 je bil »izvoljen« nov odbor in Mally kot načelnik. Bilanca z dne 1. maja 1941, ki je ibila sestavljena še pred zamenjavo dinarjev, izkazuje: aktiva............. 15,476.118.20 din pasiva............. 4,165.77-6.40 dim čisto premoženje . 11,310.341.80 din Ob koncu vojne pa je bilo dne 50. junija 1945 stanje naslednje: pasiva................ 752.142.65 RM aktiva ...... 689.131.91 RM izguba................. 63.010.74 RM Premoženje 615.846,26 HM S posredovanjem okupacijskih oblasti je bila »Runo« vključena v nemški (gospodarski stroj in je delala po navodilih in s surovinami, ki so jih dodeljevale nemške vojnogospodarske centrale. Ohranjeni arhivski spisi vsebujejo le malo podatkov iz okupacijske dobe, ker so odnesli Neanoi arhiv' seboj. Ohranjeno je poročilo o občnem zboru 14. januarja 1944. Na njem so bila sprejeta po nalogu okupacijskih oblasti nova pravila po vzoru nemških zadrug v Ostmarki. Firma se je preimenovala v »Lederwerke Neumarktl« e. G. b. H. Glavni delež je znašal 250 RM. Po pravilih je poedinec smel kupiti do 20 deležev. Poverjenik pri zadrugi je bil Henrik Podhajesky. Načelnik zadruge pa je bil kot zaupnik nemških oblasti Alfonz Mally. Tehnični vodja zadruge je -bil Anton Mali, obratovodja Franc Go Ima j er, strojnik Nemec Ludvik Neswatba, pravni svetovalec pa dr. Viljem Elbert. Pozneje je bil za poverjenika imenovan Gilbert Gaisendorfer. Poleg Delovna ekipa Runa leta 19 tega je bil v nadzorstvu zadruge tudi trgovec Franc Egger. Nemške oblasti so vpeljale za promet z usnjem 1. oktobra 1941 čekovna nakazila »Lede rs checks «. Zadruga se je potegovala, da bi ji pri državni centrali za usnje v Berlinu nakazovali konjske kože v predelavo. Po zapisniku je komisarski vodja Alfonz Mally prevzel upravo »Runa« v naslednjem stanju v RM: aktiva upravno premoženje . . . 367.762 RM obratno premoženje . . . 357.454 RM zaloge............. 328.249 RM Skupaj . . . 1,053.466 RM pasiva...................195.233 RM prebitek.................858.232 RM Otvoritvena bilanca z dne 1. maja 1941 izkazuje: bilančno vsoto 773.805.91 RM, čisto premoženje 565.517.09 RM. Med vojno je bila »Runo« včlanjena v revizijsko zvezo alpske zadružne zveze »Alpenländischer Genossensohaftveirband« v Celovcu. V sejne knjige je v dobi zasedbe zapisano samo poročilo o skupni seji načelstva in nadzorstva dne 11. maja 1944. Navzoči so bili Henrik Podhajesky, Ludvik Neswatba, Janko Rozman in Nadislav Salberger od načelstva ter Gilbert Gaisendorfer, Franc Egger, Anton Mali, Franc Golmajer in Hugo von Kurz kot župan za nadzorstvo. Na tej seji je poročal Gilbert Gaisendorfer, da je 'bil načelnik zadruge Alfonz Mally 10. maja 1944 zaradi prekrška proti nairedbam o vojnem gospodarstvu oid kriminalne polieije na Bledu aretiran. Obdolžen je bil, da je prevzel od usnjarne Sodja iz Bohinjske Bistrice dve večji partiji telečjih kož, skupno okrog 300 kosov za strojenje na črno. Razen tega si je prisvojil proti predpisom večje količine usnja, posebno mnogo cepljenca. Gaisendorfer je osebno dosegel s pomočjo župana pri kriminalni policiji, da bi bila zadeva po možnosti omiljena, ker bi sicer morali obrat ustaviti. Na podlagi teh dejstev je nadzorstvo Alfonza Mallyja kot zadružnega načelnika odstavilo in sklicalo izredni občni zbor. Vodstvo poslov je bilo začasno poverjeno Gaisendorferju. Obenem so sklenili, da se sestavi pred občnim zborom bilanca, s katero bi se dokazala zmožnost ali nezmožnost Alfonza Mallyja. To je potrebno tudi zaradi prevzema zadružnega premoženja po šefu civilne uprave v Celovcu. Alfonzu Mallyju so izplačali samo še mesečno plačo za maj. Na ponovni seji dne 13. junija 1944 so bili poleg prejšnjih navzoči tudi Egger, Mali in Golmajer. Podhajesky je poročal, da je govoril z izpuščenim Alfonzom Mallyjem o vprašanju njegove odpovedi. Priporočil mu je, da naj glede na to, kar se je zgodilo, obrat zapusti. Mally je odvrnil, da to sicer uvideva, težko pa mu je, da bi moral zapustiti obrat brez nič. Podhajesky mu je nato obljubil, da se bo zanj zavzel in vplival na nadzorstvo, da mu odobri trimesečno odpravnino. Mally nato ni ničesar odgovoril. Podhajesky je menil, da bo odšel Mally v Reich in predlagal, da se sprejme trimesečna odpravnina. Navzoči iso bili proti temu, da bi sprejeli predlog, ker zaradi slabega vodstva in zaradi prekrška Korlačeva delavnica med okupacijo proti predpisom ni zaslužil drugega kakor odpust brez odpravnine. Podhajeskv pa se je zavzemali, češ da je Mallyjev oče obrat ustanovil, da je Mally Tržičan in da je le »velik otrok«, naj zaradi tega ne bodo malenkostni in kljub slabemu vodstvu odobrijo trimesečno plačo kot odpravnino. Odpoved naj bi tako glasila kakor se to večinoma dela v poslovnem svetu, da je zapustil mesto po lastni želji. Tudi župan je bil mnenja, da naj bi se službeno razmerje MaJlyja rešilo na ta način. Nato so sklenili, da dajo Mallyju darilo v višini trimesečne plače. Ma'llyjevo plačo pa je od 1. junija naprej prejemal Gaisendorfer. Pregled računskih zaključkov za medvojno dobo kaže naslednjo sliko: 31. 12. 1941 31. 12. 1942 31. 12. 1943 31. 12. 1944 31. 5. 1945 Dobiček RM 2.006.78 Izguba RM 3.078.35 9.779.97 „ „ 11.005.75 + 55.044.51 63.010.74 Izguba za vsa štiri leta znaša RM 139.912.54. »Kožo« je vodil, kakor omenjeno, od 1. aprila 1942 dalje Nemec . Računski zaključki »Kože« kažejo : 31. 12. 1941 Dobiček RM 24.884,22 31. 12. 1942 ,, 25.472.97 31. 12. 1943 30.552.27 31. 12. 1944 »» 24.269.97 5. 5. 1945 57.965.72 Skupni dobiček RM 163.145.15 Y resnica je bil to samo knjižni dobiček, ker je »Koža« dejansko pretrpela okrog milijon dinarjev izgube. Zaloga tovarne je 6. aprila 1941 ob izbruhu vojne znašala 2,462.055.40 din, dne 9. maja 1945 ob osvoboditvi pa sanno 1,498.654.97 din. Gotovina in terjatve so bile izkazane ob koncu vojne s 185.523 RM, kar pomeni po zamenjavi 111.194 din. Če primerjamo bilance »Runa« in prodajnega oddelka »Kože«, se pokaže čisti dobiček 25.232.61 RM. Dejansko pa je med nemško okupacijo zadruga pretrpela, če primerjamo inventuro, promet in zaslužek ob začetku in koncu vojne 112,379.446.41 'din škode. Med okupacijo je zadruga predelovala izključno konjske kože. Pri tem se je prepričala o prednostih predelovanja samo ene vrste surovin. Kalkulacija je veliko enostavnejša in zato je bila zadruga mnenja, da bi tudi v bodoče ostala samo pri eni vrsti surovin. Zaloga je znašala ob času okupacije 2,500.000 din, ob času osvoboditve pa le še 1,400.000 din. Gotovina in terjatve so znašale dne 9. maja 1945 din 185.373.34. Mnogo več je zadruga utrpela s tem, ker je kapaciteta padla za več kot polovico. Od prejšnjih 110 delavcev in nameščencev jih je oistalo samo1 še 40. Prehodna doba po osvoboditvi 1945—1946 Ker je načelnik Gaisendorfer teden dni pred razpadom Nemčije pobegnil in odpeljal s Podhajeskvm vagon usinja na Koroško, so se zadrugar ji med seboj dogovorili, da vodi do sklicanja občnega zbora, seje in načelstvo član upravnega sveta Janko Rozman. Prva seja po osvoboditvi je bila 21. junija 1945. Na njej so obravnavali razmere pri zadrugi med okupacijo, načrte za bodočnost in stanovanjsko vprašanje v »Mantovi«. Navzoči so bili Rozman, Klemenc, Tone Mali, Golmajer in Salberger. Razvil se je razgovor o renoviranju tovarne. Osvojili so predlog, da je treba enkrat narediti načrt za preureditev tovarne. Najprvo bi bile potrebne sušilnice, ki bi se dale napraviti na strehi strojarne. Razmotri vati so tudi načrt, da tovarno opustijo in zgradijo novo. Do sklepov ni prišlo. Preskrbo usnjarn s surovinami in izbiranje surovih kož je po vojni prevzel »Koteks«, ki je tudi »Runu« že oktobra 1945 dobavil za 4 milijone dinarjev kož. Ker pa zadruga po zamenjavi mark ni razpolagala z zadostnimi lastnimi sredstvi, je iskala bančni kredit. Podružnica industrijske banke je bila pripravljena, da posodi na 7 °/o in žiro menico. Ker je bila nameravana za potrebe načrtnega gospodarstva koncentracija usnjarskih obratov, se je zadruga trudila, da si zagotovi čim-boljiši položaj v okviru bodoče organizacije usnjarske industrije. Od »Tria« so se pričeli vračati delavci, ki jih je morala »Runo« med okupacijo odstopiti tja. Na seji dne 29. oktobra 1945 je bil izvoljen za predsednika zadruge Janko Rozman, za tajnika pa Nadislav Salberger. Industrijska banka je zaprošeni kredit 5 milijonov dinarjev odobrila pod pogojem, da predložijo menico za 5.5 milijona dinarjev po 7 °/o in da se zaznamuje vrstni red posojila na vseli nepremičninah. »Runo« je forsirala v prvi dolbi nakup konjim in kozin. »Runo« je menila, da je nastopil čas, ko bi se dalo smotrno preurediti celo obratovanje in postaviti novo tovarno. V ta namen so sklenili odkupiti vse Mallyjevo zemljišče in zgradbe. Ker je bila inž. Polaku po osvoboditvi vrnjena zaplenjena posest, je zadruga sklenila -pogodbo za najem njegove elektrarne za mesečni pavšal 3000 din. To elektrarno je zadruga že iz vojne dobe stalno uporabljala. Spor je nastal zaradi kož, ki jih je pripeljal med okupacijo tov. Kokalj in ki so ostale neplačane. Dobavitelj je zahteval zanje 190.000 din, zadruga pa je ponudila samo 20.000 din. »Runo« je želela izdelovati samo boks, za kar pa je bilo premalo telečjih kož na razpolago. Predelovala 'bi tudi lahko lahke goveje kože, ki pa jih je MIR namenil za izdelavo čreslenih kravin, zakar »Runo« ni bila urejena. Ponujalo se je dovolj ovčin in kozin, toda povojna »Rruno« ni imela več veselja do te predelave in jih je bila voljna sprejeti le, če ne bi bilo drugih surovin. Ob občnem zboru leta 1945 so predvidevali, da bodo izdelovali največ konjsko usnje i-n goveji boks. Zaradi pomanjkanja surovine pa so bili primorani preiti nazaj k ovčinam in kozinam. Leta 1946 so predelovali skoro izključno ovčje in kozje kože, nato pa prešli na lahke goveje in telečje. Upali so, da bodo izdelali sčasoma najboljši boks v državi. Bilanca za leto 1945 izkazuje 2,006.423.77 din čistega dobička, k temu je prišteti še dobiček prodajnega oddelka »Kože« v znesku 632.995.05 din in znaša tako čisti dobiček 2,639.418.82 din. Do decembra meseca je s povratkom odsotnih naraslo število delavcev na 70. Kapaciteta podjetja ise je dvanajstkratno povečala in je tovarna v oktobru leta 1946 dosegla rekord z 1,278.914 din2. Vrednost zalog je izkazana z 2,369.856.30 din. To zalogo je prevzelo državno podjetje »Obutev«. Zgradbo, v kateri se je nahajalo trgovsko podjetje »Koža«, pa so adaptirali v stanovanja za delavce. Posestno stanje usnjarne »Runo« je bilo konec leta 1946 naslednje: Zazidana Zazidana Objekt ploskev Objekt ploskev v m2 v mz pilama.......................185 Korlačeva delavnica . . . 340.75 strojarna....................665 Barabo va dela vnica . . . 240.12 kotlarna stara...............72.6 skladišče za eresio .... 157 kotlarna nova................• 83.7 Kristlnova delavnica . . . 65.50 . skladišče za premog ... 39 hidrocentrala...............42 strojnica . ................. 339 garaža......................68 apnena delavnica............. 575.30 trgovina »Koža«........194.75 namakovalnica z jamami . 194.50 stanovanjska hiša Koroška 7 146 nova sušilnica na strojara» Knjigovodska vrednost 2,149.795.90 din. V letu 1946 je delovni kader zopet narastel na 107 delovnih moči. Izdelava je pričela poleg ovčin in kozin prehajati na lažje telečje in goveje kože. 7. decembra 1946 je zadruga štela še 55 deležev po 5000 din, skupno 275.000 din, 23 starih zadrugar jev z opravilnimi deleži po 25 in 30 novih skupno 2700 din. V prvo leto po osvoboditvi je padla 20-letnica obstoja zadruge, kii jo je kolektiv praznoval v skromnem obsegu. Sredi februarja 1946 se je produkcija znatno povišala ter že presegla predvojno raven. Uprava je sklenila zaradi izprem en jenih razmer prodajni oddelek »Kože« likvidirati. Plače za delavce so bile določene za navadne 11 din, za priučene 12.50 din, za izučene usnjarje pa 13 din. Po treh mesecih se je po ugotovitvi produktivnosti in dela plačo lahko povišalo. Zaradi obsodbe okrožnega ljudskega sodišča v Ljubljani z dne 9. februarja 1946 ista Janko Rozman in Nadislav Sal-berger prijavila izstop iz upravnega odbora. Za predsednika je bil izvoljen Anton Mali, za tajnika pa Janez Slatner. Valorizacijska prijava za »Runo« izkazuje 3,620.637.42 din in za »Kožo« 756.349.35 din. V aprilu je prišla prva pošiljka 1100 bal kož iz Crne gore, ki so bile slabe kvalitete. »Runo« je prevzela lahke kože, težje pa je odstopila Voišnjaku in Domžalam. Izgledi za postavitev nove tovarne so se izjalovili zaradi valorizacije in visoke obdavčitve. Poleg tega se je na nameravanem prostoru pojavilo več drugih interesentov za odkup sveta. Zato se je uprava omejila na to, da bi izgradila sušilnico, adaptirala uamakovalnico in barvarno ter pričela sestavljati investicijski načrt. Obrati so delali v dveh izmenah in sicer od 6.—14. ure ter od 14.—22. ure. Po vzoru drugih obratov so izdelali in 23. julija 1947 registrirali tudi norme za tržiško usnjar no. Glede ma oprostilno razsodbo tovarišev Rozmana in Salbergerja sta bila imenovana v zadružnih funkcijah rehabilitirana. Nov produkcijski nalog, ki je prišel v jeseni leta 1946, je predvideval 1 milijon dm2 mesečno, kar je zadruga potrdila. Zvezna komisija, ki je pregledala poslovanje, je ugotovila neustrezno kvaliteto in dala podjetju slabo oceno. Opazilo se je, da izgineva iz tovarne izdelano usnje. Notranje težkoče v obratih so izčrpale mnogo delovnega časa v nezaključenih razpravah. Avgusta predložena bilanca izkazuje dobiček 601.927.13 din, nakar je bilo sklenjeno, da se jeseni skliče nov občni zbor. Prodajni oddelek »Kože« naj bi prevzel »Usteks« z osebjem, zalogami in inventarjem ter otvoril v Tržiču svojo podružnico. Zavodske milice podjetje ni ustanovilo, ker po produkcijskem planu ni zaposlovalo več kot 100 delavcev. Predloga za prevzem »Kože« pa »Usteks« ni sprejel in je namesto tega državno podjetje »Obutev« organiziralo skladišče in razde!jevalnico usnja čevljarjem. Občni zbor je bil na podlagi predloga inšpektorata Kontrolne komisije za UO pireložen. Medtem so nastale znatne izpremembe v članstvu. Za sprejem je prosilo 27 oseb, nasprotno pa se je ugotovilo, da 85 članov ne sodeluje več v zadrugi, ker so deloma pomrli oziroma so trajno odsotni in jih je zaradi tega treba zbrisati. Podjetje »Obutev« je prevzelo oddelek »Koža« za 2,369.856.30 din. Konserviranje kož v tovarni »Runo« Po osvoboditvi je imela .»Runo« še vedno obliko zadruge. Po predvojnih pravilih z dne Ii2. junija 1940 so ostali dve vrsti deležev, po 5000 din im 25 din. Dovoljeno je 'bilo obročno vplačevanje do dobe 12 let. Izguba zadruge se je po pravilih imela obračunati na deležih zadrugarjev. Če je znašala več kot polovico deležev, so po par. 13 morali sklepati o doplačilu. Po par. 18 se deleži niso obrestovali niti se nanje izplačevala dividenda. Prvi povojni občni zbor je bil 27. oktobra 1945. Navzočih je bilo 28 zadružnikov z glavnimi in 15 z opravilnimi deleži. IZOS je zastopal dr. Peter Pavlič, ki je v svojem pozdravnem govoru izrazil zadovoljstvo, da je ostala zadruga od vojne nepoškodovana. Omenja, da bo treba pravila zadruge nekoliko spremeniti, da pa se zadrugi odpirajo najboljši izgledi za bodočnost, ker ima zadostno zalogo surovin in zajamčen potrebni kredit. Ker ista od članov upravnega odbora po vojni manjkala dva, od nadzornega pa vsi štirje, je bila potrebna izpopolnitev uprave in nadzorstva. Zato je občni zbor sprejel računske zaključke za vojno dobo in sklenil odpisati od rezervnega sklada izgubo, ki jo je zadruga pretrpela zaradi vojne. Za volitev nove uprave in nadzorstva so bili podani štirje predlogi, iz katerih je bila sestavljena nato enotna kandidatna lista: Za upravo: Franc Golmajer, Janez Zaplotnik, Nadislav Salberger, Janez Slatnar, Antom Mali, Janko Rozman. Za nadzorstvo: E vs tabi j Janežič, Ivan Porenta, Anton Moko rei, Martin Svak. Predlagani kandidati so bili soglasno izvoljeni. Kot maksimalna meja za zadolžitev zadruge je bila določena vsota 20 milijonov dinarjev. V mesecu decembru so bili v sporazumu s sindikalno zvezo zvišani delavski prejemki za pol dinarja. Za novo leto pa je bilo delavcem namesto nagrad izdano brezplačno usnje za čevlje. Uprava je odobrila pogodbo z inž. K. Polakom. Preureditev obratov, oprema strojev z elektromotorji in nabava hidravlične stiskalnice ter sušilne naprave so ostale glavni predmet pozornosti in proučevanja. Trgovina »Koža« je konec januarja 1946 pričela poslovati v Kranju kot konzorcij čevljarjev, katerega naloga je bila, da nakazano usnje s -5 % zaslužkom razdeljuje čevljarjem in prevzema od njih izdelane čevlje s 3 °/o pribitkom. V ospredje vsega interesa pa je stopilo vprašanje, ali ostane obrat še nadalje zadruga, ali preide v državni sektor. Uprava je sklenila, da naj se stvar razmotriva in odloči na množičnem sestanku. Na iseji uprave 31. maja 1946 je bila nato is tajnim glasovanjem izglasovana odločitev za podržavljenje. Pet glasov je glasovalo za, 4 proti, eden pa neodločen. Za dokončno odločitev o tem vprašanju je 'bil sklican zadnji občni zbor »Runa« dne 7. decembra 1946. Pod točko 7 dnevnega reda je bilo sklepanje o prestanku oziroma podržavljenju zadruge. Na zboru je bilo od 55 navzočih 30 članov z glavnimi deleži po 5000 din, od 53 pa 47 članov z opravljenimi deleži po 25 din, nadalje zastopniki okrožja, IZOS, okraja Kranj, MLO Tržič, KMS in časopisja. Uvodoma je bilo podano poročilo o 20-letneoi obstoju zadruge, ki ugotavlja, da je obrat že precej zastarel ter da so bili izdelani in predloženi načrtni komisiji v odobritev osnutki za novo tovarno, v kateri bi dnevno predelali 2 toni telečjih, 2 toni lahkih govejih kož in 2000 kosov ovčin in kozin. Predvideni investicijski stroški bi znašali 40 milijonov dinarjev. Ker zadruga sama tega ne bi prenesla, je nadzorni odbor sklenil predlagati prehod v državni sektor, da bi se tako zajamčil obstoj in razvoj usnjarstva v Tržiču. Nato je govoril tov. Strle od OKLO, ki je pozdravil odločitev zadrugar jev za državni sektor ter želel ob tej odločitvi nadaljnji porast podjetja in zvišanje proizvodnje v korist skupnosti. Izvajanja je zaključil z ugotovitvijo, da so v Tržiču delavci zgradili tovarno usnja in da jo v svoji pravi zavesti izročajo ljudski oblasti. Predlog o prestanku zadruge in izročitvi imovine državi je bil sprejet z dolgotrajnim aplavzom in enoglasno odobren. Slednjič je bil izvoljen likvidacijski odbor, sestoječ iz dosedanjega načelnika zadruge Janka Rozmana, predsednika sindikalne organizacije Boža Arizanoviča, glavnega obratnega zaupnika Jerneja Oblaka ter dveh najstarejših članov zadruge Franca Golmajerja in Ivana Porenta. Z darilno pogodbo z dne 128. februarja 1947 so bile celokupna posest in naprave vpisane v zemljiško knjigo pod vložnimi številkami Barvanje usnja v tovarni Runo 165, 284, 370, 439, 440, 469 in 470 ter parcele 293/3 in 313, ki so prešle v splošno ljudsko imovino. »Runo« je nato 19. julija 1947 prosila za vpis v register državnih podjetij z osnovnimi sredstvi 3,508.345 din in obratnimi sredstvi 10,975.584.83 din. Odločba o ustanovitvi državnega industrijskega podjetja VLRS je bila izdana 19. junija 1947 ter objavljena v Uradnem listu LRS 22. marca 1949, str. 144. Ob prehodu v državni sektor je imela »Runo« naslednjo strojno opremo: 5 vodnih tur bin, 1 parno lokomobilo, 5 črpalk, po en sod za izpiranje, valjkanje, mehčanje, 3 sode za lužen je, 5 mcizdrilne stroje, 2 cepilna stroja, 3 strugalme stroje, 2 iztiskalna stroja, 5 sodov za strojenje, 4 sode za barvanje, 2 ogrevalni napravi, 1 stiskalni stroj, 1 val jalni sod, 1 stroj za struženje krzna, merilni stroj, ročni merilnik, merilno iziegovalno vreteno, vrtalni stroj, raztegovalni stroj, stroj za brušenje, 1 krtačni stroj, brusilni smirkov stroj, 3 svetilne stroje, lomilni stroj, 1 likalni stroj, napravo za brizganje kozin in 71 elektromotorjev. Članom zadruge so bili izplačani ob likvidaciji deleži v znesku 317.700 din. Nato so bila sestavljena nova pravila za poslovanje državnega podjetja »Runo« 'kot tovarne usnja v Tržiču. Ob likvidaciji zadruge so pristojne oblasti dale poroštvo, da se bo zgradba usnjarne Deu preuredila v stanovanjski tovarniški blok iz posebnih investicijskih sredstev. Runo v dobi petletke V povojni dobi je podjetje spočetka trdno računalo na preselitev izven mesta, kjer bi se moglo ob Bistrici racionalneje urediti in organizirati delo. Zato se do leta 1950 v starih obratih ni mnogo izboljšalo. Tovarna je prejela le nekaj starih strojev od razformiranih podjetij. Izdelani so bili načrti za gradbo nove tovarne med železniško progo in Bistrico. Ko pa je bilo odločeno, da se zgradi novi »Standard« v Kranju, je bilo obenem rečeno, da bo tržiška usn jarma ukinjena in obrat preseljen v Kranj. Do tega ni prišlo. Šele ko je bilo slednjič odločeno, da ostane tovarna v Tržiču, se je začelo delati na izboljšanju naprav. Izgradila se je nova sušilnica, ki je bila zaradi povečave potrebna. Postopek izdelave se je skrajšal. Dobilj so hidravlično stiskalnico, kar je omogočilo izboljšanje kvalitete. Stiskalnica je bila »Runu« dodeljena od bivše usnjarne Josipa Lavriča v Št. Vidu. Nato je bila urejena notranjost tovarne. Tla delavnic, v katerih se dela z vodo, so bila asfaltirana. Od transmisijskih pogonov so postopoma prešli na motorje. Pri sodih so naredili menjalnike. Uredili so brizgalni prostor z novo avtomatično brizgalno napravo in potrebno ventilacijo, kar je bilo za zaposleno delavstvo posebnega pomena. Uredili so tudi skladišča ter premestili pralnico in sušilnico volne. V prvem desetletju obstoja v letih 1924—1935 je »Runo« predelovala le kože od drobnice. Teh kož pa ima Slovenija premalo. Zato so dokupovali kože v Banjaluki, Sarajevu in drugih krajih Bosne. V letih 1935—1940 so pričeli predelovati telečje in konjske kože, ki so jih dobivali večinoma iz Slovenije. Med okupacijo je dobivala tovarna po večini konjske kože iz Francije in Rusije. Te je »Runo« predelovala v tipizirane izdelke za gornje usnje in za oblačilno usnje (usnjene plašče). V zadnjem vojnem letu 1945 je »Runo« dobila večjo količino zajčjih kož, katere je predelala za kožuhovino. Od osvoboditve naprej je prejemala iz vseh delov države kože od vseh odkupnih podjetij. Prva leta so bile kože kontingentirane in dodeljene. Zadnja leta pa se kupujejo na avkcijah. Glede na višino prometnega davka so se cene izpreminjale, vendar so bile vedno oblastveno določene. Pomožna sredstva je do ukinitve razdeljevanja podjetje dobivalo od uvoznih central ter jih ima še danes minogo na zalogi. Težave so bile s strojili. Ker bikromata ni bilo, so morali uporabljati nadomestke. Pri tem je trpela kvaliteta izdelka. V zadnjem času dobivajo barve iz Avstrije, strojila pa iz Italije in Nemčije ter zahodnih držav. Strojni park tovarne je s 75% iztrošen in zastarel. Podjetje izkorišča vodno moč Mošenika, na kateri ima razen Dornika vse vodne pravice. Postavljenih je 5 turbin. Potrebna bi bila združitev. Zaenkrat si pomaga s parno lokomobilo, ki krije vse potrebe. Obrat je zato nemoten in ni izpadov. Rabili bi več novih strojev, da bi pospešili delovni proces, zmanjšali potrebo po delovni sili in povečali izplen. Problem delovnega kadra se ne postavlja. Večina delovne ekipe ima stalno bivališče v Tržiču. Kader obsega 140 delovnih moči, od katerih okrog 30 stanuje v okolišnih vaseh Križah, Kovoru, Sv. Ani in Lešah. Obrat ima 5 vajencev, 31 visokokvalificiranih, 80 kvalificiranih, 21 polkvalificiranih in 2 nekvalificirana delavca. Pred vojno so imeli stalno po 3 do 4 vajence. Po vojni do leta 1954 ni nihče hotel vstopiti kot vajenec v tovarno. Z vpeljavo usnjarskega tehnikama, kamor hodijo sedaj na tečaje, so dobili 5 vajencev. Od delovnih mest pripada na lužilnico 23, na strojarno in barvarno 11 in na izdeloval-nioo 38. Izven produkcije je zaposlenih 20 delavcev ter 12 administrativnih moči. Skupno je v tovarni 115 delovnih mest. Po letu 1945 v pogledu kvalitete ni doseženo posebno izboljšanje. Izdelki so v primerjavi z inozemskimi še vedno konkurenčni, tako da lahko izvažajo boks v Brazilijo in Rusijo, ševrete za podloge in nappa za konfekcioniranje oblačil pa v Avstrijo. Volno so že prej izvažali v Švico in Ameriko. Sedaj gredo največje količine v Anglijo, dlaka pa se izvaža v Nemčijo. Pri volni je tovarna s pranjem, sušenjem in sortiranjem dosegla v zadnjih letih 40°/o zboljšanje klasiranja in s tem tudi višje cene. Odpadke in ostružke ter mezdro oddaja tovarni kleja v nadaljnjo predelavo, obrezke pa 'izvažajo za izdelavo umetnega usnja. Pri nas jih predeluje samo tovarna usnja v Konjicah. »Runo« predela največ konjskih kož, ker je med okupacijo izdelovala in se specializirala izključno za konjine. Standardi za Sortimente so določeni. Pri tsurovinah je 5 sortiomentov. Še v povojnih letih je predelovala »Runo« pretežno kože drobnice in lažje goveje in konjske kože ter teletino v gornje uisnje in podloge. Za leto 1952 je imelo plansko nalogo, da izdela 54.000 metrov gornjega usnja in podlog iz težjih kož in 140.000 metrov gornjega usnja in podlog od drobnic. Razmerje zadnjih proti prvim je bilo v podjetju 1 : 2, kar je bila velika ovira za proizvodnjo, ker je povzročalo neenakomerno izrabo delovne sile in s tem zvišanje proizvodnih stroškov. Sušenje volne v tovarni Runo Na drugi strani pa podjetje ni moglo plasirati izdelka, ker je trg zahteval lažje usinje za poletje in ker je prejela iz Srbije in Črne gore namesto pogodbeno zaključenih 115 ton le 66 ton, torej komaj dobro polovico, pa tudi od konjskih kož namesto 50 samo 10 ton. Zato' se je v začetku leta občutilo splošno pomanjkanje kož. Pozneje se je položaj zboljšal in je obrat dobil zaisilne zaloge, ki pa po asortimenta niso ustrezale, da bi izpolnili proizvodne naloge. Kvaliteta proizvodnje se je nasproti prejšnjim letom popravila in reklamacij glede kvalitete ni bilo. Usnje je oddajalo podjetje industrijam, nekaj pa tudi za široko potrošnjo. Po govejem boksu ni bilo povpraševanja, pač pa je bilo mnogo zanimanja za rdeče, sive in drap barvane ovčiine. Pokazale pa so se vse senčne strani neveščega kupovanja od centralnih ustanov v inozemstvu. Tako so prihajale anilinske in kiolodijske barve od najrazličnejših tvrdk in dižav, kar je zelo otežkočalo proizvodnjo enakomerne kvalitete in racionalno izkoriščanje dobavljenih sredstev. Zato je bila stalna težnja obrata, da bi mogel določene potrebščine sam nakupovati direktno pri dobaviteljih, s katerimi ima stare poslovne zveze in katerih proizvode pozna in je navajen uporabljati-Devizna kvota za nabavo pomožnega materiala se je zaradi padanja kupne moči dinarja zvišala za 40 %. Kvota, katero je prejelo podjetje za prvo polletje, je bila že konec aprila s 60 % izčrpana. Pri prodaji izdelkov je bil uspeh dober, ker je podjetje doseglo ugodne' cene za oblačilno in rokavičarsko usnje in za krzna. Delovna disciplina v podjetju je bila zelo dobra in je zabeleženih samo 0.06 °/o neopravičenih izostankov. Zmogljivost podjetja po posameznih izdelkih znaša: Usnje telečjih Ikož......................... 80.000m2 Usnje govejih kož........................... 12.000 m2 Usnje kož drobmic skupaj.................... 98.000 m2 Od tega: 37.000 m2 barvastih ševretov 20.000 m2 oblačilnega usnja 20.000 m2 barvane podloge 21.000 m2 ostale podloge Za to proizvodnjo so bile potrebne naslednje količine surovin v letu 1956: Telečje kože................. 360 ton Goveje ikože..................150 ton Kože drobnice................ 255 ton Vrednost proizvodnje je po cenah 1956. leta znašala: Zgornje usnje drobnice....................... 132,411.000 din Usnje za podlogo............................. 59,860.000 „ Zgornje usnje telečje, goveje................ 301,944.000' „ Volna, dlake in drugo........................ 36,000.000 „ Skupaj . . . 530,215.000 din Strajno struženje kož Runo pod upravo delovnega kolektiva Prvi delavski svet tovarne je v času od 9. septembra 1950, ko je delovni kolektiv prevzel podjetje v upravljanje, imel 12 rednih zasedanj in 3 izredna zasedanja. Takoj ob prevzemu tovarne v upravljanje so bili v zelo kritičnem položa ju glede izvrševanja planskih nalog, t. j. konec leta 1950 glede surovin kakor tudi glede same kvalitete. S prvimi sklepi ter z uvedbo brigadnega tekmovanja je uspelo stanje izboljšati. Uspehi so bili vedno boljši, tako da so v medsebojnem tekmovanju podjetij vse to leto dobili prehodno zastavo republiškega odbora. V tekmovanju prve polovice leta 1951 so med vsemi podjetji dosegli tretje mesto. Poleg dela in razmotrivanj o doseganju planskih nalog je delavski svet obravnaval mesečne obračunske zaključke, analiziral uspehe in neuspehe. Ugotavljal je gospodarsko in finančno stanje podjetja ter izdajal ukrepe za izboljšanje gospodarjenja. Obravnavali so bilance za vsa pretekla leta. Posebno važnost so posvečali vprašanju znižanja polne lastne cene, pri tem izboljšanju kvalitete izdelkov, kontroli kvalitete in povečanju stanja nedovršene proizvodnje. Ugotavljali so napake ter razpravljali o izboljšavah strojev in naprav, popravilu delavnic, instalacijah, asfaltiranju itd. Posebno pažnjo so posvečali ureditvi pomožnih delavnic, pravilni usmeritvi delavne sile, izboljšanju delavnih pogojev, čiščenju strojev, varnostni službi in drugih pogojev dela ter ureditvi stanovanjskih vprašanj delavcev. Ker je tbil proizvodni plan podjetja postavljen na bazi instalirane kapacitete in delovne sile ter sklenjenih pogodb za dobave čevljarske industrije in predvidenih dobav surovin v okviru ene izmene dnevno, so zaradi nezadostne dobave surovin nastala med letom večja odstopanja, da je podjetje izdelalo pač one vrste usnja, za katere je imelo surove kože na razpolago. Vzrok takega odstopanja je bil v tem, ker niso dobili po planu in pogodbah predvidenih količin 'kož drobnic, marveč komaj eno četrtino, medtem ko so dobili konjskih dvojno količino, poleg tega pa še goveje in telečje kože, čeprav niso bile v planu. Iz teh surovin so izdelovali predvsem gornje usnje — bokse, ki pa zahtevajo daljši delovni proces in več produktivnega delovnega časa. Zaradi tega so plan po količini v celoti dosegli le z 83.29 %. Nepravilne dobave surovin in visok izpad kož drobnic je imel vpliv tudi na sam tehnološki proces, ki bazira na mešanih partijah kož drobnic im konjskih, telečjih ali govejih kož. Letna lestvica doseganja plana kaže, da so imeli količinski izpad v vseh mesecih leta 1931, medtem ko so po vrednosti plan vse mesece razen decembra dosegali in prekoračili. To je omogočilo, da so petletni plan po vrednosti dosegli že v sredi leta, letni plan pa tudi že pred koncem leta. Večja odstopanja pa so bila v doseganju plana po asortimentu, ki so ga dosegli iz že navedenih razlogov le s 44.17 °/o. V skoro iislem procentu so izvršili plan realizacije, ker so imeli težave posebno z dobavami usnja kož drobnic. Dolo na strojili za lica nje (glajenje) kož Hidravlična stiskalnica zà likanje kož v Runu (največja na Balkanu) Leta 1949 uvedene tehnične norme so morali že leta 1950 revidirati. Judi v naslednjem letu 1951 so glede na potrebe kvalitetnih izdelkov nonne v nekaterih fazah spremenili in znižali. Kritično se je občutilo pomanjkanje kromovih strojil, kar je kvarno vplivalo na kvaliteto izdelkov. Podobni problemi so bili z oroponom, žveplenim natrijem in a n ilin.sk imi barvami. Kakovost kolodijskiih barv ni ustrezala in se je barva luščila. V proizvodnem programu tovarne je bilo 5 sortimeniov konjskega usnja in štiri vrste izdelkov od drob nie. Razen tega je podjetje izdelovalo 14 vrst lizvenplanskih izdelkov, od tega 7 iz govejih kož, 4 iz telečjih ter prešane ševrete. Pregled in kontrola kvalitete proizvodov po komisiji državne kontrole LRS je ugotovil v nekaterih primerih slabo kvaliteto blaga. Vzroki so bile deloma slabe surovine, maščobe in kemikalije, in deloma pa ozko grlo v strojnici. Kvaliteta blaga je trpela, ker so poedini delavci skrbeli predvsem za to, da dosežejo norme. Ugotovitve komisije so povzročile revizijo sistematizacije delovnih mest in razporeda zaposlitve delavstva. Osnovna sredstva podjetja so se med letom 1951 zvišala za din 1,664.553.51 in so znašala konec leta 11,324.870.17 din. Zvišanje je iz nabave raznih motorjev, izdelave novih sodov, asfaltiranja delavnic, raznih adaptacij in preureditev ter velikih popravil. Skupno so v letu 1951 investirali za vsa dela 2,579.000 din. Podjetje je imelo lastnih obratnih sredstev v znesku 6,616.471.64 din ter odobreni kredit v Narodni banki v znesku 4,360.000 din. Ta sredstva so le delno zadoščala za nemoteno poslovanje. Vse zaloge surovine in materialov so znašale po inventuri konec leta 10,253.019.58din, skupno z nedovršeno proizvodnjo in izdelki pa 14,829.665.97 din. Po tarifnem pravilniku iz leta 1953 so se gibale mezde na uro za visokokvalificirane mojstre in vodje skladišč od 54 do 64 din na uro, za kvalificirane delavce v lužilnici od 40 do 42 din na uro, v str o jami in barvarni od 43 do 46 din, v izdelovalnim pa od 37 do 41 din, ter pri zunanjih delavcih od 40 do 50 din. Za polkvalificirane delavce v lužilnici od 37 do 40 din, v dzdelovalnici od 34 do 37 din, za nekvalificirane pa 34 din. Do leta 1952 je »Runo« spadala pod upravo Glavne direkcije usnjarske industrije LRS. Po njeni ukinitvi pa pod Gospodarski svet LRS. V letu 1952 je »Runo« izdelala: goveji boks barvast . . . dulboks . . . 10.847.81 „ telečji boks barvast . . . . . . 19.384.65,, konjski boks . . . 7.012.56 „ konjski boks podloga . . . . . 8.498.23 „ telečji boks črn . . . . . . . 1.263.— „ Ševret barvast . . . 11.785.70,, podloga drobni c . . . . . . . 6.073,— podloga drobnic barvasta . . . . 24.581.30,, Oblačilno usnje . . . . . . . 17.624.49 „ rokavičarsko usnje . . . . . . 1.682.86 „ krzno . . . 2.615.32 „ z raznimi drobnimi izdelki skupaj . . . . . 135.292.42 m Izvenplansko so izdelovali telečji in goveji pelur, goveji cepljenec, krom in goveji velur, konjski ščit in cepljenec pergament. Od leta 1952 naprej se stopnjujejo težkočei s preskrbo tovarne s surovinami. Surovina prihaja nesortirana v tovarno. Vse boljše kvalitete surovih kož se, kakor omenjeno, izvažajo v inozemstvo in jih »Runo« ni mogla dobiti. Goveje in telečje kože, ki jih je kupila, pa zahtevajo daljšo dobo predelave. Skrbi povzroča iztrošenoist naprav. Popravila in izmenjave so nujne, ker so naprave izpostavljene vplivu vlage, kemikalij in toplotnih izprememb. Pri prodaji izdelkov se čuti na trgu močna konkurenca, vendar je »Runo« oddajala zaenkrat svoje zaloge sproti in brez težkoč. Lastna cena proizvodnje je znašala v 1952. letu 177.3 milijona dinarjev, k temu je prišteti 12.4 milijona dinarjev prometnega davka iu 162.6 milijona dinarjev akumulacije, kar da prodajno ceno 352.5 milijona dinarjev. Stroški za nabavo materiala so izkazani s 141.8 milijona dinarjev, plače 7.4 milijona dinarjev, energija 5.3 milijona dinarjev, obratna režija 5.5 milijona dinarjev, upravna režija 10.5 milijona dinarjev, amortizacija 6.7 milijona dinarjev. Podjetje je plačalo 151 milijonov družbenega prispevka in je imelo za samostojno razpolaganje 4.5 milijona dinarjev. »Runo« ima dve delavnici in tri stanovanjske biše. Vrednost osnovnih sredstev je znašala 240 milijonov dinarjev. Delavski svet »Runa«, ki je bil izvoljen 28. marca 1953, šteje 21 članov, upravni odbor, ki je bil izvoljen na zasedanju 9. aprila, pa 5 članov. Delavnice tovarne so že 50 let stare. Nova je samo sušilnica za volno in kotlarna. Zgradbe bivših usnjarn se uporabljajo kot skladišča. Obrati so bili prvotno urejeni za vegetabilno in le deloma za kromovo strojenje. Sčasoma pa je tovarna prešla popolnoma na kromov način strojenja. Podjetje polaga posebno pažnjo obdelavi in plasiranju volne in dlak. Zanje je uredila novo pralnico in sušilnico. Začeli so jih tudi strokovno sortirati in dosegli boljšo kvaliteto. V lužilnici so namestili lužilne sode in asfaltirali tla. Ker surovih kož v splošnem primanjkuje, so se cene spomladi dvignile od 276 na 490 din. Tako je »Runo« morala plačati za kože 18.2 milijona dinarjev več kot je bilo po proračunu predvideno. Tudi kvaliteta kož je slaba. Boljši so rti m enti se izvažajo. Vzporedno pa so se zvišale tudi cene strojilom, kemikalijam in barvam za 8.6 milijona dinarjev. »Runo« je izvozila 14 ton volne, 23 ton odpadkov, 11.6 tone cepljenca in 5023 m usnja. Spomladi leta 1953 se je občutila znatna kriza čevljarske industrije. »Runo« je ostala dalj časa brez naročil, tako da je lahko podaljšala dopuste. Ob pričetku leta 1954 je štela »Runo« 116 delavcev, 5 vajencev in 14 nameščencev. Delavski svet je sklenil 5. januarja 1954, da odpre v Zagrebu posebno skladišče in trgovino. Nov delavski svet je bil izvoljen dne 25. marca 1954 z 21 člani, nato pa upravni odbor s 5 člani. Od (20. marca 1950 do leta 1956 je vodil podjetje direktor Ludvik Vučko, 'tehnični vodja Tone Polak, usnjarski tehnik in od začetka tekočega leta pa inž. Tone Mali. Ob predaji podjetja v državni sektor je bil direktor Janko Rozman, nato Štefan Urbanc, ki je bil obenem direktor tovarne Pèko (Triglav) in predsednik občine, za njim Radivoj Velikonja in Miha Čcmažar. Obratovod je pa so bili Tone Mali, za njim Janko Slatnar, Marko Burger in Tone Polak. Kvaliteta kož postaja pereč problem usnjanne. Nikjer ni opaziti zboljšanja kakovosti surovin niti stabilnosti cen in standardov. Doma ostaja le slabše blago, ki ga mora tovarna prevzemati in kupovati pod nerentabilnimi pogoji, kakor kaže naslednji uspeh predelave 557 ton kož: Naročili so Dobili so I. 456 ton 81.87 °/o 3.696 m2 2 »/o II. 77 ton 13.82 °/o 53.012 m2 29 °/o III. 16 ton 2.87 »/o 76.634 m2 43 »/o IV. 8 ton 1.44 %> 40.100 m2 22 °/o v. — —• 6.987 m2 4% Zaradi porasta cen surovini so obratni krediti nezadostni in je »Runo« izgubila možnost nakupa precejšnje partije kož. V letu 1954 je podjetje ustvarilo 34,876.812 din dobička, od tega je 11,397.415 din z izvozom, 22.8 milijona dinarjev pa od prodaje usnja in volne. Delavstvu je bilo ob koncu leta izplačanih 434.787 din, medtem ko je bil že med letom izplačan doseženi dobiček. Ekonomija, ki je bila dodeljena leta 1951 tovarni v Strahinju pri Naklem, je bila likvidirana z izgubo, enako tudi delavska preskrba pri tovarni. Aktualna problematika »Runa« Stalno aktualen problem je vprašanje investicij. Kvota amortizacije za te namene ni zadoščala, ker je celokupno podjetje stara dediščina, na kateri so se napravila le nujna popravila. Pa tudi ta popravila so morala biti zaradi pomanjkanja sredstev v zadnjih letih omejena. Tako je grozila nevarnost, da se zrušijo stropi, ker ob dežju in pozimi voda prodira skozi strehe in teče na stroje v delavnicah in v pisarniške prostore. Po vojni postavljene turbine in generatorji ne ustrezajo in podjetje je stalno opozarjalo na potrebo ureditve energetskega vprašanja, da bi bolje izkoristilo vodno kapaciteto. Generalni remont parnega kotla je izčrpal polovieo razpoložljivih sredstev za amortizacijo. Problematično je ostalo vprašanje skladišč, ki so raztresena po drugih usnjarskih delavnicah. »Runo« se je zavzemala za to, da bi se mu povrnili prostori likvidiranega obrata tvrdke Peko Iti '(Ljubelj), ki so bili že svoječasno zidani itn so tudi služili za skladišče usnjarske tovarne in šele kasneje uporabljeni za tovarno čevljev. Turbinski sistem tovarne »Runo« je glede na turbine same in na pomožne naprave zastarel. ludi razpored ne ustreza sodobnim načelom izkoriščanja vodne moči. je pač dediščina iz starih dob, ko so posamezni obrati postopoma namesto vodnih koles postavljali vodne turbine. Pravilna rešitev bi bila v združenem izkoriščanju razpoložljive vodne moči v eni hidrocentrali namesto štirih turbin, ki obratujejo s skupno močjo okrog 135 KS. To hidroceintrailo bi bilo treba zgraditi v tovarni sami in bi lahko tudi oddajala del energije za zadovoljitev širših potreb mesta. Med aktualno problematiko podjetja je omeniti posebno še to, da se tovarna čuti močno prikrajšano pri preskrbi s surovinami, ker se dobre kože izvažajo. Jugoslavija proizvaja na splošno pri sedanjem zakolu za kritje kapacitete usnjarskih tovarn premalo kož. Zato lahko izkoriščajo samo 70% naprav. Težke kože morajo uvažati in tudi »Runo« sama dobiva lahke goveje in telečje kože. Uvoz iz inozemstva gre po posredniških tvrdkah Koteks, Derma in Centrotekistil. Po zadnjem razdelilnem načrtu dobiva LR Slovenija, kjer je koncentrirano največ usnjarske industrije države, 43 % govejih, 30% telečjih in 19 % kož od drobnic, kar je glede na zmogljivost podjetij nezadostno. »Runo« ima med 10 usnjarnami v Sloveniji položaj srednje velikega podjetja. Od drugih usnjarn ima tovarna v Šoštanju 494 delavcev, Konus v Konjicah 384 delavcev, Šmartno pri Litiji 126 delavcev, Slovenj Gradec 110, Standard Kranj 105, Usnjarski tehniikum Domžale 87, Miren pri Gorici 48, Ljutomer 35 in Železniki 14. Iz analize bilanc in primerjave z drugimi usnjarskimi podjetji se vidi, da je po velikosti in zaposlenemu osebju »Runo« med desetimi obrati na 5. mestu. Pri rezultatih analize pa je treba pri primerjavi upoštevati, da so pogoji za delo in proizvodi zelo različni. »Runo« izdeluje predvsem gornje usnje, medtem ko dela na primer Standard samo podplate, druga podjetja pa kombinirano. Zaključek »Runo« je pričela pred 50 leti kot malo zadružno podjetje v najeti delavnici s 4 delavci in z izposojenim obratnim kapitalom v času, ko so tržiške usnjarne druga za drugo ustavljale svoje obrate. Začela je torej pod najtežjimi pogoji, ki se sploh dajo zamisliti. Razen tega je izbrala za pričetek dela najbolj težko in nevarno prehodno dobo. Obstala je in premagala vise težave, ki so jo srečavale v prvih letih obstoja. Prvotna delovna ekipa, ki se je do leta 1909 že podeseterila, je prebrodila dve hudi krizi, splošno gospodarsko depresijo od 1931 do 1934 in katastrofalen padec cen surovinam leta 1938. Dve bilanci sta morali izkazati neogibno izgubo. Toda žilava ».Runa« je tudi te udarce izdržala in je zadnjo izgubo že lahko krila iz lastnega rezervnega sklada. Prehod od čreslovega na kromovo, strojenje je bil za neuke usnjarje izredno težaven. Tudi proizvodne spremembe so povzročale mnogo skrbi. Kljub vsemu je »Runo« od leta do leta rasila in napredovala. Njena posest se je širila in kmalu je lahko začela najete delavnice za po vret jo prepisovati v zemljiških knjigah kot premoženje zadruge. Končno je sredi najtežje krize prevzela in akumulirala zadnjo veliko dediščino preostalih tržiških usnjarn, nekdaj ponosno Mallyjevo tovarno. Tovarna, ki je nastala iz koncentracije nekdanjih, na ozkem prostoru stisnjenih delavnic, mora nositi neugodne posledice prejšnjega stanja, ki ne dopuščajo, da bi se notranje delo organiziralo po načelih racionalnega obratovanja in s tem doseglo večji delovni uspeh. Pri stomilijonskih vrednotah, ki jih ustvarja in daje skupnosti, ni imela doslej iza obnovo lastnih obratov potrebnih sredstev. Veliko delo koncentracije je bilo plod naporov ene same generacije, ki je z nemo požrtvovalnostjo nadaljevala delo svojih velikih prednikov. Delovni kader, ki se je bil do druge svetovne vojne podvojil, je moral po okupaciji začeti z novega in vodi danes naprej v starih delavnicah žilavo konkurenčno borbo tekmovanja s favoriziranimi novimi podjetji, ki imajo moderni strojni park in ki obratujejo pod ugodnejšimi pogoji. »Runo« je ponosna, da je in to hoče tudi ostati nosilec slovitega tržaškega usnjarstva in njegovih tradicij, ki je v vseh tegobah čaisov ohranila svojo nezmanjšano življenjsko moč in neprecenljivo voljo do dela. Viri Barth-Barthenheim: Besondere österreichische Gewer.bs- und Haiidels-geisetzkunde. Wien 1820. ill. A'btheiilung: Beschäftigungsirechte, welche sich mit Fabrikaten aus tierischen Häutern abgeben. Neumarktier Gommun. DAS Vice dom 1/128. Rectifikatorisches Stiftregister der Herrschaft Neuhaus mul Altgutenberg. Zunft der Lederer zu Neumarktl DAS. ‘(Fascikel Handwerkerzünfte.) Markt Neumarktl: Gewerbetreibende Profess ioni sten nebst jährlicher Gewerbisnutzung DAS F. K. 1826. K.Miklič: Die Lederzunf-t in Neumarktl. Laibacher Zeitung 3-6. okt., 8. okt., 10.—15. okt., 17.—19. oktobra 1910. iGrofssindustrie Österreiches. Band VII. Die Lederindustrie von Wilhelm Eitner. Str. 345. Wien 1898. V.Kragl: Zgodovinski drobci župnije Tržič leta 1936. Gewerbliche Wirtschaft Kärntens von der Urzeit bis zur Gegenwart. Klagenfurt 1953. Listine družinskega arhiva Pollak: Učno pismo, Mojstrsko spričevalo, Potni list in Wanderbuch Vincenca Polaka, izdan v Augsburgu 1819. Wanderbuch Wincenty Gottak, izdana od policijske direkcije v Hamburgu leta 1823. Färberei und Druckerei Fortschritte und verbesserte Recepte. 1857—1863, Nürnberg 1863. Das Ganze der Lederbereitung von Johan Christian Länge. Weimar 1839. (Iz zbirke Neuer Schauplatz der Künste und Handwerke (17. zvezek). iKsiazsika rzemeslnicza czalaidnika Kunsztu garbarskiego Vincenti Polaka. Warszawa 1821. Delavske bukvice Ludvika Polaka, potrdila o zaposlitvi, učno pismo, korespondenca. Kmetijske in rokodelske Novice leta 1844. Poročilo Janeza Bleiweisa o obrtni razstavi. Bericht über ,sämtliche Erzeugnisse an der Industrie und Gewerbe Ausstellung zu Laibach 1844. Statistično poročilo trgovinske in obrtniške zbornice za 'leto 1970. Ljubljana. Str. 62, 322, 318. Dr. V. Mata ja: Gewerbeverfassung, Wien 1906. M. U. (Österreichisches Siaatswörterbuoh.) Cerkveni glasnik 1919 — 27. Ölanki K. Pirca o tržiškem rokodelstvu. Gorenje 1934, stran 4, st. 7. Sejni zapisniki zadruge Runa 1925—1946. Računske knjige im bilance v. z. o. z. Ruma 1906—1946. Poslovna poročila iz arhiva zadruge Runo 1946—1956. Zadružni register: Profokolaeija čevljarske gospodarske zadruge 1919 in r. z. o. z. Runo 1925. Osebno zbrani podatki Franc Kogoja, K. Mehleta, A. Kralja, N. Salber-gerja, inž. K. Polaka, gospe Fini Polakove,, I. Lončarja, Tone Malija in dr. K. Ahačiča. Vili. PROBLEMATIKA POGONSKE ENERGIJE Osnove vodnega prava iz 1.1869 Neusahljiv vir energije tržiških fužin in rokodelskih obratov v preteklosti in moderne industrije ter mehaniziranih obrtniških obratov v sedanjosti je bila in je ostala vodna moč Bistrice in Mošenika. Ta vodna moč je bila tista -privlačna sila, ki je gnala pogorelce po vseh požarnih katastrofah vedno nazaj, da so na pogoriščih obnavljali svoje delavnice, ognjišča in vodne naprave. Vodna moč je narekovala, da so se ob ozki strugi in tesnih jarkih stisnjeno naselili s svojimi obra-tovališči tržaški kovači, kosarji, žebljarji, usnjarji, barvarji in tkalci, mlinarji in žagarji, nameščali tu svoja vodna kolesa in pogonske naprave. Od poznega srednjega veka, ko je človek doumel izkoriščati vodne sile, se je množilo število koristnikov. Da bi izrabili vsak padec vodnega toka, so izpeljali umetne jarke, da bi se tudi novi in povečani obrati mogli urediti na vodni pogon. Pridobljene vodne pravice so skrbno varovali in branili proti ujmam, pa tudi proti vsakemu posegu neupravičenih. Navzkrižje interesov je neogibno povzročalo spore, ki so se vodili z vso nepopustljivostjo. Napredek tehnike je ustvarjal nove možnosti racionalnega izkoriščanja vodne energije za mehanizirane tovarniške obrate. Temu so stali stari in deloma preživeli koristniki koncesij na potu, ki so is svojimi napravami zajeli komaj petino razpoložljivih sil. Možnost prenosa pridobl jene energije na večje razdalje, ki je bila odkrita na začetku tekočega stoletja, je ustvarila nov režim vodnega gospodarstva. Novi obliki izkoriščanja vodne moči s turbinami velikega obsega in jakosti, so stale nasproti zastarele, primitivne naprave vodnih koles minimalne izdatnosti. Turbinski pogoni so izkoriščali velike padce in zajemali vso vodo, medtem ko so vodna kolesa izrabila le majhen • drobec. Borba med lastniki starih naprav in vodnih pravic ter interesenti za velikopotezne vodne naprave, katerih gradba je zahtevala likvidacijo starih pravic, je bila neizbežna, nasprofstva nepomirljiva, tako da je bila odločitev zares v mnogih primerih težka in kočljiva. Z razvojem mehanizirane množične proizvodnje in razmahom industrijske delavnosti se je iz dneva v dan stopnjevalo tudi zanimanje za izkoriščanje vodnih sil. Spori med starimi lastniki vodnih pravic, posestniki ob bregovih voda in novimi interesenti so postajali vedno bolj pogosti in zamotani. Vse to je narekovalo potrebo, da se uzakonijo načela vodnega gospodarstva. Tako je nastal vodni zakon z dne 30. maja 1869, drž. zak. št.93. Ta zakon je imel obliko okvirnega vsedržavnega zakona, ki je urejal isplošno pravno stran vodnega režima, odnošaje do javnih voda in izkoriščanja vodnih moči. Deželni zakon iz leta 1872 Podrobnejše določbe in izvršne predpise je vseboval deželni vodni zakon za Kranjsko z dne 15. maja 1872. Vodni zakon je postavil kot osnovno načelo zaščito obstoječih naprav in pridobljenih pravic, ne da bi s tem dajal takim napravam kakršno koli prednostno pravico, da bi smeli naprave povečati ali preurediti. Odvečna voda naj bi se po njem pravično porazdelila med druge porabnike. Pri tem je imel načelno prednost tisti, kjer se je z najmanjšo obremenitvijo tretjih oseb lahko dosegel popoln namen. O tem pa je bilo treba zaslišati strokovnjake. Pravico izkoriščanja je podeljevala oblast s koncesijami. V prošnji za koncesijo je bilo treba navesti vsa zemljišča, ki naj bi služila nameravani napravi, in ki jih bi bilo treba odstopiti oziroma obremeniti s služnostmi. Prosilec je moral predložiti točne načrte z vsemi podatki o nameravanem izkoriščanju, o smeri toka vode, o višini padca in o množini vode, ki jo je potreboval za svojo napravo. Naprave je bilo treba zgraditi tako, da je bil zagotovljen neoviran odtok iz vodne naprave in da naprave niso škodovale ribištvu in drugim koristim. Na podlagi vložene prošnje je okrajno glavarstvo določilo rok za javno razpravo o nameravani vodni napravi. Na to razpravo so morali povabiti vse vodne koristnike in lastnike obrežnih zemljišč ter predstavnike samoupravnih oblasti. Visi, ki so se čutili v svojih interesih prizadeti, so imeli možnost iin pravico, da pri javni razpravi izpovejo na zapisnik svoje pomisleke. Proti odločbi okrajnega glavarstva so imeli pravico pritožbe po instančni poti na deželno vlado in nato na poljedelsko ministrstvo. Podeljene koncesije so vpisovali v vodno ‘knjigo, ki pa je imela le pomen vodnega katastra in ni imela značaja zemljiške knjige. S koncesijo je dobil prosilec nepreklicno in v prvi dobi časovno neomejeno pravico izkoriščanja vodne moči. Koncesijska listina je določala kraj, obseg in način ter namen izkoriščanja vodne moči in pri zajezitvah tudi zajezitveno koto, izmero zajezitve in pogoje glede obrežnih zemljišč. Za onega, ki na javnem obravnavanju ni podal nobene izjave, se je štelo, da je z načrtom sporazumen in je izgubil pravico do poznejših ugovorov. Pri manjših napravah je upravna oblast odločala sama v lastnem delokrogu po prostem preudarku. Določbe glede ugasnjen ja pravic so bile v večini zakonov zelo pomanjkljive. Koroški vodni zakon je določal, da pravica ugasne, če se naprava ni zgradila v roku, ki je bil določen v koncesijski listini, nadalje če je ugasla obrt, za katero je bila koncesija vezana, ali če je potekla -doba, za katero je bila koncesija izdana. Časovno omejevanje koncesij je nastalo šele v poznejši dobi. Zakonodajalec v 70 letih, ko je bil vodni zakon sestavljen, ni inogel slutiti, kakšno problematiko bo prinesla elektrifikacija v pogledu izkoriščanja vodnih sil. Praksa je kmalu pokazala, da omogočajo določbe vodnega zakona leta trajajoče spore in procese ter da postajajo prava ovira razvoja moderne industrije. Za vsako novo koncesijo so -se razvili srditi krajevni boji, ki so z gospodarskega področja prehajali na politično in vodili k dolgotrajnim pravdam ter so 'leta in leta onemogočali pričetek gradbenih del. Težava je bila med drugim tudi v tem, da zakon ni predvideval možnosti razlastitve potrebnih zemljišč niti za električne centrale in za postavitev daljnovodov. Pod Jugoslavijo s-o nekajkrat poskušali, da bi že izdane koncesije časovno omejili, vendar spričo- nasprotujočih -si zasebnih interesov ni Ob jezu fužine Globočnikove zgornj< (v ozadju »Kajža«) prišlo do uzakonitve načrtov, s katerimi so želeli uvesti prve osnove planske elektrifikacije. Z nacionalizacijo proizvodnih sredstev po osvoboditvi so končno odpadle ovire, ki so poprej onemogočale smotrno izkoriščanje vodnih sil. V Tržiču je bilo vprašanje izkoriščanja vodnih sil, kakor kaže zgodovina tržiške industrije, po dolgih bojih rešeno že pod režimom privatnega kapitalizma. V naslednjem dajemo kratek pregled razpoložljivih in uporabljenih vodnih moči ter podeljenih vodnih pravic, kolikor je bilo to mogoče rekonstruirati na podlagi še ohranjenih listin. Namen in obseg izkoriščanja vodnih sil v preteklem stoletju Industrija in obrt v Tržiču in okolici je bila od svojega postanka bazirana na vodne moči Mošenika in Bistrice, ki sta jim gnala pogonske naprave. Zato se je v zadnjem stoletju, ko so se obrati pomnožili in tehnično modernizirali, vodila velika borba za vodne pravice. Upravne oblasti so morale vsakokrat, kadar se je pojavil nov obrat ali prošnja za odobritev izkoriščanja vodne moči, oceniti položaj vseh obratov, ki so že imeli na dotičnem odseku vodne pravice, ter presaditi med več prosilci, katero podjetje je važnejše, in za splošen gospodarski razvoj kraja pomembnejše, ter šele potem ustrezno ugotovitvam prisoditi, v kakšnem obsegu, pod kakšnimi pogoji in za kakšne namene ter s kakšnimi napravami sme izkoriščati vodno moč. Izkoriščanje vodne moči se je prvotno do' konca preteklega stoletja koncentriralo na neposredni tok Mošenika in Bistrice skozi sam trg od Cegelš in od Cadol do sotočja obeh tokov. Na ozkem prostoru od Blek do Balosa se je nanizala ob Mošeniku cela vrsta rokodelskih delavnic, usnjarn in kovačij, ki so vse rabile vodno moč. Mošenik je bil zato v spodnjem toku razdeljen na tri vodne jarke, da so mogle ob njih najti mesto pogonske naprave številnih delavnic, usnjarjev in kovačev. Vodni upravičenci so skupno tvorili interesno skupnost, v kateri so imeli določene deleže po pripadajočih vodnih pravicah. Skupnost je v okviru vodopravnih določb in predpisov na stroške članov vzdrževala vodne naprave. Izven trga pa so se v gornjem toku proti Sv. Ani ter proti Dolini na Bistrici in ob pritokih razvile številne male kmečke žage-,samice, ki so predelovale les po starem običaju, povečini za potrebe lastnika in neposredne okolice, pa tudi za prodajo. Razvile so se tudi stope in kmečki mlini, ki so mleli uvoženo žito na kamnih ter predelovali domače pridelke za kmečko prebivalstvo. Zemljiška gosposka je izkoriščala vodno moč na svojih fužinah na Blekah, na Balosu in na Germovki ter za svoje mline in žage. Stope so služile usnjarjem v trgu tudi za mletje ježic in drobitev lubja za čreslo. Nastanek teh žag in mlinov po večini ni bil niti registriran niti so zanje obstajale listine o pridobljeni posebni vodni pravici. Celo vpisi v vodni knjigi in v obrtnem registru so bili pomanjkljivi, ker so bili to po večini kmečki obrati. Iz zgodovine vodnih sporov Najstarejši spis o sporih med vodnimi upravičenci, ki je ohranjen, je datiran iz dnem 20. aprila 1833. Vsetbuje odločbo, ki jo je izdala združena okrajna oblast v Radovljici. Iz spisa je razvidno, da so se pritožili vodni upravičenci na spodnjem toku Mošenika, in sicer Ignac Zeme, Ignac Zupan, Jožef Zeme, Jakob Mally, Pavel in Johan Mally kot lastniki obratov pri rentnem uradu tržiške gosposke 11. februarja 1832, da so lastniki obratov na zgornjem toku, in sicer Gašper Polak, Matevž Polak, Karei Polak, Anton Kališnik, Jakob Mally, Anton Primožič, Gašper Mally, Aleksander Jakob Mally, Franc Janežič, Lovrenc Deu, Karel Deffer, Gašper Dornik, Franc Mally, Jurij Ahačič, Antonija Polc in Anton Radon v mesecu oktobru leta 1831 vpeljali take Vodne rake mošeniške struge h Globočnikovi fužini (V ozadju levo dimnik fužine) izpremembe pri svojih obratih, da pritožnikom pri navedenem vodo-stanju me ostaja dovolj vode za njihove potrebe in da zaradi tega tudi gosposkim mlini in njihove stope za eresio, košarice in valjalnice nogavic ne morejo obratovati, ker so na izgornjem toku tako dvignili jez, da izčrpajo vso vodo samo za lastne obrate. K vsemu temu je še Anton Primožič iz stop za eresio napravil stroj za rezanje barvilnega lesa, Aleks Jakob Mally in Gašper Mally sta poleg svojih dveh stop postavila še dve novi, Karel Deffer pa je v svoji košarici namestil še napravo za poliranje. S tem se je poraba vode na škodo obratov na spodnjem jezu še povečala. Okrajna obllast je zato mislila, da je najumestneje razpravljati o pritožbi na mestu samem in je 23. februarja zaslišala priče. Napravila je ogled vodnih naprav, h kateremu je pritegnila strokovnjake, ki so potrdili, da že dolga leta nikdar ni bilo tako nizke vode kot ravno takrat. Komisija se je prepričala, da obrati na gornjem toku tudi pri takratni nizki vodi lahko vzdržujejo srednji obrat in delajo. Pri ogledu je bilo poudarjeno, da je voda v Mošeniku skupno dobro vseh upravičenih obratov, ki ležijo ob njem. Na podlagi preizkušenj je 'Ugotovljeno, da tudi pri nizkem vodoistanju vsi lastniki obratov na zgornjem in spodnjem toku lahko obratujejo. Ce se ravnajo po odrejenih višinah vode ter ostalo vodo iz rak spuščajo v drugi jarek, lahko delajo tudi obrati na drugem toku. Jez so zapirali od časa do časa iz mržnje in nagajivosti ter s tem izzivali spore. Ugotovilo se je nadalje, da so preuredili obrati na gornjem jezu brez oblastnega dovoljenja samolastno več naprav, pri katerih porabljajo več vode, ki zaradi tega manjka na drugem jarku. Končno pa vzdržujejo ravno lastniki obratov na zgornjem toku rake v tako slabem stanju, da odteka mnogo vode neizkoriščene, ki ne pride za spodnji tok v poštev, marveč le izpodjeda zemljo pod drugimi rakami, Ustrezno tem ugotovitvam je oblast izdala potrebne ukrepe. Drugi najstarejši obranjeni spis je vloga dr. Antona Raka kot predstojnika okrajnega sodišča na okrajno sodišče v Tržiču, v kateri naznanja, da je apelacijska razsodba z dne 22. marca 1839 pod št. 2432 ugodila v vodnem sporu ilgnacu Zemetu proti Gašperju Polaku, Karlu Polaku, Antonu Kališniku, Jakobu Mallyju, Aleksandru Jakobu Mal-lyju, Jožefu Kokalju, Lovrencu Deu, Gašperju Dorniku, Francu Mal-lyju, Juriju Ahačiču, Antonu Radona, Karlu iRezerjn in Antoniji Polc in razsodila, da morajo toženi jez na Mošeniku, katerega so neupravičeno zvišali, v treh tednih postaviti v prejšnje stanje in znižati za tri palce, ker bi bil sicer tožitelj upravičen, da to delo napravi na stroške toženih. Sponi med vodnimi upravičenci so bili tudi pozneje pogosti. Številni mali vodni obrati so ovirali izkoriščanje vodnih sil v večjem stilu in za močnejše pogonske naprave. Industriji ni preostajalo drugega, kakor da jih odkupi ali pa na primeren način pridobi za sporazum. Od začetka je šlo, kakor kaže zgodovina razvoja industrijskih obratov v Tržiču, zelo težko. Vodne pravice malih obratov ob Mošeniku v mestu samem pa je s koncentracijo usnjarn pridobila končno z 2/a podjetje »Runo« v svoje roke. Pregled vodnih naprav leta 1875—1885 Po statistiki Trgovske in obrtniške zbornice za leto 1875 in za leto 1880 je izkoriščala jeklarna v Tržiču vodno moč s šestimi vodnimi kolesi 31 KS, jeklarna na Slapu s tremi kolesi 17 KS, pilama na Blekah z 2 kolesi 7 KS, 6 kosarskih fužin s 6 kolesi 18 KS. Pri Sv. Ani sta bila 2 mlina is 4 pari kamnov in 3 stopami, pri Sv. Katarini 3 mlini s 5 pari kamnov ter v Tržiču 3 s 15 pari kamnov in 12 stopami. V Retnjah dva mlina z 10 pari kamnov ter 3 mlini s 6 stopami v Kovom in Steničnem. V Bistrici 2 mlina s 4 pari kamnov in 7 stopami. Žage so bile pri Sv. Ani 3, pri Sv. Katarini 11, v Retnjah 2 in v Tržiču 1. Cel'tržiški okraj z Dupljami in Kovorjem je imel 22 žag s 24 jarmi in 2 krožnima žagama, vse na podlivna kolesa, le v Kovorju je bilo nadlivno kolo. Žage so skupno izkoriščale 81 KS. Od 16 mlinov jih je imelo 8 nadlivna, osem pa podlivna kolesa, Podlivnih koles je bilo 43, nadlivnih pa 18. Skupno so imele 177 KS. 9 mlinov je upravljal lastnik sam. Pri 7 mlinih so imeli najete mlinarje. V mlinu v Tržiču in Retnjah so delali 260 do 280 dni v letu po 12 ur. Pri Sv. Ani eden 140, drugi 190 dni po lil oziroma 1'2 ur, pri Sv. Katarini 160 dni po 10 ur. V Tržiču je imel mlinar 70 goldinarjev plače in vso preskrbo, v Bistrici pa 27 krajcarjev dnevno. Razen teh obratov je izkoriščalo' vodni pogon med drugimi rokodelci 8 usnjar jev, ki so imeli skupaj 14 vodnih koles z 42 KS. 1 barvar, 2 irharja, pilama 3 vodna kolesa 12 KS, kosar ji in kovači 6 obratov z 10 vodnimi kolesi 48 KS. , Leta 1880 je bilo v tržiškem okraju 28 žag s 4 nadlivnimi in 26 podli vnimii kolesi s 106 KS. Med njimi je imela turnirska žaga pri Sv. Ani 6 jarmov in 6 žaginih listov ter parni kotel. Tudi v Tržiču je bila turnirska žaga z 9.5 KS in 2 krožnimi žagami. Pri Sv. Katarini je bilo 13 žag s 14 kolesi in 43,5 KS. V času ko je prodajala K1D tržiške fužine skupno z vodnimi pravicami družbi bombažne predilnice, so bile v knjigi vodnih pravic pri okrajnem glavarstvu v Kranju dne 5. marca 1885 registrirane naslednje vodne pravice v tem območju: N° 15 Peter Meglič, mlin na lastnem zemljišču pri Sv. Ani 36. N° 16 Frančiška Čarman, lastnica vodne naprave, mlin z dvemi podlivnimi lopatastimi kolesi z jezom in lesenimi rakami pri Sv. Ani št. 34. Kdaj je bila zgrajena, ni bilo vpisano in tudi d vodni pravici ni bilo nobene listine. N° 17 Franc Kavčič, lastnik mlina s tremi pari kamnov, tremi lopatastimi podlivnimi kolesi, lesenim jezom in rakami pri Sv. Ani št. 23. Poraba vode ni bila omejena. Mlin je bil zgrajen leta 1873. N° 18 Karel Hofbauer je bil lastnik treh furnirskih žag in ene navadne žage s štirimi pod livni mi lopatastimi kolesi ter rakami in lesenim jezom. Vodo je uporabljal neomejeno. Jez je bil njegova last. Listin o vodni pravici in podatkov o gradbi obrata ni bilo. N° 19 Fortunat Dobrin je imel pri Sv. Ani št. 3 žago na lastnem zemljišču z jezom in lesenimi rakami. Leta 1885 jo je uporabljal Ivan Polak iz Tržiča, ki jo je imel v zakupu na deset let. Po desetih letih bi pravica ugasnila. N° 20 KID je imela pri Sv. Ani št. 61 vodno napravo in žago na desnem bregu Mošenika. N° 21 KID je imela v Tržiču št. 39 na levem bregu vodno pravico za jeklarno in pilarno. Voda je gonila nadlivno kolesje za pihala in za fužino. Jeklarna je imela posebno nadvodno kolo, pilama podvodno kolo, posebno podvodno lopatasto kolo pa je gonilo pihalo. Lesen jez in rake so bile izključna last KID. N° 65 Franc Dornik je imel košarico z dvemi kladivi in pravico za podlivno fužinsko kolo za pihala. Listin ni bilo. N° 51 Na združenem mošeniškem potoku na Balo.su je imela KID dva podlivna fužinska kolesa in eno nadlivno za pihala. Jez in rake so bile iz lesa. To vodno moč so porabili za pogon predilnice. Razpoložljiva in uporabljena pogonska moč tržiške industrije Vodovje tržiškega zaledja. Opis povirja in vodnih moči Trižiška Bistrica zbira vodo izvirkov severnega pobočja vrhov, ki se odcepijo od Košute proti jugovzhodu skozi Plešovnik in Veliki vrh. Teče zmerno skozi Dolino v jugozahodni smeri in se tam, kjer strmo skalovje zožuje dolino, usmeri proti jugu. Pod Tržičem, kjer se vanjo izteka Mošenik, se vijuga med plodnimi peščenimi terasami ter se končno v zahodni smeri izliva v Savo. Vodni tok Bistrice je 22.65 km dolg. Na celi progi ima 483 m padca oziroma povprečno 21 %o. Najmočnejši je padec od zožitve med Dolino in Sv. Katarino na dolžini 3.22 km, kjer znaša 206.3 m ali 64 %o, medtem ko je v spodnjem toku na 13.38 km le 150 m padca ali 11 %o. Njeno padavinsko področje obsega 251.3 km2 od Stegovnika, Košute in Storžiča ter mejnih robov Karavank. V Bistrico se zlivajo Strženiški potok Košutnik, Zali potok, Lomšica in končno Mošenik. V gornjem toku poteka struga v permskem apnencu, peščencu in skrilu. Od Hudičevega mosta do Pristave preskoči ozek pas triadne formacije in sicer vverfenskega skrila, školjkastega apnenca in dolomita ter poteka nato med dihivijalnimi terasami. V zgornji dolini Bistrice ne nosi seboj večjega proda, pač pa od zožitve doline do Tržiča. Tretjino obrežja so tvorili pred prvo svetovno vojno travniki in njive, ostali dve tretjini pa gozd. Centralni hidrografdčni urad na Dunaju je leta 1911 ocenil pri letnem nizkem stanju vodne sile Bistrice na 7497.21 surove KS, od katerih je bilo takrat 1332.4 izkoriščenih z vodnimi napravami, med- tem ko se je 639.4 KS porazgubilo pri padcih, tako da je bilo še 5.525.4 KS na uporabo. Moš eniški potok. Mošeniški potok izvira pri Laibu nad Sv. Ano med gramozom in poteka skozi razmeroma ozko dolino, ki se pri Sv. Ani nekoliko razširi in ki jo obdajajo gozdnata pobočja hribov. Od izvira do izliva teče 7.5 km daleč in ima Mošenik 280.3 m padca, ki se razdeli na pet stopinj. Gornja proga od kilometra 7.5 do kilometra 6.95 ima povprečno 38.5 %o padca. Kratka strma stopinja do 6.75 pa ima 273.5 %o padca. Proga od 6.75 do 5.30 km ima le 22.8 °/oo, nato pa ima 680 m dolga proga do 4.62 km povprečno 59 °/oo padca, in končna proga, ki menja zaradi ponovnih zajezitev pogosto smer toka, ima povprečno 27 °/oo. Padavinsko področje Mošendka sega od Ljubeljskega sedla do Babe 1966 m in čez sedlo do Kovca v skupini Košute, kjer se v pravem kotu nagne proti jugu ter se preko Bele peči in Pirmane znižuje do iztoka. Na desnem bregu se vzpenja do Črnega vrha. Dolžina toka Mošenika skozi Tržič je 1.4 km od višinske kote 526.6 m ob vstopu na področje občine do 497.8 ob izlivu v Bistrico. Absolutni minimum je ugotovljen na 1880, letna nizka voda 2040, desetmesečna obratna voda pa na 2450 lit/sek. Na tržiškem področju je izkoriščenih 634.1 KS, v izgubo pa gTe 62.2.KS. Pri Črnem vrhu se obrne na Dobrčo in doseže rob Begunjščice. Vododelnica pada do Zeleniškega sedla 1534 m proti severu in se nato vključi na Ljubeljsko sedlo. Padavinsko območje obsega skupno 39.8 km2. Struga poteka v giutenštanjskem apnencu in werfenskih plasteh. Med krajem, imenovanim »iNa plazu« in Tržičem se prebije skozi permski skril in peščence. iNaplaviin nosi razmeroma malo s seboj. Hidrografični zavod na Dunaju je ocenil vodno moč Mošenika pri letnem nizkem stanju na 6.285.3 bruto KS, od katerih je bilo že do leta 1911 industrijsko izkoriščenih 2.857.2 KS, medtem ko se pri padcih izgubi 125.4 KS, tako da je ostajalo še 3.302.7 KS na uporabo. Tržič sam leži ob 17.54 km Bistričnega toka in ima nadmorsko višino 515 metrov do 518 metrov. Absolutni minimum vode je zabeležen v Tržiču z 990 lit/isek, ni zka letna voda 1320 lit/sek, desetmesečna obratna voda pa 12120 lit/sek. Bistrica ima od izliva Lomšice do Tržiča 520 KS izkoriščenih, 20.6 KS pa gre v izgubo. Neizkoriščena je bila leta 1911 še 301 KS. Stanje vodnih naprav pred letom 1914 Pred prvo svetovno vojno je leta 1911 izkoriščalo vodno moč Mošenika 22 obratov in podjetij, in sicer: Izkoriščene Koristnik Obrtna stroka Dovoljenje Dopusten padec Množina vode lit/sek moči pri nizkem stanju KS Gassner & Glanzmann predilnica 13.6 2020 366.3 A. Globočnik slamoreznica 14. 9. 188)7 0.2 1250 3.3 A. Globočnik fužina 14. 9. 1-887 2.12 1,250 36.7 Val. Kos kovačija 14. 9. 1887 0.5 1250 8.3 Karel Polak us,n j arina 14. 9. 1887 0.6 1250 10 Karel Mally -usn jama 20. 9. 1887 2.4 1,250 40 Karel Mally strujama 22. 9. 1887 0.6 1230 10 Franc Den fužina — 1.2 1-250 20 Niko Ahačič kovačija 22. 9. 1887 2 1250 33.3 J. Dornik kovačija 32. 9. 1,887 1.7 625 14.2 A. Globočnik košarica 21. 9. 4887 2.2 730 21.4 A. Globočnik košarica 2:1. 9. ,1887 1.7 730 16.5 Karel Mally pralnica — 1.6 730 15.6 Karel iMa.llv stope za eresio 24. 9. 1887 1.4 365 6.8 Rihard Mally usn jama 24. 9. 1887 0.9 365 4.4 Karel Polak mlin — 2.8 490 18.3 Karel Polak dr,dbilinica čresla 23. 9. 1887 2.8 340 9 Franc Deu drdbilnica čresla 21. 4. 1902 0.9 — — Karel Mally drotbdlnica čresla 2.6 — — Gassner & Glanzmann elektrarna 108.6 1500 217.2 Predilnica žaga januar 1889 4.6 460 28.2 Predilnica Predilnica bivša Lončar žaga bivša Hofbauer žaga januar 1889 4 430 22.9 Vodno moč Bistrice je leta 1911 izkoriščalo 34 obratov, in sicer: Izkoriščene Koristnik Obrtna stroka Dovoljenje Odobritev zajezitve Dopusten padec Množina vode lit/sek moči pri nizkem stanju KS Jože Šribar žaga 25 170 5.7 Peter Teran žaga januar 1899 2.2 170 5 Jože Šribar mlin — 2.5 530 17.7 Peter Teran mlin januar 1899 2.2 530 15.5 Franc Potočnik usn jama — 0.6 600 4.8 Franc Štular mlin — 2.1 400 11.2 Franc Štular žaga — 1.9 200 5.1 Jože Sire žaga november 1899 2.8 400 14.9 Jože Sire mlin november 1899 2.8 1000 44.8 Jože Teran • mlin januar 1899 2.7 610 22 Jože Teran žaga januar 1899 2 610 16.3 Simon Mandeljc mlin januar 1899 2.4 670 ‘21.4 Johan Marki žaga januar 1899 2.7 170 6.1 Johan Marki mlin januar 1899 2.6 500 17.3 Šter kovačija — 2 590 15.7 Helena Globočnik žaga januar 1899 2.4 290 9.3 Katarina Zupan žaga januar 1899 3 890 ' 35.6 Simon Smuk tovarna klincev januar 1899 2.3 1180 36.2 Schneider & Verovšek žaga januar 1899 2.9 290 11.2 Šter žaga — 2.4 590 18.9 Helena Globočnik mlin januar ,1899 2.4 890 28.5 Katarina Zupan mlin januar 1899 2.9 290 11.2 Schneider & Verovšek mlin januar 1899 2.8 890 33.2 Franc Pogačnik mlin 21. 9. 1860 3 640 25.6 Franc Pogačnik žaga 21. 9. 1860 2 640 17.1 baron Born elektrarna — 8.7 2400 2784 Franc Pehare usn jarma in drobtinica eresia 2.6 240 8.3 Franc Ahačič kovačija in žaga 13. 9. 1902 6.2 910 75.2 Charles Moline tovarna leipenike 20. 9. 1886 26.4 1240 436.5 A. Meglič in tovariši žaga 21. 9. 1886 4 200 10.7 Alojz in Janez Meglič, F. Dožan žaga 22. 9. 1886 5 360 24 Franc in J. Meglič, Jakob Primožič žaga 22. 9. 1886 6 360 28.8 Fr. Meglič žaga 22. 9. 1886 2 A 170 4.8 baron Born žaga 26. 1. 1903 4.8 240 15.4 štev. 1834 Franc Pogačnikov mlin je imel pravico samo na odvečno vodo v tržiiškii Bistrici. Obratovanje mlina in žage trgovske tvrdke Schneider & Verovšek je bilo ustavljeno 15. aprila 1911. Podatki o podelitvi koncesijskih pravic v vodnem katastru takrat še niso bili vpisani. Navedene časovne številke se zato nanašajo na zapisnike o določitvi zajezitvenih kot pri okrajnem glavarstvu v Kranju. Luzarjev mlin, ki ga je bila kupila predilnica, dalje drobtinica eresia Karla Polaka in mlin Stanislava in H. Polaka že pred prvo svetovno' vojno niso obratovali. Rake ob kilometru 0.480 Mošenika so bile predeljene s 7 m dolgo medisteno v dva dela. En del je vodil k stopam za eresio Karla Mallyja, drugi del pa k usnjarni Riharda Mallyja. 7 m nižje sta se zopet oba dela združila. Stope za eresio so obratovale le, kadar je bilo vsaj 560—400 lit/sek vode za uporabo. Razen navedenih je bilo okrog 1 km od izliva vodno kolo kovačije Ane Dornik in kolo za stope Riharda Mallyja, pol kilometra dalje pa vodno kolo Jožefe Cvek. Koristniki vodnih moči ob industrijskih jarkih Mošenika Izraba vodne sile Mošenika za pogon obrtniških in industrijskih obratov na industrijskih jarkih v Tržiču je bila urejena brez oblastvenega posredovanja in administrativnih naredb. Vodno moč so obrati izkoriščali s pomočjo treh vodnih jarkov, po katerih je bil Mošenik napeljan do samih delavnic. Vodnih upravičencev je bilo prvotno 24. Prvi vodni jarek je začel na levem bregu Mošenika pod klavnico, kjer je bil zgrajen jez iz kamna. Jarek je vodil skozi mesto in vodna moč je služila za pogon usnjarne Ludvika Polaka, tovarne C. B. Ma'llyja, košarice Janeza in Nika Ahačiča ter Dornikove kovačije. Okrog 70 metrov pod pričetkom tega jarka se odcepi drugi industrijski jarek, ki je med drugim dajal vodno moč elektrarni Matevža Lončarja in ‘Globočnikovim fužinam. Vanj se je stekala odvečna voda prvega jarka. Imel je 12.4 metra pod prvim jarkom vdelano odtočno zatvornico, s katero so lahko odvzemali prvemu jarku poljubno množino vode. Zatvornica je bila zaradi tega izredno pomembna. Okrog 540 metrov pod odcepom drugega jarka je začenjal tretji jarek, na katerem je bila tovarna C. B. Mallyja in usnjarna Franca Deua. Pri nizkem stanju vode sta prva dva jarka porabila vso vodo, tako da je bil tretji večji del leta praktično brez vode. Namen in množina porabljene vode je bila pri udeleženih obratih različna. Izpreminjala se je po zaposlitvi obrata, vendar so deležniki skozi desetletja v medsebojnih sporazumih urejali obseg porabe in izkoriščanja vode od časa do časa ozirajoč se na zahteve in potrebe obratov. Oblast ni imela povoda niti potrebe, da bi reglementirala vodne pravice na Mošeniku. Ona se je naravnost izogibala temu, ker je bilo vprašanje komplicirano in delikatno. Vise poslovanje oblasti se je reduciralo na to, da je leta 1887 določila višino zajezitvene kote. Pri poznejšem niveliranju, leta 1902 in 1906 se položaj ni bistveno izpremenil. Kanec leta 1906 je podal Niko Ahačič pritožbo proti Matevžu Lončarju in Antonu Globočniku, da odvajata neupravičeno vodo v drugi jarek. Pritožba je bila deloma utemeljena. Toda, ker so poprej leta in leta sami upravljali uporabo vode po potrebi, pri tem upoštevali tudi druge interesente ter urejali sporne zadeve v medsebojnih sporazumih, oblast ni mogla nikogar Obtožiti. Ahačič pa je vztrajal na želji, da naj bi se uredilo vprašanje pravice do dobivanja vode konkretno za vsak obrat, ker bi bilo to v interesu složnega in mirnega obstoja delavnic. Sožitje vodnih upravičencev je bilo pri vsem tem vedno napeto in v labilnem ravnovesju. Proti plačanju računov za vzdrževalne stroške so deležniki pogosto ugovarjali, češ da so preveliki in zavlačevali poravnanje. Ugovarjali so tudi proti prevzemanju delovnih bremen in s svojimi pomisleki otežavali vsako preosnovo. Na dnevnem redu so bile pritožbe zaradi nezadostnega zavarovanja jarka in slabega stanja rak in spori zaradi odstranitve naplavin. Tako stanje je trajalo celo desetletje po prvi svetovni vojni. Zgradba imenovana »Paradiže ob Mošeniku. V ozadja Germo vk a Razmere med vodnimi upravičenci so bile urejene po starih šegah, ki niso več ustrezale rastoči potrebi pogonske moči. Zato je firma C. B. Ma'lly z vlogo z dne 21. decembra 1929 prosila okrajno glavarstvo za novo razdelitev stroškov vzdrževanja in isicer na osnovi ključa izkoriščenega in ne pripadajočega vodnega padca. Proti Mallyju so nastopili drugi, ki so stali na stališču, naj1 se vzdrževalni stroški razdelijo tako, da tisti, ki imajo svoje padce izgrajene, plačajo, celotne, za neizgrajene pa polovične prispevke. Izkoriščena ali pripadajoča vodna pravica S tem se je odprla važna polemika o vodnih silah in vodnih zgradbah z vpadi ter o izkoriščanju prti tekočem obratu in pri neobra-tovanju. Vodni zakon je v paragrafu 5 določal, da prispevajo, če ni drugega kriterija, k vzdrževalnim in čistilnim stroškom oni, ki uporabljajo umetne vodotoče in jarke po koristi, ki jo daje vodotoč posameznim interesentom s tem, da mu stavi na uporabo določeno množino vodne sile in sicer, ne glede na to, ali to dovajano vodno silo začasno uporablja ali ne. Deležniki so zato sklenili na sestanku pri iK. Globočniku 28. novembra 1909, da naj inženirji ugotovijo množine vode in vodne padce.. Tako je bila naprošena banska uprava, da sestavi komisijo hidroteh-nikov. Banska uprava je z odločbo z dne 3. oktobra 1930 št. 6230 poverila ta posel inž. Miklavcu ter tehnikom Levickemu in Bidovcu. Imenovani so pričeli z deli 4. julija 1931. Najprej so bile ugotovljene vodne množine, ki so znašate: a) za skupni Mošenik pod iztokom hidrocentrale predilnice pri klavnici................................ 2050 lit/sefc b) za I. kanal nad izpustom.............. 1092 lit/sefc pod izpustom................. 902 lit/sek c) za II. kanal nad izpustom..............1134 lit/sek pod izpustom.................1112 lit/sek č) za III. kanal................125 lit/sek za skupni Mošenik v kanalu predilnice . 202(4 lit/sek d) za II. kanal pri vodni gladini 8 cm pod skobo levi del......................39(2 lit/sek desni del..................... 502 lit/sek e) za združeni I. in >11. kanal pri vodni gladini 6 cm pod skobo desni del.................... 1227 lit/sek levi del...................... 565 lit/sek Absolutni padci pa so bili ugotovljeni a) za I. kanal od zatvornice do spodnjega konca naprave Nika Ahačiča....................................13.08 m v tem neizrabljeni del proge od 0.160 do 0.333 ni vštet b) za lil. kanal in isto dolžino......................8.96 m c) za III. kanal od zatvornice do izliva............5.65 m č) za združeni I. in II. kainal od združitve do izliva posameznik delov.................................6.55 m Iz teh padcev sledijo po vodni množini vodne sile: a) za prvi kanal............. 157.25 KS ib) za drugi kanali .... 152.84 KS c) za tretji kanal........... 9.4 KS č) (16/4) Tovarna C. B. Mallv.............. 34.03 °/o (16/4) Mizarstvo Anton Pretnar .... 4.26 “/o (2/4) Inž. Karel Polak, usnjarna .... 17.03 °/o (8/4) Strojarna Rihard Mally.............8.52 °/o (4/4) Niko Ahačič, fužina................2.13 “/o (1/4) Vzdrževalni stroški so leta 1920 znašali 15.105.80 kron. Leta 1921 7344 kron. 1922. leta 1620.70 din, 1923. leta 1258.25 din, 1924. leta so se znižali na 842.91 din, 1925. leta pa na 999.80 din. Popravila vodnih naprav so v nekaterih letih zahtevala razmeroma znatne prispevke. Šlo je za popravilo struge, čiščenje jarkov, popravila jeza in zatvornic. Tako je leta 1927 na prvem industrijskem jarku 14 interesentov, ki so imeli skupno 45 četrtink deležev, plačalo 3663.90 dim, medtem ko je moralo 5 interesentov na drugem jarku leta 1931 prispevati za vzdrže- Pregled vodnih upravičencev ob industrijskih jarkih Mošenika leta 1931 valna dela in popravila 13.717 din. V letu 1954 je bila odstotna udeležba upravičencev glede prispevkov za vodnega čuvaja po obračunu z dne 14. julija 1954 naslednja: din 1. Predilnica in tkalnica, Tržič . . 7.40 °/o 244 2. Kos Alojzij, Tržič 2.10 °/o 69 3. »Runo«, tov. usnja, Tržič . . . 125.70 «/o 4.148 4. Ahačič Metod, Tržič 13.50 «/o 446 5. Dornik Jože, Ikovač, Tržič , . . 17.30 %» 571 6. Pletilstvo, Tržič 3.60 °/o 119 7. Mokorel nas'1., Tržič 4.20 °/o 139 8. Godnov Jože, Tržič 1.90 °/o 63 9. Globočnik K. nasi., Tržič . . . 6.10 «/o 201 Skupaj . . . 181.80 »/o 6.000 Danes poteka vodna moč nekdanje Lončarjeve elektrarne kakor tudi Globočnikovih fužin neizkoriščena mimo ugaslih obratov in se še ni našla možnost, da bi >se to izdatno vodno silo izkoristilo v produktivne namene industrijske proizvodnje Tržiča. Izkoriščanje vodnih sil Mošenika v povojni dobi 1. P r e d i 1 n iš k e vodne centrale. V največjem obsegu izkorišča vodne sile bombažna predilnica in tkalnica, ki ima na Mo-šeniku 4 vodne centrale. Za pridobitev vodnih pravic je vodila predilnica, kakor je podrobno opisano v njeni zgodovini, tri desetletja hudo borbo, med katero je odkupila naprave prejšnjih lastnikov vodnih pravic in se skušala pogoditi z drugimi interesenti, da bi mogla zgraditi daljnovode. Množina vode, ki je bila v koncesiji v predilnici dovoljena, se je zdela takratnemu vodstvu tovarne nezadostna in tudi doba trajanja koncesije prekratka. Skušala je zato obiti predpise oblasti s tem, da je gradila večje nabiralnike, kakor je bilo to po predloženih načrtih dovoljeno. S tem je izzvala nejevoljo lastnikov trži škili, obratov in tudi občine, čeravno njihovi interesi direktno niso bili prizadeti. Predilnica je postopoma izgradila vodne sile na Mošeniku, katerega vodna moč je stalnejša. Najprej je postavila vodno centralo v sami tovarni na Vojah, ki so jo pričeli graditi že leta 1885 ter je bila obnovljena leta 1923. Vanjo doteka voda od jeza na Balosu po betonskem vodnem kanalu čez Bistrico s padcem 1L2 m na turbino. V centrali sami sta nameščeni dve Francis turbini po 510 KS ali 470 kVA. Drugo centralo ima predilnica pri Sv. Ani. Zgrajena je bila v letih 1902 do 1904 in izkorišča s tremi Francis turbinami 104.3 m vodnega padca. Glede na izredno višino padca je bila ta centrala svojedobno prava tehnična senzacija. Sam Voith je priznal, da njegovo podjetje, ki je specializirano za gradbo turbin, ni imelo v praksi do Vođine moči Mošenika po vodnem katastru iz leta 1911 24* POREČJE MOŠENIKA od 0 00 oio 7*50 km ■s >z>c Predi tri KO. 2000 _ 1Z50 .. 1500 . _1230 'pOKOsbljena, 371 takrat podobnega primera. Moral je izmenjati prvotne turbine ter konstruirati 'nove, da bi ustrezale visokemu vodnemu padcu. Turbine imajo jakost 88 KS 660 k V A, 800 KS 600 kVA in 2000 KS z 2000 k VA. 'Vodno stanje se giblje od minimuma 0.8 do maksimuma 2.4m8. 'Naprave so bile renovirane v'letu 1923 in v letih i945/1949. Normalno obratuje le en generator 2000 kVA. Druga dva pa le, če so na prvem okvare in pri nizkem stanju vode. Voda doteka na turbino po kilometer dolgem, v äkahnati teren zgrajenem rovu. Tretja hidrocentrala je na stari Pilami. Zgrajena je bila leta 1923 ter ima dve Francis turbini po 520 KS ali 475 k VA ter izkorišča padec 28 m. Centrala je bila obnovljena v letih 1945—1949. Voda doteka po 359 m dolgem kanalu in 644 m dolgem rovu. Normalno obratuje le en generator. Drugi služi kot rezerva, uporabljajo ga le ob maksimalnem stanju vode. Kot zadnja je bila zgrajena 5.5km pod šentansko centralo v letih 1933/34 četrta centrala na tako imenovani stopnici bivšega živosrebr-nega rudnika, ki izkorišča 68.9 m padca s 1200 lit/sek in učinkom 900—1.50 KS. Ima Francis spiralno polavtomatično turbino. Voda doteka po 1305 m dolgem rovu. Končno je imela predilnica še na žagarskem obratu pri Sv. Ani nadlivno vodno kolo, ki izrablja padec 6 m s srednjo vodo 0.5 m8. 2. Skupina »R u n o«. Ob industrijskih jarkih izkorišča vodno moč Moišenika v najizdatmejšem obsegu tovarna usnja »Runo«, ki ima 5 tuirbin in 5 električnih central, ki jih je prevzela od prejšnjih usnjarn. Z njimi lahko izkoristi le omejeno količino vode in zelo majhne padce. Te naprave so a) turbina Globočnik, ki že več let ne obratuje. Imela je 2 m padca, en kubični meter vode na sekundo ter skupni jez za več vodnih upravičencev; b) turbina Polak je bila postavljena leta 1910, je sistema Francis s 40 KS in izkorišča padec 1.3 m ob povprečni vodi 2.3 m3; c) turbina Deu, Francis sistema 21 KS, zgrajena leta 1929, stoji na jarku prve skupine vodnih upravičencev ter uporablja srednjo vodo 1.2 m5; č) dvodelna Francis turbina iz leta 1920 ima 40 KS, uporablja padec 1.5 m ter srednjo vodo 1.3 m3 na sekundo. Končno je še Francis turbina 33 KS, ^zgrajena leta 1920, s padcem 1.7 m ter osrednjo vodo 1.3 m3 na sekundo. Ker obratovanje ni bilo stalno, je šlo precej vode pri njej v izgubo. 3. M a 1 i obrati. Razen tega so vodno silo Mošenika izkoriščali po uradnem popisu vodnih naprav iz leta 1954 naslednji obrati manjšega obsega, in sicer: 1. Dornik Franc, kovaški obrat, podli vino vodno kolo, 1.8 m padca, 800 lit/sek. 2. Žaga Deševno, zgrajena leta 1926, padec 7 m, z zastarelo turbino za polnojarmenik. Motiv ob Bistriškem jezu in dovami! kos in šerpov za tržiškim gradom 3. Dovžan Stanko, žagarski obrat pri Sv. Ani, nadlivno kolo iz leta 1920, s štirimi solastniki. Žaga ne obratuje. 4. Obrat Metoda in Girila Ahačiča, Usnjarska 4, za pogon kladiva in brusa, imel je dva podlima kolesa, izkoriščal padec 2.2 m, voda 2200 lit/isek, ni več v obratu, ker je tovarna kos prevzela inventar. Vodna pravica Metoda im Girila Ahačiča, Usnjarska 7, padec 0.67 m, ni izrabljena. 5. (Pretnar Anton, pletilstvo, Benčanova 6, ima podli vn o kolo premera 2.40, s padcem 0.44 m3 na sekundo, 3 KS za hišno centralo. Zgrajena je bila leta 1906 in popravljena leta 1938 in 1952. Vodne sile na Bistrici Na Bistrici je bilo po osvoboditvi 12 vodnih pravic in sicer 4 v zgornji dolini nad Tržičem, 8 pa pod Tržičem. Najstarejša in obenem najmočnejša je bila pogonska naprava tovarne lepenke na Slapu, kjer izkoriščajo 24.6 metrov padca s 1250 lit/sek vode s Francis turbino, ki je bila postavljena leta 1908 in ima 300 KS ali 220 kVA. Jez je bil do leta 1936 zgrajen iz lesenih hlodov, nato pa železobetonsko armiran. Od njega teče voda skozi 162 m dolg vodni rov z 1.50 m premera na turbino. Splošno popravilo naprave je bilo izvršeno leta 1954. Druga največja vodna naprava na Bistrici je bivša Bormova elektrarna na Pristavi, ki je po nacionalizaciji sedaj v upravi elektrarne Sava v Kranju. Centrala je bila zgrajena leta 1906. Ima dve Francis turbini 5 m3 vode na sek., ter izkorišča 8 m padec. Ta centrala je preskrbovala tržiško industrijo in obrtniške obrate, predvsem tovarno čevljev »Peko«, s pogonsko energijo. Oskrbovala je obenem mestno in zasebno razsvetljavo Tržiča. Obratuje nepretrgoma. Povprečna proizvodnja je bila 100.000 kWh. Pod Slapom izkorišča 7 m padec Bistrice tovarna kos in srpov na »Njivi« s Francis turbino 80kW jakosti. Po 90m dolgem kanalu doteka od lesenega jeza na turbino 1400 lit/sek vode. Tovarna porablja mesečno okrog 11.000 kWh. Tretja industrija ob Bistrici je tovarna finega pohištva bivši A. Aman na Balosu, ki je odkupila vodno pravico od C. B.Mallyja — Bonceljna. Obrat je imel še pred 25 leti pogon na vodna kolesa. Sedaj jo zamenjuje turbina 30 KS s povprečno 1000 lit/sek, ki izkorišča vodni padec 3.10 m. Voda doteka na turbino po 22 m dolgem dotočnem kanalu. V Retnjah pri Križah je izkoriščena vodna moč Bistrice za pogon industrijskega obrata »Peko« III. za izdelavo lesnih cvekov, elektrarne in mlina. Napravo je zgradil S. Smuk leta 1932 in popravil leta 1943. Tretjino energije porablja za mlin, dve tretjini pa za izdelavo klince v. Izkorišča 6 m padec. Obratuje 208 ur mesečno ter porabi za izdelavo 14 ton klincev 6000kWh. Nadalje je bila postavljena leta 1920 ob Bistrici elektrarna Janko Zupan, ki so jo leta 1938 prevzele Kranjske deželne elektrarne in deluje od takrat v sklopu gorenjske skupine elektrarn. Izkoriščanje vodnih sil pritokov. Razen navedenih je več vodnih naprav tudi na pritokih Bistrice. Najvažnejša med njimi je pogonska centrala na Dolžariki v Puterhofu, ki je služila za pogon industrijske žage na 'bivšem Bornovem veleposestvu ter za pogon gozdno-industri jske železnice. Naprava izkorišča 75 m padec s Pelto-novo turbino 35 KS in je bila izgrajena leta 1912. Vodno moč Lomšice izkorišča pomožni obrat tovarne lepenke v Cadolah, ki je bil zgrajen leta 1887 ter popravljen in pojačen leta 1895 in 1951. Naprava ima na Lomu betonski zbiralni jez, od katerega doteka voda na turbino po 120 m 'dolgi cevi s premerom 53 cm in padcem 48 m na Peltonovo turbino 190 kW. Nadalje sta 'bili ob Lomšici postavljeni dve krajevni elektrarni in sicer Jožeta Megliča leta 1938 za istosmerni tok za pogon mlina in žage ter Janeza Gaberca leta 1940, ki izkorišča padec 33.60 m. Meglič je leta 1949 zgradil tudi vodni nabiralnik. Gabrčeva elektrarna je imela leta 1954 priključenih 500 žarnic in 5 motorjev s 25 kW. Razen naštetih je ina Lomšici še 13 vodnih pravic za naprave, ki deloma več ne obratujejo. 'Na Blajšnici so tri vodne pravice, in sicer ena za mlinski obrat s 4 metri, za žago s 5 metri in za turbino z 18 m padca. Na Hudem grabnu sta dva kmetslka mlina v Lesah in ena žaga s turbino. Naprave izkoriščajo od 2 do 3 metre padca. V spodnji dolini Bistrice so svoječasno delovale 4 žage samice z zastarelimi napravami, katerih obrat je sedaj omejen le na potrebe lastnika in na žaganje lesa sosedom iz neposredne okolice. Zadnja naprava je bila postavljena leta 1925 s Francis turbino in je služila za razsvetljavo. Z novimi gospodarskimi odredbami se je za male obrate režim izkoriščanja vodni sil močno izpreinenil. Viri Hydrographisches Zemtral'bureau Wien, Wasserkataster, Bl. Nr. 98 in 99 i/, leta 1911. Fascikel spisov o upravi in vzdrževanju industrijskih jarkov za razdobje 1833—1954. Last inž. K. Polaka. Arhiv tovarne »Runo«: Spisi o vodnih razpravah od 1925—1947. Arhiv BPT: Spisi o vodnih pravicah od 1885—1945. Arhiv iMLO Tržič: Popis vodnih naprav po stanju leta 1955. Izpis iz knjige vodnih pravic okrajnega glavarstva Kranj 4885. Popis vodnih naprav iz leta 1954 (Arhiv MLO Tržič). IX. TRŽIŠKA INDUSTRIJA OB KONCU XIX. STOLETJA Proti koncu XIX. stoletja se je začela industrijska in obrtniška fizionomija Tržiča močno izpreminjati. Predilnica je bila na tem, da svoje naprave, potem ko je v poldrugem desetletju premagala začetne težkoče, razširi in je v ta namen hotela izkoristiti vodne moči gornjega toka Mošenika. Pri tem so jo ovirali mali in zastareli žagarski obrati, ki so imeli vodne pravice, ki jih je hotela predilnica zlepa ali zgrda likvidirati. Ti so se uporno branili proti monopolizaciji vodnih pravic in vodni zakon je dopuščal, da so se iz njihovih ugovorov in pritožb razvile dolgoletne pravde. Lastniki predilnice so imeli ta odpor domačinov za neutemeljeno oviro in so pričakovali, da jih bodo upravne oblasti v tej borbi odprto podpirale. Gassner je videl tu pred seboj samo interes predilnice in ga širša skupnost ni zanimala v taki meri, da bi se čutil vezanega upoštevati javne obzire. Rudnik živega srebra pri Sv. Ani je pojemal. Na srečo je prvi del reduciranih rudarjev našel zaposlitev pri gradbi vodnega predora na Bistrici za tovarno lepenke na Slapu. Po ustavitvi rudnika pa so še vsi ostali rudarji dobili delo pri gradbi vodnega rova za predilnico nad Sv. Ano in pri gradbi vodne centrale. Prezgodnja smrt Julija Borna je bila za industrializacija Tržiča nenadomestljiva izguba. Splošna elektrifikacija in tehnični napredek v lesni stroki je prišel na mrtvo točko. (Manjkala je vplivna iniciativa vse do polnoletnosti njegovega sina Karla Borna. V trgu samem se je na pragu novega stoletja vendarle poskušalo rešiti saj dva osnovna vprašanja, namreč preskrbo trga z električno razsvetljavo in z zdravo pitno vodo. Po privatni iniciativi M. Lončarja je dobil Tržič leta 1901 prvo električno razsvetljavo. Občina pa je pričela graditi vodovod kot prvo komunalno podjetje oskrbovalne industrije. V usnjarski stroki je začel Mally mehanizirati usnjarno, nato pa tudi tovarno čevljev. Gradil je turbinsko napravo, povečal delavnice in koncentracija usnjarstva se je razvila v polnem toku. . V Retnjah je na tleh nekdanjih fužin zrasla nova industrija za proizvodnjo lesenih cvekov, ki jo je zasnoval iz Kranja priseljeni S. Smuk. V zvezi s tem so vpeljali v industriji obuval amerikanske stroje, ne da bi se s tem zmanjšala proizvodnja čevljarskih delavnic in Kišne obrti. Vse produkcijske panoge so se trudile, da ne b-i tehnično preveč zaostale. Najtežja ovira za razvoj Tržiča je bilo nerešeno vprašanje železniške zveze. Odločitev glede bo liinjsko-ka r a v a irske proge je zahtevala preusmeritev. Tržiška industrija ljubosumno gleda na napredek Jesenic, ki so si iz krize, ko se je ustavljalo nerentabilno rudarjenje na Karavankah, pomagale do novega razmaha. Našle so skrajšano pot k morju, kjer so dobile v skedenjskih plavžih pri Trstu solidno in trajno bazo. Tržičani še niso bili preboleli, da je Kranjska industrijska družba do temeljev likvidirala njihovo slovito jeklarsko 'industrijo. Od številnih fužinskih ognjev so ostale samo. tri fužine kos in srpov. Tržiška industrija in obrt je delala za oddaljena tržišča. Železniška zveza je bila za to eden od osnovnih pogojev, da bi mogla v ostri tekmi uspevati. Brez nje je ostal Tržič osamljen ob strani. Na občini je vladala nemška večina. Tudi na zunaj je imel trg čisto nemško lice. Z ustanovitvijo otroških vrtcev in snovanjem telovadnih društev pričenja nacionalna borba in položaj postaja vedno bolj nepomirljiv. Leta 1901 je ustanovljena prva kreditna zadruga v Tržiču kot začetna oblika gospodarske osamosvojitve slovenskega življa. Mojstri v tovarnah in delavnicah izvzemši nekaj zavednih slovenskih obrtnikov vzgajajo vajence v nemškem duhu in nemška bojna društva delujejo neumorno na širjenju propagande za Vsenemštvo. V tej težki dobi je Tržič vendarle uspel, da ohrani svoja tržišča in da vzdrži vedno ostrejšo tekmo konkurenčnih področij. Ob proslavi 40-.letnice vladanja avstrijskega cesarja leta 1898 sta bila v priznanje delovnemu Tržiču odlikovana Andrej Gassner in Karel B. Mally kot vidna predstavnika t rž iške industrije. Dogodek sam na sebi ne bi bil toliko zanimiv, da bi ga morali omenjati, postal pa je pomemben zaradi izjav, ki so bile izrečene ob izročitvi odlikovanj. Izjave so značilne za miselnost takratnih vodilnih tržiških industrijcev in predstavnikov javne uprave in imajo v tem za našo industrijsko zgodovino historično vrednost. V svojem govoru ob izročitvi odlikovanj je okrajni glavar dr. M. Gstetlenhofer poudaril, »da so na najvišjem mestu priznali pomen industrije za državo in za občo skupnost ter odlikovali osebe, ki imajo bistven delež za razcvet in razvoj industrije. Razvoj industrije je potreben, da bi mogla država zadostiti zahtevam, ki jih stavijo nanjo od vseh strani. Mora se stremeti za tem, da ne izaostatnemo za drugimi državami, in možje, ki stavijo svoje moči in bogate izkušnje v službo naporov za ustanovitev in razvoj industrijskih podjetij, zaslužijo naj-višje priznanje. Njihova izredna delavnost, obzirnost in neumorni napori so omogočili, da se je industrija v Tržiču dvignila na visoko stopnjo. Uspehi niso bili samo njim v prid, marveč v posebni meri vsemu kraju, okraju in deželi.« V svojem nadaljnjem govoru je okrajni glavar posebno podčrtal dobro sožitje obeh podjetnikov z delavci, ki jih je označil kot važen činitelj v industrijskem življenju, ki pa utegne postati, če zaide na kriva pota, neprijeten in celo nevaren samemu sebi, državi in človeški družbi. V izvezi s tem je podčrtal skrb podjetij za delavce in njihove družine, pospeševanje šolstva in dobrodelnih naprav. S tem so privezali delavce nase in ustvarili razmere, za katere Tržič lahko zavidamo. 'Glavni govornik na proslavi je bil ravnatelj Simon Rieger, ki je v svojem govoru prikazali razvoj tržiš k eg a gospodarstva v preteklosti in očrtal naloge, ki jih stavi veliki napredek znanosti in tehnike na sedanjost. V nadaljnjih izvajanjih je Rieger ugotovil, »da je Tržič napredoval ne samo po številu prebivalstva, marveč tudi po porastu vrednosti hiš in zemljišč. Vsa politika velikih držav Nemčije, Anglije, in Rusije se vrti okrog »kišefta«. Med seboj hočejo deliti ozemlje brez gospodarja in pritegniti nase vso svetovno trgovino. Tudi v Avstriji pričenjajo uvidevati, da je potrebna industrija, da ne bi celokupno gospodarsko ži vljenje zaostalo«. Govornik je apeliral na jubilanta, da naj v svojem bodočem delu ne pozabita socialnih nalog, ki od dne do dne naraščajo. Rieger pravi med drugim, da današnji delavci in nameščenci nimajo več upanja, da 'bi prišli do lastnega podjetja in obrata, kakor je bilo to v prejšnjih časih pri vajencih in pomočnikih v rokodelskih obratih. Razmerje med delavcem in delodajalcem se je zelo spremenilo. Potrebno je plodonosno in koristno delovanje, ki pa je mogoče le z dobrim sporazumom obeh strani. Zahvaljujoč se govornikom je Gassner nato pikro ugotovil, da pri rastočem številu zakonov in naredb industriji ni vseeno, kako se postavljajo politični uradniki proti industriji, kar je občutil že pri gradbi tovarne. Na svojih potovanjih po svetu je opazoval, da se države trudijo, da bi čim bolje ustregle potrebam industrije, ker le tako bi se lahko nekoliko ublažila tudi industrijska zaostalost Avstrije. Mora pa žal ugotoviti, da stopajo naši industrijski napori skoraj povsod v ozadje in ne dosežemo uspehov, ker naša industrija in trgovina nima od države tiste zaščite in podpore, kakor jo nudijo druge države svoji trgovini. »Spoznanje, ki se je uveljavilo v Nemčiji že davno v najvišjih krogih, pri nas ne more še prodreti, da namreč industrija ni zato tukaj, da bi se posameznik obogatil ali da bi polnil državno mošnjo, marveč je industrija, pa naj se o njej misli karkoli, neobhodno potrebna za dobrobit dežele. Kdor pospešuje industrijo, pospešuje s tem dobro skupnosti države.« Omenja nato obisk trgovinskega ministra dr. V. Bärenreitheirja v letu 1898 v Tržiču ter prizadevanja sedanjega trgovinskega ministra barona Di Pauli s katerim ga veže osebno poznanstvo in prijateljstvo ter upa, da bodo sčasoma tudi za uspešni razvoj Tržiča nastale boljše razmere. Šolski vodja Kragelj je očrtal delo Karla Mallyja kot župana in predsednika krajevnega šolskega odbora za pospešitev gradbe šole, za dodelitev prostorov za otroški vrtec in obdaritev ob božičnici, dalje za ustanovitev podpornega sklada za revne šolske otroke ter za pod- pi ran je obrtno-nadaljevalne šole. Dr. O. Vallentschag, nemški odvetnik predilnice, pa je končno proslavil Tržičane zaradi njihove pridnosti, veselja do dela in smisla za kupčijo, ki so trd prednosti Tržiča, s katerimi je postal tretji največji kraj na Kranjskem in si opravičeno pridobil ime kranjskega Manchestra. Delavstvo na tej proslavi ni sodelovalo. Niti predstavniki delavskih organizacij niso bili povabljeni, čeravno je odlikovanje pomenilo priznanje njihovega dela. Le nemško časopisje je porabilo to priložnost, da se je obširno razpisalo o proslavi in o njej izdalo tudi posebno brošuro. Viri Rieger Simon, Eine Feier der Industrie zu Neumarktl. Laibach 1899. Ein deutscher Industrieort. (Deutsche Zeitung. Wien 1898, Nro. 9563.) Geschichte Neumarktls. (Rokopis v lasti inž. O. Riegerja.) Monografije iz gospodarske zgodovine Ivan Mohbrič ZGODOVINA OBRTI IN INDUSTRIJE V TRŽIČU Prva knjiga Izdal Mestni muzej Tržič Založila Državna založba Ljubljana Tiskala tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani ERRATA — CORRIGE Stran 14 spodaj tržiške, čitaj trške Stran 56 zgoraj ©zkopoteznemra, čitaj ozikoprsnemu Stran 68 v sredini priložena, čitaj predložena Stran 80 v sredini v teku, čitaj v času Stran 91 v sredini opirati, čitaj ozirati Stran 100 v sredini gospodarstvo, čitaj gospostvo Stran 104 zgoraj gospodarskih, čitaj gospoisikimih Stran 109 spoidaj povedano, čitaj povečano Stran 115 v sredini Matije, čitaj Matevža Stran 127 zgoiraj bilo, čitaj delo Stran 156 zigoraj peresa, čitaj vzmeti Strani 159 spodaj Martinova, čitaj martinsika Stran 208 zgoraj 1957, čitaj 1557 Stran 215 zgotraj prebivalcev, čitaj prebiralcev Stran 316 zgoraj 1951, čitaj 1931