Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927-1929) in Dravske banovine (1935-1941) Poslanci skupščine Ljubljanske oblasti na dan prvega zasedanja 23. februarja 1927; na sredini predsednik dr. Marko Natlačen Banski svet Dravske banovine leta 1937; na sredini ban dr. Marko Natlačen Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927-1929) in ... Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927—1929) in Dravske banovine (1935—1941) Politični vzpon dr. Marka Natlačena z njegovo izvolitvijo za prvega podna- čelnika Slovenske ljudske stranke (SLS) na celjskem zboru strankinih zaupnikov 14. novembra 1926 je sovpadal s prelomnico v »taktiki in načinu« za udejanje ­ nje njenega avtonomističnega programa, ko se je odločila, da bo opustila svojo dolgoletno opozicijsko politiko in boj za revizijo centralističnih določil vidov ­ danske ustave ter da bo kot vladna stranka uveljavila svojo oblastno prevlado v Sloveniji na področju oblastne samouprave in obče uprave. Posebej je poudarila, da si bo prizadevala za povečanje pristojnosti ljubljanske in mariborske oblastne samouprave, da bosta lahko uspešno delovali za izboljšanje slabih gospodarsko- socialnih razmer v Sloveniji, prek njega pa naj bi vodila pot do zakonodajne avtonomije. 1 Pomembna Natlačenova vloga pri začetkih delovanja slovenskih oblastnih samouprav Po prevzemu funkcije namestnika načelnika stranke dr. Antona Korošca se začenja skoraj triletno obdobje Natlačenove pomembne vloge tudi v sloven ­ skem oblastnem življenju. Od 23. februarja 1927 do sestojanuarske kraljeve diktature leta 1929 je bil predsednik ljubljanske oblastne skupščine in njenega izvršilnega odbora, po njej pa je do predaje poslov banu Dravske banovine 15. novembra 1929 opravljal še naloge komisarja samouprave Ljubljanske oblasti. Glede na to, daje v tem obdobju Korošec usmerjal predvsem politiko Jugoslo­ vanskega kluba v Narodni skupščini, težišče njegovega dela pa je bilo v osrednji vladi, v kateri je bil od februarja 1928 najprej minister za notranje zadeve, v drugi polovici leta njen predsednik, sodeloval pa je tudi v prvi vladi po uvedbi diktature, skratka aktiven je bil predvsem v t. i. »visoki politiki«, je imel osre ­ dnjo vlogo pri vodenju načelstva SLS v Ljubljani oziroma v t. i. »domači politi ­ ki« Natlačen. Njegova posebna naloga je bila udejanjenje pragmatične strankine politike prek usmerjanja in usklajevanja delovanja obeh slovenskih oblastnih samouprav, skupaj s Korošcem in Jugoslovanskim klubom pa si je prizadeval 1 Slovenec, 16. 11. 1926; Miroslav Stiplovšek: Slovenski parlamentarizem 1927-1929 : avto­ nomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kultumi razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana 2000 (dalje Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929), str. 75-78. 69 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju za razširitev njunih pristojnosti oziroma za udejanjenje nekaterih vidikov avto­ nomije Slovenije. 2 Kampanja za volitve oblastnih poslancev je v Sloveniji potekala zlasti v ostrih spopadih med SLS in liberalnim političnim taborom. Bivši orjunaši so kot ekspo ­ nenti Samostojne demokratske stranke (SDS) celo poskušali razbiti Natlačenov shod v logaškem volilnem okraju,3 kjer je uspešno kandidiral. S številnimi shodi in članki seje v volilni boj vključil tudi Korošec, ki seje zavedal pomembnosti zmage SLS na oblastnih volitvah tudi za okrepitev njenega vpliva v pogajanjih za vstop v vlado. SLS je na januarskih volitvah leta 1927 z avtonomističnim progra­ mom dobila v ljubljanski oblastni skupščini z izvolitvijo njenih 40 poslancev več kot tričetrtinsko večino, v mariborski oblastni skupščini pa je bila s prav toliko poslanci njena absolutna večina skoraj 70-%. V obeh oblastnih skupščinah so bili jedro opozicije poslanci SDS, strankarski pluralizem pa kaže podatek, daje bilo v ljubljanski oblastni skupščini zastopanih kar sedem političnih subjektov. 4 Po tako prepričljivi zmagi je načelstvo SLS v Ljubljani pod Natlačenovim vod ­ stvom razpravljalo o organiziranosti ljubljanske in mariborske oblastne samou­ prave ter o nujnih pogojih za začetek njunega delovanja. Neposredno pred prvima skupščinskima sejama je Natlačen sklical v Celju zborovanje osemdesetih obla­ stnih poslancev SLS in jih seznanil s sklepom načelstva, da bosta v obeh skupšči­ nah njuna predsednika vodila tudi petčlanski oblastni odbor. Poslanska kluba SLS, oblikovana po parlamentarnem zgledu, sta dobila za temeljno nalogo, da varujeta »enotnost poslovanja in dela samouprav v Sloveniji«. Zato naj izvolita skupni eksekutivni organ obeh klubov za posvetovanja o tistih samoupravnih zadevah, za katere zakon dopušča, da jih urejata oblastni skupščini enotno. Po ugotovitvi, daje po tedanji zakonodaji »uspešno poslovanje slovenskih skupščin sploh nemogoče«, so dobili oblastni poslanci SLS nalogo, da najprej zahtevajo od Narodne skupščine pooblastilo za spreminjanje nekdanje deželne zakonodaje, prav tako pa od države tudi brezpogojno vrnitev deželnega premoženja in nekdanjih deželnih davščin, kar je gmotni temelj za začetek delovanja oblastnih samouprav.5 Za začetek delovanja oblastnih skupščin je bila pomembna tudi sprememba njihovega začasnega poslovnika, ki je sledila vstopu treh predstavnikov SLS v vlado 1. februarja 1927.6 Minister za notranje zadeve je v njem določilo o voli­ tvah oblastnih odborov po proporcionalnem načelu, s katerim bi bila tudi opozi­ cija zastopana v njem, nadomestil z novim členom, da ta izvršilni organ volijo s tajnim glasovanjem na prvi skupščinski seji. Največja opozicijska stranka SDS 2 Miroslav Stiplovšek: Anton Korošec in prizadevanja Slovenske ljudske stranke za uresničenje narodne avtonomije. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, 2006, št. 2-3, str. 124-132. 3 Slovenec, 18. 1. 1927. 4 Prav tam, 24. 1. 1927, Triumf Slovenske ljudske stranke; 1927-1929; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 106-113. 5 Slovenec, 23. 2. 1927, Centralizem in samouprava. 6 Dr. Fran Kulovec je postal minister za kmetijstvo, ing. Dušan Semec za javna dela in dr. Andrej Gosar z socialno politiko. 70 Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927-1929) in ... se je na ta nedemokratični odvzem možnosti za izvolitev njenega predstavnika v oblastni odbor burno odzvala z ugotovitvijo, daje bil poglavitni pogoj SLS za vstop v vlado izročitev oblastnih samouprav v njeno »popolno eksploatacijo«. 7 Na otvoritvenih sejah ljubljanske in mariborske oblastne skupščine 23. febru ­ arja 1927 je SLS novo poslovniško določilo v polni meri izkoristila in njeni po­ slanci so z absolutno večino vse funkcionarje skupščinskega predsedstva izvolili iz svojih vrst. Natlačen je po prevzemu funkcije predsednika ljubljanske oblastne skupščine poudaril, da se ta upravičeno smatra »za naravno in pravno nasledni ­ co« kranjskega deželnega zbora s pomembno razliko v njuni demokratični sestavi z odpravo vseh stanovskih privilegijev ter izvolitvijo oblastnih poslancev na te ­ melju splošne in enake volilne pravice. Glede na nasledstvo je ljubljanska obla­ stna samouprava upravičena tudi do lastništva premoženja nekdanje Kranjske. S prevzemom zakonsko določenih gospodarsko-socialnih in prosvetno-kultumih zadev bo oblastna samouprava razbremenila državo, ki ji je zato dolžna dodeliti sredstva za njihovo izvajanje brez novih obremenitev davkoplačevalcev. Ob tem je poudaril, da vodi uspešna pot k ozdravitvi težkih razmer v Sloveniji, za kar si bo prizadevala oblastna samouprava, predvsem prek udejanjenja temeljnega programskega cilja: »Zedinjena Slovenija s široko zakonodajno samoupravo«. Zakon o oblastni samoupravi pa odreka oblastnim skupščinam »zakonodajno moč« in jih postavlja pod nadzor velikih županov. Zato seje treba boriti za raz­ širitev kompetenc oblastnih samouprav, za združitev vsega ozemlja, kjer prebiva slovenski narod, v eno enoto in za pravico zakonskega urejanja samoupravnih zadev. Ob tem je posebej poudaril, da ta prizadevanja ne vodijo »kakršni separa ­ tistični ali proti državni nagibi«, temveč je nasprotno njihov cilj »napredek, ugled in moč države«. Natlačen je torej zahtevo, »da dobi slovenski narod v tej državi svoje pravo«, v skladu z novo strankino pragmatično politiko omilil s poudar ­ kom, da so taka prizadevanja dejansko v korist krepitve države. Te Natlačenove programske cilje je v svoji deklaraciji poudaril tudi klub SLS, kije oblastnih samoupravah videl »nekak začetek in prvi korak« na poti do konč­ nega ideala stranke, ki »je in ostane zakonodajna samouprava zedinjene Sloveni ­ je«, pri čemer si bo kar najbolj prizadeval njihov sedanji »tesni delokrog« izrabiti za izboljšanje gospodarsko-socialnih razmer v Sloveniji. Izrazil je prepričanje, da se bodo tudi drugi politični subjekti pridružili boju, »da čimprej zakonitim potom dobimo tako ustavo in tako zakonodajno samoupravo, ki bo ljudstvu res koristila, moč države pa ojačila«. Tudi vse opozicijske stranke so izrazile pripravljenost za konstruktivno sodelovanje v oblastnih samoupravah in se opredelile za skupno reševanje vseh zadev, pomembnih za celotno jugoslovansko Slovenijo, pri čemer je predstavnik SDS posebej poudaril, daje za reševanje politične in državnoprav ­ ne problematike pristojna le Narodna skupščina v Beogradu. 7 Uradni list (dalje UL) ljubljanske in mariborske oblasti, 10. 2. 1927; Jutro, 10. 2. 1927, Uredba klerikalnega absolutizma in teorija v oblastne samouprave; Stiplovšek, Slovenski parlamenta ­ rizem, 1927-1929, str. 115-117. 71 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Toda tem programskim izjavam za skupno delo je ob volitvah oblastnih od ­ borov sledil oster spopad med večino in opozicijo. Natlačen je zavrnil predlog prvaka SDS dr. Alberta Kramerja, da bi imela opozicija svojega predstavnika v oblastnem odboru. Na njegov očitek, da SLS tako izrablja svojo večino, pa je odgovoril, da je tako doslej ravnala tudi liberalna stranka, npr. v ljubljanskem mestnem svetu. Tudi v mariborski oblastni skupščini so kljub protestom opozicije na vse vodilne funkcije izvolili le privržence SLS, za predsednika oblastne skup­ ščine in odbora pa dr. Josipa Leskovarja. 8 SLS je tako v celoti prevzela vodenje samouprav ljubljanske in mariborske oblasti. Toda SLS je nato še s poslovnikoma ljubljanske in mariborske oblastne skup­ ščine »okrepila svoj dominantni položaj in hkrati okrnila vlogo že itak številč ­ no šibke opozicije«. Ljubljanska oblastna skupščina je zavrnila kar okoli sto opozicijskih predlogov za spremembo predloga stalnega poslovnika. Dejavnost opozicije sta omejevali zlasti določili, da mora nujni predlog za prednostno skupščinsko obravnavo predlagati skupina najmanj 15 poslancev, vse opozicij ­ ske politične stranke pa so jih imele le 12, in da večina lahko sredi razprave izglasuje prehod na nadaljnjo točko dnevnega reda. Predstavniki opozicije so taka izjemna pooblastila predsedniku, da onemogoči njihovo razpravo, obsodili z ugotovitvijo, da se z njimi parlamentarizem spreminja v »strankarsko diktatu ­ ro«. Konec februarja 1927 je kralj kot nagrado za vstop SLS v vlado za velika župana Ljubljanske in Mariborske oblasti imenoval njena privrženca (dr. Frana Vodopivca in dr. Frana Schaubacha), medtem ko sta bila dotlej na čelu obče uprave privrženca SDS. Tako je SLS dosegla oblastno prevlado v Sloveniji ne le na področju samouprave, temveč tudi v obči oziroma splošni upravi. 9 Natlačen je na seji oblastne skupščine poudaril velike pristojnosti velikega župana nad delovanjem oblastne samouprave in se zavzel za njeno sodelovanje z njim, ta pa mu jev odgovoru zagotovil, da si bo prizadeval za uspešno skupno delovanje državne obče uprave in samouprave. 10 Ker je SLS prek vodilnih funkcionarjev iz svojih vrst obvladovala Ljubljansko in Mariborsko oblast, je tako presegla tudi upravno razdelitev Slovenije. Natlačen je vladi posredoval amandmaje k Finančnemu zakonu za leto 1927/28 glede prevzema deželne imovine, spreminjanja deželnih zakonov in pre- 8 ARS, fond ljubljanskega oblastnega odbora (AS 92), fase. 35, Stenografski zapisnik 1. seje lju­ bljanske oblastne skupščine 23. 2. 1927; prav tam, fond mariborskega oblastnega odbora (AS 93), fase. 11, Stenografski zapisnik 1. seje mariborske oblastne skupščine 23. 2. 1927. 9 ARS, AS 92, fase. 34, Zapisnik 3. in 4. seje ljubljanske oblastne skupščine 28. 2. 1927; Poslov­ nik ljubljanske oblastne skupščine, sklenjen v skupščinski seji 28. februarja 1927. Ljubljana 1927; Miroslav Stiplovšek: Problemi demokracije v delovanju slovenskih oblastnih skupščin 1927-1929 in banskega sveta Dravske banovine 1931-1941. V: Problemi demokracije na Slo­ venskem v letih 1918-1941 : zbornik prispevkov s simpozija 7. in 8. decembra 2006. Ljubljana 2007, str. 106-107. 10 Slovenec, 20. 4. 1927. 72 Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927-1929) in ... nosa pristojnosti od države na oblastne samouprave skupaj z ustreznimi viri do ­ hodkov. Za njihovo pozitivno rešitev je posredoval na ministrstvih ter imel pogo­ vore s Korošcem in ministri SLS v Beogradu. 11 Sprejetje Natlačenovih predlogov v proračunski razpravi konec marca 1927 v Narodni skupščini pomeni »popolni uspeh« njegovih in tudi Leskovarjevih prizadevanj ter »ogromen uspeh SLS v vladi«, s čimer je »vrnila slovenskemu narodu zopet začetek prave samouprave, ki so jo pokopali bivši centralistični režimi«. 12 Ta in še nekatera druga uspešna posredovanja SLS na gospodarskem področju je hrvaško časopisje komentiralo z ugotovitvijo, »da dobiva Slovenija polagoma posebno pozicijo v državi« 13 in da postajata slovenski oblastni samoupravi »nekaka država v državi«. 14 Natlačen je poudaril, daje bila s Finančnim zakonom za leto 1927/28 »ustvarjena osnova in možnost za uspešno delovanje slovenskih oblastnih samouprav. Od 1. aprila 1927 sta oblastna odbora Ljubljanske in Mariborske oblasti v hitrem tempu pritegnila nase s strani državnih oblasti eno kompetenco za drugo ...«. Velika župana sta jima predala nadzorne funkcije nad občinami, za gmotno okrepitev samouprav pa je bila posebej pomembna izročitev deželnega premoženja. 15 Ljubljanski oblastni odbor je prevzel tudi nadzor nad okrajnimi cestnimi odbori, ki so razpolagali z znatnimi finančnimi sredstvi. Oba oblastna odbora sta začela organizirati tudi svoje urade za izvajanje samoupravnih nalog.16 Na Natlačenovo pobudo in pod njegovim predsedstvom pa sta se aprila in maja 1927 sestala na treh skupnih sejah, na katerih so se oblastni odborniki do ­ govarjali o zadevah, kijih bodo urejali enotno, pri čemer so posebno pozornost posvetili »enaki uredbodaji«. 17 Sodelovala sta tudi pri oblikovanju prvih proraču­ nov. Na prošnjo mariborskega oblastnega odbora mu je Natlačen poslal predlog prvega ljubljanskega oblastnega proračuna.18 Toda velik optimizem po sprejetju Finančnega zakona je bil le kratkotrajen, kaj ti nova vlada, ki j o j e sredi aprila na neparlamentarni način oblikoval radikalec Veljko Vukičevič in iz nje izločil predstavnike SLS, se je odločila za odložitev uveljavitve zakonskega določila o prenosu nekaterih državnih pristojnosti z do- 11 ARS, AS 92, fase. 34, Zapisnik 2. in 3. seje ljubljanskega oblastnega odbora 25. 2. in 2. 3.1927; Slovenec, 11.3. 1927. 12 Slovenec, 31. 3. 1927. 13 Prav tam, 10. 4. 1927. 14 Prav tam, 3. 5. 1927. 15 Ljubljanski oblastni odbor je prevzel lastništvo nad nekaj javnimi stavbami v Ljubljani (Dežel ­ ni dvorec, Narodni muzej, Opera) ter več zdravstvenimi zavodi in posestmi, najpomembnejša gospodarska pridobitev pa so bile Kranjske deželne elektrarne. 16 Dr. Marko Natlačen: Oblastna samouprava v Sloveniji. V: Slovenci v desetletju 19181-1921 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana 1928 (dalje Natla­ čen, Oblastna samouprava v Sloveniji), str. 341-342. 17 ARS, AS 93, fase. 12, Zapisniki L, 2. in 3. skupne seje mariborskega in ljubljanskega oblastne ­ ga odbora 3. 4., L 5. in 26. 5. 1927. Zapisniki so v fondu mariborskega oblastnega odbora, ker so bile skupne seje v Celju in v Rogaški Slatini. 18 ARS, AS 92, fase. 1, spis št. 137 z dne L 4. 1927. 73 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju tacijami na oblastne samouprave. Ta odločitev centralističnih sil v novi vladi je imela tudi za posledico, da minister za finance ni potrdil predlogov ljubljanske oblastne skupščine za zagotovitev ustreznih gmotnih pogojev za delovanje obla­ stne samouprave. Na julijskih sejah ljubljanske oblastne skupščine je bila proračunska razprava zelo burna, ker so opozicijski poslanci upravičeno kritizirali, daje predlog prvega proračuna nerealen. Natlačen jih je utišal z uporabo poslovniškega določila o pre ­ hodu na nadaljnjo točko dnevnega reda, zaradi česar so za krajši čas celo zapustili sejo, skratka, pokazal je, da bo skupščinske seje vodil s »trdo roko«. Tudi podpo ­ ra velikega župana in Natlačenovo posredovanje v Beogradu za zagotovitev za­ dostnih financ za učinkovito opravljanje nalog ljubljanske oblastne samouprave nista bila uspešna. Minister za finance je prvi ljubljanski oblastni proračun potrdil le v višini petine sredstev glede na skupščinski predlog, ker za njegovo realizacijo država ni dala sredstev iz osrednjega proračuna. Zato je ljubljanska samouprava lahko v naslednjih mesecih izvajala le minimalni program, enako kot mariborska oblastna samouprava, ki ji je minister prav tako občutno zmanjšal prvi proračun.19 Natlačen je osebno vodil akcijo za preoblikovanje Kranjske hranilnice v oblastni denarni zavod, ki naj bi z ugodnimi krediti pomagal ljubljanski oblasti, okrajem in občinam ter javnim korporacijam pri izvajanju javnih del. Oblastna skupščina je na julijskem zasedanju ta predlog in sklep o najetju posojila za napredek ele ­ ktrifikacije sprejela ob protestu opozicije, da bo vodstvo denarnega zavoda ime ­ noval oblastni odbor, torej iz privržencev SLS.20 Toda minister za finance tudi teh dveh pomembnih sklepov za gospodarski napredek ni odobril. Natlačen zato ni sklical novih sej oblastne skupščine oziroma je predčasno končal I. zasedanje, da bi preprečil opozicijske očitke o njenem brezplodnem delovanju in o nemoči SLS pri posredovanjih v Beogradu. Te je predstavnik SDS Kramer poudaril tudi ob dejstvu, da minister za notranje zadeve ni dovolil udejanjiti sklepa obeh oblastnih odborov o prvi skupni seji ljubljanske in mariborske oblastne skupščine v Celju za enotno reševanje vseslovenskih zadev, s katero bi SLS dejansko pokazala uve ­ ljavljanje združene Slovenije. 21 Ta dejstva so pokazala, da iz opozicije ni mogoče ustrezno skrbeti za uspešno delovanje slovenskih oblastnih samouprav, kar je bil prav gotovo tudi pomemben dejavnik, daje načelnik SLS Korošec julija 1927 sklenil s predsednikom vlade Vukičevičem blejski sporazum o vstopu SLS v vlado po septembrskih parlamen ­ tarnih volitvah za ceno priznanja državne ureditve po vidovdanski ustavi. S tem je stranka krenila po poti nenačelne dvojne politike, ko je v centralistično-unita- rističnih vladah molčala o svojem avtonomističnem programu, v Sloveniji pa ga je deklarativno poudarjala in si prizadevala zlasti prek razširitve pristojnosti obla­ stnih samouprav uveljaviti nekatere njegove vidike, pri čemer je imel pomembno 19 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 158-163, 168-169. 20 Slovenec, 8. 7. in 22. 7. 1927. 21 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 174-175. 74 Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927—1929) in ... vlogo zlasti Natlačen. Že pred parlamentarnimi volitvami je vlada nagradila SLS za njeno režimsko opredelitev. Ministrstvo za zdravstvo je slovenskima oblastni­ ma samoupravama izročilo upravljanje bolnišnic in terenske zdravstvene službe ter nekaterih dobrodelnih ustanov skupaj s sredstvi, ki jih je za njihovo izvajanje določal državni proračun. Tako sta prvi v državi prevzeli pristojnosti na področju zdravstva. Ta uspeh je SLS izrabila tudi v predvolilni kampanji. Z vstopom pred ­ stavnika SLS Gosaija po njeni absolutni zmagi na volitvah septembra 1927 v vla­ do 22 se začenja tudi obdobje uspešnega delovanja slovenskih oblastnih samouprav. Ljubljanska oblastna samouprava, najuspešnejša v državi Konec septembra 1927 je bila v Beogradu na finančnem ministrstvu kon­ ferenca predsednikov vseh oblastnih odborov, na kateri so razpravljali o pre ­ nosu pristojnosti in njihovem financiranju na oblastne samouprave v skladu s Finančnim zakonom za leto 1927/28. Nanjo sta prišla Natlačen in Leskovar s podrobnim predlogom vseh dejavnosti in ustanov, ki jih slovenski samoupravi hočeta prevzeti od ministrstev. V prizadevanjih za razširitev delovnega področja oblastnih samouprav je bil najbolj dejaven Natlačen, ki je zahteval, da skupaj z ustreznimi dohodki država prenese nanje glede na predloge ministrstev več pri­ stojnosti zlasti na kmetijskem in socialnem področju ter v strokovnem šolstvu. Edino slovenska predstavnika sta na konferenci podala celovit program za prenos pristojnosti na oblastne samouprave, Natlačen pa je posebej poudaril ugotovitev, da se je na njej pokazala neustreznost tedanjih številnih oblasti, ki so premajhne za izvajanje gospodarskih in drugih nalog, kar samo utemeljuje pravilnost pri­ zadevanj za združitev Ljubljanske in Mariborske oblasti oziroma za združeno Slovenijo. 23 Konferencije 17. novembra 1927 sledila vladna Uredba o prenosu poslov na oblastne samouprave. V njej so bile podrobno določene dejavnosti, ki so prešle z dotedanjega upravljanja ministrstev za gradnje, kmetijstvo, trgovino in industrijo, zdravstvo in socialno politiko na posamezne oblastne samouprave, ter določena sredstva iz državnega proračuna za njihovo izvajanje. Poudarimo naj, da sta med vsemi dobili največ pristojnosti slovenski oblastni samoupravi, 24 kar je rezultat prizadevanj funkcionarjev SLS v Ljubljani in Beogradu. Šele po izidu vladne uredbe so lahko oblastni odbori začeli sestavljati predloge realnih oblastnih proračunov, kar pa je bila zahtevna naloga zato, ker za prenesene dejav ­ nosti ni bilo zagotovljenih zadostnih finančnih sredstev. To je veljalo tudi za obe slovenski oblastni samoupravi. 22 Pravtam,str. 173,183-185; Metod Mikuž: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917— 1941. Ljubljana 1968, str. 357-358, 364; Slovenska novejša zgodovina: od programa zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Slovenije 1848-1992. Ljubljana 2005, str. 301-304 (av­ tor Jurij Perovšek); Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 174, 185-186. 23 Slovenec, 30. 9. in 3. 10. 1927. 24 UL ljubljanske in mariborske oblasti, 13. 12. 1927; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 201-204. 75 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Pred začetkom II. zasedanja oblastnih skupščin novembra 1927 je bila seja ljubljanskega in mariborskega oblastnega odbora v Rogaški Slatini, na kateri so razpravljali o ustanovitvi in načinu delovanja paritetnega skupnega uredbodajne- ga odbora, Natlačen pa je predlagal tudi izdajo skupnega uradnega glasila in lista Samouprava. Sklenili so tudi, da bo ljubljanski oblastni odbor poslal maribor­ skemu načrte novih uredb, 25 kar je postala praksa tudi pozneje. Ti sklepi so bili pomembni za enotno uredbodajno dejavnost obeh slovenskih oblasti, ljubljanska oblastna skupščina pa j ih je sprejela na 1. seji II. zasedanja. 26 Slovenec je ustano­ vitev skupnega uredbodajnega odbora Ljubljanske in Mariborske oblasti poudaril kot novo manifestacijo »za zedinjeno samoupravno Slovenijo«. 27 Po izidu vladne uredbe sta ljubljanski in mariborski oblastni odbor začela se ­ stavljati predloga uravnoteženih proračunov, ki naj bi izboljšala gmotno osno­ vo za vse prevzete dejavnosti in ustanove v primerjavi z njihovim položajem v okviru državne uprave. To je pomenilo zaradi prenizkih državnih dotacij iskanje novih davčnih virov. Na decembrskih proračunskih skupščinskih sejah sta pred ­ loga oblastnih odborov za dohodke visokih oblastnih proračunov doživela hudo kritiko opozicije. Ta je na seji ljubljanske oblastne skupščine poudarila, da je Natlačen ob začetku njenega delovanja zagotovil, da ne bo prišlo do nove obdav ­ čitve slovenskih davkoplačevalcev za izvajanje samoupravnih dejavnosti, SLS so očitali, da za prevzete obveznosti ni uspela zagotoviti od vlade zadostnih sred ­ stev, posebej pa so kritizirali tudi številne splošne, premalo natančno razdeljene postavke, kar bo omogočalo oblastnemu odboru razdeljevanje »dispozicijskih fondov« po lastni presoji, torej tudi po strankarskih interesih. Minister za finance je pri potrjevanju skupščinskega predloga ljubljanskega oblastnega proračuna za leto 1928 dohodke sicer delno zmanjšal, ker so bile v njem državne dotacije previsoko ocenjene, toda z 48 milijoni din je bil realno med vsemi 33 oblastnimi proračuni v državi najvišji, 28 mariborski pa je bil le za dobro desetino nižji od ljubljanskega. S sprejetjem realnih uravnoteženih prora­ čunov sta slovenski oblastni skupščini opravili najpomembnejšo nalogo v svojem dotedanjem delovanju, z njima sta lahko poskrbeli za precej uspešno izvajanje samoupravnih pristojnosti, ob dejstvu, daje morala SLS prelomiti obljubo o novi obremenitvi slovenskih davkoplačevalcev, pa naj dodamo, da so njeni predstavni ­ ki v Beogradu uspeli doseči za Slovenijo višje državne dotacije kot nekdanji libe- 25 ARS, AS 93, fase. 12, Zapisnik skupne seje ljubljanskega in mariborskega oblastnega odbora 23. 10. 1927. 26 ARS, AS 92, fase. 31, Stenografski zapisnik 1. seje II. zasedanja ljubljanske oblastne skupščine 5. 11. 1927. 27 Slovenec, 6. 11. 1927, Zlati dokument. 28 V primerjavi z ljubljanskim oblastnim proračunom je bil zagrebški za leto 1928 nekoliko višji (55,5 milijona din), pri čemer pa je treba upoštevati dejstvo, daje imela Zagrebška oblast nad 800.000 prebivalcev, Ljubljanska pa le 537.000; Mira Kolar-Dimitrijević: Financijski proraču­ ni Zagrebačke oblasti za 1927., 1928. i 1929 godinu. V: Acta historico - oeconomica, Zagreb 1994, str. 89. 76 Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927—1929) in ... ralni režim. 29 Z izglasovanjem prvih realnih proračunov seje začelo izpolnjevati pričakovanje, da bosta slovenski oblastni samoupravi v svojem delovanju »vsaj deloma« uresničevali slovenski avtonomistični program.30 Na decembrskem zase ­ danju pa sta ljubljanska in mariborska oblastna skupščina enotno odločno protesti ­ rali proti nameravani okrnitvi slovenske univerze z novim državnim proračunom, s čimer sta na najboljši način potrdili načelno usmeritev o skupnem nastopanju za dosego temeljnih narodnopolitičnih ciljev. Natlačen in Leskovar sta pri predsedni ­ ku vlade uspešno posredovala za ohranitev slovenske univerze. 31 Začetek II. za­ sedanja pomeni torej prelomnico v delovanju slovenskih oblastnih samouprav, po zagotovitvi gmotnih sredstev zanje, pa je bilo treba čim prej z uredbami na novo urediti pravni položaj in organiziranost prevzetih dejavnosti in ustanov. Te naloge so se oblastni poslanci lotili na sejah marca 1928. Glede na dej ­ stvo, da so pravni strokovnjaki v Ljubljani oblikovali več osnutkov uredb, ki naj bi jih v enakih besedilih sprejeli obe oblastni skupščini, je mariborski oblastni odbor predlagal skupno zasedanje obeh oblastnih skupščin, ki bi »združeni pred ­ stavljali nekako skupščino Slovenije«, s čimer bi tudi manifestirali za »enotnost Slovenije«. 32 Toda ljubljanski oblastni odbor je pod Natlačenovim predsedstvom realno presodil, da bi s skupno sejo spravili v hudo zadrego notranjega ministra in načelnika SLS Korošca, ki bi jo moral tako kot njegov predhodnik zavrniti. Zato je ob poudarku svoje opredeljenosti »za zedinjeno Slovenijo« ugotovil, da zaostrene politične razmere po septembrskih parlamentarnih volitvah v državi niso primerne za tako manifestacijo, 33 ki bi bila dejansko provokacija za opozi­ cijsko Kmečko-demokratsko koalicijo (KDK, - sestavljeno iz Hrvaške seljačke stranke, SDS in Slovenske kmetske stranke). Tako sta obe oblastni skupščini na ločenih sejah opravili pomembno uredbodajno delo s sprejetjem številnih uredb s področja zdravstva, kmetijstva in javnih del. Vse so bile objavljene v skupnem glasilu in uradnem listu Samouprava, kije začel izhajati januarja 1928 v Ljubljani z Natlačenovim uvodnikom o njegovi pomembnosti za napredek delovanja vseh samoupravnih organov v Sloveniji. Natlačen je na začetku marčnega zasedanja posebej poudaril velika prizadeva ­ nja oblastnega odbora v Beogradu za potrditev takšnega proračuna, ki bo omogo­ čal uspešno izvajanje vseh prenesenih poslov od države ter organizacijo in kadro ­ vsko okrepitev samoupravnega urada, da bo lahko izvajal številne nove naloge. Za okrepitev finančne moči ljubljanske oblastne samouprave pa je bilo posebej pomembno preoblikovanje Kranjske deželne hranilnice v oblastni denarni zavod 29 ARS, AS 92, fase. 31, Stenografska zapisnika 3. in 4. seje II. zasedanja ljubljanske oblastne skupščine 19. in 20. 12. 1927; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 208- 225. 30 Slovenec, 21. 12. 1927. 31 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 204—208. 32 ARS, AS 93, fase. 4, Dopis mariborskega oblastnega odbora 8. 3. 1928; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 453. 33 ARS, AS 92, fase. 34, Zapisnik 53. seje ljubljanskega oblastnega odbora 12. 3. 1928. 77 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju januarja 1928, ki gaje vlada dovolila po dolgotrajnih Natlačenovih prizadevanjih in ob podpori ministra Korošca. Ta je po posredovanju pri ministru za finance dosegel tudi delno zvišanje državne dotacije za nekatere dejavnosti ljubljanske in mariborske oblastne samouprave. 34 Vsi ti dosežki so pomenili ob realnem prora­ čunu še dodatno zboljšanje gmotne osnove za delovanje oblastne samouprave, pri novih uredbah pa seje v razpravi pokazalo, da bi bila nujna razširitev pristojnosti tudi na spreminjanje nekaterih uredb Narodne in Deželne vlade za Slovenijo v poprevratnem obdobju, da bi jih tako kot nekdanjo deželno zakonodajo prilago­ dili novim razmeram in potrebam oblastne samouprave. Tudi pri drugi pomembni razširitvi uredbodajnih pristojnosti je imel vodilno vlogo Natlačen, ki je z ljubljanskim oblastnim odborom in samoupravnimi ura­ dniki pripravil predlog, da se s Finančnim zakonom za leto 1928/29 pooblasti ljubljansko in mariborsko oblastno skupščino za noveliranje desetih pomembnih uredb z zakonsko močjo iz obdobja od prevrata do prve jugoslovanske ustave. Za podporo temu predlogu je ljubljanski oblastni odbor prosil Jugoslovanski klub, najpomembnejše delo v Beogradu pa je opravil Korošec. Kot minister za notranje zadeve je na seji parlamentarnega finančnega odbora dosegel njegovo podpo ­ ro za slovenski predlog. Nova pooblastila slovenskima oblastnima skupščinama so povzročila hud napad Stjepana Radiča na Korošca, češ da se s tem izvaja slovenski separatizem. Ta vodilni hrvaški politik je kot predsednik zagrebške ­ ga oblastnega odbora že ob uredbodajnih pooblastilih s Finančnim zakonom za leto 1927/28 poudaril, da »de facto« obstojajo različni tipi oblastnih samouprav, pri čemer sta slovenski privilegirani, največja zagrebška samouprava pa ima najmanjši delokrog. Narodna skupščina je s sprejetjem slovenskih predlogov v novem Finančnem zakonu dejansko razširila uredbodajno dejavnost ljubljanske in mariborske oblastne skupščine v omejenem obsegu tudi na zakonodajno po­ dročje. 35 To je bila nova nagrada SLS za sodelovanje v režimski koaliciji. Na sejah marca 1928 je pri sprejemanju uredb konstruktivno sodelovala tudi opozicija, za kar jo je Natlačen posebej pohvalil. Toda odnosi z njo so se zače ­ li zaradi pristranskega strankarskega delovanja ljubljanskega oblastnega odbora kmalu zaostrovati, stopnjevali pa so se po streljanju režimskega poslanca v Na­ rodni skupščini na poslance KDK junija 1928. Polemiko je sprožilo Jutro, kije aktivnost ljubljanskega oblastnega odbora označilo kot vrnitev v »dobo najgrše reakcije in partijskega nasilja« iz časov predvojnega kranjskega deželnega zbora. Glasilo SDS mu je očitalo, da sprejema v službo le uradnike »najčistejše klerikal ­ ne barve«, druge pa premešča ali odpušča. Pri potrjevanju občinskih proračunov in izvajanju nadzora so občinski odbori, v katerih nima večine SLS oziroma jih 34 ARS, AS 92, fase. 31, Stenografski zapisnik 6. seje II. zasedanja ljubljanske oblastne skupščine 14. 3. 1928; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 225-234. 35 ARS, AS 92, fase. 4, Predlog zakonske pooblastitve za ljubljansko in mariborsko oblastno skupščino 28. 2. 1928; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 225-226, 237- 238 in 457-458. 78 Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927-1929) in ... vodijo liberalni privrženci »predmet neprestanih šikan«. Kot primer »klerikalne korupcije« pa je navedlo tudi razdeljevanje pomoči kmetom, ki so bili prizadeti v naravnih nesrečah. 36 Natlačen je očitke zavrnil in poudaril, da ne bo hodil k Jutru po nasvete »koga naj sprejmemo v službo, v kateri občini naj izvršimo revizijo in kako naj pomagamo tistim, ki so pomoči potrebni«. 37 Slovenec je očital libe ­ ralcem, da so v času svojega vladanja izvajali pristransko strankarsko politiko. Jutro pa mu je v odgovoru poudarilo, da se klerikalci branijo, a vse priznavajo, ter dodal, »daje strokovna sposobnost po čudnem naključju specijalno klerikalna lastnost«.38 Ob teh očitkih naj navedemo, da so v gradivu ljubljanskega oblastne ­ ga odbora ohranjena priporočila župnijskih uradov tudi za zaposlitev cestarjev. Iz sejnih zapisnikov ljubljanskega oblastnega odbora pa se vidi, da je bila ve ­ čina postavk izplačanih za razvoj kmetijstva, javnih gradenj, zdravstva in dru ­ gih dejavnosti, pomembnih za vse prebivalstvo, toda del sredstev je razdelil po strankarskih kriterijih zadružnim, kulturnim in telesnovzgojnim organizacijam iz katoliškega tabora. Do skrajne zaostritve med SLS in opozicijo v ljubljanski oblastni skupščini pa je prišlo po junijskem krvoprelitju v Narodni skupščini z žrtvami med poslanci KDK. V protirežimskih demonstracijah na Hrvaškem je pod streli policije padlo več žrtev kot že pred tem tudi v protestih v Beogradu proti Nettunskim konvenci ­ jam, škodljivim za slovensko in hrvaško manjšino v Italiji. Za ravnanje policije pa je bil kot minister za notranje zadeve odgovoren Korošec. Po teh krvavih dogod ­ kih je Jutro objavilo karikaturo Korošca, oblečenega v okrvavljeno duhovniško obleko s policijskim pendrekom in žandarmerijsko kapo.39 Po tem neprimernem in obtožujočem dejanju je Natlačen sklical sejo ljubljanskega oblastnega odbora z edino točko dnevnega reda, da sprejme sklepe glede bojkotiranja Jutra zaradi žalitve in sramotitve Korošca. Oblastni odbor je sklenil izraziti svojo obsodbo in ogorčenje z odstranitvijo Jutra iz vseh oblastnih uradov in ustanov, ki ne smejo v njem objavljati svojih razglasov in objav.40 S temi ukrepi seje ljubljanski oblastni odbor po Jutro vem komentarju prvič »javno politično eksponiral« in s tem tudi prekoračil svoj zakoniti delokrog, omejen le na gospodarsko-socialno problema ­ tiko, s čimer je tudi pokazal, da hoče biti »eksekutiva vodstva SLS«.41 Natlačen je torej vpletel tudi oblastno samoupravo v aktualno politično dogajanje. Julija 1928 seje sestala mariborska oblastna skupščina, v kateri je opozicija v burnih razpravah zahtevala obsodbo zločina v osrednjem parlamentu in stran­ karskega eksponiranja oblastnega odbora z ukrepi proti Jutru. Večina je sicer iz­ glasovala svoje sklepe o neutemeljenosti opozicijskih obtožb, toda predsednik j e 36 Jutro, 20. 4. 1928. 37 Slovenec, 22. 4. 1928. 38 Jutro, 24. 4. 1928. 39 Jutro, 6. 7. 1928. 40 ARS, AS 92, fase. 94, Zapisnik 73. seje ljubljanskega oblastnega odbora 9. 7. 1928. Enak sklep je sprejel tudi mariborski oblastni odbor. 41 Jutro, 11. 7. 1928. 79 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju moral iz bojazni pred ponovitvijo protirežimskih nastopov opozicije predčasno skleniti II. zasedanje. 42 Natlačen je zaradi poteka seje v Mariboru in nove zao­ stritve političnih razmer v državi po smrti hrvaškega voditelja Stjepana Radiča, kije umrl za posledicami ran v skupščinskem atentatu, odlagal sklic ljubljanske oblastne skupščine do oktobra 1928. Njegova bojazen seje izkazala za upraviče ­ no, kajti oblastni poslanci iz SDS in Slovenske kmetske stranke oziroma KDK, tudi ob podpori socialističnega poslanca, so se pripravljali na politični obračun z SLS, čeprav so prav oni ob začetku delovanja oblastne skupščine poudarjali, da obravnava političnih zadev sodi le v Narodno skupščino. Za sejo so pripravili predlog resolucije z ostro obsodbo krvoprelitja v parlamentu, ki je Natlačen ni dovolil prebrati na plenumu, temveč jo je posredoval v obravnavo ustreznemu skupščinskemu odseku. Ker ga je predstavnik KDK zaradi tega obtožil kršenja poslovnika in izjavil, da to dejstvo kaže na solidariziranje večine z »beograjski ­ mi Puniši Račiči«, gaje Natlačen zaradi te žalitve izključil za osem sej. Ker o tej kazni ni dovolil razprave, so poslanci KDK protestno zapustili sejo in nato kolektivno abstinirali delo oblastne skupščine do izteka II. zasedanja. 43 Sele na začetku III. zasedanja novembra 1928 so opozicijski poslanci dobili odgovor, daje ljubljanski oblastni odbor storil vsa ustrezna pietetna dejanja ob Radičevi smrti, Natlačen pa razprave o njih ni dovolil, skratka, uporabil je vse poslovniške možnosti za utišanje opozicije. Taje burno protestirala in njegovo ravnanje ozna­ čila kot »velikanski škandal«. 44 Huda zaostritev medstrankarskih spopadov v ljubljanski in mariborski oblastni skupščini, v marsičem podobnih kot v osrednjem parlamentu, je negativno vpli­ vala na njuno delovanje od zadnjih sej II. zasedanja so šestoj anuarske diktature. Celotna opozicija je tudi bojkotirala slavnostno sejo ljubljanske oblastne skupšči­ ne 29. oktobra 1928 ob desetletnici prevrata oziroma »narodne osvoboditve« in liberalni tabor je organiziral ločeno proslavo tega pomembnega jubileja. Natlačen je na začetku seje med številnimi gosti posebej pozdravil udeležbo odbornikov mariborskega oblastnega odbora, »ki prvikrat s svojo navzočnostjo pri naši skupni seji manifestirajo idejo za zedinjeno Slovenijo«. V govoru je glede na aktualno politično krizo posebej poudaril, daje poroštvo za doseženo narodno svobodo le v jugoslovanski državni skupnosti, zaradi česar je treba odločno zavreči vsakršne amputacijske in defetistične misli. Namesto rušenja države se je treba posvetiti njeni graditvi in napredku, k čemur prispevajo tudi oblastne samouprave. Ti sta v Sloveniji dosegli pomembne uspehe, ki pa bi bili neprimerno večji, če bi se poleg čim večje razširitve samoupravnih pristojnosti udejanil tudi veliki ideal vseh Slo­ vencev z dosego združene Slovenije. 45 Slovenec je za »historično sejo slovenskih 42 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 242-245. 43 ARS, AS 92, fase. 34, Stenografski zapisnik 9. seje II. zasedanja ljubljanske oblastne skupščine 22. 10. 1928; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 251-256 in 462-463. 44 ARS, AS 92, fase. 31, Stenografski zapisnik 2. seje III. zasedanja ljubljanske oblastne skupšči­ ne 9. 11. 1928. 45 Prav tam, Stenografski zapisnik 12. seje II. zasedanja 29. 10. 1928. 80 Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927-1929) in ... oblasti« poudaril, da je pokazala, kako je mogoče ne z brezplodnimi ustavnimi prepiri in zagrizenim strankarstvom, temveč le s solidnim delom udejanjati naro­ dni program.46 Jutro pa je pisalo, daje SLS na njej tudi »oficijelno« pokopala svojo avtonomijo in se opredelila za »beograjski samoupravni program«.47 Ugotovimo lahko, da je skupna slavnostna seja, posebej Natlačenov govor, zrcalila tedanjo pragmatično politiko SLS, ki si je s postopnim povečevanjem pristojnosti prizade ­ vala udejanjiti čim več dejanske avtonomije Slovenije. Obravnavo in sprejetje oblastnega proračuna za leto 1929, za katerega je obla­ stni odbor predlagal znatno povišanje v primerjavi s predhodnim, je ljubljanska oblastna skupščina temeljito opravila na treh sejah III. zasedanja novembra 1928. Opozicijski poslanci so kritizirali zlasti povišanje davčnih virov s ponovitvijo očitkov SLS, da kot vladna stranka ni dosegla zadostnih dotacij iz državnega pro­ računa. Njihovo odklonilno stališče do povišanega proračuna je bilo predvsem izraz politične nezaupnice SLS in dokazovanje njene nemoči v Beogradu. Glede na to, da je bil Korošec tedaj predsednik vlade, je minister za finance predlog proračuna za leto 1929 po malenkostnem znižanju takoj potrdil s pohvalo, daje samouprava ljubljanske oblasti »pravilno razumela svojo vlogo pri dvigu ma­ terialne kulture« in daje »v skladu z dejanskimi potrebami«. Potrjeni proračun je znašal 69,6 milijona din inje bil za kar 45% višji od proračuna za leto 1928. Znova je bil realno najvišji v državi. Ugotovimo lahko, da je bil novi oblastni proračun rezultat velikih prizadevanj, da bi se gmotni položaj vseh samoupravnih dejavnosti in ustanov še znatno izboljšal.48 Ljubljanska oblastna skupščina je na začetku III. zasedanja opravila tudi po­ membno uredbodajno delo. Natlačen je ob sklepu novembrskih sej, ki so bile tudi zadnje v delovanju ljubljanske oblastne skupščine, poudaril, da je na njih izde ­ lala delovni program za leto 1929 in z novim proračunom zagotovila tudi gmo­ tna sredstva za njegovo izvajanje, hkrati pa je »izvršila ogromno zakonodajnega dela«. Samo na jesenskih sejah je sprejela 13 uredb za pravno ureditev pomemb ­ nih samoupravnih dejavnosti ter organiziranost in funkcioniranje oblastnih usta­ nov, kar je »vsekako uspeh, na katerega bi bil lahko ponosen marsikateri evropski parlament«. 49 Na seji načelstva SLS pod Natlačenovim predsedovanjem 27. de ­ cembra 1928 so ugotovili pravilnost strankine politike, kije s sodelovanjem z Na­ rodno radikalno stranko mogla doseči »najlepše uspehe«. Poudarilo je zlasti najpo­ membnejši dosežek: »Vzorno so se izpopolnile oblastne samouprave, ki pomenijo v Sloveniji danes najmočnejši činitelj v gospodarskem in političnem pogledu«. 50 46 Slovenec, 31. 10. 1928. 47 Jutro, 1.11. 1928. 48 ARS, AS 92, fase. 32, Stenografski zapisniki sej III. zasedanja ljubljanske oblastne skupščine 16., 17. in 19. 11. 1928; Samouprava, št. 1, 1. 1. 1929; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 274-287. 49 ARS, AS 92, fase. 32, Stenografski zapisnik 7. seje III. zasedanja ljubljanske oblastne skupšči­ ne 21. 11. 1928. 50 Slovenec, 28. 2. 1928. 81 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Kralj Aleksander je po uvedbi sestojanuarske diktature ukinil tudi vse izvo­ ljene oblastne samoupravne organe, velike župane pa pooblastil, da imenujejo komisarje, ki bodo vodili vse dotedanje posle oblastnih skupščin in oblastnih odborov. 51 Za kontinuiteto delovanja slovenskih oblastnih samouprav je bila po­ membna postavitev njunih vodilnih funkcionarjev Natlačena in Leskovarja za komisarja sredi januarja 1929, ta ugodnost paje bila nagrada za sodelovanje Ko­ rošca kot edinega strankarskega voditelja v prvi vladi šestoj anuarskega režima. Natlačen je podobno kot oblastni komisar v Mariboru uspel v soglasju z velikim županom ter ob opori na obsežen samoupravni urad tudi v novih razmerah, vsem kompetenčnim omejitvam in finančnim težavam navkljub, skrbeti za uspešno iz­ vajanje programa samoupravnih dejavnosti za leto 1929, kakršnega je oblikovala oblastna skupščina na III. zasedanju, tudi zato, ker so bili vsi vodilni funkcionarji in uradniki iz vrst prepovedane SLS. Uvedba kraljeve diktature je torej v lju­ bljanski in mariborski oblasti na področju samouprave velika prelomnica v nači­ nu izvajanja nalog brez izvoljenih organov in z okrnitvijo pristojnosti oblastnih komisarjev, ni pa v Sloveniji bistveno vplivala na uspešnost delovanja oblastnih samouprav.52 Ob tem naj poudarimo, da seje po predaji poslov komisarjev Lju­ bljanske in Mariborske oblastne samouprave 15. novembra 1929 banu Dravske banovine inž. Dušanu Semecu (privržencu bivše SLS) nadaljevalo financiranje samoupravnih dejavnosti na temeljih, ki sta jih oblikovali slovenski oblastni sa­ moupravi. 53 Natlačen je ob likvidaciji oblastnih samouprav poudaril, da so se njune iz­ gradnje v Sloveniji lotili z veliko vnemo, vztrajnostjo in odgovornostjo, zato so se njuni uspehi v Ljubljanski in Mariborski oblasti »kmalu pokazali in sicer v tolikšni meri«, da so celo skeptiki in nasprotniki »začeli presojati naše delo s spoštovanjem«. 54 Dosežke slovenskih oblastnih samouprav je Natlačen predsta ­ vil tudi v zborniku Slovenci v desetletju. V njem je poudaril, da sta dosegli naj­ večje uspehe na gospodarskem področju, zlasti prijavnih (cestnih, hidrotehničnih in elektrifikacij skih) delih, pri pospeševanju razvoja agrarnih panog in ustanov, pri ureditvi delovanja bolnišnic in zdravstvene službe na terenu v povezavi z re ­ ševanjem socialne problematike in pri izboljšanju delovanja nekaterih socialnih ustanov. Na področju prosvete sta imeli velik uspeh pri razširitvi strokovnega šolstva ter pri izboljšanju materialnih pogojev za delovanje osnovnih in srednjih šol, gmotno pa sta podprli tudi kulturne ustanove in dejavnosti. Njun pomem- 51 Zakon o izpremembah zakona o občinski in oblastni samoupravi. - UL ljubljanske in maribor­ ske oblasti, št. 5, 17. 1. 1929. 52 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 303-315. 53 Miroslav Stiplovšek: Banski svet Dravske banovine 1930-1935 : prizadevanja banskega sveta za omilitev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno-kultumih dejavnosti v Sloveniji ter za razširitev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Ljubljana 2006 (dalje Stiplovšek, Banski svet), str. 33. 54 Slovenec, 16. 11. 1929. Vtej številki je bil objavljen tudi obsežen članek »Veliki uspehi sloven ­ skih oblasti na vseh poljih«. 82 Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927-1929) in ... ben uspeh za izboljšanje finančnih razmer za samoupravne dejavnosti je bila tudi ustanovitev oblastnih denarnih zavodov v Ljubljani in Mariboru. S številnimi uredbami pa sta na novo uredili pravni položaj samoupravnih dejavnosti in usta­ nov, poskrbeli pa tudi za izboljšanje delovanja občinskih in okrajnih samouprav. S krepitvijo proračunskih in drugih finančnih sredstev sta poskrbeli za boljše gmotne razmere vseh številnih prevzetih dejavnosti in ustanov v primerjavi z dotedanjim centralističnim urejanjem, z angažiranjem skoraj tri četrtine lastnih davčnih virov, ki naj ne bi prizadeli revnejših slojev, in z dohodki iz premoženja pa sta bili tudi najuspešnejši v državi pri izvajanju svojih nalog. Glede na višja proračunska sredstva in ugodnejše možnosti za kreditiranje pri Kranjski hranil­ nici, ki je znatno povečala svoj kapital, je bila ljubljanska oblastna samouprava pri nekaterih dejavnostih v še večji meri uspešna kot mariborska. Obe oblastni skupščini sta pri svojem delovanju udejanjali nekatere vidike parlamentarizma. 55 Na največjo uspešnost ljubljanske oblastne samouprave v finančni in uredbodajni dejavnosti v primerjavi z drugimi 31 oblastnimi samoupravami sta ugodno vplivali tudi tradicija nekdanje deželne avtonomije Kranjske in strokovni uradniški aparat, kije imel izkušnje iz avtonomnih uradov Kranjske ter Narodne in Deželne vlade za Slovenijo inje bil izključno iz vrst SLS. Zato so ljubljanski oblastni samoupravni organi lahko pri oblikovanju proračunov in uredb pomagali tudi mariborski oblastni samoupravi. Natlačen paje imel že zaradi svoje politične funkcije odločilno besedo tudi pri usklajevanju obeh samouprav glede enotne ­ ga reševanja zadev vseslovenskega pomena, vodil pa je tudi prve skupne seje ljubljanskega in mariborskega oblastnega odbora. Njegova strankarska funkcija paje prišla posebej do izraza v zaostrenih političnih razmerah po skupščinskem krvoprelitju, koje moral usmerjati delovanje SLS v obeh oblastnih skupščinah v političnih spopadih z opozicijo, podobno zaostrenih kot v osrednjem parlamentu, ki so se osredotočili predvsem na napade na Korošca. Tudi o predlogu maribor­ skega oblastnega odbora za skupno zasedanje obeh oblastnih skupščin kot mani­ festacijo za združeno Slovenijo je Natlačen kot politik presodil, da bi z njegovim udejanjenjem povzročil hude težave Korošcu, ki bi ga moral kot notranji minister zavrniti. Ob poudarku Natlačenovih zaslug ne le za uspešno delovanje ljubljanske oblastne samouprave, temveč tudi za usmerjanje in pomoč samoupravnim or­ ganom Mariborske oblasti, pa naj opozorimo tudi na njegovo vlogo pri njenem nedemokratičnem vedenju in izrabljanju za strankarske namene. Bivša SDS je prek Jutra sicer priznala, da se je v oblastni samoupravi tudi »nekaj pozitivnega ustvarilo«, kar po njeni oceni ne more odtehtati negativnih posledic strankarstva, zaradi česar je bila nujna tudi kraljeva ukinitev oblastnih samouprav. Velika pro­ računska sredstva so se iz posameznih postavk uporabljala za utrjevanje moči strank, v Sloveniji torej SLS, opozicija paje bila brez možnosti pri upravljanju 55 Natlačen, Oblastna samouprava v Sloveniji, str. 339-357; Stiplovšek, Slovenski parlamentari ­ zem, 1927-1929, str. 325-331. 83 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju in izključena iz uradniškega aparata.56 Ob tej skrajni kritiki naj poudarimo, daje bila večina proračunskih sredstev uporabljena za dejavnosti, ki so koristile vsemu prebivalstvu in napredku Slovenije, pri dotacijah in podporah, ki jih je razdelje ­ val ljubljanski oblastni odbor, v nekoliko manjši meri tudi mariborski, pa so bile privilegirane organizacije iz katoliškega tabora. Natlačen je pri vodenju ljubljan­ ske oblastne skupščine z vsemi poslovniškimi možnostmi preprečeval kritične nastope opozicije glede delovanja oblastne samouprave, posebej pa proti njenim političnim protirežimskim akcijam. Ob tem naj poudarimo, da je s politizacijo oblastne samouprave začel Natlačen, opozicijski liberalni tabor pa jo je v drugi polovici leta 1928 še poglobil, kar je škodovalo uspešnemu opravljanju samou­ pravnih nalog. Dodamo naj še, daje Natlačen v ljubljanski oblastni skupščini v primerjavi z mariborsko še ostreje ukrepal proti opoziciji, kar mu je omogočil nedemokratični poslovnik, sprejet le z glasovi poslancev SLS. Skratka, storil je vse, da bi SLS uveljavil kot edino zaslužno za uspehe slovenskih oblastnih sa­ mouprav. Natlačenove izkušnje v oblastnih samoupravnih organih, pomembne za njegovo vodenje banskega sveta in prizadevanja za napredek banovinskih dejavnosti (1935-1941) Ko je ban Natlačen februarja 1936 prevzel vodenje svojega posvetovalne ­ ga organa banskega sveta Dravske banovine, mu je njegov nekdanji kolega iz mariborske oblastne samouprave Leskovar izrazil »popolno zaupanje« banskih svetnikov, ki so »dejansko zastopniki slovenskega ljudstva«, da bo uspešno in požrtvovalno opravljal svoje delo »za ljudski blagor«, kar »je tem bolj upraviče ­ no, ker poznamo Vas in Vaše delo že izza časa, ko ste bili predsednik bivše lju­ bljanske samouprave, ko ste pokazali, da se more tudi s skromnimi sredstvi nekaj ustvariti ,..«.57 Čeprav je imel banski svet le posvetovalne pristojnosti in ne tudi uredbodajnih, prav tako pa se ni smel ukvarjati s političnimi zadevami, je bil v obdobju 1931-1941 kot edini predstavniški organ nekakšen naslednik ljubljanske in mariborske oblastne skupščine. Kralj Aleksander je jeseni 1929 z oblikovanjem novih največjih upravnih enot banovin, v Dravsko je kot nagrado ministru Korošcu združil Ljubljansko in Ma­ riborsko oblast, ter z uvedbo kraljevskih banskih uprav na čelu z bani, ki so kot politični predstavniki osrednje vlade poleg vodenja obče uprave dobili tudi vse pristojnosti ukinjenih oblastnih samouprav, ustvaril novo državno ureditev, ve ­ ljavno vse do razpada prve Jugoslavije. 58 Banje imel nalogo, da za t. i. banovin- 56 Jutro, 17. 11. 1929. 57 ARS, fond Banski svet Dravske banovine (AS 77), t.e. 10, Stenografski zapisnik 1. seje VIL zasedanja banskega sveta 17. 2. 1936. 58 Zakon o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna območja z dne 3. 10. 1929. - UL dravske banovine, št. 100, 9. 10. 1929; Zakon o banski upravi z dne 7. 11. 1929.-UL kraljevske banske uprave dravske banovine, št. 1, 20. 11. 1929. 84 Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927-1929) in ... ske oziroma nekdanje samoupravne gospodarsko-socialno in prosvetno-kultume dejavnosti sestavi banovinski proračun, pri čemer z neobveznimi nasveti sode ­ luje banski svet. Ker je banske svetnike kot predstavnike vseh okrajev - srezov in večjih mest imenoval na banov predlog minister za notranje zadeve, je bila vsakokratna sestava banskega sveta usklajena z vladno koalicijo, imela je torej režimski značaj. V prvi polovici tridesetih let je bil tako banski svet sestavljen iz privržencev unitaristično-centralističnega liberalnega tabora, sredi leta 1935 pa je z vstopom Korošca v vlado dr. Milana Stojadinoviča in vključitvijo nekdanje SLS v novo državno režimsko stranko Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ) nastala velika prelomnica tudi v sestavi banskega sveta. Kraljevo namestništvo je 10. septembra 1935 imenovalo za bana Dravske banovine Natlačena, na njegov predlog pa je Korošec kot minister za notranje zadeve 7. decembra 1935 hkrati z razrešitvijo vseh liberalnih banskih svetnikov imenoval v banski svet 41 privr­ žencev nekdanje SLS in tri člane nekdanje Narodne radikalne stranke, torej vse iz vrst nove režimske stranke, kar četrtina med njimi pa je bila nekdanjih oblastnih poslancev. 59 Natlačen je od leta 1936 do 1941 v okviru svojih pristojnosti vodil vsa zaseda ­ nja banskega sveta, pri čemer so bile dragocene njegove izkušnje pri opravljanju predsedovanja skupščini in njenemu izvršilnemu odboru v ljubljanski oblastni samoupravi. Glede na tedanje funkcije je kot ban združeval v svojih rokah vse pristojnosti, saj je opravljal tudi naloge splošne uprave, ki sojih v drugi polovici dvajsetih let izvajali veliki župani hkrati z nadzorom oblastnih samouprav. Druga pomembna razlika je bila sestava obeh predstavniških organov, imenovani ban­ ski svet je bil strankarsko enovit, izvoljeni slovenski oblastni skupščini pa sta bili pluralni in v njih so potekali spopadi z liberalno opozicijo. Pri Natlačenovih predlogih za imenovanje banskih svetnikov je bila poglavitna njihova zvestoba SLS oziroma JRZ. Dva banska svetnika, ki sta bila kritična do režimske strankine politike, sta bila razrešena. 60 Strankarska monolitnost je bila ena temeljnih ovir za demokratično izražanje različnih političnih stališč. Okrnitev demokratičnosti je bila tudi Natlačenova odločitev, da ukine pridobitve banskih svetnikov iz obdobja liberalnega bana dr. Draga Marušiča, kije leta 1933 dovolil banskim svetnikom načelno razpravo o banovinskem proračunu in tudi glasovanje o njem, kar je povečevalo njihov vpliv na banovinski proračun in obvezovalo bana glede nje ­ govega predloga, ki gaje poslal v Beograd. Novi banje svojo odločitev utemeljil z dejstvom, daje banski svet samo posvetovalni organ, ki ne more proračuna ne odkloniti in ne odobriti. 61 Tako je Natlačen sam prevzel vse pristojnosti za konč­ no oblikovanje banovinskega proračuna za potrditev pri ministru za finance ter 59 Službeni list kraljeve banske uprave dravske banovine, št. 19, 20. 8. 1930; Stiplovšek, Banski svet, str. 267-275, 322-326. 60 Dr. Anton Brecelj, zvest nekdanji načelni politiki SLS, je bil razrešen leta 1937, pomemben funkcionar krščanskosocialistične Jugoslovanske strokovne zveze Filip Križnik pa leta 1940. 61 ARS, AS 77, t.e. 10, Stenografski zapisnik 1. seje VII. zasedanja banskega sveta 17. 2. 1936. 85 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju jev skladu s pravilnikom o delovanju banskega sveta po svoji presoji upošteval predloge in stališča njegovih svetnikov, prek svojega banskega urada pa je tudi razdeljeval proračunska sredstva. Velika podpora iz banovinskih sredstev zlasti za zadružne organizacije iz katoliškega tabora pa kaže, da jih je Natlačen upora­ bljal tudi za strankarske namene. Ob tem je treba poudariti, da je v ugodnih razmerah po koncu gospodarske krize in tudi ob podpori vplivnega ministra Korošca uspel v obdobju od leta 1936 do 1940 povečati banovinska sredstva od 133 milijonov din na 207 milijonov din oziroma za dobro polovico. Tako je bil banovinski proračun Dravske banovine najvišji v državi, znatno višji pa je bil tudi od obeh zadnjih proračunov ljubljan­ ske in mariborske oblastne samouprave. Po Koroščevi zaslugi so bili vsi banovi predlogi proračunov tudi potrjeni, banovina pa je po prizadevanjih Natlačena in podpori strankinega voditelja dobila tudi velika posojila zlasti za javne gradnje in izboljšanje položaja zadružništva ter tudi sredstva iz državnih fondov. Natlačen je lahko v večji meri kot predhodniki upošteval predloge banskih svetnikov za izboljšanje gmotnega položaja banovinskih gospodarsko-socialnih in prosvetno- kultumih dejavnosti ter več kot 40 banovinskih podjetij in ustanov. Banski sve ­ tniki pa so tudi s številnimi resolucijami, o katerih so lahko glasovali, predlagali osrednji vladi in banovinskim oblastem ukrepe za izboljšanje razmer v Sloveniji. Natlačen je moral posredovati, da so banski svetniki nekatere resolucije, ki so bile kritične do osrednje vlade, omilili. 62 Medtem koje bilo vodstvo SLS zadovoljno, daje prevzelo politično in obla­ stno prevlado v Sloveniji in da je vlada prepustila banovinskim oblastem zelo samostojno-avtonomno delovanje, pa so banski svetniki ob priznanju zaslug banu Natlačenu za izboljšanje gmotnih pogojev za banovinske dejavnosti od ­ ločno zahtevali uveljavitev banovinske samouprave, ki jo je določala ustava iz leta 1931. Posebej so poudarjali nujnost svoje odločilne vloge pri oblikovanju banovinskega proračuna, ki ga s svojimi posvetovalnimi pristojnostmi niso mogli ustrezno povečevati oziroma vplivati na njegovo razdelitev za posamezne dejav ­ nosti. Tako je na februarskem zasedanju leta 1937 predstavnik banskih svetnikov Josip Leskovar ob zahvali Natlačenu za njegovo delo poudaril, »da s tem nikakor nočemo priznati ali potrditi, da bi se člani banskega sveta strinjali z onim pravnim stanjem, v katerem je banovina do centralne vlade ali države, in tudi ne s pravnim stanjem, v katerem smo do bana«, kar so izrazili z resolucijo, s katero zahtevajo takojšnjo uveljavitev samoupravnega in izvoljenega banovinskega sveta, »ki bo sodeloval tako pri uredbodaji, kakor pri upravi«. Natlačen je zato hvalil in hkrati tolažil banske svetnike, da so svojo nalogo »resno pojmovali« ter da bo njihove nasvete in predloge v okviru omejenih proračunskih možnosti upošteval »z naj­ večjo vestnostjo«. 63 62 Stiplovšek, Banski svet, str. 275-290, Povečanje banovinskih proračunov v novih gospodarskih in političnih razmerah. 63 ARS, AS 77, t.e. 11, Stenografski zapisnik 6. seje VIII. zasedanja banskega sveta 20. 2. 1937. 86 Miroslav Stiplovšek Vodilni funkcionar samouprave Ljubljanske oblasti (1927—1929) in ... Ker vlada kljub obljubam ustavnih določil o izvolitvi banovinskega sveta s samoupravnimi pristojnostmi ni uresničila, kar so banski svetniki na vseh zase ­ danjih zahtevali, jim je leta 1939 prekipelo. Njihov predstavnik je ugotovil, da ne vidijo, »v kolikor g. ban naše nasvete uvažuje in v kolikor jih ne ...« pri čemer je to ostro kritiko omilil, ker daje načelna in ni uperjena proti Natlačenu osebno. Ta si jih je prizadeval pomiriti s poudarkom, da kljub posvetovalni vlogi »kot naš slovenski gospodarski parlament« svoje delo opravljajo »v odlični meri«. Dragoceno je njihovo utemeljevanje nujnih potreb na posameznih območjih in v vsej Sloveniji, njihove pobude pa so bile pomemben temelj in smernice za delo banske uprave. Vsekakor pa bi banske svetnike bolj zadovoljil, če bi jim vrnil oziroma dopustil vsaj tolikšen vpliv, prek načelne razprave in glasovanja o banovinskem proračunu, kot so ga že imeli v obdobju liberalne vladavine v prvi polovici tridesetih let. Podporo zahtevam banskih svetnikov za uveljavitev banovinske samouprave pa je Natlačen posebej utemeljil s svojimi izkušnjami pri vodenju ljubljanske oblastne samouprave. Tedaj je imel »priliko videti, kako bogata in koristna je bila iniciativa, ki je prihajala iz vrst« oblastnih poslancev in prek njih od ljudstva samega. Ob tem mu je bila dragocena zavest, da s svo­ jimi svobodno izvoljenimi predstavniki pri samoupravi »odločujoče sodeluje«. 64 Banski svet je v primerjavi s taktiziranjem vodstva slovenske organizacije JRZ kontinuirano in odločno zahteval zakonsko udejanjenje avtonomističnih teženj. Banski svet je s posebnimi pooblastili izglasoval tudi sprejetje nekaj banovin­ skih uredb, svoje pristojnosti pa je prekoračil tudi z obravnavo nekaterih politič ­ nih zadev. Medtem koje bila uredbodajno-zakonodajna dejavnost pomembna se ­ stavina delovanja oblastnih skupščin, pa je bilo pri banskem svetu sprejetje nekaj uredb le izjema. Politične razprave o državni ureditvi je skrajno radikaliziral na zasedanju leta 1940, koje po hrvaškem zgledu sprejel resolucijo o oblikovanju Banovine Slovenije z izvoljenim zakonodajnim banovinskim zborom.65 V poli­ tičnih razpravah so banski svetniki opozarjali zlasti na komunistično nevarnost in hvalili bana, daje v okviru pristojnosti na področju splošne uprave učinkovito ukrepal proti njej. 66 Natlačen je na zasedanju februarja 1941 tudi v svojem uvo­ dnem ekspozeju obširno prikazal hudo nevarnost velikega razširjenja komunizma med inteligenco. Med ukrepi proti njemu je poleg reform družbenega reda in prave nacionalne vzgoje poudaril tudi »izločitev ljudi z boljševiško miselnostjo iz državnih in samoupravnih služb«. Glede boja proti komunizmu bi bilo želeti, da bi Koroščevemu zgledu odločnosti »sledili vsi, ki so na odločilnih mestih v državi«, je poudaril. 67 Tudi glede poseganja na politično področje je bilo nekaj podobnosti med banskim svetom in oblastnima skupščinama. 64 ARS, AS 77, t.e. 13, Stenografski zapisnik 6. seje X. zasedanja banskega sveta 18. 2. 1939. 65 Stiplovšek, Banski svet, str. 291-316, Krepitev avtonomističnih prizadevanj banskega sveta od leta 1936 do zahteve za oblikovanje Banovine Slovenije leta 1940. 66 Vladimir Kološa: Banski svet Dravske banovine: 1931-1941. Ljubljana 1980, str. 13-17. 67 ARS, AS 77, t.e. 15, Stenografski zapisnik 1. seje XII. zasedanja banskega sveta 17. 2. 1941. 87 Marko Natlačen (1886-1942): v zgodovinskem dogajanju Pomembna podobnost med njima ter delovanjem banskega sveta v drugi polo­ vici tridesetih let je bilo sodelovanje SLS, po letu 1935 v okviru JRZ, v režimski koaliciji. V obeh obdobjih sta bila vodilna strankina funkcionarja pri uveljavlja ­ nju pragmatične politike v Sloveniji Natlačen, v Beogradu pa Korošec. Pomem ­ ben uspeh njunih prizadevanj je bilo izboljšanje gmotne osnove za banovinske dejavnosti in ustanove, in dejstvo, daje banska uprava tudi ob podpori in v sode ­ lovanju z banskim svetom v drugi polovici tridesetih let še v večji meri kot konec dvajsetih let delovala samostojno, kar je bilo pomembno za razvoj Slovenije. Tako je bila udejanjena tiha avtonomija brez ustrezne zakonske osnove. Zaradi notranje- in zunanjepolitičnih vzrokov pa je ostal neuresničen temeljni cilj, iz- bojevanje avtonomne Banovine Slovenije, za kar je bila pod Natlačenovim vod ­ stvom že izdelana ustrezna pravna dokumentacija, kar je bil hud udarec za SLS in temeljna hotenja Slovencev v prvi Jugoslaviji. 68 Tako pa je vso drugo polovico tridesetih let Natlačen predvsem sam odločal o razvoju banovinskih dejavnosti in ustanov, kajti Beograd mu je pri razdelitvi sredstev zanje v okviru potrjenega banovinskega proračuna pustil proste roke, banskemu svetu pa ni omogočil z glasovanjem doseči, da bi uveljavil svoj zavezujoč vpliv na proračun. Ob sklepu naj poudarimo, daje Natlačen uspešno izrabil prednosti SLS kot vladne oziroma režimske stranke za vsakoletno povečevanje banovinskih financ in za izboljšanje gmotnih pogojev za izvajanje banovinskih samoupravnih dejavnosti, toda ne v tolikšnem obsegu, kot so glede na pereče banovinske in lokalne potrebe predla ­ gali banski svetniki. 68 Janko Prunk: Slovenske predstave o avtonomiji (oziroma državnosti) in prizadevanja zanjo v Kraljevini Jugoslaviji. V: Slovenci in država, zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. doli. novembra 1994), Ljubljana 1995, str. 140; Jurij Perovšek: »V zaželje- ni deželi«: slovenske izkušnje s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Ljubljana 2009, str. 239-240. 88