817 Miroslav Krleža Smrt grešnice Marije Zgodilo se je vse to v okolju, v kakršnem — naj nam bog odpusti — poročajo časopisne kronike o takšnih dogodkih le kot o nečem, kar je komaj omembe vredno. Istega dne, ko so časopisi sporočali, da se je v tem in tem hotelu zastrupila mala grešnica Marija, so bile cele strani polne pisanja o sprejemu Njegovega Veličanstva kralja Schiavonije, pa o nogometu in spletkah v ministrstvih, medtem ko smrt male grešnice Marije ni inspirirala niti enega samega novinarja, da bi ji bil posvetil vsaj nekaj vrstic in bi bil 818 Miroslav Krleža tako vso tisto bolečino, ki je razdejala to skromno bit nedolžnega dekleta, ustavil vsaj za štiriindvajset ur v vrtoglavi blaznosti dogajanja, senzaciona-lizma in blufa. Marija se je zastrupila zgodaj zjutraj, okrog štirih; njeno stokanje je skozi zaprta vrata slišal hotelski služabnik, ki se je povzpel v tretje nadstropje, da bi zbudil gosta na številki enainosemdeset, gosta, ki je nameraval odpotovati z zgodnjo jutranjo ladjo. Ko je torej prvi človek zaslišal stokanje zastrupljene deklice skozi zaklenjena vrata njene sobe, je bilo za kakršnokoli pomoč pravzaprav že prepozno, kajti želodčna kislina se je medtem že spojila s strupom in tako se s čisto človeške plati ni dalo storiti prav nič več. Toda nekaj ur pred tem, ko je bilo to nesrečno, jokajoče dekle potrkalo na arhimandritova vrata številka štiriinsedemdeset, so bile odprte še vse možnosti. Najbrž ne pretiravamo, če trdimo, da je bilo vse nesrečno življenje uboge deklice tako rekoč v arhimandritovih rokah kot figurica iz porcelana. In to krhko figurico je ta pijani štor držal v svoji šapi, jo razbil, zatem pa obrnil svetu hrbet ter prostaško in primitivno zahrkal, kruleč in rigajoč kot svinja, pred katero je padla vrtnica. Ker pa ne nameravamo napisati puritanske razprave o tem dogodku, pač pa naj bo to le zapis kronista, moramo prikazati vse te dogodke bralcu v določenem (od nas povsem neodvisnem), bolj ali manj nespremenjenem zapovrstju. Bilo je torej že pozno ponoči. Hotel je spal, tudi potniki iz zadnjega večernega brzovlaka so se že umirili po sobah. Bilo je kot na ladji, ko je čuti samo še stokanje strojev in le svetilka trepeta na prvem jamboru. Iz globine, iz pivnice, je odmevala glasba, vendar pridušeno, kot da je ujeta pod velikim steklenim zvonom. Na dnu dolgih, z mehkimi oblogami prekritih hodnikov so svetile zasenčene žarnice, sem pa tja je zabrnel lift, se za hip umiril, nato pa spet dolgo in enolično brnel. Arhimandrit, postaven možak v bundi, podloženi s krznom, s težkim, na masivni verižici visečim, z dragulji okrašenim križcem za vratom ni bil tako pijan, da ne bi bil pomislil (zaprt v stekleni škatli lifta z livriranim liftbo-yem), kako pravzaprav ni nemogoče, da bi se vrv dvigala pretrgala in bi vse skupaj z njegovimi sto osemnajstimi kilami vred zgrmelo v globino. Pred mnogimi leti je namreč nekje v časopisu bral, da se je nekaj podobnega že zgodilo, od takrat pa ga je ta neprijetna misel nenehno spremljala. Zato si je srečno oddahnil, ko mu je livrirani deček odprl steklena vrata in je spet začutil pod nogami traverze in solidno betonsko konstrukcijo. Arhimandrit, ki je stanoval v tretjem nadstropju v sobi štiriinsedemdeset, osivel, bradat, mastnih las ko kak klasičen tip duhovnika grške veroizpovedi (ki ga Mu-sorgski vidi v blagem scherzu in o katerem poje Demjan Bedni kot o pajku z razcvetelim nosom in kamilavko), ta arhimandrit je torej ves dobro razpoložen na široko odprl vrata svoje sobe. Polglasno si je brundal frivolno fija-karsko popevko, slekel krzneno bundo, z rdečo svilo podloženo kuto in se tako, ves razhomatan, pogrkujoč in rigajoč globoko prepognil v pasu in si z debelima, močno prekrvljenima mesarskima rokama sezul čevlje. Padel je prvi čevelj, težak in masiven, zatem takoj drugi in arhimandrit slaven pridigar, ki je vso noč popival s tremi ministri, s sedmimi defravdanti in sle- 819 Smrt grešnice Marije parji, ki so vsi nazdravljali kralju in državi in govorili o milijonih in krvi, ta arhimandrit, slavni pijanec, je ravno razmišljal, ali naj poišče v kovčku škatlico s sodo bikarbono in si z žličko ali dvema prežene neprijeten okus v ustih, ko se je nenadoma oglasilo trkanje. Začudil se je, čemu neki to trkanje na njegova vrata. Prvi hip je pomislil, da je gotovo pomota. Ko pa se je trkanje ponovilo in je trajalo dlje časa, plaho, toda vztrajno, je vstal in tak, kot je bil, v spodnjih hlačah in debelih volnenih nogavicah, zakoračil proti vratom. Pred vrati je stalo dekle, slabokrvno dekletce, razoglavo, v svileni obleki, v obraz popolnoma zeleno. Drhtelo je v smrtni grozi. »Kaj je? Vi ste se zmotili, gospodična!« »Ne, nisem! Prosim vas! Sploh se nisem! Jaz stanujem tu zraven vas, na številki triinsedemdeset. Že pred večerjo sem mislila k vam! Prosim vas, ko boga vas prosim, meni gre za življenje in smrt!« »No, prav! Prav! Razumem! Tise! Samo tise! Čemu ste tako vznemirjeni? Nikar se tako ne vznemirjajte! Jaz razumem! Prosim! Izvolite! Samo tise!« Dekle se je zrinilo v sobo, privleklo se je do stola, se sesedlo nanj in na glas zajokalo. To njeno ihtenje je bilo tako krčevito, da je arhimandrit samo gledal in tak, kot je bil, napol gol, v nogavicah, ogrnjen z rdeče podloženo kuto (da je bilo videti dolge, v gležnjih s trakovi spodvezane spodnje hlače), nikakor ni mogel ugotoviti, ali so te solze pristne ali le igrane. — Če laže, laže spretno, vsa čast ji, je razmišljal arhimandrit in opazoval dekle skozi napol priprte oči. In ko je to trajalo in trajalo in se je zdelo, kot da se je čas ustavil; in ko je dekle opazilo, da je arhimandrit obstal nepremičen, se je vrglo na tla in se po kolenih priplazilo k duhovniku. Tam, pred arhimandritovimi nogami je ponovno zaihtelo. Navzočnost mlade, nadišavljene ženske, mehkoba njenih las, svila, skozi katero je bilo čutiti toplo telo, vse to je razgrelo pijančevo kri in njegov glas je zadrhtel v grlu. »Dete drago! Meni vse to ni jasno! Jaz vsega tega ne razumem! Pomirite se! Sedaj je noč! Tu se sliši iz sobe v sobo, tudi če samo parket za-škriplje! Kakšen smisel ima to, takole sedaj? .. .« Deklica je bila še čisto mlada, komaj je dopolnila sedemnajst let in njeno ihtenje je bilo še povsem otroško. Solze ji niso in niso dale, da bi bila spregovorila. Arhimandrit jo je pobožal po obrazu, začutil na dlani ogenj njenih razžarjenih lic, se obrnil in šel k umivalniku, natočil kozarec vode in ji ga ponudil. »Zberite se, dete! Zberite se! Kaj vse to pomeni?« »Gospod, dragi moj gospod, oče! Prosim vas, mene je strah, bojim se, rada bi se spovedala, grabi me strah, jaz sem bolna, gospod!« »Jaz da bi vas spovedal, dete? Kako da bi vas jaz spovedal? Zakaj?« »Jaz sem vas nocoj videla, ko ste odhajali iz hotela, in sem čakala, da ste se vrnili. Bilo me je strah! Rada bi se pomirila, gospod, oče, rada bi se spravila s svojim življenjem! Strah me je! Znorela bom! Umrla bom! Jaz se bojim boga!« 820 Miroslav Krleža Arhimandrit, ženskar in pijanec, ni veroval v boga. Že v biichnerjev-sko-darvinskih nižjegimnazijskih časih se je v njem tako imenovana nadnaravna vrhnja stavba sesula in ostala sesuta tudi kasneje, ko ga je življenje premetavalo sem in tja, in tako je živel tudi pod svečeniškim plaščem kot brezbožnik in cinik. Po svoji poklicni dolžnosti je bdel nad relikvijami legendarnih svetnikov in posvetnih vladarjev, toda kadar se je napil, je zbijal šale na račun teh okostnjakov, pljuval po ikonah, razbijal steklenice ob razpelu, bruhal po zakladnicah in lagal v cerkvi. In sedaj je tu pri njem, pozno ponoči, neka grešnica, pijana ženska, ki diši po konjaku in žganju, in tukaj pred njegovimi nogami joče in se hoče spovedati. Arhimandrit bi se zasmejal, zasmejal s svojim zdravim, globokim basom tako glasno, da bi vsi gostje in potniki pritekli iz kabin, misleč, da je brodolom, da se hotel potaplja. Ker je mlada in neznana ženska klečala pred njim s povešeno glavo, se je spustil k njej in jo z rutinirano kretnjo starega dušnega pastirja začel božati po laseh, frizuri, po temenu, zatilju, po puhasto obraslem vratu, po ramenih, po hrbtu, božal, božal ptičico majhno, sirotico, dekletce nesrečno, ki joče, ki se boji boga in se spoveduje. Dekle je jokalo, zarilo svoj obraz v rdeče podloženo kuto in začelo pripovedovati banalno, vsakdanjo storijo — o očetu pijancu, o materi, ki je vse noči presedela za šivalnim strojem, o tem, da se je začela vojna in se je ona sama lačna potepala po ulicah velemest, in o tem, da sedaj ne more več tako naprej. Tako naprej nikakor ne more in strah pred neko neopisljivo arhitektonsko težo obstoječe metafizične vrhnje stavbe, nekega določenega nadzemeljskega reda, ki ga ni znala opisati, pač pa ga je vedno le zelo neinteligentno imenovala »božja usoda«, torej strah pred nekim takim eventualnim antibuchnerjevskim redom in svetom je vrgel to dekle pred arhiman-dritove noge, da bi se izpovedala, da bi se rešila bremena, da bi umrla čista. Verjetno se je v njenem sedemnajstletnem, še otroškem organizmu vzporedno s tem pojavljala tudi silna sla po življenju, izvirajoča iz globoke in zdrave življenjskosti, neizživetosti, in verjetno je bilo njeno nočno trkanje na vrata svojega soseda pravzaprav le gesta utapljajočega se človeka, ki v obupu steguje roke za rešitvijo kot zadnji, vendar brezupen poskus. In res, nekaj trenutkov je kazalo, da bo arhimandrit vendarle dojel to dogajanje in bo aktivno posegel v samo utapljanje ter izvlekel to moralno utopljenko. Toda predvsem ta obupna skonstruiranost zgodbe, ta obupna, gola banalnost življenja majhne, neznane velemestne grešnice, pa navzočnost mlade ženske kot ženske, in močno vino in neprespana noč — vse to je ustvarilo v arhimandritu vtis popolne zlaganosti, neresničnosti in pod njegovim površjem se je predramil pijani, okoreli demon sladostrastja in nagona in arhimandrit je dvignil to ihteče dekletce v naročje kot kakšnega ubogega, vsega povitega ranjenca. Ljubkoval je to obupno nesrečno bitje, božal jo z rokami, ji govoril o bogu, ki je — kot vse kaže — dober in večen, pa o tem, da pozna tisoče in tisoče takšnih primerov, da ni grešnih in negrešnih ljudi, ker da so pred bogom vsi enako grešni, pa o tem, kako je bog zapo-vedal, da je treba živeti, samo živeti, živeti pa ni grešno, pač pa sveto, edino sveto in edino modro, edino odrešujoče. Govoril je arhimandrit tako o bogu, 821 Smrt grešnice Marije govoril, tipaje s svojimi mesarskimi prsti ženska meča, bedra, podveze (te preklete moderne podveze, ki se pritrjujejo pod pasom), vpijal dekličine nesrečne solze, jo ljubkoval, pomirjal, dokler ni v sobi nastala popolna tišina. Bilo je še zelo zgodaj in skozi zavese je prodirala prva modrikasta jutranja svetloba, ko se je arhimandrit za hip prebudil iz svinčeno težkega sna. Zunaj na hodniku so kričali ljudje, slišati je bilo glasove in arhimandrit je, še ves omotičen, sedel v postelji, le za trenutek segel v temo, da bi otipal ob sebi žensko. »Ni je. Da me ni okradla!« Utrujen, vrtoglav, še vedno napol v snu, je stegnil roko proti posteljni omarici, in ko je pod prsti začutil svojo verižico in dragoceni briljantni križec, pa zlato uro v etuiju iz jelenovine in listnico, se je obrnil z levega na desni bok ter takoj spet glasno zasmrčal, kot da je opravil vse te kretnje čisto podzavestno. Na hodniku pa je bilo hrupno zaradi dekleta, ki se je zastrupilo v sosednji sobi. Nekdo se je pri tem jezil na služabnike, češ naj ne kričijo. »Pssst! Tise! Gostje spijo.« Prevedel Viktor Majdič