PREJELI SMO Dr. Marko Dvorak ODPOVED AVTORSTVU Zelo hudo mi je, ko pišem tele vrstice. Saj sem se v dolgi eri komunistične diktature, ki sem jo skupaj s slovenskim narodom trpeče prenašal od njenega krvavega začetka do njenega prihrepenjenega konca, resda navadil na marsikaj, tudi na kaj takega, česar mnogim novopečenim oblastniškim konvertitom v njihovi prvotni fazi pač nikoli ni bilo treba izkušati. Pa vendarle: tisto gorje so nam povzročali ljudje, za katere nam je bilo jasno kot beli dan, da stojijo na drugem bregu reke, ki je ločevala dobro od slabega, plemenito od podlega, moralno od nemoralnega. Zato smo ponižani in razžaljeni, preganjani in zapostavljeni, izkoriščani in mučeni smeli vsaj globoko v sebi ves čas nositi zadoščenje, da smo pravični, in gojiti hrepeneče upanje, češ »pa bo pomlad prišla...« Za pomlad, ki smo si jo končno vendarle pritrpeli, pa se je izkazalo, da je samo kratkotrajna odjuga. Brstičje, ki je na vseh koncih obetalo bujno rast, je malodane povsem pobrala zmrzal. - Iztreznitev? Vrnitev k »življenjskemu realizmu«? - Ne vem. Nič več ne vem. Vem samo to, da sem sam skupaj še z mnogimi drugimi sotrpini in somišljeniki (med katerimi pa je bilo takrat prekleto malo današnjih oblastnikov - bodisi zato, ker so bili še prezeleni, ali pa zato, ker pač še ni bil čas za njihovo etablirajoče se konvertitstvo) vsa ta težka leta naše slovenske zime mislil, govoril (pisal) in delal pod jasnim navdihom aksioma (»Sicer pa mislim, da je treba Kartagino porušiti!«): treba se je iznebiti Jugoslavije in komunizma. In s tem sem (smo) mislil(i), da smemo in moramo Slovenci zaživeti samostojno, svobodno in demokratično. To pa mi (nam) je v zadnji konsekvenci pomenilo odgovorno in pošteno. Oboje prd lastno, kultivirano vestjo, pred ljudmi, pred zgodovino in pred Bogom. Koga naj zdaj okrivimo za to, da je na Slovenskem kljub ne-Jugoslaviji in ne-komunizmu na vseh področjih še kar naprej toliko vsega tistega, kar lahko poimenujem z eno samo besedo: nemorala? Na vseh področjih! Ne včeraj, zdaj (»Evropa zdaj«, a tudi »Slovenija zdaj«)! - Pa saj se - primojduš - vendar ne moremo in ne bomo mogli v nedogled izgovarjati na jugoslovansko in komunistično preteklost, ko pa gre v osnovi za stvari, ki jih nismo »podedovali« po teh dveh, ampak si jih sami »ustvarjamo« vsak dan sproti! Že dve leti in dalj. Kaj pa, če tisto, kar je ves čas, vso hudo zimo, tako zelo bolelo, da se skoraj ni dalo več prenašati, le ni bil samo »balkanizem« in »komunizem«? Kaj pa, če je bil tisto v veliki meri tudi kratko malo kar naš domači »slovenizem«? In nam zdaj ta - kakor nekdaj balkanizem in komuni- 101 Dr. Marko Dvorak 102 zem - (ob vsej »personalni korekturi«) vlada z na moč podobnimi metodami in v na vso moč »nekorigiranem« sistemu... Saj, uničene narave pač ni mogoče sanirati čez noč in gospodarska mizerija se ne da od danes do jutri spremeniti v vsesplošno blaginjo, vse krivice preteklosti je nemogoče popraviti v enem dnevu ali enem letu (in vprašanje je, če se v resnici sploh še dajo popraviti) - mogoče pa je, o tem sem prepričan, doseči čez noč, od danes do jutri, v enem dnevu ali vsaj v enem letu (kaj šele v dveh letih in dalj), da se te krivice, ta mizerija in to vsesplošno uničevanje, ta nemorala ne bi več še kar naprej (s)počenjala. Morala (se pravi moj sistem in moje metode) je odvisna namreč predvsem od mojega-tvojega-njegovega konkretnega odnosa do sveta vrednot. Tu, na tem področju je vsak jaz absolutno suveren, pa četudi tiči sicer v še takem arestu. In prav tu, na tem področju se kljub temu, da ne tičimo več v jugoslovanskem in komunističnem arestu, pri nas doslej še ni prav nič bistveno spremenilo. To dejstvo samo pa je tista zmrzal, ki grozi, da bo zamorila vse naše toliko obetajoče brstenje. Pomlad na Češkem in na Slovaškem sem leta 1968 kot mlad slavist doživljal v Pragi. To je bila burna, lepa in silno bogata življenjska izkušnja. Spominjam se - med mnogim drugim -, kako zelo se je tam v teh kratkih tednih (komajda mesecih) resničnega pomladnega intermezza med dotedanjo »domačo« komunistično diktaturo in avgustovsko tragedijo »varšavske« okupacije nenadoma, kar čez noč, od danes do jutri razmahnila, razširila in poglobila tudi vsakršna publicistika v teh dveh narodih. Vse revije, časopisi in časniki so bili polni očarljivo sproščenega kulturnega pisanja. Kulturnega v vseh pomenih te besede: tudi v jezikovnem, slogovnem in vsebinskem smislu. Po dveh letih in dalj slovenske pomladi, ki se je v dobi jugoslovanske in komunistične diktature že davno pred kakršnimkoli dejanskim upanjem na našo slovensko samostojnost in demokracijo napovedovala prav (če ne skoraj samo) v kvalitetni publicistiki in kulturi sploh, pa se (tudi na podlagi svojih najnovejših osebnih bridkih izkušenj) sprašujem - in to ne sam -: Kje je zdaj ta naša tolikanj obetavna vsesplošna kultura (kultura, ki je karakter naroda, kot sem zapisal že pred mnogimi leti)? Kje je zdaj tista kulturna, radoživa sproščenost naše vsakršne publicistike, ki je sicer kot žerjavica še do pred kratkim tlela pod pepelom cenzurirane frazerske samoupravne uniformiranosti? Sta mar naša kultura (»karakter našega naroda«) in naša publicistika res (ponovno, a tokrat docela) podlegli »demokratični« diktaturi (pod)povprečnega antikulturnega parvenijstva, ki v svoji oblastni in ignorantski nadutosti sumničavo in suvereno »cenzurira« vse, za kar misli, da se neposredno ne ujema z njegovimi (osebnimi, največkrat zgolj materialnimi) interesi, in pač tudi čisto vse tisto (tega pa je veliko, zelo zelo veliko), česar v svoji nespameti kratko malo ne more dojeti? V delu za slovensko pomlad je vsebovan tudi moj avtorski delež (pa čeprav je to samo eden »tistih tenkih belih lističev« na pohojeni siromakovi beli krizantemi). To avtorstvo pač priznavam, odklanjam pa so-avtorsko odgovornost pri poznejši »dokončni realizaciji« (= dejanju pohoditve). Ampak kako že pravi Ivan Cankar na koncu svoje Bele krizanteme? »Oj Kobal, oj Lenard, oj Terseglav, oj vsi vi nahodni cerkovniki v svetem hramu našem - prezgodaj ste prišli kropit! - Žarke misli, predrzne podobe, spet je vsa moja njiva od vas orošena - sonce, ozri se nanjo, da vzklije prešerno bogastvo!« Ulm, 25. aprila 1992. .