407
Ozir po svetu.
Plemenitaži v Moldavi in Valahii.
Podonavski knežii Mol dava in Valahija bote dale vprihodnje še veliko od sebe govoriti. Sedanja turško-ru-sovska vojska je omajala politične razmere teh deržavic tako, da bo tudi treba prenaredb o nju vladarstvu , ki pa ne bojo lahke zato, ker bo teško mnogo glav pod en klobuk spraviti. Sedanjo notrajno ustavo teh dežel bolj natanko poznati, podamo iz wBukovineu sledeče verstice svojim bravcem:
Plenoenistvo v Moldavi in Valahii je vse drugač kot v druzih deržavah; zlo je podobno tistemu starega poljskega kraljestva; njegove pravice in predpravice so skoraj ravno take. Kakor Poljak ni poznal, ravno tako tudi Moldavec in Valah ne pozna razne stopnjo dedišnega plemenistva; pri Poljakih so bile besede ;,konjik, vojšak in plemenitnik44 enake pomembe, in sploh so zanje rabili besedo „Ziemia-nim", tudi M oldavci iu Valahi imajo zato splošno besedo j,Boljartt. Mieszkovski je v svoji knjigi „Poionus jure po-litusa takole poljske plemenitnike popisal, kar je tudi od moldavskih in valaških veljalo: „Poljski plemenitniki so vo-ljivei kraljev, očetje visocega svetovavatva, dajavci postav, oskerbniki sodnistva, moč brambovcov, kine miru, škit svobode; za tega voljo so jim zavidljivi njih sosedje; neomi-kane ljudstva tega ne razume, in pred njim trepetajo sovražniki. O če bi Poljaki svoje pravice braneč jih nikdar ne bili krivo rabili!44
V Moldavi in Valahii se ne pozna dedišno plemeništvo. Sin boljara ni za tega volja boljar, tukaj je le zaslužno plemeništvo. V službah pri vladarji in pri visocih uradih se plemeništvo dobiva.
Ne da se prav za prav povedati, kdaj in kako je bila v teh deželah aristokracija osnovana. Gotovo je pa to, da ne izvira iz sile, iz podverženja nemočnih pod orožje pre-raagavca, temuč iz pravih zaslug za deržavo in domovino, in kolikor večje in slavniše so bile te, tolikanj večjo stopnjo je tudi vsak dosegel. To je tako dolgo terpelo, dokler ni turški car teh knežij gerškim knezom po imenu faua-riotom tako rekoč v najem dal. Ti brezvestni knezi pa, ki so tako ravnali, kakor da bi bile te dežele njih blago, so kar iz vsega svoj dobiček imeti hotli, in čast boljarjev so kakor blago prodajali. Tako so bogatini jeli to čast si z dnarjem prikupovati, da bi potem visoke službe dobili, so podložne derli, in za svoje potroške nobene škode imeli* Ves narod se je tako popačil in shujšal. Z boljarstvom se je zadobila pravica vse brezpoetavno in krivično brez kazni delati, in proti zatiranju ni bilo druge brambe kakor boljarstvo. Vsak, kije le kaj žvenka imel, ni zamudil si to potrebno reč pri gerških knezih kupiti. Mogočni boljarji so za svoje služabnike boljarstvo kupovali; tako je bila tem pot k nar vikšim službam odperta, in nar hujši zatiravci svojega naroda so bili. Novi boljarji so bili od svojih starih gospodov zmiraj varovani, v vsih krivicah so jih podpirali, in učenci so kmali hujši bili od svojih učenikov. Le za boijarje so bili posestvo, bogastvo in vsi deržavni uradi. Njim nasproti pa so bili neposestniki, — vse ljudstvo, brez zemljiš v beraštvu in nevednosti.
Dva kneza zaporedoma,   oba  iz   rumunskega   naroda,
408
namesto da bi bila rane svojega ljudstva celila, sta svoji domovini se nove rane sekala, na kterih še zdaj revna dežela terpi. V tej deržavi, ki je od Boga tako blagoslovljena, da malo ktera tako, je veliko beraštva; narod, kte-rega prededi so bili z vsimi čednostmi okinčani, je globoko globoko padel, ker je sto in sto let vedno pod strahovavnim oskerbništvom nemilih boljarjev hiral. Tako sta si še danes dva stanova človeške družbe v teh deželah sovražno nasprotna: plemenitniki in brezposestniki. Nobenega srednega stanu tu ni; premožnih meščanov tukaj ni.
Ti brezvestni vladarji so kaj hudobno z ljudstvom ravnali. Misleč, da bi se ljudstvo v šolah predramilo in bolj omikalo, niso nobenih šol terpeli. Poduk je torej postal ptuja cvetlica, ktera je le zvunaj domačih mej cvetela, ktero so le bogati in imenitni sebi tergati zamogli, ljudstvo pa je skoraj vse poživinjeno; vsacega, ki le kaj ima, čerti, delati noče, in tako v sebi vse dobre lastnosti zadueuje. Pa tudi plemenitniki nočejo starih navad popustiti, tudi od njih se sme reči, „nič se niso učili in nič niso pozabili".