Zapis, ki govori o dobrem sodelovanju Glasbenonarodopisnega inštituta s Slovenskim etnološkim društvom, ki se je začelo že ob ustanovitvi društva. Vir: Arhiv Slovenskega etnološkega društva.
NEKAJ VZPOREDNIC MED GLASBENONARODOPISNIM INŠTITUTOM ZRC SAZU
IN GLASNIKOM SED
Sedanji Glasnik SED je začel izhajati kot Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. 1. številka I. letnika je izšla oktobra 1956, k prvemu letniku sta šteli tudi številki 3 in 4, ki sta izšli leta 1957. Že 1. številka II. letnika, ki je izšla leta 1959, je izšla kot Glasnik Slovenskega etnografskega društva, saj je imel inštitut finančne težave z izdajo (b. n. a. 1964: 1), uredništvo pa se je preselilo na Glasbe-no-narodopisni inštitut,1 na Wolfovo 8 v Ljubljani, kjer je bil tudi sedež Slovenskega etnografskega društva. Izdajo Glasnika SED sta urejala Valens Vodušek in Zmaga Kumer. Ob listanju Glasnika SED od prve številke naprej se odkriva zanimiv razgled nad dogajanjem v slovenski etnologiji do danes. Prvotno je bil Glasnik SED namenjen povezovanju Inštituta za slovensko narodopisje SAZU s poročevalci s terena, ki so na inštitut pošiljali izpolnjene vprašalnice; te so raziskovalcem služile kot gradivo za obdelavo znanstvenih problemov (b. n. a. 1956: 5). Objavljenih je bilo devet vprašalnic: štiri je prispeval Inštitut za slovensko narodopisje, tri Glasbeno narodopisni inštitut, eno Slovenski etnografski muzej in eno Sekcija za zgodovino umetnosti SAZU (b. n. a. 1964: 1).
Glasnik SED je bil od začetkov izhajanja tudi publikacija, ki je povezovala etnologe2 in druge strokovnjake, ki so delali na
Naziv današnjega Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU se je skoz zgodovino precej spreminjal. Zapisi v prispevku so navedeni tako, kot so bili navedeni v virih.
Z izrazom etnologi so poimenovani etnografi, etnologi, kulturni in socialni antropologi, folkloristi.
področju etnologije. Povezovala jih je tudi z ljubiteljskimi etnografi in omogočala objavo najrazličnejših prispevkov, ki so bili za druge revije preskromni (Glasnik 1964: 1). Glasnik SED je prinašal odzive na aktualno dogajanje v stroki doma3 in v svetu, saj so prispevki vsebovali odzive in mnenja o razpravah in znanstvenih objavah v tujini, poročila iz domačih in mednarodnih konferenc, ocene in poročila o domačih in mednarodnih razstavah, predstavitve ustanov, v katerih sta bili zastopani etnologija in folkloristika, predstavitve knjig in periodike in različne drobne novice. Posebej zanimive so bile omembe in opisi disertacij z ljubljanske in drugih evropskih univerz; te so bile omenjene, če so se nanašale na slovenski prostor, ne glede na to, ali so bili avtorji domači ali tuji raziskovalci. Oziroma, kakor je zapisala Zmaga Kumer:
Namen Glasnika je bil povezovati informatorsko mrežo, zato so v Glasniku izhajale prve vprašalnice; bil je društveni informator, v zadnjih letih pa še prinašalec etnološke bibliografije. Glasnik je bil ves ta čas edina etnološka publikacija, ki je izhajala redno in to štirikrat na leto. Zato je bil tudi ažuren in je kljub majhnemu obsegu imel veliko poslanstvo. Dostikrat je prinesel stvari, ki nikjer drugje niso bile objavljene. (Kumer in Terseglav 1975: 26)
Oznaka »doma« in »domači« iz časovnega vidika zajema do leta 1991 območje SFRJ, po letu 1991 pa območje Republike Slovenije. V obeh primerih prostorsko pokriva tudi območja slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.
Anja Serec Hodžar, univ. dipl. etnol. in kult. antrop., strokovna sodelavka, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 2, ahodzar@zrc-sazu.si.
8
3
2
Tako se je začel tudi njegov razvoj od »poročevalske« revije k strokovni in znanstveni publikaciji, ki danes prinaša prispevke iz najširšega obzorja etnologije in kulturne antropologije. Sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta so od samega začetka aktivno sodelovali pri pripravi prispevkov za Glasnik SED. Obravnavali so vsebine in vprašanja, povezane z ljudsko glasbo in plesom, prispevali pa so tudi članke o svojih raziskavah pesmi, glasbe, glasbil in plesa. Med predstavitvami etnoloških ustanov je Valens Vodušek leta 1957 predstavil Glasbenonarodo-pisni inštitut in njegove naloge, ki jim opazno inštitut sledi še danes, le vsebine so posodobljene (Vodušek 1957: 19). Pred letom 1975 je bila večina sodelavcev inštituta vključenih v Slovensko etnografsko društvo, po ustanovitvi Slovenskega etnološkega društva, ki je nastalo z združitvijo Slovenskega etnografskega društva in Etnološkega društva Jugoslavije - podružnice za Slovenijo, pa so ostali dejavni tudi v novem društvu. Zmaga Kumer je bila dolga leta gonilna moč Glasnika SED, pravzaprav od trenutka, ko je Glasnik SED začel izhajati kot glasilo Slovenskega etnografskega društva, pa vse do nastanka Slovenskega etnološkega društva (1975), ko so se organi društva oblikovali na novo in je Glasnik SED prevzel uredniški odbor
pod vodstvom Janeza Bogataja, Kumrova pa je še naprej ostala članica uredniškega odbora.
Tudi Marko Terseglav je v društvu deloval kot urednik Glasnika SED in urednik Knjižnice Glasnika SED. Iz vrst inštituta je prišlo tudi nekaj predsednikov SED, sodelavke in sodelavci so bili aktivni v različnih organih društva.
Tako smo se približali naslednjemu letu, 2015, in več o delovanju in sodelovanju inštituta, ki letos praznuje 80 let delovanja, in Slovenskem etnološkem društvu bomo izvedeli naslednje leto, ko bo 40 let praznovalo društvo.
Viri
B. n. a.: Pet letnikov našega Glasnika. Glasnik Slovenskega etnografskega društva 6/1-4, 1964, 1.
B. n. a.: Naše dosedanje vprašalnice. Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani 1/1, 1956, 5-6.
KUMER, Zmaga in Marko Terseglav: Intervju z dr. Zmago Kumrovo. Glasnik SED 15/5, 1975, 26-27.
VODUŠEK, Valens: Glasbeno narodopisni inštitut. Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani 1/3, 1957, 19.
c5
m Q UJ CO
9