Poročamo — glosiramo
PREMISLEK OB SLOVENSKI HIMNI
V zadnjem letu sem na več straneh slišal in bral o tem, da naj bi postala Jenkova (oz. dveh Jenkov) pesem Naprej slovenska himna. Neuradno je ta pesem to pravzaprav bila že dobrih sto let; za časa Avstro-Ogrške, v stari Jugoslaviji in med narodnoosvobodilno borbo; le v novi Jugoslaviji je kmalu po osvoboditvi nekam mrknila in prišla v milost šele v zadnjem času, ko so jo prvič zaigrali na neki pomembni proslavi in jo s tem »rehabilitirali«, ne da bi bila, seveda, kadarkoli sploh uradno »dehabilitirana« — to je pač naš specifični stil v urejanju takih stvari. No, naj
bo kakorkoli že, zdaj, po dvajsetih letih centralistične nemilosti, je s pesmijo spet vse lepo in prav in po mnenju mnogih naj bi postala celo uradna himna naše republike. Za ta namen se je nekako razvedelo že pred njenim malo prej omenjenim javnim predvajanjem, ki sem ga tako kot mnogi drugi tudi sam pričakoval s prijetnim zanimanjem. Spomnim se, kako me je ganilo, ko so se po dolgem času spet oglasili njeni prvi akordi. Pa tudi tega se spomnim, kako mučno mi je postalo takoj zatem. Poslušal sem nekakšno po jazzu dišečo poskočnico, na katero so se v glavi vezali nekakšni anahronisti-čni verzi. Ne to ne ono mi ni moglo
323
324
Janez Menart
zbuditi pričakovane svečanosti, kljub temu da sem si klical v spomin, kaj vse je ta pesem skozi rodove pomenila našim ljudem. Potem sem začel premišljati, kaj je tisto v njej, kar ji po mojem občutku ne omogoča, da bi dandanes postala naša narodna himna, vsaj kar se besedila tiče, ne.
Zaradi preglednosti je treba ločiti vprašanje glasbe in verzov. Priredba, ki sem jo slišal, je bila prehitra: pri himni je zmerom treba misliti na množico, ki jo bo pela. Pevsko nevodena množica mora imeti čas, da se medsebojno »lovi« tako v melodiji kot v besedah. Tako hitro, kot je bila priredba nastavljena, ljudje ne bi mogli peti. Razen tega pa je še vprašanje same melodije. Za moje uho je precej težka, saj nastopijo »nepravilnosti« tako z začetkom druge kot tretje kitice.
Srečno naključje je naneslo, da sem lahko povprašal za mnenje o tem in onem mojstra Bojana Adamiča, ki je poskrbel za omenjeno priredbo. Ta mi je (na kratko povzeto) povedal tole: melodija je lepa, skoraj povsem izvirna in »niti« ne pretežka, pač pa predstavlja resno težavo za ceremonialno uporabo njena dolžina; po glasbeni plati je pesem namreč tako zgrajena, da se morata (če sem si prav zapomnil) dve kitici ponavljati, ker drugače ne more biti; to pa, kot mu je znano iz izkušnje, po predpisanem tempu skladbo preveč zavleče, da bi bila primerna za izvajanje v svečanostne namene, saj take prilike prenesejo kvečjemu minuto. V tem je bil tudi vzrok, da je svojo priredbo pospešil. Lahko pa je to storil le zato, ker je niso peli, ampak samo igrali. Če bi jo peli, bi morala biti počasnejša, pri tem pa bi nastalo že omenjeno vprašanje dolžine.
Skratka: izvirna, lepa pesem, s tradicijo in priljubljenostjo, a za himno s skoraj nerešljivim vprašanjem dolžine. Kot nestrokovnjak se dlje ne morem spuščati, saj ne vem, kaj bi se dalo storiti.  Vsekakor pa bi po vsem
povedanem bil za to, naj se stori vse, kar je mogoče, da bi melodija ostala. Žalostne izkušnje nam namreč kažejo, da nastanejo z uvajanjem nečesa povsem novega, s čimer bi hoteli nadomestiti nekaj, kar je ljudem prešlo že v meso in kri, skoraj nepremostljive težave. Najboljši primer za to je himna Hej Slovani, ki je že dvajset let ne moremo primerno nadomestiti, čeprav to meji že na pravo državno sramoto. Želeti je torej, da bi strokovnjaki obstoječo melodijo čim preprosteje priredili za množično petje.
Preostaja nam še vprašanje besedila. Prav navedena himna Hej Slovani, ki je že dvakrat spremenila svoje verze, nam je zgovoren dokaz, da je to mnogo bolj mogoče kot pa spreminjanje melodije. Seveda pa je najprej treba ugotoviti, kaj in zakaj bi sploh bilo potrebno spreminjati.
Če v mislih bežno preletimo besedila najbolj znanih državnih himn, takoj ugotovimo, da so domala vsa bolj ali manj zastarela ali sploh povsem anahronistična.
Potemtakem bi pravzaprav ne bilo nobene potrebe, da bi spreminjali naše besedilo. Če se Francozi v svoji himni še zmerom borijo z Že zdavnaj blago-pokojnimi Nemci, Američani pa opazujejo plapolanje svoje zastave vrh trdnjave, ki jo obstreljujejo angleške ladje — potem bi tudi mi najbrž lahko prenesli prekrasni verz »nesimo vragu grom«, mar ne? Prav zares, da ne vem za nobeno utemeljitev proti takemu stališču. Le občutek mi pravi, da bi mi Slovenci bolj težko peli o stvareh, ki se niso zgodile in ki niso iz nas. Da, morda je prav v tem razloček: marse-jeza je nastala sredi resničnega boja in tradicija jo je ponesla naprej; in Star Spangled Banner so povzeli ameriški vojaki v resničnem trenutku zgodovine ter jo sprejeli za svojo. Jenkova Naprej pa govori o nečem, kar se ni nikoli zgodilo. Žalostna resnica je, da se nikdar nismo borili zase; in to, o če-
325
Premislek ob slovenski himni
mer poje pesem, se je tedaj, ko je nastala, lahko dogajalo samo v mislih in željah, tako da pesem ni dobila v resničnosti zasidrane tradicije. Taki, kot je, bi lahko notranje verjeli samo v primeru, da je nastala na primer med bojem za severno mejo. In če bi takrat nastala, verjetno danes ne bi imeli ob njej prav nobenih pomislekov, kot jih nimajo drugi narodi o svojih. To se pa ni zgodilo. Res je, seveda, da so jo prepevali tudi tedaj, vendar ni zrasla iz trenutka, temveč so jo prepevali kot najbolj primerno; to pa ni isto. Mislim, da velja to tudi za njeno vlogo med narodnoosvobodilno borbo, pa čeprav se je skoraj popolnoma prilegala trenutku. No, zašel sem nekoliko daleč. Vse, kar sem navedel, so le sprotna, nehote porojena ugibanja, ne pa trdni argumenti. Dejal sem, da za neprimernost besedila nimam drugih utemeljitev kot svoj občutek, ki ga bom skušal obrazložiti.     ,
Najprej si prikličimo v spomin že nekoliko posodobljeno besedilo, tako, kot je bilo objavljeno v zbirki partizanskih pesmi ZAPOJMO (1945)
Naprej, zastava slave! Na boj, junaška kri! Za blagor očetnjave naj puška govori!
Z orožjem in desnico nesimo vragu grom, zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom!
Draga mati je prosila, roke okrog vrata vila, plakala je moja mila: Tu ostani, ljubi moj!
Zbogom, mati, ljuba, zdrava! Mati mi je očetnjava, ljuba moja čast in slava — hajdmo, hajdmo zanjo v boj!
Kot je razvidno, je to pesem, ki z močnim narodnoobrambnim pozivom (prvi dve kitici) opisuje fantovo odlo-
čitev, da gre branit domovino, ki mu pomeni več, kot mu pomenita mati in ljubica. V bistvu gre torej za domoljubno naborniško pesem. Dandanes nas tak poziv na oboroženo obrambo narodnih pravic ne more več prepričati in pritegniti, saj, prvič, ni potreben, drugič pa tudi sicer ni v skladu z našimi načeli, še manj pa z našo realno močjo. Drugega pa v pesmi ni. Razen tega nas očitno motijo številne odmrle besede in starinske formulacije (junaška kri, očetnjava, nesimo vragu grom, okrog vrata, plakala, hajdmo). Skratka, vse kaže, da je besedilo potrebno posodobiti. In kako bi to storili?
Po mojem bi morala himna, ki jo kdo na novo uvaja, izražati resnično stanje in družbena hotenja okolja in časa, ki jo rojevata, in to po možnosti z navezavo na enaka družbena hotenja in ideale iz preteklosti. Ne bi pa smela pri tem zaiti v take kratkoročne podrobnosti iz tekočega dogajanja, ki bi ji že vnaprej grozile s prehitrim zastaranjem. In napisana bi morala biti seveda v sodobnem jeziku.
Da bi se izognil pogosto upravičenemu očitku, češ, samo deliti nasvete je lahko, sem se potrudil in poskusil, napisati na melodijo Naprej novo besedilo. Pri tem sem razen malo prej navedenega upošteval tudi psihološki faktor. Ker bi ljudje laže sprejeli nekaj, kar jim je vsaj delno že v ušesih, kot pa nekaj povsem novega, sem obdržal prvi verz in, kjer se je le dalo, tudi kvalitete rim, zlasti v prvi kitici, ki je najpomembnejša in v končnih verzih. In tule je ta poskus:
Naprej zastava slave, naprej v svobodne dni! Naš narod sam postave in pravdo si deli.
Z razumom in resnico naj vsakdo izmed nas se trudi za pravico, ki terja jo naš čas.
326
Dedje v zemlji pokopani, puntarji in partizani, rok in uma velikani, naj bo miren vaš pokoj:
vse, kar vi ste priborili, bomo zvesto dopolnili in na vse strani branili in če treba bo, šli v boj.
Dobro se zavedam, da se bo domala vsaka beseda zazdela bralcu »čudna«, težko se je pač odtrgati od tega, kar preide v meso in kri. Obenem pa bi pripomnil, da se bi dalo, če bi šlo »zares«, v predloženem besedilu marsikaj popraviti in dopolniti, saj je to le osnutek, ki je nastal prvi hip ob soočenju s tem problemom.
Sicer pa ne bo nič hudega, čeprav sem se z verzi zaman trudil. Storil sem svojo dolžnost, in če že nič drugega, vsaj ponovno podrezal v problem, ki ga bo slej ali prej treba rešiti.
In še to: Če bi se izkazalo, da melodija iz razlogov, ki sem jih uvodoma omenil, ne bi prišla v poštev, potem bi opozoril na partizansko melodijo Karla Pahorja NAŠA NOVA ZASTAVA z besedilom Toneta Seliškarja. Vzeti pa bi kazalo samo začetek pesmi ter ji dopisati še eno kitico in seveda primernejši refren. Melodija bi po mojem ustrezala tako po dolžini kot po kvaliteti, saj je odločno zanosna in ima razen tega lep izpev.
Začetek te pesmi se glasi:
Glejte, bratje, nov prapor vihrati, trije kraki rasto iz krvi, nihče več nas ne more končati, rdeča zvezda pokriva vse tri!
Samo, kdo o izbiri himne sploh odloča oziroma kdo naj bi odločal? Če se spomnim na pravo narodno sramoto pri odločanju pisave »bralec« ali »bra-vec«, se mi zdi, da bo to pri tej stvari najbrž najtežji oreh. Želel bi, da se motim.
Janez Menart
Janez Menart