Citatelfem v pouk ln zabavo, Dsoda... KolriiKo je ljudi, ki trdijo, fcako jim Je bilo to in ono v življenju odločeno ali u&ojeno in radi tega jib je moralo doleteti. O neizbežnosti usode beleži nemški ladijsfci kapitan Schreiber naslednje: Zapečateno povelje. »Znano je, da prejmejo kapitani, predno se podajo na pot, veckrat zapečateno pismo, katerega smejo odpreti šele zunaj na odprtem morju določenega dne in ob gotovi uri. Iz takega zaprtega pisma še le zvejo za cilj njiho,vega potovanja. Prevzel &em povelj&tvo nad ladjo »Germania«. Nemško luko Kiel smo zapustili zvečer. Na zaprtem pismu je stala beležka, da ga smemo odpreti drugo jutro ob 9. uri predpoldne, kar se je tudi točno zgodilo. Prepričan sem bil, da ne vsebuje meni zaupano pismo nič kaj posebnega. Ko smo razpečatili drugi dan zaprto povelje, smo našli v njem napovedano točko, kateri se smemo bližati s polovično paro. Naš cilj je bil označen natančno po dolžinsiki in širinski stopnji. Takoj sem bil začuden in že na prvi pogled sem razbral iz povelja, da mora ležati cilj naše vožnje nekje v italijanskih vodah. Moj prvi častnik je določil v povelju zaukazano točko na pomorskem zemljevidu. In kraj, kamor nas je poslalo ,vi2Je poveljstvo, ni bil v morju, ampak prav na sredi suhe zemlje in sicer na ptoku pred vhodom v Neapoljski zaliv. Ko smo se nasmejali višji častniki od srca čudnemu povelju, smo se sestali na posvet. Tedaj še nikdo ni go,voril o kakem radiju; nikakor nismo naogli poizvedeti, ikomu se imamo zahvaliti za določitev naravnost smešnega cilja naše vožnje. Najbrž je zagrešil izdanje zapečatenega povelja fcak prav raztresen generalštabni oficir. Povelje je povelje! Čeravno je nesmisel, zahte,vati od križarfce, da naj sfcoči iz morja na suho zemljo, sem se vendar odločil, da bom zaukazano izpolnil. Zakrmarlli smo ladjo proti zaukazani točki. Boste že čuli, kaj vse se je zgodilo. Od nsode narekovano povelje. Nižji ladijski častniki in moštvo niso znali za vsebino brezglavega povelja, a jim ga tudi nisem naaral zaupati, da bi ne osmešil predstojnikov. Na pomoč mi je priskočilo naravnost pasje vreme. Morski valovi so razsajali, bučali in grozili s silovitostjo, kakoršne do tedaj še nisem doživel. Nobeden od nas, ki smo se vozili tedaj na križarki »Germanija«, se ni znal Bpominjati, da bi bil okusil srditejšo morsko burjo ter bolj razbesnelo divjanje valov. Prepričani smo bili, da se bomo vsi potopili z ladjo vred kakor ob vesoljnem potopu. ,V, nepre&tanem smrtnem strahu mi je vedno blodilo po glavi: Kako in kje bom pri taki burji našel v povelju označeno to6ko. In vendar smo dosegli cilj, čeravno je premetavalo dneve in noči na&o križarko po morju liki orehovo lupino. Ladja je priplula čisto natančno na označeno to6ko. Na prvi pogled nemogo5e povelje je bilo izvršeno. Kaiko je bilo to mogoče? Na povsem enostaven način. Kar sem zabeležil v teh vrstah, se je odigralo Ieta 1883. In otok, o katerem sem že pripovedoval in fcaterega bi naj bili dosegli, je morje pogoltnilo. In kjer je ležal otok pred vhodom v Neapoljski zaliv, je šumelo morje. Ko se je pomirilo besnenje valovja, je rešila naša fcrižarka na tisoče prebivalcev z zginulega otoka, iki bi se bili vsi potopili, ako bi ne bili pripluli mi baš ob pravem času na ono točko. Nikoli pa nisem mogel zvedeti, kedo je bil izdal pri višjem poveljstvu ono na prvi pogled — blazno povelje pod zapečateno kuverto.« Najbolj koristna žival. Učitelj govori o popolni izrabi sirovin, katere je treba tako predelati, da ne gre nič v zgubo. »In sedaj«, pravi, »naobrnimo povedano na živalstvo. Katera žival je najkoristnejša?« Na stavljeno vprašanje hoče po vsej sili odgovoriti Lojzek. »N —?« pravi učitelj, da bi fantka podkorajžil. Lojzek se odreže: »Kokoš, g. učitelj. Mi jo lahko jemo, predno pride na svet, mi jo uživamo še potem, ko je Timrla.« Staia mati in kurji hlevček. »Ti, stara mama, zakaj pa spiš v kurjem hlevcu«, vpraša mala Urška. »V kur . . .«, stari materi je zaprlo prostodušno vprašanje sapo. »Seveda — oče pravi, da greš s kurami k počitku.« Pasji davek. Pred blagajnika na davčnem uradu je stopil povsem razcapan mož. »Želite?« je vprašal uradnik. »Boste že oprostili, inoram li plačati davek od psa, na katerega sem prišel?« Revmatizem in mokrota. Tona pride k zdravniku in začne: »Pred dvema letoma sem bil pri vas.« »In?« »Rekli ste mi radi revmatizma, naj se ogibljem mokrote.« »In?« Anton je jecljal: »Dve leti je daljša doba. Ali se po dveh letih zopet lahko umijem in okopljem?« Ocena moderne slikarije. Slikar pride v vas na letovišče. — Kmetica mu reče: »Oh, gospod, lansko leto ste lepo naslikali našega Frančeka s tako debelo barvo. Mar mi li hočete tudi tokrat podariti slično sliko?« »Prav rad, če vam je slika le ugajala?« »To ravno ne, pa vse nadležne mutie so obvisele na njej.« »Ne joči, otrok«, je rekla teta Agata mali Nežiki. »Zakaj ne, teta Agata?« »Jok napravi človeka grdega.« »Oh! Potem si pač ti kot otrok veli- ko prejokala, ljuba tetaF« Misliti in govoritL »Ljubim ljudi, ki povejo, kar si mislijo.« »Ah, veš kaj: Ljudje, ki govore, kar si mislijo, mislijo vedno neprijetne reči!« Petek in praznovernost. Vi ste se poročili zadnji peteik. Ali niste nekoliko babjeverni?« »Da, pa še le od zadnjega petka se me oklepa praznovernost Gostoljubje. »Ali ni prinesel stric ničesar na mizo, ko si ga obiskal?« »Pepelnik — in potem. ine je prosll za cigareto.« HtMi o zg@S@Ąlnl Crnc smrfi. Najhujše gorje, ki je sfcozi stoletja neusmiljeno morilo človeštvo, je bila takozvana črna smrt ali kuga. Od najstarejših časov do 19. stoletja je grozna morilka priromala neštetokrat iz Azije v Evropo, kjer je širila smrt ter opustošenje. 0 kugi že zvemo iz sv. pisma, kako je morila v starodavnih časib. po Egiptu. Leta 430 pr. Kr. se je pojavila črna kuga v grški prestolici v Atenah, kjer je pomrlo na tej nalezljivi bolezni na ti&očc oseb. - - ¦ - V letih 542 do 594 po Kr. je razsajala kuga povsod po Evropi. Pomrlo je na milijone ljudi in cele pokrajine je povsem opustošila. Celi sv&t je zajela grozna črna smrt v sredini 14. stoletja in je zabtevala v Evropi v letih 1348 do 1353 — 25 milijonov smrtnih žrtev, to je več nego eno tretjino tedajnega evropskega prebivalstva. Od omenjenih najstrašnejših let ni minulo niti eno, da bi se ne bila črna morilka pojavila zdaj tu in zdaj tam. Posebno občutne so bile kužne žrtve v 16. in 17. stoletju. Po velikih mestih je bilo tedaj število smrtnih žrtev neverjetno visoko. Leta 1523 je pomrlo v italijanskem mestu Milano na kugi' 100.000 oseb, v Kolrm na Nemškem 25.000, v Lissaboni na Portugalskem 70.000, v Neaplju v osrednji Italiji 60.000. Leta 1631 v Benetkah 100 tisoč, leta 1665 v Londonu 97.000. Še v 18. stoletju je morila črna smrt po zapadnih mestih Evrope. Leta 1720 je pomrlo na kugi v francosikem meatu Marseille 50.000 prebivaleev. Od tedaj pa naletimo na večje kužne morije še samo na Balkanu in v Rusiji, dokler ni polagoma pov&em ponehala in so umaknila napredku zdravniSke vede. Zgodovina beleži na Štajersikem v. razdobju od leta 1349 do leta 1716 celiK 70 kužnih let.