Vojeslav Mole:
Cvetna pot.
vJ glej, nevesta moja, glej nebesa: iz barv so splela nad bregovi svet; pod težkim cvetjem klonejo drevesa in potok je šumenja ves prevzet.
In srce, srce! Tajnostna čudesa razvila v njem so se v opojen cvet. In ti, dekle! Ko vitka si cipresa, ti sen, od mojih slednjih sanj objet.
In vse je kakor tisti divni dan: beseda sama se ti v pesem zliva, ko golobica v gnezdu tvoja dlan
v drhteči moji radostno počiva. Vsa v cvetju pot se najina srebri in polne so pomladi ti oči.
Rokoko.
.lZa gozdni loki zvoki vijoline: zamišljen pol in pol smejoč duet. Svilnati Gilsi, bele Kolombine sred cvetja plešejo svoj menuet.
„Nocoj v srebrnem blesku mesečine,"
zašepetal ji v plesu je razgret,
»pokličejo te strune mandoline,
kjer v vrtu v noč jasni se breskvin cvet . . ."
..Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 5.