V obrambo. ii. Od nobenega stanu ne zabtevajo ljudje toliko kakor od uSiteljskega. Šolske oblasti hočejo, da bodi vsak izmed nas UČitelj v najplemenitejšem pomenu te besede, pedagog in metodik, kakršnega si ni misliti popolnejšega pod solncem. Popolnega človeka pa ni na vsem širokem svetu. Kvečjemu 80 popolni v lastni domišljiji tisti ljudje, ki sodijo kranjsko uciteljstvo. Glave nosijo pokonci, in obdaja jih blesk petošolske zaljubljenosti v samega sebe. Takim glavam se seveda ne more klanjati nihče, kdor ne kramari s svojo pedagoško yedo in metodiško spretnostjo. Kdor kramari z njirna in ju vlači na veliki trg kot trgovec svoje blago, ta prezira in ne umeva resne in ple inenite strani vzgoje in pouka. Ta je takorekoč slab obrtnik, ki mu je treba glasne reklarae, da pride njegovo blago vsaj do navideznega kredita. Ker imata vzgoja in pouk opraviti z nevidnim materijalom, z dušami otrok, da jih pol olikata, pol prepojita z znanostjo, zbudita speče sile, pomagata individualnosti do izrazovite samostojnoati tertako ustvarita svojega človeka, ki misli s svojo glavo in čuti s svojim srcem, je jasno, da je treba pri vzgoji in ¦ pouku največje pazljivosti, vestnega študiranja vsakega posameznega otroka dušnih in flzičnih zmožnosti ter učitelju tiste svobode, ki mu jo rodi izkušnja, velevajoč mu, kako ravnaj ob tem, kako ob onem alueaju. Končno ali pa morda celo v prvi vrsti je treba učitelju uvaževati razmere, v katerib je bil otrok rojen, in razmere, v katerih mu je potekla prva, predšolska mladost. Kakor je eploh neoporecna resnica, da ustvarjajo razmere človeka, tako velja to še posebno za otroka, ki je takorekoč sad razmer, ki so ga spočele, rodile in poslale v šolo. In tu je treba učiteljevega bistrega očesa in njegovib izkušenih napotkov, da privede otroka do končnega, a splošnega smotra, ki ga zahtevata današnja vzgoja in današnji pouk: dati človeštvu človeka. Do tega sinotra drži tisoč in več potov, to že samo zaraditega, ker imamo tisoč in več staršev v raznimi zmožDostmi, z raznimi vrlinami in napakami, torej tudi tisoč in več otrok, ki so jih rodili njihovi starši. Iz povedanega torej prihaja logiška trditev, da je šablona pri vzgoji in pouku nemogoča in nedopustna. Nadalje sklepamo lahko iz povedanega, da je treba dati učitelju svobodne roke, da mora ostati metoda prosta, zakaj metode nimamo zato, da bi z njo imponirali posamezniku, nego metodo imamo zato, da pribajamo do arootrov, ker ne sme biti tudi našim šolam glavuo vprašanje, ki ga naj rešujejo, kako, temveč kaj! In glejte! S takozvano Hubadovo dobo — in člankar y ,,Narodu" jo imenuje tako! — se je začela šablona razkoano širiti po naših aolab! Šablona prihaja in uklepa učiteljevo avobodo v tesne spone. Na vrbuncu stoje danes kot nov blesteč planet na šolskem obzorju forrnalne stopnje, ki jih že sicirajo dolgo časa in ki že dolgo časa strašijo po naših šolab in begajo naše Ijudi. Kako bi jih tudi ne begale ? Saj vendar niso rokodelci, da bi z natančno prirezanimi, opiljenimi in premerjenitBi kosci zlagali svetlo celoto brez pozitivne vrednosti, v večnem strahu, da stopi zdajpazdaj v šolo kak formalni atopnjar ter povpraša: ,,Bei welcber formalen Stufe sind sie jezt?" In če mu ne ve ubožec hipnega odgovora, je že podpisana smrtna obsodba: ,,Sie sind ni cht vorbereite t!" Tik ob formalnib stopnjab hodijo lepo z roko v roki takozvani fonniilirani stavki, zakladi našib ucnih slik. Formulirani stavki so brez dvoma višek moderne metodike. Ce stoji zapisano: ,,Mačka ima glavo, trup in ude", a če rece učenec: ,,Mačka ima ude, trup in glavo", pride lahko kdo in ti reče z vso resnostjo in strogostjo: ,,Vaše učno postopanje je za nič — in zato je vae skupaj za nič!" Roraa locuta — causa finita! Toda vae skupaj nič ne pomaga: tako so zamislili nekaterniki, in tako mora biti, če je potem stvar dobra ali slaba. Pa če že mora biti na vsak način tako v nižjih razredih, so take zahteve v višjih razredib popolnoma na nepravem mestu. V višjih razredib ne sme biti nobenega igrajčkanja več: to njso več otroški vrtci. Svet zabteva, da pribajajo medenj pametni Ijudje, ki govore tako, kakor jim veleva pamet, ki je pila v šoli iz vrelca znanosti, ki sloboduo šumi po svoji strugi. Zato bi morali gledati naši nadzorniki, kake uspehe doseza učitelj ali učiteljica, uvaževati bi morali tudi njih nazore, prijazno se pomeniti z njimi, upoštevati tudi njih nasvete, ne pa trkati aatjio na svojo znanost in absolutno zahtevati samo to, kar se jim samim zdi dobro, česar pa še praksa ni priznala in dokazala. Tako bi ae dalo o vsem povedati še marsikaj, a v tem primeru bi treba zasukati ost nNarodovega" člankarja proti njemu samemu in proti onim, v katerih imenu obsoja kraiijsko učiteljstvo. To bi pa bilo preve. dela, in tako razpravljanje tudi ne aodi v šolsko-politiški list. 0 raznierah, ki so zavladale v kranjskem šolstvu, je v letošnjem letu mnogo in odkrito pisal ,,Učiteljski Tovariš". Kdor se zanima za naše šolatvo, ta je gotovo čital tudi imcnovani liirt, ta tudi ve, da ni krivo učiteljstvo, ako stoji naše šolstvo res na tako nizki stopnji, kakor dokazujejo uradna statistična §tevila. Naposled ni treba Bog ve koliko duha, da se sestavi statistična obsodba. Vsekakor pa bi treba več srca, da se odpomore največjemu zlu, ki vlada v našem šolstvu: treba bi pomagati na noge in mu dati trdnih materijalnih tal! Da niso storile šolske oblasti v tem pogledu do danes prav ničesar, je več kot dognana stvar. Saj ni botela n. pr. neka šolska oblast niti priporoČiti prošnje učiteljstva za izboljšanje gmotnega stanja, kaj še, da bi začela sama v to potrebno akcijo ! In ravno kričeče pomanjkanje učiteljstva, s katerim se danes odlikuje Kranjska pred drugimi avstrijskimi kronovinama, bi morala našim šolskim oblastim odpreti oči. Odpreti bi jim moralo pa v prvi vrsti oči dejstvo, daje naše učiteljstvo malo ne skoz in skoz bolno, izčrpano, ubito. Gospod deželni šolski nadzornik ve lahko sam najbolj, kako je s to žalostno resnico, saj leži pri deželnem šolskem svetu cel kup prošenj za denarne podpore, za dopuste, ker naši ljudje zaradi prenaporuega dela in nezadostnega telesnega okrepčila ter nikakršnega duševnega razvedrila, ginejo in umirajo! Jetika je med kranjskim učiteljstvom vsakdanji gost iu potem še med delavstvom v ljubljanski tobačni tvornici! Iu nNarodovega" člankarja ni čisto nič sram, da sodi kranjsko učiteljstvo, živeče v takih odnosajih ia delujoce po avoji najboljši volji in moči, na ta način ter mu končno še preti s § 53. drž. šol. zakona! Nemara mu je še celo všeč, da se je s prikrajšanjem počitnic zrahljala že takn rahla vez med šolo in med domom ter se nasprotstvo zadnjega, kjer je bilo, do prve še pooštrilo, mesto da bi si ga prizadevali nblažiti ter v domu zbuditi zanimanje do šole, v njem utrditi vero, da ima največ koristi pričakovati od šole, ki jo mora podpirati tudi domača vzgoja, če hočemo, da bo uspeh šolskega pouka popolen in da ne ostane po uradni sodbi kranjsko šolstvo na predzadnji stopnji. Toda o tem o drugi priliki! Končno mi je treba samo še konštatovati, da je skrbel _Narodovn pisec — seveda nehote! — tudi za dobro voljo svojih čitateljev iz učiteljskih krogov. Ljubljanskemu učiteljstvu namreč priporoča, naj si ustanovi svoj list, ki bi se zavzemal za povzdigo šolstva. Najbrže ne ve temeljiti ta poznavalec naših razmer, da imamo itak že tak list, ki čuje na ime ,,Popotnik" in ki izhaja že štirindva j seto leto! To nam je dokaz, da je naš mož s praktično mislijo sam v Judeji in da ga navdaja vrhutega še otročje naziranje, da se ustanavljajo, pišejo in vzdržujejo listi tako, kakor se krpajo imenovani članki — otroci svojega očeta! Tako torej stoji z našim in našega člankarja ..Avgijevim hlevom!" Gotovo je, da ga on ne izčisti. Kdor zbuja med učiteljstvom gnjev in zlovoljo, ga ne priklepa nase, in v namišljenem blatu bo omahnil sam ter našel posteljo, kakršno si je postlal. Naša misel je: Spametnim ravnanjem se odstranjajo napake, s celokupnim prizadevanjem se izboljšujejo velike zasnove, absolutizem ne velja med stanom, kiga ščiti zakon ustavne države, ki mu je zajamčena svoboda tiska in besede! N ajprej pa učiteljstvu, kar mn gre, potem bo z v s e m i silami s a m o zato, za kar bi edino moralo biti. Potem se dvigne naše šolstvo do najuglednejše višine. In tndi mi! Engelbert Gangl.