305
Politične  stvari.
kako kmečki diplomati sodijo ustajo Ercego-
vinsko in Bosniško.
Nezaseženi „Glas" Goriški piše v svojem listu od 3. dne t. m. tako-Ie:
„Ne le vsa Evropska visoka diplomacija, tudi naši domači kmečki diplomati se skrbno pečajo z Er-cegovinsko ustajo.
Velik razloček je med prostim kmetom in pa državniki temeljito izučenimi na visocih šolah. Kmet še nekoliko živi v dobri misli, da visoko izobraženi možje se niso samo veliko učili, nego da so si tudi oblažili srce, da hočejo vselej pravico in poštenost spoštovati, ter se povsod potegovati za njo. Žalibog, da ni vselej tako!
Sedanja ustaja kristijanov zoper Turka je oster kamen poskus nje za nase nemške in ogerske državnike. Oni Slovane črtijo, sliši se pa, da ljubijo kulturo. No! slovanski Jug je ustal za kulturo, in bije boj za osvobodenje izpod morilnega turškega jarma, ki duši vsako kulturo ; tedaj bi ga vsa poštena diplomacija morala podpirati, al močnejše sovraštvo do Slovanov, nego ljubezen do kulture jej tega ne pripušča, ter se prijaznejše ozira na Turka nego na Slovana.
Sto medvedov! da naš kmet v tem vprašanju vso diplomacijo deva v žakelj. Ne um, pa srce ima bolj izobraženo, zato ima sočutje s trpečim bratom. Pri njem ni več vprašanja: je li prav in že čas, Turka zapoditi iz Evrope nazaj v njegovo domačijo, v Azijo; le o tem je še beseda: kdo naj na Jugu kraljuje. Zato bo pa tudi vsaka vlada, ki bi zoper ustajo zatiranih kristjanov govorila za Turke, dobila pri ljudstvu neizbrisljivo „crno piko."
Odpirajo se že našim ljudem oči; oni dobro spre-vidijo, da nekateri gospodje iz visocih šol so se bolj izučili streči samoljubju in zvijačno vselej vodo obračati na svoj mlin, nego poštenosti in blagočutju. To, da se zdi, kakor da bi se tudi Avstrijsko-ogerska vlada obračala  od   krščenih   Jugoslovanov in  se    prijaznejšo
kazala divjemu Turku, to tudi prostemu kmetu daje spoznati, kaj imamo Slovani tudi doma pričakovati od nje. Vse, kar se o tem govori in misli, ne sme se zapisati. To pa smemo zapisati, da si bo zaupanje sama izpodkopavala tista vlada, ki bo zoper ustajo. Sad bo žela ob volitvah. Je li mogoče, da, kdor želi Slovanom v Ercegovini in Bosni Turški jarem , da bi se Slovani v Avstriji drugače, bolje delal, jim kaj boljega želel? Ne, ne! kdor onim želi tuj jarem, želi ga tudi nam. Prijatelji Turku tudi nas tlačijo pod tuji jarem tujega jezika, tujih šeg. Prijatelji Turku tudi v svobodni in enakopravni Avstriji nam Slovanom hočejo gospodovati po tuje. Zakaj naše gosposke, posebno sodnija, ki ima sveto nalogo delati pravico, še vedno slovenskega kmeta trpinči s tujim jezikom, katerega on ne razume? Je li to pravično? Kakor Turškim kristijanom, dajale so se tudi nam obljube, zagotovila, pa izpolnujejo se — razun malihv izjem — še vedno po Turški!
Ce bi do sedaj še ne bili izgubili vse vere v pomoč od zgoraj, moramo jo zdaj, ko vidimo, da naši zoper-niki so prijatelji celž Turku. Komur vera ne blaži srca, rad se strastim vda."
306