Maček in lisica
1 t^^Sivel je mož. Imol je mačka, a tako nesramnega, da jc bilo joj! Na-,*jwr^veličal se ga jp niož. MisliJ in mislil je. vz<?l ma&ka, dejal ga v vreeo, ™ ^^ zavezal jo, nesel v gozd in jo ondu vrge-1 od se. Maček je hodil in hodil in prisol do bišice, v kateroj je živel gozdar, zalezel se je pod streho iu ležal. A kadar jc hotel jesti, Šel jo v gozd, lovil ptiče in raiši; najed&i s^, vrni! se pod streho, in dobro se nin je godilo.
Nekdaj je šel mačok na izprehod, a srečala ga je Iisica, zagledala ga in dojala:  ^Toliko let že živim na sveti, ali take zvcri še nisein videla."
Poklonila sc jc iriažku in rekla: nPovej. mladcnec dobri, kdo ni ti? Kako si zasM som in kako te zovo? Maček se jc nažčctinil in odgovoril: nJaz sem poslan iz sibirskih gozdov k vam za župana, a kli6ejo me ua irav Mačefej lvanovifia."                                                                                                               
,.0 MaSofej Ivanovit*. govori Iisica, nnisem znala za tebe, nisem vedela:                      
nii pojdi vfnder k ineni v gosti." — Maček je žel k lisici. Pripeljala ga je v svoj brlog, zatela siliti z razno divjačino in gavprašala: nAIačefej Ivanovič, ali si oženjen ali še prost?"
»Prost," reče ma^ek.                                                                                              
BTudi jaz sem lisiea-deviea: vzemi me za-mož!a
Mat'ek je bil zadovoljen in začelo se je veselje in pirovaoje.
Drnzega dne se je odpravila lisica iskat hrane, da bi bilo z mJadiiu možem od česa živeti, a maček je ostal doma.
Hiti lisica, a sreča jo volk in vpraga: rKje si bila. kuma?a                                       
^Doma iu za-moz sem šla."
nZa kateroga si vender š\a. Lizabeta Ivanova?"*
rAli Še nisi siišal. da so nam poslali iz sibirskih lesov župaoa Mačefeja Ivanoviča? Jaz aem xdaj zupanjalu
rNe, uiseni slišal, Lizabeta Ivanovna!    Kako bi ga pa6 videl?"
124
nU! Mačefej IvanoviČ je jako srdit, ker niraa meesar, da bi jerlel! Cakaj! I'oišči ovna in prinesi mu ga v poklon. Ovna poioži tjti, a aam se skrij, da te moj mož ne vidi."
Volk je šel iskat ovna. A lisiea gre dalje, in sreča jo medved. Tudi ta bi rad videl Matefeja Ivanoviea. Lisica inu je tlovolila in rekla, rla naj pri-nese eelega bika v poklon. JVIedved je pohitel za bikom.
Prinese volk ovna, odira ga iu premisljuje, Zdaj se ozre, in glej! med-ved leze z bikom.
rDa si mi zdrav, brat Mihajlo lvanovifi!"
nt)a si mi zdrav, brat Leon! Ali nisi vidol lisice z možem?"
nNe brat. davno že eakam."
nIdi, pokliei!"
nNe, ne grein Miliajlo lvanovič! Pojdi sam, ti «i smeleji od ineue."             
rNe, brat Leon!   Jaz ne grem." —   Zdajci pribeži,   bog si ga vcdi od       kod, zajcc. Medved ga pokliče: nPojdi sem, brzi vražee!"                                      
Zajee se je prestrasil in prihitel.                                                                    
nNii, aJi veš. kje zivi lisica?"                                                                         
nVem, Miliajlo Ivanovif!"
nIdi skoraj tja in reei jej, da sta JSIiiiajlo Ivanovic in lirat Luon Ivauovifi že davno gotova, Žakata samo tcbc iu moža, da ae rau pokJonita z ovnom in bikom."
Zajec so je podal k lisiei brž in bolje, a mcdved in volk sta začela mi-sliti, kam bi se skrila. Medved refce: nJaz zlezpm ua smrcko."
flA kaj hofiem jaz? kam naj se tleuem?" poprasuje volk. ^Vetli, jaz ne prilezem nikakor na drovo! Miha.jlo Ivanovie, skrij me kamor koJi moreš, o pomozi tni v sili!1'
Medved ga je skril v grm in pokrii s suhini   listjom; a saui jc  zlezel        na smreko, prav do vrba. ter gledal, kdaj prido Bfafiefcj z Hsico.                           
Zajee je v tem pritokel do lisičinega dupla. potrkal in dejal lisici: rM.ihajlo        lvanovič z bratom Leonom Ivanovifem me jo poslal povodati, da sta že davnu gotova; čakata le tebe z možem, da bi se vama poklonila z ovnom iu bikum.
,,Idi brzec! takoj pridevalM
Zdaj pride Ksiea z mačkom. Medveil ju jo zagledal in rekcl volku: BNu, brat Leon Ivanovie, lisioa gio z možem; kak« je on majlien!"
Prišel je maLek in se takoj zagnal na bika. Dlaka se rau je uašžetiuila, id začel je trgati meso z gobeem in ta^ami. a zraven jo predel: nmalo! malo !a
Medved je dojal: ^Velik ui, ali požrešen ! Nažim štirim bi bilo to prevet, a njemu sjimcmu je še premalo; da bi le še nad naju no prižel!"
Volk jc hotel vidoti Mačefeja Ivanoviča. a skozi listjo so ni dalo. Jel je razprskavati listje nad očesi. Mač-ek je slisal, da listje sumi. Mislee, daje miš, skoči in voJkn prav v nos zasadi kraoplje. Tolkje bežal. kakor bi kdo za njira kuril. A maeek se je prestrasil in skočil premo na drcvo, kjer je aedel medvcd.
nNii," misli medved, nzagl<;da] me je." Treba je uiti. Udal ao je v voljo božjo. Padel je z drevesa in si zdrobil vsa jetra. Skočil je na noge ter zbezal. Lisica je vpila za njim: nPoplaea^ vaju bode, počakajta!u
Od tega trenotka se boje vse živali matka. On in lisica sta se z jedjo dobro založila za vso zinio. dobro živela tcr bila vcsela.
(Iz rutkerja pretožil Ksaverij