Za poduk in kratek čas. Boka Kotorska. (Konec.) Mesto Kotor (Cattaro — lat. Ascrivium) je že atalo, predao ao si ga 1. 116 pred Kr. osvojili Rimljani. Po razpadu zapadno-rimskega cesarstva je prišlo mesto v roke byzaatiškim cesarjem; pozaeje Turkom, Srbom, 1. 1368 Ogrom in leta 1420 Benečaaom. Leta 1797 so se Kotorci podvrgli ceaarju Francu II. ia od tega časa ao podložniki Avstrijski. !J\Iesto šteje do 240 > prebivalcev; ima gymnazijo, mornarsko in 2 ljudski šoli. Sedež je katoliškega in grškega škofa. Za morskim obrežjeia pred vratmi ,,porta mariaa" aega prijetno aprehajališče od Dobrote do Mule. Za težavao in žalostao vožajo iz Graža v Kotor bila sva s prijateljem odškodovana a prijetao ia veselo iz Kotora v Gruž, ki sva jo pričela ^v petek 7. februarja v solčaem izhajaaji. Še le pri modro-jaaaem obaebji nama je bilo mogoče, občudovati poaamezne oddelke zanimljive boke Kotorake. Vedno se menjajočib divnih prizorov primcrno in verao opisavati, ni tako lehko. Te kraje treba z laataimi očmi gledati, kdor želi o ajih ai aekoliko jasaib pojmov pridobiti. Poslovivšim se od Kotora Tao nam oatala aa desnici sela Dobrota (s kat. cerkvico ia belimi hišicarai), Kamenari, Hiloviči, Tripkoviči, Maroviči, Orahoviči, na levici, pa Mala, Glavati, Perčan (Perzagao) a cerkvama Marije Device in av. Miklavža. Vae te vasi obdaja strmo pečevje; v podnožji pa raatejo oljke. Pri Dražinem vrtu ter Gornjem ia Doljnera Stolivn začne se krčiti prvi zaliv in se po kacih 5 minutab vožaje zopet odpre in razširi pri Peraati (niajhnem mestu z čednimi poslopji ia tremi cerkvicami), v aovi zaliv — golfo di Risaao. Tn najdeš dva preprijazna otočiča, kterih vsak noai na avoji viaini lično cerkvico, poavečeao aveti Device. Moraarji zovejo cerkvici kratko: La Madonna. Za otokoma ob deaaem zadeae oko aa mestice Risan (Risano) ia ni se je tega romantiškega kraja da sita napaalo, in parobrod ae že auče na levo v novo sotesko verige — le Catene. Boka postaja tu ia tam tako tesna, da prebivalci edaega obrežja slišijo petelinovo petje z dragega. Svignili amo aiimo Leptaae ia Goraje Lastuve, mimo Andriča ia Zeladičev, in kakor bi migail, prijadrali smo zopet v aov airji zaliv, kterega obal je na okrog opasaaa z oljkarai ia nizkimi hišicami v Doljni Lastni, Tivadi in v Krtolih. Ko amo brneli čez ta srednj[ del boke Kotorake, posijalo je izza viaokib Crnogorskih aaežnikov na morje runieao juterao solnce, da so ae zlatili valovi in bližnji vrtiči, polai masliaja. Da vaaj površao vidia lepo okolico, moraš skrbao oci metati aa razne atraai; kajti predao se zavež, stisne se zaovič zaliv ia akrči obrežje, da viae sive skale nad vodo, kakor bi ae botele v tem hipu zrušiti in v morji zakopati urno ladjico. Pri mestu Kumboru smo privealali v poslednjo zarezo luke kotorake, ki šteje zopet več maajih zarez, katerih konce krasijo vasi ia mestica. izmed kojih je največi Novigrad ali Castelauovo, pozidan na samih atrmib ia golib skalah. Ne daleč od tod je Sntorina, do novejšega časa ozka turaka meja, ki je zasegala le toliko zemlje, da je mogla Hercegoviaa do morja dihati. Pri selu Rozi (s cerkvico iz z razrnšeaim gradičem) srao jo zavili maboma na levo ia v treaotku smo doaegli vbod ali konec toli čudovite boke Kotorske. ,,Malta" se je zibala mocao in valjala, ko smo hiteli mimo trdnjavice Mamule aa otočiči Rondoai pa mimo Puata d'Ostro, ktera skalnata obal aoai novo trdajavico, ki naj bi braaila sovražniku vhod v luko; zraven atoji na prav visoki skali velikaaski svetilnik ,,laateraa", ki kaže v aoči ladjam pot v Kotorske zalive. Ko smo pribučali na proato morje. poaajal nam se je preveličaaten pogled tje doli po obrežji Priaiorakem, kder stoji aaj jažaejše mesto Avstrijsko — Budava, ia aa velikaae črnogorake in bribe albanske. In to skalovito obrežje, ktero ao gledali Grki, obiakovali svet premagajoči Rimci, divji Turci in blaga ponlepni Bonečani, kako se krepko ustavlja divjim valovom, ki se aeprenehoma v nja peneče zaganjajo! Urao ko tica frčela je Malta mimo Vitaljiae, Popoviča, atarega Dubrovnika, Lokruma in novega Dubrovaika v luko Gravoško, kder aem se poslovil od apremljevalca g. Vidoviča, da ae takoj dalje odpeljem na Malti proti Spljetu ia Zadru. Smešnica 44. Dva ubožna dijaka apala sta v svojej podatrešnej aobici. Okolo polnoči začae ae neki tat plaziti akozi okao. Eden dijakov ae valed ropota vzbudi, ia ko tatu zagleda, vzbudi aatiboma tudi svojega spečega tovariša, ter mu zašepeče na ubo: ,,Kaj neki storiva ž njim?" ,,Le puati ga, da se akozi lazi", odvrne ravno tako tiho ajegov tovariš, )otem jaz aaglo vatanem ter ae zaderem nad jira, morebiti strahu kaj izgubi, kar je drugod ikradel." e. k.