JANEZA Z ŽAŽARSKE KMETIJE
Moped daljša dan
Razvajeni smo. Radi se vozimo le po asfaltiranih cestah. Teh v naši občini ni na pretek. Zato nas ne -morejo pritegniti v pristne vasi, v katerih se lahko zvedavemu mestnemu človeku odpre pogled v prete-klost, v plemenito obdobje, ko je kmečka pamet varovala zemljišča, umno postavljala gospodarska in stanovanjska poslopja in bo-gatila njihovo podobo z žlahtnostjo domač-nosti.
Skoraj vzorčni primer take vasi je gručasti Žažar. Posodabljanja nekoliko rahljajo nje-govo kmetskost. Upamo, da je ne bodo ska-zila.
459 m nadmorske višine bi namerili v tej vasi na valoviti planoti med 547 m visokim Gradiščem in za dva metra višjim Hrastjem. Žažar lahko s svojimi posebnostmi pritegne tudi jamarje (Pajsarjeva jama), umetnostne zgodovinarje (gotska cerkev iz 1526. leta) ter proučevalce polpretekle zgodovine (par-tizanska skladišča).
V svojem življenju, dogajanju in hotenju pa je zanimiv tudi za zapisovalca sedanjosti.
Srečanje ob poti
Po bolj mokj-em kot suhem razgrebenem rrlakadamu sva prihitela na žažarska vrata. Tako kot v mnogih naših vaseh tudi v Žažar-ju na vhodni cesti nimajo napisov, ki bi opozarjali, kam vodijo poti. Z novinarko radia GLAS LJUBLJANE Alenko Terlep sva usmerila jeklenega konjička mimo neme osnovne šole in obnovljenega gasilskega doma.
Ustavila sva pred moškima, ki sta ravnaia brežino. Za Janeza Miklavčiča in Janeza Šubica sta se predstavila, ko sta podala roki v pozdrav.
Kazalec se še ne umiri na urini štiiici, ko Janez Miklavčič prižge luč in vstopi v nov delavnik. Živini privošči jutranji obrok, pri-
pravi mleko za zbiralca, zajtrkuje in se toplo obleče. Moped ga nato popelje v Horjul.
»Kmetije je le tri hektare. V hlevu imamo eno ali dve kravi,« išče opravičila za nezdra-vo prevažanje Janez. »Pa vseeno ne zmanj-ka dela. Z mopedom sem hitreje doma. S hčerko Vanjo in njenim fantom Janezom nam ostane več časa za travnike, njive, hlev, živino. Po pravici povedano, težko že čakam dan, ko se bom upokojil.«
Pomladi kmeta pestita delo in skrb zaradi krme. Lani vreme ni bilo naklonjeno travi-nju. Sena in otave so nagrabili na polhograj-skem precej manj kot v preteklih letih. Zato varčujejo.
»Koruzo živini le pokažemo,« je trpko priznal Janez Miklavčič. Domače nimajo dovolj. Pripeljana je predraga.
Pogovor smo zasukali. O gasilstvu na Ža-žarju smo zastavili besedo. Janeza sta se razživela. Starejši zato, ker že nad 40 let skrbi za varno življenje v vasi. Mlajšega bodrijo uspehi, ki so jih v požarnem varstvu dosegli Žajžarji v zadnjih letih. Krepko so pomladili in okrepili gasilski dom. Ker pa so prvi trenutki pri gašenju plamena odločilni, so vaščani kupili za svoje domove in gospo-darstva tudi gasilne aparate.
»Dobro vem, da smo črpalko dobili 1939. leta. Že takrat je bil Rosenbauer nenadkri-ljiv izdelovalec. Še danes dela kot ura,« je segel v zanimivo gasilsko kroniko Janez Mi-Klavčič. Kdaj pa je v Žažarju zadnjič gospo-doval požrešni rdeči petelin, se ni mogel spomniti. Da bi le še dolgo počival.
STANE JESENOVEC
»Le urejene poti zagotavtjajo vamo vožnjo s traktorjem in kmetijskimi stroji,« je poučil Janez Mttdavčič bodočega zeta Janeza Šubica.