Francu Ciuhi v spomin
Življenje vsakega posameznika je enkratna neponovljiva in nepovračljiva danost, katere trajanje je končno. Konča se s smrtjo. Vsi si domišljamo, da vemo, kaj označujemo s to besedo, vendar nam je sam pojem v taki meri nedojemljiv, da se otepamo razmišljanja o njej, odklanjamo jo, ker nam je grozeča in sovražna, a stalno navzoča in neizprosna. V strahu vlečemo glave med ramena. upajoč, da bo vsekala mimo. In res nas zgreši — razen enkrat.
To pot je doletela Franca Ciuha. Sedemde-set letnico je praznoval 9. marca letos. Rodil se je v delavski družini in se izučil za ključavni-čarja. Vrsto let je opravljal svoj poklic, zatem se je prekvalificiral v varnostnega tehnika de-la. To dolžnost je opravljal vse do upokojitve pri montažnem podjetju IMP v Ljubljani.
V gasilske vrste je stopil v letu 1939 v Ko-zarjah. Leta 1941 se je zaposlil pri poklicnih gasilcih v Ljubljani, kjer je ostal do konca
vojne. Pri poklicnih gasilcih si je pridobil bo-gate strokovne izkušnje na področju gasilstva. To strokovno znanje je prenašal na ostale člane, pionirje in mladince. V letu 1956 je bil izvoljen za poveljnika društva in od tedaj je pot društva strma predvsem na operativnem področju. Dolžnost poveljnika društva je opravljal vse do leta 1982, ko je to dolžnost prepustil mlajšemu. Prevzel je dolžnost tajni-ka, kar je delal vse do prerane smrti.
Poleg dela v društvu je bil vseskozi zelo aktiven v delu OGZ Ljubljana Vič-Rudnik. Zadnja leta je opravljal tajniška dela in redna dežurstva vsako sredo. Zelo rad je delal s pi-onirji. Bil je vodja letovanja pionirjev na De-belem rtiču.
S svojim strokovnim znanjem si je pridobil čin višjega častnika I. stopnje. Za opravljeno delo je prejel vsa najvišja priznanja in odliko-vanja od OGZ in GZ Slovenije, vključno odli-kovanje za posebne zasluge.
Nisem prepričan, da je smrt samo po sebi že povod za občutek žalosti in obupa. Preveč je prirodna, ter preveč vsakdanja in nazadnje - le ona omogoča nadaljevanje življenja novim generacijam. Posebno ob smrti nekoga, ki nam je dal več kakor mnogi drugi, se lahko srečni in s ponosom zavemo, da smo ga imeli med seboj in da je bil član naše gasilske orga-nizacije. Vsera, ki so imeli srečo, da jim je bil sodelavec, prijatelj ali učitelj, bo ostal trajen in svetel spomin.
"     -      GDKozarje Vinko Tomc