Prvemu učitelju.
Okr. šol. nadzorniku Vilibaldu Rusu.
Še zdaj zrem časih v sanjah šolsko sobo, podobe pisane po stenah belih, tovarišev spominjam se veselih; nemir začutim v srcu in tesnobo.
In vidim te, kako prihajaš jasen, da nauk vlivaš v duše nebogljene, ki v njih odmeva blagoglasen. — A kdaj že ne učiš več mene!
Imel sem v svetu učenike razne,
učili modre, fuje so besede
brez čuta, in zato so bile prazne,
Ijubav vsadi le nežno cvetje v mlade dušne grede! —
Zato pač ne pozabim sobe bele, v njej tebe, ki učil si prve črke; z besedo tvojo slike učenosti mrke
so v moji duši solnčno zažarele! —
Gustav Strniša   .