Fran Meško: „ Poletel bi, poletel bi..... !4 209 In ugibali so vse mogoče. Oče in mati sta težko pričakovala, da se sin odloči. Študent je hodil zamišljen po gozdovih ter je gledal zeleno vejevje in slušal petje tic. Po cele dneve je izostajal. Ko pa se je na večer vračal domov, ga je mati včasih proseče nagovorila: „Pa bi vendar šel h gospodu župniku, da bi naredila prošnjo za bogoslovnico." „Eh, saj se še ne mudi", je na kratko odgovoril sin ter šel svojim potem. Mati pa je na skrivnem brisala solze. Drugi dan na vse zgodaj, ko je v vasi še vse spalo, je korakal Lojze sam samcat iz vasi, noseč v jedni roki lahen kovčeg, v drugi pa drobno palico. V vasi so takoj trdili vsi, da so že davno vedeli, da ne bo ,gospod' iz njega, ker je preveč gizdav, ker je vedno pogledoval za dekleti, ker ni rad zahajal v cerkev, ker je vedno dobival neka čudna pisma, ki so ga še bolj zmešala in zmotila. In kdor je srečal Lojzetova roditelja, vsak je na dolgo in široko izpraševal, kako „Dom in svet" 1898, štev. 7. Ko pa je začelo rumeneti listje na drevesih in so se selile tiče v toplejše kraje, je naznanil Lojze starišem, da gre na — Dunaj študirat za profesorja. To je bil za stariše hud udarec, ki jim je podrl celo vrsto nad in osnov. „Idi, kamor hočeš", se je jezil oče, „a od naju ne zahtevaj in ne pričakuj ničesar več. In domov ti tudi ni treba več hoditi." Sin je slušal te trpke besede s sklonjeno glavo. V srcu ga je nekaj zabolelo, neizrečno zabolelo. Mati pa je tiho plakala. in kaj, zabavljal čez pokvarjenega sina ter prerokoval, da se mu bo slabo godilo v svetu, ker ne sluša starišev. Oče Vid je polagoma premagal jezo in nevoljo proti sinu. Cel6 hudo mu je bilo, da ga je odpravil na tako osoren način. Mati pa se kar ni mogla potolažiti. Bolj in bolj se je oglašalo materino srce ter hrepenelo po sinu, kateremu se baje — kakor so trdili drugi dijaki — na Dunaju ni godilo najboljše. Začela je hirati in pokašljevati. In ko je prihodnjo jesen odpadalo listje in so se tiče selile na jug, so pisali na 14 Mesto Krk. (Na otoku Krku.)