q)Jov Današnja številka obsega 8 strani. % o „NOVI ČAS„ izhaja vsak petek ob 12. uri dopoldne. Uredništvo in upravništvo je v Gosposki ulici št. 6 drugo dvorišče. Štev. 40. NOVI CAS V Gorici, 1. oktobra 1914. LIST STANE : za celo leto . . 4 K „ manj premožne 3 „ „ Nemčijo .... 5 „ „ posamezne št. 8 v Oglasi po dogovoru. Leto V. Cesarjev god Morda nikdo, kar jih pri nas živi, ne pomni, da bi naš ljubljeni vladar Fr. Jožef pod takimi okolnostmi praznoval svoj god, kakor se to letos godi. Na jugu in severu napada ljut sovražnik našo domovino, imajoč pred očmi edini namen, da bi jo stri in raztrgal. To ravno hočejo naši sovražniki, proti katerim je naš sivolasi vladar pred 2 mesecema poklical naše drage v boj. V tako resnih trenutkih se je naša država nahajala le malokdaj v zgodovini. Mi Slovenci hočemo ostati, kakor smo stali vedno doslej, na straži za blagor one Avstrije in njenih slavnih habsburških vladarjev, do katerih nas veže ne le naša sveta krščanska dolžnost, ne samo stoletna udanost in ljubezen, ampak tudi zavest, da mi kot narod s Hrvati vred moremo le tukaj najti svoje življenje in svojo boljšo bodočnost. Ko sedaj naši dragi leže mrtvi na bojiščih, ko oni umirajo za brambo domovine in so pripravljeni boriti se za njo do zadnjega, se pa mi oziramo k svojemu častitljivemu vladarju, ki nosi vse breme in vse skrbi sedanjih tako resnih časov Bog ve, kake misli mu polnijo glavo in kaki občutki mu vznemirjajo srce. Gotovo je pa, da on hoče nam vsem le najboljše. In če je že poklical naše vojake proti sovražniku, je to storil iz ljubezni do nas in naše domovine. Kako naša srca vendar bijejo za njega. ki je v svojem življenju moral toliko trpeti, ki je še pred par meseci moral zreti na mrtvi trupli Ferdinanda in njegove soproge, obliti s krvjo po morilčevi roki, in ki sedaj nosi toliko težo skrbi in odgovornosti. Prihodnja nedelja, njegov godovni praznik, je dan molitve. Tako so naši škofje odločili in s tem gotovo izpolnili, željo našega vladarja. Da, moliti hočemo po cerkvah, po deželi in v mestu, da se nad našo Avstrijo neklaljeno izvrše načrti Božje Previdnosti. Bog hoče posameznikom, pa tudi narodom in državam vedno le najboljše! Moliti hočemo torej za blagor naše domovine, za blagor vojakov na bojišču, za zmago njih orožja, še posebej pa, za našega dobrega in plemenitega cesarja Franca Jožefa, ki mora v svojo visoki starosti toliko prenašati. »Mi sami pa hočemo obljubiti«, kakor je dunajski kardinal dr. Piffl v nedeljo 20. sept. pri veliki procesiji povdaril, »da bodemo popolnoma zaupali volji Božji in Božji Previdnost prepustili, kaj ona namerava z usodo našo in naše države.« Patriotizem dejanja. Dva meseca je, kar je brzojav raz-nesel od vasi do vasi, da je našim možem in fantom treba iti v vojsko proti sovražniku. To je bil dogodek, kakor ga sedanji rod ne pomni. Pretresla je ta novica gotovo vsakega brez izjeme, ker je to pač naravno. Toda ne enemu v deželi ni prišlo na misel, da bi se radi tega vznemiril in pričel obupavati. Možje in fantje so odhajali v istih trenutkih, v katerih jih je klicala dolžnost. Šli so do zadnjega, ker je bilo njih srce pač polno udanosti in ljubezni do cesarja in domovine. Njih patriotizem se je pokazal pred svetom v res najlepši luči. Oblasti same so se čudile, da so se možje in fantje tako točno, tako polnoštevilno in zvesto odzvali. A tudi ne enemu izmed onih, ki so ostajali doma, ni prišlo na misel, da bi odhajajoče svojce le z besedo skušal za trenutek zadržavati doma. Spremljali so jih otroci in žene, sestre in stariši s solzami v očeh, tudi plakali so, a pustili so jih proč od sebe, ker tako jim je velela ljubezen do cesarja in domovine. To je bil res patriotizem dejanja, nad katerim so lahko vsi imeli najlepši zgled. In potem, ko so odšli, pa so se ostali pričeli zbirati v cerkvah, pred Marijinim altarjem in pred Najsvetejšim, da molijo za vojake, za cesarja in domovino in da prosijo srečnega izida vojskujočim se dragim. Vse to so delali. In vendar so se našli ljudje — ne med našim slovenskim ljudstvom — ki so iz sovraštva do nas pričeli metati kamenje na Slovence, češ oni so srbofili, na nje se ne sme zanašati, oni ne zaslužijo zaupanja i. t. d. Čutili smo tako kamenje, a smo šli svoja pota naprej. Izšel je klic po deželi: Ranjenim vojakom na pomoč! In takoj so se srca našega ljudstva odpirala in z veliko požrtvovalnostjo so dajali darove ter jih pošiljali na osrednje mesto v Gorici. Tu se je steklo doslej pri Slovenskem odseku nad 16.400 K za »Rdeči križ«, poleg tega pa je prišlo v blagajno »Rdečega križa« v Gorici nad 1300 K iz naših občin in od slovenskih rojakov, kakor smo posneli iz laških listov. — V Tolminu se je nabralo doslej za »Rdeči križ« tudi o-koli 7000 K. Imamo torej okoli 25.000 K. za »Rdeči križ« denarja slovenskega ljudstva na Goriškem v Gorici in Tolminu brez Sežane. A gotovo se je doslej, če upoštevamo Sežano in druge kraje, kjer tudi bivajo Slovenci, nabralo za Rdeči križ najmanj 30.000 K od našega slovenskega ljudstva. Vrhu tega se je stekal denar našega ljudstva v podporo družinam vpoklicanih vojakov pri vojno pomožnih odborih, ki so se osnovali povsod v sedežih okrajnih glavarstev. Koliko požrtvovalnosti se je nakopičilo zopet tu, pokažejo izkazi, ki jih naši listi o priliki priobčijo. A da se tudi tu desettisoči nabirajo, o tem ne dvomi nihče, ki delovanje tistih odborov na-tanje pozna. To so dejstva, ki nas navdajajo s ponosom. Tu se kaže patriotizem dejanja, celo v številkah, katerih smemo biti veseli! Kajti te ogromne vsote so prišle skupaj iz naših Gor, kjer si drugače možje iščejo zaslužka le v tujini! So prišle iz našega Krasa in naših Brd, kjer so bogataši le velike izjeme. So prišle iz Goriške okolice in Vipave, kjer ljudje žive večinoma le od dne do dne. Ljubezen do lastnih sinov in do onih, ki za domovino prelivajo kri, je ustvarjala taka dejanja požrtvovalnosti. So večinoma le ubogi in revni, ki so darove spravljali skupaj. — Mnogi izmed teh so dajali ne le, kar so mogli, ampak sploh, kar so imeli, kakor ona ženica v neki vasi goriške okolice, ki je dala zadnji 2 kroni, ki jih je imela, češ: »Bode že Bog tako naredil, da se najdejo drugod usmiljeni ljudje, ki se zavzamejo za mojega sina, če bo ranjen.« To je patriotizem dejanja, ki je dobival vedno veličastnejše oblike. Metali so kamenje na ta patriotizem, a rastel je pred očmi nasprotnikov molče in tiho vedno bolj, da so polagoma umolknili. Priredil se je slovenski tečaj za izobrazbo bolniških strežnic. Kar strmeli so vsi, ko so zaznali, kako mogočno je ta tečaj obiskovan, s kako vnemo se ga naše slovensko ženstvo udeležuje, da bi trpečim vojakom mogle pomagati. Ta tečaj se je zaključil z zelo dobrim uspehom pred strogo komisijo, obstoječo iz voditelja tečaja dr. Brecelja, c. kr. okr. zdravnika dr. Graffeja in mestnega zdravnika dr. Brama. Nad 70 slovenskih dekle*, med njimi 25 učiteljic — je napravilo izpit, skoro polovica vseh z odličnim uspehom. Prejšnji ponedeljek se je pričel nov slovenski tečaj. Naj pokažejo pa drugi kaj enakega med svojim ženstvom. To je patriotizem dejanja pri nas! Dijaštvo naše slovenske gimnazije je bilo še na počitnicah. Dasi samo nedo-letno, je vendar mislilo na one. ki se bore za dom in cesarja. Komaj so prišli v mesto, da so se tukaj vpisovali, pa so tudi prinesli svoje darove za »Rdeči križ«. Stotake so po svojem ravnatelju poklonili ranjenim vojakom. To je patriotizem dejanja pri naši mladini! Naj pokažejo nasprotniki kaj e-nakega! In vendar so bili oni, ki so v skrajni nesramnosti kamenje metali na našo učečo se mladino. Kdor je prihajal v zadnjih mesecih po noči na Travnik, ta je pač dostikrat videl, kako so v delavni sobi okr. glavarja luči gorele do zore, da je dostikrat celo vzhajajoče solnce skozi okna posijalo na mizo. Nikdar pa se te luči niso ugasnile pred polnočjo. Tako je delal okrajni glavar vršeč svoje dolžnosti, medtem ko sta mu bila poslana proti sovražniku sinova, katerih eden se je sicer vrnil zopet v o-četov dom. a ranjen, ker mu je roko sovražna kroglja na ruskem bojišču zdrobila. In vendar so se dobili brezstidni elementi, ki so kamenje metali na patriotizem okr. glavarja. Ti brezstidni elementi so v svoii nesramnosti celo tako daleč šli, da niti samega prevzv. nadškofa niso pustili pri miru. Tudi nanj so kamenje metali! Tn vendar je ravno on poslopje svojega bogoslovnega semenišča »Rdečemu križu« velikodušno dal na razpolago za ranjene vojake. Ni prišlo kaj podobnega v glavo o- nim. ki se druerače šopirijo s svojimi dejanji pred svetom. Stotake in stotake je dal za »Rdeči križ« in za družine vpokli-nanih, in vendar niso hoteli molčati nesramni nasprotniki. • Vemo sicer, da tudi drugi bobnajo na svoj patriotizem, toda naš patriotizem in patriotizem slovenskega ljudstva ni patriotizem bobnečih, praznih besed, ampak patriotizem dejanja. Mi ljubimo domovino, a ne kričimo, ko jo ljubimo, ampak gremo za njo v boj proti sovražniku na severu, na jugu in na morju. Mi se žrtvujemo za njo. mi delamo za njo, dajemo za njo, kar imamo. To je naš patriotizem! Proti obrekovanju slovenske duhovščine. Protest »Duhovske Zveze« v Gorici. Na vseučilišču v Gradcu deluje neki profesor dr. Ude. Na Slovenskem je to v obče neznana oseba. Spoznali pa smo ga po njegovem škandaloznem članku v »Bonifatius-Korrespondenz« št. 17./18. t. 1. pod naslovom »Nationalismus. Hochver-rat«. Gospod vseučiliščni profesor se je pokazal v zelo čudni luči. Govori o slov. duhovščini krivično, žaljivo in neresnično. Kot učen vseučiliščni profesor in bivši slovenski rojak bi pač moral bolje poznati razmere na Slovenskem, posebe še slov. duhovščine. On pripisuje slov. duhovnikom izdajstvo nad našo ljubo Avstrijo, češ, avstrijski, slovenski, katoliški duhovniki so bili radi izdajalskega početja oddani vojaškemu sodišču v preko-sodno obravnavo. In da bi nekako svojo osebo zagrnil pri tem nezaslišanem napadu na slov. duhovščino, je postavil pred se prozorne planke, češ: z elementarno togoto se ljudstvo zgraža nad tako izdajalskim početjem in namigava, bi re-kej draži, na lynch-justico. Kaj takega ni pisal še noben avstrijski časopis. V najnovejšem času so slovenski in nemški listi pisali o poravnavi, o skupnem vzajemnem nastopu vseh narodov v Avstriji. Kako krasne članke o tem je priobčeval »Slovenec« in drugi slovenski in nemški časniki! Zdaj pa pride med člankarje profesor graškega vseučilišča dr. Ude, naš stanovski sobrat, bivši naš rojak, dr. bogoslovja, ter svoje sobrate in rojake napada z očitanjem izdajalstva in jih ne vem kako miluje, kakor bi ne poznali nič drugega kot narodnost in da so temu »izrodku domišljije« brezvestno darovali ljubezen in zvestobo do cesarja in temeljna načela krščanske ljubezni do bližnjega. In vprašuje: In nasledki temu: Kaj ste storili bratje? Odgovarjamo: Storili? Gospod dr., kaj ste storili Vi? Očitate, kar se ni zgodilo; ne navajate niti oseb niti dejstev, pa pravite: »Was habt lhr getan? Es 1st kaum gutzumachen, was ihr am Priester-stande. ja an der kath. Religion gefehlt habt«! No! Kaj pa smo storili? V čem smo se pregrešili? Povejte imena; povejte dejanja! V naši nadškofiji so duhovniki vseh vrst tekmovali v patriotizmu, niti eden duhovnik ni bil osumljen, še manj obdolžen ali izročen vojaški preki sodbi ali bil obsojen. Nasprotno, duhovščina je pridigala in se zgražala nad zlo-dejskim umorom v Sarajevem ter ljudstvo poživljala k patriotizmu, ljubezni do domovine in molitvi za zmago avstrijskega orožja. Prireja procesije in molitve v ta namen. Za »Rdeči križ«, za zapuščene družine in za druge vojnopomožue namene nabira denarne prispevke in sama znatno daruje. Pri raznih dobrodelnih in podpornih odborih radovoljno in navdušeno sodeluje. Kakor smo informirani, so bili v prav malo slučajih nekateri v drugih škofijah internirani, in to kot dr. Ude sam trdi, pač vsled zlobne ovadbe radi nacio- nalizma — a bili baje že izpuščeni brez obsodbe. Slov. ljudstvo je nad nezaslišanim napadom ogorčeno in užaljeno, da se nn tako sramotilen način grdi njegova duhovščina, katero ljubi in spoštuje in jo dobro pozna, da je v vsakem slučaju pa-triotična, zvesta cesarju in avstrijski domovini. Zdaj pa naš sobrat, profesor vseučilišča, pride in vpraša: Kaj ste storili? To vprašanje moramo vrniti g. doktorju. Vprašamo, Vas li bratovska ljubezen sili. nam pavšalno očitati, česar nam niste dokazali in nam nihče ne more opraviče no očitati. Slovesno protestiramo proti vsemu Vašemu očitanju. Na Vašem visokem stališču bi Vi pač morali bolje poznati razmere in delovanje naše slovenske duhovščine nego jo kažete v Vašem članku. Poživljamo Vas torej vljudno, pa resno, da svoje neopravičene in nam žaljive napade prekličete in daste zadoščenje užaljeni slov. duhovščini! Sempas, 25. IX. 1914. Za »Duhovsko Zvezo«: F r. F r a n k č, BI. G r č a, tajnik. predsednik. V pomoč vojakom na bojišču ! Za oskrbo naših vojakov, ki se bore na bojišču za našega vladarja, za Avstrijo in za nas vse, so se po celi državi osnovali ženski odbori, ki zbirajo in izdelujejo pred vsem za vojake toplo zimska obleko in tudi razna okrepčila. V okviru naše »Slovenske krščansko socialne zveze« za Goriško se je ustanovil v Gorici posebni ženski odsek pod vodstvom blagorodne gospe Irme Fo-n o v e, soproge državnega in deželnega poslanca. Ni dvoma, da bodo tudi druge slovenske ženske organizacije delovale v svojem delokrogu v istem smislu. Ta ženski odsek bo nabrano in izdelano obleko in drugo oddajal naprej Slovenskemu odseku dež. pomožnega dtuštva »Rdečega križa« v Gorici, ki je pooblaščen tudi take darove sprejemati in oddajati našim vojakom. Ženski odsek S. K. S. J. je izdal naslednji: Oklic. Izredni časi, v katerih živimo, zahtevajo od vseh izredne požrtvovalnosti. Naši mladeniči in možje prelivajo na bojiščih junaško svojo kri za blagor ljube nam Avstrije. — Ranjence m iz bojišča hiti na pomoč domovina z izdatnimi prispevki, ki se darujejo društvu »Rdečega križa«. — Da opomore izrednim slučajem nesreče in bede v družinah poklicanih vojakov, so se napravili vojno pomožni odbori, ki se jim darujejo zopet novi darovi. — Toda naše pomoči potrebujejo tudi vojaki na bojiščih. Za nje se zavzema vojno oskrbovalni urad in njegove podružnice, kjer so se ustanovile. Tu se med drugimi zbira perilo in obleka za zimo. Naša dolžnost je, da tudi tu prispevamo po svoji" močeh. Kakor drugod, so se tudi pri nas različne organizacije lotile tega požrtvovalnega dela, da bi posebno med svojimi ženskimi člani spravile skupaj za vojake kolikor mogoče mnogo zimskega perila. Podpisane zastopnice »Slov. kršč. socialne zveze« se tem potom obračajo na vsa pridružena društva in njih članice po deželi, da prispevajo, s kolikor mogoče obilnimi sem spadajočimi darovi. Tudi drugo širšo javnost vabimo k sodelovanju pri tej plemeniti akciji. Goriške rodoljubkinje brez izjeme naj stopijo na plan in naj skrbe, da se bo-mo goriške Slovenke tu res odlikovale. I udi šole pod vodstvom svojih učiteljic lahko sodelujejo pri tem. Saj se drugod vse ure, določene za ročna dela in telovadbo, izrabljajo izkjučno za izdelovanje gorkega zimskega perila za vojake Tudi na Goriškem naj bo tako! Rabijo se pred vsem snežne moške čepice temno sive barve, gorke jopice, zimske moške nogovice,ali še bolje ovitke za noge barhenta, gorke zapestnice i. t. d. »Slov. kršč. socialni zvezi« v Gorici (Go sposka ulica 6./II.) Vsi darovi v blagu in izgotovljeni kosi perila ter obleke naj se pošiljajo na podpisane ali na S. K. S. Z. Sprejem darov se bo v časopisih potrjeval, darovi sami pa se bodo oddajali izgotovljeni Slovenskemu odseku dež. pom. društva »Rdečega križa« v Gorici, da jih bode odpošiljal dalje na bojišče ali na pristojno mesto. Ni dvoma, da se naše požrtvovalno zenstvo navdušeno odzove temu klicu. V Gorici, 30. sept. 1914. Ženski oskrbovalni odsek v »Slov. kršč. socialni zvezi za Goriško«. Irma Fonova, načelnica. Josipina Berbučeva, Gizela Kremžarjeva, Marija Kopačeva, Ida Pečenkova, Anica Peršičeva, odbornice. Vojska. Zopet boji 2 Rusi. — jtfemc! osvojili eno francosko utrdbo. Naša vojska v Srbiji. Boji z Rusi. Naša armada se je zbrala na določenem prostoru. Zdi se, da se je tudi nemška armada nekoliko umaknila proti šle-zijski meji, da stopi tako z avstrijsko armado v enotno fronto. In res, kakor nam Poroča brzojav, včeraj, so se nemške in avstrijske čete že zopet spustile v boj proti prodirajočim Rusom. Zdi se celo, da so naše čete začele prodirati. Poroča se namreč uradno, da so se Rusi na obeh straneh Visle (t. j.: na Poljskem in v Galiciji) začeli zopet umikati. Naše čete so pri Bječu jugovzhodno od Tarnova razkropile močno rusko konjeniško maso. Medtem pa udirajo precej močni ruski oddelki na Ogrsko. Ogrsko meje od Galicije gorovje Karpati, ki imajo prehode le na nekaterih mestih. Na teh prelazih se bijejo z Rusi boji. Rusi so udrli že precej daleč, a so jih naši vrgli nazaj. Poročilo se glasi: Na meji pri Korosmezo se vrši boj. Po zanesljivih informacijah so naše čete priOe-kormezo orgle sovražnika nazaj. Iz komi-tata Ung se poroča, da je železniška proga pri Csontosu prosta. Iz Csontosa so odšli monterji v Fenyesvolgy, da zopet popravijo brzojavno zvezo. Iz tega sledi, da se je posrečilo sovražnika vreči nazaj tudi čez FenyervoIgy. Zdi se, da rusko vdiranje na Ogrsko ne more biti nevarno. Rusi vendar ne bodo tu cepili svoje armade, ki jo potrebujejo v Galiciji proti našim, na Poljskem proti našim in Nemcem in na severu proti Nemcem. Medtem, ko so Rusi v Galiciji lahko prodirali, ker se je naša armada že prej umaknila, so pa Nemci iz Prusije začeli prodirati v Rusijo. Ze zadnjič smo poročali, da oblegajo trdnjavo Osovjec. Ta trdnjava zelo trpi pod ognjem nemških topov, enako že Nemci oblegajo rusko pomorsko trdnjavo Libavo, ki leži daleč na severu proti Petrogradu. Velike nemške mase prodirajo proti trdnjavam Lomža, Grodno, Brest-Litevsk, Kovno in zdi se, aa tudi proti Varšavi. Ker je v Mazurskih jezerih poginilo 153.000 Rusov in so jih Nemci vsega skupaj vjeli nad 120.000, je ruska severna armada grozovito oslabljena. Zato Nemci hite s prodiranjem. In to je, kar bo utegnilo obrniti srečo tudi v Galiciji. Krvavi boji na Francoskem. Krvava bitka na Francoskem še traja in ni še odločena. Najvažnejši dogodek tega boja je, da so bavarske čete vzele utrdbo Camp de Romains med Tulom in Verdunom. Ta uspeh omogoča Nemcem, da so prišli francoskim trdnjavam za hrbet. Sicer pa se boji z vso ljutostjo nadaljujejo. Slavna katedrala v Reimsu je zelo poškodovana, kar je velika škoda. Krivi pa so tega Francozi, ki so na zvonik obesili belo zastavo, češ da naj se na njo ne strelja, potem pa gori postavili stražo, ki je naznanjala, kje stoje Nemci. Vsled tega so Francozi Nemce dobro zadevali in so ti morali stražo pregnati s stolpa. Toča šrapnelov se je usula na cerkev. Straža je izginila, a streha cerkvi pogorela. Naše čete na Srbskem. Naša armada je torej prestopila vsa na Srbsko in ondi bije hud boj s Srbi, ki se srdito branijo. Raznesle so se vesti, da so Srbi in Črnogorci udrli v Bosno. Res je nekaj sovražnih čet vdrlo čez mejo, kjer ni bilo vojaštva. Toda storilo se je vse, da se jih vrže ven. V tem oziru priobčujemo uradno poročilo feldcajgmaj-stra Potioreka, ki poroča: Dunaj, 29. (Kor.) Uradno se razglaša: Dne 28. septembra popoldne. — Po več nego štirinastdnevnih trdovratnih bojih, tekom katerih so naše čete prekoračile Drino in Savo, je nastala na južno- vzhodnem boljišču kratka operacijska pavza. Naše čete stoje vse na srbskem o-zemlju in se vzdržujejo predvsem na kr-. vavo pridobljenih pozicijah proti neprestanim trdovratnim naskokom, ki so kon-čavajo vedno z znatnimi izgubami sovražnikovimi. V zadnjih bojih je bilo vseh skupaj i zaplenjenih 14 topov in več strojnih pu-šek. Število ujetnikov je znatno, ravno tako tudi beguncev. Vesti o srbsko-črnogorski ofenzivi v Bosni so nastale vsled vpadov podrejenih moči v ozemlje ob sanžaški meji, v katerem se ni nahajalo skoraj čisto nič naših čet. Odredbe za očiščenje tega ozemlja so se ukrenile nemudoma. Bolgarski listi poročajo, da imajo Sr- . bi skupaj 60.000 mrtvih in ranjenih. Samo zadnji teden so imeli Srbi 6000 mrtvih in 18.000 ranjenih. Do zmagoslavnega konca. Nadvojvoda Friderik je izdal naslednje dnevno povelje: Naš in zvezne nemške armade položaj je ugoden. Ruska ofenziva v Galiciji je na tem, da se prične umikati. Skupno z nemškimi četami bomo sovražnika, ki je bil poražen pri Krasniku, Zamoscu, lnsterburgu in Tannenburgu, zopet premagali in uničili. Proti Francoski prodira nemška glavna moč neprestano daleč v sovražno ozemlje. Nova^ velika zmaga se ondi pričakuje. Na balkanskem bojišču se tudi bojujemo v sovražnikovi deželi. Odpor Srbov ponehuje. Notranja nezadovoljnost, vstaje, beda in lakota ogrožujejo našega sovražnika za hrbtom, med tem ko sta monarhija in nemška država edini in polni zaupanja. Nam zločinsko vsiljeno vojsko bomo izvojevali do zmagoslavnega konca. To je resnica o položaju, ki naj se razglasi vsem častnikom, moštvu naj se pa to razloži v njihovem maternem jeziku. — Nadvojvoda Friderik, general in-fanterije. Rusi v boju s Perzi. Rusom so se postavile po robu šte-llne prezijske čete. Rusi so bežali iz de-Me. Mnogo ljudi so izgubili. Francoske ladje v Adrljl. na francoska križarka potopljena. — Več poškodovanih. V zadnji številki smo poročali, da je fiplulo francosko brodovje v Adrijo. Se-hj prihajajo poročila, da so jo pri tej Hliki Francozi pošteno izkupili. Izgubili p eno veliko vojno ladjo, več pa je po-kodovanih. so to francoske ladje, ki se bližajo otoku. Ljudstvo je sedaj hitelo na višine, da vidi sovražnika. Medtem so se ladje dodobra približale in začele iz topov streljati na stražnico, v kateri se je nahajala straža. Sprožili so kakih 30 strelov in pri odhodu zopet 5—6. Stražnica je bila porušena; kasneje smo našli enega vojaka ranjenega, drugega so pa najbrže pokopale razvaline. Z ene ladje se je izkrcal oddelek mornarjev, ki so pokradli, kar so našli: namreč par koz, enega kanarčka ter nekoliko piščancev in še par drugih malenkosti. Ko so se mornarji zopet vkrcali, je padlo še nekaj granat na bližnja polja, ki se niti razpočile niso: brodovje se je začelo odmikati in kmalu izginilo v smeri proti šoltanskernu otoku. Drug prijatelj iz Gornjega Sela na Solti nam je pripovedoval o dohodu francoskega brodovja pod Šolto. (Šolta je o-tok, ki z Bračem zapira zaliv Trogira, Kastela, Splita, Omiša in Makarske.) Pripovedoval nam je, da je neka vojna ladja prišla prav do Šolte, tako da se je razpoznala francoska zastava; za njo je prišlo 6 križarjev in nekoliko torpedov. V tem je priplul neki italijanski parnik. Križar izpali nanj dva lahka strela, da ga ustavi, nato se z vso silo požene za njim. Ko ga je preiskal, ga je napotil nazaj. V tem je krog pol 1. ure del brodovja odplul z dolnje, drugi pa z gornje strani Visa in brez sledi izginil. Ker ni našlo francosko brodovje na Visu priložnosti, da se maščuje, je odplu-; lo pred Pelagruž (Pelagoza) in je izlilo i vso svojo jezo nad ubogimi stražniki. Od j takrat ni o francoskem brodovju v Jadranskem morju nobenega sledu. Francozi šli pod Vis po piščance. O tem pohodu pred Vis piše cenzuram splitski »Dan«; O dohodu franco-:ega brodovja pod Vis nam pripovedu-prijatelj z otokov to-le: V soboto zjutraj po 9. uri je nekaj iših ljudi z brega opazilo debel dim na orski gladini. Ljudje so hiteli na breg, i vidijo, kdo je. Nato se je zvedelo, da Goriški topničarski polk št. 8. v boju. »Grazer Volksblatt« prinaša naslednje poročilo: Pri Skwarzawi, malem kraju seve-rozapadno od Zloczowa, se nam je 26. avgusta po vsej priliki trda godila. Sovražnik je bil morda štirikrat močnejši in naše čete so se borile z brezprimerno hrabrostjo. Naravnost neverjetni zgledi požrtvovalnosti in duševne sile naših čet se poročajo iz teh bojev. Častniki in moštvo so tekmovali med seboj v naravnost čudovitih dejanjih. Borili smo se do skrajnosti. In ako smo morali nazaj, se je to zgodilo zato, ker je vodstvo spoznalo1, da bi bilo brezupešno in škoda, ako bi dopu • stilo, da bi surova premoč sovražnika, strla tako izboren material. Ampak to se more reči: naši ljudje se niso niti za korak ganili pred sovražnim ognjem, niti pedi domače zemlje se ni prostovoljno žrtvovalo sovražniku, pa naj je bil ogenj njegovih strojnih pušk še tako strahovit; če so se naši ljudje umaknili, se je to zgodilo na povelje. Prišel je pač trenotek, ko so častniki spoznali, da je nadaljni boj trenotno brezuspešen. Tako je bilo tudi pri Skwarzawi. Najprej se je pomaknilo nazaj desno krilo, nato pa središče. Polj. topniški polk št. 8. (Gorica) je zavzel novo postojanko, približno 1 km za prejšnjo. Ob artileriji so se zgrinjali nazaj ostanki neke pehotne stotnije, ki se je bila nahajala v boju. Medtem se je stemnilo, sedaj se je imela umakniti tudi artiljerijia in nastala je nevarnost, da ostane izolirana in da v temi zaide v stisko. Ko je štabni stotnik Anton Kainz spoznal položaj, je s čudovito prisotnostjo duha in silno energijo zbral v njeno varstvo krog 400 mož različnih oddelkov in tako povzročil, da se je jela v polnem redu umikati ne le arti-ljerija, marveč tudi zbrana četa. Na tem umikanju se je pripetilo, da je ena baterija zašla na močvirna tla in obtičala. Poveljnik baterije in vsi častniki so bili mrtvi ali ranjeni. Eden častnikov iz spremljajoče čete se je trudil, da bi baterijo spravil iz močvirji. Zaman! Konji so se napenjali, toda baterija se ni ganila niti za palec. Ko je stotnik Kainz opazil težko situacijo, je dal hitro odločen položiti na tla pred baterijo nekaj vreč ovsa, ki so ga za konje vozili s sabo. Na ta način je bil napravljen umetni tlak, katerega je baterija gladko zdrknila. Oves je bil sicer izgubljen, toda baterija je bila rešena in oddelek je zopet redno korakal dalje — in to je bilo glavno. Pismo slovenskega vojaka v-Jetrjlka Iz Rusije. Naš goriški rojak g. Jožef P o v š i č, enoletni prostovoljec pri 47. pešpolku, ki je lani na goriški gimnaziji napravil maturo z odliko, se je udeležil hudega boja 20. avgusta pred Lvovom. Stariši od 23. avgusta niso dobili nobene vesti od njega. Dne 28. septembra pa je oče dobil iz Moskve po posredovanju »avstr. Rdečega križa« naslednje pismo: »Moskva, 18. septembra 1914. Ljubi oče! Pisati Vam moram nemško, ker tu ne razumejo slovenščine in se vsako pismo pregleda. Radi mene se ne bojite! Bil sem v Galiciji 26. avgusta ranjen, a ne nevarno. Potem so nas kot vojne vjetnike prepeljali v Rusijo. Sedaj sem v Moskvi in moram čakati, da bo vojska končana, potem se vrnemo domov. Tudi ne vem, če boste to pismo dobili ali ne. Gre mi dobro. Radi tega bodite brez skrbi! Po vojski se zopet vidimo. Srčno pozdravljam vse! Vaš Josip.« Kakor je razvidno iz štampilje na kuverti, se g. Jožef Povšič nahaja v moskovski bolnišnici št. 3. Ranjenci v Gorici. V rezervno bolnišnico v Centralnem semenišču so došli še naslednji ranjenci: Jožef Saksida iz Prvačine, bolan; Rafael Mahni č iz Kopra bolan; Kari Bal-laben in Leop. Mezzorana iz Fare; Nikolaj Fachinetti iz Gradeža. Ti vsi so od 27. dom. polka. Dalje je še Leop. Brešan iz Ločnika od 20. lovskega bataljona. Nov cestno — policijski red. Dež. odbor razglaša: S 1. oktobrom t. 1. obvelja novi, pred kratkim sankcijonirani deželni zakon, ki se tiče premebe § 14. cestno policijskega reda za javne neerarske ceste. Prej navedeni novi § 14. določa, da se morajo vsa vozila (vozovi, avtomobili, motorna kolesa itd.) držati leve cestne strani, izogibati se na levo in prehitevati na desno, kakor tudi miorajo temu primerno napravljati prostor prehitevajočim vozilom. Ako dospeta na cestna križišča istočasno dve vozili, ima prednost vozilo, ki prihaja od leve strani. Vozovom, ki jih uporabljajo členi Najvišjega dvora, dalje stopajočim vojaškim oddelkom, procesijam in pogrebnim sprevodom se mora vsako vozilo izogniti. Istotako se mora izogniti vsako drugo vozilo poštnim vojovom in gasilnim vozovom, ki peljejo k požaru. Enaka določila je izdala tudi c. kr. vlada za promet na erarskih cestah. Dosedanja navada, izogibati se na desno in prehitevati na levo, se je v naši deželi tako zelo vkoreninila, da je treba kar najbolj mogoče razširiti med ljudstvom vsebino novih cestno-policijskih odredb v svrho, da se preprečijo neprili-ke in nevarnosti. Vsled tega priporoča deželni odbor najtopleje vsem občinam, cestnim odborom, župnijskim in vikarijskim uradom, da na najprimernejši, način seznanijo ljudstvo z zgoraj navedenimi zakonskimi določili in da ga opozore, naj se strogo drži navedenih novosti v prometu z vozili na javnih cestah. Cene živil. Na mesto cen ustanovljenih s tuk. oglasi od dne 4. avgusta, 17. avgusta in 2. septembra in vsled odredbe c. kr. na-mestništva v Trsfu, stopa začenši s 27. septembrom t. 1. za prodajo na drobno neobhodno potrebnih živil za okoliš kraj-občine Gorica sledeči maksimalni cenik: 1. Pšenična moka a) štev. 0 ogrski tip ....... K 0.62 za kg b) domača . . . . „ 0.54 » » 2. Turšična navadna moka „ 0.26 99 99 3. Turšica......» 0-24 99 99 4. Beli kruh........0.52 „ „ 5. Goveje meso a) v zadnjem delu.........2.— „ „ b) v sprednjem delu . „ 1.60 » » 6. Riž merkantilni . . . „ 0.40 99 99 7. Krompir...... 0.12 99 99 8. Phani ječmen . . . „ 0.44 „ „ 9. Sladkor zdrovbljen ali v originalnih štulah . »» 0.88 99 *9 10. Mast: a) slanina . . 99 2.16 99 b) prešičja mast . . 99 2.40 99 99 c) naravno surovo maslo..... 99 2.60 99 99 d) naravno kuhano ma- slo ...... 99 3.40 99 99 e) olje jedilno . 91 1.20 99 lit. 11. Navadno testenine . 99 0.76 99 kg 12. Mleko...... 99 0.24 lit. 13. Sol....... 99 0.24 99 kg Novice. Molitve za zmago avstrijske armade o priliki cesarjevega godu. Prevzvišeni knez in nadškof dr. Sedej je izdal na duhovnike goriške nadškofije okrožnico, v kateri naroča, naj se na dan cesarjevega godu 4. oktobra na posebno slovesen način vrše molitve za cesarja in za zmago naše domovine. Moli naj se v ta namen sv. rožni venec. Po sv. maši naj se izpostavi Najsvetejše, ki ostane izpostavljeno cel dan. — Procesije s kipi M. B., ki so to nedeljo ponekod v navadi, naj izostanejo. Za dekana v Št. Petru pri Gorici je imenovan vlč. g. Dr. Fr. S. K n a v s, dekan v Cerknem. Bog daj gospodu dekanu na novem mestu obilo blagoslova! Duhovske vesti. Dekan tolminski preč. g. mons. Jožef K r a g e 1 j je stopil v pokoj. Za župnega upravitelja tolminskega je imenovan č. g. kaplan Al. M a k u z. Za dekanijskega upravitelja ostane preč. g. mons. Kragelj. — Za kurata v Gabrijah na Vipavskem je imenovan č. g. David Doktoric, vodja »Slov. Alojzijevišča« v Gorici. Na njegovo mesto pride č. g. Vinko Buda, kurat v začasnem pokoju. Odbor Slov. Alojzijevišča se je na obč. zboru izvolil in sestavil tako: Predsednik: Dr. Jožef Ličan; odborniki: Mons. Iv. K o 1 a v č i č, mons. Iv. M u r o-v e c, mons. Jož. P a v 1 e t i č, D. Doktoric. prof. dr. K o b a 1, vodja I. R e š-č i č. Za vojake na bojišču! Čč. duhovščino, naša društva, Mar. družbe, dekleta in žene opozarjamo na oklic »Slov. kršč. socialne zveze« v današnjem listu. Posebej čč. duhovščino prosimo, naj blagovoli na to prepotrebno delo požrtvovalne ljubezni do naših vojakov opozoriti ljudstvo v cerkvi. Ne le nove stvari, ampak tudi že rabljeni, a dobro ohranjeni predmeti se hvaležno sprejemajo. Tople nogovice iz domače volne, tople spodnje hlače, jopice (po domače pletenice), obveze čez truplo (Leibbinden), volnene mehke odeje — vse to se nujno rabi. Na novo naj se delajo zapestnice, snežne čepice, ki pokrivajo celo glavo in vrat naj se pletejo. Uzorci se dobe pri S. K. S. Z. Pošiljajte vse to na naslove pod oklioom podpisanih dam, ali pa naravnost na S. K. S. Z. v Gorici. Izvedeli smo, da hočejo — kakor S. K. S. Z. — v svojem krogu delati za izdelovanje tople zimske obleke v prid vojakom na bojišču tudi članice »Mar. Druž- be« v Gorici, ženski tretji red. članice »Skalniee« in še drugih slovenskih organizacij. — Prepričani smo, da na ta način naše rodoljubno ženstvo skupno mnogo dobrega napravi. Pobožnosti na Kostanjevici. Na Kostanjevici bo na praznik sv. Frančiška, to je 4. oktobra zjutraj ob 6. uri vesoljna odveza za tretjerednike, ob 10. uri slovesno blagoslovljenje nove podobe sv. Frančiška, nato slovesna sv. maša. Po sv. maši se bo po ukazu Prevzvišenega izpostavilo do 5. ure popoludne. Popcludne od 4. do 5. ure bo slovesna ura češčenja z litanija-mi vseh Svetnikov, molitvami ob času vojske in častitljivim d.elom sv. Rožnega venca. H sklepu bodk> po navadi pete lita-nije M. B. Po blagoslovu bo šla samostanska družina k altarju sv. Frančiška, kjer se bodo opravile molitve predpisane v spomin smrti našega očaka, na kar bo blagoslov z njegovo svetinjo, ki se bo slednjič dala ljudstvu poljubovati. Po končani slovesnosti bo zopet vesoljna odveza za tretjerednike. — Blagoslov bo od 1. okt. nadalje ob 4 in pol. — Predstojništvo frančiškanskega samostana na Kostanjevici. Pobožnost v kapucinski cerkvi. V kapucinski cerkvi v Gorici se bo celi mesec oktober opravljal sv. rožni venec, nato blagoslov z Nasvetejšim in sicer zvečer ob 6. uri navadne dni, ob nedeljah pa ob 4. in pol, da se izprosi zmago naši vojski in zopetni mir. Prihodnjo nedeljo, dne 4. oktobra praznujemo imendan našega ljubljenega cesarja Franca Jožefa I. V teh resnih ča-ših je srčna želja vseh ki ne morejo sami iti v boj, da bi vsaj, kolikor je mogoče po-mogli našim vrlim vojakom,ki bodo morali v zimskem času dvojne težave premagovati. V soboto, dne 3. oktobra, bodo hodile gospe in dekleta od hiše do hiše in bodo nabirale darove za naše vojake na bojišču. Vsak dar pride prav, n. pr. staro in novo perilo, tople srajce in spodnje hlače; nogavice, cunje za noge, šlape, ko-lenice. dokolenke (gamaše), pletene na-pestnice, snežne čepice, ovratne rute, smodke, cigarete, tobak, vojne dopisnice, sadje in in sočivje v konzervah, čaj sladkor i. t. d. Kdor ne more več, naj da malo, tudi najmanjši dar sprejmemo. Vse se bode poslalo tjekaj, kamor je namenjeno. Na ta način se bode praznoval imendan našega cesarja najbolj v Njegovem smislu. — Odbor. Padel je na severnem bojišču stotnik Samo V o š n j a k, bratranec dr. Bogu-rnila Vošnjaka, ki je ranjen kot ulanski poročnik. V hudih bojih pri Lublinu je padel poročnik 3. drag. polka Herman pl. C h a-I a u p k a, sin g. Maksimiljana pl. Cha-laupka, c. in kr. polkovnika v pokoju, ki stanuje v Gorici. — Zadela ga je kroglja v trebuh, na kar je padel s konja. Pri padcu si je zlomil nogo v stegnu. V strašnih bolečinah je ležal več ur na tleh. Ko so ga prepeljali v bolnišnico, so ga operi- rali; a zaman. Izdihnil je v velikih mukah. Sedaj počiva gori na rusko-gališki meji. Gospodu polkovniku in vsej veleč, obite-lji iskreno sožalje! V Gorico so pripeljali truplo na severnem bojišču padlega rez. kadeta inž. Fabija Del Piera. Pokopali so ga 29. septembra ob obilni udeležbi občinstva. Ranjen na severnem bojišču je bil pri Grodeku dne 8. septembra naš koj-ščanski rojak g. Franc Pahor. Kroglje so ga zadele v levo nogo nad členkom in v levo stran pod rebra. Sedaj se nahaja v Miskolczu. Upati je, da kmalu okreva. Smrtna kosa. Sedlo: V pondeljek 21. septembra zatisnila je za vedno oči g. Katarina Lazar, katero je ugonobila kruta smrt v najboljših letih, v starosti 40 let. Bila je soproga tuk. cerkvenika in predsednika krajnega šolskega sveta. Blaga pokojnica je bila Marijina družbenica, vzor krščanske žene in matere in pridne gospodinje, kakoršnih potrebujemo v sedanjem času. Pogreb je bil 23. sept. veličasten. Marijina družba in ogromno število sovaščanov je prihitelo spremit po-kojnico na poti k večnemu počitku. To je pokazalo, kako spoštovana in priljubljena je bila krščanska žena in skrbna mati — pokojnica. Tukaj na svetu pa žaluje za njo zvest mož in 8 nepreskrbljenih otro-čičev. Blagi pokojnici večni mir in pokoj, žalujoči družini pa sladko tolažbo: da vidimo zopet se nad zvezdami. Umrl je v Dolini pri Trstu znani slikar g. Ivan P r a š e 1 j, star komaj 31 let. Malo je živel, a izpolnil veliko let. Pogreb je bil veličasten. — Njegova smrt je velika izguba za naš Breg. Bil je značajen miren in treznega mišljenja. Delal je veliko v svoji stroki. Poslikal in prenovil je župno cerkev v Dolini, Divači in v E>ekanih, za kar je žel mnogo pohvale. Zapušča ženo in 2 nedorasla otročiča. Naj počiva v miru! Ranjenci in bolni. V 12. izkazu bolnih in ranjenih se nahajajo ta imena: Kari Colleux iz Gorice od 27. domobr. polka, bolan; Jakob Trpin od 47. pešpolka, bolan; Marij Perin od 97. peš-polka, ranjen leži na Dunaju; Jožef P e-g a r c 7. top. polk iz Trsta, bolan. — V izkazu št. 13. so: Poročnik 97. pešpolka Mar. Jazbec; stotnik Fr. Krušič od od 97. pešpolka; poročnik dr. Jožef R a-p o c od 97. pešpolka iz Maribora; Jožei L a c k o v i č, 27. domobr. polk, iz goriške okolice; Matija 11 i n č i č 27. dom. polk, iz Tolmina; Andrej Kav s, 97. peš-polk iz Tolmina; Franc P r i n č i č, 27. dom. polk, iz Gor. okolice; Ant. Rut ar, 27. domob. polk, iz Tolmina. Mesto učitelja in učiteljice na dež. gluhonemnici razpisuje dež. odbor. Učitelju pritiče letna plača 1600 K in stanarina 400 K, učiteljici pa letna plača 1400 K, stanoivanje v naravi in brezplačna hrana. Obema pritiče nadalje pravica do šest petletnin po 10% plače. Prošniki morajo z listinami dokazati: a) da so uspobljeni na ljudskih šolah, b) da poznajo metode in predmete glede poučevanja gluhonemcev, c) da znajo deželne jezike, č) da so v nravstvenem oziru neomadeževani in d) da so avstrijski državljani, Prednost za imenovanje imajo prositelji pripadajoči po-kneženi grofini Goriško-Gradiščanski in za mesto učitelja pa oni, ki znajo po