Pesniška angažiranost v zgodovini
Angažiranost naprednih pisateljev in umetnikov pred vojno je bila predvsem v sferi intimnega imperativa, prepričanja, pa tudi kot neposredna posledica pripadnosti in organiziranosti — ko so se pač bližali viharni dnevi vojne in revolucije. Ta angažiranost je dobivala vse bolj določene in odprte oblike, dokler ni v narodnoosvobodilnem boju postala neposredno utilitarna. Pesniško besedo je bilo treba pojasniti in celo poenostaviti, da bi kar najučinkoviteje delovala na borce in vaške sredine; zavestno se je spuščala na raven rustikalnega ljudskega izraza in prevzemala vonj po folklori — tako njena domoljubno-mobilizacijska vloga ni ostala brez odmeva, bila je celo — kot je dobro znano — izjemnega pomena. Župančičevo naročilo pesnikom je govorilo in kazalo, kje je mesto pravemu pesniku v tako usodni vojni, kot je bila zadnja, da se torej pesnik mora boriti ne samo s puško, temveč tudi s peresom. Pero je njegovo smrtonosno orožje. Mnogo je pesnikov, ki so izpolnjevali in tudi izpolnili ta dolg — pri tem so nekateri darovali tudi svoje življenje.
Toda Župančičevo naročilo ni bilo začasno in samo za takratne razmere. V njem je trajnejši in širši smisel, pa tudi etika; žgalo je kot ogenj, čeprav ni bilo novo. Po vojni, tudi danes, je ta »dolg« ostal isti tako po duhu kot po črki revolucije — ki teče dalje po vse bolj širokih strugah. Le da je angažiranost danes mnogo bolj globoka in zapletena in da se izraža z najrazličnejših vidikov.
399
Dušan Kostič
(1917)
400
Dušan Kostič
SUTJESKA    Zdaj tiho šepetaš — brez bomb ob strani; in modro se nebo v valovih smeje; in črede se pašo. Ves čar, ki hrani ga tvoj igrivi val, v daljavo gnani, Sutjeska! vetru daj, da ga razveje.
Mar sluti tuj popotnik, ki za hip postal je nad šumečo tvojo peno, kaj pomni val, kaj pomni strmi hrib in kaj razširja s tvojim se imenom?
Mar sluti steze, zdaj že zapuščene, in tajne, ki jih skrivajo goščave, lepoto svežo goličav in trave in rosne jase, v jutru pokošene?
Mar sluti bitko, ki se je razvnela in pesem groze, ki je v njej zvenela? Kaj mu oko mar izsledi sledove nekdanje slave, skrite v te bregove?
Jaz zrem vasi, zavite v čad pepela; in rosno češnjo, ki se k oknu sklanja; in iz sledov si zgniti plašč prisanjam in prazne tulce; in na mehkem prtu otožnega mahu okostja bela.
Jaz vidim žejne ustne in oči;
in po stezah utrujene kolone;
ko se zmrači, zagledam še noči,
noči krvave, naše dolge noči —
in zopet v bojev dim mi vse potone.
Jaz zrem vasi, ki v njih zadah pepela objema vsako bilko in vsak list in vrh gore in vznožje sive skale; kjer se kot pristaniški jambori bleste v pozdrav ob vsaki izmeni vse roke in kjer je vsaka roka komunist.
Pesniška angažiranost v zgodovini
Sutjeska urna, vse se je umirilo, prestal je grom vsakdanjega nemira! In žalostno nad Savovo gomilo zdaj njemu, komandantu, raportiram .. .
Prev. Janez Menart
401