o CELIBATU UČITELJIC. FEKFOLJA J. PRAGA.*) Pod besedama »celibat učiteljic« raz- umemo] nedobrovoljno, prisiljeno nezakon- sko življenje učiteljic. Postava sicer na videz ne brani učiteljici vstopiti v zakonski stan, ali v resnici jo je prikovala k sam- skemu življenju z naredbo, da izgubi, vstopiv.ši v zakon, svojo samostojno službo. Postava postavlja tukaj učiteljico pred trdi življenski dilema : odreči se samostojnega in težko priborjenega stališča, ali pa od- povedati se družini, možu, otrokom, t. j. odreči se zakonu in materinstvu. Iz tega bi se dalo pač sklepati, da se zakonsko življenje in javna služba ne dasta spraviti v soglasje. Toda pri drugih stanovih vi- dimo baš nasprotno, tam vidimo, da ni samo mogoča harmonija med javno službo in zakonskim življenjem, marveč občno prospešna. Kaj pa pri učiteljici ? Ali je mogoče govoriti tu o kakem nesoglasju med vzgojo v šoli in vzgojo v družini, ali res ne vidimo, kako se tu krasno ujemata dve skupini istih psihičnih interesov ? Vsi ugovori, ki se v tem oziru navajajo od za- govornikov celibata učiteljic, so ničevni in ne drže, če si jih od blizu ogledamo, in vse postave, ki izražajo te ugovore, soj krivične. 1 Idealni namen vsake postave mora, biti, odstranjati zlo in stvarjati dobro. A i baš nasprotni namen vidimo v postavi o.j celibatu učiteljic! Postava brani tu učite-; Ijici udeležiti se polnega razvoja žene,: *) v tem članku iiodajem jjlavne misli iz preila- vanja, katero je imela o tem vprašanju j;dč. Bogomila Fiedlerova, učiteljica iu izredna slusateljica češke filo- zofske fakultete, dne 7. decembra 1901. v »Ženskem krožku« akai. društva >Slavije« v Pragi. Op. pis. onemogočuje ji izpolniti kot materi in so- progri še popolneje njeno življensko nalogo. Krasno in vzvišeno delo učiteljice je po- stalo s tem robovanje kaznjenca, vkovanega v dosmrtne okove. .S tem se stvarja dvoje zlo : učiteljica, koji postave prepoveduje doseči največe življenske sreče, prestaja razumevati življenje in srečo, njena duša otrpne, njeno srce otopi, a ta njena duševna razdvojenost se prenaša i v duše izročenih ji otrok. Nasproti temu bi se mogla uči- telj ica-mati, koje življenje je spopolnjeno v najsvetejšem krogu mati-rinstva, pri pouku tesneje in odkritosrčneje okleniti duše tu- jega otroka, spominjaje se na svoje lastne dete doma. Gledala bi na svet z očmi člo- veka, kateri je naredil za svoje drage vse, kar je mogel in hotel. Pred poroko stvarja postava učite- ljici veliko zlo, ker ji odreka v najkrasnej- ših letih srečo zakonskega življenja in ma- terinstva, po poroki pa ji povzroča nič manjše zlo s tem, da ji jemlje svobodno in težko pridobljeno samostojno stališče. Jn zakaj ? Morda za to, ker se trudi od rana do večera in deluje v dušah tuj'h otrok, podobna javnemu vodnjaku, iz ka- terega se vsakdo lahko zastonj napije in ugasivši si žejo, vanj pljune in gre potem mirno svojo pot dalje. O ne, za to ne, ampak zato, ker je — žena ! V javnosti se delo učitcljičino občuduje in hvali kot dobro, krasno in blagodejno, slavi se njo, voditeljico, vzgojiteljico mla- dine, ki požrtvovalno deluje človeštvu v prid. A zakaj jo potem nje častilec-mož, kot zakonodajalec, plačuje s kaznijo mesto s plačilom ? Zato ker ne vidi v njej sebi enake socialne družice, ampak le nepri- jetno »konkurentinjot v boju za obstanek,, 97 za to ker sovraži njeno delo kot nevarno in njemu škodonosno »konkurenco«. Radi tega je izrabil najsilnejšo in najimenitnejšo gibno silo v človeškem življenju, spolni nagon, da ukroti svojo »konkurentinjo«. Ce pa učiteljice vkljub celibatu, v nekaterih krajih, kot soproge in matere še učitelju jejo, dokazano je s tem le to, kako nujno je vprašanje celibata učiteljic, kot dela ženskega in obče socijalnega vprašanja, potrebno rešitve in kako tragično-mogočen je heroizem žen, katere za bori kruhek žrtvujejo često svoje življenje, svojo lju- bezen in svojo srečo. Vsled celibata ni samo učiteljica ka- znovana pred in po poroki, ampak po poroki tudi mož, otroci, skratka cela dru- žina, ker vpliva ta kazen neposredno i nanjo. Učiteljico vrže usoda t. j. slavna šolska oblast prcmnogokrat v kako zapuščeno gnezdo, za koje bi delovanje inteligentne žene pomenjalo pravo srečo. Toda koliko je duševno tako visoko dospelih učiteljic, posebno mladih, začetnic, (moški so v tem prav malo na boljšem), katere bi mogle i mimo šole vplivati čisto iz samih sebe na svojo okolico ? S kom torej naj se učiteljica druži, s kom naj cbčujc, pri kom naj išče duševne opore in razvedrila ? Tu smo pri točki, ob kateri se naša hinavska javnost tako rada spodtika in katera je ženi-učiteljici zagrenila premnogo ur njenega življenja, katera je že promnogo njenili vrstnic spra- vila prerano pod črno odejo. Zahaja-li učiteljica v družbo, k zabavam, gledajo zakonske kandidatinje istega okraja z zavistjo na njo kot tekmovalko, katera jim hoče prevzeti njih ženine. »Kaj hoče ta tukaj, saj se ne sme omožiti« ? Po tej morali izvaja potem povprečna moška lo- gika domnevanje, da je učiteljica le brez- praven, vsakemu dostopen predmet —• kratkočasja ! Ce je pa učiteljica tako srečna, da je dobila poštenega inteligentnega moža, s katerim more občevati, katerega mogoče tudi ljubi, — tedaj je ogenj v strehi. Vsakdo misli, da ima pravico vlačiti jo po zobeh, od »zgoraj« dobi migljaj in ukor in če ne posluša, sledi iz »službenih ozirov« prestava v kak drug kraj, kjer se morda že pred njenim prihodom razširi vest o njenem pohujšljivem vedenju in že v naprej otežkoči njeno stališče. In zakaj vse to ? Za to, ker jo veže ona nesrečna vez ce- libata, katera visi kot Damoklejev meč nad njeno glavo, zato ker je — žena ! Žene, katerim se odreka zakonsko življenje in materinstvo, so za to fazo raz- voja ubožnejše od drugih žen. Ljubezen k možu in svoji deci dvigala bi jo duševno više k novemu stremljenju in hrepenemu, obrojencmu po lastni sreči, napolnila bi jo z radostjo in ljubeznijo do življenja, po- globila bi v njej nazor na življenje po strani spolnega in zakonskega življenja in materinstva, ljubezen k možu in otrokom vzbudila bi ji globlje in svetejše zanimanje za narodne in občečloveške ideale, kot ga ima danes, ko je samo sušeča se veja na živem telesu občine, naroda, države. In na drugi strani bi se tudi raoŽ v svojem stremljenju dvigal više na krilih duše razumevajoče ga žene, ona čarobna har- monija duš bi i njegovo tvorno moč krepčala, utrjevala. Spolni nagon bi našel v takem zakonu svoje očiščenje in notra- nje posvečenje, iz takega zakona bi izha- jali otroci, vredni svojih starišev, take družine bi bila ognjišča, katera bi razšir- jevdla blagodejno toploto po celi svoji okolici — — — — Vidimo torej, da deluje postava o ce- libatu učiteljic popolnoma proti idealnemu namenu vsake postave, da stvarja zlo in niči dobro, da je torej nepravična in- stitucija. Imamo pa še drugi, imenitnejši, viši vzrok, da smo proti celibatu učiteljic. Po- stava je ugrabila s celibatom človeku — ženi najsvetejšo, najvišjo last — člove- ško svobodo in jo ukovala v najkru- tejše suženjstvo. Postava je tu podobna liberalnemu kapitalistu, ki delavcu, zahte- vajočemu pravičnejše razdelitve dohodkov, s frivolnim posmehom odgovarja, da sta oba pred zakonom enaka. Žena pokorno prenaša to nepravičnost, trepetajoč za ljubi kruhek, ne upa se, dati življenskega glasu od sebe, kakor da je v levji jami, kjer bi najmanjšemu gibljeju sledila gotova smrt. Ona misli, da se postava, ki se opira na tako močno razširjeno in trdno ukoreni- njeno javno mnenje, ne da sploh nikdar odstraniti in niti tega ne poskuša, da bi si to javno menenje bližje ogledala in je razkrinkala kot napačno in krivično. Javno mnenje se v prvi vrsti spodtika nad nosečo ženo učiteljico, češ, da ona pohujšuje v takem stanu šolske otroke v estetično-moralnem oziru. Farizejstvo ! Kaj takega trditi more le hinavstvo združeno z egoizmom ali pa človek, kojega misel je po nečistih pred- stavah že popolnoma skaljena. - Ali ne vidijo otroci doma v istem stanu svoje matere, omožene starejše sestre, tete in drugih žen ? Ali se pohujšujejo otroci po drugih šolah in deželah, kjer ni celi- bata ? Ni to samo morala, katera leži tu na srcu javnemu mnenju, ampak učiteljica sama. Le poglejmo, kako ono trepeče za ubogo učiteljico, ki bi morala v drugem stanu še poučevati. Da je to samo hinavstvo, leži na dlani ; ni vredno zgubljati besed radi tega. Kako v rediti pouk v času, ko bi morala učiteljica ostati v otroški postelji? Nič drugače, kakor se ga urejuje v drugih slučajih bo- lezni — z dopustom. Ali teh dopustov bi bilo preveč ! Nikakor. Ali bo vsaka učiteljica omožena, boli vsaka omožena učiteljica vsako leto potrebovala dopust? Ali ne bo vedno veliko odstotkov neomo- ženih, vdov brez otrok ali z odrastlimi otroki ? Ali ne bodo ravno te učiteljice drage volje suplirale za svoje koleginje, v zavesti, da se jim v podobnem slučaju po- vrne z isto uslugo ? Ali ne bi tu rado- voljno supliral učitelj za svojo ženo ozir. ženo svojega tovariša aU drugega prija- telja ? Doje n j e. Ali bo dojila vsaka mati učiteljica? Doji danes vsaka mati ? Ogromno je število žen, katere ali ne morejo ali ne smejo ali pa nočejo opravljati tega dela. One učiteljice, ktere bodo mogle, smele in in hotele dojiti, imeti bi morale pravico na humanitetne olajšave, kakor : najnižji razredi z najmanjšim številom ur pouka in podobno. Oskrbovanje otrok. Ali osk- rbuje danes vsaka mati popolnoma sama svoje otroke? Ali niso tu pestunje, dojilje? Ce morejo druge matere izročati svoje otroke v varstvo če tudi tujim, ali dobrim in zanesljivim rokam, zakaj ne bi mogle delati tega učiteljice ? Vzgoja od 2-14 let. Resnica je, da so v tej dobi matere otrokom še naj- bolj potrebne. Toda, sede res naše matere od rana do večera pri svojih malih in ne delajo nič druzega, nego da skrbe za otroke? Bogate letajo po obiskih, po društvih, zabavah, često po celi dan ne vidijo svojih otrok, u b o g e se pa ubijajo celi božji dan z delom svojih rok in komaj jim ostaja časa, da pogledajo malo k svojim otrokom. Sicer pa, kako vzgajajo danes svoje otroke postrežnice, delavke, kmetice, perice, šivilje, trgovke itd. ? Zakaj bi torej le učiteljice imele celi dan bdeti nad svo- jimi otroci kakor sojenice? (iotovo bi za- dostovalo, če bi učiteljica v prostih urah skrbela za vzgojo svojih otrok, gotovo bi jim kot pedagoginja in izobražena žena podala za četrt ure več, kakor povprečno kaka druga mati za celi teden. Le poglejte te naše matere, kako vzga- jajo svoje otroke : često ne slišite nič druzega nego grožnje, zmerjanje, rotenje in tepež. 'foliko torej o družinskem življenju učiteljic. Ne smemo pa pozabiti, da se tu ne da delali nobenih šablon, vsak slu- čaj se bo rei e val sam za-se. (xre pač v prvi vrsti za to — in tega ni smeti opustiti z očij nikdar — da moramo rešiti učiteljice iz okov krivičnega celibata. V bodočnosti se pa pokažejo različne obhke : ene učiteljice se ne bodo hotele možiti, ali to bode celibat dobrovoljni, častni, druge se pomože, in tudi tu bodo slučaji različni : ene bodo mogle in hotele učiti dalje, druge zopet ne. Nobena učiteljica ne bo prisiljena vstopiti v zakon, ali tudi no- beni se ne bo branilo omožiti se in učiti dalje. S tega stališča je smatrati za na- zadnjaško mišljenje in za najgrši egoizem, če pravijo starejše učiteljice, (ki so mogoče že izgubile upanje na zakonsko srečo) : »Kaj bom imela jaz od tega? Ničesar več ! Zakaj bi torej druge vrstnice imele kaj več od mene ?« Druge zagovornice celibata se izgo- varjajo, da se potem ona mesta omoženih učiteljic ne bi drugače izpraznjevala kakor se smrtjo ali pa z visoko starostjo dotične učiteljice. Res je to. Toda, ali sem res tako nizek, sebičen in tako zaslepljen, da se mi zdi ljubše, če vidim poleg sebe človeka stradati, trpeti, veneti, samo da pridem sam preje na njegovo mesto, kjer me čaka ravno ista usoda — ka- kor pa, če vidim svojega bližnjega srečnega in zadovoljnega, a lahko upam, da posta- nem i jaz tako srečen in zadovoljen? To bi bile torej glavne misli iz pre- davanja gdč. Fiedlerove. — Govorila je seveda v prvi vrsti v imenu enakomislečih in enakotrpečih učiteljic na Češkem, jaz pa mislim, da bi te njene besede lahko do pičice ponovile i slovenske učiteljice. Iz- vzamem tu le one, kojim stoji baje tretje- redništvo in večno devištvo više od zakon- skega življenja in one, kojim je materijali stičen duh našega časa ,že tako otroval srce in dulia, da vara z naivno frivolnim ] nasmehom priznavajo : če me hoče mož imeti, naj me redi. Vse druge pa gotovo vidijo v svojem celibatu veliko krivico in marsikatera izmed njih je to krivico bridko čutila. Kako temu odpomoči ? Nič drugače, kot se samopomočjo, z organizacijo. Raz- sodni, pravični in resnično svobodomiselni življi (psevdoliberalnih je na Slovenskem še preveč) na strani moških bi učiteljice brez dvojbe podpirali. Opozarjam tu na »splošno .slovensko ž. društvo v Ljubljani«, katero bi lahko vodilo to akcijo v odpravo celibata učiteljic. Prvak napredno-narodne stranke na Kranjskem se je izrekel za enakopravnost žene z moškim, od njegove stranke bi bilo potemtakem pričakovati prej podpore kot nasprotstva. Razsodno in napredno učiteljstvo se tej pravični zahtevi svojih tovarišic gotovo ne bi upiralo. Ne manjka torej nič dru- zega nego inicijative na strani prizadetih učiteljic samih. j loo