Dr. Fr. Zbašnik V nesreči združena (Kouec.) JJilo je lepega, jasnega dne, ko je Anica, ki se je bila že precej po starala, sedela na klopi pred kišo, srkala sveži zrak v se in uživala solnčuo toploto. Poleg nje je čepela petletna deklica, hčerka njene, na domu omo- žene sestre. »fetka, kako pa je, ako je človek slep?« je vprašala mala. »Ali kako da je? ... Misli si, da si globoko pod zemljo v kaki kleti brez okna; v kleti, ki vanjo nikoli ne posije solnčni žarek in kjer je ponoči in po-dnevi vedno euako tema, pa boš neko-liko slutila, kako je človeku, ki ne vidi O grozno je, grozno, če človek ne ve. kaj je dan, kaj svetloba!...« Mala je že odprla usteca, da bi še I nekaj vprašala, ko zapazi, da se nekdo bliža. »Tetka, iiekdo prihaja!« opozori skrbljivo. »Neki mož s črnimi naoč-niki, za roko pa ga pelje Smoletov Jožek.« Pri Smoletovih se je reklo hiši. kjer je bil pozabljeni Andrejček doma »Pa ne poznaš moža?« »Ne! Še nikoli ga nisem videla. Precej bosta tukaj. Jožek mu zdaj po tihem nekaj pripoveduje.« Deklica je bila komaj izgovorila, ko sta stopila ona dva pred njiju. »Ali si ti tu, Anica?« Tpraša neznanec s črnimi naočniki. »Bila sein nekdaj Anica, zdaj pa sem nienda že bolj Ana!« odgovori slepica. »A kdo si ti, ki vprašuješ?« »O, jaz sem pa Andrejček, nekdanji Andrejček, tisti veš...« Ni mogel izgovoriti. Glas se mu je tresel. Zakaj potem vprašuješ? Me li ne poznaš več? Sem se mar tako spre-menila? Ali pa se hočeš spet norčevati iz mene?« »O Anica — dovoli, da te še vedno tako imenujem — kako bi te poznal in kako naj bi vedel, če si se spremenila, ko sem pa tudi jaz slep, slep!...« »Zdaj vem, da se res norčuješ!« »Bog mi je priča, da ne! O slep sem, popolnoma slep! Da bi tako ne bil!« »Za božjo voljo, pa kako se je zgodilo?« »Takole je bilo: nazadnje sem delal pri nekili zidarjih, daleč tam na Nemškem. Gasili smo apno. Stal sem ob robu apnenice. pa mi je padel nož iz rok. Sklonil sem se, da bi ga pobral, tisti hip pa butne nekdo poln škaf vode v apnenico, ne da bi bil seveda kaj slabega nameraval. Apno je vzkipelo in mi brluzgnilo v obraz. Zgrudil sem se in zakričal od grozne bolečine. A to iii bilo še uajstrašnejše! Najhuje je hilo, ko sein se za-vedel, da več ne vidiin! V bolnišmci so se trudili, da bi ini spet vrnili vid, a zainan. Ko so se prepričali, da zame ni poinoči, so uie poslali domov...« »Ubogi, ubogi Andrej! Kako grbzna nezgoda te je doletela!« »Da, zdaj vem, kaj se pravi, biti slep! Moje gorje pa mi veča še zavest, da sem vse to zaslužil in da me je zadela kazen božja! O, dobro se še spomiujam, kako rni je tvoja inati, ki je že umrla, kakor so mi po-vedali, nekoč zagrozila, tla me že še doseže jeza božja, ker sem bil s teboj tako neusmiljen!« »Nikar, nikar tako, Andrej! Morda pa vendar ni to kazen! Saj mi nisj storil nič tako kudega, da bi bil zaslužil takp kazen! In rnlad si še bil iii nerazumen! Zato bodi kar miren!« »O ko bi vedela, kako dobro mi deje tvoja tolažba! A zdaj, ko vidim. kako si dobra, si tem bolj očitam vse tisto, kar sem zagrešil proti tebi!« »Nikar si vendar ne očitaj! Če ti pa rečein, da ni bilo tako hudo! Lahko mi verjameš, da sem te navzlic temu rada imela, morda celo bolj kot druge otroke! Če me je ta ali oni podražil, je bilo to zame še vedno bolj kratkočasno, kakor če se nobeden ni zmenil zame in sem morala sama in zapuščena stati ob strani!« >Ali mi torej res vse odpustiš?« »Ničesar ti nimam odpustiti! Davno že je vse tisto pozabljeno!« »Hvala ii, hvala! In zdaj imam samo še eno prošnjo: da bi te srael večkrat obiskati...« »Obišči me, kadarkoli hočeš! Pridi vsak dan, pridi dopoldne in po-poldne, ako ti je drago!« In res je prihajal potem dan na dan ob vsakem vremenu. Pozimi sta sedela z Ano pri topli peči, poleti se grela znnaj na solncu. Pripovedovala sta si eno in drugo, ona mu je tudi čitala včasih iz svoje nenavadne knjige, čemur se on ni mogel dovolj načuditi. Zgodilo pa se je tudi, da sta oba hipoma umolknila in se zatopila vsak v svoje misli. Njega se je lotevalo neko malodušje, a njegova blaga sotrpinka ga je vselej hitro razvedrila. »Kako je vendar hudo, biti tako obsojen v večno temo!« je on nekoč vzdihnil. Ona pa je odgovorila: »Zakaj praviš ,v večno temo'? Ali ne posije tudi naraa enkrat solnce? Ko nama smrt zatisne mrtve oči, takrat spregledava tudi midva, takrat se prične tudi za naju novo življenje! Tam gori bom tudi jaz videla solnce. luno, zvezde in tso krasoto sveta in tudi ti boš spet vse to gledal. Videla bova pa še vse Areč, kot bi mogla videti txikaj! O tam bom tudi jaz vedela. kaj je svetloba! Tam ne bo nič noči, tam bo večni, večni dan!« »Da, prav praviš, tam bova oba videla, tam bom videl jaz, in boš videla ti! Tam gori ne bo mogoče, da bi ti kak Andrejček stisnil namesto rože koprivo v roko in bi se opekla!...« In oba sta se