— 34 Životopisne črtice. Knez-nadškof goriški dr. Andrej Golmajer. V dolžnost si štejemo, bralcem „Novic" podati obširnejši životopis slavnega našega rojaka, nadškofa goriškega dr. Andreja Golmajer j a, akoravno nekoliko gakasnjeno, prepričani smo, da s tem vstrežemo enako svojim slovenskim rojakom, kakor tudi prečastitemu pisatelju životopisa gosp. G. Raicevichu, Dobrovčanu, kapiteljskemu dekanu prvostolne cerkve v Zadru, kateremu je pokojni nadškof, kakor pravi pisatelj, „izkazoval ljubezen in dobrote". Gospod pisatelj piše: „Spisal sem te vrste, ker sem hotel ustreči nekaterim vrednim svojim prijateljem in pa da jih lahko porabi kot kroniko, kdor bi hotel pisati goriške cerkve zgodovino, ki bi bila gotovo zanimivša, kakor se navadno misli. Naj bode ta spis poslednji spominek in izkaz hvaležnosti do obžalovanega knezo-nadškofa goriškega dr. Andreja Golmajer j a, ki ga je nedavno smrt ukradla častečemu in odkritosrčno ljubečemu ga ljudstvu, mnogim znancem in prijateljem. Pisal sem, da sem si potolažil dušno bridkost; solze, ki so kapale na papir — ne vem, ali mi jih je izsilila bolest, ali sinovsko-vdana hvaležnost. Nadroben ne bo ta životopis, da mi ne bode treba ponavljati reči in dogodkov, ki so enaki pri vseh, ki so se odmenili za duhovski stan; tudi mi ni treba navajati zgodovinskih epizod, ker ni živel častiti rajnki v izrednih okoliščinah in ni uplival očitno na duha in gibanje svojega časa. Rodil se je Golmajer dne 28. novembra 1797. 1. v Radoljici na gorenjskem Kranjskem; stariši so mu bili pobožni in pošteni. Končavši niže šole v domačem kraji in v Ljubljani gimnazijske in modroslovske, stopil je v duhovski stan in dognal bogoslovske studije na domačem učilišči v Ljubljani. V mašnika ga je posvetil dne 23. septembra 1. 1821. knezoškof ljubljanski. Avguštin Gruber, znan po nevšečnih navskrižnostih z apostoljskim Sedežem. Nekaj mesecev je bil kaplan na Brdiy, o začetku 1. 1825. so ga poslali na Dunaj v više duhovsko izobraževališče pri sv. Avguštinu, kjer je — dovršivši z odličnim vspehom rigorozne preskušnje — dosegel dok-torstvo bogoslovsko, edina sposobnost, katere se je rad in ponosno spominjal. Med mnogimi gojenci v omenjenem višem zavodu na Dunaji so mu bili skoz več ali manj let tovariši duhovniki Jederlinič in Zubranič s Krka, ki sta pozneje oba škofa postala v Dubrovniku, in g. Alojzij Guglielmi, prej skaderski, in pozneje — po raznih okoliščinah in skušnjah — škof veronski. Golmajer, ki je bil vselej zmeren v svoji sodbi in hvali in sploh zdržen v vsem svojem govorjenji, spominjal seje sosebno Guglielmi-a večkrat in mu je bil prav vdan ter mu tudi veliko pomagal , ko je bil se svojega prvega sedeža pregnan in je (Golmajer) bil referent pri ministerstvu za nauk in bogočastje na Dunaji. Kot doktor bogoslovja učil je častno na ljubljanskem bogoslovskem učilišči dogmatiko. Med mnogimi odličnimi duhovniki in cerkvenimi dostojniki bil je njegov učenec umrli knezoškof ljubljanski, dr. J. Pogačar. Golmajer je bil ob enem tudi namestili ravnatelj gimnazijski. To je bila le častna služba v tistih časih. S cesarskim sklepom od 21. junija 1836. je bil Golmajer imenovan za svetovalca pri primorskem guberniji v Trstu. To mesto je bilo nevarno za duhovnika; od kar je bil sklenjen konkordat z Rimom, niso postavljali več duhovnikov na taka mesta. Cerkveni, duhovni referent pri državni vladi je stal med cerkvenimi postavami, zlasti med določbami tridenškega zbora na eni; in med cesarja Jožefa postavami na drugi strani. Res, da je bil jozefinizem tisti čas uže zmerniši, ker se je bližala doba cerkvene svobode v Avstriji, in ker so bili cesar Franc I. in njegovi nasledniki verno pobožni. V mnogih krajih sta bila vladni duhovni referent in dotični škofje nekako enaki oblasti. Qd potest ca-pere, capiat! Le toliko naj povem, da je hodil mladi dr. Golmajer, tržaški vladni referent, o večih praznikih k sv. Justu in imel v koru svoje spodobno mesto. — Kot izvedenec in dober svetovalec je primorskim cerkvam veliko pa pošteno pomagal. Dr. Golmajer ni nikdar pozabil, da je duhovnik in sv. cerkve služabnik. To je kazal v javnem in privatnem življenji: v svojem službovanji, z obleko, stem, da se je stanovitno ogibal javnih razveseljevanj itd. Zato so ga šKofje zmirom radi imeli. — Uradna opravila svojega oddelka je opravljal točno in vestno. Neki svetovalec tržaške vlade, kateremu so uradoma v roke prišli spisi iz Golmajerjeve dobe, rekel je, da bi človek ne verjel, če bi sam ne videl, koliko aktov je referent Golmajer rešil in sam spisal. Koliko je on pisal — je večkrat ponavljal — in kako premišljivo! — V Trstu je služil Golmajer devet let; 1. 1845. bil je poklican na Dunaj za dvornega svetovalca in gimnazijskega referenta pri dvorni studijski komisiji, kjer so mu bili kolegi častitljiva gg. Mešutar in odlični astronom Koller. To mesto na Dunaji je dosegel Golmajer kot tekmec dru-zega kandidata, Jožefa Otmarja viteza Rauscherja, ki je bil takrat občudovan bogoslovski profesor v Salcburgu in je prišel potem za ravnatelja v orientalno akademijo, 35 postal slednjič nadškof dunajski, in, kakor je znano, sv. Cerkve kardinal. Kako zmožen in delaven je bil vrli dr. Golmajer v Trstu v svojem oddelku za bogočastje in nauk, kaže se iz pohvalnega pisma, katero mu je pisal guverner grof Stadion, v katerem pismu se bere, da se sme primorska vlada ponašati, da šteje tacega moža med svoje. Naj le ima, kdor hoče, to pismo za prenapeto, posname se vendar le iz njega prava zasluga Golmajerjeva. Pismo se glasi tako-le: Naznanivši povišancu imenovanje za novo službo v Beču nadaljuje grof Stadion___: „Izpolnivši s tem više naročilo prosim Vas, preč. gospod, sprejmite moje in vsega vladnega gremija prav odkritosrčno čestitanje k taki resnično zasluženi povišbi; ob enem pa tudi naj-gorkejo mojo zahvalo za Vaše v vsakem oziru odlična in za to deželo dobrotno službovanje." „Žal mi je, da zapustite gremij, kateremu ste bili v vseh njegovih obravnavah se svetom in dejanjem tako izvrstna podpora. Devet let Vas je naš gremij ponosno štel med svoje: v tem, ko Vas vidimo odhajati od tod, izrazujem občutke njegove." „Dežela ima najbolj zahvaliti se Vašemu bistroumnemu in stanovitnemu prizadevanju, da se je napravila podlaga bistvenim zboljškom v dušnem oskrbništvu." „Bodite zagotovljeni, da se bode dežela vsikdar hvaležno spominjala vsega dobrega, kar ste ga ji Vi storili, in da mi bode Vaš spomin vselej drag in ljub." „Z najodličnišim spoštovanjem ostanem, prečastiti Gospod Vaš polnovdani sluga Stadion 1. r." „V Trstu, 24. aprila 1845." CDalie prihoclniie.) 44 Životopisne črtice* Knez-nadškof goriški dr. Andrej Golmajer. (Dalje.) S tem, da je bil povišan, spremenil je dr. Golmajer samo bivališče; v drugih ozirih je ostal kar je bil: delaven, za službo goreč, samotarec. Vstajal je zgodaj, posvetil vsak dan prve ure molitvi in sveti maši; potem hodil redno dan za dnevom v ministerstvo za bogočastje in nauk, kjer je ostal od 9. do 3. ure popoldne. Občeval je malo in opravljal malo vizit, če izvzamemo kardinala kneza Altieri-a, nuncija pri cesarskem dvoru, in knezonadškofa dunajskega Vine. Milde-a. K Milde-u je zahajal zlasti o dolgih zimskih večerih. Nuncij in nadškof sta ga imela prav rada. — Dunajski prevrat 1848. leta je našel Golmajerja na njegovem mestu; bil je eden tistih — in ni jih bilo veliko — ki so ostali trdni v svojih službah izpolnovaje svoje dolžnosti; mladi obrazi vseučiliščnih študentov, ki so bili nekaj časa dunajski vladavci, niso ga strašili. Ko so se bile homatije vlegle in poravnale in se je bila vpeljala v Avstriji ustava, ostal je dr. Golmajer na svojem mestu v prejšnjem oddelku z naslovom „ministerskega svetovalca"; minister pa je bil grof Thun. V priznanje umnega in trdnega njegovega obnašanja podelilo mu je Nj. veličanstvo čast infuliranega opata sv. Petra Peturskega na Ogerskem. JKo je bil dr. Zenner, kanonik prvostolne cerkve sv. Štefana in referent za bogoslovske reči, postal po-močni škof nadškofa dunajskega, pomnožila so se Gol-majerju opravila, ker je moral prevzeti tudi Zennerjev referat, katerega je obdržal do imenovanja za knezonadškofa goriškega dne 18. novembra 1854. Potrjen v Rimu 23. marcija 1855. L, zapustil je Dunaj konec maja in šel najprej v domače mesto Ljubljano. V stolni cerkvi v Ljubljani ga je knezoškof Anton Alojzij Wolf posvetil za škofa (3. junija 1855). Asistovala sta škof poreško-puljski, mons. Anton Peteani, in tržaški, mons. Jernej Legat, vsi trije dražega in blažega spomina. Drugi dan mu je knezoškof Wolf podal nadško-fovski „pallium" v cerkvi čč. mm. Uršulinaric, v kateri je novi nadškof 33 let prej novo mašo pel, česar so se pobožne nune večkrat spominjale. — Radodarni knezoškof ljubljanski je na tisoč načinov sijajno obhajal tiste slavne dni. Častil je odlično svojega rojaka; skoz več dni je njemu na čast vabil k obedu mnogo mestnih in zunajmestnih duhovnikov in drugih gospodov, sosebno pa prijatelje, vrstnike, sošolce in neKdanje učence novega prelata. To. da je bil nadškof Golmajer čez toliko let spet enkrat prišel v Ljubljano, vzbudilo je med pobožnimi ondašnjimi prebivalci in med duhovščino občno navdušenost. Tisti čas se je pričelo za cerkev v Avstriji novo življenje, ker je bil sklenjen konkordat z apostoljskim Sedežem. Konkordat je po eni strani pomnožil škofom opravila, po drugi pa zlajšal jim težavne dolžnosti njihove apostoljske službe. Ta okolnost je močno vplivala na pastirsko delovanje novega nadškofa-metropolita in ponudila mu priložnost, marsikaj bolje narediti, ko kdo drugi, ker je bil veščak v cerkveno-pravnih in civilnih zadevah — in rebusmixtis. To sem omenil, ker nočem pretirati Golmajerjevih zaslug, ki so pa vendar velike glede na to, da je poznal duha časa in znal izkoristiti ugodne okoliščine in razmere. In to je, kar znači moža. Prišedši v škofijo, ki se je po smrti pobožnega nadškofa grofa Edlinga *) vladala po jozefinsko — v strogem zmislu te besede — (in to je bil sad tistih časov) znal je delati tako, da se je duhovništvo oddahnilo ia da so se ljudstvu verske razmere zboljšale. In to je bil tudi sad nove dobe — dobe blagoslova in slave za Cerkev in cesarski prestol. Iz Ljubljane in Trsta se je pripeljal novi nadškof v Gorico 18. junija 1855. L, in naslednjo nedeljo, 24. junija obhajal slovesni vhod v svojo prvostolnico. Prvi njegov pastirski list, v slovenskem in italijanskem jeziku, je izgledno priprost, kaže pa vendar v marsičem, kako dobro je novi pastir poznal reči in ljudi. „Ne pričakujmo — piše viši pastir— kaj posebnega ne; česar želim, je, da bi se srečali v vzajemnem zaupanji, tudi če jaz ne bom tako srečen, da bi zaslužil vašo ljubezen." To lepo misel, v kateri se izrazuje nadškofova ponižnost, razumeli so dobro nekateri, ki so bili znabiti vzrok, da je našla svoje mesto v pastirskem listu. Njim nasproti je bil pohlevni knezo-nadškof vselej dostojno prizanesljiv, kakor se spodobi tistim, na katerih strani je pravica, in kateri vedo, da imajo oblast in moč, pa jo rabijo le na korist svojim tekmecem. Ce kdo v svoji hiši ne zna gospodariti, kako mu bode skrb za cerkev božjo? — pravi apostelj. Nadškof si je prizadeval, da se je popravilo staro škofijsko poslopje s prijetno domačo kapelo. Tudi je bilo prizida-nih nekaj novih prostorov. Popravljala se je pa škofija večkrat, in ker je razen pomočkov iz verskega zaloga nadškof tudi od svojega dokaj potrosil, postalo je poslopje prav dostojno — veličastno in priprosto ob enem, kakor lahko vsak potrdi, kdor ga vidi. V tej hiši — je rekel kardinal-patrijarh beneški, mons. Trevisanato, kateri je goriškega nadškofa večkrat obiskoval — ni nič posvetnega kinča, ampak kaže elegantno in dostojno priprostost. In oko beneškega prelata — vajeno umetnih izdelkov, ni se motilo. Domača kapela, v kateri je nadškof z domačimi kaplani, tajniki in gosti vsak dan maševal, in ki je bila ljudem zmiraj odprta, bila je lepo opravljena in imela vso potrebno obleko in druge potrebščine. To kapelo je bil našel nadškof Golmajer golo in prazno, zapustil pa nasledniku previđeno z vsem. Razširil in prezidal je škofijsko pisarno; omislil jej tiskarno in litografijo; vpokojil s penzijo 2 svetna kan-celijska pisarja in nadomestil ju z duhovniki, kateri so z raznimi kurijskimi naslovi bili vsi tudi dvorni njegovi kaplani. (Dalje prih.) 51 Životopisne črtice. Kaez-nadškof goriški dr. Andrej Golmajer. (Dalje.) Zboljšal je veliki in rodovitni vrt proti jutru od škofijskega poslopja, napravil v njem vodotok, vodomet, cvetnjak in rastlinjak ter združivši s koristnim prijetno dal po griči nasaditi čvrstih vinskih trt, spodej pa na ravnem vsakovrstne vrtnine in raznoterih cvetlic, domačih in vnanjih. — Živel je rad sam za-se in opravljal le najpotrebniše obiske rekoč, da saj ima doma vrt, da mu ni treba iskati zunaj njega boljšega zraka. Popravil je dalje stari kiosk, ki ga je bil dal škof Walland narediti; napravil pa tudi še druzega novega spodej pod brdom. Na vrhu v novem delu vrta proti Andrejišču je dal narediti švicarsko hišico in vsaditi okoli nje divjih kostanjev in cipres. Sad te Gohnajerjeve radodarnosti je uže in bo še le očiten. Morajo namreč vedeti svetni čitatelji teh vrst, da je vsacega beneficijata — bodi-si škofa ali župnika — ostra dolžnost, ne le hraniti in varovati, temveč tudi zboljševati dotično premoženje. Se več si je nadškof Golmajer prizadeval in z neutrudljivo pa razumno gorečnostjo delal na to, da je popravil in zboljšal svojo duhovno hišo, to je, župnije in duhovnije. Bil je v tacih rečeh uže od poprej dobro izveden, še več skušinj pa si je nabral o priložnosti vsakoletnih kanoničnih obhodov. Obhodil je vso škofijo večkrat; obiskal in ogledal je vsako cerkev, kapelo in duhovnišče, naj so bili še tako daleč in še tako visoko po gorah. Vse, kar je zapazil v duhovnem ali materi-jalnem oziru, zapisal je v svoj dnevnik. Naj omenimo ob kratkem vspeh kanoničnih obhodov. Ustanovil je fara 10, vikarijatov 10, pomnožil tedaj dušno oskrbni-štvo za 20 duhovnij. Cerkva je bilo novo zidanih 11, popravljenih 9; posvetil jih je 7, med temi slavno pa-trijarško baziliko oglejsko. Duhovnišč je dal zidati 19, med njimi hišo za korne vikarije prvostolne cerkve v Gorici. — Podaril je znamenite zneske za prvostolnico in druge cerkve. Tako je tudi vsako leto veliko dona-šal za razne dobrotne naprave ali zavode, in mnogokrat še izredno dokaj pripomogel k dosegi dobrotnih namenov ter bil v tem izgled radodarnim Goričanom. Oskrbovanje goriške škofije je težavno, ker je v njej dvoje narodnosti: čisti Slovenci in Lahi (Furlani). Omikanci na Goriškem imajo nemško ali ^italijansko (šolsko) kulturo; taka je tudi duhovščina. Ce se kateremu predstojniku posreči, da ga raznega jezika ljudstvo in duhovstvo enako ljubi, je to znamenje, da je pravičen, nepristransk, ne izključljiv, da je poln tiste ljubezni , ki edini, ne pa pristranstva , ki kolje in draži. Škof, župnik, sploh duhovnik mora stati nad strankami, da s svojo zmernostjo in pravičnostjo na-nje vpliva in si tisto zaupanje pridobi, katerega mu je treba, da izvršuje odrešenikovo nalogo Kristovo, katere nadaljevanje je njegov poklic. Duhovnik je poslanec Boga-človeka, ki je umrl za vse ljudi in hoče zveličati vse, katerega koli naroda, rodu in jezika. Nastopivši apostoljsko službo, obrnil je dr. Golmajer svojo pazljivost na izobraževanje duhovnikov. Kaj je namreč i)Oveljaik brez vojakov? Tisti čas je slutilo uže pomanjkanje kandidatov za duhovski stan. Vzrokov temu ja mnogo, najpoglavitniši pa so razmere in duh te naše dobe. Nadzoroval je nadškof učbo bogoslovsko sam, hotel osebno prepričevati se o nje vspehu, hodil je redno k semestralnim preskušnjam in govornim vajam; poz^daval, kateri so zmožniši mladenči in pošiljal je najboljše med njimi vsako leto v više izobraževa-lišče na Dunaj, da so se pripravljali za bogoslovsko doktorstvo; določeval jo ondašnjim ravnateljem predmete, v katerih naj bi se dotičniki posebno temeljito podučevali, da bi postali sposobni, prevzeti njih uk na domačem bogoslovskem učilišči. O vsakem dunajskem doktorandu je hotel natančno vedeti, kako se uči in obnaša, in skoz celih 28 let je plačeval vsem stroške za doktorstvo. In tako si je odgojil odlično akademično starešinstvo, ki je bilo kos vsakoršnim nalogam — bogo-slovsliim, didaktičnim in pravnim. — Kakor je konkor-dat pomogel vsem cerkvenim napravam, tako tudi bogo-slovskim učiliščem. Določiti na pr. učne knjige, imela je pravico cerkvena oblast. Tako se je širilo obzorje cerkvenih študij in so se bogoslovska znanstva jako pospešila z izdavanjem bogoslovskih izvirnikov, novih spisov, raznovrstnih razprav itd. Vsled tega so se pozgu-bili v Avstriji v škofijskih učiliščih profesorji, kateri niso znali druzega, ko svoj šolski tekst in še tega le materijalno. Pa tudi teksti niso bili najboljši. Tisti nekdanji profesorji so bili enostranski in niso znali povzdigniti se do vzvišenega stališča skupno- in občno-bogoslovskega znanstva. Bili so tudi taki, kateri so — opiraje se na to, da se predavanje imenuje „praelectio", skoz '74 ^r® tekst brali in poslušalce dolgočasili in mučili. Prav malo jih je, ki so Grolmajerju slavo zavidali, pa tudi ti niso bili tako pogumni, da bi bili tajili njegovo zaslugo glede preuredbe teologičnih študij, marveč 80 jawio rekli, da hvala za vse zboljšanje bogoslovskega uka in za ves napredek v tem oziru, gre njemu. (Dalje prihodnjič.) 52 67 Životopisne črtice. Knez-nadškof goriški dr. Andrej Golmajer. (Dalje.) Živel je nadškof Golmajer, kakor smo rekli, le bolj sam za-se in neprenehoma študiral. Bral je in poznal cvet sedanje nemške literature, posebno kolikor se nanaša na bogoslovje in občno zgodovino. Zarad tega je bilo prijetno in podučno, ž njim govoriti. Prva leta je hodil včasih tudi h gimnazijskim zrelostnim preskuš-Djam; profesorji so bili vsi osupneni, ko so ga slišali govoriti ali kaj opazovati o različnih razpolih človeškega znanja (glej gimnazijska letna sporočila 1. 1856—1857). Učečo se mladino je spodbujal s tem, da je razne dijake — pravoslovce ali gimnazijske profesure kandidate z izdatnimi mesečnimi doneski velikodušno podpiral. Marsikateri, ki bo to bral, mi je priča, da pišem resnico. Tudi v svoji oporoki še ni pozabil učeni nadškof tega izvoljenega oddelka človeške družbe — zapustivši sveto, s katere obrestmi letnih 200 gld. naj bi se uku-povale bogoslovcem knjige; saj je dobro znal besede svetopisemske: „Ustnice duhovnikove naj varujejo znau-stvo; iz njegovih ust se bode zahtevala postava". Vedel je tudi zmožni voditelj svoje cede, da mora duhovnik z znanjem združiti lepo zgledno obnašo. Ker se navadno star človek tega drži, česar se je v mladih letih navadil in navzel (kakor sv. pismo uči), začel je nadškof premišljevati, kako bi se dalo napraviti deško semenišče (Seminarium puerorum) kot trdna podlaga bogoslovskemu. Ker ni hotel zidati grada v zraku, iskal je trdnih tal, da se mu poslopje ne podere. Uže rajnki prvostolni prost; baron Avguštin Codelli , ki je bil po smrti nadškofa Lušina kapiteljski vikarij, bil je dosegel od presvitle cesarice Marijane Pije — ki je znana kot mati ubozih in podpornica vsake dobrotne naprave — zoesek 10.000 gold., da bi se laže napravila omenjena mladeušnica. Ta velikodušni dar je bil dober začetek; z njega pomočjo je bilo nadškofu mogoče izvršiti, kar je bil namenil. Vzel je spretno svoje pero in pisal, da je pridobil za svoje semenišče štipendije nekdanjega (v preteklem stoletji zatrtega Werdenbergovega zavoda. Skoz 80 let je oskrbovala te štipendije državna uprava; vlada je tudi 8 izmed 24 teh štipendijev gimnazijskim dijakom podelovala, ostalih 16 pa je oddajal vselej dedič in pravni naslednik ustanovnikov Iv. K. grofa Werden-berga in soproge njegove Katarine (v 17. stoletji). Silil je nadškof na to, da naj bi ustanovno pismo zopet moč in veljavo zadobilo in se napravil spet zavod enak nek danjemu; pridobil je za-se in za svoje naslednike pravico, podelovati tistih 8 štipendijev, katere je nekdaj oddajal rektor očetov Jezuitov, ki so bili Werdenbergo-vemu semenišču ravnatelji. Dosegel je tedaj nadškof Golmajer, da, kdor dobi štipendij — bodisi od njega ali od naslednika ustanovnikov — mora vživati ga v kon-viktu, ki se ima napraviti. S to važno pridobitvijo bil je zavod zagotovljen. Vendar pa bi bil ostal premajhen, če ne bi bila vsled primernega gorkega povabila nad-škofovega skladala za-nj vsa škofija in sosebno častita duhovščina. Tako je bilo mogoče s šolskim letom 1858. mla-denšiiico odpreti. Dali so jej po njenem ustanovitelji nadškofu Andreji ime ;,An