367
Poučni in zabavni del.
Družba svetega Mohorja
sedaj razpošilja svoje letošnje knjige mej narod. Slovenci moremo biti ponosni na to družbo, katero je težko dobiti jednako na svetu. S svojimi knjigami je mnogo pripomogla verski gorečnosti, napredku in narodni zavesti mej Slovenci. Posebno koroški Slovenci bi najbrž bili popolnoma izgubljeni, da jih ni ta družba probujala. Poslednji čas zvesto pomaga pač tudi družba sv. Cirila in Metoda, katera ima sicer drugačen ali tudi jednako blag namen.
Družba sv. Mohorja leto za letom pošilja na stoti-soče knjig mej narod in s temi knjigami razširja znanje mej narodom.
Kakor vsako leto so tudi letošnje knjige družbe svetega Mohorja jako zanimive. Prva knjiga je II. zvezek „Jeruzalemskega Romarja", katerega spisuje dr. Frančišek Lampe. V drugem zvezku pisatelj opisuje pot od Betlehema v Nazaret in do Damaska in prebivalce svete dežele. Kakor navadno pisatelj opisuje vse v jako prikupni obliki in bode vsak to knjigo čital z velikim zanimanjem.
368
Zlasti je zanimivo učeni gospod pisatelj opisal prebivalce v sveti deželi, njih šege in navade, zlasti pa še njih vero. Končno priporoča še, da bi se Slovenci selili mesto v Ameriko v Palestino. Mi radi priznavamo, da je nasvet v nekem oziru prav dober, ali v varnost v Palestini pa vender prav ne zaupamo. V rednih razmerah pač konzuli varujejo tujce ali kadar pa pridejo kake vstaje, pa tudi ne morejo zadostiti svoji nalogi.
Knjiga ima tudi več lepih podob, ki pojasnjujejo v njej razložene stvari. Ta Lampetova knjiga je vvod v večje pisateljevo delo, „ Velike zgodbe svetega pisma", katere začne drugo leto izdajati Družba sv. Mohora. To delo bode jako obširno in je bilo jako potrebno, ker je le želeti, da se slovenski narod seznani z dogodki opisanimi v svetem pismu in s tem, kako sveta katoliška cerkev razklada sv. pismo. Tudi sv. Oče Leon XIII. priporočajo, da bi se bolj seznanjali s sv. pismom.
Prepričani smemo biti, da bode naše ljudstvo kaj rado prebiralo tako knjigo. Vsakdo starejših se še spominja, kako so zlasti mladini prijala šolska berila, v katerih so bila kratke zgodbice iz sv. pisma. Gotovo se nobena poznejša berila našemu narodu niso toli priljubila.
Knjiga bode imela mnogo lepih slik, kar jo bode čitateljem gotovo le prikupilo. Ker Mohorjevi člani vsi gotovo pazljivo prečitajo Jeruzalemskega romarja, bodo to knjigo tem ložje razumeli. Knjige »Življenje svetnikov" in pa »Kristusovo življenje in smrt" so baš mnogo primogle, da se je „Družba sv. Mohorja" tako razširila mej Slovenci. Slovenec je pobožen in rad sega po svetih knjigah. Ravno tako se nadejamo, da bodo dr. Lampeta Velike zgodbe sv. pisma zopet povzdignile zanimanje za družbo mej Slovenci.
Take svete knjige pa ne utrjujejo le vere, temveč tudi koristijo razširjenju, omike sploh. Prava omika je mogoča tako le na krščanski podlagi. V teh knjigah je pa tudi mnogo, ki je v zvezi z drugimi znanostmi. Črtajoči ljudje pridobe zanimanje tudi za druge znanosti. Ker so pa mnogo primogle razširjenju družbe, so tudi knjige verske vsebine pripomogle, da je družba mogla izdajati tudi več druzih poučnih in zabavnih knjig in ž njimi razširjala veselje do branja in izobraženost mej slovenskim narodom.
Druga knjiga je »Srečen pot", molitve za mladenče, katerega je spisal pokojni lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Tega molitvenika pač ni treba priporočati, ker ga dovolj že priporoča nam ime pisateljevo. Kdo ne ve, kaj je pokojni vladika bil Slovencem. Družba pač ne more bolje častiti tega velikega slovenskega domoljuba, da razširja njegove dobre spise mej narod. Drugo leto pa izda družba drugi molitvenik tudi iz Slomšekovega peresa „Krščansko Devištvo". Kakor je že iz naslova razvidno bode ta molitvenik namenjen za dekleta, kakor je letošnji za mladeniče.
Ti Slomšekovi molitveniki so bili dosedaj pač premalo znani, prve izdaje so se pogubile. Ob Slomšekovih časih se tudi knjiga ni mogla tako razširiti, ker tedaj še
znanje branja mej našim narodom ni bilo tako razširjeno, kakor je sedaj. Sedaj, ko jih izda Družba sv. Mohorja v več tisoč izvodih, pa pridejo ti molitveniki po vseh slovenskih pokrajinah mej vse sloje slovenskega naroda, in obrode obilen sad.                                    (Konec sledi.)
383
Poučni in zabavni del.
Družba svetega Mohorja.
(Dalje.)
Star znanec je „Koledar", ki ima tudi letos poleg koledarske vsebine in imenika udov mnogo berila zabavne in podučne vsebine.
Najprej je omeniti času primeren spis dr. Andreja Karlina „Spomenik ljubezni papeža Leona XIII. do Slovanov.* V tem spisu gospod pisatelj, ki je bil dalje časa v Rimu, omenja, s čim je sv. Oče pokazal ljubezen svojo do Slovanov in opisuje zlasti lepo kapelico, ki je dal napraviti v spomin slovanskima apostoljema sv. Cirilu in Metodu. Ta kratek spis kateremu je pridejana lepa podoba omenjene kapelice, je prav primerna za letos, ko praznujemo 50letnico papeževega škofovanja.
Temu spisu sledi Jož. Benkoviča pesem „Slavospev sveti stolici. V spomin 50letnice škofovanja Njih svetosti Leona XIII." Ta pesem bode gotovo prijala vsem vernim Slovencem, kateri so iz srca udani poglavarju katoliške cerkve, kar so na razne načine baš minolo leto kaj lepo pokazali.
Tretji spis je zgodovinsk in ima naslov „Ujetnik Napoleonov". Že iz naslova tega spisa je razvidno, da se v njem obravnava, kako je mogočni francoski cesar Napoleon odpeljal v vjetništvo tedanjega glavarja katoliške cerkve in ga potem imel v vjetništvu. Spis je pisan jako poljudno in ga bodo radi čitali društveniki, kateri si gotovo žele kaj poučiti o francoskih časih, o katerih so jim očetje, oziroma stari očetje pripovedovali.
Temu spisu sledi kratka pesmica Janko Lebana „Dekličina molitev".
S posebno pozornostjo bodo pa pač čitali vsi spis Rev. F. S. Šušteršiča »Slovenci v Ameriki". Poslednja desetletja se Slovenci sploh bolj zanimajo za Ameriko, ker na tisoče Slovencev si služi svoj kruh ono stran Atlantskega morja. Spisu je pridejan majhen zemljevid Zje-dinjenih držav, s kraji, v katerih bivajo Slovenci in pa podoba cerkve sv. Jožefa v Jolietu. Temu sledita pripovedki v stikih „Zakaj ni vode na Krasu" A. Medveda in Jos. Podkorenčana „Vrag — prijatelj", kateri bodete že po svoji vsebini prijali kmetskemu ljudstvu, ki rado čita in pripoveduje podobne stvari.
Že dolgo let skrbi za zabavno berilo „ Družbi sv. Mohorja" gosp. dr. Josip Vošnjak. Le malo imamo pisateljev, posebno leposlovnih, ki bi znali zares popularno pisati in tem redkim je prištevati dr. Vošnjaka. Mnogi bralci se kar zavesele, ako vidijo zopet kak Vošnjakov spis. Letos je zopet ta gospod pisatelj poslal družbi zanimivo povest iz kmetskega življenja „Blagor žalostnim". Tej povesti sledi kratka ali mična pesmica Jos. Podkorenčana „Božji obisk".
Pohvalno  moramo vsekako  omeniti,   da družba sv.
384
Mohora prinaša životopise slavnih mož. Tako se narod seznani z možmi, na katere more biti ponosen. Taki spisi vsekako povzdigujejo narodni ponos in ob jednem pa imajo še drugo vrednost. Posebno mladino vspodbu-jajo k posnemanju. V letošnjem letopisu so životopisi, Mateja Cigaleta (s podobo), katerega je spisal Ivan Navratil, Frančiška Stegnarja (s podobo), katerega je spisal dr. Glaser in pa Iv. Črneta, slavnega slovenskega kmetovalca preteklega stoletja, katerega je spisal Fridolin Kavčič. Temu spisu je tudi pridejana podoba. V nekem oziru je posebno poslednji spis še zanimivejši od prejšnjih dveh. Prejšnja dva moža sta vsaj slovenskim omikancem bolj znana in poznajo tudi njijino delovanje kolikor toliko. Črne je pa večini popolnoma neznan. Ta spis je pa tudi velike važnosti za naše kmetovalce, ker bode kmetovalce spodbujal k umnemu kmetovalstvu.
Omenili smo že dve pesmij gospoda Jos. Podkoren-čana v „Koledarji", ali poslal je že tretjo „Jesenska slika", v kateri se slika jesenski čut, izvaja primeren nauk iz tega.
Zanimiva je povest iz tičjega življenja „Slavec". Spisal J. Fr. Radinski, ravno tako tudi pravljica „Trije modri nauki", katero je zapisal Mihael Lazar.
Znani pisatelj Janko Leban je za letošnji koledar poslal balado „Jernejeve muhe v Begunjah". Posebno podučna je pa povest Slavoljuba Dobravca „Trno". Izmej zabavnega berila je omeniti še sliko iz naroda. „Tratar-jev dolg", katero je pisal Ivan Štrukelj. Ivan Steklasa pa poslovenil rusko narodno bajko „Bogati Marko".
Hvala vredno je, da „Družbe sv. Mohora" koledar" prinaša tudi narodne pesmi, da se tako ohranijo pozabljenja. Letos sta priobčeni „Marija in Romarice" in „Pivska pesem". Prvo je zapisal Lipe Pogorski, drugo pa Andrej Vodišek.
Že več let prinaša Koledar „ Razgled po katoliških misijonih", kateri spisuje dr. Ivan Križanič. Ti spisi so velike vrednosti tudi v znanstvenem oziru. Iz njih marsikaj se naučimo tudi iz zemlje- in narodopisja. Lepi vzgledi pa tudi utrjujejo vero mej čitatelji.
Gospod dr. Frančišek Lampe je pa popisal v Koledarji katoliški shod. Temeljito je pojasnil pomen tega shoda. Njegovo stališče je po naših mislih pač jedino pravo. Gospod pisatelj pravi mej drugim: Sklepi katoliškega shoda so naravnost in nenaravnost potrjeni od več škofov. To nam kaže čisto zanesljivo, da ni v njih ničesar proti veri, marveč da se vsi izrečeni nauki vjemajo s katoliško resnico. Toda škofje niso ukrenili, da se morajo ti sklepi vernikom zaukazati, ali da so vsi slovenski verniki dolžni ravnati se po vseh enako. — Dalje ve vsakdo, da vodi največkrat do kakega namena več potij. Kdo bi si upal trditi, da so sklepi v vseh rečeh zadeli to, kar je najboljše? Lahko je povedati, kako nas uči katoliška vera, toda spoznati, kateri pomoček je za kak namen najboljši, ni lahko. — O ljudeh, o društvih, o narodih se ne da vselej izreči, ali so dobri, ali so slabi; težko jih je poceloma hvaliti ali grajati; zakaj v človeških rečeh
je največkrat dobro pomešano s slabim, in narobe. Znano je, da se celo svetniki in veliki učeniki niso vjemali v tem, ali je boljša vseskozi ostrost in trdost, ali pa miloba in nekolika prijenljivost. Zato ni čudno, da so bila tu pa tam na shodu mnenja različna. Katoliška vera in katoliška cerkev obsega in objema ves svet. Kar je omenil ali celo dognal naš katoliški shod, to je seveda malo v primeri z neusahljivim bogastvom katoliške resnice, katoliških naukov. Ne bodimo tako kratkovidni, da bi mislili: Samo v teh sklepih je pravo katoličanstvo; če se pa katera reč le nekoliko razločuje od njih, gotovo je napačna aH vsaj sumljiva. Katoliški shod ne sme biti nikak neprehoden zid, ki naj loči na dve strani Slovence, ampak le prijazen in krotak kažipot vsem Slovencem, ki so dobrega srca in blage volje. A to trdim odločno, da nima ne katoliškega duha, ne katoliškega srca tisti, ki pobija in zametuje kar ves kat. shod."
S tem spisom je pisatelj pač mnogo koristil, ker so mnogi imeli pač vse napačne pojme o tem shodu in hoteli baš ž njim razcepiti Slovence v dva tabora. Nekateri smeše sklepe tega shoda in jih ponižujejo, drugi pa jim zopet preveliko važnost pripisujejo, dočim je v njih pač več točk, o katerih se da dvomiti o njih umestnosti, to so posebno take točke, ki se tičejo politične taktike. S tem seveda mi nikomur nečemo podtikati slabih namenov, temveč iz tega k večjemu sklepamo, da so mnogi zborovalci premalo poznali politične razmere. V jedni resoluciji se zastran verskega vprašanja nekako priporoča, da naj bi delali na to, da se deželnozborski zakoni premene po tirolskem deželnem šolskem zakonu. Tista točka je sicer posneta po resolucijah tretjega avstrijskega katoliškega shoda, in se v njej zrcali teženje gorenjeavstrijskih konservativcev. Tukaj pač ni mesto pre-tehtavati, je li bilo prav, da je avstrijski katoliški shod dotično resolucijo vsprejel, ali zameriti se pa nam ne sme, ako pogledamo, kak vpliv bi imelo, ko bi se to, kar tista resolucija zahteva, uresniči za slovenske dežele. Vsa stvar meri jedino na to, da bi deželni zbori oziroma odbori dobili več vpliva na šolstvo, zlasti odposlali več zastopnikov v deželne šolske svete. Poglejmo le na razmere na Koroškem, Štajarskem, Istri in Trstu in vprašajmo, ali bi se s tem ne dal le liberalizmu večji vpliv v šoli in tudi na Goriškem bi bilo težko bolje. Jedno ni za vse, in stvari se ne smejo slepo kopirati.
(Dalje sledi)
400
Poučni in zabavni del.
Družba svetega Mohorja.
(Dalje.)
V obliki živalske povesti popisuje g. Fran Štupar življenje rjavega hrosta (hrošča). Taka oblika ni več nenavadna. Take prirodoslovne povesti ravno tako pripomorejo, da se razširi znanje prirodoznanstva, kakor zgodovinske povesti k poznanju zgodovine. Seveda se proti njim dajo navesti ravno isti pomisleki. Mi smo pa vender tega prepričanja, da so take povesti koristne, ker mej drugim vzbujajo tudi veselje do prirodoznanstva.
Gospod Franjo Podborški podaja razne gospodarske drobtinice. Ta spis ima mnogo dobrih svetov za vsakdanje gospodarstvo. Pisatelj je gradivo tudi jako skrbno zbral.
Potem ima koledar črtice o poslednji ljudski štetvi in se ozira pred vsem na slovenske dežele. Te črtice so nekako nadaljevanje tega, kar je že, „Koledar" lani o tej stvari priobčil.
Posojilnice so velikega pomena za naš gospodarski pa tudi naš narodni razvoj. Zato se pa slovenski rodoljubi morajo veseliti, če napredujejo ti zavodi. Zato je marsikomu ustregel gospod Ivan Lapajne, da ja v »Koledarji" pojasnil stanje in napredek slovenskih posojilnic. Nadejamo se pa, da bode ta spis spodbudil rodoljube, da osnujejo posojinice v krajih, v katerih jih še ni,
„ Koledar" končuje z razgledom po svetu in z zastavicami. Iz povedanega je razvidno, da je letošen koledar jako raznovrsten, iz njega lahko vsakdo priprosti kmet in omikanec dobi zabave in pouka. To raznovrstno berilo dokazuje, da se za družbo ne zanimajo le čitatelji, temveč tudi pisatelji slovenski.
Letos je izdala „ Družba sv. Mohorja II. zvezek Martina Cilenšekove knjige „Naše škodljive rastline v podobi in besedi". Ta knjiga je jako priporočljiva. Mej Slovenci je sploh znanje prirodoznanstva premalo razšir-
jeno. V tej stroki nam še jako pomanjkuje knjig v prvi vrsti popularnih. Omikanec se lahko o tem ali onem pouči iz tujih del, ali za prosto ljudstvo je pa potreba nauka v domači besedi. Posebno je pa družba sv. Mohorja pripravna, da razširja take knjige mej narod. Prirodoznan-stvo je velike važnosti za vse stanove, mej drugim tudi za kmeta, ker je podlaga umnemu kmetijstvu. Omenjena knjiga pisana je jako poljudno in jako spominja na pri-rodoznanske spise pokojnega Erjavca, in želimo, da bi pisateljevo strokovnjaško pero obogatilo slovensko slovstvo še z marsikaterim podobnim spisom.
Šesta knjiga je povest „Na krivih potih", katero je spisal Žaljski. Ta povest ima jako zdravo jedro. Pisatelj v svoji povesti opisuje sedanje socijalistično gibanje. Povest je torej jako umestna za sedanji čas, ko socijalno vprašanje zanima vse duhove. Povest je tudi umeteljniško jako srečno iu vspešno razpeljana. Seveda s socijalnimi nazori gospoda pisatelja se ne moremo popolnoma strinjati. Toda ta stvar je težavna in je čisto naravno, da imajo o njej razni ljudje različne nazore. Ta misli, da se ta ali oni zopet drugače rešiti socijalno vprašanje. Pravo pot bode pač še le pokazala zgodovina, ki je presekala že marsikak gordiški ozelj in bode tudi tega. Tako smo končali letošnjo osmo knjigo. Vsekako moramo reči, da so jako primerne svojemu namenu. Posebno je primerno razdeljeno berilo, primerno je knjig nabožnega, primerno pa tudi poučnega in zabavnega berila. Koristno se lepo druži s prijetnim. Nikakor pa ne moremo družbe dovolj priporočati.                                    (Konec sledi.)
415
Poučni in zabavni del.
Družba svetega Mohorja.
(Konec.)
Iz koledarja posnamemo, da ima družba letos vkupe 57.398 udov, nekoliko manj nego lani. Žalostno je, da vsled neugodnosti razmer se število udov v Livantinski škofiji vsled uboštva se pomanjšalo za 1027 članov, dočim se je število udov v druzih škofijah povekšalo za 744. Mej ogerskimi Slovani se žal družba ne more razširiti. Vkupe ima 189 članov in se je baš lani število udov pomanjšalo za 22 udov. Čudimo se temu ne, ker madjarskl pritisk ovira razvoj narodne zavesti mej ogerskimi Slovenci.
Z veseljem smo iz koledarja poizvedeli, da je dovršen družbin dom v Gelovci, v kateri hiši ima sedaj družba svojo tiskarno. Mnogo ovir se je stavilo družbi, a z odločnostjo je odbor vse te ovire premagal. V po-nemčenem Celovci stoji sedaj dom najbolj razširjene slovenske družbe. To mora ugodno vplivati tudi na narodno zavest vseh koroških Slovencev. Kak pomen bode imel ta dom za Slovence v Koroškem, je pač najboljši dokaz to, kako so se nemški celovški mestni očetje ustavljali temu podjetju. Kolikor je le bilo mogoče, so to podjetje ovirali.
Drugo leto izda „ Družba sv. Mohora" zopet šest knjig. Poleg že omenjenih velikih „Zgodeb sv. pisma", katerih izide prvi snopič, in molitvenika „ Krščansko De-
v
vištvo", izide „Slovenski Živinorejec", katerega je spisal Fran Dular, okrajni živinozdravnik v Bosni. Slovenci se mnogo pečajo z živinorejo in po mnogih slovenskih pokrajinah je pač živinoreja glavni del narodnega gospodarstva. Zaradi tega je taka knjiga velike važnosti za gospodarje in gospodinje, pa tudi za hlapce in dekle, ki imajo pri živini opraviti. Če se pri živinoreji umno postopa, se mnogo več priredi, nego če se živino zanemarja in nepametno krmi, kar se žal le prevečkrat zgodi. Slovensko slovstvo ima sicer nekaj del o živinoreji, ali so postala že jako redka. Poleg tega so pa tudi že precej zastarela. Znanosti hitro napredujejo posebno prirodo-znanske znanosti, ki so podlaga umnemu živinarstvu, kakor umnemu kmetijstvu sploh. Zato je pa naravno tudi živinoreja mnogo napredovala, ker je dobila v prirodo-znanstvu zanesljivo podporo. Pa tudi slednje lete se po-množe skušnje, katere je treba uporabiti.   Pa tudi v več
416
letih se razmere močno premene in je torej potrebno drugače urediti narodno gospodarstvo.
Sicer so pa druge knjige tudi dražje, ali po družbi sv. Mohora pa ljudje po ceni dobe knjigo. Ker je pa knjigo spisal živinozdravnik bo tudi vsekako večje vrednosti, nego bi jo bil kdo drugi, ker bode v njej gotovo tudi potrebnih navodil, kako se ohrani zdravje pri živini. To je posebno važno, ker na Slovenskem še ni obilno ži-vinozdravnikov. Pisatelj je že znan udom družbe sv. Mohorja, ker je on spisal knjigo o živinozdravstvu, s katero je mnogo koristil slovenskim živinorejcem.
Družba sv. Mohora je tudi najprimerneja za izdajo tacih knjig, ker po njej pridejo v najširše slovenske kroge. v vsako še tako oddaljeno slovensko vas.
Gosp. prof. Martin Cilenšek pa nadaljuje svoje delo „Naše škodljive rastline" v podobi in besedi. Drugo leto izide tretji zvezek tega jako koristnega dela. To delo je koristno gospodarstvu, zanimivo pa za vsacega. Brez poznanja rastlinstva umno kmetijstvo, živinarstvo in gozdarstvo ni mogoče. Posebno je potrebno poznati razne škodljive rastline, da se jih moremo varovati, oziroma se jih braniti.
Za zabavo bode pa skrbljeno s slovenskimi večer-nicami in pa s koledarjem. Družba ima že več primernih spisov za te dve knjige pripravljenih, več jih pa dobi, ker je razpisala darila po 35 gld. za šest krajših izvirnih povestic in po 35 gld. za štiri poučne spise raznega zapopadka.
Res veliko je udov te družbe, ali v ender še ne tako da bi se več pomnožiti ne moglo. Če pogledujemo število udov po farah, se pri nekaterih zares kar čudimo velikemu številu, ali drugod je pa v tem oziru še marsikaj želeti. Tukaj se da še marsikaj storiti. Posebno ker se je po šolah že močno razžirilo znanje branja in pisanja, tudi ni več tistih ovir, kakor so bile v začetku družbi-nega delovanja. Mi zatorej te naše črtice o družbi sv. Mohora sklepamo z željo, da število udov drugo leto že doseže 60.000.