XLVI. LETNIK 1926 XIL ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO IZ SODOBNE LIRIKE Janko Glaser / Domotožje Tja bi šel, kjer pozabljene in razsute samevajo pohorske naše glažute (mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili so v čase pojoče in vroče krvi z drvarji se bili!) — zdaj samo še tiho pod jelšami temnimi v senci pohlevni in skriti šumijo mimo studenci. Gozdovi na levi, gozdovi na desni — vmes frate ožgane. s krompirjem zasajene, z ovsom posejane, ki reven med črnimi bukovimi štori poganja na tenki, peščeni zemlji bori.. . Tja bi šel in poslušal iz strmih, izvoženih kolobarjev bi težko hojo in zategnjene klice volarjev — in kakor oni bi bil, ki z obrazom znojnim tam mučijo z zemljo se trpko — in vendar s srcem pokojnim. Janko Samec / Kamenarji V taktu po štiri in štiri bi jo kamenarji na skalo sivo! — In kakor pada na kamen kladivo, da moč si z zakoni narave izmeri, tako jim v prsih utripa živo jekleno srce in poje o pesmi delovnega dne. O, kakor junaki, stoječi v gorah pod oblaki, s kladivi pojočimi bijejo, bijejo od zgodnjega jutra do pozne noči, da kamen se stiska, bolno ječi, ko v mrzlo drobovje zagozde mu rijejo ... 721 Sta ii o Kosovel / Balada o sebi A njim pa pogledi v radosti si je jo in kakor kristali jim padajo kaplje raz znojna lica; in vsaka kot biser se v tla zakotali, da brž jo popije žejna žemljica ... O, morda se trud teh krepkih mož ob letu prelije v dehtenje rož! A spodaj iz dalje sme joče jih vabijo k sebi rodna brda... Tam cesta življenja je težka, trda, da se njih koče jim zdijo kot starke nadložne, bolne, ker — usmiljeni Bog! — bolj in bolj polne so jetičnih mater in gladnih otrok ... O, to je hudo ... a vendar je tuje njih mislim svobodnim, neumljivo! — Saj kakor pada na kamen kladivo, si z udarom na udar vsak kamenar srce za najtrše življenje izkuje! Stano Kosovel / Balada o sebi Komu, o komu zapisal sem dušo svojo? V moji samoti tako je temno, v moji samoti tako je tesno, da srce poka, kadar čez strune gre lok, in duša se lomi in trže kot jok brezupnih otrok. Strt, kot spokornik pred svojim življenjem stojim, nemo, brezglasno prehojene ceste motrim — kamor ozrem se — za mano sam prah in dim ... Čemu sem živel? Da služim začasnosti mar, da iz mozaika postavim Gospodu oltar, da sam žrtvovalec bom, drvo in plamen in dar? Čemu sem se mučil, čemu reševal zagonetk tegobna vprašanja, ogibal se mrzkih spletk, izhoda iskal skozi šibe jeklenih kletk? 722