lex esto — domovinski blagor je najvišji zakon, to je veljalo v celem svojem obsegu. Krščanska vera pa pravi: Najvišje načelo, kateremu moraš podrediti vsa svoja dejanja in celo svoje misli in želje, je Čast božja in tvoje večno izveliČanje. Tudi skrb za splošno blaginjo, tudi tvoje domoljubje, ljubezen do države, kateri pripadaš, do narodnosti in do jezika, ki si se ga naučil od svoje matere, mora se ravnati po tem načelu. Poganu je bilo vse sveto, kar je koristilo njegovi državi; kristijanu je le to sveto, kar se zlaga z večnim  božjim zakonom.
Država je bila poganu nekaj božanstvenega. Zato mu je bila pa tudi oblast, ki je vodila državo, ne samo božjega izvora, marveč prav božja. Rimski cesarji se niso imenovali samo „divi Imperatores" — božji vladarji, marveč so se prištevali sami bogovom, in podložniki so jih morali po božje častiti. Jedna izmed glavnih pregreh, ki se je očitala prvim kristijanom, je bilo ravno „crimen laesae maiestatis" — razžaljen je cesarjevega veličanstva, ker so kristi-jani sicer slušali posvetno oblast, toda stanovitno se branili zažigati kadilo pred njihovimi kipi.
Ko smo govorili o bistvu človeških družb, poudarjali smo z vso odločnostjo pomen oblasti ali  avtoritete za vsako družbo. Oblasti smo nadeli ime duša družbe.    Ob   tej   priliki pa moramo ravno tako  odločno poudarjati, da si človeška^ oblast   ne   sme več  prilastovati,   nego ji gre.  Ge se ljudstvo upre zakoniti oblasti, temu pravimo   prekucija,   revolucija.    Toda istotako je revolucija zloraba   oblasti.   Revolucij ce delala &a.mo   podložriiki, marveč tudi vladarji,  ne samo   tlačeni,  marveč tudi gospodujoči stanovi.    Zgodovina  nas   celo uči,   da so revolucije od zgprai, vzbudile  revolucije mž.\ih, slojev.   Brezobzirnemu   absolutizmu   nekaterih ruskih vladarjev, zlasti od Petra Velikega sem, se  je postavil po   robu   nihilizem;   zlorabljena vladarska oblast srednjega veka, zlasti  od Friderika I.  dalje   je   rodila   grozne   socijalne   in verske    prekucije,   katerih   najpogubnejši   po-
znamo pod imenom reformacije; oholost Lju-devita XIV., ki je neprenehoma trdil: „L'etat c'est moi" — jaz sem država —, je položila kali grozni francoski revoluciji koncem prošlega stoletja.
Med revolucionarje ne štejemo torej samo Kole Rienzija, Robespierrea, Dantona itd., marveč tudi Stavfe, zlasti Friderika II., Petra Velikega, Katarino II., Ljudevita XIV., Napoleona in druge njim jednake siloviteže na vladarskih prestolih. Revolucionarje imenujemo po vsi pravici tudi stare rimske cesarje. Lahko jih imenujemo pričetnike vladarskih prekucuhov. Niso bili podložniki božji, ravnajoč se po volji božji, ne: imenovali so se sami bogove in velevali, naj se jim darujejo žrtve, naj se celo prisega v njihovem imenu.
Ideja pretirane oblasti se vleče kot rdeča nit po vsem rimskem pravu. Krščanstvo je to idejo zavrglo in namesto nje postavilo načelo: Vsak Človek je božji služabnik in to službo mora zvrševati po božji volji, naj si bo prostak ali veljak, berač ali bogatin, podložnik ali vladar. Pogansko zmoto so zopet obnovili pravniki, zlasti ko se je v Bologni pričela znamenita pravna visoka Šola. Mnogi teh učenjakov niso bili zadovoljni samo s tem, da so brskali po starih rimskih zakonikih in da so raziskava!i stare pravne komentare, marveč so hoteli tudi kaj osebnega dobička imeti od tega dela. Priliznjeno so se vtihotapili na cesarski dvor in tam so vladarje kmalu naučili, kako vseobsezajoče in božanstveno je njihovo veliČje; zadeli so pri njih ob žilo, katera je v aaii skvari,eai naravi ua^boi} občutljiva — ob samoljubje in s tem so vsplodili nove nazore o državi, o  oblasti,  o  človeku,  o cerkvi.
Cerkev soao že imeaovali orvo varihio^G pravice in resnice in rekli smo tudi, da je svetost cerkvene oblasti največjega pomena za urejeno družbinsko življenje. Zgodovina nam to potrjuje zlasti v tisti dobi, ko so se navze-mali vladarji napačnega pojma o absolutnosti njihove  oblasti.                                           (Dalje.)
Riharjeva slavnost. Dne 25. vel. srpana so odkrili slavnemu cerkvenemu skladatelju Gregorju Riharju spominsko pločo na njegovi rojstveni hiši v Polhovem Gradcu. S tem se je poslavila stoletnica Riharjevega rojstva. Gospod prefesor Anton Kržič je ob tej priliki v kratkem in značilnem govoru opisal zasluge pokojnikove. (Za to priliko imamo tudi mi pripravljen spis o Gr. Riharju ž njegovo podobo.)
Trstenjakova slavnost se je vršila dne 6. t. m. v St. Juriju na SČavnici po vsporedu, ki smo ga objavili. Slavnost je bila dostojna tako velikega moža. Na spominski ploČi so poleg podatkov o slavljencu vrezane te besede:
Kdo  ^a napor  in  trud bi %nal, In kdo pognal  trpljenja  mero ! Življenje   Ti si ^rtvoval Za domovino, ^nanost,  vero.