Cerkvene zadeve. f Nadučitelj Karol Udl. nKje je pevec zdaj vesel, Ki nam je prepeval?" Te pesnikove besede vsiljujejo se mi vsikdar v spomin, spomnivšemu se ranjkega gosp. Karola Udl, bivšega zaslužnega jareninskega nadučitelja v pokoju. Množica hvaležnih src, koja so srkala svoje dušno krepilo iz pokojnikove neumorne delavnosti zre pobita v preteklost, k svojemu nepozabljivemu dobrotniku. Pokojnik se je rodil 1. 1817. in je z malim izimkom služboval kot učitelj v Jarenini, v svojem rojstvenem kraju, kjer je vse svoje duševne in telesne moei posvetil svojim »farnim« rojakom. Obširno opisati njegovih stanovskih zaslug bilo bi pač nepotrebno, vsaj itak vsak, kdor pozna ime »Udl«, vidi tudi vanj vpleten zaslužni venec. Bodi le še rečeno, da je veljal ranjki kot »vzgledni učitelj«, da je bil čvrsta in prava korenika svojega stanu, mož, ki je vsikdar znal uspešno braniti učiteljsko čast. Vsled svojega vestnega delovanja a vzgojeslovnem polju bil je od višjih Solskih oblastij večkrat s pohvalnicami odlikovan in celo visoko c. kr. namestništvo v Gradcu izreklo je blagemu trpinu glede njegove požrtvovalne delavnosti svoje častno priznanje. On je bil tudi eden tistih mož, ki so se ognili potujčevalnim valovom s tem, da so oživili učiteljsko društvo mariborskega okraja, kojemu je nekoliko let pokojnik sam načeloval; bil je svoje čase ud okrajnega šolskega sveta mariborskega. Občudovanja vredno marljivost in tudi sposobnost kazal je umrli glede godbe in petja, kar je z brezmejno vstrajnostjo in veliko požrtvovalnostjo večinoma le za čast božjo gojil; za to je bil vnet in navdušen — kakor nalašč za to ustvarjen. Kdor je imel priložnost poslušati v jareninski cerkvi mile harmonične glasove, ta le bo znal reči, koliko je blagi pokojnik storil v povzdigo cerkvenega petja. Veliko število jareninskih mladeničev in deklic izurilo se je pri njem brezplačno deloma v godbi, deloma v petju, kar je bolj ali manj uplivalo tudi na sosedne župnije. V resnici si je umrli pevec izbral kot geslo Hašnikove vrstice: ,,Sem pevec in peti Je vse mi na sveti, Saj dani so glasi, Da pojem si veasi — Zakaj bi ne pel?" katere so prečastiti gospod dekan ovili v ganljive besede, s kojimi so na dan pogreba, 17. majnika, naslikali pokojnikovo življenje. Da je pa nepozabljivi pevec užival veliko naklonjenost, spoštljivost in hvaležnost, dokazano je bilo tudi na dan, ko se je njegovo truplo v krilo »črne matere zemlje« položilo. Komaj je jutranje solnee pozdravilo prijazne griče Slovenskih goric, že so prihajali žalujoči hvaležniki od blizu in daleč, ter se zbirali z rosnim očesom krog mrtvaškega odra svojega ljubljenega učitelja, da bi mu skazali zadnjo čast, in ob 8. uri štela je že množica črez 2000 žalujočih src. Sprevoda se je udeležilo pet č. gosp. duhdvnikov in 24 gospodov učiteljev. Z nekim posebnim zadoščenjem zrla je množica na gospoda c. kr. okrajna šolska nadzornika v uradniški uniformi, ki sta s svojo navzočnostjo povišala žaloslno slavnost. Preč. gospod dekan, ki kot dober dušni zdravnik vsaki rani človeškega življenja znajo najti sposobno zdravilo, so tudi pri tej priložnosti izrazili svojo blagodušnost; stopili so na prižnico, kjer so se — kakor že omenjeno — spomnili pokojnika s tako jedernatimi besedami, da so bili vsi poslušalci globoko ganjeni. Na mirodvoru svirala je godba žalostne glasove. Med tem ko so gosp. učitelji peli dve nagrobnici, stopala je nežna šolska mladina v vrsti mimo groba, metajoč vanj šopke, ter je končno zapela: Le počivajte breztrudno Nam v tihotnem grobu tu, V blagor nam je roka Vaša Vedno bila brez niirii. Bili ste učitelj mili, Toda zdaj nara truplo Vaše Polni dušne žlahtnosti, V črni zemlji tu leži, Zlate nauke v srca lili, Duša Vaša za plačilo V čednosti nas vadili. Se v nebesih veseli. In gotovo se je pri tem vsakega polastila ta-le misel: Da, živel je, pa ne zastonj, živel je za blaginjo človeštva, in: nGospod ne pozabi, — Plačilo deli«. J. C.