Carobna rola. (Dalje.) Ona se je igrala z modro svileno vrvico. Napravila je z njo zibelko in jo je ponudila svoji tovarišici, ali kraljevič jo je vzel namesto tovarišice. »Glej, pa ikje je moja zibelka?« je zaklicala deklica iznenadena, držeč roke še iztegnjene. »Komaj sem ti jo ponudila, je naenkrat izginila.« »Najbrž si to sanjala,« ji je odgovorila njena tovarišica, smejoč se. »Pa, gotovo, napravila sem jo bila,« je ponovila deldica začudeno, »ponudila sem jo tebi, tako ali, glej jo zopet!« Ko ji je bil Svetoljub nanovo nataknil vrvico na prste, jo je zapustil vso začudeno in se je približal drugi skupini deklic, ki so sedele na zemlji in so se igrale z malim čeveljčkom. Nekaj časa je posmatral igro in v trenutku, ko je čeveljček padel na _emljo, se je pripognil in ga je vzel. »Kje je čeveljček? Ali ga imaš ti?« so deklice veselo popraševale druga drugo. Vstajale so, stresavale svoja krila ter se gledale iznenadeno, veselo se smejoč. Iskale so čeveljček po vsej dvorani in baš, ko so sedle in hotele nadaljevati igro pripovedoval ji je o srečanju z njeno družabnico in se ji je ponudil za zaščitnika. z drugim Čeveljčkom, je Svetoljub spustil nalahko čeveljcek na krilo ene izmed deklic. Malo pozneje, ko so začele za večerjo jesti sadje in slaščice, se je mladi kraljevič zabaval s tem, da je premeščal deklicam sadjc z enega krožnika na drugega, ali jim je odmikal krožnike, baš ko so hotele seči po sadju. Ker nobena ni mogla videti, kdo to dela in se poigrava z njimi, so bile zelo v zadregi, kar pa je kraljeviča zelo zabavalo. Ko je bila večerja pri koncu, so vse deklice pristopile k lepi princesinji, da bi ji želele lahko noč in ji poljubile roko. Ko je zadnja deklica to izvršila, je pristopil še kraljevič, je pokleknil na eno koleno in je rablo poljubil princesinji roko. »Kdo pa mi dvakrat poljublja roko?« je vprašala princesinja začudeno, ker je bila dobro yidela, da so bile že vse deklice prešle mimo nje. »Jaz ne! Niti jaz! Jaz tudi ne!« so odgovarjale deklice druga za drugo. »Tedaj se mi je to sanjalo,« je menila princesinja, smejoč se. »Ali kljub temu je bil to istinit poljub, in sicer boljši od vseh ostalih.« ^ Ko jc kraljevič Svetoljub to čul, se je tako razveselil, da ni mogel dalje časa ostati nevidljiv. Vzel je čarobno rožo iz ust in se je pokazal presenečeni princesinji. Globoko se ji je priklonil, Ko je Liljana videla in čula Svetoljuba, ga je radostno sprejela za svojega branitelja ter je vsa sre.na vzkliknila: »Ti si oni hrabri vitez, ikaterega sem pričakovala. Da vidiš, da zaslužim tvo ¦ jo pomoč, daj mi, da poduhnem čarobno rožo. Videl boš, da nisem zlobna kakor ona hudobna kraljica Zavodnica, o kateri si mi pripovedoval.« Svetoljub ji je ponudil rožo in je na svojo veliko radost videl, da so, ko je Liljana povonjala rožo, vsi listi ostali sveži, kakor so bili poprej Sovražnik, Kraljevič Svetoljub je preživel poleg princesinje Liljane jako lepe dneve. Vsak dan. sta se sprehajala po dehtečih vrtovih in poslušala ptičje petje. Če sta se utrudila, sta sedla pod kako drevo in pripovedovala sta si dogodke, iki so se jima bili prej pripetili. Svetoljub je tako kmalu zaznal, da sovražnik, ki je preganjal Lijjano, ni nih.e drug nego njegov sorodnik, kraljevič Srdan. »Ker imava skupnega sovražnika,« je rekel princesinji, »je to najboljši dokaz, da sva midva resnično namenjena drug drugemu. Ne jezim se na svojega sorodnika, ker imam zahvaliti njega, da sem našel tebe. Njega se nama ni bati, ker vem za sredstvo, s ikaterim ga bom umiril, ko bo prišel. Lahko sva torej, ko čakava nanj, povsem mirna in srečna.« In res sta bila zelo sre.na. Na večer sta se vračala v grad ter sta se veselila skupno _ deldicami, katere so se tako lepo zabavale. Najbolj jima je ugajalo, da sta v jutro prebila dosti časa na bregu reke. Tam je bil podstavek in marmorja, na katerega se je Svetoljub navadno vzpel in tam stoječ s kitaro v roki pel. Ali nekega jutra, ko je tam pel, je prihitela princesinja ter je obupno vila roke. Ko jo je vprašal, kaka nesreca se je pripetila, je zaklicala vsa v strahu: »Moj sovražnik je tu. Kraljevi. Srdan prihaja. Po reki dol prihaja z mnogimi vojnimi ladjami, prepolnimi vojakov! Oh, Svetoljub, kaj nama je početi?« »Ne boj se, draga Liljana,« je odgovoril hrabro Svetoljub, »jaz sem za to tu, da te branim. Poznam vse vojake, ki so na ladjah. Prej se bodo borili za mene kakor za mojega sorodnika. Kar se tiče Srdana samega, se ga pač nič ne bojim. Če bi naju vznemirjal, se ga prav lahko iznebim. Pojdiva in pričakajva na stopnicah gradu najinega ošabnega sovražnika!« Svetoljub je odvedel tedaj princesinjo, ki je rsa drhtela, do grajskih stopnic. Tam so bile zbrane že vse deklice ter so se vznemirjene razgovarjale o nevarnosti, ki jim je pretila. Del velikih vojnih ladij se je počasi in dostojanstveno gibal nizdol po reki, ki se je blestela v solnčnih žarkih. Ko so dospele bliže, je bilo videti na njih mnogo vojakov, oblečenih v sijajne uniforme. »Oh! Izgubljene smo!« so klicale preplašene deklice, stiskajoč se okoli prebledele princesinje. Ali Svetoljub jim je veselo odgovoril: »Ne bojte se, lepe deklice. Vse bo dobro!« Druga za drugo so se velike ladje čimdalje bolj približevale. Ko so nazadnje obkolile ves otok, so spustili z zapovednikove Iadje čoln, ki je kmalu pristal ob obali. Iz nje je izstopil bogato oblečen človek pa se je dostojanstveno napotil proti vznemirjeni skupini pred gradom. Na svoje veliko veselje je zapazil Svetoljub, da ta visoki dostojanstvenik ni bil nihče drugi kakor oni stari minister, kateri mu je bil vselej velik prija- telj. Hitro mu je šel nasproti ter mu je počfal oBc roki, želeč mu dobrodošlico. (Dalje prihodnjič.) M-edv-ecl-elc:. (Povest v slikah.) 35. Novi neprijatelji. Prišli so vojaki — pritlikavci. 0 orjaku Mihi ni bilo ne duha in ne sluha. Njegov brat — orjak Joža razmišlja: »Morala se mu je pripetiti _aka velika nesreea! Ni ga več, Miško pa še vendar le živi.« Pošlje po malem vojaku pismo čarovnici Bari, kateri piše: »Pripravi se! Sedaj poskusi ti, da prescliš Miška na drugi svet.« 36. Čarovnica pazi na Miška. Čarovnica prečita pismo in se globoko zamisli: »Le s prebrisanostjo ter zvijačo mu lahko pridem do živega.« Poda se na polfe, pa postoji na križpotu, koder se navadno sprehaja Miško. »Ej, cvoga! Sedaj mi pride Miško v pest. Tako.j se bom spremenila v košuto, Mišku se ne bo niti sanjalo, da je žival .arovnica Bara.« (Dalje sl.) .:''°... J^':^''.^^^^^'^^^^-'^