—   98   —
Zatajuj se!
7. Kako se moramo zatajevati?
Zatajevanje je tako itnenitna reč, da si ga moramo natanko ogledati od vseh strani. Torej je tudi potrebno, da vam nekoliko opišem, kako se moramo vesti pri zatajevanju, ali kakšno bodi naše zatajevanje? Pravo zatajevanje, ki je Bogu ljubo in nam zaslužno, ima več lepih lastnosti, zlasti pa te-ie.
1.  Zatajevati se moramo iz dobrega namena, iz ljubezni do Boga. Zatajevanje je sicer koristno že samo ob sebi, ker si z njim utrjujemo in krepimo voljo. Pa ž njim si iahko pridobimo tudi veliko zaslug za nebesa,  ako  se  zatajujemo   iz ljubezni   do  Boga. Obenem imamo pa še to korist, da bomo veliko prid-nejši in gorečnejši v zatajevanju, ako nas pri tem vo-dijo višji   nameni.  Ko se, n. pr., zjutraj   zbudiš,  in ti beli dan skoz okno zakliče, da vstani, ker je že skrajni čas, te še zmiraj nekaj priklepa na posteljo, da se kar ne moreš vzdigniti; vsaj tako se ti zdi, — rad bi, pa le ne gre ... Vzdihni v srcu: ,,Iz ljubezni do tebe, o Jezus!" pa hitro   smukni  iz postelje.   Slab kristjan bi bil, ko bi ti ne pomagala taka misel.
Privadi se torej, da boš vsak dan že pri jutranji molitvi obujal dobri namen, naj bi bilo v čast in slavo božjo vse tvoje zatajevanje, malo in veliko. Še več pa bo vredno, ako tudi ob posameznih zatajevanjih po-noviš svoj dobri namen.
2.   Zakrivaj   svoje  zatajevanje.   Dobremu   na-menu bi bilo naravnost nasprotno, ko bi se zatajeval zato, da bi drugi videli  tvoje zatajevanje in te hvalili radi   njega.   Tako  hinavsko  zatajevanje je zelo grajal naš Gospod Jezus Kristus. Trpko je namreč očital fa-rizejem,  ki  so se postili zato,  da bi jih ljudje videli in hvalili. Nasprotno pa je nasvetoval: ,,,Kadar se po-stiš, mazili svojo glavo (kakor po navadi) in umij svoj obraz, da ne bodo Ijudje videli, da se postiš, in tvoj Oče, ki na skrivnem vidi, ti bo povrnil."
—   99   —
Tudi jaz ti v njegovem imenu nujno svetujem, da skrivaj svoje zatajevanje. Lagati se seveda nikdar ne smeš, a svoja dobra dela pa lahko spretno zakrivaš tako, da bodo znana le iebi in Bogu. Ako si, n. pr., zjutraj kaj pritrgaš pri zajutrku, in te kdo vpraša, zakaj? mu kar reci, da ti danes tako bolj ugaja, zamolči pa pristavek: da ti zato bolj ugaja, ker se zatajuješ. — Ali če predjužnik predeliš v dva dela ter sam poješ le en del, drugega pa podariš, ni treba povedati: Jaz se postim (zatajujem), na, le ti jej! — Ako si pri skupnih opravilih izvoliš slabši prostor, težje in manj častno delo itd., le reci, da ti je tako najbolj všeč, zamolči pa misel, da ti je zato najbolj všeč, ker se hočeš za-tajevati. In enako ravnaj v drugih slučajih. Zlasti se pa takrat prav pridno zatajuj, kadar si sam.
3.  Vesel bodi ob zatajevanju. Kdor je mračen in nevšečen,  kadar se zatajuje, kaže, da njegovo zataje-vanje ni pravo in popolno. Zakaj zatajevanje že samo-obsebi, ako je pravo, ne more biti drugačno kot ve-selo.   Saj smo  rekli, da zatajuje   se   oni,   ki voljno vzprejme kaj težkega in neprijetnega, ali pa si rado-voljno   odrečc kaj prijetnega  in veselega.   Kdor se zna  prav zatajevati,  je v srcu še bolj vesel takat, ko si je odrekel kako veselje, kakor če bi res užival ono veselje.  Težke reči si pa  tudi   naklada s tako   dobro voljo, kakor da bi mu bile v kratkočasno zabavo.
4.   Zatajevanje   naj   se  vrši  v  pravem redu. Najprej   se zatajuj v tem,   kar je zapovedano ali pre-povedano,   da  se obvaruješ greha,   potlej si nakladaj kaj  prostovoljnega.   Najprej   se zatajuj v takih rečeh, ki ti jih Bog pošlje,   potlej   si išči še  sam priložnosti za zatajevanje. Najprej in najbolj se zatajuj v notranjih ali dušnih rečeh, potlej pa tudi v zunanjih ali telesnih. Napreduj od lažjega do težjega itd.
Tudi v tem si ustanovi nekakšen red: da si vsak dan posebej odberi kako posebno zatajevanje in si določi že naprej: v Čem, kdaj, kje, kolikrat itd. se hočeš zatajiti ali premagati. Nekateri si še cel6 zapisujejo vsakdanji vzpored svojega premagovanja, seveda s ta-kimi znamenji, ki jih le sami razumejo, ali vsaj skrbno skrivajo tak zapisnik.
7*
— 100 —
5.  Tvoje zatajevanje bodi vztrajno. Zatajevanje, to sem že poudarjal o drugi priložnosti, pomeni voj-skovanje in ni lahka reč. Težkih reči se pa človek po-lagoma naveliča. Tudi pri zatajevanju je jako nevarno, da bi se ne naveličal in ne izgubil prvotne gorečnosti. Zato je treba, da se zopet in zopet navdušuješ za tako imenitno, koristno in potrebno reč.
6.  Tudi skromnoin   ponižnonajbo tvoje zatajevanje.  V navadnih, vsakdanjih, majhnih rečeh se zatajuj,   pa tem pogostneje.   Ko   bi  se   pa kdaj v večji gorečnosti hotel odločiti za kako izredno težavno zatajevanje, s kakršnim so se odlikovali mnogi svetniki, poprašaj poprej svojega izpovednika za svet.
*         *
Veseli mučenci. Že od nekdaj se mi je po-sebno ganljivo zdelo sporočilo, da so sveti mučenci bili celo hvaležni, ko so jih obsodili v mučno smrt, in da so veselo pevaje šli na morišče. Kako čudovito veličastno je bilo, n. pr., mučenje sv. Lavrencija ali sv. Arkadija! Sv. Lavrencija so položili na že-lezno pletenico (roš) in počasi pekli. Ko je bil že na pol pečen, se je še veselo Šalil ter smehljaje rekel tnu-čitelju: ,,Zdaj me pa obrni, na eni strani sem že pečen!" In ko se je bilo zgodilo, se je čez nekaj časa zopet junaško pošalil: ,,Zdaj sem pa že ves pečen, lahko me načneš in ješ!" — Sv. Arkadiju so polagoma od-sekavali ud za udom od živega telesa. In ko je videl odsekane ude razmetane pred seboj, se je veselo umi-raje poslovil od njih, rekoč: ,,Z Bogom, udje moji; tamkaj se zopet vidimo."
Ko slišiš take velike reči, ali se ne boš veselo lotil navadnega — malega zatajevanja?