Spomini na Belgrad. Prijatelju in pobratimu Jovanu P. Jovanoviču posvetil —a. VI. Težka je bila ločitev. Eazšli smo se v torek zjutraj. Profesor Ivkanec je ostal še v Belgradu, ker je pozneje odšel na jugoslovanski časnikarski kongres v Plovdiv. Tovariši Hrvata T. in P. in slovenski delegati G., J. kakor tudi Bbalkanska zvezda" in nbalkanska roža" — so hoteli porabiti brzovlak, ki odhaja iz Belgrada okrog 6. ure v jutru *) Ne vem pa, ali je bilo poslavljanje tako dolgotrajno ali kaj — fakt je, da jim je brzovlak odpihal pred nosom in voziti so se morali s poštnim vlakom, plačavši seveda vožnjo za brzovlak . . . Moja malenkost si je pa hotela izkoristiti povratek kolikor mogoče vsestransko. Zaradi tega sem se družbi izneveril in jo mahnil na svojo pest v domovino. Iz Srbije sem prišel po parniku v Zemun. Zemun je kaj živahno mesto in za Avstrijo velikega trgovskega pomena. Tu se koncentruje ves trgovski živetj — hiteč na Balkan Clovek bi sicer mislil, da prevladuje v Zemunu madjarski kapital, a to je popolnoma napačna misel. Tu je menda gospodar *) Tovarii T. nas je pa moral zapustiti že prejšnje jutro zaradi nujnih družinskih opravil. prvega razreda nŠvabau — a zvest sodrug mu je Srb, oziroma Hrvat. Na trgovinah se bleste izvečine napisi v cirilici ali pa v nemščini v družbi s cirilico. Tu mi je prišla v spomin velevažoa parola Nemcev sploh — posebno onih iz rajha, ki veli: BUnsere Zukunftliegt im Osten." To svojo devizo izvajajo Nemci tako dosledno in vztrajno, da opozarjamo vso slovansko publicistiko, da propagirajo misel: Balkan — Slovanom! Skrajni čas je! Vesel dogodek sem doživel na ladji. Sicer sem mislil, da bom sam potoval to pot. Toda našel sem celo kopico tovariše? iz Slavonije in ogrskega Banata, ki so se vračali na svoja domovanja ob Dunavu. Graničarji v avstrijskem Zemunu so nas preiskali tetneljito. Menda so se bali, da ne vtibotapimo v Avstrijo preveč svobodomiselnih idej — ki srao se jih navzeli v svobodni Srbiji . . . Tovariš X. me je opozoril že prej, da nas bodo v Zemunu temeljito prebrskali, in opomnil, da so le-ti možje postave posebno gorki srbskim listom. Ker sem pa imel slučajno dokaj srbskib dnevnikov, ki so takrat ravno pisali o naših slavnostih, pri sebi, sem premišljeval, kako jih naj vtihotapim. Posrečilo se mi je vendar. Zavil setn jih v kovčegu ter potisnil med zamazano perilo. Toda tovariš X. nam je pa zagotovil, da pride na avstrijska tla brez revizije potnega lista. In imenitno jo je izvedel. Škoda, da takrat še ni bilo kopniškega junaka. Vreden sodrug bi mu bil. Potegnil je pa avstrijske mejaše tako-le: v ladji si je izposodil od nekega kolege 6rn površnik, črne rokavice in si nadel na glavo znani poltrdi klobuk. rGlejte, sedaj sem podoben carinskemu oficijalu", je rekel, rin videli boste, kako spoštljivo me bodo pozdravili oni-le polieisti". Ko je ladja obstala, je sko6il tovariš X. prav lahkotno in prvi na mosti6ek, pogledal po 6akajo6ih policistih tako mogočno, da so le-ti nehote dvignili svoje desnice v pozdrav ter se mu spoštljivo umaknili. Tovariš X. jim je pa le malofiaarno zamahnil z desnico ter stopal tako oblastno v mesto, kakor da je zemunski župan. To je bilo smeha! ... Iz Zemuna smo se vozili po železnici do Novega Sada. Od tu dalje sem se pa namenil voziti s parnikom po Dunavu do Vukovara, a od Vukovara do Zagreba zopet po železnici. Vožnja iz Zemuna do Novega Sada je kaj hitro minila, ker sem imel prav imeoitne sopotnike, že prej imenovane kolege, ki se jim je pridružil še pobratim tovariš Ml. V Novi Sad — madjarsko: Ujvidčk — smo dospeli ob 11. uri dopoldne. In ker je oni parnik, s katerim sem se na- menil peljati po Dunavu, odhajal to6no opoldan, sem moral biteti, da si ogledam to mesto kakor tudi trdnjavo Peterwaraždin. S pobratimom Ml. — pridružil se je še nama že znani tovariš X. — sva najela voznika, in hajdi v mesto! Trdnjava napravi na človeka mogo6en vtisk. Trd oreh bi to bil, 6e bi ga hotel sovražnik streti. Zob bi dosti polomil. In prehod preko Dunava iz Peterwaraždina v Novi Sad je kaj originalen. Most je sestavljen iz samih 6olnov. če torej plove po Dunavu tu miino ladja, morajo vselej most deloma razdreti in pozneje zopet sklopiti, kar povzroča vselej dokajšno oviro javnega prometa. Novi Sad je še dokaj prijazen in, kakor znano, središče — kulturno in socijalno — ogrskib. Srbov. Trgovina v mestu mora biti velika, zakaj pogled na mnogobrojne prodajalnice me je prepričal kaj temeljito o tem. A tudi tu so napisi na trgovinah srbski, oziroma nemški, madjarskih je jako malo. Govore tu — vsaj tako sem se prepričal na lastua ušesa — skoro izklju6no srbsko, madjarš6ine in nemš6ine nisem nič 6ul. Seveda, javni napisi na vseh državnih poslopjih so v madjarščini. Ogrska enakopravnost! — — Prvi obisk je veljal domu nMatice Srbske". Impozantna stavba. Tu nas je prav prijazno sprejel tajnik ^Matiee Srbske" dr. Milan Savi6. Eazkazal narn je vse zanimivosti doma. Knjižnica BMatice Srbske" je jako obširna, a ker so jo ravno nanovo urejevali, nisem inogel dobiti pravega vpogleda v knjižnico. Število knjig je ogromno, a žal, da si nisein zapisal števila knjig. Presega pa6 15.000. V vsakem pogledu je zanimiva galerija slik, kjer so zastopani portreti vseh znamenitih ogrskosrbskih mož. Kakor nam je prijazni tajnik pravil, se ^Srbska Matica" izvrstno razvija in je nekako kulturno središče ogrskih Srbov. Tu se osredočuje vse kulturno življenje tega naroda. Prihodnji obisk je veljal stolni cerkvi. Že sama vnanjost dela jako prikupljiv vtisk, a tem impozantneja je njena notranjost, ki jasno pri6a, da je tu stolica pravoslavnega episkopa. Tovariš Ml. mi je bil cicerone in nekako samovestno mi je predlagal po ogledu cerkve, da se poklonimo pravoslavnemu episkopu Ševič Mitrofanu, ako rai je ljubo. Malo cuden se mi je zdel ta predlog; izgovarjal sem se, da vendar ni mogo6e napraviti takega obiska v tako zaprašeni popotni obleki. No, slednjič sem vendar akceptiral ponujani predlog, 6eš, nosi ti vso odgovornost. Podali smo se v nadškofovo palačo. V čakalnici nas je prav hladno sprejel nek mlad pop, ki je menda opravljal tu posel vratarja. Ne 6udim se mu ne, ker nas je zagledal v onih 6udovitih toaletah. Že sem mislil, da mi je splaval up — gledati iz obličja v obličje vrhovnega poglavarja pravoslavne cerkve — po vodi. Toda ta bip se pojavi med vrati sekretar episkopov, in tovariš Ml. mu kratko javi, da želimo govoriti z emineneo, poudarjajo6, da sp vračamo z srbskega u6itel.jskega kongresa v Belgradu in da je navzo6 tudi Slovenee iz Kranjskega. Tajnik nas je jedva javil in že narn pride nasproti sam episkop ter nas najprijazneje odvede v svojo sprejemuico. Tovariša Ml. in X. kakor pravoslavna katoli6ana mu vljudno poljubita roko, a moja malenkost — kakor pravi demokrat od nog do glave — mu poda samo desnico, ki jo prav prijazno stisne. Sicer srao se izgovarjali, da naj oprosti, ker smo bili tako prosti, da smo se drznili napraviti obisk v takih oblekab, a nadškof nas je prav vljudno zavrnil, da ga iskreno veseli, da smo se ga spomnili in prav hvaležen je nam, ker vidi v svoji bližini brata Slovenca. Ponudil nam je stole, in pri6el se je živahen razgovor. Erninenca se je vrlo zauimal za minuli učiteljski kongres ter poudarjal, da bo obisk Hrvatov in Slovencev na tem shodu obrodil najlepše uspehe in da bodo odslej delovali srbski kakor tudi hrvaški učiteiji za edinost med srbskim in hrvaškim narodom. Iz vprašanj, ki jih je stavil episkop moji malenkosti, sem izprevidel, da so možu slovenske razmere precej znane. Poslovili smo se po preteku 10 minut najsr6neje. Mudilo se nam je na parnik Name je mož napravil jako ugoden vtisk. — Postave je bolj majhne; dolgi, že skoro čisto beli lasje mu segajo preko ram, a brada priča. da mora raož biti star kakih 60—65 let. Ta obisk mi ostane pač nepuzaben v vsem življenju. Parnik BHungaria" je ravno drugič zapiskal, ko smo pridrdrali na pomol, in tovariš X. je moral hiteti. da je še dobil vozne listke do Vukovara. Vožnja od Novega Sada do Vukovara stane za osebo 1 K 40 h. Na ladji sem moral zopet biti gost srbskih tovarišev, in sicer onih iz Banata. — Ne vem, kako jim poplačam to gostoljubnost. Ostanem jim najbrž dolžnik svoje življenje. Vožnja po Dunavu je naravnost čarobna. Kakor je bilo prej vreme pusto in deževno, tako krasno je postalo sedaj. Natan6no in dostojno popisati te vožnje nikakor ne raorem, zakaj vsak še tako natančen popis bi bil le slaba senca onega, kar 61ovek vidi, ko se vozi po onih krajih. Rečem le, da je mojim sopotnikom lahko žal, ker se niso hoteli pridružiti moji malenkosti. Vožn.jo po Dunavu sein si pač prej slikal v duhu kakor nekaj velezanimivega in krasnega. A vse to moje, tako živo domnevanjeseje hipno razblinilo v prazen ni6, ko sem zrl, stoje6 na ladjinem krovu, po srebrnočisti gladini ponosnega Dunava. In zasanjal sfm pri tem 6arobnem pogledu. Duh moj je pohitel po gladki gladini te mogočne vseslovauske reke, in v duhu sem gledal vse one zgodovinske tragedije, vse one zgodovinske veseloigre in burke, ki so se odigravale v bližini teh plitvih bregov, in iz prsi se mi je izvil vzdih: »Stvarnik, ohraui nam to reko!" Mnogi potniki sicer trdijo, da je vožnja po Dunavu v teh krajih dolgoea&na, ker je premonotona. Toda oporekati jim moram. Mogoče se to dozdeva takim potnikom, ki potujejo po svetu brez oči in ušes. Meni se je pa ravno ta vožnja tako prikupila in tako omilila, da se bom poslužil edino te poti, ako me še kdaj usoda zanese na slovanski jug. Kaj slikovito je obdunavsko obrežje. Porasteno je ve6inoma z gostimi hrastovimi gozdovi, in iz daljave te pozdravljajo vitki stolpiči vaških cerkva, ki so tu redkeje nastlane. — Tuintam zapaziš na kaki gozdai goli6avi tropo svobodno paso6ih se konj ali kake druge dom»6e živali, a iz gostega obrežnega bi6evja in trstja ti prihajajo na uho oni lovskemu ušesu tako melodijozni glasovi, ki ti jasno pri6ajo, da so ti kraji pravi eldorado divjih rae, gosi, čapelj, labodov in slične perutnine. Tuintam se je dvignila cela jata teh prebivalcev — 6e smo se preveč približali bregu. In takrat sem zavidal vse obdunavske lovce in si želel, preživeti le nekaj dni ob teh bregovih s svojo zvesto risanico . . . Nad vse karakteristični so oni povodni mlini, ki smo jih sre6avali na svojem popotvanju. Posestniki teh mlinov postavijo na dva velika, k bregu privezana čolna svoj mlin in k svojemu cilju hiteča voda goni no6 in dan ona velikanska mlinska kolesa, ki nas tako živo opominjajo na znana kolesa onih ladi, ki so bile zgrajene pred Resljevo iznajdbo. Zahajajoče solnce iiam je pošiljalo svoje zadnje žarke v pozdrav, ko smo se bližali svojemu cilju — Vukovaru. Spotoma smo postavili precej tovarišev-sopotnikov na suho, poslovivši se od njih najsrčnejše ter obljubivši si, da se vidimo gotovo, ako nii sre6a juna6ka", na prihodnjem ob6nem zboru BJugoslovanske u6iteljske zveze" — in v Vukovaru nas je izstopila le šestorica. 0 Vukovaru pač ne morem skoro ni6'poro6ati, zakaj odmerjen nam je bil prekratek 6as, ki smo ga smeli potratiti tu. Pičli dve uri! Mesto pač ne more zatajiti svojega slavooskega zna6aja. Uliee široke in prostrane, ob slabem vremenu blatne do kolena, hiše izve6ine enonadstropne ali pa pritlične, trgovine z nadpisi v cirilici, javni lokali okrašeni s strahovitimi mad.jarskimi besedami — a boljši ljudje govore v ve6ici blaženo nemščino, tuintam ševeda tudi madjarš6ino, neopore6en dokaz, da tu gospoduje v precejšnji množini medaarodni 6ifut. Nekaj minut pred 9. uro zve6er nas je odpeljal hlapon proti domu — namre6 proti Zagrebu. — Upal sem, da se malo odpo6ijem v vlaku. A ta up je bil prazen. V vsaki postaji je vstopilo, oziroma izstopilo vedno toliko potnikov, da srao sedeli natlačeni liki sardele. V Novi Gradiški sem se presrčno poslovil od vrlega tovariša Ml. Obljubil mi je s svojo moško besedo, da se vidiva na prihodnjem ob6nern zboru naše BZaveze". Hvala Ti, dragi pobratime Milivoje, za one nepozabue ure, ki sem jih preživel v Tvoji družbi. Na veselo snidenje v naši krasni Kranjski! . . . Bližajočim se Bosanski Dubici je pošiljalo vshajajo6e solnee svoje prve žarke v pozdrav. — Sedaj nisem mogel ve6 premagovati zaspanca. Ia kako li, to je bila pa6 že druga no6, ko sem odslovil Morfeja. Naslonil sem se na svoj kovceg in zasanjal prelepe sanje o svojem doma6em ognjišču . . . Ne baš prelahek sunek, in krik: nKolega, šešir*) ti je ukraden", me popolnoma zdrami iu sko6im na noge. A v tem trenutku me potegne tovariš L. v soseden kupe, kamor sva ravno stopila, ko je nek ljubeznivi sopotnik baš moj klobuk vrgel pod klop, zapazivši naju. Ta sopotnik je bil eden onih zapuščenib. bitij, kakršnih nahajamo precj ravno okrog Bosanske Dubice. Preživljajo se te eksistence s tem, da paso raznim gospodarjem njih 6rede, a ko se naveliča kraja, jo potegnejo drugam, a na potu ne vedo lo6iti, kaj je tuje, kaj njegovo. Proces je bil sedaj prav kratek. Izprevodnik ga je v Bosanski Dubiei iztiral iz vlaka in ga hotel izročiti slučajno tam se nahajajo6emu orožniku. A zaradi moje zahteve je to opustil, vendar mu ,,žilica" ni dala prej miru, dokler ni dqti6uika prav po Bo6etovsko" posvaril. *) Kiobuk. VoŽDja do Zagreba je seveda po tem dogodku minila brez spanja. Na vsaki postaji ,je sedaj vstopalo vedno več ljudi, ki so vsi hiteli na semenj v Zagreb. Družba je bila kaj raznoli6na, in imel sem priliko, pogledati narodu, ki ima svoje kulturno središ6e v Zagrebu, natan6neje v dušo. Spoznal sem, da je ta narod ponosen na svojo zgodovino, da paznega o6esa zasleduje tek časa, a dolgoletna madjarska nasilnost ga je tako otopila, da gleda malomarno v prihodnost, žive6 le sedanjosti. Okrog 8. ure sem stopil zopet na stalna tla zagrebškega kolodvora. Na Franc Josipovem trgu sem srecal, hite6 v mesto, kjer sem se hotel malo pokrepčati od predolge vožnje, tovariša G. in tovarišico T., ki sta pričakovala tovariša L. Oila sta bila, zakaj preskrbni tovariš P. jima je zopet odstopil npernice" svojega internata, a moja malenkost je bila pa trudna do smrti. Pokramljali smo malo, a 6as, ki sem ga imel odraerjenega do svojega odhoda, se je bližal bliskovo. Ob 10. uri sem zopet izročil kosti svoj^ga rojstva brzovlaku, da jih ponese preko kršne Like v hrvaško Eeko . . . Vožnja iz Zagreba v Reko je velezanimiva in nudi vsak trenutek popotniku nebroj prirodnih krasot. Le to bi priporo6al vsaki tovarišici, oziroma vsakemu tovarišu, ki namerava tu potovati, da si preskrbi sod vode, zakaj zaradi mnogih predorov in zaradi posebnosti onega premoga, ki ga rabijo vse avstrijske državue železnice, smo prišli v Reko tako zamazani in 6rni, da smo bili bolj podobni Afri6auom kakor Evropejcem. V hotelu nSušak" sem porabil ravno tri vr6e vode, da sem dobil zopet barvo napol civilizovanega človeka. Prihodnji dan, 6etrtek, je bil posvečea Eeki in naši revijeri — večnolepi Opatiji. In duša je zavrisnila v mojem telesu, a srce je pričelo hi- treje utripati, ko me je vlak ponesel zopet na slovenska tla. * * Tebi, dragi pobratime Jovane, so posvečene te skromne vrstice. Vem, da te skromne vrstice ne morejo niti stotine onega odtehtati, kar ste nam vi, dragi bratje v slobodni Srbiji, posebno pa Ti, l.jubi pobratime Jovane, nudili. Povrniti vam ne bodemo mogli nikdar, kar ste nam dali. A znajte, da vam vra6amo in darujemo svoja srca. In Ti, dragi pobratime Jovane, znaj, da ne mine niti dan, da ne pohitim v mislih tja med vas v slobodno Sibijo. Kadarkoli se ozrem iz šolske sobe na bistre valova naše Save, izročam jim stotero pozdravov, da naj jih poneso Tebi in Tvojim sovrstnikom. In kadar se povspne moj pogled na našega velikana Triglava, si vselej želim imeti peruti, da poletim tja na one sinje višave, da bi zaklical svetu: Bodo6nost je slovanska, porok za to ste nam vi, bratje Srbi!