Poštnina v SHS plačana ¥ gotovini. Vsebina 9—10. zvezka. Stran Odpustki In privilegiji dani za sedmo stoletnico smrti sv. Frančiška . . 129 Mali oficij blažene Device Marije . 130 Asketična šola ali vadnica popolnosti 131 Miroljubnost in spravljivost tretjered- nikov.............................142 Črtice z Verne in Asiza.............144 Tretji red in mladina . . . . . 147 Stran Škof A. M. Slomšek in tretji red svetega Frančiška.........................151 Sv. Frančišek Seraflnski pomaga sveto Spoved dobro opraviti................153 Spomini iz misijonskega življenja . 154 Razgled po seraf inskem svetu . . .159 Priporočilo v molitev................160 Zahvala za uslišano molitev . . .160 »Cvetje" izhaja v začetku vsakega drugega meseca. Naročnina znaša za celo leto 10 Din. — Naslov za naročila »Cvetje«, frančiškanski samostan k v Ljubljani. n — — — -9 gg Književnost. U op □ta ■ ■ —j Sveti Alojzij Gonzaga zaščitnik krščanske mladine. Sestavil Dr. Jože Debevec gimnazijski profesor. Založil Glasnik, tiskalo T. D. v Kranju 1926. — Knjižica ima 189 strani: 176 strani razprave in dva uvoda; priloženih je 6 slik in kazalo. Papir je dober, tisek lep, oblika priročna. Stane broširana 20 Din, vezana 25 oz. 30 Din, poštnina posebej. Dobi se v Ljubljani Zrinjskega c. 9. — Popis življenja sv. Alojzija je stvaren, resnicoljuben, namenjen za mladino. Razne opazke in poduk o posebnih darovih in izrednih milostih svetnika so lepo vpletene in njegovo svetost povikšujejo m nam ga stavijo za dosegljiv vzor. Te vrste popisovanj življenja svetih potrebujemo. G. profesor pozna mladino, zato ji je tudi znal naslikati vzot. —v Kar smo glede pisave tujih imen že povedali, moramo z nova povdariti. Pfl j nekaterih tujih imenih je pisatelj v oklepaju dostavil izgovor: Kastiljone (str. 13), Aluidži (17), Džofreda (18), Brešani (25), Brešiji (166), (prav bi bilo Breši). Pri več tujih imenih pa tega ni storil n. pr. Gonzaga (v par šlučajin Gonzaga), Vitelleschi-ju (26), Firenza (na več str.), Chieri, Chieriju, Alcala, Peschiera, Custozza itd. Par takih imen je pa kar po domače zapisal: Kre' mona, kastilijonski (154), Horacij, kar je za knjige, ki so namenjene za ne* učene in preproste ljudi, edino pametno. Kako naj kaki kmetski sin ali dekle prav bere tuja imena v tuji pisavi, če jezika ne pozna? In če prav ne bero, pa se drugi smejejo, ali bodo hoteli še brati? Ali če se jim branje pri tak' tujki ustavlja, so tisti, ki poslušajo moteni, ali bodo še radi poslušali? P*' satelji so dolžni ozirati se na ljudi, ki njihove spise bero ali brati poslušajo in morajo tako pisati, da jih bodo ljudje razumeli in brati mogli. — Na' j slov knjige Exercitium cotidianum naj bi bil pisatelj prevel v slov. jezik a naj bi bil zapisal: »Vsaki dan (ne »vsak dan“) moli... dnevnico v časi M. B. (Exercitium cotidianum)... Ime »Firenca" je enkrat pisal (156) s c: H' renca. c.e bi bil to vselej storil, bi bil bolje napravil. (Glej ovitek CveiJ 1915. zv. 6—8 str. 2). — Nekaj besed je našim tujih: obitelj (30), čtivo (na več str.) oteč (72, 74), ostaviti, ostavil (73, 85, itd ), opetovano (83 itred drugimi poklicane slediti Jezusu bolj od blizu* po naberfj čednosti mu pa nismo bližje, kaker če upodobimo svoje srce po krotkosti Jezusovega srca. (^.Srce Jezusovo-, kralj in središčg vseh srej upodobi moje srce po svojem Srcu!) (Učinki?) Blager njim> Kr 30 krotkega srca, ker zemljo bodo posedli,” so besede Jezusove? Zemlja pa j§ po sv. pismu zemlja živih ih zemlja mrtvih. Krotki bodo dobili v posest zemtjb Živih ih bodo gospodarji nebeške domačije-. To jb prvo ih največje plačilo kratkosti. Vsi, ki ši prizadevajo za krotkost, bodo po Gospodovi besedi nfir našli svojim dušam. Prisvojijo si Shc£ božje in srca ljudi. Srce božje bo njih delež vsled vednega zatajevanja* ki’ jfc zahteva ta čednost; pridobijo si pa tudi srca ljudi, kjer ljudje radi prebivajo poleg človeka, kateremu je miroljubnost Čez vse. Kaj pa je več vrednd ko notranji in zunanji -mir? Mir sč sabo in mir z bližnjim ja krotkih drugo plačilo. (Padel! kralj miru-, tudi njpni tak nnr, moja duša hrepeni po njem 1 j Krotki od- srca pa postanejo v nekem pomenu thdi gospodarji dežele Mrtvih t. j. zemlje, na kateri živijo. Zakaj s kratkostjo si osvojijo svet brez 0rožja, njim se ne more nič vstavljati. Koliko privlačno silo ima krotkost, Pričajo svetniki; sv. Frančišek Saj. je se svojo nedosegljivo kratkostjo omeli- čal ne le trda srca zastaranih grešnikov, ampak je celo do sedemdeset tisoč krivovercev spravil s Cerkvijo. (Kje je srce, če to pomisli, in bi se ne vnelo za tako čudodelno čednost?) c) Delovanje volje, čustev in nagibov. Nikedar se nočem oddaljiti od krotkosti Jezusove; za njo si bom vedno prizadeval in bom krotil nagnenje k jezi. Jezus mi je dal najlepši zgled in nauk. O dobro vem, kaj hoče imeti od mene — srce za srce, krotkosti Groza me pretresa, če se spomnim krotkosti Jezusove in svoje. Ali nisem bil v svojem dosedanjem življenju vse drugo prej ko krotak? Kolikokrat sem slišal vabilo božjega pastirja: ,Učite se od mene, ker . . . sem krotak/ Kolikokrat sem izgovarjal zdihljaj: .Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem Srcu!" In vender sem pogosto preslišal te klice in zdihljaje, in sem ostal to, kar sem bil — jezi in maščevalnosti vdan človek. — Jezus, če se me ti ne usmiliš, po meni bo! Sedaj mi je pa res žal, da sem ti bil tako malo podoben. Upam, da me današnje premišljevanje zdrami, da bo odslej krotkost tudi moja čednost, ki tako lepo sveti in žari iz tvojega Srca. Sklep poboljšanja. Zato čujte, ve nebesa, vi zbori angeljev in svetnikov, moj trdni sklep je: začel bom s to čednostjo in sicer takoj danes! Ko mi bo ta ali ona oseba, v hiši ali zunaj hiše, doma ali v soseščini kljubovala, me dražila k jezi ali klela, hočem molčati in ohraniti mir srca. Nobene žaljive besede ne bom odgovoril, ali bom molčal, ali pa bom prav pohlevno odgovoril, pa samo toliko, koliker bo neobhodno potrebno. Zato bom danes pogostokrat rabil zdihljaj: .Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po Srcu svojem!" Na to bom posebno pazil, če zadenem skupaj s to in to osebo. 4. Nagib zah v a:!e. Hvala ti, Oče nebeški, za prelep zgled krotkosti, ki si ga nam poslal po svojem ljubem Sinu. Zahvalim se tudi za vse dobre misli, sklepe in na-vdihavanja, s katerimi si me podpiral v tem premišljevanju. Tudi ne smem pozabiti, da si me poklical v tretji red, kjer mi daješ več spoznanja, nauka in spodbude tebi zvesto služiti, kaker drugim, ki niso v tretjem redu. Stokrat se ti zahvalim za to posebno milost! Ravno tretji red mi nudi toliko krasnih zgledov na svetnikih tretjerednikih, ki so po svoji krotkosti očarali ves svet, postavim, sv. Ludovik, sv. Elizabeta, sv. Frančišek Sal. Gotovo bi bil vse kazni vreden, ke bi pri toliki luči ne hodil za njimi! 5. Nagib darovanja. Presveta Trojica, kaj naj ti prinesem v dar, ko razen nepopolnosti, ni-česer nimam. Ali naj ti darujem svoje misli, želje in hotenja in nagnenja? Bojim se, da te s tem samo žalim. A nekaj le imam, kar ti bo dopadlo. Darujem ti svoj sklep, da se bom prizadeval biti krotak v občevanju z ljudmi, zlasti s temi osebami ... In da bo ta daritev Troedinemu še bolj dopadljiva, združim ž njo dar krotkosti Srca Jezusovega in Marijinega. Nagib prošnje in ljubezni. Kralj nebes in zemlje! Prosim za vso kat. Cerkev: vodi jo po svoji volji, da bo ko skrbna mati napeljevala svoje otroke h krotkosti. Prosim za Vse dušne pastirje in predstojnike, da bi v krotkosti srca delovali za zveličanje duš, saj jih ravno ta čednost dela najbolj sposobne za njihovo vzvišeno in odgovorno službo. Prosim za vse tretjerednike, da ne bodo pozabili, da morejo ravno s krotkostjo in ljubeznjivostjo največ storiti za razširjenje božjega kraljestva in tretjega reda. Prosim za vse sorodnike in dobrotnike, prijatelje in neprijatelje, zdrave in bolne, grešnike in pravične, da bi mogli jezo krotiti, zatajevati želje po maščevanju in rasti v sveti krotkosti. Slednjič prosim zase, da ne bi pozabil svojega v premišljevanju storjenega sklepa in da bi velikokrat cez dan imel pred očmi krotkost Jezusovo. Gospodi Daj mi pravo ljubezen! Če bom imel pravo ljubezen do Boga in bližnjega, mi tudi krotkosti ne bo manjkalo. Če si, blagovoljni bravec, prebral to in prejšnje premišljevanje, ti je mogoče jelo zmanjkovati poguma, da bi se lotil premišljevanja. Toda počasi! Vsa stvar je videti težja, kaker je v resnici. Vaje je treba. Sploh je pa premišljevanje veliko bolj preprosto, kedar se premišljuje, kaker takrat, kedar se o njem piše ali bere. Največ težave prizadeva delovanje razuma. Pa tudi te ovire lehko premagamo, če se držimo vprašanj. Treba nam je samo odgovarjati na vprašanja; k temu pomaga premišljevalna knjiga in lastno versko 2nanje, katero smo si pridobili iz poslušanja božje besede, iz katekizma in ‘z nabožnih knjig. Kar tiče premišljevalno knjigo, bi bila spočetka, dokler se bolj ne vživiš v premišljevanje, morebiti najboljša: »Premišljevanja o življenju našega Gospoda Jezusa Kristusa za vse dneve celega leta\ Poslovenili so jo lavantinski bogoslovci in je izešla v dveh zvezkih v Mariboru v zalogi sv. Cirila '• 1896. — Ko si si pridobil nekaj vaje v premišljevanju, ti bo dobra vsaka duhovna knjiga v ta namen; zadostuje po odstavkih prebrati eno stran in Premišljevanja imaš za celo uro dovolj. Več takih knjig je izdala »Družba sv.Mohorja"; prav veliko premišljevalne tvarine dobiš tudi v letnikih »Cvetja". *-e pa nimaš nič tega pri roki, imaš gotovo pri hiši katekizem, zgodbe sve-*ega pisma, evangeljske bukve — vse te ti lehko služijo za premišljevanje. (Dalje prih.) P. MAVRIČU TERAŠ Ord. Cap. Miroljubnost in spravljivost tretjerednikov. (Vodilo II. 9.) z blagohotne ljubezni, o kateri smo zadnjič razpravljali, izvira miroljubnost in spravljivost. Kjer je prava krščanska ljubezen, tam vlada tudi ljubi mir, tisti mir., o katerem je tolikokrat govoril božji /.veličar Jezus Kristus in katerega priporoča tretje-rednikom sv. Frančišek. Redovno vodilo namreč pravi, „naj skrbe, kjer jim je mogoče, da se poravnajo prepiri." S. temi besedami veleva sv. Frančišek tretjerednikom naj najpreje sami sč svojim bližnjim v miru žive, potem naj pa skušajo tudi med drugimi, kjer jrm je mogoče poravnati prepire in nasprotnike spraviti. Sv. Frančišek zahteva torej od tretjerednikov, da ne smejo kaliti miru in povzročati prepirov in da morajo skušati poravnati prepire. 1. Ne smeji) kaliti miru. Včasih je zelo težavno živeti z ljudmi v miru in slogh ker ima vsaki človek svoje napake in slabosti, ki vzbujajo nevoljo in’ so povod prepirov. Pa tudi naše lastne napake irr slabosti so večkrat krive kakšnega nespora-zumljenja. Zato se moramo vestno ogibati takih napak, ki kalijo mir z bližnjim. Take napake so zlasti tri: nepotrpežljivost, svojeglavnost in neprevidnost v govorjenju. Nekateri ljudje so zelo občutljivi in razburljivi«. Vstfka malenkost jih vznemiri. Če ne gre vse po njihovi volji in če se jim lfe nekoliko nasprotuje, je že ogenj v strehi. Ne morejo se premagati, da bi ne pokazali ne-volje in jeze. Prav nič ne morejo potrpeti z napakami iti slabostmi bližnjega. Se svojo nepotrpežljivostjo dražijo tudi druge k jezi iri nevoJji in tako nastane prepir, ki se večkrat izprevrže v dolgotrajno sovraštvo. Kedor je nepotrpežljiv, ne more z bližnjim v miru živeti. Zato je za tretjerednike nujno potrebno, da se pridno vadijo v potrpežljivosti, ker le s potrpežlivostjo je mogoče z bližnjim ohraniti ljubi mir. Tretjeredniki naj potrpežljivo prenašajo napake in slabosti bližnjega, hitro naj odpuste vsako razžalitev, in krivico ter naj se tudi sami ogibajo vsake krivične in žaljive besede; prav posebno pa morajo paziti, da se ne bodo udajali jezi ali maščevanju. Sv, Frančišek pravi: »Jeza in nemir ovirata ljubezen pri sebi irt pri drugih.“« Potrpežljivost je prvi pogoj za ohranitev miru. Zelo velika ovira miru je tudi svojeglavnost. SO ljudje* ki mislijo,- da mora zmirom obveljati njihova volja, da imajo samo oni prav in da morajo vedno oni imeti zadnjo besedo. Bog ne daj, da bi jim kedo. kaj ugovarjal ali pa imel drugačno mnenje, kaker ga imajo oni. Če jim tudi stokrat dokažeš in poveš, da nimajo prav in da so v zmoti, vender ne odnehajo. S takimi svojeglavnimi ljudmi ni mogoče razpravljati, ni mogoče lepo shajati, ker se taki začno raje prepirati in pričkati, kaker da bi v čem odnehali. Njihova svojeglavnost je vzrok mnogih prepirov in razprtij. Tretjeredniki naj ne ugovarjajo brez važnega vzroka in naj ne zahtevajo, da bi morala vedno njihova obveljati. Poglavitno je, da Boga ne žalijo. Če si mirno povedal svoje mnenje, je dovolj; v prepir pa se nikari spuščati. Boljše je samega sebe zatajiti in od svojega mnenja odnehati, kaker pa se z bližnjim prepirati. Zmagati sebe je več vredno, kaker zmagati nasprotnika. Jako mnogo prepirov nastane tudi zaradi neprevidnega govorjenja. Osebe, ki rade mnogo govorijo ali celo opravljajo in obrekujejo, povzročajo se svojim jezikom mnogo hudega. Čeprav tako govorjenje ni vselej zlobno, ima vender včasih zelo slabe nasledke. Človek se prenagli, izreče nepremišljeno sodbo ali grajo, se v bližnjem nepovoljno izrazi in tako večkrat kali ljubi mir, ki bi ga lehko ohranil, če bi ne bilo toliko nepotrebnega in nepremišljenega govorjenja. Če hočemo torej z bližnjim ohraniti ljubi mir, se kolikor mogoče ogibajmo klepetavosti. Sv. pismo pravi: „Kjer je mnogo besed, tam ni brez greha; kedor pa svoj jezik kroti, je moder2 * 4 (Preg. 10, 19). Tretjeredniki se morajo potruditi, da bodo previdni v govorjenju, da bodo vsako besedo popreje premislili in pretehtali, predno jo izrečejo, in da se ne bodo nikedar vtikali v stvari, ki jih nič ne zadevajo. Le tedaj, če bodo >meli svoj jezik v oblasti, se bodo izognili prepirom in bodo živeli z bližnjim v miru. Ker so torej nepotrpežljivost, svojeglavnost in neprevidno govorjenje najnavadniši vzroki prepirov in sovraštva, zato se moramo skrbno ogibati teh napak, da ne bomo kalili miru. 2. Naj skušajo poravnati prepire. Dobri tretjeredniki pa ne žive samo v miru in ljubezni z bližnjim, ampak s* prizadevajo tudi druge pripraviti do tega. Po naročilu redovnega vodila naj skušajo poravnati prepire in nasprotnike spraviti. Poravnavati prepire je težko delo. Posreči se le tistemu, ki je zelo moder, previden, nepristranski in poln ljubezni. Kedor hoče med nasprotniki posredovati, mora pri obeh strankah vživati zaupanje. Kedor tega nima, naj se ne vmešava v tuje prepire. Tudi tam, kjer ni nobenega upanja, da bi se nasprotnika spravila in pomirila, je boljše pustiti ju pri miru; vsako vmeša-vanje v njunino razmerje bi ju le še bolj razdražilo. Saj zahteva redovno vodilc>, da so tretjeredniki dolžni poravnati prepire, le tedaj in tam »kjer jim je mogoče.4 Če morejo kaj storiti za zbližanje in sprijaznenje nasprotnikov, naj store to dobro delo, če pa ne morejo, niso dolžni. Tretjeredniki morajo Sami presoditi, kedaj in kje bi bilo primerno posredovanje za mir. So slu-^aji> da se je sovraštvo že zdavnaj ohladilo in razkadilo, nasprotnika sta v Svojem srcu pripravljena biti drug z drugim zopet dobra, toda nobeden noče 2ačeti govoriti. Tukaj je treba nekega, ki med obema posreduje in jim nudi Svojo pomoč. V takih slučajih bi naj posredovali tretjeredniki ter delali na to, da se nasprotnika popolnoma spravita in pobotata. Takšno posredovanje je pred Bogom velezaslužno delo. Med svetnicami tretjega reda imamo eno, ki se je prav posebno potegovala za mir med nasprotniki. Bila je to sv. Elizabeta Portugalska. S čudovito požrtvovalnostjo je posredovala med razdvojenimi španskimi in portugalskimi knezi in je preprečila mnogo prelivanja krvi. Bila je pravi angelj miru. Tako naj bodo tudi vsi tretjeredniki angelji miru. Kjerkoli jim je mogoče, naj poravnajo prepire. Predvsem pa je njihova dolžnost, da dajejo sami v tem oziru dober zgled svojemu bližnjemu. Tretjeredniki se morajo hitro spraviti, ako so morda prišli s kom navskriž, saj zahteva to sv. pismo, ki pravi: »Bodite med seboj blagi, usmiljeni, odpuščajte drug drugemu, kakor vam je odpustil tudi Bog v Kristusu" (Ef. 4, 32.) Miroljubnost in spravljivost ste dve lepi čednosti. Tretjeredniki se morajo resno truditi, da bodo sami živeli v miru in tudi druge navajali k miroljubnosti. Vsem veljajo besede sv. Pavla: »Bratje, bodite enih misli, ohranite mir in Bog miru in ljubezni bo z vami" (2. Kor. 13, 11). Črtice z Verne in Asiza. ne 17 let stara sem stopila v tretji red. Iz govorov p. voditelja sem začela spoznavati ljubeznivega svetnika sv. Frančiška Asiškega. Rada in verno sem ga poslušala kedar je govoril o svetem Frančišku, o njegovem zatajevanju, uboštvu, ljubezni, o njegovi molitvi, o svetem življenju, ko je bival v svojem rodnem kraju, na gori Verni in drugod. Vselej mi je zahrepenelo srce videti te po Frančišku posvečene kraje. Hvala Bogu in tebi sv. Frančišek, da sta mi dopustila, da so se mi moje želje ob 700 letnici izpolnile! Dne 27. julija t. 1. smo šli na zaželjeno potovanje. Rano zjutraj je p. voditelj opravil sv. mašo, mej katero smo prejeli sv. obhajilo. Nekaj minut čez četrto uro smo bili že na vlaku proti Trstu. Še isti dan smo dospeli v mesto Padovo, kjer smo prenočili in ostali še drugi dan. Kedo ne bi tu počastil čudodelnega svetnika sv. Antona. Pri njegovem grobu smo presrčno molili-Tu je molitev bolj gladko tekla ko doma. Od tu smo se odpeljali v Bolonjo, ogledali lepo mesto, razne cerkve i. t. d. V tem mestu je imel sv. Frančišek 1. 1216. uspešne pridige in v tem mestu sta pokopana sv. Dominik in sv. Katarina Bolonjska. Odtod smo se odpeljali še isti dan proti Firencam, mestu, ki je imenujejo lepo, pa je podobno drugim; ima mnogo umetnin, katere smo ogledovali dva dni. Rada pa sem zapustila ta kraj, ker sem bolj hrepenela po Frančiškovi Verni, ko po lepoti dela človeških rok, kakršno je najti tudi drugod. Iz Firenc smo se pripeljali v mesto Aredzo, kjer smo prestopili v drugi vlak, ki pelje v mesto Bibijeno. Od tu je pa na Verno peš kake tri ure hoda. Zvedeli pa smo že na kolodvoru, da pelje na Verno avto, če ga naročimo. Pobotali smo se za 20 lir na osebo. Verna je daleč proč od Asiza. Frančišek je gotovo potreboval več dni do nje.*) Visoka je okoli 1200 m, pot nanjo je v nekaterih krajih precej strma. Na gori je velik frančiškanski samostan, tri cerkve in več kapelic. Redovnikov je gori okoli 60 in žive strogo in ubožno po zgledu Frančiškovem. Mi smo dobili enega nemškega patra, ki se uči tu italijanščine. Ta nam je vse razkazal in posamezne dele lepo pojasnil. Najprvo nas je peljal v kapelico »vtisnjenja ran sv. Frančiška/ V svetem spoštovanju sem pokleknila na kraj, kjer je sv. Frančišek klečal in prejel sv. petere rane od Križanega v septembru 1. 1224. O Frančišek kako nad vse ljub si bil svojemu Gospodu, da ti je skazal tako veliko milost, da si nosil tiste bolečine, katere je nosil gospod naš Bog. Tu je svet kraj, kjer posvetni duh zapusti človeka, da se vzdrami iz vsagda-njosti in mlačnosti, se zatopi in moli in premišljuje. V tej kapelici je tudi naš p. voditelj maševal za naše tretjerednike. Mi pa smo tudi veliko molili za vse svoje drage, za sosestre in sobrate. Nadalje smo ogledali Frančiškovo posteljo — trdo skalo v neki votlini — na kateri je spal za časa bivanja na Verni. Pokleknili smo, se je doteknili ter molili. Na drugi strani je v globoki votlini kraj, kamer je Frančišek hodil molit; tudi na to mesto smo šli dvakrat molit. To goro so Frančiškovi sinovi vsaki čas radi obiskovali, tu sta bivala tudi sv. Anton Padovanski in sv. Bonaventura, katerih skromne celice — sedaj kapelice — smo tudi ogledali. O gora Verna sedaj vem, da te po pravici imenujejo Frančiškovo Kalvarijo. Kar sem občutila na tem sv. kraju se napisati ne da. Tu se občuduje, moli, premišljuje, zdihuje, kesa, dela sklepe, potaplja v Boga. Minul nam je določen čas — zato smo morali zapustiti to nikedar pozabno Verno ter oditi nazaj v Bibijeno — Aredzo — proti Asizu. Dospevši v rojstno mesto sv. Frančiška in sv. Klare, smo šli najpreje k Mariji Angeljski, potem v Asiz v samostan sv. Jožefa kjer bivajo sestre benediktinke. Tu smo namreč stanovali. Odloživši svojo prtljago smo šli najprvo v cerkev sv. Klare, kjer počiva njtno sveto nestrohnjeno truplo. Pokleknila sem pred svojo redovno patrono, priporočila sebe in vse svoje drage. Nato smo šli v cerkev sv. Damijana, kjer je bil v Frančiškovem stoletju samostan klaris, sedaj pa bivajo tam frančiškani. Tu je sv. Klara preživela svoje sveto življenje in tu je tudi umrla leta 1253. Semkaj je prišel na njen pogreb sam sv. oče papež Inocenc IV. v spremstvu kardinalov. (Klarino življenje je popisano v Cvetju 1. 1917.) Tu smo si ogledali prostor, kjer je Klara umrla, prostor kjer je zapodila v beg oblegajočega sovražnika, držaje v rokah posodo z najsvetejšim. To sv. posodo še danes hranijo tu. Videli smo prostor v obednici, kjer je Klara sedela, zvonček s katerim je klicala sestre k molitvam, košček kruha, ki ga ji je Jezus čudežno pomnožil. V tej cerkvi sv. Damijana je še prvotno okno skozi katerega je sv. Frančišek *) saj znaša zračna črta na zemlievidu od Asiza do Verne nad 100 km t. j. več ko pot železnice od Ljubljane do Celja. vrgel denar, ko je v mestu Folinju prodal svojega konja in kos sukna. Votlina, kamor se je skril svojemu očetu, je tudi še prvotna. Nadalje smo šli od te prijazne a ubožne cerkve v stolico sv. Rutina, kjer je še krstni kamen, pri katerem sta bila Frančišek in Klara krščena. Krasna je tudi cerkev Marije Angeljske ali Porcijunkula imenovana. V zgornjem delu te velike cerkve je prvotna kapelica, katero je Fr. popravljal in kjer je zadobil popolni odpustek. Malo višje na desno od tu je pa celica, v kateri je sv. Frančišek umrl. Ob strani so še prvotna lesena vrata. V tej celici, ki je sedaj kapelica, v kateri se mašuje, še hranijo Frančiškov spokorni pas in dva lesena stebra, s katerima je bila Frančiškova pridižnica podprta. Dve uri od mesta Asiza so „Ječe“ ali Karčeri, kjer je tudi Frančišek bival. Jaz sem bila dvakrat gori; zato pa nisem videla Rivotorto, kjer je Fr. tudi nekaj časa prebival, predno se je naselil pri Mariji Angeljski. Karčeri so gozd sredi dveh dotikajočih se gorskih vrhov Subazija; sredi gozda je: majhin ubožen samostan, kjer bivata samo dva frančiškana. Romarjem je na vpogled zopet skalnata Frančiškova postelja, kos lesa, ki ga je imel za zglavje in križ katerega je držal v roki kedar je pridigoval. Nazadnje smo si v mestu Asizu ogledali še Frančiškov grob nad katerim stoji dvojna krasna cerkev spodnja in zgornja. Hipno sta nam potekla dva dneva in zopet smo se neradi morali posloviti od teh krajev, ki nam ostanejo vedno v živem spominu. Sv. Frančišek in sv. Klara, ponos mesta Asiza, bodita (udi naš ponos in blagoslovita nas. — Pot iz Asiza nas je peljala še v Rim. Ogledali Smo mnogo, mnogo. Utise, katere sem dobila tukaj, bi rada utisnila v srca tistim nespametnim in nesrečnim ljudem, ki se upirajo sv. kat. Cerkvi in njenih naukov ne marajo sprejeti. Vsem tistim kličem: »Pojdite v sveto mesto Rim in oglejte samo katakombe, kjer so milijoni tistih, ki so za vero Jezusovo dali svoje življenje. Njih kosti in pepel so vam na vpogled. Oglejte si Petrovo cerkev in njegov grob, oglejte si neprecenljivi Vatikan, v katerem so umotvori neprecenljive vrednosti. Osramočeni se boste povrnili in v svojih srcih boste morali reči: »modre smo se imenovali, pa smo bili nespametni." Kako more človeško srce ostati še trdo do sv. kat. Cerkve do neskončnega Boga, ko si vse te kraje ogleda in jih premišljuje? M. J. tretjerednica. Tretji red in mladina. (Predaval g. ž. Ig. Omahen.) sakedo čuti in razume, da je treba pri mladini zastaviti vse sile, če hočemo družbo nravno zboljšati, ali jo vsaj obvarovati pred globljim propadanjem. Opazujemo pa pri vsem trudu za mladino, da vse raznovrstno mladinsko gibanje ne bo doseglo svojega namena, če se ne opira na strogo verski temelj. Mnogi tožijo, da kljub velikim naporom pri mladini rje (Josežejo zaželjenega uspeha. Vztrajno iščejo pomočke, ki bi mladino zavarovali pred grozečimi nevarnostmi, voljo imajo napraviti nove ljudi, vedno opominjajo mladino, naj v vseh tudi dovoljenih stvareh ohrani pravo mero, zbirajo mladino obojnega spola v izključno cerkvenih, verskih organizacijah — vse to je izraz globokega prepričanja, da je vsako mladinsko gibanje obsojeno na smrt, če ne vodi k popolnemu krščanstvi). Vsi tazlični načini mladinskih organizacij so bolj ah manj dobri, v večjj ajj tpanjši meri potrebni, pa njih konečni uspeh moramo venderle soditi po ten), koliko je v njih itj po njih mogoče izobraziti popolne kristi-jane. Zato mora vse to delo imeti zadnji cilj versko poglobljenje; vzporedno sč svetnimi morajo sodelovati verske organizacije. Izmej teh, gotovo ni naj-zadnji tretji red. Naša naloga je pokazati iz namena, duha ip vodila tretjega reda, kako je ravno ta primeren za versko poglobitev naše mladine. I. Kristus je naročil: »Bodite popolni kaker je vaš Oče v nebesih popoln.” Kristjan naj božjo podobnost, ki jo nosi v sebi, vedno bolj izpolnuje, naj se tudi vedno bolj bliža svetosti božji s tem, da vsa svoja dela uravnava po božji volji. Hrepenenje po krščanski popolnosti je namen življenja vsakega kristijana. Samo potem smemo pričakovati duhovno prerojenjg naše družbe, če jih tjp veliko, ki bodo, s£ vsp resnostjo skušali ta namen v sebi uresničiti. To nalogp moremo izvrševati na razne načipe. Gotovo pa je tisti način najboljši, ki vodi k cilju po najkrajšem potu. Taki metodi sledimo,, če dosežemo, (ja se bodo mnogi takorekorekoč iz velike množice izločili, v, manjših družbah se vso odkritosrčnostjo svoje dnše uravnavali svoja dpla in ravnanje po naukih Kristusovih, in bodo tako se svojim življenjem vcepili vzvišeni nauk, božji nauk v STca dragih, ki so Kristusovemu duhu tako odtujena: Vsi priznavamo, da je veliko vernikov, pri katerih so verske resnice brez upliva na njih življenje, Da prr tem delu ne smemo prezreti ali omalovaževati mladine, ni treba posebej povdarjati, ker iz mladine izhaja vsakokratna družba. Tretji red pa je zavetje irj šola za vse, ki resno hrepene po krščanski popolnosti. Neposredni namen vseh drugih verskih družb je kaj drugega. Vsak, ki hrepeni po kakem verskem cilju, bo tem čednostniši, kolikor bolj bo napredoval v popolnosji. Zadnji namen vsake verske družbe mora biti krščanska popolnost. Toda pravi namen teh družb vedno ostane, čeprav se končni še tako povdarja. Razen redovnega življenja in tretjega reda ne pozna Cerkev nobene druge ustanove, ki bi imela naravnost namen, hrepeneti po popolnosti. Zato tudi govorimo pri tretjem redu o posebnem stanu, kaker pri drugih redovih. Redovnik zapusti svet in hrepeni z obljubo in izpolnjevanjem evangeljskih svetov po popolni ljubezni do Boga. Tretjerednik ostane sicer med svetom, pa se vender odvrne od nevarnega in zapeljivega posvetnega duha, in stopi s tretjeredno obljubo v nov stan, ki obvezuje z več ko navadno skrbjo izpolnjevati evangeljske zapovedi. Kar skušajo redovniki doseči z izpolnjevanjem evangeljskih svetov, po tem hrepene tretjeredniki z izpolnjevanjem evangeljskih zapovedi, ko uravnavajo svoje življenje po določenem vodilu kaker redovniki. Tudi v tretjem redu je kaker pri redovnikih, leto poskušnje ali novicijat in se konečno zavežejo z obljubo za celo življenje ostati v redu, odobrenem od sv. Cerkve. Tretjerednik skrbi pod duhovnim vodstvom voditelja, s pomočjo vodila, oprt na moč organizacije, in pod vplivom bogatih milosti za notranje pre-novljenje. Če se resno poprime dolžnosti svojega poklica zraste v tej šoli popolnosti v kristjana, ki kaže v vsem svojem življenju podobo pravega krščanstva. Versko poglobljenje pričakuje sv. Cerkev od tretjega reda. Zato je pred vsemi mladina, nositeljica prihodnje družbe, poklicana, da v tretjem redu svoje versko življenje poglobi. Mladina mora dobiti pravi pojem o trdnem krščanskem življenju, mladina mora biti tako vzgojena, da bo to pojmovanje ostalo živo, da bo po njem uravnavala svoje življenje. Na prenovljenje družbe ne smemo upati, če ne bodo tisti, ki imajo prihodnjost v rokah, pri tem pre-novljenju sodelovali. Če se nam posreči velik del mladine zbrati z namenom, da ko udje cerkvenega tvetjega reda hrepene po krščanski popolnosti — če bodo ti imeli dovolj dobrih duhovnih voditeljev, ki tretji red prav umevajo, in to pravo pojmovanje o njem mladini v času poskušnje vcepijo, in jih z duhom svetega Frančiška v praktičnem življenju vtrdijo ter mlade ljudi za celo življenje z obljubo na izvrševanje vodila, ki obsega popolno krščansko življenje, — seveda brez greha zavežejo, in jo v tem utrdijo, potem bo iz take mladine v resnici vzcvetelo novo, lepo, popolno življenje. II. Papež Leon XIII v svoji znameniti okrožnici »Rerum novarum" vedno in vedno povdarja, da bo mogoče sedanjo družbo ozdraviti od njenega nravnega propadanja samo z močnim povdarjanjem krščanske ljubezni, zmernosti priprostosti, in zatajevanja; duha vesele ljubezni in požrtvovalnosti je treba vcepiti že v mlada srca. Ozrimo se sedaj na duha sv. Frančiška. Tukaj ni prostora, pa tudi ni treba zatopiti se v obširno razmišljenje značaja tega svetnika. Vsi, ki so njegovo življenje raziskovali, priznavajo, da so njegove najvažniše in najzna- čilniše lastnosti: presrčna ljubezen do Boga in do ljudi, požrtvovalnost, vedno pripravljena za največje in najtežje žrtve, in slednjič nerazrušljivo veselje. Tako zelo so v tem edini, da veljajo naslovi: mučenec ljubezni, križana ljubezen, veliki ubožec, preprosti vedno veseli brat, in drugi podobni enoinisto. To znači sv. Frančiška, ki je iz strastne ljubezni do križa zajemal najčistejšo radost. Duha vesele ljubezni in požrtvovalnosti, tega duha rabi naša brezsrčna in počutna, zato pa veselja tako uboga družba. In tega svojega duha je vlil sv. Frančišek tretjemu redu. Zato pravi papež Leon v svoji okrožnici: „Naše srčno hrepenenje že dolgo časa je, da se vsak po svojih najboljših močeh trudi hoditi za sv. Frančiškom. Opominjamo kristijane, naj se vender pridružijo ti sveti vojni četi Kristusovi. Da bi se krščanski narodi v množicah pridruževali tretjemu redu z ravnotolikim ognjem m v tolikem številu, kaker so nekedaj od vseh strani kaker za stavo hiteli k Frančišku samenu." Če bi se po tretjem redu duh sv. Frančiška zopet bogato razlil med današnjo mladino, potem bi bil tudi uspeh tako srečen kakor nekedaj. „Potem,“ pravi papež, bi ugasnilo čezmejno hrepenenje po minljivih stvareh, in človeku bi ne bilo pretežko krotiti svoje strasti z močjo čednosti, kar je sedaj mnogim najtežje in najbolj osovraženo breme. Zvezani z vezmi v resnici bratovske edinosti, bi se ljudje med seboj ljubili, potrebnim in nesrečnim pa bi, ko nosilcem podobe Kristusove, skazovali spoštovanje, do katerega imajo pravico/ To bi bilo najlaglje in najhitreje doseči pri mladini in po mladini. Zato pa mislimo, da je ravno mladina najbolj poklicana v to Frančiškovo ustanovo. Mladina je še neizkušena in vneta za Frančiškovega duha in najbolj pripravna njiva za setev tega duha. Če bi torej voditelji mladine vpraševali po vzgojni metodi, ki naj vodi mladino k višjemu, idealnišemu življenju, ki more mlada srca z evangeljsko ljubeznijo in zatajevanjem poživiti, potem je naša dolžnost, da jih opozorimo na frančiškanski tretji red. Novo življenje med mladino naj bo tudi namen tretjega reda. Če bodo duhovniki mladino povsod vzgajali v duhu Frančiškovem, če jo bodo učili v vsem brez popuščanja in brez omejevanja delovati v krščanskem duhu, če jo bodo z malimi žrtvami vzgojali k temu, da bo znala v poznejših letih doprinašati velike žrtve, če bo pričela prav ceniti čisto uživanje, ki ga nudi Bog in njegovo stvarstvo v bogati obilici, o potem mora iz takega zdravega jedra vzkaliti novo življenje za krščansko družbo. III. Kedor ima resno voljo vzgledno živeti v smislu prave krščanske ljubezni, plemenite požrtvovalnosti in evangeljskega veselja, ne potrebuje izumetničenega načrta za življenje, ampak zadostuje, da mu v glavnih potezah zarišemo pravo krščansko življenje, ki dovoljuje osebnosti dovolj razmaha. Tako slobodo dovoljuje vodilo tretjega. Vsakemu značaju pušča dovolj pro-. stosti, da se izobrazi primerno svojim zmožnostim po izvršenem vzoru božjega Zveličarja in vklepa človeka v potrebne vezi, da varno hodi in se va- ruje pred zmotami. Obvezuje namreč 1.) k neprestanemu hrepenenju po krščanski popolnosti. 2.) goji duha sv. Frančiška in 3.) spodbuja k urejeni rabi onih milosti, ki so za krščansko življenje neobhodno potrebne. 1. Z obljubo tretjega reda se zaveže novinec izpolnjevati vse življenje božje zapovedi in redovno vodilo. Izpolnjevanje božjih zapovedi je popolnost, h kateri smo vsi poklicani. Da se človek na to dolžnost vedno spominja, da jo toliko natančneje in bolj gotovo izpolnuje, se zaveže živeti po posebnem vodilu, ki gotovo vodi h krščanski popolnosti, ker vsebuje popoln program celega krščanstva, ker je v resnici kratka vsebina celega evangelija. 2. Vodilo goji duha sv. Frančiška, ki je duh ljubezni in zatajevanja. Vse naše organizacije ne morejo premostiti tistega prepada, ki je med bogatimi in ubogimi, med delavci in podjetniki, mej učenimi in neizobraženimi, ne vodijo v tisto pravo krščanstvo, o katerem veljajo b&ede: „jGlej, kako se ljubijo med seboj.“ Redovna obljuba pa obvezuje, skrbno ohranjevati med seboj in z drugimi dobrohotno ljubezen, ih izenačevati stanovska na-sprotstva. Kratke in preproste besede vodila so tako bogate ha vsebini, da jih ni mogoče razložiti v kratkih stavkih. Premislimo jfli itj potem odgovorimo na vprašanje: Če se mladi ljudje, pa najsibodo kateregakoli stanu, in naj jih loči še tako širok prepad, če se v veliki redovni (Jjužinj čutijo kot bratje in sestre, kaker se to čuti v tretjem redu, če jim izpolnjevanje te zapovedi, ki se v nji vadijo od mladosti, prejde takorekoč v mesa ip kri, ali bi ne bilo potem socijaljno vprašanje rešeno v veliki meri? Pa ne samo duha ljubezni zahteva redovno vodilo, ampak tudi duha premagovanja, česaT velik del na|e mladine ne razume. Z obljubo se tretje-redniki zavežejo; ogibati se vsake razkošnosti in potratnosti, ne udeleževati se plesa, lahkoživih predstav in vsakega razbrzdanega razveseljevanja. gojiti zmernost v jedi in pijači, gotove dni se še posebej zatajevati s postom. družinsko življenje gojiti, varovati se branja slabih knjig in časnikov, vsaki večer izpraševati vest, in če so kaj grešili, s kesanjem in pokoro greh izbrisati in po krepiti se za prihodnji dan. Vsi ti predpisi se ustavljajo onemu slabemu duhu* ki grozi mladini. Ali ni res, da mora duh premagovanja popolnoma prežeti one, ki slede takemu vodilu? Ali moremo najti za našo mladino pripravnišg vodilo tretjega reda? 3. Vztrajati in napredovati v dobrem ter se truditi' za' duha ljubezni in premagovanja pa mladini ni mogoče, če ne rabi v zadostni meri od Boga podanih pomočkov. In redovno vodilo ima tudi v tem oziru določene predpise: če je mogoče biti vsaki dan pri sv. maši, vsaj. enkrat v,, mesecu ali tudi večkrat ob določenih časih opraviti sv. spoved in prejeti sv. obhajilo, opravljati vsaki dan v imenu sv. Cerkve, kaker duhovniki in redovniki določene molitve. Tudi v tem je le malo predpisov. Vodilo prepusti slobodo, njegov duh priganja na večje žrtve, pa se ozira na razne okoličinosti. Veže pa svoje ljudi tako trdno na najvažniša sredstva zveličanja, da zadostuje za vse razmere. Mladeniče in dekleta, ki so se naučili te predpise smatrati za dolžnost katero so prevzeli z obljubo, tako mladino lehko pozneje popolnoma mirnega srca prepustimo življenju, četudi niso z nami nič več in v nikaki organizacijski zvezi. To so one svete vezi, s katerimi veže tretji red. Vezi, ki pustijo dosti slobode in razmaha, obenem pa zabranjujejo, da sloboda ne zapelje na napačna pota. Iz povedanega sklepamo, da je treba pred vsem mladino podučiti o tretjem redu in jo peljati vanj. A0& Škof A. M. Slomšek in tretji red sv. Frančiška. azni Slovenski listi pišejo zadnje čase o pokojnem škofu Antonu Martinu Slomšku, o vrlinah njegovega duhovnega življenja in njegovih različnih zaslugah za ljudstvo in Cerkev. Naj se tem tudi .Cvetje" pridruži ter pove svojim tretjerednikom nekoliko o tem slavnem možu, da spoznajo njegove zasluge za redov-ništvo sploh in posebej za tretji red. Če beremo -Slomškovo življenje, kaker ga je slovensko in nemško opisal njegov spovednik in življenjepisec Franc Kosar, moremo sklepati, da je bil Slomšek cel redovnik v duhovniški obleki. Živel je sicer med svetom m bil rad vesel, a-ha svet ni bil prav nič navezan: bil je marljiv kaker čebelica fn je čas sleherne minute vestno porabil; strogo se je držal določenega reda, vesftn je bil v izpolnjevanju vseh dolžnosti, strogo se je zatajeval in je živel zaies spokorno življenje. Zato je tudi toliko storil. Nikedar ni iskal lastne časti; velik je bil v spoštovanju, ljubezni in pokorščini do sv. Očeta; zase je ubožno in skromno živel in je umrl res redovniku podobno. Njegovo življenje v župnišču v Vuzenici n. pr. v posnemanju neke-danjega skupnega življenja duhovnikov in družinskega reda ni li bilo podobno življenju lepo urejene redovne hiše? Toda za Slomškovo plemenito dušo, vneto za vse sveto, je bilo v tisti dobi delo sila težavno. Treba je bilo orati celino, šele večinoma na novo vstvarjati ali obnavljati — in nasprotstva ni manjkalo. Slomšek je živel in deloval v času in duhu, kakršnega je zanesel tudi v slovenske kraje janze-nizem in kakršnega je vstvaril v Avstriji zlasti jožefinizem. Za cesarja Jožefa II. so bile zatrte ne le premnoge redovne hiše, ampak tudi cerkvene družbe med ljudstvom, vse več ali manj cvetoče stare bratovščine in tudi blizu 600 let obstoječi tretji red. Zgodovina tretjega reda pripoveduje kako ostre odredbe so bile dane zoper tretji red po celi Avstriji in tudi na Slovenskem. Skupščine oziroma voditelji so morali izročati zapisnike, denar in imetje, če ga je kaj bilo; novih udov niso smeli sprejemati, ne imeti skupščin ali skupnih pobožnosti. Skrivali so se po zasebnih hišah, če so hoteli iz ust duhovnega voditelja slišali besede o krščanski popolnosti. Tretjeredniki so takrat živeli življenje kristjanov v katakombah. V takih razmerah je duhovno življenje veliko trpelo; kjer ni bilo posebno vnetih dušnih pastirjev, je čimdalje bolj pešalo. Zatrte družbe niso imele pravice javnosti niti pod sicer dobrim cesarjem Ferdinandom. Tudi nasledki francoske vojne, neznanje slovenskega jezika in drugo — je kvarno vplivalo na duhovno življenje; nazadnje pa še razburkane strasti 1848. leta. V takih časih je dala božja Previdnost škofu Slomšku v roko pastirsko palico. Ponižni in junaški mož se ni ustrašil truda, porabil je vsa mogoča sredstva, da bi ljubljeno slovensko ljudstvo duhovno probudil in ga dvignil k popolnišemu življenju. Se sv. misijoni je skušal zrahljati zemljo, z uvajanjem raznih bratovščin in pobožnosti pa je hotel pomagati dušam, ki so bile že na boljši poti. Ni čuda, da se je on, ki je imel v svoji škofiji sinove sv. Frančiška in jih je ljubil, ter je pri njih n. pr. v Brežicah 1. 1851. priredil duhovnikom duhovne vaje — da se je zavzel tudi za obnovitev tretjega reda. To je torej med drugimi Slomškovimi deli morda ne najmanjša zasluga, da je dotlej v katakombah živeči ali speči tretji red obudil k novemu življenju, in to še preden je po konkordatu 1. 1855 Cerkvi bila dana prosta roka, da so se smele zopet oživeti zatrte cerkvene družbe. V kroniki frančiškanskega samostana v Nazarjah je zapisano: »Svetovni tretji red, ki je bil pod cesarjem Jožefom II. v Avstriji odpravljen in so mu redki samo na tihem pripadali, je okrog 1. 1850. po naročilu Ant. Mart. Slom-šeka, škofa lavantinskega, v tem samostanu, zopet dobil pravico javnosti.*) Kako je bilo v drugih slovenskih samostanih, ali v kaki tesneji zvezi je bil Slomšek s tretjim redom, ni znano. Morda se še kaj izve. Da se je pa rad udeleževal duhovnega življenja Frančiškovih otrok, smemo sklepati iz tega, da je še par mesecev pred smrtjo, ko je že močno bolehal, na porci-junkulski praznik 1862 prišel v Celje k oo. kapucinom in tam opravil službo božjo. Tudi to je Slomškova zasluga, da je k novo ustanovljenemu škofijskemu sedežu v Mariboru, k Materi milosti, povabil sinove sv. Frančiška, da bi prevzeli slovensko župnijo in bili duhovnikom v dušno pomoč. Dočakal jih sicer *) »Tertius Ordo s. Franciscl saecularls, qul sub Imperatore Josepho II. In Austrla abrogatus fult et in toro Interno dumtaxat a paucls factltabatur drča annum 1850 ju-bente Ant. Mart. Slomšek, Episcopo Lavantino, In hoc Coenoblo publlci juriš fadus est.“ ni več. Ako se ne motimo, je tudi že on pripravil pot šolskim sestram tre-jega reda, ki so tudi došle še le po njegovi smrti. Ako bi smeli sklepati iz starega frančiškanskega precej obrabljenega rožnega venca, ki ga je dobila neka še živeča gospa v Mariboru iz Slomškove zapuščine, mogli bi ga imenovati uprav sina sv. Frančiška. Zato mislimo, da moramo tudi bratje in sestre tretjega reda še posebej biti hvaležni božji Previdnosti za Slomška. In ko obhajamo letos 700 letnico smrti sv. Frančiška, prisrčno priporočajmo tudi njemu beatifikacijo škofa, ki je med Slovenci budil njegovo češčenje in objavljajmo v »Cvetju**, ako smo uverjeni, da nas je Bog, z ozirom na siužabnika božjega Slomška v Čem uslišal. P. ALFONZ FURLAN. Sv. Frančišek Serafinski pomaga sveto spoved dobro opraviti. i udobni duh si pogosto prizadeva mnogim pobožnim dušam napraviti sv. spoved težavno, večkrat neznosno; to so čutili tudi nekateri svetniki. Sv. Frančišek Serafinski rad in izdatno pomaga dobro opraviti sveto spoved in pomiriti vest. Lep vzgled daje br. Rufin, tovariš sv. Frančiška. Rufin je bil plemenite rodovine in sorodnik sv. Klare; preprost brat je bil, toda lepega vedenja >n je skorej vedno molil. Hudi duhovi so ga zelo motili pri molitvi. V nekem štiridesetdanskem postu ga večkrat ni bilo pri skupnih molitvah in na veliki četrtek so ga pogrešali pri skupnem sv. obhajilu. Sv. Frančišek ga da poklicati, a Rufin odgovori, da ga ne bo več slušal. Hudi duh je šepetal Rufinu, da sv. Frančišek sebe in druge zapeljuje in da bota pogubljena oba. Sv. Frančišek je bil žalosten, a obupal ni nad zveličanjem svojega tovariša; dobro je poznal Rufinovo svetost in zvijačo hudih duhov: rad bi ga bil rešil skušnjav, pa ni bilo lehko. Rufin je trdil, da so se mu prikazovali angelji iz nebes in so ga poučili v pobožnem življenju; ko govori se sv. Frančiškom je med temi angelji eden posebno lep. Sv. Frančišek zapove temu, naj se Pokaže takega, kakršen je v resnici. Pokoren sv. Frančišku se pokaže tako strašno grdega, da je Rufin vso satanovo zvijačo spoznal in se pomiril. Cez nekaj dni satan zopet napade br. Rufina in mu napove, da bo gotovo Pogubljen in da mu nobena stvar več ne pomaga, naj še toliko moli in dobrega stori. Te skušnjave so trajale več dni. Br. Rufin postane žalosten in obupan in ni več zaupal sv. Frančišku. (Facchinetti, San Francesco d’Asissi str. 190—191). Satan se je večkrat prikazal bratu Rufinu v podobi Kristusa križanega, da ga je še bolj varal. Bog je to razodel sv. Frančišku, ki je Poslal brata Maseja k Rufinu, naj mu to satanovo zvijačo razodene in ga k njemu pripelje. Frančišek je Rufinu dokazal, da se mu ni prikazal Kristus, temveč satan; zato mu ukaže, da ne sme več poslušati takih prikazni. Ako bi se mu satan zopet prikazal in mu rekel, da bo pogubljen, naj mu odgovori: »Odpri usta!" in pljuni vanj in satan bo nemudoma zbežal. Brat Rutin tako tudi stori ter je bil rešen takih prikazni in skušnjav. Sv. Frančišek mu reče: »Pojdi, moj sin, in se spovej ter ne opusti svoje gorečnosti v molitvi, in bodi prepričan, da ti bo skušnjava v velik dobiček in v veliko tolažbo." (Fioretti, Cvetje I. tečaj 29, pogl. — Facchinetti 1. c. pag. 148). Če bo hudobni duh tudi tebe skušal, da zamolči ali zmanjšaj kak smrtni greh, pokliči s trdnim zaupanjem sv. Frančiška Seraf, na pomoč. V dušnih stiskah in skušnjavah je ta svetnik zelo dober pomočnik. Pomagal ti bo, da boš dobro opravljal sv. spoved in vztrajno premagoval vse skušnjave. P. ADOLF ČADEŽ. Spomini iz misijonskega življenja. (Dalje.) Žabnica na Koroškem. deloma ne sko delo. otem, ko sem bil prišel iz Carigrada, sem preživel štiri leta v Gorici. Leta 1910. pa so me predstojniki nenadoma poslali v Žab-nico na Koroško, da bi tam prevzel v oskrb župnijo in božjo pot Matere Božje na Lužarjih ali kaker navadno pravijo na Sv. Vi-šarjah. Žabnica ne leži sicer v misijonski deželi, toda prigodilo se je tam toliko zajemljivega, da bi bilo škoda, ko bi se to vsaj izvedlo; delo v dušnem pastirstvu je bilo pa tam pravo misijon- Ke bi bil naprej vedel, kake težave me čakajo v Žabnici, bi bil gotovo prosil svoje predstojnike, naj bi poslali koga drugega na to težavno mesto. Ko sem bil že eno leto v Žabnici, mi je zaupal g. Dr. L. Erlih, takratni škofijski tajnik v Celovcu, da je deželna vlada na Koroškem vse storila, kar je bilo v njeni moči, da bi bila zabranila priti redovnikom s Kranjskega v Žabnico. Sam baron Hajn, deželni glavar, je bil pisal na škofijstvo, da vlada nima nič proti temu, da bi redovniki prišli v Žabnico, toda le Kranjci ne smejo biti. Pa ravno jaz sem imel to napako, da sem Kranjec. Sredi januarija, v najhujšem mrazu, sem po zapovedi redovnega pred-stojništva v Ljubljani in po naročilu škofijstva v Celovcu nenadoma prišel v Žabnico in g. dekan trbižki mi je v navzočnosti cerkvenih ključarjev izročil župnijo. Ker je bilo župnišče popolnoma prazno, sem bil prisiljen začasno stanovati v hiši nad vse zgledne in premožne družine g. Erliha, katerega seifl slučajno poznal že iz Carigrada. Prva nedelja v Žabnici. .Veste g. pater," mi pravi v soboto opoldne stari g. Erlih, ,da so naščuvali ljudstvo, naj jutri skupno zapusti cerkev, ko boste prišli na pridižnico. Moja dolžnost je, da Vam to povem, da boste na to pripravljeni." .Lepa hvala g. Erlih, da ste mi povedali, kar se pripravlja zoper mene. Stvar bom vsestransko prevdaril. Za zdaj se pa bom Bogu prav živo priporočil." Hodil sem vsaki dan zjutraj in popoldne v župnišče, da sem v pisarni sproti vse uredil, da delo ni zastajalo. Ob enem sem pripravljal pohištvo, živež, drva in drugo potrebno, ker sta imela za menoj priti še dva redovnika, en mašnik za kapeiana in en brat lajik za kuharja; v začetku pa sem bil sam. Ko sem bil v soboto popoldne v pisarni, me obišče g. Snedec, doma s Koroškega, moj stari znanec, ki je takrat že nekaj mesecev živel v Žabnici. .Kajne, g. pater, jutri se boste ljudstvu predstavili in boste imeli primeren -nagovor?" me smehljaje vpraša g. Snedec, ki je dobro vedel, kaj se za drugi dan pripravlja zoper mene. Pač pa je bil trdno prepričan, da jaz o tem nič ne vem. .Prav gotovo," mu odgovorim. .Kaj pa boste povedali g. pater?" .Nekaj prav lepega," mu mirno odvrnem. .Ali bi mogel jaz to že danes zvedeti?" ,0 tega pa že ne. Pridite jutri ob devetih k sv. maši, pa boste vse slišali in videli," mu prijazno odgovorim. Naredil sem bil že svoj bojni načrt za drugi dan. Določil sem bil prav natanko vse okoličinosti in sklenil, da se bom tega načrta trdno držal. Bil sem radoveden in ob enem v skrbeh, kako se bo ta bitka končala. Za vsako bitko, ki jo hočemo dobiti, je treba imeti dober načrt in previdnosti, da sovražnik ne spozna prezgodaj našega načrta in da ga tako ne more prekrižati. Da je bil g. Snedec med generali v nasprotnem taboru, to sem bil takoj spoznal; zato jfc bilo treba nasproti temu gospodu še prav posebne previdnosti. Moj edini zaveznik ov Žabnici je bila Erlihova družina in pred vsemi stari gospod, katejemu Kom zato hvaležen ostal vse svoje žive dni. Da jte bila božja fjomoč 'na moji strani, sem spoznal že istega dne zvečer. Ko se je bi'3 že noč naredila ip sem ravno hotel zapustiti župnijsko pisarno, prideta neki žfenfn in nfevesta, ki sta želela biti oklicana že drugi dan. Če tudi ni tjil primežen Č3S ža vpisovanje ženinov, sem ta par venderle nemudoma sprejek Ženin je bil žfe ife več mlad udovec, nevesta pa še čisto mlada sosedova hči. Tb je bilb za radovedne Žabničane! Kako sta mi ta dva Prav prišla, ne morem povedati; bila sta ko vada na tmiku, bila sta ko pobožne trope /a odločilno bitko. Prva nedelja moje službe v Žabnici je bila po cerkvenem koledarju druga nedelja po Sv. treh Kraljih, ko se bere s.v. evangelij o ženitnim v Kani Galilejski. Sveto opravilo je bilo ob devetih. Cerkev je bila polna. K sv. maši so prišli vsi, ki so sploh mogli z doma. Večji del ljudi je prišel v cerkev iz pobožnosti, manjši pa samo zato, ker so vedeli, da bodo demonstrirali zoper novega župnika t. j. da bodo nekateri očitno pokazali v cerkvi, da ga ne marajo in da zahtevajo, naj gre odkoder je prišel. Za nezadovoljneži se je skrivala liberalna deželna vlada, očitno pa so ščuvali ljudi nadučitelj in njegovi pristaši, ki so bili dobili migljaje od okrajnega glavarstva. Točno ob deveti uri sem bil v zakristiji, kjer sem blagoslovil vodo, kaker je bila navada tistega kraja. Ko je bilo odzvonilo, sem šel k altarju, da opravim „asperges,“ t. j. da blagoslovim pred sv. mašo zbrane ljudi v cerkvi. Ko sem bil pred velikim altarjem zapel Masperges,“ sem šel po sredi cerkve do velikih vrat blagoslovljhje vernike. Da gre mašnik po celi cerkvi vsako nedeljo blagoslovit župljane, je na Koroškem splošno v navadi. Meni se je to zelo dopadlo, ker sem vsako nedeljo videl, kateri so k sv. maši prišli in katerih ni. Pred menoj sta šla ministranta, za njima sem stopal jaz in sicer to pot zelo počasi. Vsi ljudje v klopeh so spodobno vstali. Škropil sem najpoprej moško stran. V prvi klopi na moški strani je stala Erlihova družina. Stari gospod s častitljivo glavo se mi je zdel žalosten in v skrbeh, češ, kaj se bo pač zgodilo z novim župnikom, ko mu bodo verniki zbežali iz cerkve. Resno sem poškropil klop za klopjo. Opazoval sem, kako so se možki pokriževali, ob enem pa se posmehovali, češ le malo naj še počaka ta tuji menih, mu bomo že pokazali, kje je najbližja pot nazaj na Kranjsko. Jaz nasprotno pa sem jih prav lepo gledal in si mislil, le malo še počakajte, in poznali se bomo boljše in postali boste moje dobre ovčice. Na to sem prišel na žensko stran. Zopet sem škropil vrsto za vrstjo čedno gosposko oblečenih žensk, večinoma vse v klobukih. Opazovale so me prav radovedno in zdelo se mi je, da so mislile, ta novi župnik je še mlad in je še le komaj prišel v Žabnico, pa bo moral že zopet iti, ker ga nadučitelj, župan in naščuvani moški ne marajo. Zdelo se mi je celo, da me ženske niso gledale s hudim pogledom kaker moški. Škropil sem jih zato še prav posebno lepo in reči moram, da so se križale, vsaj na videz, prav pobožno. Zapazil sem, da je marisikatera po strani in jezno pogledala na moško stran, kaker da bi bila hotela reči moškim, kaj hočete delati nemir v hiši božji. Celi *asperges“ sem opravil prav počasi, ker je bil že v mojem bojnem načrtu. Mislil sera si, če bo pridiga bolj kratka, mora biti blagoslov ljudi nekoliko daljši, da se hudobnemu duhu vsaj nekoliko moč prikrajša. Nato se je začela sv. maša. Tu moram pripoznati, da nisem mogel kar nič pobožno maševati, ker misli so mi vedno uhajale le na pridigo, ko se bomo udarili se sovražnikom. Ko pri sv. maši preberem sv. evangelij, slečem kar pri altarju mašni plašč in ga položim zraven mašne knjige na altar in jo mahnem naravnost na pridižnico. Pred pridigo molim počasi običajni očenaš in vedno pazno gledam, če ljudje že gredo iz cerkve. Ko se obrnem proti ljudstvu, vsi vstanejo. „0 vi, koroške grdobe, si mislim, ali res že mislite iti iz cerkve?” Nemudoma pograbim za oklicno knjigo in začnem oklicevati starega udovca in mlado nevesto. Vsi debelo pogledajo in pazno poslušajo, ker o tej ženitvi še ni bilo nič znanega. Vsi stoje, kaker mej branjem sv. evangelija. Na to sem bral oznanila za prihodnji teden in sicer zaobljubljeno procesijo v Ukve na dan sv. Fabijana in Sebastijana. Ljudem se je čudno zdelo, da so se oklici in oznanila brala pred pridigo, to se je poprej bralo po pridigi. Tako so ljudje zoper svojo voljo in nevede mirno stali in poslušali. Nato začnem z branjem sv. evangelija; branje lista pa sem bil namenoma izpustil. Ko berem sv. evangelij, zapazim nemir med moškimi. Spogledovali so se med seboj, nekateri so celo druge s komolcem dregali, češ, kaj še čakamo, pojdimo iz cerkve. Posebno nemirno sta se zadržala g. Snedec med ^pevkami na koru in g. nadučitelj Roblek med šolskimi otroci v cerkvi pred klopmi. „0 vi, zapeljani, sem si mislil, počakajte no še malo! Vsaj še en trenutek!" Ker je bil za me vsak trenutek zlato, sem hitro odložil evangeljsko knjigo. Ženske so se vsedle, moški pa so večinoma ostali stoje v klopeh. Dogovorjeno je bilo, ko se bom jaz začel predstavljati, bodo šli moški iz cerkve. Toda ne, da bi bil jaz začel praviti, kedo da sem, od kod da sem in kaj da želim, sem začel govoriti o ženitnini v Kani Galilejski. Pravil sem Žabničanom, kedo se je tam ženil in kedo je bil na ženit-nino povabljen. Pripovedoval sem jim, da gostje okrog mize niso sedeli, temuč vsakedo je imel blazino in je na nji ležal, z desnico pa je kar z golo roko zajemal iz skupne sklede. Tako namreč so Judje jedli, ker drugače bi ne bil mogel Kristus reči na veliki četrtek o Judežu Iškarijotu. „Eden izmed vas, kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal." Ljudem je prav dopadlo slišati, kako so Judje okrog mize ležali in z golimi rokami velike kose mesa iz sklede vlačili in tako pridno pili, da je bilo vina prav kmalu zmanjkalo in da je Marija svojemu Sinu milo potožila .Vina nimajo". Pri poslušavcih sem na obrazih videl, da so se nekaterim kar sline cedile po polnih loncih mesa in po polnih vrčih vina v Kani Galilejski — kar so začeli moški v zadnjih treh klopeh riniti iz klopi in se pomikati proti vratom. Za njimi so se vzdignile druge tri klopi moških in so jo počasi drsali za prvimi. Toda sovražne bojne trume so se pomikale le nerodno in neodločno. Sli so par stopinj naprej, pa so se vstavili in gledali na pridižnico, da bi videli, kaj bom jaz rekel. Zijali so tudi na žensko stran, da bi spoznali, kaj bodo rekle ženske. Bili so neodločni in so omahovali. Jaz sem mirno dalje govoril o ženitnini v Kani Galilejski. Pravil sem ljudem, da stari narodi, Grki, Rimljani, Judje niso poznali ne žlic, ne vilic, pač pa so dobro poznali ples in godbo. Niso pa plesali v parih, temuč le posamezni. Tako vemo iz sv. pisma, da je hči Heridijade zelo lepo, pač pa menda zelo razuzdano plesala in da je Herodu tako zelo dopadla, da je bil pripravljen dati ji kar polovico svojega kraljestva. Med tem je stvar v cerkvi postajala vsak trenutek bolj živa. Moški so rinili proti vratom, gledali pa so nazaj po cerkvi in vlekli na ušesa, da bi ne preslišali, kako so Judje v Kani Galilejski jedli, pili in plesali. Enako šo ženske obračale oči in glave na vse strani in vstajale v klopeh, da bi videle, kako se bo končal ta upor v cerkvi, četudi bi bile rade slišale, kakšno godbo so imeli Judje na ženitnini. Bil je V cerkvi splošen nemir. Miren sem bil samo jaz na pridižnici. Govoril sem dalje, kaker da bi nič ne videl in nič ne slišal, če tudi sem skrbno opazoval nasprotna generala, g. Robleka in g. Snedca, ki sta podžigala svoje trupe. Imel Seta trden bojni načrt in tega sem se strogo držal. Do sedaj je šlo še vse po moji volji. Čakal sem samo še na odločiven trenutek. Med splošnim nemirom so prvi moški pricincali, če tudi zelo nerodno, do velikih cerkvenih vrat. To je bil za me trdno določen trenutek, na katerega sem bil vse stavil. Brez vsake besede, še besedice Amen nisem rekel, sem jo pobral s pridižnice. Tekel sem po stopnjicah, kar sem le mogel. Malo je manjkalo, da nisem bil padel. Po cerkvi je nastal splošen šum in smeh. Jaz se za vse nisem nič menil, še nazaj nisem pogledal. Moja skrb ni bila, da bi bil gledal, kaj dela sovražnik po bitki. — „0 ko Br bili Vi videli, kaj se je godilo za Vašim hrbtom, ko ste bili nenadoma zbežalr S pridižnice!“ nri pravi šmejaje se g. Erlih p‘o sv. maši. „Gtejte rto, glejte flt>, to kranjsko grdobo! Ta tudi beži i'z cerkve in pa kar tečel =>- jfe nekedo na glas zaklical sredi cerkve, ko je videl, kako bežite s pridižbice p'o štoprfjicah. Vsi ljudje v klopeh so vstali iti gledali za vami, da Bi Videli', kam jb boste pobrali. Ko pa so Videli, da ste šli naravnost k altarfu\ jb nastala splošna zmešnjava-. Možje, “ki so ‘bili zunaj klopi, niso vedeli, ali bi šli rfhpfej ali nazaj, ženske pa so se jim na glas smejale. Moški, ki so Bili še V klopeh, Sb Še potuhnili in šo poprijeli za rožne vence in za maShe knjižici* Vši drugi pa so ko zamaknjeni gledali nS aliar, kjer ste mirno daljfe maševali, kaker da še ni bilo nič prigodilo. Samo par moških ki so že biM za kljuke cerkvenih vrat držali, je šlo skoZi vrata ifi eden izmed njih je rekel: Jaz že tako nisem nikoli v cerkev hodil in tudi ne bom nikoli več prišel, če me bo tudi Roblek prosil. Da pa nam je ta kranjska grdoba s pridižnice yšla, je pa vender le malo preveč/ Prihodnjo nedeljo je bila cerkev zopet polna. Imel sem prav kratko pridigo. Dogodka od pretekle nedelje nisem nič omenil, prav tako, kaker da bi se ne bil nikoli prigodil' Vsako nedeljo pa, ko sem imel „asperges“ po cerkvi, sem vse ljudi, moške in ženske prav lepo škropil in Boga hvalil, da se mi je bil moj bojni načrt prvo nedeljo tako dobro obnesel. Vsem tretjerednikom v Sloveniji! Vabilo na skupno obhajanje sedme stoletnice smrti sv. Frančiška. Kaker smo že naznanili, mislimo, da bo prav, če se letošnje leto zbero vsi tretjeredniki Slovenije k skupnemu obhajanju sedme stoletnice smrti svetega Frančiška. Ni ga pa kraja, ki bi bil bolj pripraven za tako slovesnost, ko nova cerkev sv. Frančiška v VII. okraju Ljubljane (Sp. Šiška). — Upamo, ker nam je za gotovo obljubljeno, da bo cerkev do 2. okt. toliko gotova, da jo bo mogoče 3. okt. blagosloviti in v nji obhajati božjo službo. Sv. maša s pridigo bi bila v Šiški ob polu 10. uri, popoldne pa pridiga in pete litanije ob uri, da bi se lehko vrnili vsi z večernim vlakom. Drugi dan t. j. 4. okt. na praznik sv. o. Frančiška bi pa imeli pridigo in slovesno sv. mašo in druge prireditve v Ljubljani. Vse prijazno povabimo. Polovična cena vožnje je naprošena. Dr. Kihovec. Recept za nekatere. Dosedaj v Cvetje še nisem pisal, četudi je že dolgo poznam; danes sem se za to odločil. Nagnilo me je k temu, ker smatram za dolžnost ljudem pomagati, zlasti še nežnemu spolu, da ne bom zastonj nosil diplome specijalista za ženske bolezni. Pisal bi v drugi list, pa nočem ker želim, da bi nobene gospe ali gospodične ne užalil. Ker osebe, ki Cvetje bero, nimajo te vrste bolezni, bo stvar ostala bolj tajna — povedale gotovo ne bodo nikomer — in nihče ne bo razžaljen, jaz bom pa storil svojo dolžnost. Recept, ki sem ga tu napisal, je iznajdba slovečega zdravnika; našel sem ga v nekem listu. Glasi se: Na neko pojedino je prišlo več gospodov iti mnogo dam — na pol napravljenih. Na mizo so prinesli tudi lepo sadje. Gospod sedeč poleg najbolj razgaljene dame, vzame najlepše jabolko in je ponudi dami poleg sebe. »Hvala presrčna! Krasno je; to bom shranila v spomin na vas, dragi gospod," odgovori dama, gospod pa reče: „Ne hranite je, bo segnilo; le takoj je pojejte." — „Potem pa ne bom imela vašega spominika" — „Nič ne de; se me bote že kako spominjali. Pojejte to jabolko takoj, da bote, kaker Eva, spoznali, da ste naga.“ Dama vstane, odide v spremstvu dr. Kisovca, ki ji svetuje, naj skuha rilec. Dolgo ga je kuhala, nazadnje se je pa v spremstvu dr. Vesela vrnila dostojno oblečena. Priporočilo v molitev. o— = ■ = ====== = ■ = = V pobožno molitev se priporočajo: I. Duhovnik v dušnem pastirstvu I. V. se priporoča presv. S. J., žalostni M. B. in dušam v vicah za sv. stanovitnost v duh. življenju ter za pomoč v par težavnih zadevah. — Fr. Starman iz Ž. v več važnih zadevah In Marjn. Kovačič Iz V. svojo na pljučih bolno hčer in njenega moža. (Darova smo oddali: 80 Din za c. sv. Fr. 5 za kruhe sv. Ant.) — Bukovec M. Mariji, sv. Jožefu, Frančišku, Antonu P. in Mali Trz. za ozdravljenje. — Uredn.: dobrotnike cerkve sv. Fr. in tri mlačne tr. II. Pokojni udje skupščin: 1. ljubljanske: Ana Šabec, Mar. Moškerc (45 1. v 111. r.) Ivana Kornič, Frančiška Lampič, Ana Brožič (55 1. v III. r.) Ana Lahajmer (50 I. v III. r.) Mar. Simonič (59 let v lil. r.), Mar. Gregorač, Mar. Pibernik, Trz. Kastelic. 2. šentviške nad Lj.: Marjn. Škerbina, Mar. Cuderman. 3. sostrške: Černe. 4. kamniške: Kamnik: Kočar Janez. — Mengeš: Kopitar Uršula, Vehovec Helena. — Radomlje: Kvas Marija. — Tunjice: Krumpestar Marija. — Trzin: Kovač Marija, Mušič Barbara. — Gozd: Spruk Lucija. — Vič. g. Mihael Sajč, zlatomašnik, + 25.VI. 26 v »Domu sv. Antona« v Mekinjah. 5. novomeške: Barbara Pelc, Ana Vovk. 6. mariborskega okrožja: Jarenina: Ana Krajnčan. — Ribnica: Marija Pisnik. — Sv. Peter pri Mariboru: Marija Poštrak. — Slovenska Bistrica: Alojzija Pleteršek. — Maribor: Katarina Leske, Janez Jarc, Ignacij Kramberger, Ana Ferlinc, Marija Gradišnik Apolonija Šerbela. — Hajdina: preč. g. Gašpar Zrecko, župnik. — Gornja Radgona: preč. g. Anton Kocbek, župnik. 7. svetotrojiškega okrožja: Sv. Trojica v Slov. gor.: Gera Roter, Marija Golob, Marjeta Kocbek (53 let v III. r,) — Sv. Ana: Marija Škof (61 let v 111. r.) — Sv. Andraž: Fr. Nedelko. — Sv. Anton: Fr. Polštrak. — Apače: Elizab. Zettl. —■ Sv. Benedikt: Neža Divjakom: Janšovec. Sv. Lenart: Ivana Rige, Alojz Rajšp. — Sv. Bolfenk: M. Peter. — Sv. Jurijna Ščav. M. Ajlec. — Sv. Pejer pri Radg. - M. Finster. — Sv. Ropert: Lorene Kurbos, M. Rojs, Magda Fras, Ana Lešnik. — Sv. Urban: M. Petrovič, Janez Švare pri Sv. Bolfenku. — Prekmurje: Beltinci: Rozika Kuhar, Štefan Forijan, Urša Lebar, Mari Roterca, Ivan Močec. — Sobota: Ana Kuhar. 8. brusnlške: Janez Ucman, M. Rukše, Hel. Miklavčič. Zahvala za uslišano molitev. I. H. se zahvaljuje iz obljube za uslišanje žalostni M. B. in sv. Ant. (Dar 300 Din smo oddali v določeni namen.) — Štefan Štukelj Mariji, sv. Jožefu in sv. Antonu za uslišanje v važni zadevi. Zahvala je bila obljubljena. — Dobrovoljec Kat. Mariji, sv. Ant. in šv. Mali Tereziji za ozdravljenje hude bolezni; zahvala obljubljena. — L. K. presv. S. J., Mariji, sv. Tereziji od D. J. za srečno prestano operacijo. (10 Din. za c. sv. Fr.) — M’. Bukovec Mariji, sv. Jožefu, Frančišku, Mali Terez, za uslišano prošnjo v več zadevah; zahvala obljubljena. — H. V. sv. Antonu za uslišanje v hudem nasprotovanju (pismo hranijo na Viču; zahvala obljubljena. Natis dovolil: P. Regalat Čebulj, prov. — Vredil p. Salvator Zobec v Ljubljani. Tiskarna Ant. Slatnar v Kamniku ker se samostalniki ne delajo iz adverbov; če jo hočemo imeti, jo moramo napraviti iz: okolica, okoličin, t. j. okoličinost. Tudi okolnost ne velja iz istega vzroka. — „Neapljem“ (60), »tabernakljem ne velja, ker ne gre izpuščati e, ki ni poluglasnik, pisati bi bilo: Neapeljem, tabernakeljem. Se bolje bi pa bilo pisati Napoljem (Napoli), za tabernakeljem pa po narodni govorici tudi ne bi bilo napačno: tabrnakeljnom. Sestavljenke: samopremago-vanje (Selbstliberwindung), zanešenjaštvo (46), svetobežen (61) imajo malo slovenskega duha. — Prav je pisati „doteknil“ (50), pa bi morali pisati tudi umekni), ne pa: umaknil (69), navdahnil (71, oddahniti (84), dotakniti (H6) Z veseljem smo brali: „odločnišega“ (86) „'najsposobnišemu“ (129). Naj bi pisali: —iši, če ni naglašen, če je naglašenvpa: ejši n. pr: močan, močnejši. Nagrobnice. Fr. Marolt, III. premenjeni natis. Ljubljana, Jugosl. knjigarna. Grešni Adamov otrok ne želi za svoj pogreb ne vencev, ne pesmi, marveč božjega usmiljenja in milostne sodbe božje. Vender je navada,' da se poje tudi pri pogrebu in te navade ne bomo odpravili. Gre pa za to, kaj se poje. Najprimerniši so spokorni psalmi, kitica iz oficija za mrtve in pesmi, ki se ozirajo na resnobni čas pogreba. V tem pogledu najbolj ustrezajo na-grobnice 3, 4, 5, 7, 8, 12, 1.3, 15, 16, 17, 20, torej večina. Druge bolj vdar-jajo na srce, naglašejo slo\o, silijo na solze. Res je sicer, da si srce v takem trenutku želi tolažbe, si se solzami lajša bol, vender pesmi ne smejo biti posvetno sentimentalne, ne preveč obupne, saj »križ nam sveti govori, da vidimo se nad zvezdami/ Str. 11. — Nagrobnice tudi ne smejo biti preveč zumetničene, ker se večinoma mora zbor hitro zbrati in nima časa za dolgo vajo. Tudi je petje na prostem težavniši nego v zaprtem prostoru. Vsak zbor prav stori, če ima par nagrobnic dobp naštudiranih vedno v rezervi. Predložena zbirka nagrobnic popolnoma ustreza svojemu namenu; vsi skladatelji so med Slovenci na dobrem glasu. Tisek lep, oblika priročna, cela ureditev posrečena. Zbirko toplo priporočamo. H. Ne priporočamo svojim bravcem knjige: Znamenja našega veka. Pojasnilo sedanjega položaja sveta. Napisal L. R. Conradi. Nakladno društvo G. Šašič in Co Novisad - Zagreb. — Knjiga obsega 127. strani,' je lepo vezana v platno, ima več slik, nekatere s hrvaškimi vpisi. Na 20. strani navaja besede dr. Fr. Lampeta iz Zgodb sv. pisma; vrste 3—5; so vrinjene in jih ni pisal dr. Lampe. Slog je zelo okoren, jezik namešan s hrvaškimi besedami, sklanjatev pogosto, neslovenska, sploh je slovenščina taka, da bi želeli, naj nikedar več ne izide knjiga v taki jezikovni obliki. Sicer pa knjiga nima nobenega odobrenja cerkvene oblasti in je ko taka za branj en a. Za novo cerkev sv. Frančiška v Šiški (v din). Nabrali so: £. p. Evgen v Kairi ,2018, č. p. Odilo v Brežicah 1700, sam. Maribor 259, č. p. Berard 40, Mar. Lukane 1550. — darovali so: tretjeredniki v Boštanju 213, v Mirni peči 340, na Polšniku 200, pri Sv. Troj. v Slov. g. 50, v Kamniku 87, K. T. dr. 5000, župnija Velesovo 520, č. g. d. sv. Šinkovpc 200O, č, g. f I Sadar 486, T. Šega 250, M. Lavrenčič 1825, Notar 200; po 100: č. g. Hutter, L. Crnilec, A. Titi, č. g. Perne, č. g. A. Jamnik, Mar. Kleindienst, V. Skočir; M. Azelin 60; po 50: K. Tramšek, Nastran, Ma. Jalovec; A. Rop 52, M. Škofljanec 40, T. Zbašnik 52, J- Zamida 5!; po- 20: ž. u. Vinica, č. g 1. Breznik, M. Krek, A. Marolt; po 25: L. Špnek, M. Papež, P. Kodra 26, A. Viiant 15, L. Čanžek 12 50, F. Marn 12; po 10: M. F.rzen, M. Po- drekar, T. Korenjak, E. Podboj, M. IViatkovich 5 dol,, A. Humar in A. Jerič po 5 lir. Več neimenovanih večje In manjše zneske. — V zahvalo za zdravje Iv. Markelj 100, župni urad Železniki (od Jerice Košmelj 150, J. Spendal 20, Kat. Ramovš 20); Ana Pust 40, Trz. Zorc 50; po 10: Trz. Govekar. Bol. s. semenišče, M. Pogorelec, Fr. Nastran, Jan. Jekler, č. g. Mih. Kmet, Fr. Prijatelj, Ana Žagar; D. Tomšič 20, č. g. J. Gužej 25, M. Gorjanec 23, M. Klinar 15, M. Zelnik 30, Iv. Imperl 40, M. In Iv. Rep 60. Nabrano: M. Bergant 200, Mrjt. Sadar 200, A. Hrovat 200, Frančiška Pečan 100, R. Rožanc 250, Trz. Škof 50. Bog povrni vsem! Za kruhe sv. Ant,: Neža Zupan in Ana Žirovnik po 5 Din. Neimenovani večje in manjše zneske. Za franč. misijone: gdč. Smolnikar nabrala 32, N. 5. Tretjeredne vaje za julij in avgust 1926. Ljubljana: M. shod: 19. sept. in 17. okt. ob polu 5. url pop.; za zadržane naslednji dan ob 5. zj. v dvorani. — Poduk za novince: 26. sept. In 24. okt. ob 4. pop. Odbojna seja: za moške 19. sept. in 17. okt.; za ženske: 8. sept. in 31. okt. ob 4. pop. Duhovne vaje: 14,—17. sept. Začetek 14. sept. ob 5. zj. Premišljevanja bodo vsaki dan trikrat. Sklep 17. sept. Dne 3. in 4. okt. bo slovesni shod vseh tretjerednlkov Slovenije. Glej .Razgled*. — Novomesto: M. shod: 19. sept. in 17. okt. ob polu 4. pop. Po shodu v sep. poduk za novince, v oktobru sprejem novih udov. — Dne 4. okt. slavnost 7 stoletnice smrti sv. Frančiška. Ob 8. govor in pontlfikaljna sv. maša, ob 10. url zborovanje v cerkvi. -4 Maribor: M. shod : 15. avg. in 8. sept. — Sv. Trojica : M. shod: 15. avg. in 8. sept. ob 2. pop. Rimsko-seraf inski koledar za leto 1926. September. Oktober. ,1 S PO.Čm. BI. Janez in Peter, in. 1. r. 2 č Črn. Sv. Štefan, kr. 3 p Cm. od dneva 4 s P.O. Sv. Roza, 3. r. 5 N 16. pobink. Bi. Geutiij, m. 1. r. 6 P £in. Bi. Liberat in Peregrin 1. r. 7 T Cm. od dneva 8 S vn.po. Rojstvo bi. I). M. Sv. Hadrijan 9 Č Čin. BI. Serafina 2. r. 10 P BI. Apolonija. Sv. Nik. Tol. 11 S BI. Bonavnt. B. 1. r. 12 N 16. pobink. Ime Marija 13 P Čm. BI. Frančišek Kald. 1. r. 14 T Povišanje sv. Križa ir. S kvatr. Mar. 7 žalosti 16 C Čm. Sv. Kornelij in Oiprijan 17 p VO.PO. kvatr, Vtisn. ran sv. o. Fr. 18 s P.O. kvatr. Sv. Jožef Kupert. 1. r.’ 19 N 17. pobink. 20 P Sv. Evstahij in tov. m. 21 T SV. Matej ap. in ev. 22 S Sv. Tom. Viln. Sv. Mavricij 23 Č Najd. trupla sv. Klare 24 p P.O. Sv. Pacifik 1. r. 25 s Čm. o sv. Mariji 26 IM 18. pobink. BI. Lucija 27 P P.O. Sv. Eljzearij 3. r. Sv. Koz. in D. T Čm. BI. Bernardin Feit. 1. r. 29 S P.O. Sv. Mihaelj nadang. 30 Č Sv. Jeronim c uč. 1 P Čm. BI. Janez in Nikolaj 1. 8. r. 2 S P.O. Sv. angelji varihi 3 N 19. pobink. Prenos sv. Klare 4 P VOPO. Naš sv. o. Frančišek 6 T Čm. mej osmino. Sv. Placid in tov. 6 S P.O. Sv. Marija Frančiška 3. r. 7 Č Presv. rožn. venca D. M. 8 P Sv. Birgita 3. r. 9 S Čm. Sv. Dijonizij in tov. 10 N P.O. 20. pobink. Sv. Danijel in tov. 11 P osmina n. sv. o Frančiška 12 T P.O. Sv. Sorafin 1. r. 13 S Čm. Sv. Edvard kr. 14 O Sv. Kalist p. • 16 p Sv. Terezija 16 s Čm. o sv. Mariji 17 N 21. pobink. Sv. Hedviga 18 P Sv. Luka ev\ 19 T P.O. Sv. Peter Aljkant. 1. r. 20 S Sv. Janez Knc. 21 C Čm. BI. Jakop, pk. 1. r. 22 p Posveč. domače cerkve 23 s BI. Josipina 2. r. . 24 N 22. pobink. Sv. Rafaelj nadan. 26 P Čm. mej osmino posveč. c. 26 T BI. Bonavnt. P. 1. r. 27 S mej osmino posveč. c. 28 Č Sv. Simon in Juda, ap. 29 p osmina posveč. c. 80 s P.O. BI. Angelj A kr. 1. r. 31 N| 23. pobink. /