TISKOVINA
Poštnina placana pri pošti 1102 LjubljanaPošiljatelj Salve d. o. o. Ljubljana



JULIJ 2022 | ŠT. 3 | SKUPNA ŠT. 627 
SALEZIJANSKI VESTNIK za don Boskove prijatelje in salezijansko družino 
ISSN 2536-1651 tiskana izdaja ISSN 2536-3875 spletna izdaja 

Vse delati 
v Božjo cast, da bi bil to, kar moram biti: sveti salezijanec. 
BLAŽENI ARTEMIJ ZATTI 
OLTARNA SLIKA SV. ARTEMIJA ZATTIJA V CERKVI NJEGOVEGA ROJSTNEGA KRAJA BORETTO (ITALIJA). VIR: ARCHIVIO HISTÓRICO SALESIANO ARGENTINA SUR 

Sándorjev relikviarij 
˜ 4. junija 2022 je vrhovni predstojnik Ángel Fernández Artime v Budimpešti blagoslovil novi relikviarij, posvecen salezijancu bratu, mucencu komunizma, bl. Štefanu Sándorju (1914–1953). 
˜ Na prednji strani je upodobljen Štefan Sándor s Salezijanskim vestnikom, preko katerega je spoznal don Boska. 
˜ Na hrbtni strani je upodobljen z inšpektorjem Lászlóm Ádámom (1892–1977) ter Tiborjem Dánielom (1925–1956), ki je bil Štefanov spremljevalec v casu preganjanja. 
˜ Na straneh je upodobljen salezijanski križ z dobrim pastirjem in geslom »Potrudi se, da te bodo ljubili«. Križ simbolicno prebije zaporniške rešetke komunizma. 


Don Bosko po svetu 



Na Nizozemskem in v Flandriji izhaja Salezijanski vestnik z naslovom Don Bosco magazine. Izhaja štirikrat letno za clane sale-zijanske družine in don Boskove prijatelje. 

V Kambodži izda­jajo salezijanci, od leta 2013 poveza­ni v delegaturo v okviru tajske sa­lezijanske inšpek­torije, Salezijanski vestnik v kmeršci­ni, uradnem jeziku Kambodže. 
Salezijanci na Kubi, v Domini-kanski republiki in Portoriku, pove­zani v inšpektorijo Antili, že 67 let izdajajo Salezijan-ski vestnik, ki izide vsaka dva meseca na 36 straneh. 

Uvodna beseda 

OSVOJIMO SLOVENIJO 
Z LJUBEZNIVOSTJO! 

MARKO KOŠNIK, sdb salezijanski inšpektor 

Spoštovani bralci revije Don Bosko! Mar imate tudi vi obcutek, da je družbeno ozracje v Sloveniji zastrupljeno z duhovno mracnostjo? Slovenija je vse bolj duhovno plitva in prazna. Cerkev izgublja svoj boj. Žalostno, ampak na sladke besede in obljube o svobodi dobesedno padajo ljudje kakor ose na zrelo sadje. 
P
o svoje razumem. Ljudje smo bitja, ki v nekaj moramo verjeti. Pa cetudi so to le obljube o necem boljšem. Tam, kjer vlada mracnost duha, narod ne zmore vec lo­citi med zrnjem in plevami, med pravo svobo-do in prazno propagando. Ah, naj bo dovolj. Ne išcimo nepotrebnih razlag, ampak raje razmišljajmo, kakšen bo naš odgovor. Menim, da je cas, da se povežemo v boju za duhovno prenovo, osvoboditev in osvojitev Slovenije. 
Za ta poziv k skupnemu boju me navdihuje sam sv. Francišek Saleški. V letu, ko obhajamo 
400. obletnico smrti tega kršcanskega huma­nista, lahko pri njem crpamo mnoge zglede. Namrec, ko je Saleški koncno uresnicil dol­goletno željo, da bi postal duhovnik, so ga zaradi njegove pronicljivosti kmalu izvolili in umestili kot prošta ženevskega kapitlja. Toda zaradi protestantskih kalvincev so bili vsi v izgnanstvu. Ob umestitvi za prošta je imel enega najdrznejših in programsko usmer­jenih govorov: »Treba je ponovno osvojitiŽenevo. Toda kaj bomo torej storili mi …? Z ljubeznijo moramo razmajati obzidje mesta, z ljubeznijo ga moramo napasti, z ljubeznijo ga moramo ponovno osvojiti. Vodovod, ki na­paja in hrani tako rekoc vse vrste krivovercev, so zgledi pokvarjenih duhovnikov, dejanja in besede, z eno besedo, krivicnost vseh, poseb-no cerkvenih oseb. Po naši krivdi je Božje ime onecašceno vsak dan med narodi.« Sv. Fran­cišek Saleški ni ostal le pri besedah, ampak je s svojo metodo in strategijo, ki se ji rece lju­beznivost, prenovil in navdušil najprej svojo duhovšcino in nato pridobil še celotne pok­rajine. 
Njegov zgled nam odpira oci, da je ljube­znivost neverjetno mocno orožje, ki razbije mracnost duha in prinaša svobodo v vse pore osebnega, verskega in družbenega življenja. Ljubeznivost naj bo tudi naše orožje. To je orožje, ki povezuje in ne deluje na silo. Zacni-mo pri sebi, kakor nas vabi sv. Pavel: »Poklica­ni ste k svobodi, bratje. Samo da vam svobo­da ne bo pretveza za mesenost, marvec drug drugemu služite z ljubeznijo« (Gal 5,13). Puš-cica ljubeznivosti je najprej usmerjena v nas same in naša mala obcestva, ki so vse prevec preplavljana z godrnjanjem, nasprotovanjem in povprecnostjo. Preprosto, manjka nam pra­ve gorecnosti! Ljubezni! Kakor pridne cebele dodajmo med ljubeznivosti v naše vsakdanje satovje odnosov in dejanj. Od tod se zacenja prenova! Od znotraj! Prenovimo Cerkev na Slovenskem. Ljubeznivost vse obrne na bolje. Trudil in prizadeval si bom, da bodo salezijan­ske ustanove vse bolj prežete z ljubeznivostjo in da bodo žarišca prenove Cerkve in družbe. 
Dragi don Boskovi prijatelji, poziv velja nam vsem: Z ljubeznivostjo ponovno osvojimo Slovenijo! 
julij 2022  
Beseda vrhovnega predstojnika 


PRVI SALEZIJANEC SVETNIK 

ÁNGEL FERNÁNDEZ ARTIME, sdb vrhovni predstojnik salezijancev 

Z velikim veseljem smo sprejeli novico, da je papež Francišek pooblastil Kongregacijo za zadeve svetnikov, da razglasi odlok o cudežu, ki ga pripisujejo priprošnji blaženega Artemija Zattija, salezijanca brata, clana družbe sv. Janeza Boska. Rodil se je 12. oktobra 1880 v Borettu (Italija), umrl pa 15. marca 1951 v Viedmi (Argentina). 
S 
tem dejanjem je sveti oce odprl pot kanonizaciji blaženega Artemija Za­ttija. Globoko smo hvaležni Bogu in papežu Francišku. Salezijanska družina, argentinska Cerkev, zlasti škofija Viedma, Boretto v Italiji, njegovo rojstno mesto in škofija Reggio Emila živijo v ozracju velike­ga navdušenja. 
PRICEVALEC UPANJA 
Ta novica je v luci Gospodove velike noci sporocilo in seme upanja za dramaticni cas, ki ga doživljamo v znamenju pandemije in predvsem tolikih vojn, še posebej tiste v Ukrajini, ki prinašajo smrt, bolecino in uni­cenje. Artemij Zatti nas spodbuja, da živi-mo upanje kot krepost in kot držo življenja v Bogu. Pot do svetosti zelo pogosto zahteva spremembo vrednot in vizije. To je bila pot, ki jo je živel Artemij, ki je v življenjskih pre­izkušnjah v križu odkril veliko priložnost, da se prerodi v novo življenje. 
PRIJATELJ UBOGIH 
Artemij Zatti je svoje življenje posvetil Bogu v služenju bolnim in ubogim. Postane vod­ja bolnišnice sv. Jožefa v Viedmi, širi krog svojih pacientov in s svojim nelocljivim ko­lesom obiskuje bolne v mestu, zlasti najrev­nejše. Upravlja z velikimi vsotami, vendar je njegovo življenje zelo revno: za potovanje v Italijo ob don Boskovi razglasitvi za svetni­ka so mu morali posoditi obleko, klobuk in kovcek. 
Artemij Zatti se je zavedal in vzbujal za­vedanje, da se roke vseh, ki so bili z njim, dotikajo trpecega Kristusovega telesa in so lahko znamenje usmiljenih Ocetovih rok. Vse to ga je pripeljalo do tega, da je pre­poznal edinstvenost vsakega pacienta, z njegovim dostojanstvom in slabostmi. Ve­del je, da je bolnik vedno pomembnejši od njegove bolezni, zato je poskrbel, da je pris­luhnil pacientom, njihovi anamnezi, tesno­bam, strahovom. Vedel je, da tudi takrat, ko ni mogoce pozdraviti, je vedno mogoce ozdraviti, potolažiti, vedno je mogoce lju­dem nuditi bližino, ki se kaže v zanimanju za cloveka pred njegovo boleznijo. Ustavi se, prisluhne, vzpostavi neposreden in oseben odnos z bolnikom, do njega izkaže empatijo in cutenje, pusti se vplesti v njegovo trplje­nje do te mere, da ga prevzame. Artemij je to bližino doživljal kot izraz ljubezni Jezu­sa Kristusa, dobrega samarijana, ki se s so­cutjem bliža vsakemu cloveku, ranjenemu od greha. Cutil se je poklicanega, da bi bil usmiljen kot Oce in ljubil zlasti svoje bolne, šibke in trpece brate in sestre. To bližino je živel osebno in v skupnostni obliki: ustvaril je skupnost, sposobno skrbeti, ki nikogar ne zapusti, ki vkljucuje in sprejema predvsem najbolj krhke. 
SALEZIJANEC BRAT 
Zanimiv lik Artemija Zattija nas vabi, da mladim predstavimo car posvecenega življe­nja, radikalno naravo sledenja pokornemu, ubogemu in cistemu Kristusu, prvenstvo Boga in Duha, bratsko življenje v skupnosti, polno predanost poslanstvu. Poklic salezi­janca brata je del fizionomije, ki jo je don Bosko želel dati salezijanski družbi. Seveda ga ni enostavno zaznati in sprejeti. Lažje za­cveti tam, kjer se med mladimi spodbujajo laicni apostolski poklici in se jim predstavi veselo in navdušeno pricevanje o redovni­škem posvecenju, kot je Artemij Zatti. 
ARTEMIJ ZATTI SVETNIK! 
V tem letu, posvecenem svetemu Francišku Saleškemu, zagovorniku in pospeševalcu poklicanosti k svetosti za vse, nas pricevanje Artemija Zattija spominja na to, kar je potr­dil drugi vatikanski koncil: »[Da] so vsi ver­ni v vsakem stanju in okolišcinah poklicani od Gospoda, vsak na svoji poti, k svetos-ti, katere popolnost je nebeški Oce.« Tako Francišek Saleški kot don Bosko in Artemij v vsakdanjem življenju predstavljajo izraz Božje ljubezni, ki jo sprejemajo in tudi vra-cajo. Naši svetniki so želeli odnos z Bogom približati življenju in življenje odnosu z Bogom. Gre za predlog »svetosti sosednjih vrat« oziroma srednjega razreda svetosti, o kateri nam s tolikšno naklonjenostjo govori papež Francišek. 
Bodimo pripravljeni sprejeti milost in spo-rocilo, ki nam ga Cerkev oznanja po price­vanju salezijanske svetosti tega salezijanca brata. Lik Artemija Zattija nas spodbuja in navdihuje, da postanemo znamenje in no-silci Božje ljubezni do mladih in ubogih. 


Naš dragi Artemij Zatti je cudovit lik, ker je prvi svetnik v naši Družbi. Seveda, tudi don Bosko je svetnik, a je naš ustanovitelj. Dominik Savio je svetnik, ki izraža lepoto don Boskove vzgoje in poti svetosti. Sveta Alojzij Versiglia in Kalist Caravario sta pot svetosti prehodila v muceništvu, ko sta prelila 
svojo kri. Artemij pa je 
svetost živel v preprostosti vsakdana, v ponižnem služenju mladim, družinam in predvsem bolnikom. 




ja povabil k molitvi k Mariji Pomocnici za ozdravitev in mu predlagal naslednjo zaob­ljubo: »Ce te ozdravi, se boš tem bolnikom posvetil vse življenje.« Artemij je z veseljem opravil to obljubo in cudežno ozdravel. De-jal je: »Veroval sem, obljubil sem in bil sem ozdravljen.« V skladu z obljubo, dano Mari-ji, se je takoj in v celoti posvetil bolnišnici. Njegova služba pa kmalu ni bila omejena samo na bolnišnico, ampak se je razširila na celotno mesto. Ko so ga klicali, ob kateri koli uri podnevi ali ponoci, v vsakem vremenu, je odšel med kolibe predmestja in vse opravljal brezplacno. Njegov sloves svetniškega bolni-carja se je razširil na jug Argentine in k nje-mu so vozili bolnike iz vse Patagonije. Raje so prihajali k svetniškemu bolnicarju kot k svojemu zdravniku. 
Leta 1950 je neutrudni bolnicar padel z lestve, ob tem pa so se pokazali simptomi raka, ki ga je diagnosticiral kar sam. Kljub temu je svoje poslanstvo opravljal eno leto. Po junaško sprejetem trpljenju je umrl 15. marca 1951, obdan z naklonjenostjo in hva­ležnostjo celotnega prebivalstva. 
Salezijansko družbo sestavljajo kleriki (duhovniki) in laiki (bratje), ki v brat-skem dopolnjevanju živijo isti poklic. 
Vsak salezijanec je odgovoren za skup-no poslanstvo in pri tem sodeluje z bogastvom svojih darov ter laiških in duhovniških znacilnosti enega samega salezijanskega poklica. 
Salezijanec brat prinaša na vsa vzgojna in pastoralna podrocja svoji laiškosti lastno vrednoto, po kateri blizu mladim in stvarnosti dela na svojski nacin pricu­je za Božje kraljestvo. 
Salezijanska Slovenija ima bogato tradi­cijo salezijancev bratov najrazlicnejših poklicev in darov, ki se, hvala Bogu, na­daljuje tudi danes: na Rakovniku živijo sebo bekes, ki opravlja službo zakrista­na svetišca Marije Pomocnice, krojaški mojster rudi kolbl in vrtnar andrej sajko, na Trsteniku pa salezijansko skupnost »jezi in razveseljuje« mizar in misijonar vilko poljanšek. 
Salezijanci bratje 



misijoni doma 


BITI VEDNO VESEL IN ODPRT 
Joseph Duc Hac Nguyen, mladi salezijanski misijonar iz Vietnama 
Joseph Nguyen Hau Duc se je rodil leta 1993 v vietnamski pokrajini Dong Nai. Sam je v prvih stikih inšpektorju Marku Košniku zapisal: »S pogledom na Jezusa Kristusa in po don Boskovi želji hocem prinašati veliko veselje drugim. Rad sem z mladimi, zlasti revnimi. Rad bi bil misijonar, kot je bil Andrej Majcen, ki prihaja iz vaše dežele.« V Vietnamu je koncal noviciat in dve leti filozofskega študija, nadaljnja formacijska pot pa ga caka pri nas. 
pripravila MAJA ŽIBERT 
Kako si spoznal don Boska in salezijance? 
Odkar pomnim, sem povezan s salezijanci. Dejansko se prvega trenutka, kdaj sem se srecal z don Boskom in ga pobližje spoznal, ne spominjam, a glede na to, da sem odrašcal v salezijanski župniji, so salezijanci del moje­ga življenja od trenutka, ko sem se pojavil na tem svetu. Krstil me je salezijanski duhovnik. Dolga leta sem bil ministrant, vedno sem obiskoval salezijanski oratorij, celo glasbo sem študiral na salezijanski šoli. Po poklicu sem sicer profesor matematike, a ko sem štu­diral na univerzi, sem bival v salezijanskem študentskem domu. 
In ker je bilo moje življenje od nekdaj pove­zano s salezijanci, sem tudi sam postal salezi­janec. Danes sem salezijanski misijonar. 
Moje življenje so mladi, ki se združujejo ob Mariji in don Bosku, in sam želim biti salezi­janec, ki bo del teh mladih. 
Kako so se v družini odzvali na tvojo odlo-citev, da postaneš salezijanec? 
Od nekdaj se je moje življenje obracalo v smer, da nekoc postanem duhovnik. Zaradi življenja v salezijanskem duhu že v zgodnjem otroštvu sem si tudi sam od nekdaj želel pos­tati duhovnik. Moji vzgojitelji, kateheti in redovniki so mi dejali: »Joseph, ko odrasteš, pridi in postani duhovnik.« Takrat sem jim z veseljem odgovarjal, da bom. Da pridem med njih, da postanem redovnik. Da sem lahko vsakokrat tako odgovarjal, ko so me »izzvali«, sem moral naprej živeti in delova-ti z dobrim zgledom. Ko sem odrašcal, sem tudi sam prišel do zakljucka, da želim svoje življenje posvetiti Bogu. Želel sem postati podoben salezijancem: biti vesel, biti odprt. In nenazadnje, zavedal sem se, da je moja odlocitev za posveceno življenje dokoncno 

Menim, da so mladi v Sloveniji zelo pogumni, dinamicni in ustvarjalni. Številni so zelo uspešni. Moram pa priznati, da mi je za nekatere, ki so zelo uspešni, malo žal. Opažam, da so številni prevec zaposleni z lovljenjem uspehov in postopoma pozabljajo na nujnost vracanja k Bogu. Pozabljajo, da je Bog vir njihovega uspeha in srece. 



povezana in izrecena iz ljubezni do Njega. Ker ljubim Boga, želim služiti mladim. Mla-dim želim prinesti le najboljše, želim odgo­varjati na Božje darove na nacin, da dajem ljubezen mladim. 
V družini imam še tri brate ter dve sestri. Skupaj nas je sedem otrok. Ena sestra je tudi redovnica. Družina je bila vesela, ko so vi-deli, kako se obraca moje življenje. A kljub vsemu niso bili najbolj veseli, da postanem salezijanec. Moja mama mi je nekoc dejala, da pozna nekega drugega duhovnika, s ka­terim me lahko poveže in mi tako pomaga. Rekla mi je: »Veš, ce boš postal takšen du­hovnik, boš bogatejši kot salezijanci in boš bolj spoštovan.« A sem ji odgovoril, da ne bom duhovnik zaradi želje po spoštovanju ter bogastvu, pac pa zato, ker ljubim Boga. 
Eden od velikih misijonarjev v vaši deželi je bil Andrej Majcen. Kje in kako si ga spoznal? 
Ko sem bil v noviciatu, sem slišal veliko zgodb o življenju Andreja Majcna. Po no-viciatu sem odšel v novo salezijansko skup­nost, kjer sem nadaljeval šolanje na filozofski akademiji. In prav v tej skupnosti je svoj cas živel Andrej Majcen. To je bila zame velika milost. Na vsakem koraku znajo domaci­ni in salezijanci pripovedovati o Majcnovih vrlinah. Na lastne oci sem videl dela, ki jih je opravil. Tam je polno njegovih podob, ki so jih njemu v cast in spomin postavili domaci­ni. Andrej Majcen je bil za vietnamsko skup­nost oce, misijonar in velik svetnik. Imel sem sreco, da sem del življenja preživel prav v tej skupnosti. Še vecjo pa imam danes, saj živim in delam v državi, od koder je Majcen izšel. In celo bivam v hiši, ki nosi njegovo ime. 
Kaj mi je pri Majcnu najbolj všec? Majcen je zaupal v Marijo. Veste, med komunizmom so nam v Vietnamu vzeli vse. Majcen pa se je znal upreti in je veckrat dejal: »Marija nam bo pomagala in naše hiše ne bodo mogli kar tako zapleniti.« In res je bilo tako. Kar je re-kel Majcen, to se je uresnicilo. Komunisti so v tisti vasi takrat vzeli in pobrali vse. Le hiše, kjer so bili naseljeni oni, niso unicili oz. je oropali. Temu lahko recem cudež. 
Postal si prvi vietnamski misijonar v Slove­niji. Kako bi opisal Slovenijo in svojo dose-danjo izkušnjo bivanja pri nas? 
O Sloveniji lahko zaenkrat povem le lepe 

misijoni doma 
stvari. Toliko lepot sem že spoznal tukaj in doživel veliko novih izkušenj. Slovenija je zelo lepa država s številnimi zelenimi po­drocji. Tukaj je zrak zelo cist, kar je dobro za zdravo in srecno življenje. Pokrajina lahko daje ljudem obcutek miru in romantike. 
Slovenšcina ni lahek jezik. Skušam se ga nauciti, saj je zame bistvenega pomena, da lahko tukaj živim in delam kot misijonar. V Sloveniji je izobraževalni sistem zelo sodo­ben, napreden in dober. To mladim ljudem pomaga pri njihovem razvoju, hkrati pa jim daje možnosti samostojnega uveljavljanja v službi. 
Kako kot misijonar gledaš na prihodnost salezijanskega poslanstva v Sloveniji? 
V Sloveniji še nisem dolgo, zato tudi še ne 

Salezijanci v Sloveniji živijo blizu ljudem in zanje. Prav sreco imam, da sem prišel v Slovenijo med te salezijance. Moje poslanstvo je, da evangeliziram. Evangelizacija pomeni, da prinašamo Boga drugim. Misijonarji se zavedamo, da to pomeni z dobrim in ljubecim nacinom življenja. Slovenija in njene salezijanske skupnosti so dobre za rast svetnikov, takih, kot je bil Andrej Majcen. Verjamem, da ne bo postal svetnik samo on, temvec tudi drugi salezijanci iz teh svetih krajev. Želim se nauciti dobrote, ki jo živite 
tukaj. 
razumem vseh kulturnih in drugih navad Slovencev. Zato mi je težko podati konkreten in jasen pogled na salezijansko evangelizaci­jo tega dela sveta. Izrecem lahko le kakšno misel. 
Današnja evangelizacija ni pricevanje z bese­dami. Evangelizacija pomeni živeti življenje na nacin, da drugim pokažemo, da živimo Gospodovo življenje z navdušenjem – pol-ni življenja in srece, ne glede na to, kje smo. Kajti veselje in sreca sta vedno privlacna za vse, posebno še za mlade. Ko uspemo priti v njihova srca, pa bo Sveti duh poskrbel za vse drugo. Toda kako živeti življenje, da bo dostopno tudi drugim? Da nam bodo verjeli, da mislimo resno in da je salezijanska vzgoja, karizma in nacin življenja dober življenjski slog? Mislim, da s trdno vero in socialnim mreženjem. 
foto: osebni arhiv 



Salezijanska mladina 

BOJ za SRCA MLADIH 
Salezijanec Ján Holubcík, delegat za SMP na Slovaškem 

BLAŽKA MERKAC, sals 
Ján, na Slovaškem si delegat za salezijansko mladinsko pastoralo, kjer imaš še mnogo drugih zadolžitev in nalog. Prosim, da se nam na kratko predstaviš. 
Star sem 46 let. Prihajam iz majhne vasi na severu Slovaške, kjer imamo cudovite gore. Študiral sem ekonomijo na univerzi v Bratislavi. Potem pa sem se odlocil, da se pridružim salezijancem. Teologijo sem štu­diral v Italiji. Zelo rad hodim v hribe, be-rem in poslušam glasbo. Moj najljubši šport je smucanje in moj najljubši bend U2. Rad imam mlade in rad poslušam njihove ži­vljenjske zgodbe. Poleg teologije imam rad tudi psihologijo. 
Kako dolgo si že delegat za salezijansko 
mladinsko pastoralo in katere so tvoje 
glavne zadolžitve? 
Delegat za salezijansko mladinsko pasto­ralo sem že cetrto leto. To je zelo zanimiva služba, ki zahteva veliko ljubezni do mladih, don Boska in veliko potovanj. Zahvaljujoc temu poslanstvu sem spoznal veliko zani­mivih ljudi in se udeležil številnih zanimi­vih srecanj. Zelo sem vesel tega, ceprav sem pogosto utrujen. Moc najdem v molitvi in v gorah. Bog je tisti, ki me je poklical v to službo in me pri tem spremlja in mi poma­ga. Med mladimi se pocutim dobro in jim želim pomagati najti resnico, smisel življe­nja in osebno srecanje z Jezusom. Moj glav­ni cilj je negovati don Boskovo karizmo v naših centrih. Imamo 25 pastoralnih cen­trov. Poskušam jih obiskovati in pomagati sobratom, ki tam delajo. Poleg tega sem za­dolžen za nacionalne prireditve na podro-cju športa, glasbe in duhovnega življenja. Skupaj s sodelavci razmišljamo o tem, kako lahko danes vzgajamo mlade v don Bosko­vem duhu. 


Salezijanska mladina 
Pred kratkim ste na Slovaškem organizirali tradicionalni glasbeni festival Lumen. Nam ga lahko na kratko predstaviš in kaj je njegov glavni namen?  
Glavni cilj festivala Lumen je mladim ustva­riti cas za druženje s prijatelji in kakovostno gospel glasbo, predvsem pa ustvariti cas, da zacutijo Božji dotik. Zaradi tega poskušamo doseci vso mladino, ne le tiste, ki verjamejo v Boga. Želimo, da slišijo pricevanje drugih vernikov. Na festival povabimo tudi znane osebnosti iz komercialnega sveta. Prireditve se odvijajo na glavnem odru na Trgu Trojice v Trnavi, v mestni športni dvorani, v pro-storih mestne hiše ali v dvoranah Univerze Trnava in kina Hviezda. Poleg bogatih izku­šenj na koncertih, kjer nastopajo kakovostne slovaške in tuje zasedbe, ki jih organiziramo na visokem nivoju z uporabo profesionalne zvocne in svetlobne opreme, ponujamo tudi veliko prostora za prijateljska druženja, ki festivalskemu dogajanju dodajo družinsko vzdušje in edinstvenost. 


Ime 
Ján Holubcík 
Država 
Slovaška 
Mesto 
Bratislava 
Najljubši dan v tednu 
Nedelja 
Najljubši kraj za potovanje 
Alpe 
Najljubši okus sladoleda 
Limona 
Najljubši film 
Forrest Gump 
Najljubši svetnik 
Pier Giorgio Frassati 
Najljubši citat iz Svetega pisma 
Bog je namrec svet tako vzljubil, da je 
dal svojega edinorojenega Sina, da bi 
se nihce, kdor vanj veruje, ne pogubil, 
ampak bi imel vecno življenje. 
(Jn 3,16) 
Kateri so po tvojem mnenju najvecji izzivi pri delu z mladimi danes? Kako se mladi vracajo izza zaslonov? Ali obstaja kakšna razlika? 
Obstaja velika razlika. Vrnitev mladih je težka. Korona je mocno prizadela življenja mladih. Že zdaj vidimo, da je v naših pasto­ralnih centrih manj mladih. Vecje posledice bomo videli kasneje. Ne smemo pa obupati in se moramo še nap-rej boriti za srca mladih ljudi. Preprican sem, da je najboljši nacin ustvarjanje globo­kih osebnih odnosov z mladimi. 
Ne moremo mimo trenutne situacije, ki se dogaja nedalec od vaše meje. Kako ti in mladi na Slovaškem doživljate vojno v Ukrajini? 
Zadnje tri mesece, odkar so ukrajinski be-gunci priceli prihajati v Bratislavo v velikih skupinah in so se mnogi nastanili v objektih vecjih zmogljivosti, smo salezijanci iskali nacine, kako pomagati otrokom in mlado­stnikom, ki prihajajo skupaj s temi velikimi skupinami. Veliko ljudi iz Bratislave, vkljucno z mladi-mi, je šlo za vec dni na meje s takojšnjo po­mocjo ter Ukrajincem in beguncem ponu­dilo zacasno zatocišce na svojih domovih. Ker so se razmere stabilizirale in dnevno število vstopajocih beguncev upada, je po­udarek na njihovi integraciji v naša življenja in družbo. Salezijanci smo vedno delali z mladino in otroki in tudi v tej situaciji to ni izjema. Za begunce so odprti vsi salezijanski centri na Slovaškem: dejavnosti za najstni­ke, igralnice za mamice z majhnimi otroki, poletni tabori, tecaji slovašcine, pomoc pri iskanju zaposlitve za matere ... Pomagati želijo tudi mladi iz naših centrov, zato poleg priprave poletnih taborov za slo­vaške in ukrajinske otroke izvajajo tedenske aktivnosti. Za Ukrajince v Prešovu pripravljajo ustvar­jalne delavnice, športne dogodke, izlete, 


pomoc pri ucenju. Mladi iz salezijanskih centrov v Bratislavi hodijo trikrat na teden v ogromen center v Gabcíkovem (tik ob Bratislavi), kjer je okoli 300 otrok, starih od 0 do 17 let, in se ukvarjajo s športnimi, ustvarjalnimi in plesnimi dejavnostmi. Ve­liko mladih iz salezijanskih centrov hodi v manjših skupinah pomagat v druge nastani­tvene objekte po Bratislavi. Poleti bodo potekali tabori za ukrajinske ot­roke, mestni tabori in tabori ucenja z igra-mi. Poleg teh dejavnosti je živa stalna humani­tarna podpora, ki jo salezijanci ponujajo ne­posredno v Ukrajini. Ljudje vse te dejavno­sti podpirajo tako financno kot materialno in preživljajo svoj cas z begunci.. 
Ján, hvala za tvoj cas. Kaj bi za konec dejal salezijanski mladini v Sloveniji?   
Želim vam poguma, veselja in pripravlje­nosti služiti. Ne bojte se govoriti mladim o Jezusu in don Bosku! 
Pota mladinske pastorale 

MEDVERSKI DIALOG 
V ORATORIJU 


JURE BABNIK, sdb delegat za salezijansko mladinsko pastoralo 
Gotovo vsi poznate oratorij. Kako ga tudi ne bi, saj v Sloveniji skorajda ni župnije, ki v poletnem casu ne bi imela oratorija. Don Boskov oratorij za razliko od poletnega oratorija poteka skozi celo leto. V velikem delu sveta, kjer delujejo salezijanci, oratorij pomeni ustanovo, ki deluje skozi celo leto in v prostem casu zbira mlade. V Sloveniji, kakor tudi v velikem delu zahodne Evrope, temu ne recemo oratorij, temvec salezijanski mladinski center. V tem besedilu beseda oratorij pomeni salezijanski mladinski center oz. oratorij, ki deluje skozi celo leto. 
P
rvi don Boskov oratorij se je razvil v Turinu, v mestni cetrti, ki se imenu­je Valdocco. Valdocco je bil tedaj na obrobju in v ta del so prihajali priseljenci iz okoliškega podeželja. Tudi danes je Valdocco vecinoma sestavljen iz priseljencev, v njem pa še vedno deluje oratorij, ki se ponaša s tem, da je prvi don Boskov oratorij. Oratorij je bil in je odprt za vse, ki želijo vstopiti vanj in ki se držijo osnovnih pravil medsebojnega sobivanja. Ker je v Valdoccu veliko priseljen­cev, ti obiskujejo tudi oratorij. V zadnjih ca-sih so ti priseljenci v veliki meri musliman­ske veroizpovedi. Podobno se dogaja tudi v drugih vecjih italijanskih in evropskih mes-tih, kjer salezijanske oratorije obiskuje veliko mladih, ki niso kršcanske veroizpovedi ali sploh niso verni. Zastavi se nam vprašanje, kako z njimi delati. 
V odnosu do ljudi drugacne vere imamo kot kristjani nekaj razlicnih možnih pristopov. 
PREPRICEVANJE 
Prvi je verski prozelitizem. To pomeni, da skušamo vsakega, ki je drugacne veroizpo­vedi oz. ki ni veren, na vsak nacin prepri-cati, naj postane kristjan. Kršcanska vera je namrec najbolj bogata vera in samo v njej se je Bog razodel kot Jezus. Imamo torej vso resnico in do te resnice moramo pripeljati tudi druge. Takšen pristop ni uradni pristop Cerkve in tudi nikdar ni bil Jezusov pristop, saj ne spoštuje clovekove svobodne privoli­tve srca. V zgodovini Cerkve bi ga lahko zas­ledili v množicnih pokristjanjevanjih, kadar so se ljudje spreobracali v neko vero zaradi vladarja. 
MOLK 
Danes velja spoštovanje veroizpovedi druge­ga. Od drugega vatikanskega koncila je Cer­kev spoznala, da je v vsaki religiji navzoce Božje delovanje, da so v vsaki religiji semena resnice. Zato velja, da vsak, ki v katerikoli religiji živi po svoji vesti in nima možnosti spoznati Jezusa, pride v nebesa. Enako velja za tiste, ki niso verni in živijo po svoji ves-ti ter nimajo možnosti spoznati Jezusa, tudi oni pridejo v nebesa. V velikem delu zahod­ne Evrope je spoštovanje veroizpovedi oz. nevere drugega pomenilo, da kristjani o svoji veri pred drugace vernimi niso govorili oz. 
ne govorijo, da bi jih ne užalili. To je drugi možen pristop do drugace verujocih: molk o svoji veri. 
Vrnimo se k mladim, ki so drugacne veroiz­povedi ali neverni in redno obiskujejo ora­torije. Kako torej delati z njimi, ce velja, da je oratorij dom, ki sprejema, šola, ki vzgaja, igrišce za prijateljevanje in župnija, ki evan­gelizira? To je resno vprašanje, ki si ga sale-zijanci zastavljamo. Jasno je, da nikogar ne moremo in ne smemo na silo spreobracati oz. mu ne smemo vsiljevati svoje vere. Vzgo­ja in z njo verska vzgoja sta pravici staršev in starši imajo pravico, da otroke vzgajajo v svoji veri. Enako imajo otroci pravico, da so vzgajani v veri svojih staršev. Vzgojitelj in ucitelj ne sme delati proti volji staršev. Vsa ta nacela so zapisana tudi v cerkvenih doku­mentih, ki govorijo o vzgoji. Kaj torej storiti, ko so redni oratorijski obiskovalci razlicnih veroizpovedi: nekaj jih je muslimanov, nekaj pravoslavnih, nekaj protestantov, nekaj kato­licanov in nekaj nevernih? To je npr. povsem realna situacija mladinskega centra ali šole v Belgiji. Ena od rešitev, precej navzoca v teh salezijanskih okoljih, je, da v oratoriju ne govorijo vec o veri in o Jezusu. Govor o veri in o Jezusu bi namrec lahko na koga deloval kot prisila v veri in bi bilo proti volji staršev. Oratorij se vec ne imenuje župnija, ki evan­gelizira, ampak se imenuje kraj smisla, saj je smisel tista presežna vrednota, ki je skupna vsem veroizpovedim in tudi nevernim. 
PRIPOVEDOVANJE 
Kje pa potem sploh še lahko govorimo o kr-šcanski veri in kakšen je sploh možen nacin, da bodo drugi spoznali Jezusa in se zanj od­locili? Ali ni morda tudi takšen molk o Jezu­su dodatno prispeval k temu, da kršcanstvo upada in da ni vec domacih duhovnikov? 
V februarju smo imeli srecanje salezijanci, ki smo odgovorni za mladinsko pastoralo v evropskih deželah. V Belgiji je za salezijan­sko mladinsko pastoralo trenutno odgovo­ren duhovnik, ki je misijonar in prihaja iz Mehike. Iz povsem katoliške dežele je prišel za misijonarja v deželo, ki ni vec kršcanska. Deluje v mestu Oostende. Njegov pristop do drugace vernih je drugacen od zgoraj opisa­nih. Z mladimi se pogovarja o veri, in sicer na ta nacin, da si med seboj drug drugemu pripovedujejo, kako izgleda njihova vera, kaj verujejo in kako praznujejo. Njihov namen ni, da bi drug drugega prepricali, da je njiho­va vera boljša, ampak da se med seboj globlje spoznavajo in si delijo tudi svoje versko živ­ljenje. 


To je tretji možen pristop v odnosu do dru­gace verujocih. Imenuje se medverski dialog. To je tudi pristop papeža Franciška, ki se zelo trudi za pogovor in skupne izjave z musli­mani, budisti, pravoslavnimi in evangelicani. Ob tem nas je seveda lahko strah, ali s tem kršcanstva ne izgubljamo. Papež Francišek ne samo, da sledi smernicam 2. vatikanskega koncila in prejšnjim papežem,  za zgled si je vzel sv. Franciška Asiškega, ki se je leta 1219 v križarski vojni med kristjani in muslimani srecal s sultanom al-Kamilom. Za razliko od vojaškega pristopa je Francišek Asiški prišel fizicno nemocen, a z vero, da je možen pogo-vor z vsakim clovekom, saj smo si vsi bratje. Francišek ni spreobrnil sultana, mu je pa sul­tan dovolil, da so Franciškovi bratje delovali na muslimanskem ozemlju in tam stoletja ostali kot edini duhovniki, kar je izjemen us-peh. 
In mi – kakšen je naš odnos do nevernih, do drugace vernih? Se potuhnemo in o veri ne govorimo, da se ne bi skregali? Ali kar nap-rej druge prepricujemo, da smo boljši in da je samo naša vera prava? Ali pa se prepros-to in iskreno pogovarjamo in si delimo svo­je verske izkušnje? Moja izkušnja iz srednje tehniške šole je, da sva se s sošolcem, ki je bili musliman, zelo veliko pogovarjala o veri. Veliko vec kakor s tistimi kristjani, ki so se svoje vere sramovali. 
Pota vzgoje 

VSAK NAJSTNIK JE 
ALICA V CUDEŽNI DEŽELI 

GAŠPER M. OTRIN, sdb ravnatelj doma janeza boska, želimlje 

Zgodba o Alici v cudežni deželi je vsaj v nekem trenutku našega odrašcanja prišla na plano. Njen avtor, matematik, logik, pastor in pisatelj Charles Lutwidge Dodgson s psevdonimom Lewis Carroll, je slavno zgodbo napisal za deklico Alice in njeni sestri ter jo objavil leta 1865. Vse skupaj naj bi se zacelo nekega popoldneva, ko so šli na izlet z barko in so dekleta prosila Lewisa, naj jim pripoveduje zgodbe. In tako je nastala. 
V
ozadju zgodbe lahko razberemo, da gre za dekle, ki je na prehodu iz otro­štva v najstništvo, spreminja se nje-no psihofizicno stanje, ob tem pa išce lastno identiteto v odnosu do zunanjega sveta. Cu­dežna dežela simbolno pomeni svet odraslih, kot ga vidi otrok, svet nasprotij, neskladnosti, nesmisla in nasilja. 
MLADOSTNIŠTVO JE CAS SPREMEMB 
Alicina pustolovšcina se zacne, ko zdolgo-casena sedi na travniku, potem pa zagleda belega zajcka, stece za njim in pade skozi zajcjo luknjo ter pristane v zares cudnem svetu, ki je poln nesmislov in v katerem za­koni narave ne veljajo. Tam se Alica veca in manjša, s solzami ustvari jezero in se srecuje z nenavadnimi bitji. Pricenja se njeno slovo od otroštva. Veckrat je v stiski zaradi veli­kosti svojega telesa. Pocasi se navadi zrelo sprejemati spremembe na svojem telesu. 
Spremembe telesa in spolno dozorevanje povzrocijo, da se mora adolescent s tem soociti in na novo vzpostaviti svojo identi­teto. Dekleta in fantje po telesnem spremi­njanju potrebujejo še vsaj leto ali dve, da te spremembe duševno in custveno predelajo. Svoje sposobnosti kažejo na intelektualni in kognitivni ravni, custveno pa so veckrat raztreseni. 
ALICA, KDO SI? 
Ko gosenica vpraša Alico: »Kdo si pa ti?«, ji ta odvrne: »Saj ... saj tega trenutno niti sama ne vem, gospa ... Hocem reci, da sem vede-la, kdo sem, ko sem davi vstala; toda zdi se mi, da sem se medtem že veckrat spremeni-la.« V dialogu z macko Režalko Alica vpraša: »Po kateri poti naj grem?« Ta ji odvrne: »To je precej odvisno od tega, kam hoceš priti.« »Ne vem,« odvrne Alica. »Potem je vseeno, katero pot ubereš,« rece macka. »Glavno je, da nekam pridem,« pojasni Alica. »Ce boš hodila dovolj dolgo, boš prav gotovo nekam prišla,« odgovori macka. 
Glede na to, da je Alica deklica, ki odrašca, je zanjo znacilno, da se veliko bolje znajde v so-cialnih situacijah kakor fantje, je bolj socutna in razumevajoca, a je emocionalno še precej nestabilna in zato veckrat v konfliktu z oko­lico in sama s seboj. Za razliko od otroštva zacnejo mladostniki razmišljati bolj deduk­tivno, sami delajo refleksijo in se ne zanašajo vec toliko na svoje starše. Zacenjajo razmi­šljati o prihodnosti in znajo kriticno pogle­dati vase in na svet okoli sebe. Mladostnik hrepeni po avtonomiji in postaja vedno bolj samostojen, kar pa ne pomeni, da ne potre­buje trdnega družinskega temelja in opore prijateljev. Najstnik rad razmišlja in se pogo-varja o moralnih in socialnih vprašanjih. Z vsem tem se odvija proces individualizacije najstnika, med željo po samostojnosti in hre­penenjem po pripadnosti. V Alici se vedno bolj izrisuje podoba tega, kaj želi v življenju poceti in katero pot bo izbrala. 
ZA BELIM ZAJCEM 
Alica ve, da ne bi smela iti za belim zajcem, da bi bila mama huda, ce bi to vedela. Pa vendar jo žene naprej želja po spoznavanju necesa novega. Pomembno vlogo pri dozore­vanju omogocajo mladostniku njegovi starši, ki naj bi mu vedno bolj dajali avtonomijo in odgovornost, ob tem pa se mora spreminja-ti tudi starševska identiteta, kar pomeni, da z besedami in dejanji potrjujejo, da njihov najstnik ni vec otrok. Tukaj nujno prihaja do konfliktov, obicajno ob zahtevah in pricako­vanjih staršev, ki mladostniku omogocijo, da na novo vzpostavi odnos s starši. 
Kdor ima doma najstnika ali se ukvarja z njimi, lahko rece, da se vcasih zdi, kot da je to obdobje »cudaškosti«. Alicina zgodba je polna cudaškosti. Dojencek vojvodinje se na-primer spremeni v prašicka. Alica se udeleži nore cajanke klobucarja, na kateri ji ta zastav­lja cudaške uganke: »Zakaj je krokar kot pi-salna miza?« Alica spozna tudi ljudi karte, med njimi kralja in kraljico, pa depresivno želvo, ki zapoje pesem Lepa juha, na koncu pa se znajde na sodišcu, ker naj bi kraljici ukradla kolac. Miš jo obtoži, da nima pravi­ce rasti tako hitro. Zgodba se konca tako, da Alico iz norih sanj prebudi sestra. To pomeni, da obdobje mladostništva ne traja vecno, da pa ima svoje zakonitosti, ki jih je  potrebno poznati, sprejeti in upoštevati pri vzgoji. 
POTREBA PO SKUPINI SOVRSTNIKOV 
»Skrivnost, draga Alica, je v tem, da se ob-daš z osebami, ki ti razveselijo srce. Šele potem in samo potem boš našla Deželo cu­des.« (Klobucar) Mladostniki se vedno bolj obracajo k sovrstnikom, vzpostavljajo glo­boke prijateljske in intimne odnose, izkušajo prve zaljubljenosti. Mladostnik se emotivno locuje od staršev in se vkljucuje v majhne intimne skupinice sovrstnikov, kjer je lahko iskren, kjer gre preprosto za biti skupaj, se pogovarjati. 
Pomembne razlike med fanti in dekleti se pojavijo v spolnem dozorevanju. Za dekle­ta je pomembna ljubezen, sprejetost, obcu­tek varnosti, nežnost, pri fantih pa pomeni spolna aktivnost izražanje svoje suverenosti in moškosti. Pri fantih v tem obdobju pre­dnjaci bolj kot ne lastni užitek in izražanje moci, manj pa pristen ljubezenski odnos. Pri dekletih je ravno obratno, saj želijo biti najprej slišane in ljubljene, nato pa tudi spol-no osrecene. 



Srecanja z Bogom 

KAKO POSTATI LJUBLJEN? 

KLEMEN BALAŽIC, sdb delegat za salezijansko poklicno pastoralo 

Vedno znova ugotavljamo, da biti kristjan pomeni privilegij. Verni kristjani se zavedamo, da smo ljubljeni! Da, dragi Božji otrok: »Ti si ljubljen!« Te besede so zazvenele iz Božjih ust in veljajo za vse ljudi: »Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spušcal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1, 9–11) 
Želim, da bi te besede odmevale v vsa-znaš dokazati nasprotno.« Ti glasovi so zelo kem koticku mojega in tvojega bitja: mocni  in nevarni. Tako nevarni, da mnogi »Ti si moj ljubljeni.« Želja biti ljub-danes zacnejo zavracati samega sebe. 
ljen je univerzalna želja ne glede na to, ali Ko zacnemo verjeti glasovom, ki nas razgla­

pripadamo kakšni veri in prepricanju ali ne. šajo za nicvredne ljubezni, se nam uspeh, Najvecji dar, ki ga lahko poklonimo cloveku, priljubljenost in moc hitro zazdijo privlacne prijatelju je dar ljubljenosti. Ta dar pa lahko rešitve. Prava past pa je v resnici zavracanje dam le, ce sem ga prej sam prejel. Mar ni to samega sebe. Kadar me kdo cesa obtoži ali smisel prijateljstva – da si podarimo dar svo-me kritizira, kadar me kdo zavrne ali zapusti, je lastne ljubljenosti? takoj pomislim: »No, to je pa še en dokaz vec, Tega glasu ni lahko slišati v svetu, kjer da nisem nic vreden.« Namesto da bi kritic­veckrat slišimo: »Ti si nicvreden, ti si grd, ti no pogledal okolišcine ali poskušal razumeti si zanicevanja vreden, ti si nihce – razen, ce svoje omejitve in omejitve drugih, raje kri-vim samega sebe – ne le za to, kar sem nare­dil, ampak za to, kar sem. Moja temna stran pravi: »Nic koristen nisem … Zaslužim si, da me odrinejo, pozabijo, zavrnejo in zapusti­jo.« 


Zavracanje sebe je najvecji sovražnik duhov­nega življenja, ker nasprotuje svetemu glasu, ki nas imenuje »ljubljeni«. Biti ljubljeni – to je temeljna resnica našega obstoja. 
»Ta je moj ljubljeni, nad katerim imam vese­lje.« Ta glas je bil vedno prisoten, a jaz sem ocitno veliko raje poslušal druge glasnejše glasove, ki so govorili: »Dokaži, da si nekaj vreden; naredi nekaj pomembnega, spekta­kularnega ali mogocnega in s tem si boš za­služil ljubezen, ki si jo tako želiš.« Tihi, nežni glas, ki je spregovoril le v tišini in samoti mo-jega srca, pa je medtem ostal prezrt ali pa me vsaj ni preprical. 
Danes so v svetu izbrani in pomembni samo nekateri: zvezdniki, športniki, uspešni podje­tniki … Cele »revije«, na internetu ogromno clankov, ki so posveceni »junakom« športa, filma, glasbe, gledališca in drugih podrocij. Ob teh izbrancih se pocutimo majhne. Bog pa izbira drugace! On drugih ne izkljucuje, pac pa jih vkljucuje. Drugih ne zavraca kot manj vredne, pac pa jih spremlja v vsej nji­hovi enkratnosti. To ni tekmovalna, ampak socutna izbira. Naš razum takšno realnost zelo težko dojame. Morda je nikoli ne bomo razumeli. Ko se ozrem vase in okrog sebe, me preplavijo temni glasovi, ki mi dopove­dujejo: »Ti nisi nic posebnega; si samo še en clovek med milijoni; le še ena usta vec, ki jih je treba nahraniti; tvoje potrebe so le še en problem vec, ki ga je potrebno rešiti.« 
Vendar je razlika spoznati, da si ljubljen, in dejansko postati ljubljen! To je razlika teori­ja–praksa. Od besed do dejanj je cel ocean. V praksi je biti ljubljen proces, postopen in dolgotrajen – vsi smo stopili na to pot kot birmani kristjani. Kako postati ljubljen? Mis-lim, da gre za kar dolgo pot. Postati ljubljen pomeni dovoliti, da se resnica naše ljublje­nosti utelesi v vsem, kar mislimo, govorimo ali delamo. To pa vkljucuje dolg in naporen proces privzemanja ali bolje receno uteleše­nja. Dokler mi »biti ljubljeni« ne predstavlja kaj vec kot lepo misel ali visoko idejo, ki me varuje pred depresivnostjo, se v resnici nic ne spremeni. Postati moram ljubljen prav v vsakem svojem vsakodnevnem bivanju in delcek za delckom pocasi zapolniti vrzel med tem, kar vem, da sem, in med neštetimi spe­cificnimi situacijami svojega vsakodnevnega življenja. Postati ljubljen pomeni spraviti res-nico, ki mi je bila razodeta od zgoraj, v vsak­danjost tega, kar jaz sem, kar razmišljam, o cemer govorim in kar pocnem iz ure v uro. 
Fundacija don bosko 

SALEZIJANSKA KARIZMA 
SKOZI DIGITALNE OCI 

MAJA ŽIBERT 

vodja razvojne pisarne, fundacija don Bosko 
ŠOLA KOMUNIKACIJE 
Med oktobrom 2021 ter julijem 2022 se je na mesecnih srecanjih srecevalo 40 predstavni­kov salezijanskih ustanov srednje in severne Evrope v Šoli komunikacije. Poleg delegatov za družbeno obvešcanje smo se šole udele­ževali še laiki in sodelavci, iz Slovenije pred­stavniki Fundacije don Bosko. 
Izkušnje mesecnega srecevanja s sodelavci iz drugih evropskih držav, ki jih povezujejo po­dobni cilji in vrednote, ki jih skušamo živeti, so odprle dodatne dimenzije dela in salezi­janskega poslanstva. Izpostavljala se je potre­ba po poslanstvu družbenega obvešcanja in uporabe kanalov, ki nas lahko pripeljejo do mladih in preko katerih prenašamo sporoci-lo salezijanskega duha. 
Komuniciranje in njegov pomen ter vlogo v današnji digitalni dobi smo v prvi polovici leta spoznavali skozi svetopisemske razse­žnosti (vrhovni svetovalec za družbeno ob-vešcanje Gildasio Mendes SDB), sinodalne razsežnosti (Harris Pakkam SDB), salezijan­ske razsežnosti (Ricardo Cámpoli SDB) ter ob tem spoznali institucionalne dimenzije strateškega komuniciranja (dr. Fabrizio Vig-


Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana 
Svojo donacijo lahko nakažete po položnici 
oz. UPN obrazcu na transakcijski racun. 
IBAN SI56 0205 8026 2282 413 KODA CHAR SKLIC SI00 100 
Informacije 
SPLET fundacija.donbosko.si 
FB Fundacija don Bosko 
T 041 357 640 (Janez Krnc) 
T 030 362 800 (Fundacija, Maja Žibert) 
E POŠTA fundacija@sdb.si 

Fundacija don Bosko še naprej vodi dejav­nosti, povezane z nudenjem pomoci vojnim beguncem, ki jih je prizadela ruska agresija. 
V maju smo preko salezijanske inšpektorije nakazali 10.000 evrov pomoci salezijanski skupnosti v Gambelli v Etiopiji. Darove smo zbirali v letošnjem postnem casu. Salezi­janci bodo skupaj z našo laiško misijonarko Polono Dominik v Etiopiji s tem opravili pre­potrebno sanacijo sanitarij v šolskem cen­tru, ki ga dnevno obiskuje preko tisoc otrok. 
nati). V drugi polovici leta smo se s Fabiom Pasqualettijem SDB, dekanom Fakultete za komunikacije na Salezijanski papeški uni-verzi v Rimu, pogovarjali o kriticnem pris­topu k digitalnemu in nadzornemu kapita­lizmu ter infosferi, z Georgom Plathottamom SDB smo spregovorili o razvijanju pastoralne metodologije za evangelizacijo, izobraževa­nje in spremljanje mladih v digitalnem oko­lju, Maciej Makula SDB iz Varšave, tudi clan skupine, s katero komuniciramo o stanju vojne v Ukrajini, pa je spregovoril o kriznem posredovanju in nacinih komunikacije v kriznih primerih, pri cemer je tudi nanizal primere kriz, s katerimi se je v zadnjih letih spopadla katoliška Cerkev. O strateških na-crtih upravljanja družbenih medijev za dose-go skupnosti sta spregovorila dr. Juan Carlos Montenegro ter Pierluigi La Notte SDB. V ju­niju smo se s Johnom Paulom Swaminatha­nom SDB iz Francije osredotocili na pomen uporabe umetnosti (glasbe, filma, plesa) za komuniciranje z mladimi v digitalnem svetu. Pogovarjali smo se o pomenu vkljucevanja laikov v komunikacijske projekte in nacinih, kako iskati financne podpore pri razvoju ko­munikacijskih projektov. 
Tudi salezijanska šola komunikacije je nacin graditve skupnosti, ki išce nove nacine slu­ženja mladim na najboljši možni nacin pre­ko medijev, zato so tematike, o katerih smo spregovorili, izrednega pomena. 
Don Boskova hiša 



CERKEV SV. FRANCIŠKA SALEŠKEGA 
po bollettino salesiano prevedel in priredilJANEZ DRNOVŠEK, sdb 

Februarja 1851 je don Bosko uspel odkupiti celotno Pinardijevo hišo. Mesec dni pozneje je dejal svoji mami: »Sedaj je cas, da v cast sv. Francišku Saleškemu zgradimo lepo cerkev.« 
»Toda kje boš dobil denar?« ga je vprašala dobra Marjeta. »Veš, da nimava prav nicesar vec, kajti prihranke smo porabili za hrano in obleko teh ubogih fantov. Kaj torej razmišljaš o novih izdatkih za gradnjo cerkve! Dobro premisli in spoznaj Gospodovo voljo.« 
Gospod se je z don Boskovim predlogom strinjal in 20. julija 1851 so ob navzocnosti 600 mladih blagoslovili temeljni kamen, 20. ju­nija 1852 pa je bila cerkev posvecena. 
Od tega dne je bila 16 let (do leta 1868) srce mlade Družbe. Od 1852 do 1856 je v to cerkev zahajala mama Marjeta, ki se je pos­
tarala in bila vse bolj utrujena. Sedla je v zadnjo klop in pobožno molila prebirajoc jagode svojega rožnega venca. Velike slike, ki krasijo notranjost cerkve, so spomin na cudovite 
zgodbe, ki so se tu dogajale. 

8. decembra 1854 je Dominik Savio stopil v to cerkev, pokleknil poleg oltarja Brezmadežne in se ji posvetil s tole kratko molitvijo: »Marija, darujem ti svoje srce, naj bo vedno tvoje. Jezus in Marija, bodita vedno moja prijatelja. Prosim vaju, naj raje umrem, kakor da bi po nesreci storil en sam greh.« 




Dve leti pozneje se je Dominik Savio vrnil in znova pokleknil pred a oltar, vendar ne vec sam. Z njim so bili najboljši fantje iz orato­rija. Ustanovil je »Družbo Brezmadežne«. Zastavil si je vprašanje: »Zakaj bi si vsak zase prizadeval, da bi delal dobro? Zakaj se ne bi vsi mladi dobre volje združili v skrivno družbo in bi tako postali majhna skupnost apostolov med vsemi drugimi v oratoriju?« Don Bosko je nacrt odobril. 
V tej isti cerkvi je imel Dominik Savio za glavnim oltarjem pred 
tabernakljem zamaknjenje, ki je trajalo vec kot šest ur. Konec leta 1852 in v zacetku leta 1853 so ob cerkvi postavili skro-men zvonik. Stari zvon je bil za novi zvonik premajhen, zato je grof Cays, ki je bil že drugic izbran za vodjo Družbe sv. Alojzija, podaril vecji in lepo uglašen zvon, ki je potem mnogo let s svojim lepim zvenom vabil fante iz mesta, da so prišli v praznicni oratorij. 
Na dan don Boskove beatifikacije, 2. junija 1929, so v zvonik na­mestili dva nova zvonova, saj sta bila stara pocena, zato so ju v ta­lilnici pretopili in sta spet lepo zvonila. 

Velike slike, ki krasijo notranjost cerkve, so spomin na cudovite dogodke salezijanske svetosti. 



Nacrti so bili zaupani arhitektu Frideriku Blachieru (1807– 1887). Temeljni kamen so položili 20. julija 1851, blagoslov pa je bil 20. junija 1852. Gradnja se je financirala iz prodaje ne­katerih zemljišc ter manjših in velikih darov dobrotnikov. Med njimi so bili tudi kralj Vittorio Emanuele in škof iz Bielle. Grad-nja, pri kateri so dejavno sodelovali don Bosko sam in fantje iz Oratorija, je zanje zahtevala veliko odpovedi in ponižanj. 
Gradnjo so koncali leta 1852, teolog Avguštin Gattino jo je bla­goslovil 20. junija. Zvonik so dogradili med decembrom 1852 in februarjem 1853. 
Don Bosko je želel, naj bo cerkev nekaj posebnega tako glede okrasja, uporabnosti kot dostojanstvenosti. Ko so leta 1956 širili Valdocco, so zamenjali cerkveni tlak, cerkev oblekli v marmor in namestili slike. Na desni steni lahko obcudujemo sliko, ki predstavlja novo mašo Mihaela Rua, ki jo je ob don Boskovi navzocnosti obhajal v tej cerkvi leta 1860. 
Stranski vhod povezuje cerkev z dvorišcem. Skozenj so stopali don Bosko in fantje vsakic, ko so se podali v cerkev. Z dograditvijo te cerkve je don Bosko lažje opravljal bogoslužne dejavnosti. Udeležencem je vlival dostojanstvo, pobožnost, natancnost in svecanost. 
Na desni strani se nahaja zakristija, ki jo je leta 1860 dogradil Karel Buzzetti, eden prvih fantov, ki so 1841 prišli v oratorij kmalu po srecanju z Jernejem Garellijem. Kapela sv. Aloj­zija je ostala najmanj predelana: oltar, tabernakelj in kip sv. Alojzija so prvotni. 
Od 1852 do 1856 je v zadnjih klopeh te cerkve redno molila mama Marjeta. Med epidemi­jo kolere, ki je prizadela Turin leta 1854, jo je eden izmed mladih prosil za pomoc: nicesar vec ni imel, s cimer bi obvezoval bolnike. Marjeta ga je peljala v cerkev in mu dala oltarni prt: »Odnesi ga svojim bolnikom. Mislim, da se Gospod zaradi tega ne bo pritoževal.« 
TRI RUŠITVE PINARDIJEVE HIŠE 

Od prvotne Pinardijeve hiše ni ostalo prav nic. To niti ni cudno: 
don Bosko je gledal samo naprej in se ni nikoli ustavil. V zacetku leta 1852 je Pinardijeva hiša gostila nekaj cez trideset mladih. Prostora je obupno primanjkovalo. Nekaj dni po blagoslo­vu cerkve sv. Franciška Saleškega je don Bosko zacel s pripravami na zidavo nove zgradbe, ki naj bi se raztezala od cerkve sv. Franci­ška Saleškega proti vzhodu (kjer je sedaj trgovina s spominki). 
Ker skromne hiše ni bilo moc takoj porušiti, saj je bila edino biva­lišce, se je odlocil pozidati samo en del nacrtovane stavbe, in sicer del, ki gre od sedanjega stopnišca (ki je na sredini zgradbe) do don Boskovih sobic. 
Gradnja je dobro napredovala, potem pa se je 20. novembra 1852 zgodila nesreca: zaradi mostu, ki se je podrl, se je podrl del zidu v tretjem nadstropju. Trije delavci so bili hudo poškodovani, vsi pa so bili hudo prestrašeni. Don Bosko je, ne da bi se pritoževal, uka­zal, da se porušeni del zidu takoj pozida nazaj. Ko je bila zgradba pozidana skoraj do strehe, se je, tudi zaradi vecdnevnega mocnega 





Maketa cerkve sv. Franciška Saleškega, Pinardijeve hiše in nove zgradbe. 
Prostor med stopnišcem in cerkvijo sv. Franciška Saleškega so poglobili in uredili kletni prostor, v katerega so namestili jedilnico za fante in kuhinjo. 
deževja, neko noc zaslišal zastrašujoc hrup podirajocega se zidovja. Nova zgradba se je skoraj v celoti podrla in malo je manjkalo, da ta zrušitev ni podrla tudi dela Pinardijeve hiše, kjer je spal don Bosko. 
Zaradi jasnega varstva z neba žrtev ni bilo, škoda pa je bila ogrom­na. V nepopisni zmedi tiste noci je don Bosko med vsemi ostal najbolj miren. Najbolj pogumna pa je bila mama Marjeta. Nekaj malega zidov, ki so še ostali, se je podrlo naslednji dan. Ker zaradi zime ni bilo moc nadaljevati gradnje, je don Bosko, ki nikoli ni stal križem rok, nekdanjo kapelo – lopo spremenil v spalnico, šolo pa je prestavil v novo cerkev sv. Franciška Saleškega. 
V letu 1856 je vsak koticek valdoške hiše zasedala postelja. Še vec, poleti jih je nekaj spalo celo v zvoniku. S pomocjo mladih, ki so v casu razvedrila zavihali rokave in priskocili na pomoc, je stara in uboga Pinardijeva hiša, skupaj z zgodovinsko lopo, postala kup ru­ševin, ki so jih nato odpeljali. Na njenem mestu je zacela rasti nova zgradba in s tem se je uresnicevala prvotna don Boskova zamisel. Ampak stara Pinardijeva hiša ni hotela slišati, da bi kar tako umrla. Novogradnja se je namrec neke noci zrušila. 
Don Bosko, vedno miren in poln zaupanja v Božjo previdnost, ni samo ukazal, da se porušeno cimprej spet zgradi, ampak je v skrbi, da bi pomagal mnogim ubogim mladim, razmišljal, da bi odprl tudi dnevne šole in bi tako sprejel in pomagal vsaj delu teh, ki so se ves dan potikali po turinskih cestah. Don Bosko je bil pac tak. Poleg tega je na prostoru med stopnišcem in cerkvijo sv. Franciška Saleškega dal skopati in urediti kletni prostor, v katerega so names-tili jedilnico za fante in kuhinjo. 


Marija v salezijanski druzini 
MARIJINO 

SVETIŠCE HVALEŽNOSTI 

s. IVICA OBLAK, fma 
Don Bosko se ni zadovoljil, da bi ljubil Marijo Pomocnico, ampak je veliko storil, da bi jo ljubili tudi drugi! Postavil ji je veliko svetišce – baziliko Marije Pomocnice v Turinu. Vsaka opeka je milost. Sleherni kamen je zahvala in spomenik hvaležnosti do Marije, ki si je zidala cerkev, sama je pokazala kraj, od koder naj bi se širila njena slava, pomoc, zavetje in zahvala. 
V 
biografskih spominih svetega Jane-za Boska so zapisane dvojne sanje o zidanju cerkve. V prvih ga je pasti­rica povabila, naj pogleda proti jugu. Videl je polje posejano s prosom, krompirjem, ze­ljem, peso, solato. Ko je pogledal še enkrat, je zagledal veliko cerkev, od koder se je slišala cudovita glasba. Znotraj je visel širok bel trak z napisom: »Tu je moj dom, od tod moja sla­va!« V drugih sanjah pa je bil na veliki pla­njavi, polni neizmerne množice fantov, ki so se pretepali. Marija ga je poslala mednje, a ni 

Božje dobrote prihajajo k nam po Mariji. 
DON BOSKO 



našel prostora, kjer bi jih lahko sprejel. Go-spa mu je pokazala travnik, kjer je zacel dela-ti, pridigati …, nakar zagleda majhno, nizko cerkvico. Ko je postala pretesna, se je znova obrnil k Mariji in pokazala mu je vecjo cer­kev. Potem ga je pospremila po obdelanem polju in eno nogo položila na kraj, kjer je že­lela, da bi slavili Boga. Na tem mestu sta pre­trpela muceništvo turinska mucenca. Don Bosko je zmeraj pazil na to polje, ga pozneje kupil in ga poimenoval »polje sanj«. 
Ko je don Bosko zacel graditi veliko cerkev, je bil cisto brez denarja. Ceprav so bili drugi zaskrbljeni, je on vedno z mirnostjo odgo­varjal, da bo Mati Božja poskrbela za potreb­ni denar. In res ga je, pri tem pa uporabila don Boskov trud in pot. Cerkev je bila zgra­jena v obliki latinskega križa. Na vrh kupole je dal postaviti Marijin kip namesto strelo­voda. In veliki oltar v cerkvi je dal poslikati z velicastno podobo Marije Pomocnice. 
Don Boskova pobožnost je bila hvaležnost do Marije Pomocnice. Njegovo življenje izzveneva v hvalo Njej in tudi nas vabi k hva­ležnosti. Pravi, da je vse prejel po Mariji. Za­vedal se je, kaj vse dolguje Bogu po Mariji za neštete milosti, ki jih je prejel. 
Stoletnici naproti 

DRUGI IN TRETJI DOM 
N
a Rakovniku ob cerkvi Marije Po-mocnice skoraj ni trenutka, da se ne bi izza kakšnega vogala slišal smeh, glasba, igra, veselje. Poleg mladih, ki dnevno obiskujejo prostore župnije, SMC­-ja ali glasbene šole, se na Rakovniku nahaja tudi katoliški dijaški dom Janeza Boska Ra-kovnik, v katerem med tednom bivajo fantje in dekleta, ki obiskujejo srednjo šolo v Lju­bljani. Razdeljeni so v dve vzgojni skupini – fantovsko in dekliško, vsaka pa ima tudi svojega vzgojitelja. Kljub temu pa vecino stvari pocnemo prepleteno in se povezuje-mo v veliko družino. 

»Imamo super vzgojitelje, ki so zelo zabavni in nam vedno prisluhnejo. Ži-vimo v zelo lepo urejenih prostorih in imamo veliko razlicnih možnosti za prostocasne dejavnosti. Ob razlicnih priložnostih imamo tudi dogodke in pi-knike, kjer se radi družimo in se imamo fino.« 
- Marija Šubic 
Prav obcutek domacnosti in prizadevanje, da bi bilo življenje v dijaškem domu po­dobno življenju v družini, ustvarjata pri di­jakih varen prostor in okolje, kjer se lahko celostno razvijajo in rastejo tako osebno­stno kot tudi duhovno. Želimo omogociti primerne pogoje, ki mladim pomagajo us-pešno opraviti šolanje. Spodbujamo špor­tne, glasbene in druge aktivnosti, ki vodijo k zorenju v odgovorne in vsestransko zrele osebnosti. Dijaki se radi družijo in upora­bljajo tudi prostore SMC-ja, pa naj  gre za igro ali nudenje ucne pomoci. 



»Za mano je krasno zadnje leto v domu, Užival sem v pestrem domskem vsak­danu, najlepše spomine pa sem dobil na domskih izletih, posebej v Turinu, in na domskem vikendu v Želimljem.« 
- David Dobovšek 

Ker se nahajamo ob vznožju Golovca, nam ta ob vrocih poletnih popoldnevih nudi do-volj sence za sprehode, pozimi pa se v bli­žnjih bajerjih tudi drsamo. Z dijaki gremo tudi onkraj meja Rakovnika, tako smo bili letos že 2-krat v hribih, na morju, organizi­rali smo dva vikenda vzgojne skupine, sku­paj pa smo tudi poromali v Turin, kjer smo obiskali kraje sv. Janeza Boska, na koncu pa sprostili odvecno energijo v Gardalandu. 
Mladim želimo to, kar jim je želel naš vzor­nik don Bosko – da bi zrastli v »poštene dr­žavljane in dobre kristjane« ter »da bi bili srecni tukaj na zemlji in v nebesih!« 
Študentski dom Rakovnik deluje od l. 2005 (z vmesnimi pavzami zaradi pre­nove). Svoje prostore ima v stavbi za 
rakovniško cerkvijo v 2. nadstropju. V njem biva 22 fantov, sprejmemo pa lahko do 25 študentov. Namestitev je preprostejša (sku­pne sanitarije in skupne kopalnice), zato je tudi cena bivanja dostopnejša. Razpoloženje med študenti je pozitivno in živahno. Radi se družijo ob skupni pripravi hrane, ob igri, skupnih dogodkih. Naša prednost je rakov­niško okolje s svojo pestro ponudbo: mla­dinski center z igralnico in igrišci, fitnes, duhovno in kulturno dogajanje v okviru sa­lezijanske mladine. 
»V dijaškem domu mi je najbolj všec raznovrstnost dejavnosti, ki vkljucuje­jo tako šport, druženje, zabavo kot tudi na mladinski nacin predstavljeno vero. Zelo cenim trud in delo vzgojiteljev, ki nam dajejo kvalitetne vsebine.« 
- Ana Krapež 
Leta 2024 bo minilo 100 let od posvetitve svetišca Marije Pomocnice na Rakovniku. Lahko si samo predstavljamo, koliko milosti je Marija podelila v tem casu. Marija je bila prica množicam, ki so se zgrinjale pod njen plašc in jo prosile za velike milosti, pa tudi mnogim tihim molitvam posameznikov, ki so pri njej iskali zavetje in mir. 
»V študentski dom na Rakovniku sem 
se vpisal in v njem tudi ostajam v prvi 
vrsti zaradi dobre, zaupanja vredne družbe in kombinacije med mirno, po­deželsko okolico ter gosto bus-linijo in bližnjo bicikelj postajo.« 
- Janez Godeša 
SALEZIJANSKI ZAVOD RAKOVNIK 
Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana 059 339 100  

 rakovnik.si 

trr SI 56 0201 0001 1929 123 koda CHAR referenca obnova Rakovnika ˜ SI00 400-01 mašna zveza ˜ SI00 200-01 


Vietnamska salezijanska druzina o svetosti Andreja Majcna 
PRAVI SALEZIJANEC,
ZARES CLOVEŠKI IN ZELO SVET 

ALOJZIJ SLAVKO SNOJ, sdb vicepostulator 

Joseph Nguyen Van Quang je leta 1961 kot decek spoznal Andreja Majcna, že priletnega in bolehnega duhovnika; imenovali so ga »magister (ucitelj) novincev, oce Quang (Luc)«; njegov obraz je bil namrec vedno živahno vesel z ljubeznivim nasmehom. Leta 1967/68 je bil Joseph  salezijanski novinec, »oce Luc« pa je postal njegov duhovni spremljevalec in prijatelj. 
»Z 
na zunaj tihim življenjem je bil 
dejansko on tisti, ki je položil 
temelje prvi generaciji vietnam­skih salezijancev in si prav zares zasluži, da ga klicemo ustanovitelj vietnamskih salezi­jancev. Resnicno sem v njem odkril izjemne lastnosti: bil je pravi salezijanec, zares cloveš­ki in zelo svet.« 
BIL JE PRAVI SALEZIJANEC 
Joseph je postal duhovnik in kmalu tudi vi-etnamski salezijanski višji predstojnik. V škofijskem postopku za beatifikacijo Andreja Majcna nadaljuje zgornji navedek: »Moral bi posnemati svojega oceta, celo njegovo price­sko; to je, kar moram storiti!« Z nagovori in zgledi je Božji služabnik mlade uvajal v sale-zijansko življenje: v velikodušnem veselju in ravnotežju, v delu in zmernosti, v zahtevnosti do samega sebe in v dobrosrcnosti do dru­gih. »V casu noviciata sem mu imel prilož­nost služiti vec mesecev, predvsem s tem, da sem mu pomagal pri zapisovanju zgodovine salezijancev v Vietnamu od leta 1952 do leta 1967. To je bila prva knjiga o navzocnosti sa­lezijancev v Vietnamu od njihovih zacetkov in zadolžil me je, da sem besedo za besedo zapisal, kar se je spomnil o tistih casih. To 
delo je bilo kasneje fotokopirano. Toda ucil nas ni le z besedami; predvsem nas je ucil s svojo osebnostjo. Vedno je ži­vel tisto, kar je govoril, in v njem smo videli zgled, kako naj se obnašamo kot salezijanci. S svojim vedenjem in nacinom življenja je v nas gojil salezijanski duh kot Elija v svojem ucencu Elizeju. Nisem živel ob don Bosku, vendar sem v svojem magistru novincev vi-del živ in pristen zgled, ki sem ga posnemal,« nadaljuje pricevalec Joseph. 
GOJIL JE PRISTNO CLOVEŠKOST 
Andrej Majcen je cloveškost izžareval z vso svojo osebnostjo. Vse je pritegoval njegov nasmeh; bil je nasmeh, ki je izražal optimi­zem, vedrino in globino duha; nasmeh poln razumevanja, ki so ga vedno ob pravem casu spremljale spodbudne besede; nasmeh, zara­di katerega ga je vsakdo vzljubil že ob prvem srecanju, nasmeh oceta, ucitelja in prijatelja. 
Obenem je bil zelo dovzeten za znamenja casa. Vedno je ponavljal: »Z don Boskom in s casom.« Sobrate je spodbujal za študij na univerzi: duhovniške kandidate za teologijo in pedagogiko, mlade brate laike pa za teh­niko in duhovno izpopolnjevanje. »Dal nam je celo denar za ogled koristnih filmov, ki so nam jih priporocili na univerzi, ali za udelež­bo na koncertih za mladino. Pogosto nam je rekel, da moramo iti v korak s casom, da bi lahko delali za mladino … 


Spomnim se, da ob najinih srecanjih ni niko­li pozabil povprašati po moji materi in mojih mlajših bratih in sestrah, saj je vedel, da nam je oce umrl, ko smo bili še majhni. Predvsem pa mi je najgloblje ostalo v spominu, da je bil ves predan Vietnamu … Želel je biti Vietna­mec z Vietnamci.« 
IZŽAREVAL JE DON BOSKOVO SVETOST 
»Ce bi mi bilo dovoljeno, da uporabim be-sede, ki so jih govorili o don Bosku, da opi­šem svojega duhovnega ucitelja, bi rekel, da 'je živel, kot da bi gledal Nevidnega'. To do-kazuje tudi dejstvo, da je vse preizkušnje bo­lezni, medtem ko je opravljal svoje številne in mnogovrstne dolžnosti, sprejemal v duhu radostnega zaupanja v Boga. Tudi bolan je vedno izpolnjeval svoje dolžnosti in bil no-vincem s svojo navzocnostjo vzor pobož­nosti. Nikoli ni izgubil nasmeška in dobre volje. Moral je biti globoko povezan z Bo-
MOLITE ZA PRIPROŠNJO BOŽJEGA SLUŽABNIKA ANDREJA MAJCNA IN USLIŠANJA SPOROCITE! 
POSTULATURA 
RAKOVNIŠKA 6, 1000 LJUBLJANA 
gom, da je lahko k ljudem pristopil s takšno 
preprostostjo in ljubeznijo … Kar je na nas naredilo trajen vtis v njegovem poucevanju, ni bila njegova pedagoška spo­sobnost in znanje, ampak nas je prepricalo, da je to, kar je ucil, tudi živel, in trdno smo se odlocili, da bomo posnemali njegove nauke in njegovo življenje. V njem smo videli res-nicno pastoralno srce, ki je našlo pot do don Boskove svetosti. Vsi ti vidiki so bili združeni v življenju in delu našega magistra novincev. Njegovo življenje je bilo popolno uresnicenje vodila 'Daj mi duše, drugo vzemi' … 
Te misli želim skleniti z globoko hvaležnostjo za našega ucitelja, ki nam je bil dar iz višav. Bogu se zahvaljujemo za nežnega in prep-rostega oceta in vodnika po don Boskovem vzoru, da je postavil temelje današnji salezi­janski skupnosti v Vietnamu, ki se krepi in raste, polna navdušenja in življenjske moci.« 

Pricevalke veselja 

POŽRTVOVALNO DELO 
s. MARIJA ŠULIGOJ, hci Marije Pomocnice 

s. MILENA DERLINK, fma 
Nic ne vemo o tem, kako je Marija spo­znala družbo hcera Marije Pomocnice in se odlocila slediti Božjemu klicu. Pred­videva se, da ji je pomagal kdo od sa­lezijancev, saj so bili don Boskovi sinovi na naših tleh navzoci že veliko prej kot njegove hcerke. 
M
orneškega duha se je Marija na­vzela ob predstojnicah in sestrah, vse od leta 1897, ko je bila v pos­tulatu in noviciatu v Coneglianu. V zavodu Brezmadežne je preživela še nekaj let po za­obljubah. Bila je kuharica in s tem delom je služila sestram in mnogim drugim vse do pozne starosti. Iz Conegliana so jo leta 1915 poslali v Montebelluno blizu Trbiža, kjer je do leta 1918 kuhala v vojaški bolnici. Pred koncem prve svetovne vojne je kuhala še v vojaški bolnici v Parmi. Nato je bila daljši cas kot kuharica in ekonomka v Crusinallu (Novara). Ob zacetku druge svetovne vojne jo ponovno najdemo kot kuharico v vojaš­ki bolnici, tokrat v Baveni (Novara), kjer je bila tudi ekonomka. Predno se je na starost preselila v Orta San Giulio, je bila nekaj let v manjši skupnosti v Cassolnovu (Pavia). 
Najvec pricevanj o njenem življenju je iz casa, ko je bila kuharica v Crusinallu, kjer je bil tudi noviciat. Novinke tistega casa se spominjajo njene ocarljive preprostosti, ki so jo obcudovale. Svoji preprostosti pa je prid­ruževala tudi  neutrudno in veselo delavnost. Ena od njih piše, kako ji je bila v vsem zgled. 
S. Marija se je dobro pocutila v hišah zacetne formacije, kjer se je njena duhovnost lahko nenehno hranila. Zato je bila na stara leta zelo vesela, da je živela v Orta San Giulio, kjer so bile kandidatinje novarške inšpekto­rije. 
Ena od sester, ki je živela z njo v Crusinal­lu, pripoveduje, da ji je bila s. Marija vedno zgled požrtvovalnosti in to je v njej obcudo­vala. Bila je kuharica in ekonomka. Pogosto je morala po nakupih in se je utrujena ter zasopihana vrnila domov, toda vedno dobre volje. Takoj si je nadela predpasnik in zacela z delom v kuhinji, ne da bi se vsaj nekaj tre­nutkov odpocila. 
S. Marija Šuligoj se je rodila 7. 3. 1882 v Cepovanu. Prve redovne zaobljube je izpovedala 31. 3. 1910 v Coneglianu (Italija), vecne pa 26. 3. 1916 v Padovi. Umrla je 20. 7. 1966 v Novari. 
»Obcudovala sem tudi njeno spoštovanje do predstojnic, ki jih je takoj ubogala, karkoli so ji narocile. Pozorna je bila tudi na njihove preproste želje. Zelo strogo je živela uboštvo in novinkam narocala, naj nicesar ne zavrže­jo. Ce zelenjava kdaj ni bila dobro ocišcena, nam je to na lep nacin povedala in sama po­pravila. Veckrat sem jo spremljala po oprav­kih in vedno sem obcudovala, kakšen odnos je imela do vsakega: ponižen, spoštljiv, prija-zen. Bila je goreca pri molitvi. Ob nedeljah je zgodaj vstajala, da je bila pri prvi sv. maši v župniji. Ko se je vrnila domov, je pozvoni-la, da so se zbudile še ostale in pripravila vse potrebno za praznicni dan. Bila je zelo srec­
na, ce je našla cas, da se je lahko udeležila še 
ene svete maše. To željo je ohranila še ob koncu življenja, ko je bila v Orta San Giulio. V zadnjih dneh svojega življenja, ko so bile bolecine velike, je bila zelo hvaležna, kadar sem z njo molila. Vedno sem jo zelo obcudovala, kako je bila pripravljena pomagati v vsem, kar je mogla. Obcudovala sem jo tudi v tem, kako je bila še na stara leta urejena in natancna v vsem.« 



Govorila je, da ima eno samo željo: vedno dobro izpolnjevati Božjo voljo. 

Mnoge sestre pricujejo iz njenega zadnjega obdobja življenja, ko je imela že cez 80 let, kako je bila pozorna in kako se je trudila, da ne bi bila v breme sosestram. Sama pa je bila izredno potrpežljiva tudi s težkimi osebami. 
Vedno je bila zelo hvaležna tudi za najmanj­šo uslugo. Govorila je, da ima eno samo že­ljo: vedno dobro izpolnjevati Božjo voljo. Zelo je bila hvaležna vsaki, ki ji je zagotavlja-la, da moli zanjo, zato da bi mogla vse trplje­nje dobro prenašati. Njen prijazen nasmeh je povedal še vec kot njene besede. Posebno pobožnost in zaupanje je imela do sv. Jožefa. Vsak dan je molila k njemu in vabila še dru­ge, ki so ji bile blizu. 
Poslovila se je ravno med duhovnimi vajami, ki so potekale v hiši, in to prav na sredo, dan, posvecen skritemu in tihemu sv. Jožefu. 
Tej zares ponižni, preprosti in krepostni se­stri so namenili veliko molitve. Tudi pogreb je bil zelo  slovesen. Duhovnik salezijanec, ki je vodil sveto mašo zadušnico in pogreb, je opeval njeno preprostost in požrtvovalno delo, ki ga je bila zmožna narediti toliko prav zaradi svoje globoke povezanosti z Bogom v molitvi. 
Povzeto po Facciamo memoria 
PRAZNIK HVALEŽNOSTI VRHOVNI MATERI FMA 
Torino, Mornese, Nizza Monferrato so v letu, ko praznujemo 150-letnico družbe FMA, ter med 24. in 26. aprilom 2022 pos-tali kraji svetovnega praznika hvaležnosti vrhovni materi s. Chiari Cazzuola. Ta je po­tekal pod naslovom »Moje hcere so«. Našo inšpektorijo je zastopala inšpektorica s. Mojca Šimenc. 

Salezijanski misijoni 

CE SE ZA NEKAJ TRUDIŠ, 
BOG TO VRACA 

MAJA ŽIBERT 

vodja razvojne pisarne, fundacija don bosko 
S Tonetom Grmom, misijonarjem v Mozambiku, sva se srecala v Ljubljani na Rakovniku. Po treh letih, nazadnje je bil doma še pred izbruhom epidemije bolezni covida-19, se je za kratek cas vrnil v domovino. Ob prijetnem pogovoru, v katerem sem predvsem poslušala zgodbe iz misijonskega življenja, ter ob pregledovanju satelitskih posnetkov Mozambika, je nastal spodnji zapis. Prijetno branje, tebi, g. Tone, pa srecno in blagoslova polno na vseh korakih misijonskega življenja. 
Kako se po dveh letih korone pocutiš doma? 
Nazadnje sem bil doma leta 2019. Moram reci, da sem vsakokrat nekoliko šokiran, ko pridem domov. Govorim o kulturnem šoku. Ponavadi si v kulturnem šoku, ko se odpra­viš v misijone, v dežele tretjega sveta. No, pri meni je obratno. Sploh sedaj, po epidemiji, se mi zdi, da so razlike še toliko vecje. 
Kakšno je salezijansko poslanstvo v Mozambiku? 
Tudi v Mozambiku so mladi salezijansko poslanstvo, vse se vrti okrog njih. Morda nisem prvi v vrsti, ko se na igrišcu podimo za žogo, a sem vedno za delo, ko govorimo 
o mladih. Salezijanci in sestre hcere Marije Pomocnice imamo po Mozambiku osnovne šole in srednje šole, univerze, veliko pa se dela tudi z mladimi, ki so v poklicih. Tudi sam sem zgradil že nekaj ucilnic. Da se malo nasmejemo: nazadnje pet ucilnic, ki zadoš-cajo za pouk nekajkrat po 100 ucencev. 
Kaj vse pocneš v misijonu? 
Trenutno delam in živim v salezijanski skup­nosti, ki se nahaja v kraju Moatize, cisto na robu vasi, predno se zacnejo vecja podrocja rudnikov, kjer kopljejo rudo. Nahaja se blizu vecjega mesta Tete na severozahodu Mozam­bika. 
Pred casom sem prevzel celotno ekonomijo skupnosti, ko pa sem pred zadnjo veliko noc­jo odšel na škofijo, da bi vzel hostije, vino in še nekaj drugih stvari, ki jih duhovniki pot-rebujemo za maševanje, so mi izrocili doku­mente, da prevzemam vodenje župnije. 
To je zame postal velik izziv. Celotna župnija obsega 10 podružnic. Duhovnikov ni veliko, še manj pa je takih, ki bi prevzemali odgo­vornosti ali imeli vizijo za delo. 
Trudim se, da v salezijanskem duhu vzgaja-mo laike, da na podružnicah dnevno poteka vsaj besedno bogoslužje, v župniji pa skrbim, da je sveta maša vsak dan. To, da je sveta maša vsak dan, je bilo za domacine skorajda nenavadno. A mislim, da so se sedaj že na­vadili. 
Imamo nekaj laiških sodelavcev (animator­jev). Gre za neke vrste sodelavce župnijskega sveta. Enemu od njih sem rekel, da imam že­ljo, da bi skupaj z njim obiskala župljane po domovih. Pobude je bil vesel, a sprva me ni dobro razumel: da obišceva VSE župljane. To 


je bilo lepo.  Pri nas imamo pridige pri svetih mašah tudi cez teden. Pomembno je, da so razumljive in blizu ljudem. Zato mi pri prevajanju poma­gajo ti animatorji, saj veliko starejših ljudi ne razume portugalsko. 
Dela imam veliko. Vizij in idej, kaj vse bi še lahko storili, predvsem na podrocju pastora­le, tudi. Trudim se. Za enkrat mislim, da nam gre kar dobro. Imam obcutek, da lahko z majhnimi stvarmi in koraki naredimo veliko. 
Prizadela vas je korona, neurja, a kljub temu vztrajate. 
Korona pri nas ni tako velik problem. Vecji problem je malarija. Najvecji problem, s ka­terim smo se in se še ukvarjamo, pa so veli­ke poplave. Ob zadnjem deževju je poplavila reka in z vsemi nanosi podrla glavni most, ki vodi iz našega mesta v Tete. Ko se je to zgodi-lo (sam sem šel cez most kakih 5 minut pred njegovo zrušitvijo, voda ga je že zalivala, vi-del sem, kako proti nam drvijo hlodi lesa in vsi drugi nanosi), smo v kraju za 14 dni ostali brez vode in elektrike. 14 dni! Takrat vidiš, kako prav bi prišli agregati, a žal nismo imeli goriva. Mosta še danes ni. Do Tete sedaj vodi vec kot 60-kilometrska pot. Prej smo tja priš­li v dobrih 15 minutah vožnje. 
A moramo vztrajati. In vztrajali bomo še naprej. Ce se za nekaj trudiš, Bog to vraca. 
Cel svet postaja misijonski … 
Da. Zase vem, da kjer bom jaz, tam bodo misijoni. Misijoni so moje poslanstvo. Mladi hitro dojemajo stvari. In hitro dojamejo, ce jim pokažeš, da jih imaš rad. 
Pri vas z vašo »evropsko« miselnostjo velja, da je sever razvitejši, na jugu pa še ostajajo številni izzivi. Pri nas v Mozambiku je rav-no obratno. Na severu države, na podrocju Praie de Mocimboa, se nahaja predel, ki je izredno bogat zaradi naravnih dobrin. V tem predelu države je danes razseljenih na stoti­soce, morda na milijone ljudi. O tem medna­rodna skupnost še ne govori veliko. 
Tudi tja bomo odšli salezijanci. Želja je, da bi tam odprli t. i. mednarodno salezijansko skupnost. Zaradi korone in drugih težav še nismo prišli do tja. A tudi sever Mozambika nas potrebuje. 
Recepti mame marjete 

BI SE ZNALI ODPOVEDATI? 

TOMAŽ STOJC, sdb 
K
o je mati Marjeta prišla v Oratorij, se je soocila z veliko revšcino. Po nekaj tednih so zaloge hrane, ki sta jo s sinom Janezom pripeljala iz domacih krajev, pošle. Primanjkovalo je oblacil za fante, ki so vsak dan hodili na delo. Z don Boskom sta se odlocila za prodajo nekate­rih zemljišc v domacem kraju. Ker tudi to ni zadostovalo, je mati narocila, naj ji poš­ljejo njeno porocno obleko, prstan in nakit. Locitev od predmetov in z njimi povezanih dragih spominov jo je veliko stala. Nekoc je o tem povedala: »Ko sem zadnjikrat imela v rokah tiste predmete, ki sem jih hotela raz­parati ali predelati, sem bila silno vznemir­jena in mi je bilo mocno hudo. Toda kakor hitro sem se zavedla, sem si dejala: 'Pojdi­te no! Kaj boljšega bi se vam lahko zgodilo kot to, da nasitite in oblecete uboge otroke in daste cast v cerkvi nebeškemu ženinu.' Ko sem to izrekla, sem se cutila neizmerno srecno, in ce bi imela sto porocnih oblek, bi jih brez vsake žalosti oddala v take name-ne.« (BiS II, 333-334) 
Mati Marjeta je izpolnjevala besede, ki so prihajale iz ust njenega sina. Naj v tem casu spremljajo tudi nas in naj nas ucijo nenave­zanosti na zemeljske stvari: »Kadar gre za to, da služimo tako dobremu ocetu, kot je Bog, moramo biti pripravljeni žrtvovati vse, kar imamo.« 
Italijanska fokaca 
SESTAVINE 
1 kg bele pšenicne moke, 6 dl mlacne vode, 30 g svežega kvasa, 4 žlice oljcnega olja ali druge mašcobe za testo, 20 g soli, paradižniki cešnjevci, oljke ali dodatki po okusu. 
PRIPRAVA 

Zgnetemo klasicno kvašeno testo, le da mu dodamo malo olja za voljnost in hru­stljav okus. Ce vzamemo temno pšenicno ali pirino moko, prilijemo vec žlic vode. Testo pustimo vzhajati vsaj dve uri, nato ga pregnetemo in razgrnemo po peka-cu podobno kot za pico, za prst debelo. Pecico vklopimo na 200–220 stopinj. S prsti v testo naredimo vdolbinice, v katere vložimo paradižnik in oljke, vse skupaj narahlo poškropimo z oljcnim oljem, da bo fokaca bolj hrustljava. Pustimo poci­vati najvec 10 minut, ponovno narahlo poškropimo z oljcnim oljem in postavimo v segreto pecico za 15 minut. Peceno fokaco narežemo na poljubno velike kose. 
Italijanski fokaci je podobna naša (belokranjska) pogaca, ki jo oblikujemo v krog – na sredini višji kot na robovih. Po vsej površini jo zarežemo v mrežo, vendar ne do dna; po teh zarezah jo peceno lomimo. Najbolj tradicionalna je potresena s kumino in grobo soljo, vendar je odlicna tudi z žajbljem, timijanom, semeni (mak, sezam), s kockami slanine in podobno. 
bog požegnaj! 


Salezijanski utrinki od tu in tam 




»WORLD CULTURAL HERITAGE«  
Med 6. in 10. 4. 2022 je v grški Olimpiji potekal mednarodni simpozij mladih, ki ga je organiziral Unesco. V Sloveniji je bil nosilec projekta Krajinski park Ljubljansko barje, ki je k sodelovanjupovabil Gimnazijo Želimlje. Na razpis se je prijavilo vec pogumnih tretješol­cev, ki se niso ustrašili nastopa pred mednarodno javnostjo. Izbrana je bila Petra Vincec iz 3. a, družbo pa sta ji delala še predstavnica parka Barbara Vidmar in želimeljski profesor Aleš Vrbovšek. 




ZAKLJUCEK KATEHETSKEGA LETA  V Don Boskovem centru Maribor so v eni izmed veroucnih skupin ob zakljucku veroucnega leta pripravili skupno srecanje za otroke in starše. Seveda ni treba ugibati, kdo je bil bolj priden pri katehezi, kdo pa pri skupnem druženju. 
KRIŽ NA SLIVNICI  V nedeljo, 15. maja 2022, so cerkniški farani obha­jali peto obletnico postavitve križa in zastave na Slivnici. Sveto mašo pri križu je daroval nekdanji župnik Jožef Krnc ob somaševanju cerkniških du­hovnikov Milana Kavcnika in Janeza Žerovnika. 


Salezijanski utrinki od tu in tam 


RAKOVNIK Z NOVIM TRGOM  V  nedeljo, 29. maja 2022, je bil na Ra-kovniku v Ljubljani osrednji romarski shod ob prazniku Marije Pomocnice. Slovesno mašo je v Marijinem sve­tišcu ob somaševanju duhovnikov salezijancev in inšpektorja Marka Košnika daroval murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Po njej sta ravnatelj salezijanske skupnosti Rakovnik in inšpektorjev vikar Peter Koncan ter arhitekt Andrej Mlakar predstavila obnovitvena dela okolice in plošcadi pred cerkvijo v pripravi na 100. oble­tnico posvetitve cerkve Marije Po-mocnice na Rakovniku leta 2024. 


PRAZNIK HVALEŽNOSTI  Na prvi dan junijskega meseca smo se sestre FMA zbrale na dnevu zahvale inšpektorici v Ljubljani na Rakovniku. Prvic po dveh letih smo imele srecanje v vecjem obsegu iz Slovenije in Hrvaške. Vsaka skup­nost je pripravila tocko, po nagovoru s. Mojce pa smo srecanje zakljucile z molitvijo. 
Salezijanski utrinki od tu in tam 






MARIJA SKOZI VAS  Po dveh koron­skih letih je veržejski praznik Marije Pomocnice ponovno potekal v tradi­cionalni obliki: 21. in 22. maja je pote­kala vecerna vigilija ter slovesna pro-cesija iz župnijske cerkve na dvorišce Marijanišca, kjer je sledila sveta maša in družabni agape. 

MLADINSKE SKUPINE NA RAKOVNIKU  Konec maja so se v SMC Rakovnik še zadnjic v tem šolskem letu zbrali mladi, ki se združujejo v dveh mladinskih skupinah. Za zadnje srecanje so se zbrali ob kapelici, kjer so skupaj zapeli na cast Svetemu Duhu in si privošcili super pice. Druženje se je zavleklo še pozno v vecer, dokler jih ni pregnala nevihta. 



MARIJA POMOCNICA V PODGO­RICI  Na sam praznik Marije Po-mocnice, 24. maja 2022, so pripravili slovesnost njej v cast v don Boskovem centru v Podgorici. Pod vecer so se v edini katoliški cerkvi Srca Jezusove­ga v glavnem mestu Crne gore zbrali verniki, mladi in otroci, sestre fran-ciškanke, salezijanska skupnost ter salezijanski inšpektor Marko Košnik, ki je daroval praznicno sveto mašo. Sveti maši je sledilo enkratno dejanje: kip Marije Pomocnice, ki je med sveto mašo castno stal ob oltarju, so v pro-cesiji vernikov slovesno prenesli do nove kapelice v parku Don Boskovega centra. 


Salezijanski utrinki od tu in tam 


OBNOVA USKOVNICE  Zadnji teden maja je bilo na Uskovnici zelo delav-no. 20 prostovoljcev je zavihalo roka­ve in se lotilo dela. Naredili so frcado na kapeli, kjer bo nov vhod, ki bo laž­je dostopen in bolj varen. V prostoru pod kapelo, kjer bodo tri stranišca in trije tuši, so mojstri izolirali tla, nape-ljali vodovod in zalili tlake. 
SRECANJE OTROŠKIH PEVSKIH ZBOROV  V nedeljo, 5. junija, je po treh letih premora na Rakovniku v Ljubljani spet potekalo vseslovensko srecanje otroških pevskih zborov. Sveto mašo, ki jo je sooblikovalo 440 otroških glasov in 20-clanski orkester, je daroval nadškof Stanislav Zore. 


PRAZNIK MARIJE MAZZARELLO NA RAKOVNIKU  Sestre dveh ljubljan­skih skupnosti smo na vigilijo praznika sv. Marije Mazzarello, 12. maja 2022, v cerkvi na Rakovniku skupaj s salezi­janci in župljani pocastile soustanovi­teljico z molitvijo vecernic. Na koncu je inšpektorica s. Mojca podelila no­vice o obhajanju 150-letnice naše Družbe na inšpektorialni in svetovni ravni. Sestre inšpektorialne skupnosti v Ljubljani na Rakovniku pa so na sam praznik župnijskemu obcestvu pri ve-cerni sveti maši predstavile svetnico in letošnji jubilej. 

Salezijanski utrinki od tu in tam 






POVEZANI Z NARAVO  V PUM-O 
(projektno ucenje za mlajše odrasle) Celje, ki deluje v Don Boskovem cen­tru, so v preteklem obdobju uredili zelenjavni vrt, v zadnjem casu pa vrt povecali in mu dodali še zelišcne ra­stline. 




OBNOVITEV REDOVNIH ZAOBLJUB  Rakovniška salezijanska skupnost se je 
26. junija veselila obnovitve zacasnih zaobljub prvega mladega misijonarja v slovenski salezijanski inšpektoriji, brata Cypriana Mbaziire. 
USPEHI MLADIH GLASBENIKOV  
Glasbena šola Rakovnik je v zacetku junija s ponosom in veseljem sporo-cila, da je njihova ucenka pianistka Ema Lani Fojkar na 3. mednarodnem glasbenem tekmovanju Tartini v 2. kategoriji klavir osvojila 1. nagrado in zasedla 1. mesto v svoji kategoriji. 

V obcestvu z rajnimi 
Avgust Horvat SDB (1939-2022) 
V casu, ko se je na obzorju že kazala druga sve­tovna vojna, se je pri Horvatovih v Lipovcih 31. julija 1939 rodil Avgust Horvat, peti od devetih otrok. Osnovno šolo v Beltincih je opravil brez vecjih težav. Dobra mati ga je navajala na po­božnost prvih petkov, ki jo je redno opravljal v župnijski cerkvi ne glede na vreme. Sveto birmo je prejel na god sv. Marka v letu 1948. Božja pre­vidnost ga je kot trinajstletnega fanta vodila na Rakovnik, kjer je dokoncal tri razrede nižje gim­nazije (1951–54). Zaradi astme je namrec našel stanovanje pri družini Trampuž za rakovniškim svetišcem. Zaradi bližine cerkve je vsak dan mi-nistriral, tudi veckrat, nato pa šel v šolo. Spoprija­teljila sta se s takratnim rakovniškim zakristanom 
g. Francem Sušnikom. V spomin se mu je vtisnil tudi g. Janez Jenko, ki je skrbel za ministrante in pogosto pripovedoval zanimive zgodbe, še pose-bej o misijonih. Po sili razmer je cetrti razred niž­je gimnazije koncal v Murski Soboti (1954–55). Peš je hodil iz Lipovec v Mursko Soboto, kar ga je utrdilo tudi v zdravju. Navdušenje z Rakovni­ka mu je ostalo, zato je odšel v malo semenišce k salezijancem na Reko. Tu je želja po poklicu pos­tala bolj realna. Od takrat naprej je znotraj vedno ohranjal poklicni mir in gotovost. Prve zaobljube je izpovedal na mali šmaren 1957 na Reki. Skupaj z drugimi je nato odšel v Zadar, kjer je z maturo zakljucil višjo gimnazijo (1960). Vzgojno prakso je opravljal v Podsusedu v Zagrebu, teološki štu­dij pa v Ljubljani. V bogoslovju je pobliže spoznal misijonski poklic. Poln navdiha, notranjega miru in gorecnosti je pricakal duhovniško posvecenje na petrovo leta 1968. Novo mašo je obhajal v župnijski cerkvi v Beltincih 11. julija. Skriti mi-sijonski poklic sta v njem razplamtela rojak Jože Mlinaric, doma iz sosednjih Bratonec, in msgr. Jožef Kerec, ki je svojo dolgo misijonsko pot na Kitajskem že zakljucil in je jesen svojega življenja preživel v Veržeju. 
Leta 1978, ko je obhajal prvo desetletje svojega duhovništva, je zacel pisati povsem novo zgod­bo. Premagal je vse dvome in napisal prošnjo za misijone. 31. marca 1979 se je pridružil g. Mli­naricu. Takoj se je spoprijel s francošcino in ki­runšcino. Ko je premostil težave z izražanjem, je postal pravi magnet, njegove pridige pa polne ognja, navdušenja in prakticnih naukov. 31 let je deloval v dveh zelo preizkušenih afriških deželah: v Burundiju (Rukago) do leta 1987 in v Ruandi do strašnega genocida 1994 (Musha). Bil je med prvimi, ki se je vrnil v preizkušeno Ruando, ven­dar se je moral zaradi lažnih obtožb poglavarjev preseliti v Burundi, najprej v Rukago, nato v Bu-jumburo, kjer je zakljucil svojo misijonsko pot leta 2009. 

Bil je neposredna prica krvavih dogodkov oz. državljanske vojne v Burundiju in Ruandi leta 1994. Najvecja preizkušnja ga je cakala v casu ruandskega genocida, ko so hutujske paravoja­ške milice z macetami pobile 800.000 Tutsijev in zmernih Hutujcev. Marija Pomocnica je takrat obvarovala vse tri naše misijonarje: Gustija, Da­nila in Jožeta. 
Brez dvoma, njegovo srce je bílo po afriško. Kljub pomanjkanju in težkim preizkušnjam je ostal srecen in zadovoljen. A na zdravje ni znal nikoli paziti. Srce in misli so še hotele biti v Afriki, telo pa ni vec moglo slediti željam duha. Zdravstvene težave so ga prisilile, da se je leta 2009 vrnil v do-movino in postal nepogrešljiv in dobrodošel clan salezijanske skupnosti na Trsteniku. 
Sobrata Gustija poznamo kot cloveka vedrega znacaja. Ravnatelj na Trsteniku je zapisal: »Gusti se je vsem zelo priljubil. Vsi so ga imeli radi. Imel je dobrodušen znacaj. Rad se je pošalil. V vsem je sprejel svojo nebogljenost. Vedno se je za vsa­ko stvar zahvalil.« Povzeto po           pogrebnem nagovoru inšpektorja M. Košnika 


Antonija Merzel (1946-2022) 
Jožef (Pepi) Cingerle (1930-2022) 


V prvih urah po prazniku Marijinega oznanjenja, 26. marca 2022, je svoj zadnji DA Gospodu rekla mama Antonija Merzel, Bajceva Toncka iz Razbor pri Ca-težu. Le mesec in pol je trajala njena bolezen od diagnoze raka in posta-la kalvarija, ki se je strmo vzpenjala. Njena mocna notranja drža ji je pomaga-Dne 8. januarja 2022 je odšel h Gospodu oce Jožef (Pepi) Cingerle. Z mamo Zofijo sta se porocila v le­tih po drugi svetovni vojni. Rodili so se jima štirje ot­roci. Eden je še kot dojen-cek umrl zaradi vnetja sre­dnjega ušesa. Drugi, njegov dvojcek, sem bil jaz. Kljub razmišljanju, da ne bom 


la pri prestajanju trpljenja. Zavestno je sprejela križ: 
»Bogu je treba predati vse, do zadnje bolecine.« Antonija se je rodila leta 1946 v vasi Gozd-Reka, žu­pnija Prežganje, kot sedma od enajstih otrok v verni kmecki družini. Trdega dela ni manjkalo, pa tudi pe­smi in molitve ne, ki sta povezovali družino. Bila je vesele narave, družabna in pogumna. Leta 1969 se je porocila z Metodom, ki je prag vecnosti prestopil dve leti pred njo. Hitro se je vživela v novo okolje, spoz­navala ljudi ter s svojo prijaznostjo, dobroto in poš­tenostjo osvojila njihova srca. Dela na kmetiji je bila vajena in ga je opravljala z veseljem. Po sedmih letih preizkušenj so na svet zaceli prihajati otroci, ki si jih je zelo želela. Z možem sta jih vzgajala z ljubeznijo in modrostjo. Štirim otrokom sta dala življenje, pa tudi vero in smisel, za kaj se je v življenju vredno boriti. 
Veselje do petja jo je spremljalo od mladih let, zato se je vkljucevala v cerkvene in  prosvetne zbore. So-delovala je v vec društvih in skupinah, predvsem pa je bila dolga leta aktivna clanica društva podeželskih žena. 
Z vso predanostjo in ljubeznijo je skrbela za svo­jo družino in delala na kmetiji. Ob tem pa je znala gostoljubno posvetiti cas ljudem, ki so prihajali – mimoidocemu pešcu, obiskom sorodnikov ... Bila je nasmejana, prijazna, rada je priskocila na pomoc in delila, kar je imela. 
Skozi preizkušnje življenja jo je vodila trdna vera in zaupanje v Gospoda. Rada je imela Marijo, rada pre­pevala Marijine pesmi, poromala na bližnji Zaplaz, Brezje, Rakovnik in drugam. Sveta maša in molitev sta ji bila samoumevna hrana za življenje, z leti je molitvi posvecala še vec casa, hkrati pa je rada delala in po svojih moceh pomagala sinovi družini. 
Veselila se je svojih otrok v vsakem obdobju, njiho­vega zorenja in porok, hcerine odlocitve za salezi­jansko redovno življenje ter devetih vnukov, ki jih je imela neizmerno rada in oni njo. Zelo se je veselila tudi desetega, ki pa ga ni docakala in se je rodil le teden dni po njeni smrti. 
Hvaležni smo Gospodu, da nam je dal takšno mamo ter za bogato duhovno dedišcino, ki smo jo prejeli po njej. Merzelovi dolgo živel, sem si opomogel in odrasel. Zaradi bo­jazni, da bom umrl, sem prejel krst takoj po porodu. Z dobrimi šestimi leti so me sprejeli  na zdravljenje kolkov v bolnišnico Valdoltra. Starša sta me izme-nicno obiskovala vsako prvo nedeljo v mesecu. Oce je veckrat pripovedoval, kako ni imel nekoc dovolj denarja, da bi placal avtobus. Na postaji je prešteval drobiž, a ga ni bilo dovolj. Gospa, ki je z njim cakala avtobus, je bila pozorna na njegovo zadrego in mu da­rovala manjkajoci denar. 
Rad je zahajal v naravo in bil tudi strasten lovec. Vese­lil se je lepot in bogastva narave in jo tudi obcudoval. Na racun omenjenega pa ni zanemarjal nedeljske in praznicne svete maše. Ta je bila vselej prva na vrsti. 
Oceta sem spremljal v njegovi pobožni drži, ki je bila kmecko preprosta, a vredna spoštovanja in dosled­nosti. S tega sveta se je poslovil obdarjen s poslednjim maziljenjem, spovedjo in obhajilom. Sicer je veckrat, ko se je slabo pocutil, prosil, da ga je obiskal duhov­nik, ki je zadnja leta redno prihajal k njemu. 
Nas otroke je vzgajal dosledno in zahtevno.  Ni na­sprotoval poklicni odlocitvi nikogar od nas. Veselil se je uspehov. Ko sem odhajal k salezijancem v Želimlje, je bil sicer nekoliko zadržano vesel. Rekel mi je: »Fant, primi se knjige in študiraj!« Uresnicil sem njegovo že­ljo. Veselil se je bližajoce se nove maše. Pripravo na novo mašo je vestno opravil in se je z mamo Zofijo iz vsega srca tudi veselil. 
Kljub pandemiji ni bilo videti, da bi bilo slovo zadr­žano, saj je bilo na pogrebu  lepo število vašcanov, so-rodnikov in duhovnikov. Lepo in spoštljivo so se od njega poslovili tudi kolegi lovci. 
Ob slovesu staršev cutim nekakšno osamljenost, a v veri vem, da smo  združeni z njimi v Božji ljubezni. Doma me tudi vselej veselo, prijazno in toplo sprej­mejo. V veri in ljubezni  tudi  vem, da se bomo nekoc srecali pri Bogu v vecnosti. Rad se ob rožnem vencu spominjam svojih pokojnih in jih priporocam Božje-mu usmiljenju. Pri maši za pokojne starše molimo: O Bog, narocil si nam spoštovati oceta in mater. Dobro-tno se usmili mojega oceta in matere in jim odpusti grehe, meni pa  podeli, da jih bom gledal v veselju vecne luci. Vinko Cingerle SDB 


BOG JE BOG 


nagradna krizanka Salezijanski programi za otroke in mlade 


SESTAVILA MATEJA  PRIPRAVA ZA SPUST LJUDI IZ LETAL  TRAVA DRUGE KOŠNJE  KONJ MAJHNE RASTI  ROK MARGUC  NAJDALJŠA REKA NA SVETU  PRVA KATOLŠKA ŠPANSKA KRALJICA  PRIPRAVA ZA CEPLJENJE  GOROVJE V MJANMARU  
POSODICA ZA POPER  
PRIPRAVA,KI RAZPRŠI TEKOCINO, PRŠILNIK  
NASPROTJE NOCI  ŽIVALSKA USTNICA  
ABRAHAMO­VA ŽENA  VRSTA ANTIBIOTIKA  

 VRSTA GOVEDA LASTNIK TOVARNE  
DON BOSKO  VEDA O ATOMIH  SOBNA RASTLINA MESOJEDA ŽIVAL  
 SPOMINSKI STEBER  
TUJA PISAVA ALI PODPIS  
GRENKI ZELIŠCNI LIKER  GRŠKI BOG SONCA  
CERKV. DOSTO­JANSTVENIK  
PREDMET POGOVORA  MEVŽA, REVA  SINOVA ŽENA  PRIPADNIK ŽUPNIJE  
IGOR LUKŠIC  
KRAJ NA PRIMOR­SKEM  SVETA PODOBA NEPRIJETEN OBCUTEK  SANJA FIDLER  
AMERIŠKI TELEKOM  
MARKO OKORN  STIL  ODPRTA TEL. POŠKODBA  
HRV. FEVD. RODBINA  MESTO NA HONŠUJU  
OSMI MESEC JUDOV­SKEGA KOLEDARJA  FRONTNIK, FRONTOVEC  
PRIMOŽ SU­HODOLCAN  
ZACINJENA PARAD. OMAKA (KETCHUP)  ANGLEŠKA PISATELJICA KRIMINALK CHRISTIE  
KANADSKI PEVEC BRYAN  DUHOVNIK,ŽUPNIK (SLABŠALNO)  ANTON NANUT  

GESLO križanke DB 3/2022 
pošljite do 20. septembra 2022 na uredništvo revije Don Bosko. 
1.
 nagrada: pulover s kapuco (L) z don Boskovo mislijo 

2.
 nagrada: knjiga 


Rešena iz pekla 
3. nagrada: knjiga 
Angel podari perut 
4. nagrada: knjiga 
Oratorijska klapa 
5. nagrada: otroški knjižici 
Narobe svet, Otrocici in kraljestvo 
6. nagrada: rdeca majica z logotipom Don Bosko 

REŠITEV 
križanke DB 2/2022 
Duhovne vaje 
NAGRAJENCI 
1. nagrada
Tomas Lukin, Šempeter 
2. nagrada 
Karmen Sovic, Kresnice 
3. nagrada 
Katja Ornik, Sp. Ivanjci 
4. nagrada 
Anja Hostnikar, Maribor 
5. nagrada 
Stanko Mele, Celje 
6. nagrada 
Branko Ravnik, Tržic