541
Mestna hiša       Votivna cerkev   Vseučilišče
Državna zbornica
DUNAJ IZ ZRAKOPLOVA
Dvorno gledišče          Ljudski vrt
Ne morem moliti, ne morem delati ... Ne morem ničesar, odkar sem čitala v ljubljenih očeh besedo: tatica . . .
Od takrat je zagrnila* temna senca mojo mladost. Zgrudila sem se pred tisto besedo in ko sem se zavedla, sem se našla v bolnišnici. O! V Elvirini palači, v soškem gradu ni bilo prostora za bolno tatico. Lahko bi ukradla, odnesla še kaj. Saj ji ni nič sveto — ker je vzela in uničila Mariji namenjene bisere ... Tatica, vlačuga! Sprejemala je pisma, delala znanja . . . Pokrila s sramoto ime Kamenskih. V divjih fantazijah vročinske bolezni sem tavala ob Soči, da končam bedno življenje v srebropeni. Klicala, prosila sem smrt... A smejala se mi je porogljivo iz kota . . .
Otroci skačejo, da se kadi prah v oblakih po šolski sobi. Učiteljica ne sliši, ne čuti. Spominja se le bridkosti tistih dni . .. Bolna, tako bolna in nikogar k nji. Kje je Elvira, njena dobra, blaga Elvira? Kje Pierre? Rh, okužil bi ga duh tatice . . .
„Prišli so gospa, dokler ste bili v nesvesti," je pravila usmiljenka, „hodil je sel iz gradu. Zdaj nimajo časa, Graščak se ženi."
„Ženi se! Angelik se ženi z Martino." Skočila je iz postelje. Hotela je ustaviti poroko, rešiti Ange-lika . .. Povedati vse ... Ga prositi na kolenih, da veruje nji, nji, ki ga ljubi . . . Martina, mu reče — je vzela bisere, Martina, morilčeva hči . . . O, jaz nisem najdenka, sirota ... Jaz sem Žebronova Ivanka, jaz sem tvoja nevesta, moj Angelik . . .
Iskala je s tresočo roko obleke. Bolniška halja je visela na stolu. Sestra usmiljenka je ustavljala razburjeno, ki se je zamotala v haljo in hotela vun, le vun ... Pri vratih je padla v nezavest. In zopet je ležala dolgo. In v urah tiste dolge bolezni, ko ni bilo nikogar k nji, je oledenelo njeno srce za vse — samo za Angelika ne. On, junak njenih sanj, je bil le preslepljen. Pa odkar je sama v Čepovanu, se dviguje srd tudi proti njemu. O, vsi so enaki do najdenke sirote, vsi . . . Hinavsko so skrbeli za njo. Služba v Gorici, stanovanje, vsa njena obleka in perilo, vse jo je čakalo, ko je okrevala. Samo beseda sožalja, ljubezni je ni čakala. Ni prišla mati, ne Elvira. Nikdar več v grad, je rekel Angelik . . . Ni sprejela njihove miloščine. Vse, vse jim je poslala nazaj. Zahvalila se je za službo v Gorici. Oh,