btct
'	JfyL-
Zbornik
znanstvenih in poučnih spisov.
]Sla svetlo daje
Slovenska Matica, v Ljubljani.
.—V. zvezek. jj40o<s-
Uredil
L. Pintar.
V Ljubljani.
Natisnila „Narodna tiskarna" 1903,
Vsebina.
Na strani
1.	f Ivan Vrhovec: Zgodovina šentpeterske fare v Ljubljani .	1—88
2.	Avgust Žigon: Nekoliko stvari izpod Čopovega in Prešer-
novega peresa ................89—154
3.	Dr. Ivan Žmavc: Dr. Prantišek Ladislav Rieger . . .	155—181
4.	Evgen Lah: Statistične črtice o ljubljanskih občinskih volitvah
v dobi od 1. 1866 — 1903 ....................182-198
5.	Dr. Janko Šleblnger: Slovenska bibliografija za 1. 1902 .	199—238
ZDOUOOSl
Zgodovina šentpeterske fare v Ljubljani.
Spisal f Ivan Vrhovec.*)
I. Šentpeterska fara od najstarejših časov do 1. 1461.
Kdaj je nastala šentpeterska fara?
entpeterska fara je najstarejša na Kranjskem. Seveda, predno govori človek o tej stvari nadalje, povej še poprej tistim ljudem, ki niso Šentpeterčani, to, da je bila Ljubljana pred sto in še nekaj leti z visokim in močnim zidovjem obzidana. Če vratarji niso bili zaspani, ali če niso pri sosedu preveč natanko pogledali, kako tam Bog moli roko ven, se niti miš ni mogla prikrasti v mesto. Okoli mesta pa so si taki, ki zanje v tesno obzidani Ljubljani ni bilo več prostora, zgradili svoja domovanja v obližju mestnega ozidja. Tako so nastala ljubljanska predmestja: Krakovo, Trnovo, Poljane, Kurja vas in Šentpetersko predmestje, ravno zadnje, tako je mnenje več pametnih ljudi, je menda najstarejše od vseh. Zapisano to sicer ni nikjer, a dosti je reči, ki govore za to. Predmestje se pravi — kakor
*) Pričujoče delo je zadnji spis, ki ga prinaša „Slovenska Matica" izpod peresa svojega dolgoletnega pisatelja, lani umrlega neumornega profesorja Ivana Vrhovca. Pač lepo vrsto zgodovinskih del je napisal v njenem krilu izza znamenite monografije „Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo", ki jo je izdala Matica leta 1879, pa do „Zgodovine šentpeterske fare", ki je ostala, žal, odlomek. Ranjki je mogel obdelati samo nje prvi del in še tega par poglavij ni dovršenih. Podpisanemu je došla od „Slovenske Matice" prošnja prirediti Vrhovčev spis za natisk. Izkušal sem jo izvršiti v zmislu nepozabnega pokojnika, ki mi menda ne bo jemal za zlo nekaterih pripomenj (zaznamovanih z zvezdicami, pisateljeve so opremljene s številkami), kakor je odobrilno sprejel predlanskim nekaj mojih opazk k spisu ob ustanovljenju trnovske fare v „Matičnem Zborniku III." Kakor sem se veselil pred tridesetimi leti njegovih slovstvenih prvencev, tako z žalostjo izprevajam na svetlo njegov poslednji spis ozna-njujoč staro slavo šentpeterske, rojstvene nama fare.	| yrhovnjk
znano — v nemškem jeziku „Vorstadt". Še dandanašnji, ko je starodavnost šentpeterskega predmestja že davno pozabljena, te Ljubljančan takoj razume, od kod si doma, če mu rečeš, da si z „Vorstadta". — Se pred dobrimi sto leti so v davkarskih knjigah, ki so bile gotovo natančno pisane, in ki jih imajo še dandanašnji na ljubljanskem rotovža dobro shranjene, Kra-kovo, Trnovo, Kurja vas, in časih še tudi tu pa tam Poljane zapisane za „vas", šentpetersko predmestje pa nikoli ne, ampak že v prejšnjih pisnih davkarskih knjigah vedno le za „predmestje", Vorstadt.
Za imenitnost šentpeterskega predmestja govori tudi to, da so si najbogatejši ljubljanski meščani, če so si jih sploh kje, nakupili in sezidali svoje hiše na šentpeterskem predmestju.
A najboljša priča za starodavnost šentpeterskega predmestja in šentpeterske cerkve je to, da so bili Ljubljančani , skozi stoletja in stoletja šentpeterski farani. Ljubljana je bila že davno glasovito mesto in je imela že mnogo in celo starih cerkva, v faro pa je vendarle spadala v šentpetersko, in sicer celo do leta 1461.
Torej že pred letom 1461. je bila pri sv. Petru fara? Torej že pred več kakor štiristo leti? — Kajpada! in morebiti še pred dobrimi štiristo leti poprej. Ljubljansko mesto je dobilo prvo svojo faro šele tedaj, ko sta cesar Friderik IV. in pa papež Pij II. ustanovila leta 1461. v Šenklavžu škofijo, do takrat pa so tudi ljubljanski gospodje pošiljali svoje novorojenčke k šent-peterskemu kamnu na krst.
Od kdaj pa je stal ta kamen že v šentpeterski cerkvi, se niti približno ne da povedati. Ve pa se to le: Nekdaj,.pred tisoč in še osem- ali devetsto leti poprej so naši deželi gospodarili Rimljani, ki so mislili, da morajo ves tedaj znani svet spraviti podse. Ko se je začela po njih deželah razširjati krščanska vera, je bil Oglej na Furlanskem, nekaj ur pod Gorico (imenovali so ga tudi Akvilejo) eno najimenitnejših mest rimskih; za Rimom, pravijo, da takrat ni bilo imenitnejšega in mogočnejšega mesta na svetu. Na svojem apostolskem potovanju je prišel tjakaj tudi sv. Marko ter ustanovil v Ogleju škofijo, ki je v kratkem času postala ena izmed prvih. Njene škofe so pozneje imenovali očake, patriarhe. Za prvega škofa je postavil sv. Mohorja in mu dal za diakona sv. Fortunata, ta sta z veliko gorečnostjo razširjala sveto vero tudi po sedanjem Kranjskem. Prav zaradi te gorečnosti si Kranjci še dandanašnji pripovedujejo pobožno pripovedko, da je bil sv, Mohor na Gorenjskem, v loški fari nekje doma, in iz istega vzroka sta bila tudi sv. Mohor in Fortunat prva patrona Kranjske dežele. Pozneje so si izbrali Kranjci sv. Jurja, dandanašnji pa je, kakor vsak ve, patron naše dežele sv. Jožef.
Za sv. Mohorja nas Slovencev še ni bilo v deželi, bivali so po njej Ilirci. Ko so se izpreobrnili h krščanski veri, so jim ustanovili oglejski patriarhi v njihovem glavnem mestu, v Emoni, v sedanji Ljubljani, škofijo. Preganjanje kristjanov tudi Ilircem ni bilo prizaneseno, celo eden ljubljanskih škofov je prelil kri za Kristusovo vero. A to ni trajalo večno; preganjanje je nazadnje prenehalo, in rimske dežele so se do konca IV. stoletja pokristjanile vse. A nad krščansko vero so se pripodile nove nevarnosti. Čez rimske meje so pritiskali in silili na rimsko zemljo divji sirovi narodi, ki 80 se po strahovitih bojih naselili po njej ter uničili vse, kar je prišlo pod njihov meč. To drvenje in vrvenje je trajalo več nego sto let; pravimo mu preseljevanje narodov, in sicer zato, ker ga v Evropi menda skoraj ni bilo naroda, ki bi bil vztrpel in ostal doma, ampak si je ves svet iskal novega domovanja, najrajši in če le mogoče na Rimskem. Kajpada je bilo v teh silnih viharjih uničeno vse, kar je bilo rimskega, rimski prebivavci, rimska mesta in nazadnje tudi rimska država sama. Kaj pa krščanska vera? če izvzameš Italijo, tedaj o njej skoraj duha ni sluha ni bilo! Novi narodi, naseljeni na nekdanji rimski zemlji, so bili ali pagani, ali pa so se na divjih svojih potih križem sem in tja po Rimskem navzeli neke popačene krive vere, ki jo je učil škof Arij.
Med preseljevanjem narodov so si privojevali tudi naši predniki, stari Slovenci, Kranjsko in čez primorske dežele so se razširili do morja v dežele, po katerih bivamo in stanujemo mi, njihovi otroci in nasledniki, še dandanašnji, le da so stari Slovenci zavzemali mnogo več sveta, kakor ga zavzemamo zdaj mi. Takrat je bila slovenska vsa Štajerska, vsa Dolenja Avstrija gori do Dunaja, mnogo Gorenje Avstrije, vse Solnograško, velik del vzhodnih Tirol in vse Koroško.
Godilo se je to kakih 500 let po Kr. r.
Kajpada so bili Slovenci takrat, iu še dolgo časa potem paganske vere, ki je po nobeni ceni niso hoteli zatajiti. Izpreobrnili so se šele kakih dvesto let pozneje, ko se je pisalo 700 in še nekaj po Kr. r. Oznanjevavci sv. vere so prihajali od dveh strani k njim, iz Ogleja in iz Solnograda. Iz Ogleja so jih pošiljali mogočni patriarhi oglejski, od druge, severne strani, iz Solnograda pa ondotni veliki škofje. Najbrže, da so oboji misijonarji mešani pridigo vali v eni in isti deželi. Zaradi tega je prišlo sčasoma med patriarhom in škofom do prepira o tem, kateri kos slovenskih dežel spadaj pod solnograško škofijo, kateri pa pod oglejski patriarhat. Prepir je bil tako resen, da je posegel mogočni cesar Karol Veliki leta 811. sam vmes ter določil, da Drava delaj mejo med velikima škofijama.
Tako je prišla vsa kranjska dežela pod cerkveno oblast oglejsko.
Pri sv. Petru je stala takrat že cerkev. Zapisano to sicer ni nikjer, kakor tudi to ni nikjer zapisano, kaj je bilo takrat z Ljubljano, ali je že stala, ali še ne. Da nekdanje rimske Emone ni biio več, je gotovo ; porušile so jo vihre preseljevanja narodov. Nekateri menijo, da jo je razsul divji hunski kralj Atila; nič pa se ne ve o tem, kdaj je na njenih razvalinah jela lezti iz tal sedanja Ljubljana. Verjetno je, da se je kmalu potem, ko so se polegle vsaj najhujše vihre preseljevanja narodov, jela polagoma napravljati blizu starih emonskih razvalin nova naselbina. K temu so silile že trgovske potrebe, če bi tudi nobenega druzega vzroka ne bilo. Brez trgovstva človeški rod ne more izhajati. Človek je navezan na človeka, česar nima sam, kupiti ali premenjati mu je od soseda, preskrbeti si mora s tujega, česar nima doma. Od nekdaj pa so ljudje goratih alpskih krajev trgovali s primorskimi pokrajinami ob Jadranskem morju, ravno tako pa so tudi Primorci poželeli blaga, kakršnega je bilo v naših gorah vedno dovolj. Zato je bila trgovina posebno z Italijo že v naj-starodavnejših časih jako živahna, še predno so Rimljani zvedeli za naše kraje. Za nekaj časa je zdaj pa zdaj to občevanje in* ta dotika s primorskimi deželami sicer res pre-jenjala, posebno v vojnih časih, toda ne za stalno. Tako so se tudi po preseljevanju narodov oživele trgovske ceste do morja in proti Italiji iznova. Izmed vseh k Jadranskemu morju držeČih cesta pa je ni bilo nikoli skoraj tako važne, na nobeni ni bilo videti toliko trgovca in toliko trgovskega blaga, kakor ravno na tisti, ki je od severnih krajev držala mimo Emone in pozneje mimo njenih razvalin. Zelo verjetno je, da so naši predniki že zgodaj spoznali, kakšno imenitno lego da ima ta kraj tudi sicer, kajti v soteski med ljubljanskim Gradom in takrat še prav do njegovega vznožja segajoČiin močvirjem se je brez težave dala zapreti ena najimenitnejših cest proti morju. Napravila se je torej tu polagoma naselbina, trgovska postaja. Imena pa seveda še ni imela takega, da bi se bilo raznašalo daleč po svetu. Zato zadenemo na njeno ime v starih pismih v prvič šele leta 1144.1)
Takrat je bila pri sv. Petru že zdavnaj fara.
Neki resen pomislek pa bi premišljenega bravca utegnil vendarle nekoliko motiti. Šentpeterska cerkev je stala takrat zunaj mesta, ki je bilo pač že z močnim zidom zavarovano. Zato bi človek skoraj mislil, da bi si bili prvi misijonarji izbrali prostor za novo farno cerkev rajši v mesta. Toda ta pomislek je prav brez podlage. Cesar Karol Veliki je divje Obre konec osmega stoletja tako čisto potrebil iz naših krajev, da so kakih dvajset let po njegovi smrti ljudje s prstom kazali na Obra, če
se je prikazal kje kateri. Postalo je po naših krajih varno, kakor že stoletja prej ne. Mest takrat še ni bilo treba zagrajati in utrjevati z močnimi zidovi. To se je zgodilo šele mnogo pozneje na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem šele tedaj, ko so začeli v 15. stoletja pritiskati Turki na naše dežele. Takrat šele so se mesta jela zavarovati z ozidji. Ljubljana je imela morebiti ozidje že v 13. ali 14. stoletju, a za gotovo vemo, da je oklepal ta zid samo ljubljanski Grad, Florijanske ulice, šentjakobski del mesta in Stari trg. Tudi šenklavška cerkev je stala takrat še zunaj mestnega ozidja. Šele cesar Friderik IV. je leta 1475.*ukazal, naj se obzidata tudi Novi trg in Mestni trg pa okolica šenklavška do sedanjega jubilejskega mostu.
Da je stala šentpeterska cerkev takrat, ko so prvi oglejski misijonarji ustanovili pri njej faro, zunaj mesta, jim torej ni delalo nobenih pomislekov.
Zato se sme reči brez pridržka: šentpeterska fara je bila ustanovljena, ko Ljubljane še ni bilo! Ali pa kdo povej, kako to, da je bila Ljubljana seveda mnogo potem že davno daleč na okoli znana, da je bila celo že glavno mesto dežele, da pa svoje fare še vedno ni imela, ampak je spadala pod šentpetersko cerkev, ki je stala zunaj mestnega ozidja!*) Cerkva se pozneje že v 13. in 14. stoletju v Ljubljani ni manjkalo, tudi šenklavška cerkev je že davno stala, a je bila šentpeterska podružnica, kajti dobro se ve, da se je pri Šenklavžu napravila fara šele tedaj, ko je bila leta 1461. ustanovljena ljubljanska škofija. To tudi dokažemo v enem naslednjih poglavij.
Po takem so se stvari razvijale najbrž tako-le: Na rodovitnem ljubljanskem polju so si stari Slovenci potem, ko so se bili izpreobrnili h krščanstvu, postavili cerkev sv. Petra. Oglejski patriarhi niso pozabili, da je bila nekdanja rimska Emona škofovski sedež. Novih škofij sicer patriarhi niso imeli navade ustanavljati, pač pa so na takih krajih, kjer so že v rimskih časih bile škofije, ustanavljali fare. Na Kranjskem je bilo to v Emoni. Tako je postala šentpeterska cerkev farna cerkev in prava naslednica nekdanje emonske škofije ter je izprva najbrž obsegala velik del kranjske dežele. Tega pa, kdaj se je to zgodilo, ni mogoče povedati. Valvasor ne ve o tem ničesar. Dimitz, ki je spisal dozdaj najobširnejšo zgodovino Kranjske dežele, pripisuje šentpeterski fari jako visoko starost. Po njegovi misli je nastala ne dolgo potem, ko je mogočni cesar Karol Veliki konec osmega stoletja uničil in iztrebil divje Obre. Krščanski oznanovavci so jeli brž potem iz Ogleja prihajati v naše kraje ter so utegnili ustanoviti pri sv. Petru prvo faro na Kranjskem. Nič nam ne daje pravice,
*) Še v začetku 19. stoletja so zvali šentpetersko cerkev uradno: Ec-clesia s. Petri „extra muros"..
oporekati tej trditvi, toda s kakim starim pismom podpreti je tudi ni mogoče. Morebiti, da je bilo tako! Po policah naših knjižnic stoje sicer cele skladanice debelih knjig, ena učenejša od druge, toda tistih bukev, ki bi ti razodele rojstno leto šentpeterske fare, dozdaj ni še med njimi in jih tudi ne bo še tako kmalu. A da je spadala nekdaj vsa Ljubljana pod šentpeterski zvon, to so vedeli pri ljubljanskem magistratu še leta 1601. prav dobro ter škofu Hrenu o priliki to tudi kar naravnost povedali, takrat namreč, ko so zahtevali od njega, da naj za vzdrževanje šenklavške cerkve pripomaga tudi sv. Peter kaj. Za vzdrževanje šenklavške cerkve je moral namreč magistrat plačevati precejšnje prispevke. Ko so prihajali ti prispevki vedno večji in večji, dejali so mestni očetje škofu skoraj nekako nejevoljni, naj pripomore k vzdrževanju tudi šentpeterska cerkev kaj. Dokler je bil Senklavž še šentpeterska podružnica, magistratu za vzdrževanje te mestne cerkve ni bilo treba sploh nič plačevati, ampak so nosili vse stroške šentpeterski župniki.1) A tudi škof Hren je vedel to; ko je leta 1601. prav temeljito popravljal in prenavljal šentpetersko cerkev, se je obrnil do mestnih očetov, naj pripomorejo tudi oni kaj, saj vedo pač, da je šentpeterska cerkev njih prava, stara farna cerkev.2)
O visoki starosti šentpeterske cerkve se potakem ne da več pričkati, kakor tudi o tem ne, da je vse ljubljansko mesto spadalo izprva pod sv. Peter.
Kolika je bila šentpeterska fara v najstarejših časih ?
Pjjedno govorimo o tej stvari dalje, povejmo poprej, da se sedanja šentpeterska fara razširja ob obeh bregovih Ljubljanice; na levem bregu spada pod sv. Peter vse predmestje ob obeh straneh šentpeterske ceste do tja, kjer se ob takozvanem „Ajdovem zrnu" zavije v Kolodvorske ulice ali Blatno vas, ki se najmanj že štiristo let imenuje tako. Ta ulica dela mejo med šentpetersko in frančiškansko faro, na desni strani stoječe hiše so šentpeterske, na levi pa frančiškanske. K sv. Petru spada dalje tudi še desna stran Dunajske ceste od tam, kjer jo križa železnica, pa do sv. Krištofa. Odtod drži meja po ljubljanskem polju k Savi, kjer sta dve šentpeterski podružnici: Tomačevo in Smartin; od tam pa po istem polju med šentpetersko in poljsko faro zopet nazaj k Ljubljanici, Jii jo doseže na mostu pri Fužinah. Razen To-mačevega in Smartina se nahajajo na levem bregu še Jarše,
*) ... „so wird solliche (namreč: St. Nicolai Thumbkirchen) als vor Zeiten geweste Filialkirchen von berührten Einkommen auch billichen baulich erholten." Gerichtsprot. der Stadt Laibach 1601. 1602., 212.
'*)... „zumal es desselben (namreč: des Magistrats) alte, ordentliche Pfarrkirchen ist". 1. c. 61.
Hrastje, Vod m a t, Selo in Moste. — Na desnem bregu Ljubljanice se pričenja šentpeterska fara pri mesarskem (zdaj jubilejskem) mostu, kjer jo Vodnikova cesta (zdaj Kopitarjeve ulice) in cesarja Jožefa trg meji od šenklavške fare. K sv. Petru spadajo dalje Streliške ulice in vse hiše na vzhodnem pobočju ljubljanskega Gradu, za Gradom. Pri Gruberjevem prekopu skoči meja čez ta prekop pod Golovec, kjer med štev. 12. in 13. meji s šentjakobsko faro. Razen Podgolovca ali Hradeckega vasi spada pod sv. Peter dalje Stepanja vas, Hrušica in Bizovik. Bizoviški potok, tekoč v Ljubljanico, dela tu mejo med šentpetersko in šentlenartsko faro. Ljudi živi zdaj (leta 1901.) v fari 16.006, torej je sv. Peter po številu ljudstva še dandanašnji največja fara na Kranjskem.
Toda v primeri s prvotno faro je ta obseg komaj senca nekdanjega. Seveda, kolika je bila fara izprva, ob času svoje ustanovitve, to se ne bo dalo nikoli več dognati, pač pa se ve, kolika je bila na pr. še leta 1290. Takrat so spadale k sv. Petru razen vsega ljubljanskega mesta še vse naslednje fare in so bile njene podružnice: ižanska fara, vrhniška, logaška (a ta le deloma), brezoviška, lipoglavska, poljska t j. pri Mariji Devici v Polju, na Javorju, en del šenklavške fare, Dobrunje, dalje fara na Ježici in v Rudniku, tudi dobrovski in frančiškanski fari se je od sv. Petra odstopilo mnogo podružnic in vasi (cerkev sv. Martina Pod smreko, Vič, Šiška, cerkev na Rožniku i. t. d.).
Tolika je bila šentpeterska fara še leta 1290.
A to nikakor niso kake izmišljene in iz trte izvite reči in prazne marne, ampak so stvari, ki se dado natanko dokazati. Na priličnem mestu se bo to tudi zgodilo. Za zdaj bodi le toliko povedano, daje še leta 1290. spadala k šentpeterski fari vsa v porečju Ljubljanice ležeča zemlja, ali bolj natančno povedano: k šentpeterski fari je leta 1290., torej pred več nego šeststo leti, spadala vsa zemlja, s katere je kak potoček ali studenček pritekel naposled v Ljubljanico. To pa je precej prostora! Ta prostor se je pričel že zadaj za Vrhniko ob zdanji logaški fari, ob studencih in potokih, katerih se največ šele pod zemljo izteka v Ljubljanico na^ pr. logaški potok. Po ozkih dolinah ob Borovniščici, Iški, Želimljici i. t. d. je šentpeterska fara segala celo daleč v ižanske hribe, do Žile pri Sent Vidu, do sv. Ožbalta, blizu do Turjaka i. t. d. Isto velja o malih vodicah in potokih, ki pritekajo izpod Molnika, Rudniških in Javorskih hribov ali v Ižico ali pa naravnost v Ljubljanico. Zadnji s teh hribov tekoči potoK je Besnica. Leta 1290. je tekla meja šentpeterske fare proti sosednim faram natančno po tistih hribih in slemenih, ki so ločili Ljubljaničine studence in pritoke od pritokov drugih voda. Meja je tekla torej leta 1290. po Ljubljani-činem razvodju ter se ga držala s tako doslednostjo, da ta
prikazen Človeka kar osupne. Mene je zanimala toliko, da sem to farno mejo večinoma peš obhodil. Posebno očividno se je pokazala ta doslednost in natančnost tam, kjer sta nekdaj mejili šentpeterska in šmarijska fara. Ker sta bila Javor in Lipoglav le preoddaljena od sv. Petra, sklenilo se je leta 1736. ustanoviti na Lipoglavem novo faro in ji pripisati tri šentpeterske podružnice in enajst do takrat šentpeterskih vasi. Za Reber in Dole bi bilo pač bolj kazalo, da bi ju bili pripisali Šmariju, ker sta mu veliko bliže, nego Lipoglavemu. Z Rebra in Dol je do Lipo-glavega dobri^ dve uri hoda — o velikem snegu se niti tjakaj ne more — do Šmarija pa še pol ure ni, vendar teh dveh vasi niso hoteli vfariti k Šmariju, kajti njih strešnica se je po potokih odtekala v Ljubljanico, vasi sta spadali torej k sv. Petru in sta zaradi tega morali tedaj, ko se je ustanovila lipoglavska fara ostati pri Lipoglavem, nekdanji šentpeterski podružnici. Re-brčani in Dolci se pa za to razdelitev niso nič zmenili. Kakor prej pri sv. Petru, tako tudi zdaj na Lipoglavem ni bilo videti nikoli nobenega Rebrčana ali Dolca pri službi božji ali pri sv. obhajilu, ampak so zahajali v Šmarije, kakor poprej. Na Lipoglav so prihajali le, kadar so morali, na pr. o Veliki noči k izpraševanju, b krstom, porokam i. t. d.
Da bo stvar še bolj gotova in pribita, kako krčevito so se držali vodne meje, posezimo še v najstarejše čase nazaj, v leto 1291., ko so odcepili Ig od sv. Petra in ustanovili ižansko faro. Še dandanašnji ne spada k njej niti ena vas, katere voda se ne odteka v Ljubljanico. Po oddaljenosti kake vasi od nove farne cerkve se niti vprašalo ni. Za marsikatero vas bi bilo pač mnogo prikladnejše, ko bi jo bili potegnili k ižanski fari, tako na pr. za Preserje, a to se ni moglo zgoditi, ker Preserje ne leži v porečju Ljubljanice, to se pravi, ker ni nikoli spadalo k šentpeterski. fari. Prav taka je tudi z Rakitno, ki leži na isti Krimski višini, a se njena voda odteka v Ponikvo. Zdaj sta obe, Preserje in Rakitna, samostalni fari, a kam sta spadali poprej kot podružnici? Ne k bližnji ižanski, ampak k silno oddaljeni cerkniški fari, kamor je iz Preserij najmanj dvakrat tako daleč, kakor na Ig ali pa na Vrhniko.
Isto tako je tudi z Vrhnike do šentpeterske cerkve bilo gotovo dalje, nego iz Preserij, vendar je spadala Vrhnika nekdaj pač k šentpeterski fari, Preserje pa ne.
Vrhnika je bila šentpeterska podružnica do leta 1408., ko je postala samostalna fara. Sv. Peter je odstopil novi fari razen Vrhnike še Veliko Ligojno, Blatno Brezovico, Staro Vrhniko, Bevke in Jažar.
Iz vsega torej sledi, da je šentpeterska fara Še leta 1290. obsegala vso ono veliko latvico, iz katere se odtekajo in zbirajo vode v Ljubljanici — vse, razen enega samega ljubljaničinega
pritoka, namreč Gradaščice. Zemlja namreč, s katere se studenci in pritoki odtekajo v GradašČico, leta 1290. ni spadala k šent-peterski fari. Na tem ozemlju se nahaja dandanes sedem farä: Dobrova, Horjul, Šentjošt, Polhov Gradec, črni Vrh, sv. Katarina in Št. Vid nad Ljubljano. Tudi te fare so bile nekdaj šentpeterske podružnice; kdor je pazno poslušal in bral, mora reči, da zato, ker leže v ljubljanski latvici. Odcepil pa seje ves ta obširni svet od sv. Petra že leta 1085., ko se je ustanovil Št. Vid. Skoraj neumljivo je, zakaj da takrat niso pripisali Št. Vidu tudi Šiške in daleč od sv. Petra, prav blizo Dobrove ležečih vasi (na pr. Kozarij, Eazor i. t. d.), ampak so te vasi ostale pri sv. Petru skoraj do konca minulega XVIII. stoletja.
Šentviščanom tega seveda ni treba praviti, ne prikupiš se jim, ker so trdno prepričani, da je njihova fara najstarejša na Kranjskem. A Št. Vid nikoli ni mogel biti prvotna fara, ker je bil zato premajhen; prvotne fare so bile namreč, kakor smo to izkazali na šentpeterski, ogromno velike. Tako je na pr. šent-peterska fara še v XIII. stoletju mejila na svoji južni strani: 1.) z vipavsko, kije segala do Logatca, 2.) z ribniško v ižanskih hribih in 3.) s šentviško na Dolenjskem, ki se je raztezala takrat celo do Besnice pri Zalogu.
Župniki pri sv. Petru — ljubljanski župniki.
Kajpada so bili pri taki velikosti fare šentpeterski župniki imenitni gospodje. Še imenitnejše, nego ta velikost, pa jih je delalo to, da je bila šentpeterska fara nekaka naslednica in dedična nekdanje rimske škofije v Emoni. Rekli smo, da niso imeli navade ustanavljati škofije oglejski patriarhi ; v vseh slovenskih deželah niso ustanovili niti ene. Ali Oglej je bil pre-oddaljen, da bi patriarhi mogli s pridom nadzorovati krščansko življenje po njih. Nekaj časa so pošiljali svoje generalne vikarje na cerkvene oglede k Slovencem, a dolgo se ti možje tu niso mudili, ko so opravili, kar jim je bilo naročeno, so se vrnili domov. Ker so prihajale o cerkvenih in duhovskih stvareh vedno nove tožbe v Oglej so se odločili, da postavijo^ po slovenskih deželah svoje stalne namestnike, arhidiakone. Ze proti koncu XI. stoletja so razdelili svojo veliko škofijo v pet velikih arhi-diakonatov ali cerkvenih pokrajin. V naših deželah so bili trije: kranjski, koroški in spodnje-štajerski. Arhidiakonsko čast so oddajali najodličnejšim duhovnikom dotičnih cerkvenih pokrajin. To so bili ravno župniki takih fara, kjer so se v rimskem Času nahajale škofije. Zato so na Kranjskem opravljali to službo naj-poprej šentpeterski župniki, na Koroškem največkrat beljaški, na Štajerskem pa celjski. Imeli so velike duhovske pravice. Priporočene jim niso bile samo njih velike fare, ampak tudi mnogo drugih.
Šentpeterski župnik je bil arhidiakon skoraj za vso kranjsko deželo; v cerkvenih stvareh ga je poslušala skoraj vsa dežela. Zato pa je ni bilo kmalu imenitne prilike, da bi šentpeterski župnik ne bil poleg in se pajdašil z najglasovitejšo gospodo tedanjega časa, s škofi in nadškofi, vojvodi, knezi in drugimi takimi veljaki. Ko se je leta 1238. ustanovil preimenitni samostan v Velesovem, je podpisal njegovo ustanovno pismo tudi tedanji šentpeterski župnik Henrik. Leta 1262. se je bil zaradi nekaterih posestev vnel prepir med brižinskim škofom Konradom II. in lavantinskim škofom Karolom. Papež je tedanjemu šentpeterskemu župniku Lud o viku naročil, naj razsodi prepir. Obravnave so se vršile deloma v šentpeterski, deloma v šen-klavški cerkvi, tedanji podružnici šentpeterski.
Izprva so bivali šentpeterski župniki pri sv. Petru. A sčasoma si je Ljubljana krepko pomagala kvišku; postala je glasovito mesto, kjer so si najvišje deželske gosposke izbirale svoje sedeže. Tedaj se je preselil tudi šentpeterski župnik vanjo in sicer k svoii podružnici v Senklavž. Zato so od tistih časov zaceli šentpeterske župnike imenovati tudi ljubljanske župnike. To je treba na tem mestu jasno povedati zato, ker je ta stvar delala nekaterim že preglavice. Ni _ jim šlo v glavo, da bj bil Šenklavž kedaj podružnica šentpeterska. na sveta se dostikrat gode reči, ki jih človek ne more izpremeniti, bodi mu že prav ali ne.
Da se je o tej reči sploh pričel prepir, je precej zakrivil naš Valvasor, tisti sloveči mož, ki ga bomo še dolgo prebirali, če nam bo treba govoriti o minulosti kranjske dežele. O starih časih je ohranjenih kajpada veliko manj sporočil, nego o novejših, zato smo pri starih sporočilih tudi veliko tanjše vesti, nego pri novejših. Ko je Valvasor iskal najstarejša imena šent-peterskih župnikov, je zasledil samo tri: Ivana Urha pl. Scheyr-ja leta 1385., Jurija Heugenreuterja leta 1413. in 1418. in Ernesta Messenbergerja leta 1435.1) Na nekem drugem kraju pa našteva pet ljubljanskih župnikov, a ne dostavlja, da so bili šentpeterski, odtod prepir v tej stvari. Ti peteri župniki so bili: 1.) nam že znani Lu({ovik, ki je presojal prej omenjeni prepir med brižinskim in lavantinskim škofom leta 1248. Leta 1268. je bil ta Ludovik tudi arhidiakon kranjski,2) 2.) župnik Henrik leta 1270., 3.) Ivan Urb pl. Scheyr leta 1383., 4.) Urban Standler leta 1416. in 5.) Martin, bivši škof pičenski in generalni vikar oglejski, ki je naposled postal župnik ljubljanski leta 1452.3)
1)	Valv. VIII. 787. in IX. 19. a.
2)	VaJv. X. 219.
s) Valv. VIII. 679.
Ali če Valvasor tudi naravnost ne pravi, da ne delaj razločka med šentpeterskimi in ljubljanskimi (ali šenklavškimi) župniki, sledi to vendar že iz tegale:
1.)	Od Valvasorja med ljubljanskimi župniki imenovani Ludovik je bil brezdvomno župnik šentpeterski, ki je kot arhi-diakon razsojal prepir med dvema škofoma.
2.)	Ivana Urha pl. Scbeyrja imenuje Valvasor enkrat med župniki šentpeterskimi, enkrat pa med župniki ljubljanskimi.
3.)	Tudi tretjega šentpeterskega župnika Heugenreuterja bi bil Valvasor uvrstil lahko med šenklavške župnike. Heugen-reuter je bil imeniten mož. To se je pokazalo o priliki, ko so Ljubljančani prosili 1. 1418. svojega gospoda in vojvoda, da bi smeli obnoviti zopet šolo, ki se je nahajala v Ljubljani že v prejšnjih časih in sicer pri Šenklavžu, a je zaradi malomarnosti prejšnjih župnikov že pred daljšim časom bila prejenjala. Koliko časa so bili Ljubljančani brez nje, ni rečeno, pogrešali pa so jo zelo, pogrešali tem bolj, Čim hitreje je Ljubljana bogatela in svoje zelo razvite trgovine razširjala. Za obnovitev te šole so se obrnili že takrat do vojvode Ernesta, a brez uspeha. Izposloval jim jo je šele župnik in vojvodov svetovavec Heugenreuter. Tega ne poroča Valvasor, ampak neko drugo poročilo ') in to imenuje Heugenreuterja župnika ljubljanskega. Valvasor pa ga ima v številu šentpeterskih župnikov.
4.)	Naslednik Heugenreuterjev je bil leta 1435. neki Ernest Messenberger.*) Valvasor ga imenuje med šentpeterskimi župniki, med ljubljanskimi pa ne. Toda v nekem starem pismu, ki ga Valvasor najbrž ni imel v roki, se ta Ernest tudi zove župnik ljubljanski. Iz tega pisma se celo očito vidi, da so se pred ustanovitvijo ljubljanske škofije imenovali naši župniki zdaj šentpeterski zdaj ljubljanski, ljubljanski pa zato, ker so stanovali ne več pri sv. Petru, ampak v Šenklavžu.
Omenjenega leta 1435. je zapustil namreč bogat Ljubljančan Primož Viček v zveličanje svoje duše in na čast sv. Jurju mnogo denarja, toliko, da se je z dohodki mogel vzdrževati kaplan, beneficijat za opravljanje sv. maše, vrhu tega pa soj5e_s_j>enqi do-hodkipla£fi£al^^	in njegovi šolarji, ki so
peli ~pri teh mašah. Enkrat v letu je bil Vičkov beneficijat dolžan opraviti še posebno slovesno opravilo, pri katerem mu je azistiralo 12 duhovnikov. Vičku je bilo prav resno do tega, da se pobožni njegovi nameni izvršujejo vse večne čase. Zato je postavil svoji ustanovitvi dva varuha: ljubljanski mestni zbor
') Mitt. d. bist. V. f. Kr. 1854, 13. — „Unser getreuer Jerg Heugenreuter, Pfarrer zu Laybach unser Rath."
*) Ernest Messenberger je župnikoval pri sv. Petra že leta 1426.; bil je hkrati kanonik in nadiakon Tridentaki (Izv. VIII., 133).
pa „ljubljanskega" mestnega župnika Ernesta Messenbergerja, ki ga Valvasor šteje med šentpeterske župnike. S tem je torej dosti jasno dokazano, da med šentpeterskimi in ljubljanskimi župniki ni bilo razločka, ali drugače povedano: da so^ ser šent-peterski župniki preselili k svoji podružnici v mestu, v Šenklavž, ter se zato imenovali tudi ljubljanski župniki. Pa še drug dokaz imamo za to! ViČek je želel, da se njegova oporoka tudi res vestno izvršuje. V ta namen je postavil dva paznika ali nadzornika. Eden je bil magistrat, drugi pa ljubljanski župnik. Za plačilo za to nadzorstvo je prepustil magistratu za vse večne čase pravico in čast, da je po smrti vsakokratnega kaplana določil on naslednika, „ljubljanskemu" župniku Ernestu in njegovim naslednikom pa je za njihovo skrb pripisal užitek nekega velikega v ihanski fari pri Pešati ležečega travnika. Da pa je ljubljanski župnik dohodke tega travnika tudi res dobival, zato je moral skrbeti v prvi vrsti vsakokratni Vičkov kaplan. Ali sčasoma so „ljubljanski" župniki prevzeli to skrb sami, in tako seje tekom let župnikov užitek ihanskega travnika celo kar izločil od drugih \ičkovih dohodkov. Poznejši beneficijati niti več vedeli niso, da je nekdaj tudi ihanski travnik spadal k zemljiščem Vičkovega beneficija. A čez več stoletij je prišel zopet na dan. Izteknile so ga gosposke cesarja Jožefa II. leta 1788.1)
Leta 1785. je izdal namreč cesar Jožef II. povelje, da se imajo vse prevelike fare razdrobiti v manjše. A kje dobiti denarja za to? Imela ga ni ne država, ne podružnice, ki so bile določene za to, da se povzdignejo v fare. Izgovorov pa cesar ni trpel. To ni bila njegova navada. Gosposke so bile v velikih škripcih. Zato so v dogovoru s škofijo sklenile, da se vse tako imenovane tihe kaplanije (tudi Vičkova je bila taka) porabijo za plače župnikov in kaplanov v novoustanovljenih farah. Zato so sestavile natančne zapiske o vsem imetju in vseh dohodkih takih pobožnih ustanov. Pri tem popisovanju se je pokazalo, koliko zemljišč in blaga se je tekom časa pozabilo in poizgubilo, da nihče ni vedel, kam. Med njim se je nahajal tudi travnik v ihanski fari. Dolgo Časa so ga zastonj zasledovali in povpraševali po njem „ljubljanskega župnika" ter leta 1788. naposled dognali, da ga je užival tedanji šenklavški korar Schwarzbach. Pot do tega jim je pokazal neki odlok, v katerem je bilo rečeno, da je ta travnik užival po „starodavni navadi1' vsakratni generalni vikar, in sicer zato, da je umeščeval beneficijatev (Cameralbuchbaltung de anno 1751.) A ta travnik ni spadal k Šenklavžu, ampak k sv. Petru, kar je povedal dosti jasno in razločno kakih 80 let poprej neki Ivan Rosetti, ki se je v svoji prošnji do višje gosposke imenoval šent-peterskega beneficijata na Pešati (Verordnetenprotokoll 1671-1680).
Razen imen, ki jih navaja Valvasor, se je ohranilo še nekaj drugih, po raznih starih pismih raztresenih imen šentpeterskih (ljubljanskih) župnikov.
Naslednik imenitnega Ludovika*) je bil leta 1270. neki Henrik. Leta 1281. je župnikoval pri sv. Petru neki Pere-grin, leta 1300. neki Ivan Ferentino**), leta 1304.1) neki Vi t ig o, leta 1349. pa neki Matej de Motiš.2)
Predzadnji ljubljanski župnik pred ustanovitvijo ljubljanske škofije je bil neki Martin, pozneje škof pičenski, katerega pa je poslal oglejski patriarh zaradi velikih tedanjih komatij v katoliški cerkvi za svojega generalnega vikarja na Kranjsko ter mu izročil tudi ljubljansko, šentpetersko faro. Martin je umrl leta 1456. Pokopali so ga v šenklavški cerkvi pod lečo3) ter mu napravili lep kamenit nagrobni spomenik, ki je bil do zadnjega časa vzidan v zunanjo steno šenklavške cerkve.4)
Pet let po Martinovi smrti se je ustanovila ljubljanska škofija. Kdo je bil zadnji ljubljanski, oziroma šentpeterski župnik nam ni znano.***)
*) Najstarejši ljubljanski ali bolje povedano: šentpeterski župnik, ki ga srečujemo v listinah, je leta 1163. zabeleženi Plebanus Petrus de Lelbach (Schumi, Urk. I. 121). Izmed poznejših dostavljam gori imenovanim Urha (her Vlreich der ertzbriester von Laibach) (ib. II. 269) iz listine z dne 13. dec. 1304, ljubljanskega župnika Ivana, ki je dne 18. maja 1337 menjal faro z Urhom iz „Graedweina" (Izv. II. 63), Otokarja iz Ljubljane, dotlej župnika v Ložu, ki je dobil ljubljansko faro dne 20. febr. 1341, Hansölreicha iz Ge-haima (morda Beliaima), župnika ljubljanskega in kanonika briksenskega, ki je dne 6. aprila 1386 podelil kaplanijo pri sv. Janezu pred mostom v Ljubljani Mihaelu Planclielu (Izv. X., 119).
**) Ivan Ferentinski, naddiakon na Kranjskem in v Slovenski krajini, župnik ljubljanski, je imenoval izza ukaza oglejskega očaka Petra z dne 24. dec. 1299 brata Frančiška dne 20. aprila 1300 za župnika v Črnomlju. (Izv. VI., 223.)
') Za leto 1328 navaja A. Koblar (Izv. III., 61) tudi še nekega ljub-ljanskega župnika Jakoba ter pravi, da so z njegovim privoljenjem dali g i/ . hy trije ljubljanski sodniki pl. Herhlin Pograjski, pl. Konrad z Iga in Albert od sv. Petra ljubljansko faro v najem. A s tem čudnim poročilom ne vem, kaj tm' V A bi počel. Prvič ni Ljubljana nikoli imela^treh doatojainatvfaiikov, ki bi se bili	/V
s kakršnega stališča že koli mogli imenovati sodniki ljubljanski (judices)», V ' jj-1-Ljubljana je imela do leta 1513. pač svojega sodnika, toda samo enega, ki	At-
bil takrat to, kar pozneje, od leta 1513. dalje, župan. Drugič si meščani svojih	?*■•
sodnikov niso izbirali iž jjlemenitašev, ampak iz someščanov, in tretjič tudi ni imelo mesto nikdar nobene pravice do ljubljanske fare, ampak edino le	: it
oglejski patriarh.
2) Spomenik o 600-letnici začetka Habsburške vlade na Slovenskem, 128.
») Carniolia VIII. 53.
") Carniolia VI. 50.
***) Dobo pred vtelešenjem šentpeterske fare k ljubljanski škofiji naj pojasnijo nekoliko tele beležke: Po smrti šentpeterskega župnika Ernesta Masselbergerja (Valvasor je bral: Messenberger) je podelil vsled patronatne devolucije šentpetersko faro papež Evgen duhovniku Martinu iz Kibnice; vojvoda Friderik ml. pa je prezentiral zanjo klerika pasovske škofije Nikolaja
Patroni šentpeterske fare v tej dobi.
Kaj pa vemo zanesljivega o najstarejših časih naše fare? Jako malo, razen nekaterih imen župnikov ne dosti, zato ker nam manjka starih listin. Poizgubile so se, pokončala sta jih starost in ogenj. Največ jih je bilo vsekako uničenih leta 1472., ko so Turki požgali šentpetersko cerkev in poleg nje stoječi župniški dom, kjer so bila shranjena stara fare se tičoča pisma. Zato so naši pobirki iz teh davnih časov jako skromni in pomanjkljivi.
Pričeti moremo šele z letom 1221. Tedaj sta se šentpeterske fare lastila dva mogočna gospoda: oglejski patriarh Bertold, pa tedanji koroški vojvoda Bernard Sponheimski, ki sta oba gospodovala velikemu delu kranjske dežele. Bernard si je prisvajal patronat nad šentpetersko faro, to se pravi: trdil je, da ima pravico nasvetovati oglejskemu patriarhu, kakšnega duhovnika naj pošlje za župnika k sv. Petru, kadar se izprazni župnikovo mesto. Patron je imel vrhu tega tudi pravico in dolžnost gledati na to, kako se gospodari s cerkvenim imetjem. Fare so dajale svojim patronom tudi letne dohodke.
Kajpada je bilo obema mogočnikoma mnogo do tega, kdo župnikuj pri sv. Petru, zakaj šentpeterski župnik je bil hkratu arhidiakon za vse Kranjsko, v cerkvenih stvareh torej namestnik patriarhov, kateremu kranjska dežela ni bila podrejena samo v cerkvenem oziru, ampak je bil on tudi njen posvetni gospod, sicer ne vsej, pač pa njeni veliki večini.
Ker se patriarh in vojvoda nista mogla sporazumeti, prepustila sta razsodbo papežu, kije leta 1221. prisodil šentpetersko faro patriarhu. Vojvoda Bernard pa se ni hotel udati tej raz-
Sakha, ki naj bi menjal s konjiškim župnikom Petrom Kottrerjem. A Sakh je bil premlad* in vojvoda je razveljavil zato svojo prezentacijo ter tudi on dne 28. januvarija 1439 prezentiral omenjenega Martina. Ko je bil leta resigniral, ga je Friderik iznova dne 3. februvarija 1444 patriarhu Aleksandru predlagal za šentpeterskega župnika proseč, naj ga investira. Ker je cesarjev kaplan Martin iz Ribnice zopet resigniral, se je skoraj potem izvršila nova prezen-tacija. Friderik je tedaj predlagal za šentpeterskega župnika kaplana oglejske škofije in vednega primiznika svojega Štefana Alocha iz Kamnika, ki gaje patriarh potrdil dne 23. februvarija i. 1. ukazuje generalnemu vikarju, pičenj-skemu škofu Martinu in vsem drugim, da naj ga pripoznajo za šentpeterskega župnika in ga ščitijo. V praznik oznanjenja Matere božje dne 25. marcija ga je škof Martin slovesno vmestil. Novemu župniku se je prišla tedaj poklonit vsa šentpeterska duhovščina. Ko je nato cesar Friderik vtelesil faro sv. Petra cistercijanskemu samostanu v Dunajskem Novem mestu, je nehal biti pravi župnik, postal je le stalni župni vikar. Do leta 1461. srečamo potem še tri župne vikarje namreč: Petra Polža, ki se je leta 1452. pogodil s cister-cijanskim opatom Gotfridom za ljubljansko faro t. j. za sv. Petra za osem let proti letni plači 300 gld., Mihaela Ter I it z a, ki se je pravdal z imenovanim opatom in ga ugnal dne ^30. marcija 14G0 tako, da mu je moral svetotrojiški samostan povrniti dvanajst funtov penezov. Tedaj pa že ni bil več šentpeterski vikar, nego je opravljal to službo Viljem Polz. (Izv. X., 120—124.)
sodbi, ampak je oporekal ter iskal izgovorov, češ da mu v Rimu niso dali prave prilike, da bi zagovarjal svoje pravice. Zato je trajal prepir za šentpeterski patronat med omenjenima mogoč-nikoma še šest let, dasi sta si bila najbližja sorodnika.1) Naposled pa je vojvoda Bernard vendar odjenjal ter sporočil papežu, da se pogodi s patriarhom Bertoldom sam prijateljskim potem.2) In res je odjenjal od svojih zahtev. Tako je^šentpeterska fara ostala patriarhu in njegovim naslednikom do leta 1355.
To leto pa jo je patriarh Nikolaj podaril avstrijskemu vojvodi Albrehtu II. Modremu. Tedaj so postali Habsburžani lastniki šentpeterske fare. Obdržali so jo do leta 1444., ko jo je cesar Friderik IV. izročil cistercijanskim menihom pri sv. Trojici v Dunajskem Novem mestu.*) Ko pa se mu je posrečilo pridobiti tedanjega papeža in prijatelja svojega Pija IL, da je v Ljubljani ustanovil škofijo, jo je zopet vzel cistercijancem ter jo podaril prvemu ljubljanskemu škofu, da jo je združil s škofijo. Cistercijance pa je odškodoval cesar s tem, da jim je namesto šentpeterske dal mengiško faro.
II. Šentpeterska fara od leta 1461. do leta 1785.
Ustanovitev ljubljanske škofije.
Ustanovitev ljubljanske škofije je bila za šentpetersko faro tolikega pomena, da moramo o tem znamenitem dogodku tu vsekako izpregovoriti kaj več.
Avstrijski vojvodi so si na Kranjskem že davno želeli škofije. Oglejski patriarhi namreč niso bili avstrijski, ampak tuji benečanski podložniki, čeprav so spadale vse kranjske in tudi mnogo drugih fara, avstrijskih pod oglejsko cerkveno oblast. Od leta 1218. dalje patriarhi niti celo bivali niso več v avstrijskem Ogleju, ampak so se preselili v Videm (Udine) na benečansko
') Patriarhova mati je bila namreč kneginja iz istega sponheimskega rodu, kakor. Bernard.
2) Mitt. 1859, 98. Schumi, Urkundenb. II. 37. 50.
*) Dne 5. aprila 1444 je podaril Friderik šentpetersko faro omenjenemu samostanu, ki ga je bil on sam ustanovil. Oglejski patriarh Aleksander je nato dne 20. aprila i. L vtelesil faro sv. Petra cistercijanskemu samostanu. Tedanji šentpeterski župnik Štefan Aloch iz Kamnika se je prostovoljno podvrgel vteiešenju in ostal stalni župni vikar proti temu, da plačuje na leto po 300 funtov penezov cistercijancem v Dunajskem Novem mestu. Šentpeterska fara je nesla tedaj nad 100 mark čistega srebra. Opat cistercijanski je prevzel v vtelešeni fari škofovske pravice, ki so šle patriarhu; imel je pravico nastavljati pri sv. Petru svoje vikarje; patronat pa je ostal vojvodom avstrijskim in kranjskim. Bazilski občni cerkveni zbor je dne 10. oktobra 1444 potrdil vtelešenje šentpeterske fare. (Izv. X., 122.)
zemljo. Vedeti pa je, da so bili Benečani avstrijskim vojvodom jako neprijetni sosedje; vedno so se pulili in ob vsaki priliki spopadali ž njimi. Z Benečani isto pot so morali v posvetnih stvareh hoditi seveda tudi patriarhi. Zato ni bilo avstrijskim vojvodom kar nie po godu, da so se avstrijski duhovniki posvečevali v Vidmu, na benečanski zemlji. Se neprijetneje pa jim je bilo, da so patriarhi na avstrijske fare pošiljali italijanske duhovnike za župnike in kaplane. Odtod toliko italijanskih imen med našo duhovščino tistih časov. Celo pisano pa so avstrijski vojvodi gledali ono višjo duhovščino, ki je od patriarhov pošiljana hodila pod različnimi pretvezami iz tuje zemlje le na oglede na naša avstrijska tla. Braniti se jim to ni moglo in ni smelo; patriarhi so jih zato pošiljali, da so se iz njih poročil prepričali, se li izpolnjujejo tu njihove cerkvene naredbe ali ne, živi li naša duhovščina po zakonih, kakršni veljajo v katoliški cerkvi i. t. d. ali- ne. Take ljudi v naše dežele pošiljati ni mogel patriarhom braniti nihče, — bila je to njih dolžnost.
Toda ko bi bila prihajala ta duhovščina tudi res samo po cerkvenih opravkih semkaj! Avstrijski vojvodi bi se ob tem ne bili spotikali. Toda ti možje so prihajali k nam tudi s skrivnimi posvetnimi naročili, kot ogledniki benečanskih mogočnikov. Zato so bili v Benetkah redno natanko poučeni o vseh državnih in posvetnih stvareh, ki so se vršile po avstrijskih deželah.
Avstrijski vojvodi so se zaradi tega že dolgo časa ubijali z vprašanjem, kako bi se ubranili in iznebili teb neugodnih jim tujcev; seveda najlaže pač s tem, da ustanove v eni ali drugi naših dežela samostalno škofijo; in ravno Kranjska dežela se jim je videla za kaj takega najpripravnejša. Toda trudili so se dolgo časa zastonj. Posrečilo se je to šele cesarju Frideriku IV., pa tudi temu le zato, ker je takrat na sv. Petra prestolu v Rimu sedel iskren prijatelj njegov, papež Pij II., ki je bil cesarju Frideriku IV. mnogo zahvale dolžan.
Cesar Friderik IV. se je bil seznanil ž njim na velikem cerkvenem zbora v Bazilu, ko je bil Pij II. (pisal se je takrat za Eneja Silvija Piccolominija) še mlad, a jako duhovit in nadarjen duhovnik. Ker je bil brez službe in posla, ga je cesar odhajaje iz Bazila vzel s seboj na Dunaj ter mu dal službo v cesarski pisarni. In res se ni zmotil v njem! Eneja Silvij je bil jako spreten, za najtežavnejše posle poraben človek. Zato ga je cesar pošiljal večkrat s prav imenitnimi opravki v Rim, kjer se je Eneja seznanil z mogočnimi in veljavnimi možmi. Z njihovo in s cesarja Friderika IV. pomočjo je postal leta 1447. škof v Trstu, leta 1451. kardinal, leta 1458. pa je bil po smrti papeža Kaliksta III. izvoljen za papeža. Imenoval se je Pij II.
Iz hvaležnosti za vse obile dobrote, katere mu je bil cesar izkazal, mu je Pij rad izpolnil željo, katero so gojili avstrijski
vojvodi že več stoletij; ustanovil je leta 1461. v Ljubljani škofijo za Kranjsko.
Da pa je Friderik IV. naklonil ravno Kranjcem to milost, k temu ga je napotila hvaležnost do njih. Na Spodnjem Štajerskem je imel namreč jako neukretnega podložnika, celjskega grofa Urha III., ki mu ni dal nikoli miru; vedno sta si bila v laseh. V teh bojih so kranjski plemenitaši podpirali cesarja z vsemi svojimi silami ter ga dva ali trikrat rešili skoraj neizogibne pogube. Tega ni pozabil cesar Kranjcem nikoli. Izkazal je Kranjski deželi toliko milosti, kakor noben nemški cesar pred njim i a za njim ne.
Prvi škof je postal tedanji župnik v Šmartinu pri Kranju, Žiga pl. Lamberg. S papežem Pijem II. se je bil Lamberg seznanil že na Dunaju. Službovala sta skupaj v cesarski pisarni. Ko je Pij II. postal kardinal, mu je rekel Lamberg v prijateljskem pomenku in v šali, da mu odslej ne preostaja nič več drugega, kakor da postane še papež, ko ima toliko sreče. Pij II. mu je na to odgovoril: „Ce se to zgodi, postanete pa vi škof." In to obljubo je tudi res izpolnil; napravil je Lamberga za prvega škofa ljubljanskega.1)
Za njegove dohodke je cesar poskrbel jako dobro. Sicer pa je to tudi moral, zakaj borna šenklavška cerkev, takrat še podružnica šentpeterska, ni imela nobenih. Zato je cesar novoustanovljeni škofiji podaril svojo graščino Goriče pri Medvodah, katero je bil prevzel po smrti zadnjega celjskega grofa Urha III., in bogati benediktinski samostan Gornji grad na Štajerskem. To posestvo prinaša ljubljanski škofiji še dandanašnji največ dohodkov. Združil je dalje s škofijo tudi šest kranjskih fara: šentpetersko, šmartinsko pri Kranju, šentviško nad Ljubljano, radovljiško, šentjernejsko na Dolenjskem in svibensko pri Radečah ter njihove dohodke prepustil škofu.2) Vsem tem faram je bil cesar ne samo patron, ampak njihov pravi lastnik. Združil bi bil s škofijo seveda tudi še kaj drugih kranjskih farä toda bile so v oblasti oglejskih patriarhov. Sicer pa se je z ljubljansko škofijo združilo razen kranjskih tudi še nekaj farä na Štajerskem in Koroškem. Navzlic temu pa je bil njen obseg v primeri z drugimi škofijami vendar le še jako majhen.
Ustanovitev šenklavške fare.
Ob enem s škofijo se je v Šenklavžu ustanovila tudi nova samostalna fara, ki se je izločila iz šentpeterske. Nova šenklavška fara je prevzela v svojo duhovsko oskrb vso Ljubljano in
■) Valvasor. VIII., 654.
*) Klun, Archiv, II. in III., 98.
podružnice po njej, ki so spadale do takrat pod šentpeterski zvon. Teh seveda ni bilo mnogo zato, ker je bila Ljubljana takrat še majhno mesto. Raztezala se je kakor ozek in dolg jezik od početka Florijanskih ulic pod Samasom pa do-sedanjega jubilejskega (prej mesarskega) mostu, katerega pa tedaj seveda še ni bilo, stisnjena med Ljubljanico in vznožjem ljubljanskega Gradu. Onostran Ljubljanice je spadal k Ljubljani samo še Novi (zdaj Turjaški) trg, spadale so Židovske, Gosposke, Nemške ali Križevniške ulice in Breg. Krog in krog je bil ta prostor ograjen z ozidjem in globokim jarkom.
• Tolika je bila Ljubljana leta 1462. Okoli nje so se bila sčasoma napravila štiri predmestja: šentpetersko, Poljane, predmestje pred špitalskim mostom, kateremu so rekali pozneje, ko sta se v sedanji „Zvezdi" sezidala kapucinska cerkev in kapucinski samostan, tudi kapucinsko predmestje, in pa Gradišče. Trnovo in Krakovo so šteli takrat le med vasi.
V	Ljubljani sami, torej v mestu, kolikor ga je oklepalo obzidje, se je nahajalo razen šenklavške cerkve samo pet cerkva; vse so bile majhne.
Najstarejša je bila frančiškanska; stala je med nekdanjo gimnazijo in Mahrovo hišo, po Valvasorjevi trditvi že leta 1073.1)
Druga je bila križ ans ka cerkev, tudi že jako stara; tretja cerkev sv. Elizabete v meščanskem špitalu, sezidana leta 1845.; četrta pa cerkvica sv. Klemena in sv. Fridolin a na Bregu. Sezidati sta jo dala ljubljanski meščan Anže Stanthammer in njegova soproga Katarina leta 1363.2)
Peta cerkvica je bila kapela na Gradu, ena najstarejših hiš božjih v Ljubljani, če ni bila še celo najstarejša.
Šentjakobske in florijanske cerkve takrat še ni bilo, nastali sta pozneje.
Razen mesta samega je prevzela šenklavška fara le še Gradišče, Krakovo, Trnovo in del kapucinskega predmestja. Druga predmestja in vsa velika okolica ljubljanska pa je ostala še nadalje šentpeterski fari.
V	predmestjih sta se nahajali takrat samo dve cerkvi, a sta bili obedve jako stari: cerkev sv. Janeza, ki je stala na šentpeterskem predmestju, kjer se zavije na Radeckega cesto (nekdanjo Kravjo dolino), druga pa cerkev sv. Martina v predmestju pred špitalskim mostom.
<) Valvasor XI., 691.
2) Mestni arhiv fasc. 252—271 in Mitt. 1848, 8.
Avguštinske (sedaj frančiškanske) in nunske cerkve takrat še ni bilo; sezidali so jih mnogo pozneje, avguštinsko leta 1628., nunsko pa leta 1713.—1718.
Tako je nastala v Ljubljani in njenih predmestjih druga mestna fara.
Vikarijat.
Za faro sv. Petra je bila ustanovitev ljubljanske škofije in šenklavške fare velikega pomena. Dotlej prva fara na Kranjskem je izgubila zdaj svojo samostalnost ter postala podružnica šen-klavška.
Pač se je pri sv. Petru opravljala služba božja in so se vršila vsa cerkvena opravila tudi odslej tako, kakor poprej, vendar se je zgodila pri fari velika, velika izprememba. Fara je izgubila svojega samostalnega župnika,*) ki je bil dotlej nekak mali škof na Kranjskem. Odslej je opravljal službo božjo škofov namestnik, vikar imenovan, s še enim kaplanom. Plačeval ju je škof z bogatimi dohodki, katere mu je donašala šentpeterska fara. A tako mogočni gospodje, kakor njih predniki, kakor prejšnji pravi šentpeterski župniki, vikarji niso bili več; zakaj škof je lahko vikarja odslovil ali premestil drugam, kadar je hotel in kamor je hotel, prav po svoji volji. Izprva je vikarju na pomoč pridajal še po enega ali po dva pomožna duhovnika. Ta pomoč pa ni več zadostovala v poznejših letih zato, ker se je število ljudstva vedno bolj množilo tako, da nahajamo pri sv. Petru sčasoma marsikatero leto po štiri, pet, včasih celo še po več duhovnikov.
Razen svoje plače je užival vikar še nekaj vrta na škofijski pristavi ter mu je pristajala tudi še bera po vsej fari.
Pri tem je ostalo več nego tristo let. Ostalo je tako do onega znamenitega leta 1785., ko so šentpeterski zvonovi Čez dolgih tristo let prvikrat pozdravljali samostalnega svojega župnika. Tedaj je šentpeterska fara postala vsaj deloma to, kar je bila nekdaj pred ustanovitvijo ljubljanske škofije. Postala je samostojna; dobila je zopet svojega župnika, kakršne so imele druge manj veljavne fare že mnogo poprej. Seveda do tiste višine, katero je zavzemala v onih časih, ko se je po naših deželah med staroslovenskimi našimi predniki prvikrat jelo zopet glasiti in častiti ime Kristusovo, se fara ni povzpela nikdar več. Nekdanja gospa in vladarica skoraj vseh faiä na Kranjskem pač ni postala nikoli več, a minila je vsaj njena popolna odvisnost.
*) Samostalnega župnika je izgubila šentpeterska fara že leta 1444., ko je postala vtelešenka cistereijanskega samostana v Dunajskem Novem mestu (Izv. X., 121.)
Mož, ki ji je pridobil zopet nekdanjo samostalnost, je bil ljubljanski korar Jakob Schilling, škofov namestnik ali generalni vikar ljubljanske škofije. V spominski knjigi najodličnejših prijateljev šentpeterske fare bo ostalo njegovo ime v* častnem spominu na vse večne čase. Da postane šentpeterska fara zopet samostalna, je daroval blagi mož skoraj vse svoje ogromno imetje, več nego 80.000 goldinarjev.
Ker pozneje natančneje izpregovorimo o njem in o posledicah, ki jih je imel njegov veledušni dar za šentpetersko in celo vrsto drugih fara, oglejmo si zdaj razmere, kakršne so se v šentpeterski fari napravile po ustanovitvi ljubljanske škofije.
Seveda čeprav je bila šentpeterska fara tesno združena s škofijstvom, se služba božja in cerkveno poslovanje v njej, kakor smo bili že rekli, vendar ni izpremenilo domalega nič. Tudi krščevali so pri sv. Petru tako, kakor v prejšnjih časih. O tem pričajo v latinskem jeziku pisane krstne knjige shranjene pri sv. Petru; najstarejša je iz leta 1635. Toda za zgodovino šentpeterske fare ne moreš iz njenih krstnih knjig posneti nič podatkov, posebno iz starejših ne. Zapisana so v njih le imena krščencev, očetov in mater, pa imena botrov in boter; vrhutega je zlasti v najstarejših knjigah pri vsakem krščencu le še zabeleženo, je li bil zakonski ali nezakonski otrok, pri nobenem pa ne, katerega dne je bil rojen, ali koliko dni mu je bilo, ko so ga prinesli h krstu. Rojstveni kraj je sicer povedan večinoma, navzlic temu pa ga pri marsikaterem vendarle manjka, posebno pri otrocih iz boljših stanov, češ saj njihove starše pozna vsakdo po mestu in predmestjih in ve, kje bivajo. Pogreša se dosledno tudi stan staršev; v sto slučajih je zabeležen komaj enkrat. Nekoliko popolnejše so jele prihajati krstne knjige šele proti koncu XVII. stoletja.
Za zgodovino šentpeterske fare so torej te krstne knjige večinoma samo gluho klasje. Niti imen šentpeterskih vikarjev ne moreš sestaviti iz njih. Od leta 1635. pa do leta 1647. sta samo dva vikarja zapisavala svoje ime v krstne knjige, pa še ta dva ne dosledno in ne pri vsakem otroku, ki sta ga krstila. Skoraj vedno je to storil Juri Kozina, drugi, neki Janez Kromer, pa se je podpisal samo v dveh slučajih.
Pogosteje se prikazujejo imena šentpeterskih vikarjev šele proti koncu XVII. stoletja, dosledno še le od leta 1691. dalje.
Ko bi ne imeli drugih pripomočkov, bi iz krstnih knjig ne mogli sestaviti niti imen vasi, ki so spadale kdaj pod šentpeterski zvon, zakaj pri sv. Petru so krščevali tudi v drugih, sosednjih farah rojene. Zgodilo se je to sicer le redkokdaj, a vendar tolikrat, da iz krstnih knjig ne moremo posneti, katere vasi so spadale tisti čas k šentpeterski fari, zakaj o mnogih vemo prav za gotovo, da niso bile nikdar šentpeterske, in
vendar nahajamo v takih vaseh rojene pri šentpeterskem kamnu krščene. V mnogih slučajih je tudi povedano, na kak način je zašlo ime tega ali onega, v ttiji fari rojenega v šentpetersko krstno knjigo, — včasih z dovoljenjem ondotnega župnika (a človek ne ve, zakaj ?), včasih ker je bil župnik sosednje fare odšel z doma, ali je bil bolan, ali sosednja fara takrat župnika sploh ni imela, — toda največkrat vzrok ni naveden. Zato nam šentpeterske krstne knjige ne morejo dosti služiti niti v tem oziru.
Med krščujočimi duhovniki nahajamo večkrat tudi šen-klavške gospode, ki so kršcevali pod šentpeterski zvon spadajoče novorojence zdaj v šenklavški, zdaj v šentpeterski cerkvi. Zakaj se je to dogajalo, je težko uvideti. Napihnjenost starišev temu pač ni bila vzrok, zakaj pri šenklavškem krstnem kamnu ne srečujemo otrok odličnih v šentpeterski fari bivajočih rodbin, ampak zgolj kmetske otroke iz bližnjih in daljnih vasi šent-peterskih. Tudi pomanjkanje duhovnikov pri sv. Petru ni moglo biti temu vzrok, zakaj v vseh gori navedenih slučajih so isti dan krščevali tudi pri sv. Petru, včasih celo po več otrok. Se manj pa nam je sumničiti stariše, Češ da so tem potom izku-šali vtihotapiti svoje otroke med meščane, zakaj imena vseh v Šenklavžu krš čenih so se prenesla in prepisala vsak dan sproti v šentpetersko krstno knjigo. Morebiti je pri tem vplivala kaka prazna vera, češ da utegnejo v Šenklavžu ali od šenklavških gospodov krščeni otroci biti srečnejši. Toda bodi si kakor koli že! Iz krstnih knjig za šentpeterske fare zgodovino ni dosti posneti.*)
In vendar je dolga več nego tristoletna doba od leta 1461. do leta 1785. v zgodovini šentpeterske fare ena najimenitnejših. V teh tristo letih so se vršili dogodki, ki jih je prištevati najimenitnejšim dogodkom kranjske zgodovine sploh. Dosegali so tudi šentpetersko faro in sicer v prav obilni meri. V prvi vrsti so bile to turške vojske.
Turške vojske in šenipeterska fara.
Turška moč se je pričela ?konec XIII. stoletja in sicer v Mali Aziji. Odondod so Turki v XIV. stoletju napadali vedno pogosteje Evropo. Leta 1389. so storili na Kosovem polju srbski državi konec, strmoglavili bolgarsko in bosensko kraljestvo, vzeli Hercegovino ter polagoma spravili podse ves balkanski polotok.
*) Neko znamenitost treba omeniti o matičnih knjigah šentpeterskih. Tri matice: Liber Baptizatorum 1659—1667, Liber Baptiz. 1683—1692 in Liber Copulatornm 1677—1715 nosijo pergainenaste platnice, popisane s starosloven-skimi glagolskimi črkami. Takisto sta bila opravljena tudi dva stara šent-peterska ur barij a (Iz v. V., 163).
Do srede XV. stoletja se jim je edino le še Carigrad upiral s pridom in sieer še dolgo potem, ko je bilo že vse drago izgubljeno. Kmalu po bitvi na Kosovem so jeli prihajati Turki tudi na Ogersko ter so leta 1396. pri Nikopolju pobili veliko krščansko vojsko, s katero je bil šel ogerski kralj Žiga nad nje, da jih odbije od svojega kraljestva. O tej priliki so se Slovenci, ki jih je vodil celjski grof Herman II., sešli prvikrat s Turki.
Turški napadi na Kranjsko. S to nesrečno vojno se je začelo za naše slovenske pokrajine silno gorje. Že takoj po bitvi pri Nikopolju se je vsula močna turška drhal na Štajersko.
Deset let pozneje leta 1408. so ugledali Turke že tudi Kranjci na svoji zemlji. Napadli so Črnomelj in Metliko, njuno okolico grozovito pogazili in pobili ter odvedli s seboj mnogo ljudi. Celo huda se je leta 1429. godila nagloma in zato le slabo utrjeni Metliki; razdejali so jo do tal, Metličane pa pomorili do zadnjega. Toda ko so udarili čez Gorjance proti Novemu mestu, jih je sprejela tu močna krščanska vojska — večinoma so bili Kranjci — ter jih po hudem boju zapodila s krvavimi glavami nazaj.
Odslej so imele slovenske dežele celih štirideset let mir. Leta 1469. pa so se Turki vsuli zopet v treh velikih drhalih na Kranjsko. Ena se je pridrevila do Ljubljane ter požgala šenklavško cerkev, pri kateri se je bila šele osem let poprej ustanovila škofija. Napravili so neizmerno škodo. Uničeno je je bilo in pokončano vse Dolenjsko noter do Ljubljane, ves Kras od Vrhnike do Gorice, Spodnje Štajersko pa tudi vse. Na stotine trgov, vasi in cerkva je bilo porušenih in požganih, na tisoče ljudi pobitih, dvajset do trideset tisoč odgnanih v sužnost. Dolge vrste ugrabljene živine in tovorov dragega blaga je odvel Ijuti sovražnik s seboj na Turško.
Leta 1470. ni bilo Turkov v deželo, pač pa so prišli leta 1471. To leto je bilo menda eno najgroznejših. Pridrevili so se štirikrat v deželo. Ena njih drhali je požgala samostan v Ple-terjah pri Šentjerneju in sloveči stiški samostan, druge pa so ob istem času švigale po ljubljanski okolici, kjer so požgale in porušile dva samostana, enega v šentpeterskem, drugega v kapucinskem predmestju. Ista nesrečna usoda je zadela tudi nunski samostan v Velesovem in onega v Mekinjah pri Kamniku. Šele debel sneg, ki je zapal zgodaj v jeseni, je pregnal Turke iz dežele.
Toda brž, ko je spomladi sneg odlezel, so se prikazali zopet. To pot so imeli pred vsem nakanjeno na Ljubljano, okoli katere so se utaborili na treh krajih: v Šiški, v jami za sv. Krištofom in na Poljanah. O tej priliki so požgali leta 1385. v gotiškem slogu sezidano šentpetersko cerkev. Tega nesrečnega do-
godka te spominja še dandanašnji kamenita plošča, vzidana v steno na desni precej, ko stopiš v cerkev : „Anno 1472 den 3. junius ist dieses Gotteshaus St. Petri, Pfarrkirche der Stadt Laibach, von dem Erbfeind christlichen Namens, den Türken, abgebrennt und verheert worden 1618." — ali po naše: „Leta 1472., dne 3. junija, je požgal in opustošil to hišo božjo sv. Petra, farno cerkev ljubljansko, Turek, zakleti sovražnik krščanskega imena."
Odslej skoraj ni minilo leto, da bi Turkov ne bilo v deželo. Pokazovali so se celo na več krajih obenem in po večkrat v letu, tako n. pr. že leta 1475. in 1476. Posebno hudo je bilo zopet 1491. leto, ko se je pri Beli cerkvi na Dolenjskem uta-borilo nad deset tisoč Turkov, odkoder so se spuščali celo do Ljubljane. Ta jih je še posebno vlekla nase, ker je bila najbogatejši in najimenitnejši kraj v deželi.
Zapisano je, da so bili devetkrat pred Ljubljano, najbrže pa še večkrat. Njih navadna pot je šla od Metlike, ki so jo požgali in porušili trikrat, potem pa čez Kočevje v Ribniško dolino ; zato so trpeli ravno ti kraji in sploh dolenjska stran največ. Ostajali so včasih le po nekaj dni v deželi, včasih pa kar niso mogli iz nje. Leta 1476. so divjali po njej cele štiri mesece.
Mnogo so prebili tudi Notranjci, še najmanje pa Gorenjci. Vendar so se pridrevili Turki večkrat tudi nadnje. Leta 1476. so predivjali vso posavsko dolino celo gori do Bele peči in Trebiža. O škodi, ki so jo napravili, o revah in grozah, ki so jih provzročili, rajši ne govorimo.
Njih napadi so prenehali šele v početku XVI. stoletja, ko seje cesarju Maksimilijanu leta 1503. posrečilo skleniti s turškim sultanom mir.
Slovenske dežele so se oddahnile za več nego dvajset let. A na zlo se je zopet obrnilo, ko je zasedel turški prestol siloviti sultan Soliman. Sprožil je vojske, ki niso prejenjale potem več nego stoinpetdeset let. Vendar so se vojne vihre odmaknile iz naših pokrajin že nekoliko poprej. Od 1. 1606. dalje ni bilo Turkov več v deželo. Imeli so opravkov dovolj na Ogerskem, kjer se je naposled izpolnila njihova usoda, toda šele konec XVII. stoletja.
L. 1699. so bili Turki prisiljeni skleniti mir. Opešali so bili tako, da se niso mogli opomoči nikoli več in se tudi še dandanašnji ne morejo.
Bombardiranje v turški jami za sv. Krištofom. Spomin na Turka se je v šentpeterski fari ohranil prav do zadnjega časa. Na Turke in njih bivanje v najbližji bližini šentpeterske cerkve je spominjalo tisto metanje jabolk, pomaranč, pirhov itd., ki se je vršilo vsak velikonočni ponedeljek. Dan-
današnji tega metanja ni več, zato ker so tu pred kakimi tridesetimi leti, ko so razširili pokopališče pri sv. Krištofu, privzeli k pokopališču tudi turško jamo. Starodavna navada se je morala umakniti mrličem; a starejši Ljubljančani se spominjajo turške jame še dandanašnji prav dobro. Da pa te jame niso izkopali Turki, je popolnoma gotovo. Nahajala se je že mnogo let poprej, nego se je prikazal prvi Turek na Kranjskem.
V	turjaški graščini hranijo kupno pismo, ki pravi, da je kupil Turjačan Dipolt (Diepolt der Awrsperger) leta 1418. od nekega ljubljanskega meščana Henrika Kaltenbrennerja več njiv pri jami „Hergruben", nahajajoči se zunaj mesta. Da pa je bila ta „Hergruben" res tista jama, ki so jo pozneje imenovali „turško jamo", to spričuje zopet neko drugo pismo in sicer iz 1. 1499.
V	tem je lega te jame označena še natančneje o priliki, ko se govori o njivah, ležečih v ljubljanski fari pri sv. Krištofu zadaj za „jamo" (Acker in der Laibacher Pfarre bei St. Christoph hinter der Hergruben).1) Ta „Hergruben" je torej brezdvomno tista jama, ki je že leta 1418. omenjena. Kdaj so to „Hergruben" začeli imenovati „turško jamo", se ne ve; leta 1499. gotovo še ne, kakor dokazuje to ravnokar navedeno drugo pismo, ki imenuje jamo še vedno „Hergruben". Ime „turška jama" je nastalo torej pozneje ter nima s Turki morebiti celo prav nič opraviti. Vendar pa nočemo trditi, da bi se ne bili morda Turki ob eni ali drugi priliki utaborili v njej, izkopali pa je prav gotovo niso.
V tej jami se je še pred dobrimi tridesetimi leti vsak velikonočni ponedeljek obhajal spomin na pregnane Turke. To vam je bil za ljubljanske paglavce vesel in srečen dan! Tam, kjer počivajo zdaj na tako zvanem novem pokopališču in čakajo vstajenja mrliči, je bilo še pred nemnogimi leti vsak velikonočni ponedeljek živo, kakor v kakem mravljišču. Če je vreme le količkaj kazalo, jele so se precej po kosilu vsipati iz Ljubljane in iz njene bližnje in daljne okolice cele trume ljudi proti sv. Krištofu. Videl si jih prihajati od vseh strani po polju in stezah iz bližnjih vasi. V „turški jami" jih je že pričakovala mnogoštevilna ljubljanska mladina, glava pri glavi. Gori nad jamo in po njenih obronkih pa se je kar trlo gospöde. Kakor dež so letele pomaranče, jabolka, pirhi, razne sladčice itd. doli med gnetečo se mladino, in kdor še ni sam izkusil in videl, kako frče in žvižgajo v vojski krogle križem sem in tja, napravil si je ta dan na prav nenevaren način pojem o tem. Letečim pomarančam, jabolkom in pirhom se je iztegovalo na tisoče paglavskih rok nasproti. Kdor je ujel in prestregel kak tak zviška prileteli dar, ga je spravil brž v varnost ter se pripravil
za nov lov. Za to, kar je sfrčalo mimo in ni priletelo v roke, se pametna in izkušena glava ni brigala dobro vede, da je izgubljeno, zakaj za tisto, kar je bilo padlo na tla, se je vnel med mladino vselej strahovit boj; napravila se je živa kopica; nastal je vrišČ in krik, menda ne dosti drugačen, kakor takrat, ko so bili utaborjeni Turki sami tam. Konec takega boja so bile po navadi pomečkane pomaranče, razdrobljeni pirhi pa razkuštrani lasje, in če je- bil boj zelo hud, so skelela včasih po vrhu tudi še ušesa. Ker je bilo število metavcev vrhu jame vedno veliko, in so se jabolka, pomaranče, pirhi, preste, žemlje in druge take dobrote vsipale kakor dež gosto doli na srečne lovivce, je zgrešila marsikatera taka stvar tudi svojo pravo pot ter marsikomu prav neprijetno priletela v hrbet, v glavo ali v obraz. Toda ta dan ni bolelo nič in tudi z gnilimi jabolki in pomarančami ali z mehko kuhanimi pirhi onečejene obleke ta dan ni bilo nič škoda. Konec tej zabavi je napravil po navadi šele mrak, ki je legel polagoma nad „turško jamo".*)
Ljubljančani so trdili, da je bila ta zabava spomin na leto 1472. Koliko je resnice na tem in kdaj se je pričela ta zabava, se ne ve, vsekako pa ji je dal povod kak imeniten dogodek, ki pa ni bil s Turki in s turško zgodovino morebiti prav v nobeni zvezi, morda tako malo, kakor Turki z jamo, katere prav gotovo niso izkopali oni, nego Ljubljančani, ki so izvažali iz nje pesek in gramoz za svoje hiše in ceste. O Valvasorjevem času najbrže te zabave še ni bilo, zakaj težko, da bi jo bil Valvasor prezrl; pa je ne omenja, dasi na drugih krajih takih veselic ne zamolčuje rad.**)
Niti to ni gotovo, če so si Ljubljančani že o Valvasorjevem času pripovedovali, da so bili Turki utaborjeni tu. Valvasor pravi pač, da so se utaborili na treh krajih in od treh strani napadali Ljubljano; a da bi bili Ljubljančani zvali jamo za
*) To velikonočno zabavišče je bilo znano Ljubljančanom pod imenom: Lovševa jama. „Turška" jama je prevod nemške „Türkenschanze". H. Costa v Reiseerinnerungen 19 trdi, da se je vršila gori opisana veselica v spomin zmage nad Turki leta 1584. Nekdaj je bila na velikonočni ponedeljek velika cerkvena svečanost pri sv. Krištofu. Praznovala se je tedaj obletnica cerkvenega posvečenja. Dopoldne je prihajala tja procesija iz stolne cerkve, bila je potem velika sv. maša s pridigo, popoldne pa večernice, ki jih je imel šentpeterski vikar. Popoldansko razveseljevanje v Lovševi jami je bilo vsekakor v zvezi s cerkvenim „žegnanjem".
**) Z Valvasorjem vred molči o velikonočni zabavi pri sv. Krištofu tudi Ivan Gregorij Dolničar. V svoji beležnici, hranjeni v seineniški knjižnici ljubljanski, našteva med drugim: Kecreationes per Menses, quae Labaci haberi possunt: Jan. in retha, Feb. in maäclierona, Ma: peregrinatio ad s. sepulchrum, Apr: in arce, Maj: in hortis, Jun: in aqua, Jul: in Balneis, 1. peregrinationibus, A: domi sub umbra, S. in aucupijs, O. in Vineis, N. in Lusu seu sphaeristerio, D. domi. — Dolničar se pač spominja praznovanja sv. Jurija meseca aprila na Gradu, ne črhne pa o veselici pri sv. Krištofu.
sv. Krištofom turško jamo, njemu ni znano. Zato morebiti ne bo preveč v stran zavoženo, če rečemo, da se je metanje imenovanih dobrih reči preneslo semkaj od nekod drugod.
Neka podobna zabava, kakor v turški jami, je bila namreč že od nekdaj v navadi pri Božjem grobu v Štepanji vasi. V prejšnjih časih so zahajali Ljubljančani o postu, če je bilo vreme lepo, k Božjemu grobu v Štepanji vasi v mnogo večjem številu, nego dandanašnji. Kratkočasili so se vsak po svoje: gospoda s tem, da je metala med mladino neko lectarsko blago, „šiftelce" imenovano, mladina pa s tem, da jih je lovila. Kajpada se je med vriščem in vpitjem pulila in trgala za te sladčice. Ker pa se je to godilo tik cerkve, motila je ta zabava službo božjo. Zato jo je leta 1794. gosposka prepovedala in odpravila ne meneč se zato, da je bila navada že jako stara.1) Ne rekel bi dvakrat, da so se Ljubljančani s to svojo zabavo preselili iz Štepanje vasi v jamo za sv. Krištofom in da se je metanje v „turški jami" začelo šele ta čas.
Leta 1472. požgano šentpetersko cerkev so Šentpeterčani seveda sezidali iznova, toda dolgo časa ni ostala nedotaknjena. O prvi priliki so jo Turki zopet poškodili. Zato so se farani naposled utrudili popravljati jo, dokler se ni leta 1606. sklenil s Turki mir. Nekaj časa kristjani temu miru kajpada niso zaupali dosti. Kolikokrat so ga bili sklenili cesarji že poprej, a nobenkrat ni trajal dolgo. Ko pa je jelo kazati, da utegnejo slovenskim deželam naposled vendarle zažareti mirnejši časi, so se lotili ljudje popravljanja podrtih in razrušenih cerkva. Tako se je popravila in očedila leta 1618. tudi šentpeterska cerkev največ po prizadevanju tedanjega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena.
Šentpeterska fara v luteranski dobi.
Prav tisti čas, ko so se Turki zavzeli za to, da snamejo z zvonika sv. Štefana na Dunaju krščanski križ ter zasade namesto njega nanj mohamedanski polmesec, je žugala katoliški cerkvi ne dosti manjša nevarnost tudi od krščanske strani. V začetku XVI. stoletja, namreč leta 1517., je začel Martin Luter trositi svojo krivo vero, katera se je z Nemškega razširila čudovito naglo tudi na Kranjsko. Zanesel jo je k nam okoli leta 1544. ne morebiti kak posveten človek, ampak ljubljanski korar Primož Trubar. Nove vere so se oprijeli najpoprej ple-menitaši in meščani, kmalu pa je potegnila nase tudi mnogo kmetov, posebno Gorenjcev. Prve shode so imeli ljubljanski luteranci na Rožniku, pri sv. Krištofh (morebiti v cerkvi, natančneje ni povedano, kje) in ob Savi, sčasoma pa tudi po
') Mestni arhiv.
domeh nekaterih ljubljanskih korarjev. Izprva so se shajali seveda na skrivnem, toda kmalu pa tudi kar očitno. V kratkem času je bila vsa dežela polna predikantov ali protestantovskih pridigarjev, ki so bili večinoma popačeni nekdanji katoliški duhovniki, župniki in korarji. Celo škofovega generalnega vikarja Mertliea nahajamo med njimi.
Naše dežele je vladal takrat cesar Ferdinand I., pred katerim je moral Primož Trubar dvakrat bežati na Nemško. Tam je poslovenil vse štiri evangelije in dejanje apostolov ter skrbel zato, da se je sv. pismo preložilo na slovenski jezik. Z nobeno stvarjo bi luteranci ne bili mogli škoditi katoliški veri bolj, nego ravno s to knjigo.
Po Ferdinandovi smrti je prevzel Štajersko, Koroško in Kranjsko njegov najmlajši sin nadvojvoda Karol leta 1564. Ta bi bil luterance pač rad pritisnil z vso silo, toda jih zaradi Turkov ni smel, ker se je bal, da mu plemenitaši odtegnejo vso pomoč proti njim. Brez te pomoči pa bi se bil Turkov težko ubranil. Izgubil bi bil Kranjsko in morebiti še kako drugo deželo. Zato je moral odložiti preganjanje luterancev na ugodnejše čase, zakaj o priliki so mu zažugali plemenitaši, da se udajo rajši Turkom, če ne odjenja.
Zato se je nova vera razširjala brez vsakega zadržka. Novih cerkva si luteranci niso zidali, za to jim je manjkalo časa, pa tudi denarja. Sicer pa jim tega tudi treba ni bilo, saj je bilo po mestih in kmetih mnogo cerkva, do katerih so imeli po mestih mestni očetje, po deželi pa plemenitaši patronske pravice ter so jih lahko prepuščali luterancem. Na tak način so dobili ljubljanski luteranci prastaro cerkvico v meščanskem špi-talu v svojo oblast. Prepustil jim jo je magistrat, ker je bil lastnik in gospodar špitala. Tudi po kmetih se je luterancem odprla marsikatera hiša božja.
Luteranci so dobro videli, da se nadvojvoda Karol zaradi Turkov kar geniti ni mogel, zato so se vedli na vso moč predrzno, pitali katoličane z najgršimi priimki, psovali in ometavali z blatom starodavne katoliške naredbe ter se šiloma zaganjali v vse, kar je bilo katoliškega.
Leta 1563. je poročal škof Peter Seebach cesarju na Dunaj, da pri zadnji procesiji o sv. Rešnjem Telesu ni bilo niti enega plemenitaša in niti enega mestnega očeta.
V drugi polovici XVI. stoletja je bila Ljubljana menda že večinoma luteranska. V mestni zbor ni bil izvoljen noben katoličan več, češ da med katoličani ni za svetovavska mesta sposobnih ljudi. In če je nadvojvoda Karol hotel luterancem vendarle zdaj pa zdaj stopiti nekoliko čvrsteje na prste, so se zatekli mestni očetje k plemenitašem in deželski gosposki, pri kateri so dobili vselej zaslombo in potuho. Zato so počenjali, kar se
jim je zdelo, ter so se do skrajnosti malo menili za nadvojvo-dova povelja, posebno če so jeli Turki zopet žugati in rožljati z orožjem. Take prilike niso luteranci nikoli zamudili, da ne bi bili pritisnili na nadvojvodo Karola. Cim več pa je mojal ta luterancem privoliti, tem predrznejši so postajali. Česar se jim ni dalo izlepa, so si vzeli šiloma. Kako na slabem da so bili katoličani, kaže se menda najbolje v tem, kako silovito so postopali luteranci pri svojih pogrebih.
Tiste čase je bila pri katoličanih navada, da so pokopavali mrliče najrajši po cerkvah in samostanih; razen tega pa seveda tudi v posvečeno zemljo okoli cerkva, vendar si je vsak, kdor je le mogel, poskrbel grob v kaki cerkvi ali kakem samostanu, četudi samo na dvorišču ali na hodniku. Sicer so bili luteranci veliki sovražniki vseh katoliških navad, svoje mrliče so pa tudi oni pokopavali najrajši po cerkvah, seveda brez onega sijaja, kakor je bil in je še zdaj pri katoličanih v navadi. Pokopavali, so jih sicer ne na tihem, toda brez vseh obredov, brez molitev in brez blagoslovov. Seveda tam, kjer so jim mogli farani to zabraniti, zabranili so jim pogreb prav gotovo, po kmetih laže, nego po mestih, zato ker so bili po mestih luteranci povsod v večini, v Ljubljani celo v veliki večini. Škof Tomaž Hren sam je poročal papežu v Rim, da takrat, ko so bili luteranci najbolj na trdnem, jih od sto Ljubljančanov niti dvajset ni bilo več katoličanov.
V kakih stiskah da so bili katoličani, kaže najbolj to, da jih duhovščina niti v Ljubljani ni mogla užugavati. Sam škof jim ni bil kos celo v svoji stolnici, celo v šenklavški cerkvi ne. Leta 1580. so bili luteranci pripeljali iz Gorice truplo neke imenitne gospe z namenom, dajo pokopljejo v šenklavški cerkvi. Ker pa je šenklavška duhovščina zvedela o tej nameri še o pravem času, jim je zaklenila cerkev ter jih ni pustila noter. Toda luteranci so poklicali mestno gospodo na pomoč. Prišel je ves mestni zbor: župan, mestni sodnik in vsi svetovavci ter so zahtevali, da naj se cerkev odpre. Duhovščina se jim je postavila sicer z vso odločnostjo po robu, toda mestni očetje so poslali po ključavničarja, odprli cerkev šiloma ter pokopali umrlo.1)
Če se je moglo zgoditi kaj takega pri škofiji, koliko teže in manj izdatno so se luterancem mogli upirati šele pri drugih cerkvah. Zato se čita v cerkvenih knjigah, kamor so luteranci zapisavali svoje poroke, krste in pogrebe in katere imajo zdaj hranjene v škofijski knjižnici, da so pokopavali mrliče prav po vseh cerkvah. Šentpeterska cerkev se jih je ubranila menda edina.
Šentpetersko pokopališče. Posvečeni prostor okoli šentpeterske cerkve je bil že od nekdaj ljubljanski sv. Krištof, to se pravi: pokopališče za vse v Ljubljani in v bližnji okolici umrle, zakaj pokopališča pri sv. Krištofu takrat in tudi več stoletij pozneje še ni bilo. Pri sv. Petru so pokopavali brez razločka vse: stare in mlade, moške in ženske, reveže in bogatine; da, tudi bogatine. Mnogo najveljavnejših Ljubljančanov in Ljubljančank je našlo na šentpeterskem pokopališču svoj zadnji počitek. Škof Tomaž Hren je velel celo svoje starše tu pokopati. O tem, da so pri sv. Petru pokopavali tudi najodlič-nejše mrliče, pričajo še dandanašnji lepi in dragoceni nagrobni spomeniki, ki so bili v prejšnjih časih vzidani v ograjo in v zunanje stene šentpeterske cerkve, a jih zdaj nahajaš v stenah cerkvene shrambe, prizidane šentpeterski cerkvi na levi. Tukaj sem je dal prenesti te Častite spomine na nekdanje ljudi in stare čase sedanji župnik g. Malenšek o priliki, ko so tako v živo prenovili po potresu poškodovano cerkev.
Luteranci so se trudili na vso moč, da bi bili tudi v šentpeterski cerkvi šiloma izstrahovali pokop svojih ranjkih ali da bi jih bili vsaj vtihotapili vanjo; toda ni se jim posrečilo. Šentpeterska duhovščina je bila jako čuječa in pazna ter se je postavila luteranski predrznosti s tisto odločnostjo po robu, kakor šenklavška; imela pa je več sreče. Po šentpeterski cerkvi so se luteranske roke iztegovale sicer že dalje časa sploh. Kakšno veselje zanje, ko bi se jim bilo posrečilo dobiti v svoje roke tako imenitno in eno najstarejših, če ne najstarejšo farno cerkev v deželi; ali izpodleteli so jim vsi poskusi. Pripisovati je to neustrašeni šentpeterski duhovščini, posebno pa temu, da v šentpeterski fari ni živelo nič mogočnih plemenitašev. Že od-nekdaj je v fari prebival na šentpeterskem predmestju obrtnik, po največ mesar in strojar, na Poljanah in drugod po fari pa kmet. Plemenitaš se je nahajal v šentpeterski fari le redkokje kateri, pa še tistega posestvo ni bilo veliko, če ga primerjaš z drugimi plemenitniki po deželi. K sreči tudi ljubljanski magistrat ni imel pri cerkvi dosti pravic.
Zato niso opravili luteranci pri sv. Petru nič. To so priznali sami. Leta 1582. je zapisal predikant Anže Tulščak sam v ono prej imenovano, v škofijski knjižnici shranjeno protestan-tovsko cerkveno knjigo, da se je po nekem pogrebu pripravljal za pridigo v šentpeterski cerkvi, da pa mu cerkve niso hoteli odpreti. Šentpeterski kaplan Martin Sittich se je bil vstopil na cerkveni prag ter ni pustil nikogar noter. Isto je doživel dve leti pozneje Trubarjev sin Felicijan.1)
Pri sv.Petrn pokopani glasoviti luteranci. Ta boj za grobove njihovih mrličev je menda naposled začel presedati luterancem samim. Kadar jim na kmetih kje niso dovolili pokopati umrlega luteranca v blagoslovljeno zemljo, so hili prisiljeni pripeljati ga v Ljubljano na šentpetersko pokopališče, kjer počiva marsikateri glasovit protestant.*) Eden najslavnejših je Juri Dalmatin1), župnik v Škocijanu pri Turjaku, oni znameniti luteranec, ki je prvi preložil sv. pismo na slovenski jezik leta 1584.
Poleg njega počiva Juri Jurešič, ki so mu zdeli ljudje priimek: Juri Kobila, ker je svoje katoliško prepričanje prodal za lepo kobilo, ki mu jo je podaril neki plemenitaš. Umrl je dne 26. oktobra leta 1578. Pri sv. Petru je razen teh dveh pokopanih še več drugih oznanovavcev Lutrove vere, n. pr. Krištof Fašang, umrl.leta 1580. Pripeljali so ga iz Nadliška. Dalje Metličan Gregor Vlahovič, zelo vnet pridigar, kije eden najprvih trosil novo vero po Dolenjskem, posebno po Novem mestu. Tedanji novomeški prošt Juri Graf ga je bil dal zapreti, a Vlahovič mu je čez teden dni ušel na Štajersko. Tam ga je na Vranskem dobil ljubljanski škof v pest ter v najhujši zimi ob sami vodi in samem kruhu držal tri tedne v ječi. Ker pa se je kranjska velika gospöda potegnila zanj, ga je moral naposled vendarle izpustiti. Vlahovič se je vrnil v Metliko ter oznanjal krivo vero še bolj goreče. Trubarjev prijatelj Klobner se je bal, da utegne Vlahovič postati še kranjski mučenik, po čemer je hrepenel z vso dušo in z vsem srcem.
Na šentpeterskem pokopališču počivajo dalje tudi še Marko Sladič, predikant na Gorenjskem, Janez Schweiger in Matej Svetič, predikant na Krasu. Umrl je leta 1585. v Ravnih.2) Ker ga pa katoličani tam niso pustili pokopati, so ga morali pripeljati k sv. Petru.
Razen teh glasovitih luteranskih predikantov čaka pa na šentpeterskem pokopališču vstajenja še tudi mnogo drugih lute-rancev, ki niso bili tako glasoviti.
Ker so delali katoličani luterancem pri pokopavanju take zapreke, so si naposled omislili sami svoje pokopališče. Kupili so v ta namen, ali pa morebiti katoličanom šiloma vzeli veliko njivo blizu tam nekje, kjer se nahaja danes protestantovska
*) Iz vizitacijskega dekreta Siksta Careana z leta 1621. je razvidno, da je bilo šentpetersko pokopališče razdeljeno. Katoličani so imeli svoj prostor in luteranci svojega. Noben krivoverec se ni smel zagrebsti v onem delu pokopališča, ki je bil namenjen katoličanom (Mitt. 1862., 31).
>) Juri Dalmatin je bil doma iz Krškega. Njegovi starši so bili siromašni ljudje. Primož Trubar ga je bil s svojim priporočilom spravil na Nemško v Tubingo v šolo, kjer se je izučilo tiste čase mnogo slovenskih mladeničev. a) Mitt. 1864., 8.
cerkev. V starih zapiskih ljubljanskega mesta je rečeno, da je bilo to novo pokopališče blizu križa na cesti v Loko.1) Ta križ pa je stal in sicer že mnogo let poprej na tistem mestu ali pa vsaj ne daleč od tam, kjer vidiš danes na precepu dunajske in gorenjske (Marije Terezije) ceste pred Tavčarjevo hišo znamenje sv. Trojice2); toda z luteranci to znamenje nima nič opraviti, ampak je hvaležen spomenik na prestano kugo.
Nekoliko let se je godilo luterancem na Kranjskem še prav dobro. Prihajali so celo od leta do leta predrznejši, kar se je posebno oČito pokazalo leta 1590., ko je umrl nadvojvoda Karol Štajerski. Ker je bil njegov sin Ferdinand še mladoleten, je gospodoval zanj njegov varuh nadvojvoda Ernest in njegova mati Marija, jako vneta katoličanka, ki je baje o neki priliki dejala, da gre rajši z beraško palico v roki iz dežel svojega sina, nego da bi trpela le enega samega luteranca v njih. Ko so imeli kranjski plemenitaši po stari navadi priseči Ernestu zvestobo, so se uprli ter dejali, da tega ne store, dokler jim ne obljubi in ne zagotovi vseh tistih pravic, ki so jih bili 1. 1579. izsilili umrlemu nadvojvodu Karolu. Ker je bil zopet Turek na nogah ter na vseh koncih in krajih pritiskal na naše dežele, se je moral nadvojvoda Ernest luteranskim zahtevam udati.
Ko pa so najhujše nevarnosti le nekoliko minile, sta jela Ernest in Marija izdajati jako ostre ukaze; a luteranci se niso menili dosti zanje. Navedle bi se tu lahko cele kope dogodkov, ki pričajo o luteranskih predrznostih. Svoje zaničevanje nasproti katoliškim napravam in obredom so kazali luteranci najrajši o slovesnih prilikah. Najslovesnejše take prilike pa so bile procesije sv. Rešnjega Telesa dan. Tedaj so rogovilili najrajši. Poročila o tem so prihajala ljubljanskemu škofu z vse dežele, v prvi vrsti pa iz mest.
Rabuke o sv. Rešnjem Telesu. Leta 1590. so poročali iz Kranja, da je vodil ondotni župnik po stari navadi procesijo po mestu. Ko dospe ž njo v neko ozko ulico, ugleda tri luterance, ki so na nekem plotu sedeč menda nalašč čakali nanj. Razbijali in opletali so z nogami ob plot, se smijali in brili norce. Kajpada se niso odkrili, niti se umaknili s plota,
') Gerichtsprotokoll gem. Stadt Laibach v mestnem arhivu, anno 1601, fol. 212: „Äcker beim Kreuz gegen Laak", fol. 219: „Garten vor dem Spitalthor beim Kreuz."
2) Da so si luteranci omislili to pokopališče okoli leta 1589., smemo soditi morda po tem, da so v onem že večkrat omenjenem luteranskem zapisniku o krstih, porokah in pogrebih zabeleženi samo do tega (1589.) .leta umrli. Morebiti so si z novim pokopališčem nabavili tudi nov mrliški zapisnik. Pred letom 1589. luteranci prav gotovo niso imeli še svojega pokopališča, sicer bi bili Juija Dalmatina pokopali gotovo rajši tam, nego pri sv. Petru.
ko je šla procesija mimo; umakniti se jim je morala procesija. Tudi župnik je moral kreniti z monštranco v stran, če se ni hotel spotekniti ob njih nogah.1)
Se hujše in katoličane še bolj žaleče reči so se.dogajale v Ljubljani. Bilo je sv. Rešnjega Telesa dan leta 1590. ali 1589. Šenklavška procesija je hodila izvečine že takrat tisto pot, kakor jo hodi dandanašnji. Pred križansko cerkvijo so napravili katoličani oltar, kakor ga napravljajo še dandanašnji. Pokrili so ga s prtom ter olepšali po stari svoji navadi. Kar pride neki Gašper Srnec, ljubljanski meščan mimo, zgrabi prt, ga potegne z oltarja z vsem, kar je bilo na njem, ter kakor besen razmeče vse daleč na okoli. No, in ali ga je morebiti kdo kaznoval, ali ga vsaj poklical na zagovor? Nihče ne! Morda ga pa nihče videl ni? Oj pač! Videli so ga, kaj je počenjal, in sicer še celo prav imenitni gospodje: križanski komendator in več kanonikov.
Iz tega smemo menda pač z vso pravico posneti, da se katoličani kar ganiti niso mogli. Kaj takega so smeli luteranci počenjati v Ljubljani, v glavnem mestu, kjer sta vendar imela svoje sedeže škof pa vicedom, cesarjev namestnik, dva visoka in veljavna gospoda, o katerih menda nihče ne bo dvomil, da sta bila katoličana z dušo in srcem. Glej in kaj takega se je moglo zgoditi na tak svet dan! Kajpada! Luteranci so dobro čutili, da morejo katoliški stvari ravno o najslovesnejših prilikah škoditi največ. Slovesnejše prilike pa je skoraj ni bilo in je tudi zdaj ni, nego je procesija o sv. Telesu. Zato nam poročajo stare listine, da so luteranci napadali katoličane ravno na ta dan najrajši.
Štiri leta pozneje nahajamo istega Gašperja Srnca že zopet med rogovileži in sicer zopet o Telovem. Srnec je bil hišni posestnik v ulici, koder je imela priti procesija. O takih in podobnih prilikah ima, posebno po večjih mestih, bogata gospöda navado, da razobeša iz oken dragocena in krasna pregrinjala. Tudi v Ljubljani je bilo takrat to v navadi. Toda namesto lepih preprog je razobesil Srnec star, ves raztrgan koc, kakršne pokladajo konjem pod sedlo, da jih ne ožuli; na koc je del še grdo, z blatom zamazano sedlo, sedel nanje, ko se je bližala procesija, ter s klobukom na glavi gledal doli na cesto in se rogal pobožnim katoličanom.
A ni mu bilo še dovolj žaljenja. V njegovi hiši je stanoval tudi neki dober katoličan Anže Albin. O tem je bil zvedel Srnec, da je dal streljati na proslavo in čast sv. Rešnjega Telesa. Zato mu je odpovedal stanovanje in Albin je moral še tisti dan iz hiše.2)
<) Mitt. 1867, 59. >) Mitt. 1867, 89.
To je bilo pa vendarle preveč! Anže Albin je bil obče spoštovan in tako veljaven mož, da je nadvojvoda Ferdinand malo let pozneje ukazal Ljubljančanom, da si morajo izvoliti za mestnega sodnika prav tega Anžeta Albina, pa nikogar drugega.1)
Ko so pri nadvojvodovi vladi v Gradcu zvedeli o tem nečuvenem žaljenju katoliških verskih čutov, so ukazali Srnca zapreti. Vicedom je storil to; a za Srnca se je potegnil ves mestni zbor in je od vicedoma zahteval, da naj ga izpusti pri tisti priči.2) Celo deželnega glavarja namestnik baron Kisi je pisal vicedomu prav ostro pismo in mu kar naravnost ukazal, da naj osvobodi Srnca, česar pa ta seveda ni storil, ampak ga je imel zaprtega še več nego mesec dni ob samem kruhu in vodi.
V ječi se je Srnec precej ohladil in postal zelo voljan. Izgovarjal se je, da je popolnoma nedolžen. Raztrganega koča in umazanega sedla z onečejenimi stremeni da ni razobesil on, ampak soproga nekega Jožefa Jamnika, v njegovi hiši stanu-joČega gostača. Izgovarjal se je, da je bila pravkar prijezdila domov ter v naglici in pozabljivosti dela tisto konjsko opravo sušit na okno, ne misleč na to, da ima priti procesija mimo.3)
Nadvojvoda Ferdinand in ljubljanski škof Tomaž Hren. Na take in podobne načine so luteranci ob vsaki priliki žalili verske čute katoličanov. Toda leta 1595. in 1597. sta hitro drug za drugim prevzela vladarstvo na Kranjskem dva za čast božjo posebno vneta in zelo odločna gospoda, eden v posvetnih, drugi v cerkvenih stvareh. Prvi je bil mladi nadvojvoda Ferdinand, sin prej imenovane goreče nadvojvodice Marije, drugi pa slavnoznani ljubljanski škof Tomaž Hren. V kratkem je pričela pihati kranjskim luterancem čisto druga sapa.
Najprej je Ferdinand poklical leta 1597. v Ljubljano jezuite, katerih red je bil sv. Ignacij iz Lojole ustanovil nalašč za zatiranje nove krive vere. Izprva si luteranci pač niso domnevali, da bije njihovemu rogoviljenju že zdaj zadnja ura. Zato so sklenili pokazati precej o prvi priliki zopet, kako malo se zmenijo za to, da so prišli jezuiti v Ljubljano. Za tako priliko so si leta 1598. izbrali zopet sv. Rešnjega Telesa dan. Ta dan se je videlo po Ljubljani vse polno oboroženih meščanov, dotle čisto neznana prikazen. Ko je vicedom to izvedel, je poklical mestne očete predse, češ kaj da to pomeni? Odgovorili so mu, da so se oborožili meščani zato, ker se klati po ljubljanski okolici in morebiti skrivaje še celo po Ljubljani sami mnogo nevarne, s puškami in sabljami oborožene sodrge. Meščani morajo biti pripravljeni za vsak slučaj. Sicer pa jim je
>) Ibid.
a) Gerichtsprotokoll a. 1594. o) Mitt. 1867. 89.
ukazal pred nekaj leti deželni knez sam, da naj si za vsako silo omislijo orožje. Ugodnejše prilike za kak tolovajski napad pa je skoraj ni, so dejali mestni očetje, nego je tak svet dan, ko misli človek prej na vse kaj drugega, nego na take nevarno sodrgo.
Vicedom sicer ni verjel tem izgovorom, vendar ni drezal v stvar dalje.
A še tisto noč je nastal po mestu velik hrušč in trušč. Luteranskih rogoviležev se je bilo zbralo in nateplo pred jezuitskim samostanom pri sv. Jakobu, pred škofijo in pred vice-domovo palačo v Gosposkih ulicah, razgrajali so in kričali po slovensko, po nemško in po italijansko, obkladali jezuite, škofa in vicedoma s takimi priimki in s takimi razžaljivimi besedami, da se jih vicedom v svojem poročilu iz spodobnosti in iz spoštovanja, ki ga je bil dolžan nadvojvodu, niti zapisati ni drznil. Potem so se razgrajači razšli po mestu. Bog ne daj, da so srečali kakega katoličana na ulicah! Katoličani so se držali sicer pač izvečine doma, a tam pa tam se je vendar pokazal kateri. Gorje mu, če so ga zasačili luteranci! Obdelali so ga s pestmi in sabljami prav do škode.1)
Hr-enov spomenik pred šentpeterski m mostom in ljubljanski kovači. Na sedanjem Ambroževem trgu stoji v nedavno zasajenem parku skromen spomenik, ki ga deva pravljica v zvezo z luteranci. Sredi preproste železne ograje se dviga na podstavku z dvema stopnicama kamenit križ na eni strani s podobo križanega Zveličarja, na drugi pa s podobo Matere božje. Razen tega vidiš se na njem iz kamna izklesano škofovsko palico, mitro, dva grba: Hrenov in ljubljanske škofije grb, pa tri ali štiri napise, ki jih komaj še razločiš in čitaš. Dva se nahajata na križu samem:
MONSTRA TE ESSE MATREM,
in
ARA ET VIA COELI. 1622. eden pa na podstavku in sicer je to Hrenovo geslo:
TO. EPVS. LAB. TERRET LABOR ASPICE PRiEMIVM ANNO DNI MDCXXII.
To se pravi: „Tomaž, škof ljubljanski. Če te straši težavnost, vedi, da te čaka plačilo. Leta Gospodovega 1622." Ta napis in letnica oznanjata, da je bil postavljen spomenik leta 1622. in da ga je dal postaviti škof Hren, a ne tam, kjer stoji zdaj,
ampak prav tik mostu. Na sedanje mesto je bil prestavljen šele po zadnjem potresu.
O tem spomeniku pripovedujejo Šentpeterčani, da ga je dal postaviti škof Hren v spomin na to, daje mogel po dolgem prestanku brez nevarnosti in brez strahu pred luteranci voditi zopet šentpetersko procesijo po ulicah šentpeterskega in poljanskega predmestja. Tako se čita tudi v šentpeterski „kroniki",*) v knjigi, v kateri je zbrano vse, kar je šentpeterski župnik Matej Svetličič mogel najti in izvedeti o nekdanjih dogodkih in usodah svoje fare.
Ko je zavila procesija, tako se pripoveduje, proti brvi, ki je na mestu sedanjega šentpeterskega mostu držala čez Ljubljanico, jo je čakala tam cela tolpa luterancev, da jo napadejo in razženo. A to se jim ni posrečilo, zakaj škofa so spremljali kovači, menda edini ljubljanski rokodelci, ki so bili ostali katoliški veri zvesti. Izvedeli so za nakano luterancev, se preskrbeli s težkimi kovaškimi kladivi ter tako oboroženi prišli k procesiji, česar luteranci niso pričakovali. Ko jih ugledajo razljučeni kovači, jih napadejo s kladivi ter razprše na vse strani.
V spomin na ta dogodek in na to zmago je baje dal škof Hren na istem kraju, kjer se je to zgodilo, postaviti spomenik.
Tudi v kovaški zadrugi ali cehi se je spomin na ta dogodek ohranil mnogo let. Kovaška zadruga je, baje za nagrado za ono zmago, uživala to posebno .čast, daje smela sv. Rešnjega Telesa dan nositi nebo, svetiti ter se s svojim banderom udeležiti šentpeterske procesije. Nebo in bandero so nosili kovaški pomočniki, mojstri so pa svetili in še dandanašnji so kovači edini rokodelci, ki imajo pri sv. Petru svoje lastno bandero. V prejšnjih časih so baje dobivali po končani procesiji vselej tudi vedro vina. Ker pa so se pri pijači sem pa tja dogajale reči, ki bi se ne bile smele, seje ta navada sčasoma odpravila. Kot nadomestilo za vino jim je dajala cerkev potem en tolar — toliko, kolikor je stalo tiste čase vedro vina. Kovaško bandero je ostarelo; kovači so jeli izostajati; namesto njih so prevzemali gori omenjene posle drugi rokodelci, dokler tudi ti niso izostali. Zato so leta 1866. poprijeli šentpetersko nebo nekateri gospodarji, katerih nasledniki še dandanašnji izvršujejo to častno
*) Šentpeterska kronika je rokopisna knjiga (vel. 4°) z naslovom: Kurze chronologische Beschreibung der In der Vorstadt der Hauptstadt Laibach liegenden bisthumlichen Patronats Pfarr St. Peter, verfasst vom Johann Nep. Murgel, bischoflichen Rentmeister 1822. Murglove beležke, statistiške in zgodovinske, segajo do 14. str. Druge roke so spisale prepise nekaterih starih listin. Največ se je bavil s kroniko pokojni šentpeterski župnik Matija Hočevar, ki je po beležkah svojega prednika Mateja Svetličiča mnogo zanimivosti iz starih in novejših časov otel pozabljivosti.
službo ne le o Telovem, nego tudi veliki teden pri tedanjih obredih in pri vstajenju.1)
Tako pripoveduje o Hrenovem spomeniku ustno poročilo; toda s tem poročilom se marsikaj ne ujema. Prvič se to ne sklada z^letnico 1622, ki jo čitaš na spomeniku. Leta 1622. že davno ni bilo nobenega luteranca več na Kranjskem. Ali kaj pravim leta 1622.? Že dvajset let poprej ni bilo nobenega več, ali pa so vsaj zadnji luteranci pobirali svoja kopita in odhajali iz dežele. Napad na procesijo je bil torej že dvajset let poprej nemogoč in Hren ga prav gotovo ni doživel, ako se je sploh katerikrat prigodil. Hren je bil namreč imenovan za ljubljanskega škofa dne 18. oktobra 1597. Prvo Telovo, ki ga je škof doživel, je bilo leta 1598. Kaj pa se je tisti dan godilo v Ljubljani, smo opisali dosti na dolgo in široko; toda o napadu na procesijo ni zaslediti najmanjše besedice. Tisto leto so zrogovilili luteranci zadnjikrat. S škofom Hrenom so se pričeli zanje hudi časi. Ni še dobro minilo mesec dni po sv. Bešnjem Telesu, ko je nadvojvoda Ferdinand ukazal Ljubljančanom, da morajo pri prihodnji volitvi izvoliti katoliškega župana in katoliškega mestnega sodnika. In dne 22. oktobra istega leta je došel v Ljubljano ukaz, ki je uničil luterance kar z enim mahom: še tisti dan predno solnce zaide, imajo vsi predikantje in vsi protestantovski učitelji zapustiti Ljubljano, v treh dneh pa se pobrati iz dežele.2)
Kakor strela z jasnega je udaril ta ukaz med luterance. Sicer so se potegnili za izgnance meščani in plemenitaši, toda rogoviležem ni pomagalo nič, 'morali so iti. Da je pri takih razmerah luterance minilo vše veselje za nadaljnje rogoviljenje, kdo bi tega ne verjel! Po letu 1598. se niso genili več.
Nastopnega leta 1599. niso smeli v mestni zbor izvoliti niti enega luteranca. Nadvojvoda Ferdinand jim je celo določil, koga si morajo izbrati za župana, koga za mestnega sodnika in katere katoliške može za mestne očete. Luteranci so se sicer uklonili tej ostri zapovedi, izvolili pa so vendarle nekako za poskušnjo tudi še tri luterance. Sporočili so v Gradec, da so ti trije zaradi svoje posebne spretnosti in porabnosti v mestnem zboru neizogibno potrebni. Zato pričakujejo, da ne bo imel nadvojvoda nič proti njim, ampak da jih potrdi. Toda to se ni zgodilo, marveč se je ukazalo magistratu, odstaviti jih pri tisti priči ter namesto njih izvoliti tri katoličane.3)
Da so se v takih okolnostih mogle po Ljubljani že 1. 1599. in ves poznejši čas voditi procesije brez najmanjše skrbi in nevarnosti, je jasno samo ob sebi.
') Šentpeterska kronika.
•) Mitt. 1867, 97. >) Mitt. 1867, 104.
Morebiti pa se je napad na procesijo prigodil za časa katerega Hrenovih prednikov? Tudi to ni verjetno. Ohranjena so namreč vsa poročila in vse pritožbe, ki so jih tiste čase pošiljali ljubljanski škofje in vicedomi v Gradec. Iz njih smo bili posneli vse tisto, kar smo rekli o rabukah sv. Rešnjega Telesa dan. Povedali smo, kaj se je godilo v Kranju, kaj v Ljubljani, celo raztrganega Srnčevega koča nismo zamolčali, toda nobene besede ni bilo čuti o napadu na kako procesijo. Kar odločno se sme torej reči: luteranskega napada na procesijo ni bilo nobenega. Da bi bila škof ali vieedom kaj tako imenitnega poročati pozabila, nato niti misliti ni.
Morebiti se je pa izgubilo prav tisto poročilo, ki se peča z napadom na procesijo? Tudi to ne! Ohranjena so vsa pisma in prav z dogodki o Telovem sta se poročevavca, ki sta dopisovala v Gradec, pečala najtemeljiteje. Ohranili so se brez izjeme vsi dopisi, ki sta jih pošiljala v Gradec. To se razvidi iz odgovorov, natančno opremljenih z dnevom, mesecem in letnico; ti odgovori, došli iz Gradca, so do zadnjega vsi ohranjeni.
Sicer so pa take dogodbe zapisavali v Ljubljani še nekje drugje, — pri magistratu! V ljubljanskem mestnem arhivu vidiš, če te veseli, lahko celo skladanico v debelo svinjsko usnje vezanih knjig, kjer so zapisani znameniti ljubljanski dogodki iz več nego tristo let. Kar se je godilo o protestantovskem času v Ljubljani, so tudi pri magistratu pridno zapisavali, seveda so zasukavali stvari tam po svoje. V teh trdno vezanih knjigah, iz katerih se ni izgubil niti en list, ima tudi raztrgani Srnčev koc svoje mesto hkratu z opazko, kako čvrsto so se mestni očetje potegnili za svojega zaprtega someščana, — toda o naskoku na procesijo ne najdeš niti črtice. Napada na procesijo torej sploh nikdar ni bilo!
Naposled nam utegne morebiti kdo še očitati, da hočemo utajiti celo še Hrenov spomenik sam, ki stoji vendar že stoletja in še dandanašnji pred šentpeterskim mostom. Utajiti ga? Nikakor ne! To je res Hrenov križ, a'tisto ni resnica, kar se pripoveduje o njem; on ni spomin na luteransko rabuko pri procesiji o Telovem, celo pa ni spomin na rabuko iz leta 1622., ko v Ljubljani že najmanj dvajset let poprej ni bilo nobenega luteranca več, ampak je le spomin na to, kako sijajno je katoli-čanstvo naposled zmagalo in užugalo Lutrovo krivo vero.
Ob tem našem modrovanju so zašli najbolj v Škodo ljubljanski kovači in njihovo že nad tristo let slavljeno junaštvo. Kam ž njimi in ž njihovim banderom? Pa jim vsaj ne menimo kratiti časti, ki jo uživajo že stoletja? Nikakor ne! Marveč jih potisnemo v tej časti še za par stoletij više gori. Človeku se dozdeva namreč jako čudno, skoraj osupne ga, da tudi škof Hren v svojem dnevniku ne omenja kovačev in njihove jnnaške
brambe Najsvetejšega niti z eno besedo. Škof Hren je imel navado zapisavati vse, celo najmanjše in najneznatnejše dogodke, ki so se mu bili pripetili. Zapisaval je vsak dan sproti, kaj je delal, kod je hodil, kje prenočeval, še celo take malenkosti kakor: koliko ga je stalo kosilo tu ali tam, ali koliko večerja, ali kje ga je kak župnik ali velikaš sprejel in mu tako postregel, da mu ni bilo treba jemati mošnje v roko itd. Najneznatnejše malenkosti nahajaš v tem dnevniku poleg najimenitnejših dogodkov, toda o šentpeterskih kovačih niti besedice ne. Kajpada ne, zakaj junaštvo ljubljanskih kovačev je najmanj za sto let starejše, nego Hren in njegova doba. Med ljudstvom se je nahajala namreč še neka druga govorica, ki pravi, da so si ljubljanski kovači prislužili čast, ki so jo uživali, ne v luteranskih homatijah, ampak v turških vojnah. In to je mnogo verjetneje. Ta govorica nam daje tudi popolnoma povoljen odgovor, zakaj so hodili kovači s šentpetersko procesijo in ne s kako drugo n. pr. s šenklavško. Gotovo se je to godilo zato, ker je njihovo junaštvo prišlo takrat ravno šentpeterski cerkvi v prid.
Če prebiramo zgodovino turških napadov, nam ni težavno najti tiste prilike, ko se je moglo kaj takega zgoditi. Bilo je leta 1472. Takrat so bili kristjani pregnali Turke iz ljubljanske okolice, razljučeni nad njimi posebno zaradi tega, ker so jim požgali starodavno šentpetersko cerkev. Najbrže so se tedaj kovači pokazali posebno čvrste junake. Zapisanega sicer o tem dogodku res nimamo ničesar, toda zato še ne recimo, da se to ni zgodilo. Kot junake v boju zoper Turke opeva kovače po narodni pripovedki šentpeterski rojak ranjki višnjegorski župnik Janez Cigler, ki pripoveduje, da so odgnali Turke z žarečim železom, ko so se lotili cerkve sv. Petra ter jo hoteli požgati.
Prekrščevavci v šentpeterski fari. Predno končamo popis protestantovske dobe, nam je rešiti še vprašanje: Kaj pa je s šentpeterskimi luteranci? Ali v šentpeterski fari ni bilo nič luterancev?
Skoraj odločno lahko odgovorimo, da ne; zakaj ne, smo bili o priliki že povedali: v fari namreč ni bilo plemenitašev, ki bi bili luterance podpihovali ter jim dajali potuho.
Krivoverci pa so se tačas pokazali v šentpeterski fari vendarle, a ne luteranci, nego tako zvani „prekrščevavci", katere * so luteranci prav tako črtili, kakor katoličani. Prekrščevavci so učili, da je krst neveljaven, podeljen na ta način, kakor so krščevali katoličani in luteranci. človek se mora krstiti tako, kakor je krstil sv. Janez Kristusa v Jordanu — obliti je treba z vodo vsega človeka. Kdor ni tako krščen, se mora dati prekrstiti; za to so te krivoverce imenovali „prekrščevavce". Razširjali pa so tudi še druge nauke, ki se niso zlagali niti z lu-
teranskimi niti s katoliškimi. Med drugim so pričakovali pre-krščevavci tudi Mesijo, ki jim ustanovi „novi Jeruzalem".
Na Nemškem so preganjali prekrščevavce z vso silo, zato so se umikali v sosednje dežele. Usoda jih je zanesla nekoliko tudi k nam na Kranjsko. Prvikrat so se pokazali v naši fari leta 1544. in sicer v Hrušici pod Ljubljano. Ko je gosposka izvedela zanje, jih je dala poloviti in vtakniti v ječo. Bilo jih je precej. Kaj so storili ž njimi ni znano, le toliko vemo, da sta bila štiri leta pozneje od vseh teh živa samo še dva.
Cesar Ferdinand, ki je proti prekrščevavcem že v prejšnjih letih izdal jako ostre ukaze, je priporočal tedanjemu ljubljanskemu škofu Urbanu, naj ju izkuŠa pridobiti za katoliško vero. Toda prekrščevavca sta bila trdovratna ter nista hotela ob iz-preobrnitvi nič vedeti, kar se je tudi sporočilo cesarju. Ta je ukazal, naj ju še enkrat poskusijo izpreobrniti; ako se pa nikakor ne udasta, naj ju zapro za vse žive dni.
Vseh prekršČevavcev pa gosposka leta 1544. najbrže ni dobila v pest, ali pa so pozneje prišli zopet novi v deželo. Leta 1549. je zasačila v tej zmoti neko Svečo Schelfmannico in neko Aleno Zupičevko. Obe sta bili Ljubljančanki. Pri preiskavi je Scheffmannica pripovedovala, da so prekrščevavci venomer pošiljali svoje ljudi v Ljubljano do nje in ji prigovarjali, naj pride k njim v Hrnšico. Tam jo bodo čakali. Naposled je res šla in sicer samo zato, ker je bila živo uverjena, da bo mogla pri prekrščevavcih laže in z večjo pobožnostjo služiti Bogu, nego v katoliški veri. Pridružila se ji je tudi Alena Zu-pičevka. Ta je nesla s seboj iz Ljubljane sedemdeset cekinov. Nekaj tega denarja je dala prekrščevavcem, drugo pa je izgubila iz raztrganega žepa.1)
Kaj se je dalje zgodilo z ženskama, ni znano. Tudi o prekrščevavcih se pozneje ni govorilo več. —
Pri sv. Petru shranjujejo v spomin na luteransko dobo še zdaj kelih z jako zanimivim napisom. Podaril ga je kapeli božjega groba v Štepanji vasi prošt Ivan Andrej pl. Stemberg, ki ga je bil kupil od bratovščine Matere božje v nebo vzete. Tej ga je podaril nekoč plemenitaš Matija Posareil, ki ga je bil kupil leta 1605. od oskrbnika neke štajerske graščine Weisseneck blizu Wildona. Iz tega keliha je katoličanom v posmeh rad popival gospod Weisseneck, zadnji moški iz te luterske rodbine. Ko ga je nekoč povzdignil tako, kakor ga povzdiguje mašnik pri sv. maši, ter dejal: „Takole izpijajo popje kelihe!" seje zvrnil s stola, si ulomil tilnik ter umrl pri tisti priči.2) O tem dogodku poroča latinski napis na kelihu.
') Ljubljanski mestni arhiv, fasc. 60—66.
2) Valvasor, VIII., 787.
Koliko so luteranci škodili šentpeterski fari. Dasi je bila šentpeterska fara obvarovana luterancev, so ji vendar napravile luteranske homatije mnogo škode. Če so le količkaj mogli, so postopali luteranci vselej in povsod skrajno silovito.
Mestnafgosposka je imela do šentpeterske fare takrat dokaj več moči in pravice, nego je ima dandanašnji. Kako daleč je segala, sicer ne vem povedati, a imela jo je. Ko je bila večina ljubljanskega magistrata luteranska, so poprodali mestni očetje brez škofove vednosti mnogo šentpeterskih cerkvenih zemljišč, posebno mnogo njiv in vrtov. Takrat Tomaž Hren ni bil še škof ljubljanski. Ko pa je s Tomažem Hrenom odklenkalo njihovi gloriji, in je bil iz mestnega zbora ljubljanskega potisnjen zadnji luteranec, se je lotil škof Hren takoj urejevanja cerkvenega gospodarstva pri sv. Petru.
Dne 9. marcija 1601 je oglasil škof mestnemu magistratu, da si bo izbral in iz svoje moči ne oziraje se na magistrat imenoval za šentpetersko cerkev dva ključarja, kakor ju je imela cerkev poprej pred luteransko dobo. Magistrat se je delal, kakor bi hotel takemu presamostojnemu postopanju škofovemu kaj nasprotovati, pa se vendarle ni nič kaj prav upal ter je rajši molčal. Ni sicer mislil škofu odrekati pravice do imenovanja ključarjev, opomnil ga je pa vendarle na to, da morata biti ključarja vsekakor ljubljanska meščana, ne pa plemenitaša ali celo kmeta. Tako vsaj je bilo pri sv. Petru od najstarodav-nejših časov v navadi in magistrat je vestno pazil, da se ta navada ni pozabila. Kakih trideset let pozneje se je n. pr. prigodilo, da se je šentpeterski ključar Mihael Taller, imeniten in bogat Ljubljančan, odpovedal svojim meščanskim pravicam in nehal biti meščan. Brž se je magistrat oglasil pri škofu ter zahteval od njega, da naj Tallerja odstavi ter namesto njega napravi koga drugega za cerkvenega ključarja.1)
A ne samo to, da bo samostojno imenoval šentpeterska ključarja, škof Hren je oglasil mestnemu magistratu še nekaj drugega, da so namreč vsa kupna pisma, ki so se ž njimi prodala šentpeterska zemljišča, neveljavna, naj jih je prodal kdorkoli; zato se imajo cerkvi vrniti, če bo kazalo odprodati katero, stori to že on, škof sam.2)
Med temi zemljišči se je nahajala tudi ona velika njiva ob gorenjski cesti, katero so si bili luteranci prikrojili za pokopališče. Škof Hren je dal leta 1600. zapreti to pokopališče in sicer že nekaj tednov prej, nego je poslal magistratu pravkar
') Gerichtsprotokoll leta 1634. dne 10. novembra. a) Gerichtsprotokoll leta 1601., fol. 60.
omenjeni dopis. Ta za zgodovino luteraneev važni dogodek je zapisal škof v svoj dnevnik z besedami: „Der Lutherische Freyt-hoff verprennt." —
Nalašč za popolno uničenje luteraneev je osnoval nadvojvoda Ferdinand posebno gosposko: takozvano reformacijsko komisijo. Sestavil jo je iz deželnega glavarja, vicedoma, škofa Hrena irr še nekaterih drugih imenitnih gospodov. Reformacijska komisija je prisodila nekdanje luteransko pokopališče ljubljanskemu špitalu. Meščanski špital ni bila bolnica, ampak hiša, kjer so na mestne stroške in iz špitalskih dohodkov živeli stari, ubožni, onemogli in brez svoje krivde v bedo zabredli ljubljanski meščani. Tekom stoletij si je pridobil meščanski špital z milimi darovi usmiljenih Ljubljančanov in tudi drugih dobro-delnikov toliko zemljišč, podložnih kmetov in drugih takih dohodkov, da bi se bilo ob dobrem gospodarstvu lahko oskrbovalo v njem lepo število ubožcev.
Toda popolnoma zastonj reformacijska komisija ni marala dati pokopališča špitalu, ampak je naročila magistratu, naj se posvetuje o tem, koliko je pripravljen špital plačevati od njega. Magistrat je ponudil štiri goldinarje, o katerih je odločila komisija, da naj jih sprejema šentpeterska podružnica pri sv. Krištofu. Zakaj pa ravno ta cerkvica? Brez dvoma zato, ker je bila njiva, ki so jo bili luteranci izpremenili v pokopališče nekdaj njena lastnina.2)
Ljubljanskemu magistratu je bila jako neljuba Hrenova napoved, da bo dal vsa v luteranski dobi od šentpeterske cerkve brez škofove vednosti odprodana zemljišča cerkvi zopet nazaj ter vse take kupe preklical. Opozarjal je škofa, da utegne zaradi tega magistratov ugled pri meščanih vendarle preveč trpeti. Prosil je, da bi škof kako drugače uravnal to stvar ter dovolil, da se pri bodočih takih odprodajah obvesti vselej tudi magistrat, da kupna pisma podpiše s škofom vred.
Ker je bil škof Hren vedno in na vso moč naklonjen ljubljanskemu mestu in njegovim meščanom — saj je bil sam ljubljanskega župana sin — ustregel je magistratov! želji, kolikor je mogel.
Škof se je vedel nasproti mestnim očetom res prav plemenito, kakor mu je bila že sploh navada. Mestni očetje pa navzlic temu niso bili nič kaj veseli. Uverjeni so bili namreč, da je škof zasledovaje šentpeterski cerkvi odtujena zemljišča
1) Mitt. 1862, 17.
s) Gerichtsprokoll leta 1601. str. 212. Garten vor dem Spitalthor beim Kreuz, den die Lutheraner fiir einen vermeinten Gottesacker gebraucht, soll dem Spital verbleiben; davon soll jährlich (der) St. Christophkirchen allhie in Feld 4 fl. gereicht werden.
segel včasih morebiti vendarle nekoliko predaleč in da je bila marsikatera njiva, marsikateri vrt, travnik, katerega si je škof lastil za cerkev, staro špitalsko imetje. Da pa se zamotana stvar kolikor mogoče pravično poravna, je prepustil škof proti primeroma majhnemu lastnemu plačilu vsa taka zemljišča špitalu ; nasproti pa je tudi obljubil, da povrne brez odškodnine in brez obotavljanja špitalu vsako po pomoti si prilaščeno zemljišče, o katerem mu dokaže magistrat, da je bilo kdaj špitalsko.
S tem je bil magistrat zadovoljen; vendar pa je dodal še eno' zahtevo. Tiste čase je bilo namreč vzdrževanje šenklavške cerkve, njenega zidovja in strehe magistratova stvar zato, ker je bil magistrat njen patron. Ker si je domneval magistrat, da se je mnogo špitalskega imetja pripisalo šentpeterski cerkvi, zato je zahteval, da naj skrbi odslej ona za šenklavško cerkev. Sicer pa ima cerkev sv. Petra to dolžnost, so dejali mestni očetje, že zaradi tega, ker je bil Šenklavž nekdaj šentpeterska podružnica. Se leta 1601. so torej vedeli pri mestnem magistratu za nekdanje razmerje med tema dvema cerkvama.
Šentpeterska fara v protireformacijskj dobi.
Stara šentpeterska cerkev zadnjikrat popra-ljena. Druga škofova skrb je bila poprava cerkve. V početku XVII. stoletja, tisti čas torej, ko so že zadnji kranjski luteranci pobirali svoja kopita ter se umikali čez meje, je bila šentpeterska cerkev jako zanemarjena — skoraj podrtija; saj pa je stala že nekaj let. Iznova jo je bil namreč sezidal pred 216 leti Urh pl. Scbeyer, eden tistih župnikov, o katerem smo se že na str. 10 in 11 pričkali, ali je bil šentpeterski ali šenklavški.1) Kako bi ne bila podrtina, ko sta se zaganjala vanjo dva taka sovražnika: Turek in luteranec, vsak po svoje. V turških in luteranskih homatijah se niso brigali za popravljanje in vzdrževanje cerkve niti školje, lastniki šentpeterske fare in uživavci njenih dohodkov, niti šentpeterska duhovščina. Škofje so imeli zaradi luterancev drugih skrbi čez glavo, šentpeterska duhovščina pa je Boga hvalila, da je mogla braniti cerkev vsaj toliko, da je niso dobili luteranci v pest. Kako naj bi v takih razmerah cerkveno poslopje ne bilo zanemarjeno! Da se potem, ko so Turki leta 1472. požgali cerkev, res nihče ni brigal več zanjo, je priznal škof Hren sam, ko je pisal papežu leta 1616.2) Kako je bila šentpeterska cerkev zapuščena, pričuje dejstvo, da leta 1601. ni imela niti stropa niti tlaka.
i) Richter 214; Valvasor XI. 692.
') Mitt. 1854. 46.
Škof Hren je sklenil lotiti se vsaj najnujnejših poprav. Obrnil se je do mestnega magistrata, ki je imel več opekaren in pri katerem edinem je bilo sploh mogoče dobiti opeko, in zahteval, naj ukaže žgati nalašč za šentpetersko cerkev posebno opeko. Izrekel je nado, da mu ugodijo mestni očetje vedoČ, da je šentpeterska cerkev njihova prava in stara farna cerkev. Temeljito pa je dal škof očediti in pozidati šentpetersko svetišče leta 1618. Bilo je videti kakor novo. Imelo je deset oltarjev. Razen velikega, ki ga je dala napraviti najbrže tarna cerkev sama, so vse druge oskrbeli bogati ljubljanski meščani. Valvasor je vedel razen enega še vsa imena teh za božjo čast vnetih prijateljev šentpeterske cerkve ter nam jih tudi zapisal.
Oltar sv. Volbenka je dal napraviti Boštjan Walther; oltar naše ljube Gospe — ljubljanski župan Andrej Hren; oltar Kristusovega krvavega potu — gospod Petenek; oltar sv. Lenarta
—	Andriani; oltar sv. Petra — trgovec Gajancel; oltar sv. križa
—	gospod Pozorel; oltar sv. Janeza Krstnika — gospod Verbec; oltar sv. Mihaela — Mihael Taller; le za oltar sv. Elizabete ni vedel povedati Valvasor, kdo ga je bil dal napraviti.1) Vsi tu imenovani dobrotniki so bili dobro znani ljubljanski meščani, veljavni možje, mnogo let v mestnem zboru sedeči svetovavci.2)
Andrej Hren, škofov brat, je bil večkrat zaporedoma mestni župan. Leta 1634. ga nahajamo celo v službi deželnega svetnika pri vicedomskem uradu.
Gospod Petenek je bil bogat trgovec. Največja hiša na Velikem trgu je bila njegova.
Peter Andriani je bil mnogo let oskrbnik škofijskih posestev.
Peter Gajancel je tržil na debelo z usnjem in s kožami ter razpošiljal to blago daleč po svetu. V Jakinu na Laškem so poznali in čislali njega in njegovo blago prav tako, kakor v Lincu in na Dunaju.
Gospod Pozorel je bil vojaški poveljnik na ljubljanskem Gradu (Burggraf).
Znana trgovca sta bila Boštjan Walther in Juri Verbec, brat slovečega ljubljanskega zdravnika Verbecija.
Najglasovitejši med vsemi pa je bil Mihael Taller, več let zaporedoma mestni sodnik, torej prvi za županom in dobro znani poštar ljubljanski. Pod njegovo streho se je odpočila in prenočila na potovanju marsikatera mogočna glava. Mož je imel tako imenitne zveze po svetu, kakor menda noben drug Ljubljančan tistega časa ne. Zato pa Tallerja tudi nikoli ni smelo manjkati med poslanci, ki jih je pošiljalo mesto v Gradec ali na Dunaj.
>) Valvasor VIII., 787. a) Gerichtsprotokoll der Stadt Laibach.
Šentpetersko cerkev skušajo dobiti di skal-ceati v svojo last. Ko seje po avstrijskih deželah zatrla Lutrova kriva vera, so zaživeli iznova razni meniški redovi ter se jeli razširjati po njih. Iz Ljubljane so v luteranski!) Jiomatijah izginili n. pr. frančiškani. Predno se je jela trositi nova vera po Kranjskem, so živeli kakor vsi drugi prosjaški redovi o dobrosrčnosti in milih darovih Ljubljančanov. V luteranski dobi pa so prišli v tolike zadrege, da kar več izhajati niso mogli. Njihov veliki samostan stoječ na mestu nekdanje gimnazije se je praznil od dne do dne bolj. Naposled sta ostala le še dva ali trije frančiškani v njem. Ali Čim manj jih je bilo, tem teže so se kajpada branili luteranski silovitosti. Leta 1596. je bil frančiškanski samostan že popolnoma prazen. Ko so prišli nastopnega leta (1597) jezuiti v Ljubljano, so se naselili najprej v zapuščenem frančiškanskem samostanu. Ker je bjl zanje premajhen, so se preselili še tisto leto k sv. Jakobu.*) Že sam ta slučaj priča dosti jasno, da je bila Ljubljana nekaj časa kar docela lute-ranska. Ko pa je za vselej odklenkalo luterancem, so se frančiškani vrnili prvi in sicer takoj leta 1601. Nekoliko pozneje, namreč leta 1628., so se vrnili tudi oo. avguštinci, ki so si sezidali sedanjo frančiškansko cerkev in samostan poleg nje.
Prišli pa so tudi menihi, kakršnih poprej v Ljubljani še ni bilo n. pr. oo. kapucini leta 1607. Nadvojvoda Ferdinand jim je podaril velik del vicedomskega vrta — sedanjo „Zvezdo", kjer so si sezidali cerkev in samostan.1)
Še pozneje — leta 1657. so prišli oo. diskalceati, tako zvani „neobuti ali bosopeti avguštinci". Prišli pa niso od daleč, samo iz Gorenje Šiške, kjer so bivali že mnogo let. Njihov samostan, „Jama" (po nemško „Grubenbrunn") imenovan, je stal v nekdanji šišenski „turški" jami ter dobil od nje svoje ime. A sčasoma jim ni več prijalo tamkaj ; mikalo jih je v Ljubljano.2) Trudili so se v tem oziru več let. Seveda, ko bi le mogli dobiti kako cerkev v last! Toda katero, ko so bile vse že oddane in v rokah raznih meniških redov? Kar so se jim oči zaverovale v lepo, pred malo leti popravljeno šentpetersko cerkev. Obrnili so se leta 1653. do cesarja Ferdinanda III., da bi jim jo podaril. Toda cesar jim je prošnjo odbil.
Ko je magistrat izvedel o postopaaju bosopetih menihov, diskalceatov, je bil ves razjarjen nad njimi. Pri cesarju se je
*) V Izv. XII., 48. je iz jezuitske kronike, hranjene v dvomi knjižnici na Dunaju, dokazano, da jezuiti niso nikdar bivali v starem frančiškanskem samostanu na Vodnikovem trgu. ') Valvasor XI., 694.
2) Valvasor, ib.
prav bridko pritožil zaradi njihovega neodkritosrčnega ravnanja, zakaj če so se hoteli naseliti v Ljubljani, oglasiti se jim je bilo najprej pri kompetentni posvetni gosposki. Ta gosposka pa je bil magistrat. Zato so bili mestni očetje zelo zelo razkačeni. A še bolj jih je zbodlo to, da so se diskalceatom zbudile želje ravno po šentpeterski cerkvi. Iz pikrih magistratovih besed v pritožbi do cesarja se čuti prav živo, v kakem čislu je bila takrat šentpeterska cerkev pri ljubljanski gospodi. Le poslušajmo razgrete mestne očete: „Že precej let sem napenjajo oo. avgu-štinci-diskalceati vse svoje sile, da bi se preselili iz Jame, ki je vendar dosti blizu Ljubljane in za samostan kakor nalašč. Pri tem prizadevanju jih celo ni bilo groza zahtevati od Vašega Veličanstva starodavno od naših prednikov ustanovljeno šent-petersko cerkev! Toda izteknili so, kar jim je šlo! Vaše Veličanstvo je zavrnilo prošnjo ter jim ukazalo, da naj mirujejo ter ne delajo sitnosti. Ker jim je to izpodletelo, kupujejo sedaj brez magistratove vednosti neko pod mestno oblast spadajoče zemljišče na Kriški cesti*) (Kreuzgasse), ki drži proti sv Krištofu, čeprav je to zemljišče oddaljeno komaj sto korakov od nunskega samostana (sv. Klare), ki se ravno zdaj gradi. Ker pa je tako ravnanje proti vsem našim svoboščinam in pravicam, ki nam jih je potrdilo Vaše Veličanstvo, zato smo prisiljeni z žalostnim srcem to naznaniti ter prositi, da Vaše Veličanstvo uvažuje krivice, ki nam jih delajo bosopeti menihi v našem gospodarstvu, in blagovoli pomisliti nevarnost, ki preti tako blizu tam stoječemu nunskemu samostanu. Zato prosimo še enkrat, da blagovoli Vaše Veličanstvo ustaviti očetom diskalceatom vse ho-matije ter odbiti njihovo prošnjo."2)
Te ostre besede, kakršnih tiste čase magistrat ni imel navade izrekati duhovščini, posebno pa menihom nasproti, pričajo živo dovolj, kako priljubljena mu je bila šentpeterska cerkev in kako malo so se mu prikupili diskalceati trudeči se, dobiti jo v svojo oljjast.
Tako odločno zavrnjeni so morali torej diskalceati misliti na zidanje nove cerkve za svoj samostan Sezidali so si oboje na Dunajski cesti na mestu, kjer je do potresa stala deželna bolnica. Leta 1657. so bili z zidanjem gotovi. Bivali so tu do časa cesarja Jožefa II., ki jih je razgnal leta 1785., odmenil njihov samostan za javno bolnico ter ga s cerkvijo vred oddal usmiljenim bratom.
>) Ta cesta se takrat torej ni še zvala „Dunajska cesta", ampak „Kriška cesta" po križu, ki je stal na precepu sedanje Dunajske in Marije Terezije ceste.
Kuga. Lazaret pri sv. Petru in pozneje iz njega nastala šentpeterska vojaščnica.
Tretja nadloga, ki je prav tisti čas hudo nadlegovala in morila ne le šentpetersko faro, ampak sploh kranjsko deželo, je bila kuga.
Za Ljubljančane je tiste čase menda ni bilo nesreče, ki bi bila delala toliko strahu, kakor kuga. Za svojim močnim ozidjem se niti Turka niso toliko vstrašili, kakor te peklenske bolezni. Kadar je poknil glas, da se je prikazala in da razsaja že na mejah kranjske dežele, je bilo v Ljubljani vse po koncu; zakaj izkušnja je učila, da ne bo dolgo, pa jo bodo imeli tudi že v mestu.
Sicer se je čulo o kugi tudi že prejšnje čase katerikrat kaj, ali celo pogostoma se je jela oglašati v drugi polovici XVI. stoletja, torej nekako prav takrat, ko so bili Turki zopet na nogah in je Lutrova vera poganjala pri nas prve kali. Leta 1563. je podavila kuga v Ljubljani več sto ljudi in gospodovala tudi še nastopno leto tako neusmiljeno, da so Ljubljančani menda domalega vsi pobegnili iz mesta ter se umaknili v bližnje hribe. Tam so v skromnih kočicah in barakah čakali, da je bo konec.1)
Leta 1579. se je povrnila in pač hudo razsajala. Iz Ljub ljane so odšle vse gosposke v Kranj. Tudi deželni zbor se je preselil tjakaj.
Leta 1598. se je kuga pojavila vnovič. Zanesel jo je v Ljubljano neki dijak s Koroškega. Ljubljančani so poskusili vsa znana jim sredstva, vendar je niso mogli ugnati skoraj tri leta. Minila je šele, ko je bila podavila nad polčetrt sto ljudi. Go-sposkam in deželnemu zboru je bila kuga leta 1579. najbrže tudi v Kranju takoj za petami. Zato so si to leto (1598.) izvolili za svoje začasno bivališče drugo in še bolj v svežem zraku ležeče mesto Kamnik. A tudi v Kamniku so dobili hudo izkušnjo, da se kugi skriješ prav težko, kakor scfrti sami. Ni trajalo dolgo in okužen je bil tudi Kamnik.2)
Da uduše kugo, so poskusili seveda Ljubljančani vse, kar so vedeli in znali. Toda izdalo ni nobeno sredstvo! Naposled so se uverili, da je še najbolje tolažbe iskati pri usmiljenem in vsemogočnem Bogu.
Sicer pa so proti kugi rabili sredstvo, ki je menda še tudi dandanašnji najizdatnejše. Izkušali so namreč sumljive ali pa že res okužene bolnike popolnoma odločiti od še zdravih ljudi.
') Valvasor XI., 716. a) Gerichtsprotokoll leta 1598.
„Kuga, kuga!" za Ljubljančana XVI. in XVII. stoletja strahovit klic! Ko je počil ta glas po mestu in se o njegovi resničnosti tudi ni več dalo dvomiti, se je ganil uajprej mestni zbor. prvo, kar je storil, je bilo, da je osnoval neutegoma nadzoro-valno komisijo. Po navadi jo je sestavil iz peterice mestnih očetov ali drugih veljavnih meščanov. Imenovali so te može provizorje (provisores sanitatis). Nadzorovati jim je bilo meščane kar najostreje. Provizorji so imeli neomejeno oblast in so smeli ukreniti, kar se jim je koli zdelo potrebno, in sicer ne le v mestu in v predmestjih, dostikrat se je morala njih naredbam in ukazom klanjati vsa dežela.
Najprej so dali zapreti mestna vrata, včasih vseh pet — toliko jih je imela namreč takrat Ljubljana — včasih pa vsaj tista, skozi katera se je bilo bati, da bodo prihajali ljudje iz okuženih krajev. Vratarjem so ostro zabičili, Bog ne daj, da bi pustili koga v mesto, kdor se ni mogel izkazati z verodostojnim pismom, da prihaja iz zdravih krajev. Provizorji so dostikrat hodili sami stražit k mestnim vratom, ker se na vratarje o tako resnih časih ni bilo moči popolnoma zanašati, čeprav so prisegli, da bodo opravljali svoje dolžnosti z največjo vestnostjo. Leta 1599. je naročilv magistrat provizorjem, da morata po dva in dva — vsak teden druga dva — sedeti pred karlovškimi vrati (ob početku Florijanskih ulic pod sedanjo Sa-masovo zvonarno).1) Tu so z največjo natančnostjo pregledavali zdravstvena pisma v Ljubljano dohajajočih tujcev, seveda so bili zato plačani. Taka pisma so morali jemati tudi Ljubljančani, kadar so odhajali po trgovskih opravkih na tuje. Dajal jim jih je magistrat seveda le tedaj, ko je bila Ljubljana zdrava in ni razsajala kuga po njej; zakaj tudi po drugod so se bali, da se jim ne zanese ta grdoba, ter niso puščali ob tako nevarnih časih nobega tujca k sebi.
Zaprta mestna vrata v tako živahnem trgovskem mestu, kakor je bila takrat Ljubljana, so bila že sama ob sebi in brez kuge velika kazen božja. Trgovina je zastala o takih časih popolnoma. Trgovina in rokodelstvo pa sta dajala Ljubljančanom takrat njihov vsakdanji kruh. Da se ne bi že sicer dosti oškodovano trgovstvo uničilo kar popolnoma, so delali mestni očetje vsaj ob velikih sejmih izjemo ter odpirali po ena ali po dvoje mestnih vrat. To so storili n. pr. leta 1599. za tretji ljubljanski sejm (dne 19. junija) ter odprli vrata pod zvonarjeni (hrvaška ali karlovška ali pisana vrata), pa ona na gorenjem koncu Poljan pred nekdanjo gimnazijo. Odprta pa so smela biti le od petih do sedmih zjutraj; potem pa so jih zaprli. Popoldne so
jih odprli zopet ob dveh, a samo zato, da so mogli ljudje s sejma domov, potem so jih zaprli iznovič.
Tako je bilo o sejmih! Tržne dneve pa so ob kugi odpravili vse ter jih prestavili ven pred mestna vrata. "Kadar je bila pa sila še celo velika, ni bil dovoljen niti trg pred mestnimi vrati.
Iz varnostnih vzrokov so izpodili ob kugi in izgnali iz mesta tudi vse tuje berače in vse ljudi brez gotovega zaslužka. Da ni zmanjkalo živeža v mestu in da meščani niso uhajali kupovat ga na kmete, nakupiti je bilo mestnemu blagajniku žita in drugih živil vsaj za nekaj mesecev. Iz istega vzroka — da niso namreč zanašali kuge s kmetov — je bilo tudi gostil ničarjem po predmestjih prepovedano hoditi ven na deželo ter prodajati tam vino, kakor jim je bila sicer druge zdrave čase navada. In prav zato, da se namreč bolezen ni raznašala, je dal magistrat tudi poloviti in pobiti vse mačke in pse po mestu; vodila je naše prednike prava misel, da zanašajo te živali kugo iz hiše v hišo. Nikogar torej ne v mesto, razen Če se je izkazal, da prihaja iz neokuženih krajev! Toda nikogar tudi ne iz mesta ven!
Ob kugi uhajati iz Ljubljane je bilo Ljubljančanom ostro prepovedano. Leta 1599. je zagrozil mestni zbor vsem takim beguncem sto cekinov kazni.1) A prav tedanji župan Andrej Hren, škofov brat, je najbolje dokazal sam, da od takih groženj ni bilo pričakovati dosti uspeha in da je bil strah pred kugo dokaj večji, nego strah pred kaznijo. Ubežal je v Kamnik. Magistrat mu je žugal več mesecev, a ga ni mogel priklicati v Ljubljano nazaj. Mož bi bil izgubil rajši vse, tudi svoje župansko dostojanstvo, nego da bi se bil vrnil, predno ni kuga vsaj nekoliko pojenjala.
Toda vsa ta pozornost in ostrost največkrat ni izdala nič. Kuga se je širila vedno dalje. Leta 1599. so v Krakovem iz-mrle nekatere hiše popolnoma. Mestni očetje so jih dali požgati do tal — bilo jih je 51 — potem pa so zaprli to vas (tedaj še niso šteli Krakovega k predmestjem) in jo obili z deskami tako popolnoma, da nihče ni mogel ne ven ne noter. Enako se je godilo Gradišču, in posvetovali so se že tudi, ali naj ne store prav tako s Šiško. Kuga se je lotila tudi Kamnika, kamor se je bil umaknil iz Ljubljane deželni zbor, ki jo je zanesel tjakaj. Ljubljanski magistrat ni imel seveda nič zapovedovati v Kamniku, zato pa je postopal tem ostreje doma v Ljubljani. Ukazal je, da naj se nihče ne pusti iz Kamnika v Ljubljano, bodisi še tako imeniten gospod deželnega zbora.
Ker so hodili ljubljanski trgovci s svojim blagom daleč po svetu, zato je bilo jako težko zabraniti, da bi. ne zanašali kuge v Ljubljano. Leta 1598. jo je zanesel celo neki provizor sam, trgovec Leberwurst. Ker je bil mož luteranec, mu je očital v mestnem zboru župan Andrej Hren kar javno, da tepe Bog Ljubljančane zaradi njegovih grehov.
Ker je napadala kuga brez izjeme in razločka vse, reveže in bogatine, preproste ljudi in veliko gospodo, zato je postopal magistrat tudi enako ostro in brez razločka proti vsem, tudi proti mestnim očetom samim. Ne zmenivši se za to, da je bil ni pr. oskrbnik meščanskega špitala (Oberspitalmeister) za županom in mestnim sodnikom najimenitnejša glava v mestu, je dal leta 1599. obiti tudi oskrbnikovo hišo, ko je izvedel, da je okužena, ter zaprl vanjo njega in vso njegovo rodbino.
Tako od vsega sveta popolnoma odločeni so morali prebiti v taki zaprtiji po več tednov, včasih celo po šestdeset do sedemdeset dni. Tačas so okuženi pomrli — redkokdaj je okreval kdo — ali pa se je pokazalo, da je bila k sreči sumnja neopravičena. Tak dolgotrajni zapor se je zdel dotičnikom cela večnost. Ni čuda, da je marsikoga minila potrpežljivost. Ne oziraje se na magjstratove ostre ukaze je razbil ograjo ter ušel iz mučnega zaprtja.
Že pri posameznikih je bilo tako, kaj pa šele tam, kjer je bil zaprt in z deskami zapažen kar cel del mesta, kakor se je zgodilo leta 1599. n. pr. Sentpeterčanom, ko se je zabila vsa Blatna vas (sedanje Kolodvorske ulice) in vse šentpetersko predmestje. V poročilu, ki ga je vicedom pl. Rabata poslal v Gradec, je dejal, da tako silno, kakor v šentpeterski fari, ne razsaja kuga nikjer. Zato so morali zapreti celo mestna vrata pred špitalskim mostom, kar se je sicer zgodilo le v najhujši sili, zato ker je^ vrela skozi ta vrata skoraj vsa trgovina v mesto.1)
Sentpeterčani so prenašali zaprtijo nekaj časa dobre volje, a sčasoma so jeli mrmrati. Najbolj odveč jim je bilo to, da niso mogli do Ljubljanice. Tu je šel ob Ljubljanici tja gori do špitalskega mostu visok lesen paž. Žeje sicer niso trpeli, — zato je že skrbel magistrat, ki je dal nalašč zanje napeljati dobro pitno vodo, ne vem od kod —, toda bili so toliko časa brez zaslužka. Brez tega pa dalje časa niso mogli izhajati; zakaj Šentpeterčani so bili takrat izvečine ali mesarji ali strojarji.
Nad sedemdeset dni so vztrajali v zaporu, potem pa so planili nekega dne na pristujene zagraje, jih polomili in podrli ter si sami naredili pravico, zakaj domišljali so si, da jih drži magistrat nalašč in po nepotrebnem tako dolgo zaprte. Magistrat je poklical najprej nalašč za Šentpeterčane postavljene provizorje
predse. Bilo jih je pet, a nihče njih mu ni vedel povedati, kdo se je prvi lotil zagraje, in tudi ne, koliko Sentpeterčanov je bilo pri tem najbolj prizadetih in kateri. Sčasoma pa se je jela stvar jasniti. Eden provizorjev je izvedel, sicer ne, kdo je prvi naskočil - ograjo, pač pa, da je planilo nanjo kakih trideset moških. Med njimi pa se je nahajal celo provizor Ostanek. Dol-žili so ga, da je bil on duša vsega početja. Ostanek je bil naj-brže kak strojar ali mesar na šentpeterskem predmestju, torej tudi sam prizadet pri zaprtiji. Stvar se je razvozlala in pojasnila v kratkem času popolnoma. Pokazalo se je, da je pri podiranju zagraje hujskalo celo vseh pet provizorjev. No, posebno častno za naše prednike to ni. Värihi javnega reda in vari h i postav, — pa so imeli tako malo spoštovanja do njih! Takih misli je bil tudi magistrat; zato je dal zapreti vseh pet provizorjev ter vrhu tega še vsakega kaznoval z desetimi cekini. Prav tako je kaznoval tudi onih trideset mož, ki so samooblastno podrli ograjo.1)
Sentpeterčanov nato niso zabili iznovič, zakaj kuga je polagoma res pojenjala. Zagrozili pa so jim, da se ne bodo zmenili za njihovo oporekanje, ako bo zopet sila.
Naslednja leta, 1600 do 1612, so imeli Ljubljančani še precej mir pred kugo, vendar je bilo treba tudi v teh letih včasih postaviti provizorje. Leta 1612. in 1634. pa je delala kuga magistratu in Ljubljančanom zopet precejšnje preglavice, a minila je še dosti hitro. Tudi pozneje jih ni kaj vznemirjala do lefa 1679. in 1680. Sicer so zagnali res zdaj pa zdaj hrup, da je zopet tu, k sreči pa največkrat po nepotrebnem.
Laz ar et. Zaradi kuge je nastalo v teh časih tik šentpeterske cerkve na mestu sedanje vojaščnice novo poslopje: bolnica, lazaret imenovana. Namenjena je bila bolnikom, ki so oboleli za kugo. Prvo misel o lazaretu je sprožila deželna gosposka. Leta 1587. je svetovala mestu, naj sebi v korist zgradi zunaj mesta bolnico za okužene. Obljubila je, da tudi ona pripomore k zidanju z nekaterimi stotaki.2) Tudi duhovska oblast je podpirala ta nasvet, in ko se je magistrat odloČil, da bo zidal, mu je dal škof za lazaret potrebni svet zastonj. Ta prostor je bil škofijska, pred ustanovitvijo ljubljanske škofije pa seveda šentpeterske cerkve lastnina, na kateri je stala hiša nekega podkovnega kovača Petra Gögerla.3) Tu so sezidali lazaret, — kdaj, se ne more natanko povedati; toliko pa je gotovo, da je leta 1599. že stal.
') Gerichtsprotokoll leta 1599. ') Perizhoffen, Carniolia pragmatica. >) Valvasor XI., 696.
V lazaret so pošiljali v prvi vrsti reveže, pa take meščane, ki niso imeli svojih hiš. Brž ko je kak hišni posestnik čul ali le slutil, da je kdo njegovih gostačev obolel, mu je pri tisti priči odpovedal stanovanje. Kajpada! Ali naj se zaradi drugih ljudi spušča v nevarnost, da mu zabije magistrat hišna vrata ter ga tedne in tedne drži zaprtega kakor v ječi? V mestu za-paženemu in zaprtemu biti je bila tako neprijetna stvar, da so si tudi hišni posestniki postavljali rajši zunaj mesta lesene barake ter se rajši tamkaj dali zapažiti in zapreti.
Za take barake je odločil magistrat Golovec, Rožnik in Spodnje Poljane. Reveži si jih kajpada niso mogli omišljati. Zato so morali iti v lazaret, — seveda neradi, saj jih je obdajala smrt krog in krog. Vrhu tega je bilo v lazaretu izprva tudi jako malo prostora in lazaret kmalu poln. Zato je bil magistrat prisiljen graditi tudi za reveže take barake posebno na Golovcu in Rožniku.
Poskrbeti mu je bilo tudi duhovnika za lazaret. Kužna bolnica je stala tik šentpeterske cerkve, toda ondotni duhovščini se ta posel ni mogel nalagati. Saj je imela za kugo umirajočih med svojimi farani dovolj. To je magistrat tudi sam uvidel ter se obrnil najprej do škofa, potem pa do stolnega kapitlja, ker je škof Hren dejal, da ima le kapitelj pravico razpolagati z duhovniki.
Ali za tak nevaren posel, kakor je bila služba v lazaretu, ni bilo lahko dobiti duhovnika. Zato je bilo treba velikega poguma in res prave krščanske ljubezni do bližnjega. Toda na čast mu bodi! dobili so ga. Mož, ki je bil pripravljen prevzeti ta posel, se je zval Tomaž Rostinger. Priznanje se mora izreči tudi magistratu samemu. V denarnih stvareh je bil magistrat o drugih prilikah jako natančen in varčen; Rostingerju nasproti pa se je pokazal jako radodarnega ter mu plačeval po 25 gld. na mesec, torej po 300 gld. na leto; za 300 gld. pa si tiste čase v Ljubljani že lahko kupil hišo. K tej plači je prispeval magistrat z desetimi, škof z desetimi, kapitelj pa s petimi goldinarji na mesec.1)
Ker seje bilo pokazalo leta 1599., da je lazaret premajhen in pretesen, so delali magistrat, škof in tudi deželna gosposka na to, da se razširi in poveča. Leta 1612. je kupil magistrat v ta namen od nekega plemenitaša Dienerja precej velik vrt in razširil lazaret.
Leta 1634. je zopet razsajala kuga in zopet čujemo, da si je dal magistrat opraviti z zidanjem in grajenjem v lazaretu.2) Na ta način se je sčasoma razširil lazaret v prav obširno poslopje.
') Gerichtsprotokoll leta 1599, fol. 112.
*) Gerichtsprotokoll leta 1634.
Ko se je leta 1679. in 1680. zopet oglasila kuga ter z majhnimi prestanki morila in davila celo do leta 1691., je bil lazaret že tolikšen, da je bilo za vse okužene dovolj prostora v njem.
K sreči je 1.1691. trepetala kranjska dežela zadnjikrat pred njo. Ko potem več kakor petdeset let ni bilo nič slišati o njej, je jel premišljati magistrat, kaj naj bi počel s starim, večinoma lesenim in tekom časa kajpada zelo razdrapanim lazaretom. Sicer se ni dosti brigal zanj, toliko pa je skrbel vendarle, da se mu vsaj porušil ni. Silila sta ga k temu deželna gosposka in škofijstvo, ki sta v prejšnjih časih oba, vsak po svojih močeh prispevala za to zgradbo. Največ pa je bilo vanj zazidanega in potrošenega vendarle magistratovega denarja; toda prava lastnina magistratova pa lazaret le ni bil. To pravico do njega si je dobil šele leta 1634., toda ne zastonj. Od škofijstva, ki je najprej dalo za lazaret potrebni prostor zastonj, pozneje pa od pri-kupljenega Dienerjevega vrta popustilo škofijski davek, je odkupil magistrat pravico do lazareta s 30.000 komadi opeke, deželni gosposki pa je moral obljubiti, da ga bo vzdrževal.1)
Tedaj si magistrat pač ni domišljal, kako dobro bo lazaret kdaj še mestu zalegel, čeprav šele čez sto let. Za Marije Terezije (1740—1780), proti kateri seje bila zavezala malodane vsa Evropa z očitnim namenom, da ji šiloma odvzame njene dežele, je bilo venomer veliko vojaka v Ljubljani. Nekateri so prihajali, drugi odhajali. Hiše meščanov so bile včasih napolnjene ž njimi do vrha. To je bila za Ljubljančane jako velika muka, posebno ker se je vojak tedanjega časa nosil tako oblastno in sirovo, da mu dandanašnji niti primere ni, zakaj v vojnih četah se je zbiral in stepal skupaj skoraj sam izmeček.
Da bi ne bilo treba jemati Ljubljančanom takih neprijetnih ljudi pod mirne strehe, so izpremenili marsikatero mestno poslopje v vojaščnico. Leta 1747. so takisto naredili z lazaretom, ki je obsegal že takrat ves tisti prostor, ki ga dandanašnji obsega šentpeterska vojaščnica; le trakta proti šentpeterskemu pokopališču tedaj še ni bilo. Na to stran je bilo lazaretsko dvorišče odprto in tod skozi so nosili mrliče naravnost na šentpetersko pokopališče.
Lazaret je bil izvečine lesen in pritličen. Ko je magistrat podrl, kar je bilo lesenega, in namesto tega postavil zidane stene, je sklenil že dve leti potem (1749), pritlično novo vojaščnico vzdigniti ter dograditi še eno nadstropje. Za prispevek k temu zidanju se je obrnil do deželne gosposke, ki pa ni hotela o kakem popravku nič vedeti, češ da nima od vojaščnice koristi nihče drug, kakor samo meščani, v prvi vrsti pa mestni očetje, ki so oproščeni vsakega vkvartiranja vojakov, odkar je
lazaret izpremenjen v vojaščnico. Plemenitaši in drugi nemeščani pa so še prav tako preobloženi z vojaki, kakor so bili poprej.
Čemu naj bi torej prispevala tudi deželna gosposka, zastopnica plemenitašev? če hote imeti meščani na novi vojaščnici še eno nadstropje, pa naj si ga sezidajo sami.1) Tak je pričetek šentpeterske vojaščnice. Nadstropje je dobila šele trideset let pozneje.
Nove, med 1461. in 1785. letom nastale, od sv. Petra • izločene fare.
To so najznamenitejši dogodki, ki so se v šentpeterski fari godili od ustanovitve ljubljanske škofije pa do onega znamenitega leta 1785., ko je šentpeterska fara postala zopet samostojna in sama svoja. Videli smo, koliko in na kak način so dogodki, ki so pretresali vso deželo, dosegali tudi našo faro — nekateri več, nekateri manj. Povprašajmo pa še po onih dogodkih, ki so se tikali edino le šentpeterske fare same.
V prvi vrsti se nam vsiljuje tu vprašanje, se je li zmanjšala in skrčila kaj tudi v tej dobi od leta 1461. do-1785. Pač, skrčila se je, a ne mnogo. Izločili sta se iz nje samo dve majhni fari: brezoviška na eni in lipoglavska na drugi skrajni meji šentpeterski.
Brezoviška fara. Za samostojno faro so prosili in moledovali Brezovičani že dolgo časa, a njihove želje so se izpolnile šele v početku XVIII. stoletja, namreč leta 1702. Pa tudi tedaj niso dobili še precej popolnoma samostalne fare, ampak samo svojega duhovnika in sicer je opravljal duhovna opravila brezoviškega župnika tedanji šentpeterski kaplan Strži-nar, ali kakor se je sam pisal Störschinär. Stanoval pa ni na Brezovici, ampak pri sv. Petru. Na Brezovico je prihajal najbrže samo ob nedeljah in praznikih maševat, pridigovat in krščevat, a krščevat tudi šele od leta 1704. dalje, zakaj to leto nahajamo v šentpeterskih krstnih knjigah še imena otrok rojenih po vaseh, ki spadajo zdaj k brezoviški fari. Sicer pa je Stržinar razen tega, da je bil nekak župnik brezoviške fare, opravljal obenem tudi še svojo službo pri sv. Petru prav tako, kakor drugi šentpeterski kaplani. Do leta 1708. ga nahajamo prav pogostoma podpisanega v krstnih knjigah šentpeterskih, pozneje pa ne več.2)
>) Mestni arhiv, fase. 264., II. del.
2) Stržinar je postal pozneje škofov vikar v Gorenjem Gradu na Štajerskem, kjer je ustanovil leta 1729. „devotionem Xaverianam" ter o tej priliki izdal najprej v latinskem, potem pa v nemškem jeziku leta 1729.: „Xave-rianische Ehr- und Gnadenburg."*) Marci a S. Paduano Biblioth.
*) Istega leta je izdal Stržinar slovenske: „Catholish Kershanskiga Vuka Peiffme" in leto pozneje: Peiffem Od teh velikih Odpuftikov te fvete Krifhove Poti per te novi Cerkvi Svetiga Francisca Xaveria v' Gornim Gradu.
Iz tega smemo morebiti sklepati, da se je šele to leto preselil na Brezovico in da se je šele tedaj končno ustanovila na Brezovici samostojna, čeprav le majhna fara. Velika še dandanašnji ni. Napravili so jo iz sedmih vasi: iz Brezovice, Dragomera, Loga in Mamol, Lukovice, Notranjih in Vnanjih goric in Pleši-vice. V teh sedmih vaseh se je nahajalo 183 hiš in 1147 ljudi pa pet podružnic; namreč podružnica sv. Antona na Brezovici, povzdignjena tedaj v farno cerkev, podružnica sv. Lovrenca v Dragomeru, sv. Janeza Krstnika v Logu, §v. Duha v Vnanjih in sv. Martina v Notranjih goricah.1)
Lipoglavska fara. Kakih trideset let pozneje, namreč leta 1736. se je skrčila šentpeterska fara zopet za enajst vasi s tremi podružnicami. Ustanovila se je namreč lipoglavska fara na skrajnem vzhodu šentpeterske. Tedaj so odpadle sv. Petru vasi: Lipoglav s podružnico sv. Miklavža, Javor s podružnico sv. Ane, Reber, Dole, Pleše, Repče, Selo, Pance, Brezje in Podmolnik s podružnico sv. Pavla apostola — vasi, ki so oddaljene od sv. Petra po tri ure in še dalje. Število šentpeterskih faranov se je skrčilo tedaj za več nego 700 duš.
Lipoglav je jako stara vas. V listinah je omenjena že leta 1624.'2) Tudi svojo cerkev je imela že zdavnaj. Že leta 1402. se je nahajala pri njej bogata bratovščina sv. Pavla, kateri je zastavila ljubljanska bratovščina sv. Janeza tri na ljubljanskem polju ležeče njive.3) Pozneje je cerkev obubožala. O Valvasorjevem času je bila tako zanemarjena, da se na dveh njenih oltarjih ni več moglo maševati in se jima je odtegnil blagoslov.4) Kdo je leta 1736. pripomogel, da se je ustanovila na Li-poglavem fara, ni znano. Najbrže pa so bila ta denarna sredstva tako skromna, da ni bilo mogoče z njihovimi dohodki vzdrževati župnika. Ta neugodnost je napotila Ivana Jakoba Schillinga, onega nepozabnega in blagodušnega škofovega namestnika, s katerim se bomo pečali še obširneje, da je naklonil svojo milost tudi lipoglavski fari. V pogodbi, sklenjeni leta 1748. z ljubljanskim škofom, je izgovoril Schilling iz dohodkov sorške fare na Gorenjskem za lipoglavskega župnika po 150 gld. na leto, vrhu tega pa tHdi še vsakih pet let po dvajset lakti najlepšega gorenjskega platna.5)
A vse kaže, da tudi ta prispevek ni zadostoval, in da je morala lipoglavska fara za nekoliko časa prenehati; ne vem pa,
(Mam, Jezičnik XXII. 5). Na Brezovici Ahacij Stržinar ni imel obstanka, zakaj v začetku leta 1711. je že opravljal službo izpovednika v klariškem samostanu v Ljubljani (Jezuitski dnevnik v Rudolfišču). ») Catal. cleri.
Mitt. 1859., 100. •) Mitt. 1847, 155.
4) Valvasor VIII., 788.
6) Koblar, Zgod. sorške fare, 41 in 109.
ne kdaj, in ne, za koliko časa daje prenehala. Toliko je gotovo, da jo je bilo treba leta 1787. ustanoviti kar iznovič.
Z ustanovitvijo brezoviške in lipoglavske fare se je ustreglo veliki potrebi, zakaj iz njunih vasi je bilo do sv. Petra res jako daleč. Za nove fare so prosili v tej dobi tudi še drugi oddaljeni farani n. pr. Javorčani in Dobrunjci, a se jim te želje niso izpolnile.
Zgradba nove šentpeterske cerkve.
Med pomenki o starih časih šentpeterske fare sem bil čislanega bravca zvodil že v kaj različne družbe: med Turke in luteranee, zdrave in okužene, med preproste meščane in visoko gospodo, — a v eni družbi še nisva bila: v družbi učenjakov, ki pa morava vsekakor stopiti vanjo. Ne boj se je! Ni tako dolgočasna, kakor je razvpita. Doslej sva lahko izhajala brez učenjakov, toda odslej se bova srečevala ob vsaki priliki zdaj s tem, zdaj z onim, a najprej že lahko rečem, da nikakor ne v škodo šentpeterski fari. Učenjakom, živečim v početku XVIII. stoletja, se ima dežela, posebno pa glavno njeno mesto Ljubljana zahvaliti za marsikaj dobrega in lepega, v prvi vrsti za prekrasne cerkve, ki se lahko po vsej pravici ponaša ž njimi, da prekosi v tem oziru marsikatero drugo, mnogo večje in bogatejše mesto v Avstriji.
Stare kranjske cerkve so bile do luteranske dobe zidane izvečine v gotskem slogu s šiljasto prikrojenimi, ozkimi, a visokimi okni in vratmi, z visokimi, a vitkimi stebri, ki so nosili mrežasto obokane strope. Luteranske homatije so zamorile našim prednikom vse veselje ne le za gotiške stavbe, ampak za stavbarstvo in veličastno cerkveno grajenje sploh. Luteranee je črtil v cerkvah lepoto in bogastvo. Štiri gole stene in preprosta miza, ki naj bi pomenila oltar, mu je bila najspodobnejša hiša božja. Umetnost je bila pregnana iz cerkve kar popolnoma. Suhoparni duh luteranski je prevzel stavbenike tedanjega časa tako, da jih je minilo vse veselje do novih lepih zgradeb.
Ko pa se je storil luteranstvu konec in se je okrepilo zopet katoličanstvo, so hiteli verniki zidati nove cerkve ali popravljati stare, v luteranski dobi oskrunjene in zanemarjene. Za zidanje cerkvä in za umetnost sploh seje pričela na Kranjskem z drugo polovico XVII. stoletja, v tako zvani Valvasorjevi dobi, v pravem in najlepšem pomenu te besede zlata doba.1) Dosegla je svoj vrhunec blizu sto let potem, ko se je zatrlo luteranstvo. In čudno! Plemenitaši, prav tisti stan torej, ki se je nekoč naj-krčeviteje bil oprijel Lutrove vere in seje oklenil z obema rokama,
je zdaj ves gorel za zidanje novih katoliških cerkva ter segal zanje globoko v žep. Zdi se nam, kakor da bi bili sinovi hoteli popraviti zmote svojih očetov ter poravnati, kar so zakrivili oni.
Prav po prizadevanju velike gospode kranjske injia njene troške se je ustanovila leta 1693. po italijanskem zgledu v Ljubljani učena družba, ki se je imenovala „Academia opero-sorum", po naše bi dejali: družba čebeličarjev, zakaj društve-niki so si izbrali za svoje društveno znamenje pridno čebelico ter se zavezali, da bo vsak po svojih močeh in vsak po svoji nadarjenosti deloval na čast in v prid domovine. Neobdelana naj ne ostane nobena stroka vednosti in umetnosti.1)
Od leta 1693. pa do leta 1701. je delovala ta učena družba na tihem. Leta 1701. pa se je prvikrat sešla k slovesnemu zborovanju v deželni hiši. Štela je takrat sedemindvajset društve-nikov. Med njimi nahajamo može najrazličnejših stanov in poklicev: plemenitaše, odlične duhovnike n. pr. prošta in dekana šenklavškega, župnika kamniškega in kranjskega, slovečega Ivana Jakoba Schillinga, največjega dobrotnika šentpeterske fare, moža, ki se bomo ž njim še obilo pečali, mnogo visokih uradnikov, znamenitih zdravnikov in drugih veljakov.
„Academia operosorum" je storila v najrazličnejših strokah vednosti jako mnogo, a nikjer ni ostavila za seboj tako trajnih in neprecenljivih sledov, kakor v stavbinski umetnosti. Škoda, da ji je bilo iz raznih vzrokov prisojenih primeroma le malo let. Neprilične razmere so jo razgnale že leta 1718.; nevo-ščljivost zaradi časti in spoštovanja, ki so ga uživali akademiki po vsej deželi, ni bila zadnji vzrok.
Toda akademija je dosegla v tej kratki dobi jako mnogo. Vsled njenega prizadevanja so podrli leta 1701. staro šenklavško cerkev ter v naslednjih petih letih (1701 do 1706) sezidali sedanjo. Po vplivu „čebeličarjev" se je zgradila leta 1717. in 1718. sedanja mestna hiša ali rotovž, se je postavila križanska in jela graditi nunska cerkev. A tudi lepe hiše ljubljanskih ple-menitašev in meščanov, posebno one na Mestnem trgu, so sad, ki je dozorel po prizadevanju akademije.
Zidalo pa se zdaj ni več v gotskem slogu, ampak po zgledih prinesenih iz Italije. To zidavo, posneto po starogrški in starorimski, so zvali „renesanško". Bila je nekaj čisto novega, ne za Italijo, pač pa za naše kraje. Na Italijanskem so zidali na ta način dotedaj že nad dvesto let. Največja krščanska veža božja, sv. Petra cerkev v Rimu, je sezidana v renesanškem slogu.
') Na njihove troške, tako so sklenili „akademiki" ali čebeličaiji, naj se osnuje javna knjižnica, ki naj bi imel pristop do oje vsakdo. To se je res tudi zgodilo leta 1700. Ustanovili sojo: škof grof Žiga Herberstein, prošt Ivan Prešern in tedanji šenklavški dekan in generalni vikar Anton Dolničar (Thalberg, Epitome, 91).
Tudi naša šentpeterska cerkev je zgradba te ponosne in košate renesanške zidave. Od velikih ljubljanskih zgradeb te vrste so zidali šentpetersko cerkev najzadnjo. Vse druge starejše ljubljanske cerkve so se dozidale že poprej. Zidanje šentpeterske cerkve se je vršilo šele med letom 1726. in 1731.,J) torej šele deset let potem, ko seje bila „Academia operosorum" že razšla. Res je, razšla se je, toda duh njen ni zamrl kar precej. Nekdanji njeni društveniki, učeni „operosi", so izvečine živeli še ter posvečevali vse svoje moči in umetniško znanje v to, da se zgradi pri sv. Petru kolikor le mogoče krasna in veličastna hiša božja.
In to se jim je tudi posrečilo popolnoma. Res, da so druge ljubljanske cerkve lepe stavbe, poglejte le šenklavško ali nunsko cerkev, ali po svoji lepoti in dovršenosti ne dosega šentpeterske nobena. Zidana je med vsemi najpravilneje ter je najprijaznejša stavba izmed vseh. Njen črtež ima podobo križa s tremi ladjami. Srednja je višja od stranskih dveh ter ima nadstropje, ki pada skoznje svetloba v cerkev. Križišče nosi kupolo. Stranski ladji segata čez križišče ter spremljata prezbiterij do srede. Vsa cerkev je znotraj jasno in lepo razrejena, posamezni deli njeni: stebri, okraski, zidci i. t. d. — vse je lično in natančno izdelano.
Manj se je posrečila staviteljem cerkev zunaj t. j. pročelje cerkveno, čeprav moramo priznati, da so vhodi v cerkev, troja vrata, pogojeni prav lepo. Da, da! Umetniško dovršeno cerkveno pročelje prav pogoditi je prav pri tej zidavi za stavbenika najtežavnejša naloga. Celo v Italiji, kjer so se z renesanškimi zgradbami pečali najglasovitejši stavbarski mojstri ter se s svojo umetnostjo tako rekoč igrali, je malo renesanških cerkva, o katerih bi se moglo reči brez vsakega pridržka: temu cerkvenemu pročelju pa ni očitati niti najmanjše napake. No, če je v Italiji, domovini stavbinske umetnosti, tako, potem mi spoštovani moji bravci ne bodo podtikali kake hudomušnosti, ako rečem, da v tem ozira nimamo v Ljubljani nobene renesanške zgradbe, ki bi bila prav čisto brez vsake najmanjše hibe. Še najmanj iz-kaženo je pročelje veličastne frančiškanske cerkve. Sicer pa dandanašnji tudi šentpeterska cerkev nima več prejšnjega lica. Prenaredila se je po potresu; toda o tem izpregovorimo pozneje, ko beseda nanese na temeljito popravo naše cerkve po nesrečnem zadnjem potresu sploh.*)
') Konec stare šentpeterske krstne knjige stoji tale pripomnja: Huic baptisatorum libro cum fine anni 1731. finem imponimus tempore, quo ecclesia parochialis ruinam minans, sumptibus suis potissima parte reaedificata et novam formam induta est vicariis doctore Nicoiao Joanne Kraskovizh, Styro Saxen-feldensi et^ M. Paulo Franciii, Italo Utinensi.
*) Žal, da je pokojni Ivan Vrhovec dovršil samo prvi del — starejšo zgodovino šentpeterske fare in da je ostala ta njegova obljuba neizpolnjena.
Kdo je sestavil načrt za cerkev in kdo jo je zidal, ne vem povedati. Sicer pa tudi ni dosti do tega, zakaj načrt ni samostojno delo, ampak je cerkev posneta po sloveči cerkvi Giorgio maggiore v Benetkah. Vsaj pripoveduje se talio. Videl te cerkve še nisem.
Da se je sploh zidati pričela, zato se je najbolj zavzel tedanji šentpeterski vikar dr. Janez Kraškovič iz Zavca na Štajerskem doma, mož, čegar dobro srce še dandanašnji osrečuje vsako leto po enega ubogega Šentpeterčana ali po eno ubogo Šentpeterčanko. Leta 1736. je namreč založil dr. Kraškovič pri ljubljanskem magistratu 2000 gld. Ker se je obrestoval denar dostikrat tako, kakor dandanašnji, namreč po 4 gld. od sto, je določil Kraškovič, da dobivaj od teh obresti šentpeterska cerkev po 6 gld., prvi vikar po 4 gld. za štiri sv. maše, ki naj jih bere zanj vsake kvatre, 10 gld. pa se razdeli med uradnike pri magistratu in sicer tako, da dobi mestni pisar 4 gld., registrator in blagajnik pa vsak po en tolar. Glavna svota 60 gld. pa se izplačaj eno leto kakemu ubogemu, brez lastne krivde v nesrečo in revo zabredlemu kmetu iz šentpeterske fare, bodisi iz katere vasi koli, vsako drugo leto pa kakemu ubogemu, toda poštenemu šentpeterskemu dekletu, ko se moži, bodisi meščanova, rokodel-čeva ali delavčeva hči.1) Ta denar izplačuje ljubljanski magistrat še dandanašnji, ako se le kdo oglasi zanj.
Največ po prizadevanju tega duhovnika, doktorja Ivana Nikolaja Kraškoviča, in tedanjega šentpeterskega cerkvenega ključarja Florijana pl. Grafhaidna, ki je bil hkratu tudi mestni oče, se je sezidala sedanja šentpeterska cerkev.
Res, da je dal škof Hren leta 1618. cerkev temeljito popraviti in jo olepšati, ali staro, že od leta 1385. stoječe in od Turkov nekaterikrat razmikasteno zidovje zato ni postalo nič trdnejše. Vrhu tega je minilo odtedaj, t. j. od Hrenovih časov, že iznovič več nego sto let. Naposled se je zidovje tako razmajalo, da se ljudje že več niso upali v cerkev boječi se, da se zdaj zdaj ne poruši. Zato so jo morali leta 1726. podreti, a kratka opazka, ki jo je o priliki zapisal vikar Kraškovič sam konec leta 1731. v krstno knjigo, nam pravi, da je niso podrli vse, ampak le „večinoma". Nekaj zidovja je torej v šentpeterski cerkvi tudi dandanašnji še iz leta 1385., torej že nad petsto let starega. Seveda bi bilo težko povedati, kateri je tisti del. Še najbrže, da je to prezbiterij zato, ker se vidi ondukaj in sicer na desni strani v zidu še dandanašnji neka gotska dolbina.*)
') Mestni arhiv fasc. 96—99.
*) Iz stare cerkve je še karaenito torilo krstnega kamna s podstavcem vred stoječim na stari grobni plošči, na kateri se berö odlomki nemškega napisa. Krog torila so vklesane besede v majuskulih:
Zidala se je cerkev s svojim denarjem in s svojimi ljudmi. Paß se je zidala s svojim denarjem, toda ta denar je morala cerkev šele iskati. V cerkveni blagajnici ni bilo nobenega, zakaj cerkvene dobodke je pobiral škof za priboljšek svojih skromnih dohodkov. Ako je hotela zidati cerkev, je morala prodati svoja zemljišča; pa tudi to se je moglo zgoditi le s posebnim privoljenjem škofovim, zakaj tudi zemljišča so se ob ustanovitvi ljubljanske škofije pripisala škofiji v pomnožitev njenih dohodkov. Ker škof ni oporekal nameravani prodaji, se je prodala leta 1730. vsa tako zvana šentpeterska gilta. Kupil jo je jjubljanski magistrat za 4500 gld.1),/*^ ^^ *tyU/ 'üto+fc 7$It
Kar je bilo pri zidanju samotežnega dela ali pa vožnje zidarskega gradiva, so vse opravili šentpeterski tlačani, t. j. podložni kmetje, kateri so bili od cerkvenih zemljišč, ki so jih uživali, dolžni opravljati tlako z vozmi, živino in samotež, kolikor je je cerkev potrebovala.
Deloma je prispeval k zidanju tudi ljubljanski magistrat, ki ni nikoli pozabil šentpeterske cerkve ter se tudi takrat spomnil, da je bila nekdaj edina ljubljanska farna cerkev in da je bil pred stoletji sv. Peter patron ljubljanskega mesta.2) Prostovoljno ji je pripeljal za zidanje iz mestuih opekaren 30.000 opek.3)
Že leta 1728. ^e bila cerkev toliko dozidana, da jo je škof Feliks grof Schrotenbach blagoslovil, popolnoma dodelana pa je bila tri leta pozneje, namreč leta 1731. Še enkrat naglašamo: bila je krasna stavba, ponos in dika šentpeterskih faranov.
Vikar dr. Kraškovič pa je skrbel tudi za to, da se je cerkev tej stavbinski krasoti primerno tudi ozaljšala. Zato je za napravo potrebnih slik najel najbolj sloveče slikarje tedanjega časa.
Podobe v oltarjih je vse razen dveh naslikal Valentin Mencinger, gorenjski rojak iz Bohinja, ki se je učil pri italijanskih mojstrih. Izučil se je ali na Italijanskem ali v Ljubljani, zakaj tu se je nahajalo tiste čase vse polno italijanskih umetnikov : slikarjev, stavbarjev in kiparjev. Izvežbal se je tako, da je veljal za najspretnejšega slikarja zgodovinskih slik in portretov v XVIII. stoletju, čeprav je imel mož vse pohabljene roke in so
Salvatori Totivs Mvndi Dno Nro Jesv Chro Fonti Lvcis Et Salvtis jEternae DD: — konec napisa se nahaja na nogi, namreč črke in letnica:
T : E : L ANNO 1611
Škof Tomaž Hren je torej poklonil svoji farni cerkvi ta krstni kamen. Ostanek stare cerkve utegne biti tudi osmerokotna kamenita shramba za bla-goslovtjeno vodo tik velikih vrat.
') Mestni arhiv fasc. !) Vicedomski arhiv I. 102.
8) Gerichtsprotokoll 1730.
mu bili štirje prsti desne roke nad palcem v celo zraščeni. Slikaje je moral vtikati čopič med kazavec in srednji prst.1) In vendar je naslikal za šentpetersko cerkev osem tako lepili oltarnih podob, da jim na Kranjskem ne najdeš mnogo podobnih» Izvršil jih je tekom desetih let, od leta 1733. do 1743., in sicer je izdelal: leta 1733. podobo sv. Andreja apostola,leta 1735. podobo Matere božje, leta 1736. podobo sv. Uršule in podobo nedolžnih otročičev, ki jo je mojstrsko posnel po podobi slovečega holand-skega slikarja Rubensa. Leta 1738. je napravil podobe: sv. Janeza Nepomučana, sv. Florijana in presv. Trojice, leta 1743. pa podobo križanega Zveličarja.
Dve podobi: sv. družino in Marijo Magdaleno je naslikal leta 1734. Frančišek Jelovšek, tudi zelo čislan umetnik.2)
Vse te podobe cenijo veščaki jako visoko ter jih prištevajo najboljšim, kar jih imamo na Kranjskem. Mimogrede bodi omenjeno, da te slike niso edine, ki jih je naslikal Mencinger; menda prav vsaka ljubljanska cerkev ima katero; tako n. pr. frančiškanska sliko sv. Valentina, križanska cerkev, kjer se nahajata v stranskih dveh oltarjih podobi sv. Jurja in sv. Elizabete. Za veliki oltar v trnovski cerkvi je napravil Mencinger leta 1755. podobo sv. Janeza Krstnika.
A tudi po kmetih se nahajajo Mencingerjeve podobe n. pr. podoba Marijinega vnebovzetja v grajski kapeli v Mali Loki na Dolenjskem3), podoba sv. Petra v Šentpetru poleg Novega mesta, dalje slika v grajski kapelici na Otočcu, graščini ne daleč od tam, slike v Gorenjem gradu na Štajerskem, v Karlovcu itd.4) Zelo hvalijo njegove oltarne podobe v škofijski kapeli na Goričah: sv. Frančiška Šaleškega in sv. Uršulo v stranskem oltarju. Tudi na stropu in po stenah je leta 1753. naslikal ondi več dogodkov iz življenja sv. Frančiška.5)
Za obednico v jezuitskem samostanu v Ljubljani je ustvaril Mencigerjev umetniški čopič veliko stensko podobo: Jezus nasi-tuje s petimi hlebi in dvema ribama tritisoč ljudi. Ko so proti koncu minulega stoletja razgnali jezuite in jim zaprli samostan, je kupila to podobo dolska graščina (Lusttal) blizu Zaloga pod Ljubljano.6)
Prav tako čislane kakor Mencingerjeve so pri sv. Petru Quaglijeve slike, ki je okrašen ž njimi veliki strop nad srednjo ladjo in nad prezbiterijem. Julij Quaglio je bil Italijan iz Benetek
') Dimitz, Gesell Kr. IV, 153.
а)	Šentpeterska kronika.
») Blätter aus Krain 1865, 43.
•>) Dimitz IV. 153.
б)	Koblar, Zgod. sorške in preške fare, 79.
6) Blätter aus Kr. 1864, 100.
doma.*) Kakor ni presegel Mencingerja nobeden tedanjih naših slikarjev v slikanju na platno, tako je bil Quaglio nepresežen mojster v sljkanju na presno. Tudi njegovih slik je jako mnogo, posebno v Šenklavžu, kjer je že leta 1703. pričenši naslikal nad ladjo dogodke iz dobe preganjanja kristjanov, nad velikim oltarjem pa prizore in čudeže iz življenja cerkvenega patrona sv. Miklavža. Njegove so bile tudi velike tri podobe na zunanjih stenah: oznanjenje Marije Device, Cahariju se prikaže angel v templju in krst Jezusov v reki Jordanski. Sčasoma so obledele te podobe, seveda, saj jib je izpiral dež in jih je jemalo solnce že nad poldrugsto let. Zato so jih dali pred nekaterimi leti prenoviti znanemu, zdaj že umrlemu slikarju I. Wolfu, za Jurjem Šubicem pač najboljšemu kranjskemu slikarju minulega stoletja. Izmed vseh Quaglievih slik pa so najbolj na glasu one, ki se nahajajo na stropu velike škofijske dvorane in v rotundi seme-niške knjižnice. S svojim mojstrskim čopičem je okrasil Quaglio tudi strop šentjakobske cerkve. A teh slik že davno ni več. Uničene so bile leta 1774., tedaj, ko je pogorela cerkev. Tudi pri frančiškanih so pred več leti našli nad vhodom v samostan eno njegovih podob, a prebeljeno in že tako pokvarjeno, da je ni bilo več moči popraviti in rešiti.1)
Lepo in mojstrsko delo so tudi Quaglijeve slike na stropu šentpeterske cerkve.2)
Ivan Jakob Schilling, drugi ustanovitelj šentpeterske fare.
Ko so bila vsa ta dela dovršena, je bila nova cerkev podobna mladi nevesti, ki se je napravila, da pojde k poroki. A bili sta dve nepriliki, ki sta hodili šentpeterski fari zelo navzkriž: prvič je bila še vedno nekaka pödara šenklavška in njeni vikarji le namestniki pravega župnika — škofa, drugič pa je bilo število njene duhovščine v primeri z njeno velikostjo mnogo premajhno. Res, da sta se zadnji čas: leta 1702. in 1736. izločili iz nje brezoviška in lipoglavska fara, s Čimer se je število šentpeterskih faranov skrčilo blizu za dva tisoč duš in se je šentpeterski duhovščini olajšalo delo v isti meri, ali to ni trajalo dolgo, ker se je okoli srede osemnajstega stoletja množilo
*) Julij Quaglio se je porodil v Laynu ob Komskem jezeru (Dom in svet, XVI., 487).
<) Illyr. Blatt 1836, 74.
2) Šentpetersko kupolo je slikal Frančišek Jelovšek, kar naznanja napis v kupolni laterni za zideem nad okni: Laus Deo et S. Mariae Semper V. An. 1731 den 17 August durch Franzen Jelouscheg hieroben gemallen worden, mit dem Maurer Mathia Mailin, Moraitscher (Izv. V. 125).*)
*)Poglavja o zgradbi nove šentpeterske cerkve Vrhovee ni dovršil, zakaj med tem in nastopnim poglavjem se nahaja polčetrta stran prazna.
prebivavstvo čudovito naglo ne le pri nas, ampak po vseh avstrijskih deželah. Kako naj trije duhovniki, dva vikarja in en kaplan, zmagujejo svoje dolžnosti v fari, kjer so bile mnoge vasi oddaljene vendar po dve uri in še dalje. Dandanašnji živi v šentpeterski fari: na predmestjih šentpeterskem in poljanskem in v dvanajstih vaseh 16.006 duš.*) Tisti čas, ko je bila dodelana nova cerkev, in še petdeset let pozneje pa je spadalo pod šentpeterski zvon razen sedanjih vasi še tehle šestintrideset, v katerih so našteli leta 1784. tolikole hiš in ljudi:
1 Imena vasi	Število		Imena vasi	Število	
	hiš	ljudi		hiš	ljudi
Babina gorica ....	44	23	Prenos . .	394	2056
Besnica.......	21	90	Rakovnik......	4	24
Dobrunje......	49	262	Razore.......	8	55
Dolenja vas.....	12	(39	Rudnik.......	15	82
Draževnik.....	5	25	Savlje.......	31	201
Fužine.......	6	26	Selo pri Rudniku . .	15	76
Glinice.......	17	117	Slape........	23	150
Ježica.......	32	172	Snebrije......	16	108
Gorenji Kašelj....	40	245	Srednja vas.....	12	61
Spodnji Kašelj . . .	24	136	Stožice.......	26	176
Kleče .......	17	112	Studenec......	22	134
KoVnanija......	3	21	Spodnja Šiška ....	69	468
Kožarje.......	22	165	Vevče in Polje . . .	17	94
Kurja vas......	14	59	Vič........	43	297
Mala vas......	17	115	Zadöbrava (Zg. in Sp.).	30	186
Orlje........	23	147	Zadvor.......	30	181
Podmolnik.....	21	114		21	122
Podsmreko.....	27	158	Zavoglje......	9	55
	394	2056	36 vasi . .	785	4526
Temu številu prištej še farane na šentpeterskem, poljanskem in kapucinskem predmestju, katerih menda ni bilo dosti manj.
Podružnic se je nahajalo v gori naštetih vaseh dvanajst in sicer: pri Devici Mariji v Polju, v Zadöbravi (Sv. Tomaž), v Stožicah (sv. Juri), v Rudniku (sv. Simon in Juda), v Spodnji Šiški ( sv. Jernej), na Viču (sv. Simon in Juda), v Zavogljah (Sv. Urih), v Dobrünji (sv. Urih), v Besnici (Mati božja) in Podsmreko (sv. Martin).
Najbolj oddaljene vasi, po dve uri in še čez, so bile Zalog, Spodnja Zadöbrova in Besnica; po dve uri ali ne dosti manj: Gorenja Zadobrova, Kašelj, Zavöglje, Zadvor, Podmolnik, Razore, Draževnik, Komanija in Podsmreko. čez eno uro daleč je
bilo pa tudi v Snebrije, Kleče, Savlje, Rudnik, Orlje, Selo pri Rudniku, v Srednjo in Dolenjo vas, Dobrunje in Kožarje.
Kako naj v tako prostrani fari in pri tolikem številu faranov vse obile opravke s pridom opravljajo samo trije duhovniki! Zato so ljubljanski škofje ob vsaki priliki pošiljali iz Šenklavža svoje duhovnike k sv. Petru na pomoč. Kako leto nahajamo po dva, tri podpisane v krstnih knjigah. Posebno mnogokrat so se mudili pri sv. Petru šenklavški vikarji. Ali zdržema niso mogli ostajati ondi, saj so tudi oni imeli dovolj opravil pri svoji domači fari. Števila šentpeterske duhovščine pa škofom za stalno povišati tudi ni kazalo, zakaj šentpetersko faro in njene dohodke je cesar Friderik IV. leta 1461., ko se je ustanovila škofija, podaril ljubljanskim škofom v priboljšek in zato, da so mogli laže izhajati.
Tu je bilo težko pomagati. Edini pripomoček bi bil ta, ko bi se bil našel človek, ki bi zato, da se pomnoži število šentpeterske duhovščine, žrtvoval nekaj svojega imetja, vsaj toliko, da bi ob njegovih dohodkih mogla izhajati vsaj še po dva ali, kar bi bilo celo ugodno, po trije duhovniki. In tak mož se je našel. To je bil tedanji generalni vikar, šenklavški korar in župnik v Kranju Ivan Jakob Schilling. A storil ni samo tega, kar smo pravkar rekli, ampak mnogo več. Napravil je šentpetersko faro zopet tako samostalno, kakor je bila do ustanovitve ljubljanske škofije. V ta namen je posvetil vse svoje ogromno premoženje, nad 80.000 gld. Bila je to velikanska svota, ki je plačala tistikrat mnogo več, kakor plača dandanašnji. Schilling je dal šentpeterski fari zopet lastnega, samostojnega župnika in pet kaplanov. Če bi bilo treba, je določil blagi mož, vzemi se celo še šesti in sedmi v službo. Sredstev je zapustil v ta namen dovolj.
Zdaj šele so imeli ljubljanski škofje res ves neprikrajšan užitek od šentpeterske fare, prav kakor je to želel in si mislil cesar Friderik IV. 1. 1461. Doslej so morali vzdrževati škofje vsaj po dva vikarja in enega kaplana; s Schillingovo ustanovo pa seje postavila šentpeterska fara popolnoma na svoje noge. Od škofa ni potrebovala ni krajcarja več. Povzpela se je na tisto mesto, na kakršnem se ni nahajala že več nego tristo let.
Ivan Jakob Schilling je res pravi drugi ustanovitelj šentpeterske fare v najlepšem pomenu besede. V spominski knjigi fare sv. Petra se bo svetilo njegovo ime, dokler bo fara stala. Hvaležnost in spoštovanje do preimenitnega dobrotnika nam ukazujeta seznaniti se ž njim natančneje.
Ivan Jakob Schilling, eden najznamenitejših naših rojakov v prvi polovici XVIII. stoletja,je bil rojeni. 1664., žal da ne morem povedati, kje, in tudi ne, kdo so bili njegovi stariši; to pa vem da ni bil Šentpeterčan; v ondotnih krstnih knjigah ni njegovega
imena.*) Takisto mi ni nič znanega o njegovih otroških in mla-deniških letih, pač pa vem, da se je s svojo nenavadno pridnostjo, učenostjo in bistroumnostjo povzpel že v mladih letih do takih časti, kakršne dosegajo drugi šele v moški starosti. Ko je dovršil študije in postal doktor sv. pisma, si ga je izbral ljubljanski škof za svojega škofijskega ali dvornega kaplana.
Že leta 1697., ko torej ni še imel niti triintrideset let, je dobil mestno faro v Kranju, eno najboljših na Kranjskem, ter je ostal kranjski župnik do konca svojega življenja, celih oseminpet-deset let.
Ko Je bogatih Anton Codeiii pl. Fahnenfeld ustanovil leta 1718. v Šenklavžu novo korarsko službo, se mu ni videl zanjo nihče vrednejši, nego Ivan Jakob Schilling, ki je torej v vrsti Codellijevih korarjev prvi.
Veselje za vednost in za vse, kar je dobro in lepo, Schil-linga tudi odslej ni minilo, marveč ga nahajamo marljivo delavnega o vsaki priliki, kadar je šlo za čast in blagor njegovih rojakov. Že leta 1701. čitamo njegovo ime med člani „Acade-miae operosorum", v kateri so se zbirali, kakor vemo, najod-ličnejši možje tedanjega časa.
Po smrti slovečega generalnega vikarja Dolničarja, onega moža, ki se je najbolj potrudil, da se je sezidala sedanja šen-klavška cerkev, je naklonil tedanji ljubljanski škof grof Frančišek Kauniz našemu Ivanu Jakobu Schillingu to imenitno in važno mesto. Generalni vikar je postal Schilling dne 7. svečana 1715 ter je opravljal to službo nad devetindvajset let do dne 12. malega travna 1744. Služil je štiri ljubljanske škofe: grofe Kauniza, Leslie-ja, Schrotenbacha in Attemsa.
Za generalnega vikarja imenovan se je preselil sicer v Ljubljano, mestno faro v Kranju pa je obdržal tudi še nadalje ter jo dal oskrbovati svojemu namestniku. Z obema službama so bili združeni lepi dohodki, ki so blagodušnemu Schillingu dali priliko pokazati vse svoje res zlato srce. Zaradi njegovega umnega gospodarstva in izborne varčnosti — ne mislite pa, da
*) Ivan Jakob Schilling je bil rojen v Ljubljani dne 17. maja 1664 in krščen v stolni cerkvi. Roditelja sta mu bila: Danijel in Marija Magd. Schilling, ki sta imela poleg imenovanega še čvetero otrok, namreč: Ivana Urha, roj. 10. jan. 1655, Ano Marijo, roj. 7. jul. 1656, Josipa, roj. 10. febr. 1667 in Frančiška, roj. 3. okt. 1669. (Izv. X., 225). Bogoslovja se je učil Ivan Jakob Schilling v Gradcu, kjer mu je bil učitelj Ferdinand Krimes. Spisal je: Constitu-tiones et decreta synodalia, Tractatus in 5 üb. Decretalium (Izv. X., 168). Pohlin mu pripisuje tudi „Tobiove bugve", ki jih je izdal leta 1742. brez podpisa na naslovnem listu, a konec predgovora k Eccl. 7. 11 se je b<ye podpisal. Ta knjižica je obrodila najobilnejši sad in doživela osem natiskov (P. M. Pohlin, Bibl. Carn. 48.). Mam jo prisvaja Paglavcu. Najbrže ji je bil Schilling samo založnik. S priimkom „Sedatus" t. j. „mirni" je naš mecen nekaj časa predsedoval akademiji „operosorum".
je bil skopuh — se je množilo njegovo imetje od leta do leta hitreje. A blagi mož ga ni zbiral zato, da bi ga užival sam, marveč ga je namenil nekaj na čast božjo, nekaj pa v blagor svojih v revah tičečih rojakov. Zato ga nahajamo povsod tam, kjer je bilo treba priskočiti takim revam na pomoč.
Schilling, členkomisijezauboge. Za uboge se je v prejšnjih časih na Kranjskem storilo sicer res mnogo, toda samo po mestih. Po kmetih ni bilo nobene take dobrodelne naprave, ki bi bila zagotovila onemoglega, za delo nesposobnega ubožca, da ga na stare dni ne bo od reve in lakote konec. V največji potratnosti živeča gospoda na kmetih, ki ni vedela, kaj je pomanjkanje, se ni zmenila za kaj takega domalega nič. Zato je vzela leta 1727. deželna gosposka sama to stvar v roke, osnovala posebno ubožno komisijo ter ji naročila sestaviti načrt in pouk, kako je tudi po kmetih uravnati take naprave, kakršnih se je nahajalo po mestih povsod zadosti.
V tej komisiji je sedelo devet mož, same najvišje glave kranjskih oblastev. Predsednik ji je bil deželni glavar sam; če pa je bil ta zadržan, sta ga nadomestovala dva, za njim najvišja gospoda v deželi. Člen te komisije je bil dalje vicedom, cesarjev namestnik, pa po dva ali trije svetniki deželske ali vicedomske gosposke. V tej sijajni družbi nahajamo tudi našega Ivana Jakoba Schillinga kakor zastopnika in namestnika škofovega. Bil je izmed najpridnejših, najbolj vnetih členov komisije za uboge, čeprav so bili ti časi zelo neprijetni.1) To neprijetnost mu je lajšala zavest, da se posuši z njegovim delovanjem Bog ve koliko solza. Njegov spomin blagoslavljajo posamezni reveži v Kranju in v Ljubljani še dandanašnji.
Schillingova ustanova za neveste. Dobro vedoč, da je vsak začetek težak posebno pri gospodarstvu ali gospodinjstvu, je naložil Schilling pri dveh magistratih: pri ljubljanskem in pri kranjskem, pri vsakem po 1000 gld. ter določil, da se imajo obresti, ki jih bo nosil ta denar, izplačevati vsako leto dvema ubogima in poštenima nevestama iz meščanske rodbine: eni Ljubljančanki pa eni Kranjčanki kot pripomoček in prinesek pri uravnavanju njunega gospodinjstva. Izplačevale naj se bodo te obresti precej po njegovi smrti. A za prvikrat si je pridržal to razdelitev sam ter je v 23. točki svoje oporoke določil, da naj v Kranju prvo leto po njegovi smrti potegne obresti Kancijanila Sorčanka, v Ljubljani pa najstarejša hči njegovega strežnika Frančiška Aličevka, naj se omoži ali ne. Pozneje pa določujta ljubljanski in kranjski magistrat sama, katera prosivka je Schil-lingove ustanove najvrednejša.
>) Vicedom. arh. I., 24.
Schillingove ustanove za tri uboge vdove. Enake ustanove je napravil Schilling tudi za tri uboge poštene vdove iz meščanskega stanu: za dve Ljubljančanki in za eno Kranjčanko. Naložil je v ta namen pri ljubljanskem magistratu 3000 gld., ki so po tedanjem obrestovanju prinašali po 150 gld. na leto. Od teh naj dobivajo tri uboge vdove, vsaka po 50 gld. in sicer ne samo eno leto, ampak do smrti. Prve uživavke je določil tudi za te tri ustanove on sam. Eno je naklonil neki Ani PerperiČki v Kranju, drago neki ljubljanski vdovi Mi-lerci, tretjo pa na njegovi pristavi pri sv. Petru stanujoči Mariji Viškovki, ki ni bila niti meščanskega rodu niti vdova, ampak samica. Ko pa te ženske odmrjo, oddajajta te ustanove v Ljubljani magistrat, v Kranju pa župnik v sporazumljenju s svojim najstarejšim kaplanom.1)
Schilling kupi sorško faro. Se mnogo več pa je potrošil Schilling v proslavo in čast božjo. Leta 1733. je odkupil od stiškega samostana pravice, ki jih je ta imel do sorške fare na Gorenjskem. Sorška fara je bila v stiški oblasti ravno sto let, namreč od leta 1633. do 1733., kar je bilo ljubljanskim škofom včasih jako neprijetno. Zaradi cerkvenih pravic so prišli namreč stiški opatje ž njimi večkrat navzkriž in sicer kmalu potem, ko so bili prevzeli sorško faro. Izcimili so se iz tega prav sitni prepiri, ki so se, zdaj pa zdaj potlačeni, o prvi priliki vnemali iznovič.
Ko je bil Schilling postal generalni vikar, so se sporekli stiški menihi tudi ž njim. Zato je sklenil napraviti tem sitnostim enkrat za vselej konec ter je leta 1733. kupil sorško faro od njih za 6000 gld. Namenil jo je bil že takrat svojemu gospodu in zapovedniku škofu ljubljanskemu ter mu jo leta 1748. tudi res prepustil, čeprav ne popolnoma s tistimi pravicami, s katerimi jo je bil on kupil. Fara je namreč iz svojih dohodkov plačevala v prejšnjih časih stiskemu opatu po 200 gld. na leto ter mu morala dajati vrhu tega tudi še po dvajset lakti najlepšega gorenjskega platna. To breme je ostalo sorski fari tudi še nadalje, a Schilling si je izgovoril takrat, ko jo je leta 1748. prepustil škofu, da se škof odpovej tema dvema dohodkoma, katera je Schilling razdelil potem tako, da sta od onih 200 gld. dobivala lipoglavski župnik 150 gld. na leto, župnik v Ljubnem na Gorenjskem pa po 50 gld. za priboljšek k njunim skromnim dohodkom. Kar pa se tiče gorenjskega platna, je Schilling določil, da ga naj dobivajo: prvo leto šenklavška cerkev, vsako drugo leto šentpeterska zakristija, vsako tretje leto zakristija v Kranju, vsako četrto leto zakristija na Lipoglavem, vsako peto leto naj si ga delita sorška in ljubenska zakristija.
') Mestni arhiv ljubljanski, fasc. 91.
Sehillingov beneficij pri sorški fari. Sorški fari se torej na ta način ni zlajšalo sicer nič, a Sehillingov odkup je bil za njo vendarle dobiček in dobrota zato, ker je bil sorskim župnikom škof prijetnejši gospod, nego stiski menihi. A od leta do leta so sorški župniki teže plačevali izgovorjenih 200 gld. Zaradi preobilnih cerkvenih opravil, ki so se množila od dne do dne bolj, so morali namreč najemati že davno po dva pomožna duhovnika ali kaplana. Enega je fara s svojimi skromnimi dohodki za silo že še plačevala, čeprav ne izlahka, drugega pa so morali vzdrževati sorški župniki kar čisto iz svojega. Zato so tožili, da v kratkem še črnega kruha ne bodo imeli več. Ker je Schilling izprevidel, da je skoraj res tako in da je sorskemu župniku drugi kaplan neizogibno potreben, se je spomnil sorške fare še enkrat ter je v oporoki z dne 20. maja 1752 odmenil od svojega velikega imetja 2000 gld. za drugega kaplana; 50 gld. naj dobiva on, 50 gld. pa župnik, zato pa mora kaplanu dajati hrano in stanovanje.
Schillingovabeneficijazapodbreškoinkriško faro. Prav taki ustanovi je napravil Schilling tudi še za dve drugi gorenjski fari: za Podbrezje in za Križe pri Tržiču. Tudi za te dve je naložil za vsako po 2000 gld. zato, da sta si mogli vzdrževati še drugega kaplana.
Kaj ne, da kaplanski dohodki tiste čase pač niso bili Bog siga vedi kako sijajni! S sto goldinarji je bil ondaj kaplan na kmetih skoraj popolnoma preskrbljen. Iz tega sledi, da je imel denar takrat mnogo večjo, pet ali šestkrat večjo veljavo, nego jo ima dandanašnji. Če pa je temu tako, potem pa imamo tudi v roki mero, ki lahko precenimo ž njo ogromne vsote, katere je izdal Schilling za dobrodelne in pobožne namene. Najbrže pa vseh takih vsot še izteknili in zasledili nismo. Toda seštejmo samo one Schillingove tisočake, o katerih vemo, da so naloženi še dandanašnji po raznih blagajnicah in sicer:
za dve nevesti............. 2000 gld.
za tri vdove............... 3000 „
za drugega sorškega kaplana........ 2000 „
za drugega podbreškega kaplana....... 2000 „
za drugega kriškega kaplana................2000 „
Dodajmo še onih............ 6000 „
za nakup sorške fare, in pokaže se, da je potrošil_
Schilling za dobrodelne in pobožne namene . . . 17.000 gld.
Toda kaj so te posamične vsote v primeri z onim blago-dušnim darom, ki ga je naklonil šentpeterski fari. V svoji oporoki z dne 20. maja 1752 ji je blagi mož zapustil vse svoje premoženje. Da bi se bila»šentpeterska fara res jela upravljati po njegovih željah, tega Schilling ni doživel. Umrl je že dve leti potem dne 16. julija 1754 v Kranju.
Do osemdesetega leta svoje starosti je še vedno opravljal službo generalnega vikarja, dokler ga nista naposled betežnost in breme let prisilila odvaliti težo svojega poklica na druge mlajše rame. Leta 1744. je prosil škofa grofa Ernesta Attems«, naj ga odpusti iz službe in mu dovoli, da se povrne na svojo faro v Kranj, ki mu jo je bil pred oseminštiridesetimi leti podelil škof Žiga Herberstein, peti Attemsov prednik. Škof mu je kajpada moral izpolniti tako opravičeno željo, če tudi nerad. Odslovil ga je z veliko častjo in z najprisrčnejšo zahvalo.1) Schilling je živel v Kranju še deset let na radost vseh ubogih in podpore potrebnih. Njegova radodarna roka se je odpirala do zadnjega izdiha njegovega. Zadnjo dobroto je storil blagi mož v Kranju, ko je takorekoč že umiral. Leta 1749. je namreč pogorelo mesto menda kar do tal, med drugim tudi župnišče. Schilling je dal na svoje stroške zidati novo, ki je bilo dodelano leta 1753. Pa kakšno je bilo, bolj palači nego župniškemu domu podobna zgradba! Poslopje se pokaže še dandanašnji lahko, čeprav je minulo od takrat že poldrugsto let. Schilling je doživel nenavadno visoko starost: devetdeset let in dva meseca.2)
Zakaj se šentpeterska fara še šestindvajset let ni uravnala tako, kakor je bil želel Schilling?
Ustanovitev goriške na d škofi je. Velika večina kranjske duhovščine razen one, ki je službovala v majhni ljubljanski škofiji, se je šolala in pripravljala za svoj poklic še vedno na tuji italijanski zemlji. Vrhutega so ravno najimenitnejše, najvišje duhovske službe zavzemali Italijani. Ker so se kajpada vtikali tudi v posvetne reči, je bila to našim avstrijskim vladarjem prav neprijetna stvar, posebno ker so imeli z italijanskimi državami vedno kake praske, zlasti z Benečani, na katerih ozemlju je stal sedež oglejskih patriarhov Videm (Udine). Zato so delali že več stoletij z vsemi silami na to, da se izločijo avstrijske dežele iz oglejskega patriarhata ter se zanje ustanovi posebna avstrijska nadškofija. Zlasti sta se v luteranski dobi poganjala za to nadvojvoda Karol in njegov sin Ferdinand, toda zastonj. Patriarhi so se upirali temu na vso moč, še bolj pa Benečani. Patriarhom je bilo seveda največ za obile dohodke, ki bi jih bil pri tem izgubil njihov patriarhat. Ali s primernim odškodovanjem bi se bile te težave že še spravile kako s poti. Mnogo veča zapreka pa so bili Benečani, katerim bi se bila vzela s tem prilika vtikati se po avstrijskih deželah v posvetne stvari.
') Lavtižar, Zgodovina kranjske fare. 20. s) Lavtižar, ibid. 21.
Nekaj pa so avstrijski vladarji sčasoma vendarle dosegli, to namreč, da seje cerkveno nadzorovanje primorskih, kranjskih, štajerskih in koroških farä in cerkva odvzelo oglejskim patriarhom in se izročilo avstrijskim škofom: ljubljanskemu, tržaškemu in pičenskemu v Istri. Toda najvišji cerkveni oblastnik teh cerkva je bil naposled vendarle še vedno oglejski patriarh. Zato so prihajali tudi odslej še zdaj pa zdaj katerikrat oglejski višji duhovniki po opravkih v naše kraje, a vendar ne tako pogostokrat, kakor je bilo to poprej navadno. Tako je bilo vsaj nekaj pridobljenega.
Misli na ustanovitev posebne nadškofije pa avstrijski nadvojvodi navzlic vsemu upiranju patriarhov in Benečanov vendarle niso opustili. Nalašč zato je poslal nadvojvoda Ferdinand leta 1615. v Rim novomeškega prosta Alberta Pesslerja, ki se je v tej stvari mudil celo več let v Rimu. Opravil pa ni nič. Bene-čanskrt vlada je umevala prekrižati vsa taka prizadevanja.1)
Minilo je potem malodane celih stoinpetdeset let, ko se stvar ni pomeknila ni za pičico dalje. Šele ko je jela v 18. stoletja nekdaj tako mogočna beneška republika vedno hitreje pešati, je iz-poslovala cesarica Marija Terezija pri papežu Benediktu XIV., da je leta 1751. razdrl starodavni in častitljivi patriarhat ter iz njega napravil dve nadškofiji: videmsko in goriško. Videm-ski je prisodil vse italijanske pokrajine prejšnjega patriarhata, goriški pa avstrijske.2)
Prvi goriški nadškof je bil grof Karol Attems, brat tedanjega ljubljanskega škofa.
Zedinjenje vseh kranjskih farä v eno samo škofijo. Avstrijski vladi se je odvalil težek kamen od srca. Zdaj šele je mogla po vseh svojih deželah tudi v cerkvenem oziru ukreniti to, kar se ji je zdelo umestno, in odpraviti marsikatero neugodnost, ki so se zaradi nje pritoževali avstrijski verniki že stoletja in gtoletja.
Na Kranjskem sta uspešno cerkveno pastirjevanje ovirali posebno dve neugodnosti. Prvič je bila kranjska dežela v cerkvenem oziru preveč razkosana in razcepljena tako, kakor malo-katera druga, drugič pa so bile kranjske fare večinoma mnogo prevelike.
Razkosana je bila kranjska dežela med tri škofije. Največ cerkva in duš je štela seveda 1.) goriška nadškof ij a, ki je stopila le na mesto prejšnjega oglejskega patriarhata ter prevzela vse njegove fare, 111 velikih in 165 malih ali podfara s 177.200 ljudmi. Za njo seje vrstila 2.) ljubljanska škofija s 40 velikimi in 59 malimi farami in 86.500 ljudmi. Naj-
») Klun, Arhiv II. in III., 99. ') Zgodovinski zbornik, 184.

manjša je bila 3.) tržaška škofija z 8 velikimi in 20 malimi farami in 19.100 ljudmi.
Tolika razkosanost v tako majhni deželi ni bila dobra. Zato so kakih dvajset let po ustanovitvi goriške nadškofije pričele cerkvene in posvetne gosposke temeljite, ali jako zamudne obravnave, kako bi bilo mogoče tudi v cerkvenem oziru združiti vso Kranjsko deželo v eno celoto. Te obravnave so težile na to,da se vse kranjske fare spravijo pod eno škofovsko palico. Tega težavnega dela se je lotil leta 1773. ljubljanski škof grof Karol Herberstein, ki ga je pri tem krepko podpirala Marija Terezija, po njeni smrti pa njen sin Jožef II.
Hkratu s temi obravnavami so se vršile tudi še neke druge. Razpravljaje nekdanje cerkvene razmere smo že večkrat nagla-šali, da je bila marsikatera kranjska fara mnogo prevelika, čeprav se je zdaj ta zdaj ona že razkrojila in razcepila v več manjših. Slišali smo tudi, kako so se farani mnogokrat že stoletja pritoževali v tem oziru.
Cesar Jožef II. je izprevidel, da se ne pritožujejo po nepotrebnem, in da se mora vsekako kaj ukreniti. Že drugo leto svojega vladanja leta 1782. je izdal ukaz, veljaven za vse avstrijske dežele sploh. Po tem ukazu se je imela v razdelitvi fara izvršiti temeljita izprememba. Toda kdo naj nosi stroške, ki jih zahteva vsaka novoustanovljena fara? Farani povsod tega niso mogli, podružnice, namenjene, da se povzdignejo v tare, pa še manj, ker so bile večinoma revne in brez svojega imetja; stroškov pa se je bilo bati velikih. Poslopij ali hiš, kamor bi bili lahko spravili pod streho župnika, ali če je bilo fari namenjenih več duhovnikov, tudi še kaplane, pri podružnicah po navadi ni bilo. Skoraj pri vseh je bilo torej treba zidati nova župnišča. Vrhu tega so bile podružne cerkve ali premajhne, ali v tako slabem stanu, da je najbolj kazalo jih podreti do tal, ali pa vsaj temeljito prezidati.
Ali to so bile še najmanjše skrbi! Z dobro voljo bi se bil naposled že na kak način nabral potrebni denar. Mnogo bi bilo zaleglo tudi prostovoljno dovažanje zidarskega gradiva, lesa in razna sam6težna dela faranov. Toda s kakšnimi sredstvi pa naj se vzdržujejo pozneje župnik in njegovi kaplani?
Cesar Jožef je ukazal, da se potrebni denar vzemi iz versk ega zaklada.
Verski zaklad je bil cerkveni denar, iztržen za velikansko imetje onih kranjskih samostanov, ki jih je cesar Jožef II. dal zapreti, njihova posestva pa poprodati. Najprej (leta 1782.) je zadela ta usoda kartuzijanski samostan v Bistri poleg Ljubljane, nunske samostane sv. Klare v Ljubljani, v Škofji Loki in v Mekinjah, pa samostan dominikank v Velesovem (Velesalu). Starodavni in preimenitni stiški samostan so zaprli leta 1784., še tisto
leto pa tudi oba avguštinska samostana v Ljubljani. Zadnji je prišel na vrsto bogati cistercijanski samostan v Kostanjevici na Dolenjskem. — Za imetje teh samostanov so iztržili blizu 800.000 gld. Ta denar je dal cesar posebej naložiti in ga posebej oskrbovati. To je bil „verski zaklad." Odmenil ga je za cerkvene potrebščine. Iz verskega zaklada naj se doda, kolikor utegne zmanjkati kaki fari pri ustanavljanju.
S tem ukazom se je zelo ustreglo Kranjcem. Neštevilno prošenj za ustanovitev novih farä je odslej kar dežilo v cesarske pisarne. Skoraj pri vsaki podružnici so želeli, da bi dobili svojega župnika, a če že tega ne, pa vsaj svojega kaplana.
Kajpada so se oglasili tudi Ljubljančani po posameznih delih mesta in po predmestjih. Ustanovile so se tedaj: šentjakobska, frančiškanska in trnovska fara. Ustanovitev vsakatere izmed njih se dotika več ali manj sv. Petra.
Obravnave, kako združiti vse kranjske cerkve pod enim škofom, pa skrb, kako razdeliti in razcepiti prevelike fare v več manjših, vse to je napravljalo škofu Herbersteinu neznansko veliko dela. To so bili tudi zadržki, da se šentpeterska fara še več nego šestindvajset let ni uredila tako, kakor je bil želel Schilling.
Schillingovo'oporoko je cesarska vlada na Dunaju sprejela in potrdila dne 4-julija 1758. Dne 3. marcija 1775 pa je določila, da dobi naša fara pet iz dohodkov Schillingove ustanove plačanih duhovnikov kaplanov; prvi med njimi pa oskrbuj tudi Schillingovo ustanovo ter se zato imenuj „direktor ali upravitelj Schillingovega imetja". Schilling je bil namreč zapustil razen gotovega denarja v obligacijah tudi mnogo pohištva in nekaj zemljišč, katera je vlada ukazala sicer poprodati, kar pa se iz več vzrokov ni zgodilo. Za oskrbovanje Schillingove ustanove je dobival prvi kaplan ali direktor po 150 gld. priboljška. Veljavna pa je postala ta naredba šele dne 14. oktobra 1778. Leto pozneje je dobila naša fara določeno ji število duhovnikov. Z dvema vikarjema vred jih je bilo odslej sedem. Vikarja Ignacij Federer in Filip Zupančič sta ostala pri sv. Petru še do leta 1785.
Prvi upravitelj ali direktor Schillingove zapuščine je bil slavnoznani in učeni Juri Japelj. Rojen leta 1744. v Kamniku, kjer je bil njegov oče imovit pek in hišni posestuik, je hodil Japelj v latinske šole k jezuitom v Ljubljani, kjer ga je njegov sošolec grof Karol Hohenwart seznanil z najodličnejšimi ljubljanskimi rodbinami. V bogoslovje je stopil Japelj v Trstu ter dobil ondi tudi prvo službo kot kaplan pri sv. Antonu. Tu se je priučil italijanskemu, francoskemu in angleškemu jeziku. Fran-
cosko je govoril tako gladko, da so ga Francozje, prišedši leta 1805. in 1809. kot sovražniki v naše kraje, imeli za svojega rojaka. Toda nad vse je Japlja veselil slovenski jezik, za katerega je ves gorel. Že takrat je sklenil posvetiti vse .svoje moči slovenščini, ki je bila tačas jako zanemarjena in se ni zanjo razen par učenih mož zanimala nobena živa duša. Zato je škof Herberstein zelo ustregel Japlju, ko ga je leta 1775. poklical za svojega tajnika in dvornega kaplana v Ljubljano. Pozval ga je v Ljubljano o času, ko so se gosposke po ukazu cesarice Marije Terezije prav iskreno pečale z osnovo novih ljudskih šol. Teh je do takrat pomanjkovalo povsod po Avstriji. Na Kranjskem niti vsako mesto ni imelo svoje ljudske šole. Na Dunaju so jih osnovali že par let poprej in tam je imel naš rojak Blaž Kumerdej priliko opazovati, koliko utegnejo koristiti ljudstvu prav in dobro uravnane ljudske šole. Zato se je na vso moč potezal za to, da se v ljudskih šolah na Kranjskem poučuj v materinem slovenskem jeziku. Le tedaj je pričakovati od šol dobrega sadu. A Slovenci niso imeli do tedaj niti ene šolske knjige. Zato se je obrnil Kumerdej do škofa in njegovega dvornega kaplana Japlja, ki je na škofovo prigovarjanje spisal prvo šolsko knjigo: „Ta velki Catekismus s' prafhanjami inu odgovorni, 1779."
Ko je škof Herberstein videl, kako izvrstnega delavca ima za slovenščino, mu je naročil prevod sv. pisma na slovenski jezik. Naša duhovščina ni imela dotlej za cerkveni pouk ljudstva niti najpotrebnejših knjig. Skoraj neverjetno je, a vendarle res, da si je pomagala z luteranskim sv. pismom, ki gaje bil dvesto let poprej izdal Juri Dalmatin. Japelj se je lotil naročenega dela. z največjo gorečnostjo. Razen Blaža Kumerdeja so mu pomagali tudi mnogi drugi vneti možje tako, da je mogel že leta 1784. izdati prvi zvezek sv. pisma nove zaveze. Pozneje je do leta 1802. preložil polagoma vse sv. pismo ter si s tem delom pridobil med slovenskimi slovečimi možmi eno najodlič-nejših mest. Dovršil pa sv. pisma ni pri sv. Petru, ampak na Jezici, kamor je bil odšel leta 1787. in sicer precej potem, ko je bil umrl njegov dobrotnik in podpiratelj škof Herberstein.
A do Japljevega odhoda leta 1787. so se izvršile v šentpeterski fari velike izpremembe. Izločile so se iz nje štiri nove fare: Pri Devici Mariji v Polju, na Javorju, na Ježici in v Rudniku; dve drugi: frančiškanska v Ljubljani in fara na Dobrovi pa sta dobili od sv. Petra večino svojih faranov. Nadalje je dobila šentpeterska fara leta 1785. svojega prvega župnika — do takrat se je Japelj imenoval „direktor" ali upravitelj Schillingove zapuščine — ter je bila za nekaj let povzdig-njena celo v dekanijo.
Zadnje iz šentpeterske izločene fare.
Nova fara pri Devici Mariji v Polju leta 1783. Cerkev so imeli v Polju že leta 1325.,*) torej pred več nego petsto leti. Krog cerkve se je razprostiralo pokopališče s kapelo sv. Duha. Najbrže je bila tudi ta že jako stara. Slaba pa je bila vsekakor, ker so jo morali leta 1783. podreti.
Nekdaj je bila pri Devici Mariji v Polju imenitna božja pot, kamor so hodili Ljubljančani jako radi. O Mariji Snežnici dne 5. septembra vsakega leta so vodili jezuiti iz šentjakobske cerkve v Ljubljani veliko procesijo v Polje. Spomini na to božjo pot so se tam pa tam ohranili do današnjega dne. Od sv. Petra pa do Device Marije v Polju je stalo namreč dvanajst postaj ali znamenj Marijinih potov. Podobe v teh znamenjih so bile baje prav lepe. Postavili so jih bili leta 1711.2)
Nekemu ljubljanskemu duhovniku, vnetemu častivcu Matere božje, se je namreč prikazala Marija ter mu razodela, kako zelo bi se bilo ustreglo njej in njenemu sinu, če bi se njej na čast napravila in postavila znamenja njenih najimenitnejših potov. Po dogovoru s tovariši in nekaterimi ljubljanskimi svetnimi gospodi so sklenili častivci Marijini postaviti dvanajst znamenj ali postaj po zeleni poljski poti, ki je od sv. Petra vodila skozi Vodmat, Selo, Moste in Studenec v Polje.*) Razen dveh postaj, prve in četrte, stoje še dandanašnji vse.3) Prvo, ki je stala pred šentpetersko cerkvijo na voglu pokopališkega ozidja so podrli pred kakimi dvainštiridesetimi leti, ko so razširjali cesto v Zalog, četrto postajo pa že mnogo prej — pred oseminsedemdesetimi leti. Stala je „na fabriki" nasproti sedanjemu karmeliškemu samostanu. Upodobljena je bila v njej Marijina pot iz Nazareta v Betlehem. V dveh znamenjih, — v petem (v Mostah poleg hiše št. 21) in v sedmem (na samoti na moščanski „gmajni"), ni zdaj nobene podobe. V treh znamenjih in sicer v znamenju nasproti „Zupanove" -hiše v Vodmatu, v znamenju na Selu nasproti Slapničarjeve hiše, kakih sedemdeset korakov vstran od ceste v Zälog in v znamenju na Studencu poleg Gromove hiše št. 13 so nekdanje podobe nadomeščene z novimi. Le pet postaj kaže še po starih podobah posnete in prenovljene slike.
0 Mitt. 1844, 85.
•') Mitt. 1852, 37.
*) Zidati so jih jeli mpseca julija 1711 in jih dovršili v treh mesecih. Matere božje prikazen je imel jezuit o. Andrej Schweiger, ki je tri dni po dovršitvi postaj v umrl. On je za zidanje pridobil tedanjega šentpeterskega vikarja Janeza Skrpina, ki je izdal leta 1713. tudi knjigo v nemškem jeziku na proslavo novih Marijinih postaj. (Izv. X, 168; XI, 165).
») Izv. VIII, 36—40.

Za napravo nove fare pri D.evici Mariji v Polju je odstopil sv. Peter dvanajst vasi: Polje z Vevčami, Snebrije, Görenjo in Spodnjo Zadobrovo s podružnico sv. Tomaža, Zalog, Gorenji in Spodnji Kašelj s podružnico sv. Andreja v Gorenjem .Kašlju, Besnico, Slape, Studenec in Fužine. Tudi v Slapih so imeli majhno cerkvico sv. Jakoba, ki je pa dandanašnji ni več, zato ker jo je dala gosposka že leta 1789. zapreti ter jo je na javni dražbi prodala. Od starosti in ker se najbrže dolgo časa ni nihče zmenil zanjo, je bila vsa razmikastena in počena od vrha do tal. Bati se je bilo, da bi se vsak čas sama ne podrla. Kako malovredno je bilo njeno zidovje, se vidi že iz tega, ker je gosposka cenila cerkvico samo na 65 gld. Na javni dražbi pa je iztržila zanjo vendarle 100 gld. Kupil jo je neki Antonio Silva, ki je imel blizu tam tvornico za lončene pipe (fajfe). Prezidal je cerkvico ter jo porabil za svoj obrt.
Iz imenovanih dvanajstih vasi sestavljena nova fara v Polju je štela v 261 hišah 1172 duš Dandanašnji je število tamošnjih faranov trikrat tolikšno, namreč 3546 *), čeprav fari od takrat ni prirastla niti ena vas več, nego se je leta 1788. ločila od nje celo še Besnica in se pridružila Št. Lenartu. Tako zelo se je pomnožilo prebivavstvo med tem.
Nova fara je dobila samo enega duhovnika, župnika, ki pa je kmalu potem prosil, naj mu dajo za pomoč tudi še kaplana. A vlada mu je odgovorila, da mu ga ni treba, zakaj fara ne šteje več nego 1172 duš, leži vsa na ravnem ter se ne razteza niti eno uro daleč.1)
Prvi župnik se je zval Anton Klementini, ki ga nahajamo par let poprej kot zakristana pri sv. Petru.2)
Ker se bomo v naslednjem mnogo pečali s posvetno gosposko, zato se mi zdi potrebno povedati na tem mestu, kaj je imela posvetna gosposka opraviti pri ustanavljanju novih fara. Ta gosposka se je imenovala okrožni urad (Kreisamt), a ker jo je ljudstvo zvalo „kresijo", ostanimo tudi mi pri tej, čeprav ne popolnoma slovenski besedi.
Kresija sicer ni bila najvišja gosposka v deželi, ampak je bil to gubernij; toda z gubernijem farani in župniki niso prihajali v dotiko. Opravili so vse le pri kresiji. Kresija je oskrbovala tudi verski zaklad, o katerem vemo, da je^ cesar Jožef II. ukazal gospodariti ž njim do skrajne varčnosti. Še več! Ko se je leta 1789. kot zaveznik ruske carice Katarine II. zamotal v vojno s Turki, je odredil celo, da se iz verskega zaklada ne porabljaj za cerkvene namene niti krajcar več.
*) Po „Catal. cleri" za leto 1903.
Mestni arhiv ljublj.: Kreisaintsakten fasc. IX.
2) Glej krstne knjige.
Cesar ga je potreboval za vojno. Verskega zaklada (vsaka dežela je imela svojega in ga ima tudi še zdaj vsaka) se cesar Jožef II. sicer ni še dotaknil, toda če bi se mu morebiti vsi denarni studenci posušili, nameraval je za vojskovanje potrebni denar izposoditi si iz verskega zaklada.
Z dnho\skimi rečmi seveda kresija pri ustanavljanju novih farä ni imela nič opraviti. To je poskrbel škof in njegova škofijska duhovščina; kar pa je bilo denarnih poslov, so šli vsi skozi njene roke. In takih skrbi ni bilo malo, kar bomo videli kmalu.
Mala fara ali kaplanija sv. Ane na Javorju. Javor je od sv. Petra dobre tri ure oddaljena vas, rajši še več. Ni čuda, da so si Javorci in njihovi sosedje po bližnjih vaseh želeli svoje fare. Sicer pa bodi naravnost povedano, da od leta 1736. dalje niso spadali več k sv. Petru, ampak k lipoglavski fari, ki se je bila tisto leto izločila iz šentpeterske. A Javorcem se je s tem malo ustreglo, da so bili ufarani v Lipoglav. Lipo-glav je bil pač bliže, toda pot do tjakaj je bila zelo težavna in neprilična, vrhutega pa je bil na Lipoglavem samo po en duhovnik in še ta najbrže ne zdržema zato, ker je imela fara premajhne dohodke. Prav zato je Ivan Jakob Schilling iz dohodkov sorŠke fare na Gorenjskem izločil za lipoglavskega župnika tistih 150 gld. na leto in tistih dvajset lakti gorenjskega platna na vsakih pet let. A niti ta prispevek ni zadostoval. Vse kaže, da je morala lipoglavska fara za nekaj časa celo prenehati, ne vemo pa, niti kdaj niti za koliko časa je prenehala. Toliko pa je gotovo, da jo je bilo treba leta 1787. ustanoviti zopet kakor iznova. A lipoglavski župniki so se tudi potem še venomer pritoževali, da jim nikakor ni več izhajati.
Po takem iazumemo prav lahko, da so si Javorci in njihovi sosedje želeli svojega gospoda; a jih je bilo za svojo faro premalo — samo 550 duš. Toda kar jim je primanjkovalo števila, so nadomestili s svojo vnetostjo za stvar. Cerkev so pač imeli, toda kakšno! Vlada jim je obljubila, da bo začela o novi fari govoriti ž njimi šele tedaj, ko se zavežejo, da staro cerkev, pravo razvalino, podero in sezidajo novo. Javorci se niso ustrašili; pomišljevali se niso kar domalega nič, ampak takoj odgovorili, da jo podero, čeprav jim je cesarski inženir izračunil, da jih bo nova cerkev prav po malem računjeno stala 1941 gld. 18 kr.
Treba pa je bilo Javorcem tudi župniškega doma, za katerega bi bilo po inženirjevem računu vzeti tudi še najmanj 952 gld. 28 kr. v roke. Tudi to jih ni oplašilo. Obljubili so ves za obe zgradbi potrebni kamen in les in vso vožnjo zastonj. Kar bo pa treba denarja, pričakovali so ga od verskega zaklada.
A na verski zaklad so se zanašali po vsej deželi, zakaj takrat so se istočasno in po vsej deželi ustanavljale nove fare.
Verski zaklad je ginil, kakor bi ga jemala slana. Zato je ukazal cesar uradnikom, ki so ga oskrbovali, še predno se je bij zapletel v vojno s Turki, naj oprezno gospodarijo ž njim. če je le mogoče, naj iztaknejo denar kje drugje, verskemu skladu pa naj prizanašajo, kolikor le največ morejo. Iz verskega zaklada naj jemljo denar le v skrajni sili in le tedaj, če si res že nikakor ne morejo pomagati drugače.
V kresiji so izpolnovali take ukaze z največjo natančnostjo. Ako so bili tudi v vseh drugih rečeh tako vestni, si je smel cesar Jožef II. čestitati in reči, da tako dobrih uradnikov nima noben drug vladar več.
Pri takih razmerah se je Javorcem zavlekla ustanovitev nove fare za dalje časa, za par let, čeprav je živel njihov župnik, neki kapucin Peter Rozman, že od leta 1785. med njimi, precej od tistega časa dalje, ko se jim je dovolila fara. Stanoval je v slabi kmečki hišici; zakaj Javor je bila tedaj zelo revna vas. Svojo plačo 300 gld. je dobival iz dohodkov Schil-lingove ustanove zato, ker je bil Javor poprej šentpeterska podružnica. Gospodje pri verskem zakladu so razlagali namreč stvar tako, da mora mati fara, sv. Peter, vzdrževati vse iz nje nastale nove fare.*)
Ubogi župnik je bil na Javorju tako na slabem, da je samo zbog reve leta 1788. obolel ter se odpovedal službi. Na njegovo mesto so poslali šentpeterskega kaplana Petra Zupana, ki pa tudi ni ostal dolgo tu, ampak odšel, ko se mu je že leta 1789. posrečilo dobiti faro Veliko dolino na Dolenjskem. Od tega časa, od dne 2. avgusta 1789 pa do 1. marcija 1790, je bil Javor brez duhovnika.
Javorci so se pri takih izkušnjah začeli prav po pravici bati, da obljubljene in že leta 1785. dovoljene fare naposled vendarle ne dosežejo. Na vsa svoja moledovanja niso dobili od gosposk nikoli nobenega odgovora, ali pa takega, da niso vedeli, kam ž njim. Zato so sklenili, da ne bodo več čakali, ampak se lotili zidanja cerkve in župnikovega doma kar na svojo pest. Naj se potem stvar izteče, kakor se hoče?
Ko je bila gosposka izvedela o tem, jim je sporočila še med zidanjem, naj nikar ne pričakujejo, da bi jim povrnila le en krajcar tistih stroškov, ki si jih napravljajo brez njenega dovoljenja. Ali ko sta bita cerkev in župnišče leta 1790. dodelana, vendarle vlada ni ostala pri svojem žuganju ter je dovolila, da se za poravnanje dolga, ki so ga bili napravili Javorci, vzemi iz Schillingove ustanove 1000 gld. Kaj bi bili pač počeli, ko bi Schillinga in njegove ustanove ne bilo na svetu! Ob vsaki priliki se je kaj odščipnilo od nje.
*) V pisateljevem rokopisu je tu vrzel — ena stran je prazna.
Dne 1. marcija 1790 so dobili Javorci novega župnika, kapucina Viljema Luznerja, ter ga slovesno inštalirali. A dolgo ni ostal v Javorju. Obolel je tudi on ter o svečnici leta 1793. odšel nazaj v Ljubljano v samostan, kjer je umrl še tisto leto.
Naslednik mu je bil France Šavnik, s katerim so se pa Javorci — nevem zakaj — sporekli tako hudo, da ga je posvetna gosposka premestila nekam drugam, Javorcem pa vzela faro. Tedaj pa se je potegnil zanje škof ter dejal, da bi se jim zgodila s tem vendarle prevelika krivica, zakaj sezidali so župniški dom prav čisto iz svojega ter tudi za cerkev mnogo šteli.
To jim je rešilo faro (dne 12. novembra 1794). Na Šav-nikovo mesto je poslal škof dne 4. svečana 1795 nekega Franceta Demšarja.1) Zdaj šele lahko rečemo, da je bila javorska fara res ustanovljena.
Dobrunjska fara. Manj sreče ali pa manj vnetosti so imeli Dobrunjci. Fara jim je bila dovoljena leta 1787. Napravili so jo iz sedmih vasi: iz Dobrunj, Gorenje in Spodnje Hrušice, iz Bizovika, Zavogelj, Zadvora in Podmolnika, ki je dotlej spadal pod Lipoglav.
A dobrunjski fari je bil odmerjen le kratek obstanek, čeprav je imel ondotni župnik Filip Demšar dovolj opravila, zakaj fara je štela nad 900 duš. A že čez par let so ga odposlali nekam drugam, dobrunjsko faro pa razdrli in njene vasi pridelili sosednjim faram. Podmolnik, Zadvor, Zavoglje in Dobrunje so dali sosednji fari v Sostrem ali pri Sv. Lenartu, kateremu seje vrhutega pripisala o tej priliki tudi še Besnica, izločena iz poljske fare. Bizovik in obe Hrušici pa je vzela zopet šentpeterska fara nazaj in so še zdaj pri njej.
Kaj je bil vzrok hitremu koncu dobrunjske fare, mi ni znano. Premajhni njen obseg ali premajhno število duš tega nista zakrivila. Javor je bil v obeh ozirih za polovico manjši. Skoraj gotovo se ne motimo, če rečemo, da se je fara razbila ob denarnem vprašanju in ob tem, da Dobrunjci niso bili tako vneti kakor Javorci, ter niso marali za novo faro dosti šteti, ali pa nič.
Fara na Je žic i. Še z večjimi težavami se je ustanavljala fara na Ježici, ki jo je višja gosposka (gubernij) dovolila leta 1787. Cerkev se je nahajala na Ježici že poprej ter je bila že Bog ve koliko stara; a za farno cerkev je bila mnogo premajhna. Imela je prostora kvečemu za 200 ljudi, nova fara pa je štela blizu 800 duš, bivajočih na Ježici, v Klečah, Savljah, Mali vasi in v Stožicah. Iz teh petih vasi so sestavili malo faro ali lokalijo na Ježici, pri kateri pa razun cerkvice, a še te
') Vse na ustanovitev javorske fare nanašajoče se listine glej v ljublj. mestnem arhivu: „Kreisamtsakten".

premajhne, ni bilo nič za faro potrebnega, tudi stanovanja za župnika ne, čeprav ga je gosposka poslala na Ježico še tisto leto, precej ko je dala dovoljenje za ustanovitev nove fare.
Prvi župnik na Ježici je bil naš slavnoznani Juri "Japelj, do takrat direktor in dekan pri sv. Petru. Ker je oskrboval obenem tudi še nadalje Schillingovo, takrat še davno ne urejeno zapuščino, imel je tudi na Ježici še naslov in dohodke „direktorja".
Japelj, ki se mu je pustila tista plača, kakršno je imel pri sv. Petru (500 gld.), se je preselil takoj po svojem imenovanju na Ježico. Od sv. Petra, z velike mestne fare, ki je bila vrhu-tega takrat še tudi dekanija, pa na Ježico, na kmete, na novo faro, ki je pravzaprav še bilo ni, ampak jo je bilo treba šele napraviti! To je bila velikanska izprememba, posebno če pomislimo, da Japelj niti vedel ni, kje bo stanoval. Nehote se človeku vsiljuje vprašanje: pa saj Japelj ni zagrešil česa, pa ga saj niso poslali na Ježico za kazen? Nikakor ne! Japelj je šel prostovoljno tja zgolj dobri stvari na ljubo. Službujoč pri sv. Petru je imel dovolj prilike upoznati, da se. bo ustanovitev nove fare na Ježici zaradi ubožnosti ondotnih prebivavcev zadevala ob velike zapreke in težave. Iz računov za prejšnje (1786.) leto je bilo razvidno, da ima cerkev samo 318 gld.4874 kr. imovine. S tem pa naj bi se zidal župniški dom in se povečala stara ali pa zgradila morebiti celo še čisto nova cerkev? Japlja so čakale na Ježici velike skrbi, in vendar je šel tjakaj. Blagodušni mož se je res žrtvoval s čudovitim zatajevanjem samega sebe, posebno če pomislimo, da bi mu bila ostala njegova plača tudi, če bi ne bil šel na Ježico, zakaj onih 500 gld. je dobival edino le za oskrbovanje Schillingove ustanove.1)
Prva in menda dosti velika skrb je bila: kje vzeti denar za župniški dom. To vprašanje je napravljalo tudi na Ježici take skrbi, kakršne marsikje drugod, in tudi na Ježici so se vednega odlašanja in zavlačevanja siti farani lotili naposled zidanja na svojo pest. Prepustili so za župniški dom potrebni prostor fari zastonj ter brezplačno zvozili skupaj vse, kar je bilo potreba za zgradbo. Les je dala mati šentpeterska fara iz svojih gozdov na Rožniku, stavbnega mojstra in druge rokodelce pa so razen delavcev in težakov odrinili na čakanje.
Seveda se je vršila ta stvar prav po polževo. Minila so skoraj štiri leta. Ves ta čas je moral nekdanji šentpeterski dekan, prejšnji škofov dvorni kaplan Juri Japelj bivati v borni, na pol podrti in vrhutega od stavbišča še precej oddaljeni kmetiški
') To so bili o priliki v kresiji tudi kar naravnost povedali: Jappel bezieht die 500 fl. 1) nach dem Wunsche und Willen des Stifters, 2) weil er die Pfarre Jeschza umsonst versieht." Kreisamtsakten fasc. X.

hiši. In vendar ni mrmral radi tega, ampak voljno prenašal vse sitnosti. Vkljub vsem neprilikam ga nikdar ni zapustila dobra volja in še mnogo let po njegovi smrti so se ga na Jezici spominjali s spoštovanjem in veseljem.
Zidanje župniškega doma in vse dotične račune je vodil Japelj sam ter zidal tako varčno in razumno, da ga je zato pohvalila celo gosposka, ki kaj takega ni storila rada, posebno tedaj ne, ako so se lotili farani kje kake stvari samovoljno in brez njenega privoljenja. To pa so bili storili Ježani. Ali gosposka je bila potolažena, ko je videla, da se je vsled razumnega gospodarstva Japljevega izdalo za zidanje celo manj, nego je preračunila ona sama in njen cesarski inženir. Namesto pre-raČunjenih 1560 gld. je stal župniški dom samo 1293 gld. 35 kr.
In kdo je plačal to vsoto ? Kdo drugi seveda, kakor Schil-lingova ustanova!
Dozidan je bil župniški dom leta 1791.1)
Med tem pa so se vršile tudi obravnave zaradi zidanja cerkve.
Iz kresije na ogled poslanemu stavbnemu mojstru Pragerju se je naročilo, naj pogleda in poroča, ali bi se ne dala morebiti stara cerkvica prezidati; poroča naj, koliko njenega zidovja in morebiti še drugega kaj bi se moglo porabiti za novo cerkev, če je sedanja res na vsak način premajhna.
Prager je poročal, da zidovja ni mogoče porabiti domalega nič; kar se pa drugih stvari tiče, bi bili za rabo kvečemu dve nikakor ne napačni sliki, ena v velikem, druga v stranskem oltarju. Vse drugo pa ni prav za nobeno rabo, še zvonova ne. Eden tehta tri, drugi pa pet stotov, a je ubit. Pa naj bi bil cel, bi se slišal kvečemu komaj v sosednjo vas, nikakor pa ne po vsej fari. Treba je novega najmanj kakih 14 ali 15 stotov težkega.
Ker je bil Japelj pri zidanju župniškega doma dokazal, kako premišljen mož je' in da obrača krajcar po desetkrat, predno ga izda, zato mu je naročila gosposka, naj on napravi načrt ali obris za novo cerkev. Japlju je bilo dobro znano, da je veljala v kresiji varčnost za prvo in najlepšo čednost, s katero se ponašaj človek. Zato je napravil načrt, po katerem bi se bilo zidovje stare cerkvice porabilo skoraj vse. Prizidalo pa bi se toliko, da bi prenovljena cerkev zadoščala popolnoma. Toda ta Japljev načrt gospodom v kresiji ni bil po godu, zato ker so- bili vsled Pragerjevega poročila sklenili, da se stara cerkev poruši do tal. NaroČili so Japlju nov načrt za popolnoma novo cerkev.
') Vsi na to zidanje nanašajoči se podatki in računi se nahajajo v ljubljanskem mestnem arhivu med „Kreisamtsakten", fasc. IX.
Kdo bi bil tega bolj vesel, nego Japelj? Napravil ga je, toda gosposka mu ga je vrnila prav tako, kakor prvega, pa iz drugega vzroka. Bil je predrag. Jurju Japlju, možu finega, izobraženega ukusa, je bila lepota in dostojnost nameravane hiše božje v prvi vrsti na mari. Koliko bo stala, o tem ni vpraševal, Češ pri takih zgradbah denar ne sme prihajati v poštev, celo pa ne sme prihajati v prvi vrsti v poštev. Zato se je v svojem ugovoru nejevoljen skliceval na to, da leži Ježica ob veliki cesti, koder se je takrat kar trlo voznikov in tujih ljudi. Gospodje v kresiji naj vendar pomislijo, da se bodo v novi cerkvi ustavljali tujci, ki so videli že nekaj sveta. Ali naj se izšušmari kaka zgradba, da se bodo zgledovali nad njo in Kranjce po svetu čez zobe vlekli?
Po Japljevem načrtu naj bi bila cerkev posebno znotraj nekoliko ličnejša, nego so jih tedaj navadno gradili po kmetih. Imela naj bi doprsni zid, ob stenah pa v grškem (jonskem) slogu izvedene stebre ali pilastre. Če gospoda misli, da ta stvar podraži cerkev res tako zelo, no, pa naj se v božjem imenu pilastri opustel Sicer pa načrt ni kar nič pretiran za farno cerkev, ker je natančno posnet po kmetiški cerkvi, ki niti farna cerkev ni, ampak le podružnica, namreč po cerkvici na Rožniku pri Ljubljani.
Toda Japljevi ugovori niso obveljali. Po njegovem načrtu izvedena cerkev bi bila stala 16.424 gld., kar je bilo gospodi v kresiji od sile preveč. Zato so zavrgli Japljev načrt ter svo-jemu, cesarskemu inženirju naročili, naj napravi drugega. Ta je poznal duh, ki je vel takrat po cesarskih pisarnah. Po njegovem načrtu je imela nova cerkev stati kvečemu 2000 gld. No, to pa je bilo celo varčnim oskrbnikom verskega zaklada preveč skoparjeno. Po dolgem odrivanju in odlašanju, računanju in premišljevanju so se naposled odločili za cerkev, ki naj bi stala 5067 gld. 58 kr.
Japelj ni dočakal, da bi se bila začela zidati cerkev na Jezici, odšel je poprej na svojo novo faro v Naklo (leta 1795.).
Njegov naslednik je bil šentpeterski kaplan dr. Anton Traven1), ki se je zavzel za novo cerkev prav z Japljevo gorečnostjo ter dosegel, da se je z zidanjem pričelo leta 1798. Stroške so razdelili. Nekaj so jih prevzeli farani, nekaj stotakov je bil prigospodaril in nabral neutrudno delavni Japelj, nekaj so jih pokrili iz verskega zaklada, največ pa so jih zvrnili seveda na Schillingovo zapuščino, iz katere se je plačeval tudi župnik s 350 gld., dasi mu je šlo po postavi 400 gld.; toda v
') Faro na Jezici je dobil dr. Traven najbrže po priporočilu Japljevem zato, ker mu je pomagal sloveniti sv. pismo.
kresiji so dejali, da on ni drugega, kakor šentpeterski kaplan, le da službuje na Ježici namesto pri sv. Petru.
Dozidana je bila cerkev na Ježici leta 1802. Dostaviti nam je le še nekaj malega! Župnik na Ježici ni imel razen onih 350 gld. prav nobenih drugih dohodkov, „sondern nur trockene Rente", ako ne štejemo k dohodkom seveda tudi brezplačnega stanovanja, hleva, gospodarskega poslopja, dveh vrtičev in vodnjaka. A 350 gld. ni bila postavna plača, manjkalo je do nje še 50 gld., katerih pa dr. Anton Traven od stiskačev v kresiji kar nikakor ni mogel izmoledovati, čeprav so mu po postavi šli. Tu je pomagala neka gospa Suzana Wollwitz, ki je napravila ustanovo z letnimi dohodki 150 gld. ter določila, da naj jih uživajo župniki na Ježici. Ali jih je dobival že dr. Anton Traven, ne vem, vsekako pa jih je dobival njegov naslednik Frančišek Pavlič, ki ga je vmestil tedanji šentviški župnik in dekan dne 2. septembra 1807
Na Ježici je ostala fara do leta 1819. To leto pa so jo odpravili ter jo naslednje leto (1820) uravnali kot pödfaro ali lokalijo. Drage in dolge francoske vojne so namreč zelo skrčile verski zaklad. Zato so ščedili s potroški, katerim je bil namenjen, na vso moč ter jih pristrigavali in zmanjševali, kjerkoli je bilo mogoče. Za francoskih vojen je prevzel verski zaklad tudi Schillingovo zapuščino ter 1. 1819. zmanjšal plače šentpeterskih kaplanov od 350 na 250 gld. To znižanje je zadelo seveda tudi župnika na Ježici, ki so ga šteli še vedno za šentpeterskega kaplana. Poprej vsaj s 350 gld. plačevani župnik se je moral zadovoljiti zdaj samo z 250 gld. plače. Da pa v kresiji s to odredbo ne bi trčili v postavo, so izpremenili Ježico v lokalijo, kar je ostala do leta 1837.
Sčasoma si je verski zaklad zopet opomogel. Torej so prelevili lokalijo Ježico leta 1837. iznova v faro ter plačevali zopet župniku plačo, kakršna mu je pristajala.
Fara v Rudniku. Ustanovitev te fare se je izvršila popolnoma gladko
V Rudniku se je nahajala cerkev vsaj že leta 1659., če že ne poprej.*) To posnemamo iz tega, ker so rudniški cerkveni ključarji imenovano leto prosili mestni magistrat za opeko, da bi mogli zidati nov žagrad.2) Leta 1755. pa so si Rudničani in k rudniški podružnici spadajoče vasi: Selo, Orlje, Laverca, Dolenja, Srednja in Zadnja vas sezidale novo sedanjo cerkev.
>) Kreisamtsakten IX.
*) Leta 1526. se nahaja med štiriindvajsetimi podružnicami šentpeterske fare tudi cerkev sv. Simona in Juda v Rudniku (zu Ruduikh), ki je morala državi v turški sili priskočiti na pomoč z enim bakrenim kelihom in 2. f. vin. (Izv. m. dr. V., 80.)	,
3) Gerichtsprotokoll der Stadt Laibach, leta 1659., fol. 17.
Že v prejšnjih časih so večkrat prosili, da bi se jim ustanovila samostojna fara, toda šentpeterski vikarji so jim vsak pot odbili prošnjo, ker jim je izpolniti niso mogli. Zdaj pa, ko so imeli Rudničani novo cerkev, so se zanašali kar za gotovo ter menili, da jim nikakor ne more izpodleteti. In vendar jim je, čeprav le za nekaj Časa, zakaj leta 1787. so vendar dobili faro. A iz prošnje, ki so jo vložili, se vidi prav dobro, da niso imeli nič kaj pravega zaupanja v svojo stvar. Ni čuda, ko so se že toli-krat ušteli! V tej prošnji so obetali, da ne bodo za zidanje župniškega doma nikoli nikogar nadlegovali. Zidali ga bodo s svojim denarjem. Potrebno gradivo imajo večinoma že vse na-voženo, kar pa še manjka, preskrbe takoj, ko dobe dovoljenje za faro.
Tudi kar se tiče dohodkov, so dejali, cerkev ni na slabem, zakaj minulo (1786.) leto je imela 1422 gld. 53 kr. imovine, nekaj v gotovini (586 gld. 54Y2 kr.), nekaj v obligacijah pri dež. gosposki (500 gld.), nekaj (291 gld. 32 kr.) razposojenega denarja, nekaj malega pa so ji kmetje tudi še za to in ono na dolgu, če se prišteje temu še cerkvena njiva, ki je cenjena na 221 gld. 27V2 kr., je vse cerkveno imetje vredno 1552 gld. 1972 kr. Potrosilo pa se je za cerkev lani samo 52 gld. 1 kr.1)
A strah Rudničanov je bil nepotreben. Vlada jim je brez vsakega ugovora dovolila faro še tisto leto (1787). Prvi rudniški župnik je bil neki menih o. Floribert Pogačnik. Plačeval ga je verski zaklad in sicer z dohodki, ki jih je odščipnil Schillingovi zapuščini ter jih potegnil nase.
To so bile zadnje fare, ki so se odcepile od nekdaj tako obsežne šentpeterske. Razen teh samostalnih farä pa je Sv. Peter odstopil še dvema farama mnogo svojih faranov: frančiškanski fari v Ljubljani in pa dobrovski fari.
Frančiškanska fara v Ljubljani. Do leta 1784. je spadal k Sv. Petru razen vsega šentpeterskega predmestja prav gori do špitalskega mostu in frančiškanske (prej avguštinske) cerkve tudi še ves tisti del mesta, ki so ga šteli takrat h kapucinskemu predmestju: Selenburgove ulice od nunske cerkve do Maliča, sedanja Zvezda, Wolfove in Prešernove (prej Slonove) ulice in Dunajska cesta (ob obeh straneh) do sv. Krištofa in Bežigrada. Pa tudi še ob gorenjski ali celovški (zdaj Marije Terezije) cesti na samem stoječe hiše n. pr. „Novi svet" (Neue Welt) so spadale tedaj še pod šentpeterski zvon.
Kapucinsko predmestje je bilo takrat še malo obljudeno. Na Dunajski cesti so segale njive ali vsaj vrtovi prav do ceste. Vseh skupaj ni bilo tu več, nego 16 hiš, v katerih je leta 1784. živelo 208 ljudi.
') Kreisamtsakten fasc. IX.
To predmestje bi bili takrat lahko imenovali kar naravnost samostansko predmestje, ker se je nahajalo tu na primeroma prav majhnem prostoru nič manj nego pet samostanov: dva ženska in trije moški. Izmed ženskih dveh samostanov stoji uršu-linski še; od samostana klarisinj ali nun sv. Klare pa se je do današnjih časov ohranilo le pritlično zidovje nekdanje klarisinj-ske cerkve, kjer peko vojaki zdaj svoj komis („na prefontu") nasproti hotela „pri Slonu". Tudi od treh moških samostanov sta propadla dva: od nekdanjega kapucinskega in diskalceat-skega samostana ni nobenega zidovja več. Kapucinski samostan so zaprli Francozje leta 1810. Sedanje ljubljansko izprehajališče sredi mesta, slavnoznana „Zvezda", je bil kapucinski vrt, ki so ga Ljubljančani leta 1821. na čast kronanim glavam, došlim takrat na kongres, izpremenili v to, kar je dandanašnji. Kapucinska cerkev je stala v dolenjem vogalu kapucinskega vrta nasproti staremu gledališču in deželnemu dvorcu. O bosonogih diskalceatih vemo že, da so sezidali svoj samostan tam, kjer se cesta z Gorenjskega izteka v Dunajsko. Bivali so v njem do leta 1786., ko je dosegla tudi nje ista usoda, kakor večino vseh drugih samostanov. Samostansko imetje je dobil verski zaklad, poslopje in cerkev pa je cesar Jožef II. namenil za deželno bolnico ter jo oddal usmiljenim bratom. Ostala je v nekdanjem diskalceatskem samostanu do zadnjega potresa, ko so podrli oba: cerkev in samostan.
Peti samostan v kapucinskem predmestju je bil samostan obutih avguštincev poleg cerkve Marijinega oznanjenja.*)
Dobrovi odstopljene vasi (leta 1787.). Na Dobrovi se je nahajala sloveča romarska cerkvica menda že pred petsto leti. Spadala je pod šentviški zvon. Kdor se hoče v tej stvari poučiti natančneje, beri „Zgodovino dobrovske fare", ki jo je leta 1893. spisal in izdal g. Anton Lesjak.
Dobrovska romarska cerkvica sicer ni bila velika, a je bila zaradi obilih čudežev, ki so se — kakor so pravili — dogajali ondi, v tolikem slovesu, kakor menda nobena druga na Kranjskem ne. O Valvasorjevem času, torej pred več nego dvesto leti, je bila tako obiskovana, da se je kak dan opravilo v njej po dvajset do trideset sv. maš. Ker se je zaradi tega nabiralo mnogo cerkvenih dohodkov, so se jeli Dobrovčani s početkom XVIII. stoletja vedno živahneje pečati z mislijo, da bi si sezidali novo, lepšo in večjo romarsko cerkev. In res so leta 1711. staro podrli, ter do leta 1716. sezidali sedanjo. Za to pobožno delo se je največ potrudil tedanji ljubljanski korar baron Fran-
*) Kako se je deloma iz šenklavške deloma iz šentpeterske fare ustanovila tu leta 1783. nova, sedanja frančiškanska fara, je popisal pokojni prof. Vrhovec obširno v Zborniku Slovenske Matice III., 148—158.
čišek Polhograjski ter nekaj let pozneje — leta 1723. — celo dosegel, da se je Dobrova odcepila od Šentvida ter se povzdignila v samostalno faro.
Med drugimi podružnicami, ki jih je Šentvid odstopil Dobrovi, se je nahajala tudi sv. Katarina v Topolu, od Dobrove skoraj dve uri oddaljena vas. Toda tik Dobrove so stale vasi, ki so pa spadale še vedno k Sv. Petru. A do Sv. Petra je bilo iz teh vasi najmanj poldrugo uro hoda, do Dobrove pa prav blizu. Iz Razor se na Dobrovo lahko dokliče; v Draževnik in Komanijo je le nekaj malega dalje; Podsmreko tudi ne potrebuješ čez četrt ure in do Kozarij, najbolj oddaljene teh petih vasi, se pride z Dobrove v pol ure tudi prav izlahka. K Sv. Petru pa so imeli ti ljudje tako daleč!
To je bila prav nenaravna razdelitev. Zato so leta 1787. sv. Katarino odpisali od Dobrove, jo z nekaterimi drugimi vasmi napravili za samostalno pödfaro, namesto nje pa Dobrovi pripisali one blizu nje stoječe šentpeterske vasi: Razore, Draževnik, Komanijo, Podsmreko s podružnico sv. Martina in Kožarje.1) Leta 1784. so našteli v teh petih vaseh 65 hiš in 424 ljudi.2)
Kozarčani in Šmarčani bi bili imeli pač radi svojo faro ter se pridružili Vičanom in Glinčanom, ko so ti prosili, naj se napravi na Viču vsaj kaplanija, o čemer pa v kresiji niso hoteli nič vedeti.
Do vasi, prepuščenih dobrovski fari, šentpeterski župniki niso izgubili precej vseh pravic. Ostalo jim je od njih še nekaj
štolnine in do leta 1853. tudi polovica bere 3)
* *
*
Pri kraju smo! Stara zgodovina šentpeterske fare je s tem končana. Z zadnjimi izločitvami je dobila naša fara leta 1787., torej pred nekaj več nego sto leti, tisto lice in tisto obsežnost, ki jo ima še dandanašnji. In zdaj šele je bilo mogoče tudi končno in za stalno uravnati in urediti Schillingovo zapuščino.
Končna ureditev Schillingove zapuščine.
Preostajajo nam le še tale vprašanja: Kaj in koliko je zapustil Jakob Schilling, kako se je gospodarilo do 1. 1802. z njegovo zapuščino in kam se je porabila, in kolika je dandanašnji ?
Kaj in koliko je zapustil Schilling? Ko je Schilling leta 1754. umrl, se je sestavila za cenitev njegove zapu-
') Šentpeterska kronika in Kreisanitsakten IX.
2)	Mestni arhiv ljubljanski fase. 80—81.
3)	Ant. Lesjak, Zgodovina dobrovske fare, str. 59.
ščine posebna cenilna komisija, ki sta ji bila člana tudi korarja : Krištof baron Ottheim in grof Karol Barbo.
Sehillingova zapuščina je obsegala nepremično in premično imetje.
Nepremično imetje je bilo:
1.)	vicedomska gilta v Šentvidu, ki jo je Schilling dne 8. junija 1726 kupil. Komisija jo je cenila na . . 21.500 gld.
2.)	k vicedomski gilti Pod pečjo spadajoči travnik, kupljen dne 5. aprila 1727, cenjen na........ 720 gld.
3.)	blizu škofije stoječa hiša, ki jo je Schilling v svoji oporoki pripisal Codellijevemu kanonikatu. Komisija jo je cenila na............... 4.500 gld.
4.)	posestvo pri Sv. Petru; leta 1739. je kupil Schilling hišo, ki služi dandanašnji za šentpeterski farovž. Izprva je namenil to hišo za sirotiščnico. K njej je spadal tudi velik vrt in velika njiva — to je sedanji veliki župniški vrt. Z zidom ograjena sta bila že takrat. H kupljeni hiši pa je spadala tudi še zunaj te zagraje in tja do Ljubljanice spadajoča ledina pred šentpetersko vojaščnico, kjer dandanašnji vežbajo vojake (Exercierplatz).
Izprva je nameraval Schilling, kakor že rečeno, iz te hiše napraviti sirotiščnico. Ko pa se je bil odločil zato, da odkupi škofiji šentpetersko faro, je opustil to misel ter hišo, vrt in njivo odmenil za novi župniški dom. Kje pa so stanovali šentpeterski župniki ali vikarji, Schillingovi predniki, poprej? Stanovali so včasih v škofijski pristavi (pa ne v sedanji, sedanjo je dal sezidati šele škof Anton Alojzij Wolf), največkrat pa v starem žup-nišču poleg cerkve, v poslopju, kjer sta dandanašnji šentpeter-ska šola in stanovanje cerkveneevo. To je bil stari prvotni župniški dom ali farovž šentpeterski. A za toliko duhovnikov, kolikor jih je Schilling namenil šentpeterski fari, najmanj za pet ali šest, in če bi dohodki zadostovali celo za osem, je bilo staro poslopje pretesno. Zato je dal Schilling prej imenovano in izprva za sirotiščnico odmenjeno hišo prezidati ter je napravil iz nje novi župniški dom.
K temu posestvu je razen omenjenega vrta in njive in razen ledine spadal tudi še velik travnik v Prulah, dve njivi na vodmaškem polju in ena na Viču, „paradižka" imenovana. Vse to šentpetersko posestvo je cenila komisija na . . 1.600 gld.
Premično blag o. V raznih obligacijah, dolžnih in kupnih
pismih je zapustil Schilling..... 48.105 gld. 09 kr.
priaceroma malo pa v gotovini, samo . . 3.328 gld. 38 kr. in sicer v najrazličnejšem denarju: zlatem in srebrnem.
Bogata je bila tudi Sehillingova knjižnica. Cenili so jo na............... 689 gld. 26 kr.
Podobe v oljnatih barvah so dali ceniti znanemu Valentinu Mencingerju. V cenilnem poročilu je naravnost rečeno, da je bil
Mencinger takrat prvi slikarski mojster v Ljubljani. Cenil jih je na 459 gld. 19 kr. Med njimi se je razen treh Codellijevih portretov nahajal tudi Schillingov portret, ki dandanašnji visi v sprejemni sobi šentpeterskega župnika.
Celo mnogo pa je bilo v Schillingovi zapuščini zlatnine in srebrnine, o kateri pa je v svojem testamentu izrekel željo, naj se ne ceni in ne proda, zato ker jo je namenil v dar posameznim osebam. Velik zlat križ s štirimi rubini n. pr. naj nosi vsakokratni Codellijev kanonik okoli vratu. Kaplanu bratovščine sv. Dizma v Šenklavžu je zapustil srebrno, a debelo pozlačeno mašno opravo, kelih s pateno, posodi za vodo in vino s pod-nosom, lep z zlatom in srebrom vložen jeruzalemski križ s srebrno podobo Kristusovo in sploh vse, česar je treba pri sv. maši.
Posebno mnogo pa je bilo srebrnih posod, žlic, nožev, vilic in pohištva, kakršno se rabi pri mizi. Zapustil ga je šentpeterski duhovščini za njeno vsakdanjo rabo. Na drobno teh malenkosti nočem naštevati, čeprav bi se iz tega razvidelo dvoje: prvič da je Schilling živel v primeri s svojim velikim imetjem ne ravno potratno, pač pa z vsemi potrebnimi rečmi bogato založen in da ni bil eden tistih skopuhov, ki od svojega težko pridobljenega imetja niti sebi nič ne privoščijo, drugič pa bi se iz tega tudi razvidelo, da je Schilling želel: šentpeterski duhovščini se že po zunanje pri obedu poznaj, da ni kar si bodi.
Vso zapuščino je cenila komisija na 82.826 gld. 2672 kr.1)
Gotovino v denarjih, obligacijah in dolžnih pismih je prevzela deželna gosposka, blago pa, premično in nepremično, je ukazala vlada leta 1757. prodati na javni dražbi, kar pa se je zaradi različnih zadržkov zavleklo za več let.
Oskrbovanje teh še neprodanih, a za prodaj odmenjenih zemljišč so izročili leta 1778. Jurju Japlju. Za ta trud mu je prepustila gosposka razen onih 500 gld. tudi užitek dveh travnikov, onega v Kožarjih in onega v Prulah, ter ga odlikovala z naslovom direktorja Schillingove zapuščine.
Do leta 1785. je imela šentpeterska fara še vedno po dva vikarja, ki ju je najbrže vzdrževala škofija, zakaj Schillingova ustanova je bila namenjena edino le za kaplane.
Dve leti pozneje so povzdignili šentpetersko faro v deka-nijo, a ji podredili le malo farä, niti vseh tistih ne, ki so nekdaj spadale k njej kot podružnice, ampak samo: frančiškansko faro v Ljubljani, Polje, Dobrovo, Lipoglav, Javor, Dobrunje, Rudnik, Jčžico, Brezovico, Št. Vid in sv. Katarino v Topolu.2)
') Šentpeterski arhiv.
2) Zgodovinski Zbornik str. 250.
Juri Japelj je odšel še tisto leto na Jezico, leta 1795. pa z Ježice v Naklo. Ker je gosposka želela prihraniti na vsak način stroške za oskrbovanje Schillingovih zemljišč, zato je ukazala po Japljevem odhodu v Naklo, da se morajo prodati za vsako ceno. Prodati sta se morala ne le oba travnika, ki ju je užival Japelj, ampak tudi vsa namizna srebrnina, ki jo je Schilling izrečno volil šentpeterski duhovščini za vsakdanjo nje porabo. V kresi ji so trdili, da se je stvar doslej napačno ume-vala in da spada srebrnina prav tako k Schillingovi zapuščini in da se mora prav tako izpremeniti v denar, kakor vse drugo imetje Schillingovo.
Ko je Japelj leta 1787. odhajal na Ježico, je prepustil kaplanom skoraj vso srebrnino. Razdele naj si jo med seboj. Seveda ne bo njih lastnina, ampak mora ostati pri fari. Če dobi kdo kaplanov kako drugo službo, ali če pojde v pokoj, mora dati srebrnino v takem stanju iz rok, v kakršnem jo je bil prevzel. S seboj na Ježico je vzel Japelj od vsega tega pohištva samo dva para žlic, nekaj vilic in nožev.
Leta 1795. so po Japljevem odhodu v Naklo vse to prodali ter za travnike in srebrnino iztržili nekaj čez 1700 gld. Z iz-trženim denarjem so poravnali dolgove za zidanje župniškega doma in cerkve na Ježici.
Hkratu so leta 1795. Japljevemu nasledniku, župniku Jurju Zupanu, vzeli tudi naslov direktorja, ker ni več oskrboval Schil-lingove ustanove, ampak je to skrb prevzel neki Boštjančič. Dobival je za ta posel po 27 gld. na leto.
Leta 1795. je prejenjala pri Sv. Petru tudi dekanija in Juri Zupan je bil samo še župnik. Stanoval je dotlej v starem župniškem domu tik cerkve, kaplani pa že v novem, sedanjem župnišču. Ker se je nadškofu Mihaelu Brigidu iz disciplinarnih razlogov videlo umestneje, da bivajo vsi duhovniki pod eno streho, je ukazal 1. 1794. župniku, naj se še on preseli v novi župniški dom.
To poslopje takrat seveda še ni bilo tako prostorno, kakor je dandanašnji. Ko se je bil preselil še župnik vanje, je bilo prav tesno v njem, zakaj leta 1787. se je ustanovila pri Sv. Petru tudi šola, katere niso vedeli spraviti nikamor drugam pod streho, kakor v novi župniški dom. Izprazniti sta se morali dve sobi: ena za šolo, ena za učiteljevo stanovanje.
In s čim so plačevali učitelja? S kaplanskimi novci. Učitelj je imel 120 gld. plače. V svoji oporoki je Schilling poskrbel svojim kaplanom tudi posle ter določil za njihovo plačevanje po 120 gld. na leto. Ko se je selil Japelj leta 1787. na Ježico, je prepustil kaplanom skoraj vsv to svoto, vsakemu po 20 gld. A dolgo se tega daru kaplani niso veselili. Že nekaj tednov pozneje je prišel učitelj, ki mu je gosposka prisodila za ka-planske posle namenjenih 120 gld.
Kaj je bilo še poravnati, predno se je končno moglo sestaviti in spisati ustanovno pismo o Schillingovi ustanovi? Preskrbeti je bilo še župnike na Javorju, na Lipoglavem in v Rudniku. To stvar so uravnali v kresiji kar najkrajšim potom. Vzeli so Schillingovi zapuščini toliko tisočakov, da so ž njihovimi obrestmi lahko plačevali imenovane župnike, češ saj so one fare le kosi nekdanje šentpeterske fare, zato se morajo njihovi župniki plačevati iz Schillingovih dohodkov.
Tako je bilo zdaj vse v redu, od Sv. Petra izločene fare preskrbljene in uravnane, Schillingova zapuščina izpremenjena v denar in v kresiji so zdaj lahko začeli s sestavljanjem ustanovnega pisma Schillingovega.
Sestavili so ga dne 19. maja 1802.
Vsa Schillingova ustanova je imela po vseh odbitkih za najrazličnejše namene še 57.250 gld. naloženih pri deželski gosposki v obligacijah po 5, 4 in 372 odstotka. Donašali so na leto po 2293 gld. obresti, ki so se porabljale odslej takole:
1.)	Štirje šentpeterski kaplani so dobivali vsak po 350 gld. letne plače, vsi skupaj.........• 1400 gld.
2.)	peti kaplan ali župnik na Jezici .... 350 gld.
3.)	šesti kaplan, ki pa je služboval pri frančiškanih, 250 gld. — plačevali so ga iz šentpeterskih dohodkov, ker je frančiškanska fara prevzela od šentpeterske velik del šentpeterskega in kapucinskega predmestja ter jo s tem jako olajšala —;
4.)	šentpeterski učitelj.........120 gld.
Za obrabo cerkvene obleke, mašnih plaščev, dalmatik itd.,
za vosek, hostije in vino, ki se je rabilo pri sv. mašah, in za druge take malenkosti so preračunali poprečno na leto 33 gld. in za dimnikarja.............4 gld.
Da se je prihranilo kaj tudi pri oskrbovanju Schillingove ustanove in pokladanju njenih računov, je vzela gosposka to oskrbovanje šentpeterskemu župniku ter je izročila, kakor smo že povedali, Martinu Boštjančiču, ki se je zadovoljil za svoj trud s 27 gld. na leto.
Od vseh dohodkov je preostajalo še 108 gld. 30 kr., ki so jih odmenili za popravo župnijskega doma in njegovih pritiklin.
Tako se je po zamudnih in skoraj pol stoletja trajajočih obravnavah in pogajanjih Schillingova ustanova končno uredila ter je še zdaj podlaga vsemu cerkvenemu gospodarstvu pri Sv. Petru.
Šentpeterska fara pa je po tolikih izpremembah, ki so se izvršile v njej tekom več stoletij, zadobila z letom 1802. tisto lice in tisti obseg, ki ga ima še dandanašnji. Od leta 1802. se v tem pogledu ni premenilo pri njej do malega nič, razen da je odstopila leta 1836. frančiškanski fari svojo podružnico na Rožniku.

Nekoliko stvari izpod Čopovega in Prešernovega peresa.
Objavil Avgust Žigon.
I.
v	v
A. Čopov list Safariku.	b
Laibach, 15. 10b« 1832.
Verehrter Freund.
Bevor ich Zeit oder Veranlassung fand, Ihr werthes Schreiben vom 25. Oct. zu beantworten, ist mir Ihr letztes vom 3. ds. zugekommen. Inzwischen habe ich mit einer Sendung von Rohrmann & Schw. auch Ihren slaw. Psalter von 1495 erhalten. Dieses mehrfach merkwürdige Buch freut mich recht sehr. Das für Sie bestimmte glagolitische Missal nach Wien abgehen zu lassen habe ich noch immer keine sichere Gelegenheit gefunden; ich werde es nun mit den Wiener Remittenden der hiesigen Buchhändler um's neue Jahr dahin expedieren. — Dieß ist die beste Gelegenheit. Bis dahin dürfte unter andern auch die neue, ganz umgearbeitete Ausgabe der Evangelien u. Epist. fertig werden, die ich dem Missal beylegen werde, da Sie aus derselben den jetzigen Stand der krainischen Mundart am besten dürften kennen lernen.
Sonst ist bey uns seit meinen letzten Nachrichten zwar wieder Einiges, jedoch eben nicht sehr Bedeutendes erschienen, als:
1.)	Dober nauk, ali kratko poduzhenje fe zhafne in vezhne nefrezhe obvarvati. Spifal in na fvitlobo dal Janes Ziegler. V' Ljublani, natifnil J. Blasnik 1832; na prodaj per Janesu Klemensu, bukvovesu. 12° 132 Seiten.
2.)	Mafhne bukvize, to je: Molitve per S. Mafhi, tudi druge vfakimu Kriftjanu potrebne molitvize. Sraven tudi kratko pre-mifhljevanje terplenja Jesufa Kriftufa, ali fveti krishovi pot. J. Z. (Ziegler). V' Ljublani, na prodaj per J, Elementu. 1832. mit Bildern (Holzsch.) 338 S. 12°.
de justificatione l)
3.)	Nauk katoljfhke zerkve od opravizhenja grefhnika. Sloshil Gafhper S h vab, fajmafhter v' Kotedrashizi (also nicht Hotedr.). V' Ljublani, 1832. Natifnil Josh. Sassenberg. Na prodaj per A. H. Hohnu, bukvovesu. 8° 254 Seiten.
4.)	Obifkovanje Jesufa KriTtufa v' prefvetim refhnjim telefu, in posdravljenje Marije, prezhifte devize. V' Ljublani, natifn. J. Blasnik. Na prodaj p. J. Klemensu. 12° 314 S.
Der Verf. davon ist der Missionar Friedrich Baraga.*)
5.)	Na vod v' branje sa mladoft nedčlfkih Chol. V' Zeli. Na prodaj per Joshefu [Gajgerju] Gajgeru. 1832. Am Ende: Natifk in papir od Andreja Lajkama dedizhev v' Gradzi. 8° 64 Seiten nebst einer Tafel der Metelko'schen Buchstaben (das Buch selbst ist mit den gewöhnlichen lateinischen gedruckt.) Der Verfasser dieser „Anleitung zum Lesen für die Jugend der Sonntagsschulen ist, so viel ich weiß, der Klagenfurter Seminarial Spiritual Anton Slomfhek, dessen ich in meinem Letzten erwähnte.
ß , Fall und Erhebung des Menschen, oder Versündigung und Ent-J Pad no sdig zhloveka, ali sagrefhenje no od-sündigung des menschlichen Geschlechtes in 7 Fasten Predigten zur grefhenje zhlovezhjega naroda v' fedmih poftnih predgah k Erweck, des Siind. zur Buße. Verfaßt u. herausgegb.*) obüdenji grefhnika na pokoro. Napravil no viindal Ant. Sherf, kaplan pri velki Nedeli. V' Radgoni, v' Alojz Wajcinger'ovem knishifhi, 1832. 8° 94 Seiten. Em3) Ende: S' zherkami pok. An-drafha Lajkama nadobnikov v' Gradzi.
Der Verfasser dieser 7 Fastenpredigten, Ant. §herf, ist meines Wissens [der erste] erst der zweyte, der sich der Dainko'schen Buchstaben, mit denen dieses Buch gedruckt ist, außer dem Erfinder derselben bedient. Der erste war Rishner.4)
Wegen des Paquets vom April werde ich nächstens noch-mahls nach Wien schreiben. Vielleicht komme ich doch noch demselben auf die Spur. Sonst müßte ich Ihnen ein anderes Exemplar des Fium. Schiavets zu verschaffen suchen.
Für die Lycealbibliothek brauchte ich recht sehr die zwey in Ungarn erschienenen Bibeln, nähmlich die von Katancsich und die von Palkovics, aber ich weiß nicht, wie sie zu bekommen wären. Sie würden mir einen großen Gefallen erweisen, wenn Sie mir dieselben procurieren würden. Den Betrag würde ich unverzüglich nach Ihrer Weisung erlegen. Die Bücher wären
•) S svinčnikom nadpisano z isto roko.	Opomba priobčiteljeva.
*) Baraga gab im letzten Sommer in Amerika ein Gebethbuch in der Sprache der Ottava-Wilden heraus.	Opomba Čopova.
2) Interlinearno z isto roko s svinčnikom pisano nad tekstom.
8) Sic! Am.
*) Ta stavek je dodan z drugim temnejšim črnilom in isto roko, tedaj kesneje.	Opombe priobč.
entweder an Kopitar oder an Rohrmann & Sehweigerd unter meiner Adresse einzusenden. Auch Bernolak's lexicon [lat. boh.] slav. boh. lat. germ. bung. wäre uns willkommen, wenn man es um ein Mäßiges haben kann. Es ist indessen wahrscheinlich verhältnismäßig nicht sehr theuer.
Wenn Sie nach Prag kommen, so habe ich vielleicht das Vergnügen, Sie im kommenden Herbste zu sehen. Ich habe eine ziemlich große Reise vor, wenn nicht etwas dazwischen kommt. Prag wünschte ich auf jeden Fall einmahl zu besuchen.
Hochachtungsvoll
ergeben M. Z h 6p.
Heute ging die erste Abtheilung der nach Griechenland bestimmten bayrischen Truppen von hier nach Triest, u. die zweyte kam an. Die Leute sehen lustig genug aus ; ihr Benehmen gränzt hin und wieder sogar an Uibermuth.
v
B. Čopovi listi Kopitarju.
1-	(f) e
Wohlgeborner Herr Hofbibliothekcustos, Verehrter Freund,
Daß ich Ihr geehrtes Schreiben vom 12. v. M.1) so spät beantworte, wollen Sie nicht bloß meiner Nachlässigkeit zuschreiben — ich habe mich verspätet, theils weil ich Ihnen auf die Fragepunkte Ihres Briefes Bestimmtes antworten wollte, was nicht sogleich geschehen konnte, theils auch, weil ich Anfangs hier sehr verstimmt war, so daß ich nicht nur keine Lust zum Schreiben hatte, sondern auch befürchten mußte, Ihnen eine zu ungünstige Schilderung meiner Lage hier zu machen, wenn ich Ihnen gleich geschrieben hätte. Nun bin ich etwas in Ordnung gekommen, und habe mich mit meinen neuen Verhältnißen etwas mehr befreundet; ich darf daher nicht länger säumen, Ihnen zu schreiben, so wenig ich Ihnen auch Erhebliches zu melden habe.
Was erstens das Anliegen Schaffariks betrifft, so fühle ich mich zwar durch das in mich gesetzte Zutrauen sehr geschmeichelt, sehe aber nicht ein, wie ich Sie oder Schaffarik befriedigen soll. Von letzterm habe ich bis nun noch nichts erhalten, aber schon aus [den] seinen an Sie gerichteten Zeilen ersehe ich, daß
») t. j. 12. XII. 1827.
Opomba priobe.
er [über] von unsere *) Litteratur [schlecht unterrichtet ist] falsche Begriffe hat. Wie könnte er sonst von einer Behandlung derselben, wie die seines russischen oder poln. Abschnittes, oder von krai-nischen Bücherkatalogen reden? Wollte man bey unserer Literatur innerhalb der Gränzen, in denen er sich mit Grecz bey der russischen hält, bleiben, was hätte man dann zu sagen? Aber ich weiß auch nicht, was Sie eigentlich in dieser Hinsicht wollen, oder von mir erwarten. — Ein vollständigeres Verzeichnis und eine genauere Würdigung unserer ältern Drucke findet Schaffarik in Ihrer Grammatik, wenn dieß in seinen Plan paßt. (Dasselbe gilt von unseren gram. u. lex. Sachen.)2) Oder soll ich etwa unsere Patres Bassar und a S. Croce ästhetisch beurtheilen, oder die verschiedenen Auflagen der Evangelien, Katechismen, Thomas a Kempis &c. aufzählen? Ich wünschte hierüber bestimmtere Weisung — [ich finde nur die Berichtigung einiges Einzelnen, besonders in der neuern Zeit, nöthig,3) und diese können Sie viel leichter und besser machen, als ich. Ich sehe auch nicht ein, was ich für einen Vortheil von meinem Aufenthalt in Laibach haben soll — Sie kennen ja alles, was wir hier haben, und haben in Wien Manches, was uns hier fehlt, und können in jeder Hinsicht unser „vaterländisches Interesse" ohne Vergleich besser vertreten, als ich, was ich zwar auch gern thäte, so gut ich es könnte, wenn ich nur bestimmter wüßte, wie dieß geschehen soll.]4)
In Betreff [der Bibel des Dalmatin] unserer Dalmatine kann ich Ihnen soviel sagen, daß das [Lichtische] Exemplar von Licht nicht so ganz [vollständig] gut erhalten ist, als er es Ihnen gerühmt haben dürfte |:ich habe es gegenwärtig bey mir:|. — Das Blatt 301 ist ganz ausgerissen, und sonst sind (vom Isaias an) an mehr als 30 Stellen einzelne Worte unlesbar; es scheint, daß zusammenklebende Blätter [gewaltsam aufgerissen] unvorsichtig auseinander gerissen wurden. — Das Exemplar vom Can. Albrecht werden Sie durch die Vermittlung Kallister's wohl nicht erhalten; letzterer wünscht gar nicht, daß solche [Werke] Bücher aus dem Lande gingen, und würde es, wenn es der Canonicus der Bibliothek schenken sollte, [gewiß nicht] schwerlich hergeben; übrigens findet er es gar zu undelicat, dem Domherrn den Vorschlag zu machen, [daß Werk] er möchte die Bibel der Bibl. [zu] schenken (oder, thäte es letzterer, das Geschenk wegzuverhandeln,
') unserer.
-) Oklenjeni stavek je Cop kesneje interlinearno pripisal prvotnemu besedilu; zato sem ga del v oklepaje.
s) Cop misli tu Šafafikovo „Gesch. d. slaw. Spr. u. Lit. nach allen Mundarten" iz I. 1826.
4) Kar stoji tu v oglatih oklepajih, oklenil sem jaz; v originalu pa je ves ta del prečrtal s tinto Cop sam, ter premestil ves ta kos na konec v zadnji odstavek svojega koncepta.	Opombe priobč.
wäre es auch zum Vorth, d. Biblioth.)*) Ich würde an Ihrer Stelle mit dem Domherrn gar nicht soviel Umstände machen — wollen Sie die Bibel nicht gegen die bloß2) Philothea nehmen, so sagen Sie ihm, er soll ein bedeutendes Werk verlangen — er wird es wohl thun — und sollte es auch dem Preise des Dalmatin nicht ganz gleich kommen, so glauben Sie nicht, daß Sie dadurch eine so große Verbindlichkeit eingehen; Alb. kauft Dalmatine, um sie dem Volke zu entreißen, und hat deren schon vertilgt.
Ihre Bemerkung: „Quod nepotem durius tractem" &c. war mir auffallend; ich weiß nicht, wie Sie darauf kommen, dieß zu erwähnen. Sollte er eine Veranlassung dazu gegeben haben? Ich habe nie mit ihm gesprochen, kenne ihn gar3); das ihm Uiberschickte hat er bey mir während meiner Abwesenheit ab-gehohlt.
Von meiner Lage hier habe ich eben nichts Erfreuliches zu melden. In litterarischer Hinsicht ist Laibach mit Lemberg nicht zu vergleichen. Das Interesse fiir solche Dinge scheint hier immer mehr abzunehmen — es ist nichts zu machen. In pecuniärer Hinsicht bin ich auch nicht am besten daran, oder vielmehr ganz schlecht; ich bin nähmlich ganz auf meinen Gehalt beschränkt; Correpetitionen sind in den Humanitäten hier nicht gewöhnlich; Sprachen zu lernen haben die Krainer wenig Lust, und noch weniger Geld, Sprachlectionen zu zahlen. Meine hiesigen Bekannten haben sich theils zerstreut, theils so verändert, daß wir uns nicht viel mit einander zu verkehren veranlaßt finden. Ich habe also für Manches Verlorene keinen Ersatz, als das Bewußtseyn, den Wunsch meiner Angehörigen befriedigt zu haben. —
Die Ostroger Bibel, sagte mir H. Kallister, sey hier in guten Händen. —
Von neuen literarischen Arbeiten ist mir hier nichts bekannt. Im hiesigen illyrischen Blatte vom 10. dieses erschien: [ein] „Valentin Vodnik (eine biographische Skizze, als Beitrag zum gelehrten Oesterreich)" von meinem Collegen Heinrich.4) Darin heißt es am Schluße: Sein litt. Nachlaß wurde an d. Meistbiethenden verkauft, u. sein Hauptwerk das deutsch-slavisch-lat. Wörterbuch brachte der damalg. Dir. &c. Raunicher an sich, überließ es aber zur vollständigen Ausarbeitung dem Prof. &c. Metelko, von dessen ausgezeichneten Kenntnißen &c. [wird] wir vielleicht die endliche Herausgabe des Vodnikischen Wörterb. erwarten dürfen.5)
')	Ta stavek je čop kesneje interlinearno pripisal prvotnemu tekstu.
2)	Beri: bloße; zadnja črka je odtrgana v originalu.
3)	Izpuščeno je pač nicht.
4)	Illyr. BI. 10. Jänner 1828. Nr. 2.
E) To mesto zdi se da ima v mislih Prešernov epigram:
Man hat vor Kurzem den1) Vodnik ein nicht übles Denkmahl gesetzt, mit der talketen Inschrift: Valentino Vodnik Slavo-Carniolo (als wenn das 'was Rares wäre, daß am Labacher2) Kirchhof ein Krainer liegt, u. als wenn dieß am Vodnik das-Merkwürdigste wäre!) — 6. Idibus (sie!) Januarii Sexagenario vita funeto amici posuerunt MDCCCXIX.
Sonst finde ich nur die Berichtigung einiger Einzelnheiten, z. B. bey Vodnik, Debeuz, Franul (den Schaff, zu einem Jesuiten macht) &c, die Erwähnung der Linhartschen Komödien, des Ein-flußes des sel. B. Zois auf unsere Sprachbildung u. Sprachbildner &c. nöthig. (Allenfalls etwas über die Reinheit unsers Dialektes &c. über die neuen Buchstaben, über unsere Volkslieder, Lamberg u. Pegam &c. od. etwa über unsere Sammlungen geistlicher Lieder, die ich aber noch beynahe gar nicht kenne.) Aber'auch über dieses wüßte ich äußerst wenig zu sagen. Den Zoisischen Katalog habe ich neulich durchgesehen (finde aber auch darin sonst eben nichts verzeichnet, was mir eines ausführlicheren Besprechens werth schiene. Uiberhaupt sehe ich nicht ein, was ich in dieser [Hinsicht] Beziehung für einen Vortheil von meinem Aufenthalte in Laib, haben soll. — Sie kennen ja alles, was wir hier haben, u haben in Wien Manches, was uns hier fehlt. Kurz, ich finde es sehr schwierig, von dieser Seite „unser vaterländ. Interesse" zu vetreten; Sie können es auf jed. Fall u. in jed. Hins, viel bess. aus d. Stegr.3) thun, als ich nach langer (u. eben nicht sehr unterhaltlicher) Vorbereitung, da ich mit dem ganz. Gegenst. zu wenig bekannt bin. Daher mag es. auch kommen, daß ich den Schffarikschen Abschnitt') über uns eben nicht so sehr ungenügend finde.
2.
Herrn Hofbibliothek-Custos v. Kopitar.	c
Laibach, 21. Jaener 1830.
Hier erhalten Sie endlich' doch ein vollständiges Exemplar der krain. Bibel. Der Pfarrer von St. Peter war so gefällig, mir den, 1. Bd. des N. T. sec. Ed.is gegen einen
Nezhimu mi up. 0, Kranjzi! ako zhakate flovarja, Ne zhäkajte ga od abezedarja!
l) dem
8) Laibacher.
») Stehgr. = Stehgreif!
4) Čop misli tu 1. 1826. izdano Šafarikovo „Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten,. (Glej Zborn. I. 83.)
Opombe priobč.
primae zu geben; den 2ten bekam ich beym Consistor. mit den Bänden des A. T., mußte aber mehrmahls dahin laufen, bis ich ich alle Bände complet beysammen hatte, da sich beym Colla-tionieren in mehreren Defecte fanden. Nun, glaube ich, fehlt gar nichts — ich habe es sehr genau collationiert. Was den Preis betrifft, so zahlen Sie meinetwegen |:sintemal Ihnen 12 fl. „überhalten" scheint:| nur 10 fl., jedoch gegen dem, daß Sie mir, als einem „armen" Schulmann, die Ihnen entbehrlichen 2 Bde des N. T. primae ed. auch nur um zwey Gulden C. M. abtreten, wenn ich sie sonst für mich nicht bekommen kann. Die Bibel, die ich Ihnen schicke, kostet mich bar:
f.
lr Bd. des A. T..............2 „ —
lr Bd. d. N. T..............1 „ —
die. übrigen Bände.............6 „ 15
2 Briefe (more mercatorio, wie Sie es für diesen Fall verlangen — denn das1) ich sonst das Porto für Ihre Briefe mit größtem Vergnügen zahle, versteht sich
von selbst)..................— „28
Postwagen-Recepisse........... . — „ 3
9 „ 46
Die übrigen 14 kr. sind für das Packen, Hin- und Herschleppen &c. nicht zuviel.
Hinsichtlich der Beschwerden der Prager brauchte es für mich keine Erklärung von Ihnen; dem Freunde werde ich das Gehörige antworten. Uibrigens möchte ich beynahe selbst eine kleine Beschwerde gegen Sie führen, daß Sie nähmlich, durch die Schönheit der slaw. Volkspoesien verzärtelt, gegen die gelehrten Dichtungen der Slawen zu gleichgültig, um nicht zu sagen hart und ungerecht sind. Deßwegen wird Ihnen auch ein Bändchen krainischer Gedichte, MS., welches Sie wohl nächstens vom Amtswegen werden lesen müssen, schwerlich ein sonderliches Vergnügen machen — mir selbst, ich muß es gestehen, machte es im Allgemeinen allerdings auch nur ein sehr mäßiges. Das hiesige Gubernium hat nämlich die Kranjfka Zhbeliza, von der ich Ihnen schon geschrieben habe, als Zeitschrift zu betrachten befunden, und die ganze Sache nach Wien geschickt — eine freylich sehr unnöthige Scrupulositaet; denn erstens hat der Herausgeber keine regelmäßige, periodische Erscheinung der Zhbeliza angekündiget; zweytens ist diese Zhbeliza an sich ein höchst unschuldiges, harmloses Ding; and man sollte ihren Ausflug schon deßwegen nicht hindern, damit doch einmahl irgend etwas Profanes in nnserer Sprache [erseheint] erscheine. Aaf jeden Fall ist die Sache als
') Beri: daß; pisna pomota.
Opomba priobč.
ein erster Anfang zu betrachten; mit der Zeit kann Sie bedeutend besser werden. Wenn Ihnen also diese Zhbeliza vorkommt, so seyn1) so gut, sie gleich zu expedieren, damit indessen nicht hier die Lust zur Sache verraucht. Manches von den Gedichten dürfte Ihnen freylich nicht sehr verständlich seyn, besonders die [mit] Supanschen (mit J. S. bezeichneten). Die mit Dr. F. P. [sind] bezeichneten sind vom jungen Dr. Prefhern, B. P. vom Domkaplan Blas. Potozhnik, M. K. vom Herausgeber Seriptor Kafteliz, G. K. Bibliothekdiener Kofmazh &c.
Doch, ich muß eilig abbrechen, sonst versäume ich die Post.
M. Zhöp.
8. d Laibach, 16. May 1830.
Verehrter Freund!
Da ich verflossenen Donnerstag etwas an Scbalbacher remittierte, so habe ich dem Paquet ein Exemplar der Zhbeliza, die vor einigen Tagen erschien, als donum editoris für Sie bey-geschlosseu. Vielleicht wird das arme Bienchen, wenn es nun geputzt Ihnen zugeflogen kommt |:denn äußerlich wenigstens ist es so anständig erschienen, wie bis nun nicht leicht ein krai-nisches Buch:| sich mehr Beyfall erwerben als früher im Neglige. Hier hat diese Erscheinung größere Theilnahme erregt, als man erwarten konnte, nahmentlich unter den Leuten für die sie zunächst berechnet war, nähmlich unter den gebildetem — denn für die Bauern, für die ohnehin so viele schreiben, war sie nicht bestimmt; daher hat man auch nur eine kleine Auflage, nähmlich 600 Ex. gedruckt, wovon ein Paar hundert schon abgesetzt sind — von geistlichen Sachen druckt man gewöhnlich 2000, die denn in ein Paar Jahren auch glücklich angebracht sind, wie z. B. vom Shivlenje Svetn. wenigstens von den ersten Bänden schon kein Ex. mehr zu bekommen ist. Die Zhbeliza kaufen Studenten, Beamten und sonst Leute wie sie in Wagner's Apotheke zu kommen pflegen |:wo der Dr. Graff, Wagner's Neffe, eine Menge Ex. angebracht hat: &c. — Für Leute dieser Art mußte die Zhb. natürlich mit den alten Lettern gedruckt werden, sonst hätte jeder, dem man sie angetragen hätte, geantwortet, er könnte diese barbarischen Figuren nicht lesen. Des Unverständlichen enthält das Büchlein ohnehin genug, vorzüglich in den Supanianis; ich rieth, man möchte es durch Noten erläutern, in denen auch sonst Manches zur Sprache gebracht werden könnte; aber man fand es nicht zweckmäßig. Vorzüglichen Beyfall
') „Sie" je izpuščeno.
Opomba priobč.
finden die Beyträge von Dr. Prefhern, nicht nur die Oktaven: Slovö od mladofti S. 22 und die Ballade S. 40, sondern auch die Übersetzung der Lenore S. 89. Wenn Sie sagen, letztere hätte eher nachgeahmt, als übersetzt werden sollen, so denken Sie sich sicher bäurische Leser, denen das Original nicht bekannt ist; um die war es aber hier nicht zu thun; man wollte nur den gebildeten zeigen, in wieweit sich das deutsche Original im Krainischen nachbilden ließe. Uiberhaupt wäre der Hauptgewinn, der sich von der Zhbeliza u. ähnlichen Unternehmungen erwarten ließe, der, die Aufmerksamkeit der Gebildeten auf die Landessprache zu lenken, und sie für die Bildung derselben zu interessieren, und nur dadurch, daß man diesen zu genügen sich bestreben würde, dürfte die Ausbildung unserer Sprache gefördert werden, wenn es nähmlich nicht bloß auf eine grammatische abgesehen seyn soll. Ich habe für den Bauer, zumahl für den krainischen, alle Achtung |:bin ohnehin auch selber einer:| aber mit der Literatur, glaube ich, soll man ihn auslassen, selbst mit der poetischen. Für ihn ist keine andere Poesie, als die er selber macht; diese ist zwar, wenn sie gut ist, wie die serbische, auch für den Gebildeten köstlich, die Poesie des Gebildeten aber bleibt dem Landmann fremd — bis auf seltene Ausnahmen: Indessen scheint mir doch auch die unmittelbare Nachahmung der Volkspoesie nicht räthlich; diese ist ein unwillkürliches Naturprodukt, etwas ohne Bewußtseyn Produciertes; und sobald sie m i t Bewußt-seyn und Absicht reproduciert werden soll, kommt nicht leicht etwas anders als Affectation heraus. Aber es ist hier nicht der Ort diese etwas schroff ausgesprochenen Gedanken zu entwickeln u. zu rechtfertigen; ich erwähne dieses nur, theils weil Sie die Nachahmung der Serben anempfohlen haben, und zwar vorzugsweise und unbedingt — theils um Ihnen zu zeigen, von welchem Standpuncte ich die Gedichte der Zhbeliza betrachte. So ist z. B. das oberwähnte Slovö allerdings von einem serbischen Liede unendlich verschieden; aber der Ton der kunstreichen ottava rima scheint mir in demselben nicht übel getroffen. Dem Landmann wird dieses Gedicht allerdings nicht verständlich seyn, und braucht es auch nicht zu seyn — eben so wenig als Göthe's Zueignungs-Oktaven dem deutschen Bauer |:mit denen ich es sonst natürlich [dieß] keineswegs vergleichen will:|. Der povodni mosh S. 40 hat allerdings nicht die Form der Marko-Sagen; aber wenn Sie ihm [keinen] gar keinen Geschmack abgewinnen konnten, so lasen Sie ihn in übler Laune. Und so ist noch hin und wieder im Büchlein etwas, das sich hören läßt. Ist die Dolenska S. 52 nicht artig? Das Lied S. 45, Shnjize überschrieben, ist eben nicht unpoetischer, als manche Lieder von Voß über ähnliche Gegenstände. Aber alles, was
die Zlibeliza bringt, mag ieh freylich nicht billigen — am wenigsten die Supanischen durchaus unpoetischen Extravaganzen
4.	m
Laibach, 23. Juny 18(?».).
Verehrter Freund,
Schon an zwey Postwagen - Aufgab - Tagen bin ich bloß durch Mangel an Zeit zum Einpacken verhindert worden, die SehaffaTikiana abzusenden. Heute war ich mit dem Paquet schon auf dem Postwagen-Amt, aber es war schon zu spät. Die Sachen warten also gepackt den nächsten Aufgabtag, d. i. Montag (27. ds.) — u. ich kann mir nun gar nicht denken, was mich an deren endlicher Absendung verhindern könnte.
Das Paquet ist groß geworden |:ich sende es franco:|; es enthält
1.)	für Schaf far i k 22 Bände und Bändchen Slovenica; dann mein eigenes Geschreibe für ihn (26 Bogen, nebst 1 Bog. Vorbemerkungen und 4 Bogen Beylagen — nähmlich eine Biographie Vodnik's aus dem „Illyrischen Blatt", Ihre Anzeige seiner Pefme sa pokufh. aus der Wien. Lit. Zeitg, und ein vollständiges Verzeichniß der Zois'schen Carniolana aus dem Zois'-schen Original-Catalog in Abschrift.)
2.)	für Sie: 1.) Zhbeliza 2'es Bdchen (das Exempl. auf besserm Papier) 2.) statt einer Abschrift der Sovich'schen Vorrede [Vorrede] sende ich Ihnen (gegen meine Pflicht) [sende ich Ihnen] aus der Zois'schen Sammlung [dem] den dünnen kl. Fol.-Band, welcher Sovich's und Fortis' Correspondenz &c und Sovich's Vorrede von seiner eigenen Hand geschrieben enthält |:die also sicher noch genauer ist, als die Abschrift derselben vor der Smotriskischen Gramm, selbst:). Ich hätte Ihnen zwar eine Abschrift davon besorgt, aber erstens dachte ich Ihnen die Sache sogleich zu schicken, und zur Abschrift hätte es doch einige Zeit gebraucht; zweytens habe ich nicht leicht jemanden, der so etwas mit der gehörigen Genauigkeit abschreiben könnte, zumahl die slawis ch en Buchstaben u. Wörter; drittens endlich finden Sie vielleicht auch in der Correspondenz des Sovich &c. etwas, daß Sie interresieren könnte. Gleich nach Erhaltung dieses Bandes wollen Sie mir den Empfang desselben *) (aus der Laibacher Lycealbibl.) auf einem besondern Blättchen be-stättigen, und sobald Sie den nöthigen Gebrauch davon werden gemacht haben, mir denselben auf einem ganz sichern Wege (ich wüßte keinen sichern, als den Postwagen) zurücksenden
*) Mit Angabe der Zahl der Blätter. Čopova opazka ob robu.
—	gut vermacht, versteht sich, damit er nicht durch Nässe oder sonst Schaden leide — denn ich käme dadurch in die unangenehmste Verlegenheit.
3.) für Schalbacher 6 Bände Remittenden, nähmlich
Zieliriski, Histoire de Pologne, 2 vol.
Girault Duvivier, Encyclopedie de 1' Antiqu. 4 vol., die man mir unverlangt zugeschickt. Ich sende nun dieselben unaufgeschnitten &c. zurück — Schalbacher ist davon schon avisiert; haben Sie also nur die Güte, diese Bücher von seinen Leuten bey Ihnen abhohlen zu lassen.
Ich würde sehr wünschen, daß Sie Zeit und Geduld hätten, mein Geschreibe etwas durchzusehen; auf jeden Fall aber bitte ich Sie, das was ich über [Rav] Vodnik, Ravnikar &c sage, zu lesen, und den Artikel über Zois und über Sie selbst ein Bischen auszufüllen. Hätte ich Zeit, so würde
5.	i
Laibach, am Ostersonntag Nachmitt. 1833.
Verehrter Freund,
Da Sie auf mein Schreiben vom 3. v. M. und auf die Ihnen durch Dr. Ullepitsch und Custos Freyer gesendeten Blätter nichts erwiedern, so fange ich an, zu vermuthen, daß Sie wegen der Uibersetzung des Celakowsky'schen Artikels und meiner Zusätze zu demselben auf mich böse sind — Was wird erst werden, wenn Sie einmahl mein Nuovo Discacciamento di lettere inutilmente aggiunte erhalten! In ungefähr 8 Tagen dürfte es vollständig gedruckt seyn, und da werde ich es Ihnen durch Dr. Fluck, der als Fiscal-Adjunct nach Linz geht, übersenden können. Ich fand sogar (wer sollte es denken!) C en s ur- Anstände. Die Farji, die sich in ihrem Artikel (Illyr.-Bl. Nr. 10) äußerten, ihre „gute Sache, die nichts fürchte, als nicht gekannt zu werden, müsse durch den Kampf nur gewinnen", haben indessen (echt pfäffisch) den Censor (Gub. R. Vef. —) bearbeitet, keinen Artikel gegen die Metelzhiza [passieren] zu ad-mittieren, sie haben zu dem Zwecke eine Deputation (den jungen Canonicus Praprotnik &c) an ihn abgesendet, &c. und hätte der Censor nicht befürchtet, daß auch ich meine Schritte thun und ihn noch dazu lächerlich machen würde, so wäre ich wirklich abgewiesen worden; so aber begnügte man sich, mich zu ersuchen, einige Ausdrücke zu mäßigen, was ich auch gethan
—	dagegen andere verstärkt — denn es ist nicht leicht, sich zu mäßigen, wenn man mit so süffisanten, an Widerspruch durchaus nicht gewohnten Leuten zu thun hat. Ich wollte wetten,

daß S i e mir dieses Discacciamento bey weitem nicht so übel nehmen werden, als Metelko, Burger u. die wenigen Jansenisten, die ihre Anhänger sind, obwohl ich zunächst Ihre Grundsätze bestreite
6.	c
• \
Laibach, 2. May 1833.
Verehrter Freund,
Hier erhalten Sie mein Discacciamento, mit dem Sie wohl unzufrieden seyn, aber mir gewiß nicht auf die Art zürnen werden, wie meine hiesigen Gegner, die die Sache ungefähr so nehmen, als hätte ich sie öffentlich Betrüger, Lügner, Lumpen &c. gescholten. Ich aber sehe nicht ein, wie die Sache anders besprochen werden konnte; und besprochen werden mußte sie einmahl —
Man betrachtet meine Schrift als einen Angriff {iuf die Geistlichkeit &c. &c. d. h. Metelko u. seine Anhänger möchten sie gern so darstellen; indessen habe ich doch bey weitem den größten Theil der Geistlichkeit für mich. Anfangs schien man kaum zu erwarten, daß ich endigen würde, um mir zu antworten; nun aber scheint man sich doch etwas zu besinnen. Metelko selbst getraut sich kaum, etwas Gescheidtes zu erwiedern; er sucht den Domdechant Jerin, der eigentlich seine Lettern in die Schulen einführte, dazu zu bereden, [da] der einige Gewandtheit im groben u. bissigen Styl haben soll; aber auch Jerin scheint nicht recht zu wissen, was zu thun wäre; er fragte unter andern den Potozhnik um Rath, der ihm aber wenig Tröstliches sagte, und sogar andeutete, es wäre für ihn am klügsten, die Materialien, die er von Metelko erhalten (denn er selbst versteht von der Sache kaum etwas), zurückzugeben; Metelko möge sich damit an den Dr. Homann (der schlechte causas zu übernehmen pflegt) wenden. Von diesen Leuten habe ich überhaupt kaum etwas zu besorgen, als höchstens Grobheiten. Mit Ihnen ist es freylich ein Anderes — in Gottes Nahmen. — Dixi et anim. salvavi.
Ich muß schließen, sonst versäume ich die Post —
ergeb.
M. Zh.
Lesen Sie doch den Metelko'schen Artikel, den ich Ihnen hier wiederhohlt sende, [zuv] vor meiner Widerlegung.
Ich habe Ursache, Sie zu bitten, Ihren nächsten Brief an mich [zu] reeipissieren zu lassen.
Den 3. May —
Ich habe gestern richtig den Postwagen versäumt. Heute erfahre ich, daß Apotheker Wagner nach Wien geht; und er ist so gefällig, mein Paquet u. gegenwärtiges Schreiben mitzunehmen. Den Einschluß bitte ich den Schalbachers zu übergeben, und das im Paquet für dieselben Beyliegende von ihnen abhohlen zu lassen.
Vor einigen Tagen habe ich interessante russ. u. poln. Novitäten erhalten; unter den erstem Köppen's Coöpame, Mehreres von Puschkin, Schukowskij, Gretsch's Uczebnaja kniga, &c., &c.
Wenn Sie auf mein Geschreibe [Disceaciam.] etwas entgegnen wollen, so wäre dazu das Illyr. Blatt das zweckmäßigste; und einen Artikel von Ihnen wird man natürlich immer gern in dasselbe aufnehmen, während die Extrabeylage (Discacciam.) uns über 20 fl. kostet, ein etwas theuerer Spaß, den ich allein nicht hätte bestreiten mögen.
Auf jeden Fall aber erwarte ich, daß Sie, Sie mögen mich sonst waschen wie Sie wollen, nicht mit bloßen Allgemeinheiten: daß ich keinen Sinn für wahre Buchstabenschrift habe &c. &c. kommen werden.
Ich schließe in Hast
Ihr ergeb. Freund u. Verehr.
M. Zhöp.
Na zunanji strani lista stoji prelomljen pečat s Čopovega imena začetnicama v nemški frakturi: 5DI. — in pa s Čopovo roko napisan naslov:
Sr. des Herrn Hofbibliothek-Oustos v. Kopitar (P. T.)
Wohlgeboren
7.	j
Laibach, 12. May 1833.
Ich weiß nicht, ob ich Sie noch Freund nennen darf! Wenn Sie in mir schon einen „Feind" sahen, bevor Sie das Discacciamento gelesen hatten, wofür werden Sie mich wohl nun ansehen, nachdem Sie dasselbe gelesen haben werden? — Denn ich ersehe aus Ihrem Schreiben vom 8. ds., daß Sie die Sache gerade so nehmen, wie meine hiesigen Gegner, bey denen dieß aus ihrer Unbekanntschaft mit literarischen Fehden, und aus ihrer sonstigen Beschränktheit leicht erklärbar ist —
bey Ihnen hingegen muß man es wohl nur dem beleidigten Stolze zuschreiben — (ich wüßte nicht, warum auch ich mit Ihnen nicht aufrichtig reden sollte). Dadurch, daß Sie durch eine Reihe von Jahren beynahe der einzige Mann von- Talent und Gelehrsamkeit waren (bis auf den, soviel ich weiß, gar nicht herrsüchtigen Dobrowsky), der in slawistischen Sachen das Wort führte, haben Sie sich an eine gewisse Dictatur in diesem Fache angewöhnt, so daß Ihnen nun jeder als Feind und Rebell erscheint, der es wagt eine eigene Meinung zu haben. Daher sehen Sie in Schaffarik, Palacky, Celakowsky, Kucharski und wahrscheinlich auch Wostokow nichts als Feinde; Ihr Freund ist nur der sich Ihnen unbedingt unterwerfende Wuk Štefanov. Soviel für dießmahl statt der gewöhnlichen Anrede, die Sie wahrscheinlich eben so unpassend gefunden haben würden, als das hier Gesagte.
Die von Ihnen zugestutzte Zhbeliza ist noch nicht hier angekommen; ich weiß also von Ihrem Gutachten nur soviel, als Sie mir davon in Ihrem Briefe mittheilen, und dieß ist genug, um mich in Erstaunen zu setzen. „Ich habe Euch hiedurcb alle anderweitige Note und Tadel ersparen wollen, ohne dafür Dank &c. zu erwarten, oder auch nur anzusprechen"! Also danken soll ich Ihnen dafür, daß Sie mich auf diese Art compromittieren, und mich als einen, den Katholicismus und die Sittlichkeit nicht beachtenden Menschen erscheinen lassen? Ich möchte doch wissen, welche „anderweitige Note & Tadel" ich mir zuziehen könnte! Wird nicht jeder vernünftige und unbefangene Mensch die Jansenisten auslachen, wenn sie anderwärts Beschwerde über Sachen führen sollten, die sie (und S i e) so verdammlich finden, die man aber gewiß in Rom und in Lissabon unter der Censur Dom Miguel's ohne den geringsten Anstand drucken lassen könnte. „Der Kaiser u. der Abt [soll] kann und soll von einem Katholiken nicht lutherisch behandelt werden"! Ich lobe Ihren heiligen Eifer, kann aber nicht einsehen, worin eigentlich das Lutherische dieser Behandlung liegt. Sie unterscheidet sich nicht wesentlich von der des altfranzösischen Fabliau „Le meunier-eveque" (mir nur in Imbert's Choix de Fab-liaux vorliegend, dem fleißigen Val. Schmidt [unb] ganz unbekannt), und noch weniger von der der altenglischen (vor-lutherischen) Ballade „King John and the abbot of Canterbury" (in Percy's „Reliques of ancient english poetry"), die Bürger eigentlich vor Augen hatte und beynahe wörtlich übersetzte, kaum etwas anders hinzuthuend, als den Spaß von der Wohlbeleibtheit des Abtes und seiner guten Tafel (selbst dieß ist nur eine ganz zweckmäßige Veränderung der 2. u. 3. Strophe der engl. Ballade) welcher Spaß selbst in unserm echtkatholischen Krain um so weniger auffallen kann, da wir alle Tage hören: „Je debel
kakor en (sie) fajmofhter"; ima trebuh kakor en prof h t, kakor prelat v' Ormontu (Admont) &c. (Die englische Ballade bestätigt auch meine Ansicht vom Sinn dieser Dichtung: „That a fool he may leani a wise man wit." Uibrigens ist es ein deutlicher Beweis, wie wenig Sie gewohnt sind, die Meinungen anderer Leute anzuhören, daß Sie es so anmassend finden, daß ich es wage, Ihnen in diesem Falle die meinige vorzulegen. Unter wirklichen Freunden, deren Sie freylich wenige zählen dürften, ist so etwas ganz gewöhnlich, ohne daß deßwegen einer den andern einen „Professor" schelten möchte.) Was die Uibersetzung von Stanig betrifft, so unterscheidet sie sich von der Tufhek-schen nur dadurch, daß sie etwas schlechter ist (und höchstens dadurch, daß sie statt „far" gofpöd braucht); übrigens aber weicht sie vom Original eben so wenig ab, wie die letztere. Der gute Stanig nähmlich, obwohl ein italienischer Abbate, war bey weitem nicht pfiffig genug, um das Lutherthum in dieser Ballade zu riechen; dazu gehört die Nase eines eigentlichen Inquisitors. Nun, den Ruf eines solchen wird Ihnen nahment-lich das lose Maul des Prefhern zu verschaffen wissen.
Weil wir „in einer kleinen Stadt" leben, so müssen wir behandelt werden, wie kleine Kinder, nicht wahr? Und dann ist bekanntlich Stadt und Land so unmenschlich moralisch! Denn es ist pure Verläumdung, wenn man allgemein sagt, man höre nicht leicht irgendwo soviel Sauglockenläuten, wie in Laibach, und daß die Krainer überhaupt dazu eine besondere Lust haben. Und dann unsere Volkslieder, wie erbaulich sind die! Z. B. die in Öelakowsky's Sammlung III, S. 216 gedruckten:
Kak fim fe fmejal,. . . oder: Moje ljubze je ftara navada, . . . oder S; 214: Je bela ko mäk . . -1)
Bey einem Volke, das so Erbauliches singt, „kann man" freylich „den Ausdruck nicht zart genug halten" ! Für ein solches Volk muß freylich, so wie ein eigener, orthodoxerer K a t h o -licismus, so auch eine eigene, strengere Moral existieren, und nicht eine solche, wie für die übrige Welt. Und die Prager Censur, durch die obigen Stücke erbaut, würde die Prefhern-schen Zoten gewiß eben so verdammungswürdig gefunden haben, wie Sie! Das Ende von „Stermi grad" gefällt Ihnen nicht ganz, weil Sie die „Erbschleicher" nicht leiden mögen; übrigens aber sind ja die „Ligorianer" sehr katholische Leute — (obwohl kaum so, daß sie den „Abt u. d. Kaiser" nicht vertragen könnten.) — Doch, genug des Scherzes.
l) V izvirniku stoji tu po cela kitica, a jaz sem navedel od vsake samo prvi verz; ne zdi se mi, da bi jih ponatisnil cele: čop jih tudi ni namenil javnosti. Kdor jih želi, dobi jih v Čelakovvskega zbirki na citiranih straneh.	Opomba priobč.
Sie selbst waren sonst gegen die Zhbeliza nachsichtiger (daß Sie gegen Schriften in andern Sprachen auch waren, versteht sich von selbst; sonst hätten Sie befürchtet, sich lächerlich zu machen) — Sie ließen Bürger's Leonore, dio. Uiber setzung der serbischen Lieder, Zweydeutigkeiten wie die folgende passieren: Sdaj od nedelje — Do druge fheftkrat fe ferze jim vname, j— In fhega [je]1), kdor pride pred, pred melje. Woher nun auf einmahl diese Strenge? Sie hat offenbar denselben edlen ."Grund, wie die meiner hiesigen Gegner, nähmlich: Arger darüber, daß die Zhbeliza von Ihren Prager „Feinden" gelobt wurde, die für die Heilsamkeit Ihrer ABC-Reform eben so wenig Sinn haben, als ich. Zugleich war dieß die schönste Gelegenheit, sich an mir dafür, dal ich an dieser Heilsamkeit zu zweifeln gewagt, zu rächen, und den Philosophen Pavfhek &c. über mich triumphieren zu lassen. Dieß wird nun gewiß auch sehr heilsame Folgen haben. Diese Leute, die theils aus janseni-2),Fanatismus und eigener Beschränktheit, theils aus jesuitischer Selbstsucht das Volk in fortwährender Minorennität zu erhalten suchen, werden nun um so stolzer ihr Haupt erheben, wenn sie sehen werden, daß selbst höher gebildete Männer
8.	I
Laibach, 17. Juny 1833.
Verehrter Freund,
Ich behalte einstweilen noch meine gewöhnliche Anrede an Sie bey, obwohl Sie dieselbe (nach dem zu urtheilen, was Sie mir am 8. v. M. geschrieben haben) nicht sehr passend finden dürften. Wenn Sie in mir schon einen „Feind" sahen, bevor Sie das Discacciamento gelesen hatten, wie böse werden Sie nun auf mich seyn, nachdem Sie es gelesen haben! Hier übersende ich Ihnen die Fortsetzung des ABC-Krieges, die ebenfalls nicht geeignet seyn dürfte, Sie gegen mich freundlich zu stimmen, obwohl man meinen Artikel hier gut findet, und ihn namentlich wegen der darin herrschenden Mäßigung lobt, die solchen Gegnern gegenüber nicht ganz leicht zu beobachten war. Aber auch der Artikel der Letzteren dürfte Ihnen nicht viel Freude machen, da Sie mit einer solchen Vertheidigung Ihrer Sache schwerlich zufrieden seyn werden. Und doch haben die Hauptstützen des neuen Alphabetes daran gearbeitet: Metelko, Spiritual Burger, Domdechant Jerin, der Pfarrer von Neumarktl
') Prešernov Je" je ostal Čopu v peresu.
3) -„stischem" je Čopu pri delitvi besede ostalo v peresu.
Opombi priobč,
Salokar, für dessen Arbeit man nun diese „Erwiederung" ausgeben möchte, da man doch begriffen hat, daß sie schlecht ist, &c. Jerin, der von der Sache am wenigsten versteht, hat zunächst die schlechten Witze &c. daran angebracht; die eigentlichen Materialien aber wurden von Met. selbst und von Burger geliefert. Wir haben auch von diesem Artikel (wie von den meinigen) nach gehörig eingehohlter Erlaubniß eine Anzahl Exemplare für Freunde, Studierende &c. besonders abdrucken lassen, da durch die Verbreitung desselben nichts zu risquiren war.
Meine Gegner erwarten nun bald Ihre Apologie der Me-telzhiza zu hören. Ein Wind hat mir bereits ein gewisses „mea defendam" zugetragen. Sollte es wirklich von Ihnen gekommen seyn, so haben Sie gewiß das „mea" doppelt unterstrichen, oder gar ein „non vestra" hinzugesetzt. Denn daß Sie alle Dummheiten dieser Leute vertheidigen würden, dazu sind Sie zu klug — vielleicht aber auch zu vornehm, um überhaupt von unsern „Zänkereyen" Notiz zu nehmen.
Die 4te Zhbeliza ist Hrn. Kafteliz noch nicht zurückgekommen, doch habe ich Gelegenheit gehabt, Ihre Randglossen zu lesen, die wirklich merkwürdig sind, so wie die darauf bezüglichen Stellen in Ihrem letzten Briefe. Sie haben uns durch Ihr Gutachten „alle anderweitige Note & Tadel ersparen wollen, ohne dafür Dank &c. zu erwarten" &c. Also danken soll ich Ihnen dafür, daß Sie mich auf diese Art compromittieren, mich als einen, den Katholicismus und die Sittlichkeit nicht beachtenden Menschen erscheinen lassen! Ich möchte doch wissen, welche „anderweitige Note & Tadel" ich mir hätte zuziehen können ! Wird nicht jeder vernünftige und unbefangene Mensch die Jansenisten auslachen, wenn sie [anderswo] Beschwerde über Sachen führen sollten, die sie (und Sie) so verdammlich finden, die man aber sonat in der ganzen Welt ohne den mindesten Anstand drucken lassen könnte? „Der Kais. u. d. Abt kann u. soll von einem Katholiken nicht lutherisch behandelt werden!" Ich lobe Ihren heiligen Eifer, kann aber nicht einsehen, worin eigentlich das Lutherische dieser Behandlung liegt, da sie sich von der des altfranzösischen Fabliau „Le meu-nier-eveque" und nahmentlich von der der altenglischen Ballade „King John and the abbot of Canterbury (in Percy's Rel. of anc. engl, poetry"), die Bürger beynahe wörtlich übersetzte, nicht wesentlich unterscheidet. Meinen Sie damit etwa den Spaß von der Wohlbeleibheit des Abtes u.seiner guten Tafel (der englische Abt ist schlimmer)? Hört man nicht in ^unserm echtkatholischen Lande alle Tage: „Je debel kakor fajmofhter" ; „ima trebuh kakor en profht, kakor prelat v' Ormontu" (Ad-mont) — „golpod bödi, de bofh mefö jedel in vino pil" &c. Es
ist übrigens merkwürdig, daß selbst der italiänishe Abbate Stanig nicht pfiffig genug war, um das Lutherthum in dieser Ballade zu riechen (denn seine Uibersetzug ist eben so getreu, wie die vom Dr. Tufhek, ausgenommen etwa, daß ^rsterer „Pfäfflein" durch gofpöd, letzterer aber durch far, farzhik übersetzt) ; S i e [hab] aber haben die Nase eines eigentlichen Inquisitors. „Sed stultum est verti a catholico verbotenus, imo scandalosius (ich möchte wissen wo?) haeretici schadenfrohes Lied. Ean-dem rem aliter tractet catholicus, aliter haereticus oportet" &c. Schade, daß diese Sprache in Oesterreich seit 1781 nicht gewöhnlich ist!
Ich schließe für heute, um den Postwagen nicht zu versäumen. Um dem Paquet die gehörige Größe zu geben, lege ich Burger's Evstahi bey, damit Sie Sehen, wie [es] der Druck desselben „das ästhetische Gefühl" befriedigt — und auch sonst noch manches Merkwürdige. Auch 1 Ex. von Stanig's „Kais. u. Abt" sende ich Ihnen, damit Sie sich von dem oben Gesagten selbst überzeugen.
Uiber Ihre Censur-Bemerkungen nächstens ein Weiteres, wenn es mir nicht an Zeit u. Stimmung fehlen wird. Einstweilen sage ich Ihnen soviel, daß ich nicht wohl dulden kann, vor der Landesstelle in dem Lichte zu bleiben, in welches Sie mich gestellt haben. Es gibt Mittel
Uibrigens würde es mich auf jeden Fall freuen, von Ihnen etwas über [ihre] meine ABC-Schreiberey zu hören, wie immer es auch lauten möge.
Ihr ergebenster
M. Zhöp.
Vom ersten Heft der Zhbeliza erscheint nächstens eine neue Auflage. Wie werden Sie die armen Krainer wegen ihres schlechten Geschmackes bedauern!
Den 20. Juny 1833.
Da ich den neulichen Postwagen versäumt habe, so
schreibe ich heute weiter:--Visiten! also ein anderes Mahl.
Für heute nur soviel. Die Zhbeliza wird so wie sie ist, noch einmahl so vorgelegt werden, mit der Bitte, man möchte streichen, was man nicht passierlich findet. Wir wollen sehen, wie weit Sie Ihre Illiberalität treiben werden! Zugleich wird man sich rechtfertigen und Sie hoffentlich ein Bischen lächerlich machen, wenn nichts anders —
C. Dvoje odlomkov iz drugih spisov Čopovih.
1.) Kos recenzije Čelakowskega v nemškem Čopovem prevodu in rokopisu, in sicer prva polovica, do stavka: „Ick möchte aber nicht rathen, daß eine ähnliche Neuerung von irgend einem trockenen Grammatiker begonnen werden sollte; sondern, soll sie je Statt finden, so mache den Anfang ein denkender und beliebter Schriftsteller — irgend ein Prefhern."
Zanimiv je ta fragment, ker nam dokaže dejstvo, da je čop svoj prevod češkega spisa Čelakowskega poslal piscu izvirnika na Češko, in da mu ga je ta s svojim peresom pregledal in deloma popravil in mestoma izpopolnil. Nahaja se namreč dosti besed v Čopovem rokopisu prečrtanih in z boljšimi nadomeščenih, a nahaja se tudi dosti mest, katera je čop bil prazna prepustil Celakowskemu, da jih sam prevede in mu v puščene praznine vpiše dotično nemško besedilo. Zamenjal je Čela-kowsky Čopov izraz „zu suchen" z besedo „mich umzusehen" v stavku: „. . . fing ich alsbald an, Bücher und Schriften unserer lieben in Krain, Kärnten und Steyermark wohnenden Slaven zu suchen". V naslednjem stavku je pustil čop dve praznini, v kateri je Češki pisec vpisal besede „eine solche Verunstaltung u. Ausartung" in „Skribler", podčrtal besedo „entvolksthümlichten" in zamenjal „mehr" z „besser": „. . . und ich wurde bald überzeugt, zumahl als ich einige aus dem Munde des gemeinen Volkes entnommene Lieder erhielt, daß eine solche Verunstaltung u. Ausartung der Sprache keineswegs von der Nation selbst herkomme, sondern daß sie nur das Werk einiger unberufenen entvolksthümlichten Skribler sey, in deren Händen statt der Feder und des Sprengwedels, viel besser die Mistgabel und Haue passen würden". S Čela-kowskega peresom so pisani tudi naslednji popravki, ki sem jih podčrtal, da jih oznamenim: „. . . und wir würden wünschen von beiden mehr von ähnlichen, Talent und Geistesbildung zeigenden Gesängen zu lesen"; tako Čop, a čelakowsky je oklenil in prečrtal besede „Talent und Geistesbildung zeigenden" in premenil stavek tako-le: „. . . . und wir würden wünschen von beiden mehr änhliche Gesänge zu lesen, die einen zarten u. edlen Sinn beurkunden". Čelakowskega besede so tudi pridevek „treffliche" v stavku: „Nun aber ein Wort vom H. Prefhern, dessen treffliche Arbeiten . . .", in pa podčrtani tekst v naslednjem: „. . . . und er erweckt desto schönere Hoffnungen für die Zukunft, da aus allem zu ersehen ist, daß es ihm Ernst ist um die Vermehrung liter. Schätze u. um die Ausbildung seines Geistes. Er versuchte seine Kraft in Gedichten verschiedener Gattung, in lyrischen, elegischen, satyrischen," . . . i. t. d. Drugih popravkov ne bom na-
vaj al, saj je povsod popravljena, izmenjena ali pripisana le po ena posamna beseda; le en citat naj še podam. Öelakowsky govori o črkopisu in o reformah njegovih na Slovenskem in doma na Češkem. In o teh zadnjih poizkusih in njihovih, povzročiteljih pravi: „. . . . Zum Glücke finden ihre scharfsinnigen Erfindungen keine Nachahmung1) und sie mögen sich nicht darüber wundern, daß sich auch bei Andern so viel Köpfe so viel Sinne finden, die sie selbst oft mit ihrem eigenen Kopfe nicht eins werden können". Ob kraju tega besedila potegnil je Öelakowsky črto, pripisal: vide, a pod tekstom je na dolenjem robu te strani pristavil to le opazko: „Eine kleine Anspielung auf einen solchen Herrn bei uns, der ebenfalls mehrmal andere u. wieder andere Orthographien u. Schriftzüge proponierte, obwohl selbe ganz unbeachtet blieben." Y oklepajih je pridejal s črnilom čop za temi besedami v latinici „(Intellige Hankam)". To mesto bo najbrže ono, vsled katerega imenuje Prešeren v svojem pismu (22. VIII. 1836 Celakowskemu pisanem) Hanko „Letternschmied": „Was macht der Letternschmied Hanka?"; takö nam je ta pri-pisek Celakowskega nekak komentar, od kod da ve Preš. o Hankovem kovanju črk.
2.) Aphorismen über „Ein Wort etc." Prve opazke Čopove so to o znanem pamfletu Kopitarjevem, ki si jih je čop pač o prvem čitanju tistega pisma v „Illyr BI." zapisal; prvi načrt je to Čopovemu odgovoru na Kopitarjevo zasmehovanje, kateri je izšel v „Illyr. BI." 1833. Nr. 30. (27. VH.) v posebni prilogi naslovljen: „Slowenischer ABC Krieg Nr. 3." — Rokopis je Čopov, dasi zelo nagel.
Glasi se ta načrt:
Aphorismen über „Ein Wort etc.
Ad „Freund etc". Statt „gegen unser ABC" soll heißen: gegen unser ABD oder ABI); oder hat Herr K. noch ein neues Alphabet in petto, um seine „Schreibung" auf eine dritte „Weise" auszuführen ?
[Ad Vor allem etc. Herr K. dürfte manche Geheimnisse und Absichten (erfinden) leicht finden, wenn er den Sinn einzelner Zeichen so gut versteht wie den des XI womit sich Pan Mačiek früher unterschrieb.]
Ad Vor allem etc. Herr K. scheint eine besondere Lust zu haben die geheime Bedeutung einzelner Zeichen zu entdecken. Dießmahl ist ihm aber seine Arbeit schlecht gelungen. Non omnia pofsumus omnes. Es ist sonderbar, daß er das lI nicht für ein russisches Zeichen angesehen, und den Pan Maciek für
') Vpisal je to besedo v izpuščeno praznino Celakowsky, zato sem jo podčrtal.	Opomba priobč.
einen Russen-Freund [erlärt] erklärt hat. Dann hätte er nicht nöthig gehabt, dem Herrn M. unnöthige Auslagen anzurathen.
Ad § 1. Das dem etc. Wenn Hr. K. die Ironie des Herrn Celakowsky. verstehen wollte, so würde ersieh über dessen „beklagten Uberfluß an Grammatiken" nicht ärgern, noch fragen: seit wann deutsch geschriebene Grammatiken etc.
Ad § 2. Daß wir. Hr. K. glaubt, „daß wir die Kroaten und Illyrier auch zu uns, oder uns zu ihnen rechnen können, um so an 6 Millionen stark, den Massen-Anbethern auch respektabel zu erscheinen, und doch beharrt er fest auf der Noth-wendigkeit eines eigenen Zeichens für den Halbvokal", der unter diesen 6 Millionen kaum von einer halben Million gesprochen wird; und doch nehmen das Metelko'sche ABC nicht einmahl die Steyrer und Kärnthner an; und doch verstehen [wird] wir die Kroaten oder Illyrier nicht, wenn sie reden. Gehört das zur Logik?
Ad § 3. Wir fragen. Gehört nicht zur Sache.
Ad § 4 und 5. Kaiser Claudius, — Auch daß etc. gehört nicht zum ABC.
Ad § 6. Des guten. [Sollten] Eben weil der Jünger nicht über den Meister ist, sollen auch wir das Werk unserer Vorfahren nicht leichtsinnig und ohne Noth bessern wollen.
Ad § 7. Müssen. Wenn man auch zugibt, daß die bestehenden Alphabete [nicht] kein Heiligthum sind, woran man nichts ändern dürfte, so [lauft] braucht man daran doch keine unnöthigen Änderungen vorzunehmen.
Ad § 8. Hr. lI. Seit wann gehört die Erfindung neuer Buchstaben zur Beschäftigung mit Grammatik! Hr. K. scheint auf die Logik vergessen zu haben. Nicht die Erfindung neuer Buchstaben, sondern die [Überzeugung] Überredung der Millionen Menschen zur Annahme und zum Nicht-Tadeln derselben, ist schwer.
Ad § 9. Unb egri flieh. Das wird aus Rache gesagt; oder wird dadurch das Imbrattar lo Alphabeto gerechtfertigt?
§ 10. Über etc. H. K. erkennt den vom lI. beleuchteten 5ten Grundsatz als den seinigen, und doch behauptet er nur einen zu haben.
§ 11. Wir freuen. Wird ein mit den Metelko'schen Carymary zusammengesetztes Feuerwerk symmetrisch-schöner seyn ? Und wenn auch!!
§ 12. Ein anderer. Asserta sunt probanda, was hier nicht geschieht.
§ 13. Herr lI nennt. Der Grundsatz: Schreibe, wie du sprichst, ist weder vom Hr. M. noch vom H. D. [im unumschränkten Sinne] recht ausgeführt, [und nur in diesem Sinne] weil keiner gerade die zu bezeichnenden Laute bezeichnete, und weil von ganz verschiedenen Ausführungen doch [beyde] wohl beyde nicht recht
seyn können. Oder soll man gar diesen Grundsatz so verstehen, daß jedes Individuum nach seiner Aussprache schreiben soll? Die Behauptung, daß man nach der Methode der Herrn K. und M. in 8 Tagen ordentlich lesen lernt, ist ein Traum, und zeigt sich in der Erfahrung [völlig] völlig grundlos. Übrigens scheint H. K. auch den 6ten Grundsatz als den seinigen zu erkenen.
§ 14. Um doch. Das ist eben die Frage, wie viele Nuancen der Landessprache man in der Schrift bezeichnen soll, und H. ll [beb] zeigte weitläufig genug, daß H. M. deren schon zu viele bezeichnet hat und daß durch die bisherige Schreibweise (wenn man noch den Oircumflex zu Hülfe nimmt) gerade genug Laute bezeichnet werden können, was die Herrn K. [S] — und * noch nicht wiederlegt haben. Herr K. scheint übrigens dafür zu halten, daß ein gutes Alphabet immer einige Zeichen mehr haben müsse, als man deren gewöhnlich braucht, um sie „im Erforderungsfalle z. B. für Komödie, Satyre etc" aus der [Kiistk] Rüstkammer hervorhohlen und brauchen zu können. Wird dadurch das Lesen-Lernen auch erleichtert? Und wie wird es dann mit dem Schreiben-Lernen stehen ? (worauf man überhaupt keine Rücksicht zu nehmen scheint, als ob mit dem geschwinden Erlernen des Lesens alles abgethan wäre.) Daß das Schreiben [mit] (und zwar Rechtschreiben) mit der altkrainischen Schreibweise viel leichter sey, als mit der Metelko'schen, bekennt jeder Unbefangene.1)
II.
Da so ta pisma vs^a Čopova, o tem priča Čop ova roka in pa vsebina, kjer ne lastnoročni podpis njegov.
Pisal jih je Čop vsa iz Ljubljane od 1. 1828. do 1. 1833., kot profesor ali kot bibliotekar, kar dokazujejo dati na čelu pisem. Le eno (B. 1.) je brez data in brez podpisa; vendar je tudi to docela datirano po svoji vsebini: pisano je iz Ljubljane tistega leta in tistega meseca, ko je v „Ulyr. BI." izšla profesorja Heinrich a črtica: „Valentin Vodnik, eine biographische Skizze, als Beytrag zum^ gelehrten Osterreich." Bilo pa je to 10. I. 1828., v št. 2. — Čop namreč piše v tem svojem pismu: „Im hiesigen illyrischen Blatte vom 10. dieses erschien: „Val. Vodnik . . ." Po tem dnevu, a še v mesecu januarju, tedaj v dneh od 10. do
>) če dodam, da se nahaja med temi papirji še listič, s Kopitarjevo roko kaligraflčno v latinici pisan (in sicer edini dokument, ki ni pisan s Čopovo roko) noseč naslednje besede:
Slavo Czop (Zhop, ^ont) Labac. Slavurn Kucharski Polonum amice commendat Slavus Kopitar, tedaj sem podal vse, kar je v tej zbirki.	Opomba priobč.
31. jan. 1828 je pisal Čop to pismo — oz. ta kocept pisma — v odgovor na Kopitarjevo (nam do danes neznano, a v tem Čopovem listu omenjeno) pismo z dne 12./XII. 1827., v katerem je Kopitar pozval Čopa — kakor se da to iz Čopovega pisanja posneti —, da bi pričel zbirati in pošiljati Safafiku gradivo za slovenski del nameravane splošne zgodovine o slovstvu vseh Slovanov.2)
Pismo B. 4. z dne 23. jun. 1831. ima desni zgornji vogel lista ravno črez sredo številk 31 odtrgan; a vendar je jasno še spoznati spodnjo polovico enojke in spodnjo kljuko trojke: ni dvojbe, da je stalo: 1831., kakor je to že pred mano nekdo čital in določil ter pripisal s svinčnikom.
Vseh devet pisem Čopovih je pisanih v originalu z nemško frakturo, kakor tudi ona dva njegova odlomka pod C.
Prvo izmed teh pisem je namenjeno Safafiku; o tem ne priča nikak izrečeni pripisek ali naslov, pač pa vsebina, in drugič tudi pismo Čopovo z dne 21. 10bra 1832., objavljeno že v Zborn. I. 125., pisano Safafiku; saj naše pismo pod A. 1. ni nič drugega kakor prvi koncept tjstemu pismu tam. Zanimiva je ta listina, ker nam priča, daje Čop res imel posebno navado, da je pismom svojim najprej izvršil koncepte; to nam dokazuje verodostojnost in premišljenost ter obenem tedaj historično-do-kumentarno vrednost pisem tega moža.
Da je naslednjih 8 pisem pisanih Kopitarju, to izpričuje za pismo B. 1. ogovor „Herr Hofbibliothekcustos", o katerem je razvideti iz pisma, da je bil na Dunaju ter da je spisal gramatiko, ki najde v nji Šafafik „ein vollständigeres Verzeichniß und eine genauere Würdigung unserer ältern Drucke" sicer je v vsebini še dokaj drugih dokazilnih mest v tem oziru. — Za pismo B. 2. dokazuje to nadpis v pismu na čelu nad ogovorom: „Herrn Hofbibliothekcustos v. Kopitar", za B. 6. na zunanji strani stoječa adresa, za B. 3, 4, 5, 7, 8 pa — vsebina.
Kakor pismo A., tako je izmed Kopitarju pisanih pisem B. 1. le koncept pisma; ne le da ni podpisa, ampak tudi opustitev datiranja, in pred vsem oni prečrtani del pisma in njega skicirani konec dokazujejo to docela. Čop je pač kesneje odposlal po tem načrtu pisano pismo, a ta koncept je ostal v njegovih rokah. In kakor B. 1., so tudi B. 3. 4. 5. 7. koncepti, oz. zapri-četa, a sredi misli in lista pretrgana in odložena pisma, ki so potem nedokončana ostala med zavrženimi papirji Čopovimi. Lista B. 2. in B. 8. pa sta pravi pismi; in prvemu se celo vidi,
') Pomota je tedaj, če stoji v „Zvonu" 1879. na str. 227., da je to pismo iz leta 1829.
a) Prim. o tem v Zborn. I. 83. odstavek: Matija Čop in Pavel Jožef Safarik.	Opombi priobč.
da je bilo že zganeno, že naslovljeno, ter zaprto in zapečateno s pečatnikom, ki je imel črki: 9JJ. v nemški fraktnri, t. j. pričetnici Čopovega imena; a ta pečat je prelomljen, dokaz, da je bilo pismo spet odprto. Reč si jaz po pisma vsebini tako-le mislim: Čop je 2. maja spisal gori podanega pisma prvi del v skrajni naglici, da bi ne zamudil poštnega voza. A zamudil ga je seveda vendarle, in vrnil se je, da počaka drugega poštnega voza. Toda 3. maja — t. j. naslednjega dne — izve, da odide apotekar Wagner (prim. gori obj. pismo Čopovo z dne 16. maja 1830.) na Dunaj; domenita se, da mu vzame zavoj in pismo za Kopitarja s seboj. In Čop je nato odpečatil svoje včerajšnje pismo ter dodal 3. maja na ostali prazni strani ono, kar stoji tam o Wagnerju itd. Odšlo pa vendarle ni! Ali je čop zamudil tudi Wagnerja? Ali ni Wagner odšel? Ali se ni čopu zdela oblika pisma več dostojna dovolj, da bi je odposlal Kopitarju? Ostalo je v Čopovih rokah. Morda je zavoju pridejal drugo pismo. Morda pa je ostal zavoj in list tisto pot v Ljubljani do prihodnjega poštnega voza? In potem pa Čop ni več mogel pridejati tega pisma, ker se seveda ni več skladala — vsled dodatka z dne 3. maja — vsebina z resničnostjo: moral je čop poslati potem na Dunaj drug list, a ta „prvotni" je ostal ter se nam ohranil med zavržki Čopovimi. — O pismu B. 8 pa ne vem, zakaj ga Čop ni odposlal. Morda se mu ni zdelo za Kopitarja dostojno zadosti vsled dodatka z dne 20. junija 1833. Morda je prišlo vmes kako novo (nam neznano in morda neo-hranjeno) sovražno pismo Kopitarjevo, kije čopu to pismo zadržalo v njegovih rokah; zakaj pismo to je zadnje Čopovo pismo Kopitarju, in 6. VII. 1833. je že izšlo v javnost ono Čopa sramoteče pismo Kopitarjevo: „Ein Wort über den Laibacher ABC-Streit."
Za pravilnost moje misli, da so to zavrženi in pač po smrti njegovi najdeni papirji Čopovi, govori mi poleg fragmen-tarnosti teh listin in njih očividne konceptne oblike tudi še onih dvoje fragmentov pod C, kos recenzije Čelakowskega in aforizmi „über Ein Wort."
Vsa gori navedena pisma so iz dobe znane intimne literarne komunikacije Čopove s Kopitarjem, ki se je tako nedostojno razbila ob znani lastnosti sicer velikega Gorenjca, da ni mogel poleg sebe prijazno gledati nobenega resničnega samostojnega duševnega velikana, kakor mu to Čop sam v pismu (12. V. 1833.) prikrito izreka, — ter daje takoj v takem možu videl sovražnega si konkurenta v slavi. Ali je bila med Čop om in Kopitarjem že prej intimnejša dušna komunikacija, preden je Čop prišel za profesorja v Ljubljano, ne vem; prijateljstvo, zdi se, da je bilo. Gotovo pa je, da pismo pod B. 1. ni le prvo Čopovo iz Ljubljane Kopitarju na Dunaj, kakor je ono pod B. 8
zadnje, ampak to pismo pomeni pričetek nove dobe1) v Čopovem dušnem življenju, dobe literarnega dela za slovenski narod, dobe, ki ji je bila inicijativa ono nam neznano Kopitarjevo pismo z dne 12. XII. 1827. — Prišel je bil namreč Čop v jeseni 1. 1827. iz Lvova v Ljubljano, ko mu je bil na njegovo lastno prošnjo z dne 20. II. 1827. podelil cesar 23. (30.) jul. 1827. profesuro na lic. gimnaziji (Leveč, Zvon 1879. 101). In 12. XII. 27. pozove ga že Kopitar, da bi se lotil dela za slovenski oddelek Šafarikove zgodovine o slovstvu vseh Slovanov. Dasi se Čop v odgovoru svojem (januarja 1828. pod B. 1.) še brani, oživilo se mu je tu in intenzivnejše pričelo zanimanje za slovensko slovstvo in njega preteklost, lotil se je ter postal in bil odtedaj ne le naš prvi slovstveni zgodovinar, tudi naš prvi kritik in estetik, postal to in še več, kar je bil pred Prešernovo döbi Vodnikovi Zojs, a za Prešernovo Gregorčičevi — Stritar.
Eazločno pa nahajamo odslej v Čopovem delu štiri dobe, ki se deloma krijejo, deloma zaporedno vrste:
I.	doba: Doba Zhbelize I.
V to dobo gre dvoje izmed gornjih listov: Pismo B. 2: „Laibach, 21. Jaenner 1830"., ki Čop v njem govori o^ cenzuri, ki trdi, da je Zhbeliza časopis, kar pa Čop dokazuje Kopitarju, da ni. Pismo B. 3: „Laibach, 16. May 1830."; Čop pošlje Kopitarju tu Zhbel. I. ter brani Prešerna in njegove pesmi pač proti enemu onih pisem Kopitarjevih, ki jih 1. 1833. Prešeren omenja Čelakowskemu v onem svojem prvem slovenskem pismu, in ki so povzročila že 1. 1832., že za Zhbel. III. določeni in iz Celovca v Ljubljano doposlani znani sonet o Apelu in čevljarčku: „Le čevlje sodi naj Kopitar!" Prešernovo pismo do Čop a 13. II. 1832 (Sonitus de formulario.)
II.	doba: Doba zgodovine slovenskega slovstva za
S a fari k a.
Iz te dobe imamo do danes naslednja pisma Čop ova : Kopitarju: Oni odgovorbrezkrajaindneva,aiz leta, ko je izšla v „111. BI." Heinrichova črtica: „Val. Vodnik" (111. BI. Nr. 2; 10.1. 1828.) — Gori pod B. 1.
') O tem priča Čop sam v pismu do Šafarika 13. I. 1832 (Zborn. I. 118): „. . . für die mitgetheilten bin ich Ihnen sehr verbunden, nahmentlich für die Angabe des Titels u. des Inhaltes des Köppen'schen Sobranie Slov. Pam., von welchem ich keine nähere Kenntniss hatte; ich erinnerte mich kaum dunkel, einmahl etwas davon gehört zu haben, aber noch damals, als mich die Slavica oder wenigstens die Slovenica nicht interessierten — denn dieses Interesse haben mir eigentlich erst Sie u. H. Kopitar so zusagen aufgedrungen (früher beachtete ich beynahe nur Polonica) . . BiJo je to pred 12. XII. 1827.
Šafafiku: Laibaeh, 9. May 1831. (Zbora. I. 100). Kopitarju: Laibaeh, 23. Juny 1831. (Gori pod B. 4.)
24 1
Šafafiku: Laibaeh, 27"j Juny 1831. (Zborn. I. 104). _
Laibaeh, 10. )uly 1831. (Zborn. I. 109).
Laibaeh, T. 9.ber 1831. (Zborn. I. 113).
Laibaeh, 13. Jänner 1832. (Zborn. I. 118).
Laibaeh, 15. 8 ber 1832. (Zborn. I. 122).
Laibaeh, 10. 10.b" 1832. (Gori pod A.)
Laibaeh, 21. 10.b« 1832. (Zborn. I. 125).
S tem sem lokaliziral troje gori objavljenih pisem, ki sem jih podčrtal, da se laže ločijo. 1)1. doba: Doba prepira o črkah.
Da lokaliziram tozadevna pisma ter olajšam in deloma omogočim njih umevanje, moram podati pregled prepirnih razprav o črkah.
Prepir se je pričel že prej (v Carinthiji 1831, št. 20, 25, 32, 39). ali pravzaprav že s prvo (1825.) in še bolj z drugo izdajo Metelkove slovnice (1830), in Zupan ga je le oživil in zanesel v javnost (sicer pogl. o tem Jezičnika IX. leto). —- čop sam pa dolgo ni posegel javno v ta boj; da seje pa moral ž njim in njega prepirno točko pečati, naneslo je ravno njegovo delo za Safafika, delo za zgodovino slovenskega slovstva.
O vsem tem priča sam v pismu do Šafafika (24. jun. 1831. — Zborn. I. 10.6. 107) tako le „An literarischen Zankereyen um Buchstaben etc. fehlt auch bey uns nicht. So eben erschienen in der Zeitschrift Carinthia zwey Aufsätze über die neuen (Metel-koschen) Buchstaben, der eine, vom Prof. Supan, dagegen, der andere, vom Spiritual des hies. Priesterseminars J. Buger, dafür; Supan hat nun einen zweyten als Replik auf den Bur-ger'schen fertig aber sie umgehen alle das, was mir das wesentliche scheint, so dass es mich selbst juckt etwas darüber zu sagen." A tri dni kesneje, 27. junija 1831., pravi nadaljevaje prav tisto svoje pismo (Zborn. I. str. 108), ko govori spet o Zupanu: „Der Streit über die Metelko'schen Buchstaben wird neulich von ihm (Supan) angeregt. Ich glaube freylich Wesentlicheres gegen dieselben einwenden zu können, als es Supan gethan. Ich wollte auch meine Gründe gegen dieselben für Sie ausführlich auseinandersetzen, und machte dem H. Metelko den Vorschlag, er möchte selbst auf meine Einwendungen, (die ich ihm schriftlich mittheilen würde) replicieren; wir würden Ihnen dann Gründe und Gegengründe durch H. Kopitar vorlegen aber Metelko lehnte diess ab, indem er meinte, dergleichen habe eine Literargeschichte nicht weiter zu berück sichtigen, als dass sie berichtet, was vorhanden ist . .
To je bilo že 27. VI. 1831. A še 5. in 13. febr. 1832. ga priganja Prešeren iz Celovca, naj poseže vendar v ta prepir (Lj. Zv. 1888. 570.), sam pa izda prav tistega leta v Zhbel. III. svoj sonet o „kafhi" ter v njem izreče zbadljivo svojo sodbo o tem prepiru, da je to „pravda o oslovi senci". Prej je tedaj posegel v to kreganje Prešeren ko — Čop.
Kar pride s Češkega v Ljubljano Čelakowskega ocena Krajnfke Zhbelize; izšla je ta recenzija v Četrtem kvartalu ČČM. od konec 1.1832., v Ljubljano pa je prišla Čopovemu krogu v pričetku 1. 1833.; poslal jo je sam Öelakowsky. In Čop, ki se je tudi že dolgo pripravljal, da spiše oceno Krajnfke Zhbelize (prim. Prešernovo pismo iz Celovca z dne 12. febr. 1832.) za „Illyr. BI.", prijel se je te recenzije češke, preložil Čelakow-skega spis v nemščino, dodal pa še dvakrat toliko svojih pripomb, in med drugim tudi nekoliko o črkopisu slovenskem. Govoreč o Prešernu, objavil je bil namreč Čelakowsky v češki prelogi njegov sonet o „kafhi", pohvalil dovtipno sodbo njegovo o abecednem prepiru, švignil pri tem po svojih domačih razmerah in posebej po Hanki, dodal pa nasvet, naj Slovenci vzprejmo češki črkopis, t. j. današnjo našo gaj i c o. In tu1) je Čop izrekel nekaj svojih misli o črkah, in tu s tem prvič posegel v ta boj. In odslej so sledile javne razprave in zasebna pisma otem tako-le:
111. BI. Nr. 6. 7. 8. \ *	,
(9/II 16 II 23 II 1833) J C o p: Ponatis Celakowskega recenzije v nemškem prevodu in Čopove opombe. 3. III. 1832. Čop piše pismo Kopitarju o tem ter mu pošlje menda to svojo publikacijo^ To pismo se nam ni ohranilo, a vemo o njem iz Čopovega pisma „Oster-sonntag N. 1833", kjer Čop omenja to pismo kot zadnje svoje pismo Kopitarju.
111. BI. Nr. 10. \	_ . . , _ .. . _ ...
(9 III 1833) J	iiKrainische Literatur. Kranjlka
Z h b e I i z a". Nepodpisani---je objavil tu opombe
o Celakowskega recenziji in Čopovih pripombah ter o slov. črkopisu — proti Čopu, ki omenja ta članek Kopitarju v pismu „am Ostersonntag 1833." In Šele vsled tega napada pravzaprav prične Čop pravi boj o črkah.
Laibach, am Ostersonntag Nachmitt. 1833: Čop piše načrt pisma Kopitarju.
4) Tako poroča o dogodku tudi Preš. v pismu do Celakowskega 29. IV. 1833. (Lj. Zv. 1882. str. 51.) „. . . Damit Sie jedoch unseren guten Willqn sehen, so überschicken wir Ihnen den von Ihnen angezündeten Abz-Krieg für Sie u. Ihre Freunde,"
a)	To pismo je prvi glas o nastopivšem razporu med možema; to pismo nam izpriča čas, kedaj je Čopu vstala prva misel, da je prišel pri Kopitarju v zamero. Nič več se^ namreč ni hotel oglasiti že dalj -časa Kopitar, ne Čopovemu pismu, in ne drugim izzivom: „Da Sie auf mein Schreiben vom 3. v. M. und auf die Ihnen durch Dr. Ullepitsch und Custos Freyer gesendeten Blätter nichts erwiedern, so fange ich an, zu vermuthen, daß Sie wegen" der Übersetzung des Öelakowsky'schen Artikels und meiner Zusätze zu demselben auf mich böse sind —u. . .
b)	Obeta mu Čop hkrati v osmih dneh novo razpravo o črkah in navaja njen naslov: Was wird erst werden, wenn Sie einmahl mein nuovo Discacciamento di lettere inutilmente aggiunte erhalten! In ungefähr 8 Tagen dürfte es vollständig gedruckt seyn, und da werde ich es Ihnen durch Dr. Fluck . . . übersenden können." . . .
c)	Omenja sitnosti s cenzuro ljubljansko, in pa onega anonimnega sestavka v „111. BI. Nr. 10.", ter nam imenuje za pisca —farje, t. j. Metelkovo stranko: „Die Farji, die sich in ihrem Artikel (Illyr. Bl. Nr. 10.) äußerten, ihre „gute Sache, die nichts fürchte, als nicht gekannt zu werden, müsse durch den Kampf nur gewinnen", haben i ndessen (echt pfäffisch) den Censor (Gub. R. Vef. —) bearbeitet, keinen Artikel gegen die Metelzhiza zu admittieren, sie haben zu dem Zwecke eine Deputation (den jungen Canonicus Pra-protnik &c) an ihn abgesendet..."
d)	Čop omenja in naglasa tu izrekoma, da je njegov spis pisan proti Kopitarju in njegovim načelom, — dokaz, da se je čop tega jasno zavedal: „. . . obwohl ich zunächst Ihre Grundsätze bestreite", pričakuje pa, da mu ne bo njegove razprave niti on sam tako zameril kakor Metelkova stranka: „Ich wollte wetten, daß S i e mir dieses Discacciamento bey weitem nicht so übel nehmen werden, als Metelko, Burger u. die wenigen Jansenisten, die ihre Anhänger sind" ... Ali se je mož motil! To je bilo v mesecu aprilu, ker Velika noč je bila 1833. leta 7. aprila.
III. BI. Nr. 13—17. \ x	.	ei
(30/III _ 27/IV) j ^°P0V Discacciamento „Slowenischer ABC-Krieg". (Eine Erwiederung auf den Artikel „Krainische Literatur" in No. 10. des Illyr. Bl.)
To je bil naslov gori obečane razprave, in ne „nuovo Discacciamento . . ."; a ohranjen je celotno ves ta abecedni boj, kakor mi poroča g. Pintar, v pona-tisku v lic. bibl. pod naslovom „Nuovo discacciamento di lettere inutili."1) — Ker je ta razprava že 30./III. pričela izhajati, imelo je ono velikonočno pismo Čopovo pred seboj že več delov njenih, le celotna ni bila še, ampak si jo je täko obetal Čop na Veliko noč šele v osmih dneh. In niso-li oni „durch Dr. Ullepitsch und Custos Freyer gesendeten Blätter" bili morda ravno že dotedaj izišli deli te razprave?
2. V. & 3. V. 1833: Čop piše pismo B. 6., in v njem naslednje :
a)	pošilja Kopitarju na Veliko noč že obljubljeni celotni iztis svoje razprave: „Hier erhalten Sie mein Discacciamento, mit dem Sie wohl unzufrieden seyn (Čop je že slutil, da mu je Kopitar zameril!), aber mir gewiß nicht auf d i e Art zürnen werden, wie meine hiesigen Gegner,". . . Ali se je mož motil!
b)	opisuje mu, kako so njegov spis v Ljubljani vzpre-jeli: „ . . . meine hiesigen Gegner, die die Sache ungefähr so nehmen, als hätte ich sie öffentlich Betrüger, Lügner, Lumpen &c. gescholten" . . . „Man betrachtet meine Schrift als einen Angriff auf die Geistlichkeit &c. &c. d. h. Metelko u. seine Anhänger möchten sie gern so darstellen; ..."
c)	pripravljajo da se na odgovor, in kako da se pripravljajo ; Metelko sam da ne ve, kaj bi odgovoril; zato da prigovarja Jerinu, da bi on skočil zanj v ogenj; Metelko da mu je izročil materijalije, Jerin da naj da oster slog! Vendar ne boji se od njih Čop prav ničesa: „Von diesen Leuten habe ich überhaupt kaum etwas zu besorgen, als höchstens Grobheiten." . . .
B. V. 1833: Kopitar piše privatno pismo čopu; v tem pismu je imenoval Čopa „sovražnika", kakor to vemo iz Čopovega koncepta z dne 12. V. in pisma z dne 17. VI.
l) „Nuovo Discacciamento di lettere inutili, das ist: Slowenischer ABC-Krieg. Eine Beilage zum Illyr. Blatt. (Vom Bibliothekar Zhöp.) Laibach 1833. Gedruckt bei „Ignaz A!oys Edlen v. Kleinmayr. Vsebina: Vorstücke, öelakowskega ocene Čopov prevod in opombe. ABC-Krieg. Slowen. ABC-Krieg (30. III. 1833. — 6. IV. 1833. — 13. IV. 1833. — 27. IV. 1833.) Erwiederung (1. VI. 1833.) Slowen. ABC-Krieg. Nro. 2. (15. VI. 1833). Ein Wort über den Laibacher ABC-Streit, aus einem Briefe aus Wien an Herrn M*** (6. VII 1833). Slowenischer ABC-Krieg. Nro. 3. & „Literarische Scherze . . . vom Doctor-Dichter P." (27; VII. 1833). — Ta ponatisek nosi šifro 10.067. U, C. b.
1833.; ni nam namreč do danes to pismo Kopitarjevo znano, ampak o njem vemo le iz navedenih Čopovih listin.
12. V. 1833. čopov odgovor temu pismu Kopitarjevemu z dne 8. V. — ki pa ga čop ni dokončal, ampak na sredi pisanja in misli odložil. V tem odlomku svojem
a)	omenja čop onega pisma Kopitarjevega z dne 8. V. ter naziva „Feind", ki mu ga je nadel, še preden je Čital njegovo razpravo, kakor sodi Čop; do 8. V. tedaj Kopitar tega spisa Čopovega ni še imel celega v rokah. „Wenn Sie in mir schon einen „Feind" sahen, bevor Sie das Discacciamento gelesen hatten, wofür werden Sie mich wohl nun ansehen, nachdem Sie dasselbevgelesen haben werden?" ... 12. V. pa že suponira Čop, da je Kopitar njegov spis prebral; moral mu je tedaj oni 2. V. namenjeni natisek že odposlati.
b)	prepira se Čop že za Zhbelizo IV.
Illyr. BI. No. 22 1 M etelko, Burger, Jerin, Salokar
(1. VI. 1833.) I izdajo zadružno: „Erwiederung auf den Artikel: „Slow. ABC-Krieg" in den vier außerordentlichen Beilagen zum Illyr. Blatte Nro. 13, 14, 15 und 17 vom Jahre 1833, dessen Verfasser sich mit dem neukrainischen Unzialbuchstaben H. unterschrieb."
Illyr. BI. No. 23. 1 Čop izda v posebni prilogi: „Slowe-
(15. VI. 1833.) v } nischer ABC-Krieg Nro. 2.
17. VI. 1833: čop piše Kopitarju pismo B. 8. — To je zadnje privatno pismo Čop ovo Kopitarju. Iž njega se razvidi:
a)	da je to šele pravzaprav odgovor Čop ov na Kopitarjevo pismo z dne 8. V., dasi mu je že 12. V., tedaj pred dobrim mesecem, imel načrt, ozir. prvi del.
b)	Čop pošlje Kopitarju svoje nadaljevanje „abecedne vojske": Hier übersende ich Ihnen die Fortsetzung des ABC-Krieges, die ebenfalls nicht geeignet sein dürfte, Sie gegen mich freundlich zu stimmen, obwohl man meinen Artikel hier gut findet, und ihn namentlich wegen der darin herrschenden Mäßigung lobt"____
c)	omeni odgovora nasprotne mu stranke: „Erwiederung" (gori omenjene z dne 1. VI. 1833.); pravi, da so se ob njem trudili glavni stebri druge stranke, a da so se kaj slabo izkazali. „Aber auch der Artikel der Letzteren (t. j. mojih nesomišljenikov) dürfte Ihnen (Kopitarju) nicht viel Freude machen, da Sie mit einer solchen Verteidigung Ihrer Sache
schwerlich zufrieden seyn werden. Und doch haben die Hauptstützen des neuen Alphabetes daran gearbeitet : Metelko, Spiritual Burger, Domdechant Jerin, der Pfarrer von Neumarktl Salokar, für dessen Arbeit man diese „Erwiederung" ausgeben möchte, da man doch begriffen hat, daß sie schlecht ist," . . .
d) omeni pa tudi, da pričakuje ta stranka sedaj pomoči z Dunaja, od Kopitarja: „Meine Gegner erwarten nun bald Ihre Apologie der Metelzhiza zu hören."
In ta apologija je prišla, a kakšna!
Illyr. BI. No. 27. 1: Kopitarjevo pismo izda Metelko: „Ein (6. VII. 1833.) f Wort über den Laibacher ABC-Streit" (aus einem Briefe aus Wien an Herrn M***) von K. To je znani pamflet Kopitarjev o čopu!
Illyr. BI. No. 30. 1: Čop objavi svoj odgovor: „Slowe-(27. VII. 1833.) j nischer ABC Krieg No. 3." — 4., a Prešeren doda: „Literärische Scherze in Aug. W. v. Schlegel's Manier von Doktor-Dichter Prefhern." Tako je končal to pravdo Prešeren, kakor pravi Leveč, — s cepcem.
Kako seje zadeva nadalje godila in prav nazadnje še iztekla? O tem nam pripoveduje Čop sam v pismu Šafafiku 26. II. 1834 (Zborn. I. 129/130): „Unsere Buchstaben-Angelegenheit ist bey der Studien Hof-Comm. dahin entschieden worden, dass das Metelko'sche Alphabet ungeachtet der Bemühungen Kopitar's in den Schulen überall wieder abgeschafft worden ist, und nun natürlich auch sonst nicht leicht ein Buch damit gedruckt werden dürfte." ... To se pravi naravnost: Zmagal je prav docela — Čop!
A za Čopa je imel ta boj osebno še drugo posledico, — in deloma tudi za našo literaturo —; o tem piše 1834. sam Šafafiku v prav tistem pismu: „Ausser den Bibliothek-Arbeiten thue ich nichts als Sprachlectionen geben, täglich ungefähr 5 Stunden, die mir aber mit der Hin- und Herlauferey etc. wenigstens 7 Stunden Zeit nehmen. Ich muss mir nähmlich diesen Winter dadurch jeden Monath mehr verdienen, als mein Gehalt beträgt. Ich hätte dieses zum Theil auf eine weniger schmähliche Art erreichen können, nähmlich durch Arbeiten für die Wiener Jahrbücher der Literatur, aber nach dem Bruche mit Kopitar ist an dergleichen nicht zu denken." . . . „Bruch" imenuje tu Čop sam, kar se je bilo dogodilo med njim in Kopitarjem; in ta razpor se ni do smrti Čop ove več zacelil: seve, prehudo
se je bil Kopitar blamiral, prevelik je bil ta „nos", da bi ga mogel pozabiti mož take samoljubnosti in naravnost ošabnosti, kakršne je bil — Kopitar.
Tako se je končal ta prepir, ki mu pravimo xrkarska pravda ali abecedna vojska; a bilo je to prepiranje bojišče in boj drugih sil: bil je boj dveh kulturnih dob v našem duševnem življenju, boj stare preživele se, in boj mlade „moderne" dobe, boj dveh idejnih strnj: na eni strani za obstanek in na drugi za premago; bil se je dvojen, medsebojno različen duh, „stara šola" in „nova struja"; boj nove, mlade, moderne generacije proti starejši avktoritativni šoli, boj spoznanja proti imperativu, ukazu! To je isti boj, ki ga slika Prešeren v svoji „Novi pisariji" ob drugem objektu, ob jeziku in poeziji. In vse tisto bojevanje s cenzuro in vse tisto vstrajno in energično upiranje njenemu imperativu in vse tisto izkoriščanje cenzure, ki si je dovoljuje ena stranka proti drugi stranki istega naroda, kakor vidimo to v tem črkarskem boju in v boju za almanah Zhbelizo, vse to ni bila le „pravda za oslovo senco", ampak boj dveh dob, dveh nasprotnih si prepričanj ! In ta boj se je oprijemal, da se izbojuje, ker ni imel in ni našel važnejših objektov, pa takih malenkostnih prepirnih točk, kakor so — črke; in vršil se je po vsej črti zmagovito za novo strujo, za novo nastopajočo generacijo, za čopa in njegov krog. In iz te strani dobi to bojišče za črke ves drug pomen, pomen bojišča za premago ali propast „stare šole" in novega duha, takratne „moderne" ; in iz te strani ima ta sicer suhoparna pravda svojo zanimivost tudi za vsakega, ki piše zgodovino idej, zgodovino njihovega boja, boja generacije z generacijo, boja enega duha z drugim, in ki zasleduje kakovost tega večnega boja.
IV. doba: Boj za Zhbelizo IV.
Ta doba je pravzaprav tudi le posledica razpora s Kopitarjem zaradi črk! Glasovi iz tega boja sta nam dve pismi, ki v njih Čop zagovarja Zhbel. IV.: Pismo B 7: „Laibach, 12. May 1833", in
17 ]
pismo B 8: „Laibach, 2o" Juny 1833." —
Še kesnejši glas o tem boju s Kopitarjem je v Čopovem pismu iz 1. 1834 (26. II.) do Šafarika (Zborn. I. 131.): „Eine ähnliche Nase (kakor glede metelčice) wird sich Kopitar höchst wahrscheinlich hinsichtlich der Zhbeliza hohlen; sein unglaubliches Censur-Gutachten über das vierte Bändchen derselben hat hier beym Gubernium selbst Indignation erregt, und wir haben nicht ermangelt, bey wiederholter Vorlage des Ms. dieses 4ten Bändchens der Zhbeliza dasselbe gehörig lächerlich zu machen, was beym Gubernium beyfällig aufgenommen wurde."
To priča, da je Čopov krog res izvršil, kar je Čop naznanil Kopitarju dne 20. junija 1833. kot svoj program: „. . . die Zhbeliza wird so wie sie ist, noch einmahl so vorgelegt werden . . ." (B. 8.) — kot odločen, podčrtan program boja: poslali so Zhb. IV. res v cenzuro še enkrat, prav tako kakršno prvič. In pove nam, s kolikim uspehom, ki nam ga še jasneje izkaže dejstvo, da je Zhbel. IV. izšla z„Opatom in cesarjem" vred, res da šele 1834. za 1. 1833., a izšla je vendarle, — izšla in prinesla „Opata in cesarja" v bohoričici in v metelčici — drugi stranki v silen porog1) — s Čemer si je Čopov krog to pesem v našem slovstvu stigmatiziral kot nekak zmagoslavni spomenik, kot vrh vsega boja ter tako dal tej nemški pesmi poseben pomen za „slovenske" razmere . . . Pomeni pa vse to, da je čop in ž njim tisti kulturni in idejni boj zmagal tudi na tem bojišču— „ungeachtet der Bemühungen Kopitars", in sicer bolj kakor zaradi pravilnosti novega duha, zaradi osebne ošabnosti posameznika (kakor prav pravi že Prešeren v znanem epigramu o smrti Kopitarjevi) in vsled nestvarnosti in nedo-voljnega znanja veČine glavnih vodnikov in zastopnikov nasprotne stranke. Res je sicer, da je Zhbeliza naslednjega leta prenehala; a ne Kopitarju in cenzuri je to pripisovati, nego nagli smrti Čopovi (6. VII. 1835). Vemo, da so za V. bukvice imeli gradivo že zbrano; Prešeren je n. pr. 1. 1836. izdal v „llyr. BI." več svojih pesmi z opombo: „aus dem ungedruckten V. Bd. der Krain. Biene" ; in imel je gotovo še več pripravljenega kakor je objavil (Son. venec i. t. d.); vemo, da je bil do-poslal nekaj tudi Vraz. Gradiva je bilo, toda urednik Kastelic je izgubil s Čopom svojo glavno moč; in ker je Kastelic odjenjal, izgubil je tudi osameli Prešeren veselje (prim. Prešernovo pismo čelakowskemu iz 1. 1836.). Neglede tega pa nista ne prvi ne drugi umela voditi tistega boja proti cenzuri in privatnim ši-
') Sotrudniki Čbeličini so bili (če izvzamemo Potočnika v mlajših letih) hudi nasprotniki metelčici; in vendar je „Čbelica" ravno tistega leta, ko je Čop zadal metelčici smrtni udarec (leta 1833.), sama prinesla pesem, ki je najdaljša med vsemi umetnimi v četrtih bakvicah, v pobijanem — Metelkovem pravopisu! Kajpada se ni to zgodilo v vseh izvodih, ampak samo v nekaterih; jaz hranim dva izvoda; od teh je eden tiskan v bohoričici, v drugem pa je Tuškova preloga Biirgerjeve balade „Cesar in opat" (str. 39 do 47) tiskana v metelčici, toda z mnogimi napakami. Zlasti Metelkova znamenja za ozki e in široki o so rabljena skorajda svojevoljno. Da je ravno balada „Cesar in opat", vzoper katere vsprejem se je zlasti boril cenzor Pavšek (prim. Prešernov list čelakovvskemu, Ljublj. Zv. II. str. 50—51), tiskana v metelčici, to ima kajpada svoje hudomušne razloge: Pavšku in njegovim pripadnikom so hoteli izdajatelji (za Kastelcem sta tičala Preš. in Čop) njim najbolj zoprno pesem podati nalašč v pravopisu, ki so ga oni v najbolj zagovarjali. Dotični so bili pač le metelkovcem namenjeni. — Tako prof. Strekelj v Zborn. II. 1900, str. 251.). A niso li ti natiski v metelčici v prvi vrsti bili porog Kopitarju, in potem pač celi stranki!
kanam nasprotne stranke, ki ga je že več let umel voditi globoki in vztrajni velikan duha in učenosti — Čop. In tako je s Čopom tudi Zhbeliza umrla, dasi se je še 1. 1837. Kastelic izrecno pripravljal in svetu obetal, da izda Zhbel. V., in dasi so imeli gradiva zanjo še iz 1. 1834. ali 1835.; — izgubil je bil krog Čopov in izgubila Zhbeliza s Čopovo smrtjo svojo dušo in zato ni več izletela.
S tem sem lokaliziral gori objavljena pisma, ter podal za njih umevanje najpotrebnejše podatke.
III.
Odkod so te listine Čopove?
Meni jih je izročil g. tajnik E. Guttman v Gorici; njemu jih je dal v dar in na prosto razpolago iz zapuščine Levstikove Levstikov brat Matija.
Odkod pa jih je dobil Levstik?
Izrečene vesti o tem nisem našel nikjer; sodim pa, da jih je dobil Levstik iz rok živega, ali še brže iz zapuščine pokojnega M. Kastelca, ki jo je bil ta zapustil v lic. biblioteki.
Do te misli so me privedli ti-le razlogi:
A) Bil je Miha Kastelic tovariš Čopovega kroga — kot urednik Zhbelize. Kot tak je bil s Čopom v neposrednem občevanju in njegov dobri in osebni prijatelj.
Bil pa je Kastelic za one dobe, iz katere so te listine, tudi uradnik j prav tistem uradu kakor Čop: bil je skriptor bibliotekarja Čopa.1) Postal je M. Kastelic skriptor lic. bibl. z odlokom 5. febr. 1825. (kot naslednik Luka Martinaka), ter služil kot tak pod tremi bibliotekarji: pod M. Kalistrom (f 9. nov. 1828.), pod M. Čopom (ki je dobil bibliotekarsko mesto 15. junija 1830., provizorično pa je to mesto opravljal kot naslednik Kalistrov že od 15. nov. 1828., do svoje smrti 6. VII. 1835.), in pod Dr. Jos. Calasanz Likawetz-om (f 1849.), a po smrti Likav-čevi je bil imenovan sam 13. I. 1850. za bibliotekarja; leta 1865. so ga umirovili (3. jul. 1865. je vpisal zadnji postavek v opravni zapisnik, 24. jul. 1865. pa je že nastopil službo Muys). Umrl pa je Kastelic šele 3 leta pozneje, v okt. 1868. (po Gla-serju).2) Bil je tedaj M. Kastelic v licejski biblioteki od 1. 1825. do 1865., celih 40 let, in tedaj tudi ves čas za Čopovega urad-nikovanja v ljubljanski knjižnici (1828.—1835.).
Zahvaljujem se_. tu g. skript. L. Pintarju za potrebne podatke.
2) Tudi „Novice" 28. Xv. 1868 (št. 44, str. 361) imajo notico: Gosp. Miha Kastelic, dobro znan po „Čbelici", ki jo®je- začel izdajati 1834. (sie!) leta, je po dolgi bolezni umrl v 73. letu svoje starosti.	A. Ž.
Ni li tedaj verojetno, da je Kastelic po Čopovi nagli smrti utegnil njega v uradu pisane in v uradu zaostale stvari zbrati in shraniti, posebno ko je vse Čopove stvari, knfige in listine, kupil si od sorodnikov njegovih*) in imel tedaj tudi do teh lastninsko pravico —?
Sedem let po izstopu Kastelčevem pa je prišel v lic. bibl. Fr. Levstik. Imenovan 13. sept. 1872. za skriptorja je nastopil to službo 24. sept. 1872.
če se spomnimo, kar smo konstatirali preje o Čopovih pismih, kako vse kaže, da so to zavrženi koncepti in zavržena neodposlana pisma, ki so najbrže ostala v.licejski biblioteki za Čopom po njega nagli smrti, in se spomnimo, da je mladi Kastelic — prijatelj in kupec Čopov — te stvari (1835.) cenil ter te v licejski biblioteki zaostale in zavržene papirje zbral in shranil, a jih ostareli Kastelic znabiti ob odhodu svojem (1865.) v knjižnici založil ali zanemaril ter pozabil, zdelo se nam bo verojetno, da jih je Levstik po svojem vstopu (1872.) tam našel — ker je bil Kastelic že 1868. umrl — brez gospodarja, spravil jih in nesel na svoj dom, kjer so jih našli v njegovi zapuščini.
B) Da jih ima Levstik bržkone iz Kastelčeve lasti, o tem se mi zdi glasna priča še drug, namreč naslednji fakt.
Dobila sta g. E. Guttman in g. Stare v Levstikovi zapuščini poleg Čopovih tudi naslednjo zbirko Prešernovih stvari:
a) Nekaj Prešernovih lastnoročnih rokopisov:
1. Slovö od mlado fti. Kaligrafično razločno pisan prepis priča, da je bil pripravljen za natisek 5 rokopis je brez dvojbe Prešernov; pesem ima tudi lastnoročni podpis: Dr. Prefbern. Razlikuje se precej od one variante v Zhbel. I. in tudi od one v Poezijah 1847.; vse priča, da imamo tu najprvo, najstarejše lice, ki je bilo že Kastelcu v natisek doposlano, ki je je pa poet še pred prvim tiskom spet predrugačil. Naj sledi tu pesem cela, kakor je, v bohoričici:
Slovo od mladofti.
Shivlenja lepfhi poloviza kmalo, Mladofti leta, kmalo fte menule! Obilno lepga zvetja ni pognalo, She tega roshze fo Te vfe ofule, Po redkim mi je upa fonze fjalo,
') „Privatna knjižnica Čopova štela je blizo 4000 zvezkov dragocenih knjig, pisanih v raznih evropskih jezicih. Po smrti njegovi ukupil jo je Ka-stelec od sorodnikov Čopovih, a potem poprodal knjige na vse štiri vetrove, največ v inozemstvo. v A ohranil je domovini vsa pisma in spričevala, vse dnevnike in rokopise Čopove ..." (Fr. Leveč, Zvon 1879. na str. 134.).
Viharjov fo togote [kosi rjule; Mladöft vunder po tvoji temni sarji Serze sdihvalo bode, Bog te obvarji!
Okufil sgodej fim tvoj fad fposnanje! Vefelja dofti ftrup njegov je vmoril, Sim svedil de veft zhifto dobro djanje Svet sanizhvati Te je sagovoril, Ljubesen svefto najti, lepe fanje! Dan, vafhi grob, je sgodej fe sasoril, Vzhenoft, modroft, pravizhnoft bit dekleta Samotne vidil fim bres dot, bres zveta.
Sim vidil de fvoj zhovn po fapi frezhe, Komur fovrashna je saftonj obrazha, Nefprot de vedno njeni veter vlezhe, Tmu, koger vidla je v' sibel berazha, De dnarji le dado ime flovezhe, Velja de malo ta, kdor malo plazha, Le tö obrajtat vidil fim med nami, Kar um [lepi s' golfio in leshami.
Te vidit, vezhi viditi nepake, Je ferzu rane delalo kervave, Mladofti frezhna jafnoft mifli take Vunder is ferza fi podi, in glave, Gradove fvitle sida fi v' oblake, Vefele trate ftavi fi v' pufhave, Nedolshnoft mlada fama feb leshniva Pobegnifhi v-vanje mir ushiva.
Ve, de rasdjala fapza perva bode, Kar mifel je ftvarila, nizh ne mara, Se vefeli bres dna polniti fode, Po juterfhnimu dnevu malo bara, In mar ji zhafov ni derezhih fhkode, Drugazhe mifli zhlovk, ko se poftara, Sa tö, mladoft! po tvoji temni sarji Serze sdihvalo bode, Bog te obvarji!-
Dr. Prefhern.
2.) Nar bolfhi fv§t. Tudi tu imamo prvo, priprostejše lice že znane pesmi, izešle pod naslovom „Hzhere Cvet." Pesem je tu zložena v kiticah po štiri vrstice, ki so tako rimane, da se 2. in 4. vrstica ujemata v moški rimi, 1. in 3. pa sta prosti. Zanimiva je oblika „fv§t" še z Vodnikovim q in stara oblika:
per okno; zdi se mi, da to in sploh vsa ta varianta priča, da je pesem že zgodaj zasnovana, mnogo pred prvim tiskom 1. 1882. Pesem se glasi:
Nar bolfhi fv§t.
Dragi ljubize pod okno	Hud'ga po dvorifhi fpuftil
Hodi marfkatero nozh,	Bom pefeta Lajovta;
H' lepi dvizi na pogovor,	Stari hifhni bodem vkasal,
Dokler sjutraj dan napozh'.	De bo ftabo fpavala." —
„Lojtro bo sa sid pernefil, Svediti to ftari otez	Sa pefeta kruha kof;
Krega fvojo lepo hzher:	Hifhna plazhana od njega
„Ako bofh per okno ftala	Mi she davno pifma nof.'
Bod' po dnevi al svezher,
Ako bofh s' njim govorila,	De ne bo pod okno hodil,
Nepokoren mi otrok;	Bolfhi fvet vam dala bom:
Okol hifhe bodem sidal	Ljubi otez! dajte drag'mu
Sa-te sidal sid vifok.	Za shenizo me na dom." —
Dr. P.
3.) Odlomek „Nove p is a rije", in sicer njena druga polovica; prva pa je izgubljena. Prepis je lastnoročno Prešernov, pisava kaže vse znake naglega pisanja: zdi se, da imamo tu prvi zapis te Prešernove satire. Pod tekstom stoji podpis: Dr. Prefhern. Glasi se ta fragment tako:
2/. Al bukve nafhe Kranjfhne fpakedrane
Pefhizo majhno den'mo na ognjifhe Prerojen Fenix zhift de 's ognja vftane.
Uzh. Zhmu bo vaf prafham prašno pogorifhe? Al mutafti pozhakate fijali De 's njega novo 'sräfe befedifhe.
Pif. Slovenfko Iulko bomo refhetali,
Hranili dobro serno in kar manka Is glave fvojobomo to perdjali.
Opombe k pesmi „Narbolfhi fv^t":
V. 1: Dragi. Ta prvotni „Dragi" je Prešeren popravil v „Dragan", ne vem pod čegavim vplivom; roko Prešernovo pa je v popravku jasno spoznati.
V. 2: Hodi. Prešeren je to besedo podčrtal ter pripisal na robu lističa
v isti vrsti „Pride".
V. 14: Lajovta. Prvotno je stalo „lajovta"; za tem je popravljen čez 1 z isto roko L.
') Pač pisna pomota ! Beri „svoje".
Uzh. To smef novink in ftariga oftanka
Na Shtajerfkim Slovenz, ne v Koratani, Hrovat ne bo rasumil, ne Ljublanka.
Pif. Shteklazharji tatovi in zigani
Po fvoje govore, kaj tdej sa filo Nam v' bukvah jesik fvoj imeti brani.
Uzh. Shteklazharfko al krevljafto berilo
Koga vam knigarjam bo pomagalo, Drugazhe ak fe bode govorilo.
Sami vafh uk fpofhtujete premalo,
Vezh ptujk zlo tebi ne sameri vjide, Sakaj bi fe jih moje shnablo balo?
Pif. Kdo vfak dan oblazhilo nof is shide,
In kashe shlahtnih kamnov lepotije? To govori fe kar na jesik pride,
Pogovor ko na vfhefa vezh ne bije,
Posabi fe, ne pride med lingvifte, Kar v' bukvah je natifnenga, upije: —
Po fvetu bodo brali bukve zhifte
Zhe naf ne hval'jo naj me vsame slodi, In Kranjfke ne pofnemajo purifte.
Kar nozh'te Kranjzi vmeti k' fvoji fhkodi, Savershete kar sdajni kratko-uzhiv) Zhaftili posni bodejo narodi. —
Uzh. Pershgal fi mojfter! shark mi nove luzhi Na delapuft de fodniga jeft dneva Slovim, fhe to kaj pel bom me poduzhi.
Pif. Rimz dulci mixtum utile veleva,
Kaj prida flifh'jo vfhefa nafhe rade To utile je serno, dulce pleva.
Uzh. Romanze sdej pojejo in balade,
Tragedija fe tudi nam obeta, Sdravljize flifhim peti pevze mlade.
») To malovredno skovanko za „kratkoumce, bornirance" je Prešeren pozneje odstranil ter stavek drugače zasukal: „Kar ne dopade vaši slepi buči" —
Pif. Od meDe pefem vfaka je prekleta
Katera nima Kranj fkiga imena, Naj bode pofvetna, al bodi Cveta.
Ljubesen poje pevzov tih Kamena Jesiku dela ino ferzu rane Deb' pevze ftrela trefhila ognjena! —
Balade od zhebelize safrane,
Deb' kmalo fe med nami posabile! Tragedje deb' oftale nam nesnane!
O deb' Kranjize. [trupa 's njih ne pile! Ljubesni fladke, ki ferze sapelje Deb' s' Juljo Shekefpira ne zhutile !
Uzh. Ja fhkoda ref bi blo, sdaj od nedelje
Do druge fheftkrat fe ferze jim vname, Kdor ljubih pride pred popred ta melje.
Pif. Balade pet' je mlatva prasne flame
Je rezh pohujfhliva in sapeljiva, Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Romanza je f Tragedijo fhkodliva;
Tih in te forte in sdravljiz ne pifhi; Sovrashi vfe to Musa [ramoshliva.
Poj rajfhi to, kar treba je per hifhi,
Per hlevi treba, v' vertu in na polji,
Poj to kar kmet in meftnjan f pri dam flifhi.
Uzh. Bog ti saplati uk, po tvoji volji
Bom pel, kak repa fe pred mrasam varje, Od kod krompir fe dobiva nar bolji,
Opombe k odlomku „Nova pifarija":
Popravil je kesneje Preš. sam se svinčnikom ta s črnilom pisani tekst tako-le: V. t: „Al bukve" popravil je v „Al bukev". V. 4: Popravil je tako: Zhmu bo, vaf prafham, prašno ... V. 9: Is glave fvoje bodemo (to) perdjali. V. 20: Vezh ptujk zlo tebi, ne sameri, vjide, ... V. 22: Kdo vfak dan . . . V. 28: Po Cvetu bodo brali bukve zhifte, . . . V. 36: Slovim, fhe to, kaj pet' 'zhem, me poduzhi. V. 37.: Eimz dulci mixtum utile veleva; V. 39: AI utile je serno, ... V. 47: Jeziku dela ino ferzu rane — V. 53: Ljubesni fladke, ki ferze sapelje, ... V. 59: Je rezh pohujfhliva in sapeljiva; V. 71: Po kom krepajo vfhivim glavam gnjide, . . .
Kako odpravlajo fe ovzam garje
Po kom krepajo vfhivim glave gnjide, Naftavljat' mifliam vzkil bom gofpodarje.
Pif. O slati vek sdaj Masam Kranjfkim pride!
Dr. Prefhern.
3.) Nagrobni napis metelčici; naslova epigram ta nima, in tudi ne podpisa; rokopis pa je brez dvojbe Prešernov, in sicer je ves napis pisan s svinčnikom, le prva beseda „Kdor" je s črnilom, dasi je tudi črka K najprej zapričeta s svinčnikom: vidi se, Preš. je vzel najprej svinčnik, a odložil ga po prvi potezi, prijel pero, zapisal prvo besedo, ki jo je imel v mislih, a spet pustil pero (ker se zdi, da je bilo skaženo; vsaj pisava tako priča) in pisal dalje ves epigram do konca s svinčnikom. Napis je dobesedno enak onemu v Pintarjevi izdaji (229), dasi ne do črke; glasi se:
Kdor ne snä napifa brati Sem oberne naj ozki!
V	njim sapifano ftoji: Spod Metelzhiza Ieshi, Ker ji vfi homeopati Nifo mogli pomagati.
Nje fmert blä je shliza kafhe Tri molite ozhanafhe.
5.) Paris i na. 1.—6., do verza:
„. . . ko val morja v jesnino Berga vali fe kje gromezh,"
Rokopis je brez dvojbe lastnoročno Prešernov, podpisa nje govega pa pod tem fragmentom ni. Vse pa kaže, daje ta prepis šel še dalje in ne le do gori omenjenih verzov, nadaljeval da se je na dr u g i poli papirja, ki se je pa skoraj da izgubila; tako se nam je ohranila le prva polovica tega prepisa. Črkopis je bolioričica.
Parisina.
*)
Je zhaf, ko flavz is vej goftih
V	vi tokih shvergoli glafeh;
*) Tu kjer je *), stoji v originalo s črnilom znamenje, ki naj bi opozorilo stavca na opazko na robu; a na robu je isto znamenje, in poleg pa z rdečim svinčnikom v gajici, z meni nepoznano roko: Po Angleškim By-rona poslovenil Dr. Prešern. Za besedo Prešern stoji zvezdica, bi opozarja na drugo pripombo spodaj v desnem voglu, namreč: „Iz že vlani obljubljeniga
Je zhaf perfeg saljubljenlh, Ko v vfih befedah med in fmeh; Samakjeno*) uho je v Cap Prijetnih fhum, in v blishni flap. Blifhi is rosh fe röfe fvit, Svesd fmeja fe obras odkrit, Vode vifhnelfhi zhes in zhes, Erjavfhi Iiftje je drevef, Tamnöta zhifta polni srak, Sviloloba2) mrazhna, fvitli mrak, Obshari ki vezherno ftran, Kadar fe vmika luni fivi dan.
2.
Vunder ne de bi flifhala fhum valov Prag Parisina sapufti domöv, [Ne] In de bi gledala neba fvitlobo okrog Po fenzi ponozhni ne mozhi fi nög,
V	Eftove fenzhnize savetje
Ne pelje is rosh jo kipezhe zvetje, Tam flufha, al ni pefem flavzhovih Ji mar, glafov fe nad'ja tak fladkih, Stopnje fkos gofhe tamö safhume, Liza ji vpadejo bije ferze. — In glaf safhepta, kjer Iiftje fhumi, Ji vsdignejo perfi, fe verne ji kri, • In sdaj, — sdaj frezha ga oko, In na kolenah sdaj leshi pred njo.
3.
Kaj mar je njima vfe sunaj nji? Mar zhafa, njega rasdartij? Vfe nizh, je firmament raspet, Je njima nizh pod fonzam fvet. In bres fkerbi, ko je merllzh, Kar je okrog ne zhiflata, Ko blo bi sginilo vfe v nizh, Le föpe vfak sa drugiga.
V	njih sdihlejih je taka flaft,
„Slovenskiga Kolednika", ki se ravno za natis pripravlja." Pisana je ta notica z drugo roko ko tekst, jn sicer v gajici; roka mi je tuja. Ta opazka je zopet prečrtana s črnilom. Če pomislimo, da je tekst prav gotovo v Prešernovem rokopisu, nam bo ta pristavek nejasen, češ da je ta pesem „iz Slov. Kol." —	A g
Beri: „zamaknjeno." Beri „Svitloba."
Tak fo globoki de ferze Bi nji rasdjala njih obläft, Zhe v taki mözhi dalj terpe. Al dolg, nevarnoft njima mar, Dokler ni prezh fladäk vihar? Kdor fe ljubesni v laft je dal, Kdaj fe je v taki uri bal? Al nje kratköte fpomnil ffe? Vunder te ure fo prefhle! — O! de fo pred te fanje prezh, Ko svemo de ne bo jih vezh.
4.
Kak dolgo jemljejo flovö ozhi, Pufhaje krive flafti kraj;
V	obetih, v up' oko roff,
Ko deb' rasfhla fe sadnizh sdaj. Objemi dolgi, sdihlej mnog — Ne morjo shnabla fe lozhiti — Nebo v nje lizah — sdi fe vbog', De vezh ne bo ga mozh fprofiti, Pogled svesd, dalnih, tihih prizh. Slabofti nje, v ferze jo pizh' — Objemi dolgi, sdihlej mnog Is mefta ne pufti nji nog Al more bit', ni zhafa vezh,
V	ftrafhni britkofti grefta prfczh; Sdaj käf je veft buditi j61, Mafhvavko hitro krivih del.
5.
V	famötno poft'ljo Hugo gre, Shelet tam sheno drujiga, Dolg v miflih ona vleshe fe, Na ftran ferzä saupliv'ga
Od fanj fe shari nje obras; Ko de bi bil vrozhine zhaf, Nemirno fpi. Ji vjide ime, Ki 's uft ne fme dokler je dan Moshä sdaj ftifne na ferze [Mu vdano, ki je fpat fhel ftran.] Ki bije sanj, ki fhel je ftran. V gorezh'mu objemu fe sbudi, Vef frezhen, kjer mu v miflih ni, De fi sheli ga sdihlej fanj.
Ki blagodär fam klizhe nanj. Vefel isjoka fe nad njo, Ki v fpanju ljubi ga takö.
6.
Spijozho ferzhno je objel, Skerbno befede 's uft nje pil. „Kaj oftermifh, bofh bled, in bel, Ki fodni glaf bi flifhal bil?" Je flifhal ga, — glaf bolj ftrafhän Ne bo gromel mu v grob ta dan, Ko bo sbujen, de nizh vezh fpal, Pred boshjim ftolam bode ftal. Je flifhal ga, — ta glaf mu vmret' Obfödi mir na temu fvet'. Nje dolg, glaf, ki ji v fpanju vfhfel, Sramoto njega je odkril. Zhiga je ime, ki zhes blasino Shumi, ko val morja v jesnino Berga vali fe kje gromezh,*)
6.) „Glofe" kitica 2. (2 se svinčnikom.); glasi se ta košček tako-le:
„Kaj Petrarkov, kaj nam Taffov
Treba, ftrunarjov prijetnih?
B6 kdo bogat, fit od glafov
Pevzov [prednjih] prejlhnih, sdajnih zhafov?"
Prafha mnosh'za buzh nevkretnih. —
Komur mar ifkati vir je
Pefem, ki pojö Matjashe,
Mar, kar pel je pev'z Ilirje,
Mar zhebel fo roji fhtirje,
Modri Kranj'z mu o fl e käshe.
Ohranil se je ta fragment na drugi, prazni strani naslovnega lista „Kr. Zhbel." IV. — Stvar je namreč taka: List belega pisnega papirja v formatu male osmerke, ki kaže, da je odtrgan iz sešitega zvezka, nosi na svoji prvi strani ta-le naslov:
*) Tega fragmenta nadaljevanje, ki se začenja z verzom „Sromaka v fkalo trefhne snak" konča pa z verzom „Dovoli on mu profhne te" se nahaja pod št. 6 in 7 one rokopisne ostaline, ki je sedaj last g. Bamberga. V našem fragmentu je več poprav deloma s svinčnikom deloma s črnilom; omenjena bodi samo varijanta v verzu 66., kjer je prvotni supin ,shelet' popravljen v deležnik ,sheleč' (NB. o je zapisan z gajico čez prvotni t).
Kranjfka Zhbeliza.
Na fvitlobo dal M. Kafteliz.
Zheterte bukvize. V' Ljubljani natifnil Josbef Blasnik.
1833.
Rokopis je prav gotovo Kastelčev. Z drugo roko pa stoji v spodnjem desnem voglu iste naslovne strani: Imprimatur omiss. deletis 26. Slprill 1833. Sledi uradnikov podpis, ki je pa meni nečitljiv. In na obratni strani prav tega lista stoji z roko Prešernovo zapisana gornja kitica „Glofe".
K temu belemu listu pa je spred prilepljen temnoplave barve list enake velikosti; vidi se, da je bil to zunanji ovitek večega sešitka, in sicer njega odsprednji del, ki ga je pa z onim belim listom vred nekdo od zvezka odtrgal. Ta plavi ovitek ima na sprednji strani z isto Kastelčevo roko napisano črko: B. V gornjem desnem voglu pa stoji z drugo, ne Kastelčevo, a meni tujo roko: P H St. No 3614 — 833.; in pod to notico druga: P H St. No 3379 — 834., a z drugo roko in drugim črnilom ko prva, obe v nemški frakturi.
Kaj sodim iz vsega tega?
M. Kastelic, redakter čbelice, je pripravljal za ta almanah vsako leto po dva manuskripta za cenzuro in za natisek. In tako je pripravil tudi za 1. 1833. četrte bukvice. Ta rokopis je poslal cenzuri, ki ga je dne 26. apr. 1833. vrnila z opazko „imprimatur omiss. deletis". Možje pa s to cenzuro niso bih" zadovoljni. O tem nam priča gori objavljeno pismo Čopovo Kopitarju z dne^ 12. V. 1833., katero nam tu razreši gornje uradne napise; čop piše: „Die von Ihnen zugestutzte Zhbeliza ist noch nicht hier angekommen; ich weiß also von Ihrem Gutachten nur soviel, als Sie mir davon in Ihrem Briete mittheilen und dieß ist genug, um mich in Erstaunen zu setzen . . . ." Sledi boj za „Opata in cesarja". In v pismu z dne 17. junija 1833 pravi še vedno: „Die 4te Zhbeliza ist Hrn. Kastelic noch nicht zurückgekommen, doch habe ich Gelegenheit gehabt, Ihre Randglossen zu lesen, die wirklich merkwürdig sind . . Toda tri dni kesneje, 20. junija 1833., piše že v dodatku istega pisma: „. . . Für heute nur so viel. Die Zhbeliza wird, so wie sie ist, noch einmahl so vorgelegt werden, mit der Bitte, man möchte streichen, was man nicht passirlich findet . . ." In to se je res zgodilo; o tem priča uradna notica v gornjem voglu ovitka B: P H St. No 3379 — 834., ki je z drugo roko zapisana pod ono notico iz 1. 1833., katero je dobil ovitek pri prvi vlogi, namreč: P H St. No 3614 — 833.
V tem 4temzv. Zhbelize je kesneje kot prva pesem, na prvem mestu izešla res prvič v svet Prešernova „Glofa". In kakor v tisku, sodim, da je stala tudi v rokopisu ta pesem na prvem mestu. Toda ko je Kastelic že rokopis pripravil, zazdela se je menda Prešernu druga kitica te pesmi poprave potrebna, in prečrtal je prvotno kitico in pripisal z lastno roko na sosednji prazni strani svoj popravek. Kedaj se je to zgodilo, ali pred prvo cenzuro, ali še le pred drugo, ali pa morda šele po tej, ne da se soditi; vsekako pred natiskom. Kedaj pa je Kastelic ta ovitek in naslovni list od Zhbel. IV. odtrgal? Notica P H St. No 3379 — 834. priča, da šele po drugi cenzuri, morda preden je šel rokopis v tiskarno. In tako je ostal ta list rokopisa Zhbel IV. s kitico 2. Prešernove „G-lofe" doma, v čegavih rokah? Tu je zdaj točka, ki sem je potreboval za svoj dokaz; nisem se namreč brez namena vstavil toliko časa pri tej drobtinici.
7. V zbirki pa se nahaja še drug podoben slučaj : nahaja se še drug Kastelčev rokopis, ki mu je pripisanih dvoje epigramov Prešernovih z lastuo roko pesnikovo ; obsega ta rokopis dva j s et epigramov Prešernovih pod naslovom:
Serfheni.
t
I.
P ufh iz h ar jem.
Ni, bratez! vfaka sver lefiza, In epigram ne vfak pufhiza.
2.
Pufhizhiza bres sela
'S debel'ga pride zhela.
3.
Pufhizhar naj imä glavizo svito,
Tersit neflan je, kdor imä sabito.
(2.) 4.
Pravljizharj em.
Pravljiza po Esop' od vaf sapeta Vezh nima flafti, koker jed pogreta.
(3.) 5.
Hekfam etri ftam.
Kdor mi v' hekfametru nameft fpondeja Al' daktila poflushi fe troheja, Ne ve, kam fe zesure dejo, Uprega Pegasa v' galejo.
(4.) 6.
De guftibus non disputandum.
Ne zhudi fe, neflane De pefmi bodo brane;
Lej, pure vabi: „puri, puri!" In boshje vol'ke: „fhuri, muri!"
(5.) T.
Pefmi od pofufhila mozhirja.
Kje, prafhate, megle Ljubljanfke vir je, Kar pofufheno nafhe je mozhirje?
Oblake, miflim, de rode meglene Od pofufhila pefmize vodene.
(6.) 8.
Kam je profhel polsh is Vifhnje gore.
Vifhnjani! Kam fte vafh'ga polsha djali? Sa Pegasa fmo pevzam ga prodali.
(7.) 9.
Sakaj ni nafhi pifariji prifhel slati zhaf.
Prifhli sa naf bi bli she slati zhafi,
Ko bi vfak klafik bil, kdor Kranj[fko]zam kvafi.
10.
Glofatorju:
Se Kranjz tam kofhati, vfih Kranjzov je orakel, She dvakrat je poflal nam dneva polhen shakel.
(8.) (10.) 11.
Gorjanzov nafbih jesik poptujzhvavfbi Si kriv, de kolne Kranjz molitve bravfhi.
(9.) (11.) 12. MojCtru p evzo v.
Preblezhen fim minifbezh bil, In rad fim pel, fhe rajfhi pil.
(10.) (12.) 13.
Pevzu bres f, s in bres z.
„Bres zetov tezhe vir mi Hipokrene, In efov v' pefmah mojih najd'ti ni!" Satorej nimajo nobene zene, Satö (o pefmi tvoje bres foli.
(II.) (13.) 14.
[Dihur knigov] Zhudni dihur.
V' Ljubljani je dihur, ki nozh in dan shre knige, Od febe pa ne da nar manjfhi fige.
(12.) (14.) 15.
Pred pevzu, sdaj ho me opatu.
Popred fi pel nam, sdaj homeopatifh; Popred fi zhaf, sdaj pa shivlenje kratifh.
(13.) (15.) 16.
Zhebelarju.
Sakaj pazh muhe moj lovi Ka . . Prodajat' mifli jih nameft zhebeliz.
(14.) (16.) 19.
Nezhimurni up.
O, Kranjzi! ako zhakate flovarja, Ne zh&kajte ga od Abzdarja!
Po ftscriptum.
Naj mifli, kogar bi pufhize te sadele, De na"vifoki verh*) lete is neba ftrele.
17.
Kako bi neki fladke pel Lefnizhnjek? Kako bi neki prave pel Levizhnjek?
*) Feriunt — summos fulmina montes.	Hor.
18. Pevzu letnih zhafov.
Kdor kaj na ve kremljat' ureme h val' al toshi, Kdor peti kaj ne ve od letnih zhafov kroshi.
Pod črto v opombah opišem, koliko je v teh „Serfhenih" Prešernovega peresa. Iz vsega, kar vidim v originalu tu objavljenega rokopisa, prišel sem do tehle misli: M. Kastelic, redakter Čebelice, je namenil v tisek in jih na čisto prepisal najprej 15 „sršenov", in sicer:
1.	Pufhizharjem. (Ni, bratez! . . .)
2.	Pravljizharjem. (Pravljiza po Esop' . . .)
3.	Hekfametriftam.
4.	De gustibus non disputandum.
5.	Pefmi od pofufhila mozhirja.
6.	Kam je profhel polsh is Vifhnje gore.
7.	Sakaj ni nafhi pifariji prifhel slati vek.
8.	„Gorjanzov nafhih jesik poptujzhvavfhi . ."
9.	Mojftru pevzov.
10.	Pevzu bres f, s in bres z.
11.	Dihur knigov.
12.	Pred pevzu, sdaj homeopatu.
13.	Zhebelarju.
14.	Nezhimurni up. Postscriptum.
Opombe. Epigram (7.) 9.: V. 2: Prvotno je stalo:... kdor Kranjfko kvafi. Pisano je to tako z roko Kastelčevo; a roka Prešernova je fko prečrtala in pripisala: z am, da je danes brati: Kranjzam. —
Epigr. 10.: V besedah orakel, shakel je v originalu s svinčnikom nedoločljiva roka pripisala na koncu j, da se danes glasi: orakelj . . . shakelj.
Epigr. (8.) (10.) 11.: poptujzhvavfhi: Prvotno se je glasilo, pač vsled pisne pomote, z roko Kastelčevo pisano: p o ftuj z h vavf hi; a Prešernova roka je s črnilom f prečrtala in nadenj zapisala: p.
Epigr. (11.) (13.) 14.: Prvotni z roko Kastelčevo pisani naslov: Dihur knigov je s črnilom prečrtan, pač z isto roko, ki je z istim črnilom pripisala drugi naslov: Zhudni dihur, namreč z roko Prešernovo.
Poftscriptum: Pri besedi „verh", kije (kakor ves epigram) pisana z roko Kastelčevo, je dodana zvezdica z drugim črnilom, pod črto pa stoji enaka zvezdica in poleg nje oni citat iz Horacija, in sicer z istim črnilom, a z roko Prešernovo pisan; prav z enakim črnilom in prav isto lastno roko Prešernovo sta pa ob robu listove zadnje, četrte strani pripisana epigrama 17. in 18., in sicer poševno ob epigramih 15.—19. Pred štev. 17. pa stoji znamenje, ki naj bi opozorilo tiskarja, da je ta in naslednji epigram vmestiti za 16. epigram, pred 19.
Razun tega so pa še naslednje številke izpod Prešernovega peresa v tem tekstu: Prečrtal je z roko Kastelčevo pisane številke: (11.) (12.) (13.) (14.) (15.) (16.) ter pripisal: 12., 13., 14., 15., 16., 19.
S tem sem omenil in opisal vse, kar se nahaja z roko Prešernov, korigiranega ali pridejanega v prvotnem tekstu, pisanem z roko Kastelčevoo
Kesneje, ko je bilo že teh 15 epigramov prepisanih na čisto, pripisal pa je ob kraju pod naslov: Pufhizharjem kot epigram 2. in 3. še naslednja dva:
2.	Pufhiza bres sela . . .
3.	Pufhizhar naj imä glavizo svito . . .
Odločil sem jim tudi jaz v tisku mesto malo bolj na strani. Vsled tega vrinka se je štetje izpremenilo, in epigram: Pravljizh arj em je bil sedaj 4ri, in ne več 2.; in kar je bilo prej 3, 4, 5 . . , postalo je sedaj 5, 6, 7 . . .; in Kastelic sam je res čez one prvotne številke v veči obliki in z debelejšo potezo zapisal te drugotne; jaz sem, da bi to označil, prvotne številke debelo natisnil na prvem mestu ter jih dejal v oklepaje, ker so izbrisane kesneje.
Bilo je tako sedaj že 17 epigramov. A po vsem tem že je vrinil med številki 9. in 10. novega štetja nov epigram: Glo-fatorju kot 10. epigram, pač ker mu ga je Prešeren šele kesno doposlal, ali kdo že ve zakaj. In vsled tega novega epigrama postal je prejšnji 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. epigram 11. 12. . . . 17., a postskript je bil 18. In Kastelic sam je to predrugačbo naznanil s tem, da je čez že popravljene številke spet še večje in debeleje zapisal novo numeracijo; a vsled tega dvojnega popravka so se mnoge številke Kastelcu zalile in postale nečitljive.
V tem štadiju pa je Kastelic poslal svojo polo — Prešernu; bilje ta namreč prav tiste dni v Celovcu, ko so Čebelico HI. za 1. 1832 — tedaj tudi „Serfhene" — v Ljubljani pripravljali za tisek. In ko je Prešeren dobil v roke Kastelčev rokopis svojih epigramov, revidiral jih je in predrugačil v epigramu o zlatem veku Kranj f ko v Kranj zam, poftujzhvavfhi v poptuj-zhvavfhi, prečrtal je pa hkrati tudi zalite številke Kastelčeve od „Glofatorja" dalje (12.—16.), vmes pa še naslov 14. epigrama: Dihur knigov izpremenil v: Zhudni dihur, a za 16. epigramom je vmestil ona dva nova epigrama 17. in 18. ter jih pripisal sam ob robu; vsled tega je prejšnji 17. epigram (Nezhimurni up) moral Prešeren šteti za 19., a Post-scriptum je bil sedaj 20. epigram, kateremu je sedaj še dodal lastnoročno oni citat iz Horacija. Tako je iz prvotnih 15 postalo sedaj 2 x 10 = 20 „sršenov".
In tu smo sedaj pri onem momentu, ko je pisal Preš. iz Celovca Čopu v Ljubljano, da naj se potrudi pregovoriti Ka-stelca in Jakona, da mu vsprejmejo v čebelico vseh 20 epigramov, ker bi bil rad, da jih izide dvakrat toliko, koliker je zapovedi božjih.1) Očividno se kaže, da je tu Kastelcu vračal
') Preš. govori o pohvalnih opazkah, ki jih je Murko v svoji slovnici zapisal o njegovih pesmah izešlih v Zhbel. I., češ take so, da bi kakemu Goetheju
njegov rokopis „sršenov" z dodanima dvema, to je oni isti rokopis, ki je po njem urednik Zhbelize priredil nov prepis za natis, in ki se nam je potem ohranil v Levstikovi zapuščini.
Opozoriti moram še, da nosi ta listina na čelu ptye strani notico: 23ibüotIj, v nemški frakturi, zapisano s svinčnikom — zdi se, da z roko Levstikovo; ni li tu mož sam sebi hotel notirati, odkod ima ta rokopis, da bi sam njegovega izvora ne pozabil?
Zanimiv pa je nam ta rokopis danes ne le zato, ker pove, kateri so bili oni epigrami, ki jih je hotel Preš. objaviti kot „duplo der 10 Gebothe Gottes", ampak tudi ker nam dokaže vir, odkod so oni Prešernovi epigrami, ki jih je prvič L. Pintar izdal 1. 1900. v „Poezijah", in ki smo jih poznali do danes le iz prepisa Levstikovega, ohranjenega v njega zapuščini, ne da bi vedeli, odkod jih Levstik ima. Kastelčev prepis pa nam je danes lahko prav enake cene, kakor da bi bil pisan lastnoročno s pesnikovim peresom, ker ga je celega revidirala in popravila Prešernova lastna roka; zato cenimo ta prepis Kastelčev z do-voljno pravico za pravi original onih 2 x 10 — 20 epigramov.
8.) Še en kos je v tej zbirki, ki se na njem nahaja nekaj lastnoročno pisanih stvari Prešernovih, „čjonetni venez" namreč, tiskan na posebnem papirju v formatu velike osmerke (in sicer prav tak, kakor je enak odtisek popisan v Preš. Albumu 1900, na str. 750. iz zbirke Korytkove, in pa v „Katol. Obzor." 1901, na str. 24. iz lasti g. V. Steska), ima na svoji zadnji četrti strani spodaj precej praznega prostora, ob straneh soneta „Magiftrale" in pa pod tem sonetom. In na ta prazni prostor je pripisal*) ob kraju na levi in desni Prešeren naslednje že znane 4 sonete tako-le:
1. 2.
Ni snäl molitve shlähtnih2) terde glave,	e	Sanjalo fe mi je, de v fvetim raji
Ko tč sazhetik, v kteri poje hvala	Obä fva frezhna bla bres sapopadka;
Se nje, ki mati boshja je poftäla.	' v	Minula bla shivlenja ped je kratka,
Kar snäl, je vedno molil s raifli prave.	o o	Kjer me od tebe lozh'jo zhafi, kraji.
Ko snebil duh fe trupla je teshave,	S »	Sedela s Lavro ti fi feftra mlaji,
Legenda pravi, de je rosha sala	- 3	Pred vama bla je dni nekdajnih pratka,
S njegöviga ferzä fkos grob pognala	*	Med vama bla je govoriza fladka,
S napifam slatih zherk: »Marija, ave!«	Kako flovela ktera je od vaji.
Od sora de fe nagne dan k vezheri	"G. 3	In tam na tehtnizo fvet'ga Mihela
Glafi ponozhi pefem fe ognjena	fp«	S Petrarkam djala fva fonete fvoje:
Le tebi, fzer nobeni Eve hzheri;	£.3	Viföko moja fkled'za je sletela;
De pred, ko vgafnila fmert mozh plamena, « S	Perdjala zhednofti fva nji in tvoje
S ferzä je srafü veniz, ne sameri,	§	Vfak fvojim pefmam, in fkudela
Ki zherke nofi tvojiga imena! —	g	Njegova ni bla nish' od fkled'ze moje.
samemu laskale, in pravi: „Lasse wenn du die Werke bekommst, die Note dem Kasteliz et Jakon lesen, um sie dabin zu stimmen, dass sie keinen meiner Epigrammata streichen. Es liegt mir viel an der Zahl 20, als dem Duplo der 10 Gebothe Gottes. (Ljublj. Zv. 1888. na str. 569.) Kastelic pa mu jih vendarle ni vseh objavil, kar je razvideti iz Zhbelize III. str. 18. nasl. (1832).
') Soneti nimajo Prešernovega podpisa, a rokopis je brez dvojbe lastnoročno njegov.
2) Beri: shlahtnizh. Pač pisna pomota.
3.
Ni majhina bla, Togenburgar! mera Terplenja tvoj'ga, moje ga premaga: Nasadnje omezhi fe tvoja draga, In okno zelize vfak dan t' odpera. Od sora frezhen upafh do vezhera, De bo vid'jozha nje podoba blaga, In ko ti she pertezhe fmertna fraga, Se fhe saüpliv k nji pogled osera. V nebžfih nj6 ozhi jeft vidit' menim, Kadar predfersnem va-nje fe osreti, Dva jesna Keruba s mezham ognjenim, Deb' ne rasshilii je v vednim trepeti, Bejshim jeft revesh pred pogledam njenim, Nobfen mi shark v shivlenja nozh ne fveti! —
Vi, ki vam je ljubesni tiranija Nesnana bolj, ko fo ftudenzi Nila, Vi, ki farno veftfe kaj pofodila Nefo, kaj hifhe, polje, kaj kupzhija! Is vaf fi marfikteri glavo vbija: Al pojem rčf bres upanja plazhila, Gotovi, de bi je ne omezhila Labudova s perf m o j i h melodija. Povejte vi mi flepi modrijäni: Al trud'jo sa dobizhek, sa petizo V Ameriki fe zherni Afrikani? Dal v hujfhi flushnoft me je Bog s pufhizo, Kakor terpe med Turki jo Kriftjani; Koga nek' imam upati pravizo! —
Iz odlomkov, ki jih je objavil iz pisem Janeza Čop a, brata Matijevega, v Preš. alb. na str. 759.— 766. L. Pintar, vemo, da je bil Prešeren spesnil svoj „Sonetni venec" že 1. 1834., ter da je sonet „Sanjalo se mi je . . ." imel Janez Čop že pred 2. V. 1834. v rokah. Objavil pa je ta sonet Prešeren vendar šele 1847.! Toda mislim, da ga je Prešeren hotel in poizkušal izdati že leta 1834. ali še brže 1835.1) v Zhb. V., kjer mu je bilo namen, da ponatisne svoj že prej separatno izešli Venec, ter ž njim vred kot epilog in dopolnilo gornje štiri sonete, ki je med njimi tudi oni: „Sanjalo se mi je . . ."
Iz česa sklepam to?
V „Illyr. BI." je izdal Preš. sam 1. 1836. v št. 13. (26. III.) sonet o Togenburgarju ter njega nemški prevod, brez podpisa sicer, a s pripiskom: „Aus dem noch ungedruckten 5ten Hefte der krainischen Biene."
Ta sonet pa je — tretji v naši skupini!
In kar o tem, sodim da velja o vseh štirih sonetih naše skupine: prenesti in razširiti menim da smemo to opazko na celo četvorico in pa tudi na Sonetni venec! Ne le sonet o Togenburgarju, ampak vse one štiri sonete, ki je med njimi „Togenburgar" tretji, je mislil Prešeren izdati z Vencem vred in za Vencem v Zhbel. V. — To je prvo. In doposlal je Kastelcu iz te misli odtisek Venca, ki mu je pripisal one štiri sonete, da bi urednik Zhbelize vse to izdal skupno v Zhbel. V. To se pa ni zgodilo! Zhbel. V. ni izšla, in Prešernu se njegova misel ni uresničila; toda doposlana listina je ostala uredniku — Kastelcu, v čegar zapuščini nam jo je sodim da našel Levstik. Tako sklepam o tem jaz; in to je točka, ki sem do nje hotel priti v svojem dokazu. — Prešeren pa je izdal,, ko Zhbel. V. ni ne 1. 1834. in ne 1. 1835. in tudi ne 1. 1836. hotela iziti, — sonet o Togenburgarju 1. 1836. (26. III.) posebej! Morda so bili vnanji
') Ker je Zhbel. IV. izšla — dasi z letnico 1833, ker za 1. 1833. — šele 1834.; prim. Čopovo pismo Šafariku v Zborn. I. 131, katero je že z dne 26. II. 1834., pa govori še o neizdanein IV. zv.
dogodki njegovega razmerja do Julije taki, da so mu izvabili ta sonet, ter da je poet morda želel, da jih njegov sonet ne zakesni.
Toda, kako je to, da je izdal od cele četvorice edinega o Togenburgarju ? Zakaj sta izostala prednja dva soneta 1.) o žlahtniču trde glave, 2.) „Sanjalo se mi je . . ."? In zakaj oni za njim stoječi o „tiranstvu" ?
Iz „111. BI." Nr. 43. (22. X.) 1836. vemo, da je poet poleg naše skupine namenil za Zhbel. V. tudi še drugo skupino sonetov, namreč to-le trojico :
a.) „Bio Mojseln je nekdaj narozheno . . ." ß.) „Ozhi fo le per nji v deklet ble [redi, . . ." y.) „Kadar obupa uzhenöft sdravnika . . ." ;
Objavil je te sonete Preš. brez podpisa sicer, a z isto opazko, ki jo ima 26. III. že sonet o Togenburgarju: „Aus dem noch ungedruckten 5. Bändchen der krainischen Biene" in tudi „Kam" in nje prevod „Wohin" v III. BI. Nr. 18. (30. IV.) 1836. — Kako bogato gradivo za Zhbel. V.! . . . A če je to trojico izdal poet celo, ali je slučajno in brez posebne misli kršil ono četvorico? Ali je le slučajno in brez zavedne misli izdal le enega samega iž nje, namreč sonet o Togenburgarju, in še tega v št. 13. ločeno od one trojice ? O čem nam to priča in pripoveduje?
Odgovore tu 1. 1847. izešle „Poezije" ! Tu šele imamo naše četvorice prva dva soneta p r v i č v javnosti! A z a njima imamo pa tu na tretjem mestu tudi isti sonet, ki je v naši četvorici tretji! Četrti sonet naše skupine, sonet o „tiranstvu", pa je tu v „Poezijah" izginil se svojega prvotnega mesta za Togen-burgarjem; toda na njegovo mesto se je pomaknil oni isti sonet, ki je prvi v oni trojici ilirskega lista, v št. 43. (22. X.) 1. 1836., sonet o Mojzesu, ki ga je tudi v 111. BI. dal na dan sam Preš. prav enako takoj za Togenburgarjem, da sledi tam tako kakor tu v Poezijah. Sonet o „tiranstvu" pa ni izginil le s tega svojega mesta, ampak sploh iz Poezij: poet mu sam ni dal nikoli v javnost, dasi ga je bil prvič pred leti namenil za Zhbel. V.!
Izdal je tedaj v Poezijah 1. 1847. poet gornji dve skupini zliti veno skupino,_ ki jo je le še nekoliko razširil in pomnoži), in sicer tako-le:
j 1, O žlahtniču. a> j 2. „Sanjalo se mi je ...".. . Tu prvič izdana!
. ( 3. O Togenburgarju . .. 111. BI. 1836. Nr. 13. b> j a) O Mojzesu . . . 111. BI. 1836. Nr. 43.
i „Na jasnem nebu . . ." c) | „Marskteri romar ..."
i „Zgodi se včasi ..." ... Tu prvič izdani soneti.
j ß) »Oči bile per nji v deklet so sredi . . ." b> | y) Sonet o obupu učenosti zdravnika. (111. BI. 1836. Nr. 43.)
Naglasiti pa je tu še eno in glavno dejstvo: izdal je poet tu v Poezijah 1. 1847. pred temi soneti tudi svoj Sonetni venec! Prvič od tistega časa sem, ko je bil poizkusil izdati ono četvorico sonetov z Vencem in z a Vencem v Zhb. V., je tu doživel priliko, da izda svoje četvorice prva dva soneta (gori pod a)) z Vencem vred in za Vencem tako, kakor nam to njegovo misel in željo kaže naša listina iz Kastelčeve uredniške torbe.
Jaz berem iz vsega tega Prešernu med vrstami: Ločeno brez Venca ni hotel objaviti one četvorice, ali vsaj ne prve polovice njene, sonetov 1.) o žlahtniču, 2.) „Sanjalo se mi je ..." In čeprav je 1. 1836. objavil iz te skupine sonet o Togenburgarju, čakal je s prvo dvojico do 1. 1847, ker ni imel in ni dobil do „Poezij" prilike, da bi ja izdal z Vencem vred, odkar se mu je bil ponesrečil oni poizkus v Zhbel. V. — Ni li potrdilo tej misli Prešernovi ono mesto njegovega lastnega, sicer nedatiranega pisma, ki ga je pisal 1. 1837. Vrazu v Gradec v dneh od 13./V.—l./VII. (Let. Matice Slov. 1877, 158/159), tedaj za Časa, ko je ono četvorico že imel, saj je do tedaj bil iž nje že objavil Togenburgarja: „Einen Beitrag zu Eurer Zeitschrift kann ich Dir nicht übersenden, weil ich nichts neues gedichtet habe, meine Balladen und Sonette aus der Liebesperiode aber die meisten im „Illyrischen Blatte" erschienen sind, oder in einem solchen Zusammenhange stehen, dass sie nicht einzeln gedruckt werden können . . ." Podčrtal sem tozadevno misel jaz.
Vidi se, da vsaj prvih dveh sonetov one naše četvorice ni hotel izdati brez Venca, ter jih je rajši hranil do „Poezij", t. j. dokler se mu ni ponudila prilika, da jih izda z Vencem vred, in sicer za njim. O čem to priča? Da je Preš. sam smatral vsaj ta dva soneta, pač zaradi njune vsebine, za nekak organičen del vsebine Venčeve, za njega komentar ali dopolnilo. Zato jih ni izdal 1. 1836. s Togenburgarjem, niti kedaj drugič, dokler jih ni mogel z Vencem vred! Zakaj? Ker je sam sodil in vedel, da njih misli in vsebine ni mogoče umeti brez Venca, da bi tedaj ločeni od njega bili neumljivi, ter da bi zato njih objava brez Venca ne imela prave misli. Zato jih je hranil do 1. 1847., „weil sie in einem solchen Zusammenhange stehen, dass sie nicht einzeln gedruckt werden können."
Sonet o „tiranstvu ljubezni" pa je zatrl, in opustil je pač spet namenoma kesneje njega objavo, dasi ga je tu bil namenil za Zhbel V. Minile so bile pač 1. 1847. tiste vnanje razmere, ki je bil njim primeren ta sonet za dobe Zhbelize V., minili oni časi in oni jeziki, ki so mu očitali, da „ljubi""in opeva Julijo pač — radi njenih tisočakov!
To k vnanji zgodovini naše četvorice sonetov pod 8. Vse to o njih s pomočjo naše listine dognano veljaj posebno njim, ki jim dušo in srce vznemirja Prešernova porazvrstitev pesni in sonetov v „Poezijah"!
Pove nam pa ta listina tudi vir, ki je iž njega zajel Levstik sonet o tiranstvu ljubezni, katerega je prvič on objavil v svoji takozv. Stritar-Jurčičevi izdaji „Poezij" iz 1. 1866. pod naslovom „Ljubezni tiranija" (str. 251); nadel je, kakor se kaže, ta naslov sonetu Levstik, ne Prešeren. Sonet imamo tu prvič v rokopisu lastnoročno Prešernovem, s čemer je vsaka dvojba o njega pristnosti izključena, kar do danes ni bilo, ker smo sonet poznali le iz Levstikove objave in iz Levstikovega prepisa v njega zapuščini.
b)	Tiskanega imamo v tej zbirki še nekaj Prešernovega poleg te prve izdaje „Sonetnega venza" v bohoričici, namreč prvo izdajo „Gasel", ki je izšla kot „Außerordentl. Beylage zum Illyr. BI." — 13. julija 1833.
c)	S Kastelčevo roko prepisane se nahajajo v tej zbirki naslednje Prešernove stvari:
1. Nagrobni napis čopu, — in sicer v teh-le dveh variantah:
Matija Zhöp rojen 26. dan Profenza v' leti 1797.
umeri 6. dan maliga Serpana v' leti 1835.
Jesikov, kar jih govori uzhena Europa, snal je on ki fpod
molzhi; Pifarja imenitniga nobena Deshel nje nima, ki posnäl ga ni. Dom kranjfki v Kopri, v Lvovi
in v Ljubljani S savsetno uzhenoftjo je flovil O, de fo mu bli dni prekratki
dani,
Matija Zhöp rojen 26. dan Profenza leta 1797.
umeri 6. dan maliga Serpana leta 1835.
Jesike vfe Evrope je uzhene Govoril, ki v tem tihim grobu fpi;
Umetnofti, neumerjozhe shene, Le ljubil, njim le flushil je vfe dni; Mladenzham v Reki, v Lvovu in v Ljubljani Saklade uzhenofti je delil. Ako bi daljfhi zhafi bli mu dani,
De bi ga s' pifmami rafvetlil Slovenze s pifmi bi rasfvetlil bil!!) bil — Pero saftavi komaj, ftare Slave Buditi rod — odnefe val ga Save!
Če primerjamo ti dve varianti z ono obliko, ki jo ima ta napis v „Jurčič-Stritarjevi" (248) in Pintarjevi (229) izdaji, ter z ono, ki jo je objavil Lj. Zv. v Preš. albumu na str. 750, pokaže se nam, da imamo tu spet dve še nepoznani varianti tega napisa. In sicer je tu na prvem mestu objavljena oblika prvi načrt temu napisu, ki ima — kakor ona oblika v Preš. alb. — napako : s' pifmami, in stvarni pogrešeb „v Kopri" na mestu „v Reki", kar pa je tu nekdo drugi popravil pač kesneje.
Za to obliko pride ona v Preš. alb., tretjo stopinjo pa po meni prepis, ki stoji tu na drugem mestu. Zadnjo in končno fazo pa pomeni oni tekst v izdaji iz 1. 1866. in v Pintarjevi izdaji; nahaja se tu spet precej novih variant, in sicer res iz-boljškov. Katera varianta pa stoji na Čopovem grobu?*)
2.) Nagrobni napis Linhartu, brez vsakega naslova ali podpisa, in tudi brez kakega popravka:
Stese popuftil nemfhkiga Parnafa,
Je pifal Kranja sgodbe ftar'ga zhafa.
Komu Matizhek, Miz'ka hzhi shupana,
') Nad tem s črnilom pisanim tekstom stoje naslednji popravki s svinčnikom: v' leti je prečrtano in pripisano leta; enako drugič pri: v' leti 1835. in pripisano leta; V. 1: V besedi Jesikov je ov prečrtan, a nad njim stoji e, da je citati: Jesike, kar . . .; govor i: govori; V. 2: Europa: u je prečrtan, in nad njim zapisan v; on ki: on, ki . . .;
V. 5: v Kopri: Kopri je prečrtano; nad njim je bil najprej popravek s svinčnikom: Reki, čez katerega je zapisala kesnejša roka s črnilom isto besedo: Reki; v Lvovi: v Lvovu; V. 6: je flovil: je flovil — V. 7: O, de fo . . .; nad temi besedami je zapisana naslednja numeracija: O, de
1 4 3 2 5 fo mu bli dni prekratki dani, ... V. 8: bi ga: ti dve besedi ste prečrtani, in nad njima stoji: njega; s' pifmami: ami je prečrtano, in dvakratno podčrtano, češ da je to grob jezikoven pogrešek; nad to končnico je potem zapisano i; med besedi: s' pifmami rafvetlil je vmeščena s svinčnikom besedica: bi; rafvetlil je pa s črnilom prečrtano in nad besedo z istim črnilom zapisano: razfvetlil . . . Opozarjam na z v gajici zapisan sredi besede v pisane z bohoričico!
čegavi so ti popravki s svinčnikom, ne vem; roke ne poznam. Pisava pa je drugačne roke kakor v tekstu, torej ni Kastelčeva. Ona dva popravka s črnilom: v Reki in razfvetlil sta spet z drugačno tretjo roko pisana, a meni je tudi ta neznana.
Drugi prepis pa je brez vsakega popravka skrbno na čisto prepisan. *) Zadnja.
Ki mar mu je slovenftvo,1) nifta snana? Slavile, dokler mertvi fe fbudijo, Domazhi boti ga Talija, Klijo. Popravili perjatli 1840.
V Kastelčevem prepisu stoji te pesmi preloga na nemščino, in sicer v prozi; iz kakega namena, ni razvidno.
3.) Sol d a [h k a. Pesem kaže nekaj drugačnosti o primeri z nje obliko v Poezijah 1847. Tudi strofe stoje tu v drugem redu. Naj to pokaže ponatisek:
§oldafhka.
1)	Pet zhevlov merim, pavzov pet;
Adijo, ljubza, ftarfhi! Bog vaf obar', tovarfhi! She fpolnil fim devetnajft let; Pet zhevlov merim, pavzov pet, In zhverfte fim poftave Od nog do glave.
2)	Bog te obar', ozhetov dom!
Kdor ni sa bolji rabo, Naj varje dom in babo, Al naj fi v' tholah glavo lom', Me fhotor*) vabi, fe ne bom Ne trudil, ne f' perefam, In ne s' dervefam.
4)	Doma povfod, doma nikir,
Obhodi dofti fveta. Savolj njega dekleta Shenize imajo prepir, In kader sapufti kvartir, Si marfkatera 's hifhe Solsize brifhe.
5)	Le eni ljubizi je sveft,
Ti ljub'zi zhaft fe pravi, Ta gre s' njim v' boj kervavi, Ga (premi zhes gore bres zeft, Zhes morje, zhes osidje meft, Ker shanje fmert ko tnope Vojfhakov trope.
4) V. 4: slovenftvo, s že iz gajice!
*) fhotor Zelt im verdorb. Krainisch logar.
6)	§ej vem, de more vfaki vmret'
In iti vfak k' pokoji, Na poftlji, ali v' boji, Starz in mladenzh zvetezhih let. Pet zhevlov merim, pavzov pet, Vefelo 'zhem shiveti, Junafhko vmreti.
3)	Pohlevno reven kmetizh hod'
Vfak fhkrizman*) ga fhentuje Zhes njega gofpoduje; Vojfhak fpofhtuje fe povfod, Stermo gre, zhe ga frezha slod', Ni treba fe odkriti Ne perkloniti.
4.) Sängers Klage 3tes Sonett, in sicer v dveh prepisih. Sonet sam je že znan („Ihr hörtet von der Zwerge argem Sinnen "). Variant ni posebnih. Prepisa sama se medsebojno ločita v tem-le:
Prepis a) V. 2:	Prepis b): V. 2:
Wie diese häßlichen und roth- Wie diese schadenfrohen, rothbehaarten Kobolde .. .	behaarten Kobolde . . .
Tu je beseda schadenfrohen prečrtana s svinčnikom in nad njo istotako zapisana: ungestalten.
*) fhkrizman Schimpfnahme für den, der einen städtischen Rock tragt, von fhkriz spr. fhkerz Rockschößel.
Primeijal sem to lice z izdajo v Zhb. III. iz 1. 1832. (str. 15—17) ter našel, da se nahaja marsikaka razlika, in sicer v prvi vrsti, da se vrste tam kitice tako, kakor jim tu določa vrsto s svinčnikom (vidi se, da kesneje) pripisano štetje; tudi je v 2. strofi zamenjano že „Me fhotor vabi" z besedo: „Me boben vabi", a strofa: „Pohlevno reven kmetič hod' ..." se glasi že 1832. prav tako, kakor v „Poezijah" 1847., seveda v Zhbelizi še v bohoričici
Učeni stän je zaničvan,
Skerbi in hude leta More ubözga kmeta;
Nar pervi stan soldaški stan:
Soldat živi vesel v en dan;
Sej Cesar da pol hleba, In kar je treba.
Poleg tega pa se 1847. dobi še mnogokje kaka predrugačba v verzu 3, 4, 8, 11, 12 („Junaka vabi boj", in ne več: „Me boben vabi", . . .) 19 (1832 : Vojfhak . . . 1847: Soldat . . .) 27, 33, 34, 35, 39 (1847: Potžrta starost, mladi cvet. —) — Ponatis drugi Zhb. III. (iz 1. 1849.) pa se docela oslanja res še na natisek iz leta 1832. ter je res veren ponatisek.
Wie sie auch schöne Mädchen wollten minnen,
Dann hinter . . .
Mädchenhüther.
V. 4:
Wie sie auch wollten schöne Mädchen minnen,
V. 7:
Stets hinter starkem Riegel streng verwahrten,
V. 11:
Damenhiither.
V. 13:
„Die Dame?"	„Die Schöne?"
Pod obema prepisoma stoji pripisana prav kakor v prepisu „Serfhenov", in sicer s svinčnikom z enako roko, v frak-turi opazka: SBibliott).
5.)Licova strelci. Prepis Prešernovega prevoda iz „Illyr. BI." 14 .VIII. 1830., toda — že v gajici! Zakaj je Kastelec ta prepis rabil ali mislil rabiti, ni razvidno. Variant ni, in jasno je, da je to le gol prepis prvega tiska te pesmi, a prepisan že v dobi gajice.
č) V zbirki se nahajajo še nekatere s Kastelčevo roko pisane, a ne Kastelčeve stvari, ter nekaj tiskovin. a.) Pisanih stvari je dvoje:
1.) Na Bradazha. Cegava je ta pesem, ne vem. Glasi se tako le:
Na Bradazha.
Posnate Bradazha? Perlisat' fe sna, Iblanfkiga rogazha Ta maliga mosha.
Iblanfke dekleta Po meftu on vod', Lubesen obeta, Pa ritenfko hod'.
Ves je polikan Tud fhpegle on nof', Al ftrafhno opikan On je od kos!
®oit ?Ile|"iug tior bet Capelle mit ber 9(brej]e cjefuitben Stn
ben 9Inton	bon Pctjelftein.
To stoji na prvi strani lista; na drugi, njega obratni strani pa stoji z roko Prešernovo zapisan oni gori pod a 4.) objavljeni epigram o metelčici.
2.) Nekaj narodnih, deloma lascivnih krajših pesmic in drugo, vse na enem papirju.
a) Zelo nozh ftruniza pela, . . . h) Znani Vodnikov napis na Kno"belnove pesme iz
Kranja
c) Mifli na me preferzhna dnfha moja, . . . (To pesem imamo v Korytkovih nar. pesmah IV, 125)
ß) Tiskane se nahajajo v zbirki naslednje pesmi:
1.)	Pefim Krajnfkih Brambovzov per Banderfkimu She-gnanji v' Lublani 30. dan maliga Trauna 1809. Natifnenu per Leopold Egerju.
(Oroshje, bobni danf grome: Hitimo k' Cvet' oblubi! . . .)
2.)	Štiri pesmi (dve nemški, dve slovenski) na štirih straneh, in sicer:
a)	Volkslied I. (Gott erhalte Franz den Kaiser,
Unsern guten Kaiser Franz! . . .)
b)	Volkslied II. Nach der Melodie des englischen Volksliedes: God save the king.
(Hoch lebe Kaiser Franz! Vater des Vaterland's, Lange für uns, . . .)
c)	F ran zu I. nafhimu fvitlimu Zefarju, Ozhetu Iblanfkimu, in Karolini, nafhi fvitli Zefarizi, o fheftimu prihodu v'Ilirijo
1832.
(Juga, feverja tešilo
Bla fi vedno, Krajna, mat'! . . .)
(Beilage z. Zeitung Nr. 42. d. 22. Mai 1832.) (Zhetertiga natifa.)
d)	F ran zu I. Titu fvojimu hvaleshna Emona.
(Kdo more ifhteti, Ozhetne dari? . . .) (Tretjiga natifa.)
Prvi dve nemški pesmi nimata nikakega podpisa; pod tretjo stoji pa tiskano: Supan, in prav tako tudi pod četrto.
3.)	Pefem fvitlimu Zefarju Franzu I. nafhimu pre-ljubesnivimu Ozhetu, peta v' Prulah per snamnju 17. velkiga §erpana 1829.
Tiskana je na posebnem papirju, na štirih straneh; .slovenska pesem pa krije samo prvi dve strani, tretjo in četrto pa nemški njen prevod. Pod nemško pesnijo stojita črki: 3JI.
10*
t. j. oče teh prigodnic je Miha Kastelic. To je edina Kastelčeva stvar v tej zbirki.1)
S tem sem podal in opisal celo zbirko. Zakaj celo? Ker mi je ža dokaz domneve, da so ona Čopova, v Levstikovi zapuščini najdena pisma iz zapuščine Kastelčeve.
Da je zbirka Prešernovih stvari iz Kastelčevih rok, zdi se mi izpričano. Posebno se opiram na to troje:
1.) V zbirki se nahaja samega Kastelca prigodnica — o „močirja posušilu"; a to je še najmanj.
') Sodi se, da Preš. meri v epigramu o pesmih „od pofufhila mozhirja" na Zupana; ali nima v mislih tudi Kastelca? Tu omenjena pesem bi to po-trjevala; zato jo tu podajam :
Pefem fvitlimu Zefarju Fran zu I. nafhimu preljubesnivimu Ozhetu, peta
v' Prulah per snamnju 17. velkiga Serpana 1829.
Hymne
bei der feierlichen Enthüllung des S r. k. k. Maj estät Kaiser Franzi, unserem allgeliebten Landesvater zu Laibach in der Prule errichteten Denkmahles, abgesungen am 17. August 1829.
Venze Iblana fpleta, raja,
Shum vefelja krog bobni', Danaf frezhen dan obhaja, K' Zefar Prule poflavi. On mozhirje rasgleduje,
K' ga noben vkrotit' ne ve; Kir je snamnje, osnanuje:
V/talo s' njega bo polje.
Ta befeda Krajnze vname,
Nove ftruge köplejo, Pofufhe globoke jame,
Kefni Iblanzi tek dado. Preden leto fhtirkrat mine,
Po mozhirju pelje pot, Shito rafe, voda sgine, Hifhe vftajajo povfod.
To dobroto nesrezheno
Safekuje vekomej Snamnje, Tebi pofvezheno, Vnukam v' ferza globokej; Po Ilirji rasodeva
Srezho fvojo sveft' Iblanz, Vezhno, vezhno on prepeva Tvojo miloft, Zefar Franz!
Jauchzend pflückt Aemona Reiser;
Jener frohe Tag bricht an, Da wir unsern guten Kaiser Jubelnd einst in Prule sah'n. Als Er dort den Sumpf beschauet — Gränzenlos dehnt er sich aus — Spricht E r huldvoll: Mir vertrauet! Fluren blühen euch daraus.
Eifer zünden diese Worte;
Freudig gräbt man Beete auf, Trocknet aus die tiefen Orte,
Gibt der Laibach schnellen Lauf. Kaum vier Lenze sind erschienen — Moorgrund tönt vom Hufschlag laut,
Wasser schwindet, Felder grünen, Häuser werden aufgebaut.
Diese Wohlthat sonder gleichen
Wird das Denkmahl, Dir geweiht, Wenn Jahrhunderte verstreichen,
Laut verkünden weit und breit: Ewig wird es seyn umwunden
Mit der Treue schönstem Kranz', Ewig, ewig wird besungen Deine Güte, Kaiser Franz!
M. K.
2.)	Kar je rokopisov, so vsi ali Prešernovi ali Kastelčevi; najbolj značilni se mi zde pa oni, ki se v njih roka Prešernova in roka Kastelčeva mešata, namreč v rokopisu „Serfhenov", v naslovnem listu Zhbel. IV. in v rokopisu pesmi o „Bradazhu". To so glasne priče, da je njihov lastnik bil Kastelic, ki je kot Čbelice urednik bil v tesnem občevanju s poetom Prešernom.
3.)	Važno se mi pa vidi dejstvo, da so vse Prešernove stvari v tej zbirki, — originali in prepisi — iz let prvih štirih zvezkov Cbelice: posebno pa da ni niti eden rokopis Prešernov, niti ena sama mrvica izpod njegovega peresa v tej zbirki iz kesnejše dobe. Kako to? Bil je Kastelic urednik; in kot tak je dobil za natis manuskripte Prešernove: „Slovo od mladofti", „Nar bolfhi Cvet", „Novo pirarijo", 2. kitico „Glofe", „Serfhene"; kot tak je prepisal „§oldafhko"; in ker je kot tak bil v tako intimni komunikaciji s poetom, mislim, da je dobil tudi „Parisino" in napis metelčici od njega, kar pa je oboje tudi iz imenovanih let prvih štirih Zhbeliz, to je iz let onega tesnega občevanja med obema možema, s katerima se je družil kot tretji — Čop. Ni li to res izpričevalno, da sezajo vse Prešernove stvari v tej bogati zbirki le do one dobe, dokler je bil Kastelic urednik Čbelice, in da ni najti v njem ne enega izmed onih Prešernovih proizvodov, ki so nastali ali izišli v kesnejših letih kakor je leto IV. bukvic? Nobenfe stvari iz let po Čbelici tu ni več, kakor bi prerezal. Nehala je čbelica, nehala ona intimna komunikacija Prešernova s Kastelcem, (Prim. pismo Preš. Celakow-skemu avgusta 1836., in kar stoji tam o Kastelcu), in nehalo dopošiljanje manuskriptov in prepisovanje Kastelčevo, — in zato nehajo tudi v naši zbirki Prešernovi spisi in njih prepisi!
Le edini „Sonetni venez" z onimi štirimi soneti seza preko Zhbelize IV. — Toda tudi Venec je iz 1. 1834.; in kakor sem že rekel, sodim, da je Prešeren že 1.1835. doposlal ta eksemplar s pripisi Kastelcu, da je izda v Zhbel. V.; pravzaprav je tedaj tudi ta stvar Prešernova še iz let Zhbelize; nameravali so namreč še 1. 1835. nadaljevati jo. A ko ni po smrti Čopovi počasni Kastelic izdal V. bukvic, prenehal je Prešeren seveda do-pošiljati mu novih pesmi — in zato jih tudi ta zbirka nima več.
Res da je čopov in Linhartov nagrobni napis iz poznejših let; a pri teh je lahko umeti, da so prišli v Kastelčeve roke; bil je pač tudi on eden izmed „prijatlov", ki so tem možem postavljali spomenike. Sicer pa so te stvari le drobtinice, in še te le v prepisu Kastelčevem.
Lahko tedaj to zbirko Prešernovih stvari — dasi je iz Levstikove zapuščine — imenujemo Kastelčevo zbirko, kakor
so imenovali ono iz zapuščine Korytkove v Prešernovem albumu — „Korytkovo zbirko".*)
*) Naj tu opozorim, da je g. dv. sv. in vseučiliški prof. dr. Gregor Krek imenoval tam na str. 748. docela pomotno — sicer s Prešernovo roko napisane rokopisne proizvode „njegove", to je Prešernove, naslednje pesmi: 1. „Die Geliebte und ich", iz 1834. leta; 2. „In der Gesellschaft", iz istega leta; 3. Sonet brez naslova z dne 21. malega travna 1837. leta.
Prvi dve docela nista Prešernovi, zadnji pa je dal on samo nemško lice; original pa je poljski,in sicer Korytkov, kakor priča o tem P. v. Radics v svoji brošuri „Frau Musika in Krain", na str. 40., kjer nosi sonet naslov „Das Concert". Predzadnja pa je Rizzi-jeva; izšla je 1. 1836. v Illyr. BI. 12./III. (Nr. 11.) —pod naslovom „Gesellschafts-Scene" doslovno tako, kakor stoji v Preš. alb., le v 2. verzu zadnje kitice stoji „Rief" na mestu „Schrie". Kdo je bil Rizzi, o tem poglej Levčevo obširno opazko v tolmaču k Levstikovih spisov V. zv. str. 362/63. O prvi pa se lahko kar na videz reče, da ne more biti Prešernova, ker o tem kriči vsebina in dikcija, aj Duh in misli so tako nemskutarske in širokoustne, da Prešerna naravnost blatijo. Misel teh-le besed n. pr.: „Wenn sie einstens meinen Namen in den deutschen Gauen nennen"! On da hoče, da upa sloveti v Nemcih! on, ki poje slovenski celo — Juliji nemškuti! on, ki je takrat že spesnil in izdal svoj nacionalni in do Nemcev in njih „tujega jarma" srda polni „sonetni venec", ki v 7. in 9. sonetu izraža tako nacionalne želje in ideje, da mu bržkone radi njih ni cenzura „Venca" dovolila natisniti: „De bi nebesa milost nam skazale! Otajat' K raj na našega sinove, Njih in Slovencov vsih okrög rodöve, z do-mac'mi pžsmam' Orfeja poslale! De bi nam serca vnel za čast dežele, Med nami potolažil razpertije, In spet zedinil rod Slovenš'ne cele! ..." In dalje: „Solze... iz domovinske so ljubezni lile. Skeleče misli, de Slovenec mile ne ljubi matere, vanj upajoče,... z britköstjo so serce mi napolnile." Ta mož, ki je nekaj let kesneje tudi pel ostri sonet „Slovencem, ki po nemško pojö", ta globoki Slovenec in Slovan, po misli in delu oboje, ta da bi stokal za slavo v Nemcih in med nemškimi frsOlicami: „ob Fräulein auch den Dichter kennen?" Preotroiye! Dalje: „sag ihm dann die stolzen Worte: Dass ich alles, Held und Dichter, nur durch dich geworden sei." Held u. Dichter! Junak in pesnik! Da gaje ona naredila pesnika, res, tudi Preš. pravi to; imenuje se „njenega poeta" ali „pevca", „in al veš, de ti ga vne-maš, ti mu pevski ogenj daš" jo vprašuje v 6. gazeli, in v „Strunah", v „Prošnji", in v 12. in 13. sonetu „Venca" je prosi naravnost pombči, da bi iz sebe dvignil v njem dremajoče poezije. A. kdo je pri Prešernu „ona" vedno in povsod? Dekle Julija! A kdo pa je „die Geliebte" — pesniku te pesmi? „Freiheit, meines Herzens Dame!" Ta da gaje naredila poeta! — pravi tu nemški verzifikator, a nikjer nikoli kaj takega ne Prešeren, kakor tudi ne, da bi ga bila ona — dasi poeta — naredila junaka! Z junaštvom se ni Prešeren nikoli širokoustil, in nikoli ne imel na mislih „stolze Worte", ki je bil celo v pikrih epigramih vedno skromen in krotek. Tudi izražanje: „ein zierlich Herrlein", „das Männlein" je tako neslano, — in govorjenje: „Freiheit,... nimm mein Leben, all mein Gut, — Hab'n sie dich mit Koth besudelt, rein'ge dich in meinem Blut," je tako širokoustno, da nikdar ne Prešernovo, ki je bil trezen realist in modern človek, dobro vedoč, da je v njega časih in njega razmerah posamezniku boljše za svobodo živeti in za osvoboditev delati — kakor kri ponujati, in ki ni bil nikoli in nikjer tako eksaltiran, da bi kje v svojih verzih zašel do take praznosti! In dalje: „. . . fall ich, drück mein Auge zu," — nikoli ni meditativni poet, zroč le svoje duše nemirno valovanje, se silil in o sebi sanjal, da mora v kri prelivajoče boje, ker ga realne razmere niso v to silile ali mu v to svetovale. Stavek: „send' mir schöne, lichte Träume in des Grabes stille Ruh" pa je naravnost otročji, če se
Kako so pa prišle te stvari v Levstikove roke, o tem se mi zdi, da govore jasno one tri s Kastelčevo roko prepisane stvari,
spomnimo Prešernovih resnih in naravnost vzvišenih misli — o smrti in grobu; mož, ki je do tedaj (1836) že bil spesnil „Sonete nesreče", a v njih ono resno pesem:
Perjazna smert! predolgo se ne mudi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje näs iz bolečine mesta, Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;
Tje, kamor moč preganjovcov ne seže, Tje, kamor njih krivic ne bo za nami, Tje, kjer znebi se človek vsake teže,
Tje v posteljo postlano v čemi jami,
V kateri spi, kdor vä-njo spat se vleže, De glasni hrup nadlog ga ne predrami,
mož, ki je za onega časa že ideje soneta „Matiju Čopu" ter „Krsta pri Savici" vlil v verze, ta mož da bi kvasil te neslane, plehke, fantastične in vsi realnosti v obraz bijoče marnje, to nezmisel o „lepih jasnih sanjah" v grobu? Ne! b) Pa tudi dikcija ni Prešernova! To bombastično ropotanje z vokali in ta grom besedni, vreden Koseskega, to ni Prešernova dikcija! To akutno apostrofiranje: „die stolzen Worte"... „alles, Held u. Dichter" .. . trikratni vzklik: „Freiheit, meines Herzens Dame!" ... ta poziv sredi deroče dikcije: „— hui was senkt ihr eure Augen", . . . ki zre tja na levo in desno na poslušavce, vse to ni njegovo!-Kje je tu ona mirna, tiha, priprosta, skromna dikcija, ki je tudi v nemških pesmali Prešernu lastna, in ki je ne prestopi niti v elegiji „čopu" niti v „Spominu Smoletu" niti v slavnostnem govoru o 25-letnici župana Hradeckcga! Če je pa Prešeren to pesem prepisal, ter se je dobil njegov lastnoročni prepis, to še ni dokaza prav.nič, daje to „njegov proizvod" in ne upravičuje, da jo je g. Vidic radoverno vzprejel v svoje: „Prešern's Poesien" (1900) in za njim g. L. Pintar v „Prešern's Deutsche Gedichte", kar se je zgodilo s to pesmijo in z ono „In der Gesellschaft".
Sicer pa sem sam to pesem videl poprej že, predno jo je g. profesor dr. G. Krek objavil v Preš. alb., natisneno v nekem letniku naših domačih nemških časopisov, ne vem pa ali v „Illyr. BI." ali v „Carnioliji", natisneno v štiridesetih letih; prečital sem jo bil takrat parkrat, a ni se mi zdela Prešernova ne po vsebini ne po obliki, in ui se mi zdela vredna nadaljne pozornosti; spominjam se pa jasno in določno tega-le, da je bil pod tem tekstom podpisan — ne Prešeren — ampak nemški pesnikovač Hermann von Hermannsthal. Opozarjam na to, ter prosim, da bi se oglasil, komur bi slučajno omenjeni časopis in ta pesem prišli v roke.
Mimogrede naj izrečem, (la tudi o oni trojici sonetov „Romeo u. Julie" zelo dvojim, ali je res Prešernova. Prešeren je kakor Goethe in vsaki pravi poet zajemal svoje pesmi iz lastnih doživljajev in iz svojega lastnega realnega življenja, in pel, kar je to njegovo življenje v njegovi duši izkresalo in izklicalo; in če kdaj to, tedaj posebno.v oni dobi, ko so oni trije soneti izšli v Illyr. BI.; bil je tiste čase Prešeren tako v svojo dušo zamišljen, kakor je v „Liebesgleichnisse" v sonetu I. sam to naglasi!, da bi bilo težko umeti, kako bi si šel tu naenkrat po snov, ki leži tako daleč na strani njegove živ-ljenske poti, kakor ona v oni trojici sonetov: nikoli ni Prešeren namreč sam videl onih krajev, ki so baje grobišče Julije in Romeja, nikoli tedaj ni sam občutil onih čuti, ki jih izrekajo oni soneti. Realist pa je bil Prešeren tako do dna, da se ni silil v tuja čustva. Sicer o tem več drugič in drugod.
ki nosijo pripombo Biblioth., namreč: „Serfheni" in pa oba prepisa onega soneta o Kopitarju cenzorju: „Ihr hörtet . . ."
In jaz mislim, da so prišle tudi one Čopove listine, kakor ta zbirka Prešernovih stvari, po isti poti in iz istega vira v Levstikove roke in njegovo zapuščino.
IV.
Ali se nam je pa ohranilo vse, kar je prišlo Čopovega v posest Levstikovo?
V Zvonu 1. 1879. je v svojem „Prešernu" in svojem „čopu" gosp. Fr. Leveč na več mestih omenil in deloma ponatisnil več Čopovih pisem, ali vsaj podal odlomkov iž njih. Našel sem, da so njihov original pisma, ki sem jih gori objavil. Podati hočem te citate iz Zvona, ter pripisati hkrati k vsakemu ono izmed gornjih pisem, ki je dotičnemu izpisku vir.
Na str. 68. Zvona 1879 stoji v članku o Prešernu, kako čop v pismu bridko toži Kopitarju, „da kanonik Albrecht išče po deželi Dalmatinove biblije, da bi jo uničil („Albrecht sucht Dalmatine, um sie dem Volke zu entreissen, und hat deren schon vertilgt").
In na str. 226. v „Čopu" govori članek o Šafafiku: „Slovenskemu oddelku prosil je pomoči Kopitarja in ta se je obrnil I. 1829., kakor vidimo iz pisem, do sedaj še ohranjenih, a ne še natisnenih, do našega čopa, ki je drage volje prevzel nalogo ..."
A na str. 227. o Čopu, da „v nečem pismu Kopitarju toži, da se mu v Ljubljani (1829.) slabo godi, slabše nego se mu je na Poljskem."
Ta tri mesta so citirana in posneta iz Čopovega pisma pod B. 1., kjer se nahajajo prvega citata besede doslovno, drugih dveh pa misli; le 1829. je popraviti v drugem citatu v 1827., v tretjem pa v 1828.
Na str. 38. se glasi: „Že porod Čebelici bilje težak. 1 Vlada je bila te misli, da Čebelica ni knjiga, nego ča- } B. 2. sopis, zato pošlje rokopis dunajskemu cenzorju Kopitarju. J
Iz Čopovih, o tej stvari Kopitarju pisanih listov, ki (dozdaj še nenatisneni) leže pred menoj, vidi se jasno, da „veliki gromovnik" ni imel pravega razuma za	•
umetno pesništvo, da je maršikaj grajal in črtal in da
je imel Čop mnogo posla, predno ga je utešil" . . J. B. 7. 8.
Pridejal sem kar ob robu vire tem mislim, to je, ona pisma Čopova Kopitarju, ki jih ima g. pisatelj kot nenatisoena v mislih.
Prav ista pisma B. 2. 3. 7. 8. pa so, ki misli nanje na str. 131. mesto, ki govori o Čopu: „Da je on pravi ustanovnik „Kranjske Čebelice", to nam jasno pričajo dosedaj se nenatisnena pisma njegova, katera je mej 1. 1830. in 1832. pisal Prešernu in Kopitarju."
Na str. 227. stoji v 1. predelku omenjeno „dolgo Čopovo pismo Kopitarju od 16. majnika leta 1830." ter posneta njega vsebina. Pismo to je od misli do misli ono pod B. 3. —
In še eno pismo! Na str. 242. stoji Čopovo pismo Kopitarju z dne 2. maja 1833. ponatisneno; in to je prav ono gori pod B. 6. objavljeno pismo, ponatisneno doslovno, le z malimi izpustki.
Dokazana je s tem pač docela istost pisem Čopovih, ki jih je imel g. Leveč pišoč svojega Prešerna in Čop a na razpolago dobivši jih, kakor vemo iz pričevanja g. pisatelja samega, iz rok Levstikovih, zavita v rdečo ruto, — in pa pisem Čopovih, ki jih tukaj objavljam, in ki nam jih je ohranil g. tajnik E. Guttman.
Toda dokazano pa še ni s tem, ali se nam je ohranilo vse, kar je prišlo v Levstikovo posest, in niti ne, če vse, kar je imel in videl takrat g. Leveč v oni rdeči ruti pred sabo. Med njegovimi izpiski v Zvonu sicer nisem našel mesta, ki bi se mu ne dalo dokazati izvira iz gori ponatisnenih pisem. Toda pač, eno vendarle! Na str. 68. stoji: „V rokah imam pisma Čo-pova, v katerih pripoveduje Kopitarju, da je Kastelec „Kranjske Čebelice" dal tiskati 1200 knjižic ne zato, da bi je toliko prodal, nego ker vsi mislijo, da je bo duhovščina mnogo požgala . . ." Tega mesta ni v naših pismih! In vendar pravi gosp. Leveč: „V rokah imam pisma Čopova . . .", iz česar sodim, da je to eno izmed onih pisem, o katerih priča g. pisatelj, da so nenatisnena in kakor to — v njegovih rokah. Kaj bi to dokazovalo? Da se nam je vsaj eno Čopovo pismo izgubilo. Toda ni li g. Leveč pomotno zamenjal vira? Ni li to bilo ne Čopovo pismo Kopitarju, ampak Prešernovo čelakovvskemu, in sicer ono pismo, ki je g. Leveč sam omenja na str. 38. Zvona, pismo z dne 29. IV. 1833., ki je takrat bilo tudi še nenatisneno ? Tam namreč pripoveduje Prešeren Öelakowskemu to stvar, o kateri priča g. Leveč, da stoji v^Čopovem pismu. Če pa tu ni pomote, če je g. Leveč res imel Čopovo pismo v rokah, dokaz bi nam bilo to, da nam zbirka ni prišla cela v naše roke.
In tudi še drugo mesto nahajam v „Čopu" na str. 226. Zvona, kjer je beseda o Čopovi literarni zgodovini slovenski od 1. 1550.—1830.; tam stoji, da je junija meseca 1. 1831. poslal Kopitar Šafafiku Čopov rokopis ... s to opazko: „Es sind herrliche Beiträge und ich zweifle, ob Sie sonst woher eine (!) so brave Vorarbeit erhalten haben können . . . Čop ist ein milder Recensent und von extensivem Vergleichungsgesichtskreis." To
mesto stoji doslovno v Zbor. I. 109 v Kopitarjevem pismu z dne 8. jul. 1831. (julija tedaj, ne junija, kakor gori na reČenem mestu g. Leveč). A odkod ga je imel 1. 1879. že pisatelj, če je 1. 1899. to pismo objavil šele Zbornik, in je je šele Kunšič našel 1896. (glej Zborn. I. 74) v Pragi? Ali je morda bilo me'd Čopovim^ listi v oni rdeči juti tudi kako Safalikovo pismo, ki je v njem Safarik izporočil Čopu ono Kopitarjevo sodbo o njem?
Sicer nahajam v pismih Čopovih samih še eno dejstvo, ki mi glede celotnosti zbirke vzbuja pomislike. Kar je pisem Čopovih, nosi namreč vsako na prvi strani v desnem voglu po eno črko iz abecede, zapisano s svinčnikom; pripisal sem to tudi v izdaji, kakor sem našel v izvirniku. In dobil sem, da ta vrsta črk, ki gre od b — m, ni popolna, ampak tako le pretrgana:
(a), b, c, č, d, e, (f, g, h,) i, j, k, (1), m . . . Kar sem črk oklenil, teh ni! Ali ne dokazuje to, da je iz zbirke, ki je štela vsaj toliko številk, kolikor je črk od a — m, šlo po zlu vsaj pet listin? A kedaj? Ali še preden so prišle stvari Levstiku v roke, ali pa kesneje? Kdo je šifriral pisma, je težko reči; toda gajica, ki se izpričuje v črki č, kaže, da je bila ta roka precej mlada; ali je bila Kastelčeva? ali je bila Levstikova? Brže da zadnja! Potemtakem bi se bila ona pisma izgubila še le iz one rdeče rute. Omenjam pa, da mi je g. tajnik E. Guttman jasno in določno zatrjeval več ko enkrat, da se ti listi v zapuščini Levstikovi niso nahajali v nikaki, ne rdeči, ne plavi ruti zaviti, ampak med drugimi papirji, med katerimi je bil tudi oni rokopis Prešernovih „Poezij", ki se povrnjen danes nahaja zopet v dež. muzeju v Ljubljani, a že takrat zaznamenovan z uradnim pečatom za lastnino Rudolfina. —
O vsem bi pa utegnil odločilno in docela razjasnjujočo besedo izreči znabiti da iz svojih bogatih spominov — ultima ratio — g. Fr. Leveč!
V Drežnici 4. septembra 1903.
D^ fr. iiadisl. HiegeP-
Dr. František Ladislav Rieger.
Spisal dr. Ivan Žmavc.
fRiegrov životopis.
iegrov životopis pisati je isto toliko, kakor pisati del politične zgodovine avstrijske v drugi polovici 19. stoletja, kakor pisati del zgodovine kulturnega in političnega probujenja češkega naroda. Zadača zelo težavna; zato ni čuda, da temeljitega takovega životo-pisa še sploh ni. Naj se nikar ne pričakuje, da bi jaz, če tudi le približno, s temi vrsticami izčrpal predmet, kateri spada bolj v področje modernega historika. Pričujoči spis bo narisal življenje Riegrovo, kakor se meni prikazuje, in pod vidikom takorekoč pedagogičnim, v kolikor bi mogel ne samo zanimati, ampak vsakega izobraženega Slovenca tudi poučiti, zlasti v državoznanskem oziru; saj ni tajnost, da je pri nas velik ne-dostatek politične izobraženosti. Ocene1) odličnih državnikov morejo gotovo pripomagati k politični omiki, ki je v času ustav občna potreba za vsakoga.
Nihče ni v češkem narodu novejše dobe stal tako v ospredju vsega javnega življenja kakor Rieger. Cela češka politika od 1. 1848. do 1890., pravzaprav pa do letošnjega leta njegove smrti, je bila v njem osredotočena. Pa ne samo politika. Vseh glavnih kulturnih teženj probudivšega se naroda se je on udeleževal v odločilni meri. Še več. Ime Rieger je del zgodovine celokupne naše širje domovine. Kdor zasleduje nje kaotični razvoj v minulem stoletju, to večno omahovanje med reakcijo in napredkom, med absolutizmom in konstitucionalizmom, kdor razbira neštevilne patente, diplome in manifeste, ta najde Riegra kakor v 1. 1848., tako v 1. 1903. na prednji straži ne le naroda, ampak dunajske monarhije, v prvi vrsti v boju za njega politične in kulturne ideale.
* * *
') Neki ciklus političnih takošnih študij so že prinesle naše novine in časopisi; prim. „Pobedonoscev" (vztočna kultura), „SI. Narod" 1899, 8.—14. avgusta, — „Jedro vsenemstva" (ideje Legarde-ove) „SI. Narod" 1899,19.—28. avgusta, — „Machiavelli", „Slov. Narod" 1899, 8.—17. novembra, — „Židovstvo" „Slov. Narod" 1900, 2.—12. januarja, — „Fr. Palack?" „Ljublj. Zvon" 1899.
František Ladislav Rieger se je narodil 10. decembra 1818 v Semileh pod Krkonoši, „v raju češke zemlje", kakor se ta kraj rad imenuje. Oče je bil premožen mlinar. V tistih časih mli-narska obrt še ni imela strahu pred paromlini; takošni ljudje so bili tedaj neomajni ljudski kapitalisti. Spominjam se še na novinarska poročila, kako je naš Rieger pri slavljenju svoje osemdesetletnice v Pragi proti neki deputaciji naglasil, da ima za svoje, uspehe v veliki meri zahvaliti to okolnost, da je bil iz premožnega rodu. Gmotna njegova neodvisnost je bila pogoj ter vzrok svobodnega razvoja in neodvisnosti političnega njegovega stališča. In prelepa oporoka njegova iz 1. 1900. se začenja s temi-le skromnimi besedami: „Menije Bog že iz mladosti dal možnost, da sem se mogel, ker nisem bil prisiljen pred vsem iskati si živeža, čisto posvetiti službi naroda svojega . . ." Ker je bil František edini sin, je pač razumljivo, da ga je oče hotel vzgojiti za mlinarja. Poslal ga je sicer v gimnazij, toda s tem namenom, da se iz šol vrne k mlinu. František se je v resnici tudi pripravljal za mlinarski poklic, bil v mlinarski cehi sprejet za učenca, pomočnika in končno za mojstra cehe.
Toda hrepenenje mladega Riegra si je tekom časa izbralo drugačne cilje. Na gimnaziji v JiČinu je obračal mladenič še bolj ko po svoji nadarjenosti, po svojem moškem, neupogljivem značaju pozornost nase. Učitelji silnih individualitet včasi (ali večinoma?) nimajo radi; tako so tudi Riegru očitali nepokorščino. Nekoč, ko se je branil prevzeti neko kazen, mu je učitelj zagrozil z izključenjem. „Grem rajši koj sam", odgovori ,trmo-glavec', vzame knjige in gre. No, pa so mu vendar potem vse odpustili. Šolal seje seveda nemški; kajti čisto češke srednje šole so se ustanovile šele po 1. 1864. Poslednja dva letnika gimnazije (poezijo in retoriko) je dokončal na akademični gimnaziji v Pragi, kjer si je pridobil naklonjenost svojega ravnatelja, slovničarja in literarnega zgodovinarja Jungmanna. Tovariš mu je bil med drugimi še zdaj živeči slavni zgodovinar mesta Prage Tomek. Tu je začel tudi literarno delovati.. Pri malem narodu, ki se šele probuja, seveda vsega nedostaje, napreden mladenič ne ve, kje naj bi začel orati ledino; začenja s pesmami, novelami, potopisi. Ravno tako Rieger. „Svčtozcr" in „Kvčty" prinesli so prve njegove poskuse. V počitnicah je s tovariši potoval po Češkem. Po drugem letu filozofije (t. zv. fizike) se poda na Slovaško in obišče v Pešti pesnika Jana Kollära. Ko je Rieger imel stopiti na vseučilišče, mu je velel oče, naj se vrne na rodišče. Bila je to huda rana za mladeniča, ki je stal v središču narodnega gibanja. Tajno se je dal zapisati na pravniški fakulteti in prebil po prvem letu izkušnjov Ko prinese izpričevalo iz Prage, pravi mu oče osupnjen: „Že vidim, da iz tebe mlinar ne bo. Stori, kakor razumeš, in pojdi, kamor te srce
vleče." Drago pravniško leto 1838/39 je poslušal Rieger na Dunaju, kjer se je seznanil z mnogimi poljskimi in jugoslovanskimi dijaki. Vsako leto kanil je študirati v drugem vseučiliškem mestu. Toda deloma, ker si ga je bolehavi oče želel bliže doma, deloma radi domorodnega gibanja se je premislil in se v tretje leto vrnil v Prago. Leta 1841. mu je oče po daljši pljučni bolezni umrl v njegovem naročju. Zapustivši upravljanje mlina svoji materi nadaljeval je Rieger svoje študije v Pragi, ob enem neumorno delujoč za narodno stvar.
Mi mladi si dandanes težko predstavljamo tedanje češko življenje^. Praga je bila v nemških rokah, kakor vsa češka mesta. Češki je govoril ubogi kmet in proletariat. Moramo si v spomin pozvati nekaj zgodovine. Kakor znano, so bili Cehi proti koncu srednjega veka v duševnem in gmotnem oziru eden prvih evropskih narodov. Luter sam je dejal: „Brez Husa bi ne bilo mene." Mi lahko pristavljamo: „Brez Lutra bi ne bilo današnje Nemčije." Katoliška protireformacija je pa strašnim načinom potlačila češko reformacijo, husitstvo in bratstvo. Po bitvi na Beli Gori blizu Prage vidimo žalostni pojav: narodni plemiči so bili ali v bojih ali kot jetniki pomorjeni, veleposestvo in večje bogastvo je bilo konfiscirano, vsi boljši življi — imenujemo le Ko-menskega — so se morali izseliti. Ostal je v deželi kočar, ubogi seljak in sodrga brez načel in brez sredstev. Pod Jožefom II. se skoro že nič več vedelo ni, da živi na Češkem tudi češko ljudstvo. Za revolucijske dobe francoske se pa začenja nižje ljudstvo dvigati; slovničarji proučujejo jezik ljudski, pesniki pojejo narodne pesni, pod vplivom Herderjevih idej se zavedajo izobraženci s ponosom svojega rodu. Ostvarja se narodna družba; tudi meščan naj govori v ljudskem jeziku. V ja-nuvarju 1. 1841. priredili so narodnjaki v Pragi prvi — neču-veno! — češki ples. Neverjetno se nam zdi, s kakimi težavami so se imeli boriti — seveda je tedaj še vladal absolutizem. — Rieger je že ob tej priložnosti pri policiji prišel na glas pre-vratnika. To nam je vse uvaževati, če hočemo oceniti delovanje tega narodnega prvoborilelja: s prirejanjem čeških plesov in glediščnih predstav se je začelo javno življenje Riegrovo. Pretežko je bilo, zanemarjeno ljudstvo vzdramiti iz dolgoletnega spanja. Pri pripravah za drugi narodni ples 1. 1842. je policija iztaknila pretvezo, da vtakne Riegra v ječo. V Semile se je raznesla govorica, da so ga že k smrti obsodili. Lahko si mislimo strah uboge matere. Kakor je pač že priprosto ljudstvo, so i Semilci tuhtali vse možno o svojem rojaku v ječi: nekateri so trdili, da je obsojen kot ruski špion, drugi, da je hotel voliti češkega kralja, drugi zopet, da je sam hotel postati češki kralj. Celo uradniki so trosili vest, da je veleizdaja vzrok zapora, čez 17 dni so pa „vele-
izdajavca" vender izpustili iz ječe, policijski ravnatelj je bil ponosen na svoj čin, da je Riegru zabranil prisotnost na plesu, a Rieger se je temu smejal, zadovoljen, da se je ples vender le vršil. Po zaporu je izstopil iz prakse kazenskega sodišča, ^amor se je bil v jeseni 1. 1841. po absolviranju četrtega pravniškega leta priglasil, ostal pa je v Pragi ter se pripravljal na rigoroze in delal v narodnem zmislu. Stanovanje njegovo je bilo združeno s čitalnico, kamor so zahajali češki pisatelji in slovanski gostje. Iskal je naročnikov na češke knjige in časopise, novih udov za Matico češko, za glediščne predstave, podpiral z lastnimi gmotnimi sredstvi češko slovesnost in toliko v raznih smereh agitiral, da si je nevarno poškodil zdravje. Leta 1844. je močno pljuval kri, tako da je moral prenehati v študiju; le polagoma je mogel polagati izpite, posebno ker ga je javno življenje, ko je bil že nekoliko okreval, zopet izvabilo. Poleg skrbi za češko gledišče je bil ustanovnik „Meštanske besede" pražke, katera je imela organizirati češko meščanstvo in za katero je s prijatelji redi-giral pravila. Kako zdrav Čut za potrebe modernega življenja daje imel, dokazujejo nam njegovi napori za povzdigo „jed-note prümyslove" (obrtnega društva), katero so vladali plemiči seveda v nemškem duhu. Ta jednota je slavila letos svojo sedemdesetletnico. Opozarjam tiste Slovence, ki se zavedajo da je politika kaj drugega nego bedasto razrivanje malenkostnih strankarskih strasti, na zgodovino tega obrtnega društva. Mi še dandanes nimamo svoje industrije, pa se hočemo prištevati kulturnim narodom, pa ne najdemo narodnega programa! Citajte1) vender kako se vspešno deluje! Že 1. 1833. je bila utemeljena ta „jednota", iz katere je pozneje izšla trgovska in obrtna komora, ki je ustanavljala razne obrtne šole, ki so v začetku osemdesetih let prešle v javno upravo, in ki je še danes velikega pomena za prehod češkega naroda iz poljedelskega v industrijalen narod. Namen njen je, „buditi duha obrtnosti (industrialnosti) ter podjetnosti", skratka dvigati materialni blagostan dežele. Rieger je pregovoril mnogo meščanov, da so pristopili ž njim k društvu, kjer je žilavo zastopal interese osobito malega obrtništva. Zbiral je denar za ustanovitev češke obrtne šole; tako je javno mnenje pri Cehih vzbudil in to elementarno silo organiziral. Prošnja za ustrojenje te šole se je sicer pri dunajski vladi pogreznila v velikem košu aktov „als Gegenstand sorgfältiger Erwägung", a napor vender ni bil brez uspeha. Ustanavljale so se nedeljske obrtne šole, in narod je nastopil pot— samopomoči, glavno pot, po kateri je dospel do današnje višine.
') Prim. letošnji vestnik jednote (vyroeni zpräva), dalje kratko zgodovino jednote v Ottovem Slovniku naučnera in predavanje vseučiliškega profesorja politične ekonomije dra. Albina Bnif-a, tiskano v „Obzoru Närodohospo-däfskem" 1903, julij.
Rieger je imel že dobro ime, ko je pristopil 19. junija 1847 k promociji za doktorja prava. Ta promocija sama je bila dogodek ; celi narodni svet je bil zbran. Predmet disputacije je bil zelo aktualen: o merah preventivne in represivne tiskovne policije. Disputacija, drugače prazna formalnost, je bila i vsled tega nenavadna, ker se je disputant, kakor i njegov oponent, prvič — proti vsem šegam — poslužil češčine. Disputacija sama je bila sijajna, neslišana obramba svobode tiska; profesorju to ni bilo po godu. To opazivši reče Rieger: Ko bi bil Kristus svoje vzvišeno učenje predložil cenzuri Kajfeževi in Pilatovi, bila bi njegovemu rokopisu izvestno dala svoj „non admittitur" ; temu izreku je sledilo burno ploskanje in živahen smeh občinstva, na kar je dekan disputacijo naglo prekinil.
Kmalu po promociji v jeseni 1847 je odpotoval dr. Rieger po nasvetu svojega zdravnika na topli jug; čez Pešto, kjer je bil Kollär, se je peljal v Beligrad, kjer je po prijatelju Žachu spoznal prve osebnosti srbske in bil predstavljen knezu Kara-djordjevicu, dalje v Zagreb, Dalmacijo, Trst in Italijo. Dalj časa je živel v Rimu, kjer se je mnogo stikal z umetniškimi krogi. Umetniški Rim mu je dal misel, spisati za svoje rojake teorijo upodabljajočih umetnosti, te misli pa vsled vznemirjajočih ga političnih dogodkov italijanskih ni mogel uresničiti. Tedaj je po celi Evropi vrelo. Sam papež Pij IX., nastopivši vlado 1846, se je udal liberalnemu duhu in je Rimu podelil ustavo. Celo Veleitalijani so pričakovali od Pija IX. združitev Italijanov; duhovniški učenjaki ter državljani kakor Gioberti in Rosmini izkušali so izviti cerkev iz jezuitskega vpliva in jo postaviti na stališče svobodnega demokratizma. To gibanje je Rieger z lastnimi očmi opazoval. Ravno je hotel v marcu 1848 čez Genuo in Marseille odpotovati na Špansko in v Algir, ko izve o mar-covih dneh pražkih in o podelitvi konštitucije. Prijatelji ga zo-vejo domov. Začetkom aprila je že na Dunaju, kjer se snide z deputacijo Sv. Vaclavskega odbora. V Pragi so ga sprejeli z velikim navdušenjem. 13. aprila je „narodni svfet", v katerega se je bil uprav omenjeni odbor izpremenil, začel svoja posvetovanja. Čehi in Nemci so bili opojeni z duhom novorojene svobode, ki se jim je obljubovala, in so v bratski vzajemnosti sanjali o boljših dneh doseženih ljudskih pravic, ko absolutizma več ne bo in si bodo narodi sami delali zakone. Ta vzajemnost žalibog ni dolgo trajala. Prišle so volitve v frankfurtski parlament: Slovani in Nemci so se razšli in se še do danes niso več našli.
Kakšno je bilo to Eridino jabolko razpora?
Težko je v par besedah označiti jedro naših narodnih prepirov. V prvi polovici devetnajstega stoletja pod vplivom francoske revolucije in še bolj morebiti pod vplivom razvoja moderne tehnike,
li
industrije in komnikacije so se jela tvoriti velika narodna telesa, enotne narodne države. Kar se tiče nastajajoče Velenem-čije, ki je imela spojiti vse nemške dežele in deželice, je bilo vprašanje, bode-li v njej odločevala ogromna habsburška država ali pa prusko kraljestvo. Še do leta 1804. je bil avstrijski obenem tudi nemški cesar; slovanski narodi naše monarhije pred 19. stol. sploh niso prihajali v poštev; le Madjari so vsikdar umeli braniti si svojo samostalnost. Ob tvoritvi Velenemčije se dunajska vlada ni hotela odreči minulosti, posebno po 1. 1848. je sistematično delala na to, iznova prilastiti si hegemonijo v Nemčiji. Bili so (to je značilno za nedostatek domačih politikov) možje iz severne Nemčije, protestantje — imenujemo le ministra v. Brucka — pozvani na Dunaj v vlado. Toda kaj vsa takošna velika politika in diplomatika pomaga, ko je Prusko od dne do dne velikansko in zdravo napredovalo, dočim je Avstrija vegetirala v strašnih ekonomičnih *) in političnih krizah! Boj za hegemonijo v Nemčiji je bil, kakor znano, zunanje končan z bitko pri Kraljevem Gradcu 1.1866. Bismark je Avstrijo izpahnil iz nemškega „bunda" in leta 1871. so v Versailles-u pri Parizu nemški knezi pruskemu kralju dejali na glavo nemško cesarsko krono.
Velik del svojih sil, da, glavno dobo svojega življenja je posvetil Rieger smotru, da se iz Avstrije naredi samo-stalna in neodvisna država, katere vlada bodi enako pravična proti vsem svojim narodom. Bilje vedno nasprotnik velikonemških teženj avstrijske vlade za hegemonijo. Njegov politični čredo je bil: Samostalnost in pravičnost. Hotel je enotno Avstrijo, v kateri bi Slovani kot večina imeli odločilno besedo; v dualizmu je videl veliko nesrečo. Njegova politična načela so bila v celoti moderna ter napredna. Da se je svobodomiselni demokrat pozneje zvezal s konservativnim plemstvom, je dejstvo, o katerem hočemo še iz-pregovoriti. Vrnimo se pa k letu 1848.
Vzrok razpora v „narodnem svetu" je bil, da so Nemci hoteli v frankfurtski parlament odposlati svoje zastopnike, dočim Čehi, v prvi vrsti Palacky in Rieger, o tem niso marali nič slišati. Kakor je bil Rieger vnet za pravice ljudstva nasproti predpravicam absolutizma ter policijske države, tako je bil vnet tudi za pravice malega naroda nasproti vladoželjnosti velikega. Ko je zapazil, kako omahljiv je Dunaj in da se vlada klanja k velikonemškim ciljem, dvignil je Rieger svoj glas, naj se v Pragi ustanovi dvorna pisarna in najvišje sodišče, da bi se tako za-mogel Dunaj paralizirati. Iz takih ozirov je postal pozneje Rieger
') O gospodarski strani boja za nemški primat primeri m oj o razpravo : Rakousko-nemeeke snahy o eelni jednotu (Avstrijsko-nemške težnje za eolno enoto) v časopisu „Naše Doba" X. 1903.
prvoboritelj t. zv. češkega državnega prava. Centralna vlada in osobito dinastija se je leta 1848. deloma res udala željam slovanskih federalistov in iskala opore v Slovanih; vsi vemo, kaka naloga se je podelila Hrvatom z banom JelaČicem na čelu, pa i na severu se je nekaj storilo, da bi Čehi bili samostal-nejši; nadvojvoda Franc Jožef — sedanji cesar — je imel že dobiti naslov češkega kraljevega namestnika. Pa kakor se v politiki vse pravo reducira na silo in moč, tako se je prigodilo tudi tukaj, da so uporniki končno dobili venec zmage, ker Slovani niso razumeli duha časa. Kakšna je premoč Dunaja v določevanju osode avstrijskih narodov, razvidno je iz tega, da državni zbor na Dunaja ni mogel zborovati, ker je nemška levica v korist svojih madjarskih prijateljev maso z ulice na-hujskala proti slovanski desnici, in to ni bil poslednji takov slučaj (prim. Badenijevo ministrstvo). Rieger sam je bil v veliki nevarnosti; zakaj demokratični delavci so ga hoteli ravno tako umoriti kakor grofa Latoura; čakali so ga že pri njegovem stanovanju; k sreči ga je znani politik in pisatelj, njegov zvesti prijatelj K. Havliček pravi čas opozoril na nevarnost, da se je Rieger mogel umakniti iz mesta.
S cesarskim manifestom z 10. oktobra 1848 je bil državni zbor, da bi mogel brez strahti pred pritiskom revolucije dunajske delovati, pozvan v Kromefiž. Bojazen pred reakcijo je še enkrat združila vse prijatelje novopridobljene ustave, slovansko desnico in nemško levico. Rieger iz prve in Hein (poznejši pravosodni minister pod Schmerlingom 1862—65) iz druge sta bila izvoljena za referenta o ustavnih osnovnih pravih.
V Kromerižu je Rieger slavil velike govorniške triumfe, ki so njegovo ime razglasili po celem svetu. Žalibog da ne moremo podati tu niti jedra njegovih izvajanj. Kdor se za to zanima, sezi po knjigi: „Reči Dra. Fr. L. Riegra a jeho jednäni v zäkono-därnych zborech", katero je izdal univ. prof. dr. Jos. Kalousek v zbirki: „Politickä biblioteka češka" č. V, v Praze 1883—88, dil I—IV.
Posebno slaven je njegov govor k § 1 osnovnih prav, ki se glasi: „Vsa oblast v državi iz h aj a iz ljudstva": „Gospoda je-li resnica, da je vsa oblast v vladarju, da je dedno pravo edini neoddatni vir vse oblasti v državi, pak Vas vprašam, gospodje, zakaj pravzaprav sedimo mi tukaj ? Po takovem mnenju niso vse svobode, katere že imamo in katere še dobimo, nič nego zgolj milost in dar našega vladarja, ki ga moramo z zahvalo sprejeti, in vsaka nam dana ustava, bodisi kakršnakoli, nam mora biti mila, četudi bi bila še mnogo slabša nego oktroirana charta aprilova (1848). Da, jaz grem dalje; vprašam Vas, čemu si sploh prizadevamo utvoriti ustavo? Prepustimo to volji božji in milosti božji, saj veste, gospodje, da
li*
„vse kar Bog stori, dobro stori." Ne da se tajiti, da je ta nazor docela krščanski, zelo krščanski; a jaz hočem proti njemu navesti drugega, ki ni manj krščanski; to je učenje o svobodni samoodločbi Človeka in narodov. Bog je dal človeku svobodno voljo, da bi si duševnega in telesnega dobrega iskal po svojem najboljšem znanju, po silah svojih. On se je nam vsem dal na-roditi enako svobodno, on ni ustvaril niti gospodov niti sužnjev, ampak nam je vsem dal svobodo, da bi vstopali v društva, v družbe, države i. t. d. in da povišamo nad sebe koga, ki bi nam gospodoval. Izvir vsakojake oblasti, vsakterega gospodstva, v kolikor je po pravu, spočiva edino v volji svobodnega človeka in spočiva i v državi le v volji svobodnih narodov, katera se je prvotno pojavila ali v svobodni volitvi ali v molčečem priznanju, ko so narodi ali izvolili ali priznali za vodnika onega, ki se je izkazal v svetu najmodrejši, v boju najhrabrejši . . ."
„Rek, da vse oblasti izhajajo iz Boga, da jo dedni vladali izvršujejo iz božje volje in iz milosti božje, bi prav lepo spadal v katekizem, toda v veroizpovedanju zrelega državljana, dospelega, politično dozorelega naroda je, naj zmerno povem, prav aboten. Iz te krščanske abotnosti dosledno sledi, da je vsaka dedna vlada, dobra kakor slaba, svobodomiselna kakor despotična, iz božje milosti in po volji božji. Iz tega načela pa tudi sledi, da je vsaka revolucija, i revolucija proti najnesram-nejšemu tiranu nedovoljena, da je vsaka izpremena v državni ustavi, vsaka izpremena v dednem nasledovanju upor proti volji božji . . Sledi dokazovanje nespametnosti takošnega naziranja iz zgodovine. „. . . Gospodje, vidite, da sam gospod Bog ne gleda zmerom tako strogo na ohranitev vrhovnosti in legitimnosti. On pusti vsakega veljati za legitimnega in vrhovnega, kdor ima za sebe voljo svojega naroda ali pa vsaj moč".
Ta govor je bil popolnoma improviziran. Vendar je Rieger ž njim skoro celo zborovanje neslišano navdušil. Levica je ploskala svojemu neprijatelju, desnica je plavala v zanosu, celo reakcionarni centrum je vkljub neljubeznivih oči ministrov izrekel svojo pohvalo: svoboda govora je bila na zboru proti ministrom pridobljena. Ves svet je čital ta sijajni govor. V Rimu, kjer so stali ravno pred volitvami v parlament, je „Monitore Romano" prinesel govor v prevodu, in Rimljani so ga dali ponatisniti v tisočerih izvodih, da, javno na ulicah so ga politiki množici čitali. Pozornost je Rieger dalje budil z govori o porotnih sodiščih in o odpravi smrtne kazni, zlasti pri političnih zločinih. Tu je dejal: „Pomnimo, gospodje, da tisti, ki nastopajo kot junaki novih idej in odločno žrtvujejo življenje za svoje prepričanje, da ravno ti so najplemenitejši sinovi Človeštva, da med temi, ki so morali kot zločinci položiti svoje življenje za svoje prepričanje, so tudi imena Sokrates, Kristus in Hus". Osobito
imenitni pa so govori Riegrovi o naboženskih stvareh, o razmerju cerkve do države i. t. d. „ Je-Ii svoboda vere kaj drugega kakor svoboda misli, obrnjena na najvzvišenejšo idejo človeško, na predstavo o božanstvu? Kraljestvo misli, to je ta neskončni prostor, v katerem človek ostane vedno in večno svoboden, i ako bi bil v ječi ter v okovih suženjskih. V to kraljestvo ne prodre niti sluga svete Hermandade (inkvizicije), niti birič tajne policije. Tu je človek neomejen samodržec in niti vsemočna smrt ne more uničiti tega njegovega kraljestva. Edini sovražnik, ki more na čas ugrabiti njega tron, je blaznost! Da bi država jamčila za svobodo mišljenja, svobodo vere, tegaF menim ni treba, ker se naboženstvo ne da niti pre- niti zapovedati. Že plemeniti kralj Teodorih je dejal: „Nemožno je naboženstvo ukazovati, ker nikogar ni mogoče prisiliti, da bi verjel proti svoji volji." Sam Bog nam je zajamčil to pravo; on je ustvaril Človeka tako, da na veke vekov ne more priti ob to pravo notranje svobode mišljenja in vere. To pravo smo imeli i pod Metternichom in Sedlnickim, ne morda, ker bi se bila njega potrebnost in blagost pripoznavala, ampak samo in edino iz tega vzroka, ker se knjiga naših misli ne da tako lahko odpreti kakor priprost pisemski zavitek. Ko bi to šlo, je zelo zelo verjetno, da bi se bili i listi naših misli cenzurirali, prečrtavali in morda tudi kolku (obkolkovanju) podmetavali. Dobre volje k temu pač ni manjkalo.
Svoboda misli pa nima nobene cene, če ni združena s svobodo izjave. Vprašam vas, gospodje, ali bi nam zadostovala svoboda mišljenja, ko bi nam bilo odbito pravo svobodne govorice in svobodnega tiska? In o koliko več je svoboda vere brez zunanjih opravil naboženskih, brez svobode bogoslužne? Svoboda misli, svoboda vere brez svobode kulta je človeku prej breme, ona budi v njem le čut tesnobe, podoben temu, ki ga čuti slepec ... in gluhonemec ... Ta je, če sem dobro razumel, zmisel starega gesla: „Vir vse nesreče človeške je človeško spoznanje" — nezadovoljnost človekova namreč ne izhaja toliko iz neugodnosti razmer, nego bolj iz spoznanja, da bi te razmere mogle biti boljše. To dela človeka nad vse nesrečnega, kadar vidi duha svojega zvezanega s sponami, o katerih ve, da bi se dale odstraniti, o katerih je prepričan, da ima pravo se jih otresti. Zato dajmo mu svobodo, temu duhu človeškemu, da se bo po lastni tvornosti vsestransko razvijal, da se bo, kakor mu veli notranji nagon, trudil za zunanje oblike v področju bogo-častja ne manj, nego v področju umetnosti in znanosti".
„Pravi nauk božji ne potrebuje v svojo zaščito pri svoji notranji božji moči niti minljivih posvetnih sredstev, niti po-zemskega orožja; ne verujemo-li sami, da je božji, nimamo-li sami trdnega prepričanja, da je božji nauk nepremagljiv, pak
storimo zločin, ker povzdigo drugega morda pravega naboženstva kazimo s svojo nestrpnostjo proti vsem. Nravno morimo vsako boljše prepričanje".
„Škofje razumejo pod svobodo cerkve neomejenost 'svoje oblasti, razumejo v besedi sinoda le svet duhovnih — ki jo škof more^sklicati, kadarkoli in kakorkoli mu je ljubo in kakor za dobro uzna".
„Mi hočemo svobodo cerkve, toda nočemo svobode, kakršna je bila v starih Benetkah, svobode patricijev in k temu svinčene strehe, ponte dei sospiri in bocca di leone. Mi hočemo svobodo cerkve, a nočemo svobode cerkve z duhovnimi nobili, s tajnimi konzistoriji, z roto romano in z duhovniškimi ječami, kakor so pri Sv. Jurju v Pragi . . . Vprašam vas, gospodje, vprašam posebno one med vami, ki ste čitali škofovska memoranda, ki poznajo absolutistični duh srednjeveški, ki iž njih veje, moremo-li z zadovoljstvom položiti svobodo cerkve v roke škofov? . . . Slišal sem, gospoda, mnogo pritoževanj nižjega duhovništva na samovoljnost škofov. Odvrnete-li roko svojo docela od cerkve, pa ste izdali celo nižje duhovništvo absolutni vladi škofov".
Nenavadno globok vtis je naredila na poslušavce parabola, v kateri je Rieger 27. februarja 1849 cerkev primerjal sliki matere božje: „Dovolite mi, da vam pripovedujem priprosto povest. Slikar, eden izmed bogonavdahnjenih mojstrov umetnosti, napravil je sveto sliko, sliko matere božje: bil je izdelek čudežne krasote, ožarjen z najsijajnejšo milino, s čarom nebeškim. In prihajali so ljudje od vseh koncev sveta, velemoži njegovi ne manj kakor priprosti in ubogi, modrijani tega časa in učenjaki ne manj nego prosti kmet — in oni vsi so našli tolažbo gledajoč sliko in bili blaženi pri pogledu nanjo. In nazvali so to sliko sliko milosti božje. Toda pozneje so prišli ini, in ti že niso razumevali duha božjega mojstra, ki je vel iz dela, in so iskali njega čar v barvah in na deski, na katero je bilo slikano, in so si obljubljali večjega učinka, ko bi barve bile živejše, in preslikali so podobo z ostrimi, kričečimi barvami. In pozneje so prišli še drugi, ti so mislili, da se s tem materi božji izkažejo hvaležne, in naredili so v njeno roko težko žezlo ter pribili na glavo njeno bogato zlato krono ter ogrnili telo s hermelinom in bagrom. In tako se je zgodilo, da učenjaki in znavci umetnosti že niso več mogli v sliki najti dopadenja radi težilne pre-obloženosti poznejših pridavkov, in tako je ostal tu skoro le še priprosti seljak in siromak, ki se je ž njo ponašal. A učenjaki in znavci že niso več hoteli temu verjeti, da bi to bilo delo božjega mojstra. In ta slika, gospodje, ta slika matere božje je — naša cerkev! Bogata krona, ki so jo postavili na njeno glavo, je mitra, znak njenega bogastva, njene moči, njenih pri-
vilegij; in to težko žezlo je znamenje njene posvetne moči pri-siljujoče; in ta hermelin je oblačilo posvetnega njenega go-spodstva. Snamite ji, gospodje, te le priveske poznejših časov; odvzamite jih ji, te darove neizobraženosti in absolutizma, in slika se Vam zopet pojavi, kakor je bila prvotno, prava slika milosti, ideal božje krasote, iz katerega žari sreča ter blagoslov celemu človeštvu!"
6. marca 1849 je Rieger se govoril o razmerju cerkve do države, 7. marca so pa že vojaki oblegli parlament: državni zbor je bil razpuščen, po kratki zarji konstitucionalizma se je ulegla zopet tema reakcije in absolutizma na avstrijske narode.
V	Prago vrnivšega se Riegra razne slavnosti in bakljade narodnih društev niso omamile. Vedel je, da javno delovanje precej dolgo ne bo mogoče; ta čas je hotel plodonosno porabiti: postaviti si trden teoretični temelj za poznejše politično delovanje. 18. aprila 1849 je zapustil Prago in
se podal čez Draždane in Frankfurt v Pariz.
* *
*
V	Parizu se je Rieger marljivo učil; posvetil se je najbolj politični ekonomiki (narodnemu gospodarstvu) in državnim znanostim. Čeravno je že bil v resnici eden najboljših avstrijskih politikov, vendar je čutil, da je resna politika zelo težaven posel, ki zahteva celega moža. Posebno pa je čutil, da vse navdušenje, vse demonstracije, vsi goreči govori Slovanom malo ali nič ne pomagajo, dokler so uboga kmečka para. Kaj to velja, če bi poedini naobraženci in politiki bili še tako izvrstni in delavni, če pa ni podlage, solidnega narodnega gospodarstva, če ni narodne industrije, trgovine i. t. d.! Že tedaj je Rieger vse to dobro vedel, česar Slovenci še dandanes prav uvaževati ali nečejo ali ne morejo. Nočem dalje razkladati, kako je Rieger vkljub svojim teoretičnim študijam še imel časa, stikati se z vodilnimi poljskimi in madjarskimi politiki, kako ga je vsled nasnovanja avstrijskih ministrov pariška policija kot nevarnega revolucionarca vtaknila v ječo, iz katere ga je pa koj drugi dan z dvorljivim opravičevanjem rešil francoski minister vnanj-ščine: — poudaril bi le rad, kakov znanstveni temelj za svoje poznejše delovanje si je Rieger položil v zapadni Evropi.
Kakšno je jedro njegovega izpoznanja, ki si je je razluščil v tej pomenljivi dobi svoje naobrazbe? Odgovorimo z Riegrom samim: „Vsakdanja izkušnja nas uči, da bogastvo narodov gre istim korakom ž njihovo omiko in da zaj edno z obema n apr eduj e njihova moč." Te besede je zapisal mladi politik v Parizu 1. 1850 v delu „O statcich a praclch . . o katerem še izpregovorimo.
Tisti čas Nemci v ekonomičnem oziru še niso bili tako mogočni kakor dandanes, najbogatejši so bili kakor že zdavnaj Angleži (o Židih posebej tu ne govorimo, ki so bili, so in bodo najpremožnejši narod zemlje), koj za njimi pa Francozi, ki so tedaj tudi v političnem oziru imeli primat v Evropi. Rieger je torej čisto prav storil, da je šel v Pariz, kjer so tedaj učili tudi prvi svetovni teoretiki narodnogospodarski. Čeravno se je najbolj zanimal za teorijo, je vender urnel spajati ž njo i prakso ; imel je odprte oči za dejstveno gospodarsko življenje, posečal tovarne, trgovine i. t. d. Iz Pariza se je peljal tudi v London, kjer se je sešel med drugimi s svojim nemškim sodeželanom, pesnikom A. Meißnerjem, dalje v Liverpool, Manchester in na Škotsko, kjer se je povsod seznanjal s tovarniškimi in delavskimi odnošaji. Bil je v Bruslju in Antwerpnu, kjer je nameril na znanega nemškega vseučiliškega profesorja in historika Ant. Sprin-gerja, ki je sam sebe, ker je bil češkega rodu iz Prage, imenoval „trojnatega renegata".
Rieger je sicer vedno iskal stvarne izobrazbe po načelu Rousseau-a: „vzgoja po stvareh in ne po knjigah", ki ga izrecno omenja v uvodu omenjenega dela „O statcich . . .", vendar je bil, kakor čisto naravno, doslej še bolj Človek čustva nego razuma. V zapadni Evropi pa se je ustanovilo iz kipečega mošta dobro vino. Vrgel se je Rieger najbolj na narodnogospodarsko polje. „Glavno pa sem se vglobil" — piše ravno tam — „v politično gospodarstvo, v tisto vedo, katera se zdi poklicana ustanoviti obliko bodoče družbe in katere zakoni imajo za nadalje odločati nad močjo držav in nad blaginjo narodov". Pri študiju te vede je dosegel Rieger prav lepih uspehov. Prečital sem prvo njegovo v Parizu spisano delo te stroke, s katerim se je pozneje v Pragi hotel habilitirati: „O statcich a praclch nehmotnych a jich vyznamu i postaveni v narodnim hospodäfstvf" („O negmotnih dobrih in delih [opravkih] ter njih pomenu in postavljenju v narodnem gospodarstvu"), v Praze 1850. Kolikor morem presoditi, spoznal sem koj iz tega delca, da bi bil mogel iz Riegra postati politično-ekonomični učenjak v pravem pomenu besede; osoda je hotela drugače. Nočem se tu spuščati v to, kako dobro je zadel s tem problemom središče ekonomične teorije — še danes se nemški učenjaki, kakor Adolf Wagner, radi pečajo s tem vprašanjem — navesti hočem le še en stavek, o katerega resnici Slovenci še do danes niso dosti razmišljali, čeravno je ta resnica sedaj že nekaj trivialnega: „I mi — piše v tej knjigi — ne ohranimo narodnosti in sam ostalnosti svoje, ako ne bomo s sosedi svojimi vrlo in stanovitno bojevali v industriji in izobrazbi".
Pomen industrije za napredek naroda obravnava Rieger v svojem glavnem narodnogospodarskem delu „Prumysl a postup
vyroby jeho v püsobeni svem ku blahobytu a svobode lidu zvlašte pracujtciho" (Industrija in postop njenega proizvajanja v svojem učinku na blagostan in svobodo ljudstva, zlasti delavskega). Izišel je ta spis sicer stoprav 1. 1860, toda nastal je mnogo prej, tako da ga lahko že tu navedemo. Kakor naslov pove, zanima mladega učenjaka v prvi vrsti t. zv. delavsko vprašanje. Rieger stoji v tej knjigi — kakor v vseh spisih te stroke — na stališču gospodarskega individualizma ali liberalizma. Pozna pač velikansko revolucijo, ki izhaja v proizvajanju gospodarskih dober iz moderne tehnike; a čeravno sočustvuje z delavskim stanom, vender meni, da se ta tehnična revolucija ne sme prenašati na socijalno torišče, na razdelitev premoženja; niso mu tuje socialistične ideje — Engelsove spise o razmerju angleškega delavstva je prav pridno Čital — toda v principu jih zameta, prigovarjaje se za socijalne reforme docela po načelih francoskih zastopnikov „ekonomičnih harmonij" (prim. Bastiat, Harmonies economiques, Paris 1849). Nobeden pametni ga ne bo radi tega obsojal, — v tedanjih razmerah, pri tedanjem razvoju vede pač drugače ni moglo biti. Rieger je imel resen namen, spisati svojim rojakom veliko sistematično delo narodnega gospodarstva; do tega pa ni prišlo. Le prevod v istem času glavnega francoskega takošnega sistema je izdal 1. 1853: Droz, Politicke hospodarstvi (Economie politique). Za češko slovstvo pa ima Rieger še posebno zaslugo, da je terminologijo te znanstvene stroke Cehom tako-rekoČ ustvaril; od njega sprejeti izrazi so domači v češki po-litično-ekonomični znanosti, katerej na Čelu stoji dandanes zet Riegrov, univ. prof. Albin Bräf.
Po marsikaterih čudnih dogodkih — saj ga je avstrijska policija obdolževala veleizdajstva — se je Rieger začetkom 1. 1851 srečno vrnil v Prago. Tu je bila nemška stranka na krmilu, vse je pa tlačil neznosen absolutizem. Praktičnega delovanja željni Rieger ni drugega nič zamogel, kakor nadaljevati v literarnem in teoretičnem zmislu. Podal je pri senatu pražke (seveda nemške) univerze prošnjo za habilitacijo na podlagi navedenega spisa „O statclch . . .", odbili so ga , češ, ker bi dijaštvo v njem videlo bolj političnega bojevnika nego učenjaka — tako se je ministrstvo izrazilo. Ostalo mu je pisateljevanje; v najrazličnejših strokah se je poizkušal^(v časopisih: Časopis českeho Musea, Poutnik, Obzor, Kytice, „Škola a Život" i. t. d.), preložil Irvingovo „Mohamedovo življenje" in dokončal v Parizu začete, že gori navedene spise.
15. avgusta 1853 se Rieger oženi z Marijo Palacko, hčerjo slavnega historiografa Františka Palackega; bolzanist F. Schneider blagoslovi mladi par. Bila je ta zveza velikega pomena za
našega Riegra. Celo ta je imel ugledni politik prebiti mnogo težav, ker se je tast Palackega, pražki patricij dr. Mčchura, človek starega in ultrakonservativnega mišljenja, advokat čeških fevdalcev, dolgo branil dati svojo vnukinjo tako „nevarnemu revolucionaren", katerega geslo je bilo: „Nedejme se!" čim večje so bile zapreke, tem srečnejši je bil zakon, ki ga je razrušila smrt Marije začetkom 1. 1891 v Rimu, kjer je Rieger s soprogo po hudih političnih viharjih iskal odpočitka.
Kmalu po ženitvi se je Rieger^ energično poprijel izdaje češkega vseučnega slovarja. Že davno so pisatelji in učenjaki uvaževali potrebo tega podjetja za narodno prosveto. Vseučni slovar (konverzacijski leksikon) ali enciklopedija je katekizem vsacega izobraženca, brez katerega dandanes ni mogoče izhajati. Kaj je narodna literatura brez takšnega slovarja? Do te dobe so bili i Čehi odkazani na tuje slovarje. Pod Riegrovim načelstvom pa so se zbrali vsi češki literati in so sestavili v „Slovniku naučnem" lepo poslopje narodnega znanstva, velikansko delo, če se pomisli, da tedaj še ni bilo čeških srednjih šol; v kratkem času je bil tudi gmotni uspeh — ki pri takem podjetju nikakor ni zadnja stvar — zagotovljen, ker se je oglasilo 7000 naročnikov. Slovar je izišel v letih 1859 — 1874 v 11 debelih zvezkih in je še danes, ko bo že kmalu dokončan drugi tak slovar, veliki Ottüv Slovnik naučny, zanesljiv znanstveni vir zlasti in slavicis. Rieger je bil urednik slovarja — v svojem stanovanju je imel redakcijo — in bil je tudi autor mnogih, osobito političnoekonomičnih Člankov.
Komaj je kdo bolj vedel ceniti pomen pisateljskega stanu za razcvet narodov, kakor Rieger. Že K. Havliček si je prizadeval, češke pisatelje organizirati; pa šele Palacky in Rieger sta realizirala to misel: pod geslom Riegrovim „Osvecuj, pomahej, pamatuj" (razsvetljuj, pomagaj, pametuj) se je 17. maja 1862 sestavilo važno društvo „Svatobor" z namenom, podpirati pisatelje, skrbeti za njih vdove in sirote ter za češčenje njih spomina. Rieger je bil prvi tajnik, po smrti Palackega (1876) pa do konca svojih dni predsednik društva, kateremu je v svoji oporoki zapustil 150.000 K, in ki je že premnogo storilo za povzdigo pisateljev.
Absolutizem se je bližal h koncu. Slabi uspehi avstrijske vojne v Italiji so vodilnim krogom dali misel, položiti narodom samim vlado v roke. Oktoberski diplom (20. oktobra) 1. 1860 in februarski patent (26. februarja) 1861 ustvarila in sestavila sta zakonodajni državni zbor. Narodi so dobili novo zadačo, udeleževati se ustavnega življenja. Tudi v Čehih se je začelo kvasiti na vseh straneh. Rieger je poznal potrebo, ustanoviti
velik politični dnevnik; koncesijo za tak list je dobil advokaturski koncipient dr. Julius Gregr: bili so to še dandanes pri Čehih vodilni „Narodni Listy", katerih prva številka je izišla 1. januarja 1861. Program teh listov je iz Riegrovega peresa. „Namen teh novin — tako se začenja — je pripomagati politični in občni izobrazbi naroda našega, da bi po lastni sili dospel v družbi narodov avstrijskih k oni ustavni samostalnosti, ki edino more biti trden temelj vseobcnega blagostana njegovega, varen branik naše narodnosti, vreden odmev velike naše minulosti." Zahteva nadalje dosledno izvajanje najvišjega diploma od 20. oktobra 1860. Program je za enotnost velike Avstrije v zadevah zunanjega, finančnega, vojnega in trgovinskega ministrstva, v notranjih zadevah pa za avtonomijo in zakonodavstvo deželnih zborov. Brani historično pravo Češke krone, katero je zajamčeno v oktoberskem diplomu. Političnih privilegijev med državljani ne priznava, ker je historično stanovstvo v poslednjih 200 letih izginilo in novejši razvoj stanove zbližuje. „Ista bremena, ista prava" — to je geslo; zastopništvo bodi razdeljeno po davkih in po številu prebivavcev s primernim ozirom na inteligenco. Plemstvo naj si obdrži titule in častne pravice, ne pa političnih privilegijev. Z radostjo bo narod plemstvo pozdravil, če se bo zares plemenito posvetilo obrambi narodnih teženj, kar mu je tembolj možno, ker je materialno dobro postavljeno; da, vodje narodni bi lahko bili plemenitaši. „Mi seveda bomo bodisi s plemstvom ali pa brez njega neodvratno napredovali na poti k duševnemu in gmotnemu povišanju našega naroda". Rieger se v čisto modernem smislu izjavlja za samoupravo (selfgover-nement) po angleškem vzoru, za samotvornost državljanov nasproti uradovladi: rodbina, občina, župa ali okraj, dežela so poroki zdrave uprave, dočim vojaški in uradniški absolutizem celoto pritiska. Po samoupravi se budijo tudi najboljše državljanske čednosti. Sodelovanje državljanov zahteva program i v sodništvu po načelu javnosti in ustnega obravnavanja. Kakor v vsem, terja Rieger svobodo državljanov tudi v veroizpovedanju, svobodo cerkve in neodvisnost njene notranje uprave od države. „Vprašanja naboženska, osobito dogmatična, niso naša stroka, in se jih kanimo izogibati, vedoČ se inače z dolžnim spoštovanjem proti napravam, katere so tako ozko združene s samim naboženskim čustvom, s tem velikim činiteljem v življenju človeške družbe". Želeti je, da bi narodno duhovništvo soglašalo z rečenim načelom svobode in s političnimi ustavami, ki se pričakujejo, in da bi češka cerkev po vzgledu prvotnega krščanstva in v duhu stare narodne^ cerkve češke oživila zakonite svoje sinodalne naredbe. Pri Čehih je židovsko vprašanje zelo pereče, ker živi med njimi mnogo — kakor znano bogatih in torej vplivnih Židov in je velikega pomena, na kateri strani
oni stoje. Riegrov program govori: „I Židje so naši sodržavljani; mi, dosledni zastopniki državljanske svobode, hočemo tudi popolne državljanske ravnopravnosti Židov". „Želimo si pa — pravi nadalje — da bi, če so naši sodržavljani, izstopili, iz svojega izjemnega postavljenja in prenehali smatrati se za tujce med nami, da bi se spojili z narodom, med katerim žive. Da bi pa mi spoštovali tiste med njimi, kateri so naši sovražniki, tega nam niti zakon Kristusov ne veleva." — V oziru na literaturo in duševno delovanje zahteva program vsem enake svobode; „hočemo svobodo tiska celo in pravo, neprekršeno z ordonancami, samovoljnimi koncesijami in policijskim mnenjem". Na narodnogospodarskem polju je Rieger za svobodo proizvajanja in menjave premoženja proti zaščitnim in protekcijskim zakonom. Najbolje čuvajo narodno bogastvo urejeni davčni, finančni in kreditni zavodi ter zagotovilo miru, reda ter samo-tvornosti državljanov; v vojaški in upravni stroki je potrebna štedljivost. — Kar se tiče narodnosti, je Rieger, kakor v 1. 1848, na stališču popolne ravnopravnosti. Uradi ter šole naj bodo v čeških pokrajinah tako češke, kakor v nemških nemške. Šole naj bodo takšne, da bo vsak izobraženec znal tudi drugi deželni jezik. V notranje razmere ostalih slovanskih plemen se Čehi nočejo vtikati, ljubijo pa. vsa enako, kakor nahajajo i sami med njimi, „zlasti pa med najmilejšimi sosedi svojimi, Jugoslovani" odkritosrčne simpatije. Najbolj je želeti ozke zveze s Slovaki, ker je tu nevarnost, da se slovanstvo dalje razdrobi. Moravan je alter ego češki. „To so naša načela, ktera kanimo v „Narodnih Listih" zastopati. Kar terjamo, je pravično, in Bog sam je zavetje pravičnosti. Drugače zaupamo glavno lastnim silam, in kdor se sam ne zapušča, — tega Bog ne zapusti."
„Narodni Listy" so se, seveda z velikimi težavami, sijajno razvijali. Rieger je pisal mnogo v nje; narod se je radoval, kakor da bi bil nepozabljivi novinar K. Havliček od mrtvih vstal. Toda tretje leto obstanka teh novin je že ločilo prvega njih ustanovnika od njih.
Pod ustavo se je začelo živahno politično gibanje med Čehi; prvi pojav tega po oktoberskem diplomu so bile občinske volitve v Pragi, pri katerih so Čehi pod Riegrovim vodstvom v zvezi z zmernimi svobodomiselnimi Nemci v marcu 1861 zmagali proti nemški srednji stranki Haasovi. Tudi v deželni zbor so bili povsod izvoljeni kandidati, ki so jih predložili Palacky, Rieger in Brauner. Celi narod je proglasil Palackega in Riegra za svoja voditelja, v teku poldrugega leta sta postala častna občana nad 1500 čeških in moravskih občin. V deželni zbor je bil Rieger izvoljen od dveh okrajev.
Doslej smo spoznali v Riegru — že smemo sploh moža s tako bogatimi sposobnostmi z eno besedo označiti — liberalnega demokrata. V teh letih pa, o katerih uprav govorimo, zgodila se je velika izpremena v našem politiku: iz naprednega svobodo-misleca je postal trezen konservativec, iz tribuna ubogega češkega ljudstva zastopnik smeri, naklonjene fevdalnim in aristo-kratičnim interesom. V teh letih se je rodilo nasprotstvo med „Staro- in Mladočehi", ki še dandanes obstoji.
Kako nam je tolmačiti to pomenljivo izpremeno?
Toda pustimo najprej govoriti dejstva. Koj za naprej hočem le naglasiti, da ta izpremena bistvena ne more biti. Mož, ki ima že 40 let za seboj, se ne prelevi več v drugega človeka. Menim, da sem glavne poteze dušeslovnega razvoja našega Riegra podal; več ali manj tak, kakršnega smo doslej videli, je ostal notranje gotovo do smrti.
Prvotno je Rieger bil za veliko Avstrijo z osrednjim parlamentom na Dunaju, v katerem bi imeli Slovani večino. Pa že v oktoberskem diplomu je bil odstavek, ki je pripravljal delitev monarhije, dualizem po volji Madjarov. Nemški centralisti so podpirali takošne težnje, da bi naj bila na ta način nemška hegemonija vsaj tostran Litve zagotovljena. Rieger je videl, kako dobivajo premoč Madjari zlasti vsled vpliva njih plemstva, ki je imelo izvrstne zveze z najvišjimi krogi dvora. Rieger je bil dovolj realist, da ni mogel prezreti, da v Avstriji poleg kapitala še zelo določuje osodo narodov aristokracija; spoznal je — gotovo britko spoznanje — da čas za njegove mladeniške ideale ljudskih pravic še ni prišel, da niti kmalu priti ne more. Šlo se je za to, da se reši za češki narod, kar se rešiti da, in pridobi, kolikor dane razmere pripuščajo. Češki narod je bil ondaj bolj poljedelski narod kakor dandanes; industrije in kapitala ni bilo mnogo. Poslednja dva faktorja sta pa v modernem veku merodajna — le krepka buržoazija je bila tedaj nevaren nasprotnik fevdalnega plemstva, nasprotnik, ki se je tekom časa v državnem življenju ponosno postavil poleg plemstva — dandanes že nad plemstvo. — Ko je Rieger torej opazil, da ma-djarska in nemškocentralistična aristokracija ter nemška buržoazija pripravlja delitev Avstrije in kraljestvo madjarsko, mu je pač politični razum veleval, iskati opore v boju proti nemški ter madjarski vladoželjnosti tam, kjer edino je mogočna opora bila možna: pri historičnem konservativnem češkem plemstvu. To plemstvo je bilo sicer pravzaprav mednarodno, gotovo pa tedaj bolj nemško nego češko; vendar so pa Clam-Martinici, Schwarzenberg!, Lobkovici itd. s češkim narodom, med katerim so imeli — in še imajo — svoja veleposestva, vsaj simpatizirali; dalje so bili vneti za avtonomijo dežel in — last not least — vdani interesom rimskocerkvenim. Poslednji moment je bil v te-
danjem boju o hegemoniji v Nemčiji med katoliškimi Habsbur-žani in protestantskimi Hohenzollerji posebno važen.
V	politiki često prav malo veljajo etični zakoni, ki so primerjeni razmeram poedincev ter manjših družeb ; t. zv. „ma-chiavelizem" je v politiki vedno bil, je in bo morda še dolgo; tu posvečuje namen sredstva. Najvišji smoter je pa Riegru bil, priboriti češkemu narodu njega pravice: zaveznikov je iskal in našel pri češkem konservativnem plemstvu.
Dne 6. januarja 1861 je imel Rieger v stanovanju že imenovanega Tomka z grofom Henrikom Clam-Martinicem pomenljiv shod, na katerem se je s historičnim plemstvom zedinil na podlagi historičnega prava, avtonomije in narodne ravnopravnosti. Kakor.se je madjarsko kraljestvo vedno bolj bližalo realiziranju, tako je Rieger od dne do dne jasneje formuliral „češke stdtni pravo" (češko državno pravo). Zdelo se je, da ta zveza ne bo brez uspeha. Deželni zbor je res po predlogu kardinala kneza Schwarzenberga 11. aprila 1861 enoglasno — vedeti je treba, da i z nemškimi glasovi — sklenil, poprositi cesarja, da se da kronati za kralja češkega. Cesar je dotični deputaeiji, v kateri je bil tudi Rieger, to tudi obljubil.
, Toda centralistična vlada Schmerlingova je hodila že po drugi poti.
Proti tej vladi je Rieger odločno zastopal svoja politična načela. Skoraj ne opazujemo v tej dobi, da je bil s konservativci že zvezan. Celö prav energično se je obrnil proti onim, ki so novejšo češko politiko imenovali ultramontansko in fevdalno. „Mi Čehi — je dejal — smo bili vedno narod svobodomiseln od najstarejših dob do najnovejše. Mi, gospodje, ponašamo se s tem, da so naši predniki bili prvi, kateri so v Evropi dvignili boj za idejo, in v tej vojni za svobodo vesti smo se upirali možato celi Evropi. Bili so to naši predniki, kateri so dvigali za svobodo mišljenja, za svobodo občansko in za obrano ustave tridesetletno vojsko ... mi vemo to najboljše, da sta uprav naša narodnost in svoboda nerazločni . . . Morete torej biti prepričani, gospodje, da bomo mi Čehi na vse čase in dokler bo pravi pravcati čeh na svetu, stali za svobodo . . ."
V	dualizmu je že tedaj videl Rieger veliko zlo za monarhijo in dinastijo, „začetek razklada" — dandanes gotovo vsakdo temu pritrdi. — Ko ga je nekoč predsednik Hein, velik nasprotnik Slovanov, poklical k redu, odgovoril mu je Rieger s povzdig-njenim glasom: „In jaz Vas kličem k pravičnosti!" Z Riegrom vred je slovenski poslanec dr. Toman podal interpelacijo v zadevi podučnega jezika na gimnazijah. Nevsmiljeno je Rieger oponašal ministru Schmerlingu njega grehe.
Med tem so se pa nasprotstva v češkem taboru zelo poostrila. Demokratična stranka, s Sladkovskim in bratoma Gre-
groma na čelu, je z nevoljo zasledovala konservativno politiko, osobito Riegrovo. Leta 1862. je Rieger prodal svoj mlin v Se-mileh nemškemu tovarnarju, milijonarju Schmittu, in si kupil od grofa Fr. Ks. Auersperga veleposestvo Maleč in Modletin. V deželnem zboru se je čim dalje bolj potezal za privilegije vele-posestva in plemstva. Povod k javnemu razporu je dala končno poljska vstaja 1.1863., za katero so se mlajši zelo navduševali, dočim sta bila Palacky in Rieger prepričana o breznadejnosti tega upora, češ mala država se v modernem času ne more vzdržati; ko bi Poljaki tudi dobili nekdanje kraljestvo nazaj, prišli bi tekom časa v področje ali nemške ali ruske oblasti. Nemški listi so mlajše imenovali „Mladočehe", katero ime je stranki ostalo do danes kot nom de guerre. Od Riegra ustanovljeni „Narodni Listy" z dr. Jul. Gregrom kot urednikom pripojili so se „mladočeški" stranki, katera je zavzemala stališče prirodnega prava in napredne demokracije nasproti tfačelom historičnega prava ter konservativne aristokracije. Seveda, do danes so se razmere zelo izpremenile, in sedaj so vodilni Mlado-čehi precej na stališču starejšega Riegra, kakor so tedaj bili na stališču mladega Riegra. 15. decembra 1863 je Rieger izdal na svetlo svoj „staročeški" list „Narod", kjer se bere med drugim to-le: „Plemstvo naj se z narodom združi, in pridobi si več ljubezni ter spoštovanja, da, i več moči." Zanimivo je, da je bil knez Rud. Taxis v vodstvu demokratično-liberalne stranke, torej nasprotnik iz ljudstva izišlega konservativnega Palackega in Riegra.
V volilni boj pa mladočeška stranka še dolgo ni stopila; stoprav pri marčnih državnih volitvah J. 1891. je pokazala i na zunaj svojo v narodu nakopičeno silo; na celi črti je zmagala proti Riegrovi stranki, kar hočemo spodaj še omeniti.
Staročeška stranka je v času svoje moči precej dosegla. Omeniti nam je pri deželnozborskem delovanju mimo organizacije tehnike ter višjega gospodarskega poduka posebno ravno-pravnosti, ki se je v" srednjem šolstvu izvedla 1. 1864., do tega leta so bile namreč na Češkem samo nemške in utrakvistične gimnazije. Tudi v državnem zboru je Rieger dosledno zastopal staročeške cilje v smislu avtonomnem; 1. 1865. je Schmerling demisioniral; pod Belcredijevo vlado se je zdelo, kakor da bi se bilo iz centralističnega tira krenilo na federativni. Za svoje brezobzirno bojevanje v imenu ravnopravnosti je žel Rieger v narodu mnogo priznanja; tudi slovenski visokošolci graški izročili so mu adreso. I pri Nemcih je bilo nekaj federalistično mislečih mož, kakor štajerski Kaiserfeld, s katerimi je Rieger obravnaval glede preustroja monarhije, ki bi bil vsem avstrijskim narodom pravičen. 8. januarja 1866 je najvišji deželni maršal oznanil odgovor vladarja na adreso češkega deželnega zbora,
da bo vesel pozdravil trenutek, ko bo mogel priti v Prago k kronanju. Ni nam v tej kratki skici niti približno moči podati slike mnogostranskega delovanja Riegrovega v državnem in deželnem zboru te dobe v delokrogih kakor: reforma volilnega reda, ravnopravnost na vseučilišču, na vseh srednjih in ljudskih šolah, povišanje subvencije češkemu gledišču (za katero ima Rieger izvanredno mnogo zaslug, o katerih tu ne moremo dalje govoriti), zakoni o cestah i. t. d., i. t. d. Ne smemo pa pozabiti, kako važnost da je Rieger pripisoval spomladi 1. 1865. uvedeni novi avtonomni instituciji okrajnih zastopov; sam je bil izvoljen za načelnika okrajnega zastopa choteborskega in je spisal za občno potrebo praktični spis o delovanju te institucije „Rukojet' k poznani pfislušnosti i činnosti zastupitelstva okresniho . . ."
V našem životopisu smo odslej lahko krajši. Novih velikih idej pri Riegru komaj še zasledimo; jedro njegovega značaja ter bistva smo, menim, razluščili, in tega jedra notranja posledica je vse nadaljnje delovanje. Nikakor nočemo s tem reči, da je to delovanje majhno; nasprotno, zelo veliko je, čeravno bomo videli, da naš politik glavnih smotrov svojega življenja ni dosegel.
Velikonemške ambicije napotile so našo monarhijo k boju s Prusi 1. 1866. Dne 23. junija so ti prekoračili brez upora naše meje; vlada ni bila dovolila, da bi se bilo češko ljudstvo oborožilo, katero se je vkljub temu, da je vojska imela Slovanom neljub cilj, navduševalo za svojega vladarja ter mu prisegalo večno zvestobo. Prusi pa so od dne do dne zmagovali; bližali so se Pragi; 1. julija je 13.000 oseb ostavilo Prago; posebno državni uradi in policija so izgubili glavo. Stoprav sedaj seje oblastem zasvetilo, da bi bilo vender le dobro, češkemu ljudstvu dovoliti orožje. Rieger je seveda videl, da je zdaj to zamujeno, in se je odločno izjavil, da ne bo pomagal tirati ubogo ljudstvo v klavnico. Čudno se nam pa mora zdeti, da je voditelj naroda v tem važnem momentu narod zapustil, da bi rešil 30 milijonov deželnega premoženja ter češko krono in deponiral v Lincu. Odtod se je podal na svoj grad Maleč k rodbini. Med tem je bila 3. julija usodna bitka pri Kraljevem Gradcu. Vseobčna depresija. Papežev državni sekretarij je pri vesti o zmagi protestantov nad glavno katoliško močjo vzkliknil: 11 mondo casca! (svet se podira!). S pražkega gradu je plapolal 8. julija pruski prapor. 10. julija je prusko nadpoveljstvo izdalo do prebivavstva „slavnega kraljestva češkega" poziv, ki se konča s temi-le besedami: „Ako naša pravična stvar zmaga, pa bi se morda tudi Čehom in Moravanom ponudil zopet trenutek, ko bi mogli svojo bodočo usodo svobodno določiti." — V tem prevažnem momentu ni bilo niti Riegra niti Palackega tam, kjer jih je bilo treba. Madjari so se kakor vselej, tako tudi takrat pokazali kot izku-
šenejši politiki. Še bolj kot Čehom so Prusi delali obljube Madjarom. Ta hip je ogrski vodilni državnik Fr. Deäk mojstersko porabil; ko so stali Prusi pred Požunom, prihitel je na Dunaj in prestrašenim visokim krogom dejal: „V mišljenju naroda madjar-skega javljajo se nevarna znamenja. Ne odlagajte vrniti Ogrom lastno parlamentarno vlado in narodno ustavo iz 1. 1848. — inače dobi Košutovo ime iznova čarobne in nepremagljive moči v narodu, kateri bo ostal pa kralju najzvestejši, ako se mu zgodi pravica." Na Dunaju se je razglasilo geslo: „Uzadovoljiti Madjare!" Samostalnost Ogrov je bila gotova stvar; saj je za Deiikom in Andrassyjem stal Bismarck.
Šele sedaj se je Rieger s Palackym odpravil iz zatišja svojega v Prago, ko sta slišala, kaj se na Dunaju godi. Na potu je njima bil od pruskega vojaštva^ konj konfisciran, Rieger celo zaprt, pa zopet kmalu izpuščen. Žalostno je čitati, koliko seje voditelj češkega naroda, na ta svoj narod mogel zanesti: da bi brž dospel v Prago, gre Rieger v gostilno, kjer je sedelo več premožnih meščanov, prosit, da bi mu kateri posodil konja. Pa nobeden teh narodnjakov, ki so še nedavno prisegali svojemu voditelju dosmrtno zvestobo „až do tech hrdel a statkn", ni bil k temu pripravljen iz strahu pred rekvizicijo!
Zdrav se je vrnil 19. julija Rieger v Prago; šele zdaj je poverjenike poslancev (seveda staročeških) povabil k posvetovanju. Mržnja med Staro- in Mladočehi je mnogo pokvarila; „mladi" so užaljeni vse prepustili „starim." Rieger se je 25. julija s Palackym peljal na Dunaj k „slovanskemu shodu", ki sta se ga udeležila med drugimi tudi škof Strossmajer in Mažu-ranic. Toda v tej dobi, v kateri se je še moglo mnogokaj dognati v prospeh Čehov in češke avtonomije, je bil Rieger od svojih zaveznikov, od katerih je pričakoval svojemu narodu mogočne podpore, od češkega plemstva izdan: ta aristokracija je sedela doma, ni čula Riegrovih prošenj, ni ganila prsta za narodno stvar, tako da je Rieger ves obupan 1. avgusta pisal z Dunaja: „Jezim se edino na našo aristokracijo, katere mata-dorji vkljub opetovanemu povabilu ne pridejo uprav v tem trenutku, ko bi mogli ravno največ koristiti."
Kdor je tako naiven, da veruje na etična načela in pravičnost v politiki ter v boju narodov, se more, ako ima odprte oči, iz zgodovine priučiti dejstvu, da je sila in moč tvoriteljica političnega ter narodnega prava; tudi moderna zgodovina avstrijska je temu dokaz.
Bismark je kakor Madjare tako tudi Čehe šuntal proti habsburški dinastiji. Po češkem pesniku Jos. V. Friču, ki je živel v Berlinu, je hotel mladočeška voditelja dr. Jul. Gregra in Slad-kovskega pridobiti za svoje namene; obljubljal je Čehom samo-
stalnost in ponujal najmlajšega sina italijanskega vladarja Vittoria Emanuela kot kralja češkega. Gregr in Sladkovsky sta vedela, kam pes taco moli. Ostala sta zvesta avstrijski ideji.
Po pražkem miru s Prusi 23. avgusta 1866 se je v Avstriji, ki je bila sedaj izpahnjena iz nemškega „bunda", vladalo v stari smeri naprej. O kaki avtonomiji češki v okvirju monarhije niso hoteli na Dunaju nič slišati. V oktobru 1866 je postal saski državnik grof Beust avstrijski zunanji minister, v februarju 1867 je pa že stopil na Belcredijevo mesto. Ta mož, ki je avstrijske razmere le diletantsko poznal, je monarhijo razrezal, dualizem izvedel, dal Ogrom kraljestvo in sklenil ž njimi v februarju 1867 prvo pogodbo. Značilno za zrelost avstrijskih narodov je, da najodločilnejše — pa ne najodličn ejše — politične operacije pri nas izvršujejo tujci.
V cislitvanski polovici je vladal centralizem dalje. Ogorčeni so (staro-)češki poslanci stopili pod devizo Riegrovo „Nedejme se!" v pasivno opozicijo, katero so opustili stoprav Čez 12 let, udeležujoč se za grofa Taaffeja iznova državnozborskih zborovanj. Mnogo se je govorilo o Riegrovem obisku ruske narodopisne razstave v Moskvi 1. 1867.; toda dokazano je, da je Rieger nastopal na Ruskem Čisto korektno. Med tem so neogrske dežele dobile svojo še dandanes veljavno ustavo decembra 1867; pogoji Madjarov o skupnih zadevah so se sprejeli, monarhija je defi-nitivno razpala v dve državi. Vse to se je zgodilo brez Čehov.
Vlada je večkrat poskusila Čehe zopet pridobiti za obisk državnega zbora, a zaman. Državnopravno svoje stališče so na-glasili češki poslanci v češkem in moravskem deželnem zboru z znano deklaracijo z dne 22. avgusta 1868. Padlo je minister-stvo Auerspergovo in Potockega. V februarju 1871 je bilo ministerstvo Hohenwartovo poklicano, da naredi mir s Čehi. Znani fundamentalni članki, na katere sta Hohenwart in Rieger pristopila, imeli so v kraljestvu češkem izvajati ravnopravnost. 12. septembra je bil izdan cesarski rcskript, ki je pod pogoji obljubljal kronanje v Pragi. Toda državni kancelar Beust in ogrski minister Andrassy sta akcijo v poslednjem momentu iz-podnesla; Hohenwart je 30. oktobra 1871 moral odstopiti.
S časom je češka opozicija začela omagovati. Najprej so odjenjali moravski poslanci, v oktobru 1879 je pa tudi Rieger za vlade Taaffejeve stopil v državni zbor, kjerje postal glavni govornik desnice. Ko je leta 1885. Gautsch prevzel ministrstvo za poduk, je to pomenilo protislovanski živelj v vladi, ki se je naslanjala na desnico. Staročehi so bili izpostavljeni strastnim napadom od strani mladočeške. T. zv. ordonance Gautscheve, s katerimi se je cela vrsta čeških srednjih šol odstranila, so Mlado-čehe zelö okrepile; pri volitvah v deželni zbor 1. 1889. so si pri-
borili Mladočehi nepričakovano mnogo uspehov. Tedaj je "cesar izustil znane besede o „sonderbare Gesellschaft" mladočeški.
Koncem leta 1889. se je Rieger iznova povrnil k realizi-ranju svojega ideala poravnave in mira med obema narodnostima. Rezultat pogodbenih konferenc dunajskih so bile zloglasne in razvpite punktacije, proti katerim so se vedno močnejši Mladočehi uprli z vso silo. Rieger je od poravnav odstopil, vlada je državni zbor razpustila, pri novih volitvah v marcu 1891 staro-češka stranka sploh kandidirala več ni: izvoljeni so bili skoro sami Mladočehi, ki imajo do današnjega dne vodstvo naroda v rokah. Rieger se je umaknil. V deželnem zboru, kjer so se punktacije 17. maja 1893 definitivno razbile, je ostal še do 1. 1895.; to leto je prineslo Mladočehom popolno zmago. 24. marca 1897 je bil pozvan v gosposko zbornico, med tem povišan za barona.
Pa čeravno ga narod ni hotel več pripoznavati za voditelja, zasledoval je Rieger vender do svojega zadnjega zdihljeja s paznim in kritičnim očesom politični razvoj naroda. Doživel je tudi to, da so se Mladočehi vedno bolj bližali tirom, po katerih je on hodil za svojimi cilji. Dobil je zadoščenje od onih, ki so ga imenovali izdajico naroda, da celö od onih, ki so mu lučali kamenje skozi okna . .. Obče spoštovan je izdaknil svojo plemenito dušo 3. marca 1903 v Pragi v starosti 85 let. Mesto
Praga mu je priredilo veličasten pogreb iz češkega muzeja.
* *
*
Nekaj glavnih podatkov iz življenja češkega politika smo podali v gorenjih vrsticah. Slika je zelo nepopolna. Skoro nič nismo govorili o zaslugah Riegrovih za pražko „Narodni divadlo" (gledišče), Svatobor, češko akademijo znanosti in umetnosti, slovstvo itd. itd. Vender upam, da duha Riegrovega sedaj v bistvu poznamo.
Dve veliki ideji sta bili, katerima je veljalo njegovo življenje. V prvi polovici svojih let se je Rieger boril za liberalna načela francoske revolucije. Geslo „vsa oblast v državi izhaja iz ljudstva" označuje mladega politika, pristaša t. zv. prirod-nega prava. V drugi polovici življenja —recimo od 1. 1861. — posvetil se je Rieger boju za historično pravo češkega kraljestva. Niti enega niti drugega ideala ni dosegel. V tem oziru je njegovo bojevanje pravzaprav tragično. Prvemu idealu je sam postal nezvest, vsaj javno kot politik, ki računa z vsemi realnimi faktorji in ve, da v politiki namen posvečuje sredstva. Pri borbi za drugi ideal starejše svoje dobe je pa vobče bil brez uspehov; dandanes o češki kroni več govora ni.
A vkljub temu je Rieger velik mož; vkljub temu je njegovo življenje polno uspehov in zaslug.
Ne smemo pozabiti, da „in magnis et voluisse sat est", v težavnih stvareh je tudi dobra volja mnogo. Rieger pa je. imel ne samo dobro voljo, ampak i železno pest; četudi ni dospel svojih najvišjih ciljev, dosegel je za narod mnogo drugih pre-važnih uspehov, ki tehtajo temveč, čim zamotanejše so razmere politične. Da so pa poslednje v naši monarhiji zelo zapletene, vemo vsi. Problem malega naroda je dandanes pri kosmo-političnih tendencah svetovnega gospodarstva in pri imperialističnih težnjah svetovnih držav tako težaven, da se nam nikakor ni čuditi, če mu i Rieger ni bil kos. Jedro njegove tozadevne filozofije je bilo: mali slovanski narod mora biti ravno tako kulturen in ravno tako bogat — primerno seveda —, kakor velik narod; kultura dandanes prihaja od zapada in se širi proti vztoku; proti zapadu moramo torej imeti obrnjene oči. Rieger je bil skoz in skoz zapadnjak.
Neka okolnost pa je, zbok katere je Rieger v naših očeh pravi velikan: Rieger je čist, blag, plemenit značaj, kakor jih je med politiki malo najti — pravi češki Aristides. Rieger, v teoriji pristaš liberalnega principa svobodne konkurence in ego-ističnega individualizma, je bil v praksi altruist, kakor jih v naših dneh malo vidimo. Nikakor ne obsojamo, če kdo hoče od politike živeti; vsako delo, seveda pošteno delo, je vredno plačila; resna politika je težaven poklic, in razume se samo ob sebi, da ima politik pravo do eksistence. Rieger pa je bil politik, — politiki je bilo posvečeno njegovo življenje tako izključno, da nobenega drugega poklica ni izvrševal — politik, ki ne le nobenega gmotnega haska od tega svojega poklica ni imel, nasprotno, ki je svoje od doma in po ženitvi obsežno premoženje žrtvoval politiki. In tistih 100.000 gld., katere mu je bil poklonil narod ob njegovi 701etnici kot neko zunanje priznanje, je v svoji oporoki povrnil narodu, narodnim namenom.
Rieger je bil srednje, močne postave, širokih pleč, znane levove glave. V Pragi ga je vse poznalo. Še tik pred smrtjo je hodil po mestu. Nihče bi ne rekel, da je tako krepek mož — še 1. 1900. je bil na svetovni razstavi v Parizu — da je ta mož v svoji mladosti nevarno bolehal. Nepozabljiv je onemu, kdor ga je kdaj slišal govoriti, njegov simpatični, mirni, globoki, srebrni glas.
Ne moremo teh vrstic boljše završiti kakor s prelepimi besedami Riegrove 5. februarja 1900 v Malči pisane oporoke, njegove življenjske filozofije, več ali manj veljavne i Slovencem :
„Narodu svojemu pa želim iz svoje duše, da bi samega sebe nikdar ne zapuščal v malomiselnosti, niti se ne prevzel v
domišljivosti; svetujem mu, da bi se sicer držal svojega jasno in nepristransko izpoznanega prava, da se pa naj nikoli od strasti ne da zapeljati h krivici proti komu drugemu; želim mu, da bi čislal vedno le nasvete mož v vsem poštenih in po domoljubnih dejanjih izkušenih, ne pa zvenečih besed in jalovih gesel, njega samoljubju se laskajočih, katere pronašajo često nezreli ljudje dvomljive nravnosti, ali sebičneži, željni dobička, popularnosti in politične moči; svetujem mu, da bi zaupal glavno lastni sili, seveda prav ocenjeni, da bi ne precenjeval sil svojih in se ne spuščal v abotna podjetja, ki le bitje njegovo ogrozujejo, tega vedno pomnjiv, da si ustanovi samo s poštenim delom duševnim in gmotnim, pa i tu le postopoma sicer, toda gotovo — boljšo^bodočnost.
Želim dalje, da bi narod moj nikoli ne opustil idealnih, krščanskih teženj, večnih pravil časti, prava in človečnosti, da bi predvsem nikdar ne opustil terjatev prava, niti se klonil k nasilju, če bi tudi hipno opuščenje pravičnosti obljubljalo začasen uspeh, tega pomnjiv, da je občno mednarodno spoštovanje prava najtrdnejša ograda narodov, zlasti narodov malih, katerim je posebno nevarno iti iz te ograde in podati se na majava tla premoči ali prava silnejšega.
Končno želim, da bi narod moj dušil v sebi greh zavisti, ki je pri nas žalibog dosti pogosten. Ta gnusni greh, ki niti samemu grešniku ne hasne, temveč ga truje, greh, ki duši vznik in vzlet človekov, ki pokali vsako zaslugo, sumniči vsako nesebično delo, strga v blato vsako velikost, da, njo potlačuje v zarodku samem in ne pripušča plemenitim činom, da bi vzbudili druge; ta greh je bil od vekov Slovanom najizdatnejši vir nesloge, podkopavanje vse avtoritete, da, vzrok podjarmljenja od drugih ali vsaj zapreka tvoritve mogočnih organizacij.
Ako bodo sinovi in hčere naroda našega vedno po teh načelih modro, složno in brez zavisti skrbeli za vsestransko povzdigo naroda, pa trdno upam, da povznesejo njega kulturno in gmotno silo v tej meri, da bo kos vsem dogodkom in vsem prevratom političnim, katerih smer in smoter naprej izmeriti, da ne rečem, po želji naroda, zlasti malega, kakor je naš, pristrojiti, kajpada dano ni. Toda ne popuščajmo vere v pravično višje ravnanje osode narodov!" _
Literatura. Podatke iz Riegrovega življenja najdeš v vseh modernih enciklopedijah (Meyer, Brockhaus, francoska enciklop.), najboljše seveda v čeških (v Riegrovem naučnem slovarju in v Ottovem, v zvezku, ki ravnokar izide). Natančni životopis, ki pa sega le do 1. 1867., je: Jahn J. V., Frant. Lad. Rieger. Obraz životopisny. V Praze 1889. Mnogo govori o Riegru, kar je naravno, Srb Adolf, Politicke dejiny naroda českeho od r. 1861. I. IL V Praze 1899—1901.
Statistične črtice o ljubljanskih občinskih volitvah
v dobi od 1. 1866-1903.
Po uradnih virih sestavil Evgen Lah.
današnjih časih se kaže od leta do leta povsod živahnejše zanimanje za državljanske pravice. Povsod teži prebivavstvo po tem, da si novih pravic pridobi, že pridobljene pa razširi.
Ena najvažnejših državljanskih pravic je volilna pravica. Okrog nje se suče velik del socijalnega in političnega boja podanikov raznih kulturnih držav.
Tudi v naši državi in po naših kronovinah se prebivavstvo, posebno v novejšem času svojih političnih pravic — med njimi vzlasti raznih volilnih pravic — vedno močneje zaveda.
Eno teh volilnih pravic hočem v naslednji razpravici natančneje osvetliti. Morebiti jo bo ta ali oni čitatelj z nekolikim zanimanjem bral.
Namenil sem se pisati o ljubljanski občinski volilni pravici, kateri se daje izraz v mestnih občinskih volitvah vsakega leta.
Ljubljana je mesto z lastnim štatutom in ima poleg posebnega občinskega reda tudi poseben občinski volilni red. Oba temeljita na začasnem občinskem redu z dne 9. junija 1850. 1. in sta se potem izpopolnjevala po deželnih zakonih z dne
15.	oktobra 1868. 1., oziroma z dne 13. maja 1876. 1., vzlasti pa po novejših zakonih z dne 5. avgnsta 1887. 1. in z dne
16.	maja 1898. 1.
Dandanes ima v Ljubljani občinsko volilno pravico vsak občan, ki sploh plačuje kaj neposrednega davka, in se izvršuje volilna pravica praviloma osebno. Od obeh določil so pripuščene še dalje segajoče izjeme. Ker pa namen teh vrstic ni, čitatelja voditi po pravnem polju, se v podrobna določila občinskega volilnega reda ne bom spuščal. Zadostuj tu le še opazka, da se dele volilni upravičenci v tri volilne razrede, ki jih loči med sabo višina neposrednega davka, fiksirana s 50, oziroma z
1
200 kronami. Vsak teh volilnih razredov ima po zakonu lahko tudi volilne upravičence, ki so neobdavčeni: prvi častne meščane, drugi volivce po činu, stanu in službi, tretji meščane — vsi pa morajo biti domačini, to je v Ljubljano pristojni.
Koliko šteje Ljubljana volilnih upravičencev sedaj in koliko jih je štela v prejšnjih letih?
Odgovor na to vprašanje nam podaje naslednja tabela:
Leto	Število volilnih upravičencev	Leto	Število volilnih upravičencev	Leto	Število volilnih upravičencev
1866	889	1879	1332	1892	2574
1867	927	1880	1314	1893	2593
1868	928	1881	1314	1894	2658
1869	1200	1882	1267	1895	2703
1870	1196	1883	1256	1896	2739
1871	1202	1884	1304	1897	2800
1872	1196	1885	1326	1898	3008
1873	1244	1886	1335	1899	3716
1874	1289	1887	1359	1900	3905
1875	1309	1888	2383	1901	4065
1876	1295	1889	2542	1902	4221
1877	1284	1890	2547	1903	4267
1878	1313	1891	2736	Povprek	2014
Iz te tabele, sestavljene za 38-letno razdobje nazaj, je pred vsem razvidno, da je število volilnih upravičencev od enega leta na drugo večinoma naraščalo. Izjem je le osem in kjer so, se mora konštatirati le prav neznatno nazadovanje. Enkrat samkrat je ostalo število enako (1881). Močno sta pa narastli števili 1. 1888 in 1899. Vzroka tema znatnima pomnož-koma nam je iskati v zgoraj označenih deželnih zakonih z dne 5. avgusta 1887. 1., oziroma z dne 16. maja 1898. 1. S prvim se je odmerila volilna pravica tudi ženstvu, z drugim se je pa znižal cenzus na davek sploh.
Naraščanje, oziroma padanje sploh, absolutno in relativno, od leta do leta, nam predočuje sledeča tabela:
Leto	+ ali -		Leto	+ ali -		Leto	+ ali -		Leto	+ ali.—	
	abs.	rel.		abs.	rel.		abs.	rel.		abs.	rel.
1867	+ 38	+ 4-3«/.	1877	-11	-0-8«/,	1887	+ 24	+l-8°/0	1897	-L 61	+2'2°/0
1868	+ 1	+ o-i%	1878	+29	+2'3°/0	1888	+1024		1898	+208	+7-4 %
1869	+272	+ 29-3%	1879	+19	+ 1-4%	1889	+ 159	+6'7°/0	1899	+708	-+23"5°/0
1870	— 4	- 0-3»/0	1880	-14	-1-2%	1890	+ 5	+ 0-2 °/0	1900	+189	+5'l°/o
1871	+ 6	+ 0-5 «/„	1881	±0		1891	+ 189	+7-4»/„	1901	+161	+4'l°/o
1872	- 6	- 0-5o/,	1882	-47	—3'6°/0	1892	- 162	—5-9%	1902	+ 156	+3"8»/0
1873	+ 48	+4'—•/.	1883	-11	-O-8»/0	1893	-h 19	+0-7%	1903	+ 46	+l-l°/o
1874	+ 45	+ 3-6»/0	1884	+48	+3-8»/,.	1894	+ 65	+2'5°/0	Povprek na leto	tH oa +	__o OS -j* +
1875	+ 20	+ l'6°/o	1885	+22	+1-7%	1895	+ 45	+ 1 5°/o			
1876	- 14	— 1-1%	1886	+ 9	+0-7%	1896	+ 36	+ l-4°/0			
Ta tabela nam pove, da je v Ljubljani v označenem razdobju zadnjih 38 let število volivcev eno leto k drugemu naraščalo za 4-9"/0, to je za dobro desetino, čeravno se posamična leta od tega povprečka jako močno razlikujejo.
Nastane vprašanje, v kakšnem razmerju sta si naraščanje volivcev in naraščanje prebivavstva.
Glasom ljudskih štetij v letih 1869, 1880, 1890 in 1900 je štela Ljubljana 22.593, oziroma 24.618, 28-334 in 33.955 civilnih prebivavcev ter se je od enega števnega razdobja do drugega pomnožila za 1846, oziroma 2025, 3716 in 5621 ali za 8*9% oz. 8-9%, 15-1% in 19-8%.
V istih letih je štela Ljubljana 1200, oziroma 1314, 2547 in 3905 volilnih upravičencev in se je število volivcev pomnožilo za 114, oziroma za 1233 in za 1358 ali za 9,5%, oziroma za 93-8% in za 53'3H/0.
Število volivcev je torej rastlo neprimerno močneje od števila prebivavstva. Enak nesklad bi se nam tudi pokazal, če bi to razmerje primerjali leto za letom, ne pa samo v onih letih, ko so se vršila ljudska štetja Seveda je treba pomisliti, da se prebivavstvo mirneje in dosledneje pomnožuje, ko število volivcev, čegar pomnožek ali umanjšek je docela odvisen od slučajnih predpisov zakonodajstva v prilog političnim aspira-cijam.
Dandanes pride v Ljubljani na vsacih 8'4 prebivavcev en občinski volivec. Kakšno je razmerje med številom prebivavstva in med številom volivcev v posameznih letih celega 38-letnega razdobja?
Leto	Število		u «; v S > > a D T3 2 i	Leto	Število		o £ " s. S — rt u
	prebivaveev*)	volivcev	> c rt u > C-o 3 WE 0.		prebivaveev	volivcev	> C « Ü > «i3 Ol
1866	22.116	889	24-9	1885	26.412	1.326	199
1867	22.274	927	24-—	1886	26.786	1.335	20-1
1868	22.433	928	242	1887	27.165	1.359	20--
1869	22.593	1.200	188	1888	27.549	2.383	11-5
1870	22.770	1.196	19 —	1889	27.939	2.542	10-9
1871	22-948	1.202	191	1890	28.334	2.547	111
1872	23.128	1.196	19-3	1891	28.851	2.736	10-5
1873	23.309	1.244	18-7	1892	29.377	2.574	11-4
1874	23.491	1.289	182	1893	29.914	2.593	11-6
1875	23.675	1.309	181	1894	30.461	2.658	11-4
1876	23.861	1.295	18-4	1895	31.018	2.703	11-4
1877	24.084	1.284	18-7	1896	31.585	2.739	11-5
1878	24.236	1.313	18-4	1897	32.162	2.800	11-5
1879	24.426	1.332	183	1898	32.749	3.008	10-9
1880	24.618	1.314	18-7	1899	33.347	3.716*	8-9
1881	24.966	1.314	19"-	1900	33.955	3.905	8-7
1882	25.320	1.267	199	1901	34.573	4.065	8-5
1883	25.679	1.256	20-4	1902	35.201	4.221	8-3
1884	26.043	1.304	20--	1903	35.839	4.267	8-4
*) Debeleje tiskana števila so istinita, druga pa so po pomnožkih 10-letnih razdobij matematično preračunjena.
Iz te tabele torej razvidimo, da je bilo število volilnih upravičencev relativno najvišje lani, relativno najnižje pa takoj izpočetka tu opisovane döbe. Sploh je pa normalno narašča-
joče število prebivavstva zaostalo za nenormalno naraščajočim številom volilnih upravičencev tako močno, da se je zadnje primerjano s prvim v dobi 37 let tudi relativno potrojilo.
Povsod se volilni upravičenci po višini davka delev.več razredov, po navadi v tri. Tudi ljubljanski občinski volilni upravičenci imajo tri volilne razrede. Prvemu razredu dandanes pripadajo oni volivci, ki plačujejo vsaj po 200 K cesarskega davka, drugemu oni, ki plačujejo od 50 K do 200 K cesarskega davka, tretjemu pa oni, ki plačujejo po manj ko 50 K cesarskega davka.
Prvemu razredu — naravno — pripada najmanj davko-plačevavcev, dandanes 655.
Kako je bilo s prvim razredom v prejšnjih letih in je li število naraščalo enako, kot število volivcev sploh ? Natančen pregled in precej bistveno razliko od splošnih razmer nam kot odgovor na stavljeno vprašanje podaje sledeča tabela.
Leto	Štev. volivcev	Relativni pomnožek ali umanjšek	Leto	Štev. volivcev	Relativni pomnožek ali umanjšek	Leto	Štev. volivcev	Relativui pomnožek ali umanjšek	Leto	Štev. volivcev	Relativni pomnožek ali umanjšek
1867	218	+ 123	1877	273	+ 6-5	1887	326	4- 0-9	1897	571	- 5-5
1868	240	+ 101	1878	288	4- 5-5	1888	584	4-79-2	1898	571	+0-
1869	268	+ 11-7	1879	291	4-1'—	1889	589	4- 0-8	1899	575	-f 0-7
1870	246 243	- 8-2	1880	276	- 5-2	1890	587	- 0-3	1900	626	4- 8-9
1871		- 1-2	1881	274	- 0-7	1891	604	+ 2-9	1901	633	4- M
1872	240 255	- 1-2	1882	296	+8-	1892	587	- 2-8	1902	646	+ 2-1
1873		+ 62	1883	307	4- 3-7	1893	590	4- 0-5	1903	655	+ 1-4
1874	257	4- 0-8	1884	304	-1 —	1894	591	4- 0 2	Povprečni pomnožek	rH <N H 4-	m rti +
1875	255 256	- 0-8	1885	310		1895	603 604	4-2—			
1876		-+ 0-4	1886	323	4- 4-2	1896		4- 0-2			
Pri prvem razredu je torej število desetkrat nazadovalo, enkrat (1898) je ostalo pa enako. V 36 letih se je skoro natanko potrojilo, od enega leta na drugo je napredovalo povprek za 6-4%. Razlik ne najdemo nikjer tolikih, kot pri volivcih sploh brez ozira na razred. Pač je močno vplival na število volivcev deželni zakon z dne 5. avgusta 1887. 1. — še močneje kot pri številu volivcev sploh —, nikakor pa ni vplival deželni zakon z dne 16. maja 1898. 1. Vsled prvega se je pomnožilo število volivcev I. razreda za 79-2%, v letu 1899 pa le za 0 7%.
Oglejmo si v tem oziru drugi volilni razred, to je skupino onih davkoplačevavcev, ki plačujejo po 50—200 K cesarskega davka, in primerjajmo razmere tega razreda z razmerami prvega in z razmerami volivcev sploh.
Leto	Štev. volivcev	Relativni pomnožek ali zmanjšek	Leto	Štev. volivcev	Relativni pomnožek ali zmanjšek	Leto	Štev. volivcev	Relativni pomnožek ali zmanjšek	Leto	Štev. volivcev	Relativni pomnožek ali zmanjšek
1867	512	— 1-5	1877	675	- 4-8	1887	621	- i-i	1897	1022	+ 5-5
1868	487	- 4-9	1878	700	+ 3-7	1888	853	+37-3	1898	1103	-f 7-9
1869	611	+25-5	1879	689	- 1-6	1889	875	+ 2-6	1899	1185	+ 7-4
1870	609	— 0-3	1880	678	- 1-6	1890	909	-f 3-9	1900	1206	-f 1-8
1871	616	-f 1'1	1881	683	4- 0-7	1891	946	4- 41	1901	1265 1288	4- 4 9
1872	613	- 0-5	1882	678	- 0-7	1892	956	+ 11	1902		4- 1-8
1873	624	-f 1-8	1883	661	- 2-5	1893	950 978	- 0-6	1903	1310	+ 1-7
1874	675	-f 8-2	1884	646	— 2-3	1894		+ 2-9	Povprečni pomnožek	HH <N +	o tH cb
1875	699 709	+ 3-5	1885	645	- 0-2	1895	968	— 1 —			
1876		-f 1-4	1886	628	- 26	1896	969	+0-1			
Tudi pri volivcih drugega razreda je doseglo Število letos svoj vrhunec enako kot pri volivcih sploh in pri volivcih prvega razreda; nazadovalo je lŠkrat, napredovalo 21krat, enako ni ostalo nikdar. Nazadovanje in napredovanje sta bila veliko enakomernejši in neznatnejši. Število se je v 36 letih vkljub novejšim zakonom v prilog splošnejši volilni pravici pomnožilo le za 152% in je povprek napredovalo le za 3-1% (pri številu volivcev sploh za 4-9%, pri prvem razredu za 4'3°/0). V celem razdobju opazimo samo dva nenormalna naraščaja in nobenega nenormalnega zmanjška. Nenormalno sta narastli števili 1. 1869. in 1. 1888. V zadnjem je število napredovalo za tretjino, v prvem za četrtino. Vzroka prvemu nam je iskati v že večkrat omenjenem deželnem zakonu z dne 5. avg. 1887.1. Pri drugem je pa ravno v tem razredu (tudi v ostalih dveh razredih se je pokazala razlika, le ne tolika) močno vplival na bistveno razliko vsled odredbe c. kr. deželnega predsedstva z dne 21. kimavca 1868 štev. 1532 zaukazani razpust občinskega sveta in ž njim združena volilna preosnova z dne 15. oktobra 1868. 1. Deželni zakon z dne 16. maja 1898. 1. tudi v drugem razredu na število volilnih upravičencev ni imel nič vpliva. Vendar se opazuje pri tem raz-

redu ravno v zadnjih letih precej doslednejše naraščanje, kot pri prvem in pri volivcih sploh.
Če preidemo na tretji volilni razred, to je na skupino onih volilnih upravičencev, ki plačujejo po manj ko 50 K cesarskega davka, opazimo sledeče razmerje.
Leto	Štev. volivcev	Relativni pomnožek ali zmanjšek	Leto	Štev. volivcev	Relativni pomnožek ali zmanjšek	Leto	Šetv. volivcev	Relativni pomnožek ali'zmanjšek	Leto	Štev. volivcev	Relativni pomnožek ali zmanjšek
1867	197	+12-6	1877	336	+ 1-8	1887	412	-t- 7-3	1897	1207	+ 3-5
1868	201	+2--	1878	325	- 3-3	1888	946	+ 129-6	1898	1334	+10-5
1869	321	+597	1879	352	4 8-3	1889	1078	+13-9	1899	1956	+46-6
1870	341	+ 6-2	1880	360	-+ 2-3	1890	1051	— 2-5	1900	2073	-+ 5-9
1871	343	+ 0-6	1881	357	— 0-8	1891	1186	+12-8	1901	2167	4- 4-5
1872	343	+0—	1882	293	-17-9	1892	1031	—131	1902	2287	4- 5-5
1873	365	4 6'4	1883	288	+ 1-7	1893	1053	+ 2-1	1903	2302	4 0-7
1874	357	- 2-2	1884	354	+22-9	1894	1089	4 3-4	'3 >S ®	+57-5	
1875	355	- 0-6	1885	371	+ 4-8	1895	1132	4 3-9	® >N u O cs. a i B		o tH ca
1876	330	—7 —	1886	384	+ 3-5	1896	1166	+3"-	£ o P.		4-
Enako kot pri volivcih sploh in pa pri volivcih prvega in drugega razreda posebej je doseglo število volivcev tudi pri tretjem razredu svoj maksimum letos; nazadovalo je devetkrat, napredovalo 26krat, enako je ostalo enkrat. Razlika med maksi-mom nazadovanja in napredovanja je veliko večja, kot povsod drugod. Število volivcev tega razreda je v dobi 37 let postalo dvanajstkrat večje, med tem ko se je število volivcev sploh pomnožilo le nekoliko več ko štirikrat, število volivcev prvega razreda skoro štirikrat, ono volivcev druzega razreda pa niti prav trikrat. Ogromni pomnožitvi volivcev tretjega razreda so podlaga deželni zakoni o preosnovi občinskega volilnega reda z dne 15. oktobra 1868. 1., oziroma z dne 5. avgusta 1887. leta in z dne 16. maja 1898. 1. Odtod pomnožki 129-6% iz leta 1888, 59*7% iz leta 1869 in 46-6% iz 1. 1899. Toda tudi sicer je več let, v katerih je število za več kot desetino napredovalo, in le dve, v katerih je število za več kot desetino nazadovalo.
Neprimerno nizko število volivcev tretjega razreda v prvih letih opisane dobe, primerjano z neprimerno visokim številom v zadnjih letih iste dobe, nam jasno dokazuje dosledno napredo-
vanje v občinski volilni pravici sploh. Res, da sta prvi in drugi razred — kakor že povedano — tudi napredovala. Toda njih napredek v številu nam je devati le na rovaš progresivnemu davku, tu pa na rovaš razširjeni volilni pravici, združeni z vsakim tudi najnižjim davkom sploh.
Število volivcev drugega razreda je bilo do vštetega 1887. leta vedno najvišje; še celo prvi razred je v prvih letih v tem oziru prekosil tretjega. Temu je bila vzrok omejena volilna pravica in previsoki minimalni cenzus. Še le zakon iz leta 1887. je te razmere temeljito predrugačil in utemeljil normalnejše razmere, po katerih je postalo število volivcev tretjega razreda najvišje, ono drugega nižje in ono prvega najnižje.
Oglejmo si sedaj še natančnejše absolutno in relativno razmerje števila volivcev v posameznih razredih med sabo. O tem nas natančno pouči sledeča tabela.
Leto	Število volivcev					
	ab solutno			relativno		
	volilni razred^					
	I.	II.	III.	I.	II.	III.
1866	194 | 520		175	21-7 %	58'5°/0	19-8»/o
1867	218 512		197	23'5°/0	55-2%	21'3'Vo
1868	240	487	201	25-9 °/0	52'5°/o	21-6»/„
1869	268	611	321	22-3 »/„	50-9 •/,	26'8°/c
1870	246	609	341	20'6°/0	50'9°/0 .	28-5°/o
1871	243	616	343	20-2%'	51'2°/0	28-6%
1872	240	613	343	20-1 •/,	51"2°/o	28-7%
1873	255	624	365	205 •/,	50'2°/0	29'3°/0
1874	257	675	357	19'9'/o	52'4°/0	27-7»/0
1875	255	699	355	19'5°/0	53'4°/0	27'l°/0
1876	256	709	330	19-8 %	54-7»/0	25-5%
1877	273	675	336	21 3°/0	52-6 •/,	26-1 %
1878	288	700	325	21-9°/«	54-1 «/„	24'—°/0
1879	291	689	352	21'8°/o	51-7%	26-5%
1880	276	678	360	21—•/,	51-6%	27-4°/0
1881	274	683	357	20-8»/0	52-—°/0	27-2%
1882	296	678	293	23-3 •/,	53'5°/0	23'2°/0
Leto	Število volivcev					
	absolutno			relativno		
	volilni razred					
	I.	II.	III.	I.	II.	III.
1883	307	661	288 354	24-4 »/„	52-6 %	23--%
1884	304	646		23-3 %	49-5%	27'2%
1885	310	645	371	23'4 •/.	48-6 %	28—%
1886	323	628	384	24-2%	47*—%	28-8%
1887	326	621	412	24—%	45'7%	30'3%
1888	584	853	946	24-5%	35-8%	39-7%
1889	589	875	1.078	23-2 •/,	34-4%	42-4 %
1890	587	909	1.051	23--%	35-7%	41-3%
1891	604	946	1.186	22-1%	34-6%	43-3%
1892	587	956	1.031	22-8%	37-1%	40-1 %
1893	590	950	1.053 1.089	22-7%	36-6 %	40-70/0
1894	591	978		22-2»/0	36-8 %	41--%
1895	603	968	1.132	22-3 •/.	35-7 %	42—%
1896	604	969	1.166	22-1«/0	35-4%	42-5°/o
1897	571	1.022	1.207	20-7«/„	36-5 »/0	42-8%
1898	571	1.103	1.334	19'—%	36-70/o	44-3%
1899	575	1.185	1.956	15-5%	31*8%	52-7o/0
1900	626	1.206	2.073	16—%	30-9%	53-1%
1901	633	1.265	2.167	15-60/o	31-1%	53-3%
1092	646	1.288	2.287	15-3%	30-3 %	54'4%
1903	655	1.310	2.302	15-3%	30-7%	54 —%
Povprek	409	809	795	20-40/„	40-27„ 39-4%	
Po normalni razvrstitvi pripada torej od skupnega števila volilnih upravičencev prvemu volilnemu razredu nekako petina, drugemu in tretjemu pa nekako po dve petini.
Najtesneje se je še svoje petine držal prvi razred, od katere se je oddaljil le v zadnjih 5 letih.
Večjo razliko je že kazal drugi razred. Ondi znaša razlika med maksimom (1866) in pa med minimom (1902) skoraj 30%, tamkaj 58*5%, tu pa 30 3% namesto normalnih 40*2%.
Največja je razlika v tretjem razredu in sicer ravno nasprotna v primeri z drugim razredom. Tu nahajamo minimum (19-8%) v letu 1866 in maksimum (54-4%) v letu 1902. Sploh pa znaša največja razlika še več kot 30%. Normale znaša 39-4%. -
Po obširni obrazložbi ljubljanske občinske volilne pravice se čitatelju nehote vrine vprašanje, kako so se volilni upravičenci svoje pravice posluževali.
V opisani dobi 38 let je štela Ljubljana 76.536 občinskih volilnih upravičencev, in sicer v I. razredu 5556, v II. razredu 30.762, v III. razredu 30.218.
Vobče se je volitev vomenjeni döbi udeležilo 29.675 ali 38-7% vseh volilnih upravičencev, in sicer v I. volilnem razredu 6.798 ali 43-7%, v II. volilnem razredu 12.391 ali 40 3%, v III. volilnem razredu 10.486 ali 34.7%. Volilna udeležba je bila torej sploh precej živahna, in sicer najživahnejša v I., najmlačnejša (če tudi še vedno zadosti Živahna) v III. volilnem razredu.
Kakšna je bila pri udeležbi razlika med posameznimi leti, in sicer najprej glede udeležbe sploh, potem pa glede udeležbe v posameznih razredih? — Udeležba sploh je bila sledeča:
Leta	se je volitve udeležilo		Leta	se je volitve udeležilo	
	absolutno	relativno		absolutno	relativno
1866	540	GO'7°/0	1875	740	56'5°/o
1867	658	71--%	1876	773	59'7°/o
1868	792	85-3 •/,	1877	742	57-8%
1869	545	45'4°/o	1878	697	53-170
1870	500 '	41-8 °/0	. 1879	806	60'5°/o
1871	405	33'7°/o	1880	953	72'5°/o
1872	465	38-9 »/„	1881	1.021	77'7°/o
1873	536	43"l°/0	1882	1.038	81'9°/n
1874	589	45'7°/0	1883	574	45'7°/o
Leta	se je volitve udeležilo		Leta	se je volitve udeležilo	
	absolutno	relativno		absolutno	relativnff
1884	433	33-2 »/„	1894	633	23-8°/0
1885	297	22-4 o/.	1895	399	14-5»/o
1886	247	18'5°/0	1896	633	2310/0
1887	310	22-8o/0	1897	1.530	54 6°/o
1888	386	16-2 o/„	1898	1.862	61-97 „
1889	323	12-7o/o	1899	2.479	66-2o/o
1890	1.157	45-4o/„	1900	927	23-7«/„
1891	1.594	58-3»/0	1901	1.381	34'—°/o
1892	446	17'3o/0	1902	1.150	27-2»/o
1898	315	12-2»/„	1903	789	18-5°/o
Iz te tabele povzamemo, da je bila udeležba zelo neenakomerna, v različnih letih jako različna. Na prvi pogled že nas zanimata neprimerno veliki udeležbi 1. 1868 in 1882. V teh dveh letih sta se izvojevali dve veliki politični borbi, ki sta se po živahnih udeležbah pripravljali vselej po več let. Bo ba se je vršila med dvema strankama. V zadnjem desetletju nahajamo pri politični konstelaciji tri politične stranke. Vkljub temu pa boj ni dosegel tega viška. Prej namreč se je udeležilo volilnih upravičencev volitev nad štiri petine, tu pa največ še ne dve tretjini. Zanimivo je tudi, da je vsakokrat po teh maksimalnih udeležbah število nenavadno nizko padlo. Vobče je bila pa vendar udeležba v prvi polovici živahnejša, ker ni nikdar padla pod tretjino, nego v drugi polovici, ko se včasih volitev ni udeležila niti šestina, da celo niti sedmina in celo niti prav osmina (1. 1893).
Pičlejša relativna udeležba druge polovice našega razdobja je lahko umevna, če pomislimo, da je absolutno število volilnih upravičencev vsled večkrat omenjenih volilnih zakonov z 1. 1887 in 1898 močno narastlo, da pa ni in tudi naravno ni moglo v tem razmerju narasti število volivcev, ker se novi volivci, oziroma nove volivke (dotlej na tem polju brezpravni) nove pra vice niso niti v istem razmerju zavedali, kaj šele posluževali.
Jako poučna je primerjava med udeležbo sploh in med udeležbo v posameznih razredih. Oglejmo si najprej prvi volilni razred :
Leta	se je volitve udeležilo		Leta	se je volitve udeležilo	
	absolutno	relativno		absolutno	relativno
1866	117	60'3°/o	1885	75	24-2 •/„
1867	- 137	62'9°/o	1886	64	19'8%
1868	209	87'l°/0	1887	77	23'8°/0
1869	137	51-1%	1888	92	15-8%
1870	119	48-4%	1889	82	13'9°/o
1871	89	36'6°/o	1890	297	50-6 o/.
1872	100	41-7%	1891	372	61'6 %
1873	123	48-2 »/„	1892	116	19-7 •/,
1874	144	56 •-»/„	1893	78	13'2°/0
1875	180	698%	1894	185	31'3%
1876	200	78'l°/0	1895	175	29'-%
1877	206	75'4%	1896	121	20-%
1878	195	67-7%	1897	391	68'5»/0
1879	193	66-3 %	1898	445	77-9%
1880	207	75--%	1899	444	77,2°/0
1881	227	82-8%	1900	. 167	267%
1882	243	82-l°/0	1901	207	32*7 o/.
1883	148	48-2 »/„	1902	166	25-7 %
1884	120	39'5°/o	1903	150	22-9°/o
Relativna udeležba je bila v prvem razredu v primeri s splošno udeležbo skoro vseskoz za 5—10% živahnejša. Le štirikrat (11. 1888, 1896, 1901 in 1902) je zaostala za splošno udeležbo. Vzroka ni, pripisovati moramo to le slučaju. Osemkrat so se udeležile tri četrtine in tudi več upravičencev volitev, splošno pa le trikrat, dvakrat po več ko štiri petine, enkrat celo sedem osmin. Ta mnogobrojna udeležba nam postane laže umljiva, če pomislimo, da je v prvem razredu med volilnimi upravičenci vedno največ osebnih volitev in da je nadomestna volitev, ki po starejših določbah sploh ni bila veljavna, zadobila
še le v novejšem času več pomena. Omeniti je dalje tudi, da v prvi polovici našega razdobja udeležba ni padla nikdar pod tretjino, v drugi pa je celo pod osmino — nasledek razširjene volilne pravice, katere lastniki se te pravice izprva še niso posebno zavedali.
Kako je bilo z udeležbo v drugem razredu?
Leta	se je v drugem razredu udeležilo volitve		Leta	se je v drugem razredu udeležilo volitve	
	absolutno	relativno		absolutno	relativno
1866	310	58-8 o/0	1885	147	22-8°/„
1867	351	68-5o/o	1886	115	18-37-,
1868	420	86-20/o	1887	136	21-9o/o
1869	297	48-6 o/„	1888	172	20-2o/o
1870	271	44-5o/o	1889	130	14-9o/o
1871	230	37-3o/0	1890	480	52-8»/o
1872	263	42-9%	1891	532	56-2 •/,
1873	281	45'—0/0	1892	169	17-7«/o
1874	332	49-10/0	1893	125	13-l»/„
1875	308	44--o/,	1894	184	18-8»/0
1876	307-	43-3o/0	1895	99	10-20/.
1877	287	42-5»/0	1896	148	15-3»/o
1878	290	41-4o/0	1897	525	51-4o/0
1879	407	591%	1898	713	63'7 %
1880	522	76-90/0	1899	845	71-37»
1881	556	81-4o/o	1900	272	22-6o/o
1882	572	84-4o/0	1901	525	41-5o/0
1883	279	42-2o/0	1902	317	24-6»/„ j
1884	234	36-2o/o	1903	240	18-3o/„
O volitvi v tem razredu se da torej vobče izreči, da je bila močnejša od volitve sploh, toda nekoliko pičlejša ko volitev v I. razredu. Splošno volitev je prekosila za kake 3%, pri-
bližno za istotoliko je pa zaostajala za volitvijo I. razreda. Med posameznimi leti vlada še večja razlika ko pri volitvah sploh in ko pri volitvah I. razreda. Vendar je za splošno udeležbo dotičnega leta zaostala 16krat, za splošno udeležbo vobče pa tudi še vedno 14krat. Maksimalna, skoro 7/88^a» Je bila 1. 1868., minimalna, komaj 1/io8'£a (vsled potresa) 1. 1895.; 4krat več ko 3/.4ska, 8krat sicer še nadpolovična. Značilna je enakomerna (relativno pičla) udeležba v razdobju od 1. 1869—1878, v katerej je močno zaostajala za udeležbo v I. razredu in deloma celo za splošno udeležbo, in pa hipni enkratni po višek v 1. 1901; udeležbo I. razreda je prekosila le 8krat. Tudi v II. razredu sledi maksimom 1. 1868, 1882, 1891 in 1899 takoj znaten zmanjšek.
Oglejmo si končno še udeležbo v tretjem volilnem razredu in primerjajmo jo s splošno udeležbo in z udeležbo v prvem in drugem razredu.
Leta	se je v tretjem razredu udeležilo volitve		Leta	se je v tretjem razredu udeležilo volitve	
	absolutno	relativno		absolutno	relativno
1866	113	67'3°/0	1885	75	20-3 »/„
1867	170	86-3%	1886	68	17'6°/0
1868	163	81'l°/0	1887	97	23-5»/0
1869	111	34-5 »/„	1888	122	13'—°/o
1870	110	32-2 o/.	1889	111	10-3o/o
1871	86	26-10/,	1890	380	34-3«/0
1872	102	29'7°/0	1891	690	58-30/,
1873	132	36'4°/0	1892	171	16-6 »/„
1874	113	31'9°/0	1893	112	10-6 o/„
1875	252	71-9 •/,	1894	264	24-5o/0
1876	266	80-6»/4	1895	125	ll--°/o
1877	249	75-2 °/0	1896	364	31-2»/„
1878	212	65-6«/0	1897	614	50-9«/o
1879	206	58-5 °/0	1898	704	52-8o/o
1880	224	62-2 •/„	1899	1.190	60'8°/o
1881	238	69-2»/o	1900	488	23-6o/„
1882	223	75-9o/„	1901	649	29-9o/0
1883	147	01-3%	1902	667	29-3 °/0
1884	79	22-30u	1903	399	17-3o/o
Povprek je torej zaostajala udeležba v III. volilnem razredu za splošno udeležbo za 4%, za ono v prvem volilnem razredu za 9 — 10%» za ono v drugem volilnem razredu pa za 6 — 7%. Razlika med posameznimi leti je tudi v tem razredu še vedno zelo velika, četudi ne tolika. Splošno udeležbo je prekosila le llkrat, volitev v L razredu le 7krat, volitev v II. razredu pa 13krat. Omenljivo je, da je bila udeležba najvišja 1. 1867, ne pa 1. 1868, kot sicer povsod drugod; najnižja pa — popolnoma slučajno — 1. 1889. Značilne so dosledne nadpolo-vične udeležbe v döbi od 1. 1875 — 1883 in takoj za njimi zopet dosledno nizke podpolovične v döbi od 1. 1884 — 1896 z enim samim presledkom (1. 1891.) Število volivcev se je potem zopet za tri leta dvignilo nad polovico, potem je pa zadnja štiri leta padlo močno pod polovico. Maksima padejo tu na leta 1867, 1876, 1882, 1891 in 1899. V prvi polovici našega razdobja je bila udeležba neprimerno živahnejša nego v drugi. Vzrok tiči — kot smo pojasnili že zgoraj — v hipnih poviškib volilnih upravičencev v drugej döbi (1. 1887 in 1898.).
Po teh nekoliko obširnejših besedah o občinski volilni pravici in o njeni uporabi od strani volilnih upravičencev bodi tu mesto še nekaterim opombam o občinskem svetu.
Občinski svet šteje 30 občinskih svetovavcev — po deset iz vsacega volilnega razreda. Volilna döba je triletna in izstopi vsako leto tretjina po döbi najstarejših občinskih svetovavcev.
V	borbi za vodstvo občinske uprave sta si v našem razdobju 38 let stali najdalje časa nasproti dve politični stranki: slovenska in nemška. V novejšem času vidimo troje strank, ker razločujemo pri slovenski stranki dve, namreč: napredno narodno in katoliško narodno. Tu omenjenim trem strankam se je v najnovejšem času kot bojna stranka pridružila še četrta — stranka socijalnih demokratov.
Načelnik občinskega sveta je župan, katerega občinski svet izvoli in cesar potrdi za dobo treh let. Njegov namestnik v občinskem svetu je podžupan, katerega občinski svet izvoli za döbo enega leta.
Opisana döba 38 let je dala Ljubljani šest različnih županov, med njimi tri slovenske in tri nemške. Slovenskih županov je posloval eden pet, drugi 14 let. Sedanji slovenski je na krmilu osmo leto. Trije nemški župani so poslovali: eden dve, eden tri in eden osem let.
V	isti dobi je imela Ljubljana 11 podžupanov, sedem od nemške stranke, štiri od slovenske. Nemški podžupani so poslovali: dva po tri, štirje po dve leti, eden štiri leta; slovenski pa: eden dve leti, eden tri leta, eden deset let, sedanji pa posluje deseto leto.
V opisanem razdobju je bilo v ljubljanski občinski svet izvoljenih 185 občinskih svetovavcev, med njimi 122 iz obeh slovenskih strank, 63 pa iz nemške. Socijalni demokratje, ki se udeležujejo občinskih volitev od 1. 1899 v III. volilnem razredu, doslej še niso z nobenim kandidatom prodrli.
Med temi 185 občinskimi svetovavci so 104 že umrli; 51 je še živih, pa niso več svetovavci, 30 je izvršujočih.
Med 104 umrlimi bivšimi občinskimi svetovavci jih je bilo izvoljenih 53 na podlagi nemškega volilnega programa, 51 na podlagi slovenskih volilnih programov.
Od še živečih 51 bivših občinskih svetovavcev je 41 Slovencev, 10 pa Nemcev.
Izvršujoči občinski svetovavci (30) so vsi napredno narodni stranki pripadajoči Slovenci.
Po svetovavski döbi se razdele občinski svetovavci tako le: Od umrlih bivših občinskih svetovavcev jih je poslovalo osem le po eno leto (vsako deloma prebito leto se vzame za celo), devet po dve leti, največ (namreč 25) po tri leta, osem po štiri leta, štirje po pet let, devet po šest let, šest po sedem let, osem po osem let, trije po 9 let, štirje po 10 let, trije po 11 let, štirje po 12 let, po eden 13, oziroma 14 in 15 let, dva (Horäk in Mallitsch) po 17 let, šest (Buerger, Gogola, dr. vitez pl. Kaltenegger, Klein, dr. vitez pl. Schoeppl in dr. Sup-pantschitsch) po 18 let, eden (dr. Suppan) 20 let, eden (Desch-mann) 22 let. Le 10 izmed vseh jih je umrlo še v svetovavski dobi, vsi drugi so umrli po svoji odpovedi.
Od živečih bivših občinskih svetovavcev sta poslovala dva po 1 leto, dva po 2 leti, zopet največ (15) po 3 leta, (to je eno celo upravno döbo), štirje po 4 leta, pet po 5 let, pet po 6 let, (to je dve celi upravni dobi), dva po 7 let, trije po 8 let, eden 9 let, eden 11 let, šest po 12 let, (to je štiri cele upravne döbe), eden 14 let, dva po 15 let (to je pet celih upravnih döb), eden (dr. Pfefferer) 18 let ali šest celih upravnih dob, eden (Petričič) 21 let, to je sedem celih upravnih dob.
Med izvršujočimi občinskimi svetovavci poslujeta dva prvo leto, trije drugo leto, štirje tretje leto, dva šesto leto, dva sedmo leto, pet osmo leto, eden deveto leto, dva deseto leto, štirje dvanajsto leto, dva (dr. Stare in Velkovrh) devetnajsto leto, eden (dr. Tavčar) dvajseto, eden (župan Hribar) dvaindvajseto leto, eden (podžupan dr. vitez Bleiweis) devetindvajseto leto — maksimalna upravna döba med živimi in umrlimi občinskimi svetovavci.
Le štirinajst občinskih svetovavcev je svojo svetovavsko dobo prekinilo, eden (pokojni stavbni svetnik Potočnik) dvakrat, drugi po enkrat.
Če smatramo vsako upravno leto vsacega občinskega sve-tovavca kot upravno enoto, nam je pri 30 občinskih svetovavcih v döbi 38 let računati z 1140 enotami, od katerih jih pripada 689 slovenskima, 451 pa nemški stranki. Ker pripada, od 185 občinskih svetovaveev 122 obema slovenskima, 63 pa nemški stranki, obsega po dosedanjih razmerah povprečna poslovna döba slovenskih občinskih svetovaveev 5'6. let, povprečna poslovna döba nemških občinskih svetovaveev pa 7-1 let, torej za 1-5 let več. Zastopniki nemške stranke so bili torej pri sveto-vavskem poslu nekoliko vstrajnejši.
Po svojem poklicu se občinski svetovavci razvrste tako le : največ (55) jih je bilo obrtnikov, tovarnarjev in industrijalcev ; 31 državnih, deželnih ali zasebnih uradnikov; 30 trgovcev, 25 odvetnikov in notarjev; 11 profesorjev in učiteljev; 10 zasebnikov; 9 zdravnikov; 8 ingenieurjev in 6 duhovnikov. Dve tretjini — 123 — izmed njih jih je bilo (ozir. je) hišnih posestnikov.
Slovenska bibliografija za 1. 1902.
Sestavil dr. Janko Slebinger.
Da podam kolikor mogoče popolno sliko našega duševnega delovanja, sem uvrstil med knjižni pregled za 1. 1902. tudi važnejše članke, vsaj one, ki zanimajo slovstvenega zgodovinarja. Po vzgledu „Vestnika slovanske filologie a starožitnosti" in „Slavjanovedenija" peterburške akademije sem dodal naslovom knjig še seznam kritik in poročil, ki so pisane v slov. jeziku. Rabil sem sledeče znake in kratice: Dom. — Domovina. D. S. — Dom in Svet. Ed. — Edinost. I. M. Kr. — Izvestja muz. društva za Kranjsko. Knj. C. M. — Knjižnica družbe sv. Cirila in Metoda. Knj. ml. — Knjižnica za mladino. K. O. — Katoliški Obzornik. L. Z. — Ljubljanski Zvon. Ng. V. — Narodnogospodarski Vestnik. Nov. — Novice. PI. V. — Planinski Vestnik. Pop. — Popotnik. SI. L. — Slovenski List. S. N. — Slovenski Narod. Slov. — Slovenec. SI. U. — Slovenski Učitelj. U. T. — Učiteljski Tovariš. Zb. S. M. — Zbornik Slovenske Matice. Zg. Dan. — Zgodnja Danica. Ako je dosegla bibliografija pri naših slabih bibliotečnih razmerah približno zaželjeno popolnost, se moram zahvaliti izredni postrežljivosti upraviteljev tiskarn.
I. Časniki in časopisi.
Angelček, otrokom prijatelj, učitelj in voditelj. Uredil Anton Kržič. (Mesečnik.) V Ljubljani. Izdalo društvo „Pripravniški dom". Natisnila Katoliška tiskarna 1902. 8°. Letnik X.
Brivec. (Šaljiv list s podobami.) Lastnik Miloš Kamuščič, odgovorni urednik Dragotin Godina. Brije trikrat na mesec. Izdaja in tiska tiskarna „Edinost" v Trstu. 1902. 4°. Let. VI.
Cvetje z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Škrabec, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Izhaja v nedoločenih obrokih. V Gorici. Hilarijanska tiskarna. 1902. v. 8°. Letnik XIX. zv. 8—12, XX. zv. 1—3.
Čebelar. Slovenski —. Glasilo „Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko se sedežem v Ljubljani. Uredil Frančišek Eojina, nadučitelj v Šmartnem pri Kranji. (Mesečnik.) V Ljubljani. Založilo „Slov. čeb. društvo". Tisk J. Blasnika naslednikov. 1902. v. 8°. Letnik V.
Danica. Zgodnja —. Katolišk cerkven list. Odgovorni vrednik Tomo Zupan. Izhaja vsak petek na celi poli. V Ljubljani. Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki. 1902. 4°. Letnik LV.
Delavec. Rdeči prapor. Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Izhaja vsaki petek. V Trstu. 1902. fol. Letnik V.
Detoljub. Krščanski —. List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Ureduje Mih. Bulo v ec. Izhaja štirikrat na leto.
V	Ljubljani. Založila „Katoliška društva detoljubov". Tisk Katoliške tiskarne. 1902, m. 8°. Letnik XII.
Dom in Svet. List s podobami za leposlovje in znanstvo. Uredila dr. Mihael Opeka in dr. Evgen Lampe. (Mesečnik).
V	Ljubljani. Založilo lastništvo. Tisk Katoliške tiskarne. 1902. 4°. Letnik XV.
Dom. Naš —. Odg. urednik Edv. Jonas. Izhaja vsak drugi četrtek. Naročniki „Slov. Gospodarja" ga dobivajo brezplačno. V Mariboru. Izdaja „Katoliško tiskovno društvo". Tisk tiskarne sv. Cirila. 1902. 4°. Letnik II.
Domoljub. List slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Izdajatelj dr. Evgen Lampe, odgovorni urednik Ivan Ra-kovec. Izhaja vsak prvi in tretji četrtek meseca. V Ljubljani. Tiska Katoliška tiskarna. 1902. 4°. Letnik XV.
Domovina. Izhaja vsak torek in petek. Odgovorni urednik in izdajatelj Rudolf Libensky. Lastnina in tisk Drag. Hribarja v Celju. 1902. fol. Letnik XII.
Domovina. Nova —. Katoliški list za slovensko ljudstvo v Združenih državah ameriških. Izide dvakrat na teden. Cleveland, O. Izdaja družba „Nova Domovina". 1902. fol. Let. IV.
Edinost. Glasilo političnega društva „Edinost" za Primorsko. Izhaja vsak dan. Izdajatelj in odgovorni urednik Fran God ni k. Lastnik konsorcij lista „Edinost" v Trstu. 1902. fol. Letnik XXVII.
Gasilec. Izdaja odbor deželne zveze kranjskih gasilnih društev. Urejuje tajnik Fran Ks. Trošt na Igu pri Ljubljani. Izhaja poljubno po potrebi v nedoločenem času, vendar štirikrat na leto. V Ljubljani. Tiskala Kleinmayr & Bamberg. 1902. 4°. Letnik VI.
Glas Naroda. List slovenskih delavcev v Ameriki. Izdajatelj in urednik Frank Saks er. Izhaja vsak dan izvzemši nedelj in praznikov. New York. 1902. fol. Letnik IX.
Glasbenik. Cerkveni —. Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Vrednik lista: Janez Gnjezda, kn. šk. konz. svetnik in c. kr. profesor, — prilog: Anton Foerster, vodja glasbe v stolnici. (Mesečnik.) V Ljubljani. Založilo Cecilijino društvo. Tisek Zadružne tiskarne. 1902. v. 8°. Letnik XXV.
Glasnik. List za Slovence v severozapadu Zjedinjenih držav. Izhaja vsak petek. Izdaja „Tiskovno društvo" v Calumetn. Mich. 1902. fol. Letnik II.
Glasnik najsvetejših Src. Izdaja in urejuje Jakob Palir, ka-pelan v Selnici ob Dravi. (Mesečnik.) Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 1902. m. 8U. Letnik I.
Glasnik. Gospodarski — za Štajersko. List za gospodarstvo in umno kmetijstvo. Izdaja c. kr. kmetijska družba na Štajerskem. Urejuje tajnik Franc Ju v an; prevaja na slovensko F. Janžekovič. (Polmesečnik.) Zalaga c. kr. kmetijska družba štajerska. Tiska „Leykam" v Gradcu. 1902. fol. Letnik LI.
Gorenjec. Političen in gospodarski list. Izhaja vsako soboto. Odgovorni urednik Gašper Eržen. V Kranju. Izdaja in zalaga konsorcij „Gorenjca". Tiska Iv. Pr. Lampret. 1902. v. 4". Letnik III.
Gorica. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Marušič. Izhaja vsak torek in soboto. V Gorici. Tiska „Narodna tiskarna. 1902. fol. Letnik IV.
Gospodar. Narodni —. Glasilo Gospodarske zveze. Uredil dr. Viljem Schweitzer. Izhaja 10. in 25. vsakega meseca. V Ljubljani. Tisek Zadružne tiskarne. 1902. 4U. Let. III.
Gospodar. Slovenski —. List ljudstvu v poduk in zabavo. Izhaja vsak četrtek. V Mariboru. Odgovorni urednik Ferdo Le-skovar. Izdajatelj in založnik kat. tisk. društvo. Tisk tiskarne sv. Cirila. 1902. 4°. Letnik XXXVI.
Izvestja društva v pospeševanje obdelovanja ljubljanskega barja. Uredil dr. E. K ram er, ravnatelj kmetijsko kemijskega po-izkuševališča za Kranjsko v Ljubljani. Izdaja društvo. Tiska A. Klein & Comp. 1902. 4°. 1 št. (Ni več izišlo.)
Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Uredil Anton Koblar, društveni tajnik. V Ljubljani. Izdalo in založilo „Muzejsko društvo za Kranjsko". Natisnila J. Blasnikova tiskarna. 1902. 8°. Letnik XII. (6 štev.)
Kmetovalec. Gospodarski list s podobami. Uradno glasilo c. kr. kmetijske družbe vojvodstva kranjskega. (Polmesečnik.) Uredil Gustav Pire, ravnatelj družbe. V Ljubljani. Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske. Tisk J. Blasnikovih naslednikov. 1902. 4°. Letnik XIX.
Knjigarna. Slovenska —. Izdaja in urejuje L. Schwentner, knjigotržec v Ljubljani. (Priloga „Ljubljanskemu Zvonu"). Narodna tiskarna. 1902. v. 8°. Letnik III. (4 St.)
List. Letoviški — zdravišča Bled na Gorenjskem. Izhaja od 1. maja do 1. oktobra vsakih 14 dni. Izdaja zdraviška komisija na Bledu, tiska Iv. Pr. Lampret v Kranju. 1902.
List. Ljubljanski škofijski —. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Šiška. V Ljubljani. Tisk Katoliške tiskarne. 1902. 4°. (7 št.)
Lisf. Novi —. Izhaja vsako soboto s prilogo „Mali Novičar". (Izdavatelj in odgovorni urednik Valentin V o u k). V Trstu. Tiskarna Dolenc (Fran Polic). 1902. fol. Letnik IV.
List. Primorski —. Poučljiv list za slovensko ljudstvo na Primorskem. Izhaja vsaki četrtek. Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Bajt v Gorici. Tiska „Narodna tiskarna" (odgov. J. Marušič). 1902. fol. Letnik X.
List. Slovenski —. Neodvisno slovensko krščansko-socialno glasilo. Odgovorni urednik Ivan Stefe. Izhaja v sobotah. V Ljubljani. Izdajatelj: Konzorcij „Slovenskega Lista". Tisek Zadružne tiskarne. 1902. fol. Letnik V.
List. Uradni — c. kr. okrajnega glavarstva celjskega. Izhaja vsaki četrtek. (Slov. in nem.) Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 1902. 4°. Letnik VI.
List. Uradni — c. kr. okrajnega glavarstva v Brežicah. Izhaja 1. in 15. vsakega meseca. (Slov. in nem.) Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 1902. v. 8°.
List. Uradni — c. kr. okrajnega poglavarstva v Ptuju. Izhaja vsak četrtek. (Slov. in nem.) Tiska W. Blanke v Ptuju. 1902. 4°. Letnik V.
List. Vinarski in vrtnarski —. Vinogradnikom, sadjarjem in vrtnarjem v pouk. Ureduje Anton Štrekelj. (Mesečnik.) V Trstu. Izdaja kmetijska družba za Trst in okolico. Tiska in izdaja: Tiskarna „Edinost". 1902. v. 8°. Letnik II.
Mir. Izhaja vsak četrtek v Celovcu. Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. Odgov. urednik Josip Stergar. Tiskarna družbe sv. Mohorja. 1902. fol. Let. XXI.
Narod. Slovenski —. (Dnevnik). Izdajatelj in odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. V Ljubljani. Lastnina in tisk „Narodne tiskarne". 1902. fol. Letnik XXXV.
Novice. Dolenjske —. Izhajajo 1. in 15. vsakega meseca. Novo Mesto. Odgovorni urednik Fr. Sal. Watzl. Izdajatelj in založnik Urban Horvat. Tisk J. Krajec nasl. 1902. 4°. Letnik XVIII.
Novice gospodarske, obrtniške in narodne. Izhajajo vsak petek.
V	Ljubljani. Odgovorni urednik Avgust P u c i h a r (od 13. številke dalje Rajko PirkoviČ.) Tisk in založba J. Blasnikovi nasledniki. 1902. 4° Letnik LX.
Obzornik. Katoliški —. Uredil in izdal dr. Aleš Ušeničnik. (Četrtletnik.) V Ljubljani. Tiskala Katoliška tiskarna. 1902. v. 8°. Letnik VI.
Pastir. Duhovni —. S sodelovanjem več duhovnov uredil Alojzij Stroj. (Mesečnik.) V Ljubljani. Založba Katol. bukvarne. Tisek Katol. tiskarne. 1902. v. 8°. Letnik XIX.
Poper. Narodni —. Prvi, edini in poslednji list nove poprove struje na Slovenskem za stare otroke in mlade starce. V Ljubljani, dne 6. sušca. Izdali in založili šentpeterski podružnici sv. Cirila in Metoda. Tiskal A. Klein & Comp. 1902. fol. 1 št. (edina.)
Popotnik. Pedagoški in znanstven list. Uredil M. J. Nerat, ravnatelj v Mariboru. (Mesečnik.) Last in založba: „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev". Tisk tiskarne Drag. Hribarja v Celju. 1902. v. 8°. Letnik XXIII.
Pravnik. Slovenski —. (Mesečnik.) Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani. Odgovorni urednik dr. Danilo Maj ar on. Natisnila „Narodna tiskarna". 1902. v. 8°. Letnik XVIII.
Primorec. Izhaja vsaki petek. Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Kavčič. V Gorici. Tiska in zalaga „Goriška tiskarna" A. Gabršček (odgovoren Iv. Meljavec.) 1902. fol. Letnik X.
Rodoljub. (Polmesečnik.) Odgovorni urednik Valentin Kopitar.
V	Ljubljani. Lastnina in tisek „Narodne tiskarne". 1902. fol. Letnik XII.
Slovenec. Amerikanski —. List za slovenski narod v Ameriki in glasilo K. S. K. Jednote. (Urednik F. S. Šušteršič.) Joliet, Illinois. Last „Slovensko-amerikanskega tiskovnega društva" v Jolietu. 1902. fol. Letnik XI.
Slovenec. Političen list za slovenski narod. (Dnevnik.) Izda jatelj dr. Evgen Lampe. Odgovorni vrednik Iv. Rakovec.
V	Ljubljani. Tisk „Katoliške tiskarne". 1902. fol. Let. XXX.
Slovenka. Glasilo slovenskega ženstva. (Mesečnik.) Urejuje Ivanka Anžič-Klemenčič. V Trstu. Izdaje in tiska tiskarna „Edinost". 1902. 4°. Letnik VI.
Soča. Izhaja trikrat na teden. Odgovorni urednik in izdajatelj Ivan Kavčič. V Gorici. Tiska in zalaga „Gor. tiskarna" A. Gabršček (odgov. Iv. Meljavec.) 1902. fol. Letnik XXXII-
Svetilnik. Glasilo slovenskih delavcev. (Polmesečnik.) V Trstu. Izdaje in tiska tiskarna „Edinost". 1902. 4°. Letnik II.
Štajerc. Izhaja vsaki drugi petek. Izdajatelj in odgovorni urednik: Michael Bayer. V Ptuju. Tisk: W. Blanke. 1902. 4°. Letnik III.
Tovariš. Učiteljski —. Glasilo avstrijskega jugoslovanskega uči-teljstva. Izhaja 1., 10. in 20. dne vsakega meseca. V Ljubljani. Izdajatelj in odgovorni urednik Radivoj Korene. Last in založba „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev". Tiska „Narodna tiskarna". 1902. 4°. Letnik XLII.
Učitelj. Slovenski —•. Glasilo krščansko mislečih učiteljev in vzgojiteljev. (Polmesečnik.) Uredil in izdal Fran Jaklič, učitelj. V Ljubljani. Natisnila Katoliška tiskarna. 1902. v. 8°. Letnik III.
Vestnik. Narodnogospodarski —. Glasilo slovenskega trgovskega društva „Merkur". (Mesečnik.) Uredil dr. Viktor M urnik.
V	Ljubljani. Izdalo in založilo slovensko trgovsko društvo „Merkur". Tisk „Narodne tiskarne". 1902. 4°. Letnik I.
Vestnik. Planinski —. Glasilo „Slovenskega planinskega društva". (Mesečnik.) Uredil Anton Mikuš. V Ljubljani. Izdalo in založilo „Slov. plan. društvo". Tisk J. Blasnika naslednikov. 1902. v. 8°. Letnik VIII.
Voditelj v bogoslovnih vedah. (Četrtletnik.) Izdali profesorji kn. šk. bogoslovnega učilišča v Mariboru. Uredil Frančišek Kovačič. Tiskala tiskarna sv. Cirila v Mariboru 1902. 4". Letnik V.
Vovk. Morski —. „Vineta", v torek 11. februarja 1902. Založilo telovadno društvo „Sokol" v Ljubljani. Tisk „Narodne tiskarne". 1902. fol. 1 št (edina.)
Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. (Mesečnik.) Uredil Anton Kržič. V Ljubljani. Založilo društvo „Pripravniški dom". Natisnila Katoliška tiskarna. 1902. v. 8". Letnik. XXXII.
Zadruga. Slovenska —. (Mesečnik.) Urejuje in izdaja Ivan Lapajne, šolski ravnatelj v Krškem. Izdajatelj in odgovorni urednik Rudolf' Libensky. Celje — Krško. Tiskarna Drag. Hribar v Celju. 1902. 8". Letnik IV.
Zakonik. Deželni — in ukazni list za vojvodino Štajersko. V Gradcu. (Izhaja v nedoločenih obrokih; nem. in slov.) Tiska Leykam. 1902. 4n.
Zakonik. Deželni — za vojvodino Kranjsko. V Ljubljani. (Izhaja v nedoločenih obrokih ; nem. in slov.) Natisnil A. Klein & Comp. 1902. 4°. (XX kosov.)
Zakonik. Državni — za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru. (Izhaja v nedoločenih obrokih.) Iz e. kr. dvorne tiskarne na Dunaju. 1902. 4°.
Zakonik in ukaznik za avstrijsko Primorje. V Trstu. (Izhaja v nedoločenih obrokih, nem., ital., slov. in hrvat.) Tiskarna avstrijskega Lloyda. 1902. 4°.
Zora. Glasilo slovenskega katoliškega dijaštva. Urejuje Fran V er bi c. Na Dunaju. Tiskarna oo. Mehitaristov. 1902. v. 8". Letnik VIII. (5. zv.)
Zvon. Ljubljanski —. Mesečnik za književnost in prosveto. Uredil A.Aškerc. V Ljubljani. Tisk „Narodne tiskarne". 1902. v. 8°. Letnik XXII.
Zvonček. List s podobami za slovensko mladino. (Mesečnik.) Uredil Engelbert Gangl. V Ljubljani. Last in založba „Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev". Natisnila „Narodna tiskarna". 1902. v. 8°. Letnik III.
II. Zborniki.
Dejanje svetega Detinstva. V poduk malim in odraščenim. So-stavlja Andrej Zamejic, stolni dekan in vodja sv. Detinstva za slovenske pokrajine. V Ljubljani. Samozaložba. Natisnila Katoliška tiskarna.' 1902. m. 8°. Zvezek XXII. (80 str.)
Knjižnica. Anton Knezova —. Zbirka zabavnih in poučnih spisov. Izdaja „Slovenska Matica". Uredil Fr. Leveč. V Ljubljani. Tisk „Narodne tiskarne". 1902. 8°. IX. zv. Ivan Cankar, Na klancu. 164 strani. (D. s. xvi. 433. — L. z. xxiii. 440,-501 dr. Iv. -Merhar. — Slovan I. 193. dr. Jos. Tominšek.)
Knjižnica Družbe sv. Cirila in Metoda. Na svetlo daje in zalaga družba. V Ljubljani. Tisek J. Blasnikovih nasl. 1902. 8°. . XIV. Listi nabožno slovstveni, katere je v prid družbi sv. Cirila in Metoda zbral Ivan Vrhovnik. (IV) + 68 str. (D. S. XVI. 182.)
Knjižnica „slovenske krščansko-socijalne zveze". V Ljubljani. Tisek „Katol. tiskarne". 1902. v. 8°. — I. Schweitzer Vil., Navod za snovanje in vodstvo društev ter prirejanje shodov. (K. o. 288.) — II. S m o 1 n i k a r Luka, Poročilo o prvem shodu katol. slovenskih nepolitičnih društev. 128 str. T50 K. (D. S. XVI. 55.)
Knjižnica za mladino. Urejuje Engelbert 6 an gl, učitelj v Ljubljani. Izhaja vsake tri mesece. Tiskala in založila „Goriška tiskarna" A. Gabršček v Gorici. 1902. 8°. Knjiga 25—28.
(L. Z. 640. Dr. Fr. Zbašnik.)
Knjižnica. Salonska —. (Izhaja v nedoločenih obrokih.) Tiskala in založila „Goriška tiskarna" A. Gabršček v Gorici. — IV. Odsevi. Spisi Zofke Kvedrove. Prva knjiga. 1902. 8°.
(L. Z. 352. Dr. Fr. Zbašnik.)
Knjižnica. Slovanska —. Ureja in izdaja Andrej Gabršček. Izhaja v mesečnih snopičih. V Gorici. Tiska in zalaga „Goriška tiskarna" A. Gabršček. 1902. 8». — 107—114. B e c i č Ferdo, Kletev nezvestobe. Slovencem prepisal Anton Svetlopisec. I.—II. del. 608 str. — 115—120. Sienkie-wicz H., Križarji. Zgodovinski roman v štirih delih. Poslovenil Podravski. I.—II. del. 489 str.
Knjižnica. Zabavna —. Založila in na svetlo dala „Slovenska Matica". V Ljubljani. Tiskala „Katol. tiskarna". 1902. 8°. XIV. Vsebina: Detela, dr. Fr., Učenjak. Veseloigra v treh dejanjih.
(L. Z. 281. — D. S. 223—225. Dr. E. Lampe — Slov. št. 70. — Lom-broso in „Učenjak", s. N. št. 82.) D o lj an F. I., Sami med seboj. Dramatični prizor.— XV. Vsebina: D olj an F. J., Pogreb. Gregore Pankracij, Brez volje. Meško Fr. Ks., Črtice: 1. Ko so zvonovi plakali. 2. Za deveto goro. 3. Cilji našega hrepenenja. (D. S. XVI. 434. - L. Z. XXIII. 372—375. Dr. Jos. Tominšek.)
Knjižnica. Zabavna — za slovensko mladino. Urejuje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središču. V zalogi izdajateljevi. Natisnila „Katol. tiskarna" v Ljubljani. 1902. m. 8°. Zvezek X. 48 str. Cena 60 h. (Pop. 222. dr. Fr. Ilešič. — S. U. 188.)
Talija. Zbirka gledaliških iger. Ureja Fran Govekar. Tiskala in založila „Goriška tiskarna" A. Gabršček v Gorici. 1902. m. 8°. Cena iztisu 40 1. Jacob s en Beno, Pri puščav-niku. Veseloigra. — 2. Stolba Jos., Bratranec. Burka. —
3.	Vikovä-Kunetickä B., Starinarica. Veseloigra. —
4.	Krylov Viktor, Medved snubač. Veseloigra.
Venec slovanskih povestij. Prevodi iz raznih slovanskih jezikov. V Gorici. Tiskala in založila „Goriška tiskarna" A. Gabršček. 1902. 8°. Knjiga V—VII. Cena k K 1-20. (L. z. 427, 854.
dr. Fr. Zbašnik.)
Zakoni in ukazi za vojvodino Kranjsko. Ročna izdaja. Izdal Jožef Pfeifer, deželni tajnik. V Ljubljani. Natisnil in založil A. Klein & Comp. 1902. 8°. (Slov. in nem. besedilo.)
3.	zv. drugi natis: Red o požarnej policiji in o gasilnih stražah, odprava farnih ubožnih naprav, javno oskrbovanje ubožcev po občinah, uravnava domovinskih razmer IV+ 79 str. —
4.	zv. drugi natis : Deželno ustavo in deželni zastop zadevajoči zakoni in druga določila. (IV)+91 +(IX) str. — 10. zv. drugi natis: Stavbni red za Kranjsko, razun občinskega ozemlja deželnega stolnega mesta Ljubljane. Zakon glede stavb v okrožji podeljenih jamskih polj. 68 +XI str.
Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku. Izdalo in založilo društvo „Pravnik". V Ljubljani. Natisnili J. Blasnikovi nasledniki. 1902. 8°. III. zv. Izvršilni red z dne 27. maja 1896 drž. zak. št. 79 z uvodnim zakonom z dne 27. maja 1896 drž. zak. št. 78 in drugimi zadevnimi zakoni, ukazi in razpisi ter odločbami c. kr. najvišjega sodišča uredil Ivan Kavčnik, c. kr. sodni tajnik. XV+642 str.
Zbirka ljudskih iger. Izdaja in zalaga „Slovenska krščansko-socialna zveza". V Ljubljani. Tisk „Katoliške tiskarne". 1902. m. 8". 1. snopič je izšel v drugem natisu. — 4. snop. 132 strani: 1. Dr. Vseznal in njegov sluga Štipko Tiček. Veseloigra. Priredil I. Štrukelj. — 2. Vaški skopuh. Igrokaz v treh dejanjih. Spisal Soški. — 3. Novi zvon na Krtinah ali srečna sprava Selška igra. Priredil A. Kržič. 4. Zakleta soba v gostilni „pri zlati goski". Burka. Nemški spisal G. D en gl er. Poslovenil Fr. Kimovec.
Zbornik znanstvenih in poučnih spisov. Na svetlo daje „Slovenska Matica" v Ljubljani. Uredil L. Pintar. Natisnila „Narodna tiskarna". 1902. v. 8". 239 str. (L. z. xxili. 566,
631. dr. Fr. Vidic.)
III. Bogoslovna dela.
Anton Bonaventura. Pastirski list o kraljestvu božjega Srca Jezusovega. Katol. tiskarna v Ljubljani. 1902. 4". (Ponatis v Zg. Dan. št. 7, 8.)
Bleiweis Frančišek. Vodilo otrokom Marijinim. Spisal in založil --. Četrta izdaja. (Natisnila Katol. tiskarna) v Ljubljani. 1902. 16°. 553 +VI. str.
Bosko. Don — in Salezijanske naprave. V Ljubljani. Založil red Salezijancev. Tiskala Katol. tiskarna. 1902. m. 8°. 20 str.
Dnevnice. Male — v čast presvetemu Srcu Jezusovemu, ki jih je potrdila sv. apostolska stolica z odlokom sv. zbora za obrede z dne 26. febr. 1. 1901. V slovenskem jeziku izdalo z dovoljenjem prečastitega knezoškofijskega ordinariata uredništvo „Venca cerkvenih bratovščin". Tiskala Katol. tiskarna v Ljubljani. 1902. 12°. 24 str.
Furlan Aljfonz, o. Porcijunkula. Spisal P. — —, mašnik frančiškanskega reda. Novo mesto. Založil tretji red. Tisk J. Krajec nasl. 1902. 16°. 26 str.
Katekizem o zakonu. Navod za katoliške poročence in zakonske. Po P. Jožefu Holl er, O. SS. R. poslovenil duhovnik lavan-tinske škofije. V Mariboru. Založilo Katoliško tiskovno društvo. Tisk tiskarne sv. Cirila. 1902. 16°. 56 str. 30 v.
Kovačič Anton. Pobožni ministrant. Navod, kako streči mašniku
pri navadnih cerkvenih opravilih: Sestavil--, duhovnik
lavant. škofije. V Mariboru. V lastni založbi. Tiskala tiskarna sv. Cirila. 1902. m. 8°. 76 str. 50 v.
Kržič Anton. Kako ti je ime? ali vzorno življenje naših svetih priprošnjikov v nebesih za mladino. V. Sv. Roza Limanska. V Ljubljani. Založilo „Katoliško društvo detoljubov". Tiskala Katol. tiskarna. 1902. m. 8°. 20 str (Priloga „Kršč. deto-Ijubu" XI. št. 3.)
Las6r Henrik. Lurški čudeži. Francoski spisal — —. Poslovenil Frančišek Mar ešič, župnik lipoglavski. Nadaljevanje in drugi zvezek bukev imenovanih „Lurška mati božja". V Ljubljani. Založba prelagateljeva. Tisek „Katol. tiskarne". 1902. 8°. XXV +463 str. (D. s. XVI. 183. Dr. E. L.)
Leon XIII. Sveti oče--. Njegovo življenje in delovanje.
Pripoveduje otrokom „Krščanski detoljub". V Ljubljani. Izdalo „Katol. društvo detoljubov". Tiskala Katoliška tiskarna. 1902. 12°. 24 str. (Priloga „Kršč. detoljubu". XI. št. 2.)
Lepote najčistejšega Srca Marijinega z raznimi primernimi molitvami. Založilo vodstvo bratovščine najčistejšega Srca Marijinega v Mariboru. Tiskarna sv. Cirila. 1902. m. 8°. 20 str.
Lesar Jožef. Uvod v biblijske zgodbe nove zaveze. Spisal dr — —, profesor bogoslovja in knezoškofijski konzisto-rijalni svetnik itd. v Ljubljani. Ponatis iz „Voditelja". Založilo uredništvo „Voditelja" v Mariboru. Tisk tiskarne SV. Cirila. 1902. V. 8". 190 Str. (Voditelj 239; D. S. 246; K. 0.190.)
Mihael (knez in škof lavantinski.) Pastirski list o najsvetejšem Srcu Jezusovem. Maribor. 1902.4°. (Ponatis v Zg. Dan. št. 15—18.)
Molimo, ali najpotrebnejši nauki o molitvi. II. Zakaj? VLj. Izdalo „Katoliško društvo detoljubov". Tisk „Katol. tiskarne". 1902. 16°. str. 37—76. (Priloga „Kršč. detoljubu" št. 1.)
Napotnik Mihael. Spomnite se besed, katere sem vam govoril. (Jan. 15, 20.) Priložnostni cerkveni govori, ki jih je imel in
na svitlo dal dr.--, knez in škof lavantinski. V Mariboru.
Založil izdajatelj. Tiskala tiskarna sv. Cirila. 1902. v. 8°. 356 Str. (Duh. past. 681; Voditelj V. 504—507. dr. A. Medved.)
Segur de, abbš. Odgovori na ugovore proti sv. veri. Francosko
spisal--. Prevedel za Slovence A. M. (Ponatis iz „Zgodnje
Danice".) V Ljubljani. Samozaložba. Tisk „Katol. tiskarne". 1902. 8°. 116 str. 60 V. (Voditelj VI. 368; D. S. XVI. 183.)
Skala Ferdinand, o. Življenje blažene Marije Magdalene Martinengo, kapucinske redovnice. V nemškem spisal--,
kapucin. Tiskala „Narodna tiskarna" v Gorici. 1902. m. 8°.
Slava Gospodu ! Molitvenik. Izdala in založila družba sv. Mohorja V Celovcu. 1902. 8°. 378+(VI) str. (D. S. XVI. 115. Voditelj VI. 242.)
Slike. Svetopisemske — starega in novega zakona. Po izvirnih slikah Ernesta Pesslerja na Dunaju. Tiskane z oljnatimi barvami v umetniškem zavodu Ed. Hölzla na Dunaju. (1902.) 32 slik. 24 K.
Šmarnice. Premišljevanje o Srcu Marije. Po o. Hattlerj u T. J. napisal P. Ladislav Hrovat O. F. M. Novo mesto. Založba in tisk J. Krajec nasl. 1902. 16ft. 303 str.
Sv. Uršula, vodnica v nebeško domovino. Za ude sv. Uršule. Izdala in založila bratovščina sv. Uršule pri sv. Jakobu v Ljubljani. Tisls Katol. tiskarne. 1902. 16°. IV+ 286 str.
Veternik Anton. Razlaga velikega katekizma ali krščanskega
nauka. Za cerkev sestavil po raznih virih--, župnik pri
sv. Jakobu na Dolu. V Ljubljani. Založila Katol. bukvama. Tiskala Katol. tiskarna. 1902. 8". — III. zvezek. Četrto poglavje: O milosti in zakramentih. (IV)+504 str. — IV. zvezek. Peto poglavje: O krščanski pravičnosti in štirih poslednjih rečeh. (IV) + 326 str. Cena zvezku 180 K. (Duh. pastir, 546, 682; Voditelj 508. dr. Jos. Somrek.)
Vodilo tretjega reda sv. Frančiška. Novo mesto. Založil tretji red. Tisk J. Krajec nasl. 1902. 16°. 28 str.
Volčič Janez. Pas sv. Jožefa in sedem nedelj sv. Jožefu posvečenih. Spisal--, duhoven ljubljanske škofije. Drugi
natis. Novo mesto. Tisk in založba J. Krajec nasl. 1902. m. 8n. 194 str.
Zabukovec Janez. Kratek poduk o sv. zakonu. Za slovenske zaročence in zakonske sestavil — —, župnik. Založila Katol. bukvama v Ljubljani. Tiskala Katol. tiskarna. 1902. m. 8°. 94 Str. Cena 70 V. (Duh. past. 682; D. S. 566.)
Zgodbe svetega pisma. Slovencem priredila f dr. Frančišek Lampe ter dr. Janez Ev. Krek. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. 1902. 4". 9. sn: 1041—1186 +(XIV) str. (D. s. XVI. 51.)
V ta oddelek spadajoče članke so prinašali: Angelček, Cvetje z vertov sv. Frančiška, Zgodnja Danica, Krščanski detoljub, Domoljub, Glasnik najsvetejših Src, Ljubljanski škofijski list, Katoliški Obzornik, Duhovni pastir, Voditelj.
IV. Državo- in pravoznanstvo, narodno gospodarstvo, politika.
Določbe glede odvračanja jetike. Odlok c. kr. ministerskega predsednika kot vodje ministerstva notranjih del dne 14. malega srpana 1902. št. 29949. Ljubljana. Natisnila in založila A. Klein & Comp. 1902. m. 8°. 18 str. 10 v.
Grad. Ljubljanski — in promet s tujci. Ponatis iz „Gorenjca" št. 30—34. V Kranju. Založil pisatelj. Tiskal Iv. Pr. Lampret. 1902. m. 8°. 24 str.
Kalan Janez. PoČetek protialkoholnega gibanja na Slovenskem. V Ljubljani. Založila „Slovenska krščansko socialna zveza". Tisek „Katol. tiskarne". 1902. v. 8°. 47 str.
Kukovec Vekoslav. Narodno gospodarstvo. Natisnil in založil Dragotin Hribar v Celju. 1902. 8°. 93 str. 60 v. (L. z. 859; D. S. 55; Voditelj VI. 251; Slov. št. 210; Dom. št. 81.)
Liberalci. Naši —. Prvi snopič. Liberalna „vera". V Ljubljani. Založilo in na svitlo dalo „Obrambno društvo". Tiskala Katol. tiskarna. 1902. 8°. 122 +(II) str.
Obstrukcija v deželnem zboru. Tiskala in založila „Narodna tiskarna" v Ljubljani. (1902) m. 8°. XX+ 56 str.
Pavlica Josip. Socijalno vprašanje, ali odkod izvira siromaščina delavskega ljudstva. Ponatis iz „Primorskega lista". Gorica. Dobiva se pri upravništvu. 1902. 8°. Cena 60 v.
Premrou Svetoslav. Navod za poslovanje slov. reiffeisenskih posojilnic. Gorica. Samozaložba pisateljeva. Tiskala „Narodna tiskarna". 1902. 245 str.
Red. Mrliškoogledovalni — za vojvodino Kranjsko z dne 29. novembra 1901. št. 20719. V Ljubljani. Natisnil in založil A. Klein & Comp. 1902. 8U. 34 str. (slov. in nem. besedilo.)
Schweitzer Viljem. Naš društveni in shodni zakon. V Ljubljani. Založila „Slovenska krščansko-socialna zveza". Tisek Katoliške tiskarne. 1902. v. 8°. 98 + X str. Cena 1 K. (D. s. 690.)
Šega Rudolf. Zahtevajmo slovenskih velikih šol v Ljubljani. V Ljubljani. Izdal in založil Lavoslav Schwentner. Tiskarna A. Šlatnar v Kamniku. 1902. 8°. 14 str.
Zakon veljaven za vojvodino Kranjsko z dne 30. julija 1900, s katerim se prenarejajo nekatera določila zakona z dne 29. aprila leta 1873 o uravnavi pravnih razmer učiteljstva na javnih ljudskih šolah vojvodine Kranjske glede upokojevanja učiteljskih oseb in preskrbovanja njih ostalih. V Ljubljani. Natisnil in založil A. Klein & Comp. (1902.) 8°. (Slov. in nem. besedilo.)
Prim. časopise in zbornike: Slov. Pravnik, Nar. Gospodar, Slov. List, Narodnogospodarski Vestnik, Slov. zadruga, Deželni zakonik, Državni zakonik, Zakoni in ukazi za vojvodino Kranjsko, Zbirka avstrijskih zakonov, Knjižnica slov. kršč. soc. zveze. Zb. SI. M. 112—122. (Wenger Dragotin, Pravosodstvo nekdaj in sedaj.)
V. Zdravništvo.
Karfik Fran. O jetiki. Spisal dr.--, rudniški zdravnik v
Idriji. Tiskala in založila „Goriška tiskarna" A. Gabršček. 1902. 8°. 30 str. Cena 20 v.
Dr. J. P., Medicinske zanimivosti: Prisad. Vladni odlok glede tuberkuloze. Dr. Garnault in njegov poskus. Slov. št. 214—216. — Medicus, Nekaj o srčnem poškodovanju. Slov. št. 45, 46. PodborFr., Skrbimo za svoje zdravje! Koledar druž. Moh. 72—75.
VI.	Modroslovje.
Kavčič Jakob. O značaju in njegovih lastnostih. (Ponatis iz izvestja mariborske gimnazije za 1. 1902.) v. 8°. 52 str. "
M. P., Nekaj filozofije o dokazih za bivanje božje. K. O. 222 — 232. Pomen filozofije za umetnost. K. O. 246 a. — M. V., Konstitueija lavantinske sinode o krščanski filozofiji. K. O. 171—178. — f Pavlina Pajkova, Pred-smrtni aforizmi. D. S. 400. — Prijatelj Ivan, Psihologični paralelizem s posebnim ozirom na motiv slov. narodne pesmi. Zb. S. M. I—22. — Robida Ivan, Ženska duša. S. N. št. 59—74. Možgani ženske. Ravnotam, št. 90. — Schreiner II., Analiza duševnega obzorja in dušeslovni proces učenja. Pop. št. 1—12. — Ušeničnik Aleš, Socialna odgovornost življenja. K. O. 97 —120. Ideali življenja. Ravnotam, 193 a — 205 a.
VII.	Vzgojeslovje.
Berilo in slovnica za dragi razred štirirazrednih in petrazrednih ljudskih šol. Sestavila A. Razinger in A. Žumer, ljudska učitelja. Peti predelani natis. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1902. 8°. 95 str.
Berilo. Tretje — za Štirirazredne in večrazredne občne ljudske šole. Sestavila M. Josin in E. G an gl, učitelja v Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1902. 8U. VII+231 str.
Čitanka za obče ljudske šole. (Izdaja v štirih delih.) II. del. (Za drugo in tretje šolsko leto štiri in večrazrednih ljudskih šol.) Sestavila Henrik Schreiner in Fr. Hub a d. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. (Tiskal Karel Gorišek.) 1902. 8". 184 str. C. 90 v.
Ilešič Fran. O pouku slovenskega jezika. Njega dosedanje smeri in bodoča naloga. Spisal dr. — —, c. kr. profesor. Na svetlo dala „Slovenska Šolska Matica" v Ljubljani. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. 1902. 8n. VIII + 120 str. (Pop. 139-145.
dr. Jos. Tominšek; p. St. Skrabec na platnicah „Cvetja" XX. št. 1—4; L. Z. 425, 499. R. Perušek; SI. U. 177—181. dr. Jož. Debevec; D. S. 309. dr. E. Lampe.)
Katekizem. Mali — ali krščanski nauk. (Izvirnik potrdili vsi avstrijski škofje, zbrani na Dunaju dne 9. aprila 1894.) V Ljubljani. Založilo knezoškofijstvo ljubljansko. Tiskala Katoliška tiskarna. 1902. 8°. 68 str. C. 30 v.
Katekizem. Veliki — ali krščanski nauk ... V Ljubljani. 1902. 8°. 224 str. C. 80 v.
Knjižnica. Realna —. Zbirka učne snovi za pouk v realijah na ljudskih šolah. Pomožne knjige za ljudsko - šolske učitelje.
N
Urejuje Viktor Bežek, c. kr. učiteljiški profesor. Izdala „Slovenska Šolska Matica" v Ljubljani. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. 1902. 8°. — Prvi del. (Prvi snopič:) Zgodovinska učna snov za ljudske šole. Sestavil Josip Apih, c. kr. učiteljiški profesor. 96 str. (U. T. št. 26. L. z. 573. dr. Josip Tominšek.)
Lavtar Luka. Računska vadbenica za obrtno-nadaljevalne šole. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. Natisnil Karel Gorišek, 1902. 8°. 152 str. C. vez. 110 K.
Letopis. Pedagoški — 1901. Uredila H. Schreiner in V. Bežek. Na svetlo daje „Slovenska Šolska Matica" v Ljubljani. Natisnila Katol. tiskarna. 1902. 8°. (VIII) + 118 str.
(D. S. 630. Dr. E. L.) Vsebina: I. Pedagoško slovstvo: a) H. Schreiner, Zgodovina pedagogike, obča pedagogika in pomožne vede. b) Dr. Jos. Tominšek, Latinščina, c) J. Koprivnik, Prirodopis. č) Fr. Hauptmann , Prirodoslovje. d) Jož. Sehmoranzer, Risanje, e) P. pl. Renzen-berg, Ženska ročna dela. — II. J. D i m n i k, Teme in teze pedagoških poročil o priliki uradnih učiteljskih skupščin. —• III. Fr. Gabršček, Poročilo o društvenem delovanju. — IV. Imenik društvenikov.
Navodilo k I. zvezku „Računice za obče ljudske šole, sestavil A. Črnivec". Priredili A. Črnivec, dr. Fr. Ilešič in J. Janezi č. V Ljubljani. Založila „Slovenska Šolska Matica". Tisk Katol. tiskarne. 1902. 8°. 69 str.
Navodilo k II. delu čitank za obče ljudske šole. (Izdaja v štirih delih ; sestavila H. S c h r e i n e r in Fr. H u b a d.) Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. Tiskal Karel Gorišek. 1902. 8". 22 str. C. 40 v.
Računica. Kubična —•. Kubikations-Biicblein. V Ljubljani. Založil A. Türk. Tiskala Katol. tiskarna. (1902.) 8°. 48 strani. (Slov. in nem. besedilo.)
Računica za obče ljudske šole. Zvezek I. Števila 1—20. Sestavil A. Črnivec. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. Natisnil K. Gorišek. 1902. 8°. 51 str. C. 30 v. (U. T. št. 28.)
Računica za obče ljudske šole. Zvezek II. Števila 1—100. Sestavil A. Črnivec . . . 1902. 8°. 76 str. C 40 v.
Računica za obče ljudske šole. Izdaja v treh delih. Tretja stopnja. Spisal dr. Fr. vitez Močnik. (Tiskana brez premene kakor 1. 1900.) Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. Natisnil Karel Gorišek. 1902. 8°. 135 str.
Renzenberg Pavla pl. Ženska ročna dela za pouk na ženskih učiteljiščih. (Pomožna knjiga za učiteljice.) Sestavila--,
c. kr. učiteljica na ljubljanskem učiteljišču. II. del: Pletenje. Z 72 nariski. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Klein-mayr & Fed. Bamberg. 1902. v. 8°. VII+ 245 str. C. 3 K..
Senekovič Andrej. Fizika za nižje gimnazijske razrede. Spisal
--, c. kr. gimn. ravnatelj. Drugi predelani natisk. V berilo
je vtisnjenih 190 slik. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1902. 8°. VI+232 str
Slikev. Učne — k ljudskošolskim berilom. Izdaja „Slovenska Šolska Matica". Prvi del: Učne slike k berilom v Začetnici in Abecednikih. Uredila H. Schreiner in V. Bežek. V Ljubljani. Natisnili J. Blasnika nasledniki. 1902. 8°. 152 str.
Tominšek Jos. Grščina ob prehodu v 20. stoletje. (Ponatis iz „Pedagoškega Letopisa". II. zv. 1902.) C. 50 v.
Zgodbe. Svete — za male otroke. Sostavil Ant. Kržič. Tretji natis. V Ljubljani. Založilo „Katol. društvo detoljubov". Tisek Katol. tiskarne. 1902. m. 8°. 47 str. C. 16 v.
Teoretsko-vzgojeslovne članke so prinašali: Popotnik, Slov. učitelj, Učiteljski Tovariš, Slovenka.
VIII. Jezikoslovje. Slovstvena zgodovina.
Chresthomathie. Slavische — mit Glossaren. Von dr. E. Berne k e r, a. o. Professor an der deutschen Universität Prag. Strassburg. Verlag von Karl J. Trübner. 1902. velika 8". IX-(-484 Str. (Slovenski del s slovaijem na str. 261—294.)
Starejši slovenski teksti: Gasilna postava iz leta 1785. Priobčil A. C. Achtschin. Gasilec št. 1, 3. — Slovenska propoved iz leta 1755. Priobčil Iv. Vrhovnik. Zg. Dan. št. 45. = Knj. C. M. XIV. 64—68.
Bežek Viktor. Zaščitnikoma Levčevega pravopisa vnovič v prevdarek. Ponätisk iz „Popotnika", oziroma iz „Ljubljanskega Zvona". V Celju. Tisk Drag. Hribarja. 1902. v. 8". 15 Str. (D. S. XVI. 306—309. Dr. E. Lampe.)
Ilesič Fr., Še enkrat „1". Pop. 49—51. — P. St. Škrabec: Ocena 8. izdaje Sket-Janežičeve slov. slovnice na ovitkih „Cvetja". XIX. št. 1—10.
Žunkovič Martin. Die Ortsnamen des oberen Pettauer Feldes.
Ethymologisch-culturhistorische Studie. Commissions-Verlag - von Wilhelm Blanke. Marburg (1902). 8°. (IV) f 102 str.
(D. S. 376—378.)
Šanda Dragan, Slovar Blovenskih krajevnih imen. D. S. 609—613.
Bohinjec Peter, Semeniška slovenska knjižnica. Zb. S. M. 123—127. F e konj a Andrej, Slovenščina v semeniščih. D. S. št. 7—8. — Dr. Franc Ilešič, O izvirnosti naše starejše mladinske književnosti. Pop. 378—380. — Plavi ca, Kirdžali! Nov. št. 30. — Dr. Pavel Turner, Beseda o naši „moderni1'. Pop. 262 — 267. — Steska Viktor: Duhovnabrainba v štajerskem narečju. Izv. M. K. XII. 94. — Prevod Bellarminovega katekizma. Eavnotam, 95. — Vrhovnik Ivan, Tomaž Kempčan v slovenski obleki. Zg. Dan. št. 21—43 = Knj. C. M. XIV. 51-63. — Zupanič Niko, Jugoslovanska romantika. L. Z. 832—839.
Življenjepisi in nekrologi. a) Slovenski pisatelji.
Bartel Srečko. Pred koncertom v proslavo njegovega 251etnega delovanja. Ed. št. 61.
Basar Jernej. Vrhovnik Iv., J. B., slovenski govornik in pisatelj. Zg. Dan št. 25 = Knj. C. M. 1—15.
Benkovič Josip. K nam in mimo nas. f Jos. Benkoviču v spomin posvečuje Komenčan. Domoljub st. 1.
Bleiweis Janez. Prijatelj Iv., Bleiweis — izdajatelj Prešernove zapuščine. L. Z. 543, 704.
Čandik Janez, t 1624. Spisal Viktor Steska. Izv. M. Kr. 1—12.
Dečko Ivan. Ormoški spomini 151—154.
Dolinar Ivan. Ed. št. 71.
Flegerič Božidar. Ormoški spomini 132.
Hasl Josip. Vrhovnik Iv., Zg. Dan. št. 27—33 = Knj. C. M. 16—38.
Herg Lavrencij. Ormoški sp. 130. (B. Flegerič.) — Slekovee Mat., Kapela žalostne Matere božje v Središču.
Holz Vatroslav. Po dvajsetih letih. S. N. št 224. („Prostoslav Kretanov".)
f Hrovat Ladislav, O. L. Z. 358; D. S. 317; Zvonček 230; Slov. št. 85, 89; Slovan I. 70.
Ipavec Gustav. Ilustr. nar. koledar. XIV. 54.
f Jesenko Dragotin (Doksov.) l. z. 143. — U. t. 54—56. e. Gangi. Zvonček 67 (s sliko.) Lad. Ogorek. — Slovan I. 70. (s sliko.)
Kočevar Štefan, Orm. spom. 100—102. (B. Flegerič.)
f Kragelj Andrej. L. z. 71.
t Kremžar Alojzij. Slov. št. 210.
Kulavic Jan. Nep. Slov. št. 128.
Lampe Frančišek, iiustr. nar. kol. (s sliko.)
Marn Josip. Plantaris Jos., V spomin f kanoniku prof. J. M. Zg. Dan. št. 28, 29.
Meško Fran Ks. Ormoški sporn. 163—166.
Meško Jakob. Ormoški sporn. 108—110. (B. Flegerie.)
f Missia Jakob, kardinal. Dol. Novice št. 9—11. — D. S. 251—252. — Ušeničnik Aleš, Kard. M. in katoliška renesansa med Slovenci. K. O. 141—170, 188; Domoljub št. 7—10 (dr. M. Opeka); S. U. 125; Zg. Dan. št. 15; Slov. št. 68; Gorenjec št. 13; Ed. št. 68, 76 (Fr. P o d go rn ik.) Soča št. 37.
Modrinjak Štefan. Orm. spom. 95—lOO. (B. Flegerie.) f Nabergoj Ivan. Ed. št. 205, 208; Soča št. 99. Nedeljko Fran. Orm. spom. 155—158.
f Nolli Josip. L. Z. 143; Gorenjec št. 3; Slovan I. 70 (s sliko.); S. N. št. 9.
Oblak Vatroslav. Ein Beitrag zur Geschickte der neuesten Slavistik. Von Dr. M. Murko. Wien. Holder. 1902. v. 8°. 62 str. (L. Z. 208. dr. Franc Ilešič.) — Dr. Jos. Tominšek, Dr. V. O. v prijateljevih životopisih. in drugod. Pop. 86-91.
Pajkova Pavlina. Milan Pajk, Ob obletnici pisateljičine smrti. D. S. 331, 394. — Koledar družbe sv. Moh. 13—14. (Jos. Koz man.)
Parapat Ivan. Vrhovnik Iv. v Zg. Dan. št. 49.
f Pavlica Josip, dr. IC. O. VI. 269 a (Aleš Ušeničnik); D. S. 754—756; S. U. 309; Slovan I. 71 (s sliko.)
Prešeren France. Prešeren v šolali: D. S. 316. (Dr. E. Lampe.); L. Z. 630—634. (L. Pintar.) — Ilešič Fr., Opombe k Prešernovi literaturi v Glaserjevi zgodovini slovenskega slovstva. Pop. 179. Ocena Štrekljeve študije: „Prešeren in narodna pesem" Pop. 146—153. (Dr. Fr. Ilešič.); Grošelj Pavel, Prešeren in Petrarka. Zb. S. M. 23—61. — Pintar L., Književne drobtinice. Zb. S. M. 147—173. — Jaričevskij Silv., Fr. Prešeren, največji slov. pesnik. Peremišlj. (Girnn. program.) Prim. L. Z. 785. (A. Aškerc.)
Primic Janez Nep. L. Pintar, Iz pozabljenih rokopisov. Zb. S. M. 332. Raič Božidar. Ormoški spomini 110—128. (S slikama.) Rakuša Fran. Orm. spom. 159—161.
Redeskini Maksimilijan. Vrhovnik Iv., Zg. Dan. št. 33, 35, 37 = Knj. C. M. XIV. 39—50
Robič Simon, Zg. Dan. št. 50. (Iv. Vrhovnik.)
f Serajnik Lovro. Mir št. 27; Kol. Moh. 65—67. (Jos. Rozman.); Slov. 147; Slovan I. 69 (s sliko.)
Simonič Franc. Orm. sporn. 136. (B. Flegerič.)
Skuhala Ivan Orm. sporn. 134—136.
Slomšek Ant. Martin. Dr. Fr. Ilešič, O izvirnosti Slomšekovih mladinskih spisov. Pop. 107-112. — Pojasnilo o Slomšekovem životopisu. Pop. 19. * (Dr. Fr. Ilešič.)
Stefan Josip, dr. Odlomki iz njegovega dnevnika s skico njegovega življenja in znanstvenega delovanja. Sestavil Ivan Šubic. Zb. S. M. 62-85.
Stritar Josip. Odlikovani slovenski pesnik. Spisal Lad. Ogorek. Zvonček 22—23 (s sliko.)
Škrabec Stanislav, o. D. S. 77-82. (P. S. z.)
Tomšič Ljudevit. V spomin Lj. Tomšiču, spisal Janko Barle. Zvonček 127—129.
Trstenjak Anton. Ormoški spom. 141—151. Trstenjak Davorin. Ravnotam, 138—141. (B. Flegerič.)
Vega Jarij, baron. Gorenjec št. 40. — Ob stoletnici njegove smrti. U. T. 29. Kako je umrl baron J. V.? D- S. 636—638. — Hauptmann Fr., O pokolenju J. bar. Vege. Izv. M. Kr. 37—48.
Vodnik Valentin. Fr. Vidic, V. V., der erste slovenische Dichter. Arch. f. slav. Philologie XXIII. 386—461, XXIV. 74—103. (L. Z. 65, dr. Josip Tominšek. — D. S. 56.) — Dr. Fr. Ilešič, K Vodnikovemu življenjepisu: Ilirija oživljena. Italijanska čestitka Vodniku. L. Z. 708—710.
Vrabl Rudolf. Ormoški spom. 166—169.
t Vrhovec Ivan. L. Z. 717. (A. Aškerc); D. S. 636; S. N. št. 216; Zvonček 215; Slovan I. 70 (s sliko.)
b) Neslovenski pisatelji.
Martic Grrga fra. Pesnik fra Grga Martič. Spisal Veljko O brad o v (prevel A. Trstenjak ) L. Z. št. 2—5.
Tommaseo Nikola. Stoletnica rojstva: L. Z. 791. (A.Aškerc.) Slov. št. 252. Vraz Stanko. Ormoški spom. 102—108 s slikama. (B. Flegerič.)
Vazov Ivan, bolgarski pesnik. Po dr. A. Teodorovu priredil prof. A. B e-zenšek. L. Z. št. 9—11.
Bfezina Otokar. Mističen cvet s češkega Parnasa. Drugi članek. K. 0.31—49. (Fr. Ks. G ri vec.)
Čeh Svatopluk. Vobornik Jan (prevel Zavadil.) L. Z. 325, 376. Dvorak Antonin, dr. Spisal Fr. Gr bič. L. Z. 557—565. Holub Emil, dr. Nov. št. 47.
Kollar Jan. „Slavy dcera". K petdesetletnici smrti J. K., spisal Fr. K(ovači č.) D. S. 555-556.
Šercl Vinko, dr. Slovanski glotolog. Slovenka 283—285. (K. Glaser.)
Vrchlieky Jaroslav. Napisal Jan Vobornik. L. Z. 587, 661.
Anczycz. Iz zgodovine narodne poljske dramatike: Delovanje Anczycza. Spisal Jan Fr. Magiera (prevedel P. M. Podravski.) L. Z. 635 — 638.
Konopnicka Marya. L. Z. 34—44. (Iv. Prijatelj.) — D. S. 765-766 (s sliko.) — Slovenka 323; S. N. 279.
Gogol j Nik. Vasiljevič. Dva portreta. Opisal Ivan Prijatelj. L. Z. 347— 353. — Gogoljeva duša. K. O. 178—185. (Fr. G r i v ec.) — S. N. št. 236. (C. Golar); D. S. 254—255.
Haruzin Aleksej N. Ed. št. 122; s. N. št. lei.
Korolenko Vlad. Galaktionovič. Literarna slika, spisal Fr. Ks. Grivec. D. S. 492—495.
Kupčanko Gregorij Iv. s. N. št. 115. (P. Mikiavec.)
Rjepin I. E. L. Z. 840—846. (P. Žmitek.)
Tolstoj Lev Nikolajevič. Petdesetletnica pisateljevanja grofa Tolstega. D. S. 614-617. (Dr. E.Lampe.) — S. N. št. 266.
f Uspenskij Gljeb I. L. Z. 360; D. S. 446.
Zaleski Bogdan, d. s. 767.
Hauptmann Gerhart. D. S. 446; Nova pota 73—100. (Drag. Koderman.)
Hugo Viktor. Ob stoletnici njegovega rojstva. L. Z. 294—297. (Fr. Svetič.) D. S. 269—273. (Andr. K al an.)
f Zola Emil. L. Z. 753—758 (Fr. Svetič.) — K. O. 271 a. — D.S. 703; S. N. št. 225; Slovan I. 72; Slovenka 322; Slov. št. 224.
Kälidäsa. Indski dramatik. Spisal dr. K. Glaser. L. Z. št. 9—11.
IX. Zgodovina. Zemljepisje.
Dimnik Jakob. Avstrijski junaki. Po raznih virih priredil--,
učitelj v Ljubljani. S 17 podobami. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1902. v. 8". VI+117 str. C. vez 1-80 K. (D. S. U5. V. Steska.)
Karlin Andrej. Spominska knjižica. Ob petindvajsetletnici Ceci-
lijinega društva v Ljubljani, sestavil dr.--, društveni
tajnik. V Ljubljani. Založilo Cecilijino društvo. Tisk Zadružne tiskarne. 1902. 8°. 93 str. (Duh. pastir 745; D. S. 758.)
Kos Franc. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku.
Zbral dr.--, c. kr. profesor. Prva knjiga (1. 501—800.)
Založila in izdala „Leonovä družba" v Ljubljani. Tiskala Katol. tiskarna. 1902. (Na ovitku 1903.) m. 4°. LXXX+416 strani. C. 8 K.
Orožen Fr. Vojvodina Kranjska. Zgodovinski opis (34 podob.) Spisal---, profesor na c. kr. učiteljišču v Ljubljani. Izdala „Slovenska Matica". Natisnila J. Blasnikova tiskarna. 1902. 8°. (VIII)+ 211+VII str. (Slovenska zemlja IV. del.) D. S. XVI. 373. (V. S t es k a.) — L. Z. XXIII. 633. — Slovan I. 230.
(Slekovec Matej.) Kapela žalostne Matere božje v Središču in njen častni venec. Spomenica na zlato mašo dveh srediških rojakov leta 1902. Maribor. Lastna založba. Tisk tiskarne sv. Cirila. 1902. 8°. (VI) + 136 str. + 3 slike. (D. s. xvi. 116; Voditelj 504.)
Spomenica ob dvestoletnici uršulinskega samostana v Ljubljani Samozaložba. Tisk Katol. tiskarne. 1902. 8°. 92 str. (D. S. 310. — Duh. past. 376. — K. O. 192. — Slov. št. 87, 88, 92. — SI. U. 152. — Voditelj 371.)
Spomini. Ormoški —. Ob petindvajsetletnici ormoške posojilnice in ob tridesetletnici svojega beležništva v Ormožu izdal dr. Ivan G er š a k. Ljubljana. Založila Ormoška posojilnica. Tiskala Katol. tiskarna. 1902. 8°. 185 str. s slikami. (D. S. XVI. 115. — L. Z. XXIII. 120. dr. J. Tominšek. — Slovan I. 62.)
Zbornik. Vseučiliški —. Sestavila Janko Polec in Bogumil Senekovič. V Ljubljani. Založil L. Schwentner. (Natisnil A. Slatnar v Kamniku.) 1892. v. 8°. 436 strani. (D. S. 373. dr. E. Lampe. — L. Z. 425. — Slovenka 179. — S. N. št. 124.
K. Šega.)
Haardtov zemljepisni atlas za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom. Priredil prof. Orožen. Drugo izdanje s 14 zemljevidi. Dunaj. Založil Holzel. 1902. L. Z. 783. A. Aškerc. — Odgovor Fr. A. Orožna. U. T. št. 35.)
Gruden Jož. Akvilejska cerkev med Slovenci v dobi njihovega pokršče-vanja D. S. št. 1—5. Vzgoja in izobrazba duhovščine na Slovenskem v sred. veku. K. O. 237 a-246 a. — J. P. Stoletje pred reformacijo. K. O. 49—62. — Ben-koviö Jos. Slovenski reformatorji. Voditelj. 290-313, 399—436. — V. A. Schmidt: Evangelij v Vipavi in okoli Vipave. Zgodovinska črtica. (Iz nemškega rokopisa poslov. J. Kavčič.) Soča. 1902. št. 36—127. v presledkih. — Koblar A.: O jezuitskem kolegiju in cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Izv. M. Kr. 48. Francoska vlada in cerkvene zadeve v Iliriji. Eavnotam. 135—136.
Cehi v Kranju. 181 —184. — Kos Fr., Iz arhiva grofa Attemsa v Podgori. Izv.M.Kr. 3—6. Kovačič Al., Salezijanski zavod pri Ljubljani. SI. U.281—283.
—	Nova k Jož. Šola na Brezovici. SI. U. 72—74. — Opeka M., Petdesetletnica c. kr. višje realke v Ljubljani. D. S. 698. (prim. SI. U. 304.) — Steska V.: Šolstvo na Kranjskem pred 1. 1500. SI. U. št. 7 — 8. Šolstvo na Kranjskem v protestantski dobi. Ravnotam, 129—134. Jezuitska šola v Ljubljani. (1597 —1773.) Ravnotam št. 10 —11. Najstarejše dekliške šole na Kranjskem. Eavnotam št. 14—15. „Academia Philo-IIarmonieorum" v Ljubljani. D. S. 234 — 237. — Filharmoniška družba v Ljubljani pa slovenski narod. L. Z. 482—489. Radics P., pl., Licejsko poslopje v Ljubljani. L. Z. 695—699.
—	Pokorn Fr., 0 jurisdikciji nad cerkvijo Matere božje na blejskem gradu in nad ondotno proštijo. Izv. M. K. 85—92. — SlekovecM., Duhovniki rojeni v kranjski župniji. Izv. M. K. 12—37. — Vrhovnik Iv., Nekdanje procesije presv. Rešnjega Telesa pri ljubljanski stolici. Zg. Dan. št. 21, 22. Steklasa Iv.: Franc Karol Tuijaški. Zb. S. M. 86 — 111. Josip grof Jelačič (1801—1859.) D. S. 525—532. — Marjan: Nekoliko črtic o lužiških Srbih. Gorenjec, št. 37—44. — L., Devica Orleanska. Zgodovinska črtica. S. N. št. 12, 13. Kraje- in potopisi. Bežek V., S potovanja v Jeno. L. Z. 517—526.
—	Damov. Na deželi med Slovenci. S. N. št. 162—178. — Ehrlich, Na potu v sveto deželo. Mir, št. 12, 17. — Fr. P. 0., Iz Kranjske v sveto deželo. Dol. Nov. št. 16—18. — Govekar Fr., Po gorenji Italiji. Spomini s pota. S. N. št. 189—218. — Kadunc Antonija, Na slovanskem jugu. S. N. št. 31, 33. — Knific Iv., Od Save do Bospora. D. S. št. 1—10. — (Isti.) Spomini na sv. deželo. Slov. št. 127 sled. — Kokalj A., Kraljeviča. S. N. št. 171, 172. Kovač Ves. o., Moje potovanje na Kitajsko. Slov. št. 106, 212 — 265. — Križaj e v J., Iz Gradeža. Slov. št. 190—192. — Kušej Rado, Po najlepših mestih gorenje Italije. Kol. družbe sv. Moh. 45—62. — Lubič J., Po Hrvaški Švici in okolici na kolesu. PI. V. št. 1 — 8. — Meško Ks., Pod južnim solncem. D. S. št. 11—12. — Miklavčič Iv., Lurška Mati božja, Potovanje tje, bivanje v Lurdu ter hoja nazaj. Zg. Dan. št. 41—48. — Mlakar Iv., S cepinom in vrvjo. PI. V. št. 1—12. — Nepokoj Iv., Nov izlet na Gorenjsko. PI. V. št. 5. — Orožen Fr., Sveti Kum. Kol. družbe sv. Moh. 41—44. — P. R., Marija Nazaret. D. S. 497. — Roječ Fr., Bled. Zvonček, št. 9—10. — Seme c Gv., Po Rusiji. S. N. št. 96-100, 135, 136. Po Črnem morju. S. N. št. 243. Po Krimu. S. N. št. 248-249. V Odeso in Kijev. S. N. št. 263. Na rusko-avstrijski meji. S. N. št. 268. — Stiasny Lj., Na Vezuv. PI. V. št. 9—10.
—	Tominšek Fr., Eden dan v Grintovcih. PI. V. št. 1—6. — Iz Tržiča čez javorniško sedlo na Grintovec. Slov. št. 223—227. — Zmavc I., Razgled pri sv. Pongracu na Radovini. PI. V. 104—107. — Izlet v Benetke. U. T. št. 26. — V Benetke. Gorenjec, št. 38—41. — Jarc A., Vulkanski izbruhi na Malih Antilih. Slov. št. 266, 267. — Korošec Jos., Čarodejna znamenja, vraže in pripovedke o „Triglavskem pogorju". PI. V. 192 -194. — Pirnat M., Slovenska pesem idrijskih rudarjev. Izvestje mestne nižje realke v Idriji. 19 —34. — Trstenjak A., Med „razbojniki". SI. N. št. 117. — Valjavec Z., Slovenci v Ameriki. L. Z. 51—53, 101—113.
X. Prirodoznanstvo. Matematika.
Leutemann H. Zoologijski atlant. Sestavil--. Slovenski
mladini razložil A.Pavlin. 24 tabel z 255 kolor. slikami. V Ljubljani. Založil L. Schwentner. 1902. 8°. 57 str. besedila.
Živali. Naše domače —. Kolorirane slike iz domačega živalstva brez besedila. V Ljubljani. Založil L. Schwentner. 1902.
Prim. „Vzgojeslovje" (VII): Senekovič A., Fizika. Računica. Kubična računica, Lavtar L., Računska vadbenica.
XI. Tehnika. Trgovina. Obrt.
Članke so prinašali: D. S., Narodni Gospodar, Ng. V., Slov. List, Novice.
XII. Kmetijstvo. Knjige za prosti narod.
Baran Jožef. Vrboreja. Praktičen pouk, kako gojiti pletarsko
vrbo in kako uporabljati protje. Spisal--, delovodja na
c. kr. umetno-obrtni strokovni šoli. V Ljubljani. Založil deželni odbor kranjski. Tisk Narodne tiskarne. 1902. v. 8°. 20 strani.
Bisernica. Mladinina —. (Ponatis iz „Zg. Dan.") V Ljubljani. Založil Tomo Zupan. Tisk J. Blasnika nasl. 1902. m. 8". 136 strani.
Knjižica. Mala sanjska — in sanje v podobah. Sestavljena po najboljših starih arabskih in egiptovskih virih. Založil in prodaja Anton Türk v Ljubljani. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. 1902. m. 8°. 80 str.
Koledar. Ilustrovani narodni — za 1. 1903. (Let. XIV.) Uredil in izdal Dragotin Hribar v Celju. 1902. 8". 123 str.
Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1903. Izdala in založila „Družba sv. Mohorja v Celovcu", m. 4°. 80+144 str.
Koledar katol. tiskovnega društva v Ljubljani za leto 1903. Namenjen zlasti slovenski duhovščini. Petnajsti letnik. V Ljubljani. Izdalo in založilo „Katol. tiskovno društvo." Natisnila Katol. tiskarna. 1902. 8°. 158 str. + naznanila.
Koledar. Slovensko-amerikanski — za navadno leto 1903. Izdalo in založilo uredništvo „Glas Naroda". IX. let. New York. 1902. 4°. 79 str. + naznanila.
Pavliha. Nemški — v slovenski obleki. Knjižica polna smešnih povesti za kratek čas. Prevod iz nemščine. Založil in prodaja Janez Giontini v Ljubljani. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. 1902. 8°. 88 str.
Pire Gustav. Kmetijske razmere na Kranjskem. Spisal--,
ravnatelj c. kr. kmetijske družbe kranjske. Ljubljana. Samozaložba. Tisk J. Blasnika naslednikov. 1902. 8°. (iV) + 64 str.
(S. N. št. 243 — 246.)
Pleiweis Magdalena. Slovenska kuharica, ali navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila. Spisala in na svitlo dala
— —, Peti pomnoženi natis. V Ljubljani. Založila „Katol. bukvama". Tisk „Katol. tiskarne". 1902. 8°. VIII + 400 str.
Pratika. Družinska — za navadno leto 1903. V Ljubljani. Samozaložba. Tisek „Katol. tiskarne". 1902. 16°. 95 str. + naznanila.
Pratika. Slovenska — za katoliško ljudstvo. Navadno leto 1903, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bambergova tiskarna. 16". 97. str. + naznanila.
Pratika. Stoletna — dvajsetega stoletja. Poleg raznih pripomočkov za Slovence priredil B. Brezimenovič. V Ljubljani. Založil J. Giontini v Ljubljani. (Natisnil A. Slatnar v Kamniku.) 1902. 8°. 179 str.
Pratika. Velika — za navadno leto 1903, ki ima 365 dni. Na svetlo dala c. kr. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blasnikovi nasledniki. 1902. 16°. 66 str. + naznanila.
Preračun anje funtov na kilograme od 1—1000 kilogramov. Založil Pavel Bizjak, knjigovez v Kranju. Tiskal Iv. Pr. Lam-pret. 1902. 16u. 16. str.
Radecki. Feldmaršal grof—. Sestavil Fr. N(edeljko.) V Ljubljani. Založil J. Giontini. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. 1902. m. 8°. 80 str.
Rihar Luitgarda m. Vrla gospodinja. Ponatis iz letnih poročil uršulinskih šol v Ljubljani 1. 1897/8-1901/2. V Ljubljani. Založil uršulinski samostan. Tisk Zadružne tiskarne. 1902. v. 8°. 82 str. C. 60 V. (S. U. 256 - D. S. 565.)
Rohrman Viljem. Poljedelstvo. Slovenskim gospodarjem v pouk
spisal--, strokovni učitelj na kranjski kmetijski šoli na
Grmu. (II. del. Posebno poljedelstvo.) Izdala in založila Družba sv Mohorja v Celovcu. 1902. 8°. 158 +(II.) str.
Štupar Frančišek. Apno v kmetijstvu. Spisal--, tajniški
pristav c. kr. kmetijske družbe kranjske. 11 podob. Ljubljana. Založila c. kr. kmetijska družba kranjska. Natisnila tiskarna J. Blasnika naslednikov. 1902. 8°. (IV.)+56 str. („Kmetijska knjižnica" II. zvezek.)
Članke iz kmetijstva so prinašali: Kmetovalec, Gospodarski glasnik, Narodni "Gospodar, Novice, Slov. Čebelar, Dolenjske Novice.
XIII. Leposlovje.
Cankar Ivan. Erotika. Nova izdaja. V Ljubljani. Založil L. Schwentner. (Tiskal A. Slatnar v Kamniku.) 1902. 8°. 103 Str. C. 2 K., eleg. vez. 3-20 K. (S. N. št. 185. Ivo Šorli — D. S. 499.
Cankar Ivan. Kralj na Betajnovi. Drama v treh dejanjih. Ljubljana. Založil L. Schwentner. (Tisk „Narodne tiskarne".) 1902. 8". 87. 8tr. C. 2 K. (L. Z. 496 — 498. dr. Fr. Zbašnik -D. S. 440—442. Dr. E. Lampe — S. N. št. 147, 148.)
Draveljski. Ivan Resnicoljub, ali žrtev očetovih pregreh. Povest iz srednjega veka. Za slovensko ljudstvo priredil —. V Kranju. Založil P. Bizjak, knjigovez. Tiskal Iv. Pr. Lampret. 1902. 16°. 64 strani.
Finžgar Fr. S. Divji lovec. Narodni igrokaz s petjem v štirih dejanjih. V Ljubljani. Založilo upravništvo „Dom in sveta". Tiskala Katol. tiskarna. 1902. m. 8°. 87+(II.) str. C. 1 K
40 V. (D. S. 225; L. Z. 282; S. N. št. 61. Jos. C. Oblak; Slovenka 317-320. Dr. J. Merhar.)
Gangl Engelbert. Veliki trgovec. Povest. Slovenskih Večernic 54. zvezek. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1902. 8°. 224 Str. (L. Z. 783; D. S. 689-690. dr. E. Lampe; Slovan I. 26-27.)
Gregorčič Simon. Poezije III. V Ljubljani. Založil Josip Gorup. Natisnila „Narodna tiskarna". 1902. 8°. (VIII) +176 strani.
(D. S. 372, 436. dr. M. Opeka; K. O. 287; -Slovenka 275. dr. J. Merhar; Dom. št. 81. Nataša; S. N. št. 129—131. A. Sever.)
Grofica-beračica, ali usodni doživljaji grofovske hčere. Roman iz življenja. V Ljubljani. Oton Fischer, oddelek za kolpor-tažo. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. 1902. v. 8°. 2400 str.
Jurčič Josip. Zbrani spisi. Uredil Fr. Leveč. I. zvezek. Deseti brat. Drugi natisk. V Ljubljani. Natisnila in založila „Narodna tiskarna". 1902. 8°. 305 str.
Kersnik Janko. Zbrani spisi. Uredil dr. Vladimir Leveč. Zvezek II. Na Žerinjah. Lutrski ljudje. Testament. V Ljubljani. Založil L. Schwentner. Tisk „Narodne tiskarne". 1902. 8°. 153 + 162 str. C. ä 2-50 K. (D.S. 565.)
Marjetice. Nabrane nežni mladini. Uredil in založil Alojzij Merhar. V Ljubljani. Tiskala Katol. tiskarna. 1902. m. 8°. (VI)+134 Str. (SI. U. 88-90; D.S. 245. A Medved.)
Na novih potih. Almanah, izdala slovenska mladina. Založili izdavatelji. Dunaj. Tiskal R. Šeber v Postojni. 1902. 8°. 202+(III) str. (L. Z. 641 S. N. št. 157, 159. A. Sever.)
Murnik Rado. Navihanci. Okrogle povesti. V Ljubljani. Založil L. Schwentner. Tiskali J. Blasnikovi nasledniki. 1902. 8°. (IY) + 229 Str. C. 2-50 K. (L. Z. 572. A. Aškerc; D. S. 438-440-Fr. S. F inž gar; S. N. št. 137; Slovenka 179; Gorenjec št. 27.)
Nedeljko Fran. Narodne pripovedke za mladino. II. zvezek. V Ljubljani. Založil in izdal Janez Giontini. Natisnil Iv. Pr. Lämpret v Kranju. 1902. 16°. 80 str.
Prešeren Franz. Deutsche Gedichte. (Uredil L.Pintar.) Laibach. Druck und Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1901. (Na ovitku: 1902.) 8°. (VI) + 46 str. (L. z. 133. dr. Goj-mir Krek; D. S. 120—122. dr. E. Lampe.)
Prešernove poezije. Uredil A.Aškerc. V Ljubljani. Založil L. Schwentner. (Natisnil Iv. Pr. Lampret v Kranju.) 1902. 16". LVI. + 231 str. + slika. (L. Z. 852-854. A Aškerc; D.S. 561—565. dr. E. Lampe; Slovenka 250. dr. J. Tominšek.)
Sienkiewicz Henrik. Mali vitez. (Pan Volodijevski.) Zgodovinski roman. Po poljskem izvirniku poslovenil Podravski. I. zvezek. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1902. m. 8°. 256 str. (s podobami.)
Smrt Pravičnega. Pismo Poncij Pilatove žene prijateljici. Po francoskem prosto poslovenila f Lujiza Pesjakova. Ponatis iz velikotedenske „Zgodnje Danice" 1. 1902. Družbi sv. Cirila in Metoda v prid. Ljubljana. Natisnili J. Blasnikovi nasledniki. 1902. 8». 15 str. C. 20 v. .
Stritar Jožef. Zimski večeri. Knjiga za odrastlo mladino. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1902. 8n. 206 + (II) str. (L. Z. 782; D. S. 757; Slovani. 27. dr. Jos. Tominšek; Duh. pastir 746. Jos. Vole.)
Šmid Krištof. Spisi. Poslovenjeni mladini v zabavo in poduk. Novo mesto. Tisk in založba J. Krajec nasl. 1902. 8°.
IX.	zvezek: Hmeljevo cvetje. Marijina podoba. Poslovenil P. Florentin Hrovat. Drugi nespremenjeni natis. 102 str.
X.	zv.: Ludovik, mladi izseljenec. 73 str. C. ä 60 v.
Šmid Krištof. Roza Jelodvorska. Lepa povest za mladino. S 6 podobami v barvotisku. V Ljubljani. Založil L. Schwentner. Tiskala Narodna tiskarna. 1902. 16°. 87 str. C. vez. 2 K.
Tavčar Ivan. Povesti. V. zvezek. V Ljubljani. Založil pisatelj. Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1902. 8°. (IV) +
404 Str. Vsebina: Mrtva srca. 4000. (L.Z. XXIII. 55. dr. Fr. Zbašnik; D. S. XVI. 52—54. dr. E. Lampe.)
Tisoč in ena noč. Pravljice za mladino. S podobami v barvo-tisku. V Ljubljani. Založil L. Schwentner. Tisk Narodne tiskarne. 1902. m. 4° 97 str.
Leposlovje v časopisih in zbornikih. a) Izvirno.
Baloh Ivan. v SI. L.: Revež. Socijalna slika. št. 3. — Zadnja slovenska mati. št. 4. — Za kruhom, št. 5. — Nekaj o nekem županu, št. 7. — Brez dela št. 16. — Pesnik in kritika, št. 18. — Balada o gasilnem domu. št. 31.
Bartol Marica. Ana. Črtica. SI. N. št. 227.
Bekš Josip. Ljubezen in sovraštvo. Povest. Vrtec, št. 1—12.
Bohinjec Peter. Na neprijetnih mostnicah. Koledar družbe Moh. 19—36. — Nesreče pastirja Anžeta. Vrtec, št. 9—10.
Cankar Ivan. Domov. Slovenka, 68—69. — Judežev pozdrav. Ravnotam, 100—102. — Mater je zatajil. Zvonček 89—91. — Uboge rože! S. N. št. 219—220.
Danič Ivo. Naša Mimica. Zvonček, 209. — Obiski gospe Ivice. Ravnotam, 99. — Spomini na mladost. Ravnotam, 166—168. — Iz zadnjih tihih 3hi. Jesenske melodije. D. S. 626—628. — Slovo. Sličica. D. S. 365—369.
Dolinčan Fr. Dobrodelnost. Črtica. L. Z. 479—481. — Humaniteta. Črtica. L. Z. 547—556. — Na ulici. Slika. L. Z. 199—201. — Njegov god! Črtica. L. Z. 46 —49. —„Olga. Odlomek iz prijateljevega pisma. L. Z. 848—851. V žalni obleki. Črtica. L. Z. 690—695. — Za zabavo. Kulturna sličica. L. Z. 748—752.
Doljan F. J. V Slovenki: Anica. 285-290. — Inserat. Črtica. 131—142. Izvedenca. 273—275. — Morilka. 217—220. — Po tuji krivdi, št. 6, 7. Pravica. 291—293. Pogreb. Slika iz življenja koroških Slovencev. Zab. knj. S. M. XV. 1—36.
Finžgar F. 8. Njene citre romajo . . . Silhueta. D. S. 519—524. — „Smo * pa le mož!" Novela. D.S. št. 9—12. — Veliki dan. Silhueta. D. S. 242 —245.
Gangl Engelbert. Kako sem nosil „Alelujo". Zvonček. 75—78. — Med dobrimi znanci. L. Z. 273—276. — Moči molitve in trpljenja. Ilustr. nar. koledar XIV. letnik. — Naša Vilma se je izgubila. Zvonček, 155—158. Pesmi. Knj. ml. 25. 147—168.
Golar Cvetko. Anka potuje k vstajenju. Dom. št. 25. — Na Silvestrov večer. Ilustr. nar. koledar. XIV. letnik.
Gregore Pankracij. Brez volje . . . Zab. knj. S. M. XV. 37—77. Ivanov D. Krošnjar. Slika. Ed. št. 2—6.
Knaflič Josip. Marta Bogdanovič. S. N. št. 262 in Ed. št. 273, 274. — Jetnik Slov. št. 23, 24. — O starem gradu. E. št. 278.
Kostanjevec Josip. Noč. L. z. št. 1—12.
Kristan Etbin. Volja. Drama v štirih dejanjih. L. Z. št. 5—8.
Kveder Zofka. Božični večer. S. N. št. 295. — Doma. Črtica. L. Z. 403— 424. — Iz mirnega kraja. L. Z. 829—831. — Jaz sem bogata. L. Z. 206 — 207. Odpusti brat! Na novih potih. 166 168. Najlepše priznanje. Kavnotam, 176. — Onkraj moija. S. N. št. 1. — Pred Silvestrom. S. N. 295. _ Proti jutru. L. Z. 115. — Slika. L. Z. 723—726.
Lubič Juraj. Bal. Dom. št. 3. — Ljubezen — strup. S. N. št. 32. — Na slukinem spreletu. Dom. št. 23.
Medved Anton. Na odru življenja. Drama v štirih dejanjih. D. S. št. 1—4.
MeŠko Fr. Ks. Črtice: I. Ko so zvonovi plakali. II. Za deveto goro. III. Cilji našega hrepenenja. Zab. knj. S. M. XV. 81—195. — Mir božji. Črtica. D. S. 456. — Mladost. Ormoški spomini. 170 175. — Ob tihih večerih ... D. S. 14—17. — O človeku, ki se je vračal. Parabola. D. S. 139—147. — Stari Gašpar. Božična sličica. Koledar družbe sv. Mohora 15—18.
Miklavec Peter (Podravski.) Pod slamnato streho. Povest. Knj. ml. 26, 21—96.
Mum Josip. Penzijonist. Črtica. S. N. št. 192.
Mlimik Rado. Bucek pa električna. S. N. št. 176, 178. — Bucek v Afriki S. N. št. 193. — Bueek v hramu umetnosti. S. N. št. 222. — Bucek slika Buco. S. N. št. 228. — Bucin portret. S. N. št. 240. — Štrajk pri „Domačem petelinu". S. N. št. 128. — Fridolin Žolna na Gorenjskem. S. N. št. 186. — S pošto. S. N. št 21, 22. — V Narodnogospodarskem Vest-niku : Prvi poljub. 22—24. — Na medveda. 38—40. — Železna devica. 72—74 — Začetnik. 87—91. — Strahovi. 104—107. — Strigalica. 119 —122. — Angelček. 131—136. — Milijonar. 151 — 154. — Zanka. 184 —185.
Neubauer Franjo. Vstajenja čakajo. Odlomki iz spominov. Mir. št. 15—18. Pajkova Pavlina. Življenja križi. Povest. Koledar druž. Moh. 1 — 13.
Pangrae Juraj. Čopke ni! Povest. Knj. ml. 27. 281—309. — Dobri bratec. Zvonček 222—224. — Lisica starega Boštjana. Kavnotam, 198—204. — Prst v ustih. Ravnotam, 17, 41.
Pavletov F. S. Sneženi spomenik. Zimska idila. Vrtec. 8 — 10. — Zavoljo denarja. Črtica. Koledar druž. Moh. 37—40.
Perko Pavel. Tinačka. D. S. št. 1—2. — Žaba, Vrtec, 78—84.
Podgoričan. Agitator. Domoljub, št. 15—18. — Mož na strehi. Burka iz našega kraja. D. S. 202—207.
Podlimbarski. Tovariš Damjan. Povest. L. Z. 165—186, 247—270.
Prelesnik Matej. (Bogdan Vened) Nesrečno zlato! Povest. D. S. št. 1—12.
Prijatelj Ivan. Pot. na žago. Zvonček, 82—89.
Rakuša Fran. Ciguljka. Zgodovinska črtica iz 1. 1848. Knj ml. 26. 7—20.
Rape Andrej. Kadar spimo. Zvonček. 174—176. Kaj se je sanjalo moji babici? Ravnotam, 115. — Njegov ljubljenec. Ravnotam. 116. — Zapovej! Ravnotam, 3—6. Ukane Matjaževega Groge. Povest. Knj. ml. 27, 311—435.
Romanov Roman. Svetonočna romanca. D. S. 751—753.
Rubin J. E. Godec Kozma. Slika. SI. L. št. 8—15. — Na poslovnem večeru. Ravnotam, št. 17. — Slamnikar. Socijalna slika. Ravnotam št. 6. — Življenje. Pomladanska slika. D. S. 263—268.
Serafin Fr. Genialen človek. Črtica iz sodne dvorane. L. Z. 97—100. Sever Adam. Nevesta. Črtica. L. Z. 334—346.
Steržaj Fr. Ks. Akvareli. Slike iz narave in življenja. D. S. 718—721. — Ob vse bogastvo. Silhueta. D. S. 328—330. — Podlasica. Črtica. Vrtec, št. 6—7. — V sanjavem mraku. D. S. 622—623.
Stukelj Ivan. Hud „štrbunk". Povest. Knj. ml. 27—28. 353—379. Otroška ljubezen. Zvonček. 219—222.
Šorli Ivo. V L. Z.: Črtice: 1. Zadnja laž. 566. — 2. Prijatelji. 567. — 3. Mamica. 596—599. — 4. Samomorilec. 668. — 5. Pod mojim oknom. 669. — 6. Na vrhuncu slave. 732. — Slikar Maran. Črtica. Slovenka. 206—211,
Škrjanec Ivan. Njen ponos. Ilustr. nar. kol. XIV. let. — V nedeljo popoldne, Zvonček 79—81.
TrOŠt Ivo. Dobrota in hvaležnost. Povest. Knj. ml. 27—28. 7—245. — Maj-detova Cilka. Ed. št. 105. — Mirko in Štorklja. Zvonček. 119—120. — Na poti iz mlina. Ravnotam, 135. — Stric Mrak. Ravnotam, 114—116. To ga je zmodrilo. Ravnotam, 242. — V žepu — luknja. Ravnotam. 183—186. — Zašel. Črtica. Slovenka. 211—217.
Zdenčan Angelar. Majnikova kraljica. Dram. prizor. Vrtec. 85—93. — Jasni in temni dnevi. Ravnotam, št. 1—6. — Golgotski križ. Zgodovinska črtica. Ravnotam, št. 3—4.
Zupančič Oton. Iz beležnice Pavla Kuzme. L. Z. 814—820.
Žagar Anton (Tone iz Gošče.) Bodi pošten! Povest. Knj. ml. 27—28. 337-352.
b) Prevodi.
I.	Jugoslovani. Gavrilovič Mana8e. Prijazni urednik. Slov. št. 25.
Gjalski Šandor Ksaver. Ilirska romanca. Ed. st. 267—271. (poslovenil f Radi.) — Na rojstni zemlji. Ed. št. 296. (nadaljevanje v let. 1903.) Zakaj? Venec slov. pov. VII. 251—291. (Fr. M dri čin.)
Lazarevic [Lazar K. Prvikrat z očetom k zornici. Slov. št. 2—12. (nadalj. iz leta 1901., poslov. Darinko.) — Šolska ikona. Slovenka št. 2—12. (I. in Fr. Klemenčič.)
Šenoa Avgust. Vladimir. Ed. št. 7—103. (M. C—t—č.)
Tomid Jos. Evg. Melita. Povest iz naše dobe. Ed. št. 110—252. (Radi.)
VazOV Iv. Gorolomov. Portret. Venec slov. pov. VII. 91—167. — „Pre-kasno!" Črtica. L. Z. 123—128. (A.B.)
II.	Iz češ čine:
Anna Maria. Povest o gospici Roziki. S. N. št. 276, 277. Arbes J. Mišenjsko jabolčko. Minijaturna drama. Slov. št. 13—16. Baar J. Š. Ljubezen do bližnjega. Slov. št. 284, 285. (Fr. Štingl.) BeneS-Tfebizsky V. Črni kirasirji. Nov. št. 16-20. (Drag. Pribil.)
Čeh Svatopluk. Blaznik. L. Z. 55—65. (Zavadil.) — Nikotina. L. Z. 609-615. (Zavadil.)
Erben K. jar. Dolgin, širokin in bistrovidec. Slovanska basen. Nov. 39, 40.
Herites Frant. Rhododendron. Arabeska. S. N. št. 244—245.
Horica J. Na grobeh. Dom. št. 61.
JanČa Jan. v širokem svetu. Dom. št. 21. (Podravski.)
Jirasek Alois. O Daliboru Kozodejskem. S. N. št. 278.
Kosmäk Vaclav. Kakšno šibo je našel Jakob za hudo Teklo. Slov. št. 28 — 43. (f Fr. Marešič.)
Kräsnohorskä El. Grlice. Knj. ml. 25. 129—143. (Rad. Knaflič.) — Težka vest. Knj. ml. 26. 97—113. (Rad. Knaflič.)
Machar J. S. Magdalena. Slovenka, št. 1—12. (Ant. D er m o ta.)
\
Neruda J. Kam ž njim? Izza časa kolere. Nov. št. 26. — Maček. Nov. št. 51. Ali so angeli ženske? Nov. št. 52.
Preissovä Gabriela. Sneg. Slika s Korotana. Nov. št. 14, 15. (A. Dulan.) Rehäkovä A. Le domu! Nov. št. 1—3.
Rehäk-Kamenicky St. Naš sosed. Dom. št. 63, 65. (Miklavec.) — Pred sliko. SI. N. št. 91, 92.
III. Iz poljščine.
Jadwiga Tereza. Kratke povesti. Knj. ml. 25. 9—111. (Podravski.)
Konopnicka Marya. (prim. Iv. Prijatelj, L. Z. 34— 44.) Dim. S. N. št. 75, 76.
Kosiakiewicz Vincenc. Majnikova pobožnost. Dom. št. 36. (P. Miklavec.)
Lozinskij Valerij. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Dom. št. 41. 43. (Miklavec.) — Čudna pota božje previdnosti. Dom. št. 59.
Sienkiewicz Henryk, (prim. Slovanska knjižnica^ „Križarji" in zgoraj: „Mali vitez".) H. IC. T. Basen. S. N. št. 183. — Črtice z ogljem. Povest. Venec slov. pov. VI. 5—132. — Lux in tenebris lucet. Ravnotam, V. 1—20. (Podravski.) — Poroka po smrti. Slika iz amerikanskega življenja. Ravnotam, VI. 239—270. (Podravski.) — Ta tretja. Ravnotam, VI. 133—238. (Podravski.)
IV. Iz ruščine.
Bestužev A. A. (A. Marlinskij.) Izdajalec. Soča. št. 1—5 = Venec slov. pov. V. 87—126. (J. J. Kogej.)
Cehov Anton. Album. Nov. št. 52. — Anarhist. S. N. št. 169. — Izpit za povišanje. S. N. št. 181—183. — Iz tragikomike življenja. S. N. št. 24, 25. — Spati! S. N. št. 125, 126. — V brivnici. Prizor iz ruskega življenja. Slov. št. 298. — Ženska sreča. S. N. št. 214. — Živa kronologija S. N. št. 270.
Demetra O. V-. Noč v gozdu. Božična pripovedka. Venec slov. pov. V. 75-85.
Falkovskij Fedor. Dež. Venec slov. pov. VII. 25—36. (Podravski.) Garšin Vsevolod. Pripovedka o ošabnem Ageju. Venec slov. pov. VII. 51 —69. Gogolj N. V. Strašna osveta. Venec slov. pov. VII. 169—237. Gončarov J. Gentleman. S. N. št. 144.
Gorkij Maksi m. Evgenija Mart. Slovenka, št. 3, 4. — Razdrobljeni okovi. Šlov. št. 196, 198. (N. K.) — Vrag. S. N. št. 84, 87, 88.
Jassinski J. J. Slovo. S. N. št. 94.
JeŽOV Nikolaj. Glasovi iz groba. Pripovedka g. N. Venec slov. pov. V. 59-74.
Korolenko Vladimir. Gozd šumi. Venec slov. pov. V. 127—168. (f Ivan S i v e c.) — Luč. S. N. št. 200. — Slepi mužik. Slov. št. 47—126. (K r i 1 i č.)
Ljeskov N. S. Bramadata in Radovan. Dom. št. 73—77. (Vetušekov.) — Kristus — mužikov gost. Slov. št. 233—237. (Miklavec.)
Lihačev V. S. Pred spovedjo. S. N. št. 57—58.
Marežkovski D. S. Vitez za kolovratom. Novela 15. veka. Nov. št. 11—13. (Krutogorski.)
Markovič Evgenija Marija. (Marko Vovčok.) Dva sina. Venec slov. pov. VII. 239-250. — Sanje. Mir, št. 36,37. — Sužnja. Mir, št. 20—22. (G.)
Luhmanova N. Moč ljubezni. Božična pripovedka. Venec slov. pov. V. 21—40. — Stari oče Zahar. Ravnotam, VII. 71—90.
Potapenko I. N. Greh starega Martina. Nov. št. 21, 22. (O. M.) — Svetla prikazen. Venec slov. pov. VII. 37—50. (P o dr a v sk i.)
Puškin A. S. Boris Godunov. Slovenka št. 3—12. (Edvič.)
Sarmatov. Influenca. S. N. št. 2. — Jack razparalec. S. N. št. 6.
Sollogub A. V. grof. Svetlana. Nov. št. 8—10. (Krutogorski.)
Tolstoj L. N. grof. Dva huzarja. Venec slov. pov. V. 169—272. (f Ivan Pintar.) — Gasi, dokler tli! Nov. št. 6, 7. — Kako sije zlodej zaslužil krajec kruha. Nov. št. 5. — Skesanec. Zvonček, 34—36. (Ivan P o d -gornik.)
Turgenjev I. S. Iz „pesrnij v prozi". Mir, št. 30, 31. (I. Gr a f e n au er.) Zasodimski. Nasta. Slov. št. 243, 248, 250. (Miklavec.)
V. Iz francoščine. Coppe Fran§ois. Odpuščam ji... S.N. št. 116. Feramond Guy de. Čudotvoma pečina, s. N. št. 18. Fleur Fine. Broša. s. N. št. 118.
Jacolliot L. Lov na gorile. Dom. št. 26—32. (L. Vrhovski.) Legrand H. L. Nakit. s. N. št. 23. Lemaitre Jules. Zvon. Nov. št. 32. Margueritte P. Na pomoč! Slov. št. 253.
Maupassant Guy de. Morilec. Nov. št. 50. (Teodor Vasiljevič.) — Sodček. S. N. št. 230, 231. — Spomladi. S. N. št. 139, 142. — Vendeta. Slov. 254, 256.
Mendes Catulle. Spomini srca. S. N. št. 225.
Pompon J. Ponesrečen dovtip. S. N. št. 156. Prevost Marcel. Tragikoraedija ženitve. S. N. št. 215. Quinel Charles. Čreveljčki. S. N. št. 4. Ursyo. Mati. Slika. S. N. št. 48.
VI. Iz raznih slovstev. Assenai Julija de. Valček iz Fausta. Novela. SI. L. št. 1. Björnstjerne Björnson. Oče. S. N. št. 166.
Coloma Louis p. Obe materi. Vrtec 13—15. (J. K.) — Povest povesti. Vrtec, št. 8—10. (F. Kovec.)
D' Annunzio Gabrielle. Marija Pomagaj! Odlomek iz romana „II Trionfo della morte". Nov. št. 23-25.
Elkon Zofija (Rust Roest.) Zvezda pada. S. N. št. 198, 200.
Feldern B. Nevesta na srečke. Amerikanska povest. S. N. št. 287, 288.
Gaal Mözes. Lidika. S. N. št. 260. (madj.)
Harte Bl'et. Sandybarska iliada. Slov.-amerikanski kol. za 1. 1903. 39—47.
Hegedius Aleksander. Premagan. S. N. št. 281.
Janson. Konec enega polka. Ed. št. 253—264. (Leop. M o die.)
Kipling Rudyard. Kupidova puščica. Gorenjec, št. 31—33.
Pailler V. Želodček. Igra v dveh dejanjih. Mir, št. 2 —7. (Iz nemščine prevel S e v ečan.)
Pajeken F. J. Grozna zimska noč. Slika iz severo-zapadne Amerike. Dom. št. 100. (nadalj. 1. 1903. — posl. Pohorski.)
Stifter Adalbert. V snegu sama. Knj. ml. 26, 137—164.
Verga Giovanni. La Lupa. L. z. 490—493. (Hal.)
Vertesi Arnold. Škandal. S. N. št. 282, 283. (madj.)
Vesters I. Poljanec. Božična povest. Slov. št. 294, 295. (H.)
XIV. Muzikalije.
Akordi. Novi —. Zbornik za vokalno in instrumentalno glasbo. Urejuje dr. Gojmir Krek. Izhaja šestkrat na leto (od 1. julija 1902.) V Ljubljani. Založil L. Schwentner. 1902. 4°. Leto II.
Album slovenskih napevov. (Album de chants nationaux slovenes.) 50 slovenskih narodnih napevov za klavir priredil Fran 6 erb i č. II. zvezek. V Ljubljani. Založil L. Schwentnerr
(1902) 4°. 29 str. C. 3 K. (L. Z. 137. dr. Gojmir Krek.)
Hladnik Ignacij. Ceščena Kraljica ! 15 Marijinih pesmi za mešan zbor, solospeve in spremljavo orgelj. Prečastitemu predstojniku novomeškega frančiškanskega samostana, P.Otokarju Alešu, Op. 45. V Ljubljani. Založil skladatelj. Tiskala Katol. tiskarna. 1902. 4°. 17 str.
Hladnik Ignacij. Petero Božičnih pesmi. Za solospeve, mešan zbor in orgije. Op. 44. V Ljubljani. Založil skladatelj. Tisek Katol. tiskarne (1902) 4U. 8 str. C. 1 K 20 v.
Hladnik Ignacij. Šestnajst Marijinih pesmij za mešan zbor. Op. 15. (Peti natis.) V Ljubljani. Založil skladatelj. Tisek Katol. tiskarne. (1902). 4°. C. partituri 1 K, posamni glas 20 v.
Hribar Angelik, o. Missa in honorem s. Antonii Paduani ad IV voces inaeqaales. In memoriam Jubilaei XXV annorum Societatis s. Caeciliae. Labaci. Sumptibus conventus O. M. et typis „Zadružna tiskarna" 1902. 4°.
Miglič Franc. Asperges me & Vidi aquam. Za mešan in moški zbor uglasbil in v spomin 25 letnice Cecilijinega društva v Ljubljani čast. gg. tovarišem (organistom) udano poklonil — —, organist na Igu. V Ljubljani. Tisek Katol. tiskarne 1902. 4°. 7 str.
Štrakl Matej. Officium defunctorum, ali sv. opravilo za mrtve.
Sestavil--, koralist stolne cerkve v Mariboru. Založilo
„Cecilijino društvo". Tiskala tiskarna sv. Cirila. 1902. 8°. C. vez. 1 K 60 v.
XV. Poročila. Pravila in drugi važnejši drobiž.
Cenik ur, zlatnine in srebrnine H. Suttner, urar v Kranju. Izhaja četrtletno. Tiska Iv. Pr. Lampret v Kranju. 1902. v. 4". 32 str.
Društvo. Akcijsko — Alf a-S ep arator. Izdelovanje vseh mlekarskih strojev in orodij. Dunaj. Budapešta. Praga. Zaloga za planinske dežele: Gradec, Annenstrasse 26. Tiskarna J. Blasnika naslednikov v Ljubljani. (1902) v 8°. 40 str. (Cenik;.
Imenik knjig okrajne učiteljske knjižnice v Ribnici. Tiskal R. Šeber v Postojni, v. 8°. 40 str.
Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1901/1902. Na svetlo dale. kr. ravnatelj Fran Wi esthaler. V Ljubljani. Založila e. kr. II. državna gimnazija. Natisnila Ig. pl. Kleinmayer & Fed. Bamberg. 1902. v 8°. 78 str.
Vsebina: O gostosti prebivalstva in krajev na Kranjskem. Spisal dr. Dragotin Lončar. — Šolska poročila. Sestavil ravnatelj.
Izvestje mestne nižje realke v Idriji o šolskem letu 1901/1902. V Idriji. Izdalo ravnateljstvo. Založila mestna nižja realka. Tiskala „Goriška tiskarna" A. Gabršček. 1902. v 8°. 67 str.
Vsebina: Ustanovitev zavoda. Sestavil začasni ravnatelj (Karol Pire) str. 5—16. Makso Pirnat, Slovenska pesem idrijskih rudarjev. 19—34.
Izvestje Narodne Čitalnice v Ljubljani začetkom leta 1903. Založila Narodna Čitalnica. Tisk J. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani v 8°. 24 str.
Jahresbericht des k. k. Ober-Gymnasiums in Rudolfswert fiir das Schuljahr 1901/1902. Verlag der Lehranstalt. Druck von J. Krajec' Nachfg. 1902. v 8°. 80 str.
f Profesor P. Ladislav Hrovat. Spisal dr. Fr. Detela str. 23—28.
Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg. Veröffentlicht von der Direktion am Ende des Studienjahres 1902. v. 8". 95 str.
Vsebina: Beitrag zur Laubmoosflora der österreichischen Küstenländer, von Dr. Julius Glovacki str. 3—15. — Jakob Kavčič, O značaju in njegovih lastnostih. 17—68.
Kuhinja. Ljubljanska dijaška in ljudska —. Ozir povodom 251etnice njenega obstanka. Sestavil P. pl. Radie s. Ljubljana. Samozaložba ljubljanske dijaške in ljudske kuhinje. Natisnila Katol. tiskarna. 1902. 8°. 11 + (V) str. (tudi nem.)
Letopis Gospodarske zveze v Ljubljani, registrovane zadruge z omejeno zavezo za leto 1901. Sestavil Vekoslav Pele, revizor Gospodarske zveze. Ljubljana. Izdala in založila Gospodarska zveza. Tisek Zadružne tiskarne. 1902. 4° (VIII) + 189 str. + zemljevid.
Letopis Slovenske Matice za 1. 1902. Uredil Evgen Lah. V ■Ljubljani. Založila in izdala Slovenska Matica. Natisnila J. Blasnikova tiskarna 1902. 8°. 74 str.
Letopis Zveze slovenskih posojilnic. Uredil Franjo Jošt, revizor Zveze. Izdala Zveza slov. posojilnic. Tiskal Dragotin Hribar v Celju. 1902. 4°. Let. XII.
Navodilo krajnim šolskim nadzornikom. Tiskal in založil I v. Pr. Lampret v Kranju. 1902. m. 8U. 4 str.
Poročila. Konferenčno poročilo. Izdal Lj. Stiasny. Tiskal R. Šeber v Postojni. 1902. v. 8°. 25 str.
Letno šolsko poročilo ljudske šole v Črnomlji. Tiskal R. Šeber v Postojni. 1902. v. 8°. 11 str.
Letno šolsko poročilo ljudske rudniške šole v Idriji. Tiskal R. Šeber v Postojni. V Idriji. 1902. v. 8°.
Letno poročilo štirirazredne dekliške ljudske šole v Kranju. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1901/1902. Založil krajni šolski svet v Kranju. Natisnil Iv. Pr. Lampret. 1902. v. 8°. 14 str.
Letno poročilo štirirazredne deške ljudske šole in obrtne nadaljevalne šole v Kranju . . . 1902. v. 8°.
(Poročilo). C. kr. umetno-obrtna strokovna šola v Ljubljani. Šolsko leto 1901/1902. Založila c. kr. umetno-cbrtna strokovna šola. Natisnila Kleinmayr & Bamberg. 1902. 4°. 11 str. (tudi nemško.)
Letno poročilo I. mestne petrazredne deške ljudske šole in obrtne pripravljalne šole v L j u bi j a ni. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1901/1092. Založila I. mestna pet-razredna deška ljudska šola v Ljubljani. Natisnil A. Klein & Comp. 1902. v. 8°. 28 str.
Letno poročilo II. mestne petrazredne deške ljudske šole, obrtne pripravljalnice in šolske delarne v Ljubljani .. . v. 8°. 28 str.
Letno poročilo III. mestne petrazredne deške ljudske šole in obrtne pripravljalne šole v Ljubljani .. . v. 8°. 28 str.
Letno poročilo mestne slovenske osemrazredne dekliške šole v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo. Založila mestna slovenska osemrazredna ljudska šola v Ljubljani pri sv. Jakobu. Tisek J. Blasnikove tiskarne. 1902. v. 8;'. 26 str.
Letno poročilo Uršulinskih dekliških šol v L j ubij an i. Izdalo šolsko ravnateljstvo na koncu šolskega leta 1901/1902. Založile Uršulinske dekliške šole. Tisek Zadružne tiskarne v Ljubljani. 1902. v. 8°. 61. str. (Slov.-nem.)
Letno šolsko poročilo ljudske šole v Metliki Tiskal R. Šeber v Postojni. 1902. v. 8°. 16 str.
Letno po ročilo Narodne čitalnice v Novem mestu ob novem letu 1902. Založila „Narodna Čitalnica". Tiskal J. Krajec nasl. 1902. m. 8°. 11 str.
Letno poročilo ljudske šole v Postojni. Tiskal R. Šeber. 1902. v. 8°. 18 str.
Letno poročilo štirirazredne ljudske šole in obrtne nadaljevalne šole v Radovljici. Izdalo šolsko vodstvo koncem šolskega leta 1901/1902. Založil krajni šolski svet v Radovljici. Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju. 1902. 8". 14 str.
Letno poročilo ljudske šole v Ribnici. Tiskal R. Šeber v Postojni. 1902. v 8°. 32 str.
Letno poročilo štirirazredne deške ljudske šole v Rudol-fovem 1901/1902. Založil krajni šolski svet. Tisek J. Krajec nasl. 1902. 8°. 14 str"
Letno poročilo trirazredne dekliške ljudske šole v Rudol-fovem ... 14 str.
Šolsko poročilo za političen okraj Sežana. Tiskala tiskarna „Edinost" v Trstu. 1902. v. 8°. 64 str.
Letno poročilo petrazredne ljudske šole in obrtne nadaljevalne šole v Škofji Loki. Izdalo šolsko vodstvo koncem šolskega leta 1901/1902. Založil krajni šolski svet. Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju. 1902. 8U. 14 str.
Letno poročilo trirazredne ljudske šole in ponavljalne šole v Toplicah. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šol. leta 1901-1902. Založil krajni šolski svet v Toplicah. Tisk J. Krajec nasl. v Novem mestu. 1902. 8°. 12 str.
Letno poročilo zasebne štirirazredne dekliške šole s pravico javnosti družbe sv. Cirila in Metoda pri sv. Jakobu pri Trstu za šolsko leto 1901-1902. Tiskala tiskarna „Edinost" v Trstu. 1902. v. 8°. 16 str.
Letno poročilo zasebne štirirazredne deške šole s pravico javnosti .... 1902. 8°. 16 str.
Letno p o ro č i lo ljudske in obrtne nadaljevalne šole v Tržiču 1901-1902. Založil krajni šolski svet v Tržiču. Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju. 1902. 8°. 25 str. (nem. in slov.)
Letno p.oročilo ljudske šole v Vipavi. Tiskal R. Šeber v Postojni. 1902! v. 8°. 12 str.
Letno poročilo društva tiskarjev na Kranjskem za dobo od 1. jan. do 31. dec. 1901. Ljubljana. Založilo tiskarsko društvo. Natisnil A. Slatnar v Kamniku 1902. v. 8°. 23 stn
Letno poročilo prvega ljubljanskega uradniškega kons umne g a društva (registrovane zadruge z omejenim poroštvom) za upravno leto 1902. Ljubljana. Samozaložba. Tisk J. Blasnikovih naslednikov. 1902. v. 8°. 8 str. (Slov. in nem.)
Poročilo o delovanju kmetijsko-kemijskega preskušališča za Kranjsko v Ljubljani. Leta 1901. Sestavil ravnatelj dr. E. K ram er. Ljubljana. Založilo kmetijsko-kemijsko pre-skušališče. Tiskali J. Blasnikovi nasledniki. 1902. 8° 9 str.
Poročilo odbora dijaške kuhinje v Kranju za šolsko leto 1901/1902. Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju. 1902. 8°. 8 str.
Šestindvajseto poročilo Vincencijeve družbe za Kranjsko ... Izvestil društveni predsednik stolni dekan Andrej Z a m e j i c. Tiskala Katol. tiskarna. 1902. v. 8°. 19 str.
Pravila c. kr. kmetijske družbe za Kranjsko. V Ljubljani. Založila c. kr. kmetijska družba. Tiskali J. Blasnika nasledniki. 1902 8°. 16 str.
Pravila deželne zadruge izdelovalcev sodavice na Kranjskem. V Ljubljani. Samozaložba. Katol. tiskarna. 1902. 12°. 28 str. (tudi nemško.)
Pravila društva slovenskih učiteljic (ustanovljenega v proslavo 501etnice vladanja Nj. Veličanstva.) Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju. 1902. 16°. 6 str.
Pravila družbe krščanskih deklet v Škocijanu pri Dobrovah. Samozaložba. Tisk J. Krajec nasl. v Novem mestu. 1902. 16°.
Pravila gospejnega društva krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavlanskega vNovem mestu. Samozaložba. Tisk J. Krajec nasl. 1902. 8°. 12 str.
Pravila katoliškega društva sv. Barbare za slovenske rudarje v H am bo mu. Založilo „Kat. delavsko društvo v Hambornu." Tisk J. Krajec nasl. v Rudolfovem. 1902. m. 8°. 8 str.
Pravila mestne hranilnico v Kranju. Samozaložba. Tiskal Iv.Pr. Lampret v Kranju. 1902. 8°. 12 str.
Pravila „Narodne čitalnice v Kranju". Založila „Narodna čitalnica". Natisnil Iv. Pr. Lampret. 1902. v. 8°. 4 str.
Pravila (Ustav) delniške družbe združenih pivovaren Žalec in Laški trg v Ljubljani. V založbi ljubljanske kreditne banke. Tisk J. Blasnikove tiskarne. 1902. 8U. 28 str. (Tudi v nem.)
Pravila zadruge prostih, rokodelskih in dopuščenih obrtov, iz-vzemši gostilniČarski, trgovski, krčmarski in žebljarski obrt za sodni okraj radovljiški s sedežem v Radovljici. Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju. 1902. 16°. 21 str.
Pravila za „Kreditno društvo v Kranju", registrovano zadrugo z omejeno zavezo. Založilo društvo. Natisnil Iv. Pr. Lampret. 1902. v. 8°. 9 str.
Pravila železničarskega pevskega društva „Krilato kolo" v Spodnji Šiški. (Tiskala Ig. pl. Kleinmayer & Fed. Bamberg) 8U. 7 str. (slov. in nem.)
Pristojbine. Cerkvene —. Izdal in založil Rok Trofenik. Natisnil R. Šeber v Postojni. 1902. 8°. 24 str.
Red. Dimnikarski — za mestno občino Škofja Loka. Založila mestna občina. Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju. 1902. 8°. 8 str.
Red. Hišni — za jetnišnico c. kr. deželnega sodišča v Ljubljani. Samozaložba. Tisk J. Blasnika naslednikov. 1902. v 8°. 32 str. (Slov. in nem. besedilo.)
Seznam druge slovenske umetniške razstave, 1902. V Ljubljani. Slovensko umetniško društvo. Tisk J. Blasnika naslednikov. 1902. vis. m. 8°. 14 str.
Sklep. C. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani računski — in bilanca za 1. 1901. ter proračun za I. 1903. V Ljubljani. Založila družba. Tisk J. Blasnika naslednikov. 1902. 8°. 7 str.
Sklep. Računski — pod protektoratom Njih c. in kr. apostolskega Veličanstva cesarja Frančiška Jožefa I. stoječega kranjskega vojaškega veteranskega kora v Ljubljani za 1. 1902. V Ljubljani. Založil vojaški veteranski kor. Tisek J. Blasnika naslednikov. 1902. 8°. 4 str. (Slov. in nem.)
Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. XII—XV. Povodom XIII. redne velike skupščine v Ribnici dne 11. avgusta 1898., XIV. redne velike skupščine na Vrhniki dne 3. avg. 1899., XV. redne velike skupščine v Radovljici dne 1. avg. 1900 in XVI. velike skupščine v Mariboru dne 8. avg. 1901. V Ljubljani. Izdalo in založilo vodstvo. Tisk J. Blasnikovih naslednikov 1902. 8°. 175 + (IX) str.
Zaključek. Računski — mestne hranilnice ljubljanske za dvanajsto upravno dobo od dne l.januarija do dne 31. decembra
1901.	leta. V Ljubljani. Založila mestna hranilnica. Natisnif A. Klein & Comp. 1902. 4°. XX + 52 str.
Zaključek. Računski — mestne hranilnice v Kranju za IX. upravno leto od 1. jan. do 31. dec. 1901. Založila mestna hranilnica v Kranju. Natisnil Iv. Pr. Lampret. 1902. 4". 32 str.
Zaključek. Računski — mestne hranilnicfe v Radovljici za šesto upravno leto 1901. od 1. jan. do 31. dec. Založila mestna hranilnica v Radovljici. Natisnil Iv. Pr. Lampret.
1902.	4". 32 str.
Zaključek. Računski — okrajne hranilnice in posojilnice v Škofji Loki za prvo poslovno leto 1901. in sicer od 10. grudna 1900. do 31' grudna 1901. Založila okrajna hranilnica in posojilnica v Škofji Loki. Natisnil Iv. Pr. Lampret v Kranju. 1902. 4°. 16 str.
Zaključek. Računski — za prvo poslovno dobo „Vodovodnega društva v Š k o f j i Loki" 1. 1902. Založilo društvo. Natisnil Iv. Pr. Lampret v Kranju. 4°. 3 str.
Zapisnik. Ročni — z imenikom ljudskih šol in učiteljskega osebja na Kranjskem, Južno-Štajerskem in Primorskem. Sestavil Štefan Primožič. Natisnil R. Šeber v Postojni. 1902. 8°. 126 str. + zapisnik. Let. IX.
Zapisnik izvanredne seje trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko v Ljubljani dne 13. junija 1902. Založila zbornica. Tisek J. Blasnika naslednikov. 1902. m. 8°. 39 str.
Zapisnik redne seje trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko v Ljubljani dne 22. oktobra 1902. Založila zbornica. Tisk J. Blasnika naslednikov. 1902. m. 8". 26 str.
Zapisnik o zborovanju zaupnikov društva za varstvo avstrijskega vinstva. V Ljubljani, dne 27. febr. 1902. Izdal osrednji odbor društva na Dunaju. V samozaložbi. 8°. 20 str.
Popravki.
Na strani 114., v 17. vrstici od spodaj namesto Buger	beri Bürger
„ „ 128., „ 5. „ „ „ „ v originalo „ original« „ „ 209., „ 16. „ „ „ „ • Segur de, äbbe „ Segur, abbe de
• . . •
LETOPIS
SLOVENSKE MATICE
y ZA LETO 1903.	'
-TAJIT—--
UREDIL EUGEN L AH.
-VUlr-
ZALOŽILA IN IZDALA
SLOVENSKA MATIGA.
U LJUBLJANI.
NATISNILA d. BLASNIKOVA TISKARNA. 1903.
Vsebina.
Na strani
I.	Upravništvo »Slovenske Matice«......................1—2
II.	Poverjeništva in poverjeniki »Slovenske Matice«..........3—6
III.	Poročilo v delovanju »Slovenske Matice« za döbo od 1. sušca
1903 do 29. svečana 1904 ..........................7—15
IV.	Računsko poročilo................16—22
V.	Poročilo o društveni knjižnici............23—24
VI. Imenik društvenikov »Slovenske Matice« za i. 1903 ....	25—68
VII.	Umrli ustanovniki................................69
VIII.	Imenik društev in zavodov, ki stoje z Matico v knjižni zve'j	70 IX. Zaznamek knjižne zaloge »Slovenske Matice« in kupna cena
posameznim iztisom...............71—73
v

I.
Upraunistuo „Slovenske Matice"
za upravno leto 1903/1904.
Predsednik: Leveč Frančišek. Podpredsednika: I. Grasselli Peter,
II. S u š n i k Ivan. Blagajnik in hišni upravitelj: dr. Stare Jožef. Tajnik in knjižničar: Lah Evgen. Ključarja: dr. Lesar Jožef in dr. Požar Lovro. Pravdni zastopnik: dr. Tavčar Ivan.
Odbor:
a) Ljubljanski odborniki:
1.	Bartel Anton,
2.	Dimnik Jakob,
3.	Grasselli Peter,
4.	Hubad Frančišek,
5.	dr. Ilešič Frančišek,
6.	dr. Janežič Ivan,
7.	Kostanjevec Jožef,
8.	dr. Lesar Jožef,
9.	Leveč Frančišek,
10.	Novak Frančišek,
11.	dr. Opeka Mihael,
12.	Orožen Frančišek,
13.	Pajk Milan,
14.	Perušek Raj ko,
15.	Pintar Luka,
16.	Pleteršnik Maks,
17.	dr. Požar Lovro,
18.	Senekovič Andrej,
19.	dr. Stare Jožef,
20.	Sašnik Ivan,
21.	Subic Ivan,
22.	Tavčar Alojzij,
23.	dr. Tavčar Ivan,
24.	dr. Ušeničnik Aleš,
25.	Vavrfi Ivan,
26.	Vilhar Ivan,
27.	Wiesthaler Frančišek,
28.	dr. Zbašnik Frančišek,
29.	Zupančič Anton in
30.	Zupančič Vilibald.
_
1.
2.
3.
4.
5.
1.
3.
1
1.
2.
3
4.
5,
6.
7,
8,
9
0.
1.
.2,
3
fc) Vnanji odborniki:
dr. Detela Frančišek, Finžgar Frančišek, dr. Glaser Karo], dr. Gregorčič Anton, Koblar Anton,
6.	Majciger Ivan,
7.	dr. Murko Matija,
8.	dr. Sket Jakob,
9.	Svetee Luka in 10.	Šuklj e Frančišek.
Odseka:
a) Gospodarski odsek:
Grasselli Peter,	5.	Šubic Ivan,
Kostanjevec Jožef,	6.	dr. Tavčar Ivan,
dr. Stare Jožef (načelnik),	7.	Vilhar Ivan. Sušnik Ivan,
b) Knjižni odsek:
Bartel Anton,	14.	Perušek Rajko,
Dimnik Jakob,	15.	Pintar Luka,
Finžgar Frančišek,	16.	Pleteršnik Maks,
Hubad Frančišek,	17.	dr. Požar Lovro,
dr. Ilešič Frančišek,	18.	Senekovič Andrej,
dr. Janežič Ivan,	19.	Šubic Ivan,
Koblar Anton,	20.	Tavčar Alojzij,
dr. Lesar Jožef,	21.	dr. Ušeničnik Aleš,
Leveč Frančišek (načelnik),	22.	Wiesthaler Frančišek,
Novak Frančišek,	23.	dr. Zbašnik Frančišek,
dr. Opeka Mihael,	24.	Zupančič Anton in
Orožen Frančišek,	25.	Zupančič Vilibald.
Pajk Milan,		
Poverjenišfva in poverjeniki „Slovenske Matice".
Admont: Pivec o. Maksimilian, redovnik. Ajdovščina: Cigoj Jožef, župnik.
Sv. Anton v Slovenskih goricah: Klemenčič Jožef, učitelj.
Sv. Barbara pri Vurbergu: Kranjc Frančišek, nadučitelj.
Batuje - Crnice: Leban Ignacij, župnik.
Beljak-D. M. na Züji: Eller Frančišek, nadučitelj.
Bersec: Jelušič Rajmund, župnik.
Bohinjska Bistrica: Piber Ivan, župnik
Bole: Bratina Kristian, nadučitelj.
Borovlje - Kaplja: Ogriz Ivan, župnik.
Borovnica: Pire Avgust, nadučitelj.
Braslovce: Marschitz Karol, nadučitelj.
Brdo: Rahne Janko, c. kr. notar.
Brezovica - Rodik: Elsnic Jožef, župnik.
Brežice: Urnek Anton, trgovec.
Celje: Ogradi Frančišek, opat.
Celovec: Janežič Simon, ravnatelj „Družbe sv. Mohorja".
Cerklje: Kmet Andrej, nadučitelj.
Cerkno: Murovec Ivan, dekan.
Chicago: Grilec Ivan, delavec.
Cirknica: Kunstelj Frančišek, dekan.
Cepovan: Rejec Jakob, župnik.
Črni vrh nad Idrijo: Abram Ivan, župnik.
Črnomelj: dr. Malerič Jožef, okr. zdravnik.
Devin: Pirec Valentin, kaplan.
Divača: Planinec Frančišek, načelnik žel. postaje.
DoMaves - St. Lips: Mihi Frančišek, župnik.
Dobrepolje: Jaklič Frančišek, učitelj in dež. poslanec.
Dolina: Zupan Jožef, dekan.
Dornberg: Juvančič Lovro, župnik.
Dunaj: Akad. društvo „Slovenija". VIII. Breitenfelderstrasse 20. Gorica (mesto): dr. Gregorčič Anton, sem. profesor, dež. poslanec in odbornik, drž. poslanec, vitez železne krone III. reda. Gorica (semenišče): Kos Jožef, bogoslovec.
Gorje: Žirovnik Jožef, nadučitelj.
Gornji grad: Dovnik Frančišek, dekan.
Grabštajn: Bizer Andrej, dekan.
Grad (Bled): Rus Frančišek, nadučitelj in posestnik.
Gradec: dr. Glaser Karol, c. kr. gimn. profesor v p.
Idrija: Novak Alojzij, c. kr. šolski ravnatelj.
Ig (Studenec): Trošt Frančišek, nadučitelj.
Jarenina: Čižek Jožef, dekan.
Št. Jernej: Trost Karol, nadučitelj.
Jesenice: Schrey Alojzij, c.kr. višji poštar, gostilničar in posestnik.
St. Juri ob južni železnici: Gulek Jožef, učitelj.
St. Juri na Sčavnici: dr. Kreft Leon, zdravnik.
Kamna, gorica: pl. Kappus Adolf, c. kr. poštar, župan in posestnik.
Kamnik: Slatnar Anton, tiskarnar.
Kanal: Verč Alojzij, nadučitelj.
Karlovec: Vamberger Mijo, kr. profesor.
Kobarid: Lapanja Ivan, zemljemerec in dež. poslanec,
Kočevje: Komljanec Ivan, c. kr. gimn. profesor in katetiet.
Komen: Leban Anton, nadučitelj.
Komenda: Mejač Andrej, trgovec, deželni poslanec in posestnik.
Konjice: Hrastelj Frančišek, dekan.
Koper: Pribil Dragotin, c. kr. vadn. učitelj.
Kostanjevica: Pavlic Damian, župnik.
Kozje: Bosina Ivan, dekan.
Kranj: Šavnik Karol, lekarnar, župan in posestnik.
Kranjska gora: Bregar Jožef, nadučitelj.
Krško: Anžiček Ferdinand, odv. konc. uradnik.
Laški trg-. Žuža Ivan, dr. c. p., konz. svetnik, kanonik, dekan.
in nadžupnik. St. Lenart v Slovenskih goricah: Jurčič Jožef, dekan. Leskovec v Halozah: Vrunkar Radoslav, učitelj. Lipnica: Roschmann Frančišek, kaplan in katehet. Litija: Svetec Luka, c. kr. notar,vitez Fr.-Jož. reda in posestnik. Ljublj ina : Lah Evgen, mag. tajnik. Ljutomer:Karba Janko, učitelj in posestnik. Logatec: Šega Ivan, učitelj. Loka v Istriji: Sancin Jožef, župnik. Št. Lovrenc na Dravskem polju: Ozmec Jožef, župnik. St. Lovrenc nad Mariborom: Pernat Minka, zasebnica. Št. Lovrenc v Slovenskih goricnh: Sinko Jožef, župnik. Lož: Lah Gregor, c. kr. poštar, gostilničar in posestnik. Makole: Lendovšek Mihael, župnik in deželni poslanec. Maribor (mesto): Majciger Ivan, c. kr. gimn. profesor v p. in
šolski svetnik. Maribor (semenišče): Spari Anton, bogoslovec. Marnberg: Hecl Avgust, dekan. Medana - Locnik: Kurinčič Ivan, kurat.
Medvode - Preska: Brence Ivan, župnik. Mengiš: Letnar Lovro, nadučitelj.
Metlika: Vukšinič Davorin, oskrbnik „Komende nemškega reda". Miren: Urbančič Vekoslav, nadučitelj. Št. Mohor: Držanie Ivan. dekan. Mokronog: Virant Ivan, župnik. Moravče: Bizjan Ivan, dekan. Motnik: Križnik Gašpar, posestnik. Mozirje: Praprotnik Frančišek, nadučitelj. New-York: Adamič Karol, knjigovodja. Nova cerkev: dr. Gregorec Lavoslav, kanonik. Novo mesto: dr. Detela Frančišek, c. kr. gimn. ravnatelj in šolski svetnik.
Opčine: Ferluga Štefan, učitelj. Ormož: dr. Geršak Ivan, c. kr. notar. Št. Pavel v Savinjski dolini: Vidic Jožef, nadučitelj v p. Pazin-Beram: Grašič Jožef, župnik. Št. Peter pri Gorici: Pavletič Jožef, dekan. Št. Peter pri Postojni: Zupan Ivan, kurat. Planina pri Rakeku: Rihar Štefan, župnik. Pliberk: Svetina Anton, c. kr. notar. Podgrad: Gobec Dragotin, tajnik posojilnice. Podnart: Pogačnik Jožef, c. kr. poštar, dež. in drž. poslanec in posestnik.
Podšentjuri (Izlake): Lužar Fortunat, učitelj.
Polhov gradeč: Laznik Jožef, župnik.
Poljane: Ramoveš .Jernej, župnik.
D. M. v Polju: Kolar Matija, župnik.
Postojina: Šeber Rihard, tiskarnar.
Praga-Žižkov: Lego Jan, uradnik češkega muzeja.
Prosek: Leban Henrik, c. kr. učitelj.
Ptuj: Cilenšek Martin, dež. gimn. profesor.
Pulj: Ambrož Ivan, c. in kr. pom. kaplan I. vrste.
I). M. v Puščavi - Kamen: Korman Jožef, posestnik.
Radeče pri Zidanem mostu: Zagorjan Ivan, župnik.
Radovljica: Roblek Aleks, lekarnar in posestnik.
Rajhenburg-Videm,: Žmavc Mihael, trgovec.
Razdrto-Hrenovice: Del-Linz Lenart, trgovec in posestnik.
Rečica: Deleja Zdravko, obč. tajnik.
Ribnica na Dolenjskem: Dolinar Frančišek, dekan.
Ribnica na Pohorju: Bralno društvo.
Rifenberg: Poniž Ambrož, nadučitelj.
Rogatec: Berlisg Jožef, trgovec.
Ruše: Wurzer Matija, župnik.
Sarajevo: Premrov Janko, c. kr. rač. svetnik.
Selca: Rožnik Tomaž, župnik.
Senožeče: Okorn Ignacij, župnik.
Sevnica: Piši Ivo, učitelj.
Slivnica-Hoče: Hirti Frančišek, župnik.
Slovenji gradeč: Vrečko Frančišek, nadučitelj.
Slovenska Bistrica: Hajšek Anton, dekan.
Sodražicaj Drobnič Juri, posestnik.
Solčava: Šmid Miloš, župnik.
Sostro: Cerar Ivan, nadučitelj.
Središče: Kosi Anton, učitelj in posestnik.
Stari trg pri Ložu: Bencina Ivan, trgovec in posestnik.
Studeno: Kobal Alojzij, trgovec in posestnik.
Šiška: Škarjevec Ivan, slikar.
SJcofja Loka: Lenček Niko, c. kr. notar in župan.
Smarije na Goriškem: Kavs Janko, nadučitelj.
Smarije na Kranjskem: Trček Mihael, dekan.
Smarije na Štajerskem: Debelak Ivan, učitelj.
Šmartno pri Litiji: Žlogar Anton, dekan.
Šoštanj: Kolšek Vinko, c. kr. notar.
Tolmin: Kragelj Jožef, dekan.
Trbovlje: Končan Fortunat, kaplan.
Trebnje: Nagode Ivan, dekan.
Trnovo: dr. Kržišnik Jožef, dekan.
Trst: Klinar Viktor, c. kr. poštni oficijal.
Tržič: Špendal Frančišek, župnik.
Unec-Rakek: Repič Peter, nadučitelj.
Varaždin: dr. Križan Jožef, kr. gimn. profesor.
Velenje-Št. Janž: Glaser Anton, nadučitelj.
Velika dolina: Dolinar Mijo, trgovec in posestnik.
Velike Lašče: Šuflaj Daniel, c. kr. dež. sod. svetnik.
Velikovec: Treiber Frančišek, župnik-kanonik.
Št. Vid pri Ljubljani: Žirovnik Janko, nadučitelj in posestnik.
Vipava: Erjavec Matija, dekan.
Višnja gora: Jenčič Alojzij, c. kr. dež. sod. svetnik.
Voloska: dr. Janežič Konrad, odvetnik.
Vransko: Geršak Vincenc, župnik.
Vrhnika: Jelovšek Gabriel, župan, trgovec in posestnik.
Zagorje ob Savi: Stiasny Ludovik, c. kr. okrajni šolski nadzornik.
Zagreb: Barle Janko, arhivar nadškof, pisarne.
Žabnice: Incko Simon, dekan.
Žalec: Petriček Anton, nadučitelj.
Železniki: Hafner Anton, fuž. vodja in posestnik.
Žužemperk: Tavčar Mihael, dekan in č. kanonik.
Poročilo o delovanju „Slovenske Malice"
za döbo od 1. sušca 1903. — 29. svečana 1904.
131. odborova seja, v ponedeljek dne 30. sušea 1903.
Naozočni: Gry. Fr. Leveč (predsednik); A. Bartel, P. Grasselli, dr. T. Janešič, A. Koblar, J. Kostanjevec, dr. J. Lesar, dr. M. Murko, Fr. Novak, dr. M. Opeka, Fr. Orožen, It. Perušek, L. Pintar, M. Pleteršnik, A. Senekovič, I. Šubic, A. Tavčar, dr. I. Tavčar, dr. A. Ušeničnilc, I. Vavrü, Fr. Wies-t.haler, dr. Fr. ZbašnŠk in V. Zupančič (odborniki), E. Lah, (zapisnikar).
Skupaj 24.
Predsednik proglasi sklepčnost, pozdravi navzočne in da besedo zapisnikarju, da poroča iz predsedništva.
Zapisnikar poroča, da se je izstopivšim odbornikom gg.: dr. H. Dolencu, A. Funtku, dr. J. Serncu in A. Zumru izrekla pismena zahvala.
Isti poroča, da je Matica dr. Strossmayerju 6. vel. srpana lani k demantnemu jubileja doktorstva brzojavno čestitala in od slavljenca prejela pismeno zahvalo. Spomenici, ki so mu jo Hrvatje o tej priliki poklonili, je bil pridejan tudi list s podpisi mnogih Matičarjev.
I)ne 19. kimavca lani je umrl Matičin plodovit sotrudnik in ustanovnik, prof. Ivan Vrhovec. Iz predsedstva se je izrazilo njegovi vdovi pismeno sožaljenje, raz hišo je vihrala črna zastava, društvo mu je poklonilo venec s trakovi, pogreba seje udeležilo jako mnogo Matičarjev.
Dne 5. prosinca letos se je Matica na povabilo trgovinske in obrtne zbornice udeležila posvetovalne ankete radi udeležbe Slovencev pri razstavi v St. Petersburgu 1.1905.
Dne 15. svečana t. 1. je v Novem mestu umrl Matičin ustanovnik dr. Andrej Vojska, ki je društvu volil 400 K, za kar se je Matica njegovemu sinu pismeno zahvalila.
Dne 18. svečana t. 1. je v Ljutomeru umrl Matičin ustanovnik in mnogoletni poverjenik, pisatelj in dekan Iv. Skuhala, ob čegar smrti seje dekanijskemu upraviteljstvu izrazilo pismeno sožaljenje.
Dne 28. svečana t. 1. je v Kranju umrl bivši večletni odbornik Andrej Zum er. Njegovega pogreba seje Matica udeležila po predsedniku, odbornikih: Hubadu, Kostanjevcu, Rutarju,
V. Zupančiču in tajniku. Sorodnikom se je izrazilo pismeno sožaljenje.
Dne 3. sušca t. 1. je v Pragi umrl češki rodoljub dr. baron František Ladislav Rieger, Matičin častni član. Iz predsedstva je Matica izrazila o tem povodu njegovemu sinu pismeno sožaljenje. V „Zborniku" 1.1. se bo pa iz peresa v Pragi biv^jočega slovenskega strokovnjaka objavil njegov životopis.
Istega dne je v Šmariju umrl dekan in poverjenik Matej Sitar. Dekanijskemu upraviteljstvu se je izrazilo pismeno sožaljenje.
Dne 5. sušca t. 1. je v Kandiji pri Novem mestu umrl sod. pristav M. Mrače, prelagatelj romana „Z ognjem in mečem", dne 18. sušca pa Matičina ustanovnika: notar Kavač v Gorici in župnik Lapuh pri Sv. Barbari.
Zapisnik o 130. odborovi seji, ki sta ga pregledala in potrdila odbornika: župnik Finzgar in tajnik dr. Zbašnik, se odobri brez ugovora. Današnjemu zapisniku bosta overovatelja odbornika: profesorja Novak in V. Zupančič. Na ogled sta tudi zapisnika o sejah knjižnega odseka z dne 16. prosinca in 28. sušca t. 1.
Odobre se nagrade pisateljem, urednikom in korektorjem društvenih knjig za 1. 1902. po nasvetu knjižnega odseka. Knjige so se močno zakesnile in izidejo še le koncem prihodnjega mesca aprila. Vzrok je ta, da klišeji za neko knjigo niso bili ob pravem času dogotovljeni. Društveniki prejmo po šest knjig v obsegu 60 pol, namreč: 1.) Zbornik. IV. letnik. Uredil L. Pintar. 2.) Letopis za 1. 1902. Uredil tajnik. 3.) Vojvodina Kranjska. 2. snopič. Spisal Fr. Orožen. 4.) in 5.) Zabavne knjižnice XIV. in XV. zvezek. Uredil prof. A. Tavčar. 6.) Knezove knjižnice IX. zvezek. Uredil predsednik.
Po dolgem razgovoru se odobri knjižni program za tekoče leto, namreč: 1.) Zbornik V. letnik. Urednik L. Pintar. 2.) Letopis za 1. 1903. Urednik tajnik. 3.) dr. K. Štrekelj: Slovenske narodne pesmi. 7. snopič. 4.) Slovenska bibliografija. Spisal dr. Fr. Simonič.
5.)	Zabavne knjižnice XVI. zvezek. Urednik prof. A. Tavčar.
6.)	Knezove knjižnice X. zvezek. Urednik predsednik.
Odobre se založne cene društvenim knjigam za 1. 1902.
Častna nagrada iz obresti Jurčič-Tomšičeve ustanove za 1. 1902 se prisodi pisatelju I.Cankarju za povest ,.Na klancu". (Gl. IX. zvezek Knezove knjižnice.)
Vložiti je prošnjo za nakazilo državne subvencije pro 1903 in pa prošnjo za zvišanje te subvencije odslej naprej, ker poteče letos prvo triletje, za katero je bila le-ta subvencija dovoljena.
Poročilo tajnikovo o knjižnih darilih (Bralno društvo v Vodmatu, knjižnica v tukajšnji kaznilnici, Srečko Habermann, Bernard Pirnat, Ferdo Lovrenčak, Bralno društvo v Št. Pavlu
v savinjski dolini, Šolsko vodstvo v Žetalah, Mestna realka v Idriji, Katoliško slov. izobraževalno društvo v Ribnici, „Ilirija" v Pragi, „Zarja-1 v Gradcu, Bralno društvo v Sevnici, Slovensko izobraževalno društvo v Studencih, Šolsko vodstvo na Vidmu, Klub slovenskih tehnikov na Dunaju in Šolsko vodstvo na Rakeku) se vzame na znanje.
Istotako tajnikovo poročilo o poverjenistvih. Novo pover-jeništvo se je osnovalo za Sostro; nove poverjenike so dobili: Šmohor, Mokronog, goriško bogoslovje, Šmartno pri Litiji; prenehalo je poverjeništvo v Rojanu pri Trstu. Nova poverjenika imata dobiti: Šmarije in Ljutomer.
Od zadnje seje je društvu pristopilo 183 novih udov, za lansko leto pa udnino vplačalo 2800.
Knjižnica je narastla za 261 knjig, zvezkov in časopisov.
Na znanje se vzame, da je dolg na bivši Matičini hiši izplačan, izknjižen in dotična glavnica v hranilnici naložena.
Ko se reši še dvoje vprašanj notranjega značaja, zaključi predsednik sejo ob polosmili zvečer.
132. odborova seja, v sredo dne 27. velikeg-a travna 1903.
Navzočni: Gg. Fr. Leveč (predsednik), P. Grasselli, dr. I. Janeiič, A. Koblar, J. Kostanjevec, dr. J. Lesar, Fr. Novak, Fr. Orožen, L. Pintar, M. Pleteršnik, A. Senekovič, dr. J. Stare, I, Šubic, dr. A. Ušeničnik, I. Vavrw in Fr. Wies-thaler (odborniki), E. Lah (zapisnikar).
Skupaj 17.
Predsednik proglasi sklepčnost, otvori sejo, pozdravi navzočne, določi kot overovatelja današnjemu zapisniku odbornika dr. Ušeničnika in dr. Starita ter da besedo tajniku, da poroča iz predsedstva.
Sklene se izraziti „Društvu čeških matematikov in fizikov" ob smrti društvenega pokrovitelja in častnega uda. vseuč. profesorja dr. Studničke, izraziti pismeno sožaljenje.
Odboru za odkritje spominske plošče oo. Ladislavu in Florentinu Hrovatu v Zg. Tuhinju se dovoli društvena podpora 100 kron.
Sprejme se knjižna zveza s „Historično-filološkim institutom v Nježini".
Na znanje se vzame, da sta se vložili prošnji za nakazilo državne subvencije v tekočem letu in pa za zopetno dovolitev, če mogoče višje subvencije v prihodnjih letih.
Dne 3. t. m. je umrl Matičin ustanovnik, profesor Simon Rutar, eden najpiodovitejših slovenskih pisateljev in najmar-ljivejših Matičinih sotrudnikov. Bil je 14 let Matičin odbornik, spisal je društvu več samostojnih knjig in veliko krajših sestavkov zgodovinske vsebine. Odbor je o tej priliki izdal posebno smrtno naznanilo, raz hišo je plapolala črna zastava, Matica mu je
poklonila venec s trakovi, pri pogrebu so jo zastopali odbor skoro „in corpore" in pa mnogobrojni društveniki.
Zapisnik o 131. odborovi seji, ki sta ga pregledala in potrdila odbornika profesorja Fr. Novak in V. Zupančič, se brez ugovora odobri.
Tajnikovo poročilo o računskem sklepu, izkazu prerupženja, proračunu, depozitih in narodnih ustanovah se odobri. Dr.E. H Coste spomenik bo, ker ni nič zadržkov, izpremeniti v dijaško ustanovo in se poveri sestava ustanovnega pisma blagajniku dr. StarMu.
Sklene se, da bodi letos redni občni zbor v sredo dnč 17. rožnika ob polšestih popoldne v veliki dvorani „Narodnega doma", in se odobri zborovanju dnevni red.
Tajnikovo poročilo o društvenih knjigah se odobri z dostavkom, da je v prihodnje proti tiskarnam strože paziti na lepoto tiska ter poživljati tiskarne, da pred natiskavanjem pošiljajo v presojo tiskovue vzorce.
Tajnikovo poročilo o knjižnih darilih, knjižnici in društvenikih se vzame na znanje. Od zadnje seje je prirastlo knjižnici 70 knjig, zvezkov in časopisov, 10 podarjenih, 60 zamenjanih. Za lansko leto je plačalo udnino 2850 letnikov, za letos doslej 271; od zadnje seje jih je na novo pristopilo 6.
Glede razdelitve ostalega tiskarskega dela za tekoče leto je radi nekih stvarnih informacij počakati še do prihodnje seje, ki se bo vršila po občnem zboru.
Ker se nihče več ne oglasi za besedo, zaključi predsednik sejo ob 6. uri 15 minut zvečer.
XXXIX. redni občni zbor, v ponedeljek dne 22. rožnika 1903.
Navzočnih 20 društvenikov pod predsedstvom ravnatelja Fr. Levca.
Predsednik opozarja na to, da je današnji iznova sklicani občni zbor — prvotni na 17. dan t. m. sklicani zbor je bil nesklepčen •— sklepčen ob vsakem številu navzočnih društvenikov (§ 11. dr. pravil). Potem pozdravi navzočne, imenuje za overo-vatelja današnjemu zapisniku zbornika prof. Funtka in oficijala Vernika. Govornik povdarja, da je bilo društveno upravno delovanje v zadnji upravni dobi vobče uspešno. „Slovenska Matica" je izdala za preteklo leto šest knjig, katerim je bila kritika ugodna. Društveno premoženje se je v zadnjem letu pomnožilo. Da so Matičine razmere toli ugodne, se je v prvi vrsti zahvaliti pisateljem, ki so jo s svojimi proizvodi podpirali. Zahvaliti se je tudi marljivim preglednikom poslanih rokopisov in končno vsem prijateljem društva, ki so delovali na društveni prospeh. Obžalovati je pa, da se je v preteklem letu po daljšem prestanku število udov — četudi neznatno — skrčilo. Kriv je
temu nesporazum v društvu samem, kriva je pa tudi mlačnost in nebrižnost inteligence, posebno posvetne. Ostri prepir, ki razjeda slovensko politično življenje, naj ne prestopi praga „Slovenske Matice-1. Društvo ostani — apelujem vnovič na razsodnost Matičinih udov — nevtralno, od političnega stran-karstva neskaljeno in nedotaknjeno. Matico je v zadnjem času zadela tudi liuda izguba.. Dnö 19. kimavca lani, oziroma dn6 4. velikega travna letos sta umrla profesorja Ivan Vrhovec in Simon Rutar, oba plodovita pisatelja, učenjaka, znanstvenika. Proizvodi, ki jih je društvo objavilo iz njih peresa, spadajo med najdragocenejša dela slovenske strokovne literature. Izguba je tem občutnejša, ker sta v svoji stroki tako rekoč nenadomestna. Umrl je pred kratkim tudi vpokojeni deželni blagajnik Dragotin Žagar, 30 let društven ustanovnik in 32 let marljiv in vesten preglednik Matičinih računov. Ob sklepu svojega govora pozove predsednik zbornike, da se v znak sožalja dvignejo raz sedeže (se zgodij, in pozove potem tajnika, da poroča o društvenem in odborovem delovanju v zadnji upravni dobi.
Tajnik prečita svoje poročilo o društvenem in odborovem delovanju v döbi od 1. dne rožnika lani do zadnjega dne velikega travna letos. Poročilo se glasi tako-le:
Slavni zbor!
Kot poročevalec o društvenem in odborovem delovanju v zadnji (39) döbi, to je od 1. dne rožnika lani do 31. dne velikega travna letos, se hočem omejiti strogo na one predmete, ki spadajo pred občni zbor, bodisi, ker so ostale stvari častitim zbornikom že tako znane iz letnega poročila, bodisi ker bi jih ne zanimale.
Lani se je občni zbor (XXXVIII) vršil v Mestnem domu
4.	in nadaljeval 11. dne rožnika. Volitve so prinesle nekaj izprememb. Mnogoletni odborniki gg. dr. H. Dolenec, dr. Jos. Sernec in A. Žumer so se za eventualno zopetno izvolitev zahvalili. Namesto njih so bili izvoljeni gg. dr. Fr. Ilešič, Jos. Kostanjevec in Fr. Novak. Odbornik A. Funtek se je odpovedal, mesto po njem je ostalo izpraznjeno. Odbornik
5.	Rutar je pred dobrim mescem po daljšem bolehanju nanagloma umrl. Izstopivšim odbornikom se je izrekla pismena zahvala. Od novih odbornikov sta se privzela gg. dr. Ilešič in Novak knjižnemu, g. Kostanjevec pa gospodarskemu odseku.
V upravništvu je za preteklo dobo ostalo vse pri starem.
Odbor je imel v tej döbi tri seje, namreč: 23. dne rožnika lani ter 30. dne sušca in 27. dnč vel. travna letos; knjižni odsek dve, namreč: 16. dnč prosinca in 28. dne sušca letos; gospodarski nobene.
V prvi seji se je odbor konstituiral in določil knjižni program preteklega leta; v drugi seji se je v prvi vrsti pečal z nagradami pisateljem, urednikom in korektorjem knjig preteklega leta, deloma tudi s knjižnim programom za tekoče leto; v tretji pa s pripravami za današnji občni zbor in z letošnjim knjižnim programom.
Društvene knjige preteklega leta so se močno zakesnile. ker klišeji za eno teh knjig tako dolgo niso bili izgotovljeni. Tudi prvotnega knjižnega programa odbor ni mogel izvršiti. Odpadla je sedma knjiga, deloma ker je gradivo za ostalih šest močneje narastlo, deloma ker je rokopis zanjo došel prepozno. Če bi jo bilo društvo vkljub temu izdalo, bi bilo močno prekoračilo proračun, kar bi bilo tem manj dopustno, ker mora imeti Matica razpoloživo reservo v pokritje troškov za bistvene, že pred dalj časom sklenjene in sedaj že neodloživo potrebne poprave pri hiši, katerim je občni zbor pritrdil že predlanskim. Društveniki so za lani prejeli torej šest knjig v obsegu 61 pol, med njimi tri beletristične, dve znanstveno-poučni in običajni „Letopis". Knjige so se razposlale na vse društvenike-plačnike, pa tudi na društva, s kojimi je Matica v knjižni zvezi, ter na uredništva raznih časopisov, ki so prinesla o njih še dokaj ugodne ocene.
Tudi za tekoče leto hoče odbor zvest ostati programu, ki mu je v načelu pritrdil že ponavljaje občni zbor. Poleg znanstveno - poučnega gradiva se bo oziral primerno tudi na beletristiko. Dela bodo večinoma nadaljevalna. Nadaljeval se bode „Zbornik", nadaljeval „Letopis", nadaljevale „dr. Štrekljeve pesmi", nadaljevali knjižnici: „Zabavna" in „Knezova". Novo delo bo skupna „Slovenska bibliografija", ki ima v posebni knjigi iziti iz peresa skriptorja dr. Simoniča,
Knjižna zaloga je štela koncem lanskega leta 16.669 knjig in 197 zemljevidov. Med letom ji je prirastlo 18.400 knjig, odpadlo pa 17.862 knjig in 27 zemljevidov in sicer: 16.500 knjig na ude, 825 knjig in 22 zemljevidov vsled daril, 537 knjig in 5 zemljevidov pa vsled odkupa na knjigarje in posameznike. Za posamezne knjige se je lani razpečalo 7:29 K 13 h; knjižni promet je ostal v bistvu isti ko lani. Več knjig je pošlo.
Knjižnici je prirastlo lani 352 knjig, zvezkov in časopisov, predlanskim 385. Število društev, ki z Matico redno zamenjujejo svoje publikacije, je v zadnjem letu padlo, ker je bilo treba nekaj društev črtati, ki že več let niso ničesar poslala. Od knjižničinega pomnožka pripada darilom 66 izvodov, vsi ostali pa knjižni zvezi. Po jeziku je prirastlo zopet največ knjig, namreč 114, ruskih; 105 čeških, 32 slovenskih, po 31 hrvaških in srbskih, 11 poljskih, po 9 bolgarskih in nemških, 7 slovaških, 2 sorbski in 1 latinska. Knjižnica se prav malo porablja. To je pa naravno, ker je v njej beletristike prav malo in ker je za
znanstvene in strokovne knjige, ki tvorijo njeno večino, prav malo zanimanja. Na drugi strani pa zato ni niti prilike, ker Matičina knjižnica ni javna knjižnica.
Računi, ki jih imajo gospodje zborniki na ogled, sklepajo preteklo leto jako ugodno. Saldo v blagajni znaša nad 4000 K; potrosilo se je manj, nego bi se bilo smelo, blizo 5000 K. Prihranek je namenjen že zgoraj omenjenim troškom za bistvene poprave društvene hiše. Društveno premoženje se je lani pomnožilo za 5800 K. V proračun je postavljenih 6300 K za hišne poprave, ki se letos poleti izvršč, in je bilo mogoče postaviti za društvene knjige 14.800 K, torej svoto, ki je za 3000 K višja od one, ki znači knjižne troške preteklega leta. Račun depozit je povse sličen lanskemu. Dr. Goste spomenik se ima v kratkem izpremeniti v dijaško ustanovo, ker proti temu ni zadržkov.
Premoženje narodnih ustanov se je pomnožilo močneje, ko lani, ker so bili tekoči troški ,.Knezove knjižnice" manjši od lanskih.
Gospodje revizorji Bradaška, Dimnik in sedaj — žal — že pokojni Žagar so račune pregledali in s knjigami in prilogami primerjali ter našli vse v popolnem redu. Za ljubeznivo uslugo, ki jo društvu leto za letom izkazujejo, jim bodi zopet iz tega mesta izražena spodobna zahvala.
Ostali dolg na bivši Matičini hiši je izplačan, izknjižen in dotična glavnica se je vsled sklepa gospodarskega odseka, kateremu je odbor pritrdil, naložila v hranilnici.
Ker letos poteče prvi trienij za dovoljeno državno subvencijo, se je prošnja na ministrstvo ponovila z dostavkom, naj se, če le mogoče, omenjena subvencija zvekša.
Med poverjeništvom se je v zadnjem letu izvršilo le malo izprememb. Novo poverjeništvo se je osnovalo za Sostro, opustilo pa v Rojanu. Nove poverjenike so dobili: Šmohor, Mokronog, Šmartno pri Litiji, Planina pri Rakeku in goriško bogoslovje.
Nekdaj v društvu poslujoči krajepisni odsek se je po inicijativi odbornika prof. Pleteršnika zopet poživil in imel v zadnji dobi štiri seje.
Leta 1905 se ima v St. Petersburgu vršiti splošna razstava. V pripravljavnem odboru za udeležbo pri tej razstavi od slovenske strani je zastopana tudi naša Matica.
Od slavnosti je omeniti dvoje, namreč: Marnovo v Štangi dnč 24. rožnika, in dr. Strossmayer-jevega praznovanja demantnega doktorstva dnö 6. vel. srpana lani. Prve se je društvo vdeležilo po svojem podpredsedniku kanoniku Sušniku, kot slavnostnem govorniku, po odborniku Finžgarju in po tajniku. Dr. Strossmayerju je brzojavno čestitala in prejela od jubilarja pismeno zahvalo. Vrhutega so njegovi slavitelji poklonili jubilarju spominsk
album s podpisi njegovih čestilcev in je temu albumu pri-klopljen en list z mnogimi podpisi znanih Matičarjev.
Število društvenikov je lani po preteku dveh desetletij zopet za spoznanje nazadovalo. Kriv je temu neljubemu dogodku razpor v društvu radi dr. Štrekljevih pesmi.
Za lansko leto je vplačalo udnino 2853 letnikov, -za letos doslej 395.
Smrt je v zadnji dobi prav občutno posegla v Matičine kroge.
Dn6 3. sušca letos je umrl Matičin častni član baron Ladislav Rieger; dne 3. velikega travna njen odbornik, ustanovnik in neumorni sotrudnik, prof. S. Butar; dne 28. svečana njen bivši odbornik Andrej Žumer; dne 19. kimavca njen ustanovnik in plodovit sotrudnik, prof. Ivan Vrhovec; dne 18. svečana njen ustanovnik in poverjenik, dekan Ivan Skuhala; dne 15. svečana njen ustanovnik in dobrotnik dr. Andrej Vojska, ki ji je volil 400 K; dnč 3. sušca njen poverjenik dekan M. Sitar; dnč 8. sušca njen bivši sotrudnik Mato Mrače; dne 25. svečana, oz. 18. in 20. sušca ter 11. in 12. rožnika njeni ustanovniki Jožef Kavčič, dr. Fr. Radaj, M. Lapih, Drag. Žagar in Fr. Ks. Souvan.
Vseh tu omenjenih se je društvo o ti priliki dostojno in zAnj častno spominjalo. Žaluje pa tudi ob gomili obilih drugih društvenikov, kojim hrani blag spomin."
Poročilo se brez ugovora odobri.
Isti poroča mesto zadržanega blagajnika o računih za 38. upravno leto. Čitanje se opusti in se vsi računi (računski sklep za 1. 1902., izkaz premoženja, proračun za 1.1903., račun depozit, računski sklep „Knezove ustanove" in izkaz premoženja narodnih ustanov) odobre soglasno in brez ugovora.
Po nasvetu ravnatelja Wiesthalerja se z vsklikom izvolijo za preglednike računov: blagajnik Bradaška, učitelj Kruleč in knjigovodja Prelesnik.
Pri dopolnilni volitvi (glasoštetje sta prevzela tajnik Lah in oficijal Vernik) so bili za dobo štirih let izvoljeni v odbor: gg. dr. Fr. Detela, Fr. Hubad, dr. L. Požar, A. Senekovič, I. Sušnik, dr. A. Ušeničnik in Fr. Wiesthaler, — soglasno; L. Pintar in I. Šubic s 165 glasovi; dr. A. Gregorčič s 164 glasovi. Za dobo dveh let je bil v odbor izvoljen g. Milan Pajk s 152, za dobo enega leta g. Jakob Dimnik s 145 glasovi. Oddanih je bilo 21 veljavnih glasovnic s 166 veljavnimi glasovi. Razun teh so prejeli še: gg. A. Aškerc in dr. Gr. Krek po 11 glasov; dr. Fr. Kovačič 6 glasov; J. Apih, dr. J. Gruden, dr. I. Krek in I. Vrhovnik po 2 glasa.
Ker ni bilo nobenega predloga in nobene resolucije in ker se tudi sicer nihče ni oglasil za besedo, je predsednik potem zaključil zborovanje.
133. odborova seja, v četrtek dnč 2. malega srpana 1903.
Navzočni: Gg. P. Grasselli (kot predsednik), J. Dimnik, A. Koblar, M. Pajk, B. Perušek, L. Pintar, M. Pleteršnik, dr. L. Požar, A. Senekovič, dr. J. Stari, I. Šiibic, A. Tavčar, I. Vavrü, Fr. Wiesthaler in dr. Fr. Zbainik (odborniki);
E. Lah (zapisnikar).	Skupaj 16.
Predsednik proglasi sklepčnost in pozdravi navzočne, v prvi vrsti novo izvoljena odbornika: gg. J. Dimnika in M. Pajka.
Sklene se k troškom za spominsko ploščo pokojnemu podpredsedniku dr. Fr. Lampitu iz društvene blagajne prispevati z doneskom 100 K.
Zapisnika o 132. odborovi seji, ki sta ga potrdila odbornika: gg. dr. Ušeničnik in dr. Stare, ter o 39. rednem občnem zboru, ki sta ga potrdila zbornika: gg. Funtek in Vernik, se odobrita brez ugovora. Današnjemu zapisniku bosta overovatelja odbornika: gg. A. Koblar in dr. L. Požar.
Na znanje se vzame izid dopolnilnih volitev v odbor z dostavkom, da so izvoljeni odborniki izvolitev vsi sprejeli.
Izvrši se volitev upravništva za upravno dobo 1903/1904. Po nasvetu ravnatelja Šubica se z vsklikom izvolijo vnovič: gg. Fr. Leveč za predsednika; P. Grasselli za prvega, I. Sušnik, za drugega podpredsednika; dr. J. Stari za blagajnika in hišnega upravitelja; dr. J. Lesar in dr. L. Požar za ključarja. Nova odbornika, gg. J. Dimnik in M. Pajk, se mesto izstopivših gg. Funtka in Rutarja privzameta knjižnemu odseku.
Tajnikovo poročilo o knjižnih darilih, poverjeništvih, Urnih in knjižnici se vzame na znanje.
Za knjige so prosila društva: „Domovina" v Gradcu, in Bralni društvi v Št. Janžu na Dravskem polju in pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah. Prošnjam se je ustreglo. Novi poverjeništvi sta se osnovali za Miren pri Gorici in za Trbovlje. Za lansko leto je plačalo udnino 2855 letnikov, za letos doslej 472; od zadnje seje jih je pristopilo 15 na novo. Knjižnici je prirastlo 45 knjig, zvezkov in časopisov: 8 podarjenih, 37 zamenjanih.
Po daljšem razgovoru o tem, kako naj se postopa z že poslanimi, ali pa obljubljenimi in ponujanimi rokopisi, zaključi predsednik, ker ni bilo posebnih nasvetov, sejo ob sedmih zvečer.
16
IIJ. Računsko
1. Sklep
Vseh dohodkoV in Vseh troškoV „SloVenske Matice" za
> cv		V gotovini				
>1/1 M	Dohodki	posebej		skupaj		Opombe
QJ H		K	h	K	h	
1 2	Prebitek v blagajni . . . Doneski društvenikov: a)	ustanovnikov . . . b)	letnikov.....	392 11584	—	384 11976	66	Potrositi se je smelo : ad 1) ... 38466 ad 2 1) . . 11.584 — ad 3 abc) . . 2917 05 ad 4) ... 5124-56
3	Obresti, in sicer: a)	od gotovine .... b)	od obligacij .... c)	od vknjiženega dolga	1376 1016 525	05			ad . . 729-13 ad 6) ... 100Ü-— ad 9) . . . 50-17
			—	2917	05	Skupaj . 21.789-57 potrosilo se je
4 5 6 7 8 9	Dohodki hiše..... Skupilo knjižne zaloge Državna subvencija . . . Izplačani hišni dolg . . . Dvignjene vloge .... Razni........	—	—	5124 729 1000 12000 35380 50	56 13 17	pa po oditetib vlogah . . . 16.969 45 torej manj . 4.820 12 v pokritje troškov za bistvene hišne poprave v 1. 1903. -
	Skupaj . . . Če se odštejejo troški v znesku......			69561 64966	57 02	
	ostane prebitka . .			4595	55	
17
poročilo, računa
XXXVIII. društveno leto od 1. jan. do 31. dec. 1. 1902.
> 0>		V gotovini				
>K	Troški	posebej		skupaj		Opombe
H		K	h	K	h	
1	Upravni troški, in sicer: a)	tajniku..... b)	blagajniku . . . :	1200 120 385	85	1705	85	
2	Društvene knjige, in sicer: a)	pisateljem, urednikom in korektorjem . . . b)	tiskarnam .... c)	vezava in odprava .	3419 7157 1100	23 06	11676	29	
3	Hišni troški, in sicer: b) poprave in drugo . .	2445 821	69 11	3266	80	
4 5 6 7	Stenski zemljevid . . . Drugi obrok drž. posojila Vloženi kapital ....	III!	—	16 267 47996 37	51 57	
	Skupaj . .			64966	02	
V	Ljubljani dnč 31. grudna 1902.
Blagajnik:	Predsednik:	Tajnik:
Dr. Josip Stare.	Fr. Leveč.	E. Lah.
Primerjali s knjigami in prilogami ter našli vse v najlepšem in v najnatančnejšem redu.
V	Ljubljani dnč 25. velikega travna 1903.
J. Dimnik. Drag. Žagar. P. Bradaška
2. Izkaz
premoženja „SloVenske Matice" koncem leta 1902.
o -M
h
Predmet
Znesek v
gotovini
K
hranilnih vlogah
1	Prebitek v blagajni......
2	Vloga na knjižico mestne hranilnice pod štev. 36.788 .......
Vloga na knjižico kmet. posojilnice pod štev. 1520 .......
4	Vlojanaknjižicokredilnebankešt. 146
5	Obligacija državnega loterijskega posojila z dne 15. sušca 1860. i. št. 18.312.........
Dvanajst obligacij državne srebrne rente k 2000 K po kurzu z dnč 31. decembra 1902. 1......
Vrednost hiše po odbitem še dolžnem drž. tabulalu........
8	Vrednost inventarja......
9	Vrednost knjižne zaloge.....
Skupaj . .
Dne 31. grudna 1901 je znašalo
premoženje.........
Torej se je lani pomnožilo za . .
4595
55
•29000
474 487
98 74
4595
55
29962 72
59198	27
54672	18
504	41
6240	—
120614	86
114814	43
5800	43
V Ljubljani dne 31. grudna 1902.
Blagajnik: Dr. Josip Stare.
Predsednik: F r. Leveč.
Tajnik: E. Lah.
3. proračun
„Slovenske Matice" za leto 1903.
Dohodki
Prebitek v blagajni.....
Obresti, in sicer:
a)	od gotovine......
b)	od obligacij......
Dohodki hiše.......
Doneski letnikov......
Državna subvencija.....
Skupilo knjižne zaloge . . . .
Skupaj
V gotovini
posebej
K
1400 1016
skupaj
4595
2416 5100 12000 1000 800
25911
55
55
Troškl
V Lj ubij ani dne 31. grudna 1902.
Blagajnik: Dr. Josip Stare.
Predsednik: Fr. I« e v e o.
V gotovini
posebej
K
Upravni troški, in sicer:
a)	tajniku.......
b)	blagajniku......
c)	pisarni.......
Hišni troški, in sicer:
a)	davki........
b)	pristojbine......
c)	poprave in drugo .... č) III. obrok drž. posojila. .
Društvene knjige, in sicer:
a)	nagrade.......
b)	tiskarne.......
c)	vezava in odprava . . .
Razni..........
Znesek prebitka......
Skupaj
1200 120| — 420 —
1800 — 600! 6300 267 92
4500 9000 1300
Tajnik: E. Lah.


4. Depozita,
ki jih je hranila „SloVenska Matica" leta 1902. v> sv>oji blagajni.
| Tekoče štev. |j	i Ime vlagateljevo	Kje je nabrani denar vložen?	Vrednost dnč 31. grudna 1901		Prirastek na obrestih tekom leta 1902		Vrednost koncem leta 1902	
			K | h		K | h		K	h
1 2	Odsek za nabiranje doneskov za dr. E. H. Coste spomenik Odbor za nabiranje doneskov za dr. Bleiweisov spomenik V Ljubljani dne 31. grudna 19(	V	knjižici mestne hranilnice štev. 29.501 ....... V	knjižici mestne hranilnice štev. 29.502 ....... Skupaj . . . )2. Blagajnik: P Dr. Josip Stare. F r.	4013 8042	60 44	162 324	£12 90	4175 8367	72 34
			12056 redsedni Lev	04 k: e o.	487	02 Taj E.	12543 nik: Lah.	06
5. Sklep računa
v>seh dohodkov* in troškov> „Ant. KnezoVe ustanove" za izdajanje poučne in zabaVne knjižnice
za 1. 1902.
Dohodki
Prebitek v blagajni.... Obresti od glavnice, in sicer:
a)	od gotovine ....
b)	od papirjev .... Dividenda Zadružnih deležev Skupilo za knjige .... Dvignjene vloge.....
Skupaj
Če se odštejejo troški . . . ostane prebitka ....
V gotovini
posebej
K
2163 56
01
V Ljubljani dne 31. grudna 1902.
skupaj
K
227
2219 422 53 2710
5633 5610
22
75
01
80 95
51 97
54
Troški
Izdatki za knjige, in sicer:
a)	pisateljem in uredništvu
b)	tiskarni......
c)	knjigovezu.....
Hranilne vloge.....
Poštnina in drugo ....
Skupaj
V gotovini
posebej
K
735 1183 190
60 40
skupaj
2109 3500 1
5610
87 10
97
Blagajnik: Dr. Joaip Stare.
Predsednik: F r. L e v e o.
Tajnik: E. Lata.
6. Izkaz premoženja
narodnih ustanov* v> društvenega odbora oskrbi za leto 1902.
> ® >M		Vrednost			
0> o M	Predmet	posebej		skupaj	
H		K	h	K	h
1	Jurčič-Tomšičeva ustanova za literarne namene: a)	Srečka ljubljanskega loterijskega posojila št. 60.026 b)	Knjižica mestne hranilnice štev. 27.960 .... c)	Knjižira kmet. posojilnice za ljubljansko okolico št. 2661 ................ č) Knjižica posojilnice v Šoštanju štev. 146 ....	70 1071 2491 3982	04 33 20*	7014	67
2	An t. - Knezova ustanova za izdavanje poučne in zabavne knjižnice, in sicer: a)	Prebitek v blagajni............ b)	Knjižica kmetske posojilnice za ljubljansko okolico štev. 643 ................ c)	Knjižica kmetske posojilnice za ljubljansko okolico štev. 3187 .............. č) Kreditna srečka z dne 31. sušca 1858, serija 1076 štev. 46.............. d)	Sedem srečk za uravnavo reke Tisze, a 313 K e)	En nagradni list izžrebane obveznice z nagrado ogerske hipotečne banke, serija 110 štev. 51 . . f)	Štiri srečke ljubljanskega loterijskega posojila ä 70 K................ g)	Ena srečka solnograškega mestnega posojila . . h)	Deset zadružnih deležev „Kmetske posojilnice" za ljubljansko okolico ä 200 K........ i)	Sedemintrideset delnic „Narodne tiskarne" ä 100 K................. j) Dva deležna lista „Närodoega doma" v Ljubljani ä 200 K ................ k) Ostali meniški dolg ...........	22 53046 1000 433 2132 32 280 73 2000 3700 400 ion	54 12'	63217	66
	Skupaj . . .		—	70832	23
	Dne 31. grudna leta 1901 je znašalo premoženje . . .	—	—	70009	72
	torej se je tekom leta 1902 pomnožilo za......			823	51
	*) Na to knjižico je bila namreč dvignjena častna nagrada v zneskn 200 K za povest „Na klancu", ki je izšla v IX. zvesku „Ant. Knozove knjižnice". «				
	V Ljubljani dne 31. grudna 1902.				
	Blagajnik: Predsednik:		Tajnik:		
	Dr. Josip Stare. F r. L e v e o.	E.	Lah.		
Poročilo o društveni knjižnici.
Srbska knjižnica*).
Hadžič-dr. Savič: Letopis „Matice Srpske." Knjiga 162—220.
Novi Sad 1890—1903. dr. Ognja/novic-Jovanovič: Javor. List za zabavu, pouku i književnost. Br. 9. Novi Sad. 1891. God. XVIII. Glasnik srpskoga učenog društva. Knjiga: 72, 73, 75. Beograd 1891—1892.
Knjiga za narod. Sv. 34—36, 61, 64, 65, 93—107. Novi Sad.
1892, 1896, 1901—1903. Rad i imenik „Matice Srpske" za godinu 1891, 1896, 1898.
Novi Sad 1892, 1897, 1899. Pregled stanja sviju fondova pod upravom „Matice Srpske"
sa godinu 1891. U Novom Sadu. 1892. . Srpska književna zadruga. Sveska 1, — 78. U Biogradu 1893—1902. Glas srpske kraljevske akademije. Knj. XLVIII—LXVI. Beograd 1895 — 1903.
Godišnjak srpske kraljevske akademije. VIII—XV. Beograd 1895—1902.
dr. M. Jovanovič: Srpski arhiv za celokupno lekarstvo. God. I.
Br. 1,—9. Beograd 1895. dr. M. Milovanovič: Delo. List za nauku, književnost i literaturni
život. God. II. Beograd 1895. Spomenik srpske kraljevske akademije. XXVII.—XL. U Beogradu 1895—1902.
Miloš Dimitrijevic: Uspomene iz moga života. U Novom Sadu. 1896.
Simc Trojanovič: Starinska sprska jela i pitja. U Beogradu 1896. Hilarion Eibarac: Odlomci o grofu Gjorgju Brankovidu. Beograd 1896.
dr. Vladati Gjorgjevič: Grčka i srpska prosveta. Beograd 1896. Milan Savič: Slike i razprave iz srpske književnosti. U Novom Sadu. 1898.
dr. Drag. Stanojevič: Pogovor besnome Rolandu sa kritickim pogledima. Beograd 1898.
*) Gl. Letopis za leto 1890 str. 271—272.
Andra Gatorilovic: Spomenica o prenosu praha Vuka Stef. Karadžiča
iz Beča u Beograd. 1897. Beograd 1898. Dimitrije Ribarac: Avtobiografija Kirila Cvjetkoviča. Beograd 1898. Dr. Lujo knez Vojnovič: Dubrovnik i osmansko carstvo. Beograd 1898.
Lazar Arsenjevič; Istorija srpskog ustanka. Deo I.—II.-Beograd 1898—1899.
Spisak knjiga i rukopisa u biblioteki ,.Matice srpske". U Novom Sadu. 1899.
Život i rad dra. Jovana Hadžiča Svetica. (U spornen proslave
100 godišnjice). U Novom Sadu. 1899. Dr. Drag. Mijučkovič: Putovanje po Srbiji u godini 1829. U
Beogradu. 1899. Nik. Marjanovič: Krštenje na Savici. Beograd 1900. Nikola Petrovič: Ogled francuske bibliografije o Srbima i Hrvatima
1544—1900. Beograd 1900. Jovan M, Zujovič: Geologija Srbije. Deo II. (Sa atlantom). Beograd 1900.
Srpska književna zadruga u 1900 i 1901 godini. Beograd 1901 do 1902.
C. Mijatovič: Carigradske slike i prilike. (Putopisne črte). U
Novom Sadu 1901. Svečani pomen prosvetnom dobrotvoru pokojnom N. Dučiču.
U Beogradu 1901. Svečani pomen prosvetnom dobrotvoru pokojnom D. Stamenkoviču.
U Beogradu 1901. Dr. Gjuro Dera: Agrarni pokreti u starom Rimu. U Novom Sadu 1901.
Ljub. Stojanovič: Katalog rukopisa i starih štampanih knjiga
srpske kraljevske akademije. Beograd 1901. Kalendar „Matice Srpske" za godinu 1902 i 1903. Novi Sad 1901—1902.
Branislav Nušič: Kosovo. Opis zemlje i naroda. 1 sveska. U
Novom Sadu 1902. Vučetič-Mokranjac: Srpske narodne pesme i igre. U Beogradu 1902. Život dr. Jovana Subotiča. (Avtobiografija). U Novom Sadu 1902. Dr. Mandič : Uspomene iz našeg crkveno-narodnog života. I. Deo.
Od 1867—1876. U Novom Sadu 1902, Ljub. Stojanovič: Zbornik za istoriju, jezik i književnost srpskoga
naroda. Knjiga L—II. Beograd 1902—1903. Katalog narodne biblioteke u Beogradu. Beograd 1902. Dr. J. Cvijič: Naselja srpskih zemalja. Knjiga I. (Sa atlantom).
U Beogradu 1902. Dr. J. Cvijič: Jezera Makedonije, Stare Srbije i Epira (10 karata). Beograd 1902.
Imenik*)
drušfuenikou „Slovenske Matice" za leto 1903.**)
A.) Častni društveniki:
Dr. Kvičala Ivan, c. kr. vseučiliški profesor v Pragi. (1882)***). Grof Harrach Ivan, veleposestnik, itd. v Pragi (1883). Lego Jan, uradnik češkega muzeja in ljubljanski meščan v Pragi (1885). Dr. Jagič Ignacij Vikentijevič, c. kr. vseučiliški profesor in dvorni svetnik na Dunaju (1886). Baron Winkler Andrej, c. kr. deželni predsednik v p., itd. v Gorici (1892).	Št. 5.
B.) Ustanovnikl in letnilti:****)
Admont: Matevžic o. Eginhard, gimn. profesor v Admontu Pivcc o. Maksimilian, redovnik v Admontu (poverjanik). Jereb o. Robert, redovnik v Admontu. Hiklavc o. Rajmnnd, vojni kaplan. Pivec br. Jožef, redovnik v Admontu.	Št. 2 —|— 3 = 5.
Ajdovščina: Čitalnica narodna v Ajdovščini. Cigoj Jožef, župnik v Ajdovščini (poverjenik). Crnigoj Henrik, vikar v Velikih Žabljah. Kapucinski samostan pri Sv. Križu. Kodre Ivan, župnik pri Sv. Križu. Mežnaršič Edvard, župni upravitelj na Otlici. Poljšak Alfonz, vikar pri Sv. Tomažu.	Št. 1 -f 6 = 7.
Anaconda: Pirnat Ivan, duhovnik.	Št. 1.
*) Vsled sklepa 117. odborove seje urejen po abecednem redu krajev, v katerih prebivajo poverjeniki, oziroma društveniki, in zdržema tiskan.
**) Kdor vsled odboru nenaznanjene izpremembe svojega imena ne najde tiskanega v kraju, kjer biva zdaj, naj išče svoje knjige pri onem poverjeniku, kateremu je plačal društvenino. Za takšne izpremembe upravništvo ne more biti odgovorno; prosi pa ponovno one poverjenike, iz kojih pover-jeništva so se tekom leta druš;veniki preselili v kako drugo poverjeništvo, da mu v prihodnje blagovole nove adrese sproti naznanjevati.
***) Letnica pomeni, kedaj je bil dotičnik izvoljen za častnega društvenika.
****) Ustanovniki so tiskani z ležečimi črkami, letniki pa z navadntmi.
Sv. Anton v Slovenskih goricah: Bralno društvo pri Sv. Antonu. Čuček Jožef, učitelj pri Sv. Rupertu. Klemenčič Jožef, učitelj pri Sv. Antonu (poverjenik). Marinič Friderik, učitelj pri Sv. Marku. Škamlec Ognjeslav, kaplan pri Sv. Antonu. Šturm Alojzij, c. kr. poštar v Ivanjcih. Tušak Frančišek, učitelj pri Sv. Antonu. Tušak Jožef, trgovčev sin pri Sv. Antonu. Vraz Anton, župnik pri
Sv. Antonu.	Št. 9.
Ardning-: Kavčič Dušan, žel. uslužbenec.	Št. 1.
Sv. Barbara pri Vurberg-u: Bralno društvo pri Sv. Barbari. Krajnc Frančišek, nadučitelj pri Sv. Barbari. Kristl Alojzij, učitelj pri Sv. Barbari (poverjenik).	Št. 3.
Batuje - črnide: Grča Blaz, župnik in deželni poslanec v Šeinpasu. Bele Anton, nadučitelj v Oseku. Gibič Anton, dekan in častni kanonik v Crničah. Eržen L., učiteljica v Ozeljanu. Fajgelj C., učiteljica v Šempasu. Franke Ivan, vikar v Oseku. Franke Ivan, kaplan v Crničah. Jug Marija, učiteljica v Oseku. Kavs Jožef, poštni upravitelj v Crničah. Kosec Jožef, župnik v Kamenjah. Križman Frančišek, nadučitelj v Šempasu. Lavrenčič Klementina, učiteljica v Batujah. Leban Ignacij, župnik v Batujah (poverjenik). Merljak Frančišek, nadučitelj v Batujah. Urbančič Jožef, nadučitelj v Ozeljanu. Vodopivec Vinko, kaplan v Kamenjah.	St. 1 —|— 15 = 16.
Beljak - Zilja: Dr. Arnejc Ivan, mestni kaplan v Beljaku. Bergman Frančišek, župnik v Št. Lenartu. Coriary Anton, učitelj v Puhu. Einspieler Gregor, župuik v Podkloštru. Eller Frančišek, nadučitelj pri D. M. na Zilji (poverjenik). Golob Rudolf, žel. pristav v Beljaku. Grafenauer Mihael, cerkovnik v Št. Lenartu. Grafenauer Stanko, stud. phil. na Dunaju. Hochmüller Ivan, žel. uradnik in posestnik v Beljaku. Jerman Juri, župnik v Štebnju. Knafelc Alojzij, žel. uradnik v Beljaku. Knaflič Jakob, župnik v Ločah. Knjižnica c. kr. višje gimnazije v Beljaku. Kraut Valentin, župnik na Brnci. Pšeničnik Jernej, župnik na Peravi. de Reggi Alojzij, na Bruci. Strojnik Jožef, župnik pri D. M. na Zilji. Svaton Jožef, župnik v Št. Jurju na Strmci. Šporn Ivan, žnpnik na Pečnici. Wang Jakob, c. kr. gimn. profesor v Beljaku. Zobec Anton, žel. uradnik v Beljaku.	Št. 21.
Beršec: Barbič Mihael, ekspozit v Poljanah. Jelušič Rajmund, župuik v Beršcu (poverjenik). Sedmak Jakob, župnik v Kršanu.
Št. 3.
Bohinjska Bistrica: Ažman Albina, učiteljica v Srednji vasi. Bevec Matej, c. kr. poštar na Bistrici, čop Anton, kaplan na Bistrici. Humek Martin, nadučitelj na Bistrici. Vitez Klodič pl. Sabladoski Maks, ingenieur na Bistrici. Mencinger Franja, trg. hči na Bistrici. Oblak Anton, kaplan v Srednji vasi. Piber Ivan, župnik na Bistrici (poverjenik). Rihteršič Ivan, nadučitelj v Srednji vasi. Ribteršič Justina, c. kr. poštarica v Srednji vasi. dr. Vacek Al., zdravnik na Bistrici, f Zarnik Matija, župnik v p. v Srednji vasi. Zemljan Franja, učiteljica na Bistrici.	Št. 13.
Bole: Abrain Jožef, vikar v Trenti. Andrysek Frančišek, kurat v Logu. Bratina Kristian, nadučitelj v Bolcu (poverjenik), čitalnica mirodna v Bolcu. Delavsko in izobraževalno društvo v Bolcu. Dominko Albert, učitelj v čez-Soči. Fon Jožef, kaplan v Bolcu. Grželj Ivan, učitelj v Bolcu. Ivančič Matija, kurat na Srpenici. Kavs Ferdo, učitelj - voditelj v Kalu. Matelič Alojzij, upravitelj v Soči. Mlekuž Ana, učiteljica v Bolcu. Ostan Izidor, trgovec v Bolcu. Pavliček Berta, podučiteljica v Bolcu. Sorč Alojzij, c. kr. poštar v Bolcu. Trebše Andrej, nadučitelj na Srpenici. Uršič Frančišek, učitelj na Žagi. Vidmar Ivan, župnik in dekan v Bolen.	Št. 18.
Borovlje-Kaplja: Čitalnica v Glinjah. Drunecky Ivan, župnik v Podgorjah. Knjižnica župnijska v Kaplji. Nagel Ivan, župnik na Selih. Ogriz Ivan, župnik v Kaplji (poverjenik). Olip Tomaž, gostilničar na Selih. Perč Matija, kaplan v Št. Jakobu. Ražun Matej, župnik v Št. Jakobu. Šuštar Ivan, župnik v Svečah. Vintar Jožef, župnik v Bilčovsu.	Št. 10.
Borovnica: Borštnik Frančišek, c. kr. profesor v p. v Borovnici. Gerzin Matija, župnik v Preserju. Kobi Anton, trgovec in posestnik na Bregu. Kozlevčar Anton, načelnik žel. postaje v Borovnici. Kranjc Ivan, trgovec in posestnik v Borovnici. Kržič Uršula, gostilničarica in posestnica v Borovnici. Lebez Anton, krojač v Borovnici. Majaron Ivan, trgovec in posestnik v Borovnici. Majaron Ivan, trgovec in posestnik v Brezovici. Papier Frančišek, nadučitelj v p. in č. občan v Borovnici. Pavšič Frančišek, kaplan v Preserju. Pire Avgust, nadučitelj v Borovnici (poverjenik). Schiffrer Gustav, župnik v Borovnici. Suhadolnik Frančišek, posestnik v Borovnici. Švigelj Frančišek, trgovec in posestnik na Bregu. Verbič Minka, tov. in pos. hči v Bistri.
Št. 16.
Braslovče: Fermč Gothard, kaplan v Braslovčah. Hribernik Jakob, dekan v Braslovčah. f Jarc Valentin, nadučitelj v Braslovčah. Marschitz Karol, nadučitelj v Braslovčah (poverjenik).	Št. 4.
Brdo: Dev Oskar, c. kr. sod. pristav na Brdu. Droll Jakob, c. kr. davčni kontrolor na Brdu. Kadunec Frančišek, župnik v Krašnji. Majdič Frančišek, tovarnar in posestnik na Viru. Pavlic Julija, poštna upraviteljica v Dolu. dr. Pekolj Ivan, c. kr. sod. svetnik na Brdu. Primožič Anton, posestnik v Prevaljah. Rahne Janko, c. kr. notar na Brdu (poverjenik). Slapar Jakob, učitelj na Brdu. Šmajdek Ivan, učitelj na Rovi.	Št. 10.
Bregen C: Koder Anton, c. kr. višji poštni oskrbnik. Št. 1.
Brezovica-Rodik: Elsnic Jožef, župnik v Rodiku (poverjenik). Normali Ivan, župnik v Brezovici. Rapotec Frančišek, c. kr. poštar na Kozini. Šiškovič Štefan, učitelj v Herpeljah.	Št. 4.
Brežice: Knjižnica okrajna učiteljska v Brežicah, dr. Srebre Gvidon, odvetnik in posestnik v Brežicah. Agrež Jožef, odv. uradnik v Brežicah. Balon Jožef, veleposestnik v Stari vasi. Balon Mihael, meščan in posestnik v Brežicah, čitalnica narodna v Brežicah. Dolinšek Rafael, c. kr. davkar v Brežicah. Gaberc Martin, župnik v
Kapelah. Kline Jožef, nadučitelj v p. na Vidmu. Lavrenčak Ferdo, pom. učitelj v Brežicah. Levak Andrej, meščan in veleposestnik v Brežicah. Lom Frančišek, kaplan v Brežicah. Mešiček Jožef, mestni župnik v Brežicah. Pavlič Ivan, župnik na Bizeljskem. Pernat Anton, župnik v Dobovi. pl. Pohl Jožef, župnik v Pišecah. Presker Dragotin, kaplan v Pišecah. Schlamberger Lovro, kaplan na Bizeljskem. Sitter Jožef, c. kr. okrajni sodnik v Brežicah. Supan Ignacij, učitelj v Brežicah. Šetinc Jožef, odv. koncipijent v Brežicah. Šoba Alojzij, župnik v Zdolah. Šola cesarjevič Rudolfova v Globokem. Tramšek Mavro, nadučitelj v Brežicah. Turkuš Štefan, župnik v Sromljah. Umek Anton, trgovec v Brežicah (poverjenik). Urek Andrej, župnik v p. v Brežicah. Varlec Frančišek, trgovec v Brežicah.
St. 2 -f 26 = 28.
Celje: Čitalnica narodna v Celju. Krude Ivan, c. kr. gimn. profesor v p. in šolski svetnik v Celju. Občina teharska. Ogradi Frančišek, opat, itd. v Celju (poverjenik). Rancigaj Anton, župnik v Št. Petru v savinjski dolini, dr. Semec Jožef, odvetnik, dež. poslanec, vitez žel. krone III. reda, posestnik itd. v Celja. Skrbeč Martin, duhovnik v p. v Teharjih. Baš Lovro, c. kr. notar, itd. v Celju. Božič Anton, c. kr. avskultant v Celju. dr. Brenčič Alojzij, odvetnik v Celju. Cestnik Anton, gimn. veroučitelj v Celju. dr. Dečko Ivan, odvetnik, dež. poslanec in posestnik v Celju. Delavsko podporno društvo v Celju. Detiček Juri, c. kr. notar v Celju. Dobršek Ivan, odv. uradnik v Celju. Društvo odvetniških in notarskih uradnikov v Celju. Društvo pevsko v Celju. dr. Filipič Ludovik, odvetnik in posestnik v Celju. Fon Ivan, c. kr. gimn. profesor v Celju. Gorišek Ivan, mestni vikar v Celju. Gregorin Alojzij, c. kr. sod. svetnik v Celju. dr. Hohnjec Jožef, katehet in nemški propovednik v Celju. dr. Hrašovec Juri, odvetnik in dež. poslanec v Celju. Hribar Dragotin, tiškarnar v Celju. Ješe Ivan, c. kr. sod. uradnik v Celju. Jošt Frančišek, tajnik „Zveze slovenskih posojilnic" v Celju. Kardinar Jožef, c. kr. gimn. katehet v Celju. dr. Karlovšek Jožef, odv. kandidat v Celju. Karnjovšek Ivan, slikar v Celju. Knjižnica c. kr. male gimnazije v Celju. Knjižnica c. kr. velike gimnazije v Celju. Knjižnica kapucinska v Celju. Kosi Anton, c. kr. gimn. profesor v Celju. Kosi Jakob, mestni kaplan v Celju. Kožuh Jožef, c. kr. gimn. profesor v Celju. dr. Krančič Frančišek, c. kr. sod. pristav v Celju. Lah Avgust, učitelj v Ljubečnem. Lončar Frančišek, tajnik posojilnice v Celju. Majdič Peter, tovarnar in veleposestnik na Hudinji pri Celju. Matič Jožef, trgovec v Celju. dr. Pegan Vladislav, odv. kandidat v Celju. Schmoranzer Ivan, učitelj na okoliški šoli v Celju. dr. Smolej Gustav, c. kr. sod. svetnik v Celju. Stergar Vinko, c. kr. rudn. komisar v Celju. Suhač Matej, c. kr. gimn. profesor v Celju. Šah Lovro, nadučitelj v Teharjih. Šola deška okoličanska v Celju. Tomažič Ivan, mestni kaplan v Celju. Vodnik Hinko, gimn. profesor in posestnik v Celju. Vodstvo zasebne dekliške šole v Celju, dr. Vrečko Jožef, odvetnik v Celju. Najboljši slovenski dijak v Celju.
Št. 7 -f 44 + 1 = 52.
Celovec: Janežič Evgen, zas. uradnik v Celovcu, dr. Amschl Ivan, župnik v Vetrinju. Apih Jožef, c. kr. učit. profesor v Celovcu. Bajec o. Gabriel, kapucin v Celovcu, dr. Brejc Janko, odvetnik v Celovcu. Dolinar Ivan, bogoslovec v Celovcu. Einspieler Lambert, stolni prošt in protonotar v Celovcu. Hribar Jožef, stolni kaplan v Celovcu. Hutter Ivan, c. kr. realčni profesor v Celovcu. Janežič Simon, tiskarn, ravnatelj, itd. v Celovcu (poverjenik), dr. Janežič Valentin, c. in kr. višji štabni zdravnik v p. v Celovcu. Knjižnica dijaška v Marijanišču v Celovcu. Knjižnica slovenskih bogoslovcev v Celovcu. Kolarič Frančišek, župnik pri Elizabetinkah v Celovcu. Kramar Ivan, c. kr. poštni oficijal v Celovcu. Kues Frančišek, c. kr. dež. sod. tajnik v Celovcu, dr. Lahovnik Blaž, c. kr. dež. vi. koncipist v Celovcu. Lakner Zdravko, bogoslovec v Celovcu. Legat Alojzij, tiskarn, poslovodja v Celovcu. Lučovnik Ivan, bogoslovec v Celovcu. Podgorc Valentin, vikar v celovškem „Marijanišču". Rozman Jožef, tajnik „Družbe sv. Mohorja" v Celovcu. Sadnikar Frančišek, trgovec v Celovcu. Sekol Ivan, bogoslovec v Celovcu, dr. Sket Jakob, c. kr. gimn. profesor v Celovcu. Smodej Frančišek, bogoslovec v Celovcu. Varh Jožef, bogoslovec v Celovcu. Vuk Frančišek, bogoslovec v Celovcu. Žak Anton, župnik v Porečah.	Št. 1 -(- 28 = 29.
Cerklje: Bartol Baltazar, župnik v p. v Spodnjem Brniku. Hacin Jožef, posestnik v Cešnjevku. Hromeč Ivan, župnik na Šenturški gori. Jenko Jožef, posestnika sin v Zgornjem Brniku. Kmet Andrej, nadučitelj v Cerkljah (poverjenik). Kos Matej, župni upravitelj v Cerkljah. Lapajne Jožef, učitelj v Cerkljah, dr. Mayr Avgust, okrajni zdravnik v Cerkljah. Oberster Alojzij, c. kr. orožn. stražmešter v Cerkljah. Ocepek Ignacij, c. kr. orožnik v Cerkljah. Ziherl Frančišek, c. kr. orožn. stražmešter v Idriji.	Št. 1 —j— 10 = 11.
Cerkno: Božič Peter, župnik v Ravnah. Buda Vinko, kaplan v Cerknem. Čitalnica narodna v Cerknem. Drašček Ivan, kaplan v Cerknem. Gerželj Albina, učiteljica v Cerknem. Klopčič Frančišek, župnik na Bukovem. Kragelj Mihael, župnik v Šebreljah. Murovec Ivan, župnik-dekan v Cerknem (poverjenik). Peternelj Frančišek, učitelj v Šebreljah. Peternelj Hinko, župnik v Jageršah. Rakovšček Jožef, nadučitelj v Cerknem. Stibilj Kristian, kurat v Novakih. Št. 1 —|— 11 = 12.
Chicago: Dulfir Ivanka. Grilec Ivan, delavec. Petrič Frančišek, pek. pomočnik.	Št. 3.
Cirknica: Bonač Marica, v Begunjah. Dimnik Frančišek, ekspozit v Begunjah. Jerala Frančišek, c. kr. sod. pristav v Cirknici. Kraje Alojzij, trgovec in posestnik v Grahovem. Kunstelj Frančišek, dekan v Cirknici (poverjenik). Lavrenčič Anton, kaplan v Cirknici. Lavrič Ivan, poslovodja v Cirknici. Meden Friderik, gostilničar in posestnik v Cirknici. Persche Rudolf, c. kr. okr. sodnik v Cirknici. Plahutnik Ivan, kaplan v Cirknici. Pogačnik Edvard, trgovec v Cirknici. Premrov Frančišek, trgovec, gostilničar in posestnik v Martinjaku. Rajčevič Frančišek, župnik v Grahovem. Remžgar Frančišek, trgovec in posestnik v Žerovnici. Sedlak Ernest, c. kr. davčni kontrolor v Cirknici. Serko
Frančišek, župan, trgovec in posestnik v Cirknici. f Vehovar Leopold, c. kr. notar v Cirknici. Zupančič Janko, nadučitelj pri Sv. Vidu. Žele Marija, učiteljica v Begunjah.	Št. 19.
čepovan: Frančiškanski samostan na Sv. gori. Godnič Jožef, kurat v Grgarju. Klanjšek Frančišek, karat v Gorenji Trebuši. Kofol Leopold, c. kr. poštar v Cepovanu. Kroupa Bedrich,- knrat v Lomu. Mlekuž Anton, učitelj v Cepovanu. Plesničar Anton, župnik na Lokvah. Rejec Jakob, župnik v Cepovanu (poverjenik). Ušaj Jožef, kurat v Batah. Žnidaršič Frančišek, c. kr. profesor v Gorici. Št. 10.
črni vrh: Abram Ivan, župnik v črnem vrhu (poverjenik). Čuk Frančišek, nadučitelj v črnem vrhu. Izobraževalno društvo v Črnem vrhu. Lampe Ivan, župan v Črnem vrhu. Rudolf Dominik, posestnik v črnem vrhu. Rudolf Frančišek, posestnik v Črnem vrhu. Rudolf Gašpar, posestnik v Lomeh. Tomelj Ivan, kaplan v Črnem vrhu. Tratnik Dragotin, učitelj v Godoviču. Vidmar Ivan, trgovec v Črnem vrhu. Zagoda Frančišek, posestnik v Zadlogu.	Št. 11.
Črnomelj: Koenig Juri, župnik na Vinici. Strucelj Juri, c. kr. sod. svetnik v p. v Tuševem dolu. Adler Stanko, c. kr. evid. geometer v Črnomlju, čitalnica närodna v Črnomlju, čitalnica narodna na Vinici. Demšar Ivan, učitelj v Črnomlju. Demšar Gojmir, notarski kandidat v Črnomlju, dr. Doljan Jakob, c. kr. sod. pristav v Črnomlju, dr. Güstin Julij, c. kr. notar v Črnomlju. Habjanič Mat., c. kr. davčni pristav v Črnomlju. Jarc Jakob, c. kr. okrajni sodnik v Črnomlju. Jeršinovic Anton, mestni nadučitelj v p. v Črnomlju. Juvanec Frančišek, učitelj na Vrhu. Kadunec Matija, župnik v Preloki. Kandare Emil, c.kr.davčni nadzornik v Črnomlju. Knjižnica okrajna učiteljska v Črnomlju. Kramarič Jožef, župnik na Vrhu. Kune Avgust, trgovec v Črnomlju, dr. Malerič Jožef, okr. zdravnik v Črnomlju (poverjenik). Morela Leopold, učitelj v Črnomlju. Müller Karol, trgovec v Črnomlju. Pavlin Maks, c. kr. okr. živinozdravnik v Črnomlju. Peharc Stanko, župnik v Črnomlju. Podlogar Leopold, mestni kaplan v Črnomlju. Praznik Štefan, c. kr. davčni pristav v Črnomlju. Puhek Janko, mestni župan v Črnomlju. Rauch Peter, grašč. oskrbnik v Krupi. Režek Peter, župnik v Starem trgu. Schiller Rudolf, učitelj v Črnomlju. Schweiger Janko, c. kr. sod. kancelist v Črnomlju. Sertič Friderik, c. kr. okrajni tajnik v Črnomlju. Sterle Rudolf, c. kr. sod. pristav v Črnomlju. Šašelj Ivan, župnik v Adlešičih. Šetina Frančišek, mestni nadučitelj v Črnomlju. Šola farna v Starem trgu. Štepec Vekoslav, c. kr. sod. kancelist v Črnomlju. Šusteršič Frančišek, c. kr. poštar v Črnomlju. Toporiš Ivan, c. kr. sod. pristav v Črnomlju. Zevnik Mihael, mestni kaplan v Črnomlju.
Št. 2 -j- 37 == 39.
Delana: Savs Matija, župnik.	Št. 1.
Devin: Bratina Alojzij, kurat v p. v Šempolaju. Bratina Anton, vikar v Doberdobu. Kos Jožef, vikar v Brestovici. Kos Simon, kurat v Opatjem selu. Pirec Valentin, kaplan v Devinu (poverjenik). Skočir Jožef, dekan v Devinu. Sorč Jožef, nadučitelj v Devinu.	St. 7.
Divača: Antrata Frančišek, žel. služabnik v Divači. Birtič Marija, strojnikova soproga v Divači. Dekleva Janko, trgovec v Vremskem Britofu. Dekleva Leopold, c. kr. poštar v Britofu. Daje Ivan, župan v Naklem. Fabiani Kristina, posestnica v Lokvi. Gombač Angela, pos. hči v Motovunu. Hahm Ferdinand, žel. služabnik v Divači. Helmih Bogomir, c. kr. poštar v Divači. Jane Peter, žel. uradnik v Divači. Jenčič Marcel, žel. uradnik v Divači. Kalan Frančišek, žel. uradnik v Divači. Kanobelj Ivan, žel. služabnik v Divači. Klopčar Rudolf, žel. uradnik v Divači. Kocjan Ivan, posestnik v Žirjah. Mahorčič Franja, posestnica v Divači. Muha Anton, posestnik v Lokvi. Narobe Ivan, župnik v Divači. Novak Jožef, župnik v Povirju. Paximadi Štefan Ernest, posestnik v Lokvi. Planinec Frančišek, načelnik žel. postaje v Divači (poverjenik). Praprotnik Avgust, trgovec v Lokvi. Prhavec Frančišek, žel. strojnik v Divači. Prhavec Frančišek, posestnik v Spodnjih Ležečah. Rapotec Ivan, žel. služabnik v Divači. Rebec Alojzij, posestnik v Divači. Srebotnjak Radoslav, trgovec v Lokvi. Štok Jakob, žel. služabnik v Divači. Tomec Vladimir, žel. pristav v Divači. Trček Konrad, žel. uradnik v Divači. Vadnal Alojzij, žel. uradnik v Divači.	Št. 31.
Djakovo: dr. Strossmayer Josip Juri, škof bosensko-sremski, itd. itd. Št. 1.
Dobrlaves-št. Lipš: Slomšek Ivan, župnik v p. v Kortah. Aplen Andrej, župnik v Železni Kaplji. Bavtižar Luka, dekan, prošt in duh. svetnik v Dobrlivesi. Boštjančič Ivan, župnik v Kamnu. Cukala Frančišek, kaplan v Železni Kaplji. Krištof Juri, c. kr. sod. svetnik v Železni Kaplji. Lubej Ivan, župnik na Jezeru. Mihi Frančišek, župnik v Št. Lipšu (poverjenik). Šumah Valentin, župnik in komendator na Reberci.	Št. 1 -f 8 = 9.
Dobrepolje: Ramovš Andrej, nadžupnik v Dobrepoljih. Fajgelj Marija, c. kr. poštarica v Dobrepoljih. Golf Anton, kaplan v Dobrepoljih. Jaklič Frančišek, učitelj, deželni poslanec in posestnik v Dobrepoljih (poverjenik). Kerin Martin, župnik v Strugah. Kmetijsko društvo v Dobrepoljih. Pešec Frančišek, župnik na Robu. Petrič Frančišek, učitelj v Strugah. Petrič Matija, učitelj v p. v Strugah. Pirnat Ivan, nadučitelj v Banjiloki. Posojilnica v Dobrepoljih. Šola ljudska v Dobrepoljih. Štrukelj Ivan, učitelj na Robu. Št. 1 —J— 12 = 13.
Dolina: Benkovič Jožef, župnik v Gročani. Bralno in pevsko društvo „Vodnik" v Dolini. Bunc Vekoslav, nadučitelj v Dolini. Jereb Frančišek, nadučitelj v Ospem. Kompare Jožef, dekan in dež. poslanec v Ospem. Pangerc Jožef, nadžupan, trgovec in posestnik v Dolini. Zupan Jožef, dekan v Dolini (poverjenik).	Št. 7.
Domažliee: Mestni urad.	St. 1.
Dörnberg": Jelšek Amalija, učiteljica v Dornbergu. Juvančič Lovro, župnik v Dornbergu (poverjenik). Križman Ignacij, nadučitelj v Dornbergu. Primožič Jožef, župnik v Prvačini. Rejec Ivan, kaplan v Dornbergu.	Št. 5.
Dunaj : pl. Globočnik-Sorodolski Anton, c. kr. dež. vi. svetnik v p., itd. Kandernal Frančišek, c.' kr. gimn. profesor v p. in šolski svetnik. Novak Peter, terez. prefekt. dr. Ploj Miroslav, c. kr. dvorni svetnik in drž. poslanec. Sežun Žiga, c. kr. drž. blagajne pristav. dr. Simonie Frančišek, kustos v c. kr. vseuč. knjižnici, dr. Turner Pavel, zasebnik, dr. Babnik Janko, c. kr. sekc. svetnik. Breznik Jožef, stud. pliil. Ciperle Jožef, mešč. učitelj. Ovetnič Lavoslav, c. kr. blag. kontrolor. Dolenc Karol, c. kr. oficijal pri najvišjem rač. dvoru, dr. Hinterlechner Karol, c. kr. sekc. geolog v drž. geol. zavodu. Hočevar Gabriel, stud. med. dr. Hočevar Janko, odv. kandidat in posestnik. Jančar Frančišek, msgr. in župnik n. reda. Knjižnica c. kr. vseučilišča, dr. Krek Bogomil, dvorni in sod. odvetnik. Krušič Vinko, mag. uradnik, Lah Jakob, stud. agr. dr. Lastavec Frančišek, odgojitelj. Luzar Ivan. žel. višji revident. dr. Mantuani Jožef, uradnik v c. kr. dvorni knjižnici. Pire Jožef, c. in kr. pomorski komisar, dr. Primožič Anton, c. kr. gimn. profesor itd. Rebol Frančišek, stud. phil. „Sava", akad. društvo, dr. Seshun Klement, odvetnik. „Slovenija", akad. dij. društvo (poverjenik). Šolar Jožef, mag. uradnik, dr. Šubelj Ivan, c. in kr. dvorni koncipist. Tomše Jožef, c. in kr. podpolkovnik. Trnovec Bogdan, c. kr. dež. sod. nadsvetnik. Vajda Frančišek, cand. phil.
Št. 7 —j— 27 = 34.
Eveleth: Bilban Matija, duhovnik.	Št. 1.
Gerovo: Božič Ivan, tovarnar, posestnik in dež. poslanec. Št. 1.
Gorica (mesto): Budal Bernard, Ingenieur v Bosni. Fcrfila Frančišek, uradnik goriške plinarne. Knjižnica bogoslovskega semenišča v Gorici. Knjižnica c. kr. studijska v Gorici, dr. Kos Frančišek, c. kr. učit. profesor in posestnik. Makuc Ivan, c. kr. obrtni profesor v p. v Solkanu, dr. vitez Tonkli Jožef, odvetnik in posestnik v Gorici. dr. Turna Hinko, odvetnik in deželni poslanec v Gorici. Vošnjak Mihael, ingenieur, posestnik, itd. v Gorici, baron Winkler Andrej, c. kr. deželni predsednik v p., itd. itd. v Gorici. Wolf Ivan, stolni kanonik v Gorici. Berbuč Ivan, c. kr. realčni profesor in deželni poslanec v Gorici. Bežek Viktor, e. kr. učit. profesor v Gorici. Brajnik Vekoslav, posestnik v Štandrežu. Bralno in podporno delavsko društvo v Gorici. Brumat Miroslav, c. kr. poštni asistent v Gorici. Grof Chri-stalnigg Oskar, veleposestnik v Gorici, dr. Cristofoletti Ernest, c. kr. sod. svetnik v Gorici. Čitalnica narodna v Solkanu. Drmastja Ivan, vikar v Plaveh. Fon Jožef, klobučar v Gorici, dr. Gabrijelčič Jožef, prelat, itd. v Gorici. Gabrijelčič Mihael, c. kr. sod. svatnik v Gorici. Gabršček Andrej, tiskarnar z Gorici. Golia Ivan, c. kr. fin. svetnik v Gorici, dr. Gregorčič Anton, sem. profesor, dež. in drž. poslanec, dež. odbornik, vitez žel. krone III. r., itd. v Gorici (poverjenik). Gregorčič Simon, vikar v p. v Gorici. Guttman Emil, c. kr. gozd. ravn. tajnik v Gorici. Izobraževališče učiteljsko v Gorici. Jakončič Anton, zav. uradnik in posestnik v Gorici. Jug Tomaž, nadučitelj v Solkanu. Kodrič Frančišek, vikar na Trnovem. Kafol Štefan, st. kanonik v Gorici. Katoliško društvo slovenskih učiteljic na Primorskem.
Knjižnica gimnazijska v Gorici. Knjižnica realčna v Gorici. Knjižnica učiteljska za goriško okolico (3 izt.). Kokošar Ivan, mestni župnik v Gorici. Kolavčič Ivan, župnik in častni kanonik v Solkanu. Mašera Jožef, vikar v Št. Mavru. Meljavec Ivan, tiskarn, poslovodja v Gorici. Mercina Ivan, c. kr. vadn. učitelj v Gorici. Mestna učiteljska knjižnica v Gorici. Mlakar o. Bernardin, frančiškan v Gorici. Orešec Frančišek, c. kr. ravnatelj gimn. pripravljalnice v Gorici, dr. Ozvald Karol, c. kr. gimn. profesor v Gorici, dr. Pavlica Andrej, st. vikar v Gorici. Pavlin Jožef, posestnik v Štandrežu. Pirjevec Ivan, c. kr. višji rač. svetnik v Gorici. Plohi Frančišek, c. kr. realčni profesor v p. in šolski svetnik v Gorici. Poberaj Avgust, nadučitelj v Kojskem. Podboj Alfred, c. in kr. topn. stotnik v Gorici. Poniž Benedikt, c. kr. pripr. učitelj v p. v Gorici. Rndež Anton, učitelj v deželni gluhonemnici v Gorici. Seidl Ferdinand, c. kr. realčni profesor v Gorici. Semenišče nadškofijsko v Gorici. Skubin Anton, c. kr. vadn. učitelj v Gorici. Šantelj Anton, c. kr. gimn. profesor v Gorici. Škrabec o. Stanko, frančiškan v Gorici. Tabaj Andrej, c. kr. vadn. katehet v Gorici, dr. Terkuč Ferdinand, notarski kandidat v Gorici. Toman Ema Albina, c. kr. vadn. učiteljica v Gorici, dr. Treo Dragotin, odvetnik in deželni poslanec v Gorici. Troha Frančišek, c. kr, gozdar v Krnici. Vodopivec Frančišek, c. kr. okrajni šolski nadzornik v p. v Gorici. Zajec Alojzij, trgovec v Gorici. Zavadlav Frančišek, veleposestnik v Štandrežu. dr. Žigon Frančišek, sem. profesor v Gorici. Št. II -I- 59 = 70.
Gorica (bogoslovje): Brezovšček Ivan, Brumen Hadrian, Mra-kovčič Ivan — semeniški duhovniki; Hušo Mihael, Iskra Matija, Kenda Ivan, Klobučar Andrej, Kos Jožef (poverjenik), Križman Anton, Piščanec Gabriel, pl. Posarelli Štefan, Švara Frančišek, Volk Jožef (bogoslovci) in dva dijaka-naročnika.	Št. 13-j- 2 =15.
Gorje: Ažman Ivan, župnik v Gorjah. Bralno društvo v Gorjah. Cepuder Rudolf, kaplan v Gorjah. Jan Vincenc, posestnik v Spodnjih Gorjah. Jensko Gregor, c. kr. gozdar v Gorjah. Strle Terezija, učiteljica v Gorjah. Šmajdek Frančišek, gostilničar na Dobravi. Šola ljudska v Gorjah. Žirovnik Jožef, nadučitelj v Gorjah (poverjenik). Žumer Jakob, župan in posestnik v Gorjah.	Št. 10.
Gornji grad: Dovnik Frančišek, dekan, itd. v Gornjem gradu (poverjenik). Božič Jakob, trgovec v Gornjem gradu. Bratkovič Kazimir, c. kr. notar v Gornjem gradu, čitalnica narodna v Gornjem gradu. Dekorti Jožef, župnik na Ljubnem. Knez Alojzij, c. kr. davčni oficijal v Gornjem gradu. Kocbek Frančišek, nadučitelj v Gornjem gradu. Pušnik Anton, kaplan v Gornjem gradu. Strnad Anton, posestnik pri Novi Štifti. Šola narodna v Gornjem gradu. Šola närodna pri Novi Štifti. Vidic Maks, c. kr. sod. svetnik v Gornjem gradu. dr. Vilimek Anton, zdravnik v Gornjem gradu. Zdolšek Jožef, c. kr. sod. pristav v Gornjem gradu.	Št. 1 -f- 13 = 14.
Grabštanj: Bayer Štefan, župnik v Pokrčah. Bizer Andrej, dekan v Grabštanj u (poverjenik). Brabanec Ivan, župnik pri Sv. Tomažu. Öech Vaclav, župnik na Radišab. Hutter Vekoslav, župnik v Timenici.
Kaplan Anton, župnik v Medgorjah. Serajnik Volbenk, župnik v Št. Lipšu. Šnedic Janko, provizor v St. Petru. Wieser Ivan, prošt Podkrnosom.	Št. 9.
Grad (Bled): baron Schwegel Jožef, veleposestnik, itd. itd. na Rečici. Bralno društvo na Bledu. Kimovee Frančišek, kaplan na Bledu, dr. Klimek Emil, zdravnik na Bledu. Mrak Matija, župnik.na Beli. Oblak Ivan, župnik na Bledu. Peternel Jakob, župan, gostilničar in posestnik na Bledu. Pretnar Ivan, posestnik v Zagoricah. Pristov Jožef, župnik v Ribnem. Repe Dragotin, trgovec in posestnik na Bledu. Rus Frančišek, nadučitelj in posestnik na Bledu (poverjenik). Sekovanič Ferdinand, gostilničar na Bledu. Trojar Ivan, nadučitelj v p. itd. na Bledu. Vovk Anton, posestnik na Bledu.
Št. 1 -f 13 = 14.
Gradec: Hrašovec Frančišek, c. kr. okr. sodnik v p. v Gradcu. dr. Ipavic Benjamin, mestni zdravnik v Gradcu. Bonča Blaž, c. kr. nam. koncipist v Gradcu. Cizel Miško, c. kr. učitelj v Karlovi, dr. Oamer Anton, zdravnik v Gradcu, dr. Glaser Karol, c. kr. gimn. profesor v p. v Gradcu (poverjenik). Glaser Pavel, poštni uradnik v Gradcu. Globočnik o. Chrysogon, frančiškan v Gradcu. Hauptmann Frančišek, c. kr. profesor v Gradcu, dr. Hoifer Edvard, dež. realčni profesor v Gradcu. Jak Jožef, c. kr. rač. asistent v Gradcu. Kaspret Anton, c. kr. gimn. profesor v Gradcu, dr. Klasinc Ivan, odvetnik v Gradcu. Knjižnica c. kr. vseučilišča v Gradcu. Kokalj Anton, mešč. učitelj v Voitsbergu. Lavrič Jožef, mestni učitelj v Gradcu. Ljubša Matija, kazn. duhovnik v Gradcu. Matjašič Frančišek, vin. nadzornik v Gradcu. Miki Ivan, c.kr.rač.asistent v Gradcu. Možek Marija, zas. in pos. soproga v Gradcu, dr. Murko Matija, c. kr. vseuč. profesor v Gradcu. „Naprej", slovensko izobraževalno društvo v Gradcu. Papež Ivan, dež. realčni profesor v Gradcu. Papež Mihael, c. kr. pol. nadkomisar v Gradcu. Pešec Anton, c. kr. pol. komisar v Gradcu. Potrč Rafael, minorit v Gradcu. Poznik Slavoj, stud. techn. v Gradcu, dr. Purgaj Jakob, c. kr. gimn. profesor v Gradcu. Rane Blaž, c. kr. poštni uradnik v Gradcu. Rojnik Štefan, c. kr. nam. rač. oficijal v Gradcu. Skočir Avgust, kurat v dež. bolnici v Gradcu. Škofic Lovro, c. kr. blagajniški ravnatelj v p. v Gradcu, dr. Štrekelj Karol, c. kr. vseuč. profesor v Gradcu. Terstenjak Ernest, vikar v Messendorfu. Tomšič Frančišek, c. kr. sod. nadsvetnik v Gradcu. „Triglav", akad. dij. društvo v Gradcu. Vovk Frančišek, c. kr. poštni kontrolor v Gradcu. Vrbnjak Mihael, c. kr. poštni koncipist v Gradcu. Wendler Sigmunda, c. kr. umir. sod. svetnika soproga v Gradcu. „Zarja", akad. dij. društvo v Gradcu. Železinger Frančišek, c. kr. gimn. profesor v Gradcu, dr. Žižek Frančišek, zdravnik v Gradcu.	Št. 2 -)- 40 = 42.
Gradiška: Dular Frančišek, c. kr. okr. živinozdravnik. Št. 1.
Idrija: Občina mestna v Idriji. Vidmar Jožef, župnik v Žireh. Arko Mihael, dekan in deželni poslanec v Idriji. Baebler Baldo, c. kr. sod. kancelist v Idriji. Bajželj Ivan, c. kr. učitelj v Idriji. Bralno društvo v Spodnji Idriji. Čitalnica narodna v Idriji. Delavsko
bralno društvo v Idriji. Dežela Josipina, posestnica v Idriji. Didic Frančišek, posestnik v Idriji. Gabron Vincenc, mesar v Idriji. Goli Frančišek, trgovec in posestnik v Idriji. Gostiša Rafael, c. kr. učitelj v Idriji. Gruden Ivan, veleposestnik v Jeličinem vrhu. Harmel Ivana, gostiln, in posestnica v Idriji, dr. Horvat Frančišek, c. kr. notar v Idriji. Hribar Anton, župnik na Gori. Jeglič Jožef, c. kr. davkar v p. v Idriji. Katoliško delavsko bralno društvo v Idriji. Kavčič Frančišek, kavarnar v Idriji. Kavčič Marija, c. kr. učiteljica v Idriji. Knap Anton, c. kr. rudn. paznik v p. v Idriji. Kogovšek Jožef, posestnik v Idriji. Koršič Jožef, c. kr. rudn. svetnik v Idriji. Krapš Anton, c. kr. davkar v Idriji. Lapajne Dragotin, trgovec in podžupan v Idriji. Lapajne Franja, trgovka in posestnica v Idriji. Lapajne Ivan, trgovec v Idriji. Lapajne Marija, trgovka in posestnica v Idriji. Lapajne Valentin, trgovec in posestnik v Idriji. Levičnik Alfonz, realčni katehet v Idriji. Logar Anton, c. kr. rudn. ključar v Idriji. Mačkovšek Andrej, c. kr. šolski sluga v Idriji. Mohorič Ivan, c. kr. rudar in posestnik v Idriji. Moravec Ivan, ravnatelj v Kanadi. Novak Alojzij, c. kr. šolski ravnatelj v Idriji (poverjenik). Novak Ignacij, c. kr. rudn. paznik v Idriji. Novak Jožef, c. kr. učitelj v Idriji. Oswald Frančišek, beneficijat in c. kr. katehet v Idriji. Pazniško bralno društvo v Idriji. Pire Karol, realčni ravnatelj v Idriji. Pirnat Maks, realčni profesor v Idriji. Podružnica „Slomškove zveze" za idrijski sodnijski okraj. Prelovec Frančišek, uradnik in gostilničar v Idriji, pl. Premerstein Kajetan, posestnik v Jeličinem vrhu. Rupnik Marija, c. kr. učiteljica v Idriji. „Sokol", telovadno društvo v Idriji. Sturm Henrik, c. kr. okrajni sodnik v Idriji. Svoboda Karol, c. kr. strojni nadzornik v Idriji. Šabec Avguštin, c. kr. učitelj v Idriji. Šepetavec Jožef, trgovec, župan in posestnik v Idriji. Šola c. kr. rudniška v Idriji. Treven Valentin, trgovec in posestnik v Idriji. Türk Ivan, pek in posestnik v Idriji. Vidic Filip, c. kr. rudn. pisar v Idriji. Vogelnik Ivan, c. kr. učitelj v Idriji. Vončina Frančišek, občinski tajnik v Idriji. Zupančič Jožef, c. kr. sod. pristav v Idriji. Zonta Ivan, cerkovnik v Spodnji Idriji.	Št 2 -j- 57 = 59.
Ig: Drolc Martin, kaplan na Igu. Finžgar Frančišek, župnik v Želimljah. Kniflc Jožef, beneficijat v Tomišlju. Kunauer Ivan, župnik na Golem. dr. Mauring Ivan, župnik na Igu. Trošt Frančišek, nadučitelj na Igu (poverjenik). Trošt Ivan, nadučitelj v Tomišlju.	Št. 7.
Ivnica: Veberič Vekoslav, kaplan.	Št. 1.
Jarenina: Vagaja o. Rudolf, župnik v Svičini. Čižek Jožef, dekan v Jarenini (poverjenik), čonč Jožef, učitelj v Jarenini. črnko Jernej, učitelj v Jarenini. Frangež Jernej, župnik pri Sv. Marjeti. Goričan Ivan, kaplan pri Sv. Jakobu. Jodl Ivan, župnik pri Zgornji sv. Kungoti. Kapler Ivan, župnik pri Sv. Jakobu. Kelemina Matija, župnik in duh. svetnik pri Sv. Ilju. Kmetijsko bralno društvo v Jarenini. Krajnc Martin, kaplan v Svičini. Pavec o. Ivan, župnik pri Sv. Jurju. Rauter Jakob, kaplan pri Sv. Ilju. Rešek o. Henrik, kapitular in oskrbnik v Jarenini. Slekovec Jožef, nadučitelj v Jarenini. Spritzey Ivan, učitelj pri Sv. Marjeti. Šijanec Frančišek, nadučitelj pri Sv. Jakobu.
Škof Gregor, župan in veleposestnik pri Sv. Jakobu. Thaler Frančišek, veleposestnik pri Sv. Uju. Vanda Ana, učiteljica v Jarenini. Vojsk Alojzij, župnik pri Spodnji sv. Kungoti. Vračko Evald, kaplan v Jarenini. Zabukovšek Anton, učitelj pri Sv. Marjeti.
Št. 1 -f- 22 = 23.
Št. Jernej: Sola ljudska v Št. Jerneju. Abram. Martin, c. kr. orožni postajevodja v Št. Jerneju. Bon Josipina, trgovka v Št. Jerneju. Ferjan Karol, c. kr. tit. postajevodja v Št. Jerneju. Gantar Ivan, učitelj v Št. Jerneju. Juvan Frančišek, kaplan v Št. Jerneju. Kočevar Ivan, c. kr. orožn. postajevodja v Beli cerkvi. Lesjak Anton, župnik v Št. Jerneju. Ljudska šola v Orehovici. Menič Matija, trgovec v Št. Jerneju. Pirnat Vaclav, pek v Št. Jerneju. Rudež Jožef, oenolog in graščak na Tolstem vrhu. Kudež Karol, graščak in agronom v Volavčah. Tavčar Albina, poštna odpraviteljica v Št. Jerneju. Tavčar Jožef, zasebnik in posestnik v Št. Jerneju, dr. Trenz Ferdinand, c. in kr. štabni zdravnik v p. v Št. Jerneju. Trost Karol, nadučitelj v Št. Jerneju (poverjenik).	Št. 1 -f- 16 = 17.
Jesenice: Aljaž Jakob, župnik na Dovjem. Jakelj Valentin, župnik na Planini, dr. Kogoj Frančišek, okr. zdravnik na Jesenicah. Kralj Frančišek, kaplan na Jesenicah. Medic Jožef, nadučitelj na Jesenicah. Schrey Alojzij, c. kr. višji poštar, posestnik itd. na Jesenicah (poverjenik). Treven Anton, trgovec in posestnik na Savi. Zabret Valentin, kaplan na Jesenicah. Zabukovec Ivan, župnik na Jesenicah. Št. 9.
Jičin: Mestni urad.	Št. 1.
Joliet: Susteršič Frančišek, župnik.	Št. 1.
Št. Juri ob južni železnici: dr. Ipavic Gustav, zdravnik, itd. v St. Jurju. Mikuš Valentin, župnik v Št. Jurju. Černe Josipina, učiteljica v Slivnici. čulek Jožef, učitelj v Št. Jurju (poverjenik). Kovačič Anton, kaplan v Slivnici. Kozinc Ivan, župnik v Slivnici. Kurbus Tomislav, nadučitelj v Slivnici. Lecker Tilka, učiteljica v Slivnici. Potokar Gregor, kaplan v Št. Jurju. Praunseis Frančišek ml., trgovec v Št. Jurju. Recelj Alojzij, učitelj v Št. Jurju. Ruepschl Micika, v Št. Jurju. Srb Karol, uradnik v Št. Jurju. En dijak naročnik.	Št. 2 -f- 11 -j- 1 = 14.
Št. Juri na Ščavnici: Meško Martin, župnik pri Kapeli. Bolkovič Anton, c. kr. vojni kaplan pri Kapeli. Bosina Ivan, kaplan. Bralno društvo pri Kapeli. Dominkuš Juri, učitelj v Radgoni. Farkaš Jožef, trgovec v Št. Jurju. Grossmann Franja, učiteljica ročnih del. Horjak Ivan, kaplan, dr. Kreft Leon, zdravnik v Št. Jurju (poverjenik). Lončarič Jožef, kaplan pri Sv. Petru. Petovar Terezija, učiteljica pri Kapeli. Ploj Oton, c. kr. notar v Radgoni. Poljanec Ljudmila, učiteljica pri Kapeli. Slavič Alojzij, oskrbnik v p. in posestnik v Št. .Turju. Zemljič Jakob, posestnik v Radincih.	Št. 1 —j— 14 = 15.
Kamna gorica: pl. Kappus Adolf, župan, poštar, gostilničar in posestnik v Kamni gorici (poverjenik). Korošec Jožef, nadučitelj v Mošnjah. Lazar Luka, trgovec in posestnik v Kamni gorici. Šolar Frančišek, posestnik v Kropi. Zupan brata, orgij, mojstra v Kamni gorici. Št. 5.
Kamnik: Kreon Anton, župnik v p. v Kamnika. Stranjska fara. Benkovič Alojzij, farmacevt v Kamniku. Čenčič Jernej, nadučitelj v Kamniku, čitalnica narodna v Kamniku, dr. Dereani Julij, dež. okr. zdravnik v Kamniku. Flerin Frančišek, trgovec in posestnik v Domžalah. Frančiškanski samostan v Kamniku, pl. Garzarolli Frančišek, c. kr. sod. svetnik v Kamniku. Grašek Janko, trgovec in posestnik v Kamniku. Klančar Avgusta, učiteljica v Kamniku. Knjižnica okrajna učiteljska v Kamniku. Koželj Ivan, trgovec v Kamniku, dr. Kraut Alojzij, odvetnik v Kamniku. Krek Frančišek, župnik na Vranji peči. Lavrenčič Ivan, dekan v Kamniku. Malenšek Srečko, nadučitelj v Zgornjem Tuhinju. Močnik Jožef, lekarnar, župan in posestnik v Kamniku. Novak Martin, c. kr. višji poštar in posestnik v Kamniku. Orožen Emil, c. kr. notar in posestnik v Kamniku. Perme Rafael, pis. pomočnik v Kamniku. Kegally Frančišek, c. kr. sod. pristav v Kamniku. Rihar Frančišek, župnik v Mekinjah. Rihar Leopold, župnik v Nevljah. Rodč Jožef, gostilničar in posestnik v Kamniku. Sadnikar Jožef, c. kr. okrajni višji živinozdravnik v Kamniku. Slatnar Anton, tiskarnar v Kamniku (poverjenik), Smolnikar Jožef, župan in posestnik v Zgornjem Tuhinju. Spindler Martin, c. kr. davčni nadzornik v Kamniku. Stelč Ivan, posestnik v Kamniku. Vedlin Anton, tajnik mestne hranilnice v Kamniku. Zore Frančišek, učitelj v Šmartnem. Št. 2 —(— 30 = 32.
Kanal: Vidic Frančišek, župnik v Kanalu. Bavdaž Jožef, trgovec v Gorenji vasi. Bitežnik Jožef, učitelj v Batah. Blažič Marija, učiteljica v Kalu. Cargo Frančišek, c. kr. sod. kancelist v Kanalu. Čitalnica narodna v Kanalu. Gabrijelčič Anton, trgovec v Kanalu. Garlatti Alojzija, zasebnica v Kanalu. Golja Frančišek, učitelj v Levpi. Gorjup Alojzij, učitelj v Lomu. Gorjup Rihard, učitelj v Avčah. Grbec Anton, vikar v Zapotoku. Grilanec Jožef, kurat v Levpi. Jarc Ivan, kurat in dekanijski upravitelj v Ročinju. Kavčič Frančišek, c. kr. davčni kontrolor v Kanalu. Kovačič Marija, učiteljica v Ročinju. Križničeva tvrdka v Kanalu. Križnič Jožef, učitelj v Liga. Kuntih Maks, učitelj v Gorenjem polju. Lenardič Ema, učiteljica v Kanalu. Lokar Artur, c. kr. notar v Kanalu. Mašera Alojzij, c. kr. sod. pristav v Kanalu. Musič Anton, učitelj v Plaveh. Pavlin Leopold, nadučitelj v Ročinju. Sauli Štefan, lekarnar v Kanalu. Strgar Frančišek, učitelj v Desklah. Verč Alojzij, nadučitelj v Kanalu (poverjenik). Zega Mihael, nadučitelj v p. in župan v Kanalu.	Št. 1 -j- 27 = 28.
Karlovee : Absac Jožef, mestni uradnik, posestnik in načelnik gasilcev v Karlovcu. Frančiškanski samostan v Karlove.u. Knjižnica gimnazijska v Karlovcu. Polič Jernej, posestnik v Karlovcu. Ravnikar Dragan, trgovec in posestnik v Karlovcu. Vamberger Mijo, kr. gimn. profesor v Karlovcu (poverjenik).	Št. 6.
Kastav: Kotarska učiteljska knjižnica.	Št. 1.
Kobarid: Bogataj Frančišek, nadučitelj v Kobaridu, čubej Alojzij, vikar na Trnovem. Fabjan Matija, c. kr. okrajni sodnik v Kobaridu. Frandolič Jožef, c. kr. davčni kontrolor v Kobaridu. Gregorčič Simon, vikar v Sedlu. Gruntar Janko, trgovec v Kobaridu.
Gruntar Kaiol, učitelj v Merskem. Ivančič Ivan, nadučitelj v Kredu. Juretič Anton, trgovec v Kobaridu. Lapanja Ivan, zemljemerec in deželni poslanec v Kobaridu (poverjenik). Leben Ivan, kurat v Lju-bušnjem. Mašera Albert, gostilničar v Kobaridu. Miklavič Anton, učitelj v Kobaridu. Miklavič Frančišek, trgovec v Kobaridu. Miklavič Frančišek, učitelj na Livku. Miklavič Ivan, trgovec v Kobaridn. -Premrov Miroslav, c. kr. notar v Kobaridu. Sedej Ivan, župnik v Borjani. Stres Anton, učitelj v Breginju. Uršič Andrej, trgovec v Starem selu. Uršič Anton, trgovec v Kobaridu. Vuga Ciril M., kaplan v Kobaridu. Št. 22.
Kočevje: Erker Ferdinand, mestni župnik in dekan v Kočevjn. Gross Karol, mestni kaplan v Kočevju. Knjižnica gimnazijska v Kočevju. Komljanec Ivan, c. kr. gimn. profesor in katehet v Kočevju (poverjenik). Logar Jožef, mestni kaplan v Kočevju. Meršol Simon, c. kr. fin. straže komisar v Kočevju. Reven Gabriel, c. kr. glavni davčni kontrolor v Kočevju.	Št. 7.
Komen: dr. Kotnik Ignacij, c. kr. notar in posestnik v Komnu. Vales Marko, kurat na Branici. Abram Filip, vikar v Pliskovici. Kofol Avgust, gozd. vajenec v Komnu. Leban Anton, nadučitelj v Komnu (poverjenik). Ravbar Ivan, učitelj v Škrbini.
St. 2 -j- 4 — 6.
Komenda: Grivic Frančišek, kaplan v p. v Lahovičah. Mejač Andrej, trgovec, posestnik in deželni poslanec v Komendi (poverjenik). Mesner Jožef, nadučitelj v Komendi. Svetlin Andrej, trgovec in posestnik v Komendi.	Št. 1 -f 3 = 4.
Konjice: Bezenšek Juri, župnik v Čadramu. Knjižnica nad-žapnijska v Konjicah. Kovač Jožef, posestnik v Žrečah. Clarici Ivan, grašč. oskrbnik v Konjicah. Časi Janko, učitelj v Žičah. Ermenc Martin, c. kr. višji oficijal v Konjicah, dr. Globočnik Aleksander, c. kr. dež. sod. svetnik v Konjicah. Hrastelj Frančišek, nadžupnik in dekan v Konjicah (poverjenik). Ivane Ivan, kaplan v čadramu. Kačičnik Gašpar, župnik v Stranicah. Kolar Anton, župnik na Keblju. Kožuh Miroslav, učitelj v Konjicah. Kumer Karol, vikar v Konjicah. Lednik Anton, župnik v Ločah. Medved Frančišek, grašč. pristav v Konjicah. Novak Anton, župnik v Špitaliču. Ogorevc Martin, trgovec v Konjicah. Plepelec Jožef, kaplan na Prihovi. Prus Štefanka, odv. hči v Konjicah, dr. Rudolf Ivan, odvetnik v Konjicah. Serajnik Beno, učitelj v Konjicah. Šepič Ivan, tržan v Konjicah. Zdolšek Frančišek, župnik v Št. Jerneju. Žičkar Marko, kaplan v Konjicah.
Št. 3 -f 21 = 24.
Konjščina: Košiček Ubaldo, župnik.	Št. 1.
KopeP: Bertok Jožef, nadučitelj na Rižanu. Defar Sime, župnik v Dekanih. Dominco Henrik, c. kr. šolski nadzornik v Kopru. Frankovič Frančišek, c. kr. profesor v Kopru. Glavina Blaž, c. kr. kazn. kurat, itd. v Kopru. Jakac Jakob, c. kr. profesor v Kopru. Knjižnica c. kr. okr. šolskega sveta v Kopru. Knjižnica c. kr. učiteljišča v Kopru. Kost'äl Ivan, c. kr. profesor v Kopru. Kramberger Frančišek, kazn. duhovnik v Kopru. Kregan Rudolf, c. kr. nam. offcijal v Kopru.
dr. Kušar Valentin, c. kr. učit. profesor v Kopru. Mahnič Karol, učitelj v Šmarju, f Markelj Ivan, c. kr. učit. ravnatelj v Kopru. Orel Frančišek, učitelj v Kortah. Piciga Jožef, obč. svetnik v Dekanih. Počivalnik Ignacij, župnik-dekan v Krkočah. Pribil Dragotin, c. kr. vadn. učitelj v Kopru (poverjenik). Šašelj Milan, župnik v Šmarju. Šinek Rajko, c. kr. glavni davkar v Kopru. Škerbec Matej, župnik v Kortah. Šubic Albert, c. kr. učit. profesor v Kopru. Wrischer Marica, učiteljica v Školijah. En dijak naročnik.	Št. 23 —(— 1 = 24.
Kostanjevica: Čerin Karol, kaplan v Kostanjevici. Erzar Frančišek, kaplan v Križevem. Hafner Matej, c. kr. notar v Kostanjevici. Pavlič Damian, mestni župnik v Kostanjevici (poverjenik). Pavlič Kozma, župnik v Križevem. Šola ljudska v Kostanjevici, dr. Wurner Jožef, zdravnik v Kostanjevici.	Št. 7.
Kozje: Knjižnica okrajna učiteljska v Kozjem, dr. Barle Jožef, c. kr. notar v Kozjem. Bosina Ivan, dekan, itd. v Kozjem (poverjenik). Dobrave Zvonimir, c. kr. davčni pristav v Kozjem, dr. Gelingsheim Karol, c. kr. sod. svetnik v Kozjem. Guček Frančišek, restavrater v Kozjem. Hrabalek Adalbert, dež. okr. živinozdravnik v Kozjem, dr. Jankovič Frančišek, zdravnik v Kozjem. Jeraj Matija, nadučitelj v p. v Podčetrtku. Pečar Albin, trgovec v Podčetrtku, dr. Peitler Ivan, c. kr. sod. pristav v Kozjem. Pivec Štefan, župnik v Podčetrtku, dr. Rausch Frančišek, odvetnik v Kozjem. Ribar Anton, župnik in duh. svetnik pri Sv. Vidu. Stanjko Ivan, župnik na Bučah. Staroveški Nikola, gostilničar in posestnik v Podčetrtku. Šetinc Frančišek, nadučitelj na Prevorju. dr. Šribar Martin, c. kr. sod. pristav v Kozjem. Tomažič Marko, župnik in načelnik okr. zastopa v Pilštajnu. Tombah Jožef, župnik in duh. svetnik pri Sv. Petru. Volčič Miroslav, kaplan pri Sv. Vidu. Vtičar Juri, župnik na Prevorju.
Št. 1 -f 21 = 22.
Kraköw: Kranjc Viktor I., c. in kr. polkovnik. Nedok Jožef, em. profesor.	St. 2.
Kranj : Koblar Anton, mestni župnik in dekan v Kranju. Majdič Vinko, tovarnar in posestnik v Kranju. Omersa Frančišek, trgovec in posestnik v Kranju, dr. Pernd Frančišek, c. kr. gimn. profesor v Kranju. Ross Matej, zasebnik v Kranju. Sajovic Ferdinand, trgovec v Kranju. Savnik Karol, lekarnar, župan in posestnik v Kranju (poverjenik). Urbančič Alojzija, graščakinja na Turnu. Blagne Antonija, trgovka v Št. Jurju. Bohinc Ivan, zasobni uradnik v Kranju. Bralno društvo slovensko v Kranju. Brešar Jožef, župnik v Velesovem. čitalnica narodna v Kranju. Čuk Dragotin, kaplan v Smledniku, dr. Debevec Jožef, c. kr. gimn. profesor v Kranju. Dokler Anton, c. kr. gimn. profesor v Kranju. Florijan Karol, trgovec in posestnik v Kranju, dr. Globočnik Edvard, dež. okr. zdravnik in posestnik v Kranju. Globočnik Mihael, trgovec in posestnik v Vogljah. Gnidovec Ivan, gimn. profesor v Kranju, dr. Herle Vladimir, c. kr. gimn. profesor v Kranju. Hofer Karol, župnik v p. v Trbojah. Hubad Jožef, c. kr. gimn. ravnatelj v Kranju. Hybasek Vojteh, mestni kaplan v
Kranju. Jare Evgen, c. kr. gimn. profesor v Kranju. Jeršinovic Anton, c. kr. gimn. profesor v Kranju. Jugovic Franja, mestna nadučiteljica v Kranju. Kalan Ivan, župnik v Zapogah. Karlin Ivan, župnik v • Smledniku. Killer Jakob, trgovec in posestnik v Kranju. Knific Luka, učitelj na Trsteniku. Knjižnica gimnazijska v Kranju. Knjižnica okrajna učiteljska v Kranju. Kokalj Rudolf, gl. zastopnik „Dunava" v Kranju. Kukelj Anton, župnik v Št. Jurju. Lampret Ivan Fr., tiskarnar v Kranju. Levičnik Valentin, c. kr. fin. svetnik v p. v Kranju. Luznar Frančišek, nadučitelj na Primskovem. Majdič Ivan ml., trgovec v Kranju. Hayr Peter, gostilničar in posestnik v Kranju. Mikš Ivan, župnik na Trsteniku. Nemec Anton, župnik v Kokri. Novak Valentin, c. kr. davčni pristav v Kranju. Paternost Henrik, učitelj v Šmartnem. Paulus Viljem, kaplan v Šmartnem. Pavlin Alojzij, trgovec in posestnik v Podbrezjah. Pavšler Tomaž, trgovec in posestnik v Kranju. Pezdič Ivan, mestni nadučitelj v Kranju. Pire Alfonz, c. kr. okrajni glavar v Kranju. Pire Ciril, trgovec, dež. poslanec in posestnik v Kranju. Pogačnik Ivan, c. kr. okrajni sodnik v Kranju. Pokorn Frančišek, župnik v Besnici. dr. Prevc Frančišek, odvetnik v Kranju. Rakove Ivan, trgovec in posestnik v Kranju. Rant Albin, trgovec v Kranju. Razboršek Jožef, župnik v Šmartnem. Rojina Frančišek, nadučitelj v Šmartnem. Seliškar Alojzij, c. kr. sod. pristav v Kranju. Sarec Alojzij, ekspozit pri Sv. Joštu. dr. Šavnik Edvard, c. kr. okr. zdravnik v Kranju. Slamberger Anton, c. kr. notar in posestnik v Kranju, dr. Štempihar Valentin, odvetnik in posestnik v Kranju, dr. Tominšek Jožef, c. kr. gimn. profesor v Kranju. Tršan Jakob, gimn. profesor v Kranju. Valenčič Ivan, hran. tajnik v Kranju. Zupan Anton, c. kr. gimn. profesor v Kranju. Zupane Ignacij, župnik v Predosljih. Žigon Avgust, gimn. profesor v Kranju, dr. Žmavc Jakob, c. kr. gimn. profesor v Kranju.	Št. 8 —f— 61 = 69.
Kranjska gora: Bregar Jožef, nadučitelj v Kranjski gori (poverjenik). Hudovernik Janko, c. kr. notar v Kranjski gori. Jereb Ivan, c. kr. davčni kontrolor v Kranjski gori. Lavtižar Jožef, župnik v Radečah. Pečar Ivan, žel. čuvaj v Radečah. Peterlin Frančišek, c. kr. okr. sodnik v Kranjski gori. Škufca Ludovik, župnik v Kranjski gori. dr. Tičar Jožef, dež. okr. zdravnik v Kranjski gori. Št. 8.
Kromeriž: Žunkovič Davorin, c. in kr. stotnik.	Št. 1.
Krško: Knjižnica okrajna učiteljska v Krškem. Adlešič Juri, nadučitelj v Krškem. Anžiček Ferdinand, odv. konc. uradnik v Krškem (poverjenik). Gregorič Frančišek, gostilničar in posestnik v Krškem, vitez Gspan Alfonz, c. kr. evidenčni geometer v Krškem. Hilbert Julij, c. kr. ingenieur v Krškem. Humek Karol, meščanski učitelj v Krškem. Jugovic Amalija, pos. soproga v Krškem, dr. Kaisersberger Anton, zdravnik v Krškem. Kos Avgust, pomožni uradnik in Organist v Krškem. Lapajne Ivan, meščanski ravnatelj v Krškem, dr. Mencinger Ivan, odvetnik in posestnik v Krškem. Občinska knjižnica v Krškem. Pfeifer Viljem, državni in deželni poslanec in posestnik v Krškem, dr. Pucko Juri, c. kr. notar v Krškem. Renier Ivan Nep.,
mestni župnik v Krškem, dr. Romih Tomaž, mešč. učitelj in župan v Krškem. Rozman Florian, mestni učitelj v Krškem. Schweiger Frančišek, dekan v Leskovcu. Šolska knjižnica v Leskovcu. Tavčar Karol, c. kr. davkar v Krškem. Žener Vinko, obč. hran. tajnik in posestnik v Krškem. Žnideršič Božidar, c. kr. davčni pristav v Krškem. Žust Jakob, mestni kaplan v Krškem.	Št. 1 -j- 23 = 24.
Krumlova: Vodič/ca o. Karol, minorit.	Št. 1.
La-Salle: Podgoršek Anton, duhovnik.	Št. 1.
Laški trg": Bralno društvo na Dolu. Bralno društvo v Laškem trgu. Časi Frančišek, župnik pri Sv. Lenartu. Dimnik Ivan, cand. iur. v Trbovljah. Elsbacher Andrej, trgovec v Laškem trgu. Erjavec Peter, župnik v Trbovljah. Kolarič Jožef, župnik pri Sv, Miklavžu, dr. Kolšek Jožef, odvetnik v Laškem trgu. Rabuza Jakob, kaplan v Loki pri Zidanem mostu. Režun Ivan, v Trbovljah. Roš Ferdinand, župan in veleposestnik v Hrastniku. Strgar Anton, kaplan v Laškem trgu. Šolska knjižnica v Jurkloštru. Veternik Anton, župnik na Dolu. Žuža Ivan Ev., dr. c. p., konz. svetnik, častni kanonik, dekan in nadžupnik v Laškem trgu (poverjenik).	Št. 15.
Št. Lenart: Zmazek Frančišek, župnik pri Sv. Benediktu. Župnija sv. Bolfenka. Bralno društvo pri Sv. Ani. Bralno društvo v Št. Lenartu. Bralno društvo pri Sv. Rupertu. Družba mladeničev pri Sv. Trojici. Fabiani Vladimir, c. kr. poštar v Št. Lenartu. Gomilšek Frančišek, kaplan pri Sv. Benediktu. Gunčer Jožef, župnik v Vurbergu. Ilešič Jožef, župnik pri Sv. Bolfenku. Jurčič Jožef, dekan v Št. Lenartu (poverjenik). Keček Andrej, kaplan pri Sv. Rupertu. Kovačič Jakob, učitelj pri Sv. Trojici, dr. Kron vogel Jožef, c. kr. sod. svetnik v Št. Lenartu. Mavrič Jožef, nadučitelj pri Sv. Trojici. Mihalic Jožef, župnik pri Sv. Barbari. Okrajna hranilnica v Št. Lenartu. Pajtler Ivan, župnik pri Sv. Rupertu. Panič Jožef, kaplan pri Sv. Ani. Posojilnica v Št. Lenartu. Rajh Ivan, nadučitelj pri Sv. Bolfenku. Rop Jožef, posestnik v Št. Lenartu. Samostan frančiškanski pri Sv. Trojici, dr. Suhač Anton, župnik pri Sv. Ani. Šijanec Alojzij, župnik v Negovi. Šijanec Anton, župnik pri Sv. Jurju. Štukelj Jožef, hran. in pos. knjigovodja v Št. Lenartu, dr. Tiplič Frančišek, zdravnik v Št. Lenartu. Trafela o. Fulgencij, frančiškan pri Sv. Trojici. Učiteljsko društvo v Št. Lenartu. Urek Ivan, učitelj v Št. Lenartu. Zemljič Matija, zidar pri Sv. Ani.	Št. 2 -)— 30 = 32.
Leskovee V slov. goricah: Fabiani Adela, učiteljica v Leskovcu. Kmetijsko društvo v Leskovcu. Kralj Davorin, župnik v Leskovcu. Stoklas Vinko, nadučitelj v Leskovcu. Stopajnik Jožef, oskrbnik v Vareju. Šalamun o. Bernardin, kaplan pri Sv. Trojici. Šola narodna v Leskovcu. Vrunkar Radoslav, učitelj v Leskovcu (poverjenik). Št. 8.
Lipnica: Hyp Vekoslav, kaplan v Stubenbergu. Kocik Jožef, župnik pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu. Roschman Frančišek, kaplan v Lipnici (poverjenik). Rozman Jakob, kaplan v Lučah. Šavel Frančišek, administrator na Kaplji. Vavra Frančišek, kaplan v Arvežu. Vollmeier Lovro, dekan, itd. v Lučah.	Št. 7.
Litija: Svetec Luka, c. kr. notar, vitez Fr.-Jož. reda in posestnik v Litiji (poverjenik). Andoljšek Bernard, nadučitelj v Litiji. Goljmajer Jožef, župnik na Vačah. Jeločnik Anton, tov. knjigovodja v Litiji. Jenko Ivan, načelnik žel. postaje v p. in posestnik v Litiji. Jeretin Martin, c. kr. okr. tajnik v Litiji. Knjižnica okrajna učiteljska v Litiji. Modic Jožef, c. kr. poštar v Litiji. Novak Ivan, tj-govec na Dolih, f dr. Pavlic Ignacij, c. kr. okr. višji zdravnik v Litiji. Eajar Ivan, c. kr. okr. živinozdravnik v Gradcu pri Litiji. Slane Frančišek, posestnik v Litiji. Slovensko bralno društvo v Litiji, pl Wurzbach Franja, pos. soproga v Litiji. Zottmann Karol, c. kr. sod. pristav v Litiji. Zupančič Jernej, duhoven v p. v Litiji. Št. 1 + 15 = 16.
Ljubljana: Ard Rajko, c. kr. poštni blagajnik v p. Auerjevi dediči, tovarnarji in posestniki, dr. vitez Bleiiveis-Trsteniški Karol, podžupan, posestnik, itd. Čitalnica narodna, pl. Letela Oton, deželni glavar, itd. Dolenec Oroslav, svečar in posestnik. Fabian Ivan, zasebnik in posestnik. Fabiani o. Placid, franč. gvardijan. vitez pl. Gariboldi Anton, zasebnik in posestnik, dr. Gestrin Karol, c. kr. dež. sod. svetnik v p. Gomilšck Jožef, žel. višji oficijal. Grasselli Peter, dež. poslanec in odbornik, vitez žel. krone III. reda, užitninski ravnatelj in posestnik. Heidrich Karol, misj. duhoven „Kongregacije sv. Vincencija Pavlanskega". Hranilnica kranjska. Hren Frančišek, veletržec in graščak. dr. Hudnik Matija, odvetnik. Jamšek Ivan, trg. poslovodja in posestnik, dr. Jeglič Anton, knezoškof, itd. Jereb Jožef, župnik v p. Kadilnik Frančišek, trg. blagajnik. Kästelte Frančišek, c. in kr. stotnik v p. Klemenčič Jožef, c. kr. učit. profesor v p. Knjižnica frančiškanska. Knjižnica c. kr. moškega učiteljišča. Kokalj o. Eajnerij, frančiškan, dr. Kosler Jožef, posestnik, dr. Krek Gregorij, c. kr. vseuč. profesor v p., dvorni svetnik, itd. Kržič Anton, c. kr. učit. profesor in katehet. Kuralt Ivan, c. kr. sod. pristav v p. Lah Evgen, mag. tajnik (poverjenik), dr. Lesar Jožef, sem. ravnatelj. Leveč Frančišek, c. kr. dež. šolski nadzornik. Ličan Aleksander, trg. sotrudnik. dr. Majaron Danilo, odvetnik, odv. zborn. predsednik in dež. poslanec. Mally Frančišek, tovarnar in posestnik. Martinak Jožef, c. kr. dež. sod. nadsvetnik v p. in vitez Fr.-Jož. reda. dr. Munda Frančišek, odvetnik in posestnik. Murnik Ivan, trg. zborn. tajnik v p., ces. svetnik, vitez Fr.-Jož. reda, itd. Nabernik Ivan, c. kr. sod. svetnik v p. Petričič Vaso, m. hran. predsednik, veletržec, vitez Fr.-Jož. reda in posestnik. Pfeifer Frančišek, c. kr. rač. nadsvetnik v p. Pintar Luka, c. kr. lic. seriptor in profesor. Pire Gustav, ravnatelj „Kmetijske družbe" in popotni učitelj. Plantan Ivan, c. kr. notar, drž. poslanec in posestnik. Pleteršnik Maks, c. kr. gimn. profesor v p. in vitez Fr.-Jož. reda. Pogačar Martin, knezošk. kancelar v p. in č. kanonik. dr. Požar Lovro, c. kr. gimn. profesor in šolski ravnatelj. Prosenr. Jožef, zav. reprezentant, itd. Ravnihar Frančišek, dež. knjigovodja v p. Rohrmann Viktor, trgovec in posestnik. Rozman Ivan, m. župnik, prelat in č. kanonik. Sajovic Ivan, st. kanonik. Skubic Anton, c. kr. gimn. profesor v p. „Sokol'1, telovadno društvo. Souvan Ftrdinad,
veletržec in graščak. Souvan Franc Ks. ml., trg. družnik in posestnik. Stare Alojzij, msgr., župnik v p. in posestnik, dr. Stari Jožef, c. kr. fin. prok. pristav in posestnik, dr. Stor Frančišek, odvetnik, dr. Svetina Ivan, c. kr. gimn. profesor in katehet. Subic Ivan, c. kr. šolski ravnatelj, vitez Fr.-Jož. reda, itd. Sunian Jožef, c. kr. dvorni svetnik v p. dr. Tavčar Ivan, odvetnik, dež. poslanec in odbornik, drž. poslanec in posestnik, dr. pl. Valenta Alojzij, dež. boln. ravnatelj v p., vladni svetnik, profesor in posestnik. Vavrä Ivan, c. kr. gimn. profesor v p. Vilhar Ivan, zasebnik. Vrhovnik Ivan, trn. župnik. Zamejec Andrej, st. dekan, vitez žel. krone III. reda, itd. Zamida Matija, dež. svetnik. Zupan Tomo, msgr., c. kr. gimn. profesor, konz. svetnik, itd. Žužek Frančišek, c. kr. višji ingenieur v p. in posestnik. Abulner Frančišek, m. hran. asistent. „Alojzijevišče", knezošk. dijaški zavod. Andolšek Frančišek, c. kr. dež. sod. svetnik. Arko Matko, trgovec. Aškerc Anton, mestni arhivar. Avšič Jakob, zav. tajnik. Babnik Ivan, trg. agent. Bahovec Jernej, trgovec. Bajec Andrej, c. kr. poštni sluga. Ban Frančišek, upravitelj „Katoliške tiskarne". Bartel Anton, c. kr. gimn. profesor. Bavdek Helena, posestnica. Bayr Oton, blagajnik „Kmetijske posojilnice". Beg Anton, urednik. Bele Ivan, mestni učitelj. Bernot Ivan, mestni učitelj. Bezenšek Ernest, zav. uradnik. Bezlaj Jožef, mestni učitelj. Bizjak Jožef, bogoslovec. Blaznik Albina, solastnica tiskarne. Bonač Ivan, tovarnar. Borštner Vincenc, c. kr. gimn. profesor v p. Bradaška Ferdinand, mestni blagajnik v p. Breskvar Frančišek, knjigovez. Breznik Anton, bogoslovec. Brežnik Frančišek, c. kr. gimn. profesor. Bulovec Anton, c. kr. dež. sod. pristav. Bulovec Mihael, urš. spiritual. Celestina Jožef, c. kr. učit. profesor v p. Cizel Jožef, mešč. učitelj, dr. Cekal Ferdinand, stolni kanonik. Češnik Janko, trg. družnik. čitalnica glinško-viška. Crnagoj Frančišek, mestni nadučitelj. Črnivec Anton, c. kr. učit. ravnatelj. Dacar Jožef, trg. sotrudnik in posestnik. Dečman Anton, tovarnar in posestnik. Demšar Jožef, alojz. prefekt. Dežman Franja, lastnica knjig, obrta. Dimnik Jakob, mestni nadučitelj. Dobida Jožef, c. kr. fin. nadsvetnik. dr. Dolenec Jožef, sem. profesor. Dostal Jožef, dvorni kaplan. Drahsler Pavel, zasebnik. Dralka Jožef, c. kr. dvorni svetnik v p. Drenik Frančišek, zav. zastopnik. Drukar Avgust, not. kandidat. Društvo tiskarjev. Družba rokodelskih pomočnikov. Duffe Ivan, mestni stavbni svetnik. Einspieler Tomaž, c. kr. dež. sod. svetnik in posestnik. Endlicher Rudolf, c. kr. okrajni tajnik v p. Eppich Ivan, c. kr. vadn. učitelj v p. Fajdiga Ignacij, c. kr. gimn. profesor, dr. Ferjančič Andrej, c. kr. sod. nadsvetnik, drž. in dež. poslanec. Ferjančič Frančišek, mestni kaplan. Fettich-Frankheim Anton, stolni kanonik in konz. svetnik. Flere Jožef, c. kr. poštni kontrolor in posestnik. Flis Ivan, generalni vikar. Franchetti Engelbert, brivec. Frelih Ivan, dež. rač. oficijal. Frisch Ivan, trgovec in posestnik. Funtek Anton, c. kr. učit. profesor in urednik. Furlan Jakob, mestni učitelj. Gabršek Frančišek, mestni nadučitelj. Garbas Frančišek, c. kr. car. oficijal. dr. Geiger Ivan, žel. zdravnik. Giontini I. R., trg. tvrdka. Gnjezda Ivan, c. kr. realčni profesor, itd. Gorečan Jožef,
c. kr. tel. učitelj. Goričnik Frančišek, zasebnik. Goršič Marija, posestnica. Govekar Franc, bogoslovec. Govekar Frančišek, mag. koncipist. Gram-povčan o. Klemen, frančiškan, dr. Gregorič Vinko, dež. primarij in posestnik. Gričar Ivan, trg. družnik. dr. Gruden Jožef, alojz. ravnatelj. Gutnik Anton, mag. pol. oficijal. Hrast Ivan Ev., m. hr. tajnik. Hren Jakob, c. kr. sod. nadsvetnik v p. Hribar Ivan, mestni župan, ravnatelj - Slavije" in dež. poslanec, dr. Hribar Ivan Milan, odv. kandidat. Hubad Frančišek, c. kr. dež. šolski nadzornik. Hubad Matej, kone. vodja „Glasbene Matice". Hudovernik Aleksander, c. kr. notar. dr. Ilešič Frančišek, c. kr. učit. profesor. Jagodic Avgust, trg. sotrudnik. Jakopič Frančišek, trgovec in posestnik. Jamšek Nikolaj, bogoslovec. Janežič Gašpar, c. kr. sod. pis. oficijal. dr. Janežič Ivan, sem. profesor. Jarc Anton, gimn. profesor. Jebačin Ivan, trgovec. Jeglič Jožef, trgovec in posestnik, dr. Jenko Ivan, dež. boln. asistent, dr. Jenko Ludovik, zasebni zdravnik. Jerman Ivan, c. kr. rač. revident. Josin Maks, mestni učitelj. Juh Jožef, c. kr. rač. oficijal. Juvanec Frančišek, c. kr. okr. tajnik. Kadivec Antonija, trgovka in posestnica. Kajdiž Tomaž, stolni kanonik. Kalan Andrej, stolni kanonik in ravnatelj „Marijanišča". dr. Kapus Albin, odvetnik, dr. Karlin Andrej, stolni kanonik. Karlin Martin, c. kr. gimn. profesor, dr. Kavčič Jakob, c. kr. dež. sod. svetnik. Kavčič Jožef, c. kr. davkar. Kavčnik Ivan, c. kr. dež. sod. svetnik. Kcelj Alojzij, mestni učitelj. Kilar Jernej, c. kr. rač. revident. Klinar Anton, deželni stavbni svetnik. Knez Ivan, veletržec in posestnik. Knjižnica bogoslovska. Knjižnica c. kr. prve državne gimnazije. Knjižnica c. kr. druge državne gimnazije. Knjižnica okrajna učiteljska. Knjižnica c. kr. višje realke. Knjižnica c. kr. ženskega učiteljišča. Knjižnica župnije trnovske. Kobilca Jožef, trgovec in posestnik. Koechler Viktor, trnovski kaplan, dr. Kokalj Alojzij, odvetnik. Kollmann Frančišek, veletržec, trg. zborn. podpredsednik in posestnik, dr. Kopriwa Ivan, mestni zdravstveni svetnik, dr. Korun Valentin, c. kr. gimn. profesor. Kostanjevec Jožef, c. kr. vadn. učitelj in posestnik, dr. Košenina Peter, okr. zdravnik. Krajna skupina poštnih in brzojavnih uslužbencev ljubljanskih. Krapež Frančišek, kavarnar. dr. Krek Gojmir, c. kr. dež. sod. pristav, dr. Krek Ivan, sem. profesor in deželni poslanec. Kremžar Andrej, nadupravitelj dež. dobrodelnih zavodov, dr. Krisper Valentin, odvetnik in posestnik. Kruleč Ivan, c. kr. vadn. učitelj, dr. Kulavic Ivan, stolni prošt, Kune Matija, posestnik. Kuralt Jožef, m. hran. pristav, dr. Kušar Jožef, odvetnik, dr. Lampe Evgen, stolni vikar in urednik. Lassnik Peter, trgovec in posestnik. Lavrenčič Jožef, blagajnik m. užitn. zakupa in posestnik, dr. Leben Matija, sem. profesor v p. in č. kanonik. Ledenik Alfred, zav. zastopnik. Lederhas Ludovik, c. kr. gimn. profesor. Lenarčič Anton, c. kr. finančni nadsvetnik. Lenče Jožef, trgovec in posestnik. Leveč Ivan, mestni učitelj. Leveč Stanko, c. kr. računski praktikant. Levičnik Albert, c. kr. dež. sod. predsednik. Lilleg Alojzij, trgovec in posestnik. Lindtner Hinko, dež. boln. kontrolor. Lončar Ivan, c. kr. fin. svetnik v p. Lovšin Ivan, bogoslovec. Lozar Jožef, trgovec. Lubec Dragotin, c. kr. dvorni svetnik in finančni ravnatelj.
Macher Ivan, c. kr. učit. profesor. Mahr Artur, ravnatelj trg. šole in posestnik. Malenšek Martin, predmestni župnik. Markeš Alojzij, bogoslovec. Marolt Frančišek, mestni učitelj. Marovt Marija, mestna učiteljica. Mazi Frančišek, trg. sotrudnik. Medic Peter, cerkovnik. Mejač Ivan, trg. družnik. Milčinski Frančišek, c. kr. dež. sod. tajnik. Mlakar Janko, mestni katehet. Modic Jožef, c. kr. rač. svetnik. Moos Julija, mestna nadučiteljica v p. Mulaček Frančišek, trg. poslovodja, dr. Murnik Viktor, trg. zborn. tajnik. „Narodna tiskarna," tisk. podjetnica in posestnica. Noč Ivan, bogoslovec. Novak Frančišek, c. kr. gimn. profesor. Ogorelec Janko, tovarnar in posestnik, dr. Opeka Mihael, realčni profesor, dr. Oražen Ivan, zasebni zdravnik. Orožen Frančišek, c. kr. učit. profesor. Pajk Milan, c. kr. realčni profesor, dr. Papež Frančišek, odvetnik, dr. Papež Oton, c. kr. dež. sod. tajnik. Papež Peter, trg. sotrudnik. Pavčič Jožef, mestni učitelj. Pavlin Alfonz, c. kr. gimn. profesor. Pavlin Alojzij, c. kr. vet. koncipist. Pavlin Frančišek, c. kr. višji ingenieur in posestnik. Pavlin Frančišek, zemljemerec. Pavlin Jernej, bogoslovec. dr. Pečjak Gregor, c. kr. gimn. katehet. Perko Jožef, žel. višji oficijal v p. Perušek Eajmund, c. kr. gimn. profesor. Petelin Martin, c. kr. gimn. profesor. Petrovčič Anton, c. kr. rač. revident. dr. Pipenbacher Jožef, c. kr. gimn. profesor. Platner Jožef, trg. potnik. Plečnik Andrej, predmestni kaplan, dr. Poček Frančišek, odv. kandidat. Podbevšek Jernej, bogoslovec. Podkrajšek Frančišek, žel. oficijal. Podrekar Gregor, posestnik na Glincah. Pogačnik Alojzij, gostilničar in posestnik. Pogačnik Janko, dež. blag. kontrolor in posestnik. Polec Julij, c. kr. dež. sod. svetnik. Poljanec Alojzij, dež. pris. delavnice ravnatelj. Potokar Jožef, stolni vikar. Povše Frančišek, dež. poslanec in odbornik, drž. poslanec, vitez Fr.-Jož.-reda in graščak. Praprotnik Miroslav, c. kr. orož. stražmešter. dr. Praunseis Alojzij, zobozdravnik. Prelesnik Anton, dež. knjigovodja, dr. Prelesnik Matija, sem. prefekt. Premrl Stanko, bogoslovec. Pretnar Frančišek, m. hran. blagajnik. Pretnar Jakob, mestni učitelj. Primožič Štefan, učitelj-voditelj v gluhonemnici. Kamovš Peter, e. kr. žel. višji nadzornik v p. dr. Ravnihar Vladimir, odvetnik. Ravnikar Alojzij, c. kr. poštar in posestnik. Reich Anton, c. kr. blag. predstojnik. Resman Ivan, žel. višji oficijal v p. Robida Ivan, mestni policijski komisar. Rode Janko, trgovec in posestnik, dr. Rogina Anton, c. kr. drž. pravdn. namestnik. Roštan Ivan, c. kr. rač. oficijal. dr. Rudež Vladimir, zasobni zdravnik. Schaschel Feliks, c. kr. dvorni svetnik v p. dr. Schmidinger Karol, c. kr. notar in posestnik. Schuendelen Božidar, trg. poslovodja. Schwentner Lavoslav, knjigotržec (5 izv.). Senčar Jožef, c. kr. sod. pristav v p. Senekovič Andrej, c. kr. gimn. ravnatelj. Sič Albert, učitelj na mestni višji dekliški šoli. Simon Karol, mestni učitelj. Sinkovič Davorin, c. kr. gimn. profesor. Skabernč Adela, trg. in posestnica. „Slavec," delavsko pevsko društvo. Slovensko žensko izobraževalno društvo. Smolnikar Luka, stolni vikar. Smrekar Jožef, sem. prof. in č. kanonik. Stenovec Robert, zasebnik, dr. Sterger Stanko, c. kr. okrajni višji zdravnik. Steska Viktor, dvorni kaplan.
Stroj Alojzij, urš. katehet. Suher Frančišek, c. kr. učit. profesor. Sušelj Matej, bogoslovec. Sušnik Ivan, stolni kanonik in dekan. Svetek Anton, c. kr. rač. nadsvetnik. Svetlin Janko, mag. kancelist. Swatek Jožef, urar in trafikant. Sarabon Andrej, trgovec in posestnik. Šarabou Mavrilij, mestni katehet. Šega Karol, c. kr. gimn. profesor. Šesek Ivan, mag. svetnik. Šetinc Ignacij, trg. potnik. Ševfw Hinko, mag. pom. uradnik. Šimnic Edvard, bogoslovec. Šinkovec Karol, c. kr. sod. pis. oficijal. Šircelj Jožef, c. kr. rač. asistent. Šiška Jožef, knezošk. kancelar in konz. svetnik. Šivic Anton, gozd. pristav v Murau. Škof Anton, trg. sotrudnik. dr. Šlebinger Janko, gimnazijski profesor. Šola mestna višja dekliška. Šola prva mestna deška pet-razredna. Šola tretja mestna deška petrazredna. Šola osemrazredna mestna dekliška. Šola uršulinska notranja. Šola uršulinska vnanja. Šola zasobna dekliška v Lichtenthurničinem sirotišču. Šola c. kr. umetno-strokovna. Šorli Matija, c. kr. poštni ravnatelj. Štrekelj Anton, črko-stavec. Štritof Anton, c. kr. gimn. profesor. Šulc Antonija, kontoristka. Šusteršič Anton, m. hran. asistent, dr. Švigelj Anton, odv. kandidat. Tauses Frančišek, c. kr. rač. oficijal. Tavčar Alojzij, c. kr. realčni profesor. Toman Marija, zasebnica. Tomec Jakob, mestni nadkomisar in lastnik zl. križa za zasluge s krono. Tosti Ivan, gostilničar. Tratnik Leopold, pasar in posestnik, dr. Trauner Martin, c. kr. dež. sod. svetnik in posestnik. Trdina Frančišek, mestni knjigovodja, dr. Triller Karol, odvetnik. Trost Frančišek, mestni učitelj. Trstenjak Anton, m. hran. kontrolor. Trtnik Frančišek, dež. blagajnik in posestnik, dr. Trtnik Janko, c. kr. gimn. profesor. Tschurn Karol, hran. knjigovodja. Türk Hugon, tov. potnik. Učiteljsko društvo slovensko, dr. Ušeničnik Aleš, sem. profesor, dr. Ušeničnik Frančišek, sem. spiritual. Valentinčič Ignacij, m. užitn. zakupa nadzornik in posestnik. Vedernjak Frančišek, c. kr. dež. sod. svetnik. Velkovrh Ivan, zasebnik in posestnik. Vencajz Ivan, c. kr. dež. sod. svetnik v p. in odvetnik. Verbič Jožef, c. kr. vadn. učitelj. Verhunc Anton, trg. poslovodja. Vernik Alojzij, c. kr. poštni oficijal. Vernik Ivan, trg. potnik. Vilfan Frančišek, bogoslovec. dr. Virant Juri, odv. kandidat. Vodnik Alojzij, kamnosek in posestnik. Vodušek Matej, c. kr. gimn. profesor. Vončina Ivan, mag. ravnatelj in vitez Fr.-Jož. reda. Vrančic Ivan, žel. višji oficijal. Wenger Karol, c. kr. dež. sod. svetnik. Wessner Marija, mestna nadz. dama. Wester Avguštin, c. kr. gimn. profesor in posestnik. Wester Jožef, c. kr. gimn. profesor. Wiesthaler Frančišek, c. kr. gimn. ravnatelj. Zajec Albin, c. kr. rač. asistent. Zajec Avguštin, c. kr. rač. asistent in posestnik, dr. Zarnik Miljutin, mag. tajnik, dr. Zbašnik Frančišek, dež. tajnik. Zupan Agneza, mestna učiteljica, dr. Zupane Frančišek, c. kr. dež. vi. svetnik in dež. san. referent. Zupančič Anton, msgr., sem. profesor in konz. svetnik. Zupančič Vilibald, c. kr. učit. profesor in okr. šolski nadzornik. Zupančič Vita, učiteljica v gluhonemnici. pl. Žagar Ivan, c. in kr. major v p. Žakelj Friderik, c. kr. gimn. profesor v p. in šolski svetnik, f Žerjov Gregor, c. kr. okr. sodnik v p. dr. Žitnik Ignacij, beneficijat in dež. in drž. poslanec. Župnek
Frančišek, c. kr. dež. vi. tajnik in posestnik. Žvan Frančišek, mestni kaplan. Dva dijaka naročnika.	Št. 71 -j- 332 -j- 2 = 405.
Ljutomer: Babnik Ludovik, tržan v Ljutomera. Božič Anton, posestnik v Eadoslavcih. Bralno društvo v Cezanjevcih. Bralno društvo pri Sv. Križu. Bralno društvo v Veržeju. dr. Chloupek Karol, zdravnik v Ljutomeru. Ciuha Ferdinand, kaplan v Ljutomeru. Cvahte Simon, nadučitelj pri Mali Nedelji. Cvetko Frančišek, učitelj pri Mali Nedelji, čitalnica närodna v Ljutomeru, dr. Farkas Ivan, zdravnik v Ljutomeru. dr. Grossmann Karol, odvetnik v Ljutomeru. Ivančič Nina, učiteljica v Ljutomeru. Karba Janko, učitelj in posestnik v Ljutomeru (poverjenik). Kociper Ivan, kaplan v Ljutomeru. Kralj Ivan, posestnik v Ilijaševcih. Kukovec Ivan, veleposestnik itd. v Ljutomeru, dr. Lebar Jožef, zdravnik pri Sv. Križu. Mavric Karol, učitelj pri Sv. Križu. Mursa Jožef, veleposestnik na Krapju. Ostre Alojzij, veleposestnik v Bunčanih. Pušenjak Tomaž, nadučitelj na Cvenu. Eajh Jožef, posestnik na Moti. Razlag Erna, učiteljica v Ljutomeru. Schneider Frančišek, nadučitelj v Cezanjevcih. Sever Frančišek, posestnik v Ljutomeru. Srabočau Anton, kaplan v Ljutomeru. Sršen Frančišek, trgovec v Ljutomeru. Tomažič Ivan, nadučitelj na Stari cesti. Učiteljsko društvo za ljutomerski okraj. Vavpotič Ivan, gostilničar v Ljutomeru. Zacherl Frančišek, učitelj v Ljutomeru. Zemljič Matija, kaplan pri Sv. Križu.
Št. 33.
Logatec: Bralno društvo v Gorenjem Logatcu. Dolenc Anton, žel. mojster v Logatcu. Dolinar Ivan, kaplan v Logatcu. Domicelj Silvij, c. kr. okr. komisar v Logatcu, de Gleria Anton, trgovec v Logatcu. Hladnik Ivan, posestnik na Brodu. Jernejčič Anton, žel. poduraduik v Logatcu. Knjižnica okrajna učiteljska v Logatcu, dr. Kraut Štefan, c. kr. okr. sodnik v Logatcu. Kremenšek Janko, c. kr. okr. glavar v Logatcu. Lapuch Jožef, zasebnik v Logatcu. Lavrič Jožef, župnik v Logatcu. Lenassi Julij, župan, trgovec in posestnik v Gor. Logatcu. Majdič Frančišek, c. kr. okr. živinozdravnik v Logatcu. Možina Ivan, župnik v Rovtih. Mulley Adolf, župan, poštar in posestnik v Dolenjem Logatcu. Pehani Rudolf, c. kr. davčni kontrolor v Logatcu. Petrič Martin, posestnik v Logatcu. Sakser Ivan, župnik v Hotederšici. Sežun Alojzij, nadučitelj v Rovtih. Sicherl Ivan, trgovec in posestnik v Logatcu. Smole Jožef, posestnik v Logatcu. Stroj Valentin, žel. uradnik v Logatcu. Šega Ignacij, žel. ingenieur v Trstu. Šega Ivan, učitelj v Dolenjem Logatcu (poverjenik). Tollazzi Tomaž, trgovec in posestnik v Logatcu. Vončina Valentin, c. kr. sod. oficijal v Logatcu.
Št. 27.
Log-aves: Singer Štefan, župnik.	Št. 1.
Loka v Istriji: Notar Anton, kurat na Plavijah. Kovač Ivan, župnik v Kubedu. Plesničar Pavel, učitelj-vodja v Marezgah. Sancin Jožef, župnik v Loki (poverjenik). Švegelj Peter, župnik v Movražu. Venturini E., učitelj-vodja v Loki.	Št. 1 -j- 5 = 6.
Št. Lovrenc na Dravskem polju: Ozmec Jožef, župnik v Št. Lovrencu (poverjenik). Černenšek Frančišek, župnik v Cirkovcah.
Kociper Anton, kaplan v St. Lovrencu. Klemenčič Ivan, učitelj na Črni gori. Halajner Karol, kaplan v Majšbergu. Marinič Jakob, župnik v Majšbergu. Palir Jakob, kaplan na Črni gori. Trtinek Matej, župnik na črni gori. Zorko Melhior, kaplan v Cirkovcah. Št. 1 —8 — 9.
Št. Lovrenc nad Mariborom: Sovič Jožef, župnik v p. Brezočnik Anton, veleposestnik v Št. Lovrencu. Kinetsko bralno društvo v Št. Lovrencu. Moravec Frančišek, župnik v Št. Lovrencu. Pernat Minka, velepos. hči v Št. Lovrencu (poverjenica). Schatz Jožef, učitelj v Št. Lovrencu. Schell Henrik, učitelj v Št. Lovrencu. Skrbinek Julika, veleposestnica v Št. Lovrencu. Sok Terezika, v Možgancih pri Ptuju. Spindler Frančišek, kaplan pri Sv. Magdaleni. Štabuc Jernej, kaplan v Št. Lovrencu.	Št. 1 -j- 10 = 11.
Št. Lovrenc v Slovenskih Goricah: Farkas Ivan, nadučitelj v Št. Lovrencu. Gorup Jožef, učitelj na Polenšaku. Kukovič Anton, nadučitelj na Polenšaku. Meznarič Matej, kaplan v Št. Lovrencu. Sinko Jožef, župnik v Št. Lovrencu (poverjenik). Strah Juri, veleposestnik pri Sv. Andražu. Strelec Ivan, nadučitelj pri Sv. Andražu. Vnuk Frančišek, trsničar v Št. Lovrencu.	Št. 8.
Lož: Korber Mihael, c. kr. notar v Ložu. Lah Gregor, c. kr. poštar, posestnik, itd. v Ložu (poverjenik). Nučič Anton, c. kr. davkar v Ložu. Znidaršič Alojzij, župan, gostilničar in posestnik v Ložu. Št. 4.
Makole: Cilenšek Alojzij, župnik v Poličanah. Čede Jožef, župnik v Studenicah. Gajšek Frančišek, gostilničar v Poličanah. Kaučič Frančišek, trgovec v Studenicah. Koropec Frančišek, gostilničar v Studenicah. Lendovšek Mihael, župnik, itd. v Makolah (poverjenik). Mahor Feliks, učitelj v Makolah. Mahorič Karol, gostilničar v Poličanah. Skrbs Roman, kaplan v Poličanah. Šolska knjižnica v Makolah. Vobič Oton, nadučitelj v Studenicah. Vraber Maks, kaplan v Makolah.
Št. 12.
Maria Enzersdorf: Pukl Radoslav, c. in kr. nadporočnik v ev., posestnik, itd.	Št. 1.
Maribor (mesto): Bohinc Jakob, stolni kanonik in župnik v Mariboru. Čitalnica narodna v Mariboru. Ferk Feliks, zdravnik in posestnik v Mariboru, dr. Firbas Frančišek, c. kr. notar, itd. v Mariboru, dr. Glančnik Jernej, odvetnik, itd. v Mariboru. Knjižnica gimnazijska v Mariboru. Knjižnica semeniška v Mariboru. Majciger Ivan, c. kr. gimn. profesor v p. in š. svetnik v Mariboru (poverjenik). dr. Napotnik Mihael, knezoškof, itd. v Mariboru, dr. Sernec Janko, odvetnik, itd. v Mariboru. Bahovec Vekoslav, c. kr. poštni oficijal v Mariboru. Bele Ivan, deželni popotni učitelj v Mariboru. Bohak Frančišek, stolni kaplan v Mariboru, čižek Alojzij, veroučitelj v Mariboru. Divjak Frančišek, zasebni uradnik in posestnik v Mariboru, dr. Feuš Frančišek, semeniški profesor v Mariboru. Fistravec Jožef, c. kr. vadn. učitelj v Mariboru, dr. Glaser Ivan, odvetnik v Mariboru. Haubenreich Alojzij, knezošk. konz. upravitelj v Mariboru. Herg Lovro, stolni prošt v Mariboru, dr. Hrašovec Silvin, c. kr. dež. sod. pristav v Mariboru. Hribovšek Karol, stolni dekan v Mariboru. Jentl Bernard,
Prokurist in posestnik v Mariborn. dr. .Terovšek Anton, c. kr. profesor v Mariboru. Joseck Ludovik, c. kr. poštni asistent v Mariboru. Kavčič Jakob, c. kr. gimn. profesor v Mariboru. Knjižnica c. kr. učiteljišča v Mariboru. Kolarič Anton, predmestni kaplan v Mariboru. Koprivnik Ivan, c. kr. učit. profesor v Mariboru. Koprivšek Leopold, c. kr. gimn. profesor v p. v Mariboru. Koroša Ivan, žel. uslužbenec v Mariboru. Korošec Anton, sem. prefekt in urednik v Mariboru. Košan Janko, c. kr. gimn. profesor v Mariboru, dr. Kovačič Frančišek, sem. profesor v Mariboru. Lavtar Luka, c. kr. učit. profesor v Mariboru. Lichten-wallner Frančišek, učitelj v Mariboru. Majcen Alojzij, nadučitelj pri Sv. Duhu. Majcen Gabriel, c. kr. vadn. učitelj v Mariboru. Majcen Jožef, stolni kanonik in sem. profesor v Mariboru. Marin Stanko, c. kr. vadn. učitelj v Mariboru. Markošek Ivan, stolni vikar v Mariboru. Marzidovšek Radoslav, e. in kr. voj. duhoven v Mariboru. Matek Blaž, c. kr. gimn. profesor v Mariboru, dr. Matek Martin, st. kanonik in sem. profesor v Mariboru, dr. Medved Anton, c. kr. gimn. profesor v Mariboru, dr. Mlakar Ivan, stolni kanonik in sem. ravnatelj v Mariboru, dr. Pipuš Radoslav, odvetnik v Mariboru. Pokora Ignacij, c. kr. gimn. profesor v Mariboru, dr. Poljanec Leopold, c. kr. gimn. profesor v Mariboru, dr. Potočnik Matko, c. kr. učit. profesor v Mariboru, dr. Povalej Jožef, c. kr. fin. komisar v Mariboru. Rakovec Alojzij, žel. višji oficijal v Mariboru. Reicher Miško, posoj. uradnik v Mariboru. Robič Frančišek, c. kr. okr. šolski nadzornik, dež. in drž. poslanec, posestnik itd. v Mariboru, dr. Rosina Frančišek, odvetnik v Mariboru. Schreiner Henrik, c. kr. učit. ravnatelj v Mariboru. Simonič Frančišek, stolni vikar in katehet v Mariboru. Stajnko Marko, pravnik v Mariboru. Stegnar Feliks, c. kr. kazn. učitelj v Mariboru. Stern Juri, kov. mojster in posestnik v Mariboru. Strelec Frančišek, not. kandidat v Mariboru. Sver Alojzij, c. kr. kazn. duhovnik. Šolsko vodstvo v Lem-bahu. Štrakl Matej, župnik pri Sv. Petru. Tajek Jakob, c. in kr. profesor na voj. zavodu v Mariboru. Verstovšek Karol, c. kr. gimn. profesor v Mariboru. Voh Jernej, stolni kanonik v Mariboru, dr. Vovšek Frančišek, c. kr. sod. nadsvetnik v Mariboru. Vreže Ivo, c. kr. učit. profesor v Mariboru. Zidanšek Jožef, sem. profesor in duh. svetnik v Mariboru.	Št. 10 -f 60 = 70.
Maribor (semenišče): Stegenšek Avgust, sem. profesor. Ostrž Frančišek in Žgank Ferdinand, sem. duhovnika. Bratanič Rajmund, Bukovšek Anton, Golob Mihael, Jurhar Martin, Kodrič Jožef, Krajnc Jožef, Ratej Friderik, Spari Anton (poverjenik), Tomažič Martin — bogoslovci.	Skupaj 12.
Marnberg1: Adlasnik Frančišek, kaplan na Muti. Belina Alojzij, učitelj na Remšniku. Črnko Jožef, župnik v Vuhredu. Haberman Srečko, posestnik v Breznem. Hecl Avgust, dekan v Marnbergu (poverjenik). Hurt Frančišek, župnik na Muti. Krošelj Frančišek, kaplan v Marnbergu. Podvinski Anton, župnik na Remšniku. Raktelj Rudolf, župnik v Radvanju. Ravšl Anton, župnik v Pernicah. Slavič
Frančišek, župnik pri Sv. Antonu. Smole Jožef, nadučitelj na Remšniku. Stolz Martin, župnik na Breznem.	Št. 13.
Medana: Blažko Alfonz, kurat v Mirniku. Golob Jožef, kurat v Podgori. Gradnik Eajmund, učitelj v Kozani. Ivurinčič Ivan, kurat v Medani (poverjenik). Pavletič Frančišek, vikar v Fojani. Pirih Jakob, vikar v Vipolžah. Simeič Ferdo, učitelj-vodja v- Biljani. Terčič Ernest, učitelj-vodja v Mirniku. Žnidarčič Andrej, vikar v Gradnem.	Št. 9.
Medvode-Preska: Brence Ivan, župnik v Preski (poverjenik). Hiersche Frančišek, župnik v Sori. Starman Ivan, posestnik v Sori. Šusteršič Jožef, posestnik na Seničici.	Št. 4.
Melnik: Občina mestna.	, Št. 1.
Menglš: Presa Jožef, župnik v p. v Trzinu. Baloh Ivan, kaplan v Mengišu. Bralno društvo v Mengišu. Bralno društvo v Badomlju. Kandušar Jožef, trgovec v Mengišu. Kos Mihael, učitelj na Holmcu. Kuralt Peter, posestnik v Mengišu. Kušar Frančišek, nadžupnik v Mengišu. Letnar Lovi o, nadučitelj v Mengišu (poverjenik). Št. 1 -j- 8 = 9.
Metlika: Čitalnica narodna v Metliki, dr. Dereani Mano, dež. okr. zdravnik v Metliki. Dovgan Frančišek, prošt nemškega reda v Metliki. Erzar Matija, župnik-dekan v Semiču. Globočnik Janko, c. kr. notar v Metliki. Gnidovec Karol, mestni kaplan v Metliki. Guštin Frančišek ml., c. kr. poštar v Metliki. Güstin Frančišek st., trgovec in posestnik v Metliki. Hrovat Ivan, mestni kaplan v Metliki. Kambič Frančišek, zasebnik v Metliki. Lunder Frančišek, c. kr. davčni pristav v Metliki. Novak Matija, župnik na Eadovici. Podrekar Ana, mestna učiteljica v Metliki. Premer Ignacij, posestnik v Metliki. Rome Jožef, župnik nemškega reda v Podzemlji. Šola mestna v Metliki. Sola ljudska v Semiču. Šumer Juri, c. kr. okrajni sodnik v Metliki. Vaha Milan, mag. pharm, v Metliki. Vidovič Anton, dekan v Kamanju. Vukšinič Davorin, komendski upravnik v Metliki (poverjenik).	Št. 21.
Miren: Boštjančič Katinka, učiteljica v Mirnu. Faganelj Karol, župan in posestnik v Mirnu. Jakil Andrej, tovarnar v Rupi pri Mirnu. Knjižnica ljudska v Renčah. Kutin Anton, učitelj v Št. Mavru. Pavletič Gothard, župnik v Mirnu. Urbančič Alojzij, nadučitelj v Mirnu (poverjenik). Vilhar Zofija, učiteljica v Mirnu.	Št. 8.
Št. Mohor: Držanič Ivan, dekan v Št. Mohorju (poverjenik). Flaschberger I., posestnik v Št. Mohorju. Grafenauer Frančišek, drž. poslanec na Brdu. Havliček Frančišek, župnik v Čačah. Krejči Davorin, župnik na Vratih. Pelnaf Anton, župnik v Štebnu. Rauter Vinko, posestnik na Brdu. Riepl Matej, župnik v Št. Jurju nad Ziljo. Šturm Anton, župnik na Brdu. Warmut Anton, posestnik v Limaricah. Warmut Ivan, župnik na Bistrici.	Št. 11.
Mokronog-: Bohinjec Peter, župnik v Škocijanu. Abram Anton, kaplan v Škocijanu. Benedičič Ivan, nadučitelj v Šlcocijanu. Bralno društvo v Mokronogu. Fettich-Frankheim Ludovik, nadučitelj v Mokronogu. Hladnik Ivau, župnik na Trebelnem. Kosžr Maks, c. kr. notar
V Mokronogu. Nagode Jožef, kaplan na Trebelnem. Perko Pavei, kaplan v Škocijann. Sbil Jernej, trgovec v Mokronogu. Starič Jožef, c. kr. dež. sod. svetnik v Mokronogu. Strel Peter, zasebnik v Mokronogu. Sircelj Rozalija, trg. soproga v Mokronogu, dr. Škrlj Milau, c. kr. sod. pristav v Mokronogu. Šola ljudska v Mokronogu. Tratar Jožef, učitelj v Mokronogu. Virant Ivan, župnik v Mokronogu (poverjenik).
Št. I -j- 16 = 17.
Moravče: Bizjan Ivan, dekan v Moravčah (poverjenik). Cegnar Jožef, ekspozit na Vrhpolju. Kepec Frančišek, administrator na Gešnjicah. Lesar Ivan, župnik v Pečeh. Medved Anton, župnik na Sv. Gori. Mohar Peter, administrator na Sv. Planini. Müller Ivan, župnik pri Sv. Heleni. Pintar Matej, župnik v Št. Gothardu. Skerjanec Martin, kaplan v Moravčah. Toman Janko, nadučitelj in župan v Moravčah. Učakar Anton, trg. in pos. sin v Moravčah.	Št. 11.
Motnik: Grabnar Terezija, posestnica v Mozirju. Kogej Frančišek, posestnik v Motniku. Konjar Ulrik, učitelj v Motniku. Križnik Gašpar, posestnik v Motniku (poverjenik). Reberšek Frančišek, pos. sin v Motniku. Zupanec Jernej, župnik v Motniku.	Št. 6.
Mozirje: Armič Jožef, učitelj v Mozirju. Čitalnica narodna v Mozirju. Fischer Anton, župnik v Mozirju. Gorjup Peter, kaplan v Mozirju. Lipoid Marko Jožef, posestnik v Mozirju. Plaper Ljudmila, učiteljica v Mozirju. Praprotnik Frančišek, nadučitelj v Mozirju
(poverjenik). Šola narodna v Mozirju.	Št. 8.
Myto visoke : Občina mestna.	Št. 1.
New-York: Adamič Karol, knjigovodja (poverjenik). Kosec Frančišek, zlatar. Rems Jožef, bančni računovodja, dr. vitez pl. Vesteneck Julij, uradnik.	Št. 4.
Nova cerkev: dr. Gregorec Lavoslav, kanonik, itd. pri Novi cerkvi (poverjenik). Kos Alojzij, župnik pri Sv. Martinu. Arzenšek Alojzij, župnik v Vitanju. Brezovnik Anton, učitelj v p. v Vojniku. Eksel Srečko, učitelj v Vojniku. Kokelj Alojzij, kaplan pri Novi cerkvi. Kukovič Friderik, župnik na Doberni. Presečnik Gregor, župnik na Frankolovem. Schreiner Frančišek, kaplan na Doberni. Vodušek Andrej, župnik v Vojniku. dr. Žižek Anton, zdravnik v Vojniku.
Št. 2 -f- 9 = 11.
Novo mesto: Hočevar Frančišek, posestnik v Novem mestu. Rozman Karol, posestnik v Novem mestu. dr. Volčič Edvard, c. kr. dež. sod. tajnik v Novem mestu. Bergant Valentin, župnik v Mirni peči. Berlec Frančišek, c. kr. orožn. stražmešter v p. v Novem mestu. Bolnica usmiljenih bratov v Kandiji. Borštner Jožef, župnik v Št. Petru. Čitalnica narodna v Novem mestu. dr. Defranceschi Peter, primarij in okr. zdravnik v Novem mastu. dr. Detela Frančišek, c. kr. gimn. ravnatelj in š. svetnik v Novem mestu (poverjenik), dr. Dolenc Metod, c. kr. dež. sod. pristav v Novem mestu. dr. Elbert Sebastijan, pro t v Novem mestu. Frančiškanski samostan v Novem mestu. dr. Geršak Milan, c. kr. avskultant v Novem mestu. Golia Ludovik, c. kr. dež. sod. nadsvetnik v Novem mestu. Guzel.j Avgust,
c. kr. gozd4 nadz. komisar v Novem mestu. Jaklič Jožef, kanonik v Novem mestu. Jeraj Frančišek, c. kr. gimn. profesor v Novem mestu. Klemenčič Ivan, c. kr. poštni kontrolor v Novem mestu. Knjižnica gimnazijska v Novem mestu. Knjižnica okrajna učiteljska v Novem mestu. Knjižnica deželne kmetijske šole na Grmu. Koritzky Jožef, c. kr. evid. geometer v Novem mestu. Krajec Ivan, posestnik y Novem mestu. Loschak Jožef, c. kr. pis. predstojnik v Novem mestu. dr. Marinko Jožef, c. kr. gimn. profesor in katehet v Novem mestu. Maselj Ivan, c. kr. gimn. profesor v Novem mestu. Mencinger Janko, c. kr. avskultant v Novem mestu. Mohar Marija, c. kr. pis. predst. vdova v Novem mestu. Munda Jakob, c. kr. sod. svetnik v Novem mestu. Pauser Adolf, trgovec v Novem mestu. Perko Frančišek, trgovec v Novem mestu. Plevaneč Ivan, župnik v Soteski. Podboj Ivan, župnik v Toplicah, dr. Ponebšek Janko, c. kr. višji davčni nadzornik v Novem mestu. Porenta Gašpar, kaplan v Stopičah. Porenta Jakob, župnik v Stopičah. Povše Frančišek, kanonik v Novem mestu. dr. Poznik Albin, c. kr. notar in posestnik v Novem mestu. Rohrmann Viljem, pristav dež. kmet. šole na Grmu. dr. Schegula Jakob, odvetnik in posestnik v Novem mestu. , Skale Otmar, c. kr. okr. višji živinozdravnik v Novem mestu. Skalicky Bohuslav, c. kr. vin. nadzornik v Novem mestu. Sladovič pl. Siadoevič Simon, župan in lekarnar v Novem mestu. dr. Slane Karol, odvetnik in posestnik v Novem mestu. Stefanovič Demeter, posestnik v Novem mestu. Sušnik Frančišek, c. kr. sod. sluga v Novem mestu. Šešek Frančišek, stud. iur. v Novem mestu. Škerlj Ljubivoj, c. kr. gimn. profesor v Novem mestu. Šola ljudska v Stopičah. Šukljž Frančišek, c. kr. dvorni svetnik v p., graščak in drž. poslanec v Kandiji. Vadnjal Frančišek, c. kr. gimn. profesor v Novem mestu. Vindišar Viljem, franč. učitelj v Novem mestu. Virbnik Alojzij, c. kr. gimn. profesor v Novem mestu. Zakrajšek Janko, župnik v Vavti vasi. Zupančič Jakob, c. kr. gimn. profesor v Novem mestu. dr. Žitek Vladimir, odvetnik v Novem mestu.	Št. 3 -j- 54 = 57.
Olomuc: Maselj Frančišek, c. in kr. rač. stotnik.	Št. 1.
Opeine: Čemažar Jakob, župnik v Koštaboni. Daneu Ivan, nadučitelj v Bazovici. Ferluga Štefan, učitelj na Opčinah (poverjenik). Goriup Ivan, deželni poslanec na Opčinah. Gorkič Jožef, učitelj v Škednju. Grgič Andrej, posestnik v Bazovici. Jamšek Jožef, c. kr. višji rač. oficijal na Opčinah. Mahnič Frančišek, trgovec v Bazovici. Pakiž Antonija, učiteljica v Trebčah. Pertot Jožef, učitelj v Rojanu. Pire Frančišek, c. kr. gozdar v Bazovici. Požar Anton, učitelj pri Sv. Ivanu. Slavec Ivan, župnik-dekan na Opčinah. Stržinar Jožef, župnik na Katinari. Štrukelj Jakob, posestnik na Opčinah. Urbančič Jožef, veleposestnik v Bazovici. Valentič Anton, nadučitelj na Opčinah. Št. 17.
Ormož: Knjižnica okrajna učiteljska v Ormožu, dr. Geršak Ivan, c. kr. notar v Ormožu. Korošec Mihael, tajnik okr. posojilnice v Ormožu, dr. Kristan Oroslav, okr. zdravnik v Ormožu, dr. Mohorič Frančišek, c. kr. sod. pristav v Ormožu, dr. Presker Ivan, c. kr. okrajni sodnik v Ormožu.	Št. 1 5 = 6.
Oxford: Morfill W. R., kr. vseuč. profesor.	Št. 1.
Pardubice: Občina mestna.	Št. 1.
Pariz: Malovič Janko, zesebnik.	Št. 1.
Št. Pavel v Ameriki: Solnce Ivan Metod, misijonar. Št. 1.
Št. Pavel na Koroškem: Pire Frančišek, prefekt, Št. 1.
Št. Pavel na Štajerskem: Bralno društvo v Št. Pavlu. Cajnko Avgust, učitelj v Mariji Reki. Cvenkl Anton, trgovec in posestnik v Št. Petru. Fischer Jožef, nadučitelj v Št. Pavlu. Katoliško izobraževalno društvo v St. Pavlu. dr. Kunst Anton, zdravnik v Št. Pavlu. Pečar Srečko, učitelj v Št. Pavlu. Pevec Radoslav, trg. poslovodja v Št. Pavlu. Plesnik Mihael, župnik in duh. svetnik v Št. Pavlu. Potočnik Anton, učitelj v Podsredi. Regvat Ivan, trg. sotrudnik v Št. Pavlu. Sadnik Julij, učitelj in posestnik v Št. Pavlu. Schmidt Albin, učitelj v Št. Pavlu. Traun Ivan, trg. poslovodja v Lučah. dr. Vidic Frančišek, c. kr. urednik drž. zakonika na Dunaju. Vidic Jožef, nadučitelj v p. v Št. Pavlu (poverjenik). Vodošek Jožef, kaplan v St. Pavlu. Vrečko Frančišek, knjigovodja v Št. Pavlu. Zauier Olga, zasebnica v Št. Pavlu. Zotter Janko, nadučitelj na Gomilskem.
St, 20.
Pazin - Beram : Grašič Jožef, župnik v Bermu (poverjenik). Marušič Jožef, c. kr. višji davčni nadzornik v Paznu. Šorli Ivan, c. kr. okrajni glavar v Paznu. dr. Trinajstič Dinko, odvetnik, obč. načelnik in dež. poslanec v Paznu.	Št. 4.
Št. Peter na Goriškem : Berlot Anton, župnik na Vogerskem. Orel Jožef, nadučitelj v Prvačini. Pavletič Jožef, dekan v Št. Petru (poverjenik). Roječ Ivan, kurat v Biljah. Strekelj Edvard, vikar v Vrtojbi. Valentinčič Ignacij, župnik v Renčah.	St. 6.
Št. Peter na Kranjskem: BoU Martin, profesor na Ruskem (knjige šoli v Slavini). Dekleva Frančišek, trgovec v^ Slavini. Jarec Alojzij, kaplan v Slavini. Kalan Mihael, nadučitelj v Št. Petru. Kariš Ferdo, c. kr. poštni oskrbnik v Št. Petru. Medica Matej, tovarnar in posestnik v Št, Petru. Mogolič Jožef, uradnik v Št. Petru. Prijatelj Matija, župnik v Slavini. Šenk Ivan, brz. uradnik v Št. Petru. Špilar Ferdinand, trgovec v Št. Petru. Šusteršič Frančišek, načelnik žel. postaje v Št. Petru. Zupan Ivan, kurat v Št. Petru (poverjenik). Železny Alojzij, kurat v Trnju.	Št. 1 -j- 12 = 13.
St. Petersburg1: Slavjansko blagotvoritelno občestvo. Št. 1.
Petrovo selo-Lička: Zor Lovro, okr. zdravnik. Št. 1.
Planina pri Rakeku: Chiautta Frančišek, trgovec v Planini, čitalnica narodna v Planini. Merhar Alojzij, kaplan v Planini. Rihar Štefan, župnik v Planini (poverjenik), dr. Skočir Jožef, zdravnik v Planini.	Št. 5.
Pliberk: Bauer Simon, župnik-dekan v Pliberku. Božič Frančišek, mestni kaplan v Pliberku. Čebulj Rudolf, kontorist v Prevaljah. Dobrovec Jožef, mestni kaplan v Celovcu. Glasenčnik Ivan, zasebnik v Razborju. Gostenčnik Peregrin, posestnik v Prevaljah. Gwaiz Jožef, c. kr. geometer v Pliberku. Hartman Matej, posestnik v Libučah-.
Hojnik Ivan, kaplan v Globasnici. Jurkovič Frančišek, nadučitelj v Prevaljah. Keznar Anton, župnik in duh. svetnik pri Fari. Kirchmajer Karol, župnik v Črni. Kolenik Ivan, posestnik v Grabljah. Kraut Ivan p. d. Svetec, posestnik na Bistrici. Kraut Jožef p. d. Poltnik, posestnik na Bistrici. Kukačka Jožef, župnik v Koprivni. Kušlan Ivan, blagajnik v Pliberku. Lasser Frančišek, mestni kaplan v Pliberku. Lavrinc Ferdo, kaplan pri Fari. Malgaj Friderik, profesor v Št. Pavlu. Marinič Frančišek, župnik v Šmihelu nad Pliberkom. Meško Frančišek, župnik v St. Danielu. Plešivčnik Tomaž, gostilničar in posestnik v Pliberku. Premru Frančišek, župnik v Možici. Randl Matija, župnik v Švabeku. Eataj Frančišek, nadučitelj v Šmihelu. Reš Frančišek, trgovec v Drbeši vesi. Rozman Frančišek, provizor v Javorju. Rudolf Juri, posestnik na Bistrici. Serajnik Ivan, kaplan pri Fari. Silan Ivan, not. uradnik v Pliberku. Sliutz Sebastian, občinski tajnik v Pliberku. Srebotnik Blaž, občinski tajnik v Švabeku. Svetina Anton, c. kr. notar v Pliberku (poverjenik). Štangelj Zdravko, občinski tajnik v Šmihelu. Stingl Frančišek, župnik v Kotljah. Trunk Juri, župnik v Kazazah. Valeš Vaclav, župnik v Guštajnu. Vogrinc Anton, župnik v Libeličah. Zeichen Jožef, provizor v Črnečah.	Št. 40.
Plzen : Občina mestna.	Št. 1.
Podgrad: Bralno društvo v Podgradu. Bubnič Slavoljub, trg. sin v Slivju. Dolžan Juri, župnik v Vodicah. Gobec Dragotin, pos. tajnik v Podgradu (poverjenik). Jenko Slavoj, nadžupan, trgovec in posestnik v Podgradu. Jurčič Simon, trg. sotrudnik v Podgradu. Logar Rajmund, ekspozit na Pregarjah. Mavar Frančišek, c. kr. sod. pristav v Podgradu. Ribarič Jožef, stud. agr. v Vodicah. Rogač Anton, župnik-dekan v Hrušici. Strnad Jožef, kaplan v Podgradu. Tiringar Ivan, kaplan v Jelšanah. Velhartičkj Jožef, župnik v Jelšanah. Volk Jožef, trgovec v Podgradu. Waisel Frančišek, nadučitelj v Hrušici.
Št. 15.
Podnart: Kalan Ivan, učitelj na Olšah. Koželj Mihael, župnik v Podbrezjah. Križaj Nikoiaj, župnik na Olšah. Pogačnik Anton, župan in posestnik v Podnartu. Pogačnik Jožef, c. kr. poštar in posestnik, drž. in dež. poslanec v Podnartu (poverjenik). Rauter Janko, načelnik žel. postaje v Podnartu.	Št. 6.
Podšentjuri (Izlake): Lužar Fortunat, učitelj v Št. Jurju (poverjenik), f Šlakar Ivan, župnik \ Št. Gothardu. Zelnik Jožef, župnik v Čemšeniku.	Št. 3.
Polhov gradeč: Benedičič Jakob, adm. v Črnem vrhu. Kleindienst Jakob, kaplan v Polh. gradcu. Laznik Jožef, župnik v Polhovem gradcu.	Št. 3.
Poljane: Debeljakova hiša v Poljanah. Ramoveš Jernej, župnik v Poljanah. Čebašek Ivan, župnik na Trati. Jelovčan Frančišek, župan na Trati. Mikuž Ivan, kaplan v Poljanah. Perko Lovro, nadučitelj v Poljanah. Pfajfar Anton, župnik v Leskovici. Pipan Ivan, nadučitelj na Trati.	Št. 2 -j- 6 = 8.
D. M. V Polju : Divjak Apolonija, zrlravn. soproga na Studencu. Kavčič Frančišek, nadučitelj pri D. M. v Polju. Kolar Matija, župnik pri D. M. v Polju (poverjenik). Mercina Ignacij, krojač v Zg. Kašlju. Pirnat Bernard, organist pri D. M. v Polju. Rihar Matej, kaplan pri D. M. v Polju. Stele Ivan, mlinar in načelnik kr. š. sveta pri D.M. v Polju.	Št. 7.
Postojna: Arko Frančišek, posestnik in dež. poslanec v Postojni. Ažman Andrej, kaplan v Postojni. Baraga Andrej, obč. in pos. tajnik v Postojni. Burja Ivan, c. kr. evid. oficijal v Postojni. Cvek Frančišek, žel. uradnik v Postojni, čitalnica narodna v Postojni. Dereani Dominik, c. kr. davkar v Postojni. Dietz Anton, c. kr. poštni oficijal v Postojni. Ditrich Anton, trgovec v Postojni. Ditrich Ludovik, trgovec in posetnik v Postojni, dr. Eržen Ivan, okr. zdravnik v Postojni. Gaspari Ferdinand c. kr. okr. višji živinozdravnik v Postojni. Jurca Frančišek, veletržec, in graščak v Postojni. Knjižnica okrajna učiteljska v Postojni. Kogej Jernej, trgovec v Postojni, dr. Kotzmuth Julian, c. kr. okr. zdravnik v Postojni. Kovač Anton, zasebnik in posestnik v Postojni. Kraigher Peter, trgovec in posestnik v Postojni. Kuttin Frančišek, trgovec in posestnik v Postojni. Lampret Fortunat, učitelj v Postojni. Lapajne Štefan, c. kr. višji komisar in vodja okr. glavarstva v Postojni. Mladič Anton, c. kr. sod. pristav v Postojni. Omahen Gustav, c. kr. notar v Postojni, dr. Pikel Frančišek, odvetnik v Postojni. Pikel Gregor, trgovec, župan in posestnik v Postojni. Podboj Alojzij, c. kr. davčni kontrolor v Postojni. Remškar Valentin, kurat pri Sv. Ivanu. Sever Andrej, črkostavec v Postojni. Smolič Ivan, načelnik žel. postaje v Postojni. Šeber Makso, fotograf v Postojni. Šeber Rihard, tiskarnar v Postojni (poverjenik). Šola petrazredna ljudska v Postojni. Thuma Ivan, c. kr. okrajni šolski nadzornik v Postojni. Verbič Jožef, c. kr. geometer v Postojni. Vodopivec Anton, c. kr. poštar v Postojni.
Št. 35.
Požegra: Čitalnica narodna. Koprinski Robert, kr. gimn. profesor.
Št. 2.
Praga: Češko slovenski spolek. Chodounska Marija, prof. hči. Germ Jožef, akad. slikar, dr. Kadlec Karol, gled. tajnik. Koch Jožef, knjigotržec. dr. Vana Frančišek, tajnik hipotečne banke.
St. 1 -f 5 = 6.
Prosek: Andre Ana, rest. soproga v Nabrežini. Caharija Ivan, posestnik v Nabrežini št. 15. Caharija Jožef, posestnik v Nabrežini št. 162. Caharija Silvester, posestnik v Nabrežini št. 6. Furlan Davorin, učitelj-voditelj na Vojščici. Goriup Alojzij, veletržec na Proseku. Koren Jožef, nadučitelj na Proseku. Leban Henrik, c. kr. učitelj na Proseku (poverjenik). Luxa Marino, veleposestnik na Proseku. Matejčič Frančišek, c. kr. dež. š. nadzornik v Trstu. Milič Karol, c. kr. avskultant v Trstu. Nabergoj Ivan, c. kr. poštar na Proseku. Nekerman Ivan, c. kr. okr. š. nadzornik na Proseku. Pakiž Emil, učitelj na Proseku. Pertot Frančišek, načelnik postaji na Prosekn. Pertot Ivan, posestnik na Kontovelju št. 75. Pipan Valentin, župnik v Zgoniku. Ravbar
Jožef, nadučitelj v Zgoniku. Škrk Anton, posestnik na Kontovelju. Sonc Alojzij, učitelj-voditelj na Devinščini. Stoka Jakob, odv. solieitator v Trstu. Štoka Matija, posestnik na Kontovelju.	Št. 22.
Ptuj: Sorglechner Jožef, župnik na Hajdini. Topljak Josef, posestnik v Ptuju. Zelenik Jožef, načelnik okr. zastopa in posestnik pri Sv. Urbanu. Bralno društvo pri Sv. Marjeti, dr. Brumen_ Anton, odvetnik v Ptuju. Cilenšek Martin, dež. gimn. profesor v Ptuju (poverjenik). Goričan Frančišek, vodja dež. trtnice v Ptuju. dr. Horvat Tomaž, odvetnik v Ptuju. dr. Jurtela Frančišek, odvetnik in dež. poslanec v Ptuju. Kavkler Ivan, nadučitelj v Ptuju. dr. Komljanec Jožef B., dež. gimn. profesor v Ptuju. Kramaršič Alojzij, kaplan pri Sv. Marku. Lorber Miran, odv. uradnik v Ptuju. Majcen Ferdo, dež. gimn, profesor v Ptuju. Miki Frančišek, trgovec in posestnik pri Sv. Marjeti. Muršec Anica, v Ptuju. Oschgan Simon, c. kr. notar v Ptuju. dr. Stuhec Bela, zdravnik v Ptuju. Šuta Alojzij, župnik pri Sv. Marjeti. Učiteljsko društvo ptujskega okraja. Zupane Jožef, dež. vin. uradnik v Ptuju. Zupančič Dragotin, mestni učitelj v Ptuju.
Št. 3 -J- 19 = 22.
Pulj: Ambrož Ivan, c. in kr. pomorski kaplan I. vrste (poverjenik). Bekar Berno, c. kr. gimn, učitelj. Čampa Božidar, c. kr. učitelj. Drahsler Slavomir, c. in kr. nadpraporščik. Grošelj Frančišek, c. in kr. pomorski kom. pristav. Kokolj Karol, c. in kr. pomorski kaplan, dr. Korenčan Andrej, c. in kr. freg. zdravnik. Koršič Ivan, c. in kr. pomorski kaplan. Kristan Viktor, c. in kr. pomorski kom. pristav. Križ Lacko, ravnatelj I. istrske vinarske zadruge. Krmpotič Jožef, vodja tiskarne. Mladič Adolf, c. in kr. pomorski kapitan. Pipan Anton, c. in kr. pomorski kaplan. Skušek Ivan, c. in kr. pomorski kom. pristav. Stopar Krsto, c. kr. gozdar. Šijanec Miroslav, c. kr. učitelj. Uršič Frančišek, c. in kr. pomorski kom. pristav. Vrtovec Anton, c. in kr. freg. kapitan. Zarli Alojzij, c. in kr. strojevodja.	Št. 19.
D. M. V Puščavi: Groesslinger Ignacij, nadučitelj pri D. M. v Puščavi. Grušovnik Adam, župnik pri D. M. v Puščavi. Hauptmann Ulrik, učitelj v Žitečki vasi. Korman Jožef, posestnik na Kumenu (poverjenik). Korman Peter, posestnik v činžatu. Lamprecht Ivan, posestnik v činžatu. Monetti Alojzij, mizar v činžatu.	Št. 7.
Radeče pri Zidanem mostu: Krisper Valentin, tovarnar in posestnik v Radečah. Ahačič Matej, kaplan v Radečah. Avsec Frančišek, župnik v Št. Jurju. Berlan Engelbert, župnik na Dobovcu. Kolnik Avgusta, učiteljica v Radečah. Kuessl Vendelin, c. kr. davkar v Radečah. Pegan Alojzij, c. kr. notar v Radečah. Praprotnik Marija, učiteljica v Radečah. Rosina Anton, c. kr. okrajni sodnik v Radečah. Šolska knjižnica v Radečah. Vrhovšek Frančišek, župnik v Svibnem. Zagorjan Ivan, župnik v Radečah,	Št. 1 —j— 1L — 12.
Radovljica: Trpin Ivan Krst., župnik v Mošnjah. Aljančič Valentin, župnik v p. na Dobravi, dr. pl. Andrejka Rudolf, c. kr. dež. vi. konc. praktikant v Radovljici. Berlič Ivan, župnik v Srednji vasi. Bizavičar o. Jožef, superior na Brezjah. Bleiweis Frančišek, župnik
v Lešah. Bulovec Ivan, trgovec in posestnik v Radovljici. Cuderman Ivan, kurat v Begunjah. Eržen Gabriel, posestnik v Žapužah. Fatur Apolonija, učiteljica v Mošnjah. Ferk Ernest, c. kr. dež. sod. svetnik v Radovljici. Fuersager Leopold, trgovec in trg. zborn. svetnik'v Radovljici. Gabrijelčič Anton, posestnik na Rrezjah. Globočnik Ivan, c. kr. davčni oficijal v Radovljici. Hudovernik Vinko, hran. knjigovodja v Radovljici, dr. Jelovšek Ignacij, c. kr. okr. zdravnik v Radovljici. Katoliško izobraževalno društvo v Radovljici. Knjižnica ljudske šole v Mošnjah. Knjižnica okrajna učiteljska v Radovljici. Koprivec Peter, kaplan v Radovljici. Košmelj Ivan, župnik v Begunjah. Novak Ivan, mestni župnik in dekan v Radovljici. Pavlošič Frančišek, c. kr. višji poštar v Radovljici- Potočnik Tomaž, župnik na Breznici. Roblek Aleks, lekarnar, posestnik, itd. v Radovljici (poverjenik). Sittig Teodor, civ. geometer in posestnik v Radovljici. Slovensko pevsko in bralno društvo „Triglav" v Radovljici. Teran Ivan, župnik v Ljubnem, dr. Vilfan Janko, odvetnik v Radovljici. Vurnik Ivan, podobar in posestnik v Radovljici. Zavrl Valentin, nadučitelj v Begunjah. Zebre Alojzij, c. kr. sod. pristav v Radovljici.	St. 1 —j— 31 = 32.
Rajhenbupg1: Bežan Jožef, žel. uradnik v Rajhenburgu. Juvančič Avgust, gostilničar in posestnik v Rajhenburgu. Knapič Janko, nadučitelj na Vidmu. Kunej Anton, župan in posestnik v Stolovniku. Kunej Benko, tajnik posojilnice v Brežicah. Nunčič Albin, obč. tajnik na Vidmu. Omahna Anton, načelnik žel. postaje na Vidmu. Rainer Feliks, načelnik žel. postaje v Rajhenburgu. dr. Schmirmaul Matija, zdravnik v Rajhenburgu. Žičkar Jožef, dekan, drž. in dež. poslanec na Vidmu. Žmavc Mihael, trgovec v Rajhenburgu (poverjenik).
Št. 11.
Razbor: Krajni šolski svet.	Št. 1.
Razdrto-Hrenovice : dr. Dolenec Hinko, c. kr. dež. sod. tajnik v p. na Razdrtem. Občina razdrška. Bajec Jakob, ekspozit v Orehku. Carnelli Amalija, učiteljica v Hrenovicah. Chewutta Josue, posestnik v Landolu. Ourk Minka, učiteljica na Razdrtem. Del-Linz Lenart, trgovec in posestnik na Razdrtem (poverjenik). Hartman Jožef, ekspozit v Hrenovicah. Kavčič Filip, posestnik na Razdrtem. Premrov Franja, posestnica na Velikem Ubelskem. Žgur Anton, župnik v Hrenovicah.
Št. 2 -f 9 = 11.
Rečica: Deleja Zdravko, obč. tajnik na Rečici (poverjenik). Kostanjevec Jožef, kaplan na Rečici. Pušenjak Ivan, učitelj-voditelj pri Sv. Mihaelu. Stermecki Ignacij, učitelj pri Sv. Frančišku. Šola ljudska na Gorici. Šola ljudska na Rečici. Šusteršič o. Deodat, frančiškan v Nazaretu. Turnšek Anton, trgovec in posestnik v Nazaretu.
Št. 8.
Repnje: Šolske sestre.	Št. 1.
Ribnica (Kranjsko): Kljunova hiša v Slatniku. Lesarjeva hiša v Hrovači. Lesarjeva hiša v Sušju. Lovšin Marija, posestnica v Jurjevici. Dolinar Frančišek, dekan v Ribnici (poverjenik). Gruntar Ignacij, c. kr. notar v Ribnici. Juvanec Avgust, brivec v Ribnici.
Kljun Jožef, trgovec v Ribniei. Knjižnica čitaluiška v Ribnici. Knjižnica okrajna učiteljska v Ribnici. Koblar Jožef, ekspozit na Gori. Mejač Anton, c. kr. sod. pristav v Ribnici. Mrhar Ignacij, župan v Dolenji vasi. Mrhar Jožef, trgovec v Dolenji vasi. Novak Ivan, župan v Ribnici, dr. Schiffrer Anton, dež. okr. zdravnik v Ribnici. Skubic Anton, kaplan v Ribnici. Spende Anton, c. kr. sod. kancelist u. Ribnici. Skrabec MihaeJ, obč. tajnik v Ribnici. Tavčar Andrej, c. kr. poštar v Ribnici. Tomšič Štefan, nadučitelj v Ribnici. Traven Ivan, kaplan v Ribnici. Višnikar Frančišek, c. kr. dež. sod. svetnik v Ribniei. Vole Jožef, župnik v Velikih Poljanah. Zupančič Dragotin, trgovec v Jurjevici.	Št. 4 -)- 21 = 25.
Ribnica na Pohorju: Bralno društvo v Ribnici (poverjenik). Fischer Andrej, župnik v Ribnici, dr. Miglič Peter, c. in kr. polk. zdravnik v p. v Ribnici. Podlesnik Roza, veleposestnica v Ribnici. Preglej Viktor, kaplan v Vuzenici. Štrajhar Filip, veleposestnik in župan v Ribnici. Zaje Ivan, kaplan v Ribnici. Zapečnik Blaž, posestnik v Arlici. Zapečnik Ivan, veleposestnik v Ribnici.	Št. 9.
Riehfield: Mikš Anton, duhovnik.	St. 1.
Rifenberk: Bralno in pevsko društvo v Rifenberku. Brezovšček Andrej, župnik v Rifenberku. Colja Ivan, posestnik v Rifenberku. Poniž Ambrož, nadučitelj v Rifenberku (poverjenik). Zorn Frančišek, učitelj v Rifenberku.	Št. 5.
Rogatec: Knjižnica okrajna učiteljska v Rogatcu. Berlisg Jožef, trgovec v Rogatcu (poverjenik). Merkuš Anton, župnik v Zitalah. Šalamun Frančišek, dekan v Rogatcu. Zrnko Gašpar, kaplan v Stopercah.	Št. 1 -j- 4 = 5.
Rojan: M. R., dijak-naročnik.	Št. 1.
Ruše: Mraz Tomaž, dekan v p. v Selnici, dr. Gorišek Gašpar, zdravnik v Rušah. Grizold Frančišek, posestnik na Smolniku. Las-baher Jožef, nadučitelj v Rušah. Lesjak Martin, učitelj v Rušah. Lichtenwallner Matija, učitelj v Rušah. Lingelj Dragotin, posestnik v Rušah. Lorbek Ivan, kaplan v Selnici. Pintarič Anton, kaplan v Rušah. Sernc Jožef, predstojnik in posestnik na Smolniku. Stani Tomislav, učitelj v Rušah. Wurzer Matija, župnik v Rušah (poverjenik).
St. 1 -f- 11 = 12.
Sarajevo: Bedjanič Martin, ravnatelj vel. gimnazije v Sarajevu. Bergant Bofivoj, vi. kancelist v Sarajevu. Brodjanac Jožef, ekon. asistent v Sarajevu. Jančar Ivan, rač. revident v Sarajevu. Jenič Vekoslav, zav. zastopnik v Sarajevu. Kobler Karol, poštni asistent v Sarajevu. Kobler Pavel, ingenieur v Sarajevu. Levstik Barbika, gospica v Sarajevu. Lipoid Vladimir, rudn. ingenieur v Kakanj-Doboju. Mikolji Frančišek, fin. svetnik v Sarajevu. Nemanič Davorin, vi. svetnik v Sarajevu. Peterlin Anton, rač. oflcijal v Sarajevu. Premrov Janko, rač. svetnik v Sarajevu (poverjenik). Selak Micika, učiteljica v Sarajevu. Skorčič Frančišek, mestui blagajnik v Sarajevu. Stegnar Ivan, rač. praktikaut v Sarajevu. Steinmetz Frančišek ml., trgovec v Sarajevu.
ITrlep Janko, učitelj v Sarajevu. Valpotič Matija, rač. revident v Sarajevu. Zoreč Ivan, sod. svetnik v Sarajevu.	Št. 20.
Selca: Boncelj Frančišek, župnik v Dražgoših. Bralno društvo v Dolenji vasi. Bralno društvo v Selcih. Demšar Frančišek, župan in trgovec na Češnjici. Eržen Frančišek, župnik v Zalem Logu. Grošelj Jožef, podobar v Selcih. Jamnik Anton, župnik na Selu. Rožnik Tomaž, župnik v Selcih (poverjenik). Stanonik Nikolaj, nadučitelj v Selcih. Šliber Frančišek, trgovec, poštar in posestnik v Selcih. Šmid Frančišek, posestnik v Selcih. Tavčar Frančišek, trgovec in posestnik v Selcih. Volk Ivan, adm. pri Sv. Lenartu. Vrhunec Ivan, gostilničar in posestnik v Selcih.	Št. 14.
Senožeče: Novak Mihael, c. kr. dež. sod. svetnik v Senožečah. Okorn Ignacij, župnik v Senožečah (poverjenik). Suša Anton, trgovec v Senožečah. Suša Frančišek, posestnik v Senožečah. Škerjanc Ivan, župnik v Vremah. Zelen Jožef, posestnik v Seuožečah.	Št. 6.
Sevnica: Bralno društvo v Sevnici. Brinar Jožef, učitelj v Sevnici. Cajnkar Tomaž, c. kr. dež. sod. svetnik v Sevnici, črnko Marko, župnik v Sevnici. Kurent Damian, obč. tajnik v Sevnici. Piši Ivo, učitelj v Sevnici (poverjenik). Rot Ivan, c. kr. sod. kancelist v Sevnici. Štarkl Mijo, c. kr. kancelist v p. in župan v Sevnici. Veršec Frančišek, c. kr. notar v Sevnici.	Št. 9.
Skatat: Kopytzak Bazil, c. kr. gimn. profesor.	Št. 1.
Slivnica: Stranjšak Martin, dekan, duh. svetnik in č. kanonik v Hočah. Bralno društvo v Framu. Golob Andrej, nadučitelj pri Sv. Marjeti. Gosak Frančišek, kaplan pri Sv. Janžu. Hirti Frančišek, žnpnik v Slivnici (poverjenik). Hren Anton, nadučitelj pri Sv. Janžu. Katoliško bralno društvo v Hočah. Košar Jakob, kaplan v Slivnici. Lešnik Janko, učitelj pri Sv. Janžu. Loh Maks, trgovec v Slivnici. Loparnik Peter, učitelj pri Sv. Janžu. Lovrec Andrej, kaplan v Hočah. Pestevšek Karol, nadučitelj v Slivnici. Pišek Frančišek, veleposestnik v Hotinji vasi. Posojilnica v Framu. Snuderl Jožef, posestnik pri Sv. Janžu. Vogrinec Ivan, kaplan v Hočah. St. 1 —J— 16 = 17.
Slovenji gTadec: Jazbec Anton, mestni župnik in duh. svetnik v Slov. gradcu. Kansky Janko, kaplan v Šmartinu. Lenart Ivan, nad-župnik v Šmartinu. Lenart Martin, kaplan v Št. Ilju. Mencin Rudolf, učitelj v Št. Ilju. Pečnik Frančišek, žnpnik v Podgorju. Rath Pavel, župnik v Št. Ilju. Repolusk Mirko, župnik pri Sv. Vidu. Rogina Ivan, posestnik v Podgorju. Rozman Frančišek, nadučitelj v Št. Ilju. Ulčnik Martin, župnik pri Sv. Florjanu. Vrečko Frančišek, nadučitelj v Slov. gradcu (poverjenik). Žekar Jožef, kaplan v Starem trgu.
Št. 13.
Slov. Bistrica: Hajšek Anteni, dekan, itd. v Slov. Bistrici (poverjenik), dr. Vošnjak Jožef, dež. primarij v p. in posestnik v Slov. Bistrici. Agrež Davorin, kaplan pri Sv. Martinu. Bizjak Vinko, župnik v p. v Laporju. Brezovšek Martin, župnik pri Sv. Martinu. Čitalnica närodna v Slov. Bistrici. Gregore Vsevlad, župnik pri Sv. Venčeslu. Grobelšek Ivan, kaplan v Slov. Bistrici. Heber Frančišek,
župnik v Sp. Polskavi. Kokl Jožef, učitelj v Slov. Bistrici, dr. Lemež Urban, odvetnik v Slov. Bistrici. Lovrenko Frančišek, kaplan v Laporju. Medved Martin, župnik v Laporju. Medvešek Ivan, kaplan. Požar Alfonz, kaplan v Slov. Bistrici. Sagadin Jožef, služab. v Slov. Bistrici. Šolska knjižnica v Slov. Bistrici. Vidmaier Frančišek, župnik v Zg. Polskavi.	Št. 2 -f- 16-= 18.
Sodražica: Drobnič Juri, posestnik v Sodražici (poverjenik). Fajdiga Frančišek, c. kr. poštar v Sodražici. Gruden Matej, trgovec v Vinici. Ivane Evgen, trgovec v Sodražici. Krumpestar Frančišek, župnik pri Sv. Gregorju. Lavrenčič Anton, trgovec v Sodražici. Lušin Ivan, trgovec v Sodražici. Oberster Jožef, trgovec v Sodražici. Prijatelj Ivan, kaplan v Sodražici. Traven Frančišek, župnik v Sodražici. Vrbič Mihael, učitelj v Sodražici.	Št. 11.
Solčava: Germel Kristian, gostilničar v Solčavi. Lekše Frančišek, župnik v Lučah. Šmid Miloš, župnik v Solčavi (poverjenik). Zakošek Ivan, kaplan v Lučah.	Št. 4.
Sostro: Zupan Mihael, župnik v Sostrem. Oerar Ivan, učitelj v Sostrem (poverjenik). Črne Ivan, posestnik v Zavogljem. Knižek Feliks, kaplan v Sostrem. Lipah Frančišek, trgovec in posestnik v Dobrunjah. Lozar Jožef, trgovec in posestnik v Dobrunjah. Pavčič Lovro, tesar in posestnik v Zavogljem.	St. 1 -f- 6 = 7.
Središče: Sinko Božidar, župnik v p. v Središču. Bratušek Frančišek, kaplan pri Sv. Nikolaju. Bregant Kristina, učiteljica v Središču. „Edinost", bralno društvo v Središču. Hren Anton, učitelj v Središču. Kočevar Ivan, trgovec in dež. poslanec v Središču. Kosi Anton, učitelj in posestnik v Središču (poverjenik). Kozel Frančišek, kaplan v Središču. Poplatnik Frančišek, učitelj pri Sv. Tomažu. Porekar Anton, nadučitelj na Humu. Posega Marica, učiteljica pri Sv. Nikolaju. Prajndl Jakob, učitelj pri Veliki nedelji. Puklavec Anton, dež. vin. pristav v Gradcu. Robič Maks, trgovec in posestnik v Središču. Šalamun Martin, nadučitelj pri Sv. Nikolaju. Vršič Emil, učitelj pri Sv. Nikolaju. Zadravec Jakob, lastnik paromlina v Središču. „Zvon", bralno društvo pri Sv. Nikolaju.	Št. 1 —f— 17 = 18.
Stari trg1 pri Ložu: Benčina Ivan, trgovec in posestnik v Starem trgu (poverjenik). Čitalnica narodna v Starem trgu. Kandare Ivan, gostilničar in posestnik v Danah. Mlekuž Tomaž, trgovec in posestnik v Starem trgu. Rosina Jerica, posestnica v Pudobu. Strle Ivan, trgovec in posestnik v Podcerkvi. Sterle Tomaž, posestnik in načelnik mlekarne v Starem trgu. Štritof Ivan, trgovec in posestnik v Starem trgu. Troha Peter, trgovec in posestnik v Starem trgu. Ule Janko, trgovec v Starem trgu. Wigele Ferdo, učitelj in posestnik v Starem trgu. Zakrajšek Anton, trgovec in posestnik na Vrhniki. Žagar Frančišek, tovarnar in veletržec v Markovcu.	Št. 13.
Studeno: Kobal Alojzij, trgovec in posestnik v Studenem (poverjenik). Lipovec Jožef, učitelj v Bukovju. Mežan Mihael, učitelj v Studenem. Vidrih Ivan, krojač v Strmci.	Št. 4.
Suha pri Labodu: Lulek Juri, učitelj.	Št. 1.
Šiška: Bizjan Frančišek, slikar in posestnik v Zg. Šiški. Čitalnica närodna v Sp. Šiški. Knjižnica okrajna učiteljska za ljubljansko okolico. Mohar Dragotin, stavec in posestnik v Sp. Šiški. Pavšič Ivan, uradnik v Zg. Šiški. Roina Anton, slikar v Zg. Šiški. Suvva Ivan, tov. delovodja in posestnik v Zg. Šiški. Škarjevec Ivan, slikar v Sp. Šiški (poverjenik). Vilhar Marija, zasebnica v Sp. Šiški: Zakotnik Ivan, tesar in posestnik v Zg. Šiški.	Št. 10.
škofja Loka: Božič Alojzij, župnik v p. v Škofji Loki. dr. Arko Anton, dež. okr. zdravnik v Škofji Loki. Bralno društvo slovensko v Škofji Loki. Burdych Ervin, lekarnar v Škofji Loki. Čadež Anton, urš. katehet v Škofji Loki. Čitalnica mlrodna v Škofji Loki. Dolenec Frančišek, župan in posestnik v Stari Loki. Homan Anton, pek in posestnik v Škofji Loki. Jelovčan Marija, posestnica v Stari Loki. Klobovs Ivan, c. in kr. vojni kurat v Trstu. Koceli I. N., trgovec v Škofji Loki. Lavrič Leon, trgovec v Škofji Loki. Lenček Niko, c. kr. notar in župan v Škofji Loki (poverjenik). Leskovec Andrej, trgovec v Škofji Loki. Mali Ivan, trgovec in posestnik v Škofji Loki. Mikuš Frančišek, c. kr. dež. sod. svetnik v Škofji Loki. Nadrah Ignacij, urš. spiritual v Škofji Loki. Pecher Konrad, trgovec v Škofji Loki. Petrič Ivan, mestni kaplan v Škofji Loki. Primožič Leopold, c. kr. sod. kancelist v Škofji Loki. Sušnik Lovro, posestnik v Škofji Loki. Šinkovec Avguštin, mestni župnik v Škofji Loki. Šola deška ljudska v Škofji Loki. f dr. Šubic Simon, c. kr. vseuč. profesor v Gradcu (knjige A. Šubičevi v Zmincu). dr. Zakrajšek Karol,'zas. zdravnik v Škofji Loki. Žigon Matej, trgovec v Škofji Loki.
Št. 1 + 25 = 26.
Šmarije na Goriškem: Kante Matej, c. kr. okr. š. nadzornik v Sežani. Kavs Janko, nadučitelj v Šmariju (poverjenik). Kranjec Frančišek, župnik v Šmariju. Pegan Marija, gospica v Gabriju. Poljšak Filip, župan, poštar in veleposestnik v Šmariju. „Školj", bralno in pevsko društvo v Šmariju.	Št. 6.
Šmarije na Kranjskem: Avguštin Frančišek, župnik v Kopanju. Kline Jernej, adm. v Javorju. Ogorelec Jožef, župan v Šmariju. Rus Ivan, posestnik na Grosupljem. Sitar Valentin, kaplan v Šmariju. Trček Mihael, dekan v Šmariju (poverjenik).	Št. 6.
Šmarije na Štajerskem: Knjižnica okrajna učiteljska v Šmariju. Brinar Frančišek, nadučitelj na Zibiki. Cerjak Frančišek, kaplan v Šmariju. Debelak Ivan, učitelj v Šmariju (poverjenik), dr. Dijak Jožef, c. kr. sod. pristav v Šmariju. Eferl Matija, kaplan na Ponikvi. Ferlinc Frančišek, učitelj, župan in posestnik v Šmariju. dr. Georg Jožef, odvetnik, okr. načelnik in posestnik v Šmariju. Ilc Ivan, kaplan v Šmariju. Irgl Frančišek, župnik na Sladki gori. Jurko Ivan, kaplan v Slivnici. Krajnik Ivan, učitelj-voditelj pri Sv. Hemi. Krohne Jožef, kaplan v Vojniku. dr. Mulej Anton, c. kr. sod. pristav v Šmariju. dr. Rakež Jožef, zdravnik in posestnik v Šmariju. Rošker Frančišek, nadučitelj v Loki pri Žusmu. Srebrnič Frančišek, učitelj v Lembergu. Strmšek Vekoslav, nadučitelj pri Sv. Petru. Stepic Oton,
c. kr. davčni pristav v Šmariju. Tobias Jakob, c. kr. davčni ofleijai v Šmariju. Vivod Eadojca, c. kr. davčni pristav v Šmariju.
Št. 1 -f 20 = 21.
Šmartno pri Litiji: Saje Mihael, župnik v Štangi. Žlogar Anton, dekan v Šmartnem (poverjenik). Brezovar Ivan, duhoven v p. v Velikem gabru. Črne Jernej, nadučitelj v Šmartnem. Globelnik Ivan, župnik v Polšniku. Golob Ivan, župnik na Priniskovem. Jaklič Karol, župnik na Prežganju. Knaflic Frančišek, trgovec v Šmartnem. Šelekar Ivan, trgovec v Šmartnem. Watzak Vinko, zasebnik v Šmartnem. Zore Ignacij, posestnik v Črnem potoku.	Št. 2 -[- 9 = 11.
Šoštanj: Oerovšek Mihael, posestnik v Šoštanju. Čitalnica šaleška. Fekonja Andrej, župnik v p. v Šoštanju. Frass Marko, c. kr. sod. kancelist v Šoštanju. Goričnik Ivan, v Eečiški vasi. Goršek Martin, obč. tajnik v Šoštanju. Hleb Ivan, kovač v Šoštanju. Kolšek Vinko, c. kr. notar v Šoštanju (poverjenik). Krušič Jakob, župnik pri Sv. Andražu. Lager Ulrih, trgovec v Velenju, dr. Mayer Frančišek, odvetnik v Šoštanju, dr. Pirnat Jakob, graščak v Št. Ilju. Eajšter Franc, župan in hotelier v Šoštanju. Skoberne Jožef, zas. uradnik v Šoštanju. Volk Jakob, posestnik v Šoštanju. Vošnjak Ivan, tovarnar in veleposestnik v Šoštanju. Zock Anton, solicitator v Šoštanju.
Št. 17.
Štorje: Košir Anton, kaplan. Sila Svitoslav, učitelj. Št. 2.
Tolmin: Čitalnica narodna v Tolminu. Knjižnica okrajna učiteljska. Batič Valentin, kaplan v Tolminu. Boltar Bojana, učiteljica v Dol. Trebuši. Božič Izaija, kaplan v Tolminu. Devetak Anton, c. kr. poštar v Tolminu. Fabijan Jožef, župnik pri Sv. Luciji. Fasan Eudolf, c. kr. evid. geometer v Tolminu. Gabršček Oskar, župan, veleposestnik, dež. in drž. poslanec v Tolminu. Kenda Matija, nadučitelj v Volčah. Košir Ivan, vikar v Oblokah. Kovačič Ignacij, veleposestnik pri Sv. Luciji. Kragelj Jožef, dekan, itd. v Tolminu (poverjenik). Kragelj Valentin, župnik v Podbrdu. Lašič Andrej, c. kr. okr. šolski nadzornik v Tolminu. Mikuž Anton, gostilničar pri Sv. Luciji. Primožič Matej, c. kr. dež. sod. svetnik v Tolminu. Seljak Ivan, vikar v Stržiščih.	Št. 2 -j- 16 = 18.
Trbovlje: Frankovič Euska, v Trbovljah. Goropevšek Jožef, posestnik v Trbovljah. Kajtna Frančišek, obč. tajnik v Trbovljah. Končan Fortunat, kaplan v Trbovljah (poverjenik). Kramer Ivan, trgovec v Trbovljah. Lebar Frančišek, učitelj v Hrastniku. Plavšak Robert, učitelj v Trbovljah. Plavšak Eozalija, posestnica v Trbovljah. Eoš Mihael, učitelj na Dolu. Šola dekliška v Trbovljah na Vodi. Šola deška v Trbovljah na Vodi. Šola ljudska pri Sv. Katarini. Šola ljudska v Trbovljah. Šribar Jožef, kaplan v Trbovljah. Vodušek Gustav, nadučitelj in c. kr. okr. š. nadzornik v Trbovljah. Št. 15.
Trebnje: Bernard Jernej, kaplan v Trebnjem. Bralno društvo v Trebnjem. Klobučar Anton, c. kr. dež. sod. svetnik v Trebnjem. Mervec Ivan, župnik in duh. svetnik v Št. Eupertu. Nagode Ivan, dekan v Trebnjem (poverjenik). Pavlin Alojzij, posestnik v Trebnjem.
Peliani Friderik, šolski vodja v Trebnjem. Ruprecht Janko, lekarnar v Trebnjem. Strmole Alojzij, c. kr. davčni kontrolor v Trebnjem. Tomic Vilko, trgovec in posestnik v Trebnjem. Zore Anton, kaplan v Št. Rupertu. Zurc Frančišek, trgovec v Trebnjem.	Št. 12.
Trnovo: Bile Ivan, trgovec v Ilirski Bistrici. Brinšek Ivan, trgovec v Trnovem. Cesnik Juri, trgovec v Knežaku. Domicelj Alojzij\ trgovec v Zagorju. Jenko Skender, trgovec v Trnovem. Valenčič Ivan, posestnik v Trnovem. Bile Ivan, duhoven v p. v Ilirski Bistrici. Brajec Jožef, kaplan v Trnovem, čitalnica nnrodna v Ilirski Bistrici, dr. Flerin Valentin, c. kr. sod. pristav v Ilirski Bistrici. Frole Ivan, načelnik postaje v II. Bistrici, dr. Grasselli Mirko, c. kr. sod. pristav v Ilirski Bistrici. Korbar Avgust, nadučitelj na Premu. dr. Kržišnik Jožef, dekan v Trnovem (poverjenik). Ličan Ivan, trgovec v Ilirski Bistrici. Lovšin Ivan, župnik na Premu. Narodno bralno društvo v Zagorju. Oranič Frančišek, kaplan v Trnovem. Ravnikar Jernej, nadučitelj v Trnovem. Repinec Valentin, trgovec na Premu. Samsa Jožef, trgovec v Ilirski Bistrici. Škrlj Jožef, poslovodja „Gosp. društva" v Trnovem. Šola deška ljudska v Trnovem. Švigelj Jožef, ekspozit v Harijah. Tomšič Anton, c. kr. orožn. narednik v p. v Ilirski Bistrici. Tomšič Ivan, posestnik v Ilirski Bistrici. Urbančie Jožef, gostilničar v Trnovem. Vodstvo dekliške lj. šole d. N. D. v Trnovem. Zarnik Martin, nadučitelj v p. v Trnovem. Žnidaršič Andrej, tvorničar v II. Bistrici. Žnidaršič Anton, tvorničar in župan v II. Bistrici.
Št. 6 -}- 25 = 31.
Trst: vitez Gorup-Slavinsk.i Jožef, veletržec itd. itd. v Trstu. Kenda Anton, bančni nadzornik v Trstu, vitez Klodič-Sahladoslä, c. kr. dež. šolski nadzornik v p. v Trstu. Semenišče mladeniško v Trstu. dr. Stanič Jožef, odvetnik in graščak v Trstu. Abram Ivan, trgovec v Trstu. dr. Abram Jožef, odvetnik v Trstu. Bandel Frančišek, c. kr. nam. praktikant v Trstu. Bartol Gregor, c. kr. poštni kontrolor v Trstu. Brodavec Ivan, zasebnik v Trstu, čok Anton, kaplan pri Sv. Ivanu. Dejak Kristian, veletržec v Trstu. Delavsko podporno društvo v Trstu. Dovgan Anton, žel. uradnik v Trstu. Fabris Dragotin, kanonik v Trstu. Flego Peter, kanonik v Trstu. Foerster -Sabeč Antonija, zasebnica in posestnica v Trstu. Furlan Vekoslav, c. kr. rač. svetnik v Trstu. Gomilšek Jakob, c. kr. realčni profesor v Trstu, dr. Gregorin Gustav, odvetnik in dež. poslanec v Trstu. Güstin Frančišek, mestni kaplan v Trstu. Hrast Anton, c. kr. mešč. učitelj v Trstu., Jakopič Avgust, c. kr. dež. nadsod. svetnik v Trstu. Klemenec Jakob, trgovec v Trstu. Klinar Viktor, c. kr. poštni oficijal v Trstu (poverjenik). Korenčan Frančišek, c. kr. rač. ravnatelj v Trstu. Krže Davorin, trgovec v Trstu. Macäk Ivan, c. kr. višji kat. nadzornik v p. v Trstu. Mankoč Ivan, veletržec v Trstu. Muha I. H., trg. knjigovodja v Trstu. Muha Karol, pravnik v Trstu. dr. Pertot Simon, san. svetnik v Trstu. Pogorelec Ivan, c. kr. poštni pristav v Trstu. Ponikvar Karla, pri Sv. Ivanu. dr. Pretner Matej, odvetnik v Trstu. Prhavec Jakob, trgovec v Trstu. Rebek Anton; c. kr. okrajni glavar v Sežani.
Renčelj ivan, c. kr. sod. kancelist v Trstu. Rešič Frančišek, žel. uradnik v Trstu. dr. Rybaf Otokar, odvetnik in dež. poslanec v Trstu. Seiles Marija, mestna učiteljica v Trstu. Sila Jakob, c. kr. katehet v Trstu. Skrinjar Marija, zasebnica v Trstu. Slovanska čitalnica v Trstu. Šolske sestre pri Sv. Jakobu. Šonc Henrik, dvorni kaplan v Trstu. Šorli Anton, kavarnar v Trstu. Štepenko Olga Nikotejevna, v Trstu. Truden Ante, veletržec v Trstu. dr. Truden Mihael, odvetnik v Trstu. Tržaško bralno in podporno društvo. Tržaško slovensko mladeniško društvo. Ulčakar Jožef, vodja hraniln. pisarne v Trstu. Vidmar Frančišek, c. kr. poštni komisar v Trstu. Volarič Ernest, zasebnik v Trstu. Wilfan Jožef, c. kr. višji stavbni svetnik v Trstu. Wisjan Leopold, c. kr. poštni oficijal v Trstu. Zink Andrej, mestni kaplan v Trstu. Žbona Andrej, žel. postaje podnačelnik v Trstu. Živec M. V., c. kr. višji ingenieur, itd. v Trstu. Št. 5 -j- 55 = 60.
Tržič: Pollak Viljem, zasebnik v Tržiču. Ahačič Frančišek, tovarnar v Tržiču. Ahačič Niko, tovarnar v Tržiču. Albrecht Luka, učitelj pri Sv. Ani. vitez pl. Andriolli Viktor, c. kr, davkar v Tržiču. Barle Ivan, kaplan v Tržiču. Bralno društvo slovensko v Tržiču. Engelsberger Ivan, trgovec v Tržiču. Jelene Ivan, trgovec v Tržiču. Katoliško izobraževalno društvo sv. Jožefa v Tržiču, dr. Kladva Ivan, c. kr. dež. sod. svetnik v Tržiču. Kragl Jožef, nadučitelj v Tržiču. Kržišnik Jožef, kaplan v Tržiču. Lončar Matej, trgovec, gostilničar in posestnik v Tržiču. Porenta Frančišek, župnik v Križah. Rozman Juri, župnik v Kovorju. Špendal Frančišek, župnik, itd. v Tržiču (poverjenik).	Št. 1 —J— 16 — 17.
Unec-Rakek: Bele Avgust, posestnik na Uncu. Benedek Feliks, žel. uradnik v Ljubljani. Benedek Jožef, nadučitelj v Planini. Domicelj Maks, trgovec in posestnik na Rakeku. Gnjezda Frančišek, trgovec in posestnik na Uncu. Gornik Frančišek, žel. uradnik na Rakeku. Jeršan Andrej, posestnik na Uncu. Kovač Jožef, načelnik postaje na Rakeku. Lah Miroslav, c. kr. poštar na Rakeku. Leskovic Bogomir, mestni učitelj na Dunaju. Leskovic Olga, učiteljica v Planini. Leskovic Viljelmina, učiteljica na Uncu. Likar Hinko, nadučitelj v Grahovem. Maček Frančišek, gozd. pristav v Cirknici. Matičič Martin, žel. uradnik in posestnik na Rakeku. Melliva Anton, logar na Uncu. Modic Anton, trgovec in posestnik v Ivanjem selu. Rebec Janko, trg. poslovodja na Rakeku. Regen Jožef, župnik na Uncu. Repič Peter, nadučitelj na Uncu (poverjenik). Sebenikar Matilda, posestnica na Uncu. Segalla Just, trgovec in posestnik v Dolenjem Logatcu. Senčar Milan, trg. poslovodja na Rakeku. Sterle Vekoslav, trg. poslovodja na Rakeku. Ševar Ludovik, gostilničar na Rakeku. Škrjanec Frančišek, žel. uradnik na Rakeku. Šola ljudska ua Rakeku. Šola ljudska na Uncn. Tanšek Frančišek, poštni odpravitelj na Rakeku.	Št. 29.
Varaždin: Cajnko Valentin, mestni katehet. Košier Teodor, nadarbenik sv. Vida in konz. svetnik, dr. Križan Jožef, kr. gimn. profesor (poverjenik). Milčetič Ivan, kr. gimn. profesor. Raič o. Ivan Kap., kapucin. En dijak-naročnik.	Št. 5 —|— 1 — 6.
Velenje: Cizej Frančišek, župnik pri Sv. Martinu. Glaser Anton, nadučitelj v St. Janžu (poverjenik). Ježovuik Vinko, gostilničar in posestnik v Velenju. Koprivšek Valentin, kaplan v Skalah. Koropec Ivan, učitelj v Šoštanju. Krajnc Ivan, veleposestnik v Št. Ilju. Lempl Jakob, dekan v Škalah. Pavlič Jernej, šolski vodja na Plešivci. dr. Podlesnik Mihael, zdravnik v Velenju. Skaza Jožef, župan v Velenju. Smrečnik Frančišek, župnik v Št. Ilju. Strašek Mihael, župnik v Št. Janžu.	Št. 12.
Velika dolina: Cuderman Jožef, kaplan v Veliki dolini. Dolinar Frančišek, posestnik v Veliki dolini. Dolinar Mijo, trgovec in posestnik v Veliki dolini (poverjenik). Kolar Ivan, zidar v Čatežu. Radej Martin, klesar in posestnik v Čatežu.	Št.-5.
Velike Lašče: Hočevar Matija, župan in posestnik v Velikih Laščah. Horvat Mihael, župnik v Turjaku. Kolar Ivan, c. kr. sod. kancelist v Velikih Laščah. Mere Jakob, župnik v Škocijanu. Merkun Anton, kaplan v Velikih Laščah. Podboj Štefan, stud. phil. na Dunaju. Pucelj Ivan, posestnik v Velikih Laščah. Smodej Jožef, c. kr. notar v Velikih Laščah. Štefančič Frančišek, nadučitelj v Velikih Laščah. Šuflaj Daniel, c. kr. dež. sod. svetnik v Velikih Laščah (poverjenik). Tekavčič Jožef, c. kr. sod. pristav v Velikih Laščah.	Št. 11.
Velikovec: Hraba Karol, župnik na Djekšah. Krämer Cvetko, kanonik v Velikovcu. dr. Kulterer Juri, odvetnik v Velikovcu. Petek Frančišek, župnik v Grebinju. baron Pino-Friedenthal Feliks, c. kr. tajni svetnik, bivši minister, itd. v Kohlhofu. Treiber Frančišek, župnik v Št. Rupertu (poverjenik). Vodopivec Frančišek, stud. iuris v Kohlhofu. Volavčnik Ivan, župnik na Rudi. Weiss Valentin, kanonik v Velikovcu.
Št. 9.
Št. Vid nad yubljano: Belec Anton, klepar, župan in posestnik v Št. Vidu. Čitalnica närodna v Št. Vidu. Malovrh Gregor, župnik v Št. Vidu. Šola narodna v Št. Vidu. Žirovnik Janko, nadučitelj in posestnik v Št. Vidu (poverjenik).	Št. 5.
VinkoVCi: dr. Modestin Jožef, kr. profesor.	Št. 1.
Vipava: Erjavec Matija, dekan, itd. v Vipavi (poverjenik). Kavčič Frančišek, c. kr. poštar in posestnik v Št. Vidu. Tabor Anton, župnik na Erzelju. Bralno društvo „Lipa" na Slapu. Čitalnica v Podragi. Debevec Ivan, kaplan v Vipavi. Demšar Ivan, župnik v Št. Vidu. Habe Jožef, posestnik na Gočah. Koller Gustav, župnik v Podragi. Kromar Ivan, župnik v Šturiju. grof Lanthieri Karol, graščak v Vipavi. Lavrič Andrej, župnik na Gočah. Marčič Valentin, župnik na Slapu. Rokodelsko bralno društvo v Vipavi. Rudolf Ivan, učitelj na Slapu. Semenič Ivan, posestnik v Podragi. Skvarča Ivan, župnik v Budanjah. Zupančič Frančišek, župnik v Ustiju. Št. 3 —j— 15 == 18.
Višnja g"OPa: Jenčič Alojzij, c. kr. dež. sod. svetnik v Višnji gori (poverjenik). Končina Ivan, trgovec in posestnik v Gorenji vasi. Pleiweiss Karol, c. kr. notar v Višnji gori. Pristov Simon, beneficijat v Št. Vidu. dr. Repič Rudolf, dež. okr. zdravnik v Št. Vidu. Tekster
Konrad, župnik v Višnji gori. pl. Terbuhovič Evgen, c. kr. sod. pristav v Višnji gori. Vidergar Ivan, župnik v Št. Vidu.	Št. 8.
Voloska: Basa Ernest, odv. uradnik v Voloski. černe Maks, & kr. sod. pristav v Voloski. dr. Janežič Konrad, odvetnik v Voloski (poverjenik). Sever Frančišek, c. kr. sod. kancelist v Voloski. Uršič Frančišek, c. kr. šolski nadzornik v Voloski. Vodopivec Hilarij, c. kr. davčni višji nadzornik v Voloski.	Št. 6.
Vransko: Podružnica kmetijska na Vranskem, dr. Vrečko Andrej, c. kr. gimn. profesor (knjige okr. učit. knjižnici na Vranskem). Čitalnica na Vranskem. Florjančič Jožef, kaplan v Št. Jurju. Gršak Vinko, župnik na Vranskem (poverjenik). Jerman Frančišek, kmetski fant na Paki. Južna Julika, poštna odpraviteljica v Št. Jurju. Kolarič Jožef, župnik na Paki. Rotner Jožef, c. kr. dež. sod. svetnik na Vranskem. Zdolšek Frančišek, župnik in duh. svetnik v Št. Jurju.
Št. 2 8 = 10.
Vrhnika: Kotnikova liiša v Verdu. Albert Anton, gostilničar na Vrhniki. Bernik Frančišek, kaplan na Vrhniki. Bralno društvo na Vrhniki. Čitalnica narodna na Vrhniki. Dolenc Frančišek, gostilničar in posestnik na Vrhniki. Flis Anton, tov. knjigovodja v Verdu, dr. Furlan Anton, c. kr. sod. pristav na Vrhniki. Gantar Lovro, dekan na Vrhniki. Gruden Ivan, c. kr. davkar v p. itd. na Vrhniki. Hočevar Jakob, lekarnar in posestnik na Vrhniki. Hribar Ernest, posestnik na Vrhniki. Jelovšek Feliks, posestnik na Vrhniki. Jelovšek Gabriel, trgovec, župan in posestnik na Vrhniki (poverjenik). Jelovšek Maks, tovarnar in posestnik na Vrhniki. Jemec Anton, župnik v Podlipi. Jurca Frančišek ml., pos. uradnik na Vrhniki. Karlin Juri, kaplan na Vrhniki. Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov na Vrhniki. Kobal Bogdau, c. kr. dež. sod. svetnik na Vrhniki. Komotar Anton, c. kr. notar na Vrhniki. Kovač Anton, posestnikov sin na Pakem. Kuustelj Jožef, trgovec in posestnik na Vrhniki. Lackmayer Frančišek, župnik pri Sv. Joštu. Lenarčič Jožef, veleposestnik, trg. zborn. predsednik in tovarnar na Vrhniki. Levstik Vinko, nadučitelj in posestnik na Vrhniki. Luznik Alojzij, učitelj na Vrhniki, dr. Marolt Janko, dež. okr. zdravnik na Vrhniki. Matjan Jakob, župnik v Zaplani. Ogrin Ivan, stavbenik na Vrhniki. Pečenik Lovro, c. kr. sod. kancelist na Vrhniki. Premk Vinko, c. kr. davčni kontrolor na Vrhniki. Rogelj Lovro, tovarnar in posestnik na Vrhniki. Šetinc Davorin, trgovec in posestnik na Vrhniki. Tomšič Ignacij, posestnik na Vrhniki. Tomšič Ivan, strojar in posestnik na Vrhniki. Tomšič Mihael ml., posestnik na Vrhniki. Tršar Frančišek, strojar in posestnik na Vrhniki. Verbič Josip, okr. boln. blagajnik na Vrhniki.	Št. 1 -j- 38 = 39.
Zader: Jaklič Anton, msgr. in c. in kr. vojni župnik. Št. 1.
Zag-orje; Delavsko bralno društvo v Zagorju. Dežman Jožef, strojevodja v Zagorju. Firm Ignacij, rudn. uradnik v Toplicah. Habat
Luka, posestnik v Toplicah. Jankovič Franja, učiteljica v Toplicah. Jerin Leopold, rudn. uradnik v Toplicah. Kalan Jakob, kaplan v Zagorju. Mauer Andrej, posestnik v Zagorju. Michelčič Rihard, župan, trgovec in posestnik v Toplicah. Poljšak Ferdinand, posestnik v Zagorju. Strle Frančišek, načelnik žel. postaje v Zagorju. Stiasnj Ludovik," c. kr. okrajni šolski nadzornik (poverjenik). Šola ljudska v Zagorju. Weinberger Pavel, posestnik in predsednik kr. š. sveta v Zagorju. Wester Alojzij, kaplan v Zagorju, dr. Zarnik Tomo, zdravnik v Zagorju.	Št. 16.
Zagreb: Jelovšek Martin, kr. dež. šolski nadzornik v p. v Zagrebu. Stare Jožef, kr. realčni ravnatelj v Zagrebu. Steklasa Ivan, kr. realčni profesor v Zagrebu. Parle Janko, arhivar nadškof, pisarne v Zagrebu (poverjenik), dr. Bauer Anton, kr. vseuč. profesor v Zagrebu. Benigar Ivan, kr. gimn. profesor v Zagrebu, dr. Boroša Štefan, mestni župnik v Zagrebu, dr. Bučar Frančišek, kr. gimn. profesor v Zagrebu, dr. Bujanovič Anton, kr. vseuč. profesor v Zagrebu. Čitalnica grško-katoliškega semenišča v Zagrebu. Filipec Mihael, sem. ekonom v Zagrebu. Guštin Jožef, posestnik v Zagrebu. Hercelj Anton, župnik v Sv. Križu. dr. Horvat Karlo, sem. profesor v Zagrebu, dr. pl. Jam-brekovič Ladislav, kr. gimn. profesor v Zagrebu. Knjižnica kr. gimnazije v gornjem mestu. Kocijančič Janko, strokovni učitelj v Zagrebu. Korenič Stefan, prebendar in urednik „Kat. lista" v Zagrebu, dr. Kosirnik Ivan, primarij in zdravn. svetnik v Zagrebu. Kostrenčič Ivan, kr. vseuč. bibliotekar v Zagrebu. Kuralt Frančišek, tajnik „Gosp. društva" v Zagrebu. Magdič Frančišek, kr. realčni profesor v p. in urednik v Zagrebu. Marn Frančišek, kr. gimn. profesor v Zagrebu. Mrzljak Peter, mestni kaplan v Zagrebu, dr. Mušič Avgust, kr. vseuč. profesor v Zagrebu. Pasarič Jožef, kr. gimn. profesor v p. in urednik v Zagrebu, dr. Pazman Jožef, kanonik sv. Jeronima in kr. vseuč. profesor v Zagrebu. Podgoršek Jožef, kr. realčni profesor v Zagrebu. Rožman Vladimir,' mestni katehet v Zagrebu. Rubetič Cvetko, kanonik, dež. poslanec in predsednik „Društva sv. Jeronima" v Zagrebu. Rulic Frančišek, tiskarnar in posestnik v Zagrebu. Seigerschmid Matija, superior usm. sestra v Zagrebu. Smičiklas Tadej, kr. vseuč. profesor in predsednik „Jugo-slavenske akademije" v Zagrebu. Starec Anton, dekan in prebendar v Zagrebu. Stožir Ivan, kr. realčni profesor v p. v Zagrebu, dr. Suk Feliks, glogovn. prošt in kanonik v Zagrebu, dr. Šrepel Milivoj, kr. vseuč. profesor v Zagrebu. Tkalčič Ivan, akademik in prebendar v Zagrebu. Tomšič Ljudevit, knjigovodja v Zagrebu. Zadravec Vekoslav, beležnik ženitb. sodnije v Zagrebu. Zbor duhovniške mladeži v Zagrebu.	St. 3 -)- 38 = 41.
Žabnice: Germ Matej, župnik v Rablju. Holec Frančišek, župnik v Naborjetu. Incko Simon, dekan v Zabnicah (poverjenik). Kogelnik Ivko, kaplan v Žabnicah.	St. 4.
Žalec: Janezic Jakob, tovarnar v Grižah. Klemenčič Jožef, nadučitelj v Galiciji. Kmetijsko bralno društvo v Grižah. Kordiš'
Terezija, učiteljica v Žalcu. Košar Frančišek, tajnik posojilnice v Žalcu. Lajnšič Anton, kaplan v Žalcu. Nidorfer Frančišek, tovarnar v Vrbju. Petriček Anton, nadučitelj v Žalcu (poverjenik). Roblek Frančišek, veleposestnik v Žalcu. Rupnik Ivan, nadučitelj v p. v Celju. Sirca. Jožef, trgovec in župan v Žalcu. Učiteljsko okrajno društvo v Žalcu. Vrečar Rajko, učitelj v Žalcu. St. 1 -f 12 = 13.
Železniki: Bernik Jožef, mizar v Selcih. Boncelj Jožef, trgovec in posestnik v Železnikih. Bralno društvo v Železnikih. Demšar Frančišek, trgovec in posestnik v Zalem logu. Demšar Ivan, trgovec in posestnik v Železnikih. Demšar I. C., trgovec in posestnik v Železnikih. Demšar Jožef, strojar in posestnik v Železnikih. Drmota Anton, cand, i ur. v Železnikih. Germek Anton, učitelj na Bukovici. Globočnik Anton, tovarnar in posestnik v Železnikih. Hafner Anton, posestnik in fuž. vodja v Železnikih (poverjenik), dr. Hirsche Konstantin, zdravnik v Železnikih. Košmelj Frančišek, župan in posestnik v Železnikih. Košmelj Jožef, jerhar in posestnik v Železnikih. Košmelj Jožef, mesar in posestnik v Železnikih. Lavtar Jožef, bogoslovec v Železnikih. Levičnik Jožef, nadučitelj v p. in posestnik v Železnikih. Mihelčič Ivan, kaplan v Železnikih. Sonc Anton, nadučitelj v Železnikih. Štupica Ivan, učitelj v Dražgoših. Thaler Gabriel, gostilničar in posestnik v Železnikih. Žumer Matija, podk. kovač v Železnikih.	Št, 22.
Žužemperk: černe Leopold, kaplan v Žužemperku. Češarek Frančišek, župnik v Zagradcu. Jančigar Karol, župnik v Dobrničah. Kos Jožef, župnik na Selili. Okorn Matija, kaplan na Krki. Pehani Jožef, gostilničar in posestnik v Žužemperku. Tavčar Mihael, dekan in č. kanonik v Žužemperku (poverjenik). Vondrašek Vaclav, župnik v Ambrusu. Zbašnik Frančišek, župnik v Hinjah. Zupančič Ivan, župnik v Šmihelu. Žavbi Ivan, kaplan v Žužemperku.	Št. 11.
Neznan: ŠtrobeljFrančišek.	Št. 1.
Skupno število društvenikov:
a)	častnih ...............5
b)	ustanovnih................228
c)	letnih....................2800
c) naročnikov................9
Skupaj .	3042
Laui je štela „Slovenska Matica" 3076 udov, torej se je letos število skrčilo za 34 udov, lani pa za 147.
VIL
Umrli ustanovniki:
Tek. št.	Umrli ustanovniki:	Datum smrti	Leto
331	Matija Arzenšek, župnik v Grižah	7. vel. travna	1901
332	Ivan Skuhala, dekan v Ljutomeru	18. svečana	1903
333	dr. Frančišek Radaj, c. kr. notar v		
	Mariboru..........	25. svečana	1903
334	Jožef Kavčič, c. kr. notar v Gorici. .	18. sušca	1903
335	Martin Lapuh, župnik pri Sv. Barbari	18. sušca	1903
336	Simon Rutar, c. kr. gimn. profesor, itd.		
	v Ljubljani.........	3. vel. travna	1903
337	Karol Žagar, dež. blagajnik v p. in		
	posestnik v Ljubljani.....	11. rožnika	1903
338	Frančišek Ks. Souvan st., veletržec in		
	posestnik v Ljubljani.....	12. rožnika	1903
339	o. Aleks Sovič, župnik pri sv. Trojici v		
	Slov. goricah........	24. m. srpana	1903
340	Frančišek Bradaška, kr. gimn. ravnatelj		
	v p. v Zagrebu........	31. prosinca	1904
S „Slovensko Matico" zamenjujejo knjige.
1.	Matica srbska v Novem Sadu. (1864).
2.	Matica gališko-ruska v Lvovu. (1865)
3.	Akademija cesarska v St. Petersburgu. (1866)
4.	Umelecka Beseda v Pragi. (1866)
5.	Družba sv. Mohorja v Celovcu. (1866)
6.	Srbsko učeno društvo v Belemgradu. (1868)
7.	Društvo sv. Jeronima v Zagrebu. (1869)
8.	Matica moravska v Brnu. (1869)
9.	Prvo društvo gabelsbergerskih stenografov. (1870)
10.	Jugosl. akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu. (1874)
11.	Hrvaški pedagogijsko-književni zbor v Zagrebu. (1878)
12.	Bolgarsko književno društvo v Sredcu. (1882)
13.	Matiea sorbska v Budišinu. (1882)
14.	Universiteta imperatorska v Kijevu. (1882)
15.	Jednota čeških matematikov v Pragi. (1884)
16.	Kr. češka společnost nauk v Pragi. (1884)
17.	Spolek arhitektov in inženerjev v Pragi. (1884)
18.	Jednota čeških fdologov v Pragi. (1884)
19.	Češki muzej v Pragi. (1885)
20.	Matica hrvaška v Zagrebu. (1886).
21.	Statistična komisija mesta Prage. (1889)
22.	Muzealno društvo v Ljubljani. (1889)
23.	Uredništvo »Doma in Sveta« v Ljubljani. (1890)
24.	Češka akademija v Pragi. (1893)
25.	Busko geografsko občestvo v St. Petersburgu. (1893)
26.	Bedakcija hist. kvartalnika v Lvovu. (1894)
27.	Ogrska akademija v Budimpešti. (1895)
28.	Universiteta imperatorska v Jurjev-DerpUi. (1895)
29.	Hrvaško arheološko društvo v Zagrebu. (1896)
30.	Uredništvo »Stenografa« v Zagrebu. (1896)
31.	»Towarzystwo ludoznaweze« v Lvovu. (1897)
32.	Srbska književna »Zadruga« v Belemgradu. (1900)
33.	Uredništvo »Slovenke« v Trstu. (1900)
34.	Literarno društvo »Sevčenko« v Lvovu. (1900)
35.	Uredništvo »Slovanskega Veka« na Dunaju. (1900)
36.	Uredništvo »Narodnogospodarskega Vcstnika« v Ljubljani. (1901)
37.	Uredništvo »Prosvjete« v Zagrebu. (1902)
38.	Universiteta imperatorska v Kazanu. (1902)
39.	Historično-filološki institut v Nježini. (1903).
40.	Moravskä musejnf společnost v Brno. (1903).
Zaznamek knjižne zaloge
Slovenske Matice" in kupna cena posameznim iztisom.
a) Knjige:
1.	Letopis »Slovenske Matice« za 1.1872/3. Uredil dr. E. H. Costa.	1 K — h
2.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1874. Uredil dr. E. H. Costa	1 » — »
3.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1875. Uredila I. Tušek in
M. Pleteršnik................................1»—»
4.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1876. Uredil M. Pleteršnik	1 » — »
5.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1877. Uredil dr. J. Blei weis	1 » — »
6.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1878. I. in II. del. Uredil
dr. J. Bleiweis................— » 50 »
7.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1878. III. in IV. del. Uredil
dr. J. Bleiweis................— » 50 »
8.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1879. Uredil dr. J. Bleiweis	1 » — »
9.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1880. Uredil dr. J. Bleiwois	1 » — »
10.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1881. Uredil dr. J. vitez
Bleiweis-Trsteniski..............................1 » — »
11.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1885. Uredil Fr. Lovec . .	1 » 50 »
12.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1886. Uredil Fr. Leveč . .	1 » — »
13.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1890. Uredil A. Bartel . .	1 » — »
14.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1891. Uredil A. Bartel . .	1 » 50 »
15.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1892. Uredil A. Bartel . .	1 » 50 »
16.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1893. Uredil A. Bartel . .	1 » 50 »
17.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1894. Uredil A. Bartel . .	2 » — »
18.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1895. Uredil A. Bartel . .	2 » — »
19.	Letopis »Slovenske Matice« za 1.1896. Uredil A. Bartel . .	1 » 50 »
20.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1898. Uredil A. Bartel . .	1 » 50 »
21.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1899. Uredil E. Lah . . .	— » 60 »
22.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1900. Uredil E. Lah . . .	— » 60 »
23.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1901. Uredil E. Lah . . .	— » 60 »
24.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1902. Uredil E. Lah . . .	— » 60 »
25.	Letopis »Slovenske Matice« za 1. 1903. Uredil E. Lah . . .	— » 60 »
26.	Zbornik »Slovenske Matice« 1. zvezek. Uredil L. Pintar . .	1 » 60 »
27.	Zbornik »Slovenske Matice« II. zvezek. Uredil L. Pintar . .	1 » 60 »
28.	Zbornik »Slovenske Matice« III. zvezek. Uredil L. Pintar . .	1 » 50 »
29.	Zbornik »Slovenske Matice« IV. zvezek. Uredil L. Pintar . .	1 » 60 »
30.	Zbornik »Slovenske Matice« V. zvezek. Uredil L. Pintar . .	1 » 60 »
31.	J. Krsnik: Zgodovina avstrijsko-ogerske monarhije (II. po-
popravljeni natis)...........,...—» 40 »
32.	Erben-Rebec: Vojvodstvo Kranjsko.......•	— » 40 »
33.	Erben-Rebec: Vojvodstvo Koroško , . ......— » 40 »
34.	Slovenski Stajer. Spisali rodoljubi. I. snopič......— » 50 »
35.	Ma j ciger-Pleteršnik-Raič: Slovanstvo. I. del ...	1 »— »
36.	J. Jesen ko: Prirodoznanski zemljepis........1» — »
37.	Rossmaessler-Tušek: Štirje letni časi......— » 80 »
38.	Felloecker-Erj avec: Rudninoslovje.......— »80»
39.	Po kom y- Er j avec: Prirodopis živalstva s podobam . .	2 » 32 »
40.—42. Knjiga prirode:
Schoedler-Tušek: Fizika...........- K 80 h
Schoedler-Ogrinec-Erjavec: Astronomija in kemija	— » 80 »
Schoedler-Zajec: Mineralogija in geognozija . . .	— »80»
43.	Žnidaršič: Oko in vid..........................1 » — »
44.	dr. M. Samec: Vpliv vpijančljivih pijač.......— » 20 »
45.	J. Vesel-Koseski: Raznim delom dodatek.........— » 40 »
46.	A. Praprotnik: dr. Lovro Toman (s podobo).....— » 80 »
47.	V. Urbas: dr. Etb. H. Costa (s podobo)........— » 80 »
48.	J. Marn: Kopitarjeva spomenica..........— » 80 »
49.	M. ^Cigale: Znanstvena terminologija........1 > — »
50.	J. Šuman: Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni	2 » — »
51.	dr. S. Šubic: Telegralija.............— » 60 »
52.	F. M Štiftar: Pavel M. Leontijev.........— » 20 »
53.	Turgenjev-Remec: Lovčevi zapiski II. del.....1 » — »
54.	Spomenik o šeststoletnici habsburške vlade.......3 » — »
55.	dr. Fr. Kos: Spomenica tisočletnice Metodove smrti . . .	— ■» 80 »
56.	I. Vrhovec: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih . .	2 » — »
57.	J. Apih: Slovenci in 1. 1848 ........................2 » — »
58.	J. Križman: Slovnica italijanskega jezika......2 » — »
59.	dr. Fr. Lampč: Dušeslovje II. del.........2 » — »
60.	dr. Fr. Kos: Vzgojeslovje....................2 » — »
61.	Fr. Wiesthaler: Val. Vodnika izbrani pripovedni spisi	2 » — »
62.	I. Vrhovec: Zgodovina Novega mesta........1 » 60 »
63.—67.	Slovenska zemlja. Opis slovenskih pokrajin.
I.	del: S. Rutar: Polcnežena grofij a Goriška in Gradiščanska.
1. zvezek................................1» — »
II.	del: S. Rutar: Samosvoje mesto Trst in mejna grofija
Istra. I. zvezek.............1» — »
III.	del: S. Rutar: Beneška Slovenija.......1 » 40 »
IV.	del: Fr. Orožen: Vojvodina Kranjska. I. zvezek .	2 » — » IV. del: Fr. Orožen: Vojvodina Kranjska. II. zvezek .	1 » 20 »
68.	Anton Bezenšek: Slovenska stenografija......2 » — »
69.	dr. Fr. Kos: Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega
okraja...................2» — »
70.—75.	dr. K. Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva:
I. del......................................1 » 60 »
II.	del...................1 •> 40 »
III.	del 1. zvezek..............................1 » 20 »
III.	del 2. zvezek..............................1 » — »
IV.	del 2. zvezek..............................1 » 20 »
IV. del 3. zvezek...............1 » 20 »
76,—81. dr. K. Štrekelj: Slovenske narodne pesmi:
I. zvezek 1. snopič............................1 » 20 »
I. zvezek 2. snopič............................1 » 20 »
I.	zvezek 3. snopič............................1 » 20 »
II. zvezek 5. snopič..............2» — »
II. zvezek 6. snopič . -............2» — >
II.	zvezek 7. snopič............................2» — »
82.	I. Šubic: Elektrika. I. del...........1 » 20 »
83.	dr. Fr. Simonič: Slovenska bibliografija. (I. del. 1. snopič)	1 » 60 »
84.—91.	Zabavna knjižnica:
VII.	zvezek: Sienkiewicz-M. M.: Z ognjem in mečem.
Povest. I. in II. del............3 » — »
VIII.	zvezek: Sienkiewicz-M. M.: Z ognjem in mečem.
Povest. UI. in IV. del...........3 » — »
XI. zvezek: J. Žirovnik: Cirkniško jezero.....— » 80 »
XII.zvezek:	Fr. Malograjski: Z viharja v zavetje 2K — h
XIII.	zvezek: I. Prijatelj : Štiri bajke Salfcikova Ščedrina.
— P. Bohinjec: Za staropravdo.Povest iz letal515. 1 » —»
XIV.	zvezek: dr. Fr. De tel a: Učenjak. Veseloigra v treh dejanjih. — F. J. Doljan: Sami med seboj. Dramatični prizor............— » 60 »
XV.	zvezek: F. J. Doljan: Pogreb. Slika. — Pan-
kracij Gregore. Brez volje. — Fr. Ks. Meško: Črtice: I. Ko so zvonovi plakali. II. Za deveto
goro. III. Cilji našega hrepenenja...... 1 » 20 »
XVI. zvezek: Jos. La v ti žar: Pri Jugoslovanih ... 1 » 40 »
92.	Nauk o telovadbi. S podobami. II. del........— » 80 »
93.	Matija Kračmanov-Valj avec. Pesmi. Uredil Fr. Leveč 2 » — »
94.	dr. F r. C e 1 e s t i n : France Prešeren.........— »40»
95.—103.	Ant. Knezova knjižnica. Urednik Fr. Leveč: Prvi zvezek: Fr. Leveč. Ant. Knezova ustanova (s podobo).
dr. Fr. D.: Gospod Lisec. Povest. Bogdan Vened: Ženitev Ferdulfa vojvode. Povest v verzih . . . — » 80 » Drugi zvezek: Ivan Goreč: Gorski potoki. Povest. Pavlina Pajkova: Planinska idila. Povest. Fr. Leveč: Matija Valj avec. Životopis s podobo . . — » 80 » Tretji zvezek: Anton Fun tek. Smrt. Epsko-lirske slike.
Fr. Govčkar: Ljubezen in rodoljubje. Povest . — »80» Četrti zvezek: dr. Janez Mencinger: Moja hoja na Triglav. Fr. Leveč: Prenos Kopitarjevih smrtnih
ostankov v Ljubljano...........— » 80 t
Sesti zvezek: Fr. Ks. Meško: Slike in povesti. II. del. dr. Matija Murko: dr. Vatroslav Oblak (z 2 podobama) ..............: . 1 » 20 »
Sedmi zvezek: Fr. Ks. Meško: Iz mojega dnevnika. Pod-goričan: Za možem.^dr. Fr. Zbašnik: Pastirica. Jos. Kostanjevec: Čez trideset let. J. M. Dovič: Z diplomo in brez diplome. Ivan Cankar: Potovanje Nikolaja Nikiča. Fr. Leveč: dr. Fr. Prešeren 1 » — » Osmi zvezek: Ivan Cankar: Tujci. Fr. Ks. Meško; Črtice.
F. J. Doljan: Lajnar (Slika iz življenja). . . . — » 80 »
Deveti zvezek: Ivan Cankar: Na klancu......— »80»
Deseti zvezek: Ivan Cankar: Življenje in smrt Petra
Novljana. Josip Kostanjevec: Ella......— »80»
b) Zemljevidi:
Koekejevi zemljevidi, in sicer:
Obraz zemlje v polutah, Azija, Severna Amerika, Južna Amerika, Afrika, Avstralija, Rusija, Francija, Turčija, Velika Britanija z Irsko, Skandinavija, Švica, Španija s Portugalsko, Nizozemska z Belgijo, Italija in Nemčija — komad po.................— » 20 »