Govor grofa, Leona Tlvuna ob sklepti splošnega avstrijftkega hatoliSkega shoda (v četertek 3. maja). *) Tri dni smo veliko govorili o šoli in odgoji, posebno veliko sem jaz z vami o tem govoril. In še jedenJcrat naj bi govoril o tem. Veliko se tirja. Resen bodem postal, pa vsaj se nismo za šalo tukaj zbrali, resni hočemo biti. In če smo tndi tri dni tukaj zborovali, nam je bilo to v tolaž, da smo govorili o predmetu, ki nam vsem serce obtežnje. Iz vseh dežel naše Avstrije smo se sešli, mirno in pokojno smo se med sabo porazumdi, in v miru smo obravnavali to stvar, naši nasprotniki nas niso motili s svojimi govori, ki nas pohujšajo in serca obtežujcjo, ker so vsemu katoliškemu Ijudstvu v spodtiko. Menim pa, da ne bode odveč, akoravno smo tri dni zborovali in sklepali, ako ta prcdmet gledamo s prostejšim očesom. čas za obravnave je bil nam dosihmal omejen; namen našega zborovanja je bil namreč ta, da svoje prepričanje izrazimo določno (pretizno), in da jc objavimo in kakor upamo, na korist daleč razširimo. Tedaj bi rad o tcm vasnem *) Govor že sicer star, a reauica v ojem zmirom nova. predmetu govoril bolj prosio, o tem predmctu, ki se ne tiče ne samo naše šole, marveč velikega boja, ki se bije za šolo po vsem svetu, opisal bi rad njegov začetek, razliko njegove prikazi, in globočino njegove važnosti. Ako Ijubi Bog blagoslovi zakon katoliških starišev, nimajo, ako so sami ohranili katoliško prepričanje, veče skerbi na svetu, kakor da bi to tudi otrokom zapustili, in katerih pripomočkov bi se poslužili, da bi to dosegli. Že v pervih dneh po rojstvu so prejeli otroci zakrament sv. Jcersta in so vstopili v katoliško cerkev. Otroci so v pervih dneh svojega rojstva postali udje svete cerkve, ker so stariši to tako hoteli in vravnali, ta korak je važen za vse njihovo življcnje in zgodilo se je, a otroci tega niso Jioteli, ker niso mogli. Od kod pa izhaja pravica starišev, da tdko ravnajo in merodajno vplivajo na vse življenje svojih otrok brez njihove lastne volje, kaj jih v to nagiba ? Vzrok tega je v veri, kajti preverjeni so, da je prepričanje, ktero hočejo prenesti na otroke, samo ob sebi (ab~ solutno) resnično, in da se cerkev, ki hrani to prepričanje, nikdar ne morc smotiti. Stariši nočejo otrokom zapustiti svojega osebnega mnenja, ali nasledka svojega preiskovanja, marveč oni so prepričani, da to storivši odkažejo otrokom pot do resnice, ki je vzvišena nad vsako dvombo, ker ima poroštvo razodenja Bošjega. To pa store, ker verujejo na podedovani greh, da novorojeno dete, kakor vsak človekpo grehu pervih starišev ne more priti do kerščanske popolnomosti brez milosti Božje, ravnajo pa tako, ker hočejo, da bi se otroei vdeležili te nebeške milosti pri svetem kerstu, ravnajo pa poslednjič tako, ker je to njih dolžnost. Od tod izvira kerščanska izreja, tukaj je razpotje, kjer se loči kerščanska odgoja od nekerščanske. Tisti, ki so ob vero prišli, ki ne verujejo na nezmotljivo resnico in konečno tudi na Boga ne, ki ne verujejo na izvirni greli, ki so v ti zmoti, da človek po svojem naravnem razvoju najdc pravo pot na svetu, tem je to, kar katoliški stariši store, krivica otrokom storjena. Ako smo mi prepričani, da otroci po zakramentu sv. kersta inpo naukih svete cerkve zadobe pravo prostost, pt^ostost v kerščanskem zmislu, prostost, M jih oslobodi verig zmote in strasti, je nejeveren te misli, da je to služnost za otroka, kajti njemu je prostost to, da se človek ne podverže nobeni postavi in da stori, kar hoče. Kako pa ravnajo katoliški stariši, da smoter, ki ga imajo pred očmi, dosežejo s kerščansko odgojo. Otroka, še preden govoriti zna, mati pokriža, in ko se je otrok toliko razvil, da zastopi jezik svoje matere, govori le mati z detetom o veri. Ne more drugače; serce je prenapolnjeno molitve za otroka, in ne, da bi namerovala, že govori od Boga. In čudno! otrok, še preden se njegov duh toliko razvije, da more sprcjeti abstraktni pojem o človeku, že tačas, ko le pozna očeta, mater, sestrico, varuhinjo, a mkakor ne ve, kaj je človek. sploh, sprejme nauk od Boga. Otročje serce ga vcsclo sprejme, in to je dokaz, Jcako sta Bog in Človek tesno zvezana. Otrok sprejmc s svojim serceni misel „0 Bogu", in kakor sam po sebi se nauči moliti, s otroškim življenjem se združi (se vrase) pojem, s katerim se umstveni modrijan s vsemi svojimi prciskavami nc more zdruziti. (Dalje prih.)