Jezikoslovske drobtinice.
#Naj „Novi'cam" svojo misel o besedi „kušniti" povem, ker slovenski »pisatelji boječi se, da bi ne nemčili, jo s čelo vati ali p olj ub iti zamenujejo, Dalmatini pa stari in mlaji jo rabijo, na priliko: dr. Spor v wKastriotiču.
Ako je beseda „usta", Mund, naša, bo tudi k-uš-niti naša; pravo jednako skovana z latinsko os — (Mund)-culari; in talianska baciare pride gotovo od bocca. Na isto kopito , mislim, so skovane: koš-ta, die Kost, nemško k-o sten (schmecken]; latinsko g-ust are; k-os-ilo (kusilo, kusati, ilirsko, es-sen), kjer se povsod slovanski predlog k (ad, zu) kaže, in stari koren os — us, Mund. Celo vati (od čelo) mislim, bo, kar sim nekdaj v Tersta vidil, kjer so Dalmatini sprovadjajoči svojega škofa na parobrod prijevši njegovo roko in poklonivši se pritisnuli svoje čelo, pa ne ust, na njo; to je bilo nar beržeje sedanje poljubiti (osculari), kakor tudi nekdanje 1 o b e z a t i od wl o ba, cranium. —                                                                J. V.
* „CIoveku. Ni je gotovo slavjanske besede, ktera bi se tako različno izgovarjala kakor človek. Rusi pravijo čelo vek, Malorusi čolovik, po staroslovensko, poljsko, češko in slovensko človek, po eerbsko in her-vatsko čovek, čovek, čoviek, človik, pa v nekte-rih krajih tudi čoek in čovo. Poljski pesnici okrajšu-jejo človeka tudi na člek, in Piperčani na černogor-skih berdah pravijo tudi čok.                              Neven.
—   143   —